GLASNIK SLOVENSKI
Cena polletna lgld.35kr.
Lepoznansko-podučen list.
Po posti Igld.SOkr.
Odgovorni vrednik in izdatelj : A. Janežic.
St. 4.
V Celovcu 1. oktobra 1859.
4. zv.
Duhovnik Smirnijan|
^ (Zložil Fr. Cegaar.)
Počiva v hladnem grobu duhovnik Smirnijan, Ni mogel preboleti skelečih sercnih ran, Prigodek ene noči, rodil mu je gorje, Britkostne sile sterle so v persih mu sercé.
Preživel je na Smirni dokaj veselih dni, Ljubila ga je sreca do sive starosti, j    ¦
Imel je hčer edino**, veselje starih let, 'S
Cvetela je kot roža, kot bele lilje cvet.
Ne upaj, starec! sreči nezvesti, termasti, Kar danes ti daruje, bo vzela jutri ti, Ovila sivo glavo ti s krono ternj evo, Presunila ti serce, s strupeno sulico.
Na večer dan se nagnil, zašlo je solnce že. Kaj danes tako pozno nebesa se žare ? ,,
To ni večerna zarja, to je požar strašan,      ^ . Da sveti janičaru — pobegni, o kristjan!
Turčin izterga hčerko duhovniku iz rok. Zastonj je prošnja, tožba in britki zdih in jok ; Studeni kamen počil in skopnel bi popred, Ko se otajal v turških divjaških sercih led,
V neverske roke padel mu mili je otrok. Med otcom in otrokom zija prepad globok; Zdihuje sivi starec, zdihuje celo noč. In kliče vse svetnike in Boga na pomoč.
Ko perva zarja vstane in zvezde oblede. Za les gerčavi prime, kam hoče, sam ne ve. Zaupno v božjo roko na morje se poda, Kaplja na sivo brado mu solza biserna.
*) Snov je vzeta iz povesti, ktero smo omenili pri pesmi „Kiošica." (Gl. III. zv.) **) Da ne pohujšam nikogar, spominjam, da je bil duhovnik staroverec,  ki se
smejo ženiti, dokler niso posvečeni. Glasnik 1859 — IV. zv, >jf
98
Od doma se odpelje na barki pisani, Na bregu kopne Turške četerti dan stoji; Iz mesta v mesto hodi, po tergih in vaseh, Popotnike ustavlja na cestah in stezéh.
Bi li mu kdo poročil, oznanil kaj od nje, Ki so mu jo ugrable razbojniške roke ; Po nagih bi kolenih prehodil beli svet, Da mogel bi otroka nevernikom otet'.
V Tesaljo iz Epira odpravi starec se,
V Rumelijo prestopi iz Macedonije,
Na carigradske vrata pospevši svoj korak. Zagleda minarete, mplece v sinji zrak.
Čez mestni prag stopaje, izroča se Bogu, Ustopi k znancu svoj'mu, zlatarju gerškemu, Razklada mu dogodbo, ki mu sercé teži. Ki ga po daljnem svetu, iz kraja v kraj podi.
Zlatar tolaži starca: „Vse prav obeme Bog, Otela tvoja hčerka iz jezera nadlog, Otela večni smerti je celi gerški rod, Češčen in hvaljen bodi na nébesu Gospodi"
„Pogin prisegel sultan je rodu gerškemu. Ganila tvoja hčerka je serce kervniku;      ' '"^ V serajskih dvorih biva kadunja tvoja hči, Vsim Gerkom mila majka do konca svitlih dni!''
Oserčje ta beseda predre duhovniku,
Iz pers globoko zdihne k dobrotnemu Bogu:
„0 križani Zveličar, zatisni mi oči !
Ni konca, kraja, mere nesreči moji ni!"
„Ovija sivo glavo mi krona ternjeva, Presunila mi serce je ostra sulica. Visim na terdem križu , napil sem se želči, O križani Zveličar, zatisni mi oči!
