Letnik XXVII — Številka 39	25. septembra 1975	Cena 4.— šil. P. b. b.
Erscheinungsort Klagenfurt. — Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
Rekord na Slovenski gimnaziji
Rekordno število dijakov je v tem šolskem letu vpisanih v Slovensko gimnazijo v Celovcu: 464 dijakinj in dijakov bo prvič preživelo vso šolsko leto v lastnem poslopju, 28 več kot lansko leto. Je tudi prirastek: 6,4 odstotke. Prvi razred bo obiskalo 80 dijakinj in dijakov, razdeljeni so torej na tri paralelke. Poleg prvega pa imajo tri paralelke še tretji in četrti razred, ostali letniki pa imajo dva paralelna razreda, vsega skupaj je torej 19 razredov, prav tako rekord. Prirastek preseneča tudi v drugem oziru: glede rojstev najmočnejši letniki so zdaj že pred izbiro poklica oz. bodo v enem letu.
Dokončnih zaključkov še ni mogoče razbrati iz statistike, vendar pa so na mestu razmišljanja o tem
rekordu. Jasno je, da zdaleč ne dobijo vsi dijaki, ki obiskujejo Slovensko gimnazijo, pouka v slovenščini tudi že v ljudski šoli. Če bi namreč vzeli to število kot podlago, bi bili koroški Slovenci zdaleč najbolj inteligentni narod na svetu. Dejstvo je, da formula, po kateri se število Slovencev oz. njih delež na južnokoroškem prebivalstvu izračuna po odstotku prijavljenih otrok (14,5%) ne odgovarja resničnemu narodnostnem stanju. Povsem negativen pa je delež prijavljenih otrok na glavnih šolah: glavne šole so v še večji meri podvržene prizadevanjem za centralizacijo šolstva, razen tega je treba — v navadno še bolj ponemčenem okolju, — otroke k temu pouku ponovno prijaviti. Nadalje nastopa an-
gleščina kot konkurenca za slovenščino, učitelji pa le prevečkrat ..svetujejo" staršem, da so trije jeziki za otroka v teh letih preveč. Verjetno še nihče ni slišal, da je otrok ravno v teh letih najbolj dojemljiv za jezike. Ker pa slovenščina kot jezik manjšine ne uživa takšnega socialnega prestiža kot angleščina, se navadno starši — če že ne zaradi ..domovinske zvestobe" — odločijo le za angleščino.
Na Slovenski gimnaziji takšnega pritiska ni: raziskovati pa bi bilo treba, v kolikor skušajo učitelji na ljudskih šolah odvračati otroke od obiska Državne gimnazije za Slovence.
Preiskati bi bilo treba nadalje tudi, v kolikor je vplivalo na število
(Dalje na 4. strani)
uvodnik Mudier obtožuje koordinatorje, NSKS in „nt“
Župnik-hujskač iz Gospe Svete VVilhelm Mucher ni tako miren kot ordinariat: zadnja njegova — vsekakor dvomljiva — aktivnost je „ob-tožba“ proti Škofijskemu koordinacijskemu odboru, v obliki odprtega pisma, naslovljenega na „Njegovo ekscelenco, najprevzvišenejšega škofa dr. Josepha Kostnerja ter na najprevzvišenejši škofijski krški ordinariat v Celovcu".
V njej obtožuje Mucher več ali manj vse, kar ima opravka z narodnostnim vprašanjem v Cerkvi — razen škofa. Kot pravi Mucher v sedem-stranskem ozko tiskanem (le odkod jemlje denar za tako drago zadevo?) elaboratu, hoče braniti škofa. Vsekakor je to njegovo odprto pismo — ali obtožnica, ali oboje — bolj izglajeno in bolj previdno formulirano kot njegov govor v Vernberku. Njegove teze pa so ostale povsem enake.
Ob volitvah
5. oktobra bodo avstrijski volilci odločili, kako bo izglodalo v Avstriji v četrtem desetletju po zlomu nacizma in v tretjem desetletju po podpisu državne pogodbe.
Gospodarske prilike niso katastrofalne, pač pa so zaskrbljujoče. Zaposlenost vpada in se zaenkrat prikriva z odpuščanjem tujih delavcev, ki ne povečujejo števila brezposelnih. Izvoz vpada, zaloge se polnijo. Državni dolg narašča in narašča tudi primanjkljaj v državnem proračunu, saj bo ta znašal letos nad trideset milijard šilingov. Ta razvoj jasno naglaša v volilni propagandi opozicija in ga ne taji vlada. Vlada zatrjuje, da so gospodarske prilike v Avstriji najboljše izmed vseh industrijskih držav Zapada, opozicija pa zatrjuje, da bomo gospodarsko krizo zmogli samo z združenimi močmi vseh političnih strank.
Kazalo je, da se je po prometni nesreči predsednika 0'VP dr. Schleinzerja pokazala na političnem obnebju Avstrije jutranja zarja v osebi novega tiVP predsednika dr. Tausa. Brez dvoma je strokovnjak na gospodarskem področju, pač pa mu manjka parlamentarna izkušnja in politična prefriganost, s katero se diči kancler Kreisky.
človek pa ne živi samo od kruha, marveč so važni tudi duhovne vrednote. Take duhovne vrednote so jezik, pesem, knjiga. Vse to pa nam kot posebne narodne skupnosti, ki se ravno po tem razlikuje od večinskega naroda Avstrije, praktično odrekajo vse v parlamentu zastopane stranke. Vse stranke nam že nad dvajset let odrekajo to, kar nam zagotavlja avstrijska državna pogodba iz leta 1955. Dva zakona je leta 1959 rodila vlada velike koalicije brez sodelovanja prizadete manjšine, tretji zakon leta 1972 je nastal ob samovladi socialistov, prav tako brez manjšine. V Avstriji navadno vsi gre-miji. ki so prizadeti, dobijo zakonski osnutek v pretres, samo narodno manjšino so zavestno prezrli. Koroški „Ta-felsturm" oktobra 1972 je jasno dokazal. da nas stranke niso hotele samo zamolčati, ampak celo zbrisati s koroškega zemljevida. Višek politične nezrelosti pa smo videli ob priliki filma „Fremde in der Heimat", („Tujci v domovini"), kateremu je sledila diskusija. Te diskusije so se pa udeležili po vrsti nosilci list za volitve v parlament 5. oktobra. Na televiziji se je pojavil prvi kandidat S PO dr. Kerstnig, prvi kandidat OVP Valentin Deutschmann in prvi koroški kandidat FPO dr. Otto Scrinzi. Vsi trije so enoglasno zatrjevali, da so na Koroškem Slovenci enakopravni, da imajo celo predpravice, da kot manjšina posiljujejo nemško večino. Teh trditev se niso ustrašili v času, ko (koroški) manjšinski problem ni več koroška. niti ne več avstrijska zadeva, marveč so obravnava v komisijah Organizacije združenih narodov (OZN) v New Yorku in Ženevi. Tam morajo avstrijski zastopniki zagovarjati zamudo reševanja problemov, ki jih je Avstriji naložila državna pogodba. Po dvajsetih letih šele razmišljajo, kako bi nas prešteli. da bi potem oštevilčili žive table, ki so se uspešno upirale načrtni germanizaciji. Pri tem pa ne izhajajo iz dejanskega položaja, v katerem živi
Poleg obeh škofijskih koordinatorjev napada Mucher tudi Narodni svet koroških Slovencev, ker je poklical navzlic nemoči krškega ordinariata na pomoč slovenske škofe. Prav tako piše Mucher v odprtem pismu, da je vložil pri sodniji tožbo proti „nt“. Vendar v celem elaboratu ni navedel Mucher nobene pravne utemeljitve za tožbo. Brez take utemeljitve pa pred sodiščem ne bo uspel. V svojih povzetkih, zakaj njegova pridiga — po njegovih besedah — ni bila neonacistična, se skrbno izogiba vseh tistih vernberških formulacij, ki dopuščajo domnevo, da je pridiga bila dejansko hujskaška, vsa prireditev pa tudi neonacistična.
Trn v očeh pa je Mucherju tudi magnetofonski trak, ki ga je na prireditvi v Vernberku posnel reporter „nt“. Na tem traku je med drugim celotna pridiga hujskača Mucher-ja. Od reporterja „nt“ je šele ordinariat dobil kopijo magnetofonskega traka s pridigo gosposvetskega župnika: ordinariat je namreč bil prenemaren, da bi sam poslal opazovalca na to prireditev. Če zastopnika „nt“ ne bi bilo na prireditvi Heimatdiensta, za Mu-cherjevo hujskaško pridigo javnost ne bi izvedela, se pravi, da se prireditev v koroški zavesti ne bi bila zgodila. — Zato Mucher očita, da je bil „magnetofonski trak od nekega Slovenca pomanjkljivo posnet" ter da sta se spustila koordinatorja VValdstein in Inzko na podlagi tega traka prehitro na obsodbo Mucherja.
Glede VValdsteina pa pravi Mu-
manjšina, marveč se sklicujejo na formalno pravne podpise.
Če si še tako trkajo na domovini zvesta prša, njihovo delo ruši osnovo države, to je državna pogodba. Manjšinski problemi pa pos*ajaio vedno bolj in bolj mednarodna vprašanja, in če jih večinski narodi ne bodo znali rešiti, bo ta „notranja kolonizacija" pač našla drugo pot rešitve.
Po deželnozborskih volitvah marca 1975 se je tudi KPD spravila na nas, da bi zakrila svoj neuspeh, ki mu pa ni kriva manjšina, marveč svoj lastni program, predvsem pa zadržanje te stranke v preteklosti.
Iz tega zadržanja strank sledi za nas, da ne moremo priporočati pri volitvah dne 5. oktobra t. I. nobene stranke.
V demokraciji obstajata še dve možnosti protesta: voliti neveljavno ali se ne udeležiti volitev.
cher, da mora njegovo mesto zavzeti „pristen Korošec": zahteva, da se mora ..zvitemu, na južnem Koroškem rojenemu glavnemu zastopniku Slovencev postaviti nasproti prav tako zvit zastopnik nemških Južnokorošcev, ki se izkaže po svojem poreklu in še bolj po svoji preizkušnji v preteklosti kot
zmožen" (.....da(3 dem gevviegten,
in Sudkarnten geburtigen Haupt-
V petek so se na deželnem sodišču sestali zastopniki obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev na informacijskem razgovoru z ministrom za pravosodje dr. Bro-do. Navzoči so bili poleg tega še deželni glavar VVagner, predsednik deželnega sodišča dr. Anderluh ter razni strokovnjaki urada zveznega kanclerja ter zunanjega ministrstva.
Zastopniki osrednjih organizacij — dr. Matevž Grilc, dipl. jur. Filip VVarasch, dr. Franci Zvvitter ter dr.
Narodni svet je v prejšnjem tednu nadaljeval s svojimi krajevnimi sestanki po dvojezičnih občinah: tako so člani predsedstva NSKS informirali rojake v Bekštanju in Škocijanu.
V četrtek je bil krajevni sestanek v Ločah, občina Bekštanj. Slovenski občinski odbornik Janez Miki je poleg domačinov pozdravil tudi osrednjega tajnika NSKS Filipa VVarascha, ki je nato podal kratek pregled o trenutni narodnopolitični situaciji. VVarasch je predvsem omenil, da je vprašanje koroških Slovencev danes prezentno ne samo povsod v Avstriji, ampak tudi na mednarodnih forumih. VVarasch se je dotaknil tudi vprašanja ugotavljanja manjšine in opozoril na posledice v tej zvezi. ..Štejejo živino, ne pa ljudi," je dejal VVarasch. Razen tega so zahtevali štetje, najhujši nasprotniki koroških Slovencev, združeni okoli Heimatdiensta. Štetje ima edinole namen, zmanjšati pravice Slovencev na minimum.
vertreter der Slovvenen ein ebenso gevviegter, durch seine Herkunft und noch mehr durch Bewahrung in der Vergangenheit als fahig er-vviesener Vertreter der deutschen Sudkarntner gegenuber gestellt vverde").
© V svojem odprtem pismu se ® Mucher producira kot zago-® vornik in branilec škofa (ka-® teremu pa je skušal v Vern-© berku delati predpise, kako © naj se ravna). Kaj pravi škof © k svojemu nenadnemu „advo-© katu" Mucherju?
© Slovenskega zastopnika v ko-© ordinacijskem odboru, dvorne-© ga svetnika dr. Inzka, pa šteje © Mucher med tiste slovenske © vodilne politike, „ki jih še 13. © februarja 1947 ni grizla vest, © ko so hoteli katoliško južno © Koroško izročiti komunistični © Jugoslaviji, ki pa so se pred
Pavel Apovnik — so podali ministru za pravosodje svoje stališče k dosedanjemu zakonu. V njem se prizadevajo za razširitev veljavnosti zakona o sodnem jeziku na vso dvojezično ozemlje, pa tudi na deželno in višje deželno sodišče. Doslej namreč velja ta zakon le za okrajna sodišča Borovlje, Železna Kapla in Pliberk. V vseh 16 letih, odkar je bil ta zakon sklenjen, pa je uspelo sodiščem le, da so si nabavili za vsako od teh sodišč po eno sekretarko, ki je zmožna sle-
Glede državnozborskih volitev je poudaril osrednji tajnik NSKS, da obstajata poleg štirih večinskih strank še dve drugi demokratični možnosti: da se volitve sploh ne udeležimo ali pa da volimo belo. Večinske stranke OVP, SPO in FPO pa so s sklenitvijo ugotavljanja manjšine dokazale svoje manjšini nenaklonjeno stališče, KPO pa tudi v zgodovini ni bila vedno kon-sekventna glede podpore manjšine. V diskusiji so izrazili domačini predvsem mnenje, da je treba ugotavljanje manjšine onemogočiti oz. osmešiti.
Dan navrh je tajnik NSKS Filip VVarasch v Škocijanu v farnem domu predaval o trenutni narodnopolitični situaciji.
V diskusiji so zaupniki izrazili predvsem svoje zadovoljstvo nad dejstvom, da končno tudi Narodni svet v sodelovanju Kluba slovenskih občinskih odbornikov šola svoje sodelavce, funkcionarje in zaupnike.
© volitvami 14. marca 1965 ob-© našali kot posebno krščanski © in so druge, za Cerkev nepri-© merno bolj zaslužne politi-© ke ozmerjali zaničljivo kot „li-© beralne".
Mucher se po svoji pridigi ni oglasil prvič: že kratko po vernber-škem hujskanju je v obliki pisma bralcev stopil na javnost dosti prej, kot je bil ordinariat sploh zmožen reagirati na njegovo pridigo. Nato je v pogovoru z urednikom dunajskega tednika „Wochenpresse“, ne da bi ga urednik posebej vprašal, poudaril, da je bil posvečen v duhovnika „leta 1939, pod Hitlerjem". Nemoteno je slednjič izšel njegov govor v tiskani obliki in zdaj služi kot idejno čtivo domovini zvestim Korošcem.
Kot je slišati s strani ordinariata, je Mucher dobil za svojo pridigo v Vernberku kanonični opomin.
diti poteku slovenske obravnave. Odprto je tudi vprašanje dvojezičnih sodnikov, vprašanje dobrih tolmačev in predvsem vprašanje stroškov: ker postopek v obeh jezikih traja precej časa več, rastejo tudi stroški za obravnavo ter za advokata. Doslej je te povišane stroške morala nositi stranka sama.
Zastopniki ministrstev so izrazili mnenje, da se da šolanje dvojezičnega osebja na sodiščih izvesti v okviru tozadevnih seminarjev za izpopolnjevanje izobrazbe. Glede območja veljavnosti tega zakona pa da je treba spremeniti tozadevni zakon. Slovenskim zastopnikom se je tudi obljubilo, da bodo ustanovili delovno skupino, ki naj bi izdelala slovensko-nemški slovar pravnih izrazov.
Nesoglasja so bila predvsem v zadevi štetja Slovencev: vladni zastopniki so očitno „pripravljeni“, da napravijo za Slovence „vse“ — če se le-ti pustijo prej šteti. Pa tudi o poravnavi povečanih stroškov za advokata zastopniki vlade niso hoteli veliko slišati.
'aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
„ ... Nur am Klagenfurter Alten Platz will etner mehr wissen, als Bruno Kreisky zu sagen bereit ist. Kehlig und heiser kommt das Lieb-lingsthema der Evviggestrigen im braunen Karnten zum Zvvischenruf: ,Wos is mit de Ortstofln?1 Doch der nationale Rulpser erstickt so-fort im Zischen.
Denn neben Bruno Kreisky schrumpfen die Dinge, die anson-sten das Leben ausmachen, zur Bedeutungslosigkeit..."
Joachim Riedl o volilnem boju zveznega kanclerja v „profilu“.
•.m.m.a.a.aaa.a.a.a.a.a.a.a.a.a.a.a.a.a.a.m.a.a.a.a.
