Poštnimi plačana v gotovini. / ŠTEV. 9 * SEPTEMBER 1939 * LETO XIII. Maksim Gaspari f v . rj \ \ \\ \ t / // / Ulil l / £\ cipcctpi Vi Jšackinoni DR.0ETKER2 pecilnim praškom Otona Ring-a tekoči lep Sy n d eti kon skleji, zlepi, skifa vse. Tehnično dovršene pisalne stroje dl »Kaj boš pa napravil, če se le vrne z denarjem ali s konji?* ga je vprašal kralj. »Potem,* je rekel norec, »bom iz knjige izbrisal vaše ime in zapisal namesto vašega njegovo.* * Zmeraj galanten. Cesarica Mariju Terezija je vprašala nekoč častnika, o katerem jo vedela, da je še prejšnji dan govoril z znano lepotico, ali misli tudi on, da je ta dama najlepša na svetu. »Včeraj,» je odgovoril častnik, «scm to še mislili* * Ponesrečeni odgovori. Ko je bil slavni nemški slikar Menzel v najboljših letih, je bil strašno boječ in neroden v ženski družbi. Zato se je žensk izogibal. Nekoč pa vendarle ni mogel odkloniti povabila slovečega kiparja Degasa. Tam so mu med drugimi predstavili dve sestri, izmed katerih je bila ena vdova, mož druge pa se je mudil v Indiji na lovu divjih zveri. Pri večerji je sedel Menzel zraven vdove, a je mislil, da je to tista dama, katere mož je bil v Indiji. Ker je bilo tisti dan zelo vroče, je bilo tudi zvečer okno odprto in v sobo je prihajala neprijetna soparica. Zdajci pravi vdova: »Kako je danes spet vroče!* »Da, ampak vendar ne tako kakor tam, kjer je vaš mož!* je odgovoril Menzel in je pogledal vdovo. Pravijo, da ni nikoli pozabil tistega pogleda, ki mu ga je nato privoščila dama. * Naj črvi govore! Sluvna švedska pevka Jenny Lind je nekoč pela v Berlinu. Berlinčani so bili navdušeni. Po vsaki pesmi so jo kar zasuli z venci in darili. Po poslednjem koncertu pred razprodano dvorano je Lindova spet pregledovala darove in odkrila med njimi škatlico, v kateri ni bilo nič drugega kakor črvi, ki se zarede v moki. Med opazovalci tega prizora je nastala mučna tišina. Iznenada pa je Lindova zavriskala: »O, kako lepo! To ni nikakršna neumnost prismojenega človeka, kakor mislite vi, gospoda. To je najlepše priznanje mojemu petju, ki je mogoče. Saj veste, da krmijo s črvi iz moke — slavce!* _________________________ Pri teti. Mama gre z malim Milošem obiskat teto. Spotoma opozarja Miloša, da mora reči «klanjam se* in se zahvaliti za vse, kar dobi. In Miloš res že kar pri vratih kriči: «K lan jam se teta, in hvala z,a vse, kar dobim!» Kazen mora biti. Slavnemu holandskemu dirigentu Men-gelbergu, ki je vsako napako v orkestru občutil kakor telesno bolečino, se je nekoč primerilo, da mu je trobentač pri poslednjem stavku Beethovenove «Eroice» zamudil svoj poslednji vložek. Na koncu se je vnelo navdušeno ploskanje, ki je veljalo tudi orkestru. Godbeniki so začeli vstajati s sedežev in se priklanjati, ko je Mengelberg z roko pokazal na nesrečnega trobentača in zaklical skozi hrušč množice: , da se mi je siročad smilila ... Kako bo, kaj bo z njimi, ko bo treba planiti v vihro? ... Ždeli so kakor na smrt obsojeni in venomer drgetali, ko so v jasno noč tulile mine, ko je treskalo kakor ob sodnem dnevu in so reflektorji tipali z zeleno svetlobo kakor ogromni pajki po vseh naših pobočjih. Ko je proti jutru — o, tisto lepa škrlatno jutro! — šlo od jarka do jarka in od čete do čete povelje: «Ven, napad!» so se mi bledi fantiči izgubljali kakor plahe jerebice. To se mora vse izjaloviti, to je vse zaman, to je samo brezumno žrtvovanje otročadi, tako ne moremo več napadati... Kaj le mislijo prasci pri komandi!... Klel sem. Strojnice so regljale, še je treskalo vmes. In čul sem mlade ranjence ječati kakor dojenčke. Pomagal sem zdaj temu, zdaj onemu, že sem se spet vrgel na tla in streljal dalje kakor brezumen. Menil sem, da počasi blaznim. Nenadno je eksplodirala v bližini mina. Zarjula je kakor orjaška zver. Vrglo me je vznak — in ko sem se zbudil iz trenutne omotice, sem zcčutil pekočo bolečino tule, nad desnim kolenom. Topla kri se je razlivala po nogi. Lilo je, lilo. Izprva se mi je zdela tekočina iz mojih lastnih, odprtih žil skoraj blažilna. Toda bliskovito sem se zavedel, da bo po meni, če kar brž ne odkobalim od tod, v prvo zavetje, dokler me ne najdejo sanitejci. Uprl sem se na oba komolca, napel vso silo in spet omahnil kakor prikovan. Bil sem, dragi moj, kakor muha prilepljena na muhalniku, nisem in nisem se mogel ganiti. Čutil sem, kako mi pojemajo sile. Kaj hrušč in trušč, kaj ječanje in vpitje ubogih mleč-nozobnikov, kaj regljanje strojnic in treskanje min! Mislil sem le nase, kako bom zdajle izkrvavel in kako bom v kratkem izdihnil. Naslonil sem glavo nazaj na kamen, zaprl sem oči, in kakor v filmu so mi begajoče šli spomini skozi možgane. Matere sem se spomnil in očeta, sladak je bil privid domačije na Štajerskem, zdajle tako sočno zelene, tihe in vabeče. Šole sem se spomnil in tovarišev in sem hotel zaihteti. Toda ustnice so bile suhe, razlezle so se mi v mrtvaški nasmešek. In oči se niso mogle več ovlažiti. Zdel sem se samemu sebi suh, izčrpan mučenik, ki nisem vedel, zakaj se moram takole pokoriti, zakaj takole umirati na pustem tirolskem skalovju. Mlad, mlad — dobro še pomnim, da sem hotel samemu sebi govoriti o mladosti, toda polagoma so me zagrinjale sanje, nič več nisem čutil curljanja krvi po nogi, samo še belo cvetoč sadovnjak sem gledal v prividu, in vse ječanje, tuljenje, pokanje in cviljenje se je izpreminjalo v angelsko godbo, ki je bila tako sladka, tako uspavajoča. — — In potem? Glej, saj si vendar ostal! — Da, ostal. To je bilo čudežno. Okrog mene je bilo vse razdejano, kakor so mi 'pozneje pravili, ko sem se zbudil v previjalnici iz nezavesti. Vse razdejano, vse pobito, jaz pa sem ležal tam kakor Prometej na skalovju, nakljuvan in krvaveč. Napad je bil uspešen. Da bi vrag pobral komandanta, ki je dobil odlikovanje! Zato pa je obležala kopica tistih nezrelih mladičev, ki so jih laške strojnice kar pozobale. Šele ko je pritisnila pijana rezerva, so se Italijani umaknili. In potem proti večeru so sanitejci še mene pobrali. Prav toliko je bilo še življenja v meni, da se jim je zdelo vredno truda. Prenesli so me v zavetje ... Potem so me obračali po bolnici, me rezali in mrcvarili. Zdaj pa poglej, kaj mi je od noge še ostalo!... Na, kar popadi, kar potiplji! Segel sem z desnico nad njegovo koleno in rahlo sem otipal globoko vdrtino. To se ne da več popraviti, sem rekel; kar je izgubljeno, je izgubljeno. — Saj, za vse življenje sem zaznamovan. Invalid. Le kako se bom obračal po svetu, ko sem tako vedoželjen in sem si tako želel, da bi se lahko potepal. Kaj praviš, kaj bo z menoj? Skomignil sem z rameni. Čas je bil že tako dozorel, da smo se odvadili hliniti in tolažiti. Pa mi je danes žal, da mu nisem rekel vsaj ene lepe utešne besede. Nisem vedel, da sva poslednjič skupaj. Šel je domov, in preden je bila vojna končana, se je vnetje v nogi ponovilo, in Antonij Kolar je umrl. * Znova sem gledal na muhalnik. Bolj in bolj odvratno se je utrjeval v meni privid rjavkaste, kamenite fronte, po skalovju razmesarjena trupla mladeničev in sredi njih nekje prometejsko trpeči, od mladosti se poslavljajoči krvaveči prijatelj. Strgal sem muhalnik s stropa in ga vrgel v peč. Pearl S. Buck: Očetje La matere a robu kopnine, ki se dviga iz vode, stoječe od obzorja do obzorja, ležijo majhni kupi ropotije, ki so videti kakor naplavina. Vsako izmed teh prostih skladališč obstoji iz nekaj lesenih klopi, iz surovo stesane mize, majhne jedilne skrinje in ozkega železnega kotla, ki počiva na votlem, zakajenem podstavku iz ilovice. Toda kotli so mrzli in so bili mrzli že tedne, zakaj tu ni kurjave, ki bi gorela pod njimi. Valovi so vse pobrali. Vsak izmed teh kupov brkljarije je vse, kur je ostalo od vsakega doma in vsake kmetije. Vse drugo leži pod vodo, in tam leži tudi žetev, ki je bila posejana, a nikoli pospravljena. Ob slednjem teli skladališč rešenega premoženja se stiska kopica ljudi, mož, žena, otroci, tu pa tam tudi starček ali starka, toda teh ni veliko. Po večini sestojijo skupine iz očetov, mater in njihovih otrok. Med temi očeti in materami je tih boj, sicer pa vlada strašen molk. Zakaj je boj? Tu stoji oče, mlad kmet, in s temnimi pogledi opazuje svojo mlado ženo. Po vsem videzu sta se vzela še zelo mlada, zakaj četudi sta imela že pet otrok — najstarejšemu je kvečjemu osem let — očetu ni več ko šest ali sedem in dvajset let, mati pa je še mlajša. Oče je močan in zagorel, četudi zdaj zelo shujšan. Toda je mož, kakršnih je videti povsod v tej deželi, mož, ki ljubi svojo zemljo in je ponosen nu svoje rodovitne, preorane njive in nu kupe rumenega žita in na vse svoje dobre poljske plodove. Ponosen je na vse, zakaj" to je sad njegovega dela, in je ponosen na svoj uspeh in na svojo sposobnost. Njegov obraz je resen, skoraj strog, todu to je dober obraz, tudi zdaj, ko je pomračen; in njegove oči so poštene, samo polne obupu. Mati ga ne pogleda, kvečjemu na skrivaj, in nato se vedno naglo obrne proč. To je bila brhka, okroglolična deželanka, njene noge niso povezane, in vse njeno telo, ako bi zdaj ne bilo tako mršavo, se zdi lepo raščeno in krepko. Toda njene oči so upale, črni lasje so umazani in skuštrani od vetra, zakaj že vrsto dni se ni počesala. Njene ustnice so suhe in sinjkaste, četudi se venomer oblizuje, da bi jih ovlažila. Mnogo dela ima. Neprestano straži otroke. Dva sta vedno pri nji. Prvi ji visi na prsih, ki so zdaj le še revne, zgrbljene kožne vrečice. In vendar z njimi, četudi so prazne, tolaži ubogo bitje, ki na njih počiva, in za nekaj časa omili njegovo stokanje. Drugi otrok je dveletna deklica, drobno, zgrbančeno bitje, ki docela negibno leži v materinem naročju. Tudi drugi otroci se ne gibljejo dosti, toda če se kateri izmed njih le malo oddalji ali se približa vodi, mati zavpije in si ne da miru, dokler niso spet vsi otroci v njeni neposredni bližini. Posebno nemirna je ponoči. Skoraj ne spi in ima vse otio-ke pri sebi. Stokrat plane iz dremavice in naglo poišče z roko svoje otroke. Ali so vsi tu — vseh petero? Kje je druga deklica? Da — tu je, vsi so tu. Ako mož napravi le najmanjšo kretnjo, takoj ostro zukliče: »Kaj delaš? Kaj ni v redu?» Včasih mož grenko zakolne. Ona ve, zakaj jo kolne. Ne odgovori mu niti z besedo. Samo otroke drži pri sebi in jili zopet in zopet prešteva v temi. Ko nastane jutro, se dela, kakor da je zaposlena, kakor da ima pripraviti obilo jedi. Zajema mrzlo vodo in jo meša v bučnici s troho moke, ki jo še imajo. Trudi se, da bi rekla veselo: »Res imamo še več moke, kakor sem mislila. Dovolj je je, da se še dolgo preživljamo z njo.* Posreči se ji, da največji odmerek podtakne možu. Z vidno grozo zaduši krik obeh starejših sinov in vedno znova pogleduje njega, ki mračno in brez glusu strmi na vse. Njen delež je najmanjši. Včasih ne vzame sploh ničesar in se dela, kakor da ni lačna, ali pa se pretvarja, da je bolna. Ako ujame trenutek, da ji mož obrne hrbet, hlastno in nu skrivaj pita nujmlajšega otroku. Toda oče se ne da varati. Nahruli jo, ako opazi, kaj delu. in vpije: »Nočem, da ti stradaš, da zato le eden od teh živilo In ne neha, dokler ne vidi, da nese skodelico k ustom. Ona zelo po malem požira, da bi se več zdelo. 'Poda mož ve vzlie njenim zvijačam, kako majhna je zaloga in kako otroci vpijejo po hrani. Ne dajo se zmeraj utolažiti, in starejša dečka začneta večkrat tuliti. Prej sta bila debela in rdečelična, imela sta jesti vsega, kur sta potrebovala, in zdaj ne moreta razumeti, od kod je prišla voda in kar pokrila deželo. In zdi se jima, da bi oče moral najti kak izhod. la gre, sede nu breg in si z rokami tišči ušesa, dokler sinova tulita. V teh trenutkih sc zgodi, da je materin obraz otrpel od groze. Roti dečka in jima šepeta: «Ne spravljajta očeta \ obup. Bodita tiho bodita tiho! * Otroka ji pogledata v obraz in otrpneta v molku, zakaj začutita nevarnost, ne da bi vedela, kakšno nevarnost. Inko se nadaljuje nemi, strašni boj med očetom in materjo. Vsak dan je manj moke v košari, a povodenj se ne unese. Vsako noč šteje mati svoje otroke v temi. 'loda ne more biti zmeraj budna. Pride noč, ko njeno izstradano telo spi in ničesar ne čuti. Njene roke so razprostrte nad otroki. J n ne opazi, da se oče zgane in šepeče z mirnim, drobnim dekletcem. Zaupljivo gre za njim kos poti. Čez nekaj časa sc vrne sam, opotekajoč se, in zopet leže v temi. Enkrat ali dvakrat globoko vzdihne, in vsak vzdih se mu izvije kakor stokanje. \ sivem jutranjem mraku se mati nenadoma prebudi. Po-pude jo groza; še preden je dobro prebujena, ji postane jasno, da je spala. Roke ji tipajo po otrokili. Kje sta ostala dva? S krikom plane na noge, nenadoma so jo obšle moči. Skoči k možu, ga zgrabi, vrešči: «Kje sta dva otroku?* Mož sedi sključen na tleh, kolena ima dvignjena, nanje je naslonil glavo. Ne odgovori. Mati je kakor ob pamet. Divje ihti in stresa moža za ramo ter mu vpije v obraz: »Jaz sem njihova mati... jaz sem njihova mati!» Vreščanje zbudi vse ljudi siromašnega taborišča. Toda nihče se ne oglasi. Vsak ve, kaj to pomeni. Tu boj se bije vsepovsod. Žena začne strahovito stokati in sopiha: «Ali more katera mati kuj takega storiti? Samo četje, ki dovolj ne ljubijo svojih otrok in jim zavidajo tioho hrane!* Tedaj šele odgovori mož. Dvigne glavo s kolen, v sivem Somraku pogleda ženo in zamrmra: »Kuj misliš, da jih jaz nisem ljubil?* Okrene glavo in čez nekaj časa zopet spregovori: »Njune lakote je konec.* Nenadoma tiho zajoče, in ko mati zagleda njegov od bolečine spačeni obraz, utihne celo ona. Prevedel France Bevk. Draga Hudalesova: ’ 'Pili ing Ljudem iz Dolenje vasi bi bil minil tisti večer prav tako, kakor so jim pač minevali prvi septembrski dnevi, ko bi ne bil prinesel Potokarjev pastir zvečer, ko je prignal s paše domov, prečudno novico, da se je v Strgarjevi koči, ki je že tri leta samevala prazna in zapuščena, naselil tuj mož. Ni minilo deset minut, ko se je okrog zgovornega pastirčka nabralo skoraj pol vasi. «Da je mlad, praviš?* so spraševala dekleta, medtem ko je može bolj zanimalo to, da je podrl stari kozji hlev in zgradil novega. «Morda se je vrnil Strgar*, so ugibali. »Spremenil se je, pa ga nisi spoznal.* «Kaj bi ga ne poznal! Strgar je bil majhen, čokat in upognjen, ta je visok in raven ko smreka.