Enciklopedično-leksikografska predstavitev Alp Dictionnaire Encyclopédique des Alpes, uredili Pascal Kober, Dominique Vulliamy, Sylvain Jouty, založba Glénat, Grenoble, 2006. Novembra 2006 je pri založbi Glénat iz Grenobla (Francija) izšlo obsežno delo v dveh zvezkih s skupaj 1254 stran- mi in skupnim naslovom Dictionnai- re Encyclopédique des Alpes. Je veli- kega formata (24 x 32 cm) in vsebuje več kot 2200 slik, fotografij in druge- ga slikovnega gradiva, v njem je pri- bližno 100 zemljevidov, pri nastajanju pa je sodelovalo 227 avtorjev. Naslov prvega zvezka, ki obsega 463 strani, je Encyclopédie des Alpes (Eciklopedi- ja Alp), drugi zvezek s 791 stranmi pa nosi naslov Dictionnaire des Alpes (Le- ksikon Alp). Gre za nadaljevanje dela Dictionnaire des Pyrénées (Leksikon Pirenejev; 940 strani), ki je izšlo leta 2000 pri francoski založbi Privat. Werner Bätzing, avtor del, kot sta »Die Alpen: Geschichte und Zukunft ei- ner europäischen Kulturlandschaft« (Alpe: zgodovina in prihodnost evrop- ske kulturne pokrajine; Beck, 2003) in LITErATurA »Kleines Alpen-Lexikon« (Mali leksi- kon Alp; Beck, 1997), je julija 2007 v ča- sniku »Neue Zürcher Zeitung« zapisal, da Dictionnaire Encyclopédique des Alpes nadaljuje evropsko tradicijo iz- dajanja enciklopedično-leksikograf- skih del, ki poteka od razsvetljenstva naprej. V »Enciklopediji Alp« nadaljuje tradicijo frankofonskih (npr. »Encyclo- pédie« iz leta 1780) in anglosaških en- ciklopedij (npr. »Encyclopaedia Britan- nica« iz leta 1768), v katerih najdemo daljša gesla, v »Leksikonu Alp« pa tra- dicijo nemško govorečih dežel, v ka- terih so bila v leksikonih gesla krajša (npr. »Universal-Lexicon« iz leta 1754). V prvem zvezku je 92 daljših člankov, razdeljenih na več poglavij: narava in okolje, zgodovina in umetnostna zgo- dovina, Alpe po državah, kultura, go- spodarstvo, prosti čas in turizem, Alpe v umetnosti in prihodnost v Alpah. Članki so obogateni z več kot 700 eno- in dvostranskimi fotografijami, slika- mi in zemljevidi. Slovenci smo v tem zvezku zastopani le z enim člankom, t. j. splošnim člankom o slovenskih Al- pah (Alpes slovènes). Drugi zvezek prinaša 3500 krajših ge- sel, ki jih spremlja več kot 1500 slik in fotografij. Slovenci smo za ta zvezek prispevali kakih 60 gesel. Gesel o slo- venskih Alpah je sicer nekaj več, ven- dar so jih napisali Francozi. Število ge- sel o slovenskih Alpah v prvem zvezku komaj presega odstotek vseh, v dru- gem pa so slovenske Alpe zastopane s približno dvema odstotkoma vseh gesel. Slovenska so, glede na to, da je v Sloveniji (po Alpski konvenciji) 4 % vseh Alp, leta 2000 pa je na tem ob- močju živelo 4,3 % vseh prebivalcev Alp, zapostavljena. Tolažimo se lahko s tem, da nismo edini, saj je največje šte- vilo gesel posvečeno (jugo)zahodnim Zahodnim Alpam; to ne preseneča, saj kar tri četrtine avtorjev prihaja iz Francije (130) in francoskega govorne- ga dela Švice (34). Poleg tega tudi veli- ko italijanskih avtorjev (33) piše o Pie- montu oziroma dolini Aoste. Še slabše kot nam (skupaj 14 slovenskih avtor- jev) se je godilo Avstrijcem z le šestimi in Nemcem z osmimi avtorji. Zaposta- vljenost nekaterih delov Alp naj bi se s predvidenim izidom dela v italijan- ščini in nemščini zmanjšala. V pripra- vi je že italijanski prevod, pri katerem so le za Leksikon popolnoma predelali ali na novo napisali več kot 600 gesel, da bi delo bolj približali