Posvetovanje s pravosodnim ministrom
Nadaljnji informacijski sestanki Narodnega sveta
KONGRES AVSTRIJSKE SINDIKALNE ZVEZE:
»Enotno v varnejšo prihodnost"
Nekam v senci hektike političnih strank, ki sedaj pred parlamentarnimi volitvami 5. oktobra obvladuje družbenopolitično vzdušje v Avstriji, je pretekli teden potekal osmi kongres Avstrijske sindikalne zveze (OGB). Njegov pričetek v ponedeljek je javnost vzela komaj na znanje, čeprav kot nadstrankarska organizacija združuje 1,6 milijona delojemalcev, to je eno petino avstrijskega prebivalstva. Če izvzamemo nekatere pasaže iz pozdravnih nagovorov, ki so bile objavljene, ker so bile v prid volilne taktike vladne stranke, je imel obrobni opazovalec vtis, da bo kongres utonil v pozabi prej, preden bo zaključen. Po petih dneh trajanja je vendar minuli petek gospodarsko-socialna politična podoba dobila s tem kongresom nekaj pomembnih akcentov.
Glavni akcent je tej podobi dal predsednik Avstrijske sindikalne zveze Anton B e n y a , ki je kot član SPd tudi predsednik avstrijskega parlamenta. V svojem za-
ključnem govoru je naglasil, da je bilo delo sindikalistov v zadnjih štirih letih nesporno uspešno. S tem je dal vladi priznanje, da je izpolnila nekaj bistvenih zahtev sindikatov, ki jih pred njo vlada OVP ni bila pripravljena izpolniti.
Takoj za tem pa je dodal, da bodo prihodnji meseci veliko trši in da bodo sindikate postavili pred vrsto preizkušenj. Za ugotovitvijo, da je zadnja gospodarska konjunktura, ki se je pričela leta 1969, šla sredi minulega leta h kraju, je dodal, da se taka konjunktura ne bo zlahka ponovila, vsaj v doglednem času ne. Prej se utegne zgoditi, da bodo postale depresije v mednarodnem gospodarstvu še bolj občutne. S to nevarnostjo se je treba pravočasno konfrontirati. Že v pri-
hodnjih mesecih bo treba pričeti s pripravami za ukrepe v letu 1976. Pri tem gre v glavnem za to, da se kupna moč šilinga, ki je v zadnjih letih letno nazadovala za okroglo 10 odstotkov in katere padec se letos giblje pri 8 odstotkih, postopoma ujame in da v prihodnjih letih ne bo večja od 5 odstotkov.
Za temi zahtevami na naslov vlade — kakorkoli bo že po 5. oktobru sestavljena — posebej pa še na naslov glavnega socialnega partnerja, to je zvezna gospodarska zbornica, se je v svoji funkciji z 98 odstotkov oddanih glasov znova potrjeni predsednik v imenu avstrijskih sindikatov zavzel za boljše planiranje razvoja, za premišljenejšo porabo pospeševalnih ukrepov in za boljše uravnovešenje privatne-
ga konzuma z izdatki družbene dejavnosti. Ni mogoče govoriti o napredku — je zaključil svoj govor in s tem tudi kongres — če se napredek in blaginja kažeta le v naraščanju števila hladilnikov, pralnih strojev in avtomobilov kot blago široke potrošnje, če pa istočasno človek ni rešen strahu za delovno mesto, s tem pa tudi strahu pred nevarnostjo gospodarske in psihološke stiske.
Prav zadnji del v izvlečkih citiranega govora prvega predstavnika 1,6 milijonske organizacije delojemalcev je treba vzeti kot resni apel na tri strani in to
1.	kot opozorilo vladni stranki, to je SPd, naj odstopi od svoje politike razdeljevanja in razsipavanja,
2.	kot svarilo opoziciji, zlasti OVP pred državnopolitično škodljivo prakso licitiranja na eni strani za znižanje davkov, na drugi pa za zvišanje družbenih izdatkov,
3.	pa kot poziv na naslov prebivalstva, posebej pa še na naslov nekaj tisočev tako ali drugače koncentriranih ali karteliranih podjetnikov, naj po poti socialnega partnerstva, to je od vlade neodvisnega dogovarjanja na področju cen in zaslužkov prispevajo svoj del k temu, da se v prihodnjih dveh, petih ali celo desetih letih — to v naprej ni mogoče reči — zagotovi načelo kongresa v prid Avstrije: Enotno v varnejšo prihodnost!
Prav s tem pa je zadnji kongres edine in zato najmočnejše organizacije delojemalcev dal 14 dni pred volitvami bodočemu družbenopolitičnemu razvoju v Avstriji zelo močne akcente. Izpovedal je, da je skrajno na času spoznanje, da nihče ne more več potrošiti kot pa producira.	(bi)
Izdajatelj „ETNISMA“ potrjuje pravilnost poročila „nt“ o intervjuju s Stouracom
S KONGRESA MANJŠIN
V	KOPENHAGNU:
V	prizadevanju za pravice nismo sami!
V helsingorskem Kronborgu, kjer pljuskajo valovi Severnega morja posebno viharno ob dansko obalo, počiva v objemu kamnitih vojaških kleti znameniti okameneli Holger Danske. Dolga brada mu je zrasla v stoletjih od mitičnih časov do danes, vendar mu je obraz odločen — in Danci trdijo, da se bo zbudil in pomagal danskemu narodu, kadar bo le-ta ogrožen. Nehote se nam porodi misel na našega kralja Matjaža, skoraj 2000 km oddaljenega v Peci. Narodi nočejo biti sami v primeru ogroženosti, želijo si nadzemske pomoči.
Okoli sto zastopnikov raznih narodnosti iz vse Evrope — od Samov na Finskem do Bretoncev v Franciji — je ob priliki strokovne ekskurzije preteklega kopenhagen-skega kongresa Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti — (o poteku kongresa je poročal v zadnji številki NT) zrlo v kamnito in odločno oko Holgerja Danskega. Kot jih veže ta simbol zaželene pomoči, tako jih veže tudi skupna skrb za uveljavitev pravic. Če človek prihajaš s takega kongresa, ti je v tolažbo dejstvo, da se morajo tudi Frizi s friških otokov, da se morajo tudi Nemci iz Belgije ter škotski patrioti in mnogi drugi boriti za svoje pravice.
Narodni svet koroških Slovencev v zadnji dobi, čeprav član FUENS, ni aktivno sodeloval v organizaciji, ker pri pristojnih ni bilo resne volje za rešitev nekaterih problemov. Tako smo si želeli in si želimo razjasnitev vprašanja emigrantskih skupin. V zadnjih mesecih se je vodstvo FUENS, kateremu pripada zdaj tudi spet zastopnik koroških Slovencev, resno trudilo za rešitev, ki jo želi vsak trezen opazovalec manjšinskih problemov. Treba bo z jasnostjo in odločnostjo v novih statutih, o katerih unija debatira, uveljaviti dejstvo, da gre pri problemih avtohtonih in pri problemih emigrantskih skupin za dvoje različnih problemov, treba bo delo organizirati, decentralizirati, treba pa bo tudi dati osrednjemu vodstvu FUENS več kompetenc, ki jih je doslej imel kongres. Kongres pa naj bi v bodoče res bil samo zunanja, reprezentančna vizitka organizacije. Da so prav za regionali-
Izdajatelj esperantovskega lista „Etnismo“ Uwe Joachim Moritz ostane pri svoji izjavi: v listu „Et-nismo“ je ponatisnjen intervju z organizacijskim vodjem Heimatdien-sta Stouracom. Stourac je, kot piše „Etnismo“, izjavil, da je bil pohod na dvojezične napise leta 1972 vojaško organiziran ter da so imeli tafelstiirmerji brezžične oddajnike („nt“ je poročal o tem). Stourac je medtem izjavil, da bi tožil. Izdajatelj esperantovskega lista Uwe Joachim Moritz pa je medtem v posebni izjavi podkrepil, da je intervju in poročilo v „nt“ bilo pravilno podano. V izjavi pa našteva Moritz še druge podrobnosti tega razgovora z Stouracom.
Izdajatelj „Etnisma“ Moritz pravi v tej izjavi, da je napravil intervju 25. marca popoldne in 26. marca dopoldne v uradu Karntner Heimat-diensta na Benediktinskem trgu, Njegov partner je bil inž. Franz Stourac, organizacijski vodja Karntner Heimatdiensta. Povzetek tega intervjuja in posamezne izjave pa je Moritz uporabil v številki 9 informacijskega glasila esperantistov „Etnismo“. Poleg že omenjene izjave, kot piše „Etnismo“, da je bil pohod na dvojezične table vojaško organiziran, je dejal Stourac, da bodo napravili nemškonacionalisti ponoven pohod na te napise, če bodo postavljeni brez štetja manjšine.
O vsem tem je poročal tudi „nt“ v svoji predzadnji številki. Moritz ni le potrdil, da je poročilo točno zadelo smisel Stouracovih izjav, ampak celo pripomnil, da so neka-
zacijo dani dobri pogoji, je pred leti dokazal manjšinski kongres v Trbižu, ki so ga priredili koroški Slovenci s pomočjo precejšnjega dela manjšin v prostoru Alpe— Adria.
Nujno bi bilo po mojem gledanju, da bi v takem decentraliziranem ustroju unije sodelovale tudi tiste manjšine, ki so bile doslej žal pasivne, kakor so to Italijani ali Madžari iz Slovenije. Na ta način bi se problem emigrantskih skupin najenostavneje rešil, kajti s takim sodelovanjem bi odpadel avtomatično tudi osnovni pogoj za sodelovanje begunskih organizacij, namreč manjkajoče zastopstvo avtohtonih manjšin. V trenutku, ko bi Albanci iz Jugoslavije na primer pokazali zanimanje za delo FUENS, bi bili eliminirani newyorški Kosso-vari, ki v imenu 2 milijonov Albancev v Jugoslaviji(l) vedno spet vnašajo politični dinamit v delo sicer harmonične manjšinske unije.
Vsa ta nakazana vprašanja naj
teri izrazi bili omiljeni: tako je izraz „pometli" („nemškonacionalci so pometli table") prevod besede „forbalaitaj“ (nemško: vvegfegen); Stourac pa je dejal dobesedno „weggeputzt“.
V svoji izjavi pa pravi Moritz, da je Stourac napravil še sledeče izjave:
® da so krščanski Slovenci, ki ne želijo priključitve k Jugoslaviji, prisiljeni, da zaradi dalekosežnej-ših zahtev komunističnih Slovencev, ki želijo takšno priključitev, povečajo svoje zahteve;
# nadalje, enakopravnost koroških Slovencev nikoli ni bila vprašanje; ampak da so v resnici Slovenci privilegirani;
Že poldrugo desetletje smo brali in slišali o delovanju visokošolskih zavodov v Mariboru. Poleg visoke ekonomsko komercialne, tehnike, pedagoške akademije ter visoke šole za organizacijo dela v Kranju, ki je tudi del mariborske univerze, bosta višja pravna šola in višja agronomska šola s tem šolskim letom pričeli delovati kot visoki šoli. Vsi ti visokošolski zavodi so 18. septembra 1975 v veliki dvorani Uniona podpisali ustanovno listino mariborske univerze. Bil je to praznik za mesto Maribor in praznik vsega slovenskega naroda, saj je ta dobil s tem aktom svojo drugo univerzo.
Pomenu tega praznika je odgovarjalo tudi vse razpoloženje. Na
bodo složno in mirno rešena do naslednjega kongresa. Predsedstvo in osrednji odbor imata veliko nalogo, da to izvedeta. Narodni svet koroških Slovencev bo po svojih močeh sodeloval pri reformi FUENS, ki naj bo udarna in reprezentativna organizacija vseh narodov v Evropi, ki še nimajo vseh svojih pravic. Pri tem se zavedamo, da kot manjšinski narod ne smemo v izolacijo, nasprotno: da moramo iskati povsod konstruktivnih poti sodelovanja in soodločanja.
V naši neposredni geografski bližini si prizadevajo z nami kot članice FUENS še Slovenci na Tržaškem in Goriškem, Furlani iz videmske pokrajine, Južni Tirolci, Cimbri iz nemško-govorečih jezikovnih otokov v severni Italiji ter gradiščanski Hrvati, ki se vsi aktivno vključujejo v delo Federalistične unije evropskih narodnostnih skupnosti.
Dr. Reginald Vospernik,
podpredsednik FUENS.
® da je na Koroškem približno
12.000	Slovencev;
O da je Slovenska gimnazija leglo („Brutstatte“), kjer se propagira veleizdajstvo ter se ne posreduje avstrijskega državnega duha („kein osterreichischer Staats-geist");
@ da se resno boji vojaškega spopada; on, Stourac, pa je pripravljen za boj in ima svojo bojno obleko („Tarnanzug“) v skrinji;
#	da slovenski duhovniki izsiljujejo škofa;
® da je treba na južnem Koroškem brati po eno mašo slovensko in eno nemško;
•	da morajo biti koroški Slovenci sprva dobri Avstrijci, potem se
odru so zavzeli mesta rektorji oziroma prorektorji vseh trinajstih univerz Jugoslavije, iz Berlina, iz Marburga ob Lahni, Linza, Celovca, Gradca, Trsta ter Szombathelija.
Ob strani odra pa so bili direktorji in zastopniki študentov vseh visokošolskih zavodov, ki so se združili v mariborsko univerzo in so tam tudi podpisali ustanovno listino univerze. Dvorana pa je bila polna svečano razpoloženega občinstva, videli smo najvišje predstavnike slovenskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja.
Uvodne besede je govoril predsednik sveta univerze Miran Potrč, za njim predsednik izvršnega sveta Slovenije Andrej Marinc o pomenu te nove univerze za vso Slovenijo. Nato je predsednik skupščine Maribor Vitja Rode izročil rektorju nove univerze dr. Vladimirju Bračiču zlati grb mesta Maribor. Sledile so čestitke predstavnikov jugoslovanskih in tujih univerz, ki so rektorju dr. Bračiču izročili posebne poslanice in darila in tako novo univerzo sprejeli v svojo sredo.
Maribor je postal univerzitetno mesto, ki ima že sedaj z raznimi podobnimi ustanovami tesne stike in se bo s svojim delom vključeval v delovno skupnost jugoslovanskih zavodov in bo iskal tudi ustreznih vezi z univerzami preko državne meje. Mesto Maribor pa je s tem dnem prevzelo tudi veliko nalogo za izgradnjo potrebnih povečanih študijskih možnosti in gradnjo potrebnih študentovskih domov.
Koroški Slovenci smo tega kulturnega dogodka veseli in želimo, da bi mariborski univerzi uspelo navezati plodonosne stike s celovško univerzo, ki je k prazniku 18. septembra poslala svojega zastopnika v osebi prorektorja.
da govoriti tudi o vsem (o pravicah).
V svoji izjavi pravi Uwe Joachim Moritz, da je vsakčas pripravljen, da zapriseže za pravilnost svojega članka kot tudi zgoraj omenjenih izjav organizacijskega vodje Heimatdiensta Stouraca.
Primer Helbich ni edinstven
„Kleine Zeitung“ je zmagoslavno zapisala: Tudi SPd je v črnilu glede denarja novinarjem. Konkretni primer: Župan mesta Linza Hillinger je novinarju »Oberosterreichische Nachrichten“ Gamnitzerju dal za posebno revijo denar; skozi leta 30.000, lani 60.000 in dodatno 20.000 šilingov za »propagando za mesto Linz11. Da te vsote niso v nobenem razmerju z delom, ki ga je za ta denar opravil, je odkril kontrolni urad mesta. Magazin »Profil11 je to zadevo objavil, glavni urednik »Oberdsterreichische Nachrichten11 Polž pa je novinarja — šefa lokalne redakcije — vrgel ven. Ta se hoče pritožiti pri sindikatu in pri sodišču, Kreisky je dementiral, da ima ta primer podobe z afero Helbich.
Kar je najbolj pretresljivo na tem primeru: »Kleine Zeitung11 se je le oddahnila, da tudi socialisti kupujejo novinarje, in da je ravnotežje s tem zopet rešeno. Namesto da bi se morala zgroziti, da primer Helbich ni bil edini.
Delovno poročilo Avstrijsko-jugoslovan-skega društva
Osrednji odbor Avstrijsko-jugo-slovanskega društva je na svoji seji pregledal opravljeno delo. V minulem letu je društvo organiziralo vrsto izletov v jugoslovanska mesta, letovanje na morju je omogočilo 83 otrokom ter pripravilo folklorne večere v Celovcu, Porečah in v Spittalu. Slovenski strokovnjaki so si ogledali gradnjo ceste skozi Ture, koroški inženirji pa so obiskali novo cesto skozi Slovenijo proti morju. Taka medsebojna srečanja so osnova medsebojnega osebnega spoznavanja in zbližanja.
Vse priprave za to aktivnost društva opravlja društveni odbornik g. VVerner Pressl. Društvo deluje že dvajset let, dvanajst let mu je predsednik g. Matija Krassnig, bivši namestnik deželnega glavarja. Te dni je končal osemdeset let svojega življenja. Za to priliko se je osrednji odbor sestal, da mu za praznik čestita.
Maribor - univerzitetno mesto
Burgerjevi NDP-jevci pred sodnikom v Celovcu
V soboto, 14. oktobra 1972, so se pojavili na transformatorjih ter na drugih poslopjih ob cestah na južnem Koroškem kratice skrajno nacionalne stranke NPD ter prager-manski simbol te organizacije: življenjska runa starih Germanov. Več ljudi pa je opazovalo, kako je skočilo iz dunajskega avtomobila znamke Simca, zelene barve nekaj oseb, ki so pomazale transformatorje z omenjeno kratico ter se nato odpeljali.
