Janez Šnbič f.                                                    309
umno in bistro pojasnjeval razne slovniške stvari; zavračal je prehitro no-votarjenje; učil pisati lepo in pravilno slovenščino; modro je svetoval, kake izraze nam je rabiti za nove pojme. V teh kratkih spisih se nam je Cigale kazal dobrega znalca našega jezika in premišljenega, treznega jezikoslovca. Le škoda, da njegovih naukov nismo vselej poslušali, kakor so zaslužili, in da zlasti njegovih zlatih svetov o besednem redu dandanes uvažuje malokdo pisateljev naših.
Skratka, Cigale je stvaritelj vsega dozdanjega pravniškega in v mnogih strokah tudi dozdanjega znanstvenega jezika našega. Cigale je s svojimi lepimi deli in modrimi sveti neizmerno vplival na ves razvoj književne slovenščine. In če so se zadnja leta tudi cule tožbe, da državni zakonik zaostaja za sedanjim razvojem našega jezika, pomisliti moramo, da se ni čuditi, ako je po tolikoletni delavnosti naposled tudi staremu in na daljnem Dunaji osamelemu Cigaletu opešala samostvorna sila. To pa nam ne sme motiti sodbe naše, da ne bi priznavali velikih neminljivih zaslug tega vrlega moža, kateremu Bog daj vrednega naslednika.
!          JANEZ    ŠUBIČ  f.
Iz opevane Rčnske Palacije nam je dospela pretožna vest, da je dne" 25. aprila meseca t. 1. umrl sloveči naš rojak, Janez Šubič, akademiški slikar in kr. bavarski profesor na umetniško-obrtnem muzeji v Kaiserslauternu ...
Janez Subič, najstarejši sin izmed šestero živečih otrok 1. 1884. umr-šega podobarja in cerkvenega slikarja Štefana Šubiča in njegove soproge Ane, porojene Kisovič, porodil se je v Poljanah nad Škofjo Loko dne" 26. oktobra 1. 1850. Začetne šole je dovršil v domačem selu, potem pa stopil v ljubljanski gimnazij; toda, ker je bil bolehav, moral je ostaviti študije. Doma, ko je bil nekoliko okreval, lotil se je slikarstva ter hodil z očetom v razne kraje na cerkvena dela. Ko si je pri tem prisvojil potrebne osnovne pojme o izvoljeni stroki, dal ga je oče k pokojnemu slikarju Wolfu, pri katerem se je pripravljal za bodoči svoj poklic. Od Wolfa je poslal oče Janeza v Benetke na »akademijo delle belle arti.% kjer se je učil in vežbal v slikarstvu tri leta. Tu je proučeval slavne mojstre in nesmrtne njih umotvore stare benečanske šole, zlasti svetovnoznana čudesa Ticijanovega kista. V tretjem letu je dobil na akademiji diplomo za svoj s kredo narisani karton: »Rafaelova smrt*.
3io
Janez Šubič f.
Iz Benetek je šel Janez Šubič 1. 1875. v Rim, kjer se je bavil dve leti, završuje" slikarske nauke svoje po vzgledih nedosežnih slikarjev italijanskih. Ondu je izvršil tudi sliko sv. Martina za S. Martin pod Smarijino goro, ki je menda jedna najboljših cerkvenih slik njegovih. Iz Rima je pohodil različne znamenite kraje solnčne Italije, med temi tudi slikoviti Na-polj. Na klasičnih tleh hesperidskih se je bil napil one žive vedrosti, ki odseva iz vseh njegovih slik.
Iz »večnega mesta* se je preselil na Dunaj. Tu se je v Makartovi šoli uril v tehniki moderne koloristike ter sodeloval o cesarjevi petindvajset-letnici pri slavnostnem izprevodu, katerega je osnoval imenovani veščak v tajnostih očarujočega kolorita. Pozneje je risal posnetke tega izprevoda za album, kateri je naročilo dunajsko mesto ter izvršil samostojno skupino: trgovstvo.
