socialno delo
letnik 42 - avgust-oktober 2003 - št. 4-5
fakulteta za socialno delo
ljubljana
Uredniški svet
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Fiaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Koiarič
Anica Kos
socialno delo
Izdaja Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
Vse pravice pridržane
Giavni in odgovorni urednii(
Bogdan Lešnik
Urednil(i
Darja Zaviršek (knjižne recenzije)
Srečo Dragos (raziskave)
Jo Campling (mednarodni stiki)
Nasiov uredništva
Topniška 31,1000 Ljubljana
tel. (01) 2809260, faks 2809270
e-pošta socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.si/sd
Uredniški svet (nad.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
Časopis Socialno delo objavlja znanstvene in strokovne članke s področja socialnega dela in
drugih področij, interdisciplinarne študije, kritike in komentarje, poročila o strokovnih srečanjih in
dogodkih, knjižne recenzije, pisma in druge prispevke, relevantne za teorijo in prakso socialnega
dela. Časopis izhaja dvomesečno, razen v primeru združenih številk, ki pa sledijo istemu dvomeseč-
nemu ritmu izhajanja. Navodila za pošiljanje prispevkov so objavljena na zadnjih straneh časopisa.
Povzetki člankov so vključeni v naslednje podatkovne baze: International Bibliography of the
Social Sciences, Linguistics & Language Behavior Abstracts, Mental Health Abstracts, Social Plan-
ning/Policy & Development Abstracts, Sociological Abstracts, Studies on Women Abstracts.
Avtorske pravice za prispevke, poslane za objavo, pripadajo avtorju/avtorici in časopisu Socialno
delo. Uredništvo si pridržuje pravico preurediti ali spremeniti dele v objavo sprejetega besedila, če
tako zahtevata jasnost in razumljivost, ne da bi prej obvestilo avtorja ali avtorico.
Knjige za knjižne recenzije v Socialnem delu je treba pošiljati na naslov: Darja Zaviršek, Fakulteta
za socialno delo, Topniška 33, 1000 Ljubljana, s pripisom: Za recenzijo v Socialnem delu.
Oglasi: za informacije pokličite ali pišite na uredništvo. Oglas, ki naj bo objavljen v naslednji številki,
mora biti v uredništvu vsaj mesec dni pred napovedanim izidom številke. Če je oglas oblikovan, ga
oddajte (nezloženega) na formatu A4.
Naročnica, naročnik na Socialno delo postanete, če se s pismom uredništvu naročite nanj. Na
enak način sporočite morebitno spremembo naslova in druge spremembe. Študentje imajo popust,
zato priložite dokazilo.
Fotografija na naslovnici: Meta Krese (2002).
Časopis finančno podpira fvlinistrstvo za šolstvo, znanost in šport
To številko je finančno podprl Urad Vlade Republike Slovenije za droge
Tisk: Collegium graphicum, Ljubljana
Iz urednikove beležke
Pred nami je izbor plenarnih in osrednjih prispevkov z lanskega (prvega) kongresa
slovenskega socialnega dela v Portorožu. Ureditev prispevkov po sklopih (gl. povzetke
na str. 527 ss.) se ujema z ureditvijo na kongresu, kar pomeni, da je bilo razporejanje,
opravljeno pred kongresom na podlagi abstraktov, posrečeno. Le pri enem prispevku
smo morali za natančnejšo razvrstitev zamenjati sklop, v katerega je bil postavljen.
Gabi Čačinovič Vogrinčič
JEZiK SOCIALNEGA DELA
V zadnjem desetletju se dogajajo pomembne
spremembe v znanosti in stroki socialnega dela,
spremembe, ki se odražajo v spreminjanju jezika
socialnega dela. Jezik se spreminja na najboljši
možni način - tako, da nastaja jasno formulirana
opora za socialnodelavsko ravnanje.
Prva pomembna sprememba je v tem, da se
lahko opremo na jezik stroke v prevajanju iz teo-
rije v prakso, od soustvarjenih rešitev v ravnanje,
od strokovnjaka k uporabniku v dialogu, ki po-
vezuje vsakokratni »lokalni« jezik v dogovarjanje.
Jezik socialnega dela danes z novo gotovostjo
omogoča, da vzpostavimo in vzdržujemo kontekst
socialnega dela v delovnem odnosu in v indivi-
dualnih projektih pomoči ali načrtih skrbi, da na
novo definiramo udeleženost uporabnikov skupaj
z njimi in da interdisciplinarno definiramo za kon-
tekst socialnega dela.
Druga sprememba se kaže v nastajanju novega
jezika. V izredno zanimivem članku s pomenljivim
naslovom Besede imajo moč: Spremenimo besede
pomoči, da bi podprli sistem skrbi Bass, Dosser in
Powell (2001) predstavljajo svojevrstno izbiro
»novih besed«, tako jim pravijo. Nove besede v
razvijajočem se jeziku socialnega dela podpirajo
paradigmatski premik v praksi in nadomestijo ali
dopolnijo tradicionalne koncepte. Govor o dia-
gnozi, tretmanu, oceni, odločbi nadomestijo ali
dopolnijo druge: odkrivanje, soustvarjanje, sode-
lovanje, spreminjanje, dodajanje moči - pa delov-
ni odnos, načrt skrbi ali edinstveni delovni načrt
pomoči, timsko delo, skupnost, soseska, ekologija.
To so pozitivne besede, besede, ki opogum-
ljajo, dodajajo moč, vključujejo, da bi lahko stro-
kovnjaki in uporabniki opustili negativne besede,
ki omejujejo, izključujejo. Besede diagnoza, tret-
man, ocena (assessment), evalvacija, niso dovolj
dobre, ker strokovnjaku dajo nalogo - in moč - ,
da določi, označi. Ne zajemajo sodelovanja, so-
ustvarjanja, procesa, ki vodi k odkritim in dogo-
vorjenim dobrim izidom.
Koncept konstruktivnega socialnega dela, kot
ga predstavljata Nigel Parton in Patrick O'Byrne
(2000) v knjigi z naslovom Konstruktivno socialno
delo: K novi praksi, podpira moje raziskovanje no-
silnih konceptov v jeziku in praksi socialnega dela.
Strinjam se z njihovo uporabo besede »konstru-
ktivno« v dveh pomenih: kot konstrukcijo, gradnjo
(building) novih zgodb, soustvarjanje rešitev in
kot pozitivno akcijo, konstruktivno ravnanje, ki
temelji na perspektivi moči.
ETIKA UDELEŽENOSTI
IN PERSPEKTIVA MOČI
Spremembe v jeziku in pomen, ki ga imajo spre-
membe za teorijo in prakso socialnega dela, bolje
razumemo, če sledimo 0'Hanlonovi razlagi raz-
voja konceptov pomoči.
Pogosto navedeni 0'Hanlonov citat odlično
umesti tisto, kar hočem povedati o postmodernem
v razvoj teorije in prakse socialnega dela.
Prvi val ... je temeljil na patologiji. Drugi val
je bil usmerjen na problem in na reševanje
problema. Tretji val se je usmeril v rešitve in
iskanje rešitev. Četrti val prihaja, vendar nihče
še nima imena zanj. (O'Hanlon 1993: 3.)
O'Hanlon sicer govori o psihoterapiji, vendar
mislim, da gre v socialnem delu za isto zakonitost
in bi lahko vsakokrat nadomestili besedo psiho-
terapija z besedo socialno delo, psihosocialna po-
moč ali socialno svetovanje. Pri tem seveda nika-
kor ne enačim psihoterapije s socialnim delom,
le isto zakonitost vidim v zgodovini psihosocialne
pomoči v socialnem delu in v psihoterapiji.
199
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
Deset let pozneje in iz perspektive zbranega
znanja na tem našem prvem kongresu mislim, da
imamo ime za četrti val: definirajo ga usodne spre-
membe v odnosu med socialnim delavcem, social-
no delavko in uporabniki, uporabnicami. Etika
udeleženosti {the ethics of participation) Lynn Hof-
fman ( 1994) in perspektiva moči {strength perspec-
tive) Denisa Saleebeya (1997) sta temeljna kon-
cepta, ki opredeljujeta »četrti val« in pomembno
bogatita jezik socialnega dela.
Etika udeleženosti nas usmerja, da objektiv-
nega opazovalca, socialnega delavca, nadomesti
sodelovanje, v katerem nihče nima zadnje besede,
sodelovanje, v katerem nihče ne potrebuje zadnje
besede, temveč pogovor, ki se lahko nadaljuje.
Konsens, razumevanje, določajo naslednji korak.
Socialnodelavska delovna situacija se definira kot
začetek razgovora o sedanjosti za prihodnost. Ra-
ziskuje se zgodba, soustvarja se nova. Uporabljene
besede so sporazum, razumevanje, lokalni jezik,
soustvarjanje realnosti, odkrivanje sveta drugega.
[K]ot nova osrednja vrednota socialne misli
in akcije se pojavlja etika udeleženosti in ne
več iskanje »vzroka« ali »resnice«. (Hoffman
1994:23.)
V moji interpretaciji se pozornost docela usme-
ri na proces razgovora v vsakokratni sedanjosti,
v soustvarjanje razgovora, v soustvarjanje inter-
pretacij, v soustvarjanje razumevanja in v soust-
varjanje rešitev. Gre za drugačno odgovornost,
za odgovornost za soustvarjanje pomenov in za
soustvarjanje sporazuma. Eksplorira se zgodba,
soustvarja se nova. Uporabljene besede so spo-
razum, razumevanje, lokalni jezik, soustvarjanje
realnosti, odkrivanje sveta drugega, dialoška
produkcija nekega diskurza, soustvarjanje živ-
ljenjske zgodbe.
Dogaja se proces ustvarjanja in konfrontiranja
pomenov in omogočanje alternativnih pomenov,
ki dobijo smisel in uporabnost. Potrebni so spo-
štljiva radovednost, odprtost in sodelovanje za ust-
varjanje novih interpretacij, novih razumevanj,
novih dogovorov.
Pomembna je sedanjost »tukaj in zdaj«, v njej
se soustvarjajo zgodbe za prihodnost, odkrivajo
in poimenujejo se možne spremembe.
Lynn Hoffman jasno opozori, da gre za to, da
strokovnjak odstopi od moči, ki mu ne pripada,
od moči, ki mu jo daje posedovanje resnic in re-
šitev. Nadomešča ga subtilno skupno iskanje.
raziskovanje, sointerpretiranje. Strokovnjak mora
zdaj zdržati negotovost iskanja in osebno udele-
ženost nekoga, ki je hkrati strokovnjak in sois-
kalec, sogovornik. Etiki socialnega dela je dodana
etika udeleženosti v raziskovanju, ustvarjanju in
interpretaciji zgodbe, ki nastaja.
Koncept etike udeleženosti je dober temelj za
oblikovanje konsistentnega konteksta socialnega
dela od brezpogojnega spoštovanja edinstvenosti
človeka, ki soustvarja projekte pomoči, prek tka-
nja socialnih mrež do dela v skupnosti in politične
akcije.
Drug pomemben paradigmatski premik v zna-
nju za ravnanje v socialnem delu je koncept per-
spektive moči, kot ga za socialno delo definira
Denis Saleebey (1997).
V Lüssijevem konceptu instrumentalne defini-
cije problema je zajet produktiven deloven premik
od definicije problema skupaj s stranko k definiciji
deleža stranke k rešitvi. Premik k perspektivi moči
nas usmeri, da v prispevku stranke spoštljivo išče-
mo njeno moč, njene vire.
Praksa, ki temelji na perspektivi moči, pomeni,
da bo vse, kar delaš kot socialni delavec, uteme-
ljeno s tem, da pomagaš odkriti, olepšati, razi-
skati in izkoristiti klientovo moč in vire, ko mu
pomagaš, da doseže svoje cilje, uresniči svoje
sanje in razbije okove oviranosti in nesreč.
(Saleebey 1997:3.)
Ravnati iz perspektive moči je najprej zelo
osebna odločitev socialnega delavca, socialne
delavke, in omogoča sodelovanje v procesu, ki ga
strokovnjak vodi v smeri moči. Fokus socialnega
dela se premakne od problemov in rešitev zanje
k novim možnostim v življenju. Ali, kot pravi D.
Saleebey {op. cit.: 4):
Formula je preprosta: mobiliziraj moč (talente,
znanja, sposobnosti, vire) klientov s ciljem, da
podpreš njihova prizadevanja, da dosežejo
svoje cilje in vizije, in stranke bodo imele boljšo
kvaliteto življenja, tako, ki bo v skladu z njiho-
vimi koncepti kvalitete. Čeprav je recept eno-
staven, mu sledi trdo delo.
200
lEZIK SOCIALNEGA DELA
DELOVNI ODNOS IN
ZNANJE ZA RAVNANJE
Socialno delo je trdo delo v dobrem pomenu bese-
de. Trdo delo je vzdrževanje konteksta socialnega
dela v projektih pomoči in sodelovanja. V kon-
ceptu delovnega odnosa vidim eno od opor social-
nodelavskemu ravnanju. Delovni odnos je defini-
ran; dogovor, instrumentalna definicija problema
in osebno vodenje zagotavljajo pogoje za odkriva-
nje in soustvarjanje nove zgodbe pomoči in sode-
lovanja, saj so jasna opora za strokovno ravnanje.
Tako kot so edinstveni delovni projekti pomoči
ali individualni projekti skrbi uporaben okvir za
konkretno ravnanje.
Nove besede, ki jih uporabljajo Bass, Dosser
in Powell, definirajo ravnanje v edinstvenem
projektu skrbi: pridruževanje (joining), odkrivanje
(discovery), spreminjanje (change), proslava
(celebration), ločitev (separation) in reflektiranje
(reflection). Koncepta etika udeleženosti in pers-
pektiva moči sta »prevedena« v ravnanje, ki ures-
ničuje paradigmo.
O'Hanlon (2002) govori o spoštljivem ravna-
nju z osebnimi izkušnjami uporabnika in o »odpi-
ranju vrata v deželo možnega«, kar je mogoč način
opisa delovnega odnosa.
Koncept delovnega odnosa postavlja uporab-
nika, udeleženega v problemu, v vlogo soustvar-
jalca pomoči, sodelovanja, rešitev. To je v učinko-
vitem socialnem delu pomembna, a tudi nova, po-
sebna naloga. V stroki smo jo že ubesedili, je že
poimenovana. Potrebujemo več vaje, več izkušenj
v ravnanju s to novo odgovornostjo: da s socialno-
delavskim znanjem ravnamo kot z znanjem za rav-
nanje - da ga podelimo z uporabniki, udeleženimi
v problemu.
Socialni delavec, socialna delavka, ki ni brez
besed, ker ima znanje za ravnanje, zna dvoje: a)
vzpostaviti in vzdrževati delovni odnos, b) podeliti
znanje z uporabniki v procesu soustvarjanja inter-
pretacij v razgovoru in tako omogočiti »preva-
janje« v osebni ali lokalni jezik in nazaj v jezik
stroke.
V dialogu v delovnem odnosu je dovolj pro-
stora, da podelimo na primer Lüssijeva načela sis-
temskega socialnega dela, koncept individualne
projektne skupine ali empowerment. Tako kot so
zgoraj zapisani koraki v projektu pomoči - pri-
druževanje, odkrivanje, spreminjanje, proslav-
ljanje, ločitev, reflektiranje - dober primer, da
pokažem posebno kvaliteto jezika stroke, ki jo
potrebujemo, in uporabnost teh besed o soustvar-
janju znanja za ravnanje na tej medosebni, lokalni
ravni.
Jezik socialnega dela ima to posebnost, da
mora ostati razumljiv, vsakdanji tudi v konceptih
stroke, zato da bi ga mogli uporabljati uporabniki
kot enakopravni sogovorniki v kontekstu social-
nega dela, ki tako postajajo soodgovorni tudi za
kontekst socialnega dela.
INTERDISCIPLINARNOST
IN SOCIALNO DELO
Če smem še parafrazirati Saleebeya: trdo delo je
tudi socialnodelavska definicija interdisciplinar-
nosti. V letu 2002 lahko z gotovostjo, ki temelji
na razvoju znanosti in stroke socialnega dela, zapi-
šem, da je nova in še neopravljena naloga social-
nega dela redefinicija koncepta interdisciplinar-
nosti. V socialnem delu jo potrebujemo in zdi se
mi, da smo tu naredili malo.
Ko sva se ob koncu šestdesetih let s kolegom
Bernardom Stritihom kot mlada profesorja na šoli
za socialno delo začela učiti o socialnem delu, sva
najprej našla podatke ali postavke o interdiscipli-
narnosti; drugače povedano, da mora socialni de-
lavec, socialna delavka znati nekaj prava, psiho-
logije, sociologije, ekonomije, pedagogike. Social-
nemu delu je ostala metodika, definiranje tega,
kako delati, kar se je zdelo manj pomembno in
nevredno znanstvene obravnave. Pa še tu je bila
ena od tez, da je socialno delo zgolj uporabna
psihologija, da potrebujemo zgolj priredbo kli-
ničnopsiholoških znanj.
V tem okviru ni časa za zgodovinski pregled
zanimivega razvoja znanosti, stroke in študijskega
programa, vendar je danes jasno, da potrebujemo
in odprte prostore za razgovore o sodelovanju in
redefiniranje sodelovanja.
Od drugih strok potrebujemo specifična zna-
nja za specifične potrebe pomoči in spreminjanja.
Osrednje vprašanje je, kako bomo uporabili pri-
spevek druge stroke - mi, kolegi, strokovnjaki in
uporabniki. Interdisciplinarnost pri delu je inter-
disciplinarnost etike udeleženosti: v razgovoru o
soustvarjanju rešitev se vsakokrat znova začne
proces razumevanja prispevka druge stroke, da
bi v odprtem prostoru za razgovor postavili ses-
tavljenko ter odkrili koristno in uporabno.
»Četrti val« omogoča nov jezik tudi za opis
povezanosti socialnega dela z mnogimi strokami.
201
GABI ČAČINOVIČ VOGRINČIČ
ki prispevajo k učinkovitosti pomoči. Zdaj že
vemo: v središču je vprašanje, kako skupaj defi-
niramo vsakokratni prispevek, potem ko tudi ko-
legi iz drugih strok raziščejo svoje mesto v kon-
tekstu socialnega dela in redefinirajo znanje za
ravnanje, ki ga lahko podelijo z uporabnikom.
IN ZA KONEC ŠE ENKRAT:
JEZIK SOCIALNEGA DELA
Danes imamo v znanosti in stroki socialnega dela
jezik, na katerega se lahko opremo, saj tako ube-
sedi paradigmatske spremembe, da se lahko opre-
mo nanje kot na znanje za ravnanje:
•	odnose med socialnim delavcem/delavko in
uporabnico/uporabnikom definira kot soodkri-
vanje in soustvarjanje dobrih izidov;
•	edinstveni delovni projekt pomoči ali načrt
skrbi temelji na raziskanih alternativah in dogovor-
jenih korakih;
•	omogoči soustvarjanje interdisciplinarnosti,
ki jo potrebujemo.
Socialnega dela v procesih pomoči in sodelo-
vanja ni, če ga v odnosu ne ustvarimo.
Ena najlepših prispodob, ki govori o tem, kako
spoštljivo ravnati z drugim, kako dodati pogled
skoz okno drugega, sem vzela od znanega psiho-
terapevta L D. Yaloma, da bi tudi z njo obogatila
jezik socialnega dela. Govori o očetu in hčeri, ki
sta se odpravila skupaj na dolgo poz z avtom.
Vozil je oče. Za hčerko je bila pot pomembna,
ker hotela govoriti z očetom o njunih nespora-
zumih, konfliktih, da bi pojasnila, našla rešitev,
bolje razumela. Medtem ko se je pripravljala, da
začne pogovor, je gledala skoz svoje okno lepo,
bleščečo sončno pokrajino in se veselila te lepote.
Ravno ko je hotela začeti pogovor, je oče pretrgal
tišino in z ostrim, jeznim, glasom napadel vse tiste,
ki puščajo ob cesti smetišče, ki kvarijo in uničujejo.
Očetove besede so ustavile in prizadele dekle.
Tako zelo so bile v neskladju s podobo, ki jo je
videla, da jih je lahko razumela le kot dokaz, da
sta si tako zelo drugačna, da pogovor nima smisla,
da sta si tako daleč, da tega ni mogoče spremeniti.
Potovanje sta končala molče. Leto pozneje je po
isti poti sama peljala avto. Ob poti je skoz svoje
okno zagledala smetišče, umazanijo, uničene
travnike, polne odpadkov. Šele zdaj je razumela,
da je bila očetova slika prav tako resnična kot
njena: oče je gledal skoz svoje okno in opisal svoj
pogled.
Socialno delo je vabilo na pogled skoz okno
drugega. Želim nam, da bi v odprtih prostorih za
razgovor vedno znova znali pogledati skoz lastno
okno in dodati pogled skoz okno drugega, da bi
ostala oba pogleda - in možnost za socialno delo.
Zato je tako zelo pomembno, da uporabljamo,
varujemo in utrjujemo jezik socialnega dela. Tudi
zato, da ga lahko spreminjamo.
202
jezik socialnega dela
LITERATURA
R. Adams, L. DoMiNEm, M. Payne (ur.) (1998), Social Work, Themes, Issues and Critical Debates.
London: McMillan Press.
H.	Anderson, H. Goolishian (1994), The Client is the Expert. V: K. J. Gergen, S. McNamee (ur.).
Therapy as Social Construction. London: Sage.
L. L. Bass, D. A. Dosser, J. Y. Powell (2001), Words Can Be Powerful: Changing the Words of
Helping to Enhance Systems of Care. lournal of Family Social Work, 5, 3: 35-48.
R. Blundo, R. R. Greene, P. Gallant (1994), A Constructionist Approach with Diverse Populations.
V: R. R. Greene (ur.). Human Behavior Theory: A Diversity Framework. New York: Aldine de
Gruyter.
L. Hoffman (1994) A Reflexive Stance for Family Therapy. V: K. J. Gergen, S. McNamee (ur.), Therapy
as Social Construction. London: Sage.
C.	Franklin, C. Jordan (1999), Family Practice: Brief Systemic Methods for Social Work. Pacific Grove:
Brooks/Cole.
P. Lüssi (1991), Systemische Sozialarbeit. Bern, Stuttgart: Haupt.
N. Parton, p. O'Byrne (2000), Constructive Social Work: Towards a New Practice. London: McMillans
Press, St. Martins Press.
D.	Saleebey (1992), The Strength Perspective in Social Work Practice. New York, London: Longman.
I.	D. Yalom (2002), The Gift of Therapy. New York: Harper Collins Publishers.
203
Birgit Rommelspacher
SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE
Zadnja leta je vedno več strokovnjakov in organi-
zacij s področja socialnega dela poskušalo posta-
viti človekove pravice za novo paradigmo. Te razu-
memo kot iz svetovne razprave izhajajoč nabor
etičnih standardov in so delo v nastajanju, ki ved-
no znova vključuje nove skupine in odpira nova
obzorja. Pričujoča polemika je torej razmislek o
globalizaciji in internacionalizaciji etičnih stan-
dardov. Tudi zaradi tega morajo biti človekove pra-
vice del ne le politike v njenem najširšem pomenu,
temveč tudi sestavni del teorije in prakse social-
nega dela.
Težko bi dandanes našli kogar koli, ki bi ugo-
varjal tej tezi. Že samo sklicevanje na človekove
pravice nas namreč obda s posebno avrò višje mo-
ralne avtoritete in daje vtis sodobnosti. Toda ali
bi sprejetje nove paradigme tudi dejansko pome-
nilo spremembo znotraj socialnega dela? Od skli-
cevanja na človekove pravice lahko kaj kmalu ne
ostane nič drugega kot izraz dobre volje in samo-
idealizacija. Še več - kot je v preteklosti pokazalo
že dosti primerov, lahko sklicevanje nanje pogosto
rabi za legitimizacijo problematičnih praks.
Na mestu je torej vprašanje, ali socialno delo
v resnici potrebuje novo etično orientacijo in, kar
je še bolj pomembno, ali ti standardi v resnici pri-
našajo kaj novega. Internacionalizacija je od vsega
začetka ena od usmeritev socialnega dela. Tudi
kar zadeva etične standarde, lahko rečemo, da je
boj za socialne pravice in socialno pravičnost že
od nekdaj v središču socialnega dela. Na koncu
lahko dodamo še to, da tudi visoki etični standardi
ne preprečujejo socialnemu delu, da ne bi bilo
ena od glavnih institucij, ki podpira idejo o dru-
žbeni normativnosti in učinkovitosti. Povedano z
drugimi besedami: socialnega dela ni zavezanost
k socialni pravičnosti nikoli odvrnila od reprodu-
ciranja družbene realnosti, ki jo zaznamujejo dru-
žbeni razredi, spolna hierarhija in delitev na »nas«
in »druge«. Etični standardi, zgodovinsko gleda-
no, niso nikoli imeli dovolj moči, da bi lahko pre-
prečili marginaliziranje, zatiranje ali socialno iz-
ključenost. Temeljni razmislek v ozadju tehnik iz-
ključevanja je bil, da je vse tovrstno delovanje v
interesu izključenega. Ravno ti standardi so po-
gosto dajali legitimnost takemu početju. Čemu
torej ponovno odkrivati etična načela, ko pa je
socialno delo že zgodovinsko zaznamovano z
zavezanostjo družbenim vrednotam in socialni
pravičnosti, hkrati pa tudi s prakso socialnega iz-
ključevanja in vzpostavljanja družbenih hierarhij?
PROTISLOVNOST
ČLOVEKOVIH PRAVIC
Zanimivo je, da lahko nekaj podobnega opazimo
pri polemiki o človekovih pravicah. Zgodovina člo-
vekovih pravic ni le zgodovina vedno bolj obšir-
nega in vedno bolje izoblikovanega spiska etičnih
standardov, temveč je hkrati tudi zgodovina zlorab
in funkcionalizacije. Plašč človekovih pravic je že
ničkolikokrat služil za opravičevanje politične in
kulturne dominacije in celo vojaških posegov in
političnih zločinov. Hkrati je sklicevanje na člo-
vekove pravice, vse od prvega pojava ob koncu
18. stoletja v na novo nastalih ZDA in med fran-
cosko revolucijo, vedno znova porodilo politične
odpore in gibanja za emancipacijo. To protislovje
je ena od glavnih značilnosti človekovih pravic.
Na eni strani so naslavljale vse ljudi sveta, na drugi
strani pa so se nanašale le na peščico - po navadi
na tiste, ki so jih izoblikovali.
V preteklosti so bili to najprej in predvsem beli
meščani, kristjani. Ženske, pripadniki nižjih dru-
žbenih slojev, sužnji, ameriški staroselci in nekri-
stjani, še posebej pa Judje so bih iz te zgodbe iz-
ključeni. Utemeljitelji človekovih pravic so si
205
BIRGIT ROMMELSPACHER
prilastili nauk univerzalizma in moč, da govorijo
v imenu vseh ostalih. Domnevati, da je bilo nji-
hovo lastno gledišče univerzalno, je močno pro-
tislovno. V resnici jim je iluzija veličine omogočila
prilastitev simbolične moči, hkrati pa so izražali
zavezanost enakosti in pravici za vse človeštvo.
Zavoljo vsiljevanja lastnega pojmovanja svobode
in enakosti vsem ostalim so se njihovi nameni po-
gosto sprevrgli. Svetle ideje so se v resnici pogosto
spremenile v instrument zatiranja.
Človekove pravice niso zgolj spisek etičnih
standardov, temveč so hkrati posledica in izraz
stalnega boja med silami ekonomskega, politič-
nega in kulturnega gospostva na eni strani in si-
lami emancipacije na drugi. So odsev stalnega pro-
cesa konstrukcije in dekonstrukcije, kjer tisti, ki
so izključeni, postavljajo vsakokratno družbeno
realnost pod vprašaj. To lahko časovno ponazo-
rimo s polemiko o človekovih pravicah. V tej zvezi
po navadi govorimo o več generacijah človekovih
pravic.
Prva generacija človekovih pravic so klasične
»državljanske in politične pravice«. Gre za pravico
do samoodločbe, svobodo govora, izražanja ver-
skega prepričanja itn. Prva generacija večinoma
meri na zaščito posameznika pred posegi države
v njegovo življenje. Te pravice so utemeljili najprej
in predvsem premožnejši sloji, ki jim ni bilo treba
pretirano skrbeti, da bi jih kdo oviral ali omejeval.
Njihova vloga je definirati politiko v skladu z inte-
resi utemeljiteljev. Na tem mestu se poraja vpra-
šanje o položaju tistih ljudi, ki nimajo možnosti,
da bi uveljavljali svoje pravice, saj so jim nedo-
stopna osnovna sredstva, ki bi to omogočala.
Zato je bila pozneje kot nasprotje negativnim
pravicam utemeljena druga generacija človekovih
pravic - t. i. »pozitivne pravice«. Te ne merijo na
zagotavljanje »svobode pred« čim (zlasti pred
posegi države), temveč na pravico do pridobitve
česa. Tukaj gre za pravico do ustrezne življenjske
ravni, npr. za pravico do pitne vode, hrane in
zdravstvene nege, pravico do izobrazbe, pravične
zaposlitve itn.
Te pozitivne pravice so pogosto kritizirali, saj
so osredotočene zlasti na zadovoljitev individual-
nih potreb. Ne upoštevajo namreč, da življenjski
standard in možnost individualne samorealizacije
pogosto nista odvisna toliko od posameznih prilo-
žnosti kot od družbenega statusa. To postane očit-
no ob naravnih katastrofah, med vojnami ali v
ekonomskih krizah. V teh primerih se ne giblje-
mo več na polju individualnih pravic, temveč se
dotikamo položaja družbe kot celote in hkrati
položaja različnih skupin znotraj nje. Te namreč
prvenstveno oblikujejo življenjske pogoje. T. i.
tretja generacija človekovih pravic se torej ukvarja
s »kolektivnimi pravicami« oz. s »pravicami manj-
šin«. Sem se umešča že leta trajajoča borba za
umestitev pravic žensk med človekove pravice; pri
tem se sklicujejo na številne specifične načine dis-
kriminacije in ogrožanja ženske integritete, ki se
ne morejo primerjati s tistimi, kjer so v vlogi žrtve
moški. Podobno so pravica etničnih manjšin do
kulturne samoodločbe, pravica ne biti diskrimini-
ran, pravica do uporabe lastnega jezika in ostale
pravice bistveni sestavni del kolektivnih pravic.
Opazimo lahko, da seznam človekovih pravic
vključuje vedno več različnih skupin, njihove po-
glede in specifične skrbi, in napolnjuje »stare«
pravice z novimi pomeni. Pravica do svobode go-
vora ne pove na primer nič o tem, kdo ima v neki
družbi moč in privilegij, da ga slišijo, kakor tudi
ne pove nič o tem, v katerem jeziku ima kdo mož-
nost izraziti svoje prepričanje. Posledično torej v
bistvu zanika pomembnost družbene in kulturne
moči. To izvira iz tega, da so pravico na začetku
definirali tisti, ki imajo v družbi moč. Polemika o
človekovih pravicah je postala prostor globalne
razprave in odseva različna gledišča in socialne
boje. Ravno v tem gre iskati glavni razlog, zaradi
katerega bi mogla navdihovati tudi socialno delo
kot stroko. To ne pomeni vsiljevanja novih ali po-
novnega odkrivanja obstoječih etičnih standardov,
temveč gre zgolj za izpraševanje lastnih vrednot
in norm v luči te globalne polemike.
ČLOVEKOVE PRAVICE
KOT IZZIV SOCIALNEMU DELU
Sklicevanje na človekove pravice poudarja, da:
1)	lahko o socialnih problemih razmišljamo le
večslojno, vključujoč vedno več mednarodnih in
globalnih vidikov
2)	so polje socialnega dela vseskoz definirali
politični boji za socialno pravičnost in emanci-
patorna gibanja in da je treba to zgodovino re-
flektirati
3)	je nujno, da socialno delo ohranja distanco
do svoje pogosto dvojne in protislovne vloge, ko
na eni strani reproducira družbeno strukturo mo-
či in dominacije, na drugi pa ji oporeka; pri tem
je treba še zlasti upoštevati polemiko o razmerju
med univerzalizmom in relativizmom.
206
SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE
Osredotočenost na pravice ljudi ne ponuja
zgolj močnih argumentov zoper paternalistični in
tehnokratski tip socialnega dela, temveč pomeni
hkrati tudi obrambo zoper nevarnost nekritičnega
in samozadostnega tipa socialnega dela, ki svojim
standardom pripiše normativnost ali celo univer-
zalnost in jih vsiljuje kot najboljše za vse. V nada-
ljevanju podajam nekaj kratkih primerov, kako
se vprašanje univerzalnosti, sicer že v jedru pole-
mike o človekovih pravicah, izkaže za uporabno
v razmišljanjih znotraj socialnega dela. Nenehna
internacionalizacija vseh družb, do katere je pri-
vedla globalizacija, je velik izziv za socialno delo,
saj je treba ugotoviti, ali različna stališča dovolj
dobro odražajo koncepte in institucije stroke. Za
primer lahko vzamemo Nemčijo (očitno so v ne-
katerih drugih državah razmere drugačne, zlasti
v Veliki Britaniji in na Nizozemskem, kjer obstaja
precej daljša tradicija razprav o multikulturnosti),
kjer moramo priznati, da je socialno delo pred-
vsem reproduciralo monokulturno realnost ter
ignoriralo in zanikalo obstoj pluralizma v družbi
in med prebivalstvom. Socialno delo je tako posta-
lo močna institucija, ki je utrjevala hegemonijo
večinskega pogleda. To postane očitno, če vzame-
mo pod drobnogled predstavnike stroke, koncep-
te in standarde profesionalizacije.
Uporaba »jezika« je en primer. Po listini o člo-
vekovih pravicah mora vsakdo imeti zagotovljeno
pravico do izražanja v maternem jeziku. Še zlasti
je to pomembno tedaj, ko gre za intimne in osebne
zadeve in je treba zgraditi odnos zaupanja. V veči-
ni nemških psihosocialnih služb ni tako. Narobe,
med nemškimi strokovnjaki velja znanje nemščine
za neke vrste vstopnico v nemško družbo in ga
pogosto pričakujejo od uporabnikov svojih sto-
ritev. Priseljenci in celo begunci, ki želijo biti de-
ležni socialnih storitev, v praksi tako nimajo druge
možnosti, kot da se prilagodijo. V bistvu je torej
večina tista, ki s svojim stališčem definira način
komunikacije. Ne strokovnjaki, temveč »Drugi«
so se prisiljeni naučiti jezika.
Strokovnjakom, dominantni skupini, pa pozi-
cije tistega, ki mu je dana moč definiranja in posle-
dično analiziranja problemov, ne omogoči le jezik,
temveč tudi način intervencije. Empirične razi-
skave kažejo, da imajo etnične manjšine iz različ-
nih razlogov dosti več psihosocialnih problemov
kot pripadniki večine, hkrati pa niso deležni za-
dostne pomoči, da bi se lahko soočili s temi
problemi.(Gaitanides 1995; Becker ei d. 1998).
Ohranjanje različnih standardov socialnih storitev
tako krepi delitev na večino in manjšino.
Večina konceptov socialnega dela definira mi-
gracije in socializacijo v multikulturnem okolju
najprej in predvsem kot problem. Trk kultur in
podvojeni standardi, ki veljajo v družini in širši
družbi, naj bi med priseljensko mladino povzročili
dezorientiranost in prikrite konflikte, kar naj bi
se izražalo v neuspehih v šoli, konfliktih v družini
ali nasilju in kriminalu. Tovrstne enostavne rešitve
s svojim kulturološkim in esencialističnim pogle-
dom precej otežijo razločevanje med osebnimi,
socialnimi, spolno specifičnimi in kulturnimi pro-
blemi.
Zanimivo je, da navadno zanemarimo pojem
»kultura«, ko govorimo o problemih, s katerimi
se soočajo pripadniki večine. Morda bi lažje reše-
vali posameznikove osebne in socialne probleme,
če bi odraščali v bolj monokulturnem okolju, kjer
le težko srečamo različne poglede in nasprotujoča
si stališča? Kaj pomeni pripadati dominantni kul-
turi? Kaj pomeni biti bel(a) kristjan(ka)? Moji štu-
denti na vprašanje o tem, kaj pomeni biti kristjan,
večinoma nimajo odgovora. Hkrati so prepričani,
da dobro vedo, kaj pomeni biti musliman. Podob-
no jih v Nemčiji večina težko pojasni, kaj pomeni
biti Nemec, medtem ko na vprašanje, kaj so tujci,
zlahka dobiš mnoštvo odgovorov. Opaziti je moč
osupljiv kontrast med zaverovanostjo v svoje pred-
stave o Drugem in pomanjkanjem znanja o sebi.
Obstaja precej argumentov, da lastna kultura,
lastna barva kože ali lastna religija niso pomembni
dejavniki, še zlasti ne za pripadnika dominantne
skupine. Te identitete naj bi bili naravne in očitne,
saj ravno one primarno konstituirajo tisto, kar
naj bi veljalo za splošno normo. Skozi taka neza-
vedna pojmovanja se izrecno izraža dominacija
večine. Zavedanje lastnega položaja nujno vklju-
čuje vednost o družbeni strukturi moči in zave-
danje o njej. To vodi do spoznanja, da obstajajo
tudi drugi pogledi in da je posploševanje lastnega
stališča močno povezano z lastnim družbenim po-
ložajem. Hkrati pokaže, kako zelo je Drugi pove-
zan z Jazom. Nekoga lahko označiš za črnca le,
če hkrati ostale oz. sebe označiš za belca. Vednost
opozarja na razkorak med lastnimi etičnimi
standardi in nepravično družbo in belci se tega
raje ne zavedajo. Z besedami Elaine Pinderhughes
(1989): »Odetost v nezavedno in predsodke po-
maga ohranjati podobo o lastnem 'dobrem Jazu'.«
Obravnavanje Drugih skoz odnos do Jaza pa na
drugi strani pogosto pripelje do psihičnih nape-
tosti, občutkov krivde in negotovosti ob stikih s
207
BIRGIT ROMMELSPACHER
pripadniki diskriminirane skupine. Tu so razlogi,
da je plašč naivnih predsodkov pogosto udobnejša
izbira. Tako človek zadrži naravnost in sponta-
nost, medtem ko kritična samorefleksija ne poma-
ga vselej k dobremu počutju.
Poleg konceptov antirasizma in kulturnega plu-
ralizma pa se vendarle pojavljajo tudi drugi prime-
ri izpraševanja položaja večine. Moške študije so
v preteklih letih prinesle raziskave, ki povedo
veliko o tem, kaj pomeni biti moški, socializiran
v patriarhalni družbi. Že dolgo tega so prve femi-
nistke od moških zahtevale večjo samokritičnost
do konceptov moškosti. Nekaj moških se je upalo
sprejeti izziv in rezultat tega so zelo zanimive
študije o prednostih in slabostih dominacije in
njenega ponotranjenja. Študije kažejo, da obstaja
hierarhija med različnimi tipi moškosti in da je
treba razumeti podreditev žensk tudi kot eno od
strategij v bitki med moškimi različnih družbenih
in etničnih razredov in različne spolne usmerje-
nosti - med tekmujočimi podobami moškosti torej
(Connell 1998).
Polemika jasno kaže, kako so podobe o Jazu
in o Drugem tesno povezane z družbeno struk-
turo moči. Za socialno delo to najprej in predvsem
pomeni, da mora kritično vrednotiti lastne kon-
cepte in se vprašati, kako stroka ustvarja norme,
ki reproducirajo socialne, kulturne in spolno spe-
cifične hierarhije. V tem kontekstu je lahko debata
o človekovih pravicah zelo plodna, saj se dotika
funkcije norm in vrednot ne samo znotraj dolo-
čene družbe, temveč v globalni perspektivi. Ta
razprava daje jasno vedeti, da je lahko vzposta-
vitev splošnih standardov le posledica stalnega
dialoga med vsemi vpletenimi in da ta dialog
vedno implicira delitev moči. Če naj bo ideja člo-
vekovih pravic podlaga globalne človeške družbe,
mora priti do delitve moči tudi na materialni ravni,
ne le simbolično s sprejemom teze, da »lastna
perspektiva ni edina«.
Človekove pravice torej niso nov okvir social-
nega dela, lahko pa ponudijo širši pogled ter hkrati
okrepijo tiste tradicije znotraj socialnega dela, ki
izhajajo iz bojev za socialno pravičnost in
emancipacijo. Polemika o človekovih pravicah bo,
upajmo, porodila samokritično refleksijo, ki bo
vztrajno spraševala, kdo je v družbi tisti, ki ima
moč, da definira, in zakaj je tako.
208
socialno delo in človekove pravice
LITERATURA
Becker, Astrid, Hamburger, Franz, Lenninger, Peter Franz (1998), Anforderungsprofile und Qualifi-
kationsmerkmale in der Sozialen Arbeit der Caritas mit Migrantinnen. Freiburg im Breisgau:
Lambertus.
Bielefeld!, Heiner (1999), Universale Menschenrechte angesichts der Pluralität der Kulturen. V:
Hans-Richard Reuter (ur.), Ethik der Menschenrechte: Zum Streit um die Universalität einer Idee I.
Tübingen: Mohr Siebeck (43-73).
Bobbio, Norberto (1999), Das Zeitalter der Menschenrechte: Ist Toleranz durchsetzbar? Berlin:
Wagenbach.
Connell, Robert W. (1998), Der gemachte Mann: Konstruktion und Krise von Männlichkeiten.
Opladen: Leske und Budrich.
Dominelli, Lena {Ì9S8), Anti-Racist Social Work. London: MacMillan Press.
Gaitanides, Stefan (1995), Interkulturelle Öffnung der sozialen Dienste. V: Klaus Barwig, Wolfgang
Hinz-Rommel (ur.), Interkulturelle Öffnung sozialer Dienste. Freiburg im Breisgau: Lambertus (65—
81).
Rommelspacher, Birgit (2002), Anerkennung und Ausgrenzung: Deutschland als multikulturelle
Gesellschaft. Frankfurt/M: Campus.
Staub-Bernasconi, Silivia (1998), Soziale Arbeit als Menschenrechtsprofession. V: Armin Wöhrle
(ur.), Profession und Wissenschaft Sozialer Arbeit. Pfaffenweiler: Centaurus.
209
Shula Ramon
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE
V SOCIALNEM DELU
IN IZOBRAŽEVANJU ZA SOCIALNO DELO
KAJ JE DEINSTITUCIONALIZACIJA?
Deinstitucionalizacija je dolga in težko izgovor-
Ijiva beseda, za povrh pa vsebuje še negacijo. Na-
naša se na usposabljanje hendikepiranih ljudi za
normalno življenje zunaj institucij, namesto da
bi jih zapirali v institucije. Koncept je vzniknil iz
kritike življenja v instituciji, ki je bilo na zahodu
od 18. stoletja naprej prevladujoča rešitev družbe
za ljudi s hendikepom, s kolonizacijo pa izvožena
v tretji svet, posnemali pa so jo tudi v drugem
svetu. Beseda ne zajame v celoti pomena radikal-
nega obrata, ki ga vsebuje. Hebrejski izraz al mi-
sud, ki hkrati pomeni preseganje institucij in nji-
hovo odpravo, bolje ujame bistvo koncepta.
Pomembno se je spomniti, zakaj smo ljudi s
hendikepom sploh poslali v institucije. Verjeli
smo, da bodo institucije revnim in obubožanim
ponudile zavetje, oskrbo in zatočišče pred težkim
življenjem, hkrati pa se bodo ti naučili družbeno
sprejemljivega obnašanja. Še vedno naletimo na
strokovnjake in laike, ki verjamejo, da je za bolj
hendikepirane skupine ljudi to prava opcija.
Prav tako se je pomembno spomniti kritike
institucij, ki se je začela med drugo svetovno vojno
in po kateri ima institucionalizirano življenje tele
značilnosti:
•	velika pasivnost varovancev,
•	odsotnost priložnosti za normalno življenje,
za stike varovancev z ostalimi ljudmi (Basaglia
1968), in od tod prikrajšanost za učne izkušnje,
ki so potrebne za razvoj njihovih sposobnosti,
•	posledično razvrednotenje in ponotranjenje
nizke samozavesti pri samih varovancih (Goffman
1961; Wolfensberger 1979),
•	poraja zlorabe tako pri osebju kot pri varo-
vancih (Stanley et al 1999), čeprav se hkrati pre-
cej delavcev in delavk trudi po najboljših močeh;
ženske so pogosteje žrtve zlorabe kot moški.
• stigmatizacija tistih, za katere velja, da niso
zmožni živeti med nami ostalimi.
Vsi ti atributi zgolj vzdržujejo krog nenehnega
razvrednotenja hedikepiranih.
Kritiki trdijo, da institucije niso le slaba zato-
čišča. V resnici so postale prostor, kjer je dostojan-
stveno življenje praktično nemogoče. Simbolizi-
rajo stigmo, ki se pripenja na hendikep, željo po
pozabi in odstranitvi hendikepiranih iz družbe.
Nacistično pobijanje hendikepiranih otrok in
odraslih, ki so živeli v totalnih institucijah - najprej
duševno bolnih in pozneje telesno in učno hendi-
kepiranih - je bila zgolj zgostitev skrajnih posledic
pristopa, ki ima hendikepirane ljudi za družbeno
in osebnostno ničvredne.
Druga svetovna vojna je hkrati pustila tudi
pozitivno zapuščino, saj je spodbudila začetek
procesa deinstitucionalizacije. Menim, da ni na-
ključje, da so se tako kritike življenja v institucijah
kakor poskusi z alternativnimi načini življenja
začeli med drugo svetovno vojno z vojaki, ki so
zaradi vojnih izkušenj trpeli zaradi tega, čemur
danes pravimo posttravmatska stresna motnja
ipost-traumatic stress disorder) (Weaver, Burns
2001 ). Pri spremljanju usode naših junakov je bilo
lažje sprejeti oceno, da je kvaliteta institucional-
nega življenja zelo slaba in da institucije nikakor
ne delujejo kot zatočišče. Vrh tega je šlo za mlade
moške, ki so še pred kratkim živeli aktivno in obe-
tov polno življenje, zato si je bilo lažje predstav-
ljati, da niso zgolj prejemniki dobrodelne pomoči,
temveč da živijo aktivno še naprej in sami kaj pri-
spevajo k izboljšanju.
Na teh načelih so bile osnovane medvojne tera-
pevtske skupnosti v Veliki Britaniji, vendar si nji-
hovi ustvarjalci še niso mogli predstavljati življenja
zunaj institucionalnih zidov. Šele med drugo sve-
tovno vojno so v Veliki Britaniji prenehali sodno
preganjati in streljati dezerterje. Kar je bilo do
211
SHULA RAMON
takrat obravnavano kot kriminalno vedenje, je bilo
po novem prepoznano kot odraz duševnega stanja
vojakov ali kot razumljiva reakcija na izjemno
situacijo. Tudi dejstvo, da je za veliko ljudi življenje
prenehalo biti varno in predvidljivo, kakor je velja-
lo pred vojno, je omogočilo razmišljanja, ki jih
prej ni bilo. V večini zahodne Evrope sta vojna in
strah pred komunizmom privedla do vzpostavitve
t. i. države blaginje, kakor univerzalno poimenu-
jemo državno ureditev, v kateri imajo vsi dostop
do zdravstvenih storitev in izobraževanja.
Deinstitucionalizacija je izrednega pomena za
socialno delo, saj:
•	zadeva vse starostne skupine,
•	zadeva nosilce vseh vrst hendikepa (tiste s
telesnimi motnjami in z motnjami v razvoju ter
tiste z motnjami duševnega zdravja),
•	zadeva vse kontinente,
•	pod drobnogled postavi vse osnovne vred-
note socialnega dela.
Socialno delo je bilo vrh tega bolj zavezano
deinstitucionalizaciji kot drugi poklici v zdravstvu
in sociali ter je imelo vodilno vlogo v njenem
izvajanju pri delu s telesno hendikepiranimi, še
zlasti z otroki, ne pa toliko pri delu z duševno
hendikepiranimi. Zadržanost pred podobnim
načinom dela z bolniki, ki se zdravijo zaradi mo-
tenj v duševnem zdravju, je mogoče odsev strahu
pred tveganjem, ki ga vsebuje tako delo, in pred
stigmo, ki jo še vedno nosijo duševne bolezni in
njihovi nosilci.
Na koncept deinstitucionalizacije so vezane te
temeljne vrednote socialnega dela:
•	spoštovanje ljudi,
•	pravica do samoodločbe, vključujoč pravico
do napake,
•	omogočanje in spodbujanje normalnega
življenja, uživanje enake vidnosti kot ostali,
•	možnost biti cenjen član skupnosti, ne pa
stigmatiziran in ločen od skupnosti,
•	osredotočenje na posameznikove moči in
možnosti razvoja namesto pestovanja slabosti in
patologij,
•	učenje iz izkušenj uporabnikov storitev du-
ševnega in telesnega zdravja, da bi izboljšali siste-
me socialne varnosti in hkrati omogočili uporab-
nikom, da postanejo samostojnejši.
Prenos teh vrednot v vsakodnevno prakso je
bil in ostaja problematičen. Razlog leži v tem, da
v praksi stopi v ospredje razprave vprašanje druž-
bene kontrole in birokracije sistemov socialnega
skrbstva, hkrati pa splavajo na površje tudi globo-
ko zakopani stereotipi o hendikepiranih, ki smo
jih skoz proces socializacije sprejeli za neizpod-
bitna dejstva. Zato mora vsaka socialna delavka,
vsak socialni delavec, ki želi pri delu s temi sku-
pinami ljudi slediti tem vrednotam, vložiti pose-
ben napor. Nobene od teh vrednot ne moremo
prevesti v prakso, ne da bi razrešili nekatere teme-
ljne etične dileme. V naši kulturi so močno zakore-
ninjene predstave, da so hendikepirani ranljivi,
da morajo biti zaščiteni, da se ne smejo izpostav-
ljati tveganjem in torej potrebujejo nas (socialne
delavke in delavce in druge strokovnjake), da se
odločamo za njih. Jasno se moramo zavedati, da
taka prepričanja obstajajo, da bi lahko nato posta-
vili pod vprašaj njihovo upravičenost in koristnost.
Na kakšen način naj na primer pristopimo k pogo-
voru z mlado žensko, ki želi imeti otroka in je
pravkar dobila diagnozo multipla skleroza:
Naj jo spodbudimo k razmišljanju o tem, kdo
bo skrbel za otroka, ko (če) se ji bo stanje v pri-
hodnosti poslabšalo?
Naj ji povemo, da naj razmišlja o razlogih za
in proti, razpravlja o njih s svojim partnerjem, s
katerim se potem samostojno odločita?
Naj ji povemo, da otrok vnaša veliko tveganje
in da bi bilo to nepravično tako do njega kot do
partnerja?
Naj ji povemo, da mora razmisliti o prilagoje-
nem okolju, v katerem bo morala nekoč v prihod-
nosti živeti?
Vsaka od teh možnosti daje poudarek na drugi
vrednoti in vzpostavlja drugačen tip odnosa med
mlado žensko in socialno delavko ali socialnim
delavcem.
Večina socialnih delavcev in delavk le redko
deluje še kako drugače, kot da posreduje v kriznih
situacijah in določa ljudi za obvezen sprejem v
institucije. To potrjuje tudi izjemna pozornost, ki
je danes namenjena izogibanju tveganjem, kar se
kaže tudi v tem, da se britanske službe za duševno
zdravje izogibajo sprejemanju nekaterih tveganj
(Ramon 2002). Izogibanje tveganjem je pomem-
bno in je lahko v skladu z etiko, kljub temu pa ne
vsebuje vsega, kar uporabniki v normalnem življe-
nju hočejo ali si želijo. V vsakdanjem življenju vsi
sprejemamo tveganja, ki segajo od banalnega tve-
ganja pri prečkanju ceste do zelo tveganega počet-
ja, ko izbiramo partnerja, s katerim bi delili svoje
življenje. Nekateri med nami ga povečujemo tako,
da se ukvarjamo z alpinizmom, avtomobilskimi
dirkami, se odločimo za kariero v kirurgiji ali se
lotimo novega podviga na novem področju. Druž-
212
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE V SOCIALNEM DELU ...
ba take ljudi občuduje, ko uspejo, ne pa tudi ta-
krat, ko jim spodleti. Navzlic temu uporabnikom
storitev zdravstvenega in socialnega skrbstva ne
priznamo pravice do tveganja in jim večinoma ne
omogočimo, da bi razvili sposobnosti, ki so za
premišljeno soočenje s tveganji pomembne.
Omenjeni problem vsebuje tudi znatno stop-
njo tveganja in poudarja dileme, na katere nale-
timo, ko poskušamo pravico do neuspeha prenesti
v prakso. Mlada ženska mora upoštevati ne samo
svojo prihodnost, temveč tudi prihodnost svojega
morebitnega otroka, prihodnost svojega partnerja
in življenja vseh skupaj kot družinske enote. Nalo-
ga socialnega delavca, socialne delavke je, da jo
pripravi do tega, da upošteva vse navedene vidike,
pa vendar se ne odloči namesto nje in jo podpre
v njeni odločitvi ne glede na to, kakšna je.
Koncept pravice do neuspeha je star že skoraj
trideset let, v praksi pa kljub temu še vedno ni
dobil pravega mesta med osrednjimi vrednotami
in ni bil deležen pozornosti, ki si jo zasluži. Vedno
večji poudarek na izogibanju tveganjem je v kultu-
ri, ki je z njimi preobremenjena, zmanjšal priprav-
ljenost na odprt razmislek o pomembnosti tega,
da se tveganje sprejme za princip tako vsakodnev-
nega življenja kot dobrega profesionalizma v so-
cialnem delu. Filozofi in sociologi nam govorijo
(Beck 1992; Rose 2000), da je ta preobremenje-
nost vezana na vedno večjo nepredvidljivost v
svetu, v katerem živimo, v času, ko smo iz pozne
moderne zakorakali v postmoderno in slavimo
posamezno bolj kot splošno. Četudi te trditve
podpira precej dokazov, še vedno ostajajo veči-
noma pristranske in imajo tveganje za apriori ne-
gativen dejavnik.
Če vzamemo ljudi iz institucij in že v izhodišču
zagotovimo, da ne bodo živeli v njih, je to precej-
šen izziv za vpletene posameznike, njihove družin-
ske člane, strokovnjake, ki z njimi delajo, in za
družbo, ki je navajena na »čedne« rešitve. S to
potezo preskusimo, do katere mere so se ideali
socialne vključitve in integracije od laskanja in
puhlih fraz premaknili v vsakdanjo realnost.
Za deinstitucionalizacijo življenja tistih, ki
trenutno bivajo v institucijah, ni nujno potrebna
le privrženost omenjenim vrednotam. Potreben
je tudi kompleksen niz znanj, med katera sodijo
znanja za delo s posamezniki, občasno delo z nji-
hovimi družinami in stalno delo z organizacijami
in širšo skupnostjo.
Neinstitucionalizirano delo s posamezniki
zahteva:
•	zmožnost dobro oceniti tako trenutno moč-
ne in šibke plati varovanca ali varovanke kot nje-
gove ali njene možnosti v prihodnosti,
•	zmožnost dobro oceniti prednosti in slabosti
v socialni mreži konkretne osebe,
•	znanje o tem, kako opremiti v instituciji ži-
veče ljudi s priložnostmi, da se, če želijo preživeti
zunaj okvira institucije, ponovno naučijo skrbeti
zase in osvojijo veščine socialne interakcije,
•	znanje o tem, kako ustvariti priložnosti za
učenje o skupnosti, v kateri bodo živeli, in jim
omogočiti postopno vrnitev vanjo,
•	znanje o tem, kako ustvariti podporni krog,
ukrojen po posameznikovih željah in potrebah
ter po zmožnostih ostalih članov,
•	znanje o tem, kako zagotoviti, da nadzor
nad storitvami opravlja uporabnik ali njegov za-
stopnik (v Veliki Britaniji je primer tega Direct-
Payment),
•	stalno delo na vzpostavljanju možnosti za
sklepanje prijateljstev in ostalih načinov povezo-
vanja z ljudmi,
•	spodbujanje vzorcev posredovanja, ne da
bi pri tem socialni delavec, socialna delavka pre-
vzel, prevzela vlogo edinega posrednika.
Naloga tistih, ki učijo druge o socialnem delu
in opravljajo praktično usposabljanje, je, da omo-
gočijo socialnim delavcem in delavkam pridobitev
teh znanj.
ORGANIZACIJSKA SPREMEMBA
Pomemben - in za uspeh tranzicije ključen - ele-
ment deinstitucionalizacije zadeva organizacijski
in kulturni nivo, saj se organizacija notranjih in
zunanjih struktur, ki postopoma pelje v zaprtje
institucij, ne snuje na nivoju dela s posameznimi
uporabniki.
Za uspeh deinstitucionalizacije se morata spre-
meniti tako notranja kot zunanja kultura.
Vzpostavljene morajo biti strukture, ki ponu-
jajo priložnosti za pridobitev socialnih znanj in
znanj za samostojno oskrbo.
Razmere morajo ljudem dovoljevati, da privza-
mejo družbeno spoštovane vloge.
Osebje je treba ponovno usposobiti v skladu
z vrednotami in znanji, ki jih vsebuje ta pristop.
Osebje, uporabnike in družinske člane je treba
pri tej veliki spremembi podpirati.
Zagotoviti je treba finančna sredstva, ki so
potrebna v fazi, v kateri se institucionalne storitve
213
SHULA RAMON
prekrivajo s tistimi, ki so že omogočene v okviru
lokalne skupnosti.
Treba je stalno delati na spreminjanju javne
zavesti (razstave umetniških del hendikepiranih
avtorjev, prostovoljno delo hendikepiranih, njiho-
vo članstvo v načrtovalnih odborih, zagotavljanje
naklonjene medijske obravnave ...)
Nekatere sheme zaprtja psihiatričnih bolnišnic
v Italiji nazorno kažejo te kvalitete, hkrati pa ka-
žejo tudi dobre in slabe strani, ki jih ta velikanski
kulturni, organizacijski in osebnostni premik pri-
naša (Mauri ei a/. 1986).
PRISPEVEK SOCIALNEGA DELA
K DEINSTITUCIONALIZACIJI
Deinstitucionalizacija je - in mora biti - multi-
disciplinaren proces, ki v idealnem primeru vklju-
čuje tudi prispevek laičnega dela skupnosti. Kljub
temu je prispevek socialnega dela zavoljo njegovih
vrednot, znanj in zmožnosti nekaj posebnega in
ga pozneje posnemajo aH prevzemajo tudi druge
stroke. Njegova enkratnost je v tem, da vključuje
psihosocialen pristop, kjer niti družbeni niti oseb-
ni vidik nista puščena ob strani, temveč sta pri
ocenjevanju, načrtovanju in posredovanju med-
sebojno prepletena. Socialni delavci in socialne
delavke s področja duševnega zdravja so v Veliki
Britaniji spodbudili tele projekte:
Prvi forum uporabnikov je na začetku osemde-
setih let ustanovila vodja skupine socialnih delav-
cev in delavk v bolnišnici Friern v severnem Lon-
donu Iris Nutting. Na začetku je forum razpravljal
o priporočenih ukrepih v zvezi z zaprtjem bolni-
šnice in jih predlagal načrtovalni skupini za za-
prtje. Pozneje so člani foruma postali člani uprav-
nih odborov organizacij, ki so se ukvarjale s po-
novno vrnitvijo varovancev v družbo (te so se na
primer ukvarjale z urejanjem stanovanjskih pod-
por, s projekti poklicnega usposabljanja in novimi
dnevnimi centri). Nekateri so postali raziskovalci-
uporabniki; drugi so postali aktivni v gibanju u-
porabnikov in podpornikov Survivors Speak Out
(»preživeli spregovorijo«).
Chesterfieldsko podporno mrežo (Chesterfield
Support Network) (Hennelly 1990) je kot projekt
v okviru velikega skupnostnega centra v Chester-
fieldu ustanovil Andrew Milroy. Pod vodstvom
uporabnikov jo upravljajo različne skupine in ima
lastna finančna sredstva in notranji ustroj. Sestav-
ni del mreže so tudi plačani sodelavci, ki so na
voljo za individualno svetovanje in po potrebi tudi
za morebiten poseg v skupine. Člani skupin se
po potrebi medsebojno obiskujejo; med skupi-
nami so ene osredotočene na družabne aktivnosti,
potem so moške in ženske skupine in še zaprta
skupina za žrtve spolne zlorabe. Ena zadnjih po-
bud je projekt zaposlovanja, ki poteka v partner-
stvu z neko drugo organizacijo. Projekt podporne
mreže je zastopan tudi v upravnem odboru skup-
nostnega centra, ki ga sicer uporablja še dvajset
drugih skupin iz lokalne skupnosti.
V zdravstvenem centru v Kentish Town (sever-
ni London) so leta 1976 v osnovno nego vključili
socialno skrbstvo in svetovanje, kar se je izkazalo
za zelo pozitivno inovacijo.
Družinska skrbstvena zveza je leta 1978 v To-
wer Hamletu (vzhodni London) začela neformalni
projekt za depresivne in osamljene ženske, ki ga
vodijo laiki. Ženske iz lokalne skupnosti so se na-
učile, kako ustanoviti majhne neformalne skupine,
ki se osredotočijo na druženje in zagotavljanje
medsebojne podpore (Knight 1978). Projekt je
podprl raziskovalec George Brown, ki je opravil
klasično raziskovalno delo o družbenem izvoru
depresije (Brown, Harris 1978).
Projekt »Gradnja mostov« je leta 1997 začel
izkušen socialni delavec s centra za socialno delo
v Lewishamu. Namen projekta je zagotoviti fleksi-
bilne storitve staršem, ki trpijo zaradi duševnih
bolezni, ter njihovim otrokom (Diggins 2000). Ta
projekt večinoma povezuje storitve, ki so že na
voljo, in vsakemu družinskemu članu in družini
kot celoti ponudi to, kar potrebuje. To je lahko
oddih za konec tedna, psihoterapija ali vključitev
v skupino za mame in majhne otroke. Službo, ki
deluje v okviru Enote za družinske storitve Lewi-
sham, skupaj financirajo zdravstvene in socialne
službe. Izkazala se je za učinkovito pri prepre-
čevanju, da bi se bolezen ponovila, pri odvračanju
družinskih zlomov in pri pomoči otrokom, ki po-
trebujejo nego ali so se ustavili pri rasti in razvoju.
Skupne značilnosti teh novosti so osredoto-
čenost na psihosocialni okvir, posredovanje in
odprtost za neustaljene in prilagodljive pristope.
Prva projekta sta bila predhodnika projektov, ki
jih vodijo uporabniki; ti so informirali socialne
delavce in delavke o ključnih vprašanjih in o tem,
kaj se mora spremeniti in kako naj se to izpelje.
Bila sta glasnika novih načinov preoblikovanja
znanja in zmožnosti socialnega dela, hkrati pa še
vedno v skladu z njegovimi tradicionalnimi vred-
notami.
214
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE V SOCIALNEM DELU ...
Na konceptualni ravni je socialno delo že pri-
spevalo; pri delu z različnimi skupinami uporab-
nikov je razvilo pristop, ki temelji na prednostih
uporabnikov. Saleeby (1992) in Rapp (1998) sta
poudarila, kako pomembno je, da naša prizade-
vanja usmerimo na varovančeve prednosti in na
uporabo razpoložljivih virov v družbi, ne pa da
se osredotočimo na njegove, njene šibkosti in po-
manjkanje teh virov. Slednje je namreč tipična
profesionalna reakcija ostalih strok.
Jenny, na primer, je v poznih tridesetih letih,
visoka, z očarljivim nasmehom, dobro pozna delo
z računalniki in je sposobna ter pripravljena deliti
tako težke kot pozitivne izkušnje iz svojega živ-
ljenja v instituciji. Ima resne probleme z zdravjem,
vendar navzlic temu še vedno pogosto obiskuje
dnevni center, katerega aktivna in cenjena članica
je. Jenny ima tudi duševno bolezen, redno jemlje
zdravila, hkrati pa gre občasno še vedno v lokalni
center za oskrbo duševno bolnih, kar ima sama
za začasen oddih. V zadnjem času se pritožuje
nad povečanjem halucinacij. Živi sama, vendar
ima nekaj bližnjih prijateljev, ki jih lahko v nuji
prosi, naj ostanejo z njo.
Na te dosežke so vplivali rezultati dela, ki je
bilo vloženo v proces deinstitucionalizacije ter se
ne zaključi v trenutku, ko ljudje zapustijo bolniš-
nico. Če smo se pri tem kaj naučili, smo se naučili
to, da v trenutku, ko se bolnišnica zapre in ljudje
fizično zaživijo v okviru lokalne skupnosti, posta-
ne eden najpomembnejših elementov njihovega
novega življenja vprašanje njihove vključitve v dru-
žbo - vprašanje, ki je tudi eno najtežje rešljivih.
Kljub vsemu se diskurz socialnega dela še ved-
no večinoma osredotoča na probleme in slabosti
in to skoraj do te mere, da zanika prednosti tako
varovanca, varovanke in njegovega, njenega oko-
lja kot tudi močne strani socialnega delavca, delav-
ke in centra za socialno delo.
ZAKAJ GOVORJENJE
O DEINSTITUCIONALIZACIJI
NA ZAHODU NI VEČ PRILJUBLJENO
Če v zahodni Evropi in ZDA govorite s socialnimi
delavkami in delavci, boste ugotovili, da se jim že
sam pogovor o deinstitucionalizaciji upira. Videti
je celo, kot da se jim zdi, da je bila to napaka.
Eden naših ministrov za zdravje je leta 1997
dejansko pripomnil, da je oskrba v okviru lokalne
skupnosti padla na izpitu. Te trditve ne moremo
podpreti z nobenimi dokazi. Narobe, spremljanje
ljudi, ki so institucije za duševne bolezni in težave
pri učenju zapustili, kaže tole (Ramon 1992; Leff
1997):
•	Večina ljudi, ki so institucije zapustili, je
precej bolj zadovoljna s svojim sedanjim življe-
njem v okviru lokalne skupnosti kot s tistim, ki so
ga živeli v institucijah, in se vanje ne želi vrniti.
•	Večini se stanje ni poslabšalo, pri tistih, ki
se jim je to zgodilo, pa je bilo poslabšanje le kra-
tkoročno.
•	Skoraj nobeden ni postal brezdomec ali sto-
ril kaznivega dejanja.
•	Nekateri so postali žrtve lokalnega krimi-
nala.
•	Za okoli 80 % »povratnikov« so stroški življe-
nja v okviru lokalne skupnosti manjši kot stroški
institucionalne oskrbe, medtem ko za ostalih 20 %
velja, da so stroški večji, a predvsem zaradi in-
vesticij, potrebnih zaradi telesnih hendikepov.
Kljub temu so britanski mediji polni zgodb o
umorih, ki naj bi jih zagrešili stari znanci služb za
duševno zdravje; pri tem ustvarjajo vtis, da so lju-
dje z hujšimi oblikami duševnih bolezni na splo-
šno morilci. Ta vtis je v nasprotju z raziskavo, ki
je bila objavljena leta 1999 (Taylor, Gunn 1999),
iz katere izhaja, da se je število umorov, ki so jih
zagrešili ljudje iz te skupine, po zaprtju bolnišnic
znižalo. Strah pred ljudmi z duševnimi boleznimi
je v Veliki Britaniji privedel tudi do t. i. varnih
stanovanjskih enot, kakor imenujemo njim name-
njene majhne in zaprte zmogljivosti.
Kljub navedenemu pa je treba ugotoviti, da še
vedno obstajajo ljudje, ki se jim položaj z zaprtjem
psihiatričnih institucij ni izboljšal. To so varovanci,
katerih čas bivanja v institucijah ni presegel dveh
let in tako niso imeli statusa varovancev z dolgim
stažem ter niso bili upravičeni do posebnih ukre-
pov, ki so jih bili deležni slednji.
Večinoma so to precej mlajši ljudje, med njimi
več moških kot žensk, in precej jih prihaja iz črn-
skih etničnih manjšin. Imajo že zgodovino nasil-
nega obnašanja, so bolj samozavestni in se bolj
jasno izražajo. Za te ljudi je bilo do nedavnega v
resnici manj poskrbljeno. Ta skupina ljudi je tista,
ki priteguje negativno publiciteto in je bila v
resnici vse do nedavnega deležna manjše skrbi.
Ti ljudje pogosto prihajajo iz prikrajšanih social-
nih okolij in so zaradi nedomiselnih vsakodnevnih
aktivnosti zdolgočaseni in nesrečni, ker se bodo
morali do konca življenja podrediti zdravljenju.
So izziv za ponudnike storitev in bodo verjetno
215
SHULA RAMON
pridobili z uporabniško vodenimi psihosocialnimi
pobudami.
Večje pozornosti je vreden razmislek o tem,
da je ljudem s težkim hendikepom življenje v
okviru lokalne skupnosti boleče, saj jih stalno in
bridko opominja na njihovo nezmožnost, da bi
živeli kot drugi. Toda tudi ti ljudje lahko zunaj
institucij izboljšajo kvaliteto svojega življenja in
sodelujejo v vsaj nekaterih, če že ne vseh sosed-
skih aktivnostih. Korist, ki jo lahko imajo mladi
ljudje s težkim hendikepom, dobro ilustrira pro-
jekt, ki sta ga ocenila Alaszevski in Ong (1990).
Mlade so preselili iz bolnišnice v skupnostno bi-
vanjsko shemo, ki so jo sestavljali podpirani skup-
ni domovi, kjer so imeli možnost za izboljšanje
sposobnosti za samostojno nego in priložnost za
bogatejšo družabno aktivnost.
Mogoče je eden od razlogov, zakaj se severni
Američani izogibajo pogovorom o deinstituciona-
lizaciji, povezan z zaničevanja vrednim načinom,
kako je družba v ZDA ravnala s tistimi, ki so za-
pustili institucije. Pri tem mislimo na ponudbo sta-
novanj, izobrazbe, delovnih usposabljanj in terapij
v prvih dvajsetih letih po tamkajšnjem valu zapi-
ranja bolnišnic. To je zelo povezano s politično
odločitvijo Reaganove administracije, da te po-
pulacije ne podpira in vanjo ne investira. Nazorno
se to kaže v primerih, ko so bile cele soseske pro-
dane in nato prenovljene, kar je prineslo zvišanje
najemnin. Ker pa si tisti, ki so bili do nedavnega
varovanci raznih institucij, tako povečanih stro-
škov niso mogli več privoščiti, so postali brez-
domci. Ameriško socialno delo za povrh poudarja
individualiziran psihoterapevtski pristop, kar je
odmik od interesov in razumevanja kolektivnih
procesov, ki jih sproža deinstitucionalizacija.
Obstajajo torej dobre in slabe oblike deinstitu-
cionalizacije in življenja tistih, ki so institucije
zapustili ali pa bi bili v preteklosti vanje sprejeti,
sedaj pa živijo normalno življenje.