To je bil tudi vzrok, zakaj sta se morala v ponedeljek zagovarjati pred sodiščem v Celovcu dva sodelavca NDR. Prvi obtoženec, Manfred Luxbacher, 38 let in štiri pred-kazni, po poklicu mehanik, je član NDR. V petek, 13. oktobra 1972, se je peljal z Norbertom Burgerjem, znanim zaradi uporabe dinamita na Južnem Tirolskem, ter še dvema drugima kameradoma NDR v Burgerjevem mercedesu z nižjeavstrij-sko številko z Dunaja na Koroško, da bi tam agitirali: nekaj dni poprej je namreč zginila na Koroškem zadnja dvojezična tabla v okviru znanih nemškonacionalističnih pogromih. Ker je Koroška sama izvo-jevala abvvehrkampf proti dvojezičnim napisom in ni več potrebovala dunajske pomoči, so se ka-meradi odločili, da se udejstvujejo na drugem področju:	razdelitev
NDP-letakov. V ta namen je prišlo z Dunaja še nekaj drugih avtomobilov. Da bi pa bil namen tega obiska tudi ..okrasitev" transformatorjev z oznakami NDR, to so izletniki z Dunaja tajili. Tudi voznik zelene simce, obtoženec Schuster. Luxbacher je bil poleg tega še ob-
tožen zaradi izsilitve: na poti nazaj na Dunaj so se kameradi namreč ustavili v neki restavraciji s črpalko v Hunnenbrunnu severno od Št. Vida ob Glini. Tam so se NDP-jevci okrepčali ter hoteli bencin. Najemnik restavracije, VVillibald VVohlgemuth je po odhodu kamera-dov opazil, da so v gostilni nekaj pozabili in jim je hotel pozabljeno stvar vrniti. Pri tem je opazil, da so NDP-jevci prekladali iz mercedesa z nižjeavstrijsko številko, ki je bil na strani pokvarjen, neki krajevni napis v drug avtomobil. Tako je to izpovedal tudi pred sodiščem. To videč, je hotel zapisati registracijske številke avtomobilov. NDP-jev-cem pa je še dejal, kaj sploh iščejo na Koroškem, ko je tako že dovolj nemirnežev na Koroškem samem. Ko so kameradi videti, da hoče zapisovati številke, so ga prijeli za rokav ter mu to onemogočili. Luxbacher pa mu je dejal, da mu bodo iz glave izbili številke. Prav tako je Luxbacher gostilničarju branil, da bi le-ta poklical žan-darmerijo.
Šele ko je posegla vmes Wohl-gemuthova žena, so NDP-jevci pustili gostilničarja pri miru. VVohlgemuth in še ena priča pa so videli tri avtomobile: neki volksvvagen, zeleno simco (oba z dunajsko registracijo) ter poškodovan mercedes z nižjeavstrijsko številko. Alarmirali so žandarmerijo v Friesa-chu, ker so morali dunajski kameradi na poti domov mimo Friesa-cha, a žandarmerija jih ni dobila.
Pred sodiščem seveda je tajil Luxbacher, da je prijel gostilničarja VVohlgemutha in mu grozil, da
bodo napravili „aus der Gaststatte eine Baustelle", če bo pripetljaj naznanil žandarmeriji. Tajil je tudi drugi obtoženec Alfred Schuster. Tudi on ima dosti predkazni (šest). Poleg tega sta oba izjavila, da pred gostilno ni bilo nobenega mercedesa (kot ga je vozil Burger), pač pa je bil to menda neki opel kadet. Zakaj ne mercedes, pa postane jasno ob dejstvu, da je bil proces proti Burgerju v tej zadevi izločen ter so ga pozneje v Gradcu ukinili. Če bi se zdaj pokazalo, da je bil Burger le zraven (in so iz njegovega avtomobila celo prekladali potrgan dvojezični napis), bi bilo to le precej neprijetno. Tako je pač Burger izjavil, da se je po drugi poti vrnil na Dunaj in da njegov mercedes v resnici ni bil poškodovan. Na to njegovo izjavo pa mu je državni tožilec dr. Bacher, ki je zelo dobro obvladal materijo procesa očital, da je on, Burger, pred policijo nekaj dni po tem pripetljaju izjavil, da je bil njegov avto le poškodovan. Sploh je bil spomin NDP-jevske tolpe dokaj raznolik: pri prvi obravnavi 1. avgusta lanskega leta je Luxbacher izjavil, da po dveh letih ne ve več točno, s kom se je peljal z Dunaja. Po treh letih pa je zopet zvedel za svojega šoferja: v ponedeljek je pred sodiščem izjavil, da se je peljal z Burgerjem. — Toda kaj češ, obtoženec sme lagati pred sodiščem, kolikor hoče. Samo priče tega ne bi smele.
Ena od prič je bil tudi neki Hans Obermaier. On, ki je nastopil prvič kot priča, je izjavil, da je bil voznik tistega kadeta, o katerem doslej ni
bilo govora (kot omenjeno, so priče videle le mercedes, o kadetu pa so izjavile, da ga na noben način ni bilo). Tudi on je izjavil, da žal ni našel več nobenega dvojezičnega napisa, sicer bi ga zagotovo pobral („Kameradi in somišljeniki na Koroškem so jih sami pobrali").
Tudi glede mazaških akcij niso ne priče in ne obdolženca hoteli kaj vedeti. Videlo pa jih je nekaj prič, med njimi celo ravnatelj deželnega kontrolnega urada dipl. trg. Mostecky. Ker pa ene od prič ni bilo, je bila obravnava ponovno preložena.
Kakor poroča list „Novi Matajur", je ob otvoritvi nove planinske koče na Matajurju spregovoril tudi videmski nadškof Alfredo Battisti. Sekciji Italijanskega alpinskega kluba CAI v Čedadu se je škof zahvalil za pobudo, da se ta koča zgradi; saj je namenjena človeku. „Če se bo ohranila prisotnost človeka, se bo ohranila tudi vsa naravna lepota teh dolin. Toda ta zemlja ni bogata, ni rodovitna ter nima gospodarskih virov," je dejal nadškof. „Zato so ljudje prisiljeni, in to najboljši sinovi te zemlje, iskati kruha v tujini. Mnogo je bilo že storjenega, da se prepreči množično izseljevanje, a še dosti bo treba storiti, predvsem pa je treba dati poguma tem dobrim ljudem. Ustvariti bi bilo treba druge vire za zaposlitev blizu teh dolin.
Prva obravnava je bila, kot omenjeno, 1. avgusta lanskega leta. Tedaj je bil Luxbacher obsojen na deset mesecev pogojno ter na deset tisoč šilingov kazni. Vložil pa je ničnostno pritožbo, katero je sodišče upoštevalo. Lansko leto je Luxbacher tudi še izjavil, da so sodelovali z Heimatdienstom. Ta izjava pa KHD-u ni prišla prav in se je distancirala od nje. O kaki tožbi ni bilo slišati. Pa tudi v ponedeljek sta se Luxbacher in Burger skrbno izogibala besede „Hei-matdienst".
Nadškof je pripomnil, da mu pobuda planinskega kluba narekuje še drugo misel, ki jo gotovo sprejemajo tudi duhovniki, ki se žrtvujejo za brate v teh dolinah. Tukajšnji ljudje so se s plebiscitom odločili za Italijo. Toda ti bratje ljubijo tudi svojo zemljo, svojo narodnostno istovetnost s svojim materinim jezikom, značajem, tradicijami, običaji in pesmijo. Mislimo, da ne soglašajo z zahtevo, da se ohranijo vrednote etnične in kulturne narave, samo načela Cerkve — ta so bila potrjena na II. vatikanskem zboru — ampak, da jih mora varovati tudi država; kajti raznoličnost narodnosti in kulture ustvarja človekovo bogastvo naše domovine." Svoj nagovor je nadškof zaključil s pozdravom v slovenskem jeziku.
Videmski nadškof proti krivicam, storjenim Slovencem
Zdrava, Matka Poljske!
Na Poljsko! Čemu? Gledat, kakšna je dežela, iz katere so bila doma brhka dekleta, ki so bila pri nas na prisilnem delu v letih nasilne zasedbe njihove domovine po Hitlerjevi vojski in so nekatere od njih še danes med nami kot žene in gospodinje? Gledat, kako živijo in stanujejo tisti ubogi Poljaki, ki niso smeli jesti pri isti mizi z nami, ker jih je nečloveško kruti režim nemške nadutosti imenoval živali, mrčes, bolhe in podobno? Gledat, kakšne puške imajo tisti čudni Poljaki, nad katerimi se je neki monsignor leta 1940 z ogorčenjem spotikal, češ da streljajo ubogim nemškim vojakom naravnost v obraz?
Kakršen koli že je bil namen potovanja 44 ljudi iz vseh krajev južne Koroške, starih od dvajset do oseminsedemdeset let, podali so se pač v ponedeljek, 1. septembra, na pot proti severu z željo, da vidijo kraje, ki so jih poznali le iz knjig in pripovedovanja, nekoliko tudi iz televizije. V glavnem pa so imeli pred sabo tri cilje: O s w i e -c m (Auschvvitz), Czenstocho-w o in K ra ko w. Bilo je torej potovanje in romanje obenem. In bilo je tako, da ga udeleženci ne bodo zlahka pozabili. Hvaležni smo Dušnopastirskemu uradu za razpis in načrtovanje, posebno pa prevoznemu podjetju Sienčnik za brez-hicno organizacijo, varno vožnjo z udobnim avtobusom in dobro vodstvo celo dolgo pot, preko 2500 kilometrov.
Že za prvo noč je bilo na Dunaju pripravljeno prijetno prenočišče v študentovskem hotelu, ki ga vodi naš koroški rojak Feliks Bister v Jo-hannesgasse 8, blizu stolnice sv. Štefana. Drugo jutro je bilo treba zgodaj vstati, kajti čakala nas je dolga pot preko Brna in Olomovca na Češki Tešin in še naprej do Ka-towic, v katerih bližini naj bi prespali drugo noč. Upanje, da na av-strijsko-češki meji pri Mikulovu ne bo predolgega čakanja, se žal ni uresničilo. Cele tri ure je trajala mejna kontrola, čeravno smo imeli
vizum zgolj za tranzit skozi Češko. Češka obmejna policija ima pač nalog, da natančno pregleda vsak prehodni dokument ter pogleda vsakemu potniku v obraz. To pa traja ure in ure. Isto je potem na češko-poljski meji, kjer se vsa procedura odigrava kar na mostu mejne reke in je trajala v naše veselje samo dve uri. Kaj hočeš, uradniki morajo vršiti svoj posel, ki jim je ukazan od zgoraj. So pa pri vsej strogi natančnosti vsaj korektni in prijazni. Vendar pa se potniku nehote vsiljuje nevolja nad nesmislom tako strogo zaprtih mej.
Naša sreča, da smo se na Dunaju dobro naspali in okrepčali z izdatnim zajtrkom. Ni namreč kmalu kaj tako utrudljivega kot je bila nepretrgana vožnja preko moravske ravnine, kjer ni videti drugega, kot nepregledne kolhozne vinograde, polja in travnike, niti ne govedi, ki bi naj pojedla vso to lucerno, slamo in seno. A petje, molitev, šala in dremanje so nam kratili čas in nam končno pomagali najti zaželeni cilj tega dolgega dneva, francoski hotel Novotel v Sosno-wiecu blizu poljskih Katovvic. Tu pa je bila namah pozabljena vsa utrujenost, ko smo imeli svoje sobe. Toliko hotelskega udobja nas je kratko malo prevzelo, da smo pozabili vse, kar je bilo za nami. Kdo je pač mogel slutiti, da bomo nočevali v najmodernejšem hotelu, otvorjenem šele meseca maja tega leta. Kar škoda se nam je zdelo, ko smo po tečnem zajtrku z na Poljskem običajnim čajem namesto pri nas običajne kave morali od tod, da še o pravem času pridemo v Oswiecim, kjer si bomo ood posebnim vodstvom ogledali hitlerjansko koncentracijsko taborišče Auschvvitz.
Auschvvitz, taborišče smrti med Vislo in Solo, v katerem je umrlo nasilne smrti 4 milijone ljudi
iz 28 evropskih držav, je še danes, po 30 letih, kraj groze in strahot. Tu namreč Nemci niso utegnili zbrisati sledov svojega nečloveškega ravnanja, ker jih je ruska armada ob osvoboditvi prehitela. Cele tone človeških las v tem taborišču umorjenih in sežganih žrtev, nešte-vilni kovčki z imeni, datumi rojstva in prihoda v Auschvvitz ter rojstnimi kraji v to taborišče deportiranih in tu usmrčenih, neskončno število do skrajnosti ponošenih čevljev, med njimi majhni in najmanjši otroški čeveljčki, bale iz človeških las tkanega blaga, kupi osebnih predmetov likvidiranih ljudi in še razni drugi pretresljivi ostanki tako močno in zgovorno pričajo o grozodejstvih v tem taborišču, da te ob gledanju mineva vsa vera v filozofsko trditev, da je človek po naravi dober.
Najgroznejši pa je tako imenovani blok, v katerem je neprestano uradovalo smrtno sodišče, in pa dvorišče ob njem s steno smrti, ob kateri so trumoma padali od kroge! brzostrelcev zadeti obsojenci. Zunanjo steno tega bloka krasi skromna bronasta plošča, posvečena patru Maksimilijanu Kolbeju, pred kratkim proglašenemu za blaženega. Tu se je ta mučenik ljubezni do bližnjega prostovoljno žrtvoval za zakonskega moža in družinskega očeta ter namesto njega šel umret v „Hun-gerbunker". V tem bunkerju v kleti bloka smrti smo videli sveže rože, ki jih častivci svetnika vsak dan znova nanosijo vanj. Plošča zunaj na steni nosi napis: „Homo homi-ni“, po naše: Človek človeku. Bere se pa lahko takole: „Homo homini lupus" — človek človeku volk, ali pa takole: „Homo homini redemp-tor“ — človek človeku rešitelj. V tem slednjem smislu ga je uresničil pater Kolbe. Tisti pa, ki so izumili, ustvarili in vodili ta uničevalna
taborišča, so ga na najpodlejši in najbolj zverinski način neštetokrat uresničevali v prvem smislu, bili so bližnjemu grabežljivi, krvoločni volkovi.
V Auschvvitzu je tem volkovom načeloval ustanovitelj in komandant taborišča, SS-Obersturmbannfuhrer Rudolf Hoss. Vendar vsaj on roki pravice ni mogel ubežati. Obsojen na smrt, je bil 16. aprila 1947 obešen na tistih vešalih, na katerih so prej na njegovo povelje visele neštete nedolžne žrtve. Prej pa je še v zaporu napisal svoje spomine na svoje koncentracijsko taborišče Auschvvitz, ki razodevajo grozodejstva, kakršnih si neprizadet človek niti misliti ali predstavljati ne more. Kot da pripoveduje najbolj vsakdanjo reč, piše v njih o ..dokončni rešitvi judovskega vprašanja" v Auschvvitzu, o masovnem zastrupljanju v plinskih kleteh, o dnevno 24-urnem ..obratovanju" peči v 5 krematorijih, o zvažanju pepela sežganih s tovornjaki k reki Visli in o kidanju le-tega v njene valove, ki da so ga sproti odnašali in topili.
Vsem tistim koroškim patriotom, ki še vedno tajijo ali omalovažujejo množične morije in zločinske medicinske poizkuse v nemških koncentracijskih taboriščih, bodi za branje pri kosilu ali večerji toplo priporočena knjiga, ki vsebuje spomine komandanta Rudolfa Hossa, spomine Ferya Broada in dnevnik vodilnega zdravnika v Auschvvitzu, Johanna Paula Kremerja. Naslov knjige je: „KL Auschvvitz in den Au-gen der SS“.
Duh bunkerjev smrti nam je bil v nosu, okus po sežganih človeških truplih nam je ležal v želodcu, podobe na smrt obsojenih in zverinsko mučenih so nam lebdele pred očmi, ko smo se odpeljali v mesto na kosilo. O pravem apetitu kljub izvrstni kuhinji seve ni bilo govora. Kar veseli smo bili, da pred nami ni bila še noč, ampak vožnja na cilj našega romanja, v 80 km oddaljeno Czenstochovvo.
Zdrava, Matka Poljske! Czensto-chovva je v zadnjih letih zelo spre-
menila svoje lice. Je danes moderno mesto in sedež kemične industrije, v neštetih modernih blokih stanuje 168.000 prebivalcev. Nespremenjena pa je ostala Jasna g o r a in na njej svetišče „črne Marije", Matke czenstochovvske. Jasna gora, kako primerno ime za grič z najčastitljivejšim svetim hramom Poljske, z visokim, slokim zvonikom, ki kakor mogočen kazalec kaže proti nebu ter že od daleč vabi romarja pod svoje okrilje. Kar spontano je v avtobusu zadonela Marijina pesem, ko smo ga zagledali in se zavedali, da smo na cilju. Spet nas je sprejel nov, moderen, snažen hotel ob vznožju Jasne gore. Spet bomo dobro spali, hvala Bogu!