Pred prag serajske veže napoti starec se.
Pred pragom slonkostenim mu straža pot zapre;
Besed nemilih glasi mu na uho germe:
„Ti noter, stari gjavre! kadunja ven ne sme,"
Evnuhom se po žilah pretaka marzia kri, Reže se mu serajski nečutni stražniki: Omečil besno tigro, hieno bi poprej , Ko merzlo serce ganil, ogrel derhali tej.
Poročil bi besedo le eno detetu: Da zvesta bi ostala, zveličarju Bogu; In slišal bi besedo le eno še od nje: Da stari veri zvesto ostalo^ ji aeree.
99
Serajski prag zapusti duhovnik Smirnijan, Pa drugi dan se vei-ne, se verne tretji dan; Tri bele tedne vrača k serajski veži se, Ceterti teden kalno oko mu smert zapre.
Počiva v hladnem grobu duhovnik Smirnijan, Ni mogel preboleti, skelečih serčnih ran, Prigodek ene noči rodil mu je gorje, Britkostne sile sterle so v persih mu sercé.
;    ^ Kolišcina in stepe.
^\ • (Dalje.)
Drugi dan jezdim na samotino Kurenovo. Ravno se je vzdignilo solnce nad polje, in že najdem starca sedečega na gričku. Pozdravil me je v imenu Božjem, in ko ga poprosim, da bi povedal pozneje dogodbe iz svojega življenja^, jame takole:
,,Ko sem sedel v ječi Spolanski, mislil sem obnam, da bo prišla resnica na dan, in da me bodo kmalu spustili: potem pa se me je lotila zla misel. Spraznili so mojo bisago in našli v njej cerkveno srebro. Ko so mi to povedali, sera spoznal, da je po meni. Nisem dolgo žaloval sam v ječi 5 tretjega dne so mi jeli dajati tovaršev, četettega se duri celo zapahnile niso, ker vedno so nove jetnike rinjali sem; kovači so napravili kovačnico pred ječo, in od svita do polnoči so kovali v železje novim prišnikom roke ali noge: petega dne je bil dober del naše koliščine na begu. Bili so med nami tudi taki kakor jaz , ki so se združili s hajdamaki le iz nevednosti in glo-posti, in ž njimi le hodili, pa niso ne ropali, ne morili-, bili so pa tudi taki, ki so s sulico ali nožem naklonili le sebi naj več nesreče; poprej so mislili, da je padel celi svet v njihne roke, sedaj pa so se bali in plakali kot babe; drugi so molčali in temno gledali, in če so odperli usta, so se bahali, da so poslali mnogo Lehov v večnost, pa žalovali, da so bili zgrabljeni v sredi dela, in prevzetno so tirjali smert in mučeništvo za vero: le Bog nas bo sodil, ljudje so imeli nas vse za enake !"