POSLEDICE ZA IZOBRAŽEVANJE
ZA SOCIALNO DELO
Čeprav trdim, da je deinstitucionalizacija v skladu
z vrednotami socialnega dela, se hkrati tudi zave-
dam, da je zgodovina socialnega dela polna prime-
rov, ko socialni delavci in delavke tem vrednotam
niso sledili ali pa so sledili celo ravno nasprotnim.
Walter Lorenz je v knjigi Socialno delo v spre-
minjajoči se Evropi (1993) dokumentiral, kako so
se nemški in italijanski socialni delavci obnašali v
času fašizma. Skoz opis socialnega dela v Veliki
Britaniji v obdobju, ko je bila institucionalizacija
na vrhuncu, nam postane jasno, da se je njihovo
obnašanje lepo skladalo z dominantno ideologijo.
V številnih primerih gre za razumljivo reakcijo,
saj se je le manjšina ljudi zmožna upreti močnemu
ideološkemu trendu. Zato je prva naloga social-
nega dela, da nauči socialne delavke in delavce
ne le slediti strokovnim vrednotam, temveč tudi
upirati se poskusom njihove oslabitve (Ramon
1996). To bi v kontekstu deinstitucionaUzacije
pomenilo:
•	zavračanje prenizkih standardov institucio-
nalnega življenja in še posebej institucionalnih
zlorab,
•	tiste, ki dolgo časa živijo v institucijah, ob-
ravnavati kot človeška bitja, ki so zmožna razviti
sposobnost odločanja, če imajo za to resnično
priložnost,
•	ljudem, ki so pripravljeni navezati stike s
stanovalci, omogočiti, da to storijo, še preden
varovanci zapustijo institucije,
•	upiranje mini-institucionalnemu življenju v
družbi kot dovolj dobri rešitvi.
David Brandon je v svoji knjigi jasno navedel
tako tista strokovna znanja, ki se jih je treba od-
učiti, kot tista, ki jih je treba v kontekstu dela s
hendikepiranimi ljudmi pridobiti (Brandon 1991).
Skupaj s kolegi (Atherton, Brandon, Brandon
1996) je nazorno prikazal, kako lahko te principe
in znanja prenesemo v prakso in hkrati spoštu-
jemo izbiro uporabnikov. Slednje strokovnjaki in
vedno več prekvalificiranih delavcev na tem po-
dročju tudi upoštevajo in jim sledijo.
Sestavni del večine programov usposabljanja
za socialno delo v Veliki Britaniji so sedaj vaje, ki
jih vodijo uporabniki storitev socialnega dela,
medtem ko ponekod uporabniki sodelujejo pri
vrednotenju vloge študentske prakse. Vlada je
pravkar objavila, da bo s 5.000 funti podprla vsak
program izobraževanja za socialno delo, ki se
konča z diplomo (začeli se bodo septembra 2003).
S temi sredstvi naj bi krili stroške sodelovanja upo-
rabnikov v programih usposabljanja, pri sestav-
ljanju učnih načrtov in pri ocenjevanju prakse.
Ta korak lahko seveda pozdravimo, pomembno
pa je vedeti, da je treba šele zagotoviti, da ne bo
ponovno ostalo le pri praznih besedah, medtem
ko bo perspektivo uporabnikov še naprej obvlado-
vala država.
V vlogi raziskovalcev so učitelji socialnega dela
216
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE V SOCIALNEM DELU ...
tudi nazorno razkrili posledice institucionalnih
zlorab (Stanley et al 1999). Socialno delo je v
bistvu edina stroka, kjer je prišlo do česa takega.
Tisti, ki izobražujejo za socialno delo, lahko veliko
prispevajo k seznanjanju novincev v poklicu z
omenjenimi vrednotami, znanji in spretnostmi in
k temu, da jim postanejo samoumevne.
Če strnemo glavne nauke, iz katerih lahko čr-
pajo ostale države, ki šele začenjajo s procesi de-
institucionalizacije:
•	Deinstitucionalizacija je mogoča.
•	Kvaliteta življenja se je za ljudi, ki so po-
novno zaživeli v družbi, izboljšala.
•	Integracija v družbo zahteva neinstitucional-
no mentaliteto ponudnikov storitev in ustvarjalcev
politik.
•	V proces deinstitucionalizacije je treba in
tudi mogoče na pozitiven način vplesti splošno
javnost, kar zahteva čas in napor.
•	Dosežki deinstitucionalizacije niso statični,
vedno znova jih je treba spodbujati, saj se mora
sprememba v odnosu do ponovno naseljene popu-
lacije šele utrditi.
•	Preveliko posvečanje pozornosti varovan-
cem, ki zahtevajo nenehno nego, škodi promociji
duševnega zdravja, poleg tega pa škoduje tudi za-
gotavljanju vsestranskih storitev duševnega zdrav-
ja. Mednje spada tudi skrb za veliko in narašča-
jočo večino ljudi, ki trpijo zaradi blagih duševnih
stisk. To pa ne pomeni, da mora biti ta skupina
ponovno tako zapostavljena, kot je že bila.
•	Prek deinstitucionalizacije smo se sedaj pre-
maknili korak naprej k vprašanju ljudi z dolgo-
ročnim hendikepom, ki živijo znotraj skupnosti.
vprašanju, ki ni nič manj kompleksno in delikatno.
•	Teme, ki so prišle v ospredje, so: resnična
in lažna integracija, pravica do drugačnosti, ne
da bi pri tem prizadel druge in sebe, in potreba
po dajanju in sprejemanju.
•	Socialno delo in socialni delavci in delavke
imajo edinstveno možnost prispevati k boljšemu
življenju tistih, ki še vedno živijo v institucijah,
tistih, ki so jih zapustili, in tistih, ki bi bili vanje
sprejeti v prejšnjih časih. To je posledica psiho-
socialne zapuščine, ki jo ima socialno delo, njego-
vega celostnega pogleda na življenje in njegove
pripravljenosti, da s svojimi varovanci in oskrbo-
vanci dela kot s partnerji.
Ob koncu lahko vse skupaj strnemo v misel,
da je nadaljnja zaveza k deinstitucionalizaciji in
vključitvi v družbo precejšen izziv. Zahteva dobro
dodelan psihosocialen pristop in na prednosti
osredotočeno vizijo, upošteva pristope in metode
skupnostnega razvoja, socialni model hendikepa
in socialno vključitev. Medicinski model je tu ne-
zadosten in njegova dominantnost je ovira za ves
projekt.
Temeljna naloga socialnih delavcev in delavk,
ki se zavzemajo za psihosocialne in na prednostih
temelječe pristope, je torej, da model koncep-
tualno razvijejo in naredijo vse, kar je v njihovi
moči, da ga udejanjijo v praksi. Ta naloga nujno
vsebuje tudi izziv prepričevanja in izobraževanja
kolegov iz drugih strok in v nič manjši meri tudi
politikov in splošne javnosti.
Upam, da bo ta tekst spodbudil bralce in bralke
k razmisleku, kaj lahko pri svojem delu sami
naredijo za promocijo deinstitucionalizacije.
217
shula ramon
LITERATURA
A. Alaszewski, B. N. Ong (ur.) (1990), Normalisation in Practice. London: Routledge.
K. Atherton, A. Brandon, D. Brandon (1996), Handbook of Care Planning. London: Positive
Impressions.
F.	Basaglia (1968), L'instituzione negata. Rim: Einaudi.
U. Beck (1992), Risk Society: Towards a New Modernity. London: Sage.
D. Brandon (1991), Implications of Normalisation Work for Professional Skills. V: S. Ramon (ur.).
Beyond Community Care: Normalisation and Integration Work. Basingstoke: Mind Macmillan (35—
55).
G.	W. Brown, T. Harris (1978), The Social Origin of Depression. London: Tavistock Publications.
M. Diggins (2000), Innovation as a professional Way of Life: The Building Bridges Project for Parents-
Users of Mental Health Services and their Children. V: S. Ramon (ur.), A Stakeholder's Approach
to Innovation in Mental Health Services: A Reader for the2P' Century. Brighton: Pavilion Publishing
(77-93).
I. Goffman (1961), Stigma. Harmondsworth: Penguin.
R. Hennely (1991), Mental Health Resource Centres. V: S. Ramon (ur.), Psychiatry in Transition:
British and Italian Experiences. London: Pluto Press (208-218).
J. Leff (ur.) (1997), Care in the Community: Illusion or Reality. Chichester: Wiley.
W. Lorenz (1993), Social work in a Changing Europe. London: Routledge.
D. Mauri, F. Rotelli, O. De Leonardis (1986), La liberta e terapeutica? Rim: Felterinelli.
S. Ramon (ur.) (1992), Psychiatric Hospital Closure: Myths and Realities. London: Chapman Hall.
-	(1996), Building Resistance through Training. Breakthrough, 1, 1: 57-64.
-	(2002) Risk Avoidance and Risk Taking in Mental Health Social Work. Birmingham: British
Association of Social Workers Study Day, November 15"'.
-	(ur.) (2003), User Researchers in Health and Social Care: An Empowering Agenda? Birmingham:
Venture Press.
C.	Rapp (1998), The Strength Model: Case Management with People Suffering from Severe and Persistent
Mental Illness. Oxford University Press.
N. Rose (2000), Powers of Freedom: Reframing political Thought. Cambridge University Press.
F. Rotelli (1990), Changing Psychiatric Services in Italy. V: S. Ramon (ur.). Psychiatry in Transition:
British and Italian Experiences. London: Pluto Press.
D.	Saleeby (ur.) (1992), The Strengths Perspective in Social Work Practice. London: Longman.
N. Stanely, J., Mathorpe, B. Penhale (ur.) (1999), Institutional Abuse: Perspectives Across the Life
Course. London: Routledge.
P. Taylor, J. Gunn (1999), Homicides by People with Mental Illness: Myth and Reality. British Journal
of Psychiatry, 174: 9-14.
H. N. Weaver, B. J. Burns (2001), »I shout with fear at night«: Understanding the Traumatic
Experiences of Refugees and Asylum Seekers. Journal of Social Work, 1, 2: 147—164.
W. Wolfensberger (ur.) (1972), The Principle of Normalisation in Human Services. Toronto: National
Institute on Mental Retardation.
218
Darja Zaviršek
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA
PRI URESNIČEVANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC
V POSTMODERNA DRUŽBAH
Velik je naš greh, če bede naših revežev ne pov-
zročajo zakoni narave, temveč naše ustanove.
Charles Darwin, 2001
[Nje zmoremo uvideti, zakaj naj ne bi bile ustano-
ve, ki smo jih ustvarili sami, zaščita in nekaj do-
brodejnega za nas vse. Ko pa pomislimo na to, kako
slabo nam je uspel prav ta del zaščite pred trplje-
njem, se nam vzbudi sum, da bi tudi za tem lahko
tičal kos nepremagljive narave, tokrat prav narave
našega lastnega psihičnega ustroja.
Sigmund Freud, 1930
Moja težava je izhajala tudi iz spoznanja, ki sem
ga pridobila pri študiju in praksi, da lahko zgodbe,
ki jih pripovedujem kot socialna delavka, nepre-
stano močno vplivajo na življenja ljudi in na njiho-
ve možnosti. V skrajnih primerih bi bile lahko
uporabljene za to, da se ustvarijo razlogi za odstra-
nitev otrok od staršev, kot priporočilo prisilnega
zdravljenja za ljudi z težavami v duševnem zdravju,
za to, da odpeljejo odrasle ljudi od doma v socialni
zavod. Z drugimi besedami, zgodbe so predstavljale
precejšnjo moč, ki jo lahko kot socialna delavka
izvajam nad ljudmi in njihovimi življenji.
Ann Davis, 1999
POMEN KRITIČNIH TEORIJ
Uvodni citati, napisani v različnih obdobjih zad-
njih 100 let, prinašajo različne razmisleke za so-
cialno delo. Prvi nas spomni na obdobje, ko je
bilo socialno delo še močno pod vplivom naravo-
slovja 19. stoletja, drugi na obdobje, ko je delo s
posameznikom postalo ena najpomembnejših na-
log socialnega dela, in tretji na čas, ko je za ures-
ničitev projekta kvalitetne socialne prakse in spo-
štovanja pravic subjekta v postmodernih družbah
postala nujna kritična samorefleksija socialnega
dela.
V misli Charlesa Darwina, ki je del njegovega
popotnega dnevnika iz let 1831 in 1836, tiči kri-
tika socialnih institucij, ki so nastajale vse 19. sto-
letje in katerih prežitke najdemo v Sloveniji na
področju institucionalnega socialnega varstva.
»Beda« socialnih zavodov, ki se jih izogibajo ljudje
iz širšega okolja, svojci uporabnikov in mnogi stro-
kovnjaki, ni posledica »prizadetosti« ljudi v njih,
temveč samega institucionalnega ustroja, ki ustvar-
ja stigmo. Spomnimo se le na zaprte zavode, kjer
morajo oskrbovanci še vedno vstajati ob šestih
zjutraj, ker pride takrat na delo prva izmena oseb-
ja, in kjer »nabavni« še vedno kupujejo obleko za
oskrbovance na kilograme. Darv^inova misel je
uporabna za zavrnitev diagnostično-biologističnih
teorij v socialnem delu in usmerja pozornost na
strukturne okoliščine za nastanek socialne nepra-
vičnosti, izključenosti in večkratne deprivacije. Ne
moremo se torej več sklicevati na »neujemljivo«
človeško naravo, biološke danosti, temveč mora-
mo spreminjati položaj ljudi v vsakdanjih struk-
turah, v institucijah, majhnih človeških skupinah,
skupnostih, in naprej, razlogi za trpljenje niso
vraščeni v ljudeh samih in niso del njihove biti,
temveč so del pogojev, v katerih so prisiljeni živeti
in o katerih ne morejo izbirati. Liz Sayce, ki zago-
varja premik socialnovarstvene osredotočenosti
s pacienta na državljana, je v svoji kritiki klasičnih
institucij napisala: »Ključno je, kako imeti življe-
nje, in ne, kako imeti socialno službo« (Sayce
2000:2).
Freudov citat iz knjige »Nelagodje v kulturi«
govori o tem, da »lasten psihični ustroj«, torej so-
cialna delavka in delavec z izkušnjami, ki niso
reflektirane, vpliva, da uporabniki pogosto ne
219
DARJA ZAVIRŠEK
dobijo pomoči za svoje stiske v različnih usta-
novah, na katere se obrnejo. Tako nas Freudova
misel popelje v neznane vode samoanalize, ki je
odkrila, da ljudi bolj kot racionalne odločitve
vodijo nezavedni vzgibi in da je samorefleksija
socialne delavke in delavca ključna za opravljanje
strokovnega dela.
Tretji citat, ki izhaja iz inavguralnega preda-
vanja profesorice za socialno delo Ann Davis z
Univerze v Birminghamu, neposredno opozarja
na moč socialnih delavk in delavcev nad njihovimi
strankami, kar prepogosto zanikajo in brišejo iz
idealizirane podobe socialnega dela kot »pomoči
ljudem«, kot caritas. Čeprav je socialno delo po-
gosto strukturno manj cenjeno in ima glede na
druge poklice pomoči manj družbenega vpliva,
imajo posamezne socialne delavke v odnosu do
svojih strank veliko moč. Citat govori o nujnosti
zavedanja, da socialno delo ni le pomoč ljudem
in ni zgolj »nedolžno« poslušanje zgodb, temveč
lahko usodno vpliva na človekovo življenje.
Če na socialno delo pogledamo iz »ptičje per-
spektive«, ugotovimo, da je v njem največ notra-
njih nasprotij prav v zvezi z vprašanji odpravljanja
socialnih institucij, kritičnostjo strokovnih delavk
in delavcev do tradicionalnih obravnav, samo-
spoznavanjem socialnih delavk in delavcev, ki je
pogoj za kvalitetno delo pri neposrednem stiku z
uporabniki, in refleksijo gospostva socialnega
dela. Ker globalne spremembe ne potekajo le na
ekonomski, politični in kulturni ravni, temveč na
ravni biopolitike in biomoči, ima socialno delo
pomembno vlogo na področju človekovih pravic.
Biopolitika in biomoč sta najširši paleti tehnik in
procedur za usmerjanje človeškega življenja (vla-
davina nad otroki, nad gospodinjstvi, bolnimi, sta-
rimi, in nad subjekti v celoti), zato so boji in kon-
flikti za prevlado določene oblike življenja danes
jedrno vprašanje postmodernih družb (Foucault
1994; Agamben 1998). Koncepti, ki se uveljavijo
v socialnem delu in ki na ravni državne uprave
postanejo doktrina socialnega dela, določajo, ka-
ko bodo ravnale socialne delavke v konkretni pra-
ksi (v pogovorih, pri skupnostnem delu, pri kon-
kretnih odločitvah ipd.). Vprašanje je, kaj velja
za »pravilno ravnanje v socialnem delu«, torej za
resnico.
Ker je ena osrednjih nalog socialnega dela kri-
tična refleksija tokov in situacij, v katerih živimo,
se zastavlja vprašanje, katere spremembe, ki izha-
jajo iz procesov globalizacije, so relevantne tudi
v socialnem delu. Kako se v socialnem delu kažejo
ideje decentralizacije, deteritorializacije, ustvar-
janja horizontalnih povezav in mrež, takojšnje
transakcije, mobilnosti, individualizacije, ekono-
mizacije in vključevanja? Te procese zagovorniki
globalizacije najpogosteje glorificirajo kot pozi-
tivne premike, ki služijo humanejšemu življenju
vseh ljudi. Kritična analiza pa pokaže, da gre za
kompleksnejše procese, ki razkrivajo svoja notra-
nja nasprotja in številne pozitivne in negativne
posledice sprememb. Večina omenjenih procesov
globalizacije prinaša v teorijo in prakso socialnega
dela dvojne standarde, saj nekaterim prinaša ko-
risti, druge pa oškoduje, izključi, marginalizira in
kriminalizira.
ODZIVI SOCIALNEGA DELA
NA DRUŽBENE RAZNOLIČNOSTI
V postmodernih družbah je idelologija socialnega
poenotenja za višjo idejo, kot smo jo poznaH iz
časov komunističnih in socialističnih politik, raz-
padla in danes živimo v izjemno kulturno' in etni-
čno heterogenih družbah. Politika razlik je postala
pomembno etično načelo socialnega dela. Jürgen
Habermans poudarja, da je v heterogenih dru-
žbah še vedno značilno, da se družbeni pojavi in
procesi interpretirajo s pomočjo predmodernih
homogenizirajočih konceptov. Zato Habermas
opozarja, da uresničitev demokratičnih projektov
zahteva, da se izogibamo pojmov, ki še vedno
poudarjajo homogenost, kot na primer »vsi ljudje«
ali pa v primeru pomagajočih poklicev, »stranke
socialnege dela« ipd. (Habermas 1996: 385, v:
Lara 2002: 211).
Socialno delo se je pri nas do določene mere
odzvalo na razvijajočo se družbeno heterogenost,
saj so v zadnjih 10 letih začele nastajati številne,
na določen problem osredotočene partikularis-
tične socialne službe: telefoni za otroke, zatočišča
za ženske, skupine za samopomoč samo za ljudi,
ki imajo težave s hranjenjem, terapevtske komune
samo za odvisne od ilegalnih drog itn. Ta diverzi-
fikacija se nadaljuje in ima predvsem pozitivne
učinke, saj so na problem usmerjene socialne
službe dostopnejše, strokovno osebje pa je v njih
bolj usposobljeno za delo s prav določeno pro-
blematiko.
V nekaterih primerih pa razvoj vse bolj specia-
liziranih, razčlenjenih socialnih servisov prinaša
številna notranja nasprotja. Pojavlja se na primer
vprašanje, ali narediti zatočišče samo za pretepe-
220
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA ...
ne ženske-uživalke drog ali imajo mesto v že ob-
stoječih varnih hišah za ženske in otroke žrtve
nasilja. Odgovor na to vprašanje je sam ambiva-
lenten: če sprejmemo stališče, naj se ženske, ki
so uživalke drog, vključijo v obstoječa zatočišča,
obstaja nevarnost, da:
a)	bodo imele prednost ne-uživalke in se dis-
kriminacija uživalk prikrito nadaljuje;
b)	če bodo sprejete, strokovno osebje ne bo
upoštevalo njihovih posebnih potreb in ne bo do-
volj usposobljeno za delo na področju odvisnosti;
c)	jih bodo izključile ostale stanovalke, ki jih
osebje ne bo sposobno pripraviti na razlike;
č) za hišo ne bodo vedele, ali pa bo preveč
oddaljena od kraja njihovega bivanja;
d)	jih bodo morda izključile same strokov-
njakinje.
Če žensk v obstoječa zatočišča ne sprejmemo
in zanje naredimo nova, obstaja nevarnost ponov-
ne getoizacije in teritorializacije »patologije«, kar
bo povečalo stigmatizacijo uživalk, socialno
izolacija in nimbizacijo (več o pojavu nimby gl. v
Zaviršek 2002).
Odgovor za socialno delo v tem primeru ni
ali-ali, ampak in-in: potrebujemo spoštovanje
načela socialnega vključevanja (to pomeni, da ima
vsaka ženska pravico, da odide v varni prostor,
ne da bi jo ločevali od drugih žensk z izkušnjami
nasilja), obenem pa potrebujemo tudi posebne
službe za ženske s posebnimi potrebami. V Slo-
veniji bi potemtakem potrebovali oboje, vključe-
vanje žensk z »večkratnimi diagnozami« v obsto-
ječe varne hiše in zatočišča (s pogojem, da se stro-
kovne delavke čimbolj pripravijo na pet zgoraj
naštetih nevarnosti) in obenem tudi nove speciali-
zirane socialne servise.
V Veliki Britaniji so na primer ustanovili varno
hišo za ženske z intelektualnimi oviranostmi, ki
se hočejo umakniti pred nasiljem. Ker gre za ose-
be, ki imajo najmanj informacij, ki so najbolj od-
visne od svojcev in strokovnega osebja in pri mno-
gih ne veljajo za subjekte človekovih pravic, so
naredili prav posebno brošuro. Ta nagovarja eno
najranljivejših skupin žensk, ki tradicionalno
sploh ni bila upoštevana v preteklih diskusijah o
nasilju nad ženskami. (Prevod celotne brošure je
natisnjen v Zaviršek, Zorn in Videmšek 2002.)
Predpostavljali so, da nasilja nad hendikepiranimi
ženskami ni, saj bodisi živijo doma, kjer so zašči-
tene kot »božji otroci«, »nedolžne ovčice«, ali pa
v zavodih, o katerih je veljalo, da tako ali tako
varujejo ljudi. Oboje se je izkazalo za napačno.
Hendikepirane ženske so veliko pogosteje kot ne-
hendikepirane v zasebni sferi žrtev fizičnega, spol-
nega in psihičnega nasilja. Največ nasilja pa doži-
vijo prav v institucijah. Ker imajo manj informacij,
so manj izobražene, manj samozavestne, redkeje
sprejete kot enakovredni subjekti in nimajo enakih
možnosti, da bi našle pot v obstoječe službe. Zato
je mogoče uresničiti socialno pravičnost šele, če
zanje ustvarimo posebno dostopno in na njihove
potrebe senzibilizirano socialno službo.
OD ABSTRAKTNEGA
SPREJEMALCA POMOČI
H KONKRETNEMU UPORABNIKU
KOT SUBJEKTU PRAVIC
Ugotovimo lahko, da je eno ključnih notranjih na-
sprotij slovenskega socialnega dela njegova uteme-
ljenost na zgolj univerzalnih človekovih pravicah,
brez upoštevanja dejanskih ali aktualnih pravic.
Teorije socialnega dela v Sloveniji še vedno teme-
ljijo zgolj na ideji občih človekovih pravic, ki jih
je uveljavila najprej francoska revolucija (Dekla-
racija o človekovih pravicah) in po IL svetovni
vojni ameriška Splošna deklaracija o človekovih
pravicah iz leta 1948 {Universal Declaration of
Human Rights); temeljita na ideji, da imajo vsi
ljudje splošne človekove pravice (formalne obče
pravice), ne glede na posebne situacije in človeške
raznoličnosti. Formalne človekove pravice so se
nanašale predvsem na politične pravice, kot so
svoboda govora, mišljenja, organiziranja, pravica
do lastnine in pravične sodbe. Poznejši teoretiki
človekovih pravic, na primer T. H. Marshall, so
opozorili na preozko pojmovanje človekovih pra-
vic in formalnim pravicam dodali t. i. dejanske ali
konkretne, ki se nanašajo na »polnovredno član-
stvo v družbi« in »civilizirano življenje« (Van
Houten, Bellemakers 2002). T. H. Marshall je leta
1949 v znanem predavanju o državljanstvu in so-
cialnem razredu eden prvih opozoril na to, da je
treba idejo državljanstva razumeti kot nekaj kon-
kretnega, ne zgolj abstraktnega, in da je treba ra-
ziskovati partikularne odnose med državljanom
in državo. V razumevanje človekovih pravic kot
zgolj formalnega koncepta, ki določa razmerje
med državo in posameznikom, je vnesel raven
vsakdanjega, družbenega življenja, in poudarjal,
da državljanstvo pomeni enakost v socialni parti-
cipaciji in članstvo v skupnosti. Marshall se je za-
čel ukvarjati z aktualnimi, dejanskimi pravicami,
221
DARJA ZAVIRŠEK
kot so pravica do dostojnega bivališča, do temeljne
izobrazbe, dela, plačila, zdravstvene pomoči, so-
cialnega vključevanja, spoštovanega družbenega
statusa, pravica do intimnosti, varnosti itn. Na
socialnem področju so v zadnjih 20 letih zlasti
feministične avtorice začele poudarjati poleg for-
malnih in socialnih človekovih pravic tudi kulturne
človekove pravice ali dejanske človekove pravice,
ki se ne nanašajo več na abstraktnega posamez-
nika, temveč na konkretnega subjekta, ki je nosilec
pravic. Kulturne ali dejanske pravice so vezane
na posameznikovo identiteto in temeljijo na pra-
vici do drugačnosti, posebnosti in enkratnosti.
Maria Pia Lara (2002) govori o kulturnih pra-
vicah na ravni vsakdanjega življenja, ki so zanjo
pravice, na katerih šele lahko temelji socialno
vključevanje. Pravice pa je treba vedno analizirati
v razmerjih moči, saj so nekaterim ljudem pravice
zgodovinsko samoumevno pripadale, drugim pa
so bile odvzete. Univerzalizem je sicer predpo-
stavljal enakost vseh ljudi, vendar je obenem ve-
ljala tudi močna norma normalnosti, zato se je
treba vedno vprašati, kaj je veljalo za kriterij
primernega človeka in kdo je določal normo (več
o zgodovinskem razvoju norme normalnosti beri
v Zaviršek 2000). Tako je univerzalizem v resnici
določene ljudi vedno izključeval. Znotraj nacional-
nih držav je univerzalistični koncept samoumevno
pripisoval pravice državljanom, ostale pa izključil
in jih uvrstil med kulturne tujce (nacionalistično
usmerjeni desničarski politiki še danes Rome uvrš-
čajo med neavtonomne prebivalce Slovenije, kar
pomeni, da ne morejo imeti enakih formalnih in
dejanskih pravic kot avtonomni prebivalci).
Tudi socialno delo je v preteklosti temeljilo
predvsem na konceptu univerzalnih človekovih
pravic in je zato pred seboj videlo predvsem abs-
traktnega človeka, ki je enak vsem ostalim. Med-
tem ko je v zadnjih desetletjih socialno delo po
zahodnoevropskih državah naredilo večji premik
k upoštevanju dejanskih ali konkretnih človekovih
pravic, lahko za slovensko socialno delo ugoto-
vimo, da do tega premika še ni prišlo. Slovensko
socialno delo je zavezano humanističnim vredno-
tam in ideji, da ima vsak človek pravico do enake
obravnave, do varnega, spoštljivega in dostojnega
življenja in da so vsi ljudje enaki v svoji človeškosti.
Obenem pa socialno delo ni prepoznalo razlik
med partikularnimi subjekti, ki imajo vsak zase
specifično izkušnjo v odnosu do države, družbe
in sebe, posameznika kot subjekta pravic. Odtod
trditve socialnih delavk: »Ne delam razlik med
ljudmi, zame so vsi enaki.« Pozneje se izkaže, da
so zanjo ljudje enaki glede na občo normo, ki jo
pooseblja socialna delavka sama: ljudje so »enaki«
kot ona ali pa »drugačni« od nje.
Tudi vsem znano načelo v socialnem delu: »ne
lovi ribe za drugega, temveč ga nauči loviti«, nima
pred seboj konkretnega subjekta, temveč abstrakt-
nega uporabnika, za katerega se predpostavlja,
da lahko hitro postane zagovornik svojih pravic.
V resnici je v tem načelu skrita današnja neolibera-
listična logika, ki predpostavlja, da je vsak subjekt
sposoben poskrbeti zase in se boriti za svoje pra-
vice.^ To pravilo ne upošteva, da postajajo uporab-
niki socialnega dela vse bolj razvrednoteni in raz-
laščeni človekovih pravic in da bi socialne delavke
namesto tega, da se bojijo, da bodo naredile za
koga »preveč«, morale ugotoviti, kje naredijo pre-
malo. Socialna delavka, ki dela v korist uporabnice
in je njena zagovornica, mora danes pogosto »lo-
viti ribe« zanjo, saj sicer dela le na videz koristno
delo in ne prispeva k spremembi položaja svoje
uporabnice. Koliko let bi potrebovala ženska, ki
je 20 let preživljala nasilje, da bi si sama pomagala
na tožilstvu, sodišču, policiji? Ali pa tista, ki ne
želi, da dobi njen otrok diagnozo »duševno priza-
det«, da se nauči samozavestno nastopiti pred
komisijo, ki bo razvrstila otroka, ali zahtevati, da
njen otrok obiskuje običajno šolo? Koliko let bi
potreboval moški, ki je gibalno oviran, da s spri-
čevalom posebne šole in s kategorijo invalida naj-
de poti za nadaljnji študij, ko je odrasel, ali pa
begunec, da iztoži temeljno človekovo pravico po
varni in kontinuirani namestitvi, če ga vsake nekaj
let selijo iz enega dela države na drugega?
Takoj namreč, ko imamo pred seboj konkret-
nega nosilca pravic, avtonomnega subjekta, ugo-
tovimo, da vsi ljudje nimajo enakih formalnih in
dejanskih pravic (pravic na ravni vsakdanjega živ-
ljenja) in da prav to dejstvo prekriva univerza-
listični koncept pomoči (»ne delam razlik, zame
so vsi enaki«). Neupoštevanje razlik je ena od ob-
lik zavračanja ljudi z drugačnimi izkušnjami in
različnimi problemi, saj trditev, da so vsi ljudje
enaki, izključi razliko in s tem diskriminira posa-
meznika. Enakost v takem načinu razmišljanja
pomeni istost. Normo istosti pa pooseblja socialna
delavka sama kot avtoriteta v odnosu do uporab-
nika. Univerzalističen način razmišljanja izhaja v
veliki meri iz idej socializma, ki je predpostavljal,
da se bodo vsi ljudje poenotili okoli političnega
projekta komunizma, deloma pa izhaja iz vrednot
predmodernih in modernih družb, utemeljenih
222
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA ...
na kolektivu, socialni kontroli, skupnemu terito-
riju, na skupni krvi in tradiciji.
Za boljše razumevanje nujnosti razlikovanja
med formalnimi in dejanskimi pravicami, si oglej-
mo analizo Carole Pateman (1990), ki trdi, da
imajo v današnjih družbah nekateri ljudje status
državljana, drugi pa le člana. Iz tega je sklenila,
da je mogoče ljudi razvrstiti na tri kategorije, glede
na obseg pravic, ki jih ima posamezna oseba:
a)	subjekte, ki v odnosu do zakona niso niti
člani niti državljani (»izbrisani« iz slovenskih regi-
strov državljanstva, ženske, ki v tuji državi doživ-
ljajo novodobno suženjstvo in jih prodajajo kot
belo blago);
b)	subjekte, ki so v odnosu do zakona v nekem
smislu člani, vendar niso državljani, kar pomeni,
da so le pogojno vključeni v družbo, torej kot izje-
me (ženske, preden so dobile volilno pravico,
ljudje s stalnim bivališčem, a brez državljanstva,
begunci s statusom začasnega zatočišča, hendike-
pirani ljudje, ki so izgubile opravilno sposobnost
in ne morejo imeti lastnine, voliti in pričati na
sodišču);
c)	subjekte, ki so dosegli formalne državljanske
pravice - torej so državljani, nimajo pa dejanskih
pravic in torej niso polnopravni člani družbe (žen-
ske, ki so jim določene sfere družbe še vedno
zaprte, Romi, ki imajo državljanstvo, ne smejo
pa imeti svojega političnega predstavnika, hendi-
kepirane osebe, ki imajo volilno pravico, ne mo-
rejo pa živeti drugje kot v domovih za stare in v
zavodih, odvisni od drog, ki imajo državljanske
pravice, ne morejo pa stanovati, kjer bi hoteli,
ker jih skupnost zavrača, revni ljudje, stari ljudje,
ljudje, ki imajo aids, ljudje, ki živijo v istospolnih
skupnostih in so jim kršene določene pravice, žen-
ska in moški s psihiatrično diagnozo, ki veljata
kot nezaposljiva in zaradi predsodkov drugih ljudi
ne moreta uresničiti pravice do dela, itn.).
Razlikovanje med državljanstvom in članstvom
dokazuje, da morajo socialne delavke in delavci
takrat, ko upoštevajo in krepijo pravice uporab-
nikov, upoštevati oboje, formalne in dejanske pra-
vice ljudi^ pogoj slednjega paje upoštevanje razlik
med uporabniki, ki imajo različne izkušnje, po-
trebe in želje.
VKLJUČEVANJE IN IZKLJUČEVANJE
V SOCIALNEM DELU
Teorija socialnega dela poudarja, da je socialno
vključevanje temeljna naloga v praksi socialnega
dela. Socialno vključevanje ne pomeni, da kdo
»ustreza« večini ali pa da je vključen kot »izjema«,
temveč da se razširjajo norme normalnosti (nor-
malno je, da je na bankovcih pisava za slepe in
videče, da so poleg stranišč za nehendikepirane
tudi stranišča za hendikepirane ipd.). Michel Fou-
cault je v klasičnem delu Zgodovina norosti naj-
bolje pokazal, kako so se procesi izključevanja
spreminjali skoz različna zgodovinska obdobja in
kako je treba procese socialnega vključevanja ved-
no analizirati v razmerju do koncepta moči (kdo
ima v družbi v določenem trenutku »samoumev-
no« pravico, da »koga vključi«, vključi glede na
kaj itn.).
Vedeti moramo, da ideja socialnega vključe-
vanja ni zgolj socialni izum in ideja zagovornikov
človekovih pravic, temveč je v postmodernih druž-
bah pogoj za delovanje globalne ekonomije. Glo-
balni kapital glorificira »eno ekonomijo«, idejo
globalne vasi {global village), kjer vsi participirajo
kot proizvajalci dobrin in kot uporabniki/potroš-
niki. Iz kritične perspektive ugotovimo, da ena
sama ekonomija praviloma pomeni amerikani-
zacijo ekonomije in makdonaldizacijo družbe in
da je prav na vasi {global village) hierarhija med
ljudmi največja (kot pokažejo na primer procesi
nimbizacije). V resnici lahko vidimo, da mnogo
ljudi v globalno vključevalskih procesih ne more
participirati. Prav to so uporabniki socialnega
dela.
Ljudje so sicer vključeni v celoto, ki ji pravimo
družba, vendar z različnimi statusi. Govorimo o
»posebnih skupinah«, o ljudeh, ki imajo »posebne
potrebe«, o »posebno ranljivih skupinah«, o »dru-
gačnih ljudeh«. S takimi poimenovanji pripisuje-
mo nekaterim ljudem status izjem, ki so sicer
vključene v družbo, vendar le kot izjeme, tako da
jih v istem hipu status izjem že tudi izključuje.
Sodobni procesi izključevanja potekajo tako, da
so nekateri ljudje vključeni s pomočjo načinov in
sredstev izključevanja (ljudje v zavodih, tisti, ki
jim je odvzeta opravilna sposobnost, ljudje, defi-
nirani kot »nezaposljivi«, večina Romov, ljudje,
ki so bili izbrisani iz registra slovenskega prebival-
stva, osebe, kategorizirane kot duševno prizadete,
ljudje z aidsom). Norma in pravila »normalnega«
lahko imajo moč in delujejo na dejanski in sim-
223
DARJA ZAVIRŠEK
holen način le, če obstajajo izjeme. Zato je izjema
oblika procesov izključevanja. Filozof Giorgio
Agamben (1998) je ta proces poimenoval »vklju-
čujoče izključevanje«, ki služi temu, da vključi,
kar je izključeno.
Notranje nasprotje načela socialnega vključe-
vanja v socialnem delu je, da pomeni »strokovna
pomoč« v socialnem delu za različne subjekte raz-
lično in da »pomoč«, ki naj bi uporabnika vključila
v socialne mreže, usposobila za samopomoč in
običajno življenje, uporabnike pogosto izključuje.
To je tudi ena od najstarejših notranjih ambivalenc
socialnega dela, saj je socialno delo z določenimi
tipi pomoči kategoriziralo konflikte in stiske in s
tem vključilo osebe, vendar le s statusom izjem
(delinkventi, duševni bolniki, alkoholiki, duševno
prizadeti ipd.), s tem pa ustvarilo nova izključe-
vanja. V socialnem delu se proces izključevanja
pojavi kot posledica obojega:
•	kot posledica sortiranja ljudi, ki so vključeni
zgolj kot izjeme (kar smo poimenovali vključujoče
izključevanje); ker nobena varna hiša ali mate-
rinski dom ne želi sprejeti ženske z psihiatrično
diagnozo in aidsom, ustanovijo specializirano
hišo, kjer živijo le ženske z diagnozami in aidsom;
uporabnice so sortirane, družbeno izključene, in
vendar vključene
•	kot posledica preveč prisotnega univerza-
lizma v socialnem delu, ki vodi v brisanje razlik
med ljudmi, kar smo analizirali v prejšnjem raz-
delku.
Dileme med vključevanjem in izključevanjem
ne moremo rešiti, lahko pa se je zavemo in jo
prepoznamo v vsakem posameznem primeru po-
sebej. Spoznanje, da to notranje nasprotje obstaja,
nas naredi učinkovitejše in bolj pozorne na
izključevalske prakse, ki so zgodovinsko vpisane
v samo delovanje socialnega dela.
UČINKI PROCESOV GLOBALIZACIJE
NA TEORIJO IN PRAKSO
SOCIALNEGA DELA
Kritiki globalizacije danes poudarjajo, da je imela
globalizacija ekonomije ogromen vpliv na dana-
šnje prestrukturiranje socialnega varstva v evrop-
skih državah, saj je prišlo na primer do privati-
zacije socialnih storitev, izgube etike v socialnih
službah, do birokratizacije, vpliva strokovnjakov
od zunaj na socialno varstvo, premika od potreb
uporabnikov k zniževanju stroškov za te potrebe.
od timskega dela k individualizmu in pogajanj za
nižje stroške storitev ipd. (Powell 2002). Privati-
zacija je v mnogih državah zajela predvsem podro-
čje skrbi za stare in deloma otroke (privatizacija
domov za otoke in rejništvo kot privatni sektor).
Fred Powell (ibid.) poudarja, na primer, da na
socialno delo vpliva potrošniška vizija blaginje in
marketizacija socialnega varstva. Marketizacija se
umika profesionalnemu socialnem delu, ki pa je
s tem tudi vse bolj marginalizirano, saj industrija
socialnega skrbstva (social care industry) ni kon-
kurenčna drugim vrstam industrije. Socialno delo
se vse bolj spreminja v socialno skrbstvo (social
care). Nekatere države vidijo v nastajanju menedž-
menta skrbi (care managment) nadomestek social-
nih delavk in delavcev. S »paketi skrbi«, kot na
primer v Veliki Britaniji, pa naj bi nadomestili se-
danje oblike pomoči. Tudi pri nas postajajo paketi
skrbi ena od oblik novega socialnega skrbstva (pa-
ket pomoči na domu, ideja osebne asistence itn.).
Obenem pa teoretiki socialnega dela, na pri-
mer James Midgley, poudarjajo, da je prav v pisa-
nju na področju socialnega dela prišlo v glavnem
do poenostavljene kritike kompleksnih procesov
globalizacije in do proizvajanja pesimistične Ute-
rature, ki poudarja negativne učinke ekonomske
globalizacije v današnjem svetu (Midgley 2000:
22). Navezujoč se na Midgleya lahko ugotovimo,
da so številni postmoderni koncepti, ki so del ideo-
logije in prakse globalizacije, izredno pomembni
za prakso socialnega dela, čeprav so tudi polni
notranjih nasprotij. Med njimi bom izpostavila
tele:
1.	procesi deteritorializacije namesto teritoria-
liz acije
2.	procesi decentralizacije namesto centrali-
zacije
3.	ustvarjanja horizontalnih povezav in mrež
namesto hierarhičnih povezav
4.	načelo takojšnje transakcije namesto trans-
akcije z zamikom in posredniki
5.	mobilnost namesto statičnosti
6.	ekonomizacija namesto birokratizacije.
PROCESI DETERITORIALIZACIJE
Pojem deteritorializacije označuje na ravni glo-
balne ekonomije in poUtike proizvodnjo in potro-
šnjo, ki ni več vezana na en sam geografski pro-
stor, temveč je razpršena in med seboj povezana
le prek denarja. Marksistična kritika je poudarjala.
224
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA ...
da kapital deteritorializira in ločuje ljudi od spe-
cifičnih teritorijev, da torej ustvarja »svoboden«
proletariat. V postmodernih družbah se to kaže s
premikanjem industrijskih objektov tja, kjer je
cena delovne sile nizka, in z usmerjanjem končnih
proizvodov na trge, kjer je njihova cena visoka.
Kapital odpravlja meje med centrom in obrobjem
in se obnaša rizomatično.
V	socialnem delu deteritorializacija poudarja
premik od institucionalnega socialnega varstva,
ki ga ne zanimajo individualne razlike in potrebe,
k takemu, ki je pozorno na razlike in specifične
potrebe uporabnikov. Socialno delo je na začetkih
svojega razvoja vezalo svojo ekspertizo na terito-
rialno omejene prostore, kot so bili azili, instituti
za ocenjevanje patologije ljudi, pisarne, v katerih
se je odvijalo anamnestično ocenjevanje. Tako kot
v medicini je bil teritorij s svojimi specifičnimi zna-
čilnostmi konstitutivni pogoj tudi socialnodelavske
prakse.
V	zahodnoevropskih državah je proces deteri-
torializacije, ki ga poznamo pod imenom dein-
stitucionalizacija, zvečine že končan"*, od leta 1991
pa se nadaljuje po srednje- in vzhodnoevropskih
državah. V Bolgariji so pred kratkim zaprli veli-
kanski azil za ženske, kar je bila posledica po-
litične akcije nevladnih organizacij na področju
človekovih pravic, ki so odkrile vrsto zlorab člo-
vekovih pravic. V Sloveniji je deteritorializacija v
zametkih, deinstitucionalizacijo pa pogosto zame-
njujejo z drugih procesom, ki je zgolj nameščanje
ljudi v številčno manjše bivanjske enote, kjer ostaja
razmerje med uporabniki in osebje nespremen-
jeno in so uporabniki brez dejanskih pravic.
Pogoj deteritorializacije je, da spreminja tako
odnose med uporabnikom in socialnimi delav-
kami in vpliva tudi na prostor, saj ljudje, ki so bili
nevidni, ponovno živijo v običajnem okolju, v obi-
čajnih soseskah in hišah. Proces deteritorializacije
je povsod po Evropi v prvem obdobju povečal
nimbizacijo, to je fenomen zavračanja fizičnega
sobivanja z določenimi skupinami prebivalstva v
določenih soseskah in skupnostih. Fenomen
nimby je najmočnejši tam, kjer so bile določene
skupine ljudi najbolj segregirane in stigmatizirane,
in tam, kjer je skupnost najmočnejša. Vse evrop-
ske države, ki poznajo segregacijo, se srečujejo
tudi z nimbizacijo.^ Vseeno ti procesi dokazujejo,
da deinstitucionalizacija na daljši rok zmanjšuje
nimbizacijo, ki je velika predvsem na začetku.
Reakciji tipa nimby lahko s pomočjo Freuda
rečemo tudi »narcizem majhnih razlik«, lagodno
in relativno nedolžno zadovoljevanje nagnjena do
agresivnosti, ki članom olajšuje držati skupaj skup-
nost: »Glede tega ne gre podcenjevati prednosti
manjšega kulturnega kroga, saj nagonu pušča iz-
hod, ko za sovražnike naredi tiste, ki so zunaj nje-
ga. Večjo množico ljudi je vedno mogoče zvezati
v medsebojni ljubezni, če le preostanejo drugi,
ob katerih se agresivnost lahko izrazi« (Freud
2001:62-63).
Proces deteritorializacije je danes izredno po-
memben, saj zmanjšuje socialno distanco med
ljudmi, segregacijo in nimbizacijo in popravlja
negative posledice lastne socialnodelavske prakse.
V preteklosti pa je imela teritorializacija določenih
skupin ljudi poleg negativnih tudi pozitivne posle-
dice, saj je nekaterim omogočila, da so ušli iz
nasilnih družinskih skupnosti. Ljudje so postali
»otroci države«, kot se je izrazila moja znanka, ki
potrebuje kontinuirano pomoč pri gibanju in vse
življenje živi v zavodih in domovih za stare. Kot
»otrokom države« je ljudem, ki so živeli po so-
cialnih zavodih, domovih za stare in drugih azilih,
država zagotovila bivanje in hrano, obenem pa
so bili razvrednoteni kot subjekti pravic.
Z vidika socialnih delavk ima deteritorializacija
pozitivne in negativne plati. Pozitivna plat dete-
ritorializacije je v tem, da strokovnjakinja ni ome-
jena na določen fizični prostor, ki določa tudi
njeno vlogo in identiteto, temveč sama kreira svojo
identiteto in profesionalno angažiranost.
Obenem pa lahko socialne delavke v procesih
deteritorializacije doživljajo strukturne in identi-
tetne izgube, saj kot ulične delavke, strokovnja-
kinje na področju nizkopražnih programov in v
skupnostnih multidisciplinarnih timih nimajo več
svojih pisarn, trdnega delovnega mesta, pa tudi
ne več tako trdne strukture. Tako se lahko pojavi
fragmentacija in osamljenost, čeprav obenem po-
staja njeno delo kompleksnejše in manj rutinsko.
PROCESI DECENTRALIZACIJE
Z deteritorializacijo je povezana tudi decentrali-
zacija, ki v ekonomiji globalizacije pomeni vse
večjo fleksibilnost kapitala, manjše skupine ljudi,
ki s timskim delom prihajajo do hitrih, manj
birokratiziranih in bolj učinkovitih rešitev. Tudi v
socialnem delu ima decentralizacija podoben
pomen: socialno delo opravljajo ne le državne,
temveč tudi privatne službe, nevladne in karita-
tivne organizacije (sistem pluralizma v sociali).
225
DARJA ZAVIRŠEK
Dobra plat decentralizacije je, da manjše socialne
službe, bolje poznajo potrebe in interese uporab-
nikov, tako da se lahko fleksibilneje odzivajo na-
nje. Načrtovalci poznajo skupnost in imajo dobro
razvejano skupnostno mrežo. Decentralizacija
predpostavlja timsko delo in mobilne multidiscipli-
narne time.
Vprašanje pa je, kako se decentralizacija ure-
sničuje v praksi in kako ravnati s tradicionalno
hierarhijo med državnimi in nevladnimi social-
nimi službami, med katerimi je moč še vedno
neenakomerno porazdeljena. V Sloveniji imamo
decentralizacijo predvsem na tistih področjih, ki
pred letom 1991 na področju socialnega varstva
sploh niso obstajala, npr. področje ženske pro-
blematike. Tu konceptualno in operativno glavni-
no dela na področju socialnega varstva in social-
nega dela pokrivajo nevladne organizacije, od ka-
terih so se državne službe do danes veliko naučile.
Podoben primer je področje duševnega zdravja v
skupnosti, kjer so prav nevladne organizacije za-
polnile praznino.
Najšibkeje se uveljavlja načelo decentralizacije
na tistih področjih, ki veljajo za tradicionalno so-
cialnovarstvena področja iz obdobij komunizma,
kjer že več desetletij obstaja sistem razmeroma
totalnega pokritja. To velja za socialne zavode za
hendikepirane osebe in invalidske organizacije.
Na teh področjih do decentralizacije ni prišlo, tem-
več ohranjajo državno vodeno centralizirano stru-
kturo, katere delo temelji na preživelih konceptih
socialnega dela, ali pa socialnega dela sploh ni.
Notranje nasprotje decentralizacije je, da mno-
ge nevladne organizacije, ki so bile definirane kot
bližje ljudem, skupnosti in posameznikovim inte-
resom, niso sledile načelom človekovih pravic,
temveč bogatenju svojih voditeljev. Za področje
srednje in vzhodne Evrope je značilno, da so, med-
tem ko je globalni kapital napadal nacionalne dr-
žave »od zgoraj«, nevladne organizacije služile
kot vzporedna strategija »od spodaj« (Hardt in
Negri 2000: 313). Kritična avtorja Imperija jih za-
to imenujeta »skupnostni obraz neoliberalizma«
(ibid.). V Sloveniji velja ta kritika še zlasti za orga-
nizacije, ki v resnici ne delajo neposredno z upo-
rabniki, temeljijo na univerzalističnem načelu in
se zavzemajo za »življenje kot tako«, torej življenje
onstran razmerij moči, kar je v resnici, kot smo
pokazali na začetku, biopolitika moči.
USTVARJANJE
HORIZONTALNIH MREŽ
Horizontalno in ne več zgolj vertikalno povezo-
vanje je eno od pomembnih načel sodobnih glo-
balnih ekonomij. V socialnem delu je primer
ustvarjanja horizontalnih mrež razmerje med upo-
rabnikom in osebnim asistentom, kjer uporabnik
odloča o kvaliteti storitve in je delodajalec (o sis-
temu osebne asistence, kot so ga koncipirali
uporabniki sami, gl. Zaviršek, Zorn, Videmšek
2002).^ Klasično razmerje med skrbnikom in
uporabnikom, ki pri nas prevladuje, temelji na
hierarhiji; že beseda skrbnik impHcira, da je tisti,
ki »skrbi«, kompetentnejši od tistega, za kogar
skrbi. Horizontalne mreže pomenijo, da se odgo-
vornost za lastne odločitve spet vrne nazaj k upo-
rabniku in da uporabnik odloča o kvaliteti službe,
ki jo uporablja.
Problem horizontalnih mrež je v tem, da pred-
postavlja egalitaren odnos med dvema subjekto-
ma, ki sta imela zgodovinsko izrazito hierarhično
razmerje; mnogi uporabniki imajo velike težave
z upravljanjem urnikov za osebne asistente (kako
naj določajo urnik asistentu, če so živeli v zavodih,
kjer so namesto njih odločali drugi). Obenem pa
se morajo tudi asistenti odučiti, da je treba za
hendikepirane osebe »skrbeti« in jih nadzorovati.
Drug problem horizontalnih mrež je, da so
pogosto zgolj navidezne. Na področju timskega
dela, na primer, poudarjajo sodelovanje različnih
strokovnjakov, v resnici pa se pogosto izkaže, da
imajo v multidisciplinarnih tirnih moč odločanja
osebe, ki zastopajo tradicionalno močnejše stroke
(zdravniki, psihiatri, pravniki, psihologi). Forma
horizontalnih mrež v tem primeru zakrije vsebino,
ki ostaja hierarhična.
NAČELO TAKOJŠNJE TRANSAKCIJE
Načelo takojšnje transakcije v postmodernih dru-
žbah predpostavlja, da gre za takojšnji promet
med tistimi, ki proizvajajo proizvode, in potrošniki
(npr. prodaja po Internetu, še preden je izdelek
narejen, takojšnji prihod izdelka, ko ga naročimo
po računalniku, ipd.).
Tudi v socialnem delu postaja načelo takojšnje
transakcije izredno pomembno. Taki primeri so
nizkopražni programi, kjer uporabnik ne potre-
buje napotnice, ni čakalnih vrst ali uradnih ur,
temveč lahko pride do storitve takoj (ulično delo.
226
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA ...
delo v skupnosti, na področju drog do varnih pri-
pomočkov, na področju duševnega zdravja v so-
cialnih klubih, na področju družinskega nasilja
nad ženskami in otroki do takojšnjega umika v
varno hišo brez posredovanja drugih socialnih
delavk, takojšen umik nasilnežev ipd.). Primer
takojšnje transakcije je tudi neposredno plače-
vanje storitev, ko je uporabnikom uspelo, da sami
neposredno plačujejo storitve in potrebujejo le
koga, ki jim najde najboljše servise. Za pridobitev
servisa ne potrebujejo institucije.
Slaba stran takojšnje transakcije je, da lahko
dobi uporabnik le določene storitve in da kom-
petence socialnih delavk niso nujno dobre. Človek
lahko naleti na slabega »brokerja«, ki mu svetuje
slab socialni servis. Socialna delavka, ki opravlja
ulično delo, lahko sicer dobro pozna okraj, ni pa
dobra svetovalka za delo na področju prostitucije
in spolnih zlorab, zato bo te probleme spregledala
ali nanje neustrezno odgovorila. Na področju ne-
posrednega financiranja se lahko zgodi, da denar,
ki ga dobi uporabnica na svoj bančni račun, porabi
kdo drug (starši, partner, odrasli otrok). V tem
primeru tudi v sistemu neposrednega financiranja
uporabnica nima nadzora nad denarjem in nad
svojim življenjem.
POVEČANJE MOBILNOSTI
V času industrijskih družb in v obdobju moderne
je bilo gibanje kapitala počasnejše, omejeno na
določeno populacijo in vezano na specifičen teri-
torij. Podobno je bilo s socialnim delom. Danes
je mobilnost kapitala izjemna in tudi v socialnem
delu srečujemo povečanje mobilnosti med stroko-
vnjaki in uporabniki. V kvalitetnih socialnih slu-
žbah se uporabniki pojavljajo tudi kot strokov-
njaki, ki imajo vsaj toliko informacij kot strokovno
osebje in pogosto zaradi osebne izkušnje tudi več.
Uporabniki omogočajo obstoj emske in etske pers-
pektive (notranji in zunanji pogled) v praksi social-
nega dela. Mobilnost v socialnem delu se kaže
tudi kot mobilnost identitet in statusov, saj so upo-
rabniki socialnih služb vse pogosteje obenem eval-
vatorji teh služb, predavatelji znotraj izobraževanj,
na konferencah ipd.
EKONOMIZACIJA
Ekonomizacija je eden ključnih pojmov postmo-
dernih družb. V socialnih službah in v praksi so-
cialnega dela naj bi ekonomizacija prevetrila bi-
rokracijo, saj zahteva, da človek naredi določeno
količino dela v določenem času, uveljavlja se pri-
vatizacija socialnih servisov, odpirajo se nova po-
dročja, saj strokovnjaki iščejo tržne niše. Država
tako poskrbi predvsem za tradicionalnejše teme,
npr. družina in pomoč otrokom, nove socialne
službe pa imajo novo ponudbo: centre za pomoč
žrtvam, nevladne organizacije na področju motenj
hranjenja ipd.
Ekonomizacija ima v socialnem delu tudi iz-
jemno negativne učinke: strokovnjakinja mora
»opraviti« čimveč klientov v čim krajšem času;
povečati mora efektivnost, ki gre na račun odnosa
med uporabnico in socialno delavko (na primer,
predpisani standardi, koliko minut naj porabi za
pomoč pri vstajanju, za oblačenje, umivanje ipd.).
Razmerje med socialno delavko in uporabnikom
se spremeni v blagovno razmerje. Drug tip ne-
gativnih učinkov je hierarhizacija klientele, saj
ekonomizacija implicitno podpira sprejem »lažjih
uporabnikov« in zavrača »težje«. V domovih za
stare na primer nočejo jemati pacientov z Alz-
heimerjevo boleznijo, ker je z njimi »preveč dela«;
iz podobnih razlogov zavračajo v zatočiščih in
varnih hišah ženske z dvojnimi diagnozami.
SKLEP: K VIRTUALNIM SVETOVOM
SOCIALNEGA DELA
V postmodernih družbah so virtualni svetovi prav
tako pomembni, kot je realni, materialni svet. V
virtualnem svetu lahko oseba spreminja identiteto,
je povezana z ljudmi po vsem svetu in »potuje«
{surfing). Obenem je značilnost virtualnega sveta,
da ustvarja zgolj navidezno enakost, kot je to izra-
zil Bili Gates, ustanovitelj Microsofta: »Ena od
čudovitih stvari v zvezi z informacijsko avtocesto
je ta, da je virtualno enakost veliko enostavneje
doseči kot pa resnično svetovno enakost... vsi smo
ustvarjeni enaki v virtualnem svetu« (Hardt, Negri
2000: 304).
Prav zato, ker je vizija socialnega dela »doseči
resnično svetovno enakost«, njegovo delovanje ni
enostavno, temveč polno notranjih nasprotij. Se
več, protislovne so tudi okoliščine, v katerih delu-
jejo socialne delavke in delavci. Kot smo pokazali.
227
DARJA ZAVIRŠEK
se socialno delo bori proti izključevanju ljudi in
ga zmanjšuje, istočasno pa tudi ohranja in ustvarja
nova izključevanja. Z določenimi tipi pomoči po-
skuša sortirati konflikte in stiske, obenem pa je
polno dvojnih standardov. Pogosto se zadovolji
že s tem, da ima oseba formalne pravice. Premalo
pa je pozorno na uresničevanje dejanskih pravic,
zato tudi problemi, na primer družinsko nasilje,
vsakdanje ovire, ki jih doživljajo hendikepirani
ljudje, zanemarjanje oseb v institucijah itn. niso
bili dojeti kot vprašanje človekovih pravic, temveč
kot medicinsko vprašanje ali kot vprašanje dru-
žinske patologije.
Zato mora socialno delo, če hoče ponovno pri-
dobiti javno zaupanje, svoje napore bolj kot v is-
kanje ekonomskih rešitev in v varovanje države
pred uporabniki usmeriti v razumevanje indivi-
dualnih potreb in v uresničevanje človekovih
pravic.
OPOMBE
' Pojem kulture uporabljam v najširšem smislu: kultura je vse, kar je človeško, saj je vsak posameznik
s celoto svojega telesa, razmišljanja in razUčnih identitet z rojstvom vpisan v vsakokratno kulturo.
Tudi tisto, kar se zdi povsem biološka danost, je del kulture (kot na primer telesne oblike, drže in
spolne prakse).
^ Eklatanten dokaz za svojo trditev sem dobila pred nekaj meseci na evropski televizijski postaji BBC,
kjer je pod istim geslom neka arabska investicijska banka delala reklamo za pridobitev novih strank.
^ Razumevanje individualnih pravic pred pravicami kolektiva se dobro manifestirajo v novih študijah
o pravicah hendikepiranih oseb, ki se ne fokusirajo več na tradicionalne poudarke kot preventiva ali
rehabilitacija, temveč so poudarile tri ključne teme: pravico do življenja, pravico do vključevanja in
pravico do participacije (Lansdown 1998: 222).
V ZDA se je od leta 1977 občutno zmanjšalo število ljudi z intelektualnimi oviranostmi, ki so prej
živeli v velikih institucijah (od 194.650 na 54.819). Zdaj živi večina od njih v majhnih skupnostih.
Število teh se je povečalo od leta 1977 od 19.700 oseb na 194.968 oseb. Prim. Petersilia 2001: 657.
^ V Sloveniji je bil eden zadnjih tovrstnih primerov v Senožečah, kjer je 7. marca 2002 dobro
organizirani vaški zbor protestiral proti stanovanjski skupnosti ljudi s težavami v duševnem zdravju
in s poškodbami glave (Mag 2002, št. 12: 64-65).
® Poudariti je treba, da se ta koncept osebne asistence bistveno razlikuje od tistega, ki ga od leta 2002
za področje socialnega varstva načrtuje državna uprava brez vključitve uporabnikov.
228
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA ...
LITERATURA
C. Darwin (2001), Charles Darwin's Beagle Diary. Cambridge: Cambridge Univ. Press.
A. Davis (1999), Telling Tales. University of Birmingham, Department of Social Policy and Social
Work, 29. april 1999 (inavguralno predavanje, rokopis).
S. Freud (2001), Nelagodje y kulturi. Ljubljana: Gyrus.
J. Habermas (1996), Between Facts and Norms: Contributions to a Discourse Theory of Law and
Democracy. Cambridge, MA: MIT Press.
M. Hardt, A. Negri (2000), Empire. Cambridge, MA: Harvard University Press.
L. M. Healy (2001), International Social Work: Professional Action in an Interdependent World. New
York, Oxford: Oxford University Press.
V. Н. Douwe, C. Bellemakers (2002), Equal Citizenship for All: Disability Policies in the Netherlands:
Empowerment of Marginals. Disability and Society, 2: 171-185.
G. Lansdown (1998), Practice and Implementation: The Rights of disabled Children. The International
Journal of Children's Rights, 6: 221-227.
M. P. Lara (2002), Democracy and Cultural Rights: Is There a New Stage of Citizenship? Constellations,
2:207-220.
C.	Pateman (1996), Democratization and Citizenship in the 1990s: The Legacy of T. H. Marshall.
Institute for Social Research, University of Oslo, Department of Sociology (spominsko predavanje
Vilhelm Aubert, rokopis).
J. R. Petersilia (2001), Crime Victims With Developmental Disabilities: A Review Essay. Criminal
Justice and Behavior, 6: 655—694.
F. Powell (2002), The Politics of Social Work in the Age of Globalization. International Conference
of Schools of Social Work, Montpellier 15.-18. 7. 2002 (rokopis).
L. Sayce (2000), From Patient to Citizen. Hampshire: Palgrave.
D.	Zaviršek (2000), Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: /* Cf.
D. Zaviršek, J. Zorn, P. Videmšek (2002), Inovativne metode v socialnem delu: Opolnomočenje ljudi,
ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
229
Tanja Lamovec
VPLIV IZKLJUČENOSTI Z DELA NA KVALITETO ŽIVLJENJA
UPORABNIKOV PSIHIATRIJE
Izključevanje uporabnikov psihiatrije z dela je v
Sloveniji sankcionirano na dva načina. Prvi je
zgodnje in vsesplošno upokojevanje, ki je od
osamosvojitve do danes zavzelo katastrofalen
obseg. Ni mi uspelo dobiti uradnih statističnih
podatkov, zato lahko ponudim le približno oceno,
po kateri je bilo v prejšnjem sistemu redno zapo-
slenih dve tretjini uporabnikov, zdaj pa je le pri-
bližno deset odstotkov. Ne samo, da se uporabniki
upokojujejo bolj zgodaj, tudi postopek upoko-
jevanja je zelo olajšan. Smo pač v obdobju divjega
kapitalizma, ko so brezposelni tudi mnogi mladi
in zdravi ljudje. Že Warner (1985) je prikazal pre-
mosorazmeren odnos med zaposlenostjo psihia-
tričnih uporabnikov in prosperiteto politične eko-
nomije. V obdobjih recesije so uporabniki prvi
izključeni s trga delovne sile. Isti avtor tudi navaja
raziskavo, ki je pokazala, da se pri zaposlenih
uporabnikih krize ponavljajo bistveno manj pogo-
sto. Delo torej pozitivno vpliva na njihovo dušev-
no zdravje. To seveda velja tudi za druge ljudi.
Številne raziskave kažejo, da med brezposelnimi
najdemo znake, ki delno spominjajo na negativne
simptome shizofrenije. Iz tega lahko sklepamo,
da odsotnost plačanega dela povzroča ali vsaj
pospešuje duševne motnje. Naprej lahko sklepa-
mo, da nezaposlenost deluje toliko bolj razdiralno,
kolikor bolj so izražene motnje. Treba je poudariti,
da so pozitivni učinki povezani skoraj izključno s
plačanim delom. Študije ameriških gospodinj, ki
vsekakor niso brez dela, kažejo na izrazito nizko
samopodobo v primerjavi z ženskami, ki so zapo-
slene tudi zunaj doma.
Drugi način sankcioniranja izključevanja upo-
rabnikov z dela uveljavlja naša zakonodaja, po
kateri sme upokojena oseba delati največ 8 ur na
teden. Če dela več, je v nevarnosti, da izgubi
pokojnino. Uporabniki so tako soočeni s težko
dilemo. Zavedajo se, da bi v današnjih razmerah
težko zdržali pritiske, ki jih prinaša redno delo.
Izrazito tekmovalna in storilnostna naravnanost
kot tudi bistveno zmanjšanje pravic delavcev jim
zbujata strah in občutke nemoči. Delodajalec
lahko danes odpusti delavca, ne da bi moral za to
podati kakršne koli razloge. Mnogi uporabniki
se morajo zelo truditi, da ohranijo koncentracijo.
Tudi vsiljive misli in glasovi, ki večkrat ostanejo
tudi potem, ko je kriza mimo, zahtevajo veliko
energije, če jih hočemo bolj ali manj obvladati.
Pod časovnim pritiskom uporabniki večinoma ne
morejo učinkovito delati, še manj tekmovati z
zdravimi kolegi. Po drugi strani pa je dokazano
in to potrjujejo tudi moje lastne izkušnje, da so
lahko uporabniki zelo produktivni v okolju, ki
upošteva njihove specifičnosti. Kakšno naj bo to
okolje, bom prikazala na konkretnem primeru.
Upokojitev uporabnikom najprej prinese olaj-
šanje. Zagotovljena jim je vsaj minimalna socialna
varnost, poleg tega pa so rešeni strahu pred ne-
uspehom, posmehovanja in podcenjevanja. Že ne-
kaj mesecev po upokojitvi pa se pri večini pojavijo
neugodni učinki: apatija, nesposobnost, zapolniti
prazen čas, občutki brezperspektivnosti, brezupa,
nesmisla in nepotrebnosti. Kot odgovor na to se
pogosto zveča zloraba alkohola ali drugih subs-
tanc. Te značilnosti opažam ob vsakodnevnem
druženju z uporabniki in lahko sledim opisanemu
procesu, ki pelje le navzdol. Tisti, ki živijo s starši,
opustijo skoraj vso skrb za svoje biološke potrebe
in prenehajo opravljati še tista dela, ki so jih po-
prej. Večina tistih, ki staršev nimajo ali pa ti nočejo
skrbeti zanje, iz meseca v mesec vidno propadajo.
Vedno bolj so zanemarjeni, higienske navade upa-
dajo, prehrana je neredna; včasih so to le sendviči,
ki jih delijo razne dobrodelne organizacije. Nered-
ko se pridruži tudi brezdomstvo. V začetku spijo
pri prijatelju, potem pa v zapuščenih hišah in gara-
žah. Dosegli so psihično, fizično, finančno in druž-
231
TANIA LAMOVEC
beno dno. Tedaj se zatečejo v duševno bolnišnico
(ta je vsaj toliko socialna kot medicinska usta-
nova), ki jim daje pribežališče, kjer se malo ure-
dijo. Dobivajo zastonj hrano, prenočišče, oprana
oblačila, pa še del pokojnine, ki ne gre za cigarete
in kavo, lahko prihranijo. Ko si opomorejo, se
proces začne znova. S tem želim opozoriti, da je
sindrom vrtečih se vrat bolj socialne kot medi-
cinske narave in ga lahko odpravimo predvsem s
socialnimi ukrepi. Pri tistih, ki živijo s starši, se
dogaja drugačen, a prav tako destruktiven proces.
Družina se navadno skoraj izključno posveti upo-
rabniku in zanemarja druge potrebe. Napetost
narašča in nastopi trenutek, ko je potrebna hospi-
talizacija, če naj družina preživi. V času hospita-
lizacije si družina psihično opomore in proces se
lahko začne znova. Podrobno o tej dinamiki go-
vori literatura o izraženih emocijah (Leff, Vaughn
1985).
Zaradi razmeroma nizke pokojnine so upo-
rabniki izključeni tudi iz vseh aktivnosti, ki v naši
družbi veljajo za običajne: obiskovanje kina, kul-
turnih in športnih prireditev, diskov in celo naku-
povanja, ki ljudem v potrošniški družbi zapolni
marsikatero praznino v duši. Skratka, uporabniki
so izključeni iz večine distrakcij, ki ostalim delajo
življenje vsaj znosno. Tako uporabniki dosti časa
porabijo za brezkončno in brezplodno tuhtanje,
premlevanje svoje ujetosti v začarani krog.
Med načini preseganja dane situacije se naj-
pogosteje pojavi misel o plačanem delu. Nekateri
ostanejo pri razmišljanju, ker se bojijo kršiti
zakonodajo. Drugi tvegajo in se zaposlijo pri
kakšnem privatniku. Brez vsake pogodbe, seveda.
Neredko se zgodi, da jih čez mesec odslovi brez
plačila. Komu na svetu naj se pritožijo! Nekateri
privatniki zahtevajo suženjsko delo. Pred kratkim
mi je uporabnik povedal, da mu delodajalec po-
nuja težko fizično delo, 10 ur na dan, vključno s
sobotami in nedeljami. Kolikšen bi bil zaslužek,
si ni niti upal vprašati.
Kakšne psihološke funkcije opravlja plačano
delo? Veliko jih je. Po eni strani pomaga struktu-
rirati čas. Človek zjutraj vstane, se uredi in obleče,
zapusti stanovanje in se odpravi na delovno me-
sto, kjer je pričakovan, opažen in čuti, da tja spa-
da. Vse to so stvari, ki jih večina ljudi jemlje kot
samoumevne. Ne vem, če veste, kako težko je vsta-
ti, če nimaš kam. Da o oblačenju in ostalem niti
ne govorim ... Ni treba biti duševno bolan, da se
ti to dogaja, tudi mnogi brezposelni se sprašujejo,
čemu sploh vstati.
Delovni proces v najslabšem smislu predstavlja
vsaj distrakcijo, ki zamenja premlevanje o lastni
nesreči. Celo sam delovni proces pa navadno po-
meni precej več kot to. Skoraj vsako delo, če ni
ravno za tekočim trakom, je lahko ustvarjalno in
dopušča vnašanje lastnih zamisli. Tako se lahko
npr. odločiš, da narediš izdelek v celoti, aU pa se
usmeriš na posamezne faze in šele na koncu
sestaviš izdelke. Načinov, kako izdelek zapakirati,
je prav tako precej. Zelo pomemben vidik, ki
spremlja delo, so družabni stiki. Ob sodelovanju
v delovnem procesu se medosebni odnosi razvi-
jajo spontano in pogosto prerastejo v prijateljstva.
Znano je, da ima mnogo uporabnikov probleme
z druženjem, delo pa deluje kot nekakšen katali-
zator. Druženje ob deluje neproblematično ravno
zato, ker ni v prvem planu. Socialna izolacija neka-
terih uporabnikov po mojem mnenju ni toHko
izraz pomanjkanja socialnih veščin kot pomanjka-
nje vsebin, o katerih bi govoril. Če nimaš dela,
družine, partnerja, otrok, hobijev in nikamor ne
greš, o čem boš pa govoril? Seveda, o zdravilih,
ki jih jemlješ. Le kdo te bo dolgo poslušal?