Po večerji še brž na goro, v svetišče, pred milostno podobo, preden jo zakrijejo in kapelo zapro! Navaden delavski večer je, a kapela polna vernikov, ki brez izjeme kleče v pobožni zbranosti molijo in prepevajo Mariji v čast. Šele, ko cerkovnik po zakritju svete podobe, ki ga spremljajo fanfare meniškega orkestra, z vso avtoriteto svoje krepke postave in svoje važne cerkvene službe grozilno zarožlja z ogromnim svežnjem cerkvenih ključev, zapustijo zadnji molivci sveti kraj.
Ob šestih zjutraj ne smemo zamuditi odkritja milostne podobe ob slovesni spremljavi, ki pa ni le posneta na trak ali ploščo, ampak jo štirikrat na dan (dvakrat odkritje, dvakrat zakritje) meniški orkester igra na koru. Za sveto mašo nam je odkazana kapela Srca Jezusovega. Ob somaševanju štirih romarjev se spoštljivo poklonimo czenstochovvski Gospe ter ji priporočimo poljski in lastni narod, ki sta si tako podobna v tisočletni zvestobi do katoliške Cerkve, v če-ščenju Matere božje, v zaničeva-nosti in ponovni obsojenosti na smrt in pogin, pa tudi v žilavi volji do življenja, črpani iz lastnega zdravja in iz neomajnega zanašanja na nadnaravno pomoč.
(Dalje prihodnjič)
Tinje brez župnika in prošta
V soboto, 2. avgusta 1975, smo v Tinjah pokopali zadnjega prošta gospoda Lenarta Trabesingerja. Od nekdaj mogočne proštije bo ostalo le poslopje, naslov pa bo zamrl. Za ta naslov so bila celo v zadnjem času huda prerekanja, ker je bil naslov proštov do šestnajstega stoletja last velikovških dušebriž-nikov, ki so tedaj sedež prenesli v Tinje. Tinje pa so obsegale mnogo krajev in podružnic in so imele tudi posebno kaplanijo, ki sedaj razpada, ter mogočno kmetijo.
K tinjski fari so spadale podružnice: Virnja vas, Vabnja vas, Goriče, Šmihel ob Krki, Mišlje, Lečne, Stregle, Bučinja vas, Pokrče, Raj-nek, Ličja vas, Medgorje, Sapo, Dražja vas, Št. Peter pri Grabšta-nju, Jadovce in kapela v Dravskem dvoru, ki je zabeležena v knjigi Koroška znamenja.
Kraj Tinje omenjajo zgodovinski viri prvič 1176, ni pa jasno, če je ime od farnega patrona Valentina ali pa od besede tinoh, katero poznajo še stari Tinjčani za ograjo vrta za zelenjavo.
Iz tinjske fare izvirajo koroški slikar Pernhart ali pravilno Pernat,
Rekord na Slov. gimnaziji
(Nadaljevanje s 1. strani)
dijakov Slovenske gimnazije tudi dejstvo, da 14- oz. 15-letni, ki hočejo po obvezni šoli v poklic, tam ne najdejo ustreznega delovnega mesta in raje obiskujejo dalje gimnazijo.
Da pa vpliva na število dijakov tudi razlog, da koroški Slovenci nimajo druge lastne višje ali srednje šole v tehnični ali ekonomski smeri, pa je dejstvo. Vedno več staršev stoji pri izbiri poklica za svojega otroka pred težko odločitvijo: mu hočem zagotoviti izobrazbo na slovenskem zavodu ali pa naj ga dam v nemško strokovno šolo. Potreba po lastni slovenski trgovski šoli oz. akademiji, se izraža vedno bolj. Enakopravnost koroških Slovencev pa naj se zagotovi tudi na področju tehničnih srednjih in višjih šol, vsaj v tej obliki, da se nudi tudi pouk slovenščine kot predmet.
ODLIKOVANJE
Pri poklicnem natečaju v grafični obrti je dosegel Emil Stingler, črkostavniški vajenec v Mohorjevi tiskarni drugo nagrado, kar priča o kvalitetni izobrazbi v tem podjetju. NT čestita!
goriški nadškof Franc Lušin, doma pri Lušinu na Lasinjah in Zelnikov v Brankovci dr. Kuhar, ki je kot zdravnik umrl v Ameriki in je svoje premoženje zapustil Korošcem in s tem denarjem je bil v Celovcu ustanovljen „Kucherhof“, testament pa ni bil nikdar objavljen, govorilo
Nismo samo „tujci v domovini", ampak nas Slovencev sploh ni. Tako so ugotovili na predavanju, ki ga je imel OSR Sternutz dne 11. septembra t. I. v imenu katoliškega izobraževalnega društva. Predavanje je bilo pod naslovom ..Srednja Koroška". Začel je z uvodom, in sicer je poslušalcem razlagal, da so tukaj tri kulturne in jezikovne meje, nemška, romanska in slovanska. Slovanska ali slovenska se začne tam za Karavankami. Govoril je tudi o zgodovini in o preseljevanju narodov, pač pa ni hotel povedati, da so se okrog 460. leta na Koroškem naselili Slovenci. Povedal je namreč največje neumnosti, kar sem jih do zdaj slišal, namreč da so se po njegovem mnenju Rimljani, ki so bili takrat kot zasedbena vojska, mešali s Kelti. (In od te zmešnjave, bi mogli reči, izvira današnje prebivalstvo Koroške.) Ugotovil je tudi, da so Bavar-
Radiško prosvetno društvo gotovo šteje med eno najbolj kulturno živahnih društev dvojezičnega ozemlja. To je tudi potrdil občni zbor, ki je bil zadnjo soboto na Radišah. Iz poročil odbornikov je bilo razvidno, da je društvo imelo od zadnjega občnega zbora maja 1974 pa do konca avgusta nad štirideset akcij, prireditev in gostovanj.
Posebno razveseljivo pa je, da so poleg mešanega in moškega zbora ustanovili še oktet „Radiški fantje" in dekliški kvartet. Te dve skupini sta imeli predvsem v obmejnih krajih našega ozemlja in doma nad dvajset nastopov. Nastopali so med drugim v Štebnu pri Maloščah in v Šmarjeti v Rožu, kjer že dolga leta ni bila kakšna slovenska prireditev. Tako se vidi, kakšno »kulturno poslanstvo" so si radiški fantje in dekleta zastavili za svoj cilj.
Seveda pa se ne da prezreti ak-
ODKRITJE SPOMINSKE PLOŠČE
Zveza koroških partizanov in Slovensko planinsko društvo v Celovcu priredita odkritje spominske plošče v „Koči nad Arihovo pečjo" na Bleščeči planini, ki bo v nedeljo, 28. septembra 1975, s pričetkom ob 11. uri dopoldne. Ob tej priložnosti bomo obhajali tudi 75-letnico rojstva organiziranega slovenskega planinstva na Koroškem. Plošča spominja na padle žrtve pod Arihovo pečjo, v Rožu in Zilji. Ker planinska koča ni oskrbovana, je možnost prehrane v gostilni „Tur-kenkopf" v naselju Kopanje. Priporočamo, da se udeleženci opremijo planinsko, zlasti velja to za obuvalo.
pa se je, da je kot Slovenec namenil denar za ustanovitev slovenske kmetijske šole.
Sedaj pa tinjska proštija sameva in pričakuje novega gospoda župnika, katerega čakajo težke naloge tako v fari kakor tudi v proštiji in ekonomiji.
ci ter drugi Nemci germanizirali in kolonializirali v tej deželi. Za božjo voljo, moramo vprašati gospoda Sternutza, koga so pa sploh mogli germanizirati, če Slovencev ni bilo, krave ali osle? Ni hotel priznati, da že nad 1400 let živijo tukaj Slovenci. Bahal se je tudi, da je bil velikonemški vojak, in v tem duhu je nadaljeval svoje predavanje. Videl je samo nemško kulturo, o cerkvi v Gospe Sveti je vedel povedati vsa imena, samo slovenskega ne. In tak človek govori v imenu zgoraj imenovanega društva.
Po predavanju smo ga vprašali, kje se po njegovem mnenju začne ozemlje, kjer so naseljeni Slovenci? Odgovoril nam je, da na Kosta-njah. Opozorili smo ga, zakaj to ni rekel ljudstvu med predavanjem. Na to nam je odgovoril, da je pozabil. Kjer resnice nočejo povedati, se zapletejo v tako zgodovino, polno laži.
tivnost prosvetašev na dramskem ali na zborovskem področju. Nosilec dramskega in zborovskega dela je neumorni kulturni delavec Šimej VVrulich, njemu ob strani mu pomagata za igre Nužej VVieser ml., pri zboru pa njegov sin Stanko. Pri rad iški h fantih pa je glavna sila učitelj Tomaž Ogris, pri dekletih pa študent Nužej Lampichler ml.
Na Sveti gori
Kot prejšnja leta, tako je tudi letos šlo Slovensko prosvetno društvo „Drabosnjak“ v Kostanjah na izlet, tokrat na Sveto goro. Pot nas je vodila preko Beljaka, Trbiža, Predila v Soško dolino, kjer smo kmalu dosegli naš cilj, Sveto goro. Nazaj grede pa smo se peljali skozi Gorico, Čedad, Kanalsko dolino itn. Vozili smo se z lepim in udobnim Sienčnikovim avtobusom.
Ko smo se odpeljali zgodaj zjutraj, je bilo vreme prijetno, a žal ni tako ostalo ves dan. Ko smo se peljali čez Predil, smo občudovali krasote gorskih krajev, na oni strani v Sloveniji pa lepote Soške doline. Hvaležni smo Štefanu Sienč-niku, ki nam je na drobno razlagal pomembne trdnjave in stavbe. Od njega smo tudi izvedeli, da so Nemci v drugi svetovni vojni v vasi Strmcu, tik pod mejo, pobili vse moške starejše od 15 let. Če kdo le malo pozna zgodovino, mu je znano, kakšno žalostno preteklost ima Primorska. Po prvi svetovni vojni so italijanski fašisti preganjali Slovence, v drugi pa skupno z Nemci in domačimi izdajalci. Koliko so morali pretrpeti primorski Slovenci, se ne da na kratko opisati: požgani domovi, pobiti in ujeti slovenski ljudje so bili krvave priče.
Najlepši razgled smo lahko uživali na končnem cilju — Sveti gori. Pred seboj smo videli staro italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Ker je medtem, ko smo se vračali s Svete gore, začelo strašno deževati, si na žalost nismo mogli ogledati Gorice, zato smo jo mahnili kar naravnost domov. Preden smo se razšli, smo se še ustavili v domači gostilni na Pečnici. Ob tej priložnosti je bilo petja in dobre volje na pretek, vsi pa smo bili izredno zadovoljni z uspelim izletom. Štefanu Sienčniku se po tej poti še enkrat zahvaljujemo, da nas je tako previdno vozil in spet srečno pripeljal na naše domove.
PEVSKI KONCERT
Prireditelj: SPD Vinko Poljanec Škocijan.
Nastopa: moški in ženski zoor DKPD »Solidarnost" iz Kamnika.
Kraj: farna dvorana Škocjan. Čas: sobota, 27. 9. 1975, ob 19.30.
PEVSKI KONCERT
Prireditelj: SPD Borovlje Kraj: pri Cingelcu na Trati Čas: nedelja, 28. septembra, ob 14.30.
Sodelujejo: moški zbor SPD ,,Edinost" iz Pliberka, mešani pevski zbor ter godba SPD Radiše in ženski oktet SPD »Obir" z Obirskega.
OTVORITEV LIKOVNE RAZSTAVE MLADJEVCEV
Prireditelj: klub mladje Kraj: galerija Hildebrand, Celovec
Čas: sobota, 4. oktobra, ob 19. uri
Likovna razstava bo odprta do 21. oktobra od ponedeljka do petka od 14.00 do 19.00, soboto in nedeljo 10.00 do 12.00.
Romanje v Marijino Celje
za udeležence iz dekanije Dobrla vas in Velikovec
Od sobote, 18. oktobra, do nedelje, 19. oktobra 1975
Prijave sprejema: Dušnopastirski urad, Viktringer Ring 26, 9020 Kla-genfurt-Celovec, do 30. septembra. Cena: šil. 300.— za vožnjo, za večerjo, prenočišče, zajtrk v Marijinem Celju in skupinsko sliko. Ker je število omejeno (samo do 50 oseb) je v vašem interesu, da se čimprej pismeno javite. Prijavljenim bomo poslali položnice in vse nadaljnje informacije.
Svetoletno romanje v Rim
od nedelje, 26. oktobra 1975, zjutraj do petka, 31. oktobra, popoldne
Med potjo obiščemo:
Assisi — Firence — Padovo Cena: šil. 1.700.—. V ceni je vključeno: vožnja, vse vstopnine in napitnine, vodič, skupinska slika v Rimu, polni penzion, ned potjo pol-penzion.
Prijave sprejema: Dušnopastirski urad, Viktringer Ring 26,
9020 Klagenfurt/Celovec do 30. septembra 1975. Prijavljenim bomo poslali točnejši program.
Jože K o p e i n i g
ŠOLSKE SESTRE V ŠT. RUPERTU PRI VELIKOVCU
oddajo dekletom, ki so zaposlene ali obiskujejo šole v Velikovcu, sobe s celotno penzionsko oskrbo. Interesentke naj se javijo osebno ali telefonično pri šolskih sestrah. Telefon: 04232 - 796.
NAS TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: »Naš tednik", Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 84 3 58. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce št. 2, 9065 Zrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
RUTAR CENTER, A-9141 Dobrla vas Eberndorf, telefon 0 42 36-381
RUTAR -CENTER
® ugodno dobavi @ in hitro na dom 9 dostavi
Več tisoč ljudi se je zbralo v nedeljo na tradicionalnem „Ro-zalskem žegnanju“ pri Sv. He-mi nad Globasnico. Svetnica ne more kaj za to, da je njen praznik štirinajst dni pred volitvami: tako Rozalskega žegnanja niso izpustili zastopniki političnih strank in se pridno pomešali med romarje. Navsezgodaj se je že prikazal OVP-poslanec Valentin Deutschmann, sredi dopoldneva pa v spremstvu okrajnega strankinega šefa SPO Lu-basa tudi deželni glavar Leopold VVagner. Kot pristen Korošec („l bin a echter Karntner: i konn ka Wort Slowenisch“) se je deželni glavar odel za to priliko v originalno rjavi koroški „gvant“ (Karntneranzug). Na žegnanju ga je spremljal poleg tega še globaški župan Sadjak. VVagner in Lubas pa sta na žegnanju do-
kazovala, da kot politika zaslužita lepe denarce: „gvišni“ in morebitni volilci so na račun politikov smeli priti na zdravje politikov in na „dober uspeh 5. oktobra". Gotovo jim je pivo dobro dišalo, predvsem ker so smeli piti z deželnim glavarjem. To se ne zgodi vsak dan, saj so volitve tudi le vsakih nekaj let.
Razen deželnega glavarja pa je bilo le malo rozalskih romarjev, ki so nosili koroški „gvant“. Morda pa je ta obleka talisman za VVagnerja, ki naj bi prinesel uspeh?
Ko je VVagner v volilnem boju za deželnozborske volitve marca letos na vse pretege poudarjal svojo domovinsko zvestobo, so nekateri propagandisti 'OVP izrazili bojazen, da gre deželni glavar navsezadnje s karntner-anzugom v posteljo.
Nezaslišano predavanje v Vrbi
Uspešno društvo na Radišah
Ivan Virnik:	(1. nadaljevanje)
Slovenski hram učenosti
„Ta ostanek," pravi ravnatelj ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice Jaro Dolar, „so osnova naše današnje knjižnice, med vsemi tedaj ustanovljenimi knjižnicami prav gotovo najbolj skromna osnova. Bila je potrebna velika prizadevnost knjižničarjev skozi dvesto let, da je ta knjižnica ,svoje sestre', kakor jih imenuje Kosmač, dohitela in marsikaj celo prekosila“ Seveda pa moramo povedati, da je prvo doslej ugotovljeno sporočilo o naši knjižnici v protokolu dunajske dvorne knjižnice oziroma v dvorni študijski komisiji, pravzaprav v njenem uradnem poročilu, ki je bil sestavljen 8. oktobra 1774 kot dodatek k protokolu z dne 26. septembra istega leta, v Ljubljano pa odposlan 16. novembra tega leta. Med odločbami o pouku na nemških in latinskih šolah ter potrditvami njihovih učiteljev oziroma predavateljev je omenjena tudi naša knjižnica:
.......in končno bo milostno poskrbljeno za povečanje tam se nahajajočih, za splošno uporabo ustanovljene biblioteke, katere varu-štvo bo treba s časom zaupati kakemu učitelju z mahjno doklado in v ta namen najprimernejšega izbrati." Pri tej listini, pravi Jaro Dolar, ki naj nam za sedaj služi kot ustanovna listina, moramo opozoriti zlasti na besedno zvezo „za splošno uporabo", ki se nam zdi danes že sama po sebi umevna, da se sploh ne zavedamo, kako moderen je bil ta obrazec petnajst let pred francosko revolucijo, ki ga je v boju proti privilegijem dokončno uveljavila tudi na knjižničnem področju. In čeprav je sredi leta 1775, v pismu Carla Bischofa deželnemu glavarju dne 19. junija, že govor o ..zadolžnicah za knjige", knjižnica še dolgo ni zaživela tako kot smo si želeli. Zato si na tem mestu oglejmo, kaj se je dogajalo avgusta leta 1775.
