AKSINJA KERMAUNER, PLES PRAVLJIC
V nemara edini slovenski književni zbirki, ki je namenjena mladim, komaj uveljavljaj očim se umetnikom, Pota mladih, je omogočena in zagotovljena preizkusna stopnja določene poetske in estetske informacije, ne glede na kasnejše možnosti in razvoj sodelujočega. Preizkus, najsi (je) pomeni(l) za literarnega začetnika tudi konec literarne poti ali pa izrazito »odskočno desko« — na primer tu je začel Dimitrij Rupel s svojim prvencem na pol poti do obzorja — kaj hitro pokaže osnovne in nemara že bistvene sestavine poetike mladega ustvarjalca, zato je treba jemati knjige iz zbirke vedno kot možnost uveljavitve novega izrazitega peresa. To pa narekuje tudi pri bralcu večjo radovednost, nemara večjo kot za avtorje, katerih poetika je že »ustaljena« ali pa njihova literarna moč celo usiha.
Bržkone bo uvodna ugotovitev ostala neke vrste stalna spremljevalka te zbirke, kljub morebitnim pomislekom o »začetniškosti«, ki ob sebi nosi še tihe pomisleke o »kvaliteti« del. Seveda so ti »pomisleki« plod apriornih omalovaževanj novega in zlasti »začetništva«. Lani sta v zbirki Pota mladih izšla pesniška prvenca Blaža Lukana Pesem in pesmi in Aksinje Kermauner Ples pravljic*. Slednja je po obsegu za polovico krajša od Lukanove.
Osrednje vsebinske teme prvega dela Plesa pravljic so teme iskanja lastnega položaja v svetu, razpetost med občutji
(* Aksinja Kermauner-Ples pravljic, Mladinska knjiga Ljubljana 1977, zbirka Pota mladih, opremila Irena Tršar, str. 40
334                                                                                                         Marijan Zlobec
335
praznine (Daljava), upanja (Tisoč in dve pravljici, Julija ostani, Psi, Upanje), nemoči (Satisfaction), možnostjo sreče (Gledam iz gobice v domove žab prek daljne dežele, Cvet lilije je odnesel tek). Ti teksti iz prvega dela (morda so časovno zgodnejši) so zgrajeni scela, iz ene same podobe, impresije ali miselnega jedra, vedno ostajajo v okviru antropocentrične zgradbe sveta, z antro-pomorfizacijami in poizkusom preraščanja posameznih leksemov v simbole.
Drugi del Plesa pravljic (jemljemo ga od teksta Na velik lep list rišem konja belega žrebca in ne kot je razdeljena zbirka — od Tam prede starka lestev iz mesečine že tisoč let...) se že na prvi pogled loči od uvodnega. Teksti so precej daljši, sorodna tematika pa dobiva nove, kontrastnejše elemente. Razpetost med stanji človekove psihe in vizijami njenih »odzvanjanj« v naravi stopnjujejo antropomorfizacije v poizkus simbioze med človekom in naravo na temeljih irealnosti in metafizičnosti. Zadaja teksta »prvega« dela: Ples pravljic in Čudežno morje imata več pravljičnih elementov (vile, duhovi, kraljič-ne) in več simbolov, s čimer se vizija nerazvidnih ravnovesij v svetu, ali približevanj k njim, oblikuje v še dokaj sklenjenih možnostih — svet se do tu še ni podrl ali izgubil svojih metafizičnih razsežnosti.
Cikel... Tam prede starka lestev iz mesečine že tisoč let... prinaša tekste s trdnejšim povednim jedrom, s sklenjeno podobo sveta, pa čeprav je v njem še ohranjen »pravljični« okvir. Prejšnja »fragmentarnost« je odstopila prostor daljšim povednim enotam, v katerih dobiva ubesedeni lirski subjekt trdnejše mesto. Razmerje med lirskimi elementi ni več »razdrobljeno«, marveč se njihova povezanost nagiba v že prve obrise »sveta odraslih«. V njem se skrivajo možnosti tudi elementarnejših odnosov med moškim in žensko (Rojenice). Vendar pa ta razmerja še ne pomenijo ničesar trdnejšega, zavezujočega, radi-
Aksinja Kermauner, Ples pravljic
kalnega, prej je v njih prevladujoča in še prepričljiva možnost »mladostnih sanjarij«, ki pa zaradi avtentične podobe ne postanejo nasilne ali naivne. Aksinja Kermauner jih je pravočasno »ujela«, čeprav bo njen pesniški razvoj verjetno precej drugačen.