Plačano delo je eden najpomembnejših virov
samopotrditve. Izvira iz občutka, da smo zmožni
dobro opraviti delo. Dokaz, da je delo dobro op-
ravljeno, je, da ti je zanj nekdo pripravljen plačati.
Dejstvo, da delam dobro, pomeni, da sem nekaj
vreden. Pomeni tudi, da ni res, kar piše v odločbi
o upokojitvi, namreč, da nisem sposoben za no-
beno pridobitno delo. Znova lahko zaupam vase
in sem nase celo ponosen. Pridobitno delo je seve-
da tisto delo, ki je plačano. Vse ostalo ne šteje v
psihični ekonomiji.
Neplačano oziroma prostovoljno delo uporab-
niki množično odklanjajo. Izključeni iz družbe
ga doživljajo kot navadno izkoriščanje. Ljudje, ki
so potisnjeni na rob družbe, niso pripravljeni za
to družbo zastonj delati. Prostovoljno delo si v
psihološkem smislu lahko privošči le oseba, ki je
finančno preskrbljena in osebnostno izpolnjena.
Ljudje napačno razumejo znano trditev: »Ne bom
zastonj delal, raje poležavam.« To ni lenoba, tem-
več bolj ali manj zavesten upor proti družbi, ki ga
je izključila.
Oglejmo si sedaj še finančni vidik, ki je pri
večini uporabnikov v ospredju zavedanja. Izbolj-
šanje finančnega stanja do neke mere dvigne upo-
rabnika z marginalnega položaja in ga približa
situaciji, ki je značilna za večino ljudi. Zdaj si lahko
privošči stvari in aktivnosti, ki so bile namenjene
le drugim. Končno lahko poravna dolgove in se
232
VPLIV IZKLJUČENOSTI Z DELA NA KVALITETO ŽIVLJENJA UPORABNIKOV PSIHIATRIJE
izvleče iz kronične zadolženosti, ki je značilna za
mnoge uporabnike. Slišala sem že več uporab-
nikov, ki so trdili, da na njihovo razpoloženje naj-
bolje vpliva, če imajo jurja v žepu. Če bi psihiatri
delili denar namesto tablet, bi v mnogih primerih
dosegli še boljše rezultate pri stabilizaciji razpolo-
ženja uporabnikov.
V psihiatričnih bolnišnicah že vrsto let poteka
t. i. »delovna terapija« v različnih inačicah. Nekoč
je vključevala vsaj nekaj proizvodnega dela, kate-
rega izdelki so bili namenjeni prodaji. Čeprav upo-
rabnik od tega ni dobil nič, so mnogi radi delali,
ker so čutili, da je njihovo delo koristno. Danes
pomeni »delovna terapija« razne oblike igračka-
nja: z glino, lepljenkami, risbami itn. Osebe z
umetniškimi nagnjenji pogosto izrazijo svojo ust-
varjalnost, ostali pa se bolj ali manj dolgočasijo.
Nekaj časa to početje deluje kot distrakcija, sča-
soma pa postane nadležno, če že ne prava mora.
Vedo namreč, da je njihov izdelek brez vsake
vrednosti in ga bodo kmalu vrgli proč. Vedo, da
od njih nihče ne pričakuje nič. Ne nasprotujem,
da se to igračkanje nadaljuje, odločno pa sem
proti, da se imenuje »delovna terapija«. Na ta
način se ustvarja vtis, da obstaja nekaj, česar ni,
hkrati pa si nihče ne prizadeva, da bi vpeljal pravo
delovno terapijo, ker jo pač že imamo.
Po drugi strani pa imamo odlično »delovno
rehabilitacijo«. Izvaja jo enota Saturnusa v sklopu
bolnišnice Polje. Warner (1985) opredeljuje delov-
no rehabilitacijo kot prehodno fazo, ki ji sledi pre-
hod na plačano delo. Značilno za delovno rehabili-
tacijo, ki poteka v Saturnusu, je, da delovna tera-
pevtka od delavcev nekaj pričakuje. Pričakuje
namreč, da bodo delo, ki so ga sprejeli, dobro
opravili. Avtomobilske luči, ki jih tam sestavljajo
in pakirajo, so namenjene trgu in morajo biti brez-
hibne. Vse ostalo je prepuščeno posamezniku.
Terapevtka nad delavci ne izvaja nobenega priti-
ska in ni nobenih norm. Nekdo morda zdrži pri
delu pol ure, kdo drug pa sedem ur. Vsak si lahko
kadar koli vzame odmor. Terapevtka in ostalo
osebje so prijazni, razumevajoči in vedno priprav-
ljeni pomagati. Taki so tudi odnosi med delavci,
saj nihče z nikomer ne tekmuje. Največ, kar se
lahko zgodi, je, da kdo drugemu zasede stol, a
pripetljaj se vedno sporazumno uredi. Proces
delovne rehabilitacije v Saturnusu predstavlja
odličen zgled tovrstnega dela.
Problem je v tem, da naj bi bila delovna reha-
bilitacija začasen trening, ki naj bi mu avtomatično
sledila možnost plačanega dela. Tako je v ZDA.
Tam gre uporabnik, ki to želi, skoz zaporedje faz
rehabilitacije, na koncu pa mu ponudijo plačano
delo. Pri nas še nismo ustvarili možnosti, da bi
taki osebi omogočili plačano delo. V ZDA upo;
rabnik ne dobi plačila, če se udeleži delovne reha-
bilitacije, pozneje pa mu je plačano delo zagoto-
vljeno. Delo v Saturnusu je plačano, čeprav le
simbolično. Najboljši delavci dobijo okoli 12.000
sit na mesec, kdor dela manj, pa dobi manj. Tudi
ta simbolična nagrada zelo motivira delavce, tako
iz finančnih kot psiholoških vidikov. Nekateri de-
lavci ostanejo v Saturnusu tudi več kot deset let,
čeprav so že zdavnaj delovno rehabilitirani.
Warner (1985) razlikuje med delno in popolno
rehabilitacijo uporabnikov psihiatrije. Delna
rehabilitacija pomeni, da je oseba sposobna
skrbeti zase, a ne sodeluje v delovnem procesu.
Popolna rehabilitacija kot najvišja stopnja pomeni,
da oseba opravlja plačano delo. Pojma delne in
popolne rehabilitacije ne izvirata iz medicinskega,
temveč iz sociološkega modela. Tako delno kot
popolno rehabilitirana oseba ima lahko ostanke
psihičnih motenj, s katerimi se je naučila živeti in
jih bolj ali manj uspešno obvladuje. Delitev se
nanaša tako na fizično kot na psihično hendike-
pirane osebe. Zanimivo je, da Warnerju najvišja
stopnja rehabilitacije ne pomeni popolne odsot-
nosti psihičnih motenj.
KAKO ZAGOTOVITI PLACANO DELO
ZA UPORABNIKE PSIHIATRIJE
V okviru skupnostne skrbi za uporabnike psihia-
trije smo v zadnjih desetih letih naredili kar precej.
Dobili smo stanovanjske skupine, klube, zagovor-
ništvo, posvetovalnice in še kaj. Najmanj pa smo
naredili ravno pri zagotavljanju plačanega dela.
Bilo je sicer nekaj poskusov v tej smeri (Šent, Alt-
ra), ki pa so zaradi svoje idejne zasnove lahko
zagotovili delo le peščici uporabnikov. Velika
večina uporabnikov, ki si želijo plačanega dela, je
ostala praznih rok. Problem plačanega dela se
morda zdi težko rešljiv, a prepričana sem, da ni
nerešljiv. Z začetek si oglejmo nekaj izkušenj iz
tujine.
V petdesetih letih se je v ZDA zbrala skupina
uporabnikov, ki so ustanovili posredovalnico za
delo, namenjeno izključno uporabnikom. Poiskali
so delodajalce, ki so potrebovali dodatno delovno
silo, in podatke posredovali uporabnikom. S tem
pa se je njihovo pravo delo šele začelo. Pogovorili
233
TANJA LAMOVEC
so se z vsakim delodajalcem posebej, mu pred-
stavili specifične sposobnosti uporabnika in tudi
njegove šibke točke. Na tej podlagi so se dogovorili
za pogoje dela, ki so ustrezali obema. Vsakemu
uporabniku so dodelili mentorja, ki je bil v začetku
tudi sam uporabnik. Mentor je jamčil, da bo delo
opravljeno. Če je delavec doživel krizo, gaje zame-
njal kdo s čakalne liste, mentor pa ga je uvedel v
delo. Vsake toliko se je zgodilo, da ni bilo nikogar,
ki bi bil pripravljen vskočiti. V tem primeru je
delo opravljal mentor, dokler se delavec ni vrnil.
Mentor je spremljal delo svojega varovanca, posre-
doval v kočljivih situacijah in se po potrebi dogo-
varjal z delodajalcem. Mentorjevo vlogo bi naj-
bolje opisali kot zagovorniško, čeprav je vsebovala
še druge elemente. Ob tako poglobljenem, indivi-
dualiziranem delu uspeh seveda ni izostal. Za sku-
pino so izvedeli strokovnjaki in ponudili pomoč.
Nastala je znamenita Fountain House, ki danes v
svojih različnih inačicah posreduje delo tisočem
uporabnikov v različnih deželah sveta.
Nekoliko drugače so problem plačanega dela
reševali v Italiji. Uporabniki so skupaj s predstav-
niki fenomenološke psihiatrije ustanavljali koope-
rative, ki so zasedle še neizpolnjene tržne niše. V
ta namen so izvedli obsežne in drage raziskave
tržišča, tako da so bile kooperative večinoma us-
pešne. V Torinu so npr. ustanovili večje število
uspešnih podjetij in servisov, ki so se ukvarjali s
čiščenjem pisarn, urejanjem okolja, vzdrževanjem
konj in pripravo domače hrane po nizkih cenah.
Uporabnikom so se priključili tudi brezposelni
delavci in tako so kooperative postale pomemben
socialni fenomen. Tako kot za ZDA je bila tudi za
Italijo značilna izredna angažiranost uporabnikov
samih. Tolikšna angažiranost uporabnikov lahko
traja le krajši čas. Če v obdobju vzpona ne dobijo
ustrezne družbene pomoči, večina uporabniških
projektov propade. A brez uporabniške pobude
se ne bi zgodilo nič.
Če pogledamo dostopnost plačanega dela za
uporabnike pri nas, lahko rečemo, da je minimal-
na. Razlogi so vsaj dvojni. Temeljna ovira je obsto-
ječa zakonodaja, ki obsoja upokojene osebe na
brezdelje. Pravica do dela je sicer zapisana v usta-
vi, vendar očitno za nekatere kategorije državlja-
nov ne velja. To kontradiktorno in absurdno za-
konodajo bi bilo treba nemudoma odpraviti. Celo
država bi imela nekaj od tega, saj bi lahko dopol-
nilno delo obdavčila, namesto da ga prepoveduje.
Drugi razlog je zastarela mentaliteta in organi-
zacijska nesposobnost kadrov. Kadar koli sem v
teh krogih načela problem plačanega dela, sem
navadno dobila odgovor, da so za to potrebne de-
lavnice. Delavnice pa so drage. In celo če bi imeli
delavnice, kje bi dobiU delo? In če bi ga dobili,
kdo bi izdelke prodajal? Itn. Ta zgodba o jari kači
ima dva repa. Prvi so velike investicije, drugi pa
ogromne podjetniške sposobnosti. Oseba, ki bi
jih imela, ne bi hotela delati v sociali, saj bi drugje
dobila milijonsko plačo.
Dokaj pogost odgovor so tudi integracijska po-
djetja. Uporabniki naj bi delali z drugimi, zato bi
bilo zanje le malo mest, problemi pa so podobni
kot pri prvem odgovoru. V večini razvitih držav
obstajajo kvote, ki določajo, koliko invalidnih oseb
naj zaposli delodajalec, če želi davčne olajšave.
Če bi se tudi pri nas odločili za tak zakon, bi nena-
doma imeli sama integracijska podjetja. Ustano-
vitev podjetja je prevelik zalogaj za večino uporab-
niških služb, zato se zdi bolje prepustiti podjet-
ništvo tistim, ki so za to usposobljeni.
Končno naj omenim še tretji razlog - da ni
dovolj možnosti za plačano delo uporabnikov.
Problem je v tem, da uporabniki pri nas niso do-
volj angažirani. Temu pa se ni čuditi, saj nepre-
stano poslušajo prej navedene odgovore. Osebno
vidim vsaj dve alternativi. Prva je posredovalnica
za delo po zgledu Fountain House. Taka dejavnost
ne zahteva niti velikih investicij niti posebnega
znanja, pač pa veliko predanega dela.
Druga alternativa je delo na domu, ki ga v ogla-
sih kar mrgoli. Že res, da so mnogi od teh oglasov
goljufija, a prav vsi niso. Treba je pač preveriti
kredibilnost ponudnika. V naslednji fazi je treba
zbrati jedrno skupino uporabnikov, ki so zmožni
in pripravljeni delati. Tretja zelo pomembna stvar
je, da se delo odvija v skupini, npr. 6 do 10 ljudi.
Na ta način delavcem omogočimo druženje, zvi-
šamo motivacijo in omogočimo, da se novi delavci
učijo od bolj izkušenih. Četrti moment so prostori.
Dela na domu so čista in ne zahtevajo posebej
prirejenega prostora. Vse, kar potrebujemo, je
nekaj miz in stolov. Take prostore lahko najdemo
v večini društev, ki so namenjeni uporabnikom.
Peti vidik je nagrajevanje. Vsak delavec se sam
odloči, koliko in kdaj bo delal, plačan pa je po
komadu. Seveda je nujno potrebno, da so vsi
interesenti točno seznanjeni s tem, koliko lahko
zaslužijo. To se mi zdi samoumevno, pa ni. Bila
sem priča več poskusom, ko so zaposleni želeli
motivirati uporabnike za delo. Prinesli so material,
a niso vedeli niti, komu bodo izdelke prodali, še
manj, koliko bo kdo zaslužil. Nekateri uporabniki
234
VPLIV IZKLJUČENOSTI Z DELA NA KVALITETO ŽIVLJENJA UPORABNIKOV PSIHIATRIJE
so pri delu vztrajali nekaj ur, drugi nekaj dni, po-
tem pa ni bilo nikogar več. Idejni vodja tega po-
dviga je sklepal, da uporabniki pač nočejo delati
in da je zato vsak tovrsten poskus nesmiseln. Seve-
da to težko verjamem, saj v Saturnusu nekateri
delajo več kot deset let za majhno plačo, a vedo,
da jo bodo dobili. Kdor teh izkušenj nima, pa bo
verjetno nasedel, saj se lahko na lastne oči pre-
priča, da uporabnikov ni blizu.
V zadnjem času se je zbrala skupina uporab-
nikov, od katerih nekateri že dolgo delajo v Satur-
nusu. Odločili smo se za eno od variant dela na
domu, ki jo je neki uporabnik že preizkusil. Delo
bo potekalo v prostorih društva Paradoks. Osnov-
na zamisel je v tem, da prenesemo izkušnje iz
Saturnusa v novo okolje, na novo vrsto dela, ki
bo normalno plačano.
Plačano delo uporabnika približa polnoprav-
nemu državljanu, vsaj kar se tiče kvalitete življe-
nja. Na ta način uporabnik vsaj delno prevlada
izključenost in iz uporabnika postane delavec.
LITERATURA
Leff, J., Vaughn, C. (1985), Expressed emotion in families: Its significance for mental ilness. London:
The Guilford Press.
Warner, R. (1985), Recovery from schizophrenia: Psychiatry and political economy. London: Routhledge
and Keagan.
235
Vito Flaker
EMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
OZADJE
KONTEKST IN METODOLOGIJA
Leta 2001 nas je Skupnost centrov za socialno
delo povabila k sodelovanju na projektu Strategija
razvoja in postavitev modela za delovanje CSD v
luči nacionalnega programa socialnega varstva do
leta 2005.^ Glavna naloga pri tem je bila izdelati
katalog, ki naj bi najprej popisal in nato opisal
naloge, ki jih morajo socialne delavke in delavci
na centri opraviti v zvezi z javnimi pooblastili, ki
jih centri imajo. Že samo popisati te naloge (več
kot 80) je bilo veliko delo, medtem ko je bilo
opisovanje, kako naj bi naloge opravljali v smislu
socialnega dela, že podvig. Opisati naloge kot
metodo socialnega dela smo se lotili na dva načina.
Najprej tako, da bi uvodoma povzeli metode so-
cialnega dela, potem pa jih opisali. Tako bi po eni
strani izpeljali metode iz splošnih načel, po drugi
pa, ravno narobe, na podlagi primerov optimal-
nega socialnega dela in dobre prakse induktivno
prišli do vzorcev, ki sestavljajo osnovne in nujne
spretnosti socialnega dela.
Da bi prišli do ustrezne začetne sinteze metod
socialnega dela, smo pregledali domače (Mesec,
Rapoša Tajnšek, Dragos) in tuje (npr. Zastrow
1996, Compton, Gallaway 1984) taksonomije in
klasifikacije, ki se med seboj niso zelo razlikovale
(Miloševič Arnold, Poštrak 2003). Te smo posku-
šali povezati v celoto, ob tem pa smo se ustavili,
kajti raznolikost ni bila toliko v vsebini kot v nači-
nih strukturiranja in grupiranja različnih spretno-
sti in njihovih hierarhij in hierarhij med spretnost-
mi, metodami, »vlogami« in teorijami. Izhod smo
našli v »brainstromingu«, kaj socialne delavke in
delavci delajo in čemu vse pravimo socialno delo.
Spisek, ki smo ga dobili, je bil precej obširen. Bil
pa je tudi precej raznoroden in deloma neskladen.
saj so se nekatere postavke ponavljale na različnih
koncih. Hkrati pa smo s tem dobili precej celostno
podobo socialnega dela. Poimenovali smo jo Zem-
ljevid socialnega dela, saj gre za kartografski po-
skus očrtovanja, kaj vse socialno delo vsebuje in
obsega.
Drugi korak je bil, da smo iz tega obsežnega
spiska izvlekli presek tega, kar je skupno social-
nemu delu v vseh situacijah in kar je nujno, da
kdo postane socialni delavec ali delavka. Če nam-
reč socialne delavke in delavci, ki delajo v prosto-
voljnem sektorju, potrebujejo drugačne spretnosti
kot tisti v javnem, ali če tisti, ki se ukvarjajo bolj s
terapevtskim delom, potrebujejo drugačne spret-
nosti kot tisti, ki se ukvarjajo bolj z upravnimi in
pravnimi vprašanji, oziroma tisti, ki delajo v name-
stitvenih strukturah, drugačne kot tisti, ki delajo
bolj na terenu, kaj je potem njihov skupni teren
in kaj so spretnosti, ki jih pričakujemo v vseh oko-
ljih? Kaj je najmanjši, nujni niz spretnosti social-
nega dela, da je kdo socialni delavec ali delavka?
Do tega spiska smo prišli deloma prišli s pro-
cesom eliminacije in iskanjem presečišč, deloma
pa na razmeroma intuitiven, gestaltističen način.
Z rezultatom, ki bi lahko bil drugačen, ne pa zelo
različen, smo bili zadovoljni. Če ga primerjamo z
drugimi spiski te sorte, ugotavljamo, da jim je po-
doben (npr. Zeira, Rosen 2000). Je skladen z iz-
ročilom socialnega dela, kolikor pa je drugačen,
odstopa v načinu, kako je sestavljen, in v tem, ka-
ko smo ga komentirali. Ta prispevek temelji na
tem delu našega prispevka ustvarjanju kataloga
in tudi priročnika, ki smo ga izdali.
Druga pot, ki smo ji sledili, je bila, da podamo
opise posamičnih nalog. Te naloge, opisane v kata-
logu, ravno zdaj preverjamo na terenu. Hkrati
smo videH, da se posamezni postopki ponavljajo
in smo na induktiven način prišli do tipičnih po-
stopkov - od preprostih (npr. vabila, obiski na
237
VITO FLAKER
domu, delovanje v javnih prostorih itn.) do štirih
bolj kompleksnih celot postopkov: vzpostavljanje
stika in ustvarjanje delovnega odnosa, razisko-
vanje življenjskega sveta in načrtovanje dostopa
do sredstev, analize tveganja in analize in krepitve
moči (gl. Flaker 2003: 35-74).
Zastavki različnih akterjev za ustvarjanje kata-
loga so bili različni. Ministrstvo je hotelo izboljšati
kvaliteto storitev. Skupnost centrov je hotela, tudi
deloma z menadžerske plati, po eni strani poka-
zati, da so te naloge kompleksnega značaja in da
opravljanje javnih pooblastil na centrih ni zgolj
delo po upravnem postopku, ampak resnično so-
cialno delo, s svojo lastno logiko in metodo. Ta je
gesta afirmiranja socialnega dela proti drugim
strokam, kot da bi morali pokazati, da je tisto,
kar se dela na centrih za socialno delo, socialno
delo in da javnih pooblastil na centrih ne moremo
izvajati drugače kot na način socialnega dela. S
tem se socialno delo po eni strani postavlja proti
upravni, legalistični definiciji, po drugi pa tudi
terapevtsko-svetovalni opciji, ki je v socialnem
delu tudi vedno prisotna in ki naj bi socialno delo
ločila od (upravno-pravnega) konteksta in ga kon-
stituirala kot akontekstualno terapijo. Skratka, gre
za to, da socialno delo ne pomeni zgolj slediti pra-
vilom, ampak tudi za to, da se jasno izrazi, kaj je
socialno delo. Zato pričujoče besedilo zveni pro-
gramsko.
TEORETSKO OZADJE
Lahko tudi rečemo, da je bil pravšnji čas za ust-
varjanje sintez te vrste, saj nas je sem pripeljalo
dosedanje delo. Pot, ki smo jo prehodili, se da
videti nizu raziskovalnega dela v socialnem delu,
ki ga je mogoče razdeliti na razmeroma jasna ob-
dobja, ko smo se ukvarjali z razmeroma jasno za-
mejenimi tematskimi sklopi. V letih od 1969 do
1985 smo se posvečali predvsem razvijanju temelj-
nih pojmov, metod in metodologiji, od leta 1985
do 1999 razvijanju inovacij in področij ter vzpos-
tavljanje pluralnega sistema socialnega varstva',
od leta 1992 do 1999 tudi artikuliranju posamez-
nih novih področij socialnega dela'^, po letu 2000
pa zlasti razvijanju sistemov in sintezi znanstvenih
in strokovnih temeljev socialnega dela^ Krožna
trajektorija, ki smo jo naredili od temeljev v razvo-
ju postopkov, specialnosti, področij do dvosto-
penjske refleksivne sinteze, je povsem razumljiva
in je logično, da smo v obdobju, ko zmoremo in
tudi moramo narediti sintezo.
Teoretska izročila, ki so nam rabila na tej poti,
so bila sistemsko, radikalno, psihoanalitično, po-
zneje feministično socialno delo in druga, v zad-
njih obdobjih tudi konstruktivizem in kritična de-
konstrukcija moderne družbe (Miloševič Arnold,
Poštrak 2003). Avtorja, ki ju v slovenskem pro-
storu v zvezi z metodami socialnega dela najpogo-
steje citiramo, sta po nekakšnem naključju David
Brandon in Peter Lüssi^, predstavnika radikalnega
in sistemskega pristopa. Pričujoči prispevek teme-
lji na obeh, morda malo bolj na prvem, poleg tega
pa na izročilu kritike moderne družbe.
Protistrokovnjaška drža izhaja v veliki meri iz
del Ivana Iliča (1975; 1977; 1980; 1985), poleg
tega pa temelji zlasti na Freirovih pojmih dialoga
in socialnega dela kot kritične prakse (Freire
1972a; 1972b; 1974; Flaker 1982; 1988; Stritih
1995). Pomemben vir navdiha za dekonstrukcijo
prakse socialnega dela in tega, kar počnejo so-
cialni delavci, sta tudi Foucault in Goffman^. Oba
bolj na posreden način, saj v svojih besedilih^
nimata nič opraviti z vprašanji metode socialnega
dela, vsaj ne na način, kako jo izvajati, kako početi
stvari, ampak samo, kako to, kar počnemo, razu-
meti. Vseeno pa imajo registri, ki sta jih razvila,
velik pomen za socialno delo in socialno delo, v
svoji plemeniti varianti ima veliko goffmanovskih
in foucauldijanskih kvalitet, vendar z nujno sub-
verzivnostjo, ki je socialnemu delu lastna, se pravi,
z obratom, ki ne sprašuje, kako razumeti, ampak
kako kaj početi, narediti.
Foucaultjevi in Goffmanovi teoretski dekon-
strukciji je sledila namreč tudi dejanska »dekon-
strukcija« velikega števila totalnih ustanov. Kot je
poudarila Shula Ramon, je socialno delo v tem
podvigu igralo veliko vlogo in je pomembna veda
in stroka v postinstitucionalni fazi (Ramon 2003).
Velik pomen debate o vrednotah v socialnem delu
lahko pripišemo prav temu, da sta deinstitucionali-
zacija in premik v skupnost ustvarila praznino gle-
de strokovnega ravnanja pri delu z ljudmi. Institu-
cionalni sistem je namreč ustvaril dvotirno etiko,
ki je na deklarativni ravni prisegala na splošno
filantropijo in nevtralne vrednote znanstvenega
ravnanja (Castel 1976), dejansko pa je bila radikal-
no mizantropična in je vzdrževala kategoriziranje
ljudi glede na njihovo družbeno in ekonomsko
vrednost (Flaker 1996; 1998). To logiko je uvelja-
vila tudi onstran zidov ustanov, v »normalizirajoči
družbi« (Foucault 1978; Castel 1981; Rose 1989).
Gibanje normalizacije oz. prevrednotenja druž-
238
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
benih vlog (npr. Wolfensberger 1983; 1985; To-
well 1988; O'Brien, Tyne 1981; Brandon 1993;
Brown, Smith 1992), so deloma to logiko presegli
in vzpostavili kot vrednoto vsakdanje in navadno
življenje. Pri tem so pogosto prezrli vprašanje,
kako vzpostaviti alternativo »normalnemu«, ki ga
je proizvedla ravno institucionalna epoha (Flaker
1993). Če je res, da socialno delo, kot pravi Jordan
(1990), deluje v vmesnem prostoru, med institu-
cijo in »kultom osebnosti« (Goffman 1971), med
pravičnostjo in varstvom, med zagovorništvom in
svetovanjem, na »nikogaršnji zemlji«, ki naj bi si
jo prilastili ljudje sami, mora biti socialno delo
venomer kritično (in tudi polemično) do starega
institucionalnega sistema in aktivno bežati iz nje-
govih krempljev, odločno izjaviti, za kaj mu gre, in
izumljati, če parafraziramo Jordana (1987; 1990),
izjemne načine, kako biti navaden, hkrati pa tudi
to storiti na način, ki bo ušel modernemu transcen-
dentalizmu, tako da bo venomer ustvarjal lokalne
sinteze, ki bodo temeljile na tem, kar je imanentno
konkretnim situacijam, s katerimi se ukvarja.
Tako debata o socialnem delu in postmoderni
(npr. Pease, Fook 1999), ne glede na to, kako de-
konstruktivistična hoče biti, zgreši bistvo, namreč,
da socialno c/e/o® ni v prvi vrsti diskurz, temveč
dejansko urejanje stvari in dejanja. Kot velikokrat
zvemo od uporabnikov in uporabnic, konstrukcija
vrednot (kriterijev za ravnanje) na temelju izjav
ni verodostojna in ji ne zaupajo. Šele ko stvari
naredimo in ustvarimo, se lahko pogovarjamo
zares. Socialno delo je torej disciplina, ki temelji
na pragmatiki in ne gramatiki (Deleuze, Guattari
1980; 1988), ni kraljevska veda, ki ureja stvari
odzgoraj, temveč empirična, tehnična veda, ki te-
melji na etnografiji tega, kar ljudje delajo in kar
je mogoče storiti (tako postane tudi etnometodo-
loška v praktičnem pomenu besede). Ne glede
na to, kako pomembno je nadaljevati s kritično
analizo diskurzov in biti kritičen do prejetega zna-
nja, ne smemo pozabiti na te prednosti, ki so last-
ne prav socialnemu delu.
Socialno delo je po svojem nastanku (lahko
rečemo: iznajdbi) kot stroke, ki je na znanstvenih
temeljih nadomestila filantropske in religiozne os-
nove solidarnosti izven zidov ustanov, epistemo-
loški prelom skrbstvenih poklicev (kot tudi prelom
v smislu strokovnih dispozitivov). V tem smislu
ima socialno delo epistemološke in prakseološke
možnosti, ki so onstran proizvodnje znanja večine
modernih strok, in lahko zato veliko ponudi post-
modernim epistemologijam, saj je sámo v svoji
zasnovi njihov predhodnik - proto-postmoderna
disciplina. Veliko metodologij in metod, ki jih je
socialno delo uporabljalo že dolgo časa, na primer
akcijsko raziskovanje, kvalitativne metode, skup-
nostne akcije, mediacija, so bolj uveljavljene disci-
pline, npr. medicina in pravo, v zadnjem desetletju
dejansko vzele za svoje, da bi lahko razrešile tako
metodična kot konceptualna vprašanja, ki jih ne
morejo razrešiti s svojim klasičnim repertoarjem
(npr. epidemija HIV, uživanje drog, slaba pre-
hrana, socialna in družinska varnost). Ne glede
na to, kako zamerljivo lahko gledamo na zdrav-
nike in pravnike, ki ponosno predstavljajo svoje
»nove izume«, moramo biti zadovoljni. Ne samo
zato, ker se te metode uveljavljajo širše, temveč
tudi zato, ker smo dejansko minorna znanost in
stroka (Deleuze, Guattari 1980; 1988; 1975) in
je to prednost v smislu epistemologije in prakseo-
logije.
Tako si v tem prispevku torej prizadevamo biti
pragmatični in programski. Saj je ob tem, ko trdi-
mo, da je socialno delo bolj o ravnanju, delovanju,
in ne toliko o govoru in pisanju, paradoksno go-
voriti, kako naj počnemo stvari. Iz tega paradoksa
vsaj deloma izhaja tudi način in ton nadaljnjega
besedila, ki si prizadeva za nič več kot podati okvir
za dejavnost - diagram socialnega dela. Pri tem
zaradi narave in omejenosti besedila nismo mogli
uporabiti tehnike, ki bi jo lahko, namreč navajanje
primerov ali celo izmišljenih, a resničnih situacij
socialnega dela, v katerih bi lahko raziskovali real-
ne možnosti za delo (kot npr. Jordan 1990). Izbra-
li smo kratki, aforistični stil, ki prihrani prostor,
hkrati pa opozori na temeljna protislovja in pasti
in sproži, upajmo, analitično in kritično razmišlja-
nje o vprašanjih metode socialnega dela. Aforizmi
so lahko kažipoti na naši poti, saj metoda izvirno
pomeni pot do cilja.
Metode socialnega dela so sestavljene iz teoretskih
znanjkonkretnih spretnosti, metodologij dela,
hkrati so utemeljene v vrednotah socialnega dela,
konkretno pa določene s kontekstom in nalogo,
ki jo opravlja socialni delavec.
239
VREDNOTE
Vrednote, ki jih moramo nujno upoštevati v so-
cialnem delu, so: spoštovati in ceniti razlike in
različnost, samoodločanje, prosta izbira, vpliv na
svoje življenje, biti (aktivno) proti diskriminaciji,
ne stigmatizirati, pravica do (socialne) varnosti.
Temeljne vrednote socialnega dela lahko zdru-
žimo v dva temeljna snopa (Jordan 1990; Clark
1999; Urbane 2001; Miloševič Arnold, Poštrak
2003). Eden govori o enkratnosti posameznika,
njegovi svobodi, samodeterminaciji, pravicah in
svoboščinah. Je utemeljen v kantovski moralni
filozofiji in sodobnem pojmovanju posameznika.
Drugi govori o socialni pravičnosti, o preseganju
krivic, ki se dogajajo ljudem, o dolžnosfi pomagati
v stiski, o solidarnosfi. Temelji na socialnih filo-
zofijah 19. stoletja in različnih pojmovanjih druž-
be in pravičnosti.
Imperativa skrbi in samodeterminacije si v
načelu kot abstraktna pojma nasprotujeta. Oseba,
ki je vitalno ogrožena, noče sprejeti pomoči. Ali
naj opusfim pomoč, ki ji jo moram dati? Ali pa
naj ne upoštevam volje te osebe? Pravo in medi-
cina sta instituciji, ki utelešata vsaka svoj princip.
Pravo lahko imamo za temelj svobode v meščanski
družbi, poudarja načelo samodeterminacije, medi-
cina pa načelo skrbi. Ti dve stroki skupaj odgovora
na to profislovje še dolgo ne bosta našli. V moder-
ni družbi ima sicer primat načelo samodetermi-
nacije, izjem, ki potrjujejo to pravilo, pa je še ved-
no veliko. Izjeme so še zlasfi tisti, ki smo jim status
polnopravnega državljana - pogodbenega posa-
meznika - povsem ali deloma postavili pod vpra-
šaj. Takih je med uporabniki socialnega dela
veliko.
Socialno delo kot veda, ki je usmerjena v rav-
nanje in deluje v konkretnem svetu ljudi, mora to
protislovje vedno znova presegati in ga tudi pre-
seže. Z upoštevanjem obeh načel lahko to naredi
konkretno in z dialogom. Spoštovati človeka kot
posameznika s prosto voljo in hkrati ne opustiti
pomoči je mogoče le, ko gre za konkretne zadeve
in ko človeka dosledno in vztrajno spoštujemo.
Tudi v postopkih, kjer osebi v imenu njene lastne
ogroženosti (ali tudi ogroženosti koga drugega)
odvzamemo ali okrnimo moč odločanja (kot npr.
pri odvzemu opravilne sposobnosti in vzpostavitvi
skrbništva, s pridržanjem v ustanovi, pri odvzemu
otroka itn.), ohranimo dialog z njegovim dejan-
skim sebe (Flaker 2003: 35-39; 1996). V takih
situacijah socialno delo ni le instrument učinkovite
pomoči oziroma manj bolečega omejevanja posa-
meznika, temveč je predvsem orodje njegove
emancipacije, zagotovilo, da bo njegov dejanski
glas slišen, čeprav mu je bila virtualna moč besede
odvzeta. Socialno delo kot veda o konkretnem
ravnanju ima potencial (ki ga imajo bolj abstraktne
vede in stroke, ki se ukvarjajo z načelnim ravna-
njem v izhodišču manj), da to protislovje v kon-
kretnem in z dialogom preseže. Dialog" je v tem
smislu temeljno orodje socialnega dela.
240
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
TEORIJE
Teorij in šol socialnega dela je veliko. Ko smo ski-
cirali zemljevid socialnega dela, smo jih našteli
čez 25, in če bi jih še bolj členiU, bi jih lahko še
več. Howe (1987) jih je glede na glede na narav-
nanost v spreminjanje ali ohranjanje družbenih
razmer ali v objektivno ali subjektivno stvarnost
razvrstil, kakor kaže spodnja tabela na prejšnji
strani.
Med temi teoretskimi usmeritvami je še pred
dvajsetimi leti tekla ostra polemika in borba za
prevlado. Posamezni položaji so bili med seboj
nezdružljivi in izključujoči. Kdor je na primer za-
stopal psihoanalitični položaj, se ni mogel strinjati
z vedenjskim, beseda tistega, ki je veljal za funkcio-
nalista, ni štela nič med marksisti itn. Postmoderni
eklekticizem'^ je na te delitve vsaj deloma pozabil
oziroma jim ne posveča veliko pozornosti. Posa-
mezni položaji so postali pomembni glede na mo-
ment, v katerem se socialni delavec znajde v dolo-
čenem postopku, v določeni organizaciji, z dolo-
čeno nalogo. To je še toliko bolj izrazito v so-
cialnem delu, kjer teoretska vprašanja niso toliko
usmerjena v razlago družbenih fenomenov kot v
praktično delovanje. Ne sprašujemo se toliko, zakaj
je tako ali kako si lahko kaj pojasnimo, temveč
kaj naj storimo, kako stroj deluje.
Pragmatična uporaba teorije je še toliko bolj
izrazita na področju metodike. Nekateri avtorji
(npr. Bion 2001 ) celo pravijo, da lahko v neposre-
dnem stiku z uporabnikom teorija samo moti in
da je teoretiziranje smiselno pred dejanskim sre-
čanjem z uporabnikom ali po njem. Teorija v ne-
posrednem delu rabi informiranju, razvijanju ob-
čutljivosti, oblikovanju hipotez, po drugi strani
pa vrednotenju naših dejanj, preverjanju hipotez,
razlaganju in razumevanju tega, kar smo storili.
Širša teoretska podlaga socialnega dela je torej
mavrica zelo različnih in raznorodnih teorij so-
cialnega dela in tudi drugih znanosti in strok. Kaj
iz tega zelo prostranega nabora izberemo, je od-
visno od naloge, ki jo opravljamo, in od institucio-
nalnega in organizacijskega konteksta, kjer delu-
jemo, in tudi od osebnih preferenc in stila. Vseeno
bi lahko trdili, da v socialnem delu potrebujemo
nekatera nujna teoretična znanja.
Predvsem je nujno poznati'^ teorije socialnega
dela in teorije pomoči, ki obravnavajo vprašanja
moči in nemoči - pomoči, ki se ukvarjajo z nefor-
malno pomočjo med ljudmi in s formalnimi vzvodi
pomoči. Treba je kritično poznati dispozitive po-
moči, kot jih določajo kulturni obrazci, institucio-
nalne ureditve in politična in ideološka pooblasti-
la. Predvsem je za socialno delo pomemben odnos
med nadzorom in pomočjo in s tem v zvezi tudi,
kakšna pooblastila in mandate v socialnem delu
dobimo po eni strani od naročnikov in po drugi
strani od uporabnikov socialnega dela. Pomem-
bno je poznati teorije, ki govorijo o vzpostavljanju
delovnega odnosa, poznati je treba slojevitost str-
ategij pomoči in ravnanja na različnih ravneh so-
delovanja (orientacija, reševanje problemov, obra-
vnavanje problemov, celostna podpora). Poznati
je treba posamezne funkcije (aH vloge) socialnega
dela (posredništvo, zagovorništvo, ukrepanje, po-
gajanje, družbeni aktivizem, svetovanje...) in nači-
ne omogočanja vključevanja v družbena dogajanja
in razvijanja pobud in sistemov.
Poleg poznavanja etike in vrednot socialnega
dela in osnovnih procesov in matric pomoči so
za dobro prakso socialnega dela potrebna teoret-
ska znanja drugih ved. Socialna delavka ali dela-
vec naj bi imel znanja o delovanju družbe (o os-
novnih teoretskih dognanjih o družbeni dinamiki,
o procesih marginalizacije in diskriminacije, o
vsakdanjem življenju, o družbenih konfliktih),
znanja o dinamiki medosebnih procesov in doživ-
ljanja (socialna psihologija, simbolični interakcio-
nizem, socializacija, učenje, osebni konflikti, psi-
hologija družine, stres), pravna in upravna znanja,
znanja o organizaciji države (poznavanje družin-
ske, delovne, kazenske zakonodaje, socialne var-
nosti in procesnega prava), in poznavanje delova-
nja pravnega sistema (postopkov, mehanizmov,
informacij o pravicah, ureditvah in dolžnostih) in
osnovnih konceptov, prijemov in jezika sorodnih,
pomožnih in mejnih strok (pedagogike, medicine,
prava, sociologije itn.).
KONTEKST SOCIALNEGA DELA -
PODROČJA DELA IN SEKTORJI
Socialno delo je umeščeno v različne sisteme in
sektorje. Ne opravljajo ga le v sicer še vedno pre-
vladujočem javnem sektorju, temveč tudi v orga-
nizacijah prostovoljnega in zasebnega sektorja.
Socialni delavci in delavke delujejo v socialnih
službah (centri za socialno delo, socialni zavodi,
zavodi za zaposlovanje), v šolstvu (osnovne, sred-
nje šole, šole s prilagojenim programom, vzgojne
ustanove, varstveno delovni centri, vrtci), v zdrav-
stvu (psihiatriji, pediatriji, onkologiji itn.), v pravo-
241
VITO FLAKER
sodnih organih (sodišča, zapori), v policiji, v upra-
vi, industriji. V teh organizacijah opravljajo zelo
različne naloge in vloge. To določa tudi njihove
metode. V nekaterih primerih bo vloga socialnega
dela bolj pokroviteljska (npr. v stanovanjski skupi-
ni), v drugih bolj zagovorniška. V nekaterih oko-
ljih bodo od socialnih delavk in delavcev bolj priča-
kovali svetovanje, v drugih bolj posredovanje v
konfliktih, v tretjih pa bolj to, da uporabnikom
priskrbijo sredstva (stanovanje, službo, denar) za
boljše preživetje.
V	prostovoljnem sektorju bodo socialne delav-
ke in delavci po navadi (a ne nujno) imeli prilož-
nosti za večjo inovativnost in fleksibilnost. Bolj
se bodo lahko specializirali za specifične naloge,
vloge in metode. Po drugi strani pa je bistvena
vloga socialnega dela v javnem sektorju, da zago-
tovi pristop do storitev vsem uporabnikom. To
terja, da je socialno delo, še zlasti v javnem sek-
torju, služba povsem in docela nizkega praga. Jav-
ni sektor se mora ukvarjati z vsemi uporabniki
ne glede na njihovo težavnost in zahtevnost. To
pomeni, da so morda v svojih vlogah in nalogah
bolj omejeni, hkrati pa da si morajo izmisliti široko
paleto ravnanj in so zatorej nujno bolj ustvarjalni.
V	različnih okoljih, kjer so socialni delavci
zaposleni, pričakujejo tako delodajalci kot javnost
in uporabniki od njih zelo različna ravnanja in
dejanja. Socialni delavci se zelo pogosto srečujejo
s protislovnimi mandati, zlasti pa morajo poleg
pooblastil, ki jim jih daje ustanova ali organizacija,
ki omogoča njihovo delo, vedno znova pridobiti
tudi konkretno pooblastilo, naročilo od uporab-
nika samega. Ta bistveno definira, kaj se bo delalo
in kako. Ker je lahko mandatov več, pogosto proti-
slovnih, jih je treba jasno oblikovati, venomer po-
trjevati ali spreminjati, v ključnih momentih pa
preverjati.
Jordan (1987) pravi, daje socialno delo stroka,
ki deluje izven trdnih institucionalnih prostorov.
Medtem ko ima pravo sodišče, medicina kliniko,
pedagogika šolo, torej prostore, ki avtomatično
usmerjajo in narekujejo odnose in izmenjave med
ljudmi, ki se tam nahajajo, ko mora obiskovalec
avtomatično prevzeti jezik in odnose, ki vladajo
v instituciji, socialno dela takega posebnega pro-
stora nima; deluje med ljudmi, uporablja njihovo
govorico in logiko, ki je podobna vsakdanji. V tem
smislu je prostorsko difuzno in nujno refleksivno.
Socialno delo torej ni stroka, ki bi imela vna-
prej kodirane metode, temveč jih prilaga konkret-
ni situaciji in jih glede na situacijo vedno znova
vzpostavlja. Socialno delo je stroka, ki deluje v
nepredvidenih in nepredvidljivih situacijah, kjer
sta potrebna inovacija in ustvarjalno reševanje
razmer. Jordan (1987) pravi, da je škoda plačevati
socialne delavce tam, kjer so postopki natančno
predvideni.
Metode socialnega dela določajo tudi skupine
uporabnikov, s katerimi ima socialno delo opraviti
(otroci, mladi, stari, brezdomci, nezaposleni, za-
posleni, reveži, povratniki iz zaporov, uporabniki
psihiatričnih služb, ljudje, ki imajo težave, pove-
zane z uživanjem prepovedanih drog ali alkohola,
ki so gibalno ovirani, z nalepko duševno prizade-
tih, z družinami in njihovimi problemi, priseljenci,
Romi, zlorabljene in trpinčene ženske, vodje de-
lovnih skupin, migranti, azilanti, begunci, kronični
bolniki in drugi). Vendar pa, ko takole prešte-
vamo, delamo ravno to, proti čemer se socialno
delo bori, namreč pripisujemo ljudem lastnosti,
ki so lastne kategoriji ljudi - se pravi, jih stigma-
tiziramo. Bolj produktiven način razmišljanja je,
da situacije socialnega dela razvrstimo glede na
situacije, ki sprožijo stisko, npr. ljudje, ki se znaj-
dejo v kompleksnih problematičnih situacijah, kri-
ze (finančne, psihične, eksistenčne in eksistencial-
ne, abstinenčne, življenjski dogodki, identitete),
ljudje, ki potrebujejo organizirano in kontinuirano
skrb, pomoč, podporo, odpusti iz institucij, težave
s stanovanjem in bivanjem, pomanjkljive socialne
mreže, težave v stikih z ljudmi, stiske v zvezi s
samostojnostjo in pripadnostjo, ljudje, ki se znaj-
dejo v novih okoljih, konflikti z okoljem (šolo, dru-
žino, delovno mesto), stigmatizacija in diskrimi-
nacija, pomanjkanje ustreznih družbenih vlog ali
težave pri vstopanju vanje.
Spretnosti socialnega dela se torej oblikujejo
po eni strani glede na to, kako je določena situacija
definirana in strukturirana, po drugi strani pa
glede na specifičnost situacije. Organiziranje od-
pusta ima na primer podobne značilnosti ne glede
na to, ali gre za odpust iz doma ostarelih, vzgoj-
nega zavoda, bolnišnice itn., pri tem pa moramo
upoštevati posebnosti življenjskih obdobij (mla-
dost, starost), stisk (duševne, vedenjske, telesne)
itn.
SPRETNOSTI
Spretnosti so tehnična osnova socialnega dela.
Ravno spretnosti usposobijo za socialno delo.
Spretnosti socialnega dela so zelo različne in
242
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
raznorodne: so spretnosti pogovarjanja, poslu-
šanja, so tudi psihoterapevtske spretnosti, so spret-
nosti ocenjevanja, dela v skupini in skupinskega
dela, interaktivnega dela, kulturnega dela, načrto-
vanja, izvajanja načrtov, upravljanja s tveganjem,
odpravljanja in zmanjševanja škode, zagovarjanja,
krepitve moči, organiziranja storitev, delovanja v
namestitvenih strukturah, organiziranja življenja,
delovanja v skupnosti, na ulici in med ljudmi, orga-
niziranja aktivnosti in akcij, so spretnosti doku-
mentiranja, pisanja, poročanja, so spretnosti znan-
stvenega, evalvacijskega in osebnega praktičnega
raziskovanja prakse, so spretnosti vodenja, prido-
bivanja sredstev (za delovanje organizacij, za po-
samezne projekte in za posamezne uporabnike),
so spretnosti poučevanja in objavljanja ter promo-
cije svojega dela, opozarjanja na krivice uporab-
nikov itn.''^ Lahko bi jih našteli še več in jih bolj
razčlenili. Širina socialnega dela in nuja delovanja
v nestrukturiranem prostoru narekujeta, da je teh
spretnosti veliko in da so razmeroma manj dok-
trinarno določene kot morda v kakšni drugi stroki.
Saj mora socialno delo glede na kontekst in nalogo
vedno znova zagotavljati, da ostanejo odprte raz-
lične alternative, in razvijati rešitve - kar je tudi
spretnost socialnega dela. Hkrati mora prilagoditi
svoj repertoar konkretni situaciji. Morda je znati
ravnati v nepredvidljivi situaciji ravno ena od naj-
pomembnejših spretnosti socialnega dela.
Preozko kodiranje spretnosti v socialnem delu
lahko vodi k fetišizaciji določenih spretnosti ali
pa spretnosti nasploh. David Brandon je nekoč
dejal: »Angleški socialni delavci in delavke so
natrenirani, v detajle imajo razdelane postopke
in jih tudi praktično obvladajo, na primer, kako
spraviti nasilnega uporabnika v bolnišnico, vendar
pa se ne vprašajo, ali je to sploh smiselno.«
Ob tako številnih in raznovrstnih spretnostih
je iluzorno pričakovati, da bodo socialne delavke
in delavci izvrstno usposobljeni v vseh teh spret-
nostih. Povsem razumljivo je, da se nekateri bolj
usposobijo v tehnikah svetovanja, drugi bolj v teh-
nikah zagovorništva, tretji bolj v organizacijskih
spretnostih, nekateri pa spet v spretnostih zago-
tavljanja storitev. To je odvisno od osebnih slogov
in preferenc, organizacijskega okvirja socialnega
dela, politike in vrednostne usmeritve posamez-
nika in njegove organizacije, predvsem pa potreb
uporabnikov in nalog, ki iz njih izhajajo. Vseeno
lahko trdimo, da obstaja presek spretnosti, ki so
nujne za socialno delo, ki zagotavljajo minimum,
potreben za to, da lahko kdo poleg vrednot, teo-
retskega znanja, pooblastila in poslanstva, ki mu
ga je dodelila njegova organizacija, in stika z ne-
posrednimi uporabniki reče, da je socialni delavec
ali delavka. Te bomo našteli in na kratko opisali v
nadaljevanju.
POGOVARJANJE
Pogovori in besede imajo gotovo pooblaščen po-
ložaj v socialnemu delu, nekateri celo pravijo, da
so temelj socialnega dela. Čeprav ima pogovor v
ideologiji socialnega dela dominanten položaj, pa
bi lahko o tem razpravljali. Na tem mestu naj opo-
zorimo, da so dejanja in stvari vsaj toliko pomem-
bni kot besede in da je v socialnem delu povezava
med besedami in stvarmi in dejanji še toliko bolj
pomembna in operativna. Besede brez dejanj so
v socialnem delu toliko bolj »prazno besedičenje«,
še bolj pomembno pa je, da besede ne zamenjajo
stvari, da pogovor (svetovanje, terapija) ni »zdra-
vilo« za materialno pomanjkanje, da družinska
terapija ni posledica nezmožnosti, da se eden
izmed zakoncev preseli v drugo stanovanje, da
svetovalni razgovori mladoletnem prestopniku ne
postanejo še ena kazen za njegovo revščino ipd.
Nujne spretnosti pogovarjanja so: vodenje po-
govora, poslušanje (aktivno, empatično), razisko-
vanje, reflektiranje in problematiziranje, razvija-
nje novosti (novih interpretacij), sklepanje dogo-
vorov, ustvarjanje rešitev in konkretnih dejanj.
Vodenje pogovora v socialnem delu paradoks-
no največkrat pomeni, da omogočimo uporab-
niku, da vodi pogovor, se pravi, da pogovoru bolj
sledimo in soustvarjamo, kot pa da bi ga vodili.
Vodenje pogovora pogosto pomeni ukvarjati se s
kartografijo pogovora, vedeti, kje v pogovoru se
nahajamo, kdaj je treba pogovor povzeti, kdaj se
s sogovornikom soočiti, kdaj klepetati ali kdaj priti
do sklepov (Čačinovič Vogrinčič, Šugman 2000;
Flaker2001).
Poslušanje je spretnost in disciplina. Ali slišimo
tisto, kar hočemo slišati, ali tisto, kar nam sogo-
vornik hoče povedati? Aktivno poslušanje dosti-
krat paradoksno pomeni, da se zadržimo oziroma
da se izognemo svojim mislim.
Empatijo lahko negujemo z vživljanjem v tele-
sne položaje in dihanje sogovornika, lovljenjem
intonacije sogovornika (lovimo zvoke, besedne
zveze, izbiro besed, narečne posebnosti itn.),
vživimo se v določeno ali življenjsko situacijo sogo-
vornika. Postanemo naš sogovornik.
243
VITO FLAKER
Pogovor je v socialnem delu raziskovalen pro-
ces. Smo raziskovalci pokrajin, kažipotov, zna-
menj, ki nam jih sogovornik pokaže. Postavljamo
delovne hipoteze in jih induktivno preverjamo.
Zamišljamo si hipotetične situacije in spodbujamo
domišljijo (Sheppard, Newstead, Caccavo, Ryan
2000).
Refleksija ni samo preprosta povratna infor-
macija, je zrenje povezav, celot in delov. Proble-
matiziranje ni usmerjenost v probleme. Se zlasti
ne v problematiziranje oseb, njihovih lastnosti in
dejanj. Taka problematizacija je lahko kontrapro-
duktivna. Socialno delo tudi ni reševanje rebusov,
križank, matematičnih ali šahovskih problemov.
Je življenje z drugimi. Problematizacija v social-
nem delu (Freire 1972) je preoblikovanje samo-
umevnosti konkretnega življenja v predmet naše-
ga razgovora, dialoga, je vzpostavljanje kritične
zavesti in pripravljenosti delovanja. Predmet pro-
blematiziranja je najpogosteje prav samoumev-
nost, ki je ne opazimo, manj problemi, ki bodejo
v oči.
Veliko pogovorov v socialnem delu je narav-
nanih v akcijo, v ravnanja, ki bodo izboljšala živ-
ljenje sogovornikov. Zato pričakujemo, da na kon-
cu pogovarjanja pridemo do sklepov in odgovorov
na vprašanje: »Kaj storiti?« Ali so sklepi prenag-
ljeni? Včasih je bolje, da jih prespimo, včasih pa,
da delujemo hitro in učinkovito.
POGAJANJE
Tema pogovorov v socialnem delu so praviloma
pogajanja o osebni, družinski, skupnostni blaginji
(Jordan 1887; 1990). Socialne delavke in delavci
so aktivna priča pogajanjem med ljudmi, med ljud-
mi in predstavniki organizacij in države. Vloge in
pooblastila socialnih delavcev, s katerimi vstopajo
v pogajanja, so različna. Lahko so bolj zagovorni-
ške narave, lahko bolj razsodniške, lahko se bolj
usmerjajo v posredovanje med pogajalci, olajševa-
nje sporazumevanja, lahko pa zastopajo javno do-
bro ah celo interes države. Pri pogajanju so po-
trebne vztrajnost, pristranskost, asertivnost, spre-
tnosti reševanja konfliktov, retorične spretnosti.
Pri pogajanju je treba znati oblikovati argu-
mente, stališča, izraziti interese. Prepričati sogo-
vornike. Biti vztrajen, a ne kategoričen. Iskati sin-
teze, ki bodo v interesu uporabnika, pa ne nujno
na račun drugih, a hkrati tudi biti pripravljen na
kompromise.
Biti pristranski. Izogibati se vlogi razsodnika,
nadomestiti jo z vlogo facilitatorja, tistega, ki omo-
goči pogajanja in dogovor prisotnih. Načelo vse-
stranske pristranskosti (Lüssi 1990) je uporabno
tudi, ko nastopamo kot zagovorniki enega samega
udeleženca v pogajanjih, saj lahko vidimo, kaj
hočejo drugi. Načelo pravdanja in zagovarjanja
pravic lahko uporabimo tudi, ko nismo zagovor-
niki samo enega udeleženca situacije. Konfliktov
ni spodbujati, a tudi ne od njih bežati.
OMOGOČANJE DOSTOPA
DO SREDSTEV
To so spretnosti, ki jih uporabniki pogosto najbolj
pričakujejo pri socialnih delavcih in delavkah (npr.
Flaker 2002b). Dobiti službo, stanovanje, denar
za preživetje so tudi pričakovanja, ki jih socialni
delavci in delavke pogosto ne izpolnijo. Največ-
krat zaradi strukturnih vzrokov, pomanjkanja us-
treznih in učinkovitih instrumentov, večkrat pa
tudi zaradi pomanjkanja informacij in inventiv-
nosti. So tudi druge stvari in storitve, ki sodijo v
ta register in nimajo značaja materialnega izbolj-
šanja kvalitete življenja. Priskrbeti družbo, izo-
brazbo, nego, mir ipd., morda celo ljubezen.
Minimalne spretnosti za omogočanje dostopa
do sredstev so: informacije o resursih, asertivnost,
delovanje v mrežah, komunikativnost, ustvarjal-
nost, odprtost in povezovalnost.
Socialni delavci se pogosto preveč oklepajo for-
malnih resursov, včasih pa tudi preveč vztrajno
iščejo resurse v uporabnikovih mrežah. Pomem-
bna vloga socialnega dela je posrednik (broker)
do resursov, informacij, sredstev, storitev. Niti ni
toliko pomembno, ali socialna delavka ali delavec
te informacije ima, temveč da ve, kako do njih
priti. Uporabniki socialnega dela pogosto živijo v
mrežah, ki so revne in kjer je pomanjkanje pravilo
in ne izjema. V takih razmerah je ekonomska po-
sledica, da so nekatere stvari dražje kot na običaj-
nih tržiščih (stanovanje na Rakovi Jelši je pogosto
dražje kot v centru mesta). Pomanjkanje zviša
cene.
ZAPISOVANJE IN POROČANJE
O svojih pogovorih, ugotovitvah, opažanjih, omo-
gočanju dostopa do sredstev in pogajanjih, kot
tudi o tem, kaj se dogaja v teh procesih, so socialne
244
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
delavke in delavci praviloma dolžni poročati. V
to jih sili institucionalna nuja, saj so za svoje delo
odgovorni naročniku, pa tudi uporabniku. Včasih
je ta nuja tudi etična - da sporočimo o krivicah
javnosti aH pa tistemu, ki je ima družbeno moč
spreminjanja položaja posameznikov, skupin aH
kategorij prebivalstva. Včasih pa je ta nuja povsem
estetska - izraziti nelagodje, veselje, jezo ali ljube-
zen. Zapisovanje in pripovedovanje zgodb, ki jih
slišimo aH doživimo, njihova konstrukcija na pod-
lagi opaženega so nujni del socialnega dela. Zato
so potrebne vsaj naslednje spretnosti: osnovne
spretnosti opisovanja ljudi, situacij in dogodkov,
izdelava zapisnikov, zaznamkov, poročil, ocen,
profilov, načrtov, projektov, pisanje operacio-
nalnih načrtov.
Pri pisanju se je v socialnem delu bolje izogibati
poudarkom na značaju osebe, tragični usodi, psi-
hološkem označevanju. Velja dobro opisati živ-
ljenjske okoHščine, biti pri tem izrazito opisen,
izogibati se moraliziranju, iskanju pomenov, po-
udariti razlage akterjev in pogled neobremenjene-
ga opazovalca (Zaviršek, Zorn, Videmšek 2002).
Bolje novele kot pa romani. Saj je junak roma-
na tragičen, tudi če je konec srečen, v noveli pa
nas vedno nekaj na koncu preseneti.
ORGANIZACIJSKE SPRETNOSTI
Socialni delavci delujejo v organizacijah in timih,
organizirajo storitve in tudi dajejo podporo lju-
dem, ki se trudijo (re)organizirati svoje življenje,
da bo boljše. Ena od kvaHtet socialnega delavca
aH delavke je, da je organizator ali organizatorka.
Nujne organizacijske spretnosti, ki jih morajo ime-
ti, so: vodenje in sodelovanje v timih, načrtovanje
(projektov, dela), skupinska dinamika, organiza-
cija in vrednotenje strokovne pomoči, povezova-
nje, koordiniranje.
Večina socialnega dela poteka tako ali drugače
v timih in v skupinah ljudi. Timsko delo, kakor ga
je razvilo socialno delo, temelji na enakopravnem
sodelovanju vseh članov, na razvoju tima, na flek-
sibilni delitvi dela in na prednosti, ki jo imajo zanj
naloge pred vlogami (Payne 1982; Tilbury 1992;
Flaker 1997; Stritih 2002). V interdiscipHnarnih
timih je delo socialnih delavcev in delavk zelo po-
membno zaradi interdisciplinarne usmerjenosti
socialnega dela, zlasti pa zaradi zmožnosti povezo-
vanja strokovnega jezika z vsakdanjim jezikom.
Socialne delavke in delavci delujejo pogosto kot
prevajalci med kontekstom strokovne obravnave
in vsakdanjim kontekstom uporabnika. Tudi ko
niso vodje, pogosto zaradi svojih značilnosti v timu
delujejo usklajevalno.
Načrtovanje je bistvena organizacijska spret-
nost socialnega dela, da lahko ukrepa proaktivno
in ne ostane jetnik svojih reakcij na stiske ljudi.
Dialektika med ustvarjanjem vizije, praktično uto-
pijo in med konkretnimi prvimi koraki, s katerimi
naj bi jo dosegli, nam omogoča, da vemo, kam
gremo, hkrati pa tudi praktično operativnost -
da vemo, kako tja kreniti. Socialno delo ne feti-
šizira niti ciljev niti postopkov.
Vsak poseg socialnega delavca, ki je več od
naključne izmenjave in dajanja informacij, je na
svoj način projekt. Ne samo, da ga moramo z upo-
rabnikom aH uporabnico načrtovati, temveč je
treba zagotoviti tudi njegovo izvedbo, organizirati
zadeve, da se bodo zgodile, in izvedeno ovred-
notiti.
Posebna organizacijska spretnost, ki je pri tem
potrebna, je povezovanje in navezovanje na obsto-
ječa sredstva, dogodke, vire pomoči v domačem
in institucionalnem okolju - povezovanje ljudi,
dogodkov, stvari in struktur.
SPRETNOSTI
PROFESIONALNE DISCIPLINE
Spretnosti profesionalne discipline v socialnem
delu lahko delimo na tiste, ki so splošne za večino
strokovnjakov, in na tiste, ki so posebej značilne
za socialno delo. Med osnovne klasične spretnosti
strokovne discipline, ki jih potrebuje socialni dela-
vec aH delavka, lahko štejemo: točnost, spoštlji-
vost, dostopnost, zanesljivost (upoštevanje dogo-
vorov), varovanje podatkov, poklicna molčečnost,
jasno sprejemanje odgovornosti.
Točnost, spoštljivost, dostopnost in zanesljivost
niso vrline, ki jih nujno pričakujemo od uporab-
nikov, prej narobe, velik del uporabnikov jih nima.
To ne odvezuje socialnega delavca od upoštevanja
teh imperativov. Ne moremo preprosto reči: »Zad-
njič me je pustil čakati več kot pol ure, zdaj pa
naj počaka.« Tega ne počnemo zaradi zgleda, tem-
več iz spoštovanja in spoštljivosti do uporabnikov.
V pogojih timskega dela in povezovanja različ-
nih služb, napotitev, poročil itn. je praktično
nemogoče varovati podatke in ohranjati poklicno
molčečnost. Pa vendar moramo ti načeli upo-
števati dosledno in brez odstopanja. Brez tega ne
245
VITO FLAKER
moremo računati na zaupljivost uporabnikov.
Eden izmed trikov, ki ga lahko uporabimo, je, da
poročila dosledno dajemo v avtorizacijo in cen-
zuro uporabnikom. Nič ne gre od nas brez odo-
britve uporabnika (ali vsaj, če res ne gre drugače,
ne brez njegove oziroma njene vednosti). Če
moramo o naših uporabnikih govoriti, ko niso
prisotni in nam tega niso posebej odobrili in se
nismo o tem natančno zmenili, npr. v nenadejani
seji, ko moramo zagovarjati njihove interese, mo-
ramo strogo pri sebi preveriti, ali bi človek, ki nam
je zaupal, kaj takega o sebi povedal. Socialni delav-
ci nismo opravljivci!
Na podlagi vrednot in načel socialnega dela
moramo nujno upoštevati še etična pravila, ki so
značilna posebej za socialno delo: ustvarjanje ena-
kopravnega, partnerskega odnosa in sodelovanje
z uporabniki in uporabnicami, zavezanost dobro-
biti uporabnikov, refleksivnost in kritičnost, po-
znavanje lastnih vrednot, predsodkov, sposob-
nosti in meja, jasnost in pogajanje o mandatu, ne
dvomiti v besede sogovornikov, nenehen dialog
med doktrino in izkušnjami ter soočanje kon-
ceptov in prakse, jasno sporočanje lastnih stisk.
Pri tem se lahko sprašujemo, ali bi zase ali za
svoje otroke in najljubše prijatelje pristali na
rešitve, kot jih bo deležen naš uporabnik. Pogosto
se nam zdi, da mora biti uporabnik hvaležen za
kaj takega, na kar sami nikakor ne bi pristali.
Svoje delo vedno znova preverjamo, se vrača-
mo k izhodiščem in popravljamo - bodisi postop-
ke bodisi začetne usmeritve.
Besede, ki nam jih izrečejo uporabniki, v prvi
vrsti pomenijo tisto, kar veljajo nasploh. Usoda
večine uporabnikov socialnega dela je, da stro-
kovnjaki v njihove besede in njih same dvomijo.
Iskanje skritih pomenov je pogosto izogibanje
očitnemu.
SPRETNOSTI IZOGIBANJA
PASTEM STROKOVNJAŠTVA
Vloga strokovnjaka nas lahko obsede, moč, ki jo
dobimo očara, strokovna vedenja lahko postanejo
rutina. Ob vsem, kar nam vloga strokovnjaka pri-
nese dobrega, v tem obstajajo tudi pasti, ki upo-
rabnikom zagrenijo življenje. Nekatere od teh so:
pigmalionski kompleks, sindrom pomaganja (po-
hlep pomagati), žargon, misticiranje stroke, stig-
matizacija uporabnikov, samoumevnost ureditev,
zvesti stiske, procese, situacije in dejanja na posa-
meznikov bistveno značilnost, redukcionizem, ka-
tegoriziranje in univerzalizem, zloraba moči, izo-
gibanje odgovornosti, strokovne koalicije, ki ve-
čajo nemoč ljudi, ki storitve uporabljajo.
Pigmalionovskem kompleksu se lahko izogne-
mo tako, da si izbijemo iz glave, da smo osrednja
oseba v življenju naših uporabnikov; smo le ena
od številnih, ki jih naključno sreča. Noben upo-
rabnik ne bo uresničil naših načrtov zanj, in če
smo še tako dobri strokovnjaki, naše metode ne
bodo nikoli tako dobre, da bi lahko ustvarile člo-
veka (prej narobe, na koncu se vse obrne proti
nam - socialno delo je Sizifovo delo in scanje proti
vetru). »Celo« uporabniki so ljudje in strokovnjaki
smo le ljudje, oboji imamo čustva, ki jih, če se še
tako trudimo, ne bomo izgubili.
Pomoč najbolj zanesljivo pomaga tistemu, ki
pomaga. Če bi se zdajle na mojih vratih pojavil
kdo, ki bi mi hotel pomagati, bi se ga ustrašil. Ne
toliko njega kot njegovih namenov: »Pot v pekel
je tlakovana z dobrimi nameni.«
Strokovno izražanje ne pomeni, da uporab-
ljamo drugim nerazumljive besede, temveč da
fenomene natančno opišemo, logično razčlenimo
in pojme med seboj ustvarjalno povežemo. Dosti-
krat strokovnjaška latovščina zamegli pojme in
stvari bolj jasno opišemo z navadnim, ljudskim
jezikom. Kompleksnost ni v učenih besedah, tem-
več v izdelani misli.
Izhodišče strokovnega dela je, da je strokov-
njak pameten in da ve več kot laik. Za začetek je
to v redu, problem je, če strokovnjak pri tem vztra-
ja. Šele ko se izkaže za neumnega, se lahko so-
cialno delo začne. Šele takrat mu lahko uporabnik
resnično pove, kaj misli, hoče in kaj lahko skupaj
storita. Tudi za neumnost je potrebna spretnost.
Že to, da je bil človek na centru za socialno
delo, zmanjša njegovo verodostojnost.
Kritična naivnost: da človek reče, da je cesar
nag, so potrebni pogum, naivnost in kritični
pogled.
HUMOR
Humor morda ni nujna sestavina socialnega dela,
saj ne moremo pričakovati od socialnih delavcev,
da se ob tragičnih usodah svojih uporabnikov sme-
jejo. Je pa gotovo zaželena, saj omogoča distanco,
ustvarjalnost, miselne obrate, netragično proble-
matizacijo in veselo učenje na napakah (svojih in
drugih).
246
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
Najboljši socialni delavci so bili Pika Nogavič-
ka, Švejk, McMurphy (iz Leta nad kukavičjim gne-
zdom) in Medved Pu.
KOMENTAR -
UTRINKI IZ DISKUSIJ,
USPOSABLJANJ IN EVALUACIJE
POGOVARJANJE
Vtis je, da je to spretnost, ki jo socialne delavke
in delavci najbolje in najbolj obvladajo. Socialne
delavke in delavci znajo voditi pogovor, se v
sogovornika vživeti, ga aktivno poslušati. Morda
so manj usposobljeni, naravnani in občutljivi za
razvijanje novih interpretacij, še zlasti pa je veli-
kokrat tako, da ne znajo skleniti pogovora in ga
preoblikovati v dejanja, rešitve, dogovore, kar naj
bi bila posebna značilnost pogovorov v socialnem
delu. Neki uporabnik socialnega dela je nekoč
dejal: »Ko prideš na center, te lepo sprejmejo in
se s tabo pogovarjajo. Ko si sesut, je to zelo dobro,
dobiš občutek veljave in varnosti, potem pa to
počasi postane tako, kot bi se zaletaval v vato.
Nič se ne zgodi in nič konkretnega ukrene« (Cik,
Benedejčič2003).
POGAJANJE
Od spretnosti, za katere smo meniU, da so nujne
v sklopu pogovarjanja, lahko ugotovimo, da so-
cialne delavke in delavci gotovo imajo in negujejo
vztrajnost, manjkajo pa zlasti metodično uteme-
ljene in razvite spretnosti reševanja konfliktov. V
delavnicah za katalog smo ugotavljali, da se so-
cialni delavci pogosto ne znajdejo v konfliktih, se
zapletejo v njihovo logiko in jih ne uspejo razrešiti.
OMOGOČANJE DOSTOPA
DO SREDSTEV
Vaje in diskusija na seminarji so pokazale, je ta
sklop spretnosti pri socialnih delavkah in delavci
razmeroma razvit, vendar pa ne reflekiran in tudi
ne negovan kot posebne spretnosti. Informacije
o resursih so bolj ko ne naključne, socialne delav-
ke in delavci so precej občutljivi na mreže in vpra-
šanja socialnega kapitala, ki ga premorejo, tudi
če imajo posluh za ustvarjalne rešitve, ustvarjanje
novih povezav in podobno, to napravijo le mimo-
grede in pogosto manj sistematično, kot bi si želeli.