Na seji študijske komisije za vojvodino Kranjsko, ki je bila 18. avgusta 1775 in so ji prisostvovali za deželno glavarstvo: baron pl. Raab, „director Studii theologici", kanonik Svetina (Suetina), duhovnik Cigler (Ziegler) in kot zastopnik odsotnega knezoškofa pl. Herbersteina ter v svojih zadevah „di-rector Studii Philosophici" medi-
cus Kastelic (Kasteliz) ter zapisnikar Hubmmeir, so posvetili posebno pozornost, kar je še danes razvidno iz 12 strani obsegajočega zapisnika, knjižničnim problemom.
„Zvesto pokorna komisija", je zapisano, „si ne more kaj, da ne bi izrekla najbolj obvezujočo zahvalo za izredno deželno materinsko naklonjenost, s katero je njeno cesarsko kraljevo veličanstvo, prehitelo tukajšnje najbolj hrepeneče želje, da bi se ustanovila javna knjižnica, posebno, ker na eni strani knjig za pouk v naši deželi ni, na drugi strani pa premoženje nastavljenih učiteljev ne zadostuje, da bi si jih lahko iz svojega — ex propriis — nabavili". Na seji študijske komisije so obširno spregovorili tudi o prostorih za novo javno knjižnico, predhodnico današnje Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, in med drugim ugotovili, da bi se po Grubarjevem načrtu dala adaptirati predavalnica v akademski šolski stavbi. Morda bi na prvi pogled mislili, da je bila s prostori večja težava, kot z nabavo knjig, vendar je bilo ravno obratno. Veliko več skrbi je ustanoviteljem povzročala nabava knjig, za katere bi morala „dežel-noknežja milost poskrbeti... bodisi in natura (to je s knjigami), bodisi v denarju." Komisija pa se ni „pozabavala" zgolj s problemi prostorov in knjig za novo javno knjižnico, pač pa tudi s vprašanjem knjižničarja, o katerem pravi zapisnik med drugim tudi tole:
„Takega subjectum, ki bi moral biti popolnoma verziran v knjigah, znanostih in jezikih, najbrž ne bo mogoče najti brez prav posebnega truda. Ker pa bi se tako kvalificiran človek le težko zadovoljil z majhno plačo, bi bilo po našem mnenju treba taistemu zagotoviti najmanj 500 kron letno. Takemu knjižničarju pa je za vzdrževanje knjižnice v pravem stanju, za izpraševanje knjig, podajanje in reponiranje nujno potreben priučen amanuensis, zato bi bilo treba tudi za njegovo nastanitev pomisliti na primerno plačo ..." Skratka, osnovni problemi, ki še danes pestijo ..slovenski hram učenosti", kot lahko imenujemo ljubljansko Narodno in univerzitetno knjižnico, so bili jasno postavljeni, kakor sodi Jaro Dolar,
že v prvem in drugem letu njenega obstoja, torej v letih 1774 in 1775.
Narodna in univerzitetna knjižnica, pravzaprav njena predhodnica javna knjižnica, je zaživela šele v 80. letih 18. stoletja, ko je po razpustitvi samostanov, ki jo je izvedel Jožef II., pričel dotekati v njo bogat knjižni fond kranjskih jezuitskih samostanov. Zato so še danes knjige iz Bistre, Kostanjevice, zla-
„Družba za slovenske študije" (Society for Slovenc Studies) iz New Yorka je ob drugi obletnici svojega delovanja izdala prvi zbornik razprav iz slovenske problematike z naslovom Papers in Slovene Studies 1975. Knjiga obsega 186 strani in vsebuje šest študij. Iz kazala vsebine ponatiskujemo ustrezne naslove (v prevodu):
Jože Velikonja (University of Washington), Slovenska identiteta v sodobni Evropi; Toussaint Hočevar (University of New Orleans), Gospodarski cinitelji v razvoju slovenskega narodnega sistema; Bog-dan C. Novak (University of Toledo), Pri koreninah slovenske narodne individualnosti; Garole Rogel (Ohio State University), Slovenija danes; Henry A. Christian (Rutgers University), Iz dveh domovin v en svet:	Adamičevo iskanje harmo-
nije; Rado L. Lenček (Columbia University), O slovanski dediščini v slovenski kulturi.
Posameznim študijam so dodani kratki 'biografski podatki avtorjev.
Higieno oziroma stopnjo higiene ljudstva merimo po uporabi kozmetičnih in pralnih sredstev. Kateri narodi jih porabijo največ in zakaj? Če odgovorimo hkrati na obe vprašanji, je odgovor samo eden: tisti, ki najčešče preoblačijo ležišča.
Prvenstvo si lastijo Američani, ki se vsak tretji dan vležejo v svežo posteljo. Nekatere evropske države so kmalu za njimi z osemdnevnim ciklusom menjavanja posteljnine. Daljše premore delajo tam, kjer spijo po 3 tedne na istih rjuhah, o higieni posteljnega perila pa prenehamo govoriti, kadar se ta doba raztegne na 4 tedne in še čez.
sti pa iz stiškega samostana, opremljene z razkošnimi iluminira-nimi rokopisi, z inkunabulami in z drugim, bogata slovenska kulturna dediščina, s katero se Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani s ponosom ponaša in se uvršča med najbogatejše narodove kulturne in duhovne zakladnice na stari celini.
(Dalje prihodnjič)
Sledijo pravila Družbe za slovenske študije in seznam njenih članov. Knjigo je uredil dr. Rado L. Lenček, profesor slovanskih jezikov na Kolumbijski univerzi v New Torku.
Film o Nikoli Tesli
Celovečerni film o Nikoli Tesli bodo predstavili občinstvu puljskega festivala leta 1977, to bo eno leto po proslavi 120-letnice rojstva našega velikega izumitelja. V okviru proslave nameravajo naslednje leto urediti spominski prostor v rojstnem kraju Smiljani v Liki, pripraviti simpozij in pričeti snemati film, ki bo prikazal življenje in delo velikega Jugoslovana, ki je večji del svojega življenja preživel v tujini. V filmu se bodo pojavile osebnosti, s katerimi se je Nikola Tesla srečal v Ameriki: pisatelj Mark Tvvain, tenorist Enrico Caruso, ameriški znanstvenik Thomas Edison
Če smo odkriti, moramo priznati, da je sveže dišeča postelja poseben užitek, prav tak, kot ga imamo po kopanju, ko smuknemo v sveže perilo. Tega si večkrat privoščimo, da bi pa pogosto menjavali posteljnino, ne, strah nas je dela, ki ga imamo z njo. Posebno z belo.
Smo v dobi, ko se je posteljnina prelevila iz prej strogo bele barve v obdobje pastela. K sreči je skoraj beli val že mimo, vedno bolj ga izpodriva barvast damast. Nežne barve dajejo občutek toplote, vabijo, počitek na takem ležišču je kot zdravilo. Skoraj čudno se nam zdi, da je hladna belina to-
Ob 5-letnici smrti pisatelja Bevka
Te dni je poteklo pet let odkar so na solkanskem pokopališču izročili zemlji našega pisatelja Franceta Bevka.
Pet let je preteklo od tistega sončnega sedemnajstega septembra, ko je za vedno zastalo pero pisatelju Francetu Bevku.
Pesnik Ciril Zlobec je na spominski slovesnosti založbe LIPA v Kopru — France Bevk je bil predsednik založniškega sveta založbe LIPA — med drugim dejal:
..Ilustrativna in poučna je njegova politična dejavnost: ko je bil najuspešnejši boj, pisanje, je pisal in stoično odplačeval davek za ta boj po zaporih. Ko je bilo treba stopiti na čelo upornega ljudstva, je Bevk sprejel tudi tako mesto, ne ker bi hotel voditi, temveč ker je čutil, da to ljudstvo potrebuje potrditve izbrane poti; vere v prihodnost. In Bevk je bil primorskemu človeku oboje: potrditev, da je izbrana pot upora pravilna, da je vera v prihodnost prvi korak Slovencev v zgodovino, v svojo zgodovino, neobremenjeno s tlačanstvom in ponižanjem."
in drugi, zato bodo film snemali v sodelovanju z ZDA.
Po besedah režiserja Krista Papiča je gradiva za zgodbo dovolj, do polovice naslednjega leta pa naj bi bil končan scenarij, tako da bi se snemanje pričelo sočasno s proslavo, to je julija meseca.
liko časa gospodovala med posteljnino. Nekoč v zgodovini se je pojavilo tudi črno perilo. Omislila si ga je francoska kraljica Margareta (1553—1615). Ležala je v črni svili, da se je od nje čimbolj odražala belina njene polti.
Prednosti, ki ga ima pred belim blagom vzorčast damast, ga same silijo v ospredje. Odpade kuhanje, zato je hitreje opran, ni tako občutljiv, in če je primerno vlažen, tudi hitreje zlikan. Pranje pravzaprav ni nobena ovira; pomisleki, ali bi preoblekli postelje ali ne, se ustavijo ob likanju. Morda si nikjer ne želimo bolj blaga, ki bi zahtevalo malo ali nič likanja, kot prav pri posteljnini.
Zbornik razprav ameriških Slovencev
Za ženo in dom
Odlašate s preoblačenjem postelj?


......................................................m..................................................................................................
LEV DETELA:	(4. nadaljevanje)
Koroški pesniki in pisatelji
DOMAČIJSKI SVET METODA TURNŠKA
Metod Turnšek je prišel med koroške sorojake leta 1956. Doma je na Štajerskem, kjer se je leta 1909 rodil v Budini pri Ptuju. Stopil je v cistercijanski samostan v Stični, dovršil v Ljubljani bogoslovje z doktoratom ter se posvetil vzgoji samostanskih novincev. Po zadnji vojni je bil profesor v Trstu, dokler ni odšel na Koroško, kjer živi kot upokojeni dušni pastir na Rebrci.
Turnškovo kulturno delovanje je, kar se da, obširno. Pisatelj ni le avtor številnih leposlovnih knjig, temveč se ukvarja tudi s teološkimi vprašanji in narodopisjem. Poleg tega je razgiban kulturni pobudnik in ustanovitelj Slomškove založbe.
Sprva je Turnšek pisal predvsem dramska dela, v katerih posega predvsem v slovensko zgodnjo dobo, v dobo samostojne slovenske kneževine in v čas pokristjanjenja Slovanov.
Leta 1948 je tako v Trstu izdal dramo v petih dejanjih DRŽAVA MED GORAMI. Osnova drame je dogajanje v osmem stoletju, ko so Slovenci izgubili politično svobodo, oziroma narodno neodvisnost. Nastopajo nekatere zgod-vinsko znane osebe, kot Borut, Gorazd, Hotimir, Bavarec Odilo, Langobard Luitprand, Frank Pipin, Furlan Rathis. V dramo sta včlenjena znani in neusmiljeni obrski napad in slovenska prošnja za bavarsko pomoč, ki prinese postopoma podložnost in pokristjanjenje. Osnovni ideji, ki ji je kot poglavitni usodi tudi novejšega slovenstva Turnšek
vpletel v dramo, sta pokristjanjenje Slovencev in izguba politične neodvisnosti. Po drugi strani pa se v drami rojeva podoba nekake zedinjene Slovenije. V precepu teh duhovnih in ideoloških sil, namreč želje po neodvisnosti in pokristjanjenju, drama živi, se zapleta in razpleta. Osnovno dogajanje je izpričano iz zgodovine. Knez Borut se sprijazni s krščanstvom in prosi za bavarsko pomoč, njegov oče Taljub pa se obojemu upre. Skuje zaroto, tako da Boruta ubijejo. Ta zadnji del o Taljubu pa v resnici ni zgodovinski. Tu je avtor resnično dogajanje silno idealiziral in preveč poenostavil. V dramo je avtor vpletel tudi nekatere folkloristične prizore, ki so tako značilni za njegov način gledanja, za njegov idilični zorni kot. Čeprav je ozadje prikazovanja zgodovinsko, je celotno dogajanje patetično himnizirano in popeljano v teatralično monumentalnost. Drama skuša govoriti o nekdanji slovenski veličini in pomembnosti, pri tem pa ne kaže tedanjih realnih razmer in razmeroma nizke stopnje družbenega in kulturnega življenja. Vsekakor ima tudi tako patetično in pretiravano prikazovanje predvsem v zamejskih pogojih svoj pomen, čeprav je v resnici v marsičem nekritično. Drugače je drama napisana v kultiviranem, nekoliko starinskem in konservativnem jeziku in v dokaj uspešnih enajstercih.
Po DRŽAVI MED GORAMI se je Turnšek spet spopadel s sorodno tematiko in leta 1959 v Celovcu izdal dramo v petih dejanjih KRALJ SAMO IN NAŠ PRVI VEK. Zgradba drame je spet klasična, kot že v prvi drami. Dogajanje pa je postavljeno v nekoliko zgodnejši čas, v leta med 623 in 631. Osnovnica je zopet zgodovinsko izročilo, ki pa je fantastično prikrojeno v narodnospodbudni mit. Vsako dejanje ima drugo prizorišče, enkrat nas pisatelj popelje v obrski hring, drugič na dvor na Sorbskem, tretjič na Krnski grad, znajdemo pa se tudi v taborišču pri Meglarjih in v frankovskem vojnem taborišču.
V uvodu k delu pravi pisatelj, da „drama, čeprav zgo-
dovinska, ni in ne more biti kroničen zgodopis, marveč je slovstvena tvorba, ki skuša podoživeti tisti težki čas in tiste ljudi ob trenju takratnih svetovnih in krajevnih političnih silnic. Zato je tudi uokvirjena med vzhodni politični pol (Bizanc) in zapadni politični pol (frankovsko-germanski svet), med katerima zavzema važno vlogo nevarni obrski imperij, s katerim se spopade njegov dotedanji zaveznik oziroma suženj — slovanski živelj, ki si prav spričo te borbe, odnosno zaradi svoje osamosvojitve naprti novega sovražnika — Franke z njihovimi zavezniki, na drugi strani si pa s svojim junaškim odporom nasproti obrskemu imperiju pridobi zaveznika v Bizantincih."
Seveda je Slovane avtor spet preveč idealiziral, tako v dobroti, a tudi junaštvih. Sosedje navalijo nanje, a le-ti z lahkoto premagajo vsakršnega sovražnika. To pa je vendarle nekoliko preveč preprosto in enostavno. Drugače je drama nekakšna monumentalna slika različnih slovanskih Junaštev" tistega časa. Nima pa kakega izrazitega glavnega junaka, čeprav bralec pričakuje, da bo Samo tista oseba, okrog katere se bo vse sukalo. A to, da Samo ni edina gibalna sila drame, je delu celo v korist in deluje sveže, dinamično, v nekem smislu celo moderno. Spominja na nekak dokumentarni simultanizem, na večploskovnost dogajanja v istem času. Drama je spet napisana v tekočih enajstercih in v uglajenem, a patetično starinskem in nekoliko pretiranem jeziku.
V Turnškovi monumentalni drami ZVEZDI NAŠEGA NEBA o svetih bratih Cirilu in Metodu nastopa kar enainosemdeset oseb, poleg teh pa še vojske številnih vladarjev. Bolj kot drama je to zelo obsežno delo mogočen spev, ki pa vendarle kljub vsej energiji, ki jo je pisatelj za ustvarjanje porabil, deluje precej pompozno, v nekem smislu votlo.
(Dalje prihodnjič)
PROF. DR. ANTON VVUTTE:
(25. nadaljevanje)
Kraji in pokrajine potovanja lanskih maturantov po Jugoslaviji (2.dei)
Danes je Ljubljana sedež številnih kulturnih ustanov in organizacij z Akademijo znanosti in umetnosti na čelu, ki je objavila od leta 1937 dalje že veliko znanstvenih del. Univerza je začela delovati že leta 1919. Leta 1963 je štela osem fakultet, leta 1974 pa je bilo fakultet in visokih šol skupaj dvajset. Po drugi svetovni vojni so zgradili moderno študentovsko naselje. Z univerzo povezana je tudi Narodna in univerzitetna knjižnica ter druge knjižnice. Nadalje razni zavodi in inštituti kot na primer Znanstveni inštitut. Prav tako muzej kakor Narodni muzej, ki hrani med drugim najdbe iz Ljubljanskega barja. Poleg tega še Etnografski muzej, Pri-rodopisni muzej in Muzej narodne osvoboditve Slovenije, ki je posebno pomemben in zanimiv. Velikega pomena je Državni arhiv, ker hrani zgodovinske dokumente. Glavni gledališči sta Drama in Opera. Poleti prireja Ljubljanski festival igre v Križankah. Ljubljana je tudi sedež Narodne galerije, Slovenske filharmonije in številnih knjižnih založb. Ljubljana je dala veliko pomembnih kulturnih delavcev od prvih učiteljev v protestantskih šolah do sedanjih znanstvenikov, umetnikov in javnih delavcev. V Ljubljani so tudi Botanični vrt, Živalski vrt in Astronomski obser-vatorji s potresno opazovalnico.
Predvsem je Ljubljana politični in upravni center Slovenije. Že v stari Jugoslaviji je bila politično središče Slovenije. Med zasedbo v drugi svetovni vojni je bila izhodišče organizacije narodnega odpora, ustanovili so Osvobodilno fronto in organizirali glavno poveljstvo slovenskih osvobodilnih čet. Po drugi svetovni vojni je končno postala pravo politično in upravno središče Slovenije. Odslej je sedež najvišjih političnih organov: Skupščine socialistične republike Slovenije, izvršnega sveta, ustavnega in vrhovnega sodišča. Že leta 1963 je bila Ljubljana razdeljena na pet občin.