* Kakor zmerom v sili in stiski, so se zaskrbljeni vaščani tudi zdaj spomnili svojega župana Mateja Kopača. «Kaj!» je vzkliknil. «Pokličite Žoharja in Jereba! Občinska moža sta, pa naj pogledata, kdo je ptiček, ki se je vgnezdil v Strgarjevi podrtiji!* Strgarjeva koča, ki je stala na Slatinskem vrhu, res ni zaslužila boljšega imena. Ko sta stari, dolgi Žohar in okrogli Jereb sopihala po strmi stezi navkreber, sta vso pot premišljevala, kako je skrivnostni tujec iztaknil zapuščeni dom in kaj ga je premotilo, da se je zatekel pod njegovo na pol podrto streho. In čim bliže sta bila vrhu, tem tesneje jima je postajalo pri srcu. Kaj če je pritepenec razbojnik in tat, ki se skriva pred orožniki? Nikoli več ne bosta videla domače fare, prijazne Dolenje vasi sredi rodovitnih polj! Toda komaj sta stopila iz gozda na jaso, sta presenečeno obstala. Človek, ki je sedel pred Strgarjevo kočo, ni bil prav nič podoben razbojniku in tatu. Bil je skromno, a čedno oblečen. Vdano in prijazno se smehljaje je strmel v dolino, kjer se je gostil večerni mrak. Našima vrlima možema se je takoj spet vrnil pogum in, ker sta prihajala kot varuha in zaščitnika ogrožene vasi, je dolgi Žohar najprej zakašljal, potem pa gromko zavpil: «Tako, kaj pa vi počnete tukaj v tuji hiši?* In ker se je tudi Jereb hotel pokazati moža, ki se zaveda svoje dolžnosti, je še on zakričal: «Pri nas ne maramo potepuhov in pritepencev!* Zdelo se je, da se je tujčev pogled le težko ločil od doline. Molče ju je pogledal. To je jezljivega Žoharja še bolj pogrelo. Zagrmel je še bolj kakor prej: Z dela domov «No, ali bova zvedela kaj ali nič?* Zdaj je mladi mož vstal in jima odločno stopil nasproti. «Vedel sem, da boste prišli*, je rekel mirno in se hotel nasmehniti. Žohar pa ga je zaničljivo premeril od glave do nog. «Prav malo je nama mar, kaj si vedel, prijatelj. Povej rajši, kdo ti je dovolil vdreti v tujo hišo in se v njej naseliti!* «Tako jel* je pritrdil Jereb, njegove drobne oči pa so medtem pridno lovile vse, s čimer bi pozneje lahko razveselil radovedne vaščane. Tako je najprej opazil, da so bile vse oknice popravljene in da so se zapirale, kakor je treba. Pred hišo si je tujec postavil mizo in klopi in posul tla z drobnim kamenjem. Na vrtnem plotu se je sušila srajca, in tudi tista, ki jo je imel na sebi, je bila čista. Da, njegov obraz je bil od sonca ožgan in od vetra hrapav, toda dober in prijazen. «Res, bila je tuja hiša,* je rekel, «toda bila je prazna in zapuščena. Popravil sem jo, le poglejta! Njen lastnik bo še vesel, da skrbi kdo zanjo. Rad bi govoril z njim in, če dovolita, bom kar z vama stopil k njemu in k županu.* Jereb in Žohar sta se Spogledala. «Z lastnikom pa ne boš mogel govoriti. Že pred tremi leti je šel s sezonskimi delavci v Nemčijo in do zdaj ga še ni bilo nazaj!* «V Nemčijo!* je vzkliknil mladi mož, in v očeh mu je živo zagorelo. «Ali ne bi malo sedla?* Prijazno in iskreno povabilo je res premotilo vrla občinska moža, da sta sedla za mizo in zagozdila bradi v zdelane dlani. «Torej v Nemčijo, ste rekli! Vidite tudi jaz sem bil tam tri poletja zaporedoma in trikrat sem se vrnil v jeseni rczočaran. In prišla je četrta pomlad, jaz pa sem sklenil, da ne pojdem nikoli več. Od takrat sem hodil za kruhom iz kraja v kraj. Povsod se mi je bolje godilo kakor v tujini. Tako sem prišel prejšnji teden v Gorjane in, ko sem hotel po bližnjici v Dolenjo vas, me je prav tule na Slatinskem vrhu zajel mrak. Čeprav je bilo že pozno, me je zvabila klopica pred hišo. Le poglejte, kako daleč se vidi po Završki dolini! Domača zemlja in gozdovi, prijazne vasice, naša lepa polja, vse tisto, po čemer sem tako vroče hrepenel v tujini, vse je ležalo pred menoj. Komaj sem sedel, že mi je srce reklo, naj vrnem življenje zapuščeni hišici. Ali ni greh, sem si mislil, da sameva in razpada, jaz pa nimam doma, kamor bi se zatekel. 0'stal sem in že naslednje jutro se mi je zdelo, da sem doma!* Oddahnil se je nekoliko, in ker sta ga moža vdano poslušala, je nadaljeval: «Ko se bo vrnil lastnik, se mu bom seveda umaknil. Mislim, da mi bo hvaležen, ker sem mu pazil na hišo v domačem kraju.* «Da, v domačem kraju,* je ponovil za njim Žohar, «v ljubem domačem kraju.* «Ali ste bili že kdaj od doma, v tujini med drugimi ljudmi?* ga je živahno vprašal neznanec. «Da, ko sem bil mlad, me pol leta ni videla Dolenja vas. Dobro se spominjam, kako mi je od sreče bilo srce, ko sem se vrnil.* In kakor da je hotel popraviti, ker je postal z neznancem preveč prijazen in domač, je dodal: «Toda jaz sem bil tu doma! Tvoj dom, prijatelj, pa je bog ve kje, in prav nič ne vemo, kdo si in od kod prihajaš.* «Ko bi imel dom,* je odgovoril mladi mož in se žalostno ozrl po Završki dolini, «bi se ne klatil po svetu.* Tako sta se Žohar in Jereb vračala v Dolenjo vas, ko je že luna pogledala iznad gozda. Šla sta zelo počasi, zakaj zmerom bolj se jima je zdelo, da sta slabo izpolnila županovo naročilo. Zgodilo se je, kakor sta pričakovala. Kopač ju je pošteno ozmerjal in se naslednjega jutra sam odpravil na Slatinski vrh. «Presneto!» si je govoril med potjo, «meni ne bo kvasil praznih marenj o lepem pogledu na dolino, o tujini in domačem kraju. Če se ne bo takoj pobral tja, od koder je prišel, ga ne bom dosti prosil. Po orožnike bom poslal v trg. Saj je lep dan, pa naj se sprehodijo!* «Da, lep dan je,» je ponovil, ko je obstal, da bi se nekoliko oddahnil, «in namesto da bi pomagal spraviti Tinu otavo pod streho, se moram pehati v breg k potepuhu, ki ni vreden piškavega oreha. In zakaj imamo občinske može, to bi tudi rad vedel! Še za strašila v koruzi bi jih ne mogel porabiti!* Od same jeze skoraj ni čutil več strmine. Hitel je in puhal. Šele na vrhu se je ustavil. Medtem pa ko si je brisa! z veliko rdečo ruto znoj z obraza, mu je pogled obvisel na dolini pod njim. Pokrivala jo je še jutranja senca, le na zapadni strani se je že lesketala rosa v soncu. Vse hišice, pa če so bile še tako revne, so se zdele z višine ljubke in prijazne. Da, videlo se je, kakor da vsa dolina živi v miru, sreči in zadovoljstvu. Dolgo je župan Kopač strmel predse. Neko neznansko lepo čustvo mu jo napolnilo srce. «0, kako lepo je pri nas!* je vzkliknil, zakaj takrat je posijalo sonce v dolino. Nasmehnila so se okna na vasi, zalesketala se je reka in barve na polju so oživele. «Tamle je naša ajda in tam naši travniki*, je premišljeval na glas in skoraj pozabil, po kaj je prišel. Vsa ne-volja mu je zginila z obraza. Šele ko ga je zdramil iz zamaknjenosti neznan glas, se je zdrznil in nagrbančil čelo, v srcu pa ni čutil niti trohice jeze več. «Dobro jutro!* Mož, ki je stal pred njim, je bil pač neznanec iz Strgarjeve koče. Kopač ga ni še nikoli videl. Težko mu je bilo, da bi ostro spregovoril z njim, kajti njegove oči so se prijazno smehljale. «Župan sem iz Dolenje vasi,* je rekel trdo, kar je le mogel, «in rad bi vedel, ali moja beseda še kaj velja ali ne! Zato mi kar brž povejte, kdo vam je dovolil, naseliti se v Strgarjevem domu!* «Nihče mi ni dovolil, le mislil sem, da ji ne bo škodilo, če bom živel v njej in pazil nanjo. Pravkar sem bil namenjen k vam, gospod župan, da bi vam pokazal svojo delavsko knjižico. Le oglejte si jo, saj je v redu!* Kmalu nato se je godilo Kopaču prav tako kakor Žoharju in Jerebu prejšnji večer. Sedel je pred hišo s Petrom Geršakom in poslušal njegovo živahno pripovedovanje o tujini in domači zemlji. «Pa naj bol* je rekel, ko se je poslavljal. «Pri nas imamo zmerom dovolj dela, če boste hoteli pomagati. Kar jutri se oglasite!* Preden je odšel, se je še enkrat ozrl po Završki dolini, in prav nič čudno se mu ni zdelo, da je pogled nanjo pridržal Petra Geršaka. Vzel je njegovo delavsko knjižico s seboj in se mu celo nasmehnil v slovo. Tako je Peter ostal v Strgarjevi koči in vsi kmetje iz doline so ga radi jemali na delo. Kmalu je za marsikaterim oknom hrepeneče trepetalo dekliško srce, ko se je vsak večer veselo žvižgajoč vračal v svoj skromni dom na Slatinskem vrhu. Bog ve, kdaj bo želja po domu prignala nazaj sezonskega delavca Strgarja? Do takrat pa želimo mlademu Petru, da bi mu domovina, ki jo tako vroče ljubi, tudi vračala njegovo ljubezen! Kari Pečenko V zgodnjem jutru Fotoklub Ljubljana Maksim Gaspa ri Narodni muzej je kakor starinski meščan, ki je sedel v senco in mirno opazuje življenje, ki polje mimo po cesti, zraven pa živi le svojim spominom. Poleti so obiski v njem tako redki, da poslušaš sam svoje stopinje, ki odmevajo po hodniku. Vrata v pisarne so odprta. Kakor iz zakristije čuješ tu in tam polglasno besedo. Vse se zdi zakleto v prijeten poleten oddih. Če meniš, da boš slikarja Gasparija, ki se je izmed Umetnik v svojem ateljeju naših umetnikov najbolj približal narodovemu življenju, našel zdajle bog ve kje na deželi, sredi pokrajine s kozolci in znamenji, s čebelarji, muzikanti in svati, se motiš. Že dobršnih deset let je Maksim Gaspari v službi ljubljanskega etnografskega muzeja kot strokovnjak za narodopisje in kot restavrator starih umetnin. Že njegova pisarna, ki zre na Bleiweisovo cesto, je polna starinske drobnjave. Še mikavnejši pa je njegov atelje na podstrešju muzejske palače. Dopoldansko sonce se upira skozi okno v atelje, od koder ni drugega razgleda kakor na streho sosednjega trakta in v jasno avgustovo nebo. Toda Gaspari je v svojem tihotnem ateljeju zadovoljen, saj si ga je uredil po svoji volji in svojem okusu. Pipo si prižiga, ko me vodi sem in tja po ateljeju, ko mi razkazuje skice in starine in pripoveduje: — Prej sem imel atelje v Gradišču. Tam je bil hrum in šum. Tu pa je tišina. Razgleda res nimam, toda luči je dovolj. In to mi je všeč, da sem si atelje lahko uredil po domače, narodopisno, kakor vidite. To mi ustreza. Hotel sem že naslikati friz okoli vseh štirih sten, pa to bi mi utegnilo kvariti tole božansko luč. Ali pa ga morda le še naslikam ... Nad vrati je Beethovenova maska, v kotu je križ z dvema baročnima angelčkoma, na stenah polno slik, med njimi slikarsko tihožitje: paleta z mrtvaško lobanjo. Prava mrtvaška lobanja pa počiva na starinski bidermajerski omari, kjer je tudi polno čopičev, barv in raznovrstnih tekočin pa majolika. Desno na tleh je Vavpotičev lastni portret. Ob slikarskem stojalu visi velikanski črn molek s Koroškega, zraven stoji portret Franceta Prešerna. Pre- senetljivo, kako se naši umetniki trudijo, da dožene vsak svojega Prešerna. Gaspari opazi moje zadovoljstvo, ki ga ne tajim, ogledujoč njegovega Prešerna, in mi pravi: — S Prešernom sem se že od nekdaj veliko bavil. To je problem, h kateremu se vedno vračam. Poglejte, tu imam še razglednico. Prvega Prešerna sem narisal pred pet in tridesetimi leti. Založil ga je Sadnikar v Kamniku. Dr. France Kidrič ga prav hvali. Takrat sem bil še na akademiji. Tale večji pa me je zaposlil pred kratkim. Res, zanimiv slikarski portretni problem, ki se bom k njemu še in še vračal, ne iz spekulacije, temveč iz resnično iskrenega nagiba. — Brskava dalje po ateljeju. Naletiva tudi na verze, na narodne motive, ki jim Maksim Gaspari srčno rad pri- Maksim Gaspari: Mlin ob Kolpi speva ilustracije, zapeljive, zagorele Gorenjke v avbah, tršate vaške Don Juane z viržinko in zeleno slapovje na-geljčkov, spodaj pa v debelih črkah takole ali podobno: Eden vrtec bom skopala, noter drobne ro/ce d jata roženkravt in rožmarin, da bom gol j fata fante ž njim. Umetnik Maksim Gaspari je mož zdrave šegavosti. Toda ne v besedi, marveč v delu. To ni hrupen humor dovtipa ali kvante, temveč blaženo uživanje kmečkih gest in tipov, vsega, kar je v našem narodu šaljivega, bahavega, košatega in ceremonialnega. Motiv mora govoriti sam, a Gaspari se nikoli niti ne nasmehne, kadar razkazuje svoja dela. Vse mu je resno in drago. «Vidite, tole je zanimiv čebelnjak, da bi se lahko arhitekti na njem učili, pa tole je bil pravi dedec* — take so njegove pripombe, ako ga vežejo mikavni spomini na posamezne njegove skice, nabrane kjerkoli na Gorenjskem, v Beli Krajini ali drugod, kjer se Maksimu Gaspariju kakor pridnemu čebelarju obeta sladka paša. Privlačna je majhna, še ne dovršena Madona, ki visi na steni. Gaspari mi pove o njej: — To je poskus po llovšku. Vidite kvadrat. Če le morem, izberem to obliko za svoje slike. Tole olje je iz Bohinja: kosec in njegova mlada žena z zibko na glavi. Tam gori je še ta navada, da nosijo matere otroka v zibki s seboj. Zadnji čas sem se precej spravil na olje in bom skušal polagoma delati samo v olju. Sicer pa, kakor vidite, sem si skombiniral lastno tehniko, po kateri mi je risba z ogljem osnova upodabljanja. Potlej kolo-riram s pastelom, tempero in akvarelom, samo da izrazim, kar hočem izraziti. — Zadnja leta ste imeli nekatera večja naročila? — Da, za hotel Ko-Op v Martuljku sem napravil tisto večjo kmečko svatbo pa nekaj portretov in drugih reči. Posebno me je po Daumierju zanimal en motiv: nevihta. Pri Kosu v pasaži nebotičnika lahko vidite eno izmed teh slik v olju: otroke, ki beže pred nevihto. In tule, poglejte, podoben motiv: kmetič na begu pred neurjem. V nevihti je dinamika, je premik, v nevihti ni dolgočasja. Za vrati opazim škrlat turškega turbana in z zlatom vezene begovske obleke. ■— Ah to ... izposodil sem si iz garderobe narodnega gledališča. Glejte, zakaj. Mlada Breda in Lepa Vida, dve naši najlepši narodni baladi, sta motiva, ki sem ju že ponovno obdelal in ju še bom .. . Lepa Vida s svojo bolečino in ob njej španska kraljica, ki jo tolaži, vzad pa morje, — potem mlada Breda, ki ji lije kri iz srčne rane in ob njej neljubljeni turški ženin — da, to bom še izpopolnil. Mapa, polna risarskih beležk in zasnutkov s Koroškega, čeprav jih je Gaspari že toliko razdejal. Mati pri zibeli, star očanec z običajno čedro. Pod Prešernom portret starejše meščanke, polne sanjavosti, zapuščina pokojnega slikarja Frana Sterleta, ki ga je ubil londonski promet. Na Tri gorenjske gracije, eno izmed prvih del Maksima Gasparija steni blizu okna še pretresljiva podoba smrti, ki kosi otroke (bila je nedavno na razstavi za zaščito dece v Beogradu). Cel sklad poslikanega stekla. Tu bi lahko človek teden dni razbiral in ogledoval. Najznamenitejša izmed starin pa so v Gasparijevem ateljeju trenutno v gosteh miniaturna olja sedmerih zakramentov, ki jih je bil etnografski muzej nedavno kupil od neke ljubljanske meščanke. Zdaj so podobe že osnažene in razkazujejo gledalcu čudovito pestre in zanimive skupine slovenskih noš pred dobrim stoletjem. Maksim Gaspari: Dedek z vnukoma — Kakor je dognal Steska, mi tolmači Gaspari, so tale miniaturna olja iz Layerjeve šole (1752—1828). Verjetno je, da jih je napravil Layer sam. Poglejte, kako je to pa-stozno, živahno! Pa kako so bile umazane, ko sem jih dobil v roke. Umil sem jih skrbno z restavracijskimi sredstvi. Vsako sliko je treba individualno popravljati. Nista po dve enako pokvarjeni. Za obnavljanje slik ni čvrstih receptov. Na tem področju ni avtoritet, tu ostanemo vsi samo večni učenci. Tehle sedem zakramentov sem umival cele dneve in zdaj sem jih vesel kakor le kaj ... Pa tegale Antona Puščavnika na stojalu poglejte. To je delo nekega koroškega slikarja Franca Selaka iz leta 1813. To vam je bilo strašno kočljivo delo, preden sem podobo osnažil. Zdaj je dobro, kakor vidite, še enkrat pojdem z balzamom kopaivom čez njo, potem bo obveljala ... — Tako vam tedaj restavracijsko delo za muzej jemlje precej časa, a ga opravljate z veseljem. Razen tega pišete za «Etnologa» študije iz našega narodopisja, slikate na steklo, še v radiu- ste nam o tem predavali. Kako si pa delite delo? — Dopoldne opravljam muzejsko delo, popoldne takole od druge ure do večera pa študiram zase. Tu se zmeraj prepleta motiv z motivom: ali študiram narodne ' i ji m J/ 5|! / / mt rigl JI* . y>- - JC-! 