L. 1881. poklicali so bratje Cehi Janeza Subiča v Prago, da jim pomaga okraševati veličastno njih » Narodno divadlo. * Ondu je proizvel razne slike. V velikem gledališkem fojerji je naslikal jedno izmed treh plafondnih slik, predočujočo »Propad«; potem dve luneti: »Otava« in »Zalov* iz Ale-ševega ciklusa, v katerem predstavlja v štirinajstih postajah potovanje češkega junaka po domovini svoji; dalje izmed četvorice velikih obrazov na stenah glavnega fojerja dve sliki: »Život* in »Zgodovino«. Vrhu tega je naslikal akvarelno sliko za »album čeških umetnikov«, katerega so poslednji o Njiju poroki poklonili cesarjeviču Rudolfu in presvetli Njegovi soprogi. Z navedeno sliko, predstavljajočo mlado deklico, ki se pogovarja z Amorjem, »dosegel je*, po izpovedi nedavno umršega dra. Tyrša, »slovenski slikar v tem žanru palmo med vsemi ostalimi deli.«
Ko je pogubonosni požar v »Narodnem gledališči* češkem baš pred slovesnim njegovim otvorjenjem, uničil malone vsa dekorativna dela, umaknil se je užaljeni naš umetnik na svoj dom v Poljane. Tu je izdelal pet oltarnih slik za poljansko podružnico, romarsko cerkev sv. Volbenka, stoječo nad cesto med Skofjo Loko in Poljanami.
V tem so vztrajni bratje Cehi nabrali zopet novih doneskov za do-vršenje svojega gledališča ter 1. 1883. znova poklicali Janeza Subiča v zlato Prago.   In tu je popravil vse slike, katere je poškodoval ogenj  ter naslikal                      «
še štiri nove podobe in sicer: »Renaissance*, »Zlati vek*, »Propad« in »Lumir«. Te Subičeve slike, ki so proizvedene z mojstersko tehniko, ugajale so vsem poznavateljem umetnosti. Razni češki listi so prinesli o njih ob otvorenji »Narodnega divadla* jako laskave ocene. In po tem njegovem uspehu je naročil mestni zbor praški Janezu Subiču, da mu okrasi fasado nove mestne vodarne.   Tu je naslikal razne podobe iz časa švedske vojske,
Janez Subič j.
3"
n. pr.   P. Plachvcha, Coloreda, Kdnigsmarka  i. dr.;   potem tedanjega mestnega župana, različne meščane, dijake i. t. d.
Iz Prage se je preselil Janez Subič zopet na Dunaj, kjer je slikal za privatna naročila. Med drugim je izvršil podobo »Prodajalka ovočja*, katero je kupil znan dunajski bankir. V sredi teh del ga doleti vest, da mu je zbolel oče. Verni sin je hitel takoj domov ter ostal tu ves čas očetove bolezni do njegove smrti. V tem času je naslikal po naročilu poljanskega župnika g. Ramovša veliko podobo sv. Notburge za podružnico Bukov vrh nad Poljanami. Razven tega je dodelal oltarno sliko sv. Antona Padovanskega, katero je pričel njegov oče Štefan, hoteč pokloniti jo kapucinskemu samostanu v Skofji Loki. To živobojno sliko, ki je bila očetom kapucinom bojda »prerealistična*,   kupil je nedavno frančiškanski samostan v Ljubljani . . .
Po očetovi smrti se je napotil Janez Subič na Nemško in sicer v Kai-serslautern v Renski Palaciji, kjer mu je bavarska vlada podelila profesuro na ondotnem umetniško-obrtnem muzeji. Konkurenčno delo, na podstavi katerega je dobil omenjeno službo, bili sta dve skici, predstavljajoči »Moč* in »Izobilje*. Na imenovanem zavodu se je vzbudila v slovečem rojaku našem nova umetniška delavnost. Ondu je okrasil vso muzejsko palačo: v vestibulu in v ložiji ter strop velike dvorane z raznimi slikami, zajetimi iz svetovne zgodovine in razvitka vsega človeštva. A glej! Znova je pokončal i tukaj sovražni živelj dela njegova. Dne" 12. decembra 1. 1885. nastal je namreč ogenj v muzejski palači in uničil tudi mnogo dekorativnih slik Su-bičevih. Toda, kakor v gledališči češkem, dobil je Janez Subič i g6ri med Nemci zadoščenje za svojo izgubo. Takoj po omenjenem požaru ga je počastila bavarska vlada z naročilom, da obnovi vse dekorativne slike ter ga zajedno imenovala definitivnim profesorjem. To je bil kaj častilen uspeh, ka-keršnega še doslej ni dosegel v Nemcih pač nobeden Slovenec! Vender slavni naš rojak se ni prevzel, temveč je hrepenel vedno le nazaj v svojo domovino, kjer bi hotel delovati na prospeh in proslavo svojega naroda. To svojo željo je kaj zgovorno izrazil v svoji »Karnijoliji*, dekorativni sliki na vestibulskem plafondu muzeja ljubljanskega. Ta prelepa slika Subičeva nam je ostala kot draga oporoka zavednega domoljuba, umirajočega v tujini, s katero nas pozivlje na vztrajno delovanje, da dospemo tudi mi Slovenci na ono visočino napredka, kjer nas bode obseval blišč oblažujoče umetnosti . . .