Ljubljana je tudi mesto kulturnozgodovinskih znamenitosti, ki jo napravijo posebno privlačno. K njim spada predvsem grad, 77 metrov visoko na Grajskem hribu. Na njegovem mestu je stala že v ilirski in rimski dobi utrdba, grad pa so pozidali v srednjem veku. Sedanja stavba je bila zgrajena po potresu leta 1511, stolp pa leta 1848. Za časa avstrijske vlade sta bila v gradu vojašnica in zapor. Po drugi svetovni vojni pa koristi turističnim namenom. S stolpa sega razgled do Alp, kraških planot, Posavskega in Dolenjskega hribovja. Leta 1961 je bilo na stolpu 58.000 obiskovalcev. Danes vozi na grad vzpenjača. Prejšnja stanovanja v gradu so preuredili v muzejske prostore. Zgodovinsko najstarejši del Ljubljane pa je ostanek južnega obzidja rimske Emone za stavbo Srednje tehnične šole.
Ogleda vrednih je tudi več, po večini baročnih cerkva iz prejšnjih stoletij, pri katerih so italijanski umetniki bistveno prispevali. Stolnica je bila zgrajena v prvih letih 18. stoletja v baročnem slogu na mestu prejšnje gotsko predelane romanske cerkve. Ker sta bili obe posvečeni Svetemu Miklavžu, iz tega lahko sklepamo na ribiški in brodarski pomen nekdanje Ljubljane. Nadalje frančiškanska cerkev iz 17. stoletja s fasado s stopniščem, nunska cerkev z veličastnim pročeljem ob Trgu revolucije, iz prve polovice 18. stoletja, šentjakobska cerkev iz začetka 17. stoletja in najstarejša od vseh cerkva, šentpetrska cerkev iz 18. stoletja ter križanke iz začetka 18. stoletja z nekdanjim samostanom viteškega reda in druge. V okras mesta so tudi razne druge javne stavbe kot na primer Rotovž (mestna hiša) z arkadnim dvoriščem ob začetku Mestnega trga iz leta 1484, prenovljen je bil leta 1718. Pred njim stoji ena najlepših umetnin Ljubljane, poznobaročni vodnjak kranjskih rek z vitkim obeliskom iz leta 1751,
delo italijanskega kiparja France-sca Robbeja, ki je bil najpomembnejši oblikovalec baročne Ljubljane. Vodnjak predstavlja kranjske reke Savo, Krko in Ljubljanico in s tem tudi tri kranjske pokrajine Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Nekoliko dalje stoji škofijski dvorec z lepim arkadnim dvoriščem iz konca 18. stoletja. V veži na steni opozarja spominska plošča na to, da je bil leta 1797 Napoleon v dvorcu. Nekdanja palača grofov Auerspergov ob Trgu francoske revolucije je iz 16. stoletja. Palača Akademije znanosti in umetnosti pa je bila nekoč sedež dežel-
nih stanov. K pomembnim stavbam spada tudi nekdanji Deželni dvorec iz prvih let 20. stoletja, na istem trgu, na katerem stoji sedaj univerza. Tudi od novejših stavb, zgrajenih po zadnjem večjem ljubljanskem potresu leta 1895, je več zanimivih kot na primer Kresija,
palača Izvršnega sveta, hotela Union in Slon, Nebotičnik, Gradisa ali Kozolec in več velikih blokov ter stolpnic v Šiški, v Savskem naselju in ob Streliški ulici.
Sorazmerno veliko je spomenikov, ki krasijo Ljubljano kot Prešernov spomenik. Nadalje spomeniki pesnikov Valentina Vodnika, Gregorčiča in Aškerca, Janeza Valvasorja, Primoža Trubarja in Miklošiča ter drugi. Precej je spomenikov tudi iz narodnoosvobodilne vojne kot grobnica narodnih herojev, Kidričev spomenik, spomenik Toneta Tomšiča, spomenik ilegalca, talcev, padlih borcev in drugi.
Zaradi teh kulturnozgodovinskih znamenitosti, lepih modernih stavb, okusne ljubljanske kuhinje z dobrimi vini in balkanskimi Specialitetami ter kot glavno mesto Socialistične republike Slovenije je Ljubljana privlačna za turiste, tuje in domače. Za inozemce je
Ljubljana povečini prehodni turistični kraj zaradi ugodnega prometnega položaja med Alpskim svetom, Podonavjem, Jadranom in Balkanom. Zato vozi skozi Ljubljano posebno v poletni sezoni več mednarodnih vlakov po progah: Amsterdam—Salzburg—Beljak
—Ljubljana—Beograd, Dunaj—Gradec—Maribor—Ljubljana in Ljubljana—-Trst—Milan—Rim. Poleg tega vodijo ceste čez vse tri karavanške prehode in preko Šentilja blizu štajerske meje preko Ljubljane k Jadranskemu morju in na Balkan ter iz Podonavja k Jadranu. Ljubljana omogoča tudi dostop k Jadranski cesti vzdolž vse jugoslovanske jadranske obale. Skozi Ljubljano peljeta in se križata tam tudi zvezni cesti štev. 1 (Korenski prelaz—Beograd—Dimitrovgrad) in cesta številka 10 (Šentilj pri štajerski meji—Sežana blizu italijanske meje pred Trstom). Teh dveh cest se poslužujejo tudi številni domači turisti iz ostale Slovenije in Jugoslavije, ki potujejo skozi Ljubljano v Alpe, na Kras, na morje ali na jug. Domačim turistom koristijo tudi potovalne agencije v Ljubljani, ki prirejajo skupinske izlete po domovini in potovanja po drugih deželah. Jugoslovanska pomorska agencija posreduje pomorske, Jugoslovanski aerotransport (JAT) in Adria-aviopromet pa letalske zveze. Turistom so na razpolago v Ljubljani kot prenočišče hoteli Slon, Union, Turist, Bellevue, Dom JLA in trinajstnadstropni hotel Lev. Leta 1961 je prenočilo v Ljubljani
136.000	oseb, plačanih prenočitev pa je bilo 215.000, od teh 75.000 inozemcev. Po teh številkah je bila Ljubljana četrto turistično mesto v Sloveniji za Portorožom, Rogaško Slatino in Bledom.
Pokrajina ob Krki
Od Ljubljanskega barja dalje pelje skoraj ravna moderna cesta v Zagreb ob vznožju Posavskega hribovja. Proti zahodu sega pogled do kraških planot, proti jugu do Gorjancev. Vmes se razprostira prijazno gričevje, pokrito z gozdovi, polji in travniki, na prehodu predalpskega hribovja v dinarske planote. Ta nižji svet ob gornji Krki, med Ljubljanskim barjem in Novim mestom, se razlikuje od Ljubljanske kotline tudi po nastanku in zgradbi. Ni tako zaostajal pri nekdanjem dviganju kakor kotline, marveč je bil dvignjen le nekoliko manj od Posavskega hribovja in kraških planot. Njegovo skalnato ospodje, ki je že del Dinarskega gorovja, je sestavljeno iz (Dalje na 7. strani)
Pogled s hotela „L e v“ na Ljubljano proti jugu. V ospredju vidimo Gosposvetsko cesto in za njo na levi strani „Metalko“, trgovsko hišo za stroje, železne in druge kovinske predmete, ki je obenem veleblagovnica. Na desni strani stoji nebotičnik. Med njima v ozadju se dviga Grajski hrib z gradom nad starim mestnim predelom Ljubljane.
>0000«
sseooeeeoooooeeeoeeooeoeooeeoooooaoeocitsooeoe 'TOSooooocKMceoeaoooooeofaOcascooaaeccoaooooeac
j---------------—	--------------V
JACK LONDON:	29
TRI SRCA
_________________________________________r
„Vozli pravijo," je izjavil slovesno, „da lahko človek mirno nadaljuje pot, čim pesek utihne. Doslej sem se strogo držal vsega, kar je tu napisano. Pojdiva torej dalje, da izpolniva še druga sveta navodila."
Krenila sta na pot. Kmalu sta onstran peščene poljane dohitela Torresa in Manchena. Ta čedna dvojica se je skrila v grmovje, pustila svečenika mimo in krenila takoj za njima.
Henry si je pa izbral bližnjico, da čimprej najde starega svečenika. Zato ni srečal niti svečenika s sinom niti Torresa in Manchena.
15
„Da, napak je bilo in dokaz moje slabosti, da sem ostal v Panami," je dejal Francis Leoncii, ko sta sedela pred vhodom v podzemno jamo in čakala Henryja.
„Kaj vam je res newyorška borza tako prirasla k srcu, da neprestano mislite na njo?" ga je dražila Leoncie.
Toda replika ni bila samo posledica koketiranja. Leoncie je hotela v prvi vrsti pridobiti na času. Strah jo je bilo ostati med štirimi očmi z mladeničem, ki se ga je bala ljubiti. pa ga je kljub temu ljubila.
Francis je postal nestrpen.
„Vajen sem govoriti brez ovinkov, Leoncie. To, kar mislim, povem vedno naravnost brez najmanjših ovinkov ..."
„Saj prav v tem se razlikujete od Špancev," je pripomnila, „ki mislimo, da je treba vsako puhlo misel zaviti v potok najlepših fraz."
Francis se pa ni dal motiti. Hotel je povedati Leoncii vse, kar mu je težilo srce, in zato je nadaljeval.
..Norčujete se iz mene, Leoncie, in radi bi me vodili za nos. Jaz govorim brez ovinkov to, kar mislim in čutim, kakor se spodobi moškemu. Vi pa zavijate in letate od enega vprašanja do drugega kakor vešča. Priznam, da je to v skladu z žensko naravo in logiko. Vendar mi pa delate krivico. Odkril sem vam svoje srce in vem, da me prav dobro razumete. Vi mi pa še do danes niste razodeli svojih čustev. Nasprotno, ves čas zavijate in koketirate, tako da vas res ne razumem. Tako imate prednost pred menoj, ker me lahko opazujete in analizirate moje duševno stanje, medtem ko jaz stojim pred večno uganko. Vi dobro veste, da vas ljubim. Saj sem vam odkrito povedal. A jaz? Kaj vem jaz o vas?"
Leoncie je zardevala in povešala oči. Sedela je molče, ker ni znala odgovoriti.
„Vidite, saj pravim," je nadaljeval Francis. „Vi mi nočete odgovoriti. Zdite se mi ta hip še lepši, še bolj zaželeni, kakor sicer — in vendar se norčujete iz mene. Niti z besedico mi nočete omeniti svojih čustev in namenov. Mar zato, ker ste ženska? Ali pa zato, ker ste Španka?"
čutila je, da so jo njegove besede zadele v živo. Ni se mogla več premagati. Sama ni prav vedela, kaj govori in počenja, ko je dvignila glavo, pogledala Francisu naravnost v oči in spregovorila mirno, kolikor je pač mogla:
„Lahko bi bila tudi anglosaške krvi, Angležinja ali Američanka ali karkoli hočete, pa bi govorila vedno odkrito in ne bi prikrivala nobenih misli."
Za hip je umolknila, premislila hladnokrvno to, kar je hotela reči, in nadaljevala:
„Pritožujete se, da ste mi odkrili svoje srce, jaz pa vam kljub temu nisem povedala, ali vas ljubim ali ne. Odgovoriti vam hočem na to vprašanje jasno in odkrito. Da, ljubim vas ..."
Odrinila je njegove roke, ki so se strastno iztegnile proti nji.
..Počakajte!" je vzkliknila. „Kdo je zdaj ženska — vi
ali jaz? V kom kipi zdaj španska kri? Nisem še končala. Ljubim vas. Ponosna sem na to, da vas ljubim. A to še ni vse. Vprašali ste me, kako in kaj je z mojimi čustvi. Povedala sem vam o svojih čustvih. Zdaj vam moram povedati še o svojih namenih. Poročiti se hočem s Henryjem."
Ta pretirana anglosaška odkritosrčnost je zaprla Francisu sapo.
„Za božjo voljo — kako to?" je bilo vse, kar je spravil iz sebe.
„Zato, ker ljubim Henryja,“ je odgovorila in mu gledala še vedno naravnost v oči.
„Toda — saj. .. saj ste vendar pravkar rekli, da ljubite mene," je dejal ves iz sebe.
„Da, tudi vas ljubim. Oba ljubim. Poštena ženska sem. vsaj imela sem se vedno za pošteno, dasi mi pamet govori, da ni mogoče ljubiti dveh naenkrat in biti poštena ženska. Toda to me ne vznemirja. Če sem pokvarjena, je kriva pač moja narava. Drugačna biti ne morem. Kri se ne da spremeniti v vodo."
Umolknila je in čakala odgovora, toda Francis še vedno ni mogel najti primernih besed, s katerimi bi izrazil svoje presenečenje.
„No, kdo je anglosaške krvi, vi ali jaz?" je vprašala smeje. Veselilo jo je, da so ga njene besede spravile v tako zadrego. ..Povedala sem vam brez zvijače in ovinkov, da vas ljubim in da se hočem kljub temu poročiti s Hen-ryjem.“
„Tega ne morete storiti!" je vzkliknil Francis. „Saj ni mogoče, da bi ljubili mene in vzeli Henryja!“
„Najbrž me niste dobro razumeli," je spregovorila zamišljeno. „Res se nameravam poročiti s Henryjem. Ljubim vas in ljubim Henryja. Vsa moja nesreča je v tem, da se ne morem poročiti z obema. Zakon ne dovoljuje tega. Torej moram postati žena enega izmed vaju. Nameravam se poročiti s Henryjem.“
„Zakaj, zakaj ste me pa prosili, naj ostanem v Panami?" je vprašal Francis.
„Zato, ker vas ljubim. Saj sem vam že povedala."
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 28, septembra: 07.05— 07.35 Duhovni nagovor. — Po vaši želji.
PONEDELJEK, 29. septembra: 13.45 —14.30 Celovški radijski dnevnik. — Za našo vas.
TOREK, 30. septembra: 09.30—10.00 Domače pesmi. — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik. — Šport. — Iz popotne torbe: Avstralija (2.).
SREDA, 1. oktobra: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik. — Popevke. — L. Detela: Dve obletnici.
ČETRTEK, 2. oktobra: 13.45—14.45 Celovški radijski dnevnik. — Družinski magazin.
PETEK, 3. oktobra: 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik. — Kar po domače.
SOBOTA, 4. oktobra: 09.45—10.30 Rubrika za jugoslovanske delavce, začasno zaposlene v Avstriji. — Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
IZ REGIONALNEGA PROGRAMA
Od nedelje do sobote: 6.45 Deželni obzornik (vsak dan razen nedelje) —
13.00	Deželni obzornik — 18.00 Deželni obzornik — 19.55 Deželna poročila.
TV ftVSTRIM
1. PROGRAM
NEDELJA, 28. 9.:
15.30	Obzorja — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z nami — 19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristjan v času —
19.30	Čas v sliki in kultura — 19.50 Šport — 20.15 Kraj dejanja: Umor na dopustu — 21.45 Impulzi — 22.45 Poročila.
PONEDELJEK, 29. 9.:
9.30	Šolski poskusi in šolske reforme — 10.00 TV v šoli — 10.30 Junaki revolverjev — 18.00 Raji živali — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport •— 20.00 Šport — 20.50 Ceste San Francisca — 21.40 Glasbena poročila — 22.15 Poročila.
TOREK, 30. 9.:
9.30	Elektronske reakcije — 10.00 TV v šoli — 10.30 Mariandl, ljubezenske zgodbice iz VVachaua — 18.00 Schongruberjevi — 18.25 Ml — 19.00
Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport — 20.00 Satirična paleta
—	20.15 Kaj sem? — 21.05 Trenutek resnice — 22.40 Poročila.
SREDA, 1. 10.:
9.30	Kmetijstvo danes — 10.00 TV v šoli — 10.30 Trenutek resnice — 17.00 Oba roparja — 17.30 Konny in njegovi prijatelji — 18.00 Naslednji, prosim! —
18.25	Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport — 21.00 Svet knjige — 21.35 VValtonsovi — 22.20 Poročila.
ČETRTEK, 2. 10.:
10.30	Organizacija obrata — 10.00 TV v šoli — 10.30 Oblaki so povsod —
18.00	Farma Follyfoot — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki, kultura, šport
—	20.00 Znanje aktualno — 21.00 Mladi učenjak — 22.30 Poročila.
PETEK, 3. 10.:
9.30	Umetniške tehnike — 10.00 TV v šoli — 10.30 Strnjen nastop v Laredu
—	18.00 Jetsonsovi — 18.25 Ml — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki —
19.30	Čas v sliki, kultura, šport ■— 20.00 RingstraBe na Dunaju in kaj je iz nje nastalo — 21.05 Konec gospe Cheneys
—	sleparska šaloigra — 22.35 Poročila.