ZAPISOVANJE IN POROČANJE
Literarne spretnosti nimajo vse socialne delavke
in delavci razvite enako. Velik del jih ima sposob-
nost preciznega opisovanja, oko za pomembne
detajle in se znajo izogniti neposrednim in izrazi-
tim vrednostnim sodbam. Večinoma so tudi izur-
jeni v pisanju razHčnih dokumentov, ki jih je treba
izdelati v procesih socialnega dela, še zlasti na
centrih za socialno delo. Hkrati pa lahko ugoto-
vimo, da je kljub občutljivosti za socialne okoli-
ščine in situacije jezik zapisovanja večinoma ob-
likovan na podlagi dveh tradicij - upravno-urad-
niške in medicinske. Treba je oblikovati zadevo
na način upravnega postopka in jo tudi podkrepiti
z diagnozo, ki je podlaga postopku. Tako ne samo,
da je jezik zapisovanja velikokrat uporabnici ali
uporabniku nerazumljiv (še bolj pa nezanimiv),
temveč ga tudi diskvalificira. Ugotavljali smo, da
lahko socialni delavci s takim načinom pisanja in
posledično poročanja drugim strokovnjakom in
ustanovam izničijo tisto, kar sicer spretno naredijo
v procesih pogovarjanja in pogajanja (vzpostavijo
enakopraven odnos, tako da se uporabnica ali
uporabnik čuti enakopraven sogovornik in cenjen
človek), saj prikažejo uporabnika kot nekoga, ki
ga utemeljujejo njegove napake, karakterne hibe
in podobno. Ugotovili smo tudi, da to ni stvar
samo načina opisovanja in izbire ustreznih besed
in besednih zvez temveč tudi kompozicije sestav-
ka. Če namreč, na primer, damo na začetek poro-
čila diagnozo naše sogovornice ali sogovornika,
bo to intoniralo branje vsega besedila o človeku,
s katerim je nekaj v temelju narobe, pa čeprav
smo hoteli le sporočiti, na čem temelji naše sreča-
nje. Seveda moramo v svojih zapisih, še zlasti če
v njih zahtevamo, prosimo ali predlagamo, opisati
primanjkljaj, ki ga posameznik ali posameznica
doživlja. Ni pa treba tega storiti na način, ki ga v
očeh bralca razvrednoti. Zato je smiselno navesti
prednosti osebe in njen trud, da bi izboljšala
situacijo, preden navedemo, kaj bi še potrebovala,
da bi si ji to posrečilo.
Za razvijanje spretnosti zapisovanja in poro-
čanja bomo morali še veliko storiti, tako v stilu in
načinu pisanja, kot tudi v institucionalnih okvirih
dokumentiranja in poročanja. Pri prvem nam lah-
ko pomagajo izkušnje in znanje iz literature, pa
247
VITO FLAKER
tudi obrtne spretnosti novinarjev, ki lahko hitro
in nesuhoparno napišejo stvari, ki jih ljudje potem
z zanimanjem berejo. Za drugo pa je potrebna
samozavest, da tudi drugim strokovnjakom in
ustanovam, ki se ukvarjajo z uporabnicami in
uporabniki socialnega dela, pride prav, če o njih
zvedo na drugačen, bolj človeški, vrednoten način.
ORGANIZACIJSKE SPRETNOSTI
Od organizacijskih spretnosti smo se pri pripravi
usposabljanj najbolj posvetih timskemu delu
(deloma zaradi oženja zelo širokega snopa, delo-
ma zaradi pomembnosti spretnosti). Izkazalo se
je, da je timsko delo priznani del repertoarja, ven-
dar pa opravlja predvsem suportivno funkcijo, se
pravi, podpira strokovne delavce in ni toliko v
funkciji dela z uporabnikom. Se pravi, da je na
timskih sestanki manj kolegialnega preverjanja
odločitev, kar omogoča tudi nastanek slepih peg
pri odločanju, hkrati pa se odgovornost za odloči-
tev prenese s posameznika na skupino.
SPRETNOSTI
PROFESIONALNE DISCIPLINE
Spretnosti strokovne discipline niso bile posebna
tema v seriji usposabljanj, pač pa je redno naneslo
na posamezne vidike teh spretnosti. Glede spo-
štljivosti lahko ugotovimo, da na centrih verjetno
manj pogosto pride do nespoštljivega odnosa kot
na primer v zavodih, saj je okolje bolj civilno in
so srečanja manj pogosta, tako da ne pride do
domačnosti, kjer bi lahko strokovni delavci na
centrih začeli neustrezno naslavljati in oblikovati
zaničljiv odnos (npr. starosti neustrezno poime-
novanje, slabšalni vzdevki, poseganje v telesno
sfero ipd.). Večji problem ponekod predstavlja ča-
kanje in preobremenjenost delavcev, ki daje vtis,
da so uporabniki stranke, ki jim delavci centrov
posvečajo premalo pozornosti. Dostopnost']q mor-
da ponekod manjša zaradi prostorskih ureditev,
ki so posledica bodisi varnostnih in higienskih
predpisov bodisi politike posameznega centra
(zaklepanje vrat, telefonska dostopnost). Ravno
tu se vidi, da so spretnosti povezane s povsem
stvarnimi ureditvami in tehničnimi pripomočki.
Jasno sprejemanje odgovornosti in držanje dogo-
vorov je včasih nedosledno, predvsem pa se zgodi,
da je dogovorov premalo, da socialne delavke in
delavci zavzamejo premalo aktivno držo in se izo-
gnejo dogovorom ali, še vse prepogosto, delujejo
mimo dogovorov. Varovanje podatkov in poklicna
molčečnost sta bili temi, ki smo se jih lotili pogosto.
Prav nova zakonodaja in navzkrižje med zakonom
o upravnem postopku in varovanju podatkov
spodbujata to diskusijo, pa tudi vse več uporab-
nikov bi rado imelo dostop do svojih podatkov.
Ta navzkrižja in protislovja, v katerih se nekateri
socialni delavci in delavke ne znajdejo, nam govo-
rijo o tem, da je to spretnost v ozkem pomenu
besede, saj je treba s podatki ravnati spretno,
ustvarjati načine, ki bodo hkrati omogočali varo-
vanje in uporabnikovo cenzuro, hkrati pa ne bodo
blokirali sodelovanja v timih in delovanja v nje-
govo ali njeno dobro.
Posebno pozornost smo namenili jasnosti in
pogajanju o mandatu, saj je to ena od osrednjih,
vendar zanemarjenih tem. Predvsem dvojnost
mandata, ki ga moramo pridobiti, če ga še nima-
mo, se je izkazala za zelo pomembno. Socialne
delavke in delavci precej pogosto pozabijo, da jim
morda ni jasen javni mandat, naročilo, ki ga do-
bijo, ali pa narobe, da ne vedo, kaj bi v tej situaciji
rad uporabnik ali uporabnica.
HUMOR
Humor kot spretnost socialnega dela se je v bese-
dilo prikradel kot opazka, opomba, kot sestavina
socialnega dela, ki je precej pomembna, a je zaradi
resnosti strokovnega in znanstvenega pristopa
težko zahtevamo kot del repertoarja neke stroke.
Sčasoma se je izkazalo, da je bržkone tudi nujna
sestavina in spretnost. Ko smo pripravljali uvodni
modul, sta sodelavki na podlagi svojega dela (Bo-
hinc 2003; Osredkar 2003) pripravili precej teht-
no delavnico. Gre namreč za to, da je paradoks
že tako sestavni del nekaterih terapevtskih tehnik
in je v raziskovanju sebe in spreminjanju svojega
sveta pomemben moment. Hkrati pa je v social-
nem delu večina situacij takih, ki so na meji med
komičnim in tragičnim, in tudi veliko, ki so izrazito
komične. Vprašanje je, katere in kako lahko pre-
oblikujemo v komične.
Komična artikulacija situacij je v duhu tega,
za kar si prizadevamo v socialnem delu, še zlasti
pa v tem besedilu. Predvsem je humor način de-
dramatizacije, izstopa iz dramske, tragične vloge,
način, kako ne biti v njej vkopan, videti svojo situa-
cijo z vedrejše strani (tudi če gre za črni humor).
248
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
je način, kako dojeti situacijo kot celoto, vključno
z njenimi paradoksi, in iti naprej, se lotiti življenja
in ga živeti. Lahko si zamislimo tudi tako artiku-
lacijo Ojdipove drame. Ojdip zve, da je Jokasta
njegova mati: »Pri vseh ženskah sem moral nale-
teti ravno na mamo!?« (In odide po opravkih.)
HIERARHIJA SPRETNOSTI?
So katere spretnosti, ki smo jih našteli, bolj ali
manj pomembne v socialnem delu? Večina prak-
tikov in študentov socialnega dela reče na prvo
žogo, da je pogovor najpomembnejša spretnost
socialnega dela. Ko jih soočimo s tem, da upo-
rabniki bolj pričakujejo, da jim bodo socialne
delavke in delavci omogočili dostop do sredstev,
se strinjajo tudi s tem. Na vprašanje, zakaj se po-
tem socialnim delavkam in delavcem zdi pogovor
toliko bolj pomemben, je neka skupina študentov
odgovorila, da je to zaradi tega, ker se največ in
najbolj sistematično od vseh spretnosti učimo prav
te. Mislim, da je v tem preblisku veliko resnice.
Nekateri avtorji, ko govorijo o spretnostih social-
nega dela, ne govorijo o ničemer drugem kot o
različnih spretnostih pogovarjanja in vodenja po-
govorov. Kot da se mimo pogovora (kakor v psiho-
terapiji) ne dogaja nič. Narobe, v socialnem delu
je pogovor praviloma usmerjen k dogovorom,
dejanjem, dogodkom, aU pa iz tega izhaja. Zato
bi lahko rekli, da je ključnega pomena v socialnem
delu spretnost omogočanja dostopa do sredstev,
pri čemer je osnovno orodje pogovor.
Jordan (1990) naredi sintezo in kot poglavitno
spretnost socialnega dela kot stroke medprostora
postavi pogajanje, ki je hkrati spretnost pogovar-
janja in omogočanja dostopa do sredstev. Ni pogo-
vor kar tako, ampak pogovor o tem, kako izboljšati
življenjsko situacijo. Je tudi pogovor med različ-
nimi akterji.
Spretnosti zapisovanja in poročanja in organi-
zacijske spretnosti ne kotirajo na vrhu hierarhije
spretnosti socialnega dela. So pomožne spretno-
sti, a se brez njih ne da udejanjati ostali treh sklo-
pov. So nujni pogoj socialnega dela. Zapisovanje
je tisti del socialnega dela, ki objektivira procese
- kar se je zgodilo med nama, je zapisano in tako
postane dostopno najinemu, pa tudi bolj ali manj
javnemu pogledu in poročanju. Je vpisovanje v
družbeno. Podobno velja tudi za organizacijske
spretnosti, le da tu ne gre za vpisovanje, temveč
za vključevanje drugih, za spretnosti, ki omogo-
čajo dostop do sredstev, ta pa omogočajo, da se
kaj zgodi. Pomeni udejanjanje tega, kar je bilo
predmet ali posledica pogovorov in pogajanj.
Tako lahko sklenemo, da so različni sklopi
spretnosti komplementarni in da krožno dopol-
njujejo drug drugega, da so spretnosti pogovar-
janja osnovno orodje socialnega dela, spretnosti
omogočanja dostopa do sredstev ključnega po-
mena za socialno delo, ki obarvajo vse druge
spretnosti, da so spretnosti pogajanja specifična
razlika metod socialnega dela ter da so spretnosti
pisanja in organizacijske spretnosti nujni pogoj
in način objektivacije socialnega dela prek vpiso-
vanja in vključevanja v družbeno.
Strokovne spretnosti in humor ne sodijo v ta
krog, temveč sestavljajo strokovni in človeški okvir
socialnega dela. To so spretnosti, ki okvirjajo
dejavnosti in jih oblikujejo v dialektiki med stro-
kovnostjo in človeškostjo, jim dajejo posebno noto
socialnega dela, saj so vse te spretnosti tudi po-
vsem življenjske spretnosti, a jih bomo v drugih
situacijah uporabljali manj disciplinirano, manj
usmerjeno, zlasti pa ne na način socialnega dela.
METODIČNA NAČELA ALI VODILA
Videli smo, da osnovne in nujne spretnosti social-
nega dela oblikujejo po eni strani urjenje, talent
in tehnični pripomočki^^ po drugi pa življenjske
in družbene situacije uporabnikov socialnega dela,
njihov družbeni položaj in vloge, prostor, v kate-
rem socialne delo deluje, in družbena pooblastila,
ki ji dobi. Osnovna značilnost situacij uporabnikov
in prostora delovanja socialnega dela je, da so ne-
definirane, difuzne in nepredvidljive. Zato so v
socialnem delu še toliko pomembnejša tudi etična
vprašanja. Na razkoraku med etiko in tehniko so-
cialnega dela lahko v nasprotju s konkretnimi in
specifičnimi spretnostmi oblikujemo splošnejša
načela, v večji ali manjši meri značilna za vse
spretnosti socialnega dela. Ta načela lahko imamo
po eni strani za operacionalizacijo etike socialnega
dela, po drugi strani pa za ekstrakt spretnosti, ki
presega pojem spretnosti kot konkretne dejavno-
sti. Gre za pojme, s katerimi hočemo zajeti tisto,
kar oblikuje spretnosti in jih naredi tako speci-
fične, da lahko o njih govorimo kot o spretnostih
socialnega dela, hkrati pa tudi za vodila pri izva-
janju in urjenju spretnosti; lahko se npr. vedno
vprašamo, ali smo z ljudmi v dialogu ali počnemo
kaj drugega. (Prim. Southgate, Randall 1998).
249
VITO FLAKER
DIALOG
Dialog ni le sredstvo preseganja etičnih dilem, je
osnovno sredstvo socialnega dela, če nočemo, da
bi bilo socialno delo birokratsko, zatirajoče, kvazi
zdraviteljsko. Če je nemogoče ne komunicirati,
pa je mogoče ne biti v dialogu in dajati le sporočila
in komunikeje.
Pogoji dialoga so ljubezen, upanje, kritična
zavest in pripravljenost za dejanja (Freire 1972).
Dialog lahko poteka predvsem v kontekstu, ki ni
obremenjen s tem, da se mora kaj neposredno
zgoditi, v polju, kjer imamo možnost neobreme-
njeno razmišljati in povezovati svojo situacijo s
situacijo drugih. A hkrati je usmerjen v konkretni
kontekst, v naloge, s katerimi bomo spremenili
konkretno situacijo, v kateri skupaj z drugimi
živimo.
Dialog je sredstvo poimenovanja in pojmova-
nja sveta, da bi ga spremenili, je rešitev iz temnice
brezbesednosti in molka, je preseganje omejitev,
ki izhajajo iz bivanja v svetu, kot se nam kaže
(Freire 1972).
Za dialog je potreben odnos. Odnos dveh ena-
kopravnih, s skupno definiranem ciljem in nalogo,
z možnostjo za refleksijo in delovanje (Čačinovič
Vogrinčič 2002). Je možnost zaupanja, včasih tudi
zarote.
MOČ
Če imajo uporabniki socialnega dela kaj skup-
nega, je to pomanjkanje družbene moči. Odtod
pomoč. Če ne, pa moramo vsaj paziti, da sodelo-
vanje z nami ne okrni uporabnikove ali uporab-
ničine moči.
Osnovna operacija socialnega dela je uporabiti
moč, ki nam je dodeljena, za dobro uporabnikov,
podeliti moč (Basaglia 1981; 1987; Toresini, Mar-
sili 1991).
Moč črpamo iz pooblastil, ki jih imamo. Če
jih nimamo, jih je treba pridobiti, poiskati vir
družbene moči, ki bo omogočil, da skupaj z upo-
rabnico ali uporabnikom storimo, kar hoče, želi,
potrebuje, ali pa je nujno.
Nujno je vedeti, kakšno pooblastilo (mandat)
imamo od uporabnika, kakšno od drugih in koliko
moči nam to zagotavlja.
Iz diagrama moči bomo izvedeli, kaj je mogoče
in kaj je nujno narediti, da bomo lahko uresničili
skupni projekt.
Družbene vloge so sinteza moči, ki jo imajo
ljudje tako glede svojega statusa kot glede svoje
moči v neposrednih interakcijah.
V socialnem delu smo priča procesom, ko
ljudje zaradi različnih okoliščin drsijo v čedalje
bolj razvrednotene vloge, hkrati pa jim čedalje
bolj primanjkuje cenjenih vlog. Ena osnovnih
nalog socialnega dela je obrniti ta proces, zavreti
obubožanje družbenih vlog, ljudem omogočiti
vstopanje in opravljanje raznoterih vlog in prido-
bivanja različnih, cenjenih statusov (Strtih 1993;
Flaker 2002a).
Pomembno je spremljati in krepiti kariere upo-
rabnikov in uporabnic (Zaviršek, Zorn, Videmšek
2002). Naše delo se nam lahko zdi še tako uspeš-
no, a se lahko zgodi, da bo uporabnik na koncu
procesa imel manj moči, da se mu bo družbeni
status zmanjšal: »Operacija je uspela, pacient pa
mrtev.«
VERJETNOST
Klasične stroke kot pravo in medicina se ukvarjajo
z gotovostmi. Sodnik mora biti gotov, da ni obsodil
nedolžnega, zdravnik, da bo rajši zdravil zdravega,
kakor da ne bi bolnega. Klasične stroke imajo
izhodišče v virtualnem svetu gotovosti, medtem
ko socialno delo živi v dejanskem svetu verjetnosti.
Naloga socialnega dela je oceniti verjetnost, da
se bo kaj zgodilo, tehtati med tveganjem in pro-
fitom za uporabnika in zmanjšati tveganje na ra-
zumno mejo, ne da bi onemogočili osebi, da tvega
(in tudi profitira). Tveganje je eno od načel, ki
ustvarjajo modernega človeka.
Verjetnost je bolj vezana na dogodke, manj
na besede. Besede lahko le napovedujejo dogodke
(če jih ne jemljemo same po sebi kot dogodke).
Pripovedi so usodne, dogodki pa naključni.
PROAKTIVNOST
Socialno delo ni le reakcija na socialno stisko člo-
veka. Velikokrat se socialni delavci pritožujejo,
da le gasijo požare, se pravi, reagirajo na urgenco
- ko stiska ni več pereča, pa se morajo ukvarjati s
čim drugim. Kakor zdravniki skoraj na vsako bo-
lezen reagirajo z aspirinom, antibiotikom ali apav-
rinom, tako tudi socialni delavec ponudi stranki
pogovor, socialno pomoč ali namestitev v zavod.
Pri tem ve, da zgolj reakcija na stisko ni pravi
250
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
odgovor in da bi na dolgi rok naredil več, če bi se
»resnično« lotil zadeve. Ve, da je njegova inter-
vencija revna, da bo samo ublažila stisko in da bo
uporabnik že drug dan spet na njegovih vratih.
Zato so pomembne proaktivne metode, kot so
načrtovanje in zmanjševanje škode in tveganja,
saj mislijo naprej, ustvarijo vizijo, strategijo, dolo-
čijo taktike in postavijo merilo, indikator, kompas,
h kateremu se lahko vrnemo, ko začnemo zgub-
ljati orientacijo, ko ne vemo, ali smo napredovali
ali nazadovali.
Socialno delo je vedno projekt. Projekt izbolj-
šanja življenjske situacije, kot jo hoče izboljšati
uporabnica ali uporabnik. Je ustvarjanje vizij, ve-
likih ali tudi majhnih, in napor njihovega uresni-
čevanja, korak za korakom. Reakcija je pogosto
zavrnitev, da se znebimo človeka, njegove stiske
in odgovornosti.
REFLEKSIVNOST
Socialno delo je refleksivna stroka. Vanj je vtkana
metoda induktivne analize (Sheppard, Newstead,
Caccavo, Ryan 2000). Vedno znova se moramo
vračati k začetnim hipotezam in jih preverjati,
preoblikovati.
V tem je podobno vsakdanjemu življenju, ki
je tudi interaktivno. In prav ena bistvenih značil-
nosti vsakdanjih interakcij je, da izmenjave odra-
žajo druga drugo in se nanašajo druga na drugo.
Brez refleksije se tudi ne da uzreti sebe v vsak-
danjem, kulturnem, zgodovinskem, družbenem
in političnem kontekstu. To je nuja dialoga.
Socialno delo tudi ne ve že apriori, kaj je prav
in kaj narobe. O tem je potreben dialog in re-
fleksija.
Kriteriji dejanj izhajajo iz situacije in ravnanja
in so z njima neločljivo povezani; niso logično
neresnične posledice nadizkustvenih najstev (De-
leuze, Guattari 1988).
VSAKDANJOST IZJEMNEGA -
DEDRAMATIZACIJA
Socialne delavke in delavci se najpogosteje sre-
čujemo z ljudmi v izjemnih situacijah. V situacijah,
ko gre za stisko, travmo, krizo, življenjski obrat.
Pogosto so ljudje, s katerimi imamo opraviti iz
sebe, panični - doživljajo dramo.
Posebna vrlina socialnega dela je, da v sooče-
nju s temi situacijami ohranimo mirno kri in »umi-
rimo žogo«.
Funkcija večine strok, ki se ukvarjajo z ljudmi,
je razreševanje tovrstnih situacij. Tudi v pravu,
pedagogiki in medicini se soočajo s prav drama-
tičnimi situacijami. Tam načelo dedramatizacije
deluje tako, da iz družinske, skupnostne, sosedske
ali drame v službi ustvarijo svojo lastno dramo.
Socialno delo tudi v drami ostane skupaj z ljud-
mi. Socialno delo deluje tako, da umiri situacijo,
da vpelje v situacijo vsakdanje parametre civilno-
sti, pravičnosti, opravičevanja, poguma in prijaz-
nosti, ki jih je zaradi drame situacija izgubila v
konfliktih, strahu, zmedi in obupu (Jordan 1990:
179).
S tem vzpostavimo področje, ko lahko govo-
rimo o tem, kar je za situacijo in za ljudi v njej
posebej pomembno in kaj se v tej situaciji da
narediti.
Stvarnosti, ki niso praktično relevantne, s tem
ne izgubijo pravice do obstoja. So prav tako po-
membne in jih lahko sprejmemo, tudi občudu-
jemo.
PRAVICA DO NAPAK
IN SPODRSLJAJEV
Napake v socialnem delu so torej sestavni del in
nujna posledica metode in njene refleksivnosti.
Socialno delo je odklon od kulta napake in greha
(Delumau 1983; Guattari 1993) in ne teži k ne-
zmotljivosti in čistosti. Metoda socialnega dela
priznava napake in jih jemlje ne le kot nujo, tem-
več tudi kot način ustvarjalnega delovanja. Iz njih
se učimo. Pa ne zgolj po sistemu poskusov in na-
pak, temveč s sistematično refleksijo in dialogom.
Včasih tudi polemiko.
Socialno delo je pragmatika in ne gramatika.
Ni pravilnih izidov. Ali naj dodelimo otroka očetu,
ki je bil v zaporu?'^
Pravila, ki smo si jih zastavili, da bi vodila naše
delo in odločanje, so le redko dokončna, jih
popravljamo ali celo radikalno spreminjamo.
Včasih je to posledica refleksije, včasih pa nas
šokira, ko se zalotimo, da smo prekršili svojo
najsvetejšo zapoved. (Jordan, 1990: 175.)
Tako kot v vsakdanjem življenju so tudi v so-
cialnem delu pomembni popravljalni mehanizmi
(opravičila, pojasnila), načini, kako se naprej
251
VITO FLAKER
ukvarjati z napakami, do katerih bo nujno prišlo,
ali pa kako jih popravljati, ko do njih pride.
Usodnost napak se konstruira pozneje. In če
so že napake usodne, moramo ostati ali pa postati
gospodarji svojih usod, mi in uporabniki.
Enako in predvsem to velja za uporabnike
socialnega dela. Priznati jim moramo pravico do
napak, ki jo ima vsakdo, kdor se odloča po prosti
volji. V tem uporabniki niso nič posebnega.
OPOMBE
' Besedilo referata temelji na Katalogu nalog CSD, ki ga je avtor tik pred kongresom izdelal skupaj s
timom, v katerem so sodelovali Gabi Čačinovič Vogrinčič, Vida Miloševič Arnold, Pavla Rapoša
Tajnšek, Bernard Stritih in Jelka Škerjanc. Konec leta 2002 je Skupnost centrov za socialno delo
predstavila raziskovalno nalogo. Bistveni del tega elaborata je prav katalog. Besedilo referata je temeljilo
na prvem delu uvoda v katalog. Kot priročnik smo ta del izdali marca 2003 z naslovom Oris metod
socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Prav takrat smo se lotili usposabljanj
za posamezne postopke, ki jih predvideva katalog, in evalvacije kataloga. Glede na to, da je bil
bistveni del referata že objavljen v omenjeni publikaciji ter da je delo potekalo naprej, smo se odločili,
da besedilo objavimo še enkrat, vendar v dopolnjeni obliki. Nov je uvod in komentar in besedilo smo
opremili z vsemi referencami, kar za priročniško besedilo ni bilo potrebno. Od prvotnega besedila se
ta objava razlikuje tudi po tem, da sta k načelom dodani še dve novi, in sicer perspektivo moči in
vsakdanjost izjemnega (dedramatizacijo). Novo besedilo se opira na utrinke, ki so ostali ob
usposabljanjih in diskusijah ob nastanku in uveljavljanju kataloga, in ni rezultat evalvacije, ki še
poteka, rezultatov pa še nismo analizirali.
i Npr. prostovoljno delo (Stritih, Mesec, Kos, Šelih, Čačinovič Vogrinčič, Miloševič, Kavar Vidmar,
Flaker), skupinsko delo (Stritih, Mesec), svetovanje v socialnem delu (Stritih), delo z družino (Čačinovič
Vogrinčič, Stritih), kvalitativne metode in akcijsko raziskovanje (Mesec, Stritih, Flaker), ulično delo
(Flaker), skupnostno delo - npr. Stepanjsko naselje, taborniki (Stritih, Mesec, Flaker), krajevne
skupnosti (Stritih, Mesec, Čačinovič Vogrinčič, Rapoša Tajnšek), Josipdol (Flaker, Zaviršek, Vončina)
- pa tudi zgodovina socialnega dela v Sloveniji (Kikelj) in temeljni pojmi socialnega dela in socialnega
varstva (Kavar Vidmar, Miloševič).
' Mladinski tabori (Flaker, Dragoš, Zaviršek), skupine za samopomoč (Stritih, Mesec, Flaker, Ramovš),
prestrukturiranje ustanov (Flaker), rejništvo (Čačinovič Vogrinčič), analiza tveganja (Flaker), varne
hiše, SOS telefoni, (Zaviršek, Urek), stanovanjske skupine (Flaker, Čačinovič Vogrinčič, Jerman),
delo z begunci (Miloševič), zagovorništvo (Lamovec, Flaker, Zaviršek), supervizija (Miloševič, Erzar),
individualno načrtovanje in neposredno financiranje (Flaker, Zaviršek, Škerjanc), socialno-terapevtski
tabori (Stritih, Možina), programi zmanjševanja škode, povezane z uživanjem drog (Flaker, Stefanoski,
Hren, Grebene), uporabniške skupine in gibanja (duševno zdravje, droge, hendikep), ustanavljanje
gibanj in društev (duševno zdravje, ženske, hendikep, otroci in mladina, strokovna združenja ipd.).
252
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
Kibernetika socialnega dela (Stritih, Možina, Šugman Bohinc), socialno delo z družino (Čačinovič
Vogrinčič), duševno zdravje v skupnosti (Flaker, Lamovec, Zaviršek, Urek), študij hendikepa (Zaviršek,
Skerjanc), študij spolov (Zaviršek, Urek, Leskošek), etnična vprašanja (Zaviršek, Zorn), religija
(Dragoš), stari (Mesec, Miloševič), kulturno socialno delo (Poštrak, Šugman Bohinc, Vogelnik),
organizacija socialnega dela in socialni menedžment (Ovsenik), droge in zasvojenost (Ramovš, Flaker,
Grebene, Rode).
^ Prestrukturiranje namestitvenih struktur socialnega varstva (Flaker, Rode, Vončina), vzpostavljanje
evalvacijskih instrumentov in sistema evaluacije (Flaker, Rode, Turnšek), narativne in kontekstualne
metode (Flaker, Urek, Zaviršek, Mesec), socialni konstruktivizem v socialnem delu (Čačinovič
Vogrinčič, Šugman), znanstveni, metodični in etični temelji socialnega dela (Stritih, Čačinovič Vogrinčič,
Dragoš, Mesec, Poštrak, Miloševič, Flaker), krepitev vloge uporabnikov socialnega varstva (Škerjanc,
Zaviršek, Urek, Flaker).
^ Prvi je bil osebno vključen v projekt, ki je bil pomemben za razvoj slovenskega socialnega dela v
devetdesetih, in ena izmed posledic tega je bila, da smo prevedli nekaj njegovih priročnikov (Brandon
1992; 1993; 1994; 1997). Drugi pa je sodeloval na evropskem posvetovanju šol za socialno delo na
Bledu (Liissi 1991), kjer je ponudil zaokroženo sintezo sistemskega pristopa v socialnem delu. To je
bilo za tisti del kolegov, ki so bili že tako navdušeni nad sistemskim pristopom, pomemben izziv in
napotilo na branje njegovega dela (Liissi 1992).
^ O Goffmanu in Foucaultu lahko govorimo hkrati, čeprav izhajata iz različnih tradicij in uporabljata
povsem drugačne metode, ker oba obravnavata ista vprašanja - totalno ustanovo po eni strani in
produkcijo samega sebe po drugi. Medtem ko Foucault dekonstruira institucionalne dispozitive prek
analize besedil, lahko imamo Goffmana za dekonstruktivista človeških izmenjav, reda dogodkov, ki
se zgodijo med ljudmi, pri čemer slednji uporablja zlasti etnografski material.
® Oba pišeta o temah, ki so pomembne za socialno delo, in pomembnih družbenih vprašanjih nasploh,
vendar se pa kot avtorja odrečeta dejavne drže, bodisi družbenega aktivista ali pa konkretnih napotkov
za ravnanje pri poklicnem delu z ljudmi in obdržita videz neprizadetega znanstvenika, ne glede na
to, kako sta osebno (Goffman) ali družbeno (Foucault ) angažirana in prizadeta.
^ Samo ime vede in stroke kaže, da se ne ukvarja z logosom (besedo, razumevanjem, diskurzom) kot
npr. sociologija (tudi psihologija, etnologija in antropologija), temveč z delom, ravnanjem, dejanji,
dogodki in stvarmi.
Zahteva po hierarhični organizaciji znanosti (nadrejene teorije in podrejene metode, npr. Mesec
1988; 2002) je v socialnem delu nevzdržna, saj so meje med teorijo in metodo fluidne, gre za teorije
ravnanja, kako v situaciji ravnamo, ne pa za substancialne teorije, kaj je narava kakšnega predmeta
(v primeru socialnega dela: človeka in družbe), da bi lahko z njim »ravnali«, ga obravnavali in
obvladovali. V socialnem delu se ne moremo sprenevedati, da so vrednote, kontekst naloge in same
spretnosti le naključni element stroke, ki sicer izhaja iz teorije oziroma na njej temelji, temveč so
ključne za ravnanje socialnih delavk in delavcev. Torej ne gre le za to, da teorije socialnega dela
povedo, kako delati socialno delo, in da jih metodike aplicirajo in prilagodijo kontekstu, velja tudi
narobe, konteksti in metode si tudi prilagajajo teorije. V tem je verjetno ena od posebnosti znanosti
socialnega dela. Ker ni substancialna teorija, je ne zanima predmet, temveč cilj intervencije (zato so
v socialnem delu pomembne vrednote in naloge). Methoda izvirno pomeni pot do cilja. Tako lahko
trdimo, da je prav metoda eden izmed ključev do znanosti socialnega dela.
" Dialoga ne smemo razumeti kot dvogovor. Predpona dia ne pomeni dva ali dve, temveč skoz (kot
npr. diaprojektor). Pomeni torej razgovor, ki gre »skoz«. Tudi ga ne smemo razumeti zgolj kot govorno
prakso. Treba ga je razumeti povsem freirovsko kot združitev osebkov v spoznavanju skupnega
predmeta - sveta, v katerem živijo -, da bi ga konkretno spremenili (Freire 1972; Flaker 1988,
Southgate 1988).
253
VITO FLAKER
Ne zagovarjamo niti eklekticizma niti postmodernizma, le ugotavljamo stanje stvari. Pluralnost
teorij in njihovo sobivanje sta lahko produktivna, ko obstaja notranja konsistentnost teoretskega in
praktičnega prostora. Se pravi, ne gre za prosulo reklo anything goes, verjetno bolj za paradigmatski
premik, kjer lahko pragmatično usmerjena paradigma na sebi lasten, konsistenten način povzame
prejšnje. Merila so pri tem etična in estetska. Skratka, teorija ni več tako enovita in teoretiki, še zlasti
pa praktiki, ne več tako dogmatični, kar, paradoksno, olajša uporabo teorij.
Spisek smo sestavili ob sestavljanju spiska nujnih spretnosti (Flaker 2003: 91—92). Domnevamo,
da je strinjanje o tem spisku manjše kot o spisku spretnosti.
Glede na Zemljevid socialnega dela (Flaker 2003: 75-90).
Tehnični pripomočki v socialnem delu niso samo tehnikabilije tipa telefon, računalnik, avto ipd.,
temveč tudi prostorske ureditve, zakonodaja, zlasti pa tudi sodelovanje drugih ljudi.
V letu 2002 sta bila v medijih dva taka primera. V enem so socialne službe otroka dodelile, v
drugem pa ne. Oba primera sta bila označena kot napaki socialnega dela.
254
TEMELJNE IN NUINE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
LITERATURA
Basaglia, F. (1981), Negacija institucije. Beograd: Vidici br.5.
-	(1987), Psychiatry inside out: Selected works of Franco Basaglia. European Perspectives, Columbia
University Press.
BiON, W.R. (2001), Attention and interpretation. London: Taylor & Francis Books.
Brandon, D. (1993), Pet principov normalizacije, študijsko gradivo, Ljubljana: VŠSD.
-	(1993), Veselje in žalost pri normalizaciji. Socialno delo, 32, 1-2: 19-25.
-	(ur.) (1994), Money for change Cambridge: Anglia University.
Brandon, D., Brandon, A. (1992), Praktični priročnik za delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ljubljana:
VŠSD, PEF.
-	(1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.
-	(1997) Enkrat za spremembo denar. Altra - Časopis za novosti v duševnem zdravju, 2, 2: 9-10.
Brown, H., Smith, H. (1992), Normalisation: A reader for the nineties. London: Routledge.
Castel, R. (1976), L'ordre psychiatrique. Paris: Minuit.
-	(1981), Lagestion des risques. Paris: Minuit.
CiK, T., Bendejčič, m. (2003), Problemi centrov za socialno delo pri urejanju stikov med otroki in
starši po ločitvi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
Clark, C. (1999), Observing the lighthouse: From theory to insitutions in social work ethics. European
Journal of Social Work, 2, 3: 259-270.
compton, В., Galaway, B. (1984), Social work processes. Chicago: The Dorsey Press.
Čačinovič Vogrinčič, G., Šugman Bohinc, L. (2000), Učinkovitost (uspešnost) razgovora v socialnem
delu z družino. Socialno delo, 38, 3: 175—189.
Čačinovič Vogrinčič, G. (2002), Koncept delovnega odnosa v socialnem delu. Socialno delo, 41, 2 :
91-96.
Deleuze, G., Guattari, F. (1975), Kaßa: Pour une littérature mineure. Paris: Minuit.
-	(1980), Mille plateaux. Paris: Minuit.
-	(1988), A thousand plateaus. London: Athlone Press.
Delumeau, J. (1983), La péché et la peur. Paris: Fayard.
Flaker, V. (1988), Problematizacija, ozaveščanje, dialog: Pedagogika Paola Freirá. V: Randall, R.,
SouTHGATE, J., Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS, VŠSD (56-60).
-	(1995), K navadnosti izjemnega. Socialno delo, 34, 6: 361-372.
-	(1996), Podmene obveznih ukrepov na področju duševnih stisk in njihove transformacije. Socialno
delo, 35, 5: 433-444.
Flaker, V. (1997), Timi kot način interdisciplinarnega sodelovanja. Socialno delo, 36, 1: 3-13.
-	(1998), Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: Založba /*cf..
-	(2001), Intervju kot umetnost spoznavanja: Etnometodološke beležke o tem, kako strokovnjaki
spoznavajo uporabnike. Socialno delo, 40, 2-4: 77-104.
-	(2002a), Živeti s heroinom: Družbena vloga uživalca. Ljubljana: Založba /*cf.
-	(2002b), Živeti s heroinom: K zmanjševanju škode. Ljubljana: Založba /*cf..
-	(2003), Oris metod socialnega dela: Uvod v katalog nalog centrov za socialno delo. Ljubljana: Fakulteta
za socialno delo. Skupnost Centrov za socialno delo.
255
VITO FLAKER
Foucault, M. (1978), Surveillir et punir: Naissance de la prison. Paris: Gallimard. (Slovenski prevod
1984, Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana: Delavska enotnost.)
Freire, P. (1972), Cultural Action for Freedom. Penguin Books.
-	(1972), Pedagogy of the oppressed. Penguin Books.
-	(1974), Education: The practice of freedom. London: Writers and Readers.
Goffman, E. (1961), Asylums. New York: Doubleday & Co.
-	(1963), Behaviour in public places. New York: Free Press.
-	(1963), Stigma: Notes on the management of spoiled identity. Engelwood Cliffs: Prentice-Hall.
-	(1971), Relations in public: Microstudies of the public order. New York: Harper Colophon Books.
Howe, D. (1987), An Introduction to social work theory. Aldreshot: Wildwood House.
luč, I. (1980), Dole škole. Beograd: BIGZ.
-	(1985), Pravo na zajedništvo. Beograd: Rad.
Illich, i. (1975), Medical Nemesis. Calder & Boyers.
Illich, L, et al. (1977), Disabling professions London: Marion Boyars.
Jordan, B. (1987), Counselling, advocacy and negotiation. British Journal of Social Work, 17, 2: 135—
146.
-	(1990), Social work in an unjust society. New York, London: Haevester, Wheatsheaf.
Lüssi, P. (1990), Sistemski nauk o socialnem delu. Socialno delo, 29: 1-3.
Marsili, M.,Toresini, L. (1991), San Vito - Trst: DezinstitucionaHzacija se nadaljuje. Subpsihiatrične
študije (Hrastovški anali za leto 89). Časopis za kritiko znanosti, 138—139: 33—46.
Mesec, B. (1988), Veda o socialnem delu kot znanstveno jedro visokošolskega študija. Socialno delo,
27,3:235-245.
-	(2003), Mikro-mezzo-makro: Ekspanzija, integracija, specifičnost socialnega dela. 1. kongres
socialnega dela, Portorož 17.—19. oktober 2002 (zbornik abstraktov): 118.
Miloševič Arnold, V., Poštrak, M. (2003), Uvod v socialno delo. Ljubljana: Študentska založba.
O'Brien, J., Tyne, A. (1981). The principle of normalisation. London: Values into Action.
Osredkar, R. (2003), Norost in komedija v socialnem delu. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(doktorska disertacija).
Payne, M. (1982), Working in teams. London: Macmillan.
Pease, B., Fook, J. (ur.) (1999), Transforming social work: Postmodern critical perspectives. London:
Routledge.
Ramon, S. (2003), Osrednja vloga deinstitucionalizacije v socialnem delu in izobraževanju za socialno
delo. (V pričujočem zborniku.)
Randall, R., Southgate, J. (1988), Skupinska dinamika v skupnosti. Ljubljana: ZKOS, VŠSD.
Rose, N. (1989), Governing the soul. London: Routledge.
Sheppard, M., Newtead, S., Caccavo, A., Ryan, K. (2000), Reflexivity and development of process
knowlege in social work: A classification and empirical study. British Journal of Social Work, 30,
465-488.
Strategija razvoja in postavitev modela za delovanje CSD v luči nacionalnega programa socialnega
varstva do leta 2005 (2002). Ljubljana: Skupnost Centrov za socialno delo Slovenije.
Stritih, B. (1993), Socialno delo z ljudmi, ki imajo probleme v zvezi z alkoholom. Socialno delo, 32,
4-6: 71-98.
256
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
-	(1995), Prostovoljno delo kot prostor, v katerem se oblikujejo generativne teme. Socialno delo, 34,
1:5-20.
-	(2002), Timi za pomoč posameznikom in družinam v socialnem varstvu, dela. 1. kongres socialnega
dela, Portorož 17.-19. oktober 2002 (zbornik abstraktov): 181.
Šugman Bohinc, L. (2000). Uporaba paradoksa v socialnem svetovanju in psihoterapiji, (delovno
gradivo).
Tilbury, D. (1993), Working with mental illness. London: Macmillan.
Towel, D. (ed.), (1988), An ctice. London: King Edward's Hospital Fund for London.
Urbano, K. (2001 ), Etika i vrijednosti u socijalnom radu. Ljetopis Studijskog centra socijalnog rada, 8,
2: 153-163.
Williams, R. (1988), Understanding Goffman's methods. V: Drew, P., Wooton, A. (1988), Erving
Goffman: Exploring the interaction ordordinary life in praer. Cambridge: Polity Press (64-88).
Wolfensberger, W. (1983), PASSING: Program analysis of service systems implementtation of
normalization goals. Downsview: National Institute on Mental Retardation.
-	(1983), Social role valorisation: A proposed new term for the principle of normalisation. Mental
Retardation, 21, 6: 235-239.
-	(1985), Social role valorisation: A new insight, and a new term for normalisation. Australian
Association for Mentally Retarded Journal, 9, 1,4—11.
Zastrow C. (1996), The practice of social work. Belmot: Wadsworth.
Zaviršek, D. (ur.), (1988), Žensko vprašanje in socialno delo. Socialno delo, 28, 3.
Zaviršek, D., Zorn, J., Videmšek, P. (2002), Inovativne metode v socialnem delu: Opolnomočenje
ljudi, ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
Zeira, a.. Rosen, a. (2000), Uraveling 'tacit knowledge': What social workers do and why they do it.
Social Service Review, March: 103-123.
257
Blaž Mesec
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA
IN SPECIFIČNOST SOCIALNEGA DELA
Zgodilo se je, da je naročnik (neko družbeno telo)
naročil pri raziskovalnem inštitutu, ki ga sestav-
ljajo znanstveniki-sociologi, raziskavo, katere izid
naj bi bili metodični standardi za praktično social-
no delo v centrih za socialno delo. Sociologi-teore-
tiki naj bi izdelaU katalog nalog socialnega dela v
centrih za socialno delo. To je tako, kot bi naročili
biološkemu inštitutu, naj izdela postopke in merila
za izvajanje operacij srca na kardiološki kliniki.
Ni mogoče reči, da se biologija ne spozna na delo-
vanje človeškega telesa, gotovo pa ne more pred-
pisovati poteka kirurških intervencij. To slednje
se v medicini ne dogaja, ono prvo se v socialnem
delu dogaja. Avtonomija in specifičnost socialnega
dela nista samoumevni. Avtonomija ni samoumev-
na, se ne spoštuje, ker specifičnost socialnega dela
kot stroke in kot vede ni samoumevna.
EKSPANZIJA
Socialno delo se je pri nas in v svetu v preteklem
stoletju (ki pomeni, če gledamo svet v celoti, tudi
približno razvojno dobo strokovnega socialnega
dela in posebnega izobraževanja za socialne
delavce) kontinuirano razvijalo, se teoretsko in
strokovno poglabljalo in institucionalno širilo. To
velja (v pol krajšem obdobju) tudi za nas. Tega
niti ni treba obširneje dokazovati; dovolj bo, če
omenimo le nekaj vidikov ekspanzije.
• Osnova širjenja stroke je širjenje socialne
problematike in javne pozornosti do socialne pro-
blematike. Najbolj očitna področja problematike
so pri nas brezposelnost, »nova revščina«, odvis-
nost od alkohola in drog, nasilje, posebej spolno
nasilje, odnosi v družini, pomoči potrebni stari.
Močno se je povečala prisotnost socialne proble-
matike v medijih, ne le v obliki stvarne obravnave,
ki je pogosto nestrokovna in senzacionalistična.
ampak tudi v oblikah, ki sodijo v »fikcijo«, v umet-
niško obdelavo (npr. TV filmi in nadaljevanke).
Veliko so k vidnosti socialne problematike prispe-
vale kampanje za uveljavljanje človekovih pravic,
za večanje strpnosti, ki je omogočilo samorazkri-
vanje »drugačnih«, njihovo pojavitev na javni
sceni in s tem večjo vidnost njihovih problemov.
•	Te pojave in ta razvoj je spremljal nastanek
novih ustanov in organizacij, tako vladnih kot ne-
vladnih. Ustanovljeni so bih vladni uradi in agen-
cije: za droge, za enake možnosti, za mladino, za
invahde in bolnike. Razširila se je obstoječa mre-
ža zavodov in drugih institucij na področju javne
sociale. Ustanovljena je bila Socialna zbornica,
centri so se povezali v Skupnost centrov za social-
no delo, zavodi v Skupnost socialnih zavodov.
Spremljali smo lahko velik razmah organizacij za
samopomoč najrazličnejših skupin, množenje in-
validskih, humanitarnih in dobrodelnih organiza-
cij. Pojavile so se izpostave mednarodnih organi-
zacij. Šola za socialno delo je vzpostavila viso-
košolski program in podiplomski študij; močno
se je povečalo število rednih in izrednih študentov.
•	Zaradi vsega tega se je povečalo zanimanje
za študij socialnega dela in so se v splošnem pove-
čale zaposlitvene možnosti socialnih delavcev, če-
prav je zaposlovanje na nekaterih tradicionalnih
področjih omejeno. Visoka izobrazba je te možno-
sti še povečala, saj omogoča zaposlovanje tudi na
drugih področjih, zunaj ožje pojmovanega so-
cialnega dela. Socialni delavci se pojavljajo tako
na področjih zunaj »sociale« kot tudi na višjih
ravneh v državni upravi, nevladnih organizacijah
in politiki.
•	Četrta oblika širjenja - ta nas v nadaljevanju
najbolj zanima - je širjenje področij strokovnega
znanja, pojmovnega obsega stroke. To širjenje je
najočitnejše, če pogledamo predmetnike šol za
socialno delo. Od seznama petnajstih predmetov
259
BLAZ MESEC
višje šole smo prišli na seznam več ko 40 pred-
metov visoke šole - od 1.000 ur snovi na 3.000
ur; ta seznam se nato še razširi s predmeti podi-
plomskega študija.
• Socialno delo je doživelo še druge vrste eks-
panzijo, bolje invazijo, ki je druge stroke niso do-
živele. Ker socialni delavci-praktiki v večjem delu
Evrope niso imeli univerzitetne izobrazbe, niso
mogli poučevati svoje stroke kot univerzitetni uči-
telji, temveč so bili v proces izobraževanja bodočih
socialnih delavcev vključeni le v (po strukturi
programa in zahtevanih kvalifikacijah) podrejenih
vlogah učiteljev veščin, so poučevanje teorije so-
cialnega dela kot dobrodošlo področje zaposlo-
vanja prevzeli strokovnjaki drugih strokovnih pro-
venienc. Nekateri med njimi so se s časom zelo
dobro seznanili s socialnodelavsko stroko in so
svojo učiteljsko vlogo upravičili, drugi pa so kot
učitelji socialnega dela vztrajali pri konceptih ma-
tičnih strok, jih vsiljevali socialnemu delu in mno-
žili osnovne nesporazume (po Liissiju) glede nara-
ve socialnega dela. Prenizke formalne kvalifikacije
socialnih delavcev (in seveda tudi njihova dejansko
prešibka teoretska razgledanost) so upravičevale
dotok kvalificiranih učiteljev iz drugih matičnih
strok in ved, ki so z uveljavljanjem konceptov svo-
jih matičnih strok namesto razvijanja generičnega
socialnega dela preprečevali vstop socialnodelav-
skih izkušenj v teoretsko polje vede o socialnem
delu. Izkušnje socialnih delavcev so bile zanje ire-
levantne ali celo škodljive, banalne, drobnjakarske
in nazadnjaške. Tako se je vse skupaj zavrtelo v
začaranem krogu stagniranja vede o socialnem
delu in strokovne nekompetentnosti. Medtem ko
zdravnike poučujejo zdravilstvo pretežno zdrav-
niki, ki zdravijo, sestavljajo učiteljstvo na šolah
za socialno delo v Evropi pretežno strokovnjaki
drugih strok. Nismo še slišali, da bi v medicini
prirejali ločene kongrese zveza učiteljev medicine
(ali zveza medicinskih fakultet) in zveza zdrav-
nikov-praktikov. Na področju socialnega dela v
Evropi pa je še vedno tako, da imamo posebno
organizacijo učiteljev oziroma šol (Evropska zve-
za šol za socialno delo) in posebno organizacijo
socialnih delavcev (Evropska zveza socialnih de-
lavcev). Pokazana je bila volja do sprememb, a
sprememb ni. Glede tega je položaj v Sloveniji
zgledno drugačen in izgledi za utrditev generične
vede o socialnem delu dobri.
Kakšne so posledice te ekspanzije za stroko?
Posledice so pozitivne in negativne. Pozitivna po-
sledica je uveljavitev stroke, večanje njene druž-
bene moči. Stroka je osvojila nova področja, se
razširila z novimi vsebinami in dvignila raven
pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela.
Institucionalno se je okrepila, zvišal se je njen
formalni družbeni status. Z ustanovitvijo fakultete
si končno pribori povsem enakopraven položaj
znotraj univerze, odpadejo zadnje formalne ovire
za normalno delovanje raziskovalno-pedagoške vi-
sokošolske ustanove, odpre se možnost doseganja
najvišjih znanstvenih kvalifikacij v matični vedi
socialnega dela. Temu sledijo drugi ugodni učinki
za krepitev družbene moči stroke, njenih institucij
in posameznih strokovnjakov-socialnih delavcev.
Hkrati ima lahko tak razvoj negativne posle-
dice za pojmovno enotnost in povezanost stroke,
to pa lahko vzvratno vpliva na nižanje njenega
ugleda in moči. Povečala se je heterogenost poj-
mov, teorij in pristopov in njihova pojmovna nepo-
vezanost; prepletajo se pojmi antropologije, dis-
kurzov družbenih gibanj, komunikologije, organi-
zacijskih ved, politologije, sociologije, študija spo-
lov itn. Socialno delo naj bi spet obsegalo pisano
paleto različnih praks, od dela s primeri v centru
za socialno delo prek vodenja organizacij do poli-
tičnega udejstvovanja. Soočamo se z nevarnostjo
izgube osnovne pojmovne enotnosti in specifič-
nosti stroke, njene osnovne usmerjenosti. Ponov-
no se zastavlja vprašanje identitete socialnega dela
in njegove specifičnosti.
O ekspanziji socialnega dela si sposodimo še
naslednjo misel iz Liissija:
»Ekspanzija socialnega dela«, kot to imenuje
Doom [1971: 73], grozi, da bo sploh uničila
identiteto socialnega dela. Ta pisec vidi popol-
noma pravilno (že leta 1965), kako naj bi se
teorija v osnovi soočila s to nevarnostjo: »Rav-
no če se trudimo, da bi bolj natančno izrisaU
pokUcno podobo socialnega delavca, lahko
zaidemo v nevarnost, da bi v tem prizadevanju
upoštevali vse mogoče obrobne funkcije ...
Edina prava pot, po kateri bi smeli, je pot na-
daljnjega razvijanja osrednje funkcije poklica
socialnega delavca.« (Lüssi 1991: 55.)
Ekspanzija torej povečuje konceptualno ranlji-
vost stroke, medtem ko hkrati utrjuje družbeno
moč poklica. Spoj teh dveh teženj je lahko kata-
strofalen: vodi do nestrokovnega odločanja s pozicij
moči. To spoznanje utrjuje utemeljenost našega
ukvarjanja z vprašanjem specifičnosti in integra-
cije teorije socialnega dela.
260
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIIA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ...
SPECIFIČNOST
Specifičnost stroke, lastna strokovna doktrina in
argumentacija so temelji njene avtonomije. Če je
veda o socialnem delu nepovezan konglomerat
tujih znanj in vrednot, se lahko vanjo in v stroko
vtikajo vsi, od katerih prepisujemo. In kar je prav
tako pomembno, nikomur ne moremo dati nič
svojskega, saj smo si vse sposodili. Interdisciplinar-
nost je mogoča samo, če imamo svojsko disciplino,
ne interdisciplinarnega sprimka; samo svojska
disciplina lahko sodeluje z drugo discipHno. Tudi
glede specifičnosti imamo v stroki odgovor, ki bi
ga morali jemati resno.
LÜSSI: SOCIALNO SVETOVANJE
JE SPECIFIČNO JEDRO
SOCIALNEGA DELA
Liissijev učbenik sistemskega socialnega dela
(Liissi 1991) je edina (piscu tega članka znana)
koherentna teorija socialnega dela, ki je uspela s
celotno svojo razčlembo in argumentacijo prepri-
čljivo utemeljiti specifičnost stroke in njene teorije
in ki ne pušča vtisa, da bi bila zgolj adaptacija
učbenika psihološkega svetovanja ali konglomerat
poglavij različnih drugih disciplin. To je pisec
dosegel tako, da je:
•	razmejil socialno delo od družbene (social-
ne) dejavnosti in socialno delo od sorodnih ved
in strok, ki ga zmotno vidijo kot uveljavljanje
njihovih, vsakokrat specifičnih generičnih načel;
•	opredelil specifično nalogo socialnega dela
kot reševanje socialnih problemov, ki jih razume
kot prikrajšanost konkretnih oseb pri zadovolje-
vanju temeljnih potreb v njihovem odnosu z oko-
ljem; reševanje v načelu s funkcionalizacijo teh
odnosov;
•	opredelil specifična sredstva socialnega dela,
ki so: institucija, denar in stvari, prostovoljni po-
močniki, storitve, pravo, strokovno znanje, jezik
in osebnost socialnega delavca;
•	opisal specifične načine ravnanja v social-
nem delu, ki so: svetovanje, pogajanje, interven-
cija, zastopanje, preskrba in skrbstvo;
•	razčlenil in podrobno opisal številna meto-
dična načela, ki jih deU na konceptualna načela,
načela ravnanja in načela akceptiranja;
•	tematiziral za našo sedanjo razpravo po-
membno razliko med vsebino svojske vede o
socialnem delu in praktično dejavnostjo socialnih
delavcev; veda mora biti specifična in koherentna,
delo je lahko heterogeno, na različnih področjih
in ravneh in se nujno opira tudi na druge vede.
Osnovni tezi tega nazora sta:
•	Socialno delo je strokovno področje, ki se
od navadne »socialne dejavnosti« razlikuje po
specifični strokovnosti ljudi, ki delujejo na tem
področju.
•	Socialno delo je delo s posameznim pro-
blemskim primerom (ne s posamezno osebo!), kar
je središče socialnega dela in se - če upoštevamo
samo osrednje in bistveno - v temelju ujema s
»socialnim svetovanjem«.
Socialno svetovanje bomo imenovali tisto, kar
se dogaja v središču poklicnega področja so-
cialnega dela, to je delo na posameznem pro-
blemskem primeru. (Liissi 1991: 52.)
V vlogi strokovnjaka, ki obravnava tako opre-
deljen socialni problem, je socialni delavec nena-
domestljiv. Kot vodja socialne službe ali nevladne
organizacije, tudi mednarodne, pa je očitno nado-
mestljiv - o tem se prepričamo, če pogledamo
strukturo direktorjev centrov za socialno delo po
strokah, ki jim pripadajo, strukturo vodij nevlad-
nih organizacij na področju sociale ali strokovno
pripadnost vodij družbenih gibanj, V teh vlogah
so socialni delavci v manjšini, saj jih je mogoče
zadovoljivo opravljati tudi brez specifičnega zna-
nja iz vede o socialnem delu.
To - če uporabimo Liissija - ni nenormalno
stanje, čeprav bi si morda z vidika uveljavljanja
stroke želeli, da bi bilo na teh mestih več socialnih
delavcev. Za samo stroko to ni nujno. Te vloge so
z vidika socialnega dela kot neposrednega dela z
ljudmi v stiski periferne in ne zahtevajo specifičnih
socialnodelavskih veščin, zatorej jih lahko oprav-
ljajo tudi strokovnjaki iz drugih strok. Ko si
prizadevamo, da bi bilo tudi na teh vodilnih mestih
več socialnih delavcev in s tem namenom dviguje-
mo stopnjo njihove izobrazbe (visoka strokovna,
univerzitetna), dodajamo prav z vidika socialnega
dela nespecifične vsebine, znanja drugih strok,
na primer organizacije in menedžmenta. S tem
samo potrjujemo, da znanje za te vloge ni speci-
fično socialnodelavsko znanje.
Tudi v nadaljevanju svojega opredeljevanja
specifičnosti stroke nas Liissi raz-očara, vzame
nam iluzijo, vendar nas napelje k diferenciranemu
razmišljanju, saj zanika, da bi bila skupinsko delo
in skupnostno delo specifični za socialno delo.
261
BLAZ MESEC
Lüssi pravi:
Ko trdimo, da je socialno svetovanje, ki ga
razumemo kot socialno delo s posameznikom,
kar samo središče socialnega dela, trčimo ob
desetletja staro dogmo teorije socialnega dela
- dogmo o trojici klasičnih metod socialnega
dela, po kateri se socialno delo deli na tri enako
pomembna in enako specifično socialnodelav-
ska področja: socialno pomoč posamezniku,
socialno skupinsko delo in skupnostno delo.
Če si to shemo podrobneje ogledamo, bomo
hitro ugotovili, da ne vzdrži. (Lüssi 1991: 52.)
Po Lüssiju ne skupinsko ne skupnostno delo
ne spadata v središče socialnega dela v ožjem po-
menu. Temu se - ker smo živeli v drugačni veri -
čudimo, argument pa je preprost: skupinsko delo
lahko izvajajo (in ga izvajajo) tudi strokovnjaki
drugih strok, pedagogi, psihologi, sociologi in dru-
gi, ki se zanj usposobijo; da bi ga izvajali, jim ni
treba imeti posebne usposobljenosti za socialno
delo. Lüssi pravi, da sicer obstaja posebno »so-
cialno skupinsko delo«, to je delo s klienti social-
nih služb, vendar, tako lahko sklepamo iz celote
njegovega pojmovanja, je za vodenje teh skupin
pomembnejše znanje o skupinski dinamiki kot
znanje o delu s temi klienti na način socialnega
svetovanja. Podobno velja za skupnostno delo.
Po Boeru [ 1970: 101 ], katerega uvod v teorijo
in prakso skupnostnega dela je še vedno
temeljno delo, »gotovo ni mogoče reči, da je
proces skupnostnega dela vedno tudi izključno
proces socialnega dela. Socialno delo je le eno
od mnogih področij, pri katerih se (skupnostno
delo) lahko uporablja in tudi se uporablja«.
(Lüssi 1991: 53.)
Razvijanje skupnosti in druga opravila in vloge
v tem okviru sestavljajo posebno stroko, za katero
se lahko usposobijo pripadniki različnih drugih
strok, ne le socialni delavci. Obstaja pa tudi »so-
cialno skupnostno delo«, delo pri vzpostavljanju
socialnih ustanov in organizacij v skupnosti.
Pri tem pa je samo cilj specifično socialno-
delavski, ne pa tudi metodika. Organizatorji,
načrtovalci, svetovalci najrazličnejših vrst po-
klicev izvajajo skupnostno delo natanko tako
kot socialni delavci in socialni pedagogi. (Lüssi
1991:54.)
Lüssi tu jasno pove, da cilj (tj., vrednota) ni
dovolj za opredelitev specifičnosti. Stremljenje k
istim vrednotam ni zadosten argument za poveza-
nost nepovezanega in nepovezljivega.
V dosedanjih izvajanjih smo dovolj jasno poka-
zali, da je socialno delo dejansko več kot samo
socialno svetovanje in da obsega pomembna
periferna področja ter tekoče prehaja v social-
no pedagogiko. Prav tako pa smo pokazali, da
je nujno potrebna redukcija, koncentracija na
osrednje, če hočemo oblikovati praktično teo-
rijo socialnega dela. (Lüssi 1991: 55, poudarek
naš.)
Lüssi torej razlikuje med osrednjim področjem
stroke in njenimi perifernimi področji. To razliko-
vanje vsekakor ustreza dejanski pokritosti različ-
nih vlog na področju socialnega dela, od katerih
so nekatere take, da jih morajo zasedati socialni
delavci, druge pa take, da jih lahko zasedejo tudi
strokovnjaki drugih profilov. To pelje k drugemu
razlikovanju - med področjem, za katerega lahko
razvijamo specifično socialnodelavsko teorijo, in
področji, ki se opirajo (delno ali v celoti, lahko ali
nujno) na teorije drugih ved.
Prvo razlikovanje temelji na pomenu delovne
naloge, na prioriteti cilja, rešiti socialni problem,
ublažiti človeško stisko vpletenih oseb, zagotoviti
zadovoljevanje njihovih temeljnih potreb. Druge
naloge, kot so na primer funkcionaliziranje social-
ne službe, občinske uprave, uporabniške organiza-
cije, izboljšanje zakonodaje, so z vidika socialnega
dela sekundarne, torej na njegovih perifernih de-
lovnih območjih.
Drugo razlikovanje temelji na uporabnosti
teorij drugih ved za socialno delo. Socialno delo
lahko in mora razviti svojo specifično teorijo tam,
kamor teorije drugih ved ne sežejo. Z izključno
rabo pojmovnega aparata psihološkega svetovanja
ali terapije in brez upoštevanja specifičnih sred-
stev in načinov ravnanja socialnega dela ni mogo-
če rešiti socialnega problema. Prav tako takega
problema ni mogoče rešiti samo z uporabo socio-
loških ali organizacijskih konceptov.
Lüssijev odgovor o specifičnosti socialnega
dela je torej: obstaja specifična veda o socialnem
delu kot delu na posameznem problemskem pri-
meru z vsemi udeleženci problema, to je, o social-
nem delu kot socialnem svetovanju. Le socialno
svetovanje je povsem specifično za to stroko, spe-
cifično po ciljih in metodah, vsi drugi pristopi niso
262
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIIA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ...
specifični (ali pa so to le delno, po enem kriteriju
- po ciljih, ne pa metodah) in jih uporabljajo in
proučujejo tudi druge stroke. Specifična in avto-
nomna je samo teorija socialnega dela kot social-
nega svetovanja ob posameznem problemskem
primeru. To je posebna veda, ki se povezuje z dru-
gimi vedami. Ta veda in ta stroka sta specifični in
na njunem »ozemlju« so socialni delavci nenado-
mestljivi. To vedo velja razvijati.
INTEGRACIIA ZNANJA
Če je tako, če ima Liissi prav, je vprašanje o inte-
graciji znanj, ki jih potrebuje socialni delavec,
rešeno. Lüssijeva teorija je že sama tak povezan
korpus metodičnega znanja, ki je neposredno
uporabno v praksi. Če to vprašanje ponovno zas-
tavljamo, pomeni, da nismo povsem prepričani o
tem, da ima Lüssi prav, ali pa se iz kakšnega dru-
gega razloga ne moremo in nočemo sprijazniti z
njegovim odgovorom. Najbrž bo veljalo to slednje.
Navedemo lahko tri take razloge:
•	Nakazali smo že, da se nam je težko sprija-
zniti z odgovorom, da teorija skupinskega in skup-
nostnega dela ne sodita k specifičnemu socialno-
delavskemu znanju, ker sta tradicionalno pred-
stavljeni kot enakovredni sestavni del triade »delo
s posameznikom, skupino, skupnostjo«, ki je po
tej predstavi jedro vede o socialnem delu. Doslej
smo sledili težnji, da bi v prizadevanju za dvig
ravni izobraževanja za socialno delo pod streho
vede o socialnem delu spravili vse, kar je za so-
cialno delo relevantno. Veda o socialnem delu se
je tako razširila in razdelila na vrsto delnih disci-
plin. Tako smo počeli ravno tisto, kar Doom v
gornjem navedku (po Lüssiju) odsvetuje. V težnji
po ekspanziji (po moči) smo ogrozili specifičnost
in s tem legitimnost avtonomije. Tako smo napih-
nili balon, da se bo razpočil.
•	Razvoj povsod po svetu gre v smeri ekspan-
zije, tj., množenja vlog, ki jih opravljajo socialni
delavci, in večanja različnosti znanj, ki napolnju-
jejo učbenike socialnega dela, kakor tudi hierar-
hiziranja področij v smislu delitve »mikro, mezo,
makro« socialno delo. Kot bomo videli, se pojav-
ljajo tudi izrecni poskusi, povezati to znanje.
Težko je v času ekspanzije sprejeti misel, da je
področje naše specifične ekspertnosti precej ožje
kot področje naše možne aktivnosti.
•	Nazadnje so šla tudi razmišljanja pisca v pre-
teklosti v smeri take opredelitve socialnega dela.
ki bi bila specifična, a bi upoštevala širok razpon
ravni in vlog, ki jih lahko opravljajo socialni
delavci.
Zato torej ponovno zastavljamo vprašanje, ali
je mogoče povezati razHčna področja znanja za
socialno delo in kako. Poudarjamo, da nas zanima
povezanost znanja, teorije, ne praktična sovisnost
različnih strok v subsistemu »sociale«, ki je ne-
dvomna, in iz tega izhajajoča zahteva po sodelo-
vanju. Sodimo, da je specifičnost socialnega dela
kot socialnega svetovanja ali dela na posameznem
socialnem problemu dovolj dobro utemeljena. Ne
vemo pa, ali je veda o socialnem delu kaj drugega,
kaj več ali kaj širšega.
Najprej, kaj pravzaprav želimo povezati?
Lahko si predstavljamo, da je celotno področje
našega zanimanja razdeljeno na podpodročja, ki
se v (treh) koncentričnih krogih oddaljujejo od
središča - socialnega svetovanja s specifično so-
cialnodelavsko teorijo.
Lüssijevo dopuščanje posebnega »socialnega«
skupinskega in »socialnega« skupnostnega dela
(pri čemer sta skupinsko in skupnostno delo širši
področji) omogoča, da v drugi krog umestimo tudi
»socialno« administracijo, »socialni« menedžment
(v pomenu vodenja in upravljanja »socialnih« usta-
nov in organizacij - centrov, zavodov, organizacij
uporabnikov »sociale«), »socialno« kulturno delo
ipd. - vse omejeno na področje »sociale«. Seveda
je nevarno, da na ta način preveč razširimo drugi
krog. Obstaja tudi področje pravnih ved, ki bi mu
lahko rekli »socialno« pravo, vendar je očitno, da
je bližje pravu kot socialnemu delu in da sodi dlje
od središča, v tretji krog. Kriterij, po katerem smo
to presodili, je bil bližina ali oddaljenost od pravne
vede oziroma od socialnega svetovanja in njegove
teorije. S teorijo socialnega svetovanja pri reše-
vanju pravnih vprašanj si v »sociali« ne moremo
kaj dosti pomagati. To pa hkrati pomeni, da misli-
mo, da je teorija socialnega svetovanja bolj rele-
vantna pri skupinskem in skupnostnem delu, pa
tudi pri upravljanju na polju, ki mu rečemo
»sociala«.
V tretji krog bi torej sodila podpodročja, ki se
pretežno opirajo na druge znanstvene discipline,
ne na teorijo socialnega svetovanja, in ki jih ta
teorija nikakor ne more zajeti, čeprav jim včasih
pritaknemo naziv »socialno«: »socialno« pravo,
ki je del pravne vede, »socialna« politika, ki je
kot proučevanje politik (saj nimamo več ene same
socialne politike) del politologije. Seveda pa je s
tega vidika problematična umestitev »socialnega«
263
BLAZ MESEC
menedžmenta v drugi krog, saj je bližje organiza-
cijskim vedam kot socialnemu svetovanju. Vsaka
taka delitev je pač nujno nekoliko poljubna.
Želimo torej povezati vse te različne ravni in
področja (od katerih so mnoga bližje matičnim
vedam kot socialnemu delu) v specifično vedo o
socialnem delu. Da bi preverili tiho domnevo o
povezanosti teh ravni in področij, smo pregledali
nekaj učbenikov socialnega dela, ki so relevantni
za vprašanje integracije socialnodelavskega zna-
nja: stari Friedländerjev učbenik Metode social-
nega dela, učbenik Pincusa in Minahanove, priroč-
nik o okoljskem socialnem delu ameriškega pro-
fesorja Neugeborna in pregled »makro socialnega
dela« prav tako ameriškega avtorja Bruegge-
manna. Izidi ne kažejo, da bi se komu posrečilo
prepričljivo povezati znanje za delo na teh ravneh
v skladno in svojsko teorijo.
FRIEDLÄNDER
Friedländerjev učbenik metod socialnega dela
sestavljajo trije deli izpod peres treh različnih
avtorjev: delo s posameznikom, skupinsko delo
in skupnostno delo.
Ti deli so postavljeni drug poleg drugega brez
posebnega utemeljevanja, da sodijo skupaj, in
brez poskusa, da bi našli kakšna vsem trem
skupna, povezujoča načela. Očitno je do te raz-
stave treh pristopov ali treh ravni metod prišlo
zaradi neke tradicije, ki je ne poznamo dovolj
dobro in bi jo morali šele raziskati. Pred tem ne
moremo uvideti razlogov za tako nizanje in ga
sprejmemo kot čisto konvencijo: tako je zato, ker
so se nekoč tako dogovorili ali s ponavljanjem pra-
kse na to pristali. Prav mogoče je, da je predstava,
da so to trije deli enega telesa, kulturno specifična,
natančneje ameriška. Pisci tega učbenika nam
torej ne dajejo argumentov za notranjo poveza-
nost teh treh delov.
PINCUS IN MINAHAN
Knjiga teh dveh ameriških piscev (1973) je prvi
nam znani izrecni poskus konceptualne povezave
tradicionalnih treh delov socialnega dela (kar je
posredni dokaz za prejšnjo nepovezanost, npr.
pri Friedländer ju, OED).
Osnovna domneva pri oblikovanju tega tečaja
[socialnega dela] je bila, da obstaja skupno
jedro pojmov, veščin, nalog in dejavnosti, ki
so bistvene za praktično socialno delo... Najin
cilj je bil povezati te elemente v okvir ali model,
ki bi postal referenčni okvir za analizo in
obravnavanje situacij, s katerimi ima opraviti
socialno delo. Tak okvir naj bi kot očitni odra-
žal bistveno enotnost in kohezivnost te stroke
in dajal osnovo za poklicno identiteto ljudi, ki
prakticirajo socialno delo. (Pincus, Minahan
1973: xi, poudarek naš.)
Ta poskus izhaja iz pomembnih premis, ki jim
je težko oporekati: da se socialni delavec pri reše-
vanju socialnega problema sreča z različnimi ljud-
mi, ki jih vključuje v svoje prizadevanje (ne dela
samo »s posameznikom«), da se sreča z različno
velikimi odnosnimi sistemi (par, podskupina v
družini, družina, vrstniki, šola itn.) na različnih
ravneh družbene strukture (vključevanje skupin,
institucij, organizacij), da ureja povezave in odno-
se med sistemi (in ga ne zanimajo »elementi« siste-
mov kot taki), da teorija socialnega dela ne temelji
na nobeni posebni psihološki ali sociološki teoriji
ali usmeritvi, ampak na jasni predstavi o funkciji
in namenu stroke; da ta skupni model ni abstrak-
ten, ampak konkreten, in ne »nadmodel«, ki
vključuje delo s posameznikom, skupino in skup-
nostjo, pač pa reformulacija temeljnih načel social-
nega dela - če navedemo le najvažnejše postavke.
Vse te premise so vključene v poznejše Liissijevo
pojmovanje teorije te stroke.