italijanskemu bralcu. Predstavljeno delo je šele drugo po Bätzingovem »Malem leksikonu Alp« izpred desetletja, ki skuša zajeti vse Alpe in pri katerem ne prevladuje tu- ristična vsebina. Slovenci na primer še nimamo dela na nacionalni ravni, ki bi na podoben način obravnavalo le slo- venski alpski svet, je pa res, da so ge- sla iz našega sveta vključena v Enciklo- pedijo Slovenije. Podobno je v Avstriji, v kateri so Alpe vključene v »Österre- ich-Lexikon« (Avstrijski leksikon, 1966, 1995), a v njem nimajo osrednje vloge. Nasprotno pa iz Italije, v kateri Alpe niso največja makroregija, prihaja do- slej najobsežnejše delo »La monta- gna – Grande enciclopedia illustrata« (Gora – velika ilustrirana enciklopedi- ja, 1983–1987). Največ »alpskih leksikonov« je izšlo v Nemčiji – poleg omenjenega Bätzin- govega še »Alpen-Lexikon« (Alpski le- ksikon, 1977, 1983), »Lexikon der Ber- gfreunde« (Leksikon prijateljev gora, 1978) in »Knaurs Lexikon der Bergfre- unde« (Knaurov Leksikon prijateljev gora, 1986 / 87), vendar je njihova vse- bina bolj turistična, usmerjeni pa so pretežno na nemško govorno obmo- čje. V Švici tudi ni skupnega leksiko- na švicarskih Alp, obstaja pa vrsta del za posamezna gorska območja. Alpe so močno zastopane v številnih splo- šnih švicarskih leksikonih (na primer »Schweizer Lexikon« – Švicarski leksi- kon, 1991–1993, 1998 / 99 – ali »Histori- sches Lexikon der Schweiz« – Zgodo- vinski leksikon Švice, 2002). Bätzing ugotavlja, da v delu Diction- naire Encyclopédique des Alpes težko spregledamo, da so Alpe predstavlje- ne iz nekakšne bolj ali manj »roman- tične perspektive«, kot območje gor- skega kmetijstva in turizma oziroma 78 Zbornik Društva grS Tržič Ob sedemdesetletnici Postaje GRS Tr- žič je izšel zbornik, ki zajema zadnje desetletje njenega dela (1997–2007) na področju reševanja v gorah. Sprva sem samo površno listal po lični knjiži- ci, potem pa mi je vzbudila zanimanje in sem jo v celoti prebral. Lahko bi jo razdelili na dva dela: prvi je bolj ura- den, strokoven, drugi pa bolj literaren – opisi osebnih doživetij in občutkov. »Ko sem pred petnajstimi leti, ravno polnoleten, prišel med gorske reše- valce, sem bil poln idealizma. Odra- ščal sem ob očetu, ki je sredi noči od- hajal na reševalne akcije; včasih se je vrnil dobre volje, včasih žalosten … Zdaj, po dolgih letih, še vedno obču- dujem te može, ki so še vedno pripra- vljeni tudi sredi noči iti v mraz, meglo ali veter, ker vedo, da tam nekje nekdo potrebuje njihovo pomoč … Čas, v ka- terem živimo, je neizprosen. Od reše- valcev se pričakuje vedno več, kar ne- kaj dni na leto gre na račun prostega časa za izobraževanje, usposabljanje itn. Delodajalci pa imajo manj posluha za naše delo, kot so ga imeli nekoč …« je zapisal Slavko Rožič, načelnik GRS Tržič. V poglavju Križ na gori je opisan črni velikonočni ponedeljek, 29. marec 1937, ko je tržiška podružnica Sloven- skega planinskega društva razpisala tekmovanje v smuku na severni strani Storžiča. Pobočje je tam zelo strmo in primerno za smuk. Ker je obstajala ve- lika nevarnost plazov, so izkušeni lju- dje tekmo odsvetovali. Mlade, razgre- te, smučarsko navdušene glave jih niso poslušale. Med pristopom na startno mesto je velikanski plaz s Škarjevega roba zasul prvo skupino, devet ljudi. Ta nesreča je bila vzrok, da so pri podru- žnici Slovenskega planinskega društva Tržič že istega leta ustanovili reševalni