„Povedali so mi nekteri moji znanci, kaj se je godilo po ker-vavi noči Smilanski. Na jutro je šla novica od ust do ust, da prihaja velika vojska. Umaknili so se hajdamaki za Irdin. Neredna tropa je bila pri umikanju sama sebi na poti. Ko so se odtegali iz dobrav Dubijavskih, jih je prešinila nenadna groza: menili so, da imajo sovražnike za herblom, za tim jim je drug zajezil cesto pred čelom. Bilo je to brez dvombe vojaštvo Kanovskega gospoda, ki je že enkrat pobilo hajdamake nad Irdinom blizo mlina Monastirskega v Mo-šenski okolici. Obernili so se tedaj na stran k Svidovku. Lehi so jim stopali na pete.  Noč je zaderževala obe četi, bil je že Dneper
100
nekoliko lučajev za beguni. Hajdamaki so se ulerdili s taborom in nastavili voze zoper napadajoče konjke ; pa po noči je tu sem prispela tudi,vojska iz Spole. Vodili so jo dobri vodje, prišla je na tihem in posedla obe cesti, Smilansko in Medvedovsko. Dan napoči, hajdamaki vidijo, da so zajeti. Lehi so nalašč na to čakali, da bi prestra-šiU hajdamake v tem stanju. Tako je bilo. Tabor ni dolgo stal. Porušili so ga berž berzi konji. Vnela se je bitva na velkih Svidovš-kih peščavah, ktere zaliva Dneper, kedar stopi čez bregove. Ker ni bilo moči hajdamakom sterpeti rednega ognja in silnih napadov gostih poljskih rajd, so se nalašč razbegnili na vse strani, da bi tako razdrobili bitvo na lisuče posamnih bojev. To jim je šlo po sreči. Raztekle so se nepremagljive poljske rajde. Vsaki jezdic se je spustil za kakim begočim hajdamakom, ta pa je naenkrat obstal in se branil. Poljakov je bilo manj, pa bili so izurjeni bojevavci ; enemu jezdicu se je branilo nekoliko pešcev. Puške in pištoli so odgovarjale karabinu. Hajdamaška kosa in Zaporožka sulica niste puščale konjkov blizo: ko se je kdo bojeval z vojakom, je priskočil drugi in sključen razparal s sulico konju trebuh. Začel se je tedaj boj posamni , boj sile s silo. Dim se je valjal nad nizkim pobrežjem. Pa bitva se je stes-njevala bolj in bolj v ože meje. Izurjeni Poljaki so se spojih v kolobar ramo ob ramo; sedaj ni bilo več rešitve hajdamakom. Hteli so ubegniti, ali bil je Dneper pred njimi; obup jih je gnal v reko. Poljaki so stali na bregu in živo in redno streljali med nje. Zastonj se je ta in ta potapljal v vodo, po sapo je moral priti na verh, pa ko je pokazal glavo, ga je potopil svinčeni dež. Kri je barvala Dneprovo vodo. Nekteri so tonili v valovih, drugi so se topili ubiti, ranjene so vlekli na breg kakor na osti nabodene ribe. Vedno reje so se kazali živi, in toliko gošče ubiti hajdamaki iz vode. Poljaki ta dan od zora do mraka niso zapustili bregov in niso prenehali streljati. Le petnajst, dvajset hajdamakom je dala sreča, da so z votlimi terstikami v ustih sopii pod vodo dvanajst in več ur, in le ti so se rešili ; trupla drugih je raztergal Dneper na škerbinastih skalah. Ranjenci, ktere so potegnili iz vode, so mi pravili o tem groznem pomoru nekdanjih mojih tovaršev."
„Čez nekohko nedelj so vojaki odvedli mene in dvajset drugih v železo okovanih tovaršev v Žilomir. Na poti sem stermel nad žalostnim pogledom na vasi, skoz ktere smo se peljali. Kako vse drugače je bilo pred koliščino ! Mislil sem, da je bilo pusto le v ječi, ali vpustošil se je ceh božji svet. Na veselo spomlad je prišlo poletje in pokončavalo ljudi s travo vred. Spomladi je bila pijana Ukrajna, sedaj po pijanosti zopet trezna se je sramovala in žalovala. V vsaki vasi so stale strašne sohe. V krajih, kjer se je prej objavila koliščina, je prišel prej plačilni dan. Vidili smo tu in tu, kako so obesah in tergali ljudi na čvetero; nekterim so ovili roke s ^lamo, jo zakapali s smolo in zapalih; ko pa so jim gorele roke
101