Pri realizaciji teh načel pa sta Pincus in Mina-
hanova zašla prav tja, kamor nista hotela - v
abstrakcijo. Socialno delo pojmujeta kot »smotrn
načrten proces spreminjanja« (koncept organiza-
cijske vede, ki je proučevala dejavnike, ki olajšu-
jejo in otežujejo uvajanje sprememb v organiza-
ciji). Kot veščine socialnega dela navajata presojo
problemov, zbiranje podatkov, vzpostavljanje sti-
kov, pogajanje za vzpostavitev delovnega odnosa,
oblikovanje akcijskih sistemov in njihovo koordi-
nacijo, vplivanje v smeri spreminjanja in konče-
vanje dela. Večji del knjige posvetita tistemu, kar
bi lahko imenovali pripravljalna dela: konceptua-
lizaciji različnih »sistemov« in vzpostavljanju in
koordiniranju »akcijskih sistemov«, tj., sistemov
»oseb, ki so relevantne za problem« (po Liissiju).
Kot mačka okrog vrele kaše se vrtita okrog osred-
nje naloge - svetovalnih pogovorov, ki naj pripe-
ljejo k rešitvi socialnega problema - in se na koncu
s tem sploh ne spopadeta. Problem se po njunem
264
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIIA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ...
reši »z izvajanjem vpliva«, tj., z indukcijo rešitve
z nagrajevanjem in kaznovanjem določenih ve-
denj, s prepričevanjem, z uporabo dobrega odno-
sa in odnosne dinamike (temu posvetita eno stran)
ali s spremembo okolja.
Skoraj popolnoma so prezrte vse konkretnosti
socialnega dela, ki jih najdemo pozneje pri Lüssi-
ju: specifična sredstva socialnega dela, specifični
načini ravnanja (razen pogajanja, ki so reducirana
na pogajanje za vzpostavitev sodelovanja), števil-
na metodična načela.
Njuno delo je poskus uporabe socioloških in
organizacijskih pojmov kot vodil za socialno delo.
Pri tem so popolnoma spregledani načela in veš-
čine svetovanja. Socialno delo je reducirano na
»organiziranje« in uporabo tehnik organizacije
in skupinskega dela. Zato je ta teorija nezadostna
kot navodilo za delo na posameznem problem-
skem primeru in kot povezana teorija treh ravni
socialnega dela.
NEUGEBOREN
Novejša knjiga ameriškega profesorja o okoljski
praksi v družbenih službah (1996) je izrecen po-
skus povezati mikro in makro prakso socialnega
dela.
Modeli generalistične prakse so z omejenim
uspehom poskušali povezati mikro in makro
prakso. Rothman: praktiki, ki služijo zelo ran-
ljivim populacijam, potrebujejo ekspertnost
»na obeh straneh psihološke ograje« [mišljena
je ločnica med posameznikom in njegovim
okoljem], potrebujejo širši kontekst pri formu-
liranju načrtov služb. (Neugeboren 1996: 14.)
Neugeboren pravi: čeprav so podobnosti med
obema ravnema, je pomembna razHka v tem, da
se mikro raven usmerja k spreminjanju posamez-
nikov, makro raven pa k spreminjanju sistemov.
Že ta izhodiščna trditev je nevzdržna. Naloga so-
cialnega dela ni spreminjanje posameznikov v
nasprotju s spreminjanjem sistemov.
Je reševanje socialnega problema z vsemi v
problem vpletenimi posamezniki, skupinami in
ustanovami (sistemi) na poseben način, ki je ope-
racionaliziran v metodiki oziroma teoriji social-
nega svetovanja (socialnega dela). Če že govorimo
o spreminjanju, potem gre za spreminjanje od-
nosov, kar vedno pomeni obojestransko ali več-
stransko spreminjanje. To pomeni, da je že temelj
razlikovanja med mikro in makro ravnijo (posa-
meznik-sistem) trhel in da je torej samo razliko-
vanje teh dveh ravni sporno. Vendar se moramo
zavedati, da je ta trhli temelj impliciran tudi v na-
šem dosedanjem razlikovanju med tema dvema
ravnema (aH tremi).
Neugebornova razprava o odnosu med mikro
in makro ravnijo odkrije pomembno zablodo, v
katero nas pelje tako poimenovanje. Kar imenu-
jemo mikro socialno delo, ker pri tem zmotno
mislimo delo s posameznikom kot nečim majhnim
v primerjavi z velikimi ustanovami, tj., delo na
najnižji hierarhični ravni, je po pomenu osrednje
delo. V resnici bi morali razlikovati ne med »mi-
kro«, »mezo« in »makro«, ampak med neposred-
nim delom z udeleženimi v problemu, ki je edino
specifično in generično socialno delo in zajame
hkrati vse ravni, in posrednim, podpornim delom
(kakršno je npr. vodenje ustanove, v kateri delajo
tisti, ki delajo neposredno). Zato je raba pojmov
mikro, mezo, makro sama problematična in v
bistvu neustrezna.
Lüssi odriva razlikovanje med hierarhičnimi
ravnmi stran od središča tistega, kar želi definirati
kot nauk o socialnem delu: v delu na posameznem
socialnem problemskem primeru so različne ravni
(obstoja hierarhije oseba-skupina-organizacija ne
zanika) povezane. Delamo hkrati na vseh ravneh
in to je enovito socialno delo. V sistemu udele-
ženih v socialnem problemu se prek predstav-
nikov pojavljajo tudi organizacije, torej tudi
»makro sistemi«. Socialni delavec v svoji generični
vlogi torej ne dela z »makro sistemi« kot takimi,
temveč samo kot z deli sistema udeleženih v
problemu. Razlikovanje med neposrednim delom
s sistemom udeleženih v problemu in posrednim
podpornim delom je torej dosti bolj ustrezno kot
temeljno razlikovanje in praktična delitev dela.
Neugeboren navaja skupna in posebna znanja
in veščine različnih ravni socialnega dela. Skupna
znanja so po njegovem: intraorganizacijske sistem-
ske teorije in teorije birokracije, interorganizacij-
ski koncepti izmenjave (teorija izmenjave), teorije
o družbeni strukturi in moči, teorije družbenega
spreminjanja. Navedimo primer, s katerim uteme-
ljuje potrebo po teh znanjih. Socialna delavka upo-
rabi razumevanje birokratske strukture, da priti-
sne na šolo, naj spremeni odnos do učenke, njene
klientke. Razumevanje delovanja šole kot hierar-
hične organizacije je sicer potrebno, toda veščina
socialnega dela se skriva v besedah »pritisne na
265
BLAZ MESEC
šolo«. Kako to napravi, da bo »pritisk« uspešen?
Ta veščina ostane neprepoznana kot specifična
veščina socialnega dela, kot posebni način dela.
Opisov tega načina ne najdemo v sociološki litera-
turi o družbeni strukturi in birokraciji, ker obvla-
danje teh veščin ni sociologija. Različnim ravnem
socialnega dela so po tem piscu naprej skupne
socialnopolitične veščine: odločanje, pogajanje,
zastopanje, kadrovanje, vodenje, spremljanje.
Specifična pa so znanja in veščine za delo s
posebnimi kategorijami strank, ali, kot pravi Neu-
geboren, z različnimi »ciljnimi skupinami inter-
vencij«: za delo z »individualnim uporabnikom«
so potrebna druga znanja kot za delo s »strukturo
in politiko službe«. Če hočemo spremeniti situa-
cijo uporabnika, moramo pristopiti drugače, kot
če hočemo spremeniti politiko službe, ki priza-
dene vse uporabnike.
Skratka, so posebna znanja za delo s klienti
in posebna znanja za organizacijsko, vodstveno,
politično delo - s to delitvijo se strinjamo, če bese-
do »klient« zamenjamo z besedo »sistem vključe-
nih v socialno problemsko zadevo«. Je mogoče
povezati ta znanja v skladno »teorijo socialnega
dela«? Po Neugebornu je to mogoče, tako rekoč
samoumevno zaradi sovisnosti »mikro« in »ma-
kro« ravni. »Integrativne veščine«, ki povezujejo
obe ravni (in katerih teorija, bi dodali, je torej
integrirana teorijo socialnega dela), so: odločanje,
spremljanje {monitoring), vodenje, pogajanje, ka-
drovanje (staffing), zagovorništvo.
Ob tem doživimo déjà vu, prepoznanje neka-
terih skupnih veščin Pincusa in Minahanove, ki -
spomnimo se - podrejata neposredno (mikro)
socialno delo organizacijskemu pristopu in pre-
zreta tematiko svetovanja. V naštevanju teh veščin
pa prepoznamo tudi nekatere načine ravnanja po
Lüssiju. Lüssi seveda ne opisuje samo načinov
ravnanja, ampak tudi sredstva socialnega dela in
metodična načela.
Poleg tega navaja Neugeboren tudi nekatere
postopke, ki se odvijajo na obeh ravneh: koordi-
niranje družbenih virov in družbeno podporo
(suport). Na primeru slednje lahko ponazorimo,
za kakšno vrsto integracije znanja gre v tem pri-
meru. Pojem družbene podpore je tako abstrak-
ten, da ga lahko uporabimo v zvezi z neposrednim
socialnim delom in tudi v zvezi s posrednim, or-
ganizacijskim delom. V prvem primeru govorimo
npr. o podpori staremu človeku, v drugem o pod-
pori (drugih organizacij in ustanov) novoustanov-
ljeni nevladni organizaciji. Zdi se, vsaj na prvi
pogled, da smo tako z odkritjem različnih ravni
skupnih postopkov utemeljili povezanost različnih
ravni stroke.
Da bi uvideli težavo, naj opozorimo, da lahko
govorimo tudi o podpori drugih držav nerazviti
državi. Skoraj vse načine ravnanja, ki jih po
Neugebornu uporabljamo v socialnem delu, bi
lahko uporabili pri obravnavanju odnosov med
državami: svetovanje, pogajanje, intervencija, za-
stopanje, preskrba in skrbstvo. Ob tem izbrskamo
še zanimiv podatek: Walter Bennis, organizacijski
znanstvenik, od katerega je precej znanja prešlo
v skupinsko in skupnostno socialno delo, je bil
svetovalec ameriškega predsednika. Pristaši »glo-
balizacije socialnega dela« lahko triumfirajo. Ka-
že, da je znanje iz vede o socialnem delu nujna
osnova modrega državniškega delovanja. Tako
smo končno prišU do nadvede.
Prijatelji, nikar teh tonov! Naj zazvenijo skrom-
nejši. Prišli smo do absurda tistega razmišljanja,
ki išče povezanost vede v nekaj abstraktnih poj-
mih. To je abstraktna povezanost brez specifič-
nosti, zunaj konteksta. Neugebornu torej očitamo,
da tako kot pred njim Pincus in Minahanova ni
uspel povezati ločenih znanj za neposredno in
posredno socialno delo v celoto, saj za ta namen
ni dovolj navesti nekaj skupnih abstrakcij.
BRUEGGEMANN
Brueggemann, prav tako ameriški profesor, je pri-
speval podoben poskus (2000), ki pomeni redu-
ctio ad absurdum abstraktnega povezovanja. Brue-
ggemann je sestavil impresivno knjigo, v kateri
obravnava socialno delo s skupnostmi, socialno
delo v organizacijah in socialno delo na societalni
in globalni ravni in si prizadeva to znanje povezati
okrog skupnih pojmov. V to družino ni vključil
prakse »mikro socialnega dela«, kar bi mu moralo
posel olajšati. A že izhodišče, pojmovanje naloge
in poslanstva socialnega dela, je problematično.
Takole piše:
Ob začetku 20. stoletja je bilo področje social-
nega dela naseljeno z voditelji silnih vizij in
energije, katerih cilj ni bil nič manj kot izkore-
ninjenje prevladujočih socialnih problemov
tedanjega časa - revščine, politične korupcije,
izkoriščevalskih delovnih pogojev, izkoriščanja
žensk in priseljencev, nevarnih in nezdravih
predmestnih naselij in številnih drugih. Ti ma-
266
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIIA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ...
kro socialni delavci so poskušali ustvariti celo-
stno, varno in enakopravno družbeno okolje,
v katerem bi bil ameriški sen dosegljiv ne le
bogatim, temveč vsem ljudem ...
Ne samo, da sodobna prizadevanja niso
izkoreninila večine naših socialnih problemov,
ampak se je celo stroka socialnega dela uma-
knila in se ne zavzema z vsem srcem za organi-
ziranje skupnosti, skupnostni razvoj, načrtova-
nje in druga področja makro prakse. Posledica
tega je, da je v začetku devetdesetih let obsta-
jalo le malo učbenikov o praksi makro social-
nega dela, ki bi študentom pomagali spoznati
njegovo dediščino, razumeti njegovo širino,
dojeti njegove možnosti in sprejeti njegovo
vizijo. (Brueggemann 2000: xxi.)
Medtem ko je zdravljenje in pomoč poškodo-
vanim posameznikom pomembno, je prav
širša socialna zaskrbljenost tista, po kateri se
socialno delo loči od drugih pomagajočih
strok. Ta širša skrb velja socialnim [družbenim]
problemom - tistim družbenim pogojem, ki
ustvarjajo osebne težave in so pogosti v insti-
tucijah in predpostavkah, na katerih temelji
naša družba. Med temi socialnimi problemi
so rasizem, seksizem, nasilje, ekonomska
neenakost, slaba porazdelitev politične moči,
če omenimo samo nekatere. (Brueggemann
2000:3.)
Brueggemann torej obžaluje, da sodobno so-
cialno delo ne vidi svojega poslanstva v »izkorenin-
jenju prevladujočih socialnih problemov« sodob-
nega časa. Trdno smo prepričani, da to ni naloga
socialnega dela in da to ne more biti naloga nobene
posebne stroke. Socialno delo ne more »izkoreni-
niti revščine« kot družbenega pojava; lahko pa
ublaži stisko konkretnih ljudi, ki so se znašli v
materialnem pomanjkanju - ublaži ne le z denar-
no pomočjo, ampak s skupnim delom s prizade-
timi pri urejanju odnosov z družbenimi viri in pri
preurejanju življenjskega sloga. Lahko prepreči,
da bi konkretni ljudje, ki so se znašli pred kako
drugo življenjsko težavo, zaradi tega obubožali.
Analogno velja za vse druge družbene probleme,
kot so prestopništvo, odvisnosti, nasilje, rasizem
idr. Pri oblikovanju in sprejemanju Programa boja
proti revščini v Sloveniji so sodelovali predstavniki
vseh družbenih strok, poleg tega pa izvoljeni pred-
stavniki ljudstva in državni uslužbenci. Tudi tukaj
lahko ugotovimo: utemeljitev makro socialnega
dela kot prizadevanja za rešitev družbenih proble-
mov na societalni ravni je trhla. Misel lahko za-
ostrimo: makro socialnega dela ni. Ni posebne stro-
ke, ki bi reševala kompleksne societalne probleme,
probleme globalnih družb.
Brueggemann naprej zmotno razlikuje osebne
probleme in družbene probleme (kot že prej Neu-
geboren). »Mikro« socialno delo naj bi se po nje-
govem ukvarjalo z osebnimi problemi, »makro«
socialno delo pa z družbenimi. Ponovimo, kar smo
ugotovili pri Neugebornu. Problemi, s katerimi
ima opraviti socialno delo, niso osebni problemi
v nasprotju z družbenimi. So prav tako družbeni.
Toda rešujemo jih tako, da pomagamo konkret-
nim ljudem - sodelujemo z njimi pri reševanju
njihovih težav in stisk. Tako delamo zato, ker,
suhoparno rečeno, delujejo makro družbeni ukre-
pi s časovnim zamikom in nepopolnim pokritjem,
ljudi pa ne smemo pustiti čakati v trpljenju, pogo-
sto niti minute, ker bi tako ogrozili njihovo živ-
ljenje, ne le kakovost življenja. Sociološki pogled
na družbo kot celoto, pogled, ki je naklonjen pre-
ventivi in »množičnemu zajetju«, to »malenkost«
spregleda. Z osebnimi problemi ljudi, ki nikdar
niso samo osebni, imajo opraviti druge vrste stro-
kovnjaki: zdravniki, psihologi in drugi.
(V slovenščini, enako kot v nemščini, v jezikov-
ni rabi razlikujemo med socialnim in družbenim
problemom, pogosto ne da bi eksplicirali ta odnos.
V prevodu je to isto, saj »socialno« pomeni »druž-
beno«, vendar je razlikovanje upravičeno: socialni
problem je posamezen primer družbenega pro-
blema. Angleščina tega jezikovno ne razlikuje, vse
je »social problem«, socialni in družbeni problem.
Morda od tod težave.)
Brueggemannov namen je povezati različne
ravni in področja »makro socialnega dela«.
Makro socialno delo je praksa pomoči ljudem
pri reševanju socialnih problemov in družbe-
nem spreminjanju na skupnostni, organizacij-
ski, družbeni in globalni ravni. (Brueggemann
2000: 3.)
Socialni delavec se na teh ravneh pojavlja v
nekaterih glavnih vlogah: kot družbeni načrtova-
lec (planer), razvijalec skupnosti, organizator sku-
pnosti, kot oblikovalec socialnih programov, ad-
ministrator (upravljavec) v socialnem delu, razvi-
jalec organizacije, kot promotor socialne politike,
aktivist družbenega gibanja, sodelavec mednarod-
nih in globalnih organizacij in akcij.
267
BLAZ MESEC
Različno (sociološko, organizacijsko) znanje
za te vloge poskuša avtor povezati okrog osnov-
nega pojma »racionalnega reševanja problemov«;
to je hrbtenica, ki po njegovem povezuje različne
ravni in vloge. Racionalno reševanje problemov
obsega definiranje problema, zbiranje informacij
o problemu, postavitev alternativ, primerjanje in
presojanje alternativ, izbor najboljše rešitve, izde-
lavo strategije spreminjanja, implementacijo rešit-
ve in spremljanje in evalvacijo izvajanja. Ta miselni
model se kot rdeča nit vleče skoz vsa prizadevanja
socialnega delavca, najdemo ga na vseh ravneh.
Dodali bi: še več, racionalno-empirična metoda
je skupna vsem izkustvenim strokam od aeronav-
tike do zoologije. Vse temeljijo na empiričnem
raziskovanju in racionalno-logičnem mišljenju ali
na prav takem modelu, kot ga opisuje Bruegge-
mann. To pomeni: na abstraktni ravni imata grad-
beništvo in socialno delo veliko skupnega, obojega
se lotimo kot racionalnega reševanja določenega
problema, v grobem po enakih fazah z enakimi
opravili. In vendar nam ne pade na um, da bi trdili,
da je to ista stroka, ker uporablja isti abstraktni
model mišljenja. Prav to počne Brueggemann, ko
trdi, da različna področja »makro socialnega dela«
povezuje v celoto racionalni model reševanja pro-
blemov. Vzemimo samo ро]ет feedback - ob njem
lahko na abstraktni ravni povežemo vsa človeška
prizadevanja. Ne moremo pa reči: ker tako pri
vodenju socialne ustanove kot pri upravljanja leta-
la naletimo na povratne zveze, sodita obe opravili
v isto stroko in vedo, saj ju povezuje isti proces.
Brueggemanov poskus je zelo dober skrajni
primer, kam peljejo tovrstni poskusi integracije z
iskanjem konceptov, ki so skupni različnim rav-
nem. Peljejo k združevanju disparatnih znanj pod
skupnimi naslovi, ne k notranjemu povezovanju
teh znanj. Še več: tak poskus povezovanja na osno-
vi abstraktnega pojma je škodljiv, ker s poudarja-
njem skupne abstraktne sheme odvrača od iskanja
specifičnosti pristopov.
»Makro socialno delo« se sreča tudi s proble-
mom specifičnosti. Socialni delavec lahko izvaja
vsa opravila in vloge, ki jih našteva Brueggemann,
a znanje, ki ga za to potrebuje, je znanje drugih
ved, ne vede o socialnem delu. Mednarodnega
prava, ki ga mora »mednarodni socialni delavec«
poznati, ne moremo razglasiti za del vede o social-
nem delu. Lahko se vprašamo: Je. za vodenje med-
narodne humanitarne organizacije (npr. UNESCO
ali Rdečega križa) nujno potrebno znanje social-
nega dela?
Ne smemo spregledati, da se ob tem zavrtimo
v krogu. Če vodenje take organizacije vnaprej defi-
niramo kot socialno delo, je vprašanje odveč - a
to je logična napaka petitio principa (dokazovanje
s tistim, kar naj bi šele dokazali), ki ji lahko rečemo
tudi wishful thinking. Če bi navedli opravila, ki
sestavljajo to nalogo, bi hitro ugotovili, da sodijo
k drugim strokam in se opirajo na druge vede.
Med njimi je lahko koristno tudi znanje socialnega
dela kot specifične vede o socialnem svetovanju.
SKLEPI
Naš preskus specifičnosti in integriranosti različ-
nih ravni socialnega dela in teorije socialnega dela,
ki bi povezovala te ravni, je pripeljal do negativ-
nega izida. Čim bolj se od dela na posamezni so-
cialni problemski zadevi s konkretnimi udeleže-
nimi ljudmi pomikamo proti vodstvenim in organi-
zacijskim nalogam, tem manj specifično socialno-
delavskega je v tem delu in tem slabše so povezana
heterogena znanja drugih ved v tako zaželeno no-
vo celoto. Ta ugotovitev pa naj nam ne bi vzela
poguma pri nadaljnjem iskanju načinov povezo-
vanja disparatnega znanja.
Ugotovili smo sicer, da si različni avtorji skoz
vso zgodovino socialnega dela prizadevajo, da bi
povezali mikro in makro raven tega, kar imenujejo
socialno delo. Da pa jim to povezovanje v strogo
pojmovnem, logičnem pomenu ne uspeva. Uspeva
jim v povsem zunanjem, neobveznem pomenu:
uspe jim napisati in izdati knjigo, v kateri so med
platnicami nanizani opisi dela na različnih ravneh.
Z množenjem in debeljenjem takih knjig se utrjuje
ozemlje, česar ne gre zanemariti.
Ob tem smo pri uglednih avtorjih, ki smo jih
obravnavali, naleteli na osnovna nerazumevanja
o naravi in vlogi socialnega dela, zato ne bo odveč,
če ponovimo nekaj temeljnih razlikovanj.
Razlikovati moramo med sorazmerno ozko in
strogo opredeljenim strokovnim socialnim delom
in široko družbeno dejavnostjo. Razlikovati mo-
ramo med področji, na katerih so socialni delavci
lahko dejavni, in vlogami, ki jih lahko opravljajo
in s tem konstruktivno prispevajo k urejanju druž-
benega življenja skupaj z drugimi strokovnjaki,
in področji njihove ekspertnosti - prvo je široko
in se prekriva s pojmom družbene dejavnosti,
drugo je sorazmerno omejeno, toda specifično.
Ni vse, kar delajo socialni delavci, socialno delo.
Razlikovati moramo med specifičnim strokov-
268
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIIA, INTEGRACIIA IN SPECIFIČNOST ...
nim (ekspertnim) znanjem vede o socialnem delu
kot socialnem svetovanju na eni strani in na drugi
strani znanji, ki jih potrebujejo socialni delavci
za opravljanje drugih vlog na področju socialnega
varstva in v družbi sploh. Verjamemo, da je teh
znanj vse več in jih je treba vključiti v programe
izobraževanja socialnih delavcev z zavestjo, da
niso specifična veda o socialnem delu, ampak
sodijo v območje drugih ved. Ni vse, kar se poučuje
v šoli za socialno delo, veda o socialnem delu.
V plodno interdisciplinarno sodelovanje lahko
vstopamo samo s svojo specifično vedo, ki ni zgolj
konglomerat znanj drugih ved, temveč specifično
znanje, pridobljeno predvsem z empiričnim ra-
ziskovanjem in refleksijo praktičnega socialnega
dela in drugih oblik pomoči ljudem v težavah in
stiskah socialne narave, pri čemer je poznavanje
pojmov drugih ved zelo koristno. Zagotoviti mora-
mo tesno sodelovanje predvsem s tistimi vedami,
katerih deli se neposredno povezujejo s socialnim
delom. Veda o socialnem delu je svojska disciplina
in ne interdisciplinarni konglomerat.
Pri legitimiranju svojega področja, določanju
njegovih meja in vsebine moramo razlikovati med
znanstvenim, racionalno-logičnim utemeljevan-
jem na eni strani in dogovorom, vsiljevanjem, skli-
cevanjem na tradicijo, tuje zglede, »trende« ipd.
na drugi. Prizadevati si moramo za večanje deleža
prve vrste argumentov. Pri tem najbrž ne smemo
biti naivni in spregledati, da je tudi v akademskem
in »socialnem« svetu moč pomembna za zavaro-
vanje stroke in vede; da moč besede ne premaga
vedno besede moči. Vendar pa v znanosti šteje
samo moč besede in ne beseda moči.
Razlikovati moramo med povezanostjo vede
in povezanostjo ter sovisnostjo nalog, vlog, strok
in institucij na področju »sociale«. Nepovezanost
vede ne pomeni, da ni povezanosti, predvsem pa
sovisnosti različnih ravni tega družbenega sub-
sistema. Prav zaradi boljše povezanosti pri delu,
povezanosti vlog, ki jih ne opravljajo socialni
delavci, bi bilo koristno, ko bi se strokovnjaki
drugih strok, s katerimi socialni delavci sodelujejo,
v večji meri kot doslej seznanili s specifično teorijo
in metodiko socialnega dela. Tako bi morda s
skupnimi močmi tudi lažje integrirah znanje teh
ravni v metodiko socialnega dela. Strokovnjaki
drugih strok, ki delajo na področju »sociale«, bi
morali poznati osnove teorije socialnega dela kot
socialnega svetovanja.
Naj sklenem:
Ni posebnih ved in strok ali specializacij z ime-
ni »mikro« ali »mezo« ali »makro« socialno delo.
Tudi ni vede in stroke, ki bi bila vse v enem, mikro,
mezo in makro socialno delo, stroke, ki bi se delila
na hierarhične ravni, npr. delo s posameznikom,
s skupino, s skupnostjo in z organizacijo ali pa
societalno, mednarodno in globalno socialno de-
lo. Je samo posebna veda o socialnem delu kot
socialnem svetovanju, ki daje smernice za reše-
vanje socialnih problemov kot konkretnih social-
nih primerov, ki v to reševanje vključuje različna
družbena področja in ravni (mikro, mezo in ma-
kro), s tem da pritegne k sodelovanju v reševanju
problema konkretne osebe z različnih družbenih
ravni in tudi geografskih področij, če so pač ude-
leženi v problemu tako razpršeni. Prirejanje kon-
certov za Afriko in pošiljanje hrane v Somalijo
sta primera dobrodelne (humanitarne) dejavnosti,
ne socialnega dela.
OPOMBA O PRISTOPU
V prispevku sem pregledal nekatere tuje vire, ki
obravnavajo vprašanje specifičnosti in povezano-
sti vede o socialnem delu, ker so ta dela vsiljivo
zajetna, celovita in prepletena. Če mi bo usoda
naklonjena in če bodo medtem nastala nova do-
mača pisna dela o tej problematiki, bom skupaj z
obstoječimi, ki so zelo fragmentarna, pregledal
tudi ta.
269
blaz mesec
LITERATURA
BoER, Jo (1970), Gemeinwesenarbeit - Community Organization - Opbouwwerk: Einführung in Theorie
und Praxis. Stuttgart: Enke Verl.
Brueggemann, William G. (2000), The Practice of Macro Social Work. Belmont: Brooks and Cole -
Wadsworth/Thompson Learning.
Doorn, Jacques van (1971), Probleme der Professionalisierung der Sozialarbeit. V: Hans-Uwe Otto,
Kurt Utermann (ur.), Sozialarbeit als Beruf, auf dem Weg zur Professionalisierung. München:
Juventa.
Friedländer, Walter A., Hans Pfaffenberger (1970), Osnovna načela in metode socialnega dela.
Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Lüssi, Peter ( 1991 ), Systemische Sozialarbeit: Praktisches Lehrbuch der Sozialberatung. Bern, Stuttgart:
Verlag Paul Haupt.
Neugeboren, Bernard (1996), Environmental Practice in the Human Services: Integration of Micro
and Macro Roles, Skills, and Contexts. New York: The Haworth Press.
Pincus, Allen, Anne Minahan (1973), Social Work Practice: Model and Method. Itasca, III: F. E.
Peacock Publishers.
270
Alenka Šelih
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
Pravilo je, da se nove vede oblikujejo tako, da pri
njihovem nastanku sodelujejo predstavniki že
ustaljenih strok ali znanstvenih disciplin, ki so
pokazali posebno zanimanje za novo področje
dela in raziskovanja. Tako kot je ta ugotovitev
veljala za sociologijo, velja tudi za socialno delo.
Za ameriške razmere, kjer se je socialno delo kot
samostojna disciplina najprej uveljavilo, poročajo,
da je bil ustanovitelj »družb za dobrodelno dejav-
nost« v začetku 20. stoletja, kjer so se zaposlovaH
prvi socialni delavci, in ustanovitelj prve visoke
šole za socialne delavce v ZDA pravnik Weeks
deForest. Pravnica je bila tudi Florence Kelley, ki
jo štejejo za utemeljiteljico poklica socialnega de-
lavca. Tudi za Slovenijo je mogoče ugotoviti, da
so bili pravniki med ustanovitelji samostojnega
študija socialnega dela, najprej na višji in nato na
visoki stopnji. V mislih imam zlasti Katjo Vodo-
pivec, ki je bila prva predavateljica metodologije
socialnega dela na tej šoli in je bistveno prispevala
k njeni ustanovitvi; enako pa velja še za nekatere
druge predavatelje - na šoli smo v prvih letih
njenega obstoja predavali Ljubo Bavcon, Andreja
Kavar Vidmar, Niko Arko in jaz sama.
Zveza med pravom in socialnim delom pa ni
le posledica te vrste »personalnih unij« - prej
narobe, dejanska bližina prava in socialnega dela
je verjetno bila vzrok za zanimanje pravnikov za
to novo področje. Socialno delo deluje namreč
na področjih, kjer poteka pravno urejanje skoraj
istočasno z reševanjem osebnih in socialnih stisk
posameznika ali skupine. Poleg tega deluje na ta-
kih področjih življenja, kjer prihaja do konfliktov
in je potrebno njihovo reševanje - pravo pa je
kot sistem pravil namenjeno temu, da določa pra-
vila vedenja, še posebej v konfliktnih situacijah.
Zlasti dve področji izstopata po tem merilu: pri-
meri, povezani z družinskim pravom, zlasti ob
razvezi zakonske zveze in v zvezi z dodelitvijo
otroka enemu izmed zakoncev, prav tako pa pri-
meri vzdrževanja stikov z drugim zakoncem. Ena-
ko pomembni pa so tudi problemi odvzema rodi-
teljske pravice. V okvir družinskega prava sodijo
v našem pravnem sistemu tudi problemi otrok in
mladostnikov, ki imajo posebne potrebe - vsaj v
tistem najbolj občutljivem delu, ko gre za njihovo
izločitev iz domačega okolja in za oddajo v zavod.
Urejanje teh vprašanj znotraj družinskega prava
je verjetno vprašljivo, saj gre za področje, kjer bi
moralo biti v ospredju varstvo otrokovih pravic,
to pa bi po mojem mnenju zahtevalo drugačen
pristop in drugačno perspektivo, kakor jo lahko
zagotovi družinsko pravo. Enako povezano je so-
cialno delo tudi s problemi kazenskega prava, še
posebej kazenskega prava za mladoletnike. Hkrati
pa je treba opozoriti tudi na področje izvrševanja
kazenskih sankcij, zlasti kazni zapora, pri katerem
je pravno urejanje tudi tesno povezano s pod-
ročjem socialnega dela. Ker se socialno delo kot
stroka ukvarja s problemi posameznika v stiski,
je razumljivo, da prihaja v stik zlasti z deprivilegi-
ranimi, ranljivimi in na rob potisnjenimi družbe-
nimi skupinami - z isto populacijo pa se ukvarja
tudi kaznovalno pravo v širšem pomenu besede,
pri čemer imam v mislih poleg kazenskega prava
tudi pravo o prekrških. Sem sodijo take skupine
problemov, kakor so na primer klateštvo, prosti-
tucija, uživanje mamil, ki vse po vrsti zahtevajo
tudi socialnodelavsko obravnavo.
Med obema področjema obstaja zato vrsta
stičnih točk in medsebojnih razmerij. Ta razmerja
niso vedno harmonična in umirjena, temveč nosi-
jo v sebi pogosto določeno napetost, ki lahko po-
stane konflikt, a je vendarle koristna in tudi pro-
duktivna, če pomaga reševati vedno nove oblike
problemov, s katerimi se v sodobni družbi soočajo
posameznik in družbene skupine. V razvoju so-
cialnega dela kot stroke je mogoče razbrati, da je
271
ALENKA SELIH
bila spočetka bliže pravu (verjetno zaradi sodelo-
vanja pravnikov pri njenih začetkih), nato pa se
je postopno osamosvajala in začela poudarjati
lastno področje dela, lastne metode in lastno teo-
retsko strukturo. To je za osamosvajanje in izgrad-
njo sistema stroke razumljivo in pravilno. Seveda
pa je socialno delo z enim delom vedno ostalo na
področju prava - pristojnosti centrov za socialno
delo v Sloveniji, kakor so se razvile z zadnjih 20-
ih ali 30-ih letih, morda najbolj nazorno kažejo
to prepletenost. V razvitih družbah, zlasti v ZDA,
v zadnjih letih opozarjajo na to, da se družba tako
»juridizira« in postaja tako »tožbarska«, da je po-
trebna posebna specializacija socialnih delavcev,
ki sodelujejo s pravosodjem.
Socialno delo se pri sodelovanju na področju
prava srečuje s številnimi problemi. Prvi problem,
na katerega velja opozoriti, je ta, da gre za sreča-
nje dveh ne le vsebinsko različnih strok, temveč
tudi dveh različnih strok po razvitosti, utemelje-
nosti in uveljavljenosti. Pravo, ki je poleg filozofije,
teologije in medicine najstarejša univerzitetna dis-
ciplina (pri kateri je sicer za nekatere sporno, ah
je ars ali scientia), ima gotovo težave pri prizna-
vanju novih strok, kakršna je socialno delo; to pa
nujno doživlja svojo »mladost« kot nerazvitost,
nedorečenost, primanjkljaj. Tako razmerje kažejo
tudi empirične raziskave o razmerju med strokov-
njaki obeh disciplin, ki delajo na skupnih podro-
čjih (čeprav ne istega), tudi v naših razmerah.
Vsebinske razlike med obema strokama je mogoče
razbrati v tehle značilnostih ene in druge:
Socialno delo je praviloma naravnano k posa-
mezniku, poskuša doseči, da ga stranka sprejme,
manj označuje stranko, temelji na bolj ali manj
prostovoljnem sprejemanju pomoči, daje stranki
možnost izraziti svoje resnične občutke, varuje
zaupne informacije o posamezniku. Pravno, še
zlasti pa sodno odločanje ima drugačne temelje:
temelji na načelu enakosti vseh in na načelu odgo-
vornosti, zlasti kazensko pravo močno označi (eti-
ketira) storilca; pravo pogosto posega v človekove
pravice, varuje procesno obličnost in se zdi zato
v primerjavi s socialnim delom formalistično. Te
razlike in različen status pripadnikov vsake izmed
teh poklicnih skupin so očitne tudi v vsakodnev-
nem delovanju ene in druge stroke in v medseboj-
nem sodelovanju obeh strok. Prav zaradi teh in
še drugih razlik je izjemnega pomena sodelovanje
obeh pokUcnih skupin, izmenjava informacij, spo-
znavanje metod ene in druge in podobno. Samo
iz takega sodelovanja lahko zraste razumevanje
druge stroke, pa tudi njeno vrednotenje. Zato so
bili po moji oceni izredno dragoceni seminarji, ki
jih je pred mnogimi leti prirejal Inštitut za krimino-
logijo za strokovnjake s sodišča, tožilstva, socialnih
služb in policije, zlasti o problemih mladoletniš-
kega prestopništva. Morda je moje mnenje posle-
dica tega, da sem bila vanje vključena, vendar me
današnje izjave predstavnikov posameznih strok,
da ne vedo nič o delovanju kakšne druge, potrju-
jejo v prepričanju, da je bil multidisciplinaren pri-
stop pravilna izbira.
Ko govorimo o razmerju med pravom in social-
nim delom, je prav, da omenimo tudi svojevrstno
vsebinsko napetost med njima. Socialno delo je
po svoji temeljni usmeritvi pomoč, za pravom kot
sistemom pa stoji državna prisila - čeprav je njena
stopnja pri različnih zvrsteh prava zelo različna
in posega v zelo različne človekove vrednote. In
čeprav je res, da je tudi v pomoči skoraj vedno
tudi kanček prisile, se vendar socialno delo počuti
na tujem področju, ko se vključuje v pravo. Kon-
flikt med pomočjo in prisilo je namreč pri njem
občuten, ko se vključuje na pravna področja
nasploh, še zlasti pa, ko se vključuje na področje
kaznovalnega prava - na področje mladoletniške-
ga prestopništva, prekrškov, izvrševanja kazen-
skih sankcij, zlasti kazni zapora. Te dvojne narave
se je socialno delo zavedelo pred več desetletji in
je tudi v slovenskih razmerah poskušalo na pod-
lagi tega spoznanja izoblikovati instrumente za
poglobljeno usmeritev v sfero pomoči.
Posebej odprto je v razmerju med socialnim
delom in pravom vprašanje, s kakšnim pravnim
znanjem morajo biti opremljeni socialni delavci,
ki pri svojem delu prihajajo v stik s pravnimi nor-
mami različnih področij, včasih pa jim je naložena
tudi pristojnost za odločanje na podlagi pravnih
norm. Čeprav je res, da v centrih za socialno delo
delujejo tudi diplomirani pravniki, gre pri tem za
razmeroma nov pristop in so socialni delavci tudi
v današnjih pogojih še pogosto v položaju, ko upo-
rabljajo pravne norme in intervenirajo na njihovi
podlagi. Neki pravnik navaja štiri stične točke med
pravom in socialnim delom: pravna intervencija
naj stranko socialnega delavca seznani z njenimi
pravicami in dolžnostmi, pravo kot pomožno
sredstvo intervencije uporabimo, ko je pravni red
stranki v praktično pomoč, pravo postavlja mejo
intervencije, ker določa pravni položaj stranke,
in končno, pravo je podlaga za zavarovanje te-
meljev zaupanja (ko pravne norme varujejo kot
poklicno tajnost vse, kar je socialni delavec pri
272
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
opravljanju poklica izvedel o svoji stranki). Angle-
ški pisci poročajo, da se je pomen prava za social-
no delo v Angliji v zadnjem desetletju močno spre-
menil: zlasti zakonodaja o otrocih (Children's Act,
1989) je vpeljala vrsto pravnih pravil v zvezi s
pravnim položajem otrok različnih kategorij.
Zlasti pa je fomalizirala postopke in obravnava
otroka kot subjekta pravic - to pa je bistveno spre-
menilo tudi način gledanja in delovanja socialnega
dela, ki je postalo dosti bolj »pravno«, bolj formal-
no, kot je bilo dotlej. Ker lahko pričakujemo, da
se bo slovenski pravni sistem gibal v isti smeri,
lahko pričakujemo, da bo pravna sestavina pri so-
cialnem delu ostala enako pomembna, kot je sedaj
- prav pa bi bilo, da bi to veljalo za obravnavanje
otroka v postopku pred socialnovarstvenimi orga-
ni, ne pa za odločanje v zvezi z njimi, ki bi moralo
biti pridržano predvsem specializiranim (družin-
skim) sodiščem.
Razmerje med socialnim delom in kazenskim
pravom si zasluži posebno omembo zaradi več
razlogov. Prvič zato, ker se socialno delo pogosto
z njim srečuje, in drugič zato, ker gre za področje,
ki je z vidika ene temeljnih konfliktnosti social-
nega dela (pomoč ali prisila) najbolj relevantno.
Prav te značilnosti so brez dvoma pripomogle k
temu, da so se raziskovalci Inštituta za krimino-
logijo v času skoraj 50-letnega obstoja tega inšti-
tuta pogosto posvečali tem vprašanjem, pogosto
so sodelovali na šoli za socialno delo kot preda-
vatelji, pogosto so tudi izvajali raziskovalne pro-
jekte skupaj z raziskovalci te šole. Naj omenim le
nekatere med njimi, ki so imeli po moji oceni pre-
cejšen vpliv na prakso socialnega dela; omejila se
bom samo na najpomembnejše. Konec 60-ih let
je treba med take raziskave uvrstiti projekt »Ana-
liza in uspešnost izvajanja vzgojnega ukrepa nad-
zorstva skrbstvenega organa«, ki je poleg razčlem-
be izrekanja in izvajanja tega ukrepa oblikoval
merila za njegovo izrekanje, postavil metodološka
izhodišča za njegovo izvrševanje in mu dal tudi
vsebinsko osmislitev. Projekt »Mladoletnikovo
vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja
kazenskih sankcij« (1972) je dal dragocene po-
datke, kako so mladoletniki doživljali kazenski
postopek in socialnega delavca, ki je v njem so-
deloval. Projekt o uvajanju permisivnih metod v
vzgojni zavod Logatec (1973) je poleg drugih re-
zultatov obsegal tudi podatke o vlogi socialnega
delavca v takem zavodu in o njegovi vlogi v pro-
cesu prevzgajanja mladoletnika in priprave na od-
pust. Vlogo in pomen socialnega dela v kazen-
skem pravosodju proti mladoletnikom pa je kot
edino temo obravnaval poseben projekt inštituta,
opravljen leta 1980. To je bil prvi projekt v Slo-
veniji, ki se je celostno ukvarjal s poklicno vlogo
socialnega dela nasploh in je gotovo veliko pri-
speval k razumevanju vsebine in položaja social-
nega dela kot stroke in socialnega delavca kot stro-
kovnjaka. Naslednji projekt s tega področja se je
posvečal med drugim socialnovarstvenim vidikom
trpinčenja otrok - tu smo prvič v Sloveniji ugo-
tavljali, kako socialna služba zaznava in obravnava
ta pojav, in dali prve podatke o tej problematiki.
Z raziskovanjem socialnega dela se je ukvarjalo
tudi več projektov na področju izvrševanja kazni
zapora za polnoletne storilce kaznivih dejanj: od
prvega projekta o selekciji obsojenk za odprti
kazensko-poboljševalni dom konec 50-ih, potem
o izvrševanju kratkotrajnih kazni zapora (1988),
o pravicah zapornikov (1990) do normativov in
standardov za opravljanje storitev na področju
socialnega varstva polnoletnih storilcev kaznivih
dejanj (1994). V novejšem času so posamezni pro-
jekti obravnavali vlogo socialnega dela pri uva-
janju novih vzgojnih ukrepov za mladoletnike, in
sicer pri poravnavanju.
V zadnjem desetletju se je na področju krimi-
nalitetne politike začela uveljavljati nova para-
digma - varnost v lokalni skupnosti. Ta težnja,
očitna v nekaterih nacionalnih programih krimi-
nalitetne politike najbolj razvitih evropskih držav,
postavlja nove naloge pred socialno delo v lokalni
skupnosti, postavlja pa ga tudi v novo razmerje
do prava, še zlasti do spoštovanja pravic posame-
znika. Pravo nasploh in kazensko pravo še posebej
določata okvire dopustnega in dovoljenega, lahko
bi rekh tudi meje mogočega v okviru pravnih
norm. V tem okviru se znajde socialno delo, ko
se usmerja v lokalno skupnost in se tam srečuje s
številnimi problemi, zlasti s problemi najbolj ran-
ljivih družbenih skupin, katerih pravice so naj-
pogosteje kršene ali vsaj ogrožene. Socialno delo
se bo tako verjetno našlo v novem položaju, ko
bo postalo na eni strani služba, ki zagotavlja var-
nost, pri tem pa tesno sodeluje z različnimi insti-
tucijami nadzorstvene ali polnadzorstvene usme-
ritve, in bo ob takih obveznostih verjetno prišlo v
konflikt s svojo temeljno usmeritvijo.
Pravo v celoti bo v prihodnje verjetno bolj kot
doslej določalo polje dejavnosti socialnega dela;
bo okvir, v katerem ostaja dovolj prostora, da se
uveljavijo posebnosti in kvalitete socialnega dela.
Pravo, ki obravnava pravice zlasti deprivilegiranih
273
ALENKA ŠELIH
družbenih skupin, je nekako naravni pomočnik
socialnega dela, ki lahko prav z uveljavljanjem teh
norm doseže svoje posebne cilje, pomoč posame-
zniku v posebne vrsti stiski. Če rečem, idealizi-
rano, da pravo določa, kaj je prav in pravično,
potem bi lahko rekla, da je vloga socialnega dela
znotraj tega »prav« in tega »pravično« to, da ju
zagotovi s svojimi intervencijami v primerih, v ka-
terih sta ti kategoriji ogroženi ali kršeni. Poznava-
joč vsebino in naravo socialnega dela pa vemo,
da skoraj vse intervencije sodijo v to kategorijo.
274
socialno delo in (kazensko) pravo
LITERATURA
Barker, R. L., Branson, D. M. (1993), Forensic Social Work: Legal Aspects of Professional Practice.
New York: Haworth.
Davies, M. (ur.) (1997), The Blackwell Companion to Social Work. Oxford: Blackwell
Bring, F. (1988), Izvrševanje kratkotrajnih kazni zapora v Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti (raziskava št. 81).
-	(1994), Normativi in standardi za opravljanje socialnovarstvenih storitev na področju socialnega
varstva polnoletnih storilcev kaznivih dejanj. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti
(raziskava št. 107).
-	( 1990), Pravice zapornikov in njihovo varstvo v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri PF. (Raziskava št. 93)
Dekleva, B. (1995), Nove vrste vzgojnih ukrepov za mladoletnike. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo
pri Pravni fakulteti.
Gilling, d. (2001), Community Safety and Social Policy. European Journal on Criminal Policy, 9, 4:
381-400.
Šelih, a., Brejc, T. (1972), Mladoletnikovo vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih
sankcij. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 33).
Kavar Vidmar, A. (1990), Pomen prava v izobraževanju za socialno delo. Socialno delo, 29, 1—3.
Klanišek, a. (1960), Selekcija obsojenk za odprti kazensko-poboljševalni dom na Igu. Ljubljana, Inštitut
za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 4).
Skaberne, B. (1969), Analiza in uspešnost izvajanja ukrepa strožjega nadzorstva skrbstvenega organa.
Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 27).
Šelih, A. (1985), Nekateri vidiki trpinčenja otrok - pravno, medicinsko in socialno- varstveno
obravnavanje. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 72).
Šelih, A., Brejc, T. (1972), Mladoletnikovo vrednotenje kazenskega postopka in izvrševanja kazenskih
sankcij. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 33).
Šelih, A., Čonč, M. (1981), Vloga in pomen socialnega dela v kazenskem pravosodju proti
mladoletnikom. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti (raziskava št. 54).
vodopivec, K. (1974), Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation. Westmead: Saxon House.
275
Jolanta Pivorienë
ZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO V LITV
Litvansko socialno delo je utemeljeno na zmesi
tujih tradicij (zlasti iz ZDA) in domačega razume-
vanja, ki se je razvilo iz prostovoljnega dela in
dobrodelnih dejavnosti. Kot samostojna stroka se
je začelo razvijati po ponovni pridobitvi litvanske
samostojnosti in je tako najmlajša stroka v državi.
V članku razpravljamo o treh razvojnih stopnjah
socialnega dela:
•	predzgodovina profesionalnega socialnega
dela: socialna podpora pred pojavom socialnega
dela
•	obdobje profesionalizacije socialnega dela
•	tematike, s katerimi se bo treba spopasti v
bližnji prihodnosti.
SOCIALNA PODPORA
PRED POJAVOM
PROFESIONALIZIRANEGA
SOCIALNEGA DELA
Bagdonas (2001: 38-41) razlikuje več razvojnih
stopenj socialne podpore pred pojavom profesio-
nalnega socialnega dela v Litvi (Tabela 1).
Do leta 1794: obdobje Velike kneževine Litve
in zveze s Poljsko. Prvo zatočišče za revne in uboge
je bilo odprto leta 1518. Do leta 1794 je njihovo
število naraslo na 194, v katerih je bilo nastanjenih
skupno 5.279 ljudi, večinoma beračev. Močno
ukoreninjeno krščanstvo je spodbujalo pojav
prvih zatočišč in filantropsko dejavnost. V drugi
polovici osemnajstega stoletja je bila ustanovljena
komisija za zatočišča (ločeno za VKL in Poljsko).
Ta institucija je bila po svoji vlogi analogna sodob-
nemu zdravstvenemu sistemu in sistemu social-
nega zavarovanja skupaj. Komisija je regulirala
zatočišča in beračenje ter je delovala do leta 1808.
1794—1918: obdobje caristične okupacije. V
tem obdobju je večinsko prevladoval družinski tip
osnovne socialne podpore. Beračenje je bilo zelo
razširjeno, čeprav so se caristične oblasti proti
temu pojavu močno borile (aretacije, prisilno de-
lo, deportacije v Sibirijo). Pojavila so se združenja
invalidov in ustanovili so prve šole za hendike-
pirane. Filantropska dejavnost ni bila neznana,
vlogo negovanja prikrajšanih je opravljala tudi
cerkev.
Mesto komisije za zavetišča je prevzela novo-
ustanovljena služba za javno nego, ki je obstajala
do 1914.
V tem času so se pojavile dobrodelne organi-
zacije. Prvo je leta 1808 ustanovilo Vilniško dobro-
delno združenje, delovati so začeli tudi župnijski
dobrodelni uradi.
1918-1940: obdobje neodvisnosti med obema
vojnama. Prej poudarjeno nagnjenje k negovalnim
dejavnostim, dobrodelnosti in filantropiji se je še
razmahnilo, delovati so začele nevladne organiza-
cije.
Če vse skupaj strnemo, lahko ugotovimo, da
so se do leta 1940 s socialno podporo večinoma
ukvarjale cerkvene in posvetne filantropske orga-
nizacije in v manjši meri država. V času med 1940
in 1990 je v Litvi deloval sovjetski sistem socialne
varnosti. Njegove glavne značilnosti so bile centra-
lizacija, institucionalizacija, segregacija, medici-
nizacija. Definicije socialnega dela ni bilo, vseka-
kor pa v praksi ni mogla biti uveljavljena do leta
1990.
RAZVOJ POKLICNEGA
SOCIALNEGA DELA V LITVI
Prvi socialni delavci z Zahoda (državljani severno-
ameriških držav litvanskega rodu) so v Litvo prišli
v letih 1990/91 in organizirali prve delovne semi-
narje. To je bil začetek prvih programov za social-
277
ÍOLANTA PIVORIENE
Tabela 1 : Razvoj socialnega dela v Litvi po fazah
Vir: Bagdonas A. (2001), Practical and academic aspects of social work development in Lithuania.
STEPP: sociaUnë teorija, empirija, politika ir praktika. Vilnius: VU SpeciaUosios psichologijos
laboratorija (35-48).
no delo na univerzitetni in neuniverzitetni ravni.
Začetke je spremljal močan občutek optimizma
in vere, da bo socialno delo zgradilo boljši svet in
rešilo Litvo in njene prebivalce.
Proces ni bil lahek, bil pa je izjemno hiter. Jur-
kuvien (2002:12) primerja razvoj socialnega dela
v ZDA in v Litvi. Razvoj socialnega dela deli na
več stopenj: pojav dobrodelnih organizacij, zače-
tek izobraževanja za socialno delo, legalizacija sta-
novskih združenj socialnih delavcev, ustanovitev
šol za socialno delo, formalizacija izobraževalnih
standardov, začetek podiplomskega izobraževa-
nja, vpeljava dodiplomskih študijskih programov,
specializacija izobraževanja za socialno delo. V
ZDA se je socialno delo postopno razvijalo skoz
te stopnje od konca devetnajstega stoletja do da-
nes. V Litvi je šel razvoj profesionalnega social-
nega dela skoz naštete stopnje od začetkov leta
1992. Kar je v ZDA trajalo celo stoletje, se je v
Litvi zgodilo v desetih letih.
Tako hiter razvoj je socialnim delavcem, nji-
hovim učiteljem in oblikovalcem politik prinesel
velike izzive. Socialno delo v Litvi se je tako
soočilo s potrebo po:
•	prehodu od individualnega dela, kjer je od-
govornost individualna, na timsko delo
•	razumevanju odnosa med samopomočjo in
državno pomočjo in aplikaciji naučenega v praksi
•	ustvarjanju partnerskega odnosa med vlad-
nimi in nevladnimi organizacijami,
•	začetku komunikacije med prostovoljnimi
in profesionalnimi socialnimi delavci
•	razvoju skupne profesionalne identitete.
Ta in ostala vprašanja so bila rešena v obdobju
med 1992—2002, ki ga lahko opredelimo kot raz-
vojno obdobje socialnega dela. Še vedno traja,
tako da je evalvacija opravljenega težka. V naših
močeh je le, da opišemo trenutno stanje, pokaže-
mo glavne probleme in potegnemo zaključke.
Walter Lorenz je leta 2002 na konferenci v
Montpellieru povedal, da sta bili na začetku glavni
nalogi socialnega dela in razvoja izobraževanja
zanj profesionaUzacija (institucionalizacija) in
akademizacija, sedaj pa sta glavni nalogi postali
harmonizacija in standardizacija. Vsi ti cilji so v
Litvi pomembni hkrati.
INSTITUCIONALIZACIIA,
PRAVNA PODLAGA ZA
SOCIALNO DELO V LITVI
Po ponovni pridobitvi litvanske neodvisnosti ni
bilo v državi nobene pravne podlage za socialno
delo. Sedaj to področje ureja zakon o socialnih
storitvah. Poleg tega, da definira socialne storitve
in jih klasificira, našteje tudi želene učinke ponu-
jenih storitev in okoliščine, v katerih so te zago-
tovljene. Pomembna dokumenta, ki pokrivata to
področje, sta še »Strokovni profil socialne delavke
(socialnega delavca)«, »Zahtevane kvalifikacije za
socialne delavce in postopek potrjevanja kvalifi-
kacij«. V slednjem piše, da je za poklicno oprav-
ljanje socialnega dela obvezna visoka izobrazba.
V desetih letih institucionalizacije socialnega
dela so začele delovati prve formalne organizacije.
Združenje socialnih delavcev Litve (1993) je po-
stalo glavni element strokovne samoregulacije:
ukvarja se z podeljevanjem licenc socialnim de-
lavcem, nadzoruje spoštovanje etičnega kodeksa.
278
IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO V LITVI
ščiti pravice socialnih delavcev. Dve novi organi-
zaciji sta bili ustanovljeni v letih 2002/03: Zdru-
ženje nadzornikov Litve in Združenje šol za social-
no delo Litve. Ustanovitev teh združenj je tesno
povezana s procesom akademizacije.
AKADEMIZACIJA
Izobraževanje za socialno delo se je v Litvi začelo
1992. Prva šola za socialno delo še ni bila v okviru
univerze. Istega leta pa se je začel tudi prvi univer-
zitetni program.
Leta 1992 ni bilo v Litvi nobenega strokov-
njaka za socialno delo. Leta 2000 se je število
kvalificiranih socialnih delavk in delavcev (vključ-
no s socialnimi pedagogi) povzpelo na 825; med
njimi se jih je 395 strokovno usposobilo in prido-
bilo diplomo na univerzi, 430 pa na višjih strokov-
nih šolah za socialno delo. Trenutno doživlja šo-
lanje za socialno delo pravi razmah: v akadem-
skem letu 2000/01 je bilo na programe socialnega
dela ah socialne pedagogike vpisanih več kot
2.500 študentov, medtem ko je usposobljenih
socialnih delavcev že okoli 4.000 (Bagdonas 2001 :
45).
Tega leta se je povečalo tudi število izobraže-
valnih institucij. Na začetku so bile ena višja stro-
kovna šola in dve fakulteti. Socialne delavce v Litvi
v letu 2002/03 usposablja šest višjih strokovnih
šol in deset v okviru posameznih univerz delujočih
fakultet (Tabela 2).
Visokošolski zavodi izvajajo tako dodiplomske
kot magistrske študije socialnega dela. Stalno
potekajo tudi izobraževalni programi za socialne
delavce. V primerjavi z ostalimi družbenimi
vedami pa opazimo, da socialnemu delu še vedno
manjka program doktorskega študija. Socialno
delo je eden najbolj popularnih poklicev v Litvi
(lani je bilo število prijavljenih na šole na socialno
delo zelo blizu tistim za menedžment, javno
upravo in pravo, ki so že dolga leta najbolj
popularni poklici v Litvi). Slika 1 kaže rast števila
študentov v eni izmed visokih šol za socialno delo
(Veckienen 2002: 12-14).
Slika 1: Rast števila študentov na Inštitutu za so-
cialno delo (VMU) 1995-2002
Na inštitutu za socialno delo (takrat centru
strokovnega izobraževanja za socialno delo na
univerzi Vytautas Magnus) se je program social-
nega dela začel leta 1992, prvi študenti pa so di-
plomirah leta 1995. Za razvoj izobraževanja za
socialno delo v Litvi je značilno, da so prve visoko-
šolske institucije izobraževanja za socialno delo
(Univerza Vytautas Magnus in Univerza v Vilniu-
su) najprej ponudile magistrske programe. Naj-
prej je bilo treba izobraziti učitelje, ki naj bi nato
prevzeli razvoj socialnega dela v državi.
Inštitut za socialno delo so ustanovili Ameri-
čani, ki jih je povabila litvanska Karitas. Prvi litvan-
ski učitelji so bili usposobljeni leta 1994 in število
tujcev se je zmanjšalo. Ker si je novi program šele
279
JOLANTA PIVORIENE
moral izboriti priznanje univerze, je bilo težko
zagotoviti delovna mesta s polnim delovnim ča-
som in profesorji so bili zaposleni le za polovični
delovni čas. Najpomembnejši trenutek razvoja
inštituta za socialno delo je napočil leta 1996, ko
so se Američani umaknili z vodilnega mesta inšti-
tuta in prepustili direktorsko mesto Litvancu. To-
vrstna praksa štiriletnega delovnega sodelovanja
med tujci in domačini v Litvi ni ravno običajna.
Omogočila je razvoj kvalitetnega študijskega pro-
grama za socialno delo, ki, kakor je v navadi, zdru-
žuje teorijo, prakso in raziskovalno delo.
Sedaj so študijski programi vseh litvanskih
visokošolskih institucij za socialno delo precej iz-
delani. Hkrati pa sta akademizacija in nepričako-
vano hiter akademski razvoj s seboj prinesla tudi
mnogo problemov. Med najbolj perečimi je pov-
praševanje na trgu delovne sile. Uradni podatki
kažejo, da bo čez šest let več diplomantov kot
prostih delovnih mest, medtem ko neodvisne ra-
ziskave kažejo, da naj bi se to zgodilo že v treh
letih (Šuliakait2002: 51).
Med reševanjem problemov, ki sta jih prinesli
akademizacija in institucionalizacija, moramo
imeti v mislih še dva druga cilja: standardizacijo
in harmonizacijo.
STANDARDIZACIJA
Kot kaže že Tabela 2, so institucije visokega šol-
stva v Litvi zelo raznovrstne in enoten sistem viso-
košolskega izobraževanja ne obstaja. Študenti, ki
so končali višjo šolo za socialno delo in želijo pri-
dobiti univerzitetno diplomo, se morajo vpisati v
prvi letnik dodiplomskega študija, čeprav prvi dve
leti slednjega obsegata zgolj osnovno izobrazbo
za socialno delo, ki so je bili ti študenti že deležni.
Učni načrt programov za socialno delo za višje
šole je standardiziran. To se je zgodilo zato, ker
so morali zavodi pridobiti mednarodno akredita-
cijo. Na univerzitetni ravni enotni učni načrt za
socialno delo pač ne obstaja; namesto litvanskega
socialnega dela imamo socialno delo Vilniusa,
Kaunasa ali Klaipede. Univerze bodo šle v proces
pridobitve mednarodne akreditacije naslednje
leto in mogoče bo to pomagalo pri vzpostavljanju
izobraževalnih standardov za univerzitetno izo-
braževanje za socialno delo in premagalo eklek-
ticizem, ki v njem trenutno prevladuje.
Tu lahko pripomnimo še, da se praksa social-
nega dela razlikuje od raziskovalnih modelov, toda
to temo bomo obravnavali v luči naslednjega cilja
- harmonizacije.
HARMONIZACIJA
Do sedaj smo razpravljali predvsem o formalni
organizaciji, o vprašanjih institucionalizacije, aka-
demizacije in standardizacije. Harmonizacija pa
se dotika bolj konceptualne plati razvoja social-
nega dela.
Govoreč z univerzitetne pozicije, se kot eno
najpomembnejših vprašanj kaže medsebojna po-
vezanost med prakso, poučevanjem in raziskoval-
nim delom. Hiter razvoj socialnega dela je pustil
nekaj problemov nerešenih. Poudarek na akade-
mizaciji je ustvaril dokajšnjo praznino med aka-
demsko sfero in vsakodnevno prakso. Ta fenomen
bi lahko imenovali »kultura molka«. V Litvi je ta
pojem dokaj nov, prihaja pa od finskih socialnih
delavcev. Ulla Mutka (Karvinen et al. 1999: 19)
razpravlja o »kulturi molka« v finskem socialnem
delu v devetdesetih. Ta koncept se nanaša na »sta-
nje, kjer obstaja tako jasna hierarhija med teoret-
skim in praktičnim znanjem, da praktične izkušnje
veljajo za nepomembne pri ustvarjanju teoretske
misli in celo pri izgradnji korpusa vednosti stroke.
»Tihi« socialni delavci, ki si ne upajo niti pisati
niti sodelovati v teoretskih debatah, so po tej avto-
rici stranski učinek protislovne akademizacije izo-
braževanja za socialno delo.
Redni študentje v Litvi navadno nimajo prak-
tičnih izkušenj s socialnim delom. Na dodiplomski
ravni je supervizija skupinska, na podiplomski in-
dividualna. Redni študenti so redko zelo zainte-
resirani za »stare socialne probleme«, kot sta ne-
zaposlenost in alkohol. Pač pa na univerzo prina-
šajo zelo sveže razumevanje »novih socialnih pro-
blemov«, na primer zlorabe drog in beguncev. Te
nato profesorji konceptualizirajo in dalje o njih
razpravljajo s socialnimi delavci, ki študirajo ob
delu ah obiskujejo tečaje za usposabljanje. Na
drugi strani so socialni delavci bolj zainteresirani
za »stare probleme« in študentom prek profesor-
jev ponujajo realističen pogled nanje. Še več, v
času prakse in supervizije na terenu obstaja direkt-
no sodelovanje med študenti in socialnimi delavci.
Interakcije torej obstajajo. Tovrstni komunikacij-
ski proces ustvari več priložnosti za konceptualiza-
cijo prakse socialnega dela in spodbuja praktikan-
te ne samo k prakticiranju, temveč tudi k aktivne-
mu sodelovanju pri znanstvenem delu. V vsakem
280
IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO V LITVI
primeru je univerza edini posrednik med teorijo,
prakso in raziskovalnim delom. To je bilo na začet-
ku precej boleče razumeti, saj je bila ob začetkih
izobraževanja za socialno delo v Litvi prisotna
vera, da je izobraževanje najpomembnejša kom-
ponenta za razvoj socialnega dela v državi. V
nekem trenutku je bilo res tako, toda sedaj se je
treba pomakniti na naslednjo stopnjo in posvetiti
več pozornosti standardizaciji in harmonizaciji,
ne le akademizaciji in institucionalizaciji. Prišel
je čas, ko izobraževanju ne gre več pripisovati vo-
dilne vloge. Ceniti je namreč treba vzajemno sode-
lovanje med akademijo in prakso. Ta pogled omo-
goči, da vzpostavimo višje standarde socialnega
dela v deželi, in povrh omogoča tudi sodelovanje
v evropskih razpravah in projektih.
EVROPSKE DIMENZIJE V RAZVOJU
SOCIALNEGA DELA V LITVI
Med prepoznavnimi značilnosti razvoja socialne-
ga dela v Litvi je njegova odprtost. Iniciativa za
socialno delo v Litvi je bila sicer litvanska, kot
smo omenili že zgoraj, toda z velikim vplivom
tujcev. Zgodnje izkušnje v komunikaciji in partner-
stvu so omogočile pridruževanje različnim med-
narodnim pobudam.
Litva aktivno sodeluje v programih študentske
in učiteljske izmenjave (program Socrates), v te-
matskih mrežah (Erasmus, 5. FP), v evropskih pro-
jektih (5. FP, Phare, Leonardo in drugi).
Mnoge šole za socialno delo so organizirale
mednarodne konference, ki so omogočile ne le
razprave o posameznih temah, temveč tudi eval-
vacijo desetletnega dela in razmišljanja o izzivih
prihodnosti.
Najšibkejša plat evropske dimenzije je »formal-
na« razpršenost znanstvenih informacij. Le zelo
malo člankov litvanskih avtorjev je objavljenih v
priznanih mednarodnih revijah. Tudi litvanski
socialni delavci in teoretiki so si nabrali precej
izkušenj, ki bi jih lahko delili z drugimi. Izmenjava
izkušenj ob hkratnem doseganju mednarodnih
standardov za objave je eden od ciljev v najbližji
prihodnosti.
SKLEPNE OPOMBE:
CILJI ZA PRIHODNOST
Hiter razvoj socialnega dela v Litvi je po Paynu
(po Zaviršek 1996: 65-66) potekal v treh fazah.
Prvotni pristop v Litvi je bil individualistično-
reformističen, kjer so z ljudmi začeli delati na hitro
usposobljeni zaposleni v novoustanovljenih služ-
bah za socialno delo, »osredotočajoč se na indi-
vidualne probleme in izboljšujoč socialne storitve
z namenom doseganja večje učinkovitosti«. Na-
slednji vidik je bil socialistično-kolektivističen. Ta
je povezan z razvojem novih formalnih in nefor-
malnih organizacij, kar omogoča »spodbujanje
sodelovanja in vzajemne podpore z namenom,
da bi najbolj zatirani in prikrajšani ljudje pridobili
več nadzora nad svojimi lastnimi življenji«. Zadnji
vidik je refleksivno-terapevtski, katerega glavna
lastnost je »spodbujanje in lajšanje osebne rasti
in samorealizacije posameznikov, tako da ljudje
pridobijo moč nad svojimi lastnimi občutki in na-
činom življenja«. V Litvi to omogoča državna pod-
pora in tudi v mednarodnih primerjavah visoki
izobraževalni standardi, ki prinašajo moderno
razumevanje socialnega dela.
Vendar ostaja še precej stvari, ki jih je treba
postoriti na področju razvoja socialnega dela. Kot
najbolj pereče probleme lahko navedemo:
•	implementacija doktorskega študija social-
nega dela; magistrski študij mora biti dopolnjen s
študijem psihologije, sociologije ali edukologije
na doktorski ravni ali s študijem v tujini (večinoma
na Finskem)
•	prilagajanje izobraževalnim standardom EU
•	prilagoditi število študentov zahtevam trga
delovne sile
•	izmenjava izkušenj znotraj in zunaj države.
To so kratkoročni cilji, v katerih se zrcalijo
lokalna in globalna vprašanja, s katerimi se sooča
socialno delo in v katerih se kaže trenutno stanje
izobraževanja za socialno delo v Litvi.
281
jolanta pivoriene
LITERATURA
Bagdonas, A. (2001 ), Practical and academic aspects of social work development in Lithuania, STEPP:
socialin teorija, empirija, politika ir praktika. Vilnius: VU SpeciaUosios psichologijos laboratorija.
jurkuvien, R. (2002), Lietuvos socialinio darbo mokyklos, kaip sociahns novacijos, pastarojo
dešimtmečio kontekste. V: Socialinio darbo raida ir perspektyvos: Konferencijos pranešims tezs.
Kaunas (12-13).
Karvinen, S., Poso, T., Satka, M. (ur.) (1999), Reconstructing social work research. University of
Jyvaskyla.
ŠuLiAKAiT, A. (2001 ), Socialinis darbuotojs pasiklos ir paklausos perspektyvos. Kaunas: VDU (magistro
tezs).
Veckiene, N. (2002), Socialinio darbo studijs ypatumai Vytauto Didžiojo Universitete. V: Socialinio
darbo raida ir perspektyvos: Konferencijos pranešims tezs. Kaunas (13-14).
Zaviršek, D. (1999), Civil Society, Memory and Social Work. International Perspectives in Social
Work, I, 1:65-73.
282
Srečo Dragoš
METAETIKA V SOCIALNEM DELU
Vse, kar počnemo, lahko počnemo s premislekom
ah brez. Isto velja za področje moralnih odločitev.
Te so lahko vsebovane v naših ravnanjih zavestno,
premišljeno, načrtno, aH pa brez premisleka, ne-
reflektirano. V prvem primeru o njih razmišljamo
in se sprašujemo, kakšna moralna odločitev je v
dani situaciji boljša aH slabša in zakaj velja za tako
- ko si postavljamo vprašanja te vrste, se gibljemo
na področju etike. To je filozofska disciplina, ki
se ukvarja s pravih oz. merili za presojanje social-
nih ravnanj, zato jo pogosto označujejo tudi z
izrazom »normativna« aH »vsebinska« etika (gl.
Miščevič, Kante, Klampfer, Vezjak 2002: 98).
Etika je teorija o morali, torej o tem, zakaj naj
ravnamo na določen način, zakaj veljajo nekatere
odločitve za dobre, poštene, pravilne, druge pa
za njihovo nasprotje, katere so odločilne okoHšči-
ne in argumenti za kvalifikacijo moralnih ravnanj
itn.
V drugem primeru, ko si takih vprašanj ne po-
stavljamo, pa se gibljemo na področju, ki ga lahko
tu opišemo kot implicitno ali praktično etiko. Prak-
tična (nereflektirana) etika ostaja implicitna zato,
ker se zanašamo na neko rutino, ki se v zvezi z
nameravanim početjem aH pa zaradi socialnega
konteksta, v katerem se gibljemo, zdi splošno
sprejemljiva in povsem zadostna. Namesto siste-
matičnega premisleka o možnih utemeljitvah in
smiselnosti svojega početja se zatekamo k obraz-
cem, navodilom, receptom, ki v družbenih pra-
ksah s svojo inertno prisotnostjo zbujajo videz
samoumevne veljavnosti (najpogosteje zaradi
dolgotrajnega ponavljanja ali zaradi podpore
institucionalnih avtoritet, ki jih vzdržujejo). Prak-
tična prednost take drže je, da se nam ni treba
vsakokrat znova obremenjevati s teoretskimi pre-
misleki, saj jih pri večini vsakodnevnih opravil
dejansko ne potrebujemo. Če bi poskušaH vsako
svoje ravnanje teoretsko preverjati z navezavo na
argumente s področja etike, bi pri precejšnjem
deležu nameravanih opravil ostali praznih rok,
saj niso vse dileme, v katerih se znajdemo, etične
vrste (če se v trgovini odločam, aH bom kupil ržen
aH koruzen kruh, mi ne bo olajšala izbire nobena
teorija morale). Kljub očitnim in številnim pri-
merom odločitev, ki jih lahko povsem zadovoljivo
rešujemo brez navezave na etično področje, se
kažejo pomanjkljivosti take nereflektirane drže v
treh vrstah slabosti: v nezmožnosti razlikovanja
moralnih dilem, v nezmožnosti za inovacije v ru-
tinah z moralno konotacijo in v nezmožnosti raz-
reševanja moralnih protislovij. Poglejmo po vrsti.
