UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Ne pesimizem — smotrena borbenost je naš izhod Marsikateri tovariš začetnik ostaja izven naše organizacije. Skeptična so mnenja, ki jih izraža o njej. Z njimi opravičuje svojo neorganiziranost pred samim seboj in pred drugimi. Pravi: 1. da je previsoka članarina; 2. da organizacija nič ali premalo nudi; 3. da v njej ne more uveljaviti svojih tcženj in sposobnosti; 4. da mora štediti zaradi nujnih nabav; 5. da ne potrebuje organizacije, ker izhaja brez nje in uredi osebne zadeve bolje, čc ni organiziran. Mnogi so napačno informirani o delu in ciljih naše stanovske organizacije, ker nimajo plodnega stika s stanovsko zavednimi tovariši. Tudi nekateri organizirani tovariši spreminjajo svoje odnose do organizacije, tako da prevladuje v njih pasivnost in pesimizem. Vse to dokazuje le, da smo učitelji še preveč zagrnjeni predvsem v svojc majhnc osebne zadevice, da preko njih v svet dogodkov le včasih dovolj zavedno pogledamo, aktivno vanjc poscžemo pa prav poredkoma. Ker tvorimo najtesncjšc vezi z ljudstvom, nam je danih v tem oziru mnogo možnosti, le da jih do danes izrabljajo drugi, mesto naše urejene stanovske skupnosti. Da ne bomo lutke dnevnim klikam, ampak resni delavci na izboljšanju vzgojc in vsega življenja, je nujno: 1. da se zavemo pravih odnosov do činiteljev današnjih življenjskih prilik. 2. da strnemo vse naše sile v enoten delovni tok, ki bo oplajal predvsem narod v masi in naš stan; 3. da se borimo proti vsem rušilcem našega ugleda in cepitvam v naših vrstah; 4. da dvignemo sebe, tovariše in tovarišice do višine čim popolnejše sodobne osebnosti; 5. da ustvarimo temelje za najpravičnejšo rešitev naših osebnih zadev in trenj: službena mesta, napredovanja, upraviteljstva; 6. da dvignemo naše zanimanje za življenjske razmere našega otroka in ljudstva v taki meri, da po njih ugotovitvi ne bo naša borba za njih izboljšanjem nič zaosta.jala za borbo za ureditev našega gmotnega položaja. Če smo mi v našem položaju žrtvc nerazumevanja in nezanimanja odločujočih, potem ljudstvo v svojih težavah ni v tem nič na boljšem. Skupna borba bo ozdravila zlo pri koreniki. Smotrena aktivizacija — delavnost vseh tovarišev in tovarišic je prva nujnost, kateri naj tudi služi naša rubrika. Tovariši — tovarišice! Ako smo do sedaj gledali prcdvsem svoje osebne težave in ovire k boljšemu in vrednejšemu življenju in jim dajali izraza v naši rubriki — obrnimo odslej več pozornosti tudi na naš skupen nastop. Napori, delo in krik zavedne skupnosti vseh učiteljev pripravnikov bodo silnejše od tožbe posameznika. Lotimo se dela in pričnimo s skupno borbo. Siv. Brez naslova V žarometu idealov je ležal ves prostrani svet pred nami. Nenadoma pa, — kakor da bi sonce zatemnelo! Tihi, drsajoči so postali naši, prej tako prožni koraki. Brezposelnost! Kdor jo je okusil, ta ve, razume. Sklonjeni ood pezo brezposelnosti smo tavali v mrak brezupnasti. Cas se je cedil, lepljivo, grenko in se je grenkoba trpala v nas.... pa se je nagromadila tekom let za gore visoko. Dočakali smo. Lepega dne je odzvonilo naši brezposelnosti: Amen. Ni bilo ne veselja ne žalosti v nas. Kakorda je brezposelnost in boj za trdo skorjico kruha — izmaličil naše misli, srce. Metka. Skozi snežne viharje je šla njena prva pot v službo. Visoko v hribe. Pa glej čudo! Prcšeren smeh je bil pozdrav viharju. Zanos in moč sta plala v žilah. »Pravšna bo!« so rekli hribovci in je bila njihova od prvega dne. Žrtvovala je njihovim otrokom ves svoj eas, mladost in dcl zdravja. V mali temačni izbici, v na pol razpadli kmetski bajtici, je prelivala ves žar srca v mnoga mnoga mala srčka. Od osme ure do šestnajste. Potem je naslonila trudno glavo na mizo, rdeči zublji so krožilii pred očmi, roka, nevajena počitka, je nemirno bajala v mrak. Potem delo v pozno noč, prepirček s strahovi, pogovor v neskončnost in sanje polne nemira. Nekje pa računa trezno in preudarno trgovec in se kopičijo številke. Učiteljica Metka pa gnete misli, — zakaj, te številke jo prizadevajo v živo. Bajtice so raztresene, deca lačna in raztrgana ... pa roma dinarček na to stran, pa roma na ono stran, vsepovsod ... Metkin mošnjiček pa se drži sključeno in klavrno kar ves mesec. Leto za letom. Pet jih je že. Žc vse bolne so ob tem misli učiteljice Metke. Samo o drobcu sreče, o drobcu pravice še sanja učiteljica Metka. M. K.