Ljudsko šolstvo v tržaški okolici. Zadnjič smo rekli, da je »Edinost" priobčila članek o ljudskem šolstvu v tržaški okolici, in obljubili smo, da si natančneje ogledamo ta izvajanja. S tem izpolnujemo dano besedo. Eazen ljudske šole nimajo Slovenci na tržaških tleh drugih zavodov. In ravno ljudska šola je verno zrcalo iiarodnega napredovanja. Po uradni štatistiki je bilo stanje ljudskih šol v tržaški okolici tako-le: V teku leta 1905/06 se je vpisalo v te šole 3978 otrok, in sicer 3209 v slovenske oddelke in 769 v italijanske. Od teh je obiskovalo vsakdanjo šolo na slovenskih oddelkih 2786 otrok, na italijanskih 736; v slovenski nadaljevalni tečaj je hodilo 423 otrok, v italijanski 33. Šol je bilo deset, med temi tri z italijanskimi oddelki. Od teh šol štejemo štiri petrazrednice, štiri štirirazrednice, po eno trirazredno in eno dvorazredno šolo. Učiteljskih oseb je skupno poučevalo 71, od teh 32 moških in 39 ženskih, 45 definitivnih in 26 provizoričnih. Slovenskih učnih oseb je bilo 58, italijanskih 13. Šolskih sob, v katerih se je poučevalo, je bilo 63, od teh 51 odmerjenih slovenskim šolam. Sedaj pa pogled nazaj! Vpisalo se je šolskih otrok leta 1900/01 1901/02 1902/03 1903/04 1904/05 1905/06 v slov. odd. 2861 2829 2904 2960 3046 3209 v ital. odd. 606 602 613 73d 778 769 skupno 3467 3431 3517 3693 3824 3978 Te številke govore jasno besedo njemu, ki jo hoče razumeti. Vidimo namreč, kako je število učencev v slov. oddelku sorazmerno raslo do lanskega leta, a kako je število otrok", obiskujočih ital. oddelke, precej n a g 1 o poskočilo. Skok je posebno občutljiv od leta 1902/03. in do leta 1903/04. Slovenske šole so pridobile tedaj 56 celih glav, italijanske pa 120, t. j. več nego dvakraten prirastek na slovenskih šolah. Od leta 1900/01 do 1905/06 iznaša skupni prirastek 511, od katerega prihaja 348 na slovenske iu 168 na italijanske šole v okoliei. V odstotkih bi se skupni prirastek dal izraziti približno z 12*8 %, Prirastek na ital. šolah iznaša okolo 212%, na slov. pa samo 10-8%. Torej sino glede slov. šol p o d naravnim prirastkom. In to je žalostno! Kaj je temu vzrok? Kar golo naštejmo glavne momente: parcijalna narodna brezbrižnost, pritisk raznih faktorjev, beda prebivalstva, gospodarske, oziroma industrijalne razmere. Do kakega vrhunca lahko prispe narodna brezbrižnost, je pokazal pred kratkim nek žalosten slučaj pri sv. Ivanu. Naj omenimo še nemško Sudmarkino šolo v Škednju, ki šteje letos nad 40 učeneev, od katerih ni niti 5 Nemcev. Italijani so prepainetni, da bi silili svojo deco v ono potujčevalnico, Slovenci pa kar dero tjakaj. Ta šola je dobila po enoletnem obstanku že pravico javnosti, in že govore o razširjenju. Pritisk raznih faktorjev je stara naša pesem in časih je skoro odpustljivo, če ubogi delavec med alternativo — ali brezposelnost ali deco v tujo šolo — izbira poslednje. Drugi zopet pošiljajo svoje otroke v tuje šole zaradi raznih darov v oblačilih, ki jih potem dobivajo. Pravijo, da bi drugače ne mogli oblačiti svoje deee. To je tudi res v posameznih slučajih, in tu bi bilo umestno konkurenčno društvo blagih src, ki bi paralizovalo vpliv sličnih hu manita rnih ustanov tržaških italijanskih sodeželanov. Gospodarske razmere gotovo ne ostanejo brez vpliva na razvoj ljudskega šolstva. Mesto se širi v okolico, tvorniee zidajo, tuj živelj narašča, mednarodni proletarijat se množi. nEdinosf pravi: Proti temu nam pač niso podani dovolj mogočni pripomočki, ki bi bili: narodni kapital in narodna industrijalna podjetja. To so v kratkem vzroki, ki pojasnujejo počasno napredovanje števila otrok na slovenskih ljudskih šolah. Eden glavnih vzrokov pa je nemara mržnja posameznih prebivalcev do šole sploh. Tako na Tržaškem in tako povsod!