•	Brez refleksije storjenega aH nameravanega
dejanja ostanemo neopremljeni za razlikovanje
med ravnanji z moralnim obeležjem, kjer je torej
etični razmislek nujen za pravilno odločitev, in
med ravnanji brez moralnih dimenzij (npr., kdaj
je poklicno opravilo socialne delavke zgolj stro-
kovna dilema in kdaj gre tudi za strokovno etično
dilemo).
•	Brez refleksije lahko nekritično povzemamo
in ohranjamo v svojem ravnanju rutinske vzorce,
ki tudi z moralnega vidika niso več tako funkcio-
nalni za vpletene akterje, kot so mogoče bili v
času svojega nastanka. Ker lahko zaradi spreme-
njenih socialnih razmer vzorec, ki je bil včasih
koristen, začne producirati slabe učinke, je refle-
ksija pogoj za odločanje o njegovi izboljšavi ali
opustitvi.
•	Vsakodnevne praktične situacije, v katerih
»se odločamo« brez etične refleksije (torej po ob-
stoječih, že izdelanih vzorcih, ki jih nevprašljivo
upoštevamo), nas lahko postavijo v dileme, ki vse-
bujejo tipične moralne izbire, čeprav so te že »raz-
rešene« v vzorcih, ki jih nekritično sprejemamo.
Ker pa ponudniki teh vzorcev pogosto niso uskla-
jeni med seboj, so protislovni tudi vzorci ravnanja;
vzemimo vstop v NATO, pravice homoseksualcev.
283
SRECO DRAGOS
genski inženiring, smrtno kazen, umetno oplo-
ditev itn. - na ta vprašanja imajo tradicionalni
ponudniki vedenjskih obrazcev (cerkve, politične
stranke, ožje socialne skupine, ki jim pripadamo)
bistveno različne in pogosto nasprotne odgovore.
Brez refleksije ne moremo preseči protislovij,
pred katera smo postavljeni z rutinsko rabo raz-
položljivih obrazcev.
Iz tega izhajajo za praktično etiko štirje sklepi.
Prvič, v vsakdanjosti se zelo pogosto odločamo
brez izrecne navezave na teorije etičnih ravnanj,
saj je veliko situacij, ki sploh ne vsebujejo moralnih
dimenzij. Ko socialna delavka ne more dodeliti
stanovanja uporabniku, ki je brez strehe nad gla-
vo, to ni moralna dilema (saj socialna delavka
nima vpliva na dodeljevanje stanovanj). Čeprav
taki primeri ne vsebujejo moralne konotacije,
vseeno sodijo na področje praktične oz. implicitne
etike, saj je za življenjsko držo znotraj praktičnega
obzorja etike značilno, kot smo videli zgoraj, da
ni opremljena za prepoznavanje etičnih dilem niti
za ravnanje z njimi. Drugič, čeprav so mnoge
situacije v privatni in poklicni sferi brez moralne
dimenzije, so vseeno pogoste tudi dileme s tipično
moralno dimenzijo, ki pa kljub temu ne potre-
bujejo etične refleksije. Recimo, socialna delavka
opazi, da je uporabniku padla iz žepa denarnica
- ali naj tiho počaka, da končata razgovor, in si
prisvoji denarnico, ko uporabnik gre, ali pa naj
ga opozori, da jo je izgubil? Dilema ima nedvom-
no moralno konotacijo, ki pa je take vrste, da ne
potrebuje posebnega etičnega razmisleka za ugo-
tovitev, kaj je prav in kaj ni. Opredelitev tatvine,
njena kvalifikacija in napotila za ravnanje so za
take situacije vsebovana v mnogih normativnih
sistemih (splošnih kulturnih, verskih, pravnih,
profesionalnih, osebnih), torej se ni treba zatekati
v območje teorij, da bi ugotovili, kaj naj socialna
delavka v tem primeru stori. Torej se praktična
etika od normativne (oz. vsebinske) ne razlikuje
po tem, da bi bila brez moralnih dilem, ampak v
poudarku, kako jih rešuje. V območju praktične
etike rešujemo moralne dileme bodisi s praktici-
ranjem obstoječih receptov (namesto s teoretskim
premislekom), s katerimi nas zalagajo institucije
in tradicije, bodisi moralnih dilem sploh ne rešu-
jemo, ker jih ne prepoznamo, ah pa se z njimi ne
srečamo, ker gre za moralno nevtralne situacije.
Tretjič, praktična etika je koristna, saj nam olajšuje
večino vsakodnevnih ravnanj, ker jih ne obreme-
njuje vedno znova s teoretskim premislekom. Nav-
sezadnje ravno implicitne predpostavke o zane-
sljivosti razpoložljivih obrazcev omogočajo tudi
ljudem, ki o teoriji (normativne etike) ne vedo
ničesar, da se zvečine kljub temu brez večjih težav
znajdejo v vsakodnevnem življenjskem svetu. In
četrtič, socialna funkcionalnost praktične etike je
omejena s prej naštetimi slabostmi. Odpove ta-
krat, ko se akter v vsakdanjosti znajde pred mo-
ralno problematično situacijo, ki je pomembna
za udeležence in je dosegljivi vzorci moralnega
ravnanja ne razrešujejo. V teh primerih ostaja
akter - če vztraja v implicitni etični drži - neo-
premljen za rešitev problema, nezmožen kritične
distance do rutinsko prevzetih vzorcev in ne-
sposoben za razlikovanje moralnih od amoralnih
dilem.
Korekcija praktične etike je možna z navezavo
na normativno etiko. Kot bomo videli pozneje,
pa tudi pri uporabi normativne etike naletimo na
etične probleme, ki niso rešljivi znotraj nje. Nor-
mativna etika se ukvarja z razlago osnovnih, eti-
čno relevantnih pojmov in s premisleki o ne/us-
treznosti posameznih teorij moralnega ravnanja,
ne opremlja pa nas z vednostjo o tem, kdaj naj
sploh uporabimo tak premislek, kako spoznamo
situacije, kjer postane etična presoja smiselna, pri-
poročljiva ali celo nujna, kakšna je narava moral-
nih motivacij, narava obstoja moralnih lastnosti,
od kod izvirajo pomeni moralnih pojmov, kot so
dobro, slabo, pravilno, pošteno itn. Odgovori na
ta vprašanja so potrebni za uporabo spoznanj s
področja normativne etike, čeprav presegajo nivo
same normativne etike. Zato se s temi vprašanji
ukvarja metaetika. V nadaljevanju bom pokazal,
da je metaetika pomembno področje tudi za re-
ševanje profesionalnih etičnih dilem v socialnem
delu. Razlikovanje omenjenih treh ravni etike
ponazarjam v shemi 1, ki jo je treba brati od spo-
daj navzgor. Osnovni nivo etičnega ravnanja je v
spodnji vrsti (a) tabele, ki ponazarja »logiko« vsa-
kodnevnih odločitev; te so pogosto tako rutinske,
da se jih sploh ne zavedamo. Ko delovanje na tem
osnovnem nivoju postane nezadostno, nastale
situacije, povezane z našimi odločitvami, pa po-
stanejo preveč pomembne, da bi jih lahko samo-
umevno prepustili »rešitvam« na tej ravni, poraste
relevantnost teoretskih pristopov (b). Z njimi re-
flektiramo nastalo situacijo, se zavemo možnih
rešitev in z uporabo teoretskih konstruktov ute-
meljimo odločitve. Nad drugim nivojem pa je v
prvi vrsti tabele prikazan nivo metaetike (c) kot
nadgradnja prejšnjih dveh.
284
METAETIKA V SOCIALNEM DELU
Shema 1: Trije nivoji etičnega odločanja
Posamezne nivoje, povzete v tabeli, lahko
ponazorimo s preprostim primerom, ki vsebuje
etično dilemo. Na primer, ah naj damo nezna-
nemu beraču, ki nas ogovori na uhci, denar ali
ne. Kakšno ravnanje je najprimernejše v taki situa-
ciji in kako ga izpeljati?
a) Na ravni praktične etike o tem ne bomo
razmišljali, ampak ravnali v skladu z navado
določenega okolja ali v skladu z lastnim stališčem,
ki smo ga zavzeli že nekoč prej, ko smo se sre-
čevaH s podobnimi primeri, zdaj pa ga imamo
nekako »na zalogi« in ga brez posebnega razmi-
sleka aktiviramo vselej, ko se znajdemo v takih
ali podobnih situacijah.
b) Ko se mi zgornja rutina iz kakršnih koli ra-
zlogov zdi nezadostna, bom poskušal svojo od-
ločitev premisliti in racionalno utemeljiti. S tem
že posežem na nivo normativne etike. Če se npr.
oprem na Kantovo etiko dolžnosti, potem bom
daroval beraču denar pod pogojem, če se izkaže
dejanje za pozitivno tudi v primeru, ko ga posplo-
šimo v univerzalno etično maksimo - če bi vsi
TIPIČNA VPRAŠANJA
•	}e določena dilema sploh moralno relevantna
ali ni?
•	Je res vselej moralno reševati moralno dilemo
z uporabo moralnih kriterijev?
•	Če je dilema moralno relevantna in »zahteva«
moralno ravnanje, s kakšne vrste moralnimi
sistemi imam opravka v situaciji, na katero se
odzivam?
•	Če imam v situaciji opravka s konfliktnimi
moralnimi sistemi, kateremu naj dam prednost
in zakaj?
•	Kaj je najbolj dobro in pravilno (ravnanje,
lastnost, posledica): tisto, kar je maksimalno
koristno za vse, ali tisto, kar ostane socialno
funkcionalno tudi, ko dejanje posplošimo na
vse ljudi, ali pa je odločilna le vsebina odličnosti
(česa aH koga)?
•	Naj odobravam aH obsojam (in pod kakšnimi
pogoji): vojno v Iraku, evtanazijo, splav, samo-
mor, smrtno kazen, neobičajne spolne prakse,
umetno oploditev samskih žensk, socialno
neenakost, svobodo govora tudi za rasiste in
verske nestrpneže?
•	vprašanja v zvezi s konkretno moralno dilemo
oz. situacijo so redkejša od trditev in opis
problema je deležen manj pozornosti kot opis
odgovornosti vpletenih
•	vprašalni stavki, začeti z vprašalnico »zakaj«,
so pogostejši pri iskanju krivcev za nastalo
situacijo kot pa za opisovanje same situacije;
hkrati pa so vprašalnice »zakaj« pogostejše
pri opisu nastale situacije kot pri razlagi
uporabljanih moralnih izrazov in pojmov
(kot so dobro, pravično, dolžnost itn.)
285
SRECO DRAGOS
dajali beračem denar, bi olajšali eksistenčno stisko
najbolj potrebnim in (tudi) na ta način malce pre-
razporedili neenakost prejemkov v prid najnižjim
slojem. Vendar pa lahko s sklicevanjem na isto
kantovsko maksimo dokazujem tudi nasprotno,
da je moralna dolžnost ravno ne dati denar bera-
ču, saj če bi to vsi počeU, bi v družbi zmanjšali
motivacijo za prevzemanje enostavnih, nujnih in
najnižje plačanih del, hkrati pa bi taka praksa -
če bi postala vsesplošna - slabila motivacijo labil-
nejšim posameznikom za razvoj njihovih oseb-
nostnih potencialov, kar lahko človek stori samo
skoz kreativne dejavnosti, za katere pa vemo, da
zahtevajo vsaj nekaj samodiscipline in odrekanja.
Navsezadnje je splošno znano, da večina beračev
nažican denar zapije, torej je vehka verjetnost,
da z dajanjem denarja podpiram alkoholizem.
Eden od Kantovih pogojev moralnega ravnanja
je tudi zapoved, da se vsakega človeka v vsaki si-
tuaciji obravnava kot cilj (oz. brezpogojno vred-
noto) in ne kot sredstvo za pridobitev česa dru-
gega. Torej beraču ne bom daroval denarja, ker
nočem, da ga porabi za alkohol (kar bi zelo ver-
jetno storil), lahko pa ga peljem na kosilo ali mu
kupim sendvič, kar bo gotovo bolj blagodejno
vplivalo na njegovo osebo, ki mi je cilj. A če člo-
veka in njegovo blaginjo res obravnavam kot cilj
sam po sebi, potem si mu ne bom drznil vsiljevati
način uporabe darovane miloščine (plačam ti
hrano ah pa ne dobiš nič), saj ga s tem naredim
še bolj neavtonomnega. Ne le, da mu potrdim,
kar ve že od prej, namreč, da v trenutku, ko me
prosi za denar, manifestira svojo odvisnost od
mene, pač pa ga še dodatno spravljam v novo od-
visnost z diktiranjem pogojev (hrana ali nič), na
katere mora pristati, če hoče kaj dobiti. Skratka,
če mi oseba pomeni cilj oz. vrednoto sama po
sebi, potem mora to veljati prav za vsakega človeka
(ne glede na njegove navade). Takoj ko krnim
njegovo avtonomijo, ga zanikam kot vrednoto. Ali
ni prav to, da je bila miloščina zelo pogosto zdru-
žena z nadzorom (darovalca nad prejemnikom),
spravilo dobrodelnosti na slab glas? Čeprav je bilo
seveda vedno utemeljeno z dobrimi nameni. Po
eni strani je poglabljalo nadzor in odvisnost, po
drugi strani (pri darovalcih) pa je vodilo v pater-
nahzem in hinavščino. Ni naključje, da dobro-
delnost zaide v tako slepo ulico v vseh družbah,
kjer ostaja prevladujoča ah celo edina oblika so-
lidarnosti (kjer so npr. odsotni mehanizmi social-
ne države). Se je mogoče izogniti taki pasti z da-
rovanjem denarja brez pogojevanja, recimo v
smislu načela, da darujemo vsakomur, ki nas
prosi, saj nam je vsak človek najvišji cilj, vrednota?
Ali lahko imamo zaradi te maksime za moralno
dejanje tudi darovanje denarja slepcu, ki takoj,
ko mu pokažete hrbet, »čudežno« spregleda, ali
hromcu, ki brž, ko prejme denar, steče stran?
Sicer se lahko izgovorimo, da je naše darovanje
moralno, ker ga je vodil plemenit namen (poma-
gati sočloveku), od tod naprej pa ne moremo biti
odgovorni, ker smo žrtev goljufije. Toda ali za mo-
ralno dejanje res zadostuje zgolj plemenit namen,
ne glede na posledice? V 19. stoletju se je na Slo-
venskem razpasla moda posvajanja revnih afriških
otrok, ki pa se ni ohranila, saj so posvojeni otroci
kmalu umrli. So bile te posvojitve moralne (namen
je bil gotovo plemenit)? Navsezadnje, če daro-
vanje goljufivemu beraču smatramo za moralno
dejanje, čeprav smo bili žrtev goljufije, ali je
mogoče, da istemu beraču ob ponovnem srečanju
ne bi dali denarja, ker zdaj vemo, da je goljuf,
hkrati pa bi še vedno imeli svoje prejšnje dejanje
za moralno in ne npr. za naivno? Je dejanje sploh
lahko moralno, če ga nismo pripravljeni ponoviti,
ko zvemo za vse okoliščine, ki ga spremljajo? Kaj
pa, če moralnosti ne utemeljujemo z namenom,
ampak z doseženim učinkom, ki je neodvisen od
moralnih vrlin prejemnika? Ali ni res, da tudi tisti,
ki beračijo z goljufanjem, dejansko potrebujejo
denar, ravno tako ali pa še bolj kot negoljufivi
berači? Zakaj bi sicer to počeli? Če se torej
odločimo dajati denar samo iskrenim beračem,
goljufivim pa ne, kaj v tem primeru v resnici
počnemo? Ali res darujemo človeku, ker nam je
sam po sebi cilj, ali pa dejansko s selekcioniranjem
beračev na goljufe in negoljufe nagrajujemo po-
štenost poštenih beračev in kaznujemo goljufivost
nepoštenih? Torej nam ni bila najvišja vrednota
človek sam po sebi, ampak določena vrlina. Teo-
rija, ki za kriterij moralnosti upošteva le posledice
dejanj in ne namenov, se imenuje utilitarizem. Za
to smer je merilo pravilnosti dejanja prispevek
tega dejanja k splošni blaginji, k sreči večjega
števila ljudi oz. k zadovoljitvi njihovih potreb (naj-
znamenitejša avtorja sta Jeremy Bentham in John
Stuart Mill). Merilo koristnosti moralnega dejanja
je Mili formuliral kot »ugodje in odsotnost bole-
čine«, medtem ko učinki v nasprotno smer storje-
nih dejanj povečujejo »bolečino in pomanjkanje
ugodja« (gl. Miščevič 2002: 80). To pomeni, da
bo naše dejanje moralno samo takrat, ko bomo z
njim proizvedli presežek ugodja nad neugodjem,
v nasprotnem primeru, ko je vzbujena bolečina
286
METAETIKA V SOCIALNEM DELU
večja od količine ugodja, pa bomo dejanje kvali-
ficirali za nemoralno. Toda ali to pomeni, da bi
bilo naše darovanje beraču bolj moralno, če poleg
ugodja, ki mu ga omogočimo z miloščino, omogo-
čimo ugodje tudi sebi (recimo, ko se s svojo dobro-
delnostjo hvalimo v javnosti in si s tem kot dobrot-
nik zvišamo ugled). Bi bilo torej tako dejanje bolj
moralno od darovanja, s katerim se ne hvalimo
in od katerega ima otipljivo korist samo prejemnik
pomoči, ne pa dajalec? Če je odločilna le koHčina
storjenega ugodja, potem bi bilo početje tistega,
ki da beraču minimalno vsoto denarja in se izdat-
no hvali s svojo darežljivostjo, moralno enako-
vredno početju drugega darovalca, ki da beraču
zelo veliko denarja in ostane dosledno anonimen.
V obeh primerih je količina storjenega ugodja pri-
bližno enaka, le da je v prvem primeru porazde-
ljeno med oba, v drugem pa ostaja bolj na pre-
jemnikovi strani. Po Millovi utilitaristični logiki
bi lahko tudi trdili, da je darovanje določene vsote
denarja moralno večvredno, če ga daruje bogataš,
saj je zanj denarni izdatek zanemarljiv in pri tem
ne bo občutil izgube, medtem ko bo darovanje
iste vsote moralno manjvredno, če jo bo daroval
revnejši človek, ki bo to občutil kot strošek, zaradi
katerega se bo moral čemu odreči, s tem pa si bo
povečal neugodje, kar se bogatašu seveda ni zgo-
dilo. Še brutalnejši primer: sadistično izživljanje
nad žrtvijo postane moralno negativno dejanje
samo s pogojem, da je bolečina, ki jo trpi žrtev,
večja od mučiteljevega užitka, sicer pa izživljanje
nad človekom ni nič apriori slabega. Absurdnost
te logike se pokaže že prej, že v samem prenosu
kriterija moralnosti zgolj na posledice in v igno-
riranju motivov. Če je moralno res samo dejanje,
ki poveča količino ugodja, in pri tem motivi nimajo
nikakršne teže, kako potem kvalificirati dejanje
neznanca, ki poskuša rešiti utapljajočega se nes-
rečnika, a se pri tem v deroči reki utopita oba,
kar seveda poveča količino trpljenja (svojcev), ker
sta zdaj žrtvi dve in ne le ena. Je neznanec, ki je
nesebično tvegal življenje, da bi pomagal druge-
mu, kljub tragičnemu izidu ravnal moralno ali ni?
c) Pri prejšnjem primeru smo videli, da ostane
večkrat neprepričljivo tudi sklicevanje na teorije
moralnega delovanja, s katerimi se oskrbujemo
na nivoju normativne etike. V takih primerih si
poskušamo pomagati s premislekom vprašanj s
področja metaetike. Tu se sprašujemo o temeljnih
pojmih, na katerih slonijo konkretne teorije mo-
rale, o razpoznavanju in preferiranju posameznih
normativnih sistemov itn. Recimo, ali je mogoče
pojem koristi, kot ga uporablja klasična teorija
utilitarizma, redefinirati v bolj uporabno katego-
rijo, ki nas ne bi zavedla v absurdne kvalifikacije,
kot smo jih videli v prejšnjem primeru? Ni vseeno,
ali korist definiramo zelo ozko, npr. z zamejitvijo
na dihotomijo psihičnih in telesnih občutkov (ugo-
dje/neugodje, prisotnost/odsotnost bolečine), aH
pa korist razumemo kot odnosni učinek socialnih
mrež. V tem drugem smislu bi lahko korist oprede-
lili za lastnost (česa aH koga), s katero si vzdržu-
jemo aH povečujemo pozitivno bilanco stroškov
in dobitkov v razmerjih, ki jih imamo do drugih
aH do samega sebe. Podobno je z drugimi ključ-
nimi moralnimi pojmi, npr. s pojmom dobrega.
Ne pozabimo, da je pojmu dobrega zgodovinsko
najstarejše nasprotje pojem zla, ker sta obe na-
sprotji, dobro in zlo, vezani na moralne lastnosti
bogov pri interakcijah z ljudmi. Ker pa v inter-
akcijah vselej potekajo izmenjave česa s čim dru-
gim, je bil pojem dobrega narejen za prepo-
znavanje želenih situacij, v katerih so bogovi
dovolili ljudem, da si ti v izmenjavah z bogovi ust-
varijo dobiček (npr. z občasno molitvijo aH da-
ritvijo si zagotovimo dobro letino), medtem ko
so z zlom opisovaH vse nasprotne situacije (gl.
Stark 1996: 114). Z upoštevanjem tega premisleka
si razširimo možnost obravnave pojmov dobrega
in zlega kot zgodovinske in relativne kategorije.
V nadaljevanju si oglejmo enega od tipičnih meta-
etičnih poudarkov, ki so nepogrešljivi zlasti v situa-
cijah in dilemah s področja profesionalne etike.
Ko si postavljamo vprašanja o izvorih etičnih
meril, principov, vrednot, normativnih sistemov,
ne zato, da bi razrešili konkretno moralno dilemo
v posamičnem primeru, ampak da bi izboljšali
razumevanje načinov in metod za ravnanje v mo-
ralno konotiranih situacijah, takrat razmišljamo
na metaetičen način (gl. Reamer 1990: 14 ss.).
Eno od vprašanj s tega področja je tudi razliko-
vanje normativnih sistemov, ki so relevantni za
odločanje v konkretni situaciji. Razlikovanje nor-
mativnih sistemov je pogoj za razpoznavanje
temeljnih norm znotraj vsakega od njih, njihovo
poznavanje pa je pogoj za odločanje. Najprej
poglejmo, kaj normativni sistem sploh pomeni in
kakšne vrste sistemov poznamo. Normativni si-
stem bi lahko opredeliH kot družbeno reguHrano
in na skupnih vrednotah osmisleno celoto med
sabo usklajenih navodil za usmerjanje vedenja,
ki ljudem služijo kot vodnik za prakticiranje (še)
sprejemljivih aH zaželenih ravnanj v različnih
situacijah.
287
SRECO DRAGOS
Poznamo pet vrst normativnih sistemov:
•	družbeno-kulturni normativni sistem je naj-
splošnejši in je značilen za vso družbo; gre za
kulturo, ki združuje tiste vrednote in norme, na
katere pristaja večina članov določene družbe in
ki se bolj ali manj razlikuje od normativnih siste-
mov (kultur) v drugih družbah
•	zakonodajni normativni sistem je celota vseh
pravnih predpisov, ki jih izdaja legislativa (na
socialnem področju sta najpomembnejša zakon
o socialnem varstvu in zakon o splošnem uprav-
nem postopku)
•	poklicnoetični normativni sistem: sistem
vrednot in norm, ki je specifičen za posamezno
profesijo in ki se v podrobnostih ah pa splošnih
poudarkih razlikuje od normativnih sistemov
drugih profesij; poklicno etični sistem socialnega
dela na Slovenskem sestavljajo: kodeks etike, ki
ga je sprejelo Društvo socialnih delavk in delavcev
Slovenije, splošnejši kodeks etike, ki velja za vse
akterje v celotnem socialnem varstvu, ki ga je
sprejela Socialna zbornica Slovenije, k temu pa
lahko dodamo še nenapisana poklicna pravila, ki
jih pri delu uporabljajo socialne delavke in delavci
(npr. razni dogovori, sprejeti znotraj skupin, tera-
pevtski pakti ipd.)
•	službeni normativni sistem, ki je značilen
za konkretno ustanovo in ki se lahko vzdržuje na
eksplicitno normiran ali pa na neformalen način,
npr. razni statuti in pravilniki delovnih organizacij,
navodila in priporočila nadrejenih, neformalna
pravila, rutine in kultura, ki je značilna za posa-
mezna delovna okolja
•	osebni normativni sistem, ki si ga bolj ali
manj koherentno izoblikuje vsak posameznik in
ga tudi v večji ali manjši meri upošteva pri svojem
ravnanju; sem štejemo s procesom primarne, se-
kundarne in terciarne socializacije interiorizirane
vrednote, norme in prepričanja, ki izhajajo iz raz-
ličnih normativnih sistemov, npr. iz tradicionalnih,
liberalnih, verskih, altruističnih, egoističnih, op-
timističnih, pesimističnih, filozofskih osmislitev.
Problem je v tem, ker našteti normativni siste-
mi praviloma niso usklajeni med seboj in ker
imamo v moralno problematičnih situacijah po-
gosto opraviti z več kot z enim normativnim siste-
mom. Ker se v vsakdanjem življenju, tako privat-
nem kot javnem, normativni sistemi prepletajo
med sabo, so kompleksnejše tiste moralne dileme,
ki nastajajo na presekih različnih normativnih si-
stemov. Zato je razlikovanje normativnih sistemov
in razpoznavanje presekov med njimi (metaetika)
pogoj za reševanje moralno kočljivih situacij.
Znotraj vsakega od petih normativnih sistemov
in 23 presekov se pojavljajo moralno problema-
tične situacije. Za ilustracijo kompleksnosti pro-
blematike poglejmo primer partnerskih zvez, v
katerih sta partnerja različnih veroizpovedi. Odlič-
no raziskavo na to temo sta naredili avtorici Tanja
Mišić in Vesna Dolar (2002), ki sta preučevaH
probleme z različnimi religijskimi in narodnimi
identitetami, ki jih imajo partnerji zaradi pritiska
okolja (predvsem sorodstva), kulturnih tradicij in
navad, osebnega verskega prepričanja in zlasti
zaradi neusklajenih in praviloma protislovnih
zahtev religijskih institucij, katerim pripadajo.
Avtorici sta ugotovili presenetljivo inovativnost,
ki se kaže v strategijah vzajemnega prilagajanja v
mikro odnosih (npr. celotna družina skupaj pra-
znuje večje katoliške praznike, hkrati pa se pre-
hranjuje po muslimanskih pravilih), medtem ko
funkcionarji religijskih institucij, namesto da bi
spodbujali iskanje različnih oblik sožitja, pogosto
še bolj zaostrijo probleme s sankcioniranim vztra-
janjem pri moralno-verskih normah, tipičnih za
posamezno religijo. Ta primer bi se v prejšnji
shemi uvrščal v presek 13, kjer se križajo različni
osebni normativni sistemi (izhajajoči iz posamez-
nikove verske identitete) z različnimi družbeno
kulturnimi tradicijami (npr. Slovenka + Bošnjak),
z različnimi institucionalnimi normativi (npr.
njena pripadnost katoliški cerkvi in njegova musli-
manski skupnosti), hkrati pa je možna še nezdruž-
ljivost na zakonodajni ravni (prakticiranje verskih
običajev, ki bi prišli navzkriž z veljavno zakono-
dajo).
Za ponazoritev poklicnoetičnih dilem si poglej-
mo še primer iz prakse enega od centrov za so-
cialno delo. Primer spada v presek 9, kjer gre pri
uporabniku socialnih storitev za različen osebni
normativni sistem od tistega, ki ga od njega priča-
kujejo socialne delavke, hkrati pa tudi za norma-
tivno neusklajenost znotraj samega zakonodaj-
nega sistema. Dilema se dodatno zaplete zaradi
določil poklicne etike, ki zavezujejo področje
socialnega dela, hkrati pa imamo opraviti tudi z
inercijo institucionalne kulture v organizaciji, ki
je obravnavala primer. Sledi povzetek primera.
Očetu štiriletne deklice je bil začasno prepove-
dan stik s hčerko zaradi suma spolnega nasilja.
Mati se je s hčerko začasno preselila k otrokovim
starim staršem, s partnerjem pa se razhaja in od
CSD pričakuje, da bo hčerka zaupana njej v
varstvo.
288
METAETIKA V SOCIALNEM DELU
Shema 2: Vrste normativnih presekov
Preseki normativnih sistemov:
L osebni + družbeno kulturni
2.	osebni + službeni
3.	osebni + zakonodajni
4.	osebni + poklicno etični
5.	osebni + poklicno etični + službeni
6.	osebni + poklicno etični + službeni + družbeno
kulturni
7.	osebni + službeni + družbeno kulturni
8.	osebni + zakonodajni + poklicno etični
9.	osebni + zakonodajni + poklicno etični + službeni
10.	osebni + zakonodajni + družbeno kulturni
H. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni +
poklicno etični
12. osebni + zakonodajni + družbeno kulturni +
poklicno etični + službeni
13.	osebni + zakonodajni + družbeno kulturni +
službeni
14.	osebni + zakonodajni + službeni
15.	zakonodajni + poklicno etični
16.	zakonodajni + družbeno kulturni
17.	zakonodajni + poklicno etični + družbeno kulturni
18.	zakonodajni + poklicno etični + družbeno kulturni
+ službeni
19.	zakonodajni + družbeno kulturni + službeni
20.	zakonodajni + službeni
21.	poklicno etični + družbeno kulturni + službeni
22.	družbeno kulturni + službeni
23.	poklicno etični + družbeno kulturni
289
SRECO DRAGOS
Oče zanika storjeno dejanje in krivi socialne
delavke na CSD, da so nekritično nasedle materini
verziji dogodkov. Zaradi svoje obrambe zahteva
vpogled v zapisnik strokovnega tima centra za so-
cialno delo, ki je razpravljal o njegovem primeru.
Na strokovnem timu CSD so bili tudi predstavniki
zunanjih institucij (povezanih z obravnavanim pri-
merom), razpravljaU pa so o domnevnem očeto-
vem ravnanju, o otrokovem psihičnem stanju, o
razmerju med sprtima staršema in o predlogih,
kako nadaljevati delo. Zapisnik verno odraža vse,
kar je bilo izrečenega na timu.
Delavke CSD zavrnejo očetovo zahtevo za
vpogled v zapisnik strokovnega tima in se pri tem
sklicujejo na zakon o splošnem upravnem postop-
ku, ki pravi: »Ne morejo se pregledovati in ne
prepisovati: zapisnik o posvetovanju in glasova-
nju, uradna poročila in osnutki odločb. Prav tako
se ne smejo pregledovati in prepisovati spisi, ki
veljajo za zaupne, če bi se s tem lahko onemogočil
namen postopka ah če je to v nasprotju z javno
koristjo ali z opravičeno koristjo kakšne stranke
aU koga drugega« (ZUP 1999: čl. 82, točka 5).
Oče si prepoved vpogleda v zapisnik razlaga
kot novo potrditev »zarote«, ki da jo je mati spro-
žila proti njemu s krivično obdolžitvijo in pri tem
pridobila delavke CSD na svojo stran. Zato posta-
ne do CSD še bolj nekooperativen in konfliktno
razpoložen. Zahtevo po vpogledu v zapisnik ute-
meljuje s pravicami iz zakona o varstvu osebnih
podatkov, ki določa: »Upravljalec zbirke osebnih
podatkov mora na zahtevo posameznika: 1. posa-
mezniku omogočiti vpogled v katalog podatkov,
vpogled v osebne podatke, ki so vsebovani v zbirki
osebnih podatkov in se nanašajo nanj, ter njihovo
prepisovanje; 2. posamezniku posredovati izpis
osebnih podatkov, ki so vsebovani v zbirki osebnih
podatkov in se nanašajo nanj; /.../ 4. posamezniku
omogočiti vpogled v vire, na katerih temeljijo zapi-
si, ki jih o posamezniku vsebuje zbirka podatkov
in metodo obdelave« (ZVOP 1999: čl. 18).
V takih primerih se ni mogoče odločati brez
metaetične refleksije. Zato v shemi 3 povzemam
splošne korake iskanja moralnih odločitev. Zapo-
redje korakov v navedeni shemi ni mišljeno v tem
smislu, da se ne smemo vračati na predhodno fazo
reševanja problema; poanta zaporedja je v tem,
da poznejša faza ne more biti uspešno rešena, če
ni zadovoljivo razrešena predhodna faza.
Shema 3: Zaporedje korakov pri reševanju moralnih dilem
KORAKI	PRIMERI VPRAŠANJ
1.	Identificiranje Ali problemska situacija sploh sploh vsebuje moralno dimenzijo ali ne?
2.	Lociranje	S katerimi vrstami normativnih sistemov se soočamo v dani situaciji in s
kakšnimi
preseki med njimi?
3.	Evidentiranje Katere alternative (ravnanja) so možne v dani situaciji?Kakšne bi bile verjetne
posledice možnih alternativ?
4.	Kvalificiranje Posledice katerih alternativ bi bile sprejemljive in katere alternative so takšne,
da jih je smotrno odkloniti, ker so nesprejemljive ali pa niso izvedljive?Katera
alternativa bi bila najboljša od vseh sprejemljivih?
5.	Realiziranje Kako uresničiti sprejeto odločitev, da bo dosežen nameravan učinek in tveganje
zmanjšano na minimum?
6.	Evalviranje	Ponovna ocena posameznih korakov z vidika storjenih posledic:kaj bi lahko
naredih drugače, da bi izboljšah reševanje enakega problema?
290
metaetika v socialnem delu
LITERATURA
N. Miščevič, B. Kante, F. Klampfer, B. Vezjak (2002), Filozofija za gimnazije. Ljubljana: Cankarjeva
založba.
F. G. Reamer (1990), Ethical Dilemmas In Social Service. New York: Columbia University Press.
T. Mišič, V. Dolar (2002), Vprašanje verskih identitet in praktik v partnerskih razmerjih. Ljubljana:
Visoka šola za socialno delo (diplomska naloga).
R. Stark, W. S. Bainbridge (1996), A Theory of Religion. New Jersey: Rutgers University Press.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Zakon o varstvu osebnih podatkov (1999). Uradni list Republike Slovenije, 59 (23. 7. 99).
291
Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
KONFORMIZEM IN NASPROTOVANJE
UVOD
Članek obravnava vpliv procesov globalizacije na
socialno sfero, zlasti na socialno, družbenoko-
ristno in prostovoljno delo. Namen članka ni
znanstvena analiza, temveč na podlagi izkušenj v
jugovzhodni Evropi v zadnjem desetletju ponuditi
perspektivo, včasih polemično in namenoma pre-
tirano, v zvezi s spremembami, ki se zdijo globoko
zakoreninjene in težke za obravnavo.
Giddens definira globalizacijo kot temeljni za-
suk vzorcev »časovno-prostorske odtujitve« [time-
space distanciation), ki je vezana na vse večjo
hitrost pretoka po celem svetu. Tako torej pride
do »večanja intenzivnosti svetovnih socialnih
odnosov, ki povezujejo oddaljena mesta tako, da
lokalne odnose in dogodke krojijo dogodki tisoče
kilometrov proč« (Kaspersen 2000: 92). To bese-
dilo opozarja na posledice delovanja globalnih sil,
vendar ne smemo podcenjevati vpliva globalnih
povezav in globalnih predstav (global connections,
global imaginings - izraza izvirata iz: Burawoy et
al. 2000), ki ustvarjajo alternativna gibanja in
pomene.
S socialnega vidika ne smemo podcenjevati
načina, na katerega globalni svet postaja v osnovi
vse bolj neenak, tako med različnimi državami
kakor znotraj njih, prav tako pa ne smemo poza-
biti poudariti »con samoumevnega obilja« (zones
of inclusive affluence) in »con izključenosti«. V
določenem smislu pomeni globalizacija integracijo
elit in ločevanje velikega dela planeta od kakr-
šnega koli pojmovanja socialnega per se, še bolj
pa od socialnega napredka. Predmet obravnave
tega članka so različne oblike, ki jih to dobiva v
eni regiji.
KONTEKST
Korenine in izvor procesov, opisanih v tem član-
ku, imajo dolgo zgodovino. Trdimo lahko, da so
se zahodne razvojne agencije začele odmikati od
neposredne finančne podpore vladam držav v raz-
voju že v 70. letih 20. stoletja. Namesto tega so
preusmerjale denar za pomoč v projekte in razvoj-
ne programe, ki so jih razvile in izvajale medna-
rodne nevladne organizacije (NVO). Ta strateška
sprememba je bila opažena in predstavljena kot
»razcvet civilne družbe«. V resnici pa se je za tem
procesom skrival oportunizem zahodnih vlad.
Vlade zahodnih držav so v odgovor domačim dru-
žbenim gibanjem, ki so ogrožala njihovo legitim-
nost, prepustile del moči civilni družbi, tako da
so majhnim in velikim nevladnim organizacijam
omogočile veliko več prostora za mednarodno
delovanje. Z današnjega stališča lahko to dejanje
gledamo kot globalni bismarckovski poskus kupo-
vanja socialnega miru.
V času, ko so razvoj sveta še vedno določali
okviri dveh blokov moči in dveh konkurenčnih
modelov idealnega družbenega sistema, je bil sis-
tem do neke mere »zamrznjen«. Kljub temu lahko
dogodke v poznih 80. letih 20. stoletja gledamo
kot primer »nedonošenih socialnih držav« (Kor-
nai 1997), ki so se prepozno sesule, da bi postale
del demokratičnega družbenega konsenza (Ferge
1995). Namesto tega so postale prvi poskusni
primerki nove neoliberalne ortodoksije in njenega
najbolj bolečega postopka, »šok terapije«. Med-
tem ko so berlinski zid nedvomno res podrli druž-
beni aktivisti, žejni svobode in pravice, so nanje z
vseh strani pritiskali tisti, ki so iskali nova tržišča,
oziroma, s slavnimi besedami ameriške glasbenice
Laurie Anderson, »tisti, ki so hoteli po nakupih«.
Zopet so bili torej narava teh sprememb in koalicij-
ski interesi za njimi prikriti z idejo civilne družbe
293
GORANA FLAKER, PAUL STUBBS
kot pravega dejavnika sprememb in upa za pri-
hodnost.
Nekdanja Jugoslavija oziroma države nekdanje
Jugoslavije so bile in so še kot vedno različno ude-
ležene v teh procesih. Neenakost med državami
naslednicami in znotraj njih je rasla, medtem ko
so predvojni »učinkoviti in decentralizirani« sis-
tem sociale (cf. Deacon, Hülse, Stubbs 1997, pogl.
7) spodkopali v različnih delih v različni meri,
odvisno od kompleksne mešanice vojne, kriznih
intervencij, ki so jih vodile NVO, in zahtev po
evropski integraciji, posojilih in načrtih za struk-
turno prilagoditev.
Z delno izjemo Slovenije, ki skupaj s Češko
republiko. Madžarsko in drugimi pripada skupini
razmeroma razvitih tranzicijskih držav, večina
držav nekdanje Jugoslavije še naprej živi nekje
med to skupino in skorajda popolnoma sesutimi
ekonomijami držav nekdanje Sovjetske zveze. In
res, medtem ko se vojna umika miru - v katerem
imajo še vedno pomembno vlogo v političnem
procesu in ključno vlogo pri definiranju zdravega
razuma tisti, ki so z nacionalističnimi parolami
podžigali ubijanje -, te države vse bolj sprejemajo
nasvete Zahoda, naj liberalizirajo svoje trge. V
večini regij je realnost, da so procesi privatizacije
podobni divjemu kapitalizmu in da neformalno
delovanje na trgu, kjer iskanje storitev temelji na
tem, »koga poznaš« in »koliko lahko plačaš«, kar
krepi klientelizem najhujše vrste, že povzročila
ločitev ekonomskega in socialnega. Glavni vzrok
za našo zaskrbljenost je to, da tisti, ki delajo v
socialni sferi, redko sploh komentirajo te spre-
membe, kaj šele, da bi protestirah.
PET PODROČIJ TRANSFORMACIJE
Argument je izpeljan zlasti iz pomembne ideje
Guya Standinga o »osmih krizah socialnega skrb-
stva«, ki usmerjajo »privatizacijo ekonomskih
dejavnosti, privatizacijo socialne politike, nefor-
malizacijo, širitev fleksibilnih praks glede delovne
sile in novo, globalizirano socioekonomsko razslo-
jevanje« (Standing 2001: 13).
JEZIKI
Prva med Standingovimi krizami je jezikovna
kriza. Globalizacija je vplivala na jezik, ki se
uporablja za razumevanje socialne sfere tako v
socialnih programih kot v samem socialnem delu,
na številne načine, ki so precej usodni, vendar jih
je kljub temu težko razumeti ali se jim upreti. Akti-
vist iz 80. let 20. stoletja, ki bi zadnjih štirinajst
let preživel na drugem planetu, bi bil popolnoma
začuden nad tem, kolikšne so jezikovne spremem-
be. Nemudoma bi opazil vpliv terminologije, ki
je bila v svet sociale prenesena neposredno iz po-
slovnega sveta. Eden najpomembnejših konceptov
je postal menedžment - menedžment primera,
časovni menedžment, menedžment osebja, stra-
teški menedžment, novi javni menedžment, mene-
džment NVO in tako naprej. Glasno bi se spraše-
val, kaj neki je mišljeno z »javno-zasebnimi part-
nerstvi«, in seveda, kdaj, kako in zakaj je izginila
zamisel »javnih storitev«.
Številni termini so izginili ali pa so se spreme-
nili do neprepoznavnosti. Pozneje bomo poiskali
vzroke teh sprememb in jih raziskaU. Za zdaj pa
se le spomnimo tistih, ki jih ni več med nami, in
teh, ki tvegajo, da jih bodo kovači besed globalne
dobe označili kot neumne anahronizme - »ena-
kost« (zdaj so jo nadomestile »enake priložnosti«),
»socialna država« (na njenem mestu je zdaj »kom-
binirana sociala«, welfare mix), »moč in domi-
nacija« (s »pooblastih«, popolnoma oropanimi
pomena in popolnoma razvrednotenimi z idejo
»grajenja kapacitet«), »sohdarnost« (»sodelo-
vanje« in »grajenje koalicij« sta le slab približek),
celo samo »vladanje« (transformirano v idejo »vo-
denja«, ki je pogosto le evfemizem za »menedž-
ment«, npr. v konceptu »vodenje NVO«).
Nekateri termini družbenih gibanj so se ohra-
nili, vendar so se skozi vključevanje v dominantni
diskurz spremenili do neprepoznavnosti in izgu-
bili zvezo z vsebino. Dokler »delujemo v mrežah«
in »vplivamo« (veliko bolje kot pa bolj neposredna
in politizirana »zastopanje« in »lobiranje«), se res
ne zdi več pomembno, glede česa »delujemo v
mrežah«, ker strokovnjaki za »odnose z jav-
nostmi« vse ocenjujejo na podlagi »fokusnih
skupin« in predstavijo kot »ozaveščanje javnosti«.
Odnos med jezikom, močjo in globalizacijo je
bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled. De-
loma gre seveda za kolonizacijo angleškega jezika
oziroma vsaj njegove ameriške različice. V boju
za moč na globalni ravni moramo omeniti tudi
evropsko birokratsko angleščino, ki je tekoče ne
govori nihče, ki ne dela v Bruslju. Novi birokratski
jezik je resnično neprevedljiv in brez pomena v
drugih jezikih - zato npr. govorimo o »menedž-
mentu«.
294
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
Kot trdi Standing, termini, ki se uporabljajo v
debati, pomagajo pri oblikovanju politike, oziro-
ma, kot predpostavljamo v tem članku, pri tem,
da se iz politike izloči kakršna koli vsebina. Ma-
nipulacija z jezikom, ki sledi zloglasni ideji iz Alice
v čudežni deželi, da »besede postanejo, kar si
želim«, pomaga pri ustvarjanju pogojev za od-
sotnost demokracije, ki jo obširneje obravnavamo
pozneje v tem članku.
TEHNOLOGIJE
Povezava med jezikom in tehnologijo je močna.
Danes je vse od nakupa računalnika do izobra-
ževalnega tečaja za uporabnike »tehnična po-
moč«. Tukaj nas zanimajo tehnologije, kijih tisti,
ki izvajajo pomoč, prinesejo s seboj, ker bi se brez
njih počutili izgubljeni. Seveda ima med njimi
paradno vlogo prenosni računalnik, ki mu mobilni
telefon omogoča povezljivost in poudarja njegovo
nepogrešljivost. »Tradicionalni« diaprojektor vse
hitreje nadomešča »powerpoint«, pri katerem je
poudarek na obliki in ne vsebini, hkrati pa kaže
na status tistega, ki predstavlja. Občasno se zdi,
da predavatelj ne želi drugega kot z neverjetno
sofisticiranim slikovnim prikazom na ekranu vzeti
sapo občinstvu. Predvsem pa gladek potek, hitrost
in stil predstavitve nadomeščajo intelektualno
vsebino in pomen kot glavni meriH ločevanja
dobre in slabe pomoči.
Poleg tega želimo opozoriti na tehnologizacijo
podpore - navodil za uporabo, priročnikov in
programskih orodij, po možnosti na voljo na zgo-
ščenki in na internetu. Ti imajo prednost pred
staromodnimi učbeniki, kot da je reševanje so-
cialnih problemov podobno popravilu avtomobila.
Predvsem pa te tehnologije ponujajo »instantno«,
skorajda čarobno reševanje socialnih problemov,
podobno novim pralnim praškom (ki so zopet vse
bolj biološki po svojem nebiološkem obdobju v
80. letih 20. stoletja), ki obljubljajo takojšnjo
odstranitev umazanije.
PRAKSE
Jezike in tehnologije v njihovi najbolj akutni in
dramatični obliki srečamo v »delavnicah«, ki so
glavna oblika prenašanja znanja, sposobnosti in
zavesti, skratka, »usposabljanja«. To je gospo-
darsko področje prenosa podatkov, ki temelji na
uvozu, včasih prefinjenem in skritem, zahodnih
vrednot, idej in načinov dela in na njihovem
prilagajanju lokalnim kontekstom. Znanje postaja
blago, skupek tehnik in orodij, ki jih lahko hitro
in učinkovito distribuiramo in tako nadomestimo
»staromodne« izobraževalne programe, ki trajajo
več let. Iz tega izhaja, da tudi tečaji usposabljanja
vodijo v tečaje »za usposabljanje vodij usposab-
ljanja« in v »razširjeno usposabljanje vodij uspo-
sabljanja« za izbrano peščico, kar ustvarja hierar-
hijo v praksi in s tem novo elito.
V projektni obliki je kakovost usposabljanja
manj pomembna od števila organiziranih delavnic
in števila udeležencev kot glavnih pokazateljev
»uspešnosti« ali »učinkovitosti«. Ciničen pogled
bi lahko bil, da je namen teh usposabljanj in delav-
nic ustvarjanje novega kadra prilagodljivih stro-
kovnjakov, ki sicer »znajo govoriti«, a se le redko
vprašajo o načinih razumevanja, ki jih imajo za
samoumevne. Celosten prikaz ali poskus uvajanja
kompleksnosti in konteksta povzročita neodobra-
vanje. V svetu, kjer je »malo znanja nevarno«,
tovrstno usposabljanje, namesto da bi odpiralo
nova obzorja, onemogoča kritično razmišljanje.
AGENCIJE IN USTANOVE
Če se navedena področja transformacije sama po
sebi in vsako zase morda zdijo nepomembna,
skupaj tlakujejo pot globljim spremembam v
prevladujočem načinu razumevanja agencij in
institucij. Družba, kakor jo razlagajo v kontekstu
globalizacije, naj bi temeljila na treh med seboj
povezanih sektorjih: državi, zasebnem sektorju
in civilni družbi. Čeprav nočemo poenostavljati
odnosov, ki so seveda neprimerno bolj zapleteni,
želimo opozoriti na privilegirano vlogo civilne
družbe, da zastavlja družbena vprašanja na način,
ki se je zdel napreden, in je pogosto tudi bil,
vendar je imel nevarne in dolgoročne posledice.
Vsi trije sektorji, ločeno in skupaj, so se osredo-
točili na tržne vrednosti in pravila in temeljijo na
njih.
V omenjenem kontekstu je civilna družba -
zelo kompleksen in politiziran pojem, bojišče za
pomene in dejanja - postala vse bolj tehnološka
in se je preobrazila v »nevladni sektor«. Čeprav
je bil ta »sektor« sestavljen iz različnih ljudi,
skupin in organizacij, ki so oblikovah kompleksna
razmerja moči med seboj in z drugimi silami v
družbi, so »grajenje«, »promocija« in »širjenje«
295
GORANA FLAKER, PAUL STUBBS
nevladnega sektorja postali glavni cilj programov
mednarodne pomoči.
Ta pomoč seveda v resnici ni dajala enakih pri-
ložnosti vsem skupinam. Namesto tega je sprejela
obstoječe hierarhije, sodelovala z njimi in jih re-
producirala. Na vrhu hierarhije NVO so se poja-
vile nove »koordinacijske« in »krovne« skupine
in skupine za »razvoj in zastopanje NVO«, ki jih
pogosto vodijo osebe z malo izkušenj in še manj
neposrednega stika z organizacijami, iz katerih
je civilna družba nastala. Te organizacije, ki jih
pogosto podpirajo mednarodne organizacije,
imajo dvoumen odnos do javnih razprav; v njih
prevladuje skrb za njihovo lastno legitimnost in
ne legitimnost tistih, ki naj bi jih zastopale. Sredi
hierarhične lestvice je vse več ponudnikov storitev,
ki so ocenjevani bolj po svojih sposobnostih prido-
bivanja finančne podpore kot pa po kakovosti
storitev, ki jih izvajajo, in še manj po tem, v
kakšnem odnosu so z resničnimi potrebami. Na
dnu so skupine, ki jih ustanavljajo neposredno
uporabniki storitev in so v nevarnosti, da jih
vsrkajo druge skupine.
V kontekstu globokih preobrazb lahko NVO
prispevajo k deficitu demokracije v družbi, name-
sto da bi delovale v smislu izboljšav. Tudi če bi te
agencije resnično podpirale kreativnost, inovacije
in fleksibilnost, vrednote, zaradi katerih so bile
deležne hvale, bi to v socialni politiki povzročilo
»lepotno tekmovanje«, v katerem je moda po-
membnejša od javnega interesa ali kriterijev, ki
temeljijo na potrebah. V resnici so dominantne
prakse v nevladnih organizacijah (z nekaterimi
pomembnimi izjemami) postale nenavadno kon-
formistične, tehnokratske, oprte na menedžment
in globoko konzervativne, pa vendar obarvane z
elitizmom, ki meji na aroganco. Ne smemo podce-
njevati, da NVO zagotavlja preživetje in relativno
varnost delu profesionalnega srednjega razreda;
že poteka postopek horizontalnega povezovanja
transnacionalnih mrež elit, ki ločuje vodje NVO
od kakršne koli baze »doma«.
NVO, ki so najbolje znajdejo na področju vira
preživetja (projektnih sredstev), znajo manipu-
lirati z željami in potrebami, imajo raje močno
javno podobo kot odkrito izjavo in so vdane hie-
rarhičnim okvirom, oprtim na menedžment. V
času, ko številna zasebna podjetja odkrivajo bolj
fleksibilne strukture odločanja in se celo spogle-
dujejo z idejami »socialne odgovornosti korpo-
racij« (tudi zato, ker to pripomore k dobičkanos-
nosti), je ironično, da se NVO gibljejo v smeri
staromodnih korporacijskih vrednot. To področje
je posuto z aktivisti oz. ustanovitelji, ki so zdaj
izvršilni ali poslovodni direktorji NVO.
Hitenje k NVO je predvsem spodkopalo social-
no državo, ki se je zdela preveč nefleksibilna,
draga in anahronistična. Javno ponujanje storitev
in obstoj javnega sektorja, ki je deloval na podlagi
javnih, demokratskih vrednot, sta bila izgubljena.
Ni šlo za tako opevano »deetatizacijo«, temveč
za neko vrsto grobega delovanja proti sociali, tako
da so storitve, ki temeljijo na potrebah, nado-
mestile storitve, ki temeljijo na tržišču. Država v
teh procesih ni uplahnila, nasprotno, državne
subvencije so imele ključno vlogo pri promociji
NVO in zasebnega sektorja.
Zlasti pa je dajanje prednosti NVO okrepilo
prevlado zahodnih modelov in form. To se je razši-
rilo na vse agencije v razvoju tistega, kar lahko
najbolje poimenujemo »transnacionalni svetoval-
ni režimi«, ki so grobo povozili lokalni spomin in
izkušnje (cf. Stubbs 2002). Zdi se, da se je ta novi
kolonializem prijel, ker se je mednarodnim agen-
cijam, vključno z NVO, posrečilo pripeti se na
lažno, konstruirano in posplošeno protidržavnost
lokalnih NVO. Pozneje pa so svetovalne agencije
vztrajale pri pogojih, ki so krepili tržni pristop.
Interakcij med svetovalnimi režimi in lokalnimi
dejavniki ne moremo razumeti, ne da bi obrav-
navali kompleksnost osebnih odnosov, povezav
in sporazumov. V imenu transparentnosti in učin-
kovitosti se je klientelistično vzpostavljanje mrež,
ki je bilo že v prejšnjih režimih socialne pomoči
ena glavnih značilnosti, preprosto razširilo v med-
narodni prostor. Poleg tega so se pojavile novo-
dobne hierarhije z mlajšim, (projektno) angleško
govorečim osebjem, ki so ga zaposlile medna-
rodne agencije in tako nagradile svoje partnerje
v lokalnem NVO sektorju na račun starejših
delavcev v javnem sektorju.
SOCIALNE STRUKTURE
IN ODNOSI DO DELA
Za to razpravo je ključen Standingov argument,
da poteka »novo globalno razslojevanje«, v kate-
rem prihaja do internacionalizacije družbene
razslojitve (Standing 2001: 9). Argument sledi
prejšnjemu poudarku na vzponu »novega global-
nega profesionalnega srednjega razreda« (Stubbs
1996), ki je prevladal na globalnem prizorišču
pomoči in socialnega dela.
296
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
Po Standingovi sedemstopenjski klasifikaciji
skupino »osnovnih delavcev« [core workers), ki
so jim »tisti... z dobrim spominom rekli delavski
razred« (Standing 2001: 10), sestavljajo tisti, ki
imajo redno delo s polnim delovnim časom, delajo
fizično in so organizirani v sindikate. Vendar se
je ta sektor, zaradi katerega je bila zasnovana nova
socialna država, skrčil do nerazpoznavnosti in
celo tisti, ki imajo tovrstne zaposlitve z boljšim
osebnim dohodkom, občutijo eksistencialno nego-
tovost, ki jih sili, da se zatekajo v sivo ekonomijo
in si tako povečajo dohodek. V večini jugovzhod-
ne Evrope to drži tudi za razred nad njimi - za
stalno zaposlene in strokovno usposobljene delo-
jemalce, ki jih še bolj privlači ustanavljanje NVO,
svetovalno delo in tako dalje.
Teh dveh skupin, globalne elite in tudi - kar
je posebej zanimivo - fleksibilnih svetovalcev in
tehnokratov nove, postmoderne sociale, ne zani-
ma razvijanje lastnih socialnih struktur, še manj
investiranje v nacionalne sisteme socialnega var-
stva. Elita si pridobi varnost legalno ali drugače,
razred svetovalcev pa si kupuje transnacionalno
zdravstveno zavarovanje. To je pomembno ne le
za razgradnjo nacionalne solidarnosti in sistemov
omejevanja tveganja, temveč tudi za razvoj ideo-
logij o izbiri življenjskega sloga, ki vpliva na
specifične svetovalne režime držav.
Skupine, ki so v hierarhiji nizko, so še posebej
zanimive in vključujejo vehko skupino priložnost-
nih delavcev, brezposelnih (ki morajo, da bi bili
upravičeni do socialne pomoči, pogosto dokazo-
vati, da si iščejo zaposlitev, za katero nimajo
nobene možnosti) in podrazred izključenih, ki so
povsem zunaj širše družbene ureditve. Kot že
omenjeno, je glavna naloga postsocialne države
discipliniranje teh skupin.
Poleg tega moramo omeniti še skupino, ki ji
Standing namenja manj pozornosti - prosto-
voljce. V Sloveniji je v 80. letih 20. stoletja razvoj
»prostovoljnega dela« postal pomemben vir krea-
tivne inovacije in pomemben dejavnik pri poprav-
ljanju enodimenzionalnosti centraliziranega siste-
ma. Poleg tega je bilo transnacionalno prostovolj-
stvo utemeljeno na visokih vrednotah in se je tru-
dilo vzdrževati določeno mero internacionalizma.
Danes v družbah, ki naj bi temeljile na kombini-
rani sociali, uvajajo grobe ideje »obveznega« pro-
stovoljstva, ki dodatno prispevajo k razgradnji
javnih storitev, ki jih izvajajo delavci v javnem sek-
torju. Tako je pretrgana vez med prostovoljnim
delom in socialno-ekonomsko strukturo, katere
del bi moralo biti. Poleg tega pa transnacionalno
prostovoljstvo postaja način za pridobivanje kul-
turnega kapitala, ki ga je mogoče pozneje upora-
biti za pridobitev dobro plačanega dela v medna-
rodnih organizacijah.
POSLEDICE IN SKLEP
Nenehno iskanje »novih« pristopov, »novih« za-
vezništev in »novih« vrednot grozi, da nas bo na-
redilo slepe za starejše spomine in prakse, ki so
nam nekoč dobro služili in bi lahko pripomogli
pri obnovi, ki ne bo pozabila preteklosti, temveč
bo gradila na njej. V osrčju tega mora biti ponovna
uveljavitev osnovnih socialnih vrednot, ki morajo
biti zakoreninjene v razumevanju, da so socialna
vprašanja in odzivi na socialne probleme javni.
To je deloma poziv k vračanju k tradicionalnim
vrednotam javnih storitev, s katerim pa želimo
tudi obraniti koncept javnih storitev v nasprotju
z ozkimi okviri državno-strokovne ponudbe. So-
ciala in socialne storitve so javne, ne glede na to,
kdo jih izvaja. Upreti se moramo težnjam tržnega
razumevanja (ki ga vodi privatni sektor) in prin-
cipu lepotnih tekmovanj (ki ga vodi tretji sektor),
ne da bi znova uveljavljali komaj opazni patologizi-
rajoči profesionalni paternalizem.
Zato pozivava, da se vrnemo k pojmu lokalne-
ga socialnega načrtovanja, ki vključuje javnost v
vse vidike socialnega življenja in storitev, pri kate-
rih ima osrednjo vlogo ustvarjanje in obnova soli-
darnostnih vezi. To lahko in naj vključuje plural-
nost ponudnikov in drugih delujočih, vendar v
okvirih splošnega pristopa k dobri praksi, standar-
dom in jasni zavezanosti družbeni pravičnosti. V
novem, transnacionalnem režimu je bolj verjetno,
da bo te obljube izpolnila starejša generacija »tra-
dicionalnih« javnih delavcev, ki so bolj povezani
z (navadno mladimi) inovativnimi kritiki globa-
lizacije kakor z globaHziranimi novimi tehnokrat-
skimi japiji, ki imajo neskončno prilagodljive vred-
note in jih je vse več v novem razredu mednarod-
nih svetovalcev.
Naloga, ki jih socialnemu delu postavlja globa-
lizacija, je obnova idej o javni obravnavi, enakosti,
pravicah in solidarnosti, da bi se lahko uprli no-
vemu kolonializmu s stališča radikalnega interna-
cionalizma. S Freirovimi besedami, gre za potrebo
po razvoju praktičnih strategij utopije svobode,
ki vključuje »kreativnost, tveganje, sočutje in po-
litično zavezanost« (Freire, Macedo 1993).
297
gorana flaker, paul stubbs
LITERATURA
BuRAWOY, M., et al. (ur.) (2000), Global Ethnography: Forces, Connections and Imaginings in a post-
modern World. Berkeley: University of California Press.
Deacon, B., Hülse, M., Stubbs, P. (1997), Global Social Policy. London: Sage.
Ferge, S. ( 1995), Is the World Falling Apart? A view from the east of Europe. Review of Sociology of
the Hunagarian Sociological Association (special issue): (27—46).
Kaspersen, L. Bo (2000), Anthony Giddens: An Introduction to a social Theorist. Oxford: Blackwell.
Kornai, J. (1997), Reforming the Welfare State in Post-Sociahst Societies. World Development, 25,8.
Freire, P., Macedo, D. (1993), A Dialogue with Freire. V; P. McLaren, P. Leonard (ur.), Paulo Freire:
A Critical Encounter. London: Routledge.
Standing, G. (2001), Globalisation: The eight crises of social protection. Geneva: International Labour
Office.
Stubbs, P. (1996) Nationalisms, Globalization and Civil Society in Croatia and Slovenia. Research in
Social Movements, Conflict and Change, 19: 1—26.
- (2002) Globalisation, Memory and Welfare Regimes in Transition: Towards an Anthropology of
Transnational Policy Transfers. International Journal of Social Welfare, 11, 4: 321—330.
298
Elena Pečarič
PASTI PROFESIONALIZACIJE OSEBNE ASISTENCE
Osebna asistenca je ključni element oz. pogoj
za neodvisno življenje hendikepiranih ljudi. Lahko
bi jo poskušali definirati kot fizično pomoč pri
vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih oseba
zaradi svojega hendikepa ne zmore opraviti sama,
a jih vsakodnevno potrebuje, da bi lahko bila
samostojna in avtonomna. Ljudje, ki potrebujejo
osebno asistenco, imajo lahko različne oblike hen-
dikepa - fizični, senzorni aU intelektualni. Osebno
asistenco lahko razdelimo glede na področja dela,
ki pa se zelo pogosto med seboj prepletajo, in
sicer osebna nega, pomoč na delovnem mestu ali
pri opravljanju različnih dnevnih aktivnosti, go-
spodinjska opravila, spremstvo in pomoč hendike-
piranemu roditelju pri oskrbi in varstvu otroka.
Izraz osebna asistenca se je v zadnjem času
uveljavil in razširil tudi pri nas. Kot profesionalna
figura se vse bolj pojavlja tudi v slovenskem pro-
storu, čeprav jo pogosto neprimerno uporabljajo,
saj jo poskušajo reducirati na stare principe po-
moči, kot so npr. oskrbovalci-negovalci v insti-
tucijah, patronažne službe, zaposleni v bivanjskih
skupnostih in izvajalci pomoči na domu. To pa
vsekakor ni dopustno, saj ima osebna asistenca
določene poklicne značilnosti, ki jo ločijo od
ostalih oblik pomoči ali servisov, in so z vidika
uporabnika temeljnega pomena za neodvisno
življenje.
Osebna asistenca pomeni, da ima uporabnik
kar največjo kontrolo nad organizacijo in obliko-
vanjem servisa osebne asistence glede na lastne
individualne potrebe, zmožnosti, življenske okoli-
ščine, pogoje in želje.
Obstoječi servisi pomoči zato ne morejo biti
poimenovani osebna asistenca, saj zahtevajo pri-
lagoditev uporabnika na določen servis namesto
narobe. V njih namreč poteka določen način izva-
janja servisa, ki v marsičem omejuje in ovira posa-
meznika v njegovi izbiri in odločitvah: določitev
lokacije npr. stanovanjske skupine, obseg storitve,
oblika izvajanja in izvajalec storitve, možnost kon-
trole. Uporabnik mora v drugih servisih preprosto
sprejeti obstoječa pravila in razpoložljivo osebje.
Za take servise je značilno, da so oblikovani pira-
midalno oz. hierarhično. Uporabnik je praviloma
prav na dnu piramide in se mora podrejati pravi-
lom in odločitvam, ki jih sprejemajo in postavljajo
ljudje na vrhu. Zato poudarek na osebni asistenci
ponazarja, da mora biti asistenca oblikovana in
izvajana po meri posameznika in njegovimi indi-
vidualnimi potrebami. »Osebna« tudi pomeni, da
uporabnik sam odloča, katere aktivnosti prenesel
na asistenta oz. kdo, kdaj in kako mu bo v asi-
stenco.
V okviru centra za poklicno izobraževanje
pripravljajo standardizacijo del in nalog, ki bo ta
poklic tudi formalizirala, saj bo zaradi nove za-
konodaje, zlasti napovedanega zakona o izenače-
vanju možnosti, to vsekakor potrebno. Sodelujem
pri oblikovanju standardov, na podlagi katerih
bodo izvajali tudi izobraževanje za kandidate, ki
bodo hoteli opravljati osebno asistenco. Izobra-
ževanje, ki je v nekem smislu vsekakor potrebno
in koristno. Dobro je predvsem za asistenta, ki
bo pridobil določena znanja in veščine in potrdilo,
da jih obvlada, in dobro tudi za uporabnika, ki
bo lahko izbral asistenta z določenim predzna-
njem in sposobnostmi. Vendar se bom prav tu
spraševala, ali je res tako.
Pasti profesionalizacije osebne asistence:
Standardizacija
•	enotni kriteriji na račun brisanja razlik
•	zahtevanje znanj in veščin ne glede na vrsto
in obseg dela
•	neupoštevanje individualne zahteve upo-
rabnika
•	klasično socialno delo temelji na medikali-
zaciji in psihologizaciji uporabnikov
299
ELENA PEČARIČ
Formalizacija
•	zmanjšana fleksibilnost potencialnih kan-
didatov in omejitev ponudbe na trgu delovne sile
Izobraževanje
•	kdo bo oblikoval vsebino in obseg izobra-
ževanja?
•	kdo bo izvajal izobraževanje?
•	kakšno vlogo ima uporabnik oz. kje je v tem
procesu?
Nevarnosti izobraževanja
•	prenašanje institucionalnih praks in metod
dela
•	vnašanje medicinskega pristopa in obrav-
nave.
Obstajajo namreč nevarnosti in pasti, ki jih
nujno prinašata s seboj vsaka standardizacija in
formaUzacija, saj se zmanjša fleksibilnost poklica,
ki mora ustrezati različnim individualnim potre-
bam in željam uporabnika. Zmanjša se tudi po-
nudba »ustreznih« razpoložljivih kadrov in za to
delo pripravljenih kandidatov, zveča pa se mož-
nost priučitve in prenašanja preživetih in stereo-
tipnih praks. Ne smemo pozabiti na prioriteto
upoštevanja raznolikih individualnih potreb upo-
rabnika, ki jih mora vsako formaliziranje avtoma-
tično izključiti na račun splošnosti, povprečja ali
večine. Predvsem pa obstaja in grozi velika nevar-
nost medikalizacije poklica in vnašanje skrbni-
škega odnosa in pokroviteljstva nad uporabnikom,
uporabnico. To pa je ravno tisto, pred čimer hoče
živeti neodvisno, pred čimer beži ali kar ostro
zavrača.
Za strokovnjake ah natančneje socialne de-
lavce, ki so se šele pred kratkim soočili z organi-
zacijo in vodenjem storitve »pomoči na domu«,
prej pa so reševaU problematiko zgolj z institucio-
nalno skrbjo, je še vedno veHk problem poznava-
nje, razumevanje in sprejetje filozofije »neodvis-
nega življenja« in paradigme, v kateri se izvaja
tisto, kar se edino lahko imenuje osebna asistenca.
Mnogi tega žal ne poznajo. Zato poudarimo, da
je osebna asistenca nekaj povsem drugega kot
storitev pomoči na domu. Nevarnost, ki jo vidimo
in se morda že udejanja, je prav ta, da so stari
vzorci institucionalnega skrbniškega načina po-
moči in prakse dela preslikani v lokalna okolja in
na dom uporabnika. S tem uporabniku ponovno
odvzemajo moč in ga obravnavajo kot objekt po-
moči in skrbi.
Kot vodja projekta »Neodvisno življenje hendi-
kepiranih« in torej organizatorka osebne asistence
in hkrati uporabnica te storitve lahko trdim, da
so za osebne asistente primernejše osebe, ki niso
iz socialno-zdravstvenih poklicev in nimajo delov-
nih izkušenj v domovih in institucijah. Predvsem
so bolj odprti za nove izkušnje, in ker nimajo vna-
prejšnje »vednosti«, bolje in lažje ustrežejo za-
htevam uporabnika. Niso obremenjeni s pravili
stroke, z vrsto diagnoze uporabnika, z metodami
postopanja in institucionalnimi pravih vedenja.
Uporabniki takoj začutimo, ko naletimo na osebo,
ki »že vse ve« in »ji je vse jasno«, ki bi »rada po-
magala«, ki si žeh »delati s takimi ljudmi« ah ima
dolgoletne izkušnje na tem področju. Praviloma
se tovrstni ljudje počutijo superiorne ali, bolje,
dajejo vtis, da so srečni, ker imajo več možnosti
in jim pravzaprav nič ne manjka in je torej upo-
rabnik prav nasprotje tega, zato mu je treba čim
bolj pomagati ali mu celo »osmisliti« življenje. Tak
pristop in vedenje sta povsem zgrešena, žaljiva
in ponižujoča za uporabnika, zato takih ljudi ne
izbiramo za izvajanje osebne asistence.
S tem seveda ne trdimo, da ni potrebno neko
osnovno izobraževanje, vendar mora njegov glav-
ni del izvesti sam uporabnik, da izbere zase ustre-
znega asistenta. S tem ohranimo individualiziran
pristop, kar je za kvaliteto storitve in seveda za
uporabnike bistveno.
Če hoče uporabnik imeti dobrega asistenta,
ga mora dobro usposobiti; to je uporabnikova od-
govornost. Torej mora znati biti uspešen deloda-
jalec. Naj razblinimo zdravorazumski predsodek,
da vsakdo ne more biti osebni asistent, ker ni pri-
meren za to, pri čemer seveda mislijo na določene
kategorije ljudi, zlasti na t. i. rizične skupine ali
težje zaposljive osebe, kot so starejše osebe, bivši
odvisniki, fizično hendikepirane osebe, prvi iskal-
ci zaposlitve, matere samohranilke ... V praksi se
je izkazalo, da so pogosto prav ti ljudje zaradi
lastnega socialnega položaja in stigmatizacije še
bolj dovzetni in občutljivi za opravljanje tovrst-
nega dela, so odgovorni in vestni in se ne obnašajo
kot »normalni v odnosu do drugačnih«. Seveda
pa je vedno uporabnik tisti, ki izbira in izbere.
Ker smo med seboj zelo različni, mora biti tudi
možnost izbire zelo velika in ne ukalupljena ali
formalizirana.