SOBOTA, 4. 10.:
15.30	Koncertna ura — 17.00 Stav-bišče — 17.30 Lassie — 18.00 Heinz Conrads — 18.25 Kuhinja v televiziji — 18.50 ORF danes — 19.00 Avstrija v sliki z Južno Tirolsko — 19.30 Čas v sliki in kultura — 19.55 Šport — 20.15 Vse, le nobene sestre, šaloigra v štirih dejanjih — 21.50 Panoptikum — 22.10 Ogoljufan bivši kaznjenec se maščuje nad gangstersko organizacijo — 23.40 Poročila.
TV AVSTRIJA
2. PROGRAM
NEDELJA, 28. 9.:
14.30	Mednarodni tek — 16.35 Mariandl — 18.00 Howdy — 18.30 Sobna služba — 19.45 Enciklopedija — 20.15 Poznate melodijo? — 21.00 Akvafoniji
—	21.15 Schiller.
PONEDELJEK, 29. 9.:
17.55	Materija in prostor — 18.25 Angleščina — 19.00 Avstrijsko stoletje
—	20.00 Waltonsovi — 20.50 Vitez preroka — 22.15 Šport.
TOREK, 30. 9.:
17.55	Kmetijstvo danes — 19.00 Beg na Vzhod — 19.45 Karl Valentin, glasba v dvoje — 20.00 Plesni učitelj — 20.15 Čas ima veliko ur — 21.40 Šport.
SREDA, 1. 10.:
18.25	Francoščina — 19.00 Svetovni dan glasbe: Koncert dunajskih filharmonikov — 20.00 Oblaki so povsod — 22.10 Šport.
ČETRTEK, 2. 10.:
17.55	Umetniške tehnike — 18.25 Ruščina — 19.00 Živali v nevarnosti — 19.45 Vse poti vodijo v Atene — 20.00 Ljudje na renču Shilu — 21.35 Šport — 21.40 Trailer.
PETEK, 3. 10.:
17.55	Šolski poskusi in šolske refor-
(Nadaljevanje s 6. strani)
mlajšega in mehkejšega apnenca kot Alpe, da so ga reke, ki so tekle nekoč po površju, preoblikovale v gričevje.
Ta apnenec je tudi bolj propusten in popije deževnico, ki se od-taka zato pod zemljo že dolga tisočletja. Zato je značilno za pokrajino ob gornji Krki, da je brez potokov. To požiranje vode se pričenja že v Grosupeljski kotlini ob jugovzhodnem robu Ljubljanskega barja. Nekoč jo je odmakala rekica Raščica v Ljubljansko barje. Danes pa ponikuje pred Šmarjem in njena nekdanja struga se je od tam dalje spremenila v suho dolino brez reke. Zemlja požira tudi njene pritoke. Njihova voda teče pod zemljo dalje v smeri proti reki Krki in se prikaže le kratko na površju z imenom Šica in zopet zginja v jame. Nekaj kilometrov bolj jugovzhodno pa priteče iz Krške jame kot del Krke, ki je podzemeljski odtok obsežnega ozemlja. Proti jugovzhodu se Grosupeljska kotlina podaljšuje v Radensko polje. To je majhno kraško polje s ponikalnicami, periodičnimi poplavami in apnenčastim obodom, v katerega so se zajedle vrtače, brezni in jame. Vzhodno od nje je v planoto vglobljena kraška uvala, imenovana Luški dol z vasico Luče, kjer se samo ob deževju pojavlja vmesni tok med Šico in Krko. Zahodno od Radenskega polja pa je na apnenčasti planoti Taborska jama z mogočnimi kapniškimi tvorbami. Prej je bila dostopna le skozi luknjo v stropu, skozi katero so se spuščali vanjo. Po drugi svetovni vojni so napravili vanjo predor iz sosednje
me — 18.25 Nemščina (25) — 19.00 Indijanci prihajajo — 19.45 Karl Valentin — 20.00 Vesoljska ladja Enterprise
—	21.40 Šport — 21.45 Vodja: Smrt na kredit.
SOBOTA, 4. 10.:
16.25	Pomoč, zdravnik prihaja! ■—
18.00	Brez nagobčnika — 19.00 Otroci iz Palerma — 19.45 Iskanje zadnjih divjih živali Evrope — 20.00 Galerija
—	20.15 Gustav Klint — 21.15 Prisrčna Dogsonova pisma — 22.10 Vprašanja kristjana.
jame Ledenice, v kateri se dela led.
Tudi reka Temenica vzhodno od Krke dvakrat ponikne in teče pod zemljo dalje ter prihaja tretjič na dan pod imenom Prečna. Severozahodno od tega njenega zadnjega izvira je sredi gozdnate planote majhno kraško polje Globodol z rupami in vrtačami, v katerih se ob deževju prikaže talna voda. Vse to imenujemo kraške pojave, ki pa so v Suhi Krajini severozahodno od Novega mesta najbolj izoblikovani. Tam na površini sploh ni več nobenih tekočih voda. Na površju te kraške planote pa je obilo vrtač in uval, ki so se zajedle v propustno skalnato ospodje. Vsepovsod gleda izpod drna gola skala na vmesnih planjavah, ki so pokrite tudi z grmičevjem in gozdom. To je že popolni kras manjših oblik.
Od Novega mesta proti vzhodu pa ima pokrajina ob Krki obliko kotline. Na jugu jo obdajajo Gorjanci, na severu Posavsko hribovje in Ajdovska gora ter na zahodu Kočevski Rog. Nastala je, ker je tam poputil pritisk in je zemeljska površina zaostajala, ko se je dvigala okolica, izdajajo jo sveže prelomnice ob robovih s toplimi izviri in pogosti potresi.
Gorjanci so dolgo enolično pogorje, ki loči Krško kotlino od Karlovške kotline. Sestavljeni so iz apnenca in razjedeni s kraškimi vrtačami in brezni. Nad planotastimi gornjimi deli se dviga najvišji vrh komaj 1181 metrov nad morjem. Kljub temu sega razgled do Triglava in Nanosa, v Belo krajino in daleč na Hrvatsko. Po njegovem slemenu poteka meja med Slovenijo
in Hrvatsko. Pokrit je z obsežnimi bukovimi gozdovi. Gorjanci so eden najlepših nizkogorskih predelov Slovenije in pisatelj Janez Trdina jih je ovekovečil v svojih »Bajkah in povestih o Gorjancih". Nekoč so nudili varno zavetje prebivalcem pred Turki. Bili so tudi obramba proti Uskokom, beguncem s turškega ozemlja ali od turške meje, in grad Prežek pod Gorjanci je služil tej obrambi. Na Krvavem kamnu so menda odsekali prste Uskokom, ki so silili na Dolenjsko in so bili najbolj napadalni sovražnik. V narodnoosvobodilni vojni pa so skrivali njihovi gozdovi partizansko bolnišnico.
V gospodarstvu pokrajine ob Krki še prevladuje kmetijstvo. Na prisojnih pobočjih, predvsem ob porečju Temenice in dolnje Krke, so vinogradi, ki dajo dolenjski cviček. Omogočajo jih topla poletja in vplivi omiljenega celinskega podnebja iz vzhoda. V številnih večjih ali manjših krajih deluje že po en industrijski obrat ali več. Središče industrije pa je v Novem mestu. Gospodarski položaj sta zboljšala nova cesta iz Ljubljane v Zagreb, po kateri je celo področje bolje povezano z zunanjim svetom, in Novo mesto, ki se vedno bolj uveljavlja kot središče pokrajine.
(Dalje prihodnjič)
Lov na srnjaka
Nekega jesenskega jutra sem šel z očkom na lov.
Z glavne ulice sva zavila na stransko cesto, kmalu nato pa na stezo, ki je vodila skozi gozd. Tu pa tam se je oglasila šoja, ptički pa so obletavali gozdno jaso. Očka mi je dejal, da je dobro, če bi si ogledala jaso.
S tihimi koraki sva stopila za grm. Očka je opazil na jasi dve srni in srnjaka. Srnjak je nenadoma postal pozoren, veter mu je prinesel na nos vonj po človeku. V trenutku, ko je srnjak premišljeval kaj je, si je veter izbral drugo smer. Ko je poteklo nekaj minut, je srnjak zopet dvignil glavo in si ogledoval okolico, toda bilo je prepozno, puška je počila.
Srni sta se dvignili in jo ubrali naravnost v gozd, srnjak pa se je mrtev zgrudil na rosna tla.
Kraji in pokrajine potovanja...
ooeceoeeoooecaooaeoeeoocooooooeeecooooccooooeaooooooooaoeooooooooooooooaooe
„Če boste tako nadaljevali, se utegne pripetiti, da zblaznim," je vzkliknil Francis.
„Jaz sem že večkrat mislila, da zblaznim od te razklanosti," je dejala Leoncie. „Če mislite, da mi je lahko igrati vlogo flegmatične anglosaške ženske, se temeljito motite. Noben moški anglosaške krvi, niti vi sami, ki vas tako strastno ljubim, me ne more prezirati, zato ker ne morem skrivati svoje dvojne ljubezni. Mislim, da se mi ni treba sramovati, če vam povem odkrito. Če je moja iskrenost anglosaška lastnost, jo sprejmite tako, kakšna je. Pa tudi če je to lastnost Španke in ženske, jo sprejmite z enakim razumevanjem, saj sem Španka, ženska in hči Enrica Solana.
Zato pa ne gestikuliram z rokami, kadar govorim," je dejala smeje, da zapolni vrzel, ki je nastala v pogovoru.
Komaj pa je Francis odprl usta, da govori, mu je namignila, naj molči. V grmovju ob vznožju gore je nekaj za-šumelo. Začula sta korake. Nekdo se je previdno bližal.
„Čujte!“ je zašepetala naglo in ga prijela za roko, kakor da ga hoče nečesa prositi. »Zadnjič v življenju hočem biti anglosaške krvi in vam povedati nekaj, kar čuti moje srce. Pozneje bom zopet norčava in razposajena Španka, kakor ste me nedavno opisali. Čujte! Ljubim Henryja, to je resnica. Toda vas ljubim še bolj, neprimerno bolj. Poročim se s Henryjem zato, ker ga ljubim in ker sem zaročena z njim. Toda vas bom ljubila vedno bolj, kakor njega."
Preden je Francis mogel odgovoriti, sta stopila iz grmovja stari svečenik plemena Maya in njegov sin — peon. Svečenik Leoncie in Francisa menda sploh ni opazil. Pokleknil je in vzkliknil po špansko:
»Prvič v življenju vidijo moje oči Chiine oči!“
Njegovi drhteči prsti so hitro prebirali svete vozle. Starec je začel moliti v svojem jeziku. Molil je takole:
»O, nesmrtna Chia, velika soproga božanskega Hzatzla, ki je ustvaril ves svet iz nič! O, nesmrtna soproga Hzatz-lova, mati vsakega zrna, boginja ljubezni in plodnega semena, boginja dežja in plodonosnih sončnih žarkov,
rednica vseh zrn, korenin plodov, ki hranijo človeški rod! O, slavna Chia, katere usta neprestano govore Hzatzlu na uho: jaz, tvoj ponižni svečenik, se obračam k tebi s prošnjo. Bodi mi naklonjena in usmili se svojega služabnika! Vrzi iz svojih ust zlati ključ, da odprem z njim Hzatzlovo uho. Dovoli svojemu zvestemu služabniku priti do Hzatz-lovega zaklada... Ne zase, o boginja, temveč za svojega sina, čigar življenje je rešil beli yanki, te prosim te milosti. Maya, tvoja deca, izumira. Njim tvoj zaklad ni več potreben. Jaz sem tvoj zadnji svečenik. Z menoj leže v grob vse, kar vedo ljudje o tebi in o tvojem velikem soprogu, čigar ime izrekam molče, tako da se dotaknem samo s čelom kamna. Usliši me, o Chia, usliši me! Glej, s čelom se dotikam kamna pri tvojih nogah!"
Pet minut je ležal starec na trebuhu pred boginjo. Ves se je tresel, kakor da je božjasten. Leoncie in Francis sta ga radovedno gledala. Njegova pobožnost in globoko prepričanje, da res govori z boginjo, je vplivalo celo na mladega Morgana, ki mu je bila sicer vera deveta briga.
Ne da bi čakal Henryja, se je Francis vrnil v podzemno jamo. Skupaj z Leoncie sta šla naprej in kazala staremu svečeniku pot. Starec je šel za njima in neprestano prebiral svete vozle. Poen je ostal zunaj na straži pri vhodu v podzemlje. Ko so dospeli na hodnik, kjer so v dolgih vrstah stale mumije, se je svečenik naenkrat ustavil. Ni mu bilo toliko do mrličev, kolikor do svetih vozlov.
„0 mumijah govore tudi vozli,” je izjavil in odvil od štrene zavozlano nit.
»Ti ljudje so bili hudobni razbojniki. Zato jih je usoda postavila v to jamo, da do sodnega dne stražijo sveto skrivnost plemena Maya.“
Francis je hitro odpeljal starca čez kup kosti, ki jih je pustil tu svečenikov oče, ter ga potegnil s seboj v manjšo dvorano, kjer je starec pred obema kipoma padel na kolena in začel pobožno moliti. Nato je znova začel brskati po svoji štreni in prebirati svete vozle. Naposled je spregovoril najprej v jeziku plemena Maya, potem pa, ko ga je
Francis opozoril, da ne razume njegovih besed, je ponovil za silo v španščini:
»Iz Chiinih ust v Hzatzlovo uho. Tako je zapisano v svetih vozlih.”
Francis je poslušal skrivnostno vest, nato je pogledal v temno odprtino Chiinih ust in z lovskim nožem udaril po ključavnici v ogromnem Hzatzlovem ušesu. Naposled je z ročajem svojega noža potrkal po kamnu in izjavil, da je kip znotraj votel. Nato si je od vseh strani ogledal Chiin kip. Tudi po njem je trkal z nožem, da dokaže, da sta oba kipa votla. Medtem je starec zamrmral:
»Chiine noge počivajo na nečem, kar ni nič.”
Francis je preslišal starčeve besede, zato mu je velel, naj jih ponovi, da se prepriča, koliko resnice je v skrivnostni trditvi.
»Njene noge so sicer zelo velike,” se je zasmejala Leoncie, »vendar pa počivajo na trdnih kamnitih tleh, ne pa na nečem, kar ni nič.”
Francis je sunil s pestjo Chiin kip in ugotovil, da ga je zelo lahko premakniti. Zgrabil ga je z obema rokama in napel vse sile, da ga premakne. In res se je kip začel premikati.
»Kdor je močan in pogumen, lahko prisili Chio, da začne hoditi,” je prebral starec. »Toda naslednji trije vozli pravijo: Varuj se! Varuj se! Varuj se!"
»No, meni se pa zdi, da me ta ,nič‘ ne ugrizne, pa naj bo že kakršenkoli,” se je nasmehnil Francis in pustil kip, ki se je bil premaknil že za nekaj čevljev.
»Takole, vidiš, stara koklja, le stoj malo tu ali pa sedi, če si trudna in če te bole noge. Saj ni čudno, če te bole. Dolga stoletja si stala na nečem, kar ni nič.”
Naenkrat je Leoncie prestrašeno vzkliknila in Francis se je instinktivno ozrl na tisti del tal, s katerega je pravkar premaknil ogromne Chiine noge. Ko se je obrnjen h kipu vznak umaknil od njega, je malo manjkalo, da ni padel v globoko razpoko, ki je bila skrita pod Chiinimi nogami. Bila je okrogla razpoka v premeru celega yarda.
(Dalje prihodnjič)
OD 27. SEPTEMBRA DO 5. OKTOBRA:
Graški velesejem: Zrcalo uspešnega razvoja
CELOVEC — Graški velesejem, pa najsi bo to spomladanski kot jesenski, je že desetletja kraj, kjer se uresničujejo trgovski zaključki, pa tudi izmenjava dela, znanstvenih in tehnoloških dosežkov ter zbliževanja krajev sveta, da bi pospešili medsebojno sodelovanje. Velesejem nasploh predstavlja enega izmed dokazov uspešnega razvoja gospodarskih odnosov z vsemi deželami sveta.
Pred kratkim je direktor Graškega sejma Josef Stofler seznanil koroške novinarje s programom letošnje jesenske gospodarske razstave, ki jo bo odprl v soboto, 27. septembra, ob 10. uri, dopoldne sam trgovinski minister dr. Staribacher. Jesenski Graški velesejem je letos pod izredno srečno zvezdo, saj je celotno razstavišče popolnoma razprodano, kar vliva vodstvu polno optimizma v uspeh predstoječe velike gospodarske razstave. Na sejmu bo sodelovalo 2056 podjetij iz 38 držav, med njimi tudi 75 iz Jugoslavije.
Z otvoritvijo Graškega jesenskega velesejma imamo ponovno priložnost seznaniti se s celotno avstrijsko proizvodnjo in njenimi možnostmi izvoza, kot tudi z najnovejšimi dosežki svetovne industrije. Ta gospodarska razstava je branž-na in ne strokovna. Smisel sejma je informirati prodajalca in kupca.
Medtem ko je glavni poudarek pomladanskega sejma na jeklu in železu, je na jesenskem glavno težišče „gradbena razstava". Tokrat je pomen našega gradbenega sejma še večji, ker je to edina razstava v srednjeevropskem prostoru, potem ko je ni bilo niti v Baslu, niti v Munchnu in tudi ne na Dunaju. Na gradbenem sejmu, ki ima že desetletno tradicijo, bo bogata izbira gradbenih strojev, orodja in opreme, ki ustrezajo najnovejšemu tehničnemu razvoju.