S prerano umršim Janezom Subičem smo izgubili velenadarjenega, vzgledno marnega in produktivnega umetnika — smrt ga je ugrabila pri izdelovanji ilustracij iz življenja goriških Primorcev za znano cesarje vi čevo delo: »Oesterreich in Wort und Bild* — skratka: izgubili smo po vse izobraženega veščaka v vseh strokah slikarske umetnosti, kateri se je, zlasti na polji
3I2
Listek.
zgodovinsko-dekorativnega  slikarstva, prvi v Slovencih   p o pel   na   občudovanja vredno  stopinjo  dovršenosti.
Pokojnik je bil blag človek, zlatega  srca,  čistega  značaja in plemenite duše,  sploh iskren sin slovenske svoje domovine.
Slava njegovemu imenu!                                                          V. Holz.
LISTEK.
Biblijografija slovenska. Pod tem naslovom hočemo odslej naznanjati vse nove knjige slovenske, ki se pošiljajo uredništvu našemu; o vašnejših izmed njih bodemo o priliki obširneje poročali.
—   Zbirka obrazcev za slovensko uradovanje pri sodiščih. Sestavil in izdal Anton Leveč, c. kr. sodni pristav v Ljubljani. I. Obrazci k občnemu sodnemu redu. V Ljubljani 1889. Natisnila »Narodna tiskarna.« Založil pisatelj. — To je naslov knjigi, po kateri bodo izvestno z veseljem segli vsi slovensko ura-radujoči pravniki. Ker bode podrobno oceno itak podal »Slov. Prav.«, navajamo le, kar piše ta strokovni list že v 4. štev. t. 1. o »zbirki obrazcev«. — »To knjigo, piše »Slov. Pravnik«, na katero smo uže jedenkrat opozarjali, dobili smo ravnokar. Ker mora uže v malo urah iziti naš list, ne moremo se obširno baviti s tem delom. Omenjamo za danes le, da je trudoljubivi gosp. Leveč pripravil slovenskim pravnikom prelepe velikonočne piruhe. Razložen je po ujem v slovenski knjigi na jako obširen način občni sodni red v praktičnih vzgledih; a tu niso izpuščene, kakor je to navada v mnogih takih knjigah, težje partije, nego gospod pisatelj gre po redu §§. in uprizoruje vse, kar je za prakso važnega Zbirka šteje 264 obrazcev in blizo 10 pol; — uže ta prvi zvezek občnega sodnega reda je torej skoraj toliko obširen, kakor znana Friihwaldova knjiga za vsa postopanja skupaj. V vsakem obrazci skoraj pripoveduje nam g. pisatelj kak drug dogodek, vodi nas od sodišča do sodišča po vsem Slovenskem; to dvoje in pa, ker uporablja pri vsakem sodišči imena dotičnega kraja, da uči pravilno pisavo, stori knjigo tudi prijetno Ker je delo glede" splošnega jezika in terminov vzgledno, kar bodemo pa še le prihodnjič natančneje ocenili, naj nikdo ne zamudi omisliti si to z velikim trudom sestavljeno knjigo.
K temu dodajamo le še, da bi bilo želeti, naj bi g. pisatelj kmalu nadaljeval svojo zbirko, katera obeta postati izredne praktične vrednosti za slovenske in slovensko uradujoče pravnike.
Knjiga velja I gld. 40 kr , po pošti poslana pa I gld. 50 kr , in se dobiva pri pisatelji samem.    Tudi uredništvo  »Slov. Prav.«  posreduje naročbo.                          K.
—   A Janežičeva slovenska slovnica. Za srednje šole predelal in priredil dr. Jakob Sket, c. kr. profesor. Šesta predelana izdava. Cena 1 gld. 30 kr. Tiskala in založila tiskarna družbe sv Mohorja v Celovcu 1889, 8, 274. Ni je šolske knjige slovenske, ki bi bila zaradi izborne svoje vsebine, pregledne razvrstitve učne tvarine in tudi primerne vnanje oblike učiteljem in učencem rabnejša, nego je dobro znana Janežičeva slovenska slovnica,   ki je bila   učna knjiga   po vseh naših   srednjih šolah in njim