Ivan Knific: Od Save do Bospora.
169
Nekam hladno je bilo. Ni čuda: saj je bilo že 4. oktobra, dasi so mi v Konstanci izdali vozni listek, glaseč se na 21. september. Pravoslavne države na Balkanu so namreč vsled svoje trmoglavosti ostale trinajst dni za zapadnimi narodi. Kdaj jih bo pač srečala ta pamet, da bodo spoznali, da koledar ni verska, ampak politična zadeva; in če je papež Gregor XIII. popravil stari julianski koledar, si je s tem pridobil zasluge le na vednostnem polju.
Most pri Černi vodi.
Za seboj zaslišim napol glasno petje. Bil je to novoporočen par, ki je živel samo še v idealih; mislil je nemara, da mu bo pot skozi življenje postlana s samimi rožicami. Sla sta občudovat stolico turškega sultana. Nisem ju hotel motiti v njiju sreči in zadovoljnosti.
Oziral sem se krog sebe. Sama nepregledna morska gladina, kamor pogledaš. Ne vidiš suhe zemlje niti proti zapadu, niti proti severu in jugu, še manj seveda proti vzhodu. Sami smo torej pod milim nebom. Kaj  bi bilo, ko  bi naenkrat  nastal  strašen
vihar? Pa kaj bi se bali: ozračje je mirno, morje tiho!
Potniki so vstajali in prihajali na vrh ladje. Turčini so pričeli jesti melone, piti črno kavo in pušiti tobak; žene pa so se še bolj globoko zarile v odejo. Bog varuj, da bi kdo videl njih odkrito obličje! — Kmalu se je na ladji pričelo živahno gibanje.
Že smo se vozili dolgo časa, ko se globoko doli na jugu prikaže nizko gorovje. Radovedneži takoj posežejo po daljnogledu. Ondi se pričenja glasoviti Bospor. Počakajmo torej še pol ure, pa bomo zavili v najlepšo morsko ožino na svetu, krasno po prirodi in slavno po zgodovini!
Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo; oj le naprej, oj le naprej, dokler je še vetra kej!
Pripluli smo do vzhodnega konca div-nega Bospora. Rumili Fener^na evropski, Anadoli Fener2) pa na azijski strani nam naznanjata, da se tukaj pričenja glasovita morska ožina. Blizu evropskega obrežja zagledamo nekaj strmih pečin, ki štrle iz morja. To so one Simplegade, o katerih nam pripoveduje bajka o Jazonu in njegovih Argo-navtih. Obrežje je od začetka na obeh straneh še pusto in neobljudeno ; ob strmih pečinah se odbijajo razljučeni morski valovi. Pa kmalu se prikažejo mesta in gradovi, rajsko-lepo zasejani po obrežju. Prizor za prizorom se vrsti pred tvojimi strmečimi očmi, eden lepši od drugega. Zaprl sem knjigo, naslonil se na ograjo in zrl tja doli, kjer se mora čez nekaj časa prikazati „kraljica vseh mest", stolica turškega sultana.
Vas se vrsti za vasjo: Bojiikdere, Terapia, Arnautkoj in Ortakoj na desni, evropski strani; Bejkos, Cengelkoj in Bejlerbej pa na levem, azijskem bregu. Vila stoji poleg vile; izmed njih pa se vzdigujejo visoka poslopja evropskih poslaništev, katerih prebivava tukaj ob Bosporu iščejo počitka ob času neznosne vročine.
!) Rumelijski svetilnik.
2) Anatolijski =-- maloazijski svetilnik.