0 ■ .j, . ij... r' v?V V' / . mr ;1% p /m ■E n -■ "*« »V, h w 1/ kV sr n V *«•-¥ . S ■d" hose, ali pregledujem in izpopolnjujem skice. — Pravkar sem spet prinesel nekaj zanimivih motivov od Svetega Janeza v Bohinju. Ogledujem še podobe narodnih noš, ki jih ima Gaspari pritrjene na steno nad mizo in mi ob njih zatrjuje, da so ziljske noše najbolj slikovite, da pa je bila stara savinjska noša najmarkantnejša. Takole v mislih se Gaspari lahko v samem svojem ateljeju sprehaja po vsej slovenski domovini. Stalni stik z narodom ga menda ohranja tako čilega, da se ni izpremenil, kar ga osebno poznam, in tega je že dobrih dvajset let. Sicer pa je Gaspari tisti slovenski umetnik, ki ga po njegovem delu izmed naših mož peresa in palet spozna takoj vsak slovenski otrok. Danes je Gaspariju šest in petdeset let. Prav zaradi vedne marljivosti so mu leta tako hitro potekla. Kolikerega se spominja, kakor da je bilo včeraj, predvčerajšnjim! Njegova mladost je bila grenka ... Ali o tem se lahko podrobneje pogovorimo. Kar sediva na trde stolce, ki imajo tako lično izrezana srca v naslonjalu! Gaspari je notranjski rojak iz Selščka pri Cerknici. Zgodaj je osirotel. Šel se je šolat na ljubljansko realko, toda že po enem letu je moral zaradi pomanjkanja v trgovino v Kamnik. Talent pa je terjal svoje. In tako je Gaspari prišel v umetno-obrtno šolo risanja v Ljubljani, kjer je bil učenec mojstra Vesela. Potem je šel dalje: na dunajski državni grafiški zavod k profesorju Horwarterju, od tod na dunajsko akademijo v šolo profesorja Bacherja. In spet je prišla stiska, Gaspari se je vrnil v Kamnik k svojemu dobremu-zaščitniku Sadnikarju, nakar je lahko spet odšel v Monakovo, od koder se je vrnil kot zrel umetnik v domovino. Mimo tega, da je poučeval risanje na ljubljanskih gimnazijah, je lahko započel temeljite študije o našem narodopisju in dal zamaha svojemu likovnemu ta- Maksim Gaspari: Marija na poti lentu. Številne ilustracije in razglednice po narodnih motivih so ga približale narodu, kateremu je znal Gaspari služiti tudi z ilustrirano propagando, zlasti v dobi koroškega plebiscita. Vrsto let je poučeval narodno ornamentiko v slikarski šoli «Probude». Toda zdaj je samo v službi etnografskega muzeja in svoje umetnosti. Želim, da mi sam pove, kdaj in zakaj ga je zamikala naša domača motivika, naše narodopisje. Gaspari mi rade volje izpoveduje: — Prve moje risbe, katerih se spominjam, segajo v otroško in ljudskošolsko dobo. V prirojenem nagonu do upodabljanja me je bodrila moja mati, ki je bila dobra risa-rica in glasbeno nadarjena žena, vzgojena v škofjeloškem samostanu. Tedaj sem risal vsevprek, kar me je zanimalo. Ko sem odraščal, me je vedno bolj privlačevala domača motivika. Spoznal sem, da imam najlepše vzore za svoje delo v našem narodopisju. Zlasti me je v tem izpodbujal moj dobri prijatelj in mentor, gospod inšpektor Niko Sadnikar v Kamniku. Dognal sem, da bom največje vrednote svojega slikarskega dela dosegel s tipizacijo našega narodnega življenja, kajti nesmiselno se mi je zdelo iskati slikarskih motivov v daljavah inozemcev, ko sem vendar imel v neposredni bližini neizčrpno izbiro ljudskih, slovenskih prizorov, ki so bili po svoji duševnosti in zunanjosti dovolj privlačni kot predmeti za likovno umetnost. Moje mišljenje so mi potrjevale zlasti naše narodne pesmi, katere poznam prav dobro. Poleg motivičnih zamislekov mi je bil gospod Sadnikar tudi izvrsten učitelj po tehnično rokodelski strani. Sam dober risar in slikar, me je uvajal v tehniko oljnatega slikarstva. V njegovi delavnici sem restavriral stare slike, naučil sem se zlatiti, preparirati platno, les in drugo. Kolesaril sem z njim daleč po kamniški okolici, kjer sem izbiral in skiciral kmečke motive in narodno ornamentiko. Na Dunaju in v Monakovem sem risal na njegovo pobudo razne starinske in folklorne predmete v tamošnjih muzejih. Še danes mi je Niko Sadnikar v mnogih likovno-strokovnih zadevah najvažnejši informator. — Rad bi čul vašo lastno sodbo o vašem poslanstvu v slovenski likovni umetnosti. Maksim Gaspari: Portret gospe Novakove v Polju — O tem, kakšno je moje poslanstvo v slovenski likovni umetnosti, mi je pa težje govoriti, ker delujem kot umetnik predvsem instinktivno. Vendar mislim, da se ne motijo odlični sodobniki, ki priznavajo važnost mojega dela za slovensko umetnost in narodopisje. Imam pa tudi nekaj nasprotnikov, ki mi to važnost odrekajo. Naj mi bo dovoljeno pri tej priložnosti pripomniti, da ni razstavljeno niti eno moje delo v slovenski Narodni galeriji. Navzlic lakemu poniževanju s strani mojih nasprotnikov pa se v polni meri zavedam svoje vrednosti in svojih smotrov. Upam, da vršim isto poslanstvo v naši umetnosti, kakor sta ga vršila med Čehi mojstra Mikulaš Aleš in Joža Uprka, kakor so ga vršili med Nemci Hans Thoma, M. Schiestl in Ignatius Taschner, med Francozi Lucien Simon, med Španci Ingnacio Zuloaga in drugi. Sicer pa bosta moje delo in poslanstvo opredelila dva najpravičnejša in nezmotljiva ocenjevalca: čas in narod. — Poznamo vas tudi kot karikaturista. Sodim, da je karikatura likovnemu umetniku tisto, kar je poetu duhovit epigram. Torej še besedo o vaših karikaturah in ilustracijah. — Na svoji premočrtni poti narodopisne umetnosti sem se od časa do časa udejstvoval tudi kot karikaturist, dekorativen risan in ilustrator. No, kar se karikatur samih tiče, sem največ naših odličnih osebnosti narisal po vojni za dlustriranega Slovenca*. Mnogo jih je last inž. Huga Uhlira. Karikatura mora kakor epigram govoriti sama, torej jim nimam česa pripomniti. Izdelal sem več častnih diplom in risb za narodne razglednice, ilustriral sem šolske knjige, naše revije in mladinske pripovesti. Kettejeve poezije, Milčinskega pravljice, Pratika za deco — to naj bi bilo omenjeno, kar se tiče mojega ilustriranega dela. Kakor ilustracije sem tudi karikature že pred vojno risal za «Oso», potem za «Dan» in naposled za «Kurenta». — Kod so raztresena vaša dela, kje ste razstavljali? — Večina mojih del je tod in tam po slovenskem ozemlju. Moje originale imajo najrazličnejši ljubitelji umetnosti, od preprostega kmečkega človeka do izobraženstva in dvornih osebnosti. Mnogo mojih slik pa je tudi v tujini: na Češkem, v Nemčiji, v Italiji in zlasti tudi v Ameriki. Vsa važnejša, kvalitetna dela imam v seznamu, za «drob-njarije* pa ne vem, kje so. Razstavljal sem večinoma skupaj s slovenskimi tovariši, predvsem v Ljubljani, v Mariboru in Celju, v Beogradu, Monakovem in v Parizu pa še drugod. Za dogleden čas pripravljam kolektivno, pregledno razstavo svojih del. Za posamezne razstave v tujini pa žal nimam sredstev. — Gotovo imate še mnogo lepih načrtov? — O svojih načrtih za bodočnost res lahko rečem, da jih imam še zelo mnogo, vendar vem, da mi jih bo mogoče le delno uresničiti. Predvsem bi rad naslikal razna slovenska narodna obredja. Namenjen sem, izdati «Zbor-nik slovenskih narodnih motivov*. Nameravam se tudi temeljiteje vaditi s portretnim in pokrajinskim slikarstvom s posebnim ozirom na naše kraje. Vse je odvisno od zdravja, razpoloženja in gmotnih sredstev, pa tudi od splošne psihoze, v kateri živimo. Če se bo uveljavil nov razkrojni način uničevanja in vojne, tedaj bodo itak predrugačeni vsi, kaj šele moji načrti!----- Dovolj! Trčila sva v lagodnem pomenku ob mrko pret-njo današnjih dni, kakor butne čoln na vožnji po mirni gladini ob robato čer. Toda le za trenutek naju je minila vedrina. Saj se je nad Ljubljano bočil zlati poldan in je zunaj Ljubljane dihala v prijetni poletni omotičnosti sočna, zelena slovenska zemlja. Naj pride, kar hoče, sva si ob razstanku rekla z Gasparijem: mi lahko gremo in izginemo, rod in zemlja pa ostaneta in z njima delo tistih, ki so z njima živeli in se zanju trudili. Maksim Gaspari je pa eden izmed njunih najzvestejših služabnikov. Artem. Maksim Gaspari: Prijatelj Lojze Novak D'Artagnan: € IIU ID N A S (ID A Č A § 1 lil IIP C ¥ A - IIB E S E ID E Večina ljudi misli, da je jezikoslovje, ki mu z resno tujko pravimo tudi filologija (prav za prav-, ljubezen do besede), kaj dolgočasna in neživljenjska reč. Pa to ni vselej res. Tudi znanost, ki se bavi z nastankom in izvorom besede, o kateri Oton Zupančič pravi, da «svetla hodi med narodi*, pozna svoje lepe zgodbe, zanimive pravljice in pretresljive dogodke, ki so stali ob zibelki tega in onega izraza in mu vtisnili — kakor Sojence detetu — za vse življenje svoj pečat in z njim poseben pomen in namen ... Eno izmed takih davnih zgodb, ki je rodila novo besedo, vam bom zdajle povedal za zgled. Videli boste, kako rodi včasih nov izraz pravo življenje, ne pa star, bradat učenjak, jezikoslovec, ki samo urejuje in strokovnjaško (včasih celč rokovnjaško!) razporeja besede, ki jih je obudilo in blagoslovilo živo življenje ... Gre v našem primeru za francosko besedo c h i c (izgovori šik), ki jo dr. Pretnarjev francosko-slovenski slovar tolmači z-, okus za modo, okusen po modi, in ki je iz francoščine prešla v vse evropske jezike in seveda tudi k nam. Saj večkrat pravimo po domače, da je to ali ono dekle šikovno, če je spretno, urno pri delu. In če se okusno, prikupno oblači, pravimo, da ima «šik». Zdaj pa kar poslušajte zgodbo o rojstvu te besede! Bilo je leta 1788. v Parizu. Jacques David, znameniti slikar, je sedel zamišljen pred svojim slikarskim stojalom. Vse je bilo tiho okrog njega. Epidemija črnih koz, ta strašna kožna bolezen, ki je divjala nad Parizom in sejala grozo in smrt, je bila pobrala tudi nekaj učencev njegove slikarske šole. Povsod v veliki delavnici so stala osirotela stojala. Tudi Andrea Chiquea, njegovega najljubšega učenca, ni bilo k pouku ... David je zavzdihnil in vstal. Vse njegove misli so bile pri Andreu. Skušal se je otresti groze, ki je vsega prevzemala. Ne — saj ni mogoče, da bi tudi Andre... Slikar si ni upal dokončati svoje misli. Andre — je pomislil s tiho nežnostjo in odgrnil z zapuščenega stojala ruto, ki je pokrivala pričeto sliko Andrea Chiquea. Prav gotovo se je samo zakasnil in bo kmalu prišel... Jacques Louis David je stavil vse svoje umetniške nade na šele sedemnajstletnega Chiquea, ki je bil veliko nad povprečnost nadarjen sin pariškega trgovca s sadjem. Ko je David že zaslovel kot borec proti nenaravni, igravo in zato nepristno, izumetničeno učinkujoči rokokojski maniri v slikarstvu, kot umetnik, ki je utiral pot prenovljenemu klasicizmu, je našel v Andreu Chiqueu svojega najboljšega učenca. Tudi ta se je po svojem pojmovanju lepote in človeka zdel poklican, pomagati jasnemu, naravnemu, preprostemu in stvarnemu oblikovanju do zmage. Četudi je bil Andre še mlad, je bil vendar že ves zaverovan v plemenito lepoto oblik, v osnove resnice estetike, ki se jih ni bil priučil, temveč so bile podzavestno v njem. O, mojster David, ki je bil pred štirimi leti — 1784 — ustvaril «Prisego Horacijev*, veličastno podobo, ki danes visi v pariškem Louvreu in velja za mejnik klasicističnega slikarstva — mojster David je bil ponosen na tega svojega najljubšega učenca! Zato so vsi drugi učenci njegove šole skušali posnemati mladega Chiquea. Kar je ta slikal, je veljalo drugim za vzor in zgled. «Tako bi Chique ne slikali* je večkrat grajal mojster, če mu ta ali ona slika ni bila po godu, medtem ko je svojemu zadovoljstvu rad dal duška z besedami: «No — to je pa Chique!» Mojster David se je splašil iz svojih misli; za njim so se bila odprla vrata. Počasi se je okrenil Jacques Louis David. Toda vprašanje je zamrlo na njegovih ustnicah. Mladi slikar, ki je bil stopil v atelje, se mu je počasi približal in, ko ga je mojster pogledal s plašno razprtimi očmi, je povesil glavo. «Andre je ..je rekel obotavljaje, «Andr6 Chique ...» Postalo je tesnobno tiho. Naposled se je vzpel mojster. «Ali je tudi on... mrtev...?