kakor sveče, so iih g-onili na ogled po vsih vasnih ulicah, in oklicovali imena njih, kterim so žgali roke. Nahajali so se še dolgo potem na Ukrajni berači brez rok in nog, ktere so vozili na vozičkih otroci ali vnuki od hiše do hiše kruha prosit: to oker-nenje je izhajalo iz tistih dob. Strah je bil povsodi. Vse govorice so umolknile hitro. Septalo se je le na uho o prihodu te ali une vojskine čete, ali o kaznih, s kterimi Ukrajno kroti gospod ^Stemp-kovski. Groza me je bilo tega, kar sem vidil na potu iz Spole v Žitomir. Iz Žitomira nas so tirali naglo v Zubovščino. V tej vasi je živel gospod Dubravski, kterega so Lehi nazivali grajskega sodnika. Čudna je bila ta vas, čuden je bil gospod. Vidite! po uhcah mer-goli ljudstvo ko mravlje po mravljišču ; komaj deseti človek hodi prosto, večina je vklenjena ; vlačijo noge počasi, rezljajo z železjem, sami jetniki in čuvaji. V celem sedanjem kraju, ki so ga imenovah takrat vojvodstvo Kijevsko, kjer je kdo kaj pregrešil, tirali so ga v Žitomir, in iz Žitomira so vodili jetnike v Zubovščino. Gospod Dubravski je bil velki sodnik, od Lehov tu sem postavljen. Pritirani jetniki kopljejo rove, delajo nasipe okoli gradu, pometajo ulice vasne in vlačijo samo-kolnice. Vsacega dne jih peljejo nekoliko v grad; ondi morajo pričati zoper sebe, in to imenujejo inkvisicijo. Gospod Dubravski jih muči, pase se nad njimi; ko so se ondi dobro vtrudili, kopavši in vozivši perst in .šoto, in pisarji napisali o njih cele sklade papirja, jih peljejo nazaj v Žitomir, ondi jih pred njegovimi očmi obglavljajo, obešajo ali s kolesom tarejo."
„Stala je ta vas v lesu. Cerna je kakor vehka ječa v sredi žalostnih smrek. Ne vem, kako bi mogel ondi kak prost človek živeti , ali gospod Dubravski se je že ves zaljubil v ta kraj. Govorili so, ko se je ženil z drugo ženo, da ga je prosila ona, da ne bi imel ječe v vasi: vendar ni bil mož besede, brez ječe bi mu bilo zginilo vse veselje. Tako se je navadil soditi zatožence, da se ni mogel sterpeti. Podložnike iz lastnih posestev je deval v doge in obroče z ostrimi žeblji nabite; celo za reso, če jo je našel v žitnici, se je vsedel na sodni stol : mishm pa vendar, da zerna ni nikomur podaril. Po vasi in okoli gradii je imel ječe, v ktere nas so zaperali vsako noč."
„V tako ječo sem prišel; pa tega vam še nisem povedal, da se je bolj serdil gospod Dubravski name, kakor na vso koliščino in na vse hudodelnike in razbojnike, kterih kosti je posipal po Žitomirski okolici. Gubernatorca Smilanska je bila sestra njegove žene. Tudi dete, ktero sem rešil, so pripeljali v Zubovščino, in vidil sem deklico, ko so jo sprevajaH iz gradii ženske osebe, ali nisem ji smel pred obličje. Gospod Dubravski je mislil, da sem jaz umoril majko in ji up'enil dete; ali za moje dobro delo me je htel kaznovati s smertjo. Vodili so me na spraševanje k samemu gospodu. Med tem ko so pisarji pisaU za dolgimi mizami, je sedel Dubravski na zlatem stolu, jaz pa sem stal pred njim v železji.   Spraševal me je sam, sam mi
102
je grozil in kričal na-me; z očmi mi je prebadal dušo skoz in skoz. Grajski sodnik Dubravski je bil človek visok kakor hrast, debel, oči je imel rudeče, kakor bi bile s kervjo zatekle, ktero je prelival; v čeljustih ni imel nobenega zoba. Že stati pred njim je bilo groza, kaj še le misel, da me hoče na kol obesiti! Pa čeravno me je vsak dan izpraševal, nobene krivice ni mogel najti nad menoj. Vendar me ni htel oprostiti, za nobeno ceno ne ! ukazal je, naj me derže v toliko tesneji ječi, naj me more s postom, grozil mi je z mukami in nadjal se je, da bom drugo zapel. Tako je prišlo, da sem po enem po dveh mescih že mislil, sam sebe po krivem dolžiti. Vidil bi bil raji, da me umore, kakor terpinčijo tako neusmiljeno."
