6A in Dressel 2-4, ter skuša ugotoviti vzroke za istočasni import vina v dveh različnih vrstah posodja in ugotavlja da je morda bilo posodje Dressel 6A večnamensko. Ostale tipe pa obravnava na kratko in navaja le osnovno literaturo. Poglavje zaključi s grafom, na katerem so prika- zani tipi amfor najdeni na področju Altina. Bibliografija bazira na italijanskih avtorjih, če izvzame- mo Callenderja, Keaya in Beltrana Llorisa in morda še dveh ali tri manj znana imena. Tudi citirana literatura je pičla in se praviloma nanaša na zadnje italijanske objave, kar je morda vendarle malce preozko. Naravnost moteče pa je neupošte- vanje tuje literature v primeru obravnavanja istrskih delav- nic, tamkajšnjih žigov in najdišč, ki so ključnega pomena za razvozlavanje proizvodnje posodja Dressel 6B in delavnic Lajkanija Basa. Vendar knjiga nima namena posegati v širok prostor, temveč je avotrica očitno hotela predvsem zadostiti potrebam obja- ve obsežnega depoja, kar je bilo narejeno dobro, pregledno in na tem nivoju takorekoč brezhibno. Da se je avtorica od- ločila za ta jedernat način objave, je hvalevredno, saj je do- segla zastavljeni cilj dovolj hitro in dovolj kvalitetno. Knji- ga bi lahko postala vzor uspešnega objavljanja starega de- poniranega gradiva! Predvsem pa je velikega pomena predlog za klasifikacijo zgodnjih amfor oblike Dressel 6B in natančna, kratka in je- dernata obravnava ostalih jadranskih tipov transportnega po- sodja. Vere na V1DRIH PERKO Tamas Bezeczky: Amforenfunde vom Magdalensberg und aus Pannonien. Kiirntner Museumsschriften 74. Archaolo- gisehe Forschungen auf dem Magdalensberg 12. Klagenfurt 1994. 195 strani, 12 tabel, 44 slik, s prispevkom o minera- loško-pctrografskih raziskavah S. Josza, R. Sauerja, G. Szakmanyja in T. Weizburga. G. Piccottini je v predgovoru izrazil svoje zadovoljstvo nad knjigo, ki je izšla le dobri dve leti po izidu publikacije V. Maier-Maidl, Slempel und Inschriften auf Amphoren vom Magdalensberg • Wirtschaflliche Aspekte, razširjene diplom- ske naloge. Oba avtorja sta namreč obdelovala domala isto gradivo in glede na dejstvo, da jc bil rokopis T. Bezeczkcga dokončan že leta 1990 (str. 20) je zamuda bolj obžalovanja kot radosti vredna. Se posebej zato, ker je prva knjiga V. Maier-Maidl izšla s številnimi strokovnimi napakami. V kratkem uvodu je avtor orisal zgodovino Norika in Šta- lenskega vrha in skušal pojasniti gospodarski in trgovski po- men kasnejše province zaradi naravnega rudnega bogastva. V prvem poglavju o poznorepublikanskih amforah je spre- govoril o trgovinski izmenjavi in priseljevanju italskih dru- žin na Štalenski vrh, kar je bil seveda poglavitni vzrok za porabo in stalen dotok italskih prehrambenih izdelkov kot so vino, olje in garum. Najzgodnejše sledi trgovske izmenja- ve predstavljajo amfore tipa Brindizi, Dressel 1 in Lambo- glia 2, ki pa jih avtor žal brez pravega vzroka ne predstavi podrobneje, kot npr. kasnejše posodje. Za primerjavo naj navedemo, da so v naših zgodnjeantičnih najdiščih neredklo prisotne tudi amfore oblike Lamboglia 2. To je bilo trans- portno posodje za olje in vino iz jadranskega in kampanj- skega območja. Prisotnost zgodnjih amfor avtor povezuje z zgodovinski- mi dogodki in trgovskimi potmi, v Iliriku posebej z jantar- sko potjo. Tako omenja, da je v Emoni komajda najden en sam odlomek amfor oblike Lamboglia 2. Menim, da je to preuranjena trditev, saj dobrega pregleda emonskega nasel- binskega gradiva sploh še nimamo. Prav tako na sliki št. 1 a) fotografija amfore iz Ptuja ni oblike Lamboglia 2, temveč pozno grško italska (glej A. Toniolo, Le anfore di Altino, So- cieta archeologica Veneta 14, Padova, 1991, si. 2, str. 16), ki pa je po vsej