* je s hripavim glasom zašepetal Jacques Louis David. Videl pa ni nič več, kako je oni resno pokimal, ker je bil žalostno zastokal in sl z obema rokama zakril obraz. Pač pa je slutil in čutil — strašno resnico. Torej je grozna epidemija ugrabila tudi Andrea Chiquea! Težko je zadela mojstra ta izguba. Z mladim Andreem Chiqueom slavni slikar David ni pokopal samo človeka, ki mu je bil prirasel k srcu, temveč je s šele sedemnajstletnim učencem pokopal tudi sen svojega življenja, da ga bo vzgojil za vrednega naslednika. Andre Chique je bil mrtev. Toda njegov duh je živel dalje. Živel je v tem ateljeju, v katerem je David poslej še bolj resno, nedostopno in malobesedno uvajal mlade ljudi v božansko skrivnost umetnosti. Če je mojster izrekel pohvalo, potem ko je dolgo časa zamišljen, s polpri-prtimi očmi kritično opazoval slike, stoječ pred stojali svojih učencev, je ta pohvala vselej zvenela kakor nežno-otožen spomin, kakor zahvala njemu, ljubljenemu pokojnemu: «To je Chique .. .» Tako je ta beseda postala pojem. In našla je svojo pot iz ozkega slikarskega ateljeja v Paradiž, ki se je raztezal med Montmartreom in med Montparnasseom, in dalje po deželi, ven v svet: «To je Chique!» Potem so prišla leta, ki so jo pozabila, ker jo je med tulečim besnenjem razbrzdane množice udušilo vpitje sansculottov, ki so plamenico revolucije nosili po mestu. Ko je Robespierre strastno brodil v krvi in praznoval svoje strašne orgije, se je postavil mojster David na stran tistih, ki so hoteli ustaviti to blazno početje. Toda ko je 21. januarja 1780 tudi kraljeva glava padla pod krvnikovo sekiro, je vedel mojster, da je to začetek splošnega pobijanja in moritve. Zato je z mnogimi drugimi prijel za orožje. Bil je pravi čudež, da si je rešil življenje iz te dobe strahu in smrti. Mnogo let pozneje, ko je David leta 1804. postal Napoleonov dvorni slikar, se je tu in tam po slikarskih ateljejih mesta ob Seinei spet pojavila beseda, ki jo je nekoč ustvaril slavni mojster: «To je Chique!» Toda nihče ni več ničesar vedel o Andreu Chiqueu, ki mu je bila pred sedemnajstimi leti smrt mirno vzela čopič iz roke. Samo Jacques Louis David ga ni mogel pozabiti. Nemara se je kdaj nasmehnil v tihi, bolestni resignaciji, ki nam jo podari življenje, ko nas je izzorilo v težki usodi, nasmehnil, ko je čital novi način pisave: «chic». Če je šlo torej za novo modo, za nov klobuk, za novo obleko — je bilo vse chic! Beseda je dobila enak pomen kakor popoln, lep, estetski, umetniški. Ime že davno pozabljenega pokojnega slikarja si je bilo osvojilo ves svet... Ko je Jacques Louis David leta 1825. umiral v Bruslju, kjer je, nekdanji dvorni slikar Napoleonov, od leta 1816. živel v pregnanstvu, mu je sladek smehljaj prešinil obličje, in zašepetal je besedoj ki se je na ustnah umirajočega zdela kaj čudna, pa ni bila tista priznavajoča, pohvalo izražajoča modna beseda «chic», temveč ime, ki ga je pred davnimi leti nosil slavnemu mojstru do smrti nepozabni učenec; Andre Chique. Ost: (Hipni posnetki s poti.) Vse bi bilo o redu, ko bi le tega ne bilo: občutka, da je za toliko in toliko časa spel vse končano... Zdaj sedim doma in, če zatisnem oči, vem: ta hip vozi vlak iz Bergama proti Treoigliu. Tam prestopiš in ob desetih si o Milanu... I udi oni se odpelje ta čas, tam iz Bologne, ki vozi pod Apenini in je v 58 minutah v Firenci, tisti vražji rapido, ki jemlje dih, tako da morajo biti zaprta vsa okna... Da, to je! Samoto moti, ker to ni lepo... Lepo postane šele potem, ko se iz premeni o spomin... Zdaj je pa še ose živo... Tujski pr o m e t. Letos je šibak. Ni Angležev in ni Francozov. Pa tudi Čehi, ki so prejšnja leta mnogo potovali, so izostali... V Benetkah ni tistega vrvenja, ni križanja vseh govoric tega sveta ... Samo na Piazzi je zvečer ose živahno ... Orkester dobro igra in črna kava je tudi dobra. Pa so rekli, da je sploh ni. Je. Dobra in ne draga... Glavna točka privlačnosti: razstava Veronesooe umetnosti... Odlično urejena, dobro sestavljena, vzorno propagirana. Da. Ampak zaostaja za prejšnjimi, za Tizianooo in Tintorettom)... To pa zato, ker Veronesovih platen ni mogoče znesti v razstavo kar tako ... V Benetkah se čutiš tujca... V manjših krajih ne. Zato pa tem več potujejo domačini... Družbe, društva in organizacije... Organizacija izletov je podučna... Za malo denarja, za 7, za 9 lir potuješ daleč in vidiš mnogo. M o sl r e in e s po z i c i j e. tujski promet je podvržen modi in iznajdljivosti onih, ki vrte in sučejo kolesje. V Italiji je sedaj ves tujski promet v znamenju razstav. Včasih se imenuje taka reč «mo-strav, včasih sespositione» ... Trenutno jih ima odprta vrata nebroj... V Benetkah «Paolo Veronese», v Bresciji «Espo-sitione bresciana del rinascimento■», v Milanu «Leonardo da Vinch, v Cremoni «L'ar te fascista», o Firenci Espositione Medicea», v Rimu Ali quadriennale d’arte nationale*... Razen tega so razstave še v Padovi, v T urinu in v Anconi... Vse te razstave nudijo gostu ugodnost za 50% znižane voznine in nebroj drugih, včasih zelo rafiniranih privlačnosti. Vse so pa zgledno urejene, strokovno sestavljene in bi lahko napisal o vsaki dolgo zgodbo vtisov... Božji blagoslov. Ko se voziš po Italiji (tja do Rima gre moja trditev), opaziš tole: osa zemlja, vsak najmanjši košček je obdelan... Zemlja rodi, ne enkratno, tri- in štirikraten sadež mora oddajati istočasno... Na istem prostorčku zori žito, murve in trta, pa še melone so vmes in sadno drevje... Vse na Trg «della Signoria» in Neptunov vodnjak Piša: Staro pokopališče, delo A. Pisana istem prostoru-- Gospod Bog je res na široko odprl svojo dobroto, ko je gledal na to zemljo... Ko stopaš po mestnih ulicah, ko sediš na piazzah v kavarni, stopajo mimo tebe ženske... V Italiji je vsaka tretja ali četrta ženska med dvajsetim in štiridesetim letom noseča... Srečaš jih take, ki nosijo dojenčka, ki rinejo voziček, poleg njih se lasa starejše seme... telo se pa boči v novem blagoslovu ... Res, blagoslovljena zemlja, rodovitna zemlja... Ob takem gledanju se spomni človek Goethejevih verzov: «Raum filr Alle hat die E rde...» in čudi se ozkosti človeškega duha ... Rimski pozdrav. Kdor roma po Italiji dalje časa, bo gotovo opazil nekaj, kar mu bo seglo o oči... Prekrasni klobuki Italijanov... Vsi nosijo lepo ohranjene slamnike in borsaline... človek bi dejal, da so temu vzrok nizke cene klobukov... Pa temu ni tako. Vzrok lepih in dobro ohranjenih klobukov je — rimski pozdrav... To je lep, estetski pozdrav z iztegnjeno roko, kot je pritikal Rimljanom... Razen lega je ta pozdrav praktičen in čuva narodno gospodarstvo... Seveda, baha — kaj pravijo po tihem, v svojem srcu trgovci in tovunarji klobukov, to pa ne vemo... Lep klobuk stane V) lir... če pozdravljaš po rimsko, ga nosiš lahko deset let. To je v proračunu: za klobuk: 3 lire na leto. Fino, kaj... P e r b a c c o 1 Nenadoma stakneš besedo, ki pomeni sto pojmov. Poznamo, recimo, ruski tharašo» ali «ničevo». Kaj ose pomenijo te besede... Prav tak je italijanski « per baccoh To je krepak izraz in pomeni ose po vrsti: pri moji veri, tako je, bogme, ni dvoma. — Stojiš na postaji in vprašaš: «Pride po tem tiru vlak iz Firence...?» Pa dobiš odgovor: «Si, per bacco...!) *Se peljemo skozi Parmo?» «Per bacco, sil» «Bo zamuda?» «Non, per bacco...) Ta «per bacco» je pošten izraz prepričanosti o trditvi, je samozavest in odgovarja našemu slovenskemu: prmejduš.. .1 Da, tako je, per bacco! Politika. V Cremoni čakam o fotografskem ateljeju, da mi razvijejo slike uprizoritev «Gioconde» na prostem... Star gospod opravlja postrežbo... Razvije se pogovor... Od kod, kam ... «Noi siamo amich, pravi in se smehlja .. In jaz pravim: tSi, signore* in primaknem na novo pridobljeni «per bacco)... Pa sva tiho in se smehljava in oba veva za misli, ki jih misliva... t Ampak Mussolini je le genialen mož), pravi... In jaz mu pritrdim, dveh je (lio-coiula* končana. Pogovor s Po n c li iellije ni. Ob dveh ponoči stopim o park. Tam sloji na visokem podstavku spomenik slavnemu sinu mesta Cremone Maestru Ponchielliju, komponistu opere «Gioconde*. Tam stojim in pravim: «Slavni maestro, glej, pravkar smo končali Tvojo opero. Prekrasna je in tisoči so bili deležni tvojih melodij ... Ampak poleg mene je sedel smrkavec in ta je...* Tu me simpatični maestro prekine: "Kaj se jeziš, direttore di scena, zakaj bi ne smel sedaj delati fantiček tega, kar so delali odrasli po meni in moji muziki, ko sem bil še živ... Celo kolega Verdi je bil tako ljubezniv... Buona notte .. .* Pa je to menda res povsod o navadi, strela ... Per bacco! ■.. Mogoče, nekoč o Cremoni... Kaj je d Cremoni še znamenitega? O, še mnogo! Predvsem je to mesto, kjer so izdelovali violine in viole... Stra-divari in Amati sta poklonila svetu zakonci ko zvokov, ki je do danes ni rešil še nihče... Potem je tam hoielirka Maria Tereza. Da, tako je... Utiri leta je že vdova in je lepa in spretna. A ko mi bodo še zniževali moje gledališke doklade, se bom naselil v Cremoni in postal hotelir... In če bo prišel kak gledališki sosvetnik o Cremono, o moj hotel, se bom smehljal ljubeznivo in rekel: cPermesso, signore, tulto occupato ...» Da, tako bo, mogoče, nekoč o Cremoni... U n a or a — d ue lire. 'Jam, v prekrasnem Castell Gandolfu, ki si ga je izbral sum papež, za svojo poletno rezidenco, imajo še neko posebnost. Tam je krčma, ki ima zunaj ob vratih z okorno roko napisano sporočilo popotnikom in romarjem: una ora — due lire. Človek božji, to se pravi, da piješ za dve liri lahko eno uro... Zraven prigrizuješ breskve in jih zalivaš z okusnim "vino frascati secco»... Jaz pijem samo secco, tisto, ki se imenuje «dolce*, je za dame... Zdaj organiziram izlet o Castell Gandolfo... Bojim se zelo, da bosta (Ive garnituri posebnega vlaka premalo... Birta seveda bo vzel hudič... Tako je življenje, per bacco! Domovina sv. Frančiška. Od nekdaj mi je bil ta svetnik simpatičen. Zato sem si rekel: stopi tja, grešnik stari, in glej, da se le prime poboljšan je... Pa sem šel... Visoko se spenja mesto Assisi, slikovito, kakor da ni na tem svetu, kjer grade nebotičnike in se pogovarjajo o kanonih in tankih... Potem pa ceri osa, samostan in cerkev. Vse je zelo lepo. Sredi kolonad raslo vrtnice... To so tiste vrtnice, ki so obvarovale svetnika nekoč pred grehom ... Delite kakor druge vrtnice, samo trnja nimajo. Zato imajo pa na zelenih listih rdeče madeže... Lepo!... Mesto legend, mesto kakor iz davnine ... Šolskih let sem se spomnil in podobic kaplana Lavrenčiča iz Cerknice ... Generali i n glasbeniki. lam na Piazzi del Duomo o Bergamu stoje cerkve in kapele druga zraven druge... Nad njimi bedi še vedno pravljični benečanski lev. Vse le cerkve se stiskajo druga k drugi, ko da se boje, da jili bo nekdo razdruy.il iz stoletne soseščine... Tam o S. Maria Maggiore, ki ima posebno kra-sen portal, počiva moj znanec — Gaetano Donizetti... Ber-gomaški sin je bil v začetku vodju cerkvenega zbora in ima v cerkvi spomenik in v marmor vklesano posvetilo. Tudi drugi glasbeniki počivajo tam. Spomeniki ob stenah katedrale pričajo, s, mm Vse iznajdbe in vsi izumi, ki so leta 1939. ležali po miznicah neizrabljeni in umetno zadušeni, vršijo svojo blagodejno službo človeštvu. Stisnjeni zrak je postal vir energije, v industriji -se izkorišča tudi v atomih skrita sila. Izmed novih kovinskih zlitin je zavladal berilijev bron. Nove zdravilne metode raka in najhujših otroških bolezni so podaljšale človeško življenje. Ženske imajo še pri 75 letih svežo polt, kakor so jo imele pri dvajsetih letih. Stavbništvo je bilo zrevo-lucionirano z. lahko, negorljivo in trdno gmoto, pridobljeno iz. fižola «soja». Hiše so lahke, svetle in prenesijive, hkrati pa odporne proti škodljivim vplivom in življem. Tudi glede duševnega življenja bo baje Amerika leta 1960. nov svet v primeri z današnjim. Vsi duševno zdravi in pravilno razviti ljudje bodo lahko dosegli vsaj srednješolsko izobrazbo, nadarjeni pa visokošolsko. Američani, rešeni skrbi za vsakdanji kruh, se bodo bolj zanimali za splošna vprašanja, za splošni napredek in občno kulturo. Takšna je vsebina razstave General Motors, ki velja za Ameriko čez dvajset let. Zelo je verjetno, da bo sto in sto tisoč izmed tistih milijonov obiskovalcev, ki so videli in bodo še videli Futuramo, res dočakalo Ameriko leta 1960. In potem bodo morda ti ljudje poiskali časopisna poročila o Futura-mi iz. leta 1939. in se bodo lahko prepričali, kako se strinja napoved z resničnim življenjem. Veliki del «.Futurame» je namenjen avtomobilskemu prometu. Spodaj je križišče doeh avtomobilskih prog, izmed katerih ima vsaka po več pasov za razne brzine. Vozila lahko prehajajo z ene proge na drugo brez vsake nevarnosti. Večina prebivalstva bodočega velemesta bo baje stanovala v nebotičnikih, obdanih od nasadov. Vodoravne črte okrog nebotičnikov so okna. Uradi, nameščeni v nebotičnikih, so o spodnjih nadstropjih in imajo osi dvigala. Del ulice bodočega mesta. Hodniki so v višini drugega nadstropju, pod njimi se vidi dno ulice, koder smejo voziti samo vozila. Strehe nizkih hiš (na levi) so izpremenjene o vrtove. P« enkrat na leto je v vseli francoskih kolonijah nabor domačinov za vojaško službo. Morda je to ponekod dogo-(Jek, ki ga pričakujejo z deljenimi občutki, toda v notranjosti Afrike je to /-meraj velik praznik. Že več dni prej, preden pride naborna komisija, se ne govori o ničemer drugem. Vsi se pripravljajo na njen sprejem. Moški okoli dvajsetih let se pogovarjajo o svoji telesni moči in snagi, ki jim bosta pomagali, da bodo potrjeni, njih roditelji in sorodniki pa urejajo dele skromne obleke in pripravijajo bogate okraske, da bodo lahko dostojno opremili bodoče vojake. Črni prebivalci teh zapuščenih predelov vidijo v vojaški službi lepo priložnost, da si pomagajo kvišku, do boljših življenjskih pogojev. Ne vabi jih zgolj čedna rdeča uniforma, ampak tudi to, da so preskrbljeni, da dobivajo redno hrano, ki jo v «civilu» tako pogosto pogrešajo, in mimo vsega še tistih nekaj sousov plače, ki so v tistih pokraji- nah velika reč. Pii tem jih prav nič ne moti, da jim nalaga vojaško življenje delo-, disciplino in dostikrat tudi trpljenje — saj je trpljenje v njih domačih vaseh vsuk-danji gost, na težavno delo so pa vajeni že od mladih nog. Na naborni dan se zberejo moški že navsezgodaj na dvorišču vojašnice. Ženske in otroci čakajo okoli poslopja in pridejo sem pa tja pogledat na dvorišče, ali se je že odločila usoda njih rekruta. Toda naborna komisija deluje silno vestno, — prav zato, in ker ima tako veliko izbiro, potrdi izmed nabornikov res samo najkrepkejše. Poprečno ne potrdi vce ko 8—10' odstotkov nabornikov, vsi drugi se pa vrnejo razočarani v svoje primitivno življenje, l isti, ki so potrjeni, si pa takoj nadenejo glavne dele uniforme, čeprav traja navadno še precej dolgo, preden dobe orožje v roko. Zakaj prej se morajo še marsičesa naučiti: medtem je gotovo prva in ne najlažja umetnost, da