„ČIovek v ječi je podoben človeku svobodnemu, kakor lastovka pod ledom uni lastovki, ki obletuje streho, pod ktero je zidala gnjezdo. Vtrudila me je ječa kakor sušica; dnevi so me bolj starali, kakor leta. Jaz, ki sem se smejal s početka v ječi unim, ki so maloserčno žalovali, plakal sem sedaj stokrat na dan. Spominjal sem se na očetov dom, na svobodne svoje čase; mislil sem na muke, ktere sem terpel po nedolžnem, in kar s potokom so se mi vlijale solze iz pekočih oči. Žalostil sem se, da bom moral zgubiti to roko, s ktero sem rešil nedolžnost; zares, skoro mi je bilo žal, da nisem bil vredneji kazni, ktere sera pričakoval. Meni umreti tako mlademu, tako okrutno, brez blagoslova očetovega, brez solze materne! — odrevenil sem sam nad seboj. Ko sem enkrat ravno sam sebe objokoval do pozne noči (moralo je biti že čez polnoč, polna luna je svetila skoz omrežje v mojo ječo), sem moral zaspati, ker zdelo se mi je, da kopljemo na*pustem polji zaklade z gospod Wejherom. Bojeval sem se s tulečim vetrom, ki nam je vedno gasil svetilnico, pri kteri smo razkopavali mogilo ; poslednjič pa je zablesknila svitloba in osvetila razkopani grob noter do dna. Naglo se je premenil moj sanj, ker zdelo se mi je, da so gorele moje roke, ovite s slamo in zakapane s smolo; da so me ljudje gonili po nekem neznanem mestu in gledavci od vseh strani so skupej vreli. Zakričal sem v bolečini in grozi, in zbudil sem se . . . Odprem oči, moja ječa se sveti, kakor bi bila z zlatim ognjem napolnjena. Skočil sem na to čudo na noge, ali sključile so se mi, ko sem dobro spoznal v sredi te svitiobe obraz Smilanske gospe, majko onega deteta, kterega sem rešil. Nekoliko stopinj od mene je stala v sredi prekrasne svitiobe, trije rudeči curki so ji lili iz pers pod njene noge, uperla je name tako milo oči, da sem, iz početka od strahu na polmertev, prišel zopet k zavednosti; spoznal sem, da sem blizo zveličane duše, in začel sem moliti. Prav dobro sem sHšal besede: „Pričala bom zate." Ta prikazen je terpela tako dolgo, kakor terpi evangelij pri sveti maši. Potem je začela svitloba ugašati, kakor bi se vzdaljevala, stala je na mesečnih žarkih in po njih kakor po srebernih stezah je šla b-ažena prikazen iz moje ječe. Ko mine prikazen, me obide velik strah ter me omami ko zimski viher; sercé
103
mi je bilo kot kladvo ; stisnil sem trepavnice , ker sem čutil, da bi umeri, ako vidim še kaj tacega."
„Tako prikazen je dopustil Bog, svedok moje nedolžnosti. Morda mislite, da slepim vas, ali sam sebe? ... Za Boga, ne! — Bog ve, ki me bo skoraj poklical k sebi, svetniki vedo, ki bodo stali na njegovi desnici na strašni dan, ko bo odgovor dajala Stvarniku vsaka duša : da se ne šalim z imenom božjim , da se ne ustim pred ljudmi o milosti svetnikov, ktere bi ne bil deležen bil. Tako prikazen, kakor sem vam pravil, sem imel po noči v ječi, ne v sanjah, ampak ko sem bil zbujen; še prejasna in prenatanjka je bila."