Nadaljnji poudarek Graškega sejma bo tudi „kmetijska razstava" in „razstava poljedelskih strojev". Ker je Avstrija turistična dežela prvega reda, bodo na sejmu pokazali razstavo „gastro-model“, to je celotno potrebo turističnega go-
• NOGOMET
DHOLICA — SAK 1:4 (0:0)
Slovenski atletski klub je prejšnjo nedeljo igral v Dholicah z istoimenskim klubom in slavil prepričljivo zmago. Tekma je bila lepa in brez grobosti. Ker je v moštvu spet nastopil Hanzi Wieser, je bila igra že boljša.
V prvem delu tekme se je enajsterica iz Dholic še nekako upirala slovenskim nogometašom, po odmoru pa so naši strli odpor nasprotnika in mu napolnili mrežo kar s štirimi zadetki.
Gole so dali: Flori Lipuš, Folti in Peter VValdhauser ter Ferra.
S kom bo igral SAK prihodnjič, boste lahko brali v petek v koroških dnevnikih.
Navijači, pridite v obilnem številu!
TRDNJA VAS — SELE 1:0 (0:0)
Moštvu iz Trdnje vasi, ki je pred tednom dni premagalo SAK z 1:0, se je tokrat posrečilo zlomiti tudi drugo slovensko moštvo z istim rezultatom. Selški nogometaši, ki so se napram zadnji igri proti Galiciji vidno zboljšali, tokrat svoje premoči niso mogli spremeniti v gole. Krivdo je treba pripisati predvsem napadalcem, ki so zapravili vse priložnosti, ki so se jim nudile. Popolnoma drugače se je pri tem obnašal nasprotnik, ki je hladno izrabil edino priložnost, ki mu jo je nudila za trenutek nezbrana selska obramba.
Igra je bila napeta, tudi ostra, a pri vsem tem fair. Selanom je primanjkovalo le nekoliko sreče, ki jo pač vsak potrebuje za zmago. Upamo, da bo šlo odslej navzgor.
Naslednjo tekmo igrajo Selani na domačem igrišču proti moštvu iz Dholic (Techelsberg) v nedeljo, 28. septembra, ob 15. uri. Vsi prijatelji nogometa ste prisrčno vabljeni!
DOBER START AVSTRIJSKIH
IN JUGOSLOVANSKIH KLUBOV
CELOVEC. — Prvi jesenski termin v prvem kolu novih evropskih nogometnih pokalov je prinesel rekordno število tekem. Tako preseneča, da je prišlo do nekaterih nepričakovanih rezultatov.
spodarstva, na kateri bo razstavljena vsa oprema od kleti pa tja do podstrešja, s posebnim poudarkom na jutrišnjo kuhinjo. Nezmanjšana bo razstava strojev za obdelovanje jekla in lesa.
Vodstvo Graškega velesejma se je letos odločilo, da bo posvetilo več pozornosti obiskovalcem, mišljene so tu poklicne interesne skupine, ki bi jih vodile po razstavišču izučene osebe in jih temeljito informirale o razstavljenih eksponatih. Vsak dan bo na vrsti druga poklicna skupina, tako bo npr. v ponedeljek „dan novinarjev", v torek „dan gostincev", v sredo „dan gradbincev", v četrtek „dan vajencev", v petek „dan mizarjev". Tudi župani občin bodo imeli svoj dan, in sicer v torek.
Na Graškem jesenskem velesejmu bo tudi „razstava pisarniške tehnike", dalje „razstava narodov", kjer bo 22 dežel zastopanih s svojimi kolektivnimi razstavami. Tako bo imela Jugoslavija v torek, 30. 9., svoj razstavni dan. Zelo privlačna bo za obiskovalce „razstava pohištva" in „razstava Haflingerjevih
Štartali so tudi štirje avstrijski klubi: VVacker Innsbruck, Sturm, VOEST in Rapid ter štirje jugoslovanski klubi: Hajduk, Borac, Crvena zvezda in Vojvodina.
Za senzacijo je poskrbel v Monchen-gladbachu Innsbruck, ki je igral z najboljšo nemško enajsterico neodločeno 1:1 in ima v povratni tekmi možnosti, da se uvrsti v 2. kolo.
Ostala avstrijska moštva so igrala doma: Sturm s Slavijo iz Sofije 3:1, Vašašom iz Budimpešte 2:0 in Rapid VOEST Linz z madžarskim moštvom s turškim klubom Galatasaray 1:0.
Od jugoslovanskih zastopnikov sta igrala dva na tujem in dosegla popoln uspeh (zlasti je dragocena zmaga Cr-vene zvezde nad romunskim moštvom Universitate 3:1), Hajduk je odpravil Floriano iz Malte s 5:0, Borac iz Banja Luke Rumelingen z 9:0, neodločen rezultat pa je dosegla Vojvodina z atenskim klubom AEK 0:0.
Povratne tekme bodo 1. oktobra. Vsem moštvom tako avstrijskim kot jugoslovanskim bomo držali figo, da bi uspeli priti v 2. kolo.
ŠVED! CENIJO VZDRŽLJIVOST
Če razpišejo na Švedskem tekmovanje v smučarskem teku na 86 km (tek Vaša), v kolesarjenju okrog prostranega jezera Vaettern ali v športnem ori-entiranju, ki traja pet dni, morajo število nastopajočih omejiti na 10.000. To je najvišje število udeležencev, ki še omogoča regularno izvedbo prireditve.
O švedskih športnikih bi lahko zapisali, da dajo veliko na znano geslo „tekači živijo dlje". Množicam, ki obiskujejo trimske centre ne gre predvsem za mišično moč in tudi ne za tehnično zahtevne športe, temveč za vzdržljivost. Tako trenirajo, da postanejo odporni proti utrujenosti. Seveda jim gre tudi za zdravo srce, zdravo ožilje in vitkost. „Bolje je biti vitek, kakor debel", je zapisano v knjigi o pomenu pravilne hrane in zadostnega gibanja, ki so jo izdali skupno z državnimi ustanovami za zdravje, socialno politiko in prosti čas. Skupno se bojujejo tudi proti kajenju, pitju alkoholnih pijač in mamilom.
plemenskih žrebet". Potem je tu še ..razstava opreme za kampiranje" v prostem času. Nič manj zanimiva pa bo „modna razstava".
Še beseda o avstrijsko-jugoslo-vanskih gospodarskih odnosih.
Graško gospodarsko razstavišče gleda lahko s ponosom na 25-letni obstoj gospodarskih odnosov z Jugoslavijo, ki so se tekom časa močno okrepili. Sprva so bili omejeni le na Slovenijo in Hrvaško, zadnja leta pa so se jima pridružile še Bosna in Hercegovina ter Srbija.
Trenutno so gospodarski odnosi
Minuli teden se je začelo na sedežu Združenih narodov redno, letos že trideseto zasedanje glavne skupščine OZN. Na prvi slovesni seji so za predsednika letošnjega zasedanja izvolili luksemburškega ministrskega predsednika Gastona Thorna, ter v svetovno organizacijo sprejeli tri nove člane: Mozambik, Kapverdske otoke in otočje Sao Tome in Principe.
Redno zasedanje se je začelo odvijati v ozračju, ki ga je ustvarilo pravkar končano sedmo posebno zasedanje o razvoju in mednarodnem gospodarskem sodelovanju. Kljub temu, da je znova pokazalo razlike med razvitimi in deželami v razvoju glede nekaterih bistvenih vprašanj spremembe sedanjih gospodarskih odnosov na svetu, pa je vendarle odprlo vrata za nadaljnje odkrite pogovore. Soglasno so na primer sprejeli vrsto
Zdravje je vselej na prvem mestu. Značilen je tudi tale stavek v strokovni literaturi, namenjen ljudskemu športu:
„Bolje je mirovati kakor doživljati preveč stresa." Potemtakem: mera v vsem, kakor v hrani, tako tudi v športu.
JUGOSLOVANSKI ALPINISTI NA
MAKALUJU
KATMANDU. — Kakor poroča agencija AP, je skupina jugoslovanskih alpinistov, ki ima v načrtu vzpon na Makalu v Himalaji, postavila drugi višinski tabor na višini 6200 m.
Po sporočilih vodje odprave Aleša Kunaverja, Planinski zvezi Slovenije in po načrtih odprave, so prvi tabor postavili na višini okoli 6000 m. Odprava je imela med pristopnim maršem dokaj suho vreme, veliko bolj kot leta 1972. Med maršem so spali kar pod veliko šotorsko ponjavo. Nosači so povprečno nosili le po 3 ure in pol, kar je precej prispevalo k dobremu razpoloženju. Odpravo je utrujala le precejšnja vročina, tako da so se pogosto hladili s kopanjem v reki.
MADŽARSKA — AVSTRIJA 2:1 (2:1)
Z nepopisno nestrpnostjo so avstrijski ljubitelji nogometa pričakovali povratne tekme med enajstericama Madžarske in Avstrije. Potem ko so Madžari na Dunaju igrali 0:0, so v sredo pred 32.000 gledalci na domačem igrišču v Budimpešti precej srečno slavili zmago nad našo reprezentanco. Rdeče-belo-rdeča enajsterica je zadovoljila le v prvem polčasu. In prav tedaj so naši prejeli dva gola, po hudi napaki obrambe. Nasprotni igralci so znali z izvrstnima kriloma (zlasti desno) hudo ogrožati avstrijsko obrambo.
Avstrijci so bili po odmoru skoraj ves čas podrejeno moštvo, šele proti koncu igre so se znašli. In res, v 88. minuti se je ponudila VVelzlu 100-od-stotna priložnost, potem ko mu je Jara s krila sijajno podal. Welzl se je znašel sam pred madžarskim vratarjem, njegov udarec pa je zletel visoko čez vrata.
Prevelika je bila želja in zahteva ljubiteljev nogometa na naše nogometaše, da bi morali zmagati. In ravno pod takim psihološkimi okoliščinami so odpovedali. Sanje o zmagi so se razblinile kot milni mehurčki, ki jih pihneš v zrak in se razpočijo v nič.	B. L.
med obema državama obremenjeni, katerih vzroki so deloma v gospodarstvu samem, pa tudi v politični situaciji manjšinskih vprašanj zadnjih let. Jugoslovanska zunanjetrgovinska bilanca je imela preteklo leto napram naši državi precejšen deficit. Toda kljub tej ne ravno rožnati situaciji, ne smemo biti pesimisti, ker so na gospodarskem področju dane še široke možnosti nadaljnje razširitve obojestranskih gospodarskih odnosov, tako v izmenjavi blaga kot v produkcijski kooperaciji.	B. L.
praktičnih ukrepov za izboljšanje položaja dežel v razvoju, zataknilo pa se je na treh pomembnih področjih: trgovinskem, finančnem in vprašanju reforme mednarodnega denarnega sistema.
Razvite države, predvsem Združene države Amerike, Japonska in del Evropske gospodarske skupnosti še vedno nočejo pristati — med njimi tudi Italija — na izpolnjevanje obveze, ki so jo sprejele že pred leti, da bodo za razvoj manj razvitih oddvajale letno 0,7 odstotka bruto narodnega dohodka. To so ostala še zmeraj odprta vprašanja, o katerih bodo nadaljevali razpravo tudi na tridesetem zasedanju glavne skupščine. Vendar pa je posebno zasedanje kljub omenjenim razlikam in dejstvu, da razvite države, predvsem Združene države Amerike, še vedno pristajajo le na delne spremembe, ne pa na celovito spreminjanje mednarodnih gospodarskih odnosov, prelomilo z dosedanjo politiko soočanja in pokazalo nujnost skupnih akcij za odpravljanje največjih gospodarskih nesorazmerij na svetu. Ta duh pa bo po splošnem prepričanju prispeval k odpravljanju največjih nesoglasij, tudi na rednem zasedanju.
To se letos spoprijema z doslej največjim številom točk: na dnevnem redu je skoraj 130 različnih vprašanj. Poleg nadaljevanja gospodarskih tem, bodo v središču razprav predvsem Bližnji vzhod, Ciper ter vprašanje razorožitve ...
Nič bolje pa ne kaže na področju razorožitev, saj velike sile kljub načelni pripravljenosti ne naredijo nobenega pomembnejšega koraka, ki bi vodil k postopni ustavitvi tekme v oboroževanju. Če na tem področju ne bo dosežen napredek, bodo neuvrščene države, v skladu s sklepi nedavne ministrske konference neuvrščenih držav v Limi, zahtevale posebno zasedanje generalne skupščine o razorožitvi.
SZ ZA PREPOVED ATOMSKIH POSKUSOV
Sovjetska zveza je zahtevala, naj glavna skupščina OZN na svoji prihodnji seji razpravlja o vprašanju prepovedi vseh jedrskih poskusov. Sovjetski predstavnik Malik je izročil tajniku mednarodne organizacije dr. VValdheimu pismo zunanjega ministra Gromika, ki zahteva, naj se to vprašanje vključi v dnevni red glavne skupščine. Sovjetska zveza je zahtevi dodala tudi predlog za osnutek resolucije in načrt za zadevni sporazum.
Sporazum o delni prepovedi jedrskih poskusov v zraku in v morju so dosegli že leta 1964 in od takrat je Sovjetska zveza vztrajno zahtevala tudi prekinitev podzemskih jedrskih poskusov, vendar so spori o vprašanju nadzorstva doslej onemogočili kakršenkoli sporazum.
Ipevt - lp6 i't -šport - šport
Več kot 130 vprašani na dnevnem redu OZN
Srečanje zastopnikov Furlanije-Julijske krajine in Hrvatske
ZAGREB. — V hrvatskem glavnem mestu so se minuli teden sestali predstavniki Furlanije-Julijske krajine in Hrvatske. Italijansko zastopstvo je vodil član krščanske demokracije Tonutti, hrvatsko pa predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva I. Margan. Srečanja se je udeležil tudi deželni odbornik za finance in splošna vprašanja Coloni, ki je prisostvoval slovesnostim ob „Dnevu Furlanije-Julijske krajine" na zagrebškem mednarodnem velesejmu.
Na tem srečanju, ki je tretje po vrsti (prvo je bilo v Opatiji in drugo v Vidmu), so izmenjali misli in poglede o številnih vprašanjih skupnega interesa. Dotaknili so se zlasti vloge, ki jo imata obe politični organizaciji pri pospeševanju vsestranskega sodelovanja med Furla-nijo-Julijsko krajino in SR Hrvatsko v okviru prijateljskih odnosov med Italijo in Jugoslavijo. Razprava je zajela tudi nekatera gospodarska vprašanja, in sicer zlasti problem trgovinske menjave med sosednima tržiščema, problem gospodarskega sodelovanja na splošno, problem uskaljevanja pristaniške politike, zlasti kar zadeva tržaško in reško luko, in problem medsebojnega povezovanja z novimi prometnimi zvezami.
Odposlanstvo krščanske demokracije Furlanije-Julijske krajine je posebej izrazilo zadovoljstvo ob novih oblikah sodelovanja med deželnim prebivalstvom in pripadniki italijanske manjšine v Istri in na Reki. V tej zvezi je bila na zasedanju poudarjena zbliževalna vloga, ki jo med Italijo in Jugoslavijo igrata italijanska manjšina v Istri in na Reki ter slovenska narodnostna skupnost v deželi Furlaniji-Julijski krajini.
Pozornost jugoslovanske javnosti na beneške Slovence
Marijan Remic je za Ljubljanski dnevnik napravil temeljito anketo o razmerah, v katerih živijo beneški Slovenci; članki izhajajo v nedeljski izdaji, ki ima izredno visoko naklado.
Iz razgovora z župnikom Emilom Cenčičem, je zvedel, da je politični pritisk na Slovence nekoliko popustil. Celo italijanske stranke so se začele odpirati za probleme beneških Slovencev. Toda tragedija naših vasi je v tem, da se praznijo.
Ni več slovenskih duhovnikov, zmeraj manj je ljudi. Pred 60 leti je bilo v Beneški Sloveniji 55 slovenskih duhovnikov, zdaj jih je še 12. Odstranjevanje, se pravi premeščanje slovenskih duhovnikov v italijansko okolje, še ni končano; na njihova mesta prihajajo furlanski. V letih 1911—1969 se je število prebivalstva v desetih popolnoma slovenskih občinah zmanjšalo za 11.342. Ta podatek o demografsko-narodnostni strukturi v desetih slovenskih občinah govori o tragediji, ki je prizadejala slovenski živelj v Beneški Sloveniji. Ta tragedija pa je odeta z družbeno-gospodarsko tančico. Ne gre zgolj za klasično potujčevanje, asimilacijo in raznarodovanje, ampak za družbeno-go-spodarski proces, ki podira narodnostne postojanke kot hudournik in jih uničuje z elementarno močjo.
Slovenci so prav zaradi svojega težkega položaja že na začetku svoje trnove poti spoznali, da rešitev njihovih problemov ni zgolj v postavljanju zahtevkov jezikovno-kulturno-šolske narave, marveč, da se mora hkrati premakniti marsikaj tudi na gospodarskem področju.
Brez pospeška gospodarstva bo področje, na katerem živijo beneški Slovenci, v kratkem prazno, saj bo izseljevanje pobralo vse aktivno prebivalstvo.