ločijo desno stran od leve. Nenavadna rodovitnost zamorskih rodov zagotavlja naborni komisiji veliko število nabornikov. Slabe zdravstvene .razmere so pa krive, da je komaj desetina vseh nabornikov sposobna za vojaško službo. Naborniki čakajo preit naborno komisijo. Naborna komisija uraduje. /a vrne nabornike veljajo is/a načela kakor za vse ostale: potrebna višina, teža, obse«/ čez prsi in splošno zdravje. Z naborno komisijo pridejo tudi vojaki, ki pripeljejo s seboj f/lavne dele vojaške opreme in uniforme, v katero takoj oblečejo potrjene novince. Novinci na dvorišču vojašnice: njih prva naloga je, da se nauče, kje je desna in leva stran. Potrpežljivi kandidati za vojaško službo čakajo na dvorišču nabornega poslopja, da pridejo na vrsto. Smehljajoči se gospod narednik, čigar skrbi so izročeni novinci. N. Konstantinov: Odkar so izumili zemljevid, so minila že dolgu stoletja. Pred mnogimi leti se je pripeljal v Ameriko, na reko Colorado, neki učenjak. Kako teče Colorado, učenjak id vedel in zemljevidu ni mogel vprašati, ker takrat reka Colorado še ni bila na zemljevidu. Na bregu reke je zagledal učenjak več indijanskih šotorov in je šel tja. Pred nekim šotorom je sedel star Indijanec in rezal iz lesa puščice. «Povcj mi, kako teče reka Colorado in katere pritoke ima?» je vprašal učenjak. Indijanec je molče poravnal z dlanjo pesek pred šotorom in s puščico začrtal v pesku dolgo krivuljo in ob njej nekoliko tenkih črtic. Tukc risbe v pesku so bili prvi zemljevidi. Toda takšen zemljevid ni bil trpežen. Zapihal je veter — in bilo je po zemljevidu. Vsakokrat je bilo treba risati zemljevid iznova; s seboj ga pa sploh ni bilo mogoče nositi. Zato so začeli ljudje risati zemljevide na drevesne skorje ali pa na deske. Takšne lesene zemljevide najdete še danes na severu pri Eskimih. In v londonskem muzeju imajo glinast zemljevid, ki so ga našli pri izkopavanju tain, kjer je bil stari Babilon. Pred 3000 leti so narisali ljudje ta zemljevid na opeko, prav zu prav ne narisali, temveč vrezali v mehko glino. Potem so opeko posušili in žgali. Po stoletjih so se ljudje naučili izde-lovuti pergament iz oslovske kože ter začeli risati zemljevide na pergament. V nadaljnjih stoletjih so izumili papir in delali papirnate zemljevide. Sprvu so risali zemljevide naravnost na papir, pozneje so jih vrezavali v plošče iz medi in jih tiskali. Dandanes so cele tovarne zu zemljevide. V teh tovarnah delujejo mnogi komplicirani stroji, ki ti-skajo zemljevide črne in barvaste, zemljevide za učence in zemljevide zu učenjake. ^tLmve Danes listam po starem šolskem atlantu. Ni mi treba vstajati — in lahko potujem po vsem svetu. Gledam zemljevid Afrike in vidim ta del svetu kakor na dlani. Tu je velika afriška puščava in tam tropski gozd. Vidim, kje žive Tuaregi in Mandingi, Bušmani in Hotentoti in pritlikavci plemena Akku, ki se skrivajo v goščavah dežele Kongo ter love divjad z zastrupljenimi puščicami. Bili pa so časi, ko na tem zemljevidu ni bilo ne rek, ne gozdov, ne puščav, ne jezer — ves ta svetovni del je bil ena suma bela lisa. Samo drobna črna črta je označevala afriško obalo. Ko se je leta 1795. Mungo Park prvič napotil k reki Niger, je bil skoraj cel zemljevid Afrike samo ena bela lisa. In ko je letu 1875. končal Stanley svoje potovanje po ozemlju Konga, so ostale na zemljevidu Afrike samo tri, štiri majhne bele lise - v globini afriških gozdov in sredi mrtve puščave Sahare. Zemljevid Afrike je bil malone dovršen. Trelm je bilo le še tu in tam kaj izpremeniti, nekaj popraviti — glavno delo pa je bilo končano. Mnogo ljudi je delalo na tem zemljevidu. V minulem stoletju je šlo na črni kontinent več ko 220 ekspedicij in pri tem je poginilo 374 udeležencev. Pa to še niso bili vsi! Tu so všteti samo beli potovalci. Koliko je poginilo črnih nosačev — za to se ni nihče menil. Samo pri Stanleyevein potovanju skozi Kongo je umrlo 258 črncev. Koliko jih je poginilo v sto letih, ko so iskali afriške reke? Gotovo več tisoč. Drago je plačalo človeštvo ta mali zemljevid Afrike, kateri je dandanes v vsakem šolskem atlantu. Ampuk saj v atlantu ni samo Afrika. Tam je tudi Aziju, Amerika, Avstralija in tisoč raznih otokov. Tisoči in tisoči so poginili v daljnih deželah zaradi zemljevida, ki še ni bil končan. In potem so prišli dokončevat ta zemljevid drugi in, ko so ti poginili, so jih nadomestili novi raziskovalci. V polarne kraje so si krčili pot raziskovalci na psih, v puščave na velblodih, po rekah so pluli v majhnih čolnih, po afriških močvirjih so hodili peš. Vsak kilometer je veljal veliko časa in truda na jugu in severu. Koliko pasjih vpreg je delalo pot na ledenih ploščah Severnega ledenega morja! Mršavi kosmati psi z molečimi jeziki so vlačili težke sani s hrano in spalnimi vrečami. Za sanmi pu so hiteli ljudje, zaviti v kožuhe. Vsak hip so sani obtičale v razpokah ledenih plošč ali se prevrnile. Potem so se ljudje sumi zapregli in so vlekli sani. Večkrat so morali vzeti tudi sekire in si z njimi delati pot prav tako, kakor si je Sta n -lcy krčil pot skozi afriški pragozd. Takšna je bila ekspedicija Američana Peurya na severni tečaj. Ponoči je bilo tako mrzlo, da je celo petrolej zmrzoval. V pločevinastih posodah so plavali beli kosi zmrzlega petroleja. Edina rešitev v taki zimi je, uko /.lezeš z glavo v spalno vrečo in se zadihaš. Toda zlesti v spalne vreče so se raziskovalci buli, ker je led neprestano pokal. Čez široke razpoke so si raziskovalci pomagali na ledenih ploščah; kadar pa teli ni bilo, so morali hoditi bog ve kako naokrog. In ta ali druga razpoka je bila tako dolga, da je sploh ni bilo mogoče obiti. Raziskovalci so morali počakati, da je razpoka zamrznila. Toda vreme je bilo slučajno tako toplo, da so morali sedeti cel teden na ledeni plošči in zreti v modro vodovje. Naposled je pritisnil mraz štiridesetih stopinj in razpoka je zmrznila, šele tedaj so mogli raziskovalci nadaljevati pot. Nekoč je padla na ledeno polje gosta megla. Raziskovalci so bili zraven sani, a psov niti videli niso. In mogoče so se sani pruv v tistem trenutku bližale razpoki, morda je prvi pes že padel z ledene plošče in je kobacal v ledeni vodi... Sneg na ledu je bil tako sipek in prhek, da so se ljudje do pasu pogrezali vanj. Vsak dun so raziskovalci ugotavljali po soncu, kako daleč jim je še do te- čaja. Nekega jutra je vzel Peary svoje aparate — in malone so mu padli iz rok: včeraj je bil tečaju bliže kakor danes. Veter je zanašal ledene plošče, ledeno polje, po katerem so potovali, proti jugu. Napeli so vse sile in gnali pse proti severu. Vsi so mislili samo na eno: kdo bo prej? Ali bo veter odnesel ledeno ploščo proti jugu ali pa bodo raziskovalci dosegli tečaj? Ljudje pa so vendar zmagali. 6. aprila 1909 je bil Peary na tečaju. Na ta dan se je pripravljal tri in dvajset let: pet let je pripravljal svoj pohod in osemnajst let je potoval po snegu in ledu. Prav nič lažje ni bilo potovanje 1000 kilometrov od tečaja, v razbeljenem pesku puščave Sahare. Počasi sc pomika skozi puščavo kn-ravana velblodov. Vsak velblod ima na sebi sedlo, v sedlu jahača in zraven sedla meh z vodo. Slana, kalna voda diši po koži: človeku, ki tega ni vajen, je slabo od take vode. Toda karavana varčuje s to neprijetno dišečo, toplo vodo. Nihče ne pije, če ni potreben, dokler ne pride karavana do studenca. In od studenca do studenca je dan in več hoda. Nenadejano prihaja od spredaj, od peščenih nasipov zategnjen zvok, kakor da nekdo trobi na rog. To ni nič drugega — kakor da veter odnaša zrnca peska. Zrnca se tro drugo ob drugo in škripajo. Vodnik, ki koraka pred karavano, ustavlja svojega velbloda in dviga roko, da bi uganil, od katere strani piha veter. Veter piha od jugu — to je samum! Velblodi klecajo drug za drugim na kolena. Ljudje skačejo iz sedel, pokrivajo velblodom glave in legajo na tla z glavo, obvezano z rutami. In vrhovi gričev že gorijo. Nad njimi plavajo rumeni peščeni oblaki. Veter piha zmerom močneje in peščeni oblaki zakrijejo sonce. Zdi se, da se je dvignila cela Sahuru in se vzpela do neba. Po tleh se kotali kakor orehi kamenje, debelo ko pest. tu ko bi trenil, se veter poleže. Ljudje vstajajo in stresajo pesek z obleke. Velblodi odpirajo gobce in tulijo: hočejo piti. Tudi ljudem tolče kakor s kladivom kri v sencih od same vročine; v grlu jim je suho. Ljudje razvezujejo mehove, a ti so prazni. Vroči veter je izsušil vodo do zadnje kapljice. In do studenca je še daleč. Kdo ve, ali je v studencu voda. Morda je samum zasul tudi studenec s peskom. Vsako črtico na zemljevidu so si morali ljudje priboriti z neizmernim naporom. Borili so se s puščavami in snegom, pozabljali so na utrujenost, premagovali bolezni in kilometer za kilometrom izrinjali bele lise na zemljevidih. Žvečilni gumi Izdelovanje žvečilnega gumija spada sicer med manjše panoge ameriške industrije, toda njene izdelke pozna po svetovni vojni ne samo vsa Amerika, temveč tudi ves civilizirani svet. Žvečilni gumi je izpodrinil tobak. V tem smislu je to higienski napredek. Prvotno je bilo žvečenje gumija le ameriška navada, in tujci so obsojali to kot tipično ameriško spačenost. Toda po svetovni vojni se je razširilo žvečenje gumiju skoraj po vsem svetu. Američani so z njim preplavili svetovne trge. V Evropo so prinesli žvečilni gumi ameriški vojaki med vojno. V Ameriki si zmeraj izmislijo kak primeren izgovor ali kako pretvezo, kadar hočejo propagirati neobičajno blago, pa naj bo to kislo zelje, pinjeno mleko ali povsem nepotrebne reči. Reklama je pri-pOročalu žvečenje gumiju, češ da pomirja napete živce, pospešuje prebavo in gasi žejo. Ameriški vojaki so žvečili gumi in tuji vojaki so se tega naučili od njih. Tako so postali po vojni neplačani propagatorji žvečilnega gumija. Izdelovalci so prilagodili okus gumija okusu prebivalcev raznih krajev, zlasti orientalskih. Izvoz žvečilnega gumija se je povečal od dveh sto tisoč dolarjev v letu 1914. na poldrugi milijon leta 1928. in nu skoraj dva milijona dolarjev v letu 1930. V Zedinjenih državah se je dvignila poraba od 39 tablet za vsakega prebivalca na leto na 109 tublct; lani je bilo v Zedinjenih državah 37 tovarn za žvečilni gumi. Zaposlovale so 2265 delavcev ter izdelovale žvečilnega gumija za sto štirinajst milijonov dolarjev iz surovine, ki je bila vredna 23,331.000 dolarjev. To so «jokajoča drevesa*, kakor imenujejo domačini v srednji Ameriki tropska drevesa z vedno zelenimi, kožnatimi listi, iz katerih debele skorje se cedi, ako se nareže, belo mleko, ki obsega veliko gutaperče. Iz tega mleka se delu rumenkast gumi, ki je osnovna surovina za izdelovanje žvečilnega gumija. Domovina «jokajočih dreves* so dežele okrog Karibskega morja. Velika poraba je prisilila izdelovalce, da so iskali večjo zakladnico surovin. In tako so našli sorodna drevesa v porečju Amazonke, na Havaju in nu Filipinih ter v drugih tropskih deželah. Najboljše vrste in največje množine surovin za izdelovanje žvečilnega gumija prihajajo iz Meksike. Guutemala ima veliko množino dreves, ki dajejo surovino za izdelovanje žvečilnega gumija, v departementu Peten, ki meji na Meksiko in Britski Honduras. Gua-temalo sledi Britski Honduras. Največ žvečilnega gumija izdelujejo Zedinjene države, in sicer so to tri družbe. Največja je Wm. Wrigley Co., ki ji gre šestdeset odstotkov produkcije, za njo je Beechnut Packing Co. z 20 odstotki iu American Chicle Co. s 15 odstotki celotne ameriške produkcije. Ameriške družbe pa imajo tovarne tudi v tujini, zlasti v Veliki Britaniji. Wrigley izdeluje žvečilni gumi v Kanadi, v Angliji, v Ncmčiij in v Avstraliji. Ameriške tovarne izdelujejo ovitke z. nupisi v osemnajstih jezikih. Nekatere dežele, v katerih se je po vojni pokazala velika poraba, pa so znale zor-ganizirati tudi lastno industrijo. To so zlasti Japonska, Nemčija in Egipet. Ker se je poraba zelo razmahnila, je bilo treba pri izdelovanju uporabljati tudi nadomestke. Znani recept je: 14 delov prej imenovanega drevesnega mleka ali nadomestka, 1 del karamela, 14 delov grozdnega sladkorja, 57 delov sladkorne moke in aromatičen pridatek. Povprečno je v žvečilnem gumiju po teži nekako polovica sladkorja. Eden izmed najvažnejših nadomestkov za drevesno mleko je dželutong iz britanske Malajske. Cenejšim vrstam pridevajo tudi parafin, toda gumi s parafinom se pri žvečenju lomi. Za aromatičen pridatek se najrajši uporablja esenca poprove mete. Tit. Storm: Kadar so jabolka zrela (Poslovenil dr. Joža Glonar.) Bilo je sredi noči. Izza lip, ki so stale ob vrtnem plotu, se je bil pravkar vzdignil mesec in je sijal skozi vrhove sadnih dreves na zadnjo steno hiše, prav na ozko, s kamenjem tlakovano dvorišče, ki ga je ograja delila od vrta. Bele zavese za nizkim okencem so se svetile v njegovi luči. Včasih se je zdelo, da je drobna ročica segla med nje in jih skušala razmakniti, takrat se je celo v oknu pokazala postava deklice. Imela je belo ruto zavezano pod bradico in je podržala v mesečino drobno žensko urico, kakor da zasleduje na njej, kako napredujeta kazalca. V cerkvenem zvoniku je pravkar odbilo tri četrti. Spodaj, med vrtnim grmovjem, je po stezicah in tratah bilo temno in tiho. Samo kuna, ki je čepela na češplji, je cmakala pri svoji večerji in s kremplji praskala po drevesni skorji. Zdajci je privzdignila smrček. Čez plot je na vrt pogledala debela glava. Kuna sc je v skoku pognala na tla in izginila med hišami. Od zunaj pa je krepuk deček počasi splezal čez plot na vrt. Nasproti češplji, ne daleč od plota, je stala srednje visoka jablana. Jabolka so bila pravkar dozorela, veje so bile polne, da so se kar šibile. Fant je drevo očitno poznal, šel je po prstih okoli njega, mu pokimal in se zarežal. Nato je nekoliko časa tiho postal in prisluškoval, potem pa si odvezal veliko vrečo in začel previdno plezati na drevo. Kmalu je v vrhu začelo rahlo pokati, in jabolka so v kratkih, rednih presledkih padala v vrečo. Pri tem se je zgodilo, da je jabolko padlo na tla in se zakotalilo med grmovje, kjer je bila skrita kamenita miza s klopjo. Za to mizo je — na kar fant ni pomislil — popolnoma negibno sedel mlad mož in si podpiral glavo z roko. Ko se je jabolko prikotalilo do njega, je preplašen šinil pokonci. Trenutek pozneje pa je iz skrivališča previdno stopil na stezico. Opazil je, kako se v mesečini v vrhu jablane veja z rdečimi jabolki giblje; v mesečino je segla roka in takoj nato z jabolkom izginila v temnem vrhu. Oprezno se je splazil pod drevo in opazil fanta, ki se je kakor črna gosenica držal debla. Ali je bil lovec, bi bilo kljub njegovim brčicam in lovskemu suknjiču težko reči, toda v tistem trenutku ga je morala zgrabiti lovska strast. Hlastno, kakor da je že pol noči prežal na tega fanta na drevesu, je namreč segel med veje in tiho, toda krepko pograbil čevelj, ki je brez moči visel ob deblu. Čevelj se je zdrznil, oglasil pa se ni nihče. Fant je vle- kel, lovec pa je držal; tako je bilo nekaj časa, nazadnje pa je fant začel prositi: »Ljubi gospod!