mir
MAECELLO POTOCCO
spet otok fig, grozdja in sonca
hvarska
Pripoved zavaluje kot morje. S kože
na kožo se spreletava črna, brezkrvna
muha; vztrajna kot majhna babura. Mimo,
po ravni niti med gladino in morjem,
se spreleti galeb, ki straši ribice brez zavetja jate.
Sestradani berač, ki bo nekoč njihov ubijalec.
Muha bo nekega trenutka nehala brenčati,
ker jo bo nekdo počil. Ubil; morda jaz.
Preveč stvari ubijam, enak kot galeb,
beraški mož, ki ubija za hrano. Poln besed
in sestradan povedanega. Ubijam celo besede,
da lahko govorim o njih, samozadostno
kot ribiči. Bedasto odgovarjam, da znam šteti
samo do prstov ene roke. Zato sem nazadnje
umolknil pred umirjanjem morja.
Vzel sem ga med dlani, da je izteklo
med prsti nazaj vase. Rad bi iztekel
skozenj, skozi ožino
med dvema zemeljskima krempljema,
kjer samo motor brni o življenjih,
ki jih štejejo vsak dan med sončnih vzhodom
in zahodom in se ne utrudijo -
Sodobnost 2003 I 394
Poezija
Niti za tren med mušjimi krili, tihi plavalec
Z nogami, ki se nepretrgoma premikajo,
kakor sestrice roke, da me obdrže na gladini,
nad zelenomodro temo dna, nikoli pretipanega
drugače kot s sluzastimi tipalkami alg in trav,
sesilnega bentosa. Nebo s potnimi sragicami
oblačkov, ki so ostali po dnevu namišljenega burina.
Gmota seje razkajala in predla pajkovo nit,
kamor bi ulovila neprevidne osamelce
galebov. Njihov let me ne preseneti bolj kot
trenutek, ko se po zadnjem sunku vetra
morje popolnoma umiri do naslednjega dne.
In sonce se utrujeno razpotegne
nazaj vase. Skušam živeti sredi čolnov
in pogleda na silhueto sosednjega otoka,
pravijo, daje to Brač. Srkati bičanje skal
in si misliti, da so oddaljeni žvižgi otrok
še zadnji osameli prisluh vetra.
Čez trenutek me bo zazeblo. To vem.
Vse te dneve živim med izmenjavanjem
vročine in večernega hlada brez luči.
Vse te dneve živim, kot da sem se
ustavil, skupaj s poslednjim valom morja,
s poslednjim zamahom galebjih peruti, in v daljavi
so samo grebeni makije, ki mi
nikoli niso bih namenjeni. Razen, da rastejo naprej.
Ohladitev
Na hrbtu veter z nitmi, tankimi kot iz laksa, iz moje kože vleče kurjo polt. A na drugi strani sonce s trebuha izsušuje neustavljivi vrelec potnih srag. Žge. Toda kamen pred mano še naprej ostaja enako nepremičen. še zadnji veter
Deset dni sva vsak dan ležala na tem brezčasnem obrežju ob morju. Si zakrivala oči
> Sodobnost 2003 I 395
Poezija
in spol pred soncem, se brisala pred vetrom
in previdno, neodločno korak za korakom stopala
pod površino, da bi prišla spet nazaj.
Valovi morja. Naju bodo pustili do naslednjega
leta brez izsušene kože? Se bo morje nepredušno
zaprlo za sabo? Brez vere in upanja ostane tiha,
mokra zaveza s trpkostjo, plašna kakor martinčki. Čaka
na kazalce, ki počasi umirajo. Ki jih nočeva videti.
Ki nama jih ni treba videti, kadar toživa.
Zavijanje vetra je edino, kar jih prinaša in odnaša brez najine volje.
Ruta
Ruta, ki si jo naslikala za prejšnji božič, z ribo faroniko, ki nosi svet - tista, ki se je prodajalcem vzhodnjaških stvari zdela preživa za družbo njihovim ništrcem - na sebi še nosi moj spomin, z barvami obudi trenutke brezdelja na najini, skoraj čisto najini plaži. Rumena je za svet, modra za morje, ki naju obdaja. Čudno, da nočemo priznati, da nas vsak dan obdaja, čeprav ga ne vidimo med prozorno vrečko neba in sivorjavim gradbiščem zemlje. Med tiktakanjem skrbno naravnanih ur, ki bi morale zazvoniti ob isti uri in isti minuti. Pa se včasih zgodi, da zatajijo. Nikoli ti nisem povedal, zakaj mi je ta ruta ljuba.
Rekla sva, da jo bova dala na zid namesto slike, zdaj pa leži zložena nad ojačevalcem, kot da bi zadrževala prah, da se ne nabira na njem. Nadomešča nama spomin, nekaj takega kot sanje, da bova v navešenih stenah našla mir. Se celo, ko tok sosedinih kletvic v srčiko življenja postavi gnev; motiva svet z veseljem; motiva sebe, ker ne verjameva.
Zaradi vprašanja, ki sem ti ga dal: koliko barv nosiva midva? Kaj si mi rekla ob njej: da bi se morje ne razklalo, kakor pred Mojzesom, ki mu je omogočilo beg.
Sodobnost 2003 I 396
Tiskarski škrat
Spoštovani bralci! V prejšnji številki Sodobnosti seje škrat sodobne elektronske tehnologije hudo poigral s poezijo Marcella Potocca. Prva pesem, hvarska, se konča z verzom Niti za tren med mušjimi krili, medtem ko je tihi plavalec že naslov naslednje pesmi. Pesem Ohladitev se konča z verzom enako nepremičen, naslednji verz, še zadnji veter, pa je prav tako že naslov naslednje pesmi. Grda reč, ni kaj. Avtorju se iskreno opravičujemo.
Sodobnost 2003 I 622