„Težko je živemu človeku gledati breztelesnega duha. Luna je zašla, otemnila se je noč, pa v strahu nisem mogel zaspati ; še le ko se je začelo daniti v moji ječi, so se mi zaperle trudne oči. Ali koj so zaškripale duri moje ječe in noter so prikorakah čuvaji. MisHl sem, da so prišli, da me peljejo k smorti. Ali prinesli so mi drugo novico. Razkovali so moje spone in veleli mi, naj grem k gospodu. Pravili so, da je imela po noči gospa prikazen : prikazala se ji je rajna sestra, poterdila, da sem jaz rešil iz hajdamaških rok njeno dete, in velela, naj me spuste in delajo ljubeznjivo z menoj. Gospa je danes zjutraj tako dolgo klečala pred gospodovimi nogami, da mi je sprosila prostost."
„Hvalil sem Boga in sveto dušo, ktera se mi je prikazala, in šel sem s stražniki v grad. Gospa mi je prišla v pervo izbo naproti z detetom svoje sestre."
„Odpusti, dobra duša,* mi je rekla, „da smo te krivično sodili. Verujem, da si nedolžen in rešitelj tega deteta, ker to mi je povedala ta, ktera ne živi več in ktero sem vidila to noč, kakor vidim tebe zdaj. Vzemi to," pristavi, dajaje mi nekaj v roko, „da boš mogel živeti, ker v teh krajih ne smeš ostati. Vzemi še to svetinjo," nadaljuje, ter vzame križec z obleke detetove, vzemi to svetinjo, po kteri bomo poznali tebe ali tvoj rod, morebiti ti bom zamogla jaz ali ta (pokaže na deklico) lepše po verniti." — Ko to izgovori, umolkne prestrašena, ker je nekdo prišel v stanico. Bil je gospod ! Žena se je tresla pred njim kakor šiba na vodi. Prišel je, vstopil se sred izbe, uperl je obe roki na boki, meril me je od nog do glave z malim, rudečim svojim očesom — ali zinil ni besedice. Ni bilo tudi treba. Vidil sem v tem gadovem pogledu, kako žal mu je bilo, da me je spustil, kako težko mu je delo, da zgubi eno dušo, s ktero se ni dosti vtolažil! V drugo se je ozeri spodmoljeno name in šel skoz nasprotne duri. Koj za tim prideta skoz te duri dva vojaka gospodove vojske, peljeta me na dvorišče, kjer so stali osedlani konji zame in zanju; vzameta me v sredo ter zdirjata pri tej priči z menoj na cesto. Za Zubovščino sta mi povedala, da imata povelje, spremljati me za Ballo čez meje in mi povedati, naj se nikdar ne prederz-nem prestopiti čez mejo v poljske deržave nazaj, ako mi je življenje
104
drago. Spolnila sta, kakor jima je bilo zapovedano. Dan in noč smo jezdili, da so me vergli zadnjič kakor smet čez prag. Tako, akoravno mi ni vzel življenja , me je iztiral ta sirovi človek iz rojstne zemlje."
„Terpel je on huje pregnanstvo, kakor to, na ktero je on obsodil Vas," sežem starcu v besedo. „Ljudski trinog je padel v gorje, vergli so ga v ječo. Velike njegove posestva so prišle v tuje roke. Za durmi lastne hiše je prosil kruha, nepoznan in zaničevan od ljudi, nekdanjih svojih podložnikov."
„Ah!" reče starec, „je li to mogoče? — Nezapopadljive so Božje sodbe. V unem življenju bomo še le vidili, kdo je bil tukaj nesrečniši. Do smerti je negotovo , kdo je bolj pomilovanja vreden." ^      ,/Nadaljujte svojo povest," mu rečem.