* »Nepridiprav!« Celo poletje ste škilili čez plot.* «Le počakaj, ti bom že pokazal!« Lovec je z drugo roko segel v višino in pograbil fanta za hlače na zadnji plati. »O, to je pa debelo blago!« je reke!. »Manchester, ljubi gospod!« Lovec je s prosto roko potegnil nož iz žepa in ga skušal z eno roko odpreti. Ko je funt čul, kako je rezilo klecnilo, je skušul splezati z drevesa. Toda lovec ga je zavrnil: »Kar zgoraj ostani.« je rekel, «ravno prav mi visiš.* Fant se je hudo prestrašil. «() ti moj Bog!« je rekel. «Hlače niso moje, ampak mojstrove! Ali nimate mogoče kakšne paličice, ljubi gospod? Tako bi opravili z menoj! To je bolj zabavno, človek se pri tem tudi giblje: mojster pravi, da je prav tako, kakor če bi jahal na sprehod!« Toda lovec se ni dal pregovoriti, ampak je rezal. Ko je fant začutil mrzlo železo tako blizu svojega mesa, mu je zdrknila polna vreča na tla, lovec pa je izrezani kos blaga skrbno spravil v žep. »Tako! Zdaj lahko zlezeš dol. če hočeš«, je rekel. Odgovora pa ni dobil. Minuta je šla za minuto, fantu pa ni bilo z drevesa. Na svoji višini je bil namreč medtem, ko se mu je godila nezgoda, hipoma opazil, kako se je v hiši odprlo ono ozko okence. Najprej se je skozenj pokazala drobna nožiča — fant je dobro videl, kako se je v mesečini svetila bela nogavica — kmalu nato pa je že stalo celo dekle zunaj na dvorišču. Nekaj časa se je držalo z roko za odprto oknico, potem pa je počasi šlo proti vratcem v ograji in se z gornjim životom sklonilo v temni vrt. Ko je fant vse to opazoval, bi si bil kmalu vrat pretrgal. Kar videlo se je, kako ga spreletavajo najrazličnejše misli, kajti usta so se mu razklala do ušes, sam pa se je postavil na dve nasprotni veji in si z roko držal poškodovane hlače. «No, ali bo kmalu?« je vprašal lovec. »Bo že!» je odgovoril fant. «Torej zlezi dol!« «Ampak to je,» je odgovoril fant in vgriznil v jabolko, »samo to je, da sem pač čevljar« »In kaj, ko bi ne bil čevljar?« »Ko bi bil krojač, bi si hlače lahko sam zakrpal.« In je mirno naprej grizel svoje jabolko. Lovec je iskal po žepih drobiža, pa je našel samo lep, velik tolar. Že se je hotel premisliti, ko je začul, kako so vrata na vrt zaškripala. V cerkvenem zvoniku je ura pravkar odbila dvanajst. Pa se je zdrznil. »Prismoda!« je zamrmral in se počil po čelu. Potem je zopet segel v žep in krotko rekel: «Si menda siromaček, kaj?« «Saj si lahko mislite, gospod,« je odgovoril funt, «vse se težko zasluži.« «Totej ujemi in si daj zakrpati!« S temi besedami mu je vrgel novec kvišku. Fant ga je ujel, si ga v mesečini ogledal in ga režeč se vtaknil v žep. Na stezici, ob kateri je stala jablana, so se začuli drobni koraki in šumot obleke po pesku. Lovec se je vgriznil v ustnice. Hotel je s silo fanta potegniti z drevesa, pa se mu ni dal. Skrbno je umaknil nogo v višino, da mu ni mogel blizu. «Ali ne čuješ?« je sopihajoč vprašal. »Zdaj lahko greš.« »Seveda!« je rekel fant. »Če bi le imel svojo vrečo.« « Vrečo?« «Prej mi je padla z drevesa.« »Kaj to meni mar!« »Ampak vi stojite prav pri njej!« Lovec se je sklonil, privzdignil vrečo, pu jo zopet spustil na tla. »Kar vrzite!« je rekel fant. »Jo bom že ujel.« Lovec je obupano pogledal v vrh drevesa, kjer je fant stal mirno s široko razprtimi nogami. Ko pa so na vrtu drobni koraki v kratkih presledkih prihajali vedno bliže, je naglo stopil iz sence na stezico. Preden se je prav zavedel, mu je dekle viselo okrog vratu. »Henrik!« «Za božjo voljo!« Zaprl ji je usta in ji pokazal na drevo. Osuplo ga je pogledala, pa se ni menil za to, ampak jo je z obema rokama odrinil v grmovje. »Sakramenski fant! — Samo pokaži se mi še kdaj!« Pograbil je težko vrečo in jo vzdignil. «Da, da,» je rekel fant in lovcu oprezno vzel vrečo iz rok, «to so rdeča jabolka, ta so prav težka!« Potegnil je konopec iz žepa, prijel robe vreče z zobmi in jo lepo zavezal; nato si jo je naložil na ramo, da je bila teža enakomerno razdeljena med hrbtom in prsi. Ko je bila vsa ta reč lepo mejena, je z obema rokama pograbil vejo, ki je bila nad njim in jo močno stresel. «Tatovi so na vrtu!« je zakričal, jabolka pa so na vse strani padala na tla. Zadaj za njim je med grmovjem za-šumelo, vreščeče se je oglasil dekliški glas, vratca na vrt so zaškripala. In ko je fant zopet iztegnil svoj vrat, je videl, kako je skozi ozko okno, ki se je za njo zaprlo, izginila bela nogavica. Trenutek pozneje je jahal na vrtnem plotu in gledal na cesto, po kateri je lovec izginjal v mesečino. Segel je v žep, otipal Srebrnjak in se zakrohotal, da so se mu jabolka na hrbtu tresla. In ko je bila že vsa družina s krepelci in svetilkami na vrtu, se je tiho spustil na drugi strani s plota in počasi krenil na sosednji vrt, kjer je bil doma. G. Gruber: SKRIVNOST modtet.ja yiMna, Ura bije sedem. Peter Martell zapre glavno knjigo, jo zaklene v veliki predal ter pospravi svojo pisalno mizo. Niti košček papirja ne sme ostati na njej, svinčniki in peresniki morajo biti zloženi kakor sveče. Storjeno. Zadovoljen je slekel Peter pisarniške rokave in delovni plašč ter oblekel svctlosivi sako. Še enkrat se ozre po vsej pisarni in odide. Počasi stopa čez Rue Royal, mimo kavarne Veber, kjer skušajo vneti časnikarji delati politiko in preobrniti vso zgodovino. Nekaj časa stoji pred hotelom Crillou in vidi stopati dame iz razkošnih avtomobilov. Peter je srečen. Brez zavisti gleda krasne avtomobile. Njemu ves ta blišč ni potreben. Saj ima svojo stalno službo, vsak mesec dobiva 1800 frankov. Preveč to sicer ni, toda Peter je skromen in si še celo lahko nekaj prihrani. Peter sanja sen vseh Francozov: da bi imel kdaj na deželi majhno hišico in živel od majhne rente. Da bi hodil na sprehod in lovil ribe, in morda, morda bo tam tudi gospa Martell!? Ampak varčevati se mora. Peter sklepa, da bo še bol j varčen. Danes že ne pojde na primer več v restavracijo, kupi si narezek in bo večerjal doma ... Z zavitkom v roki stopa Peter po stopnicah v svoje podstrešno stanovanje in ga odklene. Potem stoji kakor prikovan. Pred njim leži modro pismo, s štampiljko tvrdke Clairmont Freres: to je njegova tvrdka. Peter pozna ta modra pisma, sam jih je v zadnjem času večkrat pisal. In nato je bilo vselej drugi dan v pisarni eno službeno mesto prazno. Kriza, odpuščanje osebja. Zmerom so bile v teh pismih iste besede, vedno tisto »obžalujemo«. In zdaj je on na vrsti. Petru niti ni treba odpirati pisma, na pamet zna njegovo vsebino. Zmerom je mislil, da je nepogrešljiv, od jutra do večera je delal za tvrdko, opravljal delo za štiri uradnike, ne da bi bil prejel za to en frank več. In zdaj leži pred njim na mizi modro pismo in štampiljka tvrdke se mu hudomušno reži. Ves pobit gleda Peter skozi malo okno ven v hladni večer... po Parizu — nanj ne čakajo. Obsojen je, da umrje nekje od gladu. Če že mora poginiti — naj takoj. Še en večer bi hotel preživeti, še enkrat poljubljati lepo dekle, in potem — konec. Peter sedi v loži kabareta «Le rat qui mort». To je draga reč. Toda Petru je vseeno. Danes še živi, in z njim tale lepa plavolasa deklica z modrimi očmi, ki jo je povabil k mizi. Iz medne posode zraven njiju gleda steklenica s srebrnim zamaškom. Tretja je že, in Peter željno pije prijetno vino Provence, najrajši bi se opijanil. Toda ne more se, njegova glava je jasna. Peter nenehoma misli: jutri me ne bo več. Vedno vidi svojo skrbno urejeno pisalno mizo, pri kateri ne bo nikoli več sedel. Neprestano vidi mori ro pismo in ponavlja besede, ki jih zna na pamet. Kar naprej jemlje denarnico iz žepa in izpolnjuje želje plavolasi deklici, s katero preživlja svoje poslednje ure. Počasi se izprazni lokal, velika ura na steni kaže tri četrti na štiri. Še četrt ure, misli Peter, in potem je noč pri kraju. Kako se kazalcem mudi! Plavolaska poje, se smeje. Tako srčkan je njen kavalir. Dobrikavo jemlje njegovo veliko pošteno roko v svoje duhteče, negovane ročice: »Kajne da se bova češče videla, Bibi?« Bibi Peter pokima, se ji smehlja in ji poljublja rdeča usta, toda nič ne odgovori. Poljublja rdeča usta in misli na jeklenega prijatelja v naprsnem žepu prav nad srcem. Njegovo srce je to noč postalo prijatelj malega orožja! Ura je štiri. Peter je plačal račun z zadnjim tisočakom, nekaj ostalih malih bankovcev pa stisne svoji prijateljici v torbico. Ne potrebuje več tega denarja. Deklica si bo zjutraj kupila parfum zanj in svilene nogavice. Ona bo tiste nogavice nosila — medtem ko bo on ležal na marmorni secirni mizi... Jutro je nekoliko megleno, glasno odmevajo koraki po praznih ulicah. Na glavni pošti je že razsvetljeno, marljive sence stojijo upognjene in razvrščajo pisemsko pošto. Iz tržnic se oglaša krik prebujajočega se mesta. Peter je spremil deklico do doma, se dogovoril za večerni sestanek, na katerega ne bo več prišel, in zdaj gre proti bregu Seine. Njegov cilj je mali park za Notre Dame, tam je popoln mir, tam bo naredil zaključno piko za svojim življenjem. Dve osameli plinski svetilki svetita na prazne klopi. Peter sega po orožju nad svojim srcem, ki mu zdaj glasno in tesnobno bije. Ne bije, ker se boji smrti, ampak bije, ker se boji življenja. Počasi dviga Peter drobno orožje in ga nastavlja na razgreto sence. Samo malo je treba stisniti, in ga ne bo več, nihče ne bo vedel, — si misli Peter. Ali pa naj ve, da je bil spet eden izmed brezposelnih pognan v smrt. Peter je izpustil hladno orožje. Spomnil se je na Boga, toda ta spomin je bridkost zopet potlačila v ozadje. še enkrat pojde domov in bo vzel modro pismo s seboj, naj ga najdejo pri njem. Potem ... Peter hiti čez most St. Michel, teče in izgine v svojo hišo. Za vrati se že polagoma budi življenje, otroci zahtevajo svojo hrano in kričijo. V tretjem nadstropju pometa hišnica hodnik in ga začudeno pozdravi. Ni navajena, da bi Peter hodil šele zjutraj domov. Jutri se ne bo več čudila, si misli Peter, jutri bo pripovedovala o njegovih dobrih in slabih lastnostih in bo srečna, da bo imela snov za pripovedovanje. Vrata njegove sobe so odprta, pozabil jih je sinoči zakleniti. In na mizi je modro pismo. Pobere ga in raztrga ovojko. Da ga ne bo treba odpirati policiji! Potem pa vendarle bere, čeprav bi vsebino lahko na pamet povedal. Bere in mora nuglo sesti. To je... Peter čita še enkrat. Ne verjame očem in v srcu čuti veliko srečo. Ali je to res? «... in smo sklenili, da vam v priznanje Vašega zvestega službovanja zvišamo mesečno plačo za 200 frankov.* Peter joka in se smeje. Smeje se, kei' mu ni treba umreti, joka za denarjem, ki ga je nocoj tako nesmotrno zapravil. Potem pa si otre solze in je samo še srečen. Varčeval bo še dalje in bo nadomestil izgubo današnje noči. O. kako je srečen! Zopet sme živeti, spet sme delati. Peter stoji pri malem oknu svoje sobe, globoko diha in gleda ven na Pariz, na življenje, ki mu mrgoli pod nogami. Lahke megle nad Seino se vzdigujejo, obrisi Eiffelovega stolpa so jasnejši. Peter sklepa roke in se zahvaljuje Bogu, da ga je rešil. Dva tisoč frankov ima prihranjenih. Kako dolgo bodo zadostovali? Ako si bo privoščil samo najpotrebnejše, naj-dalje tri mesece. In kaj potem? Potem se bo pridružil množici brezposelnih ter bo prosil in beračil najprej za delo, potem pa za kruh! Peter se strese. Že zdaj čuti mraz, ko misli na skorajšnjo zimo. Niti te male sobice si ne bo mogel privoščiti. Ve, da ne bo našel dela. Na tisoč knjigovodij blodi SLAVNI MOŽJE S PETDESETIMI LETI Kadar doseže mož petdeseto leto, konča poslednje obdobje povprečne človeške starosti. Običajno se misli, da je to meja človeškega uspeha. Kdo ni bil še pri petdesetih letih slaven? Krištof Kolumb. Petdesetletnica ga je zalotila v po|H>lneni obupu nad svetom. Nilče ni več verjel njegovemu prepričanju, da je svet okrogel in da |K>t v Indijo pelje tudi na zapad. Kako bi mogel kdo resno presojati človeku, ko so se dotlej vozili v Indijo točno proti vzhodu? Vzlic temu pa sta Izabela in Ferdinand dala sredstva za njegovo prvo ekspedicijo leta 1492. In šele leta 1498., ko mu je bilo 51 let, je odkril Kolumb Ameriko. Toda niti on niti kdo drug takrat ni vedel, da je Kolumb odkril nov del sveta, ki je bil dotlej nepoznan. Umrl je 1. 