verjetnosti prišla v ptujski depo iz privatne zbirke, izvirajoč nekje iz Jadrana. Isto domnevam tudi za omenje- no amforo oblike Dressel 1 iz Mestnega muzeja Ljubljana, ki pa je danes žal brez vsake dokumentacije izgubljena. Med zgodnjecesarskimi oblikami so najprej predstavlje- ne amfore za vino oblike Dressel 2-4. Zanimiva, a preohla- pana je ugotovitev, da so petrografske raziskave ptujske amfore z napisom dale zelo podobne rezultate kot amfore Lajkani- jeve delavnice, pa vendar kljub temu ne moremo izključiti, da gre za severno italsko provenienco. Torej domneva o iz- delavi amfor oblike Dressel 2-4 v Istri vsekakor ni potrjena. Tem ugotovitvam je treba dodati, da je med gradivom z brion- skega Kastruma, ki sva ga skupaj z avtorjem knjige pregle- dala letošnjo pomlad, odlomkov amfor tega tipa v primerja- vi z Dressel 6B zanemarljivo malo. Import amfor Dressel 2-4 na Štalenski vrh se začne v le- tih 15-10 pred Kr., se v poznih plasteh močno poveča in so običajno široko zastopane v najdiščih vzdolž jantarske ceste še vse flavijsko obdobje. Posodje oblike Dressel 5 je manj pogosto zastopano vin- sko posodje iz grškega področja. Znano je s Štalenskega vr- ha, iz Emone, Ptuja in Savarije. Poleg opisa oblike so nave- deni tudi rezultati petrografske analize, ki le potrjujejo že znano dejstvo o egejskem izvoru. Pojavljajo se med avgu- stejskim in flavijskim obdobjem. Oblika Dressel 6A je verjetno nadaljevanje starejše am- fore Lamboglia 2 in je prav tako jadransko posodje za vino. Odlomke med seboj težko razlikujemo. Amfora Dressel 6A je pogosta na najdišču Štalenskega vrha z dvema vrstama žigov M. Herenija Fajdima iz Pičena iz avgustejsko tiberij- skega obdobja in L. Tarija Rufa, prav tako iz Pičena iz tibe- rijsko klavdijevskega obdobja. Petrografske analize so potr- dile piccnski izvor gline le v prvem primeru. Datacija gradi- va pa je potrdila, da se ta tip posodja pojavlja še vse do sre- dine 1. st. po Kr. Obliki Dressel 6B, ki se pojavlja od avgustejskega do ha- drijanskega obdobja, je avtor posvetil največ pozornosti (bralce opozarjam na njegovo najnovejšo študijo. Amphorae and amp- hora stamps from the Laecanius workshop, Jour. Rom. Arclt. 8, 1995, 41-64). Podrobno je amfore obdelal z epigrafskega vidika in ugotovil njihovo časovno umestitev. Žig APIC, se pojavlja na avgustjesko klavdijevskem gradivu, APICI jc zgodnje klavdijski, C ATE N je tiberijsko klavdijski, COSAE avgustejski, COSTINI ti- berijsko klavdijski, CRISPIN istočasen, CRISPINILI avgu- stejsko klavdijski, FLAV.FONTAN tiberijsko klavdijski. Po- drobno so analizirani žigi iz delavnic Lajkanija Basa, za ka- terega nedokumentirano trdi, da je bil lastnik vil na Brijo- nih. Avtorje zbral žige Lajkanijevih vilicev v datiranih pla- steh. Žig BAR je tiberijsko klavdijski, FELIX poznoavgu- stejski do klavdijski, FELIX.PET liberijski do klavdijski, FEL.TVR zgodnjeklavdijski do flavijski, SPERAT zgodnje- klavdijski, VIAT poznoavgustejski do klavdijski, LAE libe- rijski do klavdijski. Ostali žigi na amforah oblike Dressel 6B pa so še MA ASVLI, kije zgodnjeklavdijski, L.TRE.OPTATI liberijski do klavdijski, VARI PACCI avgustejski do klavdijski, L.IVNI. PATIEN morda člani družine Cezernijcev, tiberijski do klav- dijski, SEPVLI.IVM iz okolice Padovc je tiberijski do klav- dijski, SISENAE istodoben. Bezeczky trdi, da je v amforah Dressel 6B prihajalo istr- sko olje, kar pa se ne ujema z ugotovitvami italijanskih ra- ziskovalcev (glej A. Toniolo, Le anfore di Altino, Socicta arc- heologica Veneta 14, Padova, 1991. str. 24). Sledi pregled odkritih lončarskih delavnic v Fažani in Loronu in izsledki petrografskih analiz, ki so pokazali razlike med posamezni- mi skupinami izdelkov, pa