Pri tem pridemo do ugotovitve, da tudi vsak
uporabnik ni avtomatično in apriori sposoben
upravljati lastno osebno asistenco, torej biti dober,
vesten in predvsem odgovoren delodajalec. Naj-
večji problem so tukaj ponovno stare prakse in
priučene navade, v katerih živi velika večina hen-
dikepiranih. Nekdo, ki je bil vse življenje v vlogi
300
PASTI PROFESIONALIZACIIE OSEBNE ASISTENCE
pasivnega prejemnika pomoči, potrebuje kar
nekaj časa in velik napor, da pridobi potrebno
samozavest, da se reši iz te zanj pripravljene vloge,
da se odloči in prestopi v zanj neznano in nego-
tovo področje. Težava in ovira na tej poti so tudi
ljudje, ki so neposredno okoli njega, tisti najbližji
(starši, sorodniki), ki pogosto nasprotujejo ali celo
onemogočajo tako osamosvojitev in prestop. Ugo-
vori so pogosto povsem banalni: da ni sposoben.
da ni dovolj močan, da ne zna. Prav neverjetno
je, česa vsega se mora otepati oseba, ki se je
odločila stopiti na pot neodvisnega življenja in
samodeterminacije. Žalosti nas, da so velika ovira
na tej poti prav osebe, ki so se izobraževale za
svetovanje in razne oblike socialne pomoči, čeprav
bi morale po svoji dolžnosti imeti v prvem planu
predvsem zahteve in hotenja uporabnika.
301
Jelka Zorn
ANTIRASISTIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU
KAKO PREPOZNATI RASIZEM V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU IN KULTURNA KOMPETENTNOST SLUŽB
UVOD'
V prispevku se bomo osredotočili na vprašanja,
katere skupine prizadene rasizem v Sloveniji, kaj
sploh je rasizem, na kakšne načine se prepleta v
naša vsakdanja življenja in kaj lahko naredijo so-
cialne službe, da ne bodo nehote nadaljevale dis-
kriminacije in zatiranja, ki se opirata na prikrito
vrednotenje ljudi glede na etnično poreklo aH
državljanski status. Prispevek temelji na izkušnjah
(enoletnega) terenskega raziskovanja v azilnem
domu in centru za tujce in na intervjujih s prebi-
valci Slovenije, ki so bili leta 1992 izbrisani iz regi-
stra stalnega prebivalstva RS. Zaradi izgube statu-
sa stalnega prebivalca ali prebivalke Slovenije so
ostah brez socialnih, ekonomskih in političnih
pravic in celo brez pravice do bivanja na teritoriju
RS.^ V veliko pomoč pri razmišljanju, kako prido-
bljene izkušnje uporabiti v teoriji in za delo v so-
cialnih službah, sta mi bili knjigi Hendikep kot kul-
turna travma Darje Zaviršek in Anti-Racist Social
Work Lene DomineUi.
V prispevku bom pogosto uporabljala besedo
»begunec«. S tem izrazom označujem vse ljudi,
ki so prišli v Slovenijo v zadnjih desetih letih zaradi
političnega nasilja v svoji matični državi. Mislim
na bosanske begunce, ki so v Slovenijo prišli med
vojno v Bosni (obravnavani so po Zakonu o začas-
nem zatočišču), in ljudi, ki so prišli v Slovenijo v
zadnjih letih, mesecih, tednih in še prihajajo: s
področij nekdanje Jugoslavije in širše, iz Irana,
Iraka, Turčije, Afrike, Kitajske, Pakistana, Rusije
itn. Mnogi zaprosijo za azil po zakonu o azilu,
ostali so obravnavani po zakonu o tujcih. Tisti, ki
zaprosijo za azil so najprej prosilci za azil in po-
zneje, če je njihova vloga rešena pozitivno, dobijo
formalni status beguncev.
KAJ JE RASIZEM
Dandanes je idejo rase zamenjala kategorija imi-
gracije, sodobni rasizem pa bi lahko, sledeč Etie-
nnu Balibarju, imenovali tudi rasizem brez ras ali
kulturni rasizem. Smo v obdobju »dekolonizacije«,
obrnjenega gibanja populacij med nekdanjimi
kolonijami in metropolami zahodne Evrope. V
primeru Slovenije gre za konteks migracij v okviru
nekdanje Jugoslavije (večina migrantov, prosilcev
za azil, prihaja v Slovenijo iz držav nekdanje Jugo-
slavije). Migracije niso zgolj individualna dejanja,
ampak so vpete v celo vrsto ekonomskih, politič-
nih in kulturoloških dejavnikov; so bistveni del
globalizacijskih procesov.
Sodobni rasizem nič več ne gradi nujno na
vrednotenju in segregaciji ras, kajti ključna točka
ni več biološka dediščina, ampak domnevna ne-
premostljivost kulturnih razlik. Na prvi pogled ta
rasizem ne predpostavlja superiornosti določene
skupine ali naroda v odnosu do drugih, temveč
»zgolj« škodljivost odpravljanja meja, nezdruž-
ljivost življenjskih stilov in tradicij. Biološki ali ge-
netski naturalizem torej ni edini način naturaliza-
cije človeškega vedenja in družbenih podobnosti.
Tudi kultura lahko funkcionira kot narava. Gre
za ideološki obrat, ki je nastal pri premiku iz bio-
logije v kulturo. Sprva je rasizem temeljil na kate-
gorizaciji in vrednotenju ljudi glede na pripadnost
različnim človeškim rasam. Znanost je pozneje
odkrila, da vedenja posameznikov ne moremo po-
jasniti s termini krvi ali genov, temveč so razlike
rezultat skoz zgodovino oblikovanih kultur. Argu-
menti o različnosti kultur so sprva služili naspro-
tovanju rasizmu in zagovarjanju kozmopolitizma,
danes pa prav argumenti o različnosti kultur
učinkovito ustvarjajo rasistični diskurz. Namreč,
če je nepremostljivost kulturnih razlik naše pravo,
»naravno« okolje, potem bi prepletanje teh razlik
303
JELKA ZORN
nujno prineslo obrambno reakcijo - medetnične
konflikte in splošno povečanje agresivnosti. V jav-
nem diskurzu, denimo v medijih, želijo prikazati,
da so te sovražne, ksenofobne reakcije naravne,
a tudi nevarne. Denimo, v primeru Romov to po-
meni, da ni več barva kože tista značilnost, ki rabi
za ugotavljanje njihove različne kulture. Barva
kože ni več naravni temelj njihove podrejenosti
in izključenosti. Današnji rasizem razume kot
naravno sovražno vedenje dominantne skupine
do etnične manjšine.
Ni več naturalizirana rasna pripadnost, ampak
je naturalizirano rasistično vedenje. Značilne izjave
so na primer: »Naravno je, da tujce sovražimo in
se jih bojimo,« ali: »Če v neki soseski živi vehko
ljudi, ki pripadajo drugi kulturi, to razumljivo po-
vzroči napetosti med ljudmi.« Po tej logiki je treba
spoštovati »prag tolerantnosti« večinske popula-
cije, ohraniti »kulturno distanco« in segregirati
manjšinske etnične skupnosti (Balibar 1991).
Rasizem pomeni zanikanje oziroma omejeva-
nje pravic, zatiranje in utišanje glasov določenih
skupin v javnem prostoru. Zatiranje je širok po-
jem, širši kot diskriminacija. Zatiranje vpliva na
samorazvoj, samopodobo, ambicije in vizije, ki
jih imajo pripadniki različnih etničnih skupin o
sebi. Romska deklica sebe ne bo videla kot bodoče
učiteljice, zdravnice, igralke, sodnice ipd. Pred-
stave, ki podpirajo zatiranje in diskriminacijo, in-
ternahzirajo tako tisti, ki jih rasizem prizadane
(žrtve rasizma, na primer Romi), kot tisti, ki pri-
padajo skupini, ki zatira (mediji, lokalna skupnost,
učiteljice, socialne delavke itn.). Rasizem je subtil-
no prizorišče odnosov podrejanja in dominacije
glede na etnično poreklo, in socialno delo žal ni
nedotakljivo za njegove vplive (Balibar 1991, Do-
minelh 1997).
KAKO SE RASIZEM PREPLETA
Z VSAKDANJIM ŽIVLJENJEM
KULTURNA RAVEN
V Evropi, ki se združuje, Slovenija postaja njena
zunanja meja. Ko rečemo, da je Slovenija meja
Evrope, pravzaprav meja Evropske Unije, s tem
ne mislimo zgolj na tanko linijo državne meje,
ampak na celo državo Slovenijo. Vsa država Slo-
venija funkcionira kot meja - kot neprepustna
meja za ljudi, ki so zaradi mejnih režimov (tj.,
problemov z vizo) prikazovani kot nezaželeni. V
okviru schengenskega sporazuma (katerega na-
men je odprava notranjih meja EU in okrepitev
zunanjih) Slovenija varuje meje, da v EU ne bi
prihajali ljudje iz ekonomsko manj razvitih držav.
Pomoč Sloveniji samo v okviru programa Phare
za izpolnitev schengenskih kriterijev, to je, za nad-
zor meje in za pripadajoče institucionalne struk-
ture v letih 2000-2002, znaša več kot 10 milijo-
nov evrov. Ta diskriminatoren mejni režim (kdo
sme vstopiti, kdo ne) je raztegnjen čez vso državo.
Slovenska policija je izračunala, da mesečni
stroški varovanja državne meje (vključno z delov-
nimi urami policistov) znašajo od 20 do 50 mili-
jonov tolarjev. Neki begunec oz. prosilec za azil
iz Afganistana je rekel, da ga je izkušnja ilegalnega
prehoda čez meje tako prevzela in zaznamovala,
da se še zdaj kdaj pa kdaj prestraši, ko kje zunaj
azilnega doma zagleda policista: »Potem pomi-
sHm, saj je vse v redu. Ne delam nobenega prekr-
ška, tu sem legalno. Imam kartico prosilca za azil.«
Simbolno sporočilo, ki ga begunci in novi imigran-
ti dobijo na meji, je, da prestop meje ni njihova
pravica, temveč privilegij, ki ga lahko vsak trenu-
tek izgubijo, če bodo zahtevali svoje pravice, če
ne bodo dovolj trdo delali in se zadovoljiH z naj-
nižjimi plačili itn. Ljudje, ki prihajajo v Slovenijo
ali na ozemlje Evropske Unije kot novi imigranti,
so zaželeni kvečjemu kot poceni delovna sila. Ker
ti ljudje nimajo enakih pravic kot državljani, so
negotovi, stigmatizirani in ranljivi. Za nacionalne
imaginarije so podrejeni Drugi, ki jih lahko sov-
ražimo in zavračamo, vendar tudi izkoriščamo
(Kearney 1991).
Ljudje, ki nimajo državljanstva, so izjema v
logiki nacionalnih držav. Pripadnost nacionalni
državi se opira na nevidni prehod od človeka oz.
njegovega rojstva do državljana (Arendt 1948;
1979; Agamben 1998). Z drugimi besedami,
skrita predpostavka je, da človek, ko se rodi, avto-
matično postane del naroda in države, torej držav-
ljan. Tujci, begunci in »domačini brez papirjev«
(to so ljudje, ki so jih leta 1992 izbrisali iz registra
stalnega prebivalstva in še niso uspeli relegalizirati
svojega bivanja v RS) so izjema, niso del običaj-
nega pravnega reda in dejanskih možnosti, ker
niso državljani. Obravnavani so po posebnih za-
konih, ki se v vsakdanjem življenju manifestirajo
tudi tako, da je ljudem mogoče odvzeti osebno
svobodo' zgolj zato, ker so tujci ali domačini »brez
papirjev«, ker je de jure njihovo bivanje na dolo-
čenem teritoriju nezakonito. Ti posebni zakoni
in prakse so predpisani v zakonu o tujcih (Ur. 1.
304
ANTIRASITIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU
RS, št. 61-2911/99), ki predvsem od 56. do 61.
člena predvideva možnost odvzema prostosti brez
poprejšnje obsodbe za kaznivo dejanje. Ta izjem-
nost oz. izjema odvzema svobode je razumljena
kot nekaj povsem normalnega in zakonitega, saj
je določena z zakonom (Agamben 1998). Enako
velja za disciplinatorne ukrepe, denimo zapiranje
v klet ob sprejemu v azilni postopek ali pri poznej-
ši prekršitvi hišnega reda v azilnem domu. Natan-
ko zato, ker so ljudje potisnjeni v izjemno situacijo
in niso del splošnega pravnega reda, kršitve člove-
kovih pravic te skupine ljudi navadno niso sankcio-
nirane, npr. nasilje poHcije nad njimi, neposre-
dovanje informacij in neobveščanje o pravicah,
ki so za begunce ključnega pomena, zapiranje v
centre za tujce, odtegovanje socialnih uslug itn.
Pravzaprav je že sama diskriminacija, ki ločuje
državljane od nedržavljanov, legitimna, uzakon-
jena diskriminacija (Dedič 2002a).
Po drugi strani pa se je država Slovenija z
mednarodnimi sporazumi in s svojo notranjo de-
mokratično ureditvijo zavezala spoštovati člove-
kove pravice in pravice beguncev. Vzpostavila je
številne mehanizme za dejansko uresničevanje
človekovih pravic, denimo možnost pridobitve
humanitarnega ali političnega azila, možnost brez-
plačne nastanitve in zagotavljanje osnovnih pogo-
jev bivanja v azilnem domu in centrih za tujce,
vključitev otrok v šolo, brezplačna nujna zdravst-
vena pomoč in pravno svetovanje itn. Ljudem je
država zagotovila temeljne človekove pravice s
tem, ko jih je vključila v omenjeni instituciji, ki pa
se nahajata izven običajnega pravnega reda in
izven običajnega okolja/načina bivanja. Gre za
vključevanje z izključevanjem (Agamben 1998).
INSTITUCIONALNA RAVEN
Na institucionalni ravni se rasizem udejanja s po-
močjo segregacijskega modela bivanja in »po-
moči«. Za begunce, tujce, prosilce za azil se usta-
navljajo posebni centri, po možnosti na robu mest
aU vasi, kjer so čim manj na očeh domačinov in
kjer je mešanje prebivalstva vnaprej reducirano
na minimum. Naprej, institucionalni rasizem oh-
ranja obstoječe neenakosti, saj so ljudje deležni
nekvalitetnih uslug aU pa socialnih uslug sploh
ne dobijo. Na centrih za socialno delo navadno -
ni pa to pravilo - ne bodo pomagaH beguncem in
drugim osebam brez državljanstva in stalnega
bivanja, ker ti ljudje nimajo pravic po zakonu o
socialnem varstvu.
Neka gospa iz romskega naselja v Ljubljani je
potrebovala pomoč pri plačilu poračuna za elek-
triko. Socialna delavka ji je rekla, da ji je zelo žal,
ampak ji ne more pomagati, ker nima državljan-
stva in zato ni upravičena do denarne pomoči po
zakonu o socialnem varstvu. Socialno delo v tem
konkretnem primeru bi namreč vzelo dosti časa,
inovativnosti in energije, poleg tega bi se lahko
sprevrglo v pravo socialno akcijo. Socialna delav-
ka bi lahko ugotovila, da ima gospa štiri otroke in
da je eden od njih državljan in torej formalno ima
pravico do denarne pomoči. Lahko bi pomagala
urediti, da gospa velik znesek poračuna plača na
obroke. Pravo antirasistično socialno delo v tem
primeru pa pomeni, da bi socialna delavka pod-
prla gospo pri urejanju njenega državljanskega
statusa, in sicer tako, da bi stopila v dialog z MNZ,
obvestila o problemu strokovno javnost in skupaj
z zavezniki reševala ta problem na sistemski ravni.
Na ta način ne bi šlo več zgolj za reševanje indivi-
dualnega problema omenjene gospe, ampak za
kolektivno zagovorništvo, torej zagovorništvo tudi
mnogih drugih ljudi, ki so se znašli v podobni si-
tuaciji, brez dovoljenja za bivanje aH državljanstva
in brez pravic, ki izhajajo iz teh dveh statusov.
Nekvalitetne usluge ali sploh odrekanje social-
nih uslug se navadno ne zdijo posledica rasizma.
To pa zaradi verovanja, da rasizem v Sloveniji
obstaja zgolj v besedah nekaterih ekstremističnih
posameznikov ah posameznic. Posledica takega
razumevanja je, da ustanove menijo, da se jih ta
problematika ne dotika, saj vse ljudi, ki pridejo k
njim po pomoč, obravnavajo enako, ne glede na
njihovo etnično pripadnost. Verjetno je odveč po-
udariti, da tisti, ki jim je bila zavrnjena socialna
pomoč (ker niso upravičenci po zakonu o social-
nem varstvu), niso všteti v omenjeno simptoma-
tično izjavo, »da vse ljudi obravnavajo enako«.
Če menimo, da rasizma v vsakdanjem življenju
ni, potem tudi ni ogroženih skupin, to pa pomeni,
da ni treba storiti ničesar.
Ključno je, da socialne službe prepoznajo in
poimenujejo zatiranje in zanikanje pravic, kajti
šele s poimenovanjem postane nevidno vidno in
to, kar je bilo prej sprejemljivo, postane nespre-
jemljivo. Kar je bilo prej videti naravno, postane
nujno problematično (Kelly 1996).
Nekatera značilna vprašanja iz vsakdanjega
življenja, ki jih lahko prepoznamo kot kseno-
fobični, sovražni govor, so denimo:
• kako zaustaviti ilegane migrante
305
JELKA ZORN
•	koliko nas tujci stanejo
•	kdo je pravi azilant, kdo pa tisti, ki izkorišča
slovensko državo in pravico do azila
•	zakaj bi morali Romi imeti posebnega pred-
stavnika v občinskem svetu, če pa lahko kandi-
dirajo kot vsi ostaU
•	trditve, da so begunci privilegirani, ker do-
bivajo rabljena oblačila, namestitev in hrano v
posebnih ustanovah brezplačno, medtem ko si
morajo »naši ljudje« vse to kupiti sami, itn.
Predpostavka takih vprašanj in trditev je, da
lahko sovražimo tujce in pripadnike etničnih manj-
šin, da nimajo pravice živeti v tej državi, da jih
lahko zavrnemo, zapremo (odvzamemo svobodo,
ker nimajo papirjev), odstranimo, zatiramo, izko-
riščamo.
Rasistični govor se rad skriva za besedami kot
»mi«, »naši revni ljudje« ipd. Na primer: »Mi ne
potrebujemo pakistanskih beguncev, saj še za svo-
je ljudi nimamo dovolj, najprej je treba poskrbeti
za naše reveže.« Vprašanje je, kdo je ta »mi« in
kdo so naši ljudje. Ali je pozicija, ki jo zagovarjamo
tukaj, tudi všteta v ta vseobsegajoči, totalitarni
»mi«? Kateri »naši ljudje« pa so najbolj revni?
Niso to prav Romi in begunci?
OSEBNA RAVEN
Na osebni ravni je mogoče identificirati vrsto
tehnik zanikanja kulturnega in institucionalnega
rasizma, kar učinkovito prispeva k njegovem ohra-
njanju v obstoječih socialnih službah in socialni
politiki.
Omenimo nekaj značilnih tehnik zanikanja
rasizma (povzeto po Zaviršek 2000 in Dominelh
1997):
•	Zanikanje v smislu, da rasizma, predvsem v
kulturni in institucionalni obliki, pri nas ni, pa
čeprav v službi, kjer delamo, ni zaposlenih stro-
kovnjakov, ki so pripadniki etničnih manjšin ali
begunci.
•	Dekontekstualizacija: vemo, da rasizem ob-
staja, vendar si predstavljamo, da prizadene samo
temnopolte ljudi, ki jih je pri nas zelo malo, torej
je tudi rasizma v Sloveniji izredno malo.
•	Obtoževanje žrtve oziroma zamenjava vlog,
ko odgovornost za rasizem preložimo na žrtve:
»Romi so si sami krivi za svojo revščino,« aH pa:
»Begunci so si sami krivi za negativen odnos
okolja do njih,« in podobno. Ker smo odgovornost
za rasizem preložili na žrtve, pričakujemo, da ga
bodo tudi oni sami odpravili: »Romi bi morali sami
kaj storiti, da jih sosedje ne bi sovražili.« Ta način
zanikanja rasizma gre celo tako daleč, da zatiralci
sami sebe začnejo doživljati kot žrtve. Na primer
vaščani, ki si vas delijo z romsko populacijo aH
prebivalci v bhžini centrov za tujce sami sebe
doživljajo kot žrtve, samo zato, ker živijo z Romi
ali samo zato, ker je center za tujce v njihovem
domačem okolju, ki očitno ekskluzivno pripada
samo staroselcem.
•	Pokroviteljski odnos: vrednote in načini, ka-
ko »staroselci« delamo in mislimo določene stvari,
so superiorni, čeprav toleriramo navade in običaje
pripadnikov drugih kulturnih skupin. To pomeni,
da izhajamo iz ozke norme o tem, kaj je normalno
in zaželeno; drugačnost seveda toleriramo, vendar
pozabljamo, da sam koncept drugačnosti predpo-
stavlja odnose manjvrednosti in večvrednosti.
•	Izogibanje: vemo, da rasizem obstaja, vendar
ne storimo ničesar, da bi ga zaustaviH v svojem
okolju.
•	Pretiravanje: vemo, da rasizem obstaja in
da ga je treba odpraviti, vendar pretiravamo ozi-
roma poveličujemo pomen in učinek zgolj mini-
malnega premika v odpravljanju rasizma. Na pri-
mer, verjamemo, da bo rasizem izginil že zato,
ker prisluhnemo begunski deklici o njenih po-
klicnih željah ali romski materi, ki je preživela
spolno zlorabo.
IZKLJUČENE SKUPINE
V grobem lahko skupine, ki so izključene ali za-
tirane, razdelimo v dve skupini:
•	tiste, ki imajo državljanstvo ali stalno bivanje
(imajo v Sloveniji dom) in
•	tiste, ki nimajo »papirjev« (nimajo doma v
Sloveniji).
V	prvo skupino štejemo ljudi, ki imajo sloven-
sko državljanstvo, niso pa slovenskega etničnega
porekla in bele polti. To so denimo Romi (stara
etnična manjšina, ki je konstitutivni del sloven-
skega naroda) in pripadniki nekdanjih jugoslovan-
skih republik (to so etnične manjšine - srbska,
bošnjaška, albanska, makedonska, črnogorska in
hrvaška - , ki so nastale po razpadu nekdanje mul-
tikulturne Jugoslavije). Gre za ljudi, ki so si v Slo-
veniji ustvarili dom, socialne mreže, zaposHtve itn.
V	drugo skupino štejemo begunce in nove imi-
grante. S tem mislimo bosanske begunce, ki so v
Slovenijo pribežali pred desetimi leti, in nove be-
306
ANTIRASITIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU
gunce, ki še prihajajo. Novi begunci in ekonomski
migranti pogosto zaprosijo za azil Za azil zapro-
sijo tisti, ki imajo prave informacije in ki pri svoji
zahtevi vztrajajo. Tiste, ki jim ne uspe zaprositi
za azil, policija zapre v center za tujce, kjer čakajo
na odstranitev iz države. Naloga socialnega dela
v takih razmerah, ko je proces migriranja nasilno
zaustavljen in je ljudem odvzeta osebna svoboda,
je posebno občutljivo vprašanje, na katerega ne
moremo odgovoriti v tem kratko odmerjenem pro-
storu. Lahko rečemo zgolj načelno, da je tudi v
teh primerih naloga socialnega dela pomoč mi-
grantom, tujcem ali beguncem (kakor koli te ljudi
imenujemo) in ne pomoč policiji. To z drugimi
besedami pomeni, da moramo možnost legaliza-
cije bivanja v Sloveniji razširiti tudi na to skupino
ljudi, ki jO je policija obsodila na odstranitev iz
države.
KAKO UVELJAVLJATI
ANTIRASISTIČNO PERSPEKTIVO
V SOCIALNEM DELU
Prvi korak v procesu odpravljanja rasizma, ki se
prepleta na kulturni, institucionalni in osebni rav-
ni, je, da se ga začnemo zavedati. Ozaveščanje
kot eden pomembnih elementov antirasističnega
socialnega dela je proces, ki poteka takrat, ko pre-
poznamo povezavo med družbenimi odnosi, v
katere stopamo (in jih reproduciramo skladno s
svojimi vrednotami, prepričanji, vednostjo) in
družbenimi pozicijami, ki jih zasedamo (pripa-
damo večinski etnični skupini, imamo visokošol-
sko izobrazbo, sprejemamo pomembne odločitve
na področju socialnega dela ipd.). Socialne delav-
ke in delavci si navadno ne predstavljamo sebe
kot del skupine, ki zatira ali diskriminira. Navadno
si želimo predstavljati sebe kot antirasiste in borce
za pravičnejšo družbo. Vendar proces ozavešča-
nja vključuje tudi, da prepoznamo, na kakšen na-
čin se institucionalni rasizem prepleta z osebnim.
Proces ozaveščanja je lahko zelo boleč in nepri-
jeten, saj nas lahko večina ugotovi, da pravzaprav
pripadamo družbeni skupini, ki zatira. Lahko ima-
mo občutke krivde in nemoči, vedno pa obstaja
možnost, da začnemo delovati proti večinskemu
tihemu, samoumevnemu pristajanju na slabši
položaj prikrajšanih skupin.
Odpravljanju zatiranja (rasizma) se lahko po-
svetimo zavestno, načrtno. Vprašanje je seveda,
kako to storiti. Katere metode bomo uporabih?
АИ obstajajo posebne antirasistične metode, ali
pa so to običajne metode socialnega dela, ki jih
izvajamo tako, da se zavedamo kulturne razno-
hkosti uporabnikov in tega, kako prizadeneta
diskriminacija in zatiranje?
Socialne delavke in delavci moramo dobro ve-
deti, kateri strukturni mehanizmi povzročajo za-
tiranje in diskriminacijo.
Poznati in spoštovati moramo kulturne razno-
likosti ljudi, ki pripadajo razHčnim etničnim skupi-
nam, razumeti pomen individualnih in kolektivnih
življenjskih stilov, jezik (ali zagotoviti prevajalca),
spoštovati raznovrstne tradicije, običaje, verova-
nja ipd. To znanje pridobimo s pogovori in dru-
ženjem z ljudmi, ki pripadajo razHčnim kulturnim
krogom.
Poznati moramo pomen pripadanja etničnim
skupinam, ki so v nacionalnem imaginariju ozna-
čene kot »Drugi«, in pomen barve kože. Medtem
ko si lahko beH ljudje slovenskega rodu privoščimo
pozabiti, da pripadamo večinski, dominantni etni-
čni skupini in da imamo belo polt, denimo Romi
tega ne morejo. Že najmanjši otroci bodo pove-
dali, da so črni. To je ključni vidik njihovega življe-
nja, njihove identitete v rasistični družbi. Socialne
delavke tega ne smejo prezreti in se obnašati, kot
da imamo v dejanskem in simbolnem smislu vsi
belo polt.
Poznati moramo načela zagotavljanja enakih
možnosti s pomočjo pozitivne diskriminacije (za-
vzemanje za vpeljavo pozitivne diskriminacije v
zakonodaji in vladnih programih in zavezanost
pozitivni diskriminaciji na ravni socialne službe).
Pozitivna diskriminacija je korektiv države, ki pri-
speva k zmanjševanju ekonomske in socialne iz-
ključenosti najbolj ranljivih skupin prebivalstva.
Beseda diskriminacija pomeni razločevanje v ko-
rist ali škodo pripadnikov določene skupine. Pri
pozitivni diskriminaciji gre za to, da formalno ena-
kost napolnimo z vsebino, kajti z vztrajanjem zgolj
pri formalni enakosti se učinkovito nadaljujejo
obstoječe neenakosti med družbenimi skupinami
(Dedič 2002a).
Dobro moramo poznati zakonodajo, da lahko
ljudem povemo, katere pravice jim dejansko pri-
padajo in jim pomagamo pri njihovem uresniče-
vanju. Na zakone, nacionalne programe ipd. se
je treba navadno sklicevati v procesu pridobivanja
sredstev pri implementaciji individualnih načrtov
in ustvarjanju novih projektov in služb.
Uveljavljati moramo metode socialnega dela,
ki temeljijo na antirasistični perspektivi - zagovor-
307
JELKA ZORN
ništvo, načrtovanje služb, izdelava individualnih
načrtov, etnografska metoda, osebna asistenca,
neposredno plačevanje socialnih storitev itn. (Za
podrobnejši opis naštetih metod gl. Zaviršek,
Zorn, Videmšek 2002.)
Metode dela z ljudmi, ki jih prizadene rasizem,
pa imajo dom v Sloveniji, so drugačne od metod
dela z ljudmi, ki so prišli v Slovenijo in si morajo
na novo ustvariti dom. Glede beguncev in novih
imigrantov morajo socialne delavke obvladati tudi
veščine za pomoč ljudem pri ustvarjanju novega
doma, vzpostavljanju novih socialnih mrež. Znati
morajo pomagati v duševni stiski zaradi prežive-
tega nasilja in številnih izgub. Mnogi begunci in
novi ekonomski imigranti so utrpeli hude izgube:
izgubili so svoj dom, jezik, zaposlitev, pretrgali
vsakdanje vezi s prijatelji in družinskimi člani,
mnogi so doživeli različne oblike političnega nasi-
lja, smrt ali mučenje bližnjih, nekateri so bili priče
usmrtitvi ali mučenju bližnjih, grožnje itn.
Kot je zapisala Hannah Arendt, ki je bila kot
Judinja tudi sama begunka med drugo svetovno
vojno, pri beguncih ni najbolj tragično, da so iz-
gubili dom, ampak to, da ne morejo najti novega.
Metode socialnega dela z begunci so zlasti tele:
•	Individualno svetovanje: pomembno je zago-
toviti transparentnost postopkov in pravic (deni-
mo azilnega postopka) in občutek osebne varnosti
(podpora, sočustvovanje v zvezi z preživetimi
izkušnjami in izgubami).
•	Zagovorništvo v individualnih primerih in
skupinsko zagovorništvo.
•	Načrtovanje novih služb in projektov, ki bo-
do prispevali k ustvarjanju novih socialnih mrež
(denimo, organiziranje skupine za medsebojno
podporo beguncev, organiziranje družabnih veče-
rov za begunce in lokalno prebivalstvo) in novih
zaposlitvenih možnosti (kooperative ipd.).
•	Izdelava in implementacija individualnih na-
črtov za življenje v novi državi za vsakega begunca
in begunko posebej. Metoda individualnega na-
črtovanja naj bi beguncem zagotovila podporo pri
načrtovanju njihove prihodnosti in s tem tudi nad-
zor nad lastnim življenjem ter na splošno prispe-
vala k povečanju raznovrstnosti socialnih storitev.
•	Neposredno financiranje, s katerim omogo-
čamo izbire, na primer, omogočimo, da begunci
dobijo denar za nakup hrane direktno v svoje roke
in tako pripravljajo obroke po lastnem izboru in
potrebah ipd.
Pomembno je zagotoviti dostopnost služb, uslug,
projektov. To pomeni, da ljudi osebno obiščemo
in povabimo k sodelovanju ter da pripravimo
vabila in informativni material v različnih jezikih,
ne le slovenskem. To vključuje terensko delo in
akcijsko naravnanost.
Ker je širša družbena »klima« naravnana anti-
imigrantsko, moramo beguncem in drugim, ki so
se v Slovenijo preselili nedavno, zagotoviti obču-
tek, da so zaželeni in da imajo pravico živeti v
Sloveniji. Vprašati se moramo, kako bi se sami
počutili kot tujci v tuji državi, kjer ne bi imeli znan-
cev in prijateljev, ne bi razumeli jezika, ne bi imeli
svojega doma. Koliko energije bi porabili samo
za privajanje na novo okolje, običaje, ljudi itn.?
Pri Romih, torej skupini, katerih problem ni
nujno ustvarjanje novega doma, temveč neenake
možnosti, je naloga antirasitičnega dela predvsem
zagotavljanje večje vidnosti in vključenosti v lokal-
no skupnost, pomoč pri urejanju bivalnih pogojev,
dostop do socialnih in zdravstvenih storitev ter
spodbujanje napredovanja romskih otrok v izo-
braževalnem procesu.
Te naloge uresničujemo na različne načine, a
skupaj z lokalnim romskim prebivalstvom. To po-
meni, da moramo najprej vzpostaviti dobre odno-
se sodelovanja s pripadniki in pripadnicami rom-
ske skupnosti. Lahko na primer damo pobudo,
da župan ali županja povabi na svečano kosilo
lokalne romske in neromske družine. Pripadnike
in pripadnice romske skupnosti obiščemo in pova-
bimo k skupnem načrtovanju in izvajanju proje-
ktov in lokalnih dogodkov: kulturnih prireditev,
srečanj, okroglih miz ipd. Vabila napišemo tudi v
romskem jeziku, posebej nagovorimo romske
otroke itn.
Posebej moramo poudariti, da spoštovanje kul-
turne različnosti ne pomeni toleriranja družinskega
nasilja in slabših priložnosti za izobraževanje otrok
iz teh skupnosti. Toleriranje nasilja v bolj patriar-
halno orientiranih skupnostih ni isto kot spošto-
vanje kulturnih tradicij in običajev, ampak zgolj
podpora tistim, ki imajo več moči znotraj skupin,
ki so zatirane. Podobno je s pomanjkanjem vizij
in materialnih možnosti za napredovanje otrok v
izobraževalnem procesu. Otroke iz deprivile-
giranih skupin moramo posebej materialno in
čustveno podpreti v nadaljevanju šolanja, saj je
njihova izhodiščna pozicija slabša (zgodovinska
tradicija izključevanja, večja revščina, izgube
doma, bližnjih oseb, selitve itd.).
308
ANTIRASITIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU
SKLEP
Socialno delo v antirasisitični perspektivi smo
predstavili kot zelo politično socialno delo, kate-
rega glavni cilj je sprememba družbenih odnosov
moči, vključitev najbolj izključenih in diskrimini-
ranih skupin v središče naše pozornosti, na zem-
ljevid naših socialnih akcij. Lahko bi rekli, da je
ena od nalog socialnega dela uresničevanje multi-
kulturnega državljanstva v praksi, ki predvideva,
kot je zapisala Jasminka Dedič, večsmerno inte-
gracijo in priznava obstoj različnih etničnih, ver-
skih, rasnih idr. manjšin v javnem življenju, kar
pomeni, da jim je zagotovljeno priznanje in s tem
tudi obstoj s strani dominantne družbene kulture,
ki na ta način postaja vse manj dominantna in
ekskluzivna (Dedič 2002b).
Etnografska raziskava, ki sem jo opravila v
azilnem domu, centru za tujce in s posamezniki
in posameznicami, ki so bih leta 1992 izbrisani iz
registra stalnega prebivalstva RS, je pokazala, da
je za ljudi »brez papirjev« oz. državljanstva sim-
ptomatično, da trpijo kršitve človekovih pravic.
Antirasistično socialno delo oz. zagovorništvo na
tem področju vključuje tudi zavzemanje za dru-
gačen koncept državljanstva, tak, ki bo vključeval
vse prebivalce Slovenije, ne glede na njihovo etni-
čno pripadnost (multikulturno državljanstvo). So-
cialno delo mora kritično premisliti vrednotne
predpostavke, načela in metode dela na področju
socialnega dela z begunci, novimi imigranti in etni-
čnimi manjšinami. Antirasistično socialno delo ne
pristaja na vključevanje z izključevanjem, na po-
sebne begunske centre (centre za tujce) in po-
sebne institucije pomoči za izključene. Tak način
pomoči prispeva k reprodukciji neenakosti in
izključevanja. Antirasistično socialno delo si, prav
narobe, prizadeva vključiti ljudi v državljanski
status, običajno bivalno okolje in običajne servise
pomoči, ustvariti nove zaposlitvene možnosti in
prispevati k temu, da je v javnosti shšati ljudi, ki
pripadajo etničnim manjšinam in imigrantskim
skupnostim.
Lena Dominelli je poudarila, da je socialno
delo vedno že politično, tudi če ne načrtujemo
vehkih sprememb, kajti vse socialne delavke in
delavci sprejemamo odločitve, ki zadevajo življe-
nja drugih ljudi, in imamo moč, da omogočimo
ali onemogočimo ljudem dostop do socialnih sto-
ritev in sredstev. Socialne delavke in delavci, ki
svoje delo opravljajo v skladu z merili dominantne
ideologije, sploh ne ravnajo apolitično, ampak
zgolj ohranjajo obstoječe neenakosti, ohranjajo
status quo (DomineUi 1997).
OPOMBE
' Zahvaljujem se Darji Zaviršek za predlog in spodbudo za pisanje tega teksta, za pomoč pri formulaciji
ključnih problemov in rešitev, tj., metod socialnega dela, ki naj prispevajo k pravičnejši družbi, in za
končne pripombe k tekstu. Jasminki Dedič se zahvaljujem za diskusije o državljanstvu, človekovih
pravicah in pravicah etničnih manjšin in za pripombe k tekstu.
^ Izvedbo etnografske raziskave o prebivalcih Slovenije, ki so bili leta 1992 izbrisani iz registra stalnega
prebivalstva RS, je finančno omogočil Mirovni inštitut, ki mi je v ta namen podelil šestmesečno
raziskovalno štipendijo. Naslov raziskave je Diskriminacija v postopkih podeljevanja državljanstva v
Sloveniji.
^ Svobodo v skladu z zakonom o tujcih odvzamejo tako, da sodnik za prekrške izda odločbo o odstranitvi
tujca iz države, katere pritožba ne zadrži izvršitve, policija pa sklep o nastanitvi tujca v center za
tujce, kjer je ljudem defacto omejena osebna svoboda, de jure pa zgolj svoboda gibanja.
309
JELKA ZORN
LITERATURA
G.	Agamben (1998), Homo Sacer: Sovereign Power and Bare Life. Standford: Standford University
Press.
H.	Arendt (1948, 1979), The Orgins of Totalitarianism. San Diego, New York, London: A Harvest
Book.
E. Balibar, L Wallerstein (1991), Race, Nation, Class: Ambigous Identities. London, New York:
Verso.
E. Balibar (1994), Predlogi v zvezi z državljanstvom. Časopis za kritiko znanosti, XXII: 172—173.
C.	Stephen, D. Alastair (2000), Citizenship and Migration: Globalization and the Politics of Belonging.
London: Macmillan.
J. Dedić (2002a), Diskriminacija v postopkih pridobivanja državljanstva v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni
inštitut (rokopis).
-	(2002b), Multikulturno državljanstvo, http://www.slotekbir.net (12. 12. 2002).
L. Dominelli (1997), Anti-racist Social Work: Practical Social Work. London: Macmillan.
H.	Donnan, T. M. Wilson (1999), Borders: Frontiers of Identity: Nation and State. Oxford, NY: Berg.
K. Faulks (2000), Citizenship. London, New York: Routledge.
V. Jalušič (2001 ), Ksenofobija ali samozaščita? V: B. Petković (ur.). Skupina za spremljanje nestrpnosti.
Ljubljana: Mirovni inštitut.
I.	Kaučič (ur.) (1992), Nova ustavna ureditev Slovenije: Zbornik razprav. Ljubljana: Uradni list RS.
M. Kearney (1991), Borders and Boundaries of State and Self at the End of Empire. Journal of
Historical Sociology, 4, 1: 52—74.
A. MiLOHNić (ur.) (2001), Evropski vratarji: Migracijske in azilne politike v vzhodni Evropi. Ljubljana:
Mirovni inštitut.
L. Kelly (1996), Spolno nasilje in feministična teorija. V: D. Zaviršek (ur.). Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo (68—98).
A. T. Kuzmanić (1999), Bitja s pol strešice: Slovenski rasizem, šovinizem in seksizem. Slovenia:
Mediawatch, OSI.
S. Sassen (1998), Globalization and Its Discontents. New York: The New Press.
-	(1999), Guests and Aliens. New York: The New Press.
D.	Zaviršek (1996a), Vsakdanjost rasizmov. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo,
XXIV, 172: 11-15.
-	(2000), Hendikep kot kulturna travma: Historizacija podob, teles in vsakdanjih praks prizadetih
ljudi. Ljubljana: Založba/* Cf.
-	(2001), Lost in Public Care: The Ethnic Rights of the Ethnic Minority Children. V: L. Dominelli, W
Lorenz, H. Soydan (ur), Beyond Racial Divides: Ethnicities in Social Work Practice. Aldershot
etc.: Ashgate.
D. Zaviršek, J. Zorn, P. Videmšek (2002), Inovativne metode v socialnem delu: Opolnomočenje ljudi,
ki potrebujejo podporo za samostojno življenje. Ljubljana: Študentska založba.
310
Tom Schmidt
STABILIZACIJA/INTEGRACIJA
IZHODIŠČNO VPRAŠANJE
Diskriminatorno uzakonjanje, enoznačno diagno-
sticiranje, definicije bolezenskih stanj, ki stigma-
tizirajo, jasno kažejo, kaj nam danes pomeni psi-
hiatrija: idelogijo »drugačnosti«, poglabljanje vrze-
li med zdravjem in boleznijo, med normo in odsto-
panjem (BasagHa, BasagUa-Ongaro 1972). Miselni
eksperiment: nadomestimo »psihiatrijo« s »social-
nim delom« ali z »oskrbo prizadetih«. Preverimo
danes, trideset let po tej sodbi, aH orodja naše
socialne politike prispevajo k »poglabljanju vrzeli«
in »ideologiji drugačnosti«, aH pa ustvarjajo pro-
stor, ki ponuja možnost, da se razvije »drugač-
nost«, ne da bi se bilo treba odpovedati družbeni
pripadnosti! Če drži, da naša družba potrebuje
odklonsko obnašanje (odklonska stanja) kot ses-
tavno značilnost svoje povezanosti, kakšne mož-
nosti za uspeh ima potem strategija integracije?
To družbeno »stigmatizacijo drugačnosti« je treba
potrditi, vendar je ne gre prehitro moralno obso-
diti. Kajti družbe potrebujejo odklonsko obnaša-
nje, da se lahko same stabilizirajo, zato ga kar
naprej povzročajo. Zato zasnove vključitve naleti-
jo na omejitve tam, kjer družbe konstruirajo »svo-
je« »drugačne«, da bi našle lastne meje. Vključe-
valne strategije konec koncev ne vplivajo ugodno
na stabilizacijo sistema, pač pa lahko razvijejo sta-
bilnost le, če sledijo »sistemsko subverzivnim« za-
snovam v smislu destabilizacije tistega opredelje-
vanja družbe do svojih obstrancev (gl. npr. Elias,
Scottsohn 1990), ki konstruira izključitev iz dru-
žbe, aH, kakor rečemo danes: konstruira izključe-
vanje. Vključevalne strategije so zato vedno navz-
križ z družbeno politiko, in sicer toliko bolj, koli-
kor bolj so si za delovno polje izbrale močno iz-
ključene skupine (prizadete, odvisnike, tujce ...).
Vključitve vseh v družbo si ne moremo pred-
stavljati brez razumevanja družbenih interesov in
interesnih položajev. Vključitev in izključitev se-
stavljata enoto nasprotnih si pojmov; nesmiselno
je misliti, kaj šele družbeno realizirati vključitev
brez sočasne izključitve. Družba potrebuje svoje
obstrance: »Šele z obstojem neintegriranih oseb
aH skupin postane socialna kohezija vidna; njihov
obstoj omogoči, da opazimo njene pogoje« (Luh-
mann 1997: 621).
Toda »izpad iz družbe« je nepredstavljiv. Tudi
tisti, ki so izključeni iz družbe, živijo še naprej v
njej: na njenem robu, v nišah, v notranji odmaknje-
nosti, aH (ne tako redko) v ustanovah. Gre torej
za izmenično delovanje pripadnosti in izključitve
v njuni družbeni povezanosti - in s tem v njunih
družbenih funkcijah. Zato se je treba vprašati, kdo
ima koristi od pripadnosti in kdo od izključitve.
Izključitev lahko opišemo kot izgubo medse-
bojne odvisnosti. Ta ni le problem prizadetih po-
sameznikov, temveč vse družbe, ki s tem do dolo-
čene mere izgubi povezovalno moč. Družba, ki
veliko svojih članov obsodi na »drugačnost«, iz-
ključi številne ljudi, izgublja trdnost in jo mora
znova vzpostavljati z vedno večjimi stroški. To se
kaže v preprostem dejstvu, da morajo družbe, ki
malo vlagajo socialno politiko, ki torej ne sledijo
vključevalnim strategijam, toliko večji delež svoje
blaginje nameniti za varnostne izdatke.
Drugače povedano: ko je socialna država na
psu, cveti zaporniška industrija.
RAZJASNITEV POJMOV
Preden bo v nadaljevanju govora o integraciji kot
o strategiji vključevanja »odklonilnega obnaša-
nja«, je nujno razjasniti nekaj pojmov.
Vključevanje in izključevanje. »Izključevanje«
rabimo za družbeno izključitev, zlasti v smislu
revščine in brezposelnosti, z »vključevanjem« pa
311
TOM SCHMIDT
je mišljena strategija, s katero preprečimo tako
izključitev.
Stabilizacija. Strategija socialne politike ali so-
cialnega dela, ki ne premosti družbene izključitve,
vendar jo naredi znosnejšo; gre za delo s klienti
brez zahtev po družbenih spremembah.
Integracija. Povezava dveh elementov, stabi-
lizacije klientov in različnih intervencij v družbene
razmere, ki lahko spremenijo situacijo s pomočjo
štirih elementov: principa normalizacije, sposob-
nosti kritike in konfliktov, sprejemanja odklon-
skega obnašanja ali bivanja in obojestranskega
enakopravnega dialoga.
Socialno delo. Strokovna pomoč v zapletenem
naročniškem omrežju (klienti, svojci, socialne
ustanove, pohtika, stroka, »jaz« ...) zahteva spe-
cifično poznavanje življenjskih položajev in ciljev
sprememb, ciljno, na kontekst vezano ukrepanje,
strokovno rabo instrumentov, evalvacijo.
Socialna politika. Oblikovanje družbenih raz-
mer v političnem dialogu na podlagi interesov po
določenih pravilih.
Pri definiciji »socialnega« je treba poleg tega
razlikovati med enostranskim »dobrodelnim« in
vzajemnim »socialnim« posredovanjem (gl. sliko).
o
\ Q O
O
»dobrodelno«
(enostransko)
A A
»socialno«
(recipročno)
Žal sta ta pojma v »vsakodnevni rabi« pogosto
zamenjana, kar lahko pripelje k napačnemu poj-
movanju, ko »dobrodelno« posredovanje velja za
»socialno«, metodološko pravilno vzajemno po-
sredovanje pa ne.
Družba potrebuje dobrodelno in socialno
ukrepanje; brez dobrodelne podpore bi bilo veliko
problemov nerešenih, pomislimo samo na kata-
strofalne poplave v avgustu 2002. Kljub temu te
družbene intervencije (bolje: skupnostne inter-
vencije) ne smemo zamenjati s socialnopolitično
(ali socialnodelavsko) intervencijo.
Naloge socialne politike lahko definiramo kot
kolektivno odpravljanje možnega ali zanesljivega
tveganja. Natančneje jih opišejo tele štiri opre-
delitve.
Politična determiniranost. Raven socialne drža-
ve je zgodovinsko in kulturno zaznamovana in se
s političnimi odločitvami razvija naprej. Socialno-
politične odločitve ne sledijo naravnim zakonom,
temveč so rezultat političnega delovanja.
Ekonomska determiniranost. Gospodarska si-
tuacija in njeni okvirni podatki so osrednji okvir
za socialnopolitične odločitve. RazdeH se lahko
le to, kar je prigospodarjeno.
Obsežne zahteve. Delovanje socialne politike
v kompleksni družbi ni omejeno le na nekaj pro-
blemov (na primer starostno varstvo, oskrba rev-
nih), pač pa obsega vsa družbena področja.
Omejenost. Vendar socialna politika ne more
rešiti vseh problemov razvite družbe. Socialno-
politični instrumenti so lahko uspešni le na svojem
delovnem področju, zato morajo biti uglašeni z
ostalimi instrumenti (na primer z davčno politi-
ko), da lahko rešujejo kompleksne naloge (kot je
na primer razdeljevalna politika).
Naloga socialnega varstva kot najpomembnej-
šega dejavnika (avstrijske) socialne politike je po-
krivanje splošnih potreb, kar pomeni, da je v po-
sameznih primerih zavezano odločitvam v skladu
s predpisi in v omejenem manevrskem prostoru.
SOCIALNOPOLITIČNA
PROBLEMSKA PODROČJA
Socialna politika je zapleteno področje delovanja
in ne more biti omejena na posamezne dimenzije.
Ni le skrb za revne, temveč ureja položaj skoraj
vseh plasti prebivalstva. Prav tako je ne gre ome-
jevati le na starostno politiko in s tem na »problem
pokojnin«. To ni nepomembna trditev, kajti kdor
enači socialno politiko z oskrbo revnih in jo ome-
juje na »ubožne«, vidi le eno (četudi pomembno)
dimenzijo državne socialne politike, s tem pa
lahko izgubi prav tako pomembno skupino, ki pla-
čuje prispevke in je nosilka sistema - kadar se
namreč zdi, da učinek ni več v pričakovanem sora-
zmerju z njihovim vlaganjem.
Zato je socialno varstvo obsežen in zapleten
sistem, ki mora urejati najrazHčnejše probleme
družbe ah njenih posameznih skupin in obsega
tako probleme medgeneracijsko razporejenega
zagotavljanja življenjskega standarda (pravične
prispevke) kot tudi po dohodkovnih skupinah raz-
porejeno problematiko pohtike revščine, ki je
usmerjena v zagotavljanje osnovnih življenjskih
pogojev (pravično distribucijo).
312
STABILIZACIJA / INTEGRACIJA
Iz tega izhajajo tale problemska področja (dr-
žavne) socialne poHtike.
Problematika revščine. Pomen »starih«, delno
izginjajočih področij revščine (na primer problem
starostne revščine aU tveganja revščine zaradi po-
trebe po oskrbi) se vedno bolj pokriva z »novimi«
segmenti (družine z veliko otroki, samohranilke
in samohranilci, ljudje, ki so že dolgo brezposelni)
in s porajajočo revščino vzdolž etničnih ločnic (de-
lovni migranti in begunci). Revščina postaja vedno
bolj vezana na določeno obdobje, individualizi-
rana, toda tudi v veliki meri socialno zamejena
(gl. Leibfried, Leisering 1995). Tveganje postaja
raznohčnejše, stanje revščine pa manj stabilno in
prilagodljivejše. V zadnjih dveh desetletjih se po-
rajajo različne skupine revnih (pravzaprav pristo-
pi k revščini). Pomembni so problemi, ki se tičejo
določenih življenjskih obdobij (na primer brezpo-
selnost), življenjskih razmer (na primer samohra-
nilke, samohranilci), družbenih skupin (na primer
podeželsko prebivalstvo), in obrobnih skupin (na
primer brezdomci, odpuščeni zaporniki). V nobe-
ni od teh skupin se ne da ugotoviti zakonskega
utrjevanja (»dedovanja«) stanja revščine. To je po
eni strani rezultat prodora socialnih, družinskih
in gospodarskih doživljenjskosti {Lebenslänglich-
keiten, visoko strukturiranih, »trajnih« življenjskih
situacij), po drugi strani pa neposreden rezultat
državne socialne politike.
Problem varstva. Tradicionalno strukturirani
varstveni sistemi (npr. starostno varstvo) in rizično
varstvo (nesreča, bolezen, brezposelnost) se mo-
rajo uveljaviti na dnu družbe s prodirajočimi do-
življen] skostmi in rastočimi tveganji, obenem pa
se morajo v vedno večji meri soočati z zahtevami,
zaradi katerih pravzaprav niso bili razviti. Kajti
normativna povezanost centralnih varnostnih
sistemov je še vedno vzpostavljena prek običajne-
ga pridobitnega življenjskega poteka, ne glede na
njegov dejanski (izginjajoči) pomen pri mnogih.
Zato oblikovanje modernega življenjskega poteka
s socialno državo pripelje k temu, da vsaka večja
sprememba tradicionalnega življenjskega vzorca
postavi pod vprašaj tudi dosedanjo obliko državne
socialne politike, in sicer tako z vidika potreb ka-
kor ponudbe.
Problematika spolnih vlog. Neenakosti glede
spolov so jasne, ni pa še dokončnega odgovora, v
kolikšni meri naj se varnostni sistemi s formalno
neenakimi reakcijami (obravnavanji) odzovejo na
to (še zlasti z vidika varnostnih sistemov, v katerih
središču je zaslužek). »Škodo v razvoju« v življe-
nju ženske povzročajo in delno krepijo neenaka
porazdehtev reproduktivnih nalog, neenaka ob-
ravnava na trgu dela (glede možnosti zaposlovanja
in glede poteka kariere) in neenaki vplivi pridobit-
no usmerjenih transfernih sistemov. Trajno učin-
kovite nasprotne strategije (npr. »gender main-
streaming«) so šele v povojih.
Problem zastraševanja. Varnostni sistemi so
večkrat izoblikovani tako, da se v praksi pri ob-
ravnavi določene življenjske situacije ne pokažejo
nikakršni rezultati, ali pa nimajo trajnejših učin-
kov na nadaljnji potek življenja. To velja predvsem
za nujno pomoč (ko pri obračunavanju dohodka
pride do olajšave dajatvenih obveznosti, posledica
pa je izključitev iz samostojnega socialnega var-
stva), velja pa tudi za izpadle odmere pri predčas-
nih upokojitvah in za dostop do uslug socialne
pomoči (poseganje v lastne dohodke in premože-
nje, tudi pomoč svojcev). V tem pogledu velja dru-
žina v veliko socialnovarstvenih sistemih za »black
box« z domnevno transferno in zaščitno funkcijo,
ki pa nista ovrednoteni. Tudi preurejanje in priva-
tizacija življenjskega varstva ustvarjata široko pro-
blematiko zastraševanja. Zato velja: »Dokler so-
cialna politika s seboj vlači grožnjo z revščino, to
ni politika proti revščini, pač pa politika z rev-
ščino« (Leibfried, Leisering 1995: 37).
Problem bega pred prispevnim sistemom. So-
cialni sistemi, ki so financirani s prispevki, so
odvisni od solidarnosti plačnikov teh prispevkov,
ta pa zahteva, da je pričakovano delovanje v so-
razmerju s vplačanimi prispevki (gl. npr. Schmidt
1998), A pri solidarnostnem delovanju, ki je
utemeljeno na vzajemnosti, je treba razhkovati
med delovanjem davčnega (splošno delujočega)
in prispevnega (osebno delujočega) sistema. Beg
pred plačevanjem davkov sledi drugim zakoni-
tostim, ki niso naš predmet raziskave; težnje k
begu iz prispevnega sistema so le do določene
mere odvisne od (absolutne) višine prispevka, ve-
liko bolj pa so povezane s subjektivno vedno manj-
šimi pričakovanji. To pomeni: kjer so prispevki
za »socialno potrebne« predimenzionirani ali pre-
vladuje občutek, da delujočih ustanov (na primer
pokojninskega zavarovanja) dolgoročno ni mo-
goče financirati, se bo dvignil pritisk tistih z
boljšim zaslužkom ali mladih ljudi - kar spet po-
vzroči probleme financiranja solidarnostnega
sistema.
Ključno vprašanje pri analizi socialne države
in njenega nadaljnjega razvoja je tole: Kaj po-
vezuje družbo?
313
TOM SCHMIDT
Kombinacija pridobitne dejavnosti in socialno-
varstvenih sistemov, torej (kot vedno) zrahljana
povezava politike revščine in nadomestila dohod-
ka, ostaja osnova velikih solidarnostnih družb in
ustvarja jedro socialne, gospodarske, navsezadnje
pa tudi politične kohezije v družbi.
Tako gledano si socialna država ustvarja »pri-
ložnosti« v bližnjem prostoru prizadetih/upravi-
čenih in s tem krepi svojo učinkovitost in pristoj-
nost. Bistven pri tem je zakonodajni vidik državne
socialne politike, kajti njena prednostna naloga
in cilj ni poseganje v raznolike življenjske položaje
posameznikov, temveč zadovoljevanje abstraktnih
potreb (npr. nadomestilo dohodka na podlagi
zakonskih zahtev). Zato državnopravna socialna
politika deluje na abstraktne norme (zakoni, od-
redbe, pravila, smernice).
Socialna zakonodaja definira določena tvega-
nja oziroma življenjske situacije, ki so odvisne od
pretoka sredstev, kot časovno omejene življenjske
položaje (izobraževanje, brezposelnost, bolezen,
starost, itd.) in praviloma z definicijo stanja poda
tudi uzakonjen odgovor v obliki določene časovno
omejene storilnostne ravni.
Te povezave lahko, opirajoč se na Leibfrieda
in Leiseringa, predstavimo kot funkcionalni model
socialne države in življenjskega poteka (gl. sliko).
Štiri ravni socialnopohtične intervencije so
močno vezane na posamezna življenjska obdobja.
Izobraževanje: socialnodržavna intervencija, ki
ustvarja prostor z možnostmi za življenjski razvoj
(predizbor za delovni trg), vezana je na otroštvo
in mladostništvo in podprta z družinskopoHtični-
mi intervencijami.
Rizična intervencija: državna intervencija tipa
»socialna obdelava tveganja« (bolezen, nesreča,
brezposelnost, revščina), ki ima v srednjem živ-
ljenjskem obdobju (družinsko in delovno obdobje)
še prav poseben pomen.
Starostno varstvo: državna intervencija z učin-
kom vzdrževanja povprečne dohodkovne in sta-
tusne ravni, ki je bila v 20. stoletju zgodovinska
predpostavka za oblikovanje starosti kot samostoj-
nega tretjega življenjskega obdobja. Princip »ena-
kovrednih udeležencev« v nasprotju z zavaroval-
niško matematičnimi principi kapitalno kritega
starostnega varstva ne ustvarja absolutne enako-
vrednosti prispevkov in storitev, pač pa zagotavlja,
da se v obdobje upokojitve vsakokrat podaljša rela-
tiven (povprečen) lasten ali prek izplačila svojcu
Slika: Socialna država in življenjski potek
314
STABILIZACIJA / INTEGRACIJA
umrlega »izpeljan« položaj v plačni hierarhiji. To
omogoča prispevno financiranje.
Negovalna oskrba: najnovejša oblika državne
intervencije, ki s kombinacijo denarnih dajatev
in drugih storitev premaguje negovalni riziko, de-
luje večinoma v visoki starosti in ustvarja material-
no podlago za nastanek »četrtega« življenjskega
obdobja.
Pri tem lahko ugotovimo dve bistveni pomanj-
kljivosti:
•	Pridobitno usmerjena socialna politika, ka-
tere cilj je vzdrževanje normiranega pridobitnega
poteka življenja, je le pogojno sposobna povezo-
vanja in odzivanja na neenakost spolnih vlog.
•	Družbena povezanost in solidarnost zahte-
vata zainteresirano vodeno, zaupanja vredno,
toda moralno stabilno (poUtično) recipročno
usmerjenost.
REVŠČINA IN IZKLJUČEVANJE
Dosedanje definicije revščine bolj ali manj pogo-
juje razdeljevanje dohodka. Pojem izključenosti
pa je širši, označuje vsako izključenost iz družbe,
predvsem pa izključitve zaradi »revščine« in
»brezposelnosti«. Problemska področja izklju-
čevanja so revščina, brezposelnost, bolezen,
migracija, izključitev iz neformalnega omrežja,
politična marginahzacija. Pojem »izključevanje«
označuje socialno izključitev in ne zajema le rev-
ščine, pač pa tudi dolgotrajno brezposelnost, pri-
padnost izključeni manjšini in regionalno izklju-
čenost. Pojem je leta 1989 vpeljala v evropsko
socialno politiko Evropska komisija in se vedno
bolj uveljavlja kot označba za »socialno odklonsko
vedenje ali bivanje«.
Izključevanje je dvojni proces: nanj vplivajo
družbeni organi (država, podjetništvo, socialno
skrbstvo, mediji), obenem pa jasno kaže na razje-
danje socialne varnosti. Izključevanje usmerja po-
gled na kopičenje neugodnih izhodiščnih položa-
jev ali zavirajočih faktorjev in dogodkov v življenju
(medsebojni vplivi izkušenj in posledic izključeva-
nja). Družbena izključitev je vedno povezana z
osebno izkušnjo neuspeha, to pa pomeni ničvred-
nost kot socialno breme in obenem kot življenjsko
občutje. Tudi nepoznavanje razlike med »ne moči«
in »ne hoteti« je izključevalni instrument, kolikor
gre praviloma za nagibanje k »ne hoteti«. Starejši,
bolni ali prizadeti ljudje, ki ne morejo (več)
opravljati zahtevanih nalog, so izključeni, ker v
očeh okolice teh nalog nočejo opravljati.
Če strnemo, lahko tako izključevanje ozna-
čimo kot izgnanstvo znotraj družbe.
PROTI VOAJERIZMU REVŠČINE
SocialnopoHtični diskurzi in na revščino osredo-
točeno socialno poročanje se nagibajo k absolu-
tiziranju pogleda na revščino. Življenjski položaji
revščine so predstavljeni v najhujši luči, socialno-
politična poslabšanja skoraj z naslado nanizana
ena za drugo. Vsaka aktualna epoha je označena
kot epoha »socialnega razkroja«, položaj ljudi pa
je predstavljen kot vedno bolj žalosten in ogrožen.
Javni proračuni naj bi bili na robu propada, raz-
pad socialne države pa naj bi bilo le še vprašanje
časa. Bourdieu imenuje to »svetovna beda« oziro-
ma »vsakodnevno družbeno bolehanje« (Bour-
dieu 1998).
Kar je tu plakativno opisano kot »vojerizem
revščine«, lahko v znanstvenem jeziku opišemo
kot »deficitni diskurz«.
Običajen postopek socialnopolitičnega deficit-
nega diskurza poteka takole. Ugotovijo stanje
socialnopolitične oskrbljenosti neke skupine.
To stanje nato ocenijo po merilu zadostne os-
krbe. Za merilo vzamejo zakonsko določene
standarde socialne pomoči ali normativno
mnenje socialnopoHtično angažiranih razisko-
valcev. Nato pride do take ali drugačne raz-
glasitve, koliko oskrbe »zadostuje«. Prva va-
rianta meri na raziskavo vzrokov neizterjatve
socialnopohtične pomoči, zadnja pa - glede
na poljubno določeno mejo revščine - pripelje
do razmeroma poljubnih ugotovitev o druž-
benih potencialih revščine. To neredko vodi v
politično konkurenco, v kateri velja za »najbolj
kritič^jega« socialnega poHtika tisti, ki ustvari
najvišje številke revščine. Končno glede na
ugotovljen socialnopolični preskrbni primanj-
kljaj ugotavljajo socialnopohtične potrebe po
delovanju, in tako pride do predlogov, kako
ukrepati. (Vobruba 1991: 40.)
Voajerizem revščine ali deficitni diskurz lahko
usmeri pogled na najbolj pereče aktualne pro-
bleme in javnost - in s tem tudi politiko - naredi
dovzetno za socialnopolitične intervencije. Pri-
meren je tako za političen diskurz kot tudi za
medijske akcije. Zato pravi Vobruba:
315
TOM SCHMIDT
Socialnopolitiči deficitni diskurz je brez dvoma
smiselen. Zaradi socialnopolitične orientacije
in spodbujanja njenega delovanja so nujni pri-
kazi in vselej tudi napotki o državnosocialnih
preskrbnih primanjkljajih, prav tako je nujno
potrebno moralno motivirano zavzemanje za
socialno šibke. [...] Praktični smisel socialno-
političnega deficitnega diskurza je omejen. Za
osnovo ima preveč enostaven model. To po-
meni, da utemeljevanje v deficitnem diskurzu
(eksplicitno ali implicitno) izhaja iz tega, da je
prikaz preskrbnega primanjkljaja dovolj, da
pričnejo delovati socialnopolitično pristojni
akterji. (Vobruba 1991:41.)
Toda kompleksni niso le politični vzorci delo-
vanja, ki praviloma sledijo kompleksnim interes-
nim strukturam in interesnim prepletenostim, tudi
problematika, ki je osnova za ta diskurz, je kom-
pleksna. Socialno strukturo je treba razumeti kot
proces (Kohli 1999:112). Stanje revščine ali stanje
ogroženosti z revščino je (vsaj pri nas) časovno
omejeno, in sicer tako v svoji konkretni obliki kot
tudi v življenjskem stanju prizadetih (gl. Leibfired,
Leisering 1995). Socialnopolitične usluge niso v
prid samo socialno potrebnim - praviloma zanje
niti niso najpomembnejše. Pač pa so instrument
vzdrževanja življenjskega poteka: pokojnine,
zdravstvena zavarovanja, zavarovanja brezpo-
selnih in negovalno skrbstvo bolj služijo (material-
nemu) vzdrževanju »normalne« življenjske poti
(več o tem pozneje) kot pa odpravljanju revščine
(gl. Schmid 2000). Marsikateri položaj revščine
lahko povsem napačno opiše materialno stabilen
položaj, ko na primer kdo velja za dolgotrajno
brezposelnega, toda z izkoriščanjem dodatnih us-
lug materialno preskrbljen čaka svojo pokojnino.
Najpomembnejši element pri obvladovanju
»deficitnega diskurza izključevanja« je vendarle
razvoj življenjskoteoretskega pogleda na revščino
in izključevanje. Pri tem je jasno, da (vsaj v srednji
Evropi) revščina v večini primerov ni življenjska
stalnica, temveč življenjsko obdobje.
Dinamika revščine pomeni, da je revščina ča-
sovno omejena izkušnja na življenjski poti. To
je dobra in obenem slaba novica; dobra zato,
ker revščina večinoma ni kronična življenjska
stalnica, slaba pa zato, ker v svoji spremen-
ljivosti prizadene občutno širši krog, kot bi
lahko sklepali na podlagi opazovanj. (Kohli
1999: 118.)
Tudi Ulrich Beck (Beck 1986) je opozarjal, da
neenakost in izključevanje vzdolž meja izobliko-
vanih razredov in trdno zamejenih skupin pote-
kata vedno manj statično stabilno, pač pa se pogo-
sto odvijata v prehodni obliki »faz neenakosti« in
kalejdoskopsko prizadeneta veliko ljudi. Življenja
postajajo vedno bolj nepregledna, vzemimo samo
primer »patchwork« biografij (gl. npr. Beck, Beck-
Gernsheim 1990) - s številnimi prelomnicami,
fazami izključitve in fazami njenega nasprotja.
Za obvladovanje »deficitnega diskurza« je
torej potreben razvoj konkretnega, socialno orien-
tiranega vpogleda v problematiko, socialno stru-
kturo pa je treba razumeti kot proces.
Posamezniki ne morejo biti trdno uvrščeni v
neko socialno kategorijo; vedno je treba raču-
nati z možnostjo, da se njihova pripadnost v
času življenja spremeni. To postavi raziskavo
o socialnih neenakostih in izključevanju pred
teoretične in metodične zahteve, kar je, razen
nekaterih izjem, dolgo odklanjala. (Kohli op.
cit.: 112)
Čeprav je »deficitni diskurz« ali »voajerizem
revščine« v veliko pomoč takrat, ko pozornost
javnosti - in s tem tudi politike - usmerja k dolo-
čenemu problemu, pa ostaja nevaren pri dejan-
skem premagovanju družbenih problemov. Zato
je nujen premik od dobrodelne k socialni zavesti,
to pa pomeni premik od individualnih utemeljitev
revščine in izključevanja k socialnim in ekonom-
skim. Individualizacija in škandahziranje posa-
meznih položajev revščine sta moteča, če »revnih«
ne želimo kriviti zaradi njihove revščine, ampak
želimo prepoznati družbene dejavnike, ki jo pov-
zročajo, krepijo in tudi odpravljajo. Individualni
vidik zamegljuje pogled na kompleksne povezave.
INTEGRACIJA
Izhajajoč iz predpostavke vključevanja bi bilo do-
bro preveriti, v kolikšni meri je integracija v smislu
razvoja v deficitnem političnem diskurzu (gl. npr.
Feuser 1995) primerna kot strateški princip vklju-
čevanja. Kot že definirano, »integracija« pomeni
v tem diskurzu osnutek, ki ni omejen zgolj na
stabiliziranje življenjskih položajev klientov, ki v
okvirne družbene okoliščine vnaša spremenljive
intervencije in ki se opira na štiri elemente: prin-
cip normalizacije, zmožnost kritike in konflikta v
316
STABILIZACIJA / INTEGRACIJA
procesu integracije, sprejemanje odklonskega ve-
denja ali bivanja in vsestransko enakovreden dia-
log vseh udeležencev integracijskega procesa.
Ta integracijska predpostavka zahteva delo s
khenti, ki bo imelo elemente pedagoškega dela,
reševanja problemov, dodajanja moči, kot tudi
dela v skupnosti, ki bo imelo elemente definicije
relevantnih okolij, dodajanja moči tem okoljem
in sprememb okvirnih okoliščin, kjer je treba. Ta
integracijska predpostavka je družbenopolitična
predpostavka, vezana na skupnost in spremembe.
To pomeni, da je integracija po tem razumevanju
politična (toda ne nujno strankarsko politična) in
da zahteva neprestano soočenje z »dvojnim man-
datom« socialnega dela. O tem spet Basaglia in
Basaglia-Ongaro:
Psihiater neprestano izpolnjuje dvojno funk-
cijo kot znanstvenik in kot predstavnik reda.
Toda obe vlogi sta si v hudem nasprotju, kajti
znanstvenik bi moral težiti k temu, da ščiti in
neguje bolnika, medtem ko mora predstavnik
reda nadzirati in ščititi zdrave ljudi. Katera od
teh dveh nasprotujočih si vlog je [...] pomemb-
nejša? (Basagha, Basaglua-Ongaro 1972: 26.)
Nadomestimo tudi tukaj »psihiatra« s »social-
nim delavcem« in videli bomo, v kakšne dileme
nas pripelje profesionalizacija, če ne upoštevamo
družbenih povezav.
Tudi razprava o integraciji in njena uveljavitev
kot družbena strategija lahko poteka le v druž-
benem prostoru in zahteva diskurzivno ozračje.
Hkrati se mora osredotočiti na kliente, sorodnike,
družbo in socialno delo, vključiti jih mora v ta
diskurz, zahteva pa nadzor, refleksijo in trening.
Nujni principi tako razumljene integracije so:
•	integracija je nedeljiva, nanaša se torej na
vse deficite in momente izključevanja; zato si
integracija ne more »izbrati«, koga želi integrirati
in koga ne
•	integracija je usmerjena k diskurzu, razvija
se v obojestranskem, spoštljivem dialogu med
udeleženci
•	integracija je osredotočena na kliente, v
središče postavlja njihove zaznane interese, ne
brez razvitega strokovnega mnenja neprizadetih
o klientih
•	integracija je celostna in se odziva na vse
probleme, ki ovirajo družbeno vključevanje
•	integracija spoštuje izvedenost klientov in
njihove želje in potrebe jemlje enako resno kakor
rešitve, ki jih nakazujejo sami
• integracija vsebuje pravico »biti drugačen«
kot nujno potreben sestavni del strategije in se
zato ne usmerja k asimilaciji, temveč k premostitvi
izključevanja »odklonske večine« (Basagha).