1506., star 59 let, ne da bi bil užival slavo svojega velikega odkritja. Louis Pasteur. Genialen sin genialnega naroda. Ko je bil petdeset let stur, je bil profesor, učenjak in član francoske Akademije znanosti. Dotlej še ni iznašel seruma zoper pasjo steklino. In tudi drugih serumov ne, ki so proslavili njegovo ime in narod, iz katerega je izšel, po vsem svetu. To je prišlo šele po njegovi petdesetletnici. - Maršal Foeh. Petdeset let star, leta 1901., je bil še nepoznan polkovnik. Prišel je iz pirenejske meščanske rodbine, stopil v francosko vojsko, da bi se bojeval leta 1871., toda zavoljo svoje mladosti se vojne ni mogel udele- žiti. Pred svetovno vojno ni dosegel slovesa velikega vojaka. Predaval je na vojaški akademiji in letu 1914., ko mu je bilo tri in šestdeset let, je njegovo ime zaslovelo po vsem svetu. Ncvillc Chamberlain, ko mu je bilo petdeset let, je končal prvo leto svojega delovanja v parlamentu. To je kaj malo za moža, ki je danes pri 70. letih eden izmed državnikov, katerega ime se najčešče izgovarja na svetu. Bilo mu je že 53 let, ko je postal minister. Kdo je bil pri 50 letih na pol poti do slave? Julius Caesar. Pri petdesetih lotili je bil priljubljen general rimske republike. Ravno je sklenil prvi trium-virat s Crassom in Pompejem. Svojih največjih del še ni takrat izvršil. Ko je bil na vrhuncu svoje diktatorske moči, je bil umorjen letu 44. pred Kri-stom, ko mn je bilo 56 let. Mohamed. V petdesetih letih je deloval za uresničenje svojil velikih sanj: združiti Arabce v eni veri. Prej je bil gonjač velblodov; oženil se je z bogato vdovo iz Meke in je še tri leta tajno nadaljeval svoje delo. Arabija se je sama predala njegovi nOvi veri. Viška svoje moči ni dosegel, tudi Meke, Egipta, Grške in Perzije se ni polastil. Vse to ga je čakalo šele |m> petdesetletnici. Oliver Cromvvell. Pri petdesetih letih je bil prvi diktator in mu je kralj Karel I. izročen na milost in nemilost, šele pozneje ga je dal krvniku. Ni bil še lord protektor Anglije, niti ni triumfiral nad Škotsko, Trsko in Holandsko. Umrl je leta 1658., ko mu je bilo 59 let. Jurij Washington. Ko mu je bilo petdeset let, je bil glavni poveljnik ameriške armade v vojni za neodvisnost. Bil je angleškega rodu in je živel na svojem ameriškem posestvu na Mount Vernonu, ko je nastal spor med domačo vlado in ameriškimi državljani. Niso ga še izvolili za prezidenta Zedinjenih držav severnoameriških. Večina ljudi doseže uspehe šele po 40. letu. Ta mesec izide knjiga univ. prof. dr. W. Pitkinsa: »Življenje se prične s štiridesetim letom«, na katero naše či-tateljc že danes opozarjamo. Knjiga, ki je namenjena štiridesetletnikom in tistim, ki gredo temu letu nasproti, stane 30.— din. Vi jo dobite za polovično ceno. Naroča se pri upravi «Eva-lit», Ljubljana, Dalmatinova ul. 8. Zgodovinska. V času, ko je bil v Florenci še sedež vlade, je opazil plemeniti Combi, najvišji kraljevski konjušnik, na ulici moža, ki je neusmiljeno pretepal osla. «Ako ne prenehaš tepsti to žival,» je jezno zaklical, «te dam zapreti! Jaz sem najvišji kraljevski konjušniku Mož se je oslu globoko priklonil in rekel vljudno: «Ah, dragi osel, prosim, oprosti — nisem vedel, da imaš sorodnika na dvoru!» j Delpech-Laborie: FARIČA — Ne! Ne! je nenadoma zaklical zdravnik dr. Berdelet in se s tem vmešal v debato, prav nič ne verjamem vašim zgodbam o faraonih in vsem tem skrivnostnim smrtim in črrrbnim obredom! Znanost se izrecno upira takim čarovnijam! Vi, ki ste arheolog, starinoslovec, je dejal in se obrnil proti nekemu še mlademu možu s prezgodaj osivelimi senci, kej sodite vi o teh rečeh? — Jaz, je odvrnil vprašuni, tudi jaz bi ne smel verjeti v take pojave, a vendar ... — Vendar? so hlastno vprašali vsi zdravnikovi povabljenci. — Vendar... je bridko povzel mladi starinoslovec. In nam je povedal naslednjo zgodbo, ki je bila kakor bolestna izpoved. — Pred nekaj leti, je pričel, sem se odločil za asirsko arheologijo. študiral sem na Sorbonni starožitja dežel Sumcr in Akkad, kjer vre dandanes iz bogate zemlje iraški in iranski petrolej. Bil sem že ves vnet za to tisočletno civilizacijo, ko sem se nekega dne — bilo je ravno pri predavanju znamenitega pariškegu arheologu — seznanil z neko mlado Perzijanko. Ime ji je bilo Pariča. — Ko sem jo prvič videl, me je presenetila njena podobnost s sumerskimi sobicami, ki smo jih prav tedaj obravnavali. Iste velike oči, o katerih bi rekel, da so iz oskorjane biserne matice, isti malo polni obris obraza, ista oblika ustnic, toda vse še nežnejše, dragocenejše, popolnejše, kakor da je bilo počasno delo stoletij še poplemenitilo in polepšalo tip te rast. Ta podobnost sicer ni imela nič izrednega, nenavadnega na sebi, če si pomislil, da je velik del Perzije nravnostim in snovna dedinja teh starodavnih pokrajin. No, prav kmalu sem se zaljubil v to drobno dekle iz davnega veka, ki se je ob njej prebujal in oživljal pred mojimi očmi, in skoraj so naju povezale še tesnejše, nežnejše vezi. Ne najdem besed, da bi vam povedal, kako lepa je bila najina ljubezen. Pariča mi je bila vse na svetu. Često se je zgodilo, da sem dolgo opazoval njene velike oči, podobne očem boječe živalce, in ji rekel: «Večkrat se sprašujem kakor v sanjah, ali je to dekle, ki ga držim zdaj v rokah, res Pariča, ali pa je le iz Lourea ukradena soha?» Tedaj sc je onu vselej nasmehnila in mi odgovorila s svojim slastnim naglasom, z glaskom, ki je vse preostro izgovarjul samoglasnike: «Morda oboje, dragi moj!» — Ko sem jo nekega dne tako primerjal deklici iz kamna, me je vprašala: »Zmeraj mi govoriš o sumerskih sohicah. Ali bi bil zadovoljen, če bi imel cno?» — Kdo nuj bi mi jo pa dal? Ti? — Morda, mi je odgovorila. Ne vem, našla sem jo ob nepričakovani smrti svojih staršev med dragocenimi predmeti, ki so jih zvesto hranili. Saj veš, da pri nas v starodavnih časih te sobice niso bile samo za okras. Imele so verski značaj. Dajali so jih v svetišča. Predstavljale so nekakšnega dvojnika človeškemu bitju, ki so bile po njem upodobljene, njegovo življenjsko oporo. Če bi jih kdo razbil, bi moral človek, kateremu so bile posvečene, umreti. Jaz sem si tole izbrala za svojo in napravila iz nje dvojnico. Boš videl, kako mi je podobna! — Podobnost je bila res presenetljiva. Podarila mi je sobico v verno dokazilo svoje ljubezni. «In to bo ugodno zate, je rekla in se smejala. Ko se ine bos naveličal, boš kar lepo razbil tale nepotrebni spominček, pa bo ...» Ugovarjal sem in ji prisegal, da jo bom vedno ljubil. Vedno! Joj, že nekaj mesecev po tem dogodku se je Pariča morala vrniti v Perzijo. Eno leto sva si redno dopisovala, potem pa sem kar sram me je priznati — jaz pričel počasneje odgovarjati. Moja pisma so bila zmerom bolj hladna, dokler ji nisem nekega dne sporočil, da se nameravam v kratkem poročiti. Prosil sem jo, naj mi oprosti ta korak. Moja poroka je bila 25. maja leta 1955. Na predvečer, ko sem še nekaj stikal po kovčegih v svoji samski sobici, sem nehote, to moram resno ugotoviti, čisto nehote izpolnil Paričino željo: njena sobica mi je padla na tla in se razbila. Srce se mi je stisnilo v tistem trenutku, hkrati pa sem občutil nekakšno olajšanje, kakor da je izginila nema priča moje moške sebičnosti. Potem so minula leta... Preteklo zimo sem bil nepričakovano imenovan za člana znanstvene ekspedicije, ki je izkopavala starožitnosti v Persepoli. Takoj sem se spomnil Pa-riče in, preden smo zapustili Teheran, sem jo želel spet videti. Zelo star služabnik mi je odprl vrata velike hiše z zamreženimi okni, v kateri je stanovala. V imenu svoje gospodinje mi je velel stopiti v neki orientalski vrtiček. Na sredi je droben slap pljuskal v kotanjo iz alabastra. Potem mi je dejal z glasom, ki sta ga bili zlomili starost in ganotje: «Gospodična je umrla pred tremi leti, gospod...* Opotekel sem se ob tej strašni novici, c AI i ste jo dobro poznali?* me je vprašal starček. Nemo sem mu pokimal. «Bi 1 a je tako ljubka in dobra*, je nadaljeval. «Stregel sem ji od rojstva. Ob smrti njenih staršev je bila še čisto mlada, zato sem jo čuval, kakor da je moja lastna hčerka. Ah, gospod, vsega je krivo samo njeno šolanje v Franciji. Da ni odpotovala v Pariz, bi še danes srečno živela v tej raz-kosni hiši!* — Kako pa je umrla? sem radovedno vprašal starega služabnika. cNikdar nismo nič natankega izvedeli*, mi je odgovoril. »Nekega jutra, ko sem stopil v njeno sobo, kakor sem to delal vsak dan, sem jo našel že čisto hladno. Zdravnik si ni mogel razložiti njene smrti. Samo na mizi je bila gospodična Pariča pustila drobno pismo, naslovljeno na nekega gospoda Mauricea. V tem pismu je bila morda pojasnjena skrivnost, toda jaz si ga nisem upal odpreti. «Ali bi mi ga lahko izročili?* sem mu obupano dejal. «jaz sem Maurice.s Stari služabnik je izginil in mi kmalu prinesel orumenelo pismo. Nosilo je tale napis: «Za Mauricea, kadar bo prišel.* Odprl sem ovoj. Na belem listu v njem je bilo napisano s slabotno roko: «G d puščam ti. Pariča.» In datum: 26. maja 1955. * — Nič več nisem potem izkopaval v Persepoli. In rie bom nikoli več nikjer stikal za starožitnostmi... Eno leto sem potem popotoval po svetu, da bi ušel strašnemu kesanju, ki me je bilo vsega obsedlo. Toda — zaman! Dolg molk je sledil njegovo zgodbo. Naposled ga je prekinil zdravnik. — Mlini! je dejal pripovedovalcu, nikar se tako ne mučite, saj vendar niste krivi te nesreče. Čisto slučajno se je oboje zgodilo istega dne! —- Morda! je z zamišljenim glasom zašepetal mladi arheolog, morda se je pa res čisto slučajno oboje zgodilo istega dne... Prevedel d’Artagnan. Žena z lepo, čisto poltjo je bolj brezskrbna in vesela. Ko bi žene samo vedele, kakšen uspeh bi lahko dosegle šele s pravilno in redno negol Redna nega je tako preprosta, pa vendar tako uspešna s pomočjo Elida kreme Ideal. Koža ohrani mladostno živo barvo, ostane gladka in nežna. Zaradi vsebine hamamelisa ima še prav poseben kosmetičen učinek. ELIDA KREMA + I D E A L + Kani Popova-!Vlutafova: Sc€'CCt'fofy€' Mračna zima je zavijala v bel snežen inetež balkansko mestece, ki je gluho in izgubljeno ležalo v brezmejni tihoti svojih zasneženih ulic. Na mehki, snežni odeji je trepetal modrikast sijaj, a daleč na belem nebu so migotali srebrni kosmiči. Dvoje črnih senc si je z muko utiralo pot skozi debeli sneg, ki je ves večer neprestano naletaval. Kdaj pa kdaj sta se pogreznila prav do kolen, nato sta — opotekaje se in z naporom — nadaljevala pot. Prvi je bil majhne, suhljate, upognjene postave, z rjavimi, predirnimi očmi in posivelo brado. Oblečen je bil v meniško kuto in je nekaj skrbno tiščal poti pazduho. Z drugo roko se je opiral na ramo svojega tovariša. Zdaj pa zdaj je vprašal: «Ali je še daleč?* «Precej. Hiša stoji prav na drugem koncu,» mu je odgovoril drug. Slednjič sta obstala pred velikimi, lesenimi vrati visokega zida. Večji mož je potrkal. Zalajal je pes, toda ni bilo človeškega glasu. Mož je potrkal v drugo, v tretje. Tedaj se je oglasil zadržan šum glasov, počasni koraki so šli čez dvorišče, vrata so se počasi odprla. Majhna, jedrovitu ženska je pokazala svoj okrogli obraz. Njene velike, svetle oči, nad katerimi so se mrščile temne, košate obrvi, so se trudile, tla bi spoznale goste. «Koga iščete?« Glas je zvenel osorno in neprijazno. Toda takoj ji je komaj videu nasmeh razjasnil ozlovo-Ijeni obraz. " «Ti si, hadži? Kaj pa bi rad ob tem času?» «Gosta sem pripeljal. Ali je pop Stojko doma?* «Seveda. K je pa naj bo?» Zenska je zopet namrščila obrvi in jima rekla, naj vstopita. V medlem svitu večera je molčečega, neznatnega tujca naglo premerila z očmi in zaničljivo skrivila ustnice. Zakaj je hadži Kristo privedel neznanega redovnika ob lako pozni uri? Po obleki sodeč, ni bil iz. tiste okolice. Ali ga bo pop Stojko1 pridržal in z njim delil pičle grižljaje svoje družine? Na pragu jih je sprfejel mladi pop s svetilko v rokah. Dolga, črna brada mu je obkrožala lepi obraz z, velikimi, zaskrbljenimi očmi. Nasmehnil se je rahlo in prožil roko. «AIi je dospel redovnik s Svete gore, hadži?« «Da. Danes zarana. Z obiskom sva počakala, dokler se ni stemnilo.* Pop in redovnik sta se radovedno opazovala. Prvi velik in vitek, z modrim, dobrim pogledom, drugi majhen in suhljat, s skrivnostnim ognjem v majhnih rjavih očeh. Stisnila sta si roke. In v tistem trenutku je bilo, kakor da je zasijala medla iskra v nepredirni temi, \ kateri se je narod bližal pozabljenju, kakor da se je iztrgal vzdih iz prsi rodu Bolgarov, ki je enoten in nerazdružen prenašal svojo težko usodo... Vstopili so. Tesna, nizka izba, v kateri sta domovala siromaštvo in beda. Modrooka gospodinja jih je pozvala, naj sedejo, nato je tiho odšla. Postala je nekoliko za vrati in se trudila, da bi izvohala, kaj je prineslo tujega potnika, nato pa je zlovoljno skomizgnila z rameni in se oddaljila. Že zopet se njen mož ukvarja s takimi nevarnimi rečmi: rokopisi, zgodovina in podobna ničvredna pisarija. Zato ga preganjajo mestni starešine in duhovništvo. Vzeli so mu kruh in mu zagrozili s smrtno kaznijo. Kaj naj počne sama, z otročiči v naročju, ako — kar Bog obvaruj! — postane vdova? S težkimi vzdihi je legla v posteljo. Kadar so prišli taki gostje, se je pop Stojko z njimi po vso noč razgo-varjal. Medtem so možje sedeli ob ognju, stikali glave in s spoštovanjem gledali knjigo, ki jo je redovnik prinesel z daljnega Atosa. Rumeni plamenček voščene sveče je plapolajo obseval njihove napete obraze. Oba domačina sta občudovala lepi papir, dragoceno vezavo, skrbno pisavo in risbe, ki so krasile težke, bele liste. Pozorno sta poslušala besedilo, ki je imelo čudovit, neverjeten naslov: Slovensko-bol-garska zgodovina o narodu, kraljih in svetnikih Bolgarov. Pop je zavzet poslušal. Bolgarski kralji in svetniki? Ali ni ta tuji redovnik blazen? Toda polagoma ga je potegnilo za seboj. Obraz mu je gorel od razburjenja, mile temne oči so mu oživele, vsaka prebrana beseda ga je prevzela z. dotlej nikoli občuteno radostjo. Bilo mu je, kakor da je blesteč meč z enim udarcem presekal vozel vseh njegovih muk in dvomov. Srce mu je zatrepetalo od razodetja, s toplo zaverovanostjo je gledal tujca v razorani obraz. Ta ni bil več prejšnji plahi, molčeči mož. Bral je čudovito spremenjen, s preroško poduhovljenim pogledom, ves prevzet. Gibal je z rokami, stiskal pesti in grozil nevidnim sovražnikom. Zdaj je njegov glas zarohnel v viharju ogorčenja, zdaj mu je zatrepetal od bolečine in žalosti, zopet je zaplapolal v plamenu navdušenja. Malu izba se je napolnila s sencami: mimo so korakali bojevniki v sijajni opremi, kralji v škrlatu in v plaščih, pretkanih z zlatom, svetniki z milimi, voščenimi obrazi in blagoslavljajočimi rokami. V svečani sprevod se je mešalo topotanje konj in glasovi trobent, orožje je žvenkljalo, praznično in jasno so peli zvonovi... Ko je končal, so dolgo molčali kakor začarani, onemeli in otrpli, kakor da bi ne mogli doumeti veličastnega privida, ne se dvigniti pred njegovo veličino. Veselje jim je zaprlo besedo. Debele solze so jim počasi tekle po licih. Doslej so bili nevedni tepci. Končno so se jim oči odprle in videle resnico, po kateri so v medli slutnji dolgo zaman hrepeneli. Tedaj se je pop Stojko nenadoma sklonil, zgrabil gostovo desnico in jo poljubil. «Blagoslovljena roka, ki je to knjigo napisala...