vendar jih lahko jasno ločimo na podlagi klastičnih komponent od španskih in srednjeitalskih. Prav tako je sedaj tudi znana žgalna temperatura, ki je se- gala od 750 pa do 900 °C. Zelo pomebmen je zaključek poglavja iz katerega je raz- vidno, da so amfore z žigi VARI PACI, APIC, COSAE, FELIX, VIAT, slednja iz kroga Lajkanija Basa, datirane v avgustej- ski do zgodnjetiberijski čas, tiberijski so C ATE N, COSTINI. CRISPIN, CRISPINILI, FLAV.FONTAN, VARI PACCI, L.IVN.PAETIN ter BAR, FELIX.PET iz Lajkanijevih de- lavnic. APICI, MA.ASVLI, PACCI in lajkanijca SPERATVS in FEL.TVR iz zgodnjeklavdijevskega obdobja. Na ozemlju južno od Drave so najdene amfore datirane v avgustejsko tiberijski čas, od zgodnjeklavdijevskega obdobja pa jih sre- čamo tudi na področju severno od Drave. Na sliki 38, str. 103 je nadvse uporabljiva kronološka tabela posameznih ži- gov. Dressel 7-11 je posodje španskega izvora za transport ribjih omak. Avtor najprej obravnava titule picte (znan in tudi ob- javljen iz Ptuja, T. Bezeczky, Gari flos hispanici, v: Ptuj. arh. zbor., 1993, 241-250) kjer je poleg vrste garuma označeno tudi ime trgovca T. THORIJA. Žiga ČLANI AVCTI in GF HISP sta tiberijsko do klav- dijska. Amfore rodoške vrste so egejskega in kot je zadnji čas ugotovljeno tudi maloazijskega izvora, zaradi odsotnosti ži- gov pa ostanejo še naprej datirane v celotno prvo st. po Kr. Korenasta amfora, imenovana tudi Camulodunum 189, je po zadnjih raziskavah izvorno egipčanska in je služila za suho sadje, verjetno za datelje, se pojavlja v tiberijsko klav- dijskem obdobju. Posodje tipa Portorecanati je avtor predstavil dokaj mi- mogrede, brez kataloga objavljenega gradiva. Za to posod- je Italijani menijo, da je bilo večnamensko, glede gline in oblike sorodno obliki Dressel 6B, s katero sovpada tudi ča- sovno in teritorialno. Najdbe so koncentrirane predvsem na severno italskem področju. Avtor ne interpretira petrograf- skih analiz, ki bi bile tukaj toliko bolj zaželene. Amfora oblike Schorgendorfer 558 je služila za olive, kar izpričujejo tituli picti. V severnih provincah je bil razširjen tip B. Na Stalenskem vrhu se pojavlja samo v poznih pla- steh, na panonskih najdiščih pa je izpričana še v začetku 2.st. Degrassi je sicer predlagal istrski izvor, avtor pa poudarja odsotnost na tamkajšnjih najdiščih. Prav tako se od amfor Dressel 6B razlikujejo po petroloških analizah. V zaključku avtor povzame rezultate raziskave. Sledi povzetek v angleščini in obsežna bibliografija (z ob- veznimi napakami pri pisanju slovanskih imen) in obsežno poglavje o mineraloško petrografkih analizah z opisi analiz posameznih tipov amfor. Sledijo tabele in fotografije tankih rezov posameznih primerov. Knjiga po naslovu sodeč obravnava gradivo s Štalenske- ga vrha in Panonije, vključuje tudi gradivo iz Emone in ne- kajkrat tudi gradivo iz Akvileje, kamor zadnji dve mesti upravno nista sodili. Avtor se je omejil na nekaj poznorepublikan- skih in nekaj zgodnjecesarskih oblik transportnega posodja; težišče je na napisih in žigih in tu jc nedvomno tudi največja vrednost dela. Ni jasno, zakaj se omejuje samo na nekatere tipe zgodnjega posodja in niti ni jasno zakaj se omejuje sa- mo na nekatera najdišča, če obljublja naslov celo Panonijo. Gradivo ni obdelano po doslednih principih, ponekod manjkajo katalogi, drugod invcntarne številke, mineraloške analize pa niso narejene dosledno za vse vrste amfor, ali pa vsaj k ana- lizi ni vključena njih interpretacija. Knjiga je izšla le sedem let za avtorjevim prvencem (T. Bezeczky, Amphorae from the Amber Route in Western Pan- nonia, BAR Int. ser. 386, 1987), zato bi pričakovali, da ja- sneje izreče svoje nova spoznanja in eventuelno korigira za- starela, predvsem pa, da jasno označi gradivo, ki je že bilo publicirano v prejšnjem delu. Najbrž bi si avtor zelo olajšal delo in ga napravil preglednejšega, če bi se osredotočil predvsem na literaturo izdano po 1. 