Osnutek profesionalizacije vključuje profesio-
nalizacijo uveljavitvenih strategij, pri tem pa se
zdi nujno premagovanje poslovno ekonomskih
predpostavk (zaradi danes prevladujočega prin-
cipa učinkovitosti morajo njeni kriteriji postati
enakovredni kvalitativnim kriterijem uspešnosti).
Družbenopolitično žarišče je podlaga razvoju in-
tegracijskih strategij. Pri odpravljanju bipolarnosti
v našem svetu je treba premagovati stare bipolar-
ne strategije po klasičnih shemah »dober/slab«.
Razvoj integracijskih strategij zahteva profesio-
nalno etiko, vendar te ne smejo biti vzpostavljene
na moralnem temelju akterjev, temveč na temelju
njihovih interesov. Definirani morajo biti subjekti
sprememb, saj objektov sprememb ni. Subjek-
tivne interese udeležencev je treba zato spoštovati,
četudi so v nasprotju z »od zgoraj« razvitim po-
klicnim razumevanjem. Križanje interesov mora
biti jasno prikazano.
Dobro bi bilo pri tem osnutku premisliti, ali
(oziroma kako) v deficitnem diskurzu razvit inte-
gracijski osnutek razvijati naprej, da bi postal
vsestransko delujoča strategija socialnega dela pri
premagovanju družbenega izključevanja.
Pri tem je treba razvijati dvoje:
Mainstreaming prizadetih, strategijo vključe-
vanja interesov prizadetih na konkretnem po-
dročju delovanja v razvoj konkretnih problemskih
definicij, ciljev, delovnih strategij in njihovega
udejanjanja v konkretnem delovanju (politiki).
»Gender mainstreamimg«, vključevanje dimen-
zije spolnih vlog, torej dimenzije »socialnega
spola«, v vse dimenzije socialnega dela in socialne
politike. Vendar gender mainstreaming »ni izena-
čevalni politični cilj, ampak pot k formulaciji in
implementaciji politike enakih možnosti. [...]
Mainstreaming ¡e metoda za uveljavljanje cilja ena-
kih možnosti« (Rosenberger 2000: 194). Gender
mainstreaming zato ne more nadomestiti izenače-
valne politike, pač pa ponuja strategijo, kako v
pohtičnem diskurzu (bolje) doseči postavljene
ciije izenačevanja. Kot strategija ponuja gender
mainstreaming metodo »4 R«: reprezentacija
(spolnim vlogam relevantno poročanje na vseh
ravneh in v vseh dimenzijah), pravice (rights)
(enak dostop do pravic za moške in ženske v po-
sameznem socialnoekonomskem okolju), reaha
317
TOM SCHMIDT
(norme in vrednote, ki se izražajo s strukturo
procesa obravnave in njegovih »produktov«, re-
zultatov), resursi (spolnim vlogam relevantno raz-
deljevanje denarja, časa in prostora v procesu
obravnave in njegovih rezultatov).
318
STABILIZACIJA / INTEGRACIIA
LITERATURA
F.	Basaglia, F. Basaglia-Ongaro ( 1972), Die abweichende Mehrheit: Die Ideologie der totalen sozialen
Kontrolle. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
U. Beck (1986), Die Risikogesellschaft. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
U. Beck, E. Beck-Gernsheim (1990), Das ganz normale Chaos der Liebe. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
P. Bourdieu (ur.) (1998), Das Elend der Welt: Zeugnisse und Diagnosen alltäglichen Leidens an der
Gesellschaft. Konstanz: Universitätsverlag Konstanz.
H. Eberwein (ur.) (1999), Integrationshandbuch. Weinheim, Basel: Juventa.
N. Elias, J. L. Scotson (1990), Etablierte und Außenseiter. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
G.	Feuser (1995), Behinderte Kinder und Jugendliche zwischen Integration und Ausgrenzung. Darm-
stadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft.
H.	HovoRKA (ur.) (1999), Behinderte und von Behinderung bedrohte Menschen in allen Lebensbereichen
und Lebensphasen. Celovec: Eigenverlag.
H. HovoRKA, M. SiGOT (ur.) (2000), Integration(spädagogik) am Prüfstand: Menschen mit Behinderungen
außerhalb von Schule. Innsbruck, Wien, München: Studienverlag.
F.	J. Huainigg (1999), O du mein behindertes Österreich. Celovec: Wieser.
M. Kohli (1999), Ausgrenzungen im Lebenslauf. V: S. Herkommer (ur.). Soziale Ausgrenzungen:
Gesichter des neuen Kapitalismus. Hamburg: VSA (111—129).
M. Kronauer (2000), Exklusion: Die Gefährdung des Sozialen im hoch entwickelten Kapitalismus.
Frankfurt/Main: Campus.
S. Leibfried, L. Leisering (1995), Zeit der Armut. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
N. Luhmann (1997), Die Gesellschaft der Gesellschaft (Band 2). Frankfurt/Main: Suhrkamp.
K. Malowitz (2002), Die neuere Systemtheorie und das Konzept der sozialen Exklusion. Berliner
Debatte Initial, 1, 2: 55-66.
R. Merten (ur.) (2001), Hat Sozialarbeit ein politisches Mandat? Positionen zu einem strittigen Thema.
Opladen: Leske und Budrich.
S. Rosenberger (2000), Gender und das politische System. V: A. Pelinka, S. Rosenberger (ur.).
Österreichische Politik: Grundlagen, Strukturen, Trends. Dunaj: Wiener Universitätsverlag (183-
198).
T. Schmid, (1998), Pensionsreform: Eine (un)endliche Geschichte. Soziale Sicherheit (Duna]), 1: 30-
41.
-	( 1999), Solidarität und Gerechtigkeit. V: P. Pantucek, M. Visloucil (ur). Die moralische Profession:
Menschenrechte und Ethik in der Sozialarbeit. St. Pölten: Edition Sozaktiv (87-106).
-	(2000), Treffgenauigkeit von Transferleistungen. Soziale Sicherheit (Dunaj), 10: 862—876.
T. Schmid, M. Mayerhofer, R. Regner (2000), Situation älterer Arbeitnehmerlnnen am Wiener
Arbeitsmarkt: Studie der SPS im Auftrag der Gemeinde Wien. Dunaj: rokopis.
A. Sen (2000), Der Lebensstandard. Hamburg: Rotbuch.
R. Sennett (1998), Der flexible Mensch. Berlin: Berlinverlag.
J. Tronto ( 1996), Politics of Care: FürsorgHchkeit und Wohlfahrt. Transit (Frankfurt/Main), 12: 142-
152.
G.	Vobruba (1991), Jenseits der sozialen Fragen. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
E. Zwierlein (ur.) (1996), Integration und Ausgrenzung. Neuwied, Kriftel, Berlin: Luchterhand.
319
POVZETKI
GLOBALNO - LOKALNO - SOCIALNO
Gabi Čačinovič Vogrinčič
JEZIK SOCIALNEGA DELA
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič je izredna profesorica psihologije na Fakulteti za socialno delo Univerze
v Ljubljani.
»Nove besede« v razvijajočem se jeziku socialnega dela podpirajo paradigmatski premik v praksi in
nadomeščajo ali dopolnjujejo tradicionalne koncepte. Diagnozo, obravnavo, oceno, odločbo
nadomestijo ali dopolnijo odkrivanje, soustvarjanje, sodelovanje, spreminjanje, opolnomočenje - pa
delovni odnos, načrt skrbi, timsko delo, skupnost, soseska, ekologija. Socialno delo je k cilju usmerjen
projekt pomoči oziroma soustvarjanja rešitev za kompleksne socialne probleme ljudi. Paradigmatski
premiki, ki so se zgodili v socialnem delu in v jeziku stroke, zajemajo tri pomembna poglavja: L
kako vzpostaviti in vzdrževati projekte pomoči in kontekst socialnega dela, 2. udeleženost uporabnice,
uporabnika, znanje za ravnanje, ki je potrebno za ohranjanje konteksta socialnega dela, 3. definicija
interdisciplinarnosti v socialnem delu. Dober temelj za oblikovanje konsistentnega konteksta
socialnega dela je etika udeleženosti, ki sega od brezpogojnega spoštovanja edinstvenosti človeka
prek tkanja socialnih mrež do dela v skupnosti in politične akcije.
Ključne besede: etika udeleženosti, projekt, pomoč, interdisciplinarnost.
Birgit Romrneispacher
SOCIALNO DELO KOT STROKA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Dr. Birgit Rommelspacher je profesorica psihologije, študija spolov in etničnih študij na Visoki šoli za
aplikativne vede Alice Salomon v Berlinu.
Razprave o človekovih pravicah poudarjajo, da socialnih problemov ni mogoče obravnavati drugače
kot večslojno, vključujoč vedno več mednarodnih in globalnih vidikov. Polje socialnega dela so vseskoz
definirali politični boji za socialno pravičnost in emancipatorna gibanja in to zgodovino je treba
reflektirati. Obenem je nujno, da socialno delo vedno znova z distanco obravnava svojo pogosto
dvojno in nasprotujočo si vlogo, ko na eni strani postavlja pod vprašaj družbeno strukturo moči in
dominacije, na drugi strani pa jo reproducira. Človekove pravice bi morale postati nov etični referenčni
okvir za socialno delo v globaliziranem svetu. Zadnja leta številni strokovni delavci in socialnodelavska
združenja vse bolj poudarjajo to zahtevo. Toda aH ni socialno delo od začetka mednarodno usmerjeno?
Ni boj za socialne pravice eden prvih in poglavitnih ciljev socialnega dela? AH človekove pravice res
ponujajo nove standarde aH zgolj novo retoriko, da bi legitimirali staro prakso? Diskurz o človekovih
pravicah je zelo kompleksen proces. Hkrati vključuje in izključuje, hkrati je opora hegemonističnim
strukturam in orodje v boju z njimi. Prav zaradi tega protislovja so človekove pravice danes izziv za
socialno delo. Jedrna debata o univerzalizmu proti relativizmu, na primer, prevprašuje kulturno
vezane podobe razumevanja in konstruiranja socialnega sveta. To je pomembno za kritično in
samorefleksivno teorijo in prakso socialnega dela. Podobno je debata o utrjevanju dominacije s
sklicevanjem na emancipacijo Drugega pomembna za utemeljevanje socialnodelavske intervencije.
Človekove pravice niso zgolj fiksen vrednostni sistem, ki bi ga prenašali na različna polja teorije in
prakse v družbi, temveč je prej rezultat in izraz trajnega boja za politično, kulturno in ekonomsko
moč. Socialno delo bi se moralo vključiti v to debato, da bi okrepilo svoje potenciale za kritično
samorefleksijo in izboljšalo svojo zmožnost sporočanja svojih ciljev in vrednot v pluralističnem svetu.
Ključne besede: internacionalizem, hegemonija, pluralizem, protislovja.
321
POVZETKI
PROTI IZKLJUČEVANJU
Shulamit Ramon
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE V SOCIALNEM DELU
IN IZOBRAŽEVANJU ZA SOCIALNO DELO
Dr. Shulamit Ramon je profesorica socialnega dela na Anglia University v Cambridgeu, Velika Britanija.
Deinstitucionalizacija je prevladovala v drugi polovici dvajsetega stoletja na področju invalidnosti.
Toda institucionalno miselnost se da zlahka prenesti na manjše ustanove, ki so zamenjale velike
institucije za invalidne osebe. Zato je problem deinstitucionahzacije še vedno med nami, tako v
vzhodni kakor zahodni Evropi. Je osrednjega pomena glede na vrednote socialnega dela, saj so v
njegovem jedru vrednote spoštovanja ljudi, samoodločanja, protizatiralskega in antistigmatizacijskega
pristopa k invalidom, kakor tudi podpora njihovih pravic do enakih možnosti. Deinstitucionalizacija
problematizira samoumevno pojmovanje, da je vloga socialnega delavca najprej varovati ljudi in se
izogibati vsakemu tveganju. Narobe, tveganju je naklonjena. Življenje v skupnosti je veliko bolj tvegano
kakor življenje v instituciji, ker sooča invalidno osebo s svetom tistih, ki se nimajo za invalide, temveč
jih še naprej stigmatizirajo, kakor tudi z nepopravljivo izgubo, ki je posledica institucionalizacije.
Ujeti pravo mero med tveganjem kot edinim izhodom iz institucionalnega kalupa in izogibanjem
tveganju je zahtevna naloga. Ocenjevanje ljudi, ki so vse življenje preživeH v instituciji, za življenje v
skupnosti, je že samo zase umetnost, prav tako presoja, kje bi bilo najbolje, da živijo, katere aktivnosti
jim predlagamo, kako jih spodbujamo, da razvijejo intimne odnose in spolno življenje. Tvegamo
tudi, ko jih učimo zanesti se na svojo sodbo in sprejemamo njihovo pravico, da se zmotijo. Tudi to je
dilema za socialnega delavca. Avtorica poda zglede dobre prakse, v katerih je vse to upoštevano na
ravni konceptualne vednosti, praktičnih znanj in raziskovanja v socialnem delu, in jih analizira glede
na ovire in priložnosti, ki izhajajo iz te vrsta dela. Razumeti socialni kontekst deinstitucionahzacije
kot socialne inovacije, njenih pomanjkljivosti in prednosti je nujen del našega učenja iz uspehov in
neuspehov.
Ključne besede: socialne inovacije, vloga in položaj socialnih delavcev, dejstva in predsodki, tveganje,
socialni model invalidnosti.
Darja Zaviršek
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA PRI URESNIČEVANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC
V POSTMODERNIH DRUŽBAH
Dr. Darja Zaviršek je izredna profesorica socialne antropologije in socialnega dela na Fakulteti za
socialno delo in raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Kritična refleksija socialnega dela v postmodernih družbah je nujna, saj globalne spremembe ne
potekajo le na ekonomski, politični in kulturni ravni, temveč tudi na ravni biopolitike in biomoči.
Eno od ključnih notranjih nasprotij slovenskega socialnega dela je njegova utemeljenost na zgolj
univerzalnih človekovih pravicah, brez upoštevanja dejanskih aH aktualnih človekovih pravic.
»Strokovna pomoč« pomeni za različne subjekte nekaj različnega, sama »pomoč«, ki naj bi uporabnika
vključila v socialne mreže ter usposobila za samopomoč in običajno življenje, pa jih pogosto izključuje.
To je tudi ena najstarejših notranjih ambivalenc, saj je stroka z določenimi tipi pomoči kategorizirala
konflikte in stiske, vključila osebe v določene strukture s statusom izjem in s tem ustvarila nova
izključevanja. Socialno delo se je pri nas le do določene mere odzvalo na razvijajočo se družbeno
heterogenost, saj so začele v zadnjem desetletju nastajati številne, na določen problem osredotočene
partikularistične socialne službe. Med koncepti, ki so pomembni v postmodernih družbah, članek
analizira še procese deteritorializacije, decentralizacije in ustvarjanja horizontalnih povezav in mrež,
načelo takojšnje transakcije, načelo mobilnosti in ekonomizacijo procesov pomoči.
Ključne besede: notranja nasprotja, univerzalizem, partikularizem, vključevanje, človekove pravice.
322
POVZETKI
Tanja Lamovec
VPLIV IZKLJUČENOSTI IZ DELA NA KVALITETO ŽIVLJENJA UPORABNIKOV PSIHIATRIJE
Dr. Tanja Lamovec je profesorica psihologije v pokoju.
V Sloveniji je izključevanje uporabnikov psihiatrije sankcionirano na dva načina: z zgodnjim in
obsežnim upokojevanjem in z zakonodajo, ki dovoljuje le minimalno delo upokojenih oseb.
Izključevanje ima negativne učinke na različne vidike psihičnega delovanja, hkrati pa uporabnikom
zaradi slabega finančnega položaja onemogoča udeleževanje v prostočasnih aktivnostih, ki so dostopne
večini drugih ljudi. Opisan je proces, ki ga doživi večina uporabnikov po upokojitvi in se v mnogih
primerih konča z željo po plačanem delu. To pa je področje, ki je bilo pri nas doslej skoraj povsem
zanemarjeno. Prikazanih je nekaj primerov iz tujine, ki kažejo, kako so drugje zagotovili uporabnikom
plačano delo. Na koncu avtorica podaja nekatere možne načine reševanja tega problema pri nas.
Ključne besede: duševno zdravje, plačano delo, izključenost.
IZZIVI IN DILEME
Vito Flaker
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA
Izr. prof dr. Vito Flaker je dekan Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Članek temelji na oblikovanju kataloga centrov za socialno delo, ki ima namen sistematizirati naloge
centrov, pa tudi opredeliti temeljne in nujne spretnosti socialnega dela. Kot »zemljevid socialnega
dela« opredehmo temelje spretnosti in njihov odnos do teoretskih znanj, metodičnih načel, vrednot
socialnega dela, pa tudi do konteksta in nalog. V prispevku avtor opredeli temeljne spretnosti social-
nega dela in njihove nujne elemente: pogovarjanje, pogajanje, omogočanje dostopa do sredstev,
beleženje in poročanje, organiziranje, profesionalno disciphno (splošno in specifično), izogibanje
pastem strokovnjaštva in humor. Te spretnosti se ravnajo po metodičnih načelih dialoga, perspektive
moči, verjetnosti, proaktivnosti, refleksivnosti, vsakdanje izjemnosti in pravice do napak in
spodrsljajev. Avtor komentira prve izkušnje z uposabljanj, ki naj bi opremila strokovne delavce CSD
za izvajanje nalog po katalogu, in se ozre na hierarhijo med spretnostmi odnosu do teorije in konteksta
ter pokaže, da je socialno delo razpršena, refleksivna in pragmatična stroka in znanost, ki temelji na
dialogu z ljudmi.
Ključne besede: metode socialnega dela, spretnosti, vloga socialnega dela, odnos med teorijo in metodo,
refleksivnost.
PARADIGMA NOVE INTERDISCIPLINARNOSTI
Blaž Mesec
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST SOCIALNEGA DELA
Dr. Blaž Mesec je izredni profesor socialnega dela in poučuje metodologijo raziskovanja s statistiko na
Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Socialno delo so tradicionalno razumeli kot enotnost dela s posameznikom, sku-pino in skupnostjo
- enotnost, ker naj bi te tri ravni temeljile na osnovnih teoretskih oziroma metodičnih načelih, ki naj
bi omogočala specifično definiranje socialnega dela in njegovo diferencia-cijo od sorodnih disciplin
in strok. Ta načela so eksemplarično opredeljena in razde-lana pri Liissiju, ki pojmuje socialno delo
kot delo s posameznim problemskim primerom, tj., kot »socialno svetovanje«. Toda po Lüssijevem
pojmova-nju je že skupnostno delo na obrobju, če ne prav zunaj okvira social-nega dela kot specifične
stroke. V zadnjih desetletjih se je socialno delo razširilo prav v teh »perifernih« območjih: ob
skupnostnem delu se je razvilo delo z organizaci-jami, danes pa govorimo o socialnem delu na
323
POVZETKI
so-cietalni in globalni ravni. Ob tem se veča prepad med tako imenovanim kliničnim socialnim delom,
ki ostaja v okvirih tradicionalno definiranega so-cialnega dela kot socialnega svetovanja, ali pa ga
razumemo celo kot psihosocialno terapijo, in social-nim delom na organizacijski, societalni in glo-balni
ravni, ki se opira tudi na druge vrste teoretične vire (sociologijo, organizacijske vede). Meje socialnega
dela kot posebne stroke se vse bolj širijo na področje »družbenega dela« kot nespecifičnega družbenega
in dobrodelnega udejstvovanja, s tem pa se brišejo razlike med socialnodelavskim pristopom in
pristopi drugih strok, npr. družbenega planiranja, socialne politike ali socialne pedagogike. Tak
razvoj je resen iz-ziv za povezanost socialnega dela in za vprašanje njegove specifičnosti in
avtonomnosti kot vede in kot stroke. Avtor sodi, da je konceptualna enotnost treh ravni social-nega
dela že od nekdaj bolj iluzija kot resničnost (oziroma da velja le za socialno delo kot socialno
svetovanje) in da se enotnost stroke v prihodnje ne bo vzdrževala konceptu-alno (na ravni povezane
in skladne teorije), ampak z bojem za oblast v akademskih, upravnih in drugih druž-benih strukturah.
Ta boj že poteka, in če se socialno delo širi in si pridobiva nove pozicije z njim, ni več socialno delo,
ampak poljubno druž-beno udejstvovanje, ki se mu posreči razglasiti se za soci-alno delo.
Ključne besede: teorija socialnega dela, veda o socialnem delu, makro socialno delo.
Alenka Šelih
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO
Dr. Alenka Šelih je zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in direktorica Inštituta za kriminologijo
pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Zgodovina socialnega dela kaže, da so pri njegovem nastanku in razvoju (tudi v Sloveniji) sodelovali
pravniki in dah socialnemu delu določen pečat. Socialno delo, ki med drugim rešuje socialne probleme
ljudi, se srečuje zlasti z deprivilegiranimi, izločenimi, odrinjenimi - s skupino torej, ki prihaja v
konflikt s pravom, ah pa je verjetnost za to zelo velika. Med socialnim delom in pravom obstajajo
zato interakcije, prav tako tudi med nosilci ene in druge poklicne skupine. Medsebojna razmerja
postajajo tem številnejša in tudi zapletenejša, čim bolj je družba razvita in s tem »juridizirana«.
Socialni delavci kot nosilci svoje stroke morajo biti seznanjeni s temeljnimi pravnimi pravili na tistem
pravnem področju, ki ureja njihovo specifično področje dela (delo z družino, z žrtvami družinskega
nasilja ali spolnih zlorab, delo z mladoletnimi delinkventi, delo z odpuščenimi obsojenci), ne bi pa
jim smeh naložiti tudi odgovornosti za odločanje v posamičnem primeru. Socialno delo kot mlada
stroka se ob srečanju s pravom kot staro in izdelano stroko srečuje z vrsto problemov tako na teoretski
kot praktični ravni in posledično tudi na ravni individualnega razmerja med zastopnikoma obeh
strok. Kar zadeva razmerje med socialnim delom in kazenskim pravom, velja poudariti njegovo
konfliktnost, saj se tu srečujeta nasprotujoči si tendenci - pomoč človeku in državna prisila. Prav
zaradi te notranje medsebojne napetosti je treba in je vredno posebej raziskovati razmerja med
njima. Kriminološki raziskovalni projekti v Sloveniji so pogosto tematizirali ta razmerja. Najštevilnejši
med njimi so se ukvarjali z zelo raznolikimi vprašanji mladoletniškega prestopništva, drugo področje
glede na pogostost so bili problemi, povezani z izvrševanjem kazni odvzema prostosti, tretje pa
vprašanja, povezana z žrtvami in razvojem oblik pomoči zanje. Sodeč po izkušnjah razvitih evropskih
držav se bodo v prihodnje razmerja med socialnim delom in kazenskim pravom posebej vzpostavljala
v zvezi z zagotavljanjem varnosti ljudi v njihovem okolju in pri delu z najbolj izključenimi skupinami
prebivalstva.
Ključne besede: izključene družbene skupine, kriminologija, raziskovanje.
Jolanta Pivorienë
IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO V LITVI
Dr. Jolanta Pivoriene je predavateljica na Inštitutu za socialno delo Univerze Vytautas Magnus in
predstojnica Raziskovalnega centra za družbeno integracijo v Vilniusu.
Članek obravnava razvoj litvanskega socialnega dela v treh stadijih: predzgodovino poklicnega
socialnega dela (preden se je pojavilo, je obstajala zgolj socialna podpora), obdobje profesionalizacije
324
POVZETKI
in problematike, ki jih bo treba obravnavati v kratkem. Poudarek je na obdobju profesionalizacije
socialnega dela, in sicer je obravnavano v luči štirih perspektiv: institucionalizacije, akademizacije,
standardizacije in harmonizacije. Predstavljena je tudi evropska razsežnost razvoja izobraževanja za
socialno delo v Litvi.
Ključne besede: institucionalizacija, akademizacija, standardizacija, harmonizacija.
SOCIALNO V GLOBALNEM
Srečo Dragoš
METAETIKA V SOCIALNEM DELU
Dr. Srečo Dragoš je docent sociologije na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
Normativna etika in praktična etika nista isti. S prvo si pomagamo takrat, ko druga postane nezadostna
pri reševanju moralnih dilem. Pogosti pa so primeri, ko nam tudi refleksija problemske situacije na
normativno etični ravni ne zadostuje, saj se srečamo z dilemami, ki to raven presegajo, ker so splošnejše
narave. Takrat se gibljemo na tretji, metaetični ravni, ki je pomembna tudi v socialnem delu. V
prispevku avtor pokaže razmejitve med omenjenimi tremi nivoji etičnih razmislekov in v nadaljevanju
opozori na kompleksnost situacij z moralno konotacijo. Te so lahko sestavljene iz petih različnih
normativnih sistemov in 23 presekov med njimi. Na konkretnih primerih je mogoče pokazati, da gre
dobesedno za življenjsko odločilna vprašanja. Na koncu članka je predlagana razpredelnica z
zaporedjem šestih korakov pri reševanju moralnih dilem. Glavni sklepi prispevka so trije. Razlikovanje
med posameznimi nivoji etike, posameznimi normativnimi sistemi in njihovimi preseki je nujno;
čeprav se v praksi med sabo prepletajo, niso eno in isto. Bolj ko so kompleksne situacije, ki zahtevajo
moralno presojo, večja je uporabnost metaetične refleksije. Čeprav teh problemov ni vedno mogoče
povsem razrešiti, pa je zelo pomembno vedeti, da obstajajo.
Ključne besede: etika, metaetika, morala, filozofija, socialno delo, vsakdanje življenje.
Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA
KONFORMIZEM IN NASPROTOVANJE
Gorana Flaker, socialna delavka, je direktorica SEECRAN (South East European Child Rights Action
Network - Akcijska mreže za otrokove pravice v jugovzhodni Evropi). Paul Stubbs je sociolog iz Velike
Britanije in dela kot samostojen raziskovalec in svetovalec v Zagrebu.
Prispevek se ukvarja z vprašanjem, kako obravnavati vplive globalizacije na različne vidike socialnega
dela v jugovzhodni Evropi. Posebej se ukvarja z vlogo mednarodnih nevladnih organizacij in njenim
odnosom z nacionalnimi nevladnimi oragnizacijami in regionalnimi mrežami in koalicijami.
Definirajoč globalizacijo v okviru takih temeljnih sprememb glede razdalj v prostoru in času, da so
geografske omejitve družbenih in kulturnih ureditev vse manjše, avtorja orišeta vpliv globalnih sil,
globalnih povezav in globalnih predstav na socialno delo. V razpravi o globalizaciji pokažeta
kompleksne spremembe v družbenih, kulturnih, političnih in ekonomskih razmerjih, poleg tega pa
omenita, kako regionalne, nacionalne in lokalne sile posredujejo učinke globalizacije. Socialno politiko
in socialno delo definirata v okviru regulacije/svetovanja in prakse/ukrepanja ter razpravljata o
vplivih zunanjega svetovanja in režimov prakse na jugovzhodno Evropo. Zlasti obravnavata vlogo
Svetovne banke, ureditev pridruževanja Evropski Uniji in raznovrstnih mednarodnih NVO in zasebnih
podjetij za svetovanje. Opažene so tudi nevarnosti oblikovanja vzporednih služb socialnega dela in
uvoza zunanjega razumevanja, ki ni vedno v skladu z lokalnim spominom. Omenjen je pomen
določenih načel, ki vladajo zunanjim intervencijam. Prispevek skleneta dve študiji primera: intervencija
mednarodnih NVO v Bosni in Hercegovini in podpora mednarodnih NVO regionalni mreži aktivnosti
za otrokove pravice. Avtorja menita, da lahko razprava o primerih v kombinaciji s prenovljenim
325
POVZETKI
političnim delovanjem na podlagi človekovih pravic nadomesti kolonialistično globalizacijo s pristnim
internacionahzmom v socialnem delu.
Ključne besede: kolonializem, človekove pravice, lokalni spomin.
RAZVOI SKUPNOSTNIH SLUŽB
Elena Pečarič
PASTI PROFESIONALIZACIJE OSEBNE ASISTENCE
Elena Pečarič, dipl. filozofinja in dipl. sociologinja kulture, je predsednica Društva za teorijo in kulturo
hendikepa YHD.
Osebna asistenca je ključna za neodvisno življenje hendikepiranih. Lahko jo definiramo kot fizično
pomoč pri opravilih, ki jih oseba zaradi svojega hendikepa ne zmore opraviti sama, a jih potrebuje
za samostojnost in avtonomijo. Zaradi nove zakonodaje se pripravlja standardizacija del in nalog, ki
bo ta poklic formahzirala. Avtorica sodeluje pri oblikovanju teh standardov, na podlagi katerih bodo
izvajaU tudi izobraževanje za osebno asistenco. Izobraževanje, ki je vsekakor potrebno in koristno,
dobro zlasti za asistenta, ki bo pridobil določena znanja in veščine in potrdilo, da jih obvlada, in
dobro tudi za uporabnika, ki bo lahko izbral asistenta z znanjem. Obstajajo namreč pasti, ki jih
nujno prinaša vsaka standardizacija in formahzacija, saj se zmanjša fleksibilnost (razHčne individualne
potrebe uporabnika) in veča možnost priučitve in prenašanja preživetih in stereotipnih praks. Zlasti
nevarna sta medikahzacija pokUca in vnašanje skrbniškega odnosa. Za osebne asistente so primernejše
osebe, ki niso iz socialnih in zdravstvenih poklicev in nimajo delovnih izkušenj v institucijah. So bolj
odprti za nove izkušnje, in ker nimajo predhodne »vednosti«, bolje in lažje ustrežejo zahtevam
uporabnika. Niso obremenjeni s pravili stroke, z vrsto diagnoze uporabnika in drugimi metodami
postopanja. To ne pomeni, da ni potrebno osnovno izobraževanje, vendar mora biti del tega izveden
pri uporabniku, ki si izbere ustreznega asistenta. S tem se ohrani individualiziran pristop, kar je za
kvaliteto storitve in uporabnike bistven element. Velika odgovornost je na strani uporabnika, saj
mora dobro usposobiti svojega asistenta, če hoče imeti dobrega asistenta. Razbhnimo predsodek, da
vsakdo ne more biti osebni asistent, kar naj bi veljalo za določene kategorije ljudi, zlasti za t. i.
rizične skupine ali težje zaposljive osebe, kot so starejši, bivši odvisniki, fizično hendikepirani, prvi
iskalci zaposlitve, matere samohranilke ipd. V praksi se je izkazalo, da so ti ljudje zaradi lastnega
socialnega položaja in stigmatizacije pogosto bolj dovzetni za opravljanje tovrstnega dela, so odgovorni
in se ne obnašajo kot »normalni v odnosu do drugačnih«. Seveda pa je vedno uporabnik tisti, ki
izbira in izbere.
Ključne besede: neodvisno življenje, standardizacija, izobraževanje.
NOVA IZKLJUČEVANJA IN PRAKSA VKLJUČEVANJA
Jelka Zorn
ANTIRASISTIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU
KAKO PREPOZNATI RASIZEM V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU IN KULTURNA KOMPETENTNOST SLUŽB
Mag. Jelka Zorn je asistentka na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani.
V Sloveniji rasizem prizadene osebe neslovenskega izvora ne glede na državljanstvo. Rasizem se
kaže kot zanikanje oziroma omejevanje pravic in zatiranje. Reproducira se na osebni, institucionalni
in kulturni ravni. Nobenega dvoma ni, da je družba, v kateri živimo, multikulturna, vprašanje pa je,
kako v socialnem delu zagotavljamo pravice pripadnikov manjšinskih etničnih skupin, tudi tistih, ki
niso upravičenci zakona o socialnem varstvu, ampak so obravnavani po posebnih zakonih (zakon o
začasnem zatočišču, zakon o azilu, zakon o tujcih). Multikulturnost in tolerantnost sama po sebi še
326
POVZETKI
ne pomenita, da socialne službe dejansko zagovarjajo izključene skupine in odgovarjajo na njihove
potrebe. Najpomembnejše teme antirasističnega socialnega dela so: občutljivost in spoštovanje
kulturnih razlik oz. vrednostnih sistemov (to ne pomeni toleriranja družinskega nasilja in slabših
priložnosti za izobraževanje otrok iz teh skupnosti), znanje o tem, kako rasizem (zanikanje pravic in
zatiranje) prizadene manjšinske skupnosti in osebe brez državljanstva, prepoznavanje vsakdanjega
rasizma v delovanju institucij in na osebni ravni, zagovarjanje pravic izključenih skupin in vprašanje
dostopnosti socialnih služb. Antirasistično socialno delo je v nasprotju z zdravorazumsko delitvijo in
vrednotenjem »nas« in »njih«, iz česar izhaja nasprotovanje ustaljenim segregaci]skim in asimilacijskim
modelom oz. dostopnosti in kvaliteti storitev glede na etnično pripadnost ali državljanski status
(potencialnih) uporabnikov.
Ključne besede: latentni rasizem, dostopnost služb, izključene skupine.
Tom Schmid
STABILIZACIJA/INTEGRACIJA
Dr. Tom Schmid je vodja Socialnoekonomskega raziskovalnega centra na Dunaju in lektor študijskega
programa socialnega dela na Visoki strokovni šoli v St. Pöltnu in študijskega programa zdravstvenega
menedžmenta na Visoki strokovni šoli v Kremsu.
Naša družba potrebuje definicijo in izključevanje »odklonskega vedenja« kot bistveno značilnost
svoje povezanosti. Vendar si ni mogoče predstavljati izpada iz družbe; tudi izključeni živijo v družbi,
v nišah, v notranji odmaknjenosti, v vpadljivi drugačnosti, ali - ne tako redko - v ustanovah.
Izključevanje je torej eksil znotraj družbe. Socialnopolitične in socialnodelavske strategije načrtujejo
premagovanje izključevanj, čeprav je jasno, da si družbe brez izključevanja ni mogoče predstavljati.
Socialna politika je pohtično in ekonomsko determinirana, sledi vsestranskim zahtevam in je omejena
v metodah in inštrumentih. Razvija se na področju, ki je polno protislovij, in sledi različnim družbenim
interesom (interesom družbenih akterjev). Glavna naloga družbene socialne politike je stabilizacija
»normalnega« življenjskega poteka glede na »varno« tveganje (starost, potreba po oskrbi), kot tudi
glede na negotovo tveganje (bolezen, brezposelnost, revščina). Boj proti revščini je socialnopolitično
področje, toda (vsaj v razvitih državah) nepomembno; »socialnopolitični deficitni diskurz« lahko
zato ogrozi njegove zahteve in s tem odpre vrata neoliberalizmu tako v socialnopolitičnem kot tudi
v socialnodelavskem diskurzu. Preveriti je treba, v kolikšni meri se lahko v diskurzu razvit pojem
nedeljive, enotne, k razpravi in klientom usmerjene integracije, ki sprejema izvedenstvo klientov in
vključuje »pravico biti drugačen«, razvije kot splošna socialnopolitična in socialnodelavska strategija
za premagovanje izključevanja.
Ključne besede: integracija, izključevanje, odklonsko vedenje, socialna politika, dvojni mandat.
327
Editor's notes
The present issue brings a selection of plenary and central contributions from the first
congress of Slovenian social work last year in Portorose. The order and grouping of
contributions (see Abstracts on next page andff) corresponds to their arrangement at
the congress, which indicates that the sorting done before the congress on the basis of
abstracts was quite successful Only one paper had to be moved, for a more precise
placement, under another heading.
B s T R
GLOBAL - LOCAL - SOCIAL
Gabi Čačinovič Vogrinčič
THE LANGUAGE OF SOCIAL WORK
Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič is an associate professor of psychology at University of Ljubljana Faculty
of Social Work.
'New words' in the developing language of social work support a paradigmatic shift in practice and
substitute or complement traditional concepts. Diagnoses, treatment, assessment, decree are being
replaced by discovery, co-creation, co-operation, change, empowerment, as well as working relation,
care plan, team work, community, neighbourhood, ecology. Social work is an aim directed project of
help, or co-creation of solutions, for complex social problems of individual people. The paradigmatic
shifts that took place in social work and its language consist of three important chapters: the projects
of help in the framework of social work; the participation of users; interdisciplinary links. The ethic
of participation, reaching from unconditional respect for the singularity of a person to the weaving
of social networks to community work and political action, is a particularly good foundation for a
consistent social work framework.
Keyvi^ords: ethic of participation, project, help, interdisciplinary.
Birgit Rommelspacher
SOCIAL WORK AS A HUMAN RIGHTS PROFESSION
Dr. Birgit Rommelspacher is a professor of psychology and gender and ethnic studies at the University
of Applied Sciences Alice Salomon, Berlin.
Human rights should become a new ethical frame of reference for social work in the globalised world
- numerous professionals and social work associations have put forward this demand in recent
years. But has social work not been international since its very beginning? Has not the struggle for
social rights been one of the first and main aims of social work? Do human rights really provide new
standards or do they rather supply a new rhetoric to legitimate old practice? The discourse on hu-
man rights is inclusive as well as exclusive. It supports as well as fights hegemonic structures. Human
rights are not just a fixed value system ready to be transferred to different fields of social theory and
practice but rather the result and expression of an ongoing struggle for political, cultural and eco-
nomic power. Social work should join this debate in order to enhance its potential of critical self-
reflection and improve its ability to communicate its aims and values in a pluralistic world.
Keywords: internationalism, hegemony, pluralism, contradictions.
AGAINST EXCLUSION
Shulamit Ramon
THE CENTRALITY OF DEINSTITUTIONALISATION TO SOCIAL WORK AND SOCIAL WORK EDUCATION
Dr. Shulamit Ramon is professor of social work at Anglia University, Cambridge, UK.
Deinstitutionalisation has dominated the 2"'' half of the 20^*' century across the field of disability. Yet
the mentality of institutionalisation can, and has been, easily transferred to the smaller establish-
329
ABSTRACTS
ments for disabled people, which have replaced the large institutions. Thus the issue of proper
deinstitutionahsation is still with us, both in Eastern and Western Europe. It is of central importance
in terms of social work values, as at its core are the values of respect for people, self-determination,
anti-oppressive and anti-stigmatising approach to disabled people, as well as the need/wish to foster
their right to equal opportunities. Deinstitutionahsation questions the taken for granted notion that
it is the role of social workers first to protect people and to avoid risk at all cost; it favours risk taking.
Living in the community is more risky than living in an institution because it confronts the disabled
person with the world of those who do not see themselves as disabled, who continue to stigmatise
disabled people, as well as with the irrevocable loss due to institutionalisation. Striking the right
balance between risk taking (as the only way to break out of the institutionalised mould) and risk
avoidance is a demanding task. The assessment for community living of people who have spent their
lives in an institution is in itself an art, as is projecting where is the best place for them to live, the
type of activities to introduce them to, the encouragement for them to develop intimate relationship
and have a sexual life. Learning to rely on their judgement implies another type of risk taking and of
accepting their right to fail. This does pose a further dilemma for the social worker. Examples of
good practice in which the above has been applied at the levels of conceptual knowledge, practice
skills, and research in social work will be provided and analysed in terms of the obstacles and oppor-
tunities that this type of work entails. Understanding the social context of deinstitutionahsation as a
social innovation, its disadvantages and advantages, is a necessary part of our learning from success
and failure.
Keywords: social innovation, role and position of social workers, evidence vs. attitudes, risk taking,
social model of disability.
Darja Zaviršek
INTERNAL CONTRADICTIONS OF SOCIAL WORK IN POSTMODERN SOCIETIES
Dr. Darja Zaviršek is an associate professor of social anthropology and social work at University of
Ljubljana School of Social work and researcher at the Institute of Criminology of the University of
Ljubljana Faculty of Law.
A critical reflection of social work in postmodern societies is necessary, because global changes do
not only take place on economic, pohtical and cultural levels but also on the level of bio-politics and
bio-power. One of the crucial internal contradictions of social work in Slovenia is its being grounded
merely on universal human rights, without consideration of actual, concrete human rights. 'Profes-
sional help' means different things to different subjects; the very 'help' that should connect users to
social networks and train them for ordinary, independent life, often excludes them instead. This is
also one of the oldest internal ambivalences. As the profession typified help, it has also categorised
conflicts and distress, giving people the status of exceptions, and has thus created new exclusions.
Social work in Slovenia has only to a certain extent responded to the developing social heterogene-
ity; problem-oriented, particular social services have only emerged in the last decade. Amongst other
concepts significant for postmodern societies the author analyses the processes of deterritorialisation,
decentralisation and creation of horizontal links and networks, the principles of immediate transac-
tion and mobility, and the economisation of the processes of help.
Keywords: universalism, particularism, inclusion, human rights.
Tanja Lamovec
IMPACT OF EXCLUSION FROM WORK TO THE OUALITY OF PSYCHIATRY USERS' LIVES
Dr. Tanja Lamovec is a professor of psychology, retired.
In Slovenia, the exclusion of psychiatry users is sancfioned in two ways: by early and extensive retir-
ing and by the legislation that only allows minimal work for retired persons. Exclusion has a negative
impact upon various aspects of mental functioning; resulting in poverty, it also prevents users from
330
ABSTRACTS
participation in leisure time activities accessible to most people. The paper describes the process
experienced by the majority of users after retirement, which in many cases ends with a wish for paid
work. This area has been all but neglected until now. A number of cases is presented that show how
users were granted paid work elsewhere, concluded by the author's proposals to solve the problem
in Slovenia.
Keywords: mental health, retirement, paid work.
CHALLENGES AND DILEMMAS
Vito Flaker
BASIC AND NECESSARY SKILLS OF SOCIAL WORK
Dr. Vito Flaker is an associate professor and Dean of the University of Ljubljana Faculty of Social
Work.
The paper is based on the work on the Task Catalogue of Centres of Social Work, intended to
systematise not only the tasks but also the basic skills needed to perform them, and the basic proce-
dures. By drawing a general map of social work it is possible to extract a cross-section of basic and
necessary skills for social work and their relations with theoretical knowledge, methodical princi-
ples, social work values, and with social work contexts and tasks. The skills of interviewing, negoti-
ating, enabling access to resources, recording and reporting, organisational skills, professional disci-
pline, avoiding the traps of professionahsm, and humour are considered. On the basis of interaction
between social work theory, context, tasks and values seven major organising methodical principles
have been pinpointed: dialogue, power, probability, proactive stance, reflexivity, the ordinariness of
the uncommon and the right to make mistakes. Impressions from the trainings designed to equip
social workers with skills to carry out catalogue tasks are reflected, and skill hierarchy is examined in
relation to the theory and context, revealing social work as a diffuse, reflexive and pragmatic profes-
sion and science based on dialogue.
Keywords: methods, reflexivity, theory and practice.
PARADIGM OF NEW INTERDISCIPLINARITY
Blaž Mesec
MICRO, MEZZO, MACRO: EXPANSION, INTEGRATION AND SPECIFICITY OF SOCIAL WORK
Dr. Blaž Mesec is an associate professor of social work, teaching methodology of research at University
of Ljubljana School of Social Work.
Social work has traditionally been understood as a unified work with individuals, groups or commu-
nities, with the unification supposedly based on theoretical or methodological principles, which
should make possible a specific definition of social work and its differentiation from related disci-
plines and professions. Those principles have been described and elaborated by Lüssi who conceives
social work as work on an individual problem case, i. e., as 'social counselhng'. But according to
Lüssi even community work is marginal to social work, if not outside its scope altogether. In the last
decades social work has extended precisely to these 'peripheral' areas; along community work devel-
oped work with organisations, and today we have social work on societal and global levels. At the
same time, the gap between so-called clinical social work, which remains in the framework of tradi-
tionally conceived social work as social counselling or is even understood as 'psychosocial therapy',
and social work on the organisational, societal and global levels, which is grounded on other theo-
retical sources as well (sociology, organisational science). The boundaries of social work as a special
331
ABSTRACTS
profession are increasingly extended to the field of non-specific social action and charity, thus blur-
ring the distinction between social work and professions such as social planning, social policy or
social pedagogy. Such development seriously challenges the integrity of social work and its specificity
and autonomy as science and profession. In the author's view, the unity of social work's three levels
has always been rather illusionary (or held true only for social counselling) and it will not be main-
tained conceptually, on the level of a unified and congruent theory, but by power struggle in aca-
demic, administrative and other social structures. That struggle is already taking place, and if social
work expands and wins new positions on this basis, it is no longer social work but an arbitrary social
action, which has succeeded to pronounce itself 'social work'.
Keywords: theories of social work, science of social work, macro social work.
Alenka Šelih
^	SOCIAL WORK AND (CRIMINAL) LAW
Dr. Alenka Selih is professor emeritus at University of Ljubljana and Director of the Institute of Crimi-
nology of the University of Ljubljana Faculty of Law.
The history of social work, in Slovenia just as elsewhere, shows that lawyers have been instrumental
to its emergence and development, and that they marked it with their stamp. Social work meets in
particular the deprivileged, the excluded, the ousted - a group of people, therefore, who are highly
likely to come into conflict with the law. This results in interactions between social work and law, as
well as between the actors of both professions. Their interrelations become the more numerous and
complex, the more a society is developed and consequently 'jurisprudential'. Social workers need to
be acquainted with basic legal regulations on the juridical field that regulates their specific field of
work (with families, with victims of family violence and sexual abuse, with underage delinquents,
with released convicts, etc.), but they shouldn't be made responsible for decisions in individual cases.
When the young profession of social work meets the old and elaborated profession of law, it meets a
variety of problems on both theoretical and practical levels and consequently also on the level of
individual relations between representatives of the two professions. The relation between social
work and criminal law, however, is marked with confliction, because of the contradictory tendencies
that meet here (help and state constraint), and it has often been addressed in criminological research
projects in Slovenia. Ranged by frequency, the majority of them have dealt with diverse problems of
juvenile delinquency, secondly, with problems related to execution of prison sentences, thirdly, with
problems related to victims and the development of help for them. The experiences of developed
European countries suggest that the relations between social work and criminal law will in the future
be established with regard to providing security of the people in their surroundings and in work with
the most excluded social groups.
Keywords: excluded social groups, criminology, research.
Jolanta Pivorienë
EDUCATION FOR SOCIAL WORK IN LITHUANIA
Dr. Jolanta Pivoriene is a lecturer at the Social Work Institute ofVytautas Magnus University and Head
of Social Integration Research Centre in Vilnius.
Social work in Lithuania began ten years ago. Its development is linked with new ideas about democ-
racy, market economy and human rights. Its roots are a mixture of foreign traditions and native
understanding, which derived social work from voluntary work and charity. Social work as a new
profession had to overcome many difficulties. It had to gain recognition as a discipline in the univer-
sity. It had to estabhsh itself as a profession. It had to search for professional identity and create
professional standards of competence. Included in its professional identity are pohtical aspects, ex-
tremely important in building civil society. Social work cannot be apolitical, first of all because of its
social nature. Educational programmes of social work, besides providing knowledge and skill train-
332
ABSTRACTS
ing, also have to encourage thinking about important aspects of human beings. These include values
and ethics as well as citizenship. Social work and social work education have challenged old tradi-
tions in Lithuania. They passed through three stages of development: from individualist-reformist to
socialist-collectivist to reflexive-therapeutic. As a discipline and as a profession, connecting private,
public and political domains of society, social work has a strong impact on building civil society.
Keywords: institutionalisation, academisation, standardisation, harmonisation.
SOCIAL WITHIN GLOBAL
Srečo Dragoš
METAETHIC IN SOCIAL WORK
Dr Srečo Dragoš lectures sociology at the University of Ljubljana School of Social Work.
Normative and practical ethics are not the same. We use the former when the latter becomes insuf-
ficient at solving moral dilemmas. Frequently, however, the dilemmas are of more general nature, so
that even the reflection of the problem situation on the normative ethical level does not suffice. In
such cases we are on the third, metaethical level. The author presents the distinctions between the
three levels of ethical reflection and points to the complexity of morally connoted situations. They
may consist of five distinct normative systems and 23 cross-sections between them. It is demon-
strated on concrete cases that these are questions of vital importance. A table is proposed with six
steps of solving moral dilemmas. To distinguish ethical levels, normative systems and their cross-
sections is essential. The more complex the situations that demand moral judgment, the more useful
metaethical reflection. Even though such problems are not always wholly soluble, it is important to
reahse their existence.
Keywords: ethic, morals, philosophy, social work, everyday life.
Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALISATION AND THE TRANSFORMATION OF THE SOCIAL
CONFORMITY AND RESISTANCE
Social worker Gorana Flaker is the director of SEECRAN (South East European Child Rights Action
Network). Paul Stubbs is a sociologist from Great Britain, working as independent researcher and coun-
sellor in Zagreb.
The paper seeks to address the ways in which globalisation impacts on aspects of social work prac-
tice in South Eastern Europe, with particular reference to the role of International NGO's and their
relationships with national NGO's and regional networks and coalitions. Defining globalisation in
terms of fundamental changes in 'time-space distanciation' so that the constraints of geography on
social and cultural arrangements are rapidly receding, the authors chart the impact on social work of
global forces, global connections and global imaginings. The discussion of globalisation suggests the
complexity of changes in social, cultural, political and economic relations and, in addition, notes
how the effects of globalisation are mediated through regional, national and local forces. Defining
social policy and social work in terms of regulation/advice and practice/provision allows the authors
to discuss the implications of external advice and practice regimes on South Eastern Europe. In
particular, the role of the World Bank, of accession arrangements for the European Union, and the
diversity of International NGO's and private consultancy companies are addressed. The dangers of
producing parallel social work services, and of an importation of external understandings not always
in line with local memories, are also noted. The importance of certain principles governing external
interventions in addressed. The paper concludes with two case studies: of INGO intervention in
Bosnia-Herzegovina and of INGO support for the development of a regional child rights action
333
ABSTRACTS
network. The paper argues that discussion of cases, combined with a renewed rights-based pohtical
commitment, can replace colonialist globalisation with genuine internationalism in social work.
Keywords: colonialism, human rights, local memory.
DEVELOPMENT OF COMMUNITY SERVICES
Elena Pečarič
TRAPS OF PROFESSIONALISATION OF PERSONAL ASSISTANCE
Elena Pečarič, a philosopher and sociologist of culture, is the chairperson ofYHD - Association for the
Theory and Culture of Handicap.
Personal assistance is crucial for independent lives of the disabled. It may be defined as physical help
for the actions that the disabled person could no do her- or himself but are needed for her or his
independence and autonomy. On the basis of new legislation a new standardisation of tasks is in
preparation, which will formalise the profession. The author participates at the formation of these
standards, which will also be the basis of education for personal assistance. Two advantages are
expected from such education: the assistant will gain certain skills and a certificate, while the user
will be able to select a skilled assistant. However, there are traps inherent in any standardisation and
formahsation, such as a decrease of flexibility (different users have dfeerent needs) and an increase
of the possibility to transfer outlived and stereotypical practices. Particularly dangerous are
medicahsation of the profession and introduction of the caring relationship. Persons who do not
come from medical and caring professions and who have not worked in institutions are more suit-
able as assistants. They are more open to new experiences, and because they do not possess previous
'knowledge', they better and with more ease comply with the user's demands. They are not burdened
with the rules of profession, or with medical diagnosis, or certain 'methods of work'. Part of their
basic education has to be carried out with the users. This maintains an individuahsed approach,
which is a crucial element for the quality of their service. The user has a great responsibility, for he
or she must train his or her assistant well to get a good assistant. The opinion that certain categories
of people cannot become good personal assistants, especially 'risk groups' such as older people,
former addicts, physically disabled, single mothers, etc., is a prejudice. The experience has proven
that such people, based on their own social position and stigmatisation, are often more susceptible
to this kind of work and do not behave as the 'normal' towards the 'different'.
Keywords: independent life, standardisation, education.
NEW EXCLUSIONS AND THE PRACTICES OF INCLUSION
Jelka Zorn
ANTIRACIST PERSPECTIVE IN SOCIAL WORK
HOW TO RECOGNISE RACISM IN EVERYDAY LIFE AND THE CULTURAL COMPETENCE OF SERVICES
Jelka Zorn, M. A., is an assistant lecturer at University of Ljubljana School of Social work.
In Slovenia, racism affects persons of non-Slovenian origin regardless of citizenship. It manifests
itself as denial or reduction of rights and as oppression. It is reproduced on personal, institutional,
and cultural levels. There is no question that our society is multi-cultural, the question is rather, how
does social work protect the rights of the members of minority ethnic groups, including those that
are not entitled to special laws (such as those about aliens, temporary refuge, asylum). Multiculturalism
and tolerance by themselves do not warrant that social services actually defend excluded groups and
respond to their needs. The most important themes of antiracist social work are: sensitivity and
respect for cultural differences and value systems (which does not include tolerance for family vio-
334
ABSTRACTS
lence and for neglect of education), understanding of the ways racism (denial of rights and oppres-
sion) affects minority communities and persons without citizenship, recognition of everyday racism
in the functioning of institutions and on the personal level, defence of excluded groups' rights, and
access to social services. Antiracist social work opposes the commonsense distinction and valuation
of'us' against 'them' and consequently opposes the estabhshed segregation and assimilation models
that allot access to and quality of services with regard to ethnic membership or the civil status of
(potential) users.
Keywords: latent racism, access to services, excluded groups.
Tom Schmid
STABILISATION / INTEGRATION
Dr. Tom Schmid is head of Social-economical Research Centre in Vienna and lector of the study pro-
grammes of social work at Technical College in St. Pölten and of health management at Technical
College in Krems.
Our society needs the definition and exclusion of 'deviant behaviour' as the crucial mark of its
cohesion. Yet one cannot drop out from society: even the excluded live in society, in niches, in
internal detachment, in striking difference, or, not so seldom, in institutions. Exclusion is therefore
an exile within society. There are strategies of social policies and social work designed to overcome
exclusion, even though it is clear that no society can be conceived without it. Social policy is politi-
cally and economically determined, conforming to all sorts of demands, and its methods and instru-
ments are limited. It develops in a field which is full of contradictions and follows various social
(actors') interests. The main task of social pohcy is the stabihsation of a 'normal' course of life with
regard to 'safe' risks (old age, need of care) as well as unsafe ones (illness, unemployment, poverty).
Fighting poverty is a social pohcy field, but (at least in developed countries) an insignificant one, and
its requests may easily be threatened by neoHberalism within socio-pohtical and social work dis-
course. The extent to which the notion of indivisible, unified discussion and client directed integra-
tion, which accepts the clients' expertise and includes the 'right to be different', may be developed as
a general social policy and social work strategy to overcome exclusion remains to be examined.
Keywords: integration, deviant behaviour, social policy, double mandate.
335
congress of social work, 2002
selected plenary and central contributions
Gabi Čačinovič Vogrinčič
THE LANGUAGE OF SOCIAL WORK	199
Birgit Rommelspacher
SOCIAL WORK AS A HUMAN RIGHTS PROFESSION	205
Shulamit Ramon
THE CENTRALITY OF DEINSTITUTIONALISATION TO SOCIAL WORK
AND SOCIAL WORK EDUCATION	211
Darja Zaviršek
INTERNAL CONTRADICTIONS OF SOCIAL WORK IN POSTMODERN SOCIETIES	219
Tanja Lamovec
IMPACT OF EXCLUSION FROM WORK TO THE QUALITY OF PSYCHIATRY USERS' LIVES 231
Vito Flaker
BASIC AND NECESSARY SKILLS OF SOCIAL WORK	237
Blaž Mesec
MICRO, MEZZO, MACRO; EXPANSION, INTEGRATION AND SPECIFICITY OF SOCIAL WORK 259
Alenka Šelih
SOCIAL WORK AND (CRIMINAL) LAW	271
Jolanta Pivorienë
EDUCATION FOR SOCIAL WORK IN LITHUANIA	277
Srečo Dragoš
METAETHIC IN SOCIAL WORK	283
Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALISATION AND THE TRANSFORMATION OF THE SOCIAL:
CONFORMITY AND RESISTANCE	293
Elena Pečarič
TRAPS OF PROFESSIONALISATION OF PERSONAL ASSISTANCE	299
Jelka Zorn
ANTIRACIST PERSPECTIVE IN SOCIAL WORK: HOW TO RECOGNISE RACISM
IN EVERYDAY LIFE AND THE CULTURAL COMPETENCE OF SERVICES	303
Tom Schmid
STABILISATION/INTEGRATION	311
EDITOR'S NOTES AND ENGLISH ABSTRACTS	329
336
Fakulteta za socialno delo in Ministrstvo za delo, družino in socialno zadeve
organizirata ob Evropskem letu invalidov enodnevno konferenco z naslovom
»TAKO LEPA, PA INVALID!«
SOCULNO DELO PROTI DISKRIMINACIJI HENDIKEPIRANIH ŽENSK
Konferenca z mednarodno udeležbo bo potekala 20. novembra 2003 v prostorih
Fakultete za socialno delo
Med tujimi gostjami bodo sodelovale Lena Dominelli, predsednica Mednarodne zve-
ze šol za socialno delo (Univerza v Southamptnu), Birgit Rommelspacher, ena vodilnih
zagovornic antidiskriminacijske prakse in častna senatorka naše fakultete (Visoka
šola za za aplikativne vede Alice Salomon, Berlin) in Elena larskaia Smirnova, dekanica
fakultete za socialno delo in nosilka častnega državnega naziva za dosežke na področju
socialnega varstva (Univerza Saratov, Rusija). Med domačimi gosti bodo sodelovaU
učitelji in učiteljice Fakultete za socialno delo, predstavniki in predstavnice ministrstva
za delo, družino in socialne zadeve, socialne delavke in delavci iz stroke,
strokovnjakinje, strokovnjaki, uporabnice, uporabniki in vabljeni gostje iz drugih
disciplin.
Prijave sprejema Simona Čebular, tel. 01 2809258
Prijave po elektronski pošti: simona.cebular@uni-lj.si
Kotizacija v predprijavi: 11.000 SIT
Rok za predprijavo: 15. september 2003
Dodatne informacije: Jelka Zorn (vsak ponedeljek od 12. do 15. ure,
tel: 01 2809247) in Špela Urh (vsak torek od 9 do 12. ure, tel. 01 3006231).
Vabljene! Vabljeni!
IZDAJE VISOKE ŠOLE ZA SOCIALNO DELO
Srna Mandič (ur.), Pravica do stanovanja: Brezdomstvo in druga stanovanjska tveganja
ranljivih skupin
Tanja Lamovec, Kako misliti drugačnost
Tanja Lamovec, Psihosocialna pomoč v duševni stiski
Blaž Mesec, Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu
Ellen Bass, Laura Davis, Pogum za okrevanje: Priročnik za ženske, ki so preživele
spolno zlorabo v otroštvu (razprodano)
Mojca Novak, Razvoj evropskih modelov države blaginje
Judith Lewis Herman, Carol-Ann Hooper, Liz Kelly, Birgit Rommelspacher, Valerie
sinason, Moira Walker (Predgovor Darja Zaviršek), Spolno nasilje: Feministične
raziskave za socialno delo
Naročila: Knjižnica VŠSD, Topniška 35, 1000 Ljubljana, nika.cigoj.kuzma@uni-lj.si
Nove knjige sodelavcev VŠSD, ki so izšle pri drugih izdajateljih
Vesna Leskošek, Zavrnjena tradicija: ženske in ženskost v slovenski zgodovini od
1890-1940. Ljubljana: Založba /* cf.
Darja Zaviršek, Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba /* cf.
Marija Ovsenik, Milan Ambrož, Neprofitni avtopoietični sistemi. Škofja Loka: Inštitut
za samorazvoj
Srečo Dragoš, Katolicizem na Slovenskem: Socialni koncepti do druge svetovne vojne.
Ljubljana: KRT.
Vito Flaker, Odpiranje norosti: Vzpon in padec totalnih ustanov. Ljubljana: /* cf.
Nove knjige, zanimive za naše bralce
Pascal Dibie, Etnologija spalnice. Ljubljana: /* cf.
Michel Foucault, Zgodovina norosti v času klasicizma. Ljubljana: /* cf.
Albert Mrgole, Malopridna mladež med zaščitniki in preganjalci k nastajanju
mladinskega prava. Ljubljana: /* cf.
David Šalamun, Dobrodošli v Dializiju, potovanje na svojo odgovornost. Ljubljana: /
*cf.
Založba /* cf., Slomškova 15, 1000 Ljubljana, (061) 1544431, zoja.skusek@guest.arnes.si
KAKO NAI BO UREJENO BESEDILO ZA OBJAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
oddaja
Prispevek, poslan za objavo v Socialnem delu, ne sme biti v postopku za objavo v drugi reviji ali
drugem mediju.
Besedilo je treba oddati v elektronski obliki. Zapisano naj bo v formatu WORD ali RTF. Oddate
ga lahko na disketi (standardni 3,5-palčni), ali še bolje, pošljete kot priponko po elektronski pošti.
format
Teoretski članki, raziskovalna poročila in druge poglobljene študije naj bodo dolgi okoli ene avtorske
pole (30.000 znakov s presledki vred). Druga besedila (poročila, recenzije) naj imajo okoH pol avtorske
pole. Pisma naj bodo kratka in naj takoj preidejo k stvari.
Besedilo naj ima dvojen razmik med vrsticami in enotno velikost črk 12 pik. Biti mora neforma-
tirano, brez pomikov v desno, na sredino ipd. Ne uporabljajte avtomatičnega številčenja odstavkov!
Pri alinejah na začetku vrstice ne uporabljajte »bulitov«, črnih pik, temveč samo navadne pomišljaje!
Vmesni naslovi lahko imajo največ tri nivoje. Oštevilčite jih na standarden način (L, 1.1., 1.1.1.
...), in sicer ročno - ne uporabljajte avtomatičnega številčenja naslovov!
Citate označite z narekovaji in NE z ležečo pisavo! Ležečo ali podčrtano pisavo (ki sta ekvivalentni)
uporabljajte samo za poudarjeno besedilo, za naslove knjig in revij (gl. spodaj) in za tuje besede v
besedilu, ne pa za naslove razdelkov v besedilu ipd.
Vse tuje besede (razen imen) in latinske bibhografske kratice (ibid., et al. ipd.) pišite ležeče ah
podčrtano. Kjer z izvirnim izrazom pojasnjujete svoj prevod, ga postavite v oglati oklepaj, npr.: ...
igra [play]...; s tem zaznamujte tudi neizrečen ah izpuščen del citata, npr.: »... [družina] ima funkcijo
...«, »... vse tuje besede [...] in latinske ...«.
Ves tekst, vključno z naslovi, podnaslovi, referencami itn., naj bo pisan z malimi črkami, seveda
pa upoštevajte pravila, ki veljajo za veliko začetnico. Tega pravila se ni treba držati le, če citirate
besedilo, ki rabi velike črke.
opombe
Opombe k besedilu naj bodo pomaknjene na konec besedila pred bibliografijo. Ne uporabljajte
računalniškega formata opomb! V glavnem besedilu označite opombo z njeno zaporedno številko
takoj za besedo aH ločilom, in sicer v pisavi superscript (»nadpisano«). V taki pisavi naj bo tudi
številka pred besedilom opombe. Opombo dodajte samo, če je res nujno. Bibhografskih opomb (tj.
takih, katerih poglavitna vsebina je navedba vira) ne sme biti.
Grafični materiali naj bodo izrisani v formatu A4 in primerni za preslikavo. Upoštevajte, da je
tisk črno-bel. Če so grafike računalniško obdelane, se posvetujte z uredništvom. Ne uporabljajte
internih grafičnih modulov urejevalnikov besedil!
viri
Avtor/ica mora sam/a zaprositi za dovoljenje, če prispevek vsebuje gradivo, ki zapade avtorskim
pravicam, in a vse tako gradivo mora biti opremljeno z navedbo vira.
Na koncu besedila postavite (neoštevilčen) seznam uporabljene literature, razvrščen po abecednem
redu priimkov avtorjev oz. urednikov (oz. naslovov publikacij, kjer avtor ali urednik ni naveden).
Zajema naj samo v besedilu navedeno literaturo!
Seznam naj bo urejen kakor tile zgledi:
M. Ambrož (2002), Alternative razvoja humane paradigme post-industrijske organizacije. Univerza v
Mariboru: Fakulteta za organizacijske vede (doktorska disertacija).
D. Bell, P. Caplan, W. J. Karim (ur.) (1993), Gendered Fields: Women, Men and Ethnography. Lon-
don: Routledge.
J. D. Benjamin (1962), The innate and the experiential. V: H. W. Brosin (ur.). Lectures in Experimen-
tal Psychiatry. Pittsburg: Univ. Pittsburg Press (81-115).
KAKO NAI BO UREJENO BESEDILO ZA OBIAVO V ČASOPISU SOCIALNO DELO
— (1991), Sadomasochism in the Perversions: Some Thoughts on the Destruction of Reahty. /. Amer.
Psychoanal. Assn., 39: 399-415.
G. Čačinovič Vogrinčič (1993), Družina: pravica do lastne stvarnosti. Socialno delo, 32, 1-2: 54-60.
A. Miller (1992), Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram.
Pri reviji navedemo strani, na katerih se nahaja članek, za dvopičjem, pri zborniku pa v oklepaju.
Podnaslov pišemo za dvopičjem po glavnem naslovu. Z dvema črticama na začetku vrstice zaznamu-
jemo, da gre za istega avtorja kakor pri prej navedenem viru. Avtorjevo lastno ime lahko tudi izpišete.
reference
Reference v besedilu naj bodo urejene po temle zgledu: »... (Bell, Caplan, Karim 1986; prim, tudi
Čačinovič Vogrinčič 1993) ...«, in sicer enako, če gre za avtorje ah za urednike (brez »ur.« ipd.).
Kadar citirate, navedite tudi stran v viru, npr. »... (Miller 1992: 121) ...«. Imena istega avtorja ali
urednika v zaporednih referencah ni treba ponavljati, npr. »... (Chaseguet-Smirgel 1984: 111; 1991:
87) ...«. Če navedba vira neposredno sledi omembi avtorja oz. urednika v besedilu, njegovo ime v
oklepaju izpustite, npr. »... po Millerjevi (ibid.) je ...«. Če navajate zaporedoma isti vir, uporabite
»ibid.«, kadar navajate isto stran kakor pri prejšnji navedbi, ah »op. cit.«, kadar navajate isto delo, a
drugo stran v njem, npr.: »... {op. cit.: 121) ...«
priloge
Glavno besedilo prispevka naj se začne z naslovom prispevka brez navedbe imena avtorja/avtorice.
V glavnem besedilu ne sme biti nikjer navedeno, kdo je njegov avtor/avtorica.
Prvi list natisnjenega besedila, v elektronski obliki pa posebna datoteka naj vsebuje povzetek,
ključne besede in kratko informacijo o avtorju, avtorici. Omembe avtorja, avtorice naj bodo vedno v
tretji osebi.
Povzetek naj obsega 10-15 vrstic in v njem naj bodo zapisane najpomembnejše ugotovitve (sklepi)
prispevka. Ne uporabljajte formulacije tipa »Prispevek predstavlja rezultate raziskave...« ipd., temveč
te rezultate (ali sklepe ipd.) na kratko obnovite.
Ključnih besed naj ne bo manj ko tri in - če ni nujno - ne več ko šest. Ne ponavljajte besed iz
naslova!
Informacija o avtorju, avtorici naj vsebuje samo najosnovnejše podatke (npr. »Dr. X Y je docentka
za sociologijo na Visoki šoh za socialno delo v Ljubljani, podpredsednica Društva socialnih delavcev
Slovenije in pomočnica koordinatorja Evropskega programa za begunce.«).
Če je mogoče, priložite prevod povzetka, ključnih besed in opombe o avtorju/avtorici v angleščino.
Obvezno pripišite svoj naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, če ga imate!
recenzija
Vaše besedilo bo recenziral/a strokovnjak/inja s področja, s katerim se ukvarja vaše besedilo. Recenzija
je anonimna na obe strani. Čeprav se trudimo, da bi bil postopek kratek, lahko traja kar dolgo. Če
dobite predloge za popravke, jih obvezno upoštevajte in popravljeno besedilo vrnite v predvidenem
roku.
social work
Vol. 42, August-October 2003, Part 4-5
Published by University of Ljubljana School of Social Work
All rights reserved
Editorial Advisory Board
Vika Beve
Gabi Čačinovič Vogrinčič
Bojan Dekleva
Vito Flaker
Andreja Kavar Vidmar
Zinka Kolarič
Anica Kos
Editor
Bogdan Lešnik
Associate Editors
Darja Zaviršek (book reviews)
Srečo Dragoš (research)
Jo Campling (International editor)
Address of tiie Editors
Topniška 31,1000 Ljubljana, Slovenia
phone (+386 1) 2809260, fax 2809270
e-mail socialno.delo@uni-lj.si
www.vssd.uni-lj.sl/sd
Editorial Advisory Board (cont.)
Blaž Mesec
Mara Ovsenik
Jože Ramovš
Pavla Rapoša Tajnšek
Tanja Rener
Bernard Stritih
Marta Vodeb Bonač
Marjan Vončina
please find the contents on page 336
Published in six issues per year
socialno delo 42 (2003), 4-5
kongres socialnega dela, 2002
izbrani plenarni in osrednji prispevki
Gabi Čačinovič Vogrinčič
JEZIK SOCIALNEGA DELA	199
Birgit Rommelspacher
SOCIALNO DELO IN ČLOVEKOVE PRAVICE	205
Shula Ramon
OSREDNJA VLOGA DEINSTITUCIONALIZACIJE V SOCIALNEM DELU
IN IZOBRAŽEVANJU ZA SOCIALNO DELO	211
Darja Zaviršek
NOTRANJA NASPROTJA SOCIALNEGA DELA PRI URESNIČEVANJU ČLOVEKOVIH PRAVIC
vPOSTMODERNIH DRUŽBAH	219
Tanja Lamovec
VPLIV IZKLJUČENOSTI Z DELA NA KVALITETO ŽIVLJENJA UPORABNIKOV PSIHIATRIJE 231
Vito Flaker
TEMELJNE IN NUJNE SPRETNOSTI SOCIALNEGA DELA	237
Blaž Mesec
MIKRO, MEZO, MAKRO: EKSPANZIJA, INTEGRACIJA IN SPECIFIČNOST SOCIALNEGA DELA 259
Alenka Šelih
SOCIALNO DELO IN (KAZENSKO) PRAVO	271
Jolanta Pivorienë
IZOBRAŽEVANJE ZA SOCIALNO DELO V LITVI	277
Srečo Dragoš
METAETIKA V SOCIALNEM DELU	283
Gorana Flaker, Paul Stubbs
GLOBALIZACIJA IN TRANSFORMACIJA SOCIALNEGA: KONFORMIZEM IN NASPROTOVANJE 293
Elena Pečarič
PASTI PROFESIONALIZACIJE OSEBNE ASISTENCE	299
Jelka Zorn
ANTIRASISTIČNA PERSPEKTIVA V SOCIALNEM DELU: KAKO PREPOZNATI RASIZEM
V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU IN KULTURNA KOMPETENTNOST SLUŽB	303
Tom Schmidt
STABILIZACIJA/ INTEGRACIJA	311
povzetki
SLOVENSKI	321
ANGLEŠKI	329
ISSN 0352-7956	UDK 304+36