GOCOVI VTISI
Nekaj smrdi
v deželi Ljubljanski
Nedvomno.se da ža no-vinarski poklic (tako kot za vsak drug) ^dokazati, da je najtežji. Da je to res, nam v zadnjem čašu ~ potrjuje dnevno časopis-je z množico člankov o - zraku v lijubljani.. Novi-^ narji morajo običajno |§ ^poiskati snov svojemu I 'pisanju, in č.e so včasih podatke oziroma argu-,mente iz,vijali iz trte, jih danes skoraj dobesedno vlečejo iz zraka, pa tudi produktom trstičja se najbrže niso odpovedali. Dokažati se da tudi, da. so sukalci peresa najbolj družbeno osveščeni, vsaj kar se onesnaževanja zraka tiče. Dokler je zrak smrdel v Zasavju, v Ce-lju in na Koroškem, so o tem pisali srbijivo zani-, mive reportaze, danes pa o ljubljanskem smogu širijo dosti bolj angažirane, idejne. in Ijudi ihobi-lizirajoče članke. To je potrdila tudi moja žena, ki je ob branju omenjenih reportaž le sočutno vždihovala, včeraj pa je izjavila, da je že kriminal, kar se z našim (ljubljanskim). zrakom dogaja, in kaj še čakajo mestni očetje, da ae sprejmejo ti-stega odloka, ki bo ozdravil ozračje! Iž.članka je bilo namreč razvidno, da bo odlok tako rekoč čez noč očistil zrak.
Proti onesnaževanju zraka se borimo še n& druge načine. Najboljši in najbolj popularni ukre-pi so običajno tisti, ki prizadenejo druge. Tako eni razburjeno zahtevajo filtre v industrijskih <ii-mnikih, rnedtem ko se mirno vozijo z avtom pet-sto rrietrov daleč v službo; drugi so prepričani, da je treba vsem drugim pregledati kurišča in pre-povedati kurjerije, ker je le njihova oljna peč ti-sta, ki zanesljivo ne povžroča saj in. žveplovega dioksida; tretji so prenehali preklinjati, češ da je ob nekaterih krepkili izrazih kar po žveplu za-smrdelo. Vsi, razen lastnikov avtomobilov ter nji-hovih družin in uprav podjetij,.zahtevajo omejitev prometa v .središču mesta ali pa želijo uv.esti pO-sebne. izkažriice (do katerih pa 'bi po določenih poteh lahko prišel vsak).                              .
Poznam mnogo pristašev teorije, po kateri je za svinjarijo v zraku odgovoren tisfci, ki je sprožil družbeno akcijo pometanja pred pragovi, svojimi in tujimi, pa tudi v hišah, lastnih in tujih. Po tej teoriji imamo vsi dbvolj svojega dela in skrbi, in ni potrebno, /da povsod vtikamo nosove, še pose-bej pa v zrak ne, ker se nam slednje samo raa-ščuje.
Proizvajald in potrošniki vin so pred Časom nakazali z. zakonom o.vinu prve smotrne ukrepe proti onesnaževanju zraka. Tako danes po litru rebule ali šipofia pihaš- v zrak bistveno manj žve= pla kot včasih..                                           ¦
Akcijo bo potrebno nadaljevati. Iz izkušenj, ki jih pridobivamo na osnovnosolčkih, predlagam nekaj podvigov, ki bodo zanesljivo bbrodili sadp-ve. Na primer: zbiranje dinarja za čistejši zrak. Tako bodo starši rahlo poperali. in -še s čvrsto stisnjenimi zobmi na ves glas izjasnili za tako ak-. cijo. Ali pa razpis kakšne banke za najboljši se- . stavek na temo: »če spravljam denar v banko, se. manj# umaže«. Možnosti je vsekakor precej. In ko se bodo nadebudni fantiči začeli pogovarjati o tem, čigav oče ima manjši avto, oziroma kateri avto manj pnesnažuje okolje, in ko bodo deklice raz-pravljale o tem, da dimnikar zadnjič ni imei dru-gega dela, kot da je pokazal, kako se zamenjuje filter v dimniku1, karpa zna že vsa druzina, takrat bodo prvi uspehi blizu.
Ali pa ne. Dokler človek ve, da so ribe začele zaradi zastrupljene vode hlastati za zraJcom nad reko in zato še bolj zanesljivo poginile, in da de-ževniki množiono umirajo, čim se spravijo iz zem- ' Ije na zrak, in dokler ve, da smeti in odpadke sa-mo prelagamo in ne predelujemov potem se samo vpraša, kam bomo dali' svinjarijo, ki gre sedaj. v zrak in kaj bomo z njo kje drugje zastrupili.
Gorazd Marinček