Debeljak:
Skrivnosti.
V   žametnih vetrov halji vedri nad strmim brezdnom strmim, veja bornega bora edino je meni opora.
V svileno-mehki jug
leno čez loko in leho, livado, ledino
rane rjave odpira plug:
o zemlja, li tajno izdira iz nedri?
Nad strmim prepadom strmim:
ako zagrmim v brezdanjo globanjo,
če razdrobim na čereh si lobanjo,
bode-li zadnja uganka
mi znanka,
prhne-li skozi krvave špranje
iz glave poslednje vprašanje? —
¦v
Živeti, živeti!
Tam doli mušice kot urne pušice,
glej, mrgole,
okoli pa tiče ljubav žvrgole,
kakor nikoli srebrogrive vodice
ta dan grgole.
v
Živeti, siveti, dokler ob poti veriži vprašanj še nešteti!