1987, saj je v svoji prvi publikaciji dobro predstavil tako zgodovino raziskav kot tudi vso stro- kovno literaturo, ki se ukvarja z amforami. Morda bi bilo tudi smiselno, če bi svoje delo omejil le na žige in napise, kjer tiči največja vrednost predstavljenega dela. Tipe amfor, ki se pojavljajo brez napisov, npr. rodoške vrste, Schorgendorfer 558, Portorecanati itd. je že obdelal v prvem delu in dejansko predstavljena knjiga topogledno ne doprinaša bistvenih novosti. Tako kot se mi je zapisalo pri prvi avtorjevi knjigi, menim še sedaj, da je slika zbranega gradiva mnogo preveč poenostavljena, saj so slovenski (pa tudi drugi) muzeji polni neobjavljenega in neobdelanega ke- ramičnega gradiva in marsikatera karta razprostranjenosti se bi temeljito spremenila, če bi avtor imel možnost teme- ljitejšega pregleda depojev. Postavlja se torej smisel sinte- ze, dokler niso opravljene temeljne analize in objave gradi- va. Ta naloga pač ostaja desiderat in imperativ naših depo- jev. Naj omenim še nekaj drobnih slabosti. Podnapisi pri sli- kovnem gradivu niso poenoteni. Ponavljanje imena tipa amfore pri vsakem primerku, ko imamo na sliki en sam tip, vnaša nepotrebno zmedo (npr. si. 1). Nekateri tipi so obdelani po- drobno s katalogi in petrografskimi analizami, druge le omenja npr. Camulodunum 189. Kljub vsem pripombam pa je avtorjevo delo velik dopri- nos k poznavanju provincialne materialne kulture, posebej še Štalenskega vrha, ki je nesorazmerno prednjačil z vsem ostalim odlično objavljenim keramičnim gradivom. Verena V1DR1H PERKO Z. Farkas, I). Gabler: Die Skulpturen des Stadtgebietes von Scarbantia und der Limesstrecke Ad Flexum - Arrabona. Cor- pus signorum Imperii Romani / Corpus der Skulpturen der romischen Welt, Ungarn, II. Budapest 1994. 94 str. Pred nami je drugi zvezek iz serije osmih načrtovanih zvezkov korpusa rimskih kipov in reliefov iz Madžarske, ki jih izdaja Madžarska akademija znanosti skupaj z Association Inter- nationale d Archčologie Classique. Hkrati je to tudi drugi zvezek, ki je že izšel, poleg sedmega (Kipi in reliefi iz Sopian in ob- močja med Dravo in odsekom limesa nad Lusonijem in Al- tinom), kije izšel leta 1991. Avtorja drugega zvezka sta Zoltan Farkas, ki je obdelal gradivo iz Skarbancije in njenega mest- nega teritorija, ter Denes Gabler, ki je objavil gradivo z od- seka limesa med kasteli Flexum in Arabono. Knjiga je raz- deljena na omenjena dva dela, ki jima je skupnih nekaj kratkih rubrik na začetku (predgovor, kratice, seznam literature) ter v dodatku indeksi in konkordančne tabele. Fotografije, ki so na koncu kataloškega dela, so prav tako razdeljene na dva dela, vendar je gradivo obeh delov kataloga oštevilčeno enotno; pričujoča knjiga vsebuje 118 spomenikov z natanč- nimi opisi in literaturo in pogosto tudi s kratkim komentar- jem, ki bralcu daje najnujnejšo informacijo in ga z navedbo literature in paralel napoti v nadaljni študij. Kritična opom- ba, ki se vsiljuje na samem začetku, leti na kvaliteto foto- grafij, kajti presenetljivo je, da je odstotek vrhunsko kako- vostnih fotografij, ki bi morale bili predpogoj za vsak zve- zek CSIR, razmeroma majhen, nekaj fotografij pa jc izrazi- lo slabih. Sicer zasluži knjiga predvsem pohvalo in lahko služi za vzpodbudo, da bi tudi v Sloveniji v bljižnji prihodnosti ug- ledal luč prvi zvezek te, za študij provincialne umetnosti in arheologije tako koristne serije. Oba avtorja sta gradivo najprej grobo razdelila na samostojno in reliefno plastiko, ki jima