odsek. V zadnjih letih so v svoje vrste sprejeli dosti mladih članov, med njimi tudi dve dekleti, čeprav to ni ravno po- gost pojav. Ena je že postala reševalka, druga je še pripravnica. Po ”uradnem” delu so na vrsti članki o odpravah in skupnih turah članov in njihovih družinskih članov. Sodelova- nje tržiške nujne medicinske pomoči z GRS Tržič je lepo predstavljeno z opi- som nekaterih primerov nesreč. Heli- koptersko reševanje v gorah je postalo pomemben način hitre in učinkovite pomoči ponesrečencem, saj so včasih odločilne že minute, ne ure. Pri nas so v ta namen prvič uporabili (še avstrij- ski) helikopter leta 1963 v Veliki Dnini pod S-steno Škrlatice. Slovenski heli- kopter je prvič sodeloval na vaji leta 1967, leta 1968 pa pri prevozu opreme ob reševanju v Čopovem stebru. Po- membno vlogo pri reševanju zasutih v plazu imajo plazovni psi, o katerih šoli in treniranju govori poglavje Lavinci. Omenjenih je nekaj primerov, ko je pes pravočasno odkril zasutega in mu rešil življenje. Med avtorji sta tudi obe predstavnici nežnega spola. Nobena ni med reševalci kot zdravnica. Razpra- va o fizičnih sposobnostih je nesmisel- na, saj moč ni vedno najpomembnej- ša. Nekdo je dober plezalec, obvada tehniko, prvo pomoč – ali pa ima dar, da pomirjujoče vpliva na ponesrečen- ca (leta 2006 je bilo na vseh postajah GRS 26 članic: 16 zdravnic, 7 reševalk in 4 pripravnice). Sledijo različni prispevki, v katerih se razkrivajo tudi drugačne duše, kot bi jih pričakovali v včasih neprijaznem in robatem gorskem svetu. Taka je deni- mo odkrita osebna izpoved Vse samo zaradi nasmeha. Napeto se bere tudi spis o neprostovoljnem hitrem sesto- pu s Storžiča skozi Peto žrelo, ko je al- pinista odnesel plaz in ima zdaj še en Rojstni dan. Pravi literarni spis z na- slovom Življenje je lepo je pretreslji- va pripoved alpinista (Janko Meglič), ki ga je odnesel plaz. V naslednjem član- ku nekateri reševalci opisujejo, kako so sami doživljali to reševalno akcijo. Po- tujemo še pod Mustagh Ato, pod ka- tero brat in prijatelj pokojnega neseta spominsko ploščo, da jo bosta pritrdila na balvan. V članku Led in kri se lahko samo čudimo in obsojamo nespame- tno vedenje nekaterih udeležencev srečanja lednih plezalcev pod vznož- jem masiva Écrin. Ker niso upoštevali opozoril in so prestopili varovalni trak, mejo med življenjem in smrtjo, sta pod tonami ledu umrla dva mlada ple- zalca. »Led je lep. Dokler ni krvav.« Na koncu je še nekaj veselih iskric trži- ške GRS, da končamo z dobro voljo. Besedila popestrijo fotografije, posne- te na vajah ali med reševanjem. Zbor- nik me je presenetil, ker je kvalitetna publikacija. Iz njega vejejo navduše- nje, zagnanost in vdanost reševalne- mu delu, ki ga opravljajo tržiški gorski reševalci. Razen dr. Iztoka Tomazina, ki je napisal že nekaj knjig, niso pisatelji. Dober zbornik jim je uspelo narediti, ker jim je odnos do reševanja v gorah uspelo preliti tudi na papir. Mire Steinbuch umetniški navdih. Slabše je zastopana aktualna problematika, na primer ur- banizacija, moderno gospodarstvo ali sonaravni razvoj, popolnoma pa manj- kajo teme, ki bi izražale pomen / vlogo Alp v posameznih alpskih državah. Kljub temu pa Bätzing pravi, da je delo brez dvoma izraz posebne »alp- ske zavesti«, saj »Alpe niso le gorovje, so evropska regija, ki presega državne meje in tudi v kulturnem pogledu iz- žareva svojo identiteto«. Matija Zorn 79