« Redovnik si je obrisal pot z obraza, roka mu je brez moči pala v naročje. Veliki napor je izčrpal njegove šibke moči, stara bolezen se je znova polastila njegovega Ilirovega telesa. «Že jutri«, je dejal poj), «bova s hadžijem Ilristom začela prepisovati. Vsak Bolgar mora to knjigo brati in poznati. Tisoče prepisov moramo raztrositi po deželi, da bo narod našel moči v boju proti zatiralcem. Poslej bom daroval službo božjo v našem bolgarskem jeziku! Bog, pomagaj nam in blagoslovi naše delo!* Redovnik Paisij ga je hvaležno pogledal. «Nisem zdrav. Bolezen me lahko pobere kje na poti... Toda zanesem se na može, kakršen si ti. Nanje sem računal, njim zapuščam svojo zgodovino. Prepisujte jo, berite jo nevednim, širite jo ...» Pogladil si je vroče čelo in se s težavo dvignil. «je že čas. Oditi morava, preden se zdani. Sicer naju lahko kdo vidi in naznani škofu.« Zunaj se je začelo daniti. Na vzhodnem nebu se je pri-kazula bledoruinena proga zarje. Mestece je še vedno spalo pogreznjeno v svoj težki sen. Ločila sta se. Prvi majhen in rahlo sključen, kakor upognjen pod bremenom svoje strašne usode, izgubljena, temna senca sredi nočnega lesketa snega; drugi stoječ na pragu svoje hiše, upirajoč oči na odhajajočega redovnika, miren in velik, zatopljen v svojo notranjost, ki je bila polna sončnih prividov in temnih slutenj bodočnosti. Vedel je, da bo križ odhajajočega gosta poslej z. vso težo padel na njegova ramena. Toda ni se bal. . In tedaj je okoli njegove lepe zaskrbljene glave usoda že zarisala mučeniški sij bodočega škofa Sofronija. To je bilo v januarju leta 1765. Prevedel France Bevk. mfyOL Ni težko imeti bele zobe. Toda nevarno je uporabljati jedka in ostra sredstva. Peneči PEBECO je blago in vendar zelo uspešno sredstvo za nego zob. PEBECO se obilno peni brez mila. Zobje Vam pobelijo brez nevarnosti, da si poškodujete zobno sklenino ali dlesno. Zakaj samo PEBECO vsebuje P E B E C I N. *re^°*°v°Vo Je9u zuh: 7 PZ 9 J. IS. Pristley: Civilizacija ne bo propadla Neprestano se govori, da bo v primeru nove velike vojne konec civilizacije. To sc zdi in glasi lepo, ker utegne biti svetu koristen opomin, da vojna ni več neki oddaljen in romantičen dogodek. Ampak to ni točno. Vsaj meni se nc zdi, ker si ne morem misliti, da sc bo v tej vojni boril ves svet. Čisto mogoče je, da bo takšna vojna popolnoma upropastila Nemčijo, Italijo, Francijo in Veliko Britanijo. Toda napačno je misliti, da je civilizacija zasebna, last teh držav in da bo z njimi vred izginila. Jasno je, da je tako mišljenje neupravičeno. Meni se zdi. da bo bodoči zgodovinar, recimo skozi dve sto let, ko bo proučeval to dobo in dajal svojo sodbo o svetovnem progresu, vprašal: «Kaj so takrat delale Velika Britanija, Francija, Nemčija in Italija?* Mislim, da bo popolnoma jasno, da je svetovni pokret, ki se je pojavil v našem veku, prišel iz relativno majhnih držav v velike države ter od narodov, ki prebivajo na otokih, k narodom, ki žive na velikih celinah. Tu ne gre za to, kar je že storjeno, temveč za to, kar se zdaj dela. Eden izmed znakov novega civilizatorskega pokreta je širjenje prosvete. Tam, kjer je znanje, pa četudi le osnovno, zame- njalo neukost, tam se civilizacija več ne ustavlja, ampak si krči pot naprej. Morda mi boste rekli, da nimam prav in da se dežela, za katero trdim, da je na poti velikanskega napredka, samo trudi, da bi nadomestila to, česar ji je manjkalo v preteklosti. Na to vam odgovarjam: kadar zavzema popravljanje prejšnjih pogreškov velik razmah in priča o velikanskih naporih celega naroda, se lahko smelo trdi, da se nahaja dežela, v kateri se to godi, v sami struji svetovne kulture. Brez ozira na njeno preteklost ima ta dežela pred seboj lepo bodočnost. Kadar slišim, kako se govori o propadu naše civilizacije, ne poskušam bili prerok, temveč se v mislih izpre-hajam po naši zemeljski obli. Tedaj se spominjam tistih mnogoštevilnih uni- Od 2. do 11. septembra 1939 Velika ^ ianotil&losL hctiistapa. (semenogojstvo, zelenjad, sadje, cvetje, čebele in med, mleko in mlečni proizvodi, vino, koze, ovce, perutnina, kunci, golobi, ribe, gobe, zdravilna zelišča, kmetijski stroji). Gospodinjska razstava, akvariji, industrija, obrt. Lepo zabavišče — velik variete. Tekma harmonikarjev 10. septembra. Nagradno žrebanje. — Obiskovalcem velesejma so namenjena sledeča darila: Dve motorni kolesi, radijski aparat, šivalni stroj, 15 koles, jedilni pribor, 10 zapestnih ur- ---------------- Polovična voznina na železnici. -------------------------- verz na Srednjem Zapadu, kjer sem sam predaval ipredlansko jesen. Nekatere izmed teh ameriških univerz osupljajo s svojo veličino. Univerza v Ilinoisu spada med največje na svetu. To je celo mesto, v katerem stanujejo profesorji in dijaki. Lahko je kritizirati te mlade znanstvene ustanove. Preteklo bo dolgo časa, dokler bodo mogle tekmovati z Oksfordom ali Kembridžem. Predmeti, ki se tam predavajo, so zelo čudno pomešani in niso na posebni višini. Toda če jih opazujete na teh velikanskih ravninah, ki so bile pred sto leti večinoma še docela divje, se vam zdijo kakor čudež. One nosijo plamenice vede čez ogromne površine, ki so še v mraku neznanja. Pravim vam, da hodim V mislih čez zemeljsko površje in da se spominjam tega, kar slišimo včasih o Kitajski. Nekje v daljni notranjosti te velikanske republike, v nekaterih krajih, katerih imena nam nič ne pomenijo, so sklenili profesorji in dijaki, da japonski napad ne sme zmešati toka njihovega življenja, in so tam nanovo ustanovili znanstvena središča. Spominjam se tudi — z začudenjem, ki sliči skoraj strahu — tega, kar se godi v Rusiji. Mi smo veliko slišali o veličini in odličnem oboroženju rdeče vojske. To ni slabo. Ampak to, kar me duši v grlu, so razmere, v katerih se širi prosveta v sovjetskih republikah. To se bo nekega dne smatralo za najganljivejši dogodek v zgodovini človeštva. To je kakor epska pesem književnosti. Jaz sem popularen pisatelj. O mojih spisih pravijo, da se «dobro prodajajo*, dasi mi ta izraz ni nič preveč všeč. Toda jaz in moji kolegi smo samo pritlikavci v primeri z množino knjig popularnega ruskega pisatelja, ki se prodajo v Rusiji. V zadnjih dvajsetih letih se je v Rusiji prodalo 33,000.000 izvodov samo del Gorkega. Njegov roman «Mati» je bil tiskan v prvi izdaji v 1,500.000 izvodih, in skoraj vse je razprodano. Veliki tuji pisatelji, kakor je na primer Dickens, se prodajo ne v deset tisoč izvodih, ampak na milijone. Pri nus je dober pesnik lahko srečen, ako proda nekaj tisoč izvodov vsake nove knjige svojih pesmi. Mlad pesnik, tudi če je na dobrem glasu, tiska navadno svoja dela z veliko izgubo. V Rusiji, katere velik del prebivalstva so pred pet in dvajsetimi leti tvorili docela nepismeni kmetje, tiskajo dela novih pesnikov v več sto tisoč izvodih. Gledališče je prav tako na neverjetni višini. Imajo okrog osem sto gledališč, ki delajo s polno paro. Neštevil-nih diletantskih družb niti ne štejem, število predstav in uspelih del se računa v ustronomskih številkah. Angle- škemu dramskemu pisatelju se v glavi zvrti, kadar bere te številke. Na sovjetskih odrih igrajo dela v pet in petdesetih jezikih. Isto je s tiskom. Leta 1937. je izšlo 8521 raznih dnevnikov in 1880 periodičnih časopisov, skupno 250,000.000 izvodov. Nedavno sem v enem izmed teh časopisov bral tipično rusko poročilo o nekem mojem romanu. Kritika je bila inteligentna,, v kolikor je sploh bila kritika. Toda ta kritika ni šla preko površnega političnega in sociološkega razmotrivan ja. O književni vrednosti dela vobče ni bilo govora. Sploh se ni moglo spoznati, da gre za roman in za pisca romana. Človek bi prej rekel, da gre za nekako Modro knjigo. Toda mi moramo vse to gledati pod zornim kotom tega velikega pokreta, ne pod svojim. Tum, v tistih velikanskih prostranstvih na vzhodu Evrope in v Aziji, katera se smatrajo za najbolj zaostale kraje na zemeljski obli, se je pojavilo hrepenenje po izobrazbi in prosveti. Tam je kulturni napredek zajel ves narod. Ako bi se Angleži v isti časovni razdalji razvijali s podobno brzino, bi mi danes živeli v nekakih novih Atenah, ki bi se razprostirale od konca do konca zemlje, namesto da se valjamo po velikanskem nogometnem igrišču. Zato si vselej zamašim ušesa, kadar mi nekdo govori o vojni, ki bo uničila I)A, MI VSI UPORABLJAMO ZOBNO PASTO „KOLYNOS“. Čisto naravno Je, da vsa rodbina uporablja KOLYNOS in da ga ceni. Tisoč in lisoč zobnih zdravnikov Vam bo povedalo, da nima niti ena druga navadna pasta toliko izrazitih svojstev, da dajo zobem sijaj in da osvežuje usta, hkrati pa jamči, da je njena uporaba nrijetna in ekonomična. KOLYNOS ne ohranja samo zobe čiste in sijajne, ampak uničuje tudi Škodljive kali, ki so začetek zobne gnilobe (karies). OSVEŽITE SVOJ SMEHLJAJ S KOLYNOS-OM! Kupite veliko tubo, ki Je če bolj ekonomična! — KOLYNOS antiseptična zobna pasta. ttašo civilizacijo. To ni samo velik pesimizem, ampak tudi velika frivolnost. Civilizacija hodi svojo pravo pot, in te poti ne morejo tako lahko uničiti niti metači bomb niti tanki. dobro vol^o Filmska. Neka filmska igralka je kazala svoj rodbinski album: «... in tole je žena mojega prvega moža, tu je ločena žena mojega drugega moža, to je prvi mož druge žene mojega prvega moža in tamle je drugi ločeni mož prve žene mojega sedanjega moža!« To ni nič. Gospod Kovič je slednjič vendarle privedel svojo zaročenko in svojo bodočo taščo v družbo. Pristopil je starejši, izkušen gospod: «Vi ste oženjeni?* «Še ne. Samo zaročen.« «Tn kako dolgo ste zaročeni?* »Štiri leta.» Stari gospod je zmajal z glavo, nato pa vprašal: «In koliko otrok imate že?» «No, oprostite — otrok? Sem vendar samo zaročen ...» «Da, prijatelj, ampak takole ne boste imeli otrok nikoli!* Razburjenje. V nekem uradu se je moral gospod svetnik s svojo pisarno preseliti. Pa je srečal znanca in ta ga je vprašal, kako mu ugaja v novi pisarni. »Prosim vas — kako naj mi ugaja!?« se je razburil gospod svetnik. »Človek ima vsega tako polno glavo, pa mora letati na klozet v drugo nadstropje!* Zaljubljenca. »Ti Pavle, jaz mislim, da je ovca najbolj neumna žival na svetu.« «Seveda — moja ovčica.* Domača naloga iz francoščine. »Očku, kako se pravi: le coeur ali la coeur?« »Kakšne novotarije pa so spet to? Kolikor jaz vem, smo zmerom rekli: like r.» Časovna. «S kom sem te že včeraj videl?« «Nujbrže sem šel z duhom časa!* Ponočno srečanje. Pod uro pred »Figovcem* se srečata dva že skoraj proti jutru. »Prosim, koliko je prav za prav ura?* »Oprostite, nimam ure, ampak ko sem šel sooči mimo kolodvora, je bilo točno pol desetih.« Enak posel. »Kuj dela gospod Bobek?* «Ta? Bavi se z borznimi špekulacijami.« «ln njegov brat?* «Tu je tudi zaprt. Dala mu je razumeti. «\eš, liku, jaz bi se spet ruda vrnila k svojemu možu.* «Pa si mu dala to razumeti«? «Seveda, kupila sem si klobuk in sem mu poslala račun!* Jamstvo mora biti. «Vi torej hočete, da bi vam posodil 5000 din? — Posodim, zakaj ne, ampak dati mi morate kako jamstvo.« »Ali bi vam ne zadostoval podpis poštenega človeka?* «Bi, samo pripeljite ga!« Nedopustljivo soglasje. Gospod Rašica je srečal svojega prijatelju, kateri ga je začudeno gledal. «Joj, j°j, od kod pa imaš tole modro klobaso pod očesom...?« «Eh, včeraj je moja žena pripovedovala, češ, kakšna lepa ženska je naša sosedinja ...» «No, in ...» «Jaz tepec sem se spozabil pa sem ji pritrdil.* Neprijetno. »Tista dama, s katero sem vas včeraj videla v kinu, je bila vaša soproga?« «Da! Ampak povedati ji tega ni treba.« Pojasnilo. »Vedno berem v časopisju o kapitalu in delu. Pa še zmeraj tega ne morem razumeti...» Glavobol lahko odstrani VERAMON. Veramon se nadalje uporablja pri zobobolu, po preveč zavžitem alkoholu. pri bolečinah ran in bolestni menstruaciji. Zavitki z 2 tabletama in z 10 ter 20 tabletami se dobe v vseh lekarnah. VERAMON Oglas reg. pod S. Br. 31896 od 5. XI. 1938. »To je čisto preprosto. Posodi mi 1000 »lin! To je kapital...« »In delo?* »Delo boš imel, ko boš hotel imeti tu tisočak nazaj.« Prisebnost. Neki mož je bil, kakor pravimo, «nič moža*. Ko je nekoč pri domačem prepiru spet iskal zavetišče pod mizo, je prišel ravno gospod župnik. Žena je bila tako prisebna, da je brž rekla možu z ljubeznivim glasom: »Miha, kar zlezi ven, saj tako ne boš našel tiste šivanke!« Iz šole. Gospod učitelj je razlagal učencem: »Pomislite, otroci, v Afriki so še cele velikanske dežele, kjer ni sploh nobene šole. Črni dečki in črne deklice se ne morejo nikjer učiti! Zato morate pridno varčevati in hraniti denar — gotovo veste, čemu, kajne?« Razred je odgovoril kar v zboru: »Da bi se mogli čimprej odpeljati v Afriko!« Neredna. si-oJULca. upliva na ves organizem. Dobro sredstvo za odvajali, ki zanesljivo deluje in ima prijeten okus, je HLflt.Llr4SZ44ASZlSU DNEVNO PRAŽENA: SVEŽE KAVA it 0 m LJUBLJANA Varčnost. Gospa sreča znanega gospoda, ki ima pri jasnem vremenu razpet dežnik. «Zakaj tiodite z dežnikom, ko vendar sonce sije?* «Veste, imamo samo en dežnik. In kadar dežuje, ga ima moja žena.» Ribiška. «Tako veliko j'ibo si ujel, pa jo hočeš vreči nuzuj v vodo?« «Če bi jo prinesel domov, bi me žena ozmerjala, da sem dal bog ve koliko za to ribo.* Čisto preprosto. »Poslušaj! Kako pa razločiš tale dvojčka drugega od drugega?« »Čisto preprosto. Rečem jima, naj štejeta. Eden zrna do sto, drugi pa do devetdeset.« Pred sodiščem. Razmišljen in raztresen sodnik je dal pričo nazaj poklicati in je začel strogo: »Gospod K rivec, v nevarnosti ste, da vas bomo preganjali zaradi krive prisege. Pravkar ste tu izjavili, da imate samo enega brata. Zdaj pa je vaša sestra pod1 prisego povedala, da ima dva brata. Torej povejte nam, kako je prav za prav s to rečjo'!* O kuharicah. «Ali je obiskovala tvoja žena tudi kuharski tečaj?« »No, seveda. Kakor vsaka druga.* »Pa se je tam naučila kuhati?« «No, da povem resnico — naučila se je. Ampak to se še ne du jesti.* Olajševalna okolnost. »Tvoj zaročenec buje vse zapije, kar zasluži.« «Ampak, oče, to ni tako strašno. Saj ne zasluži dosti.« Škotska. »No, gospod Sulivan, ali ste zadovoljni z novim radio-aparatom?« «1 no, sem, samo da se pri njegovi luči na žulost ne du čitati.* Praktičen od mladih nog. »Pepček, ko bom velik, bom zdravnik za oči.« »To si neumen, jaz, bom pa rajši zobni zdravnik. Oči ima človek samo