„Nimam več mnogo povedati," odverne on. „V Baiti sta mi svetovala moja tovarša , naj si nakupim živeža, če kaj premorem, ker na Besarabski stepi ni lahko kaj dobiti. Bogal sem. Gospa Dobravska me je obdarila bogato. V žepiču, kterega mi je dala, je bilo suho zlato; za en rumenjak sem nakupil na tergu dovolj kruha, sira, slanine in žganja v veliko lončeno čutaro. Tako je storil, kakor so pravili, vsak, ki se je spustil na stepe, kakor morje velike in puste. Obložil sem se, kolikor sem mogel, in imel sem zadosti za nekoliko nedelj. Neko jutro pridemo na Sienuh in prestopil sem poljsko mejo. Vodnika moja se verneta od tod nazaj, in jaz ostanem sam na pustem polju-'1
Šel sem, kamor mi je kazalo oko, nič nisem prašal za pot; tri, dni sem tako hodil, da nisem vidil žive duše. Na Ukrajni se ni težko čuditi stepi, ali nase stepe so tako podobne unim, ki leže za Sienu-, bom in Bogom, kakor dorastlemu konju visoke gore, kakor leni Tikic Dnepru ob spomladanski povodnji. Meni, ki sem preživel pol življenja na Besarabski stepi, zdi se tu na samotnem posestvu Orlinskem, da sem v sredi velke vasi. Kaka praznota je to ? Pomislite, ko stopite na kako mogilo , vidite križe ene ali dveh cerkev, zemljišča nekterih vasi, čedo nekterih občin, ki blodi po poljanah. — Ali za Boga ! ondi se še le vidi, kaj je puščava. Ko sem tje prišel, so mi zginile izpred oči naše dobrave, naši lesi in zaraščene doline ; na vse strani se je širila ravnina, gladka, brez dola, brez vode, brez gričev, brez ljudskega sledu. Pervi dan, ko sem se ozerl proti Poljskemu, se je še modrilo nebo na tej strani, ali pred menoj je ležala stepa v rumeno daljavo, kakor bi se bila ta brezljudna zemlja in zrak nad njo zapalila od solnčnih žarkov. V naslednjih dneh je bil ta pogled že na vse strani enak. Celo nebo se mi je zdelo žalostneje kakor je pri nas. Zavijalo se je v tako čudno barvo , da ne vem, ali se je imelo pripravljati k dežju aH k viharju. Solnce je^brodilo samotno na jasnem nebu, kakor jaz sam na nemi stepi. Žejalo me je. Do sedaj nisem vidil ne potoka, ne studenca. Napil sem se nekolikokrat vode iz smerdljive luže, v kakoršni bi pri nas nikdo ne napajal celo živine
105
ne ! Tretjega dne se mi je zdelo, da se cerni nekaj pred menoj proti zapadu. Ko pridem dalje, se obrađujem, ker zapazim, da je to koča, stoječa na kraju širokega posestva. Na pragu je sedel človek s tako belo in dolgo brado , kakor je moja sedaj. Pozdravil sem jaz njega in on mene in gledal me je, kakor bi se bil odvadil človeškega obraza. Vidivši, da me žeja, mi je postregel z dobro melono, in jaz njemu z žganjem in s koščikom dobrega kruha ; to dvoje se mi je zdelo, mu je bilo prijetniše, ko pričujočnost človeškega lica na njegovi stepi. Ostal sem čez noč v njegovi hiši, govorila sva do polnoči in še čez. Povedal sem mu, kaj sem in kako: on pa mi je pravil o sebi. Bil je Poljak, plemenitnik, živel je že čez dvajset let na tej stepi, ki je bila njegova. Celo svoje posestvo je spremenil v novino. Prizadeval si je, kolikor je imel moči, kje do žive vode priti, pa nič ni mogel opraviti. Živel je od vsejane turšice. Iz te je žernal moko, iz vodnih melon je dobival vodo. Kako more rasti in zoreti na zemlji, ktero tare večna suša, ta vodnati, cukernati, ko sneg beli ali ko kri ru-deči sad, to ve edini Bog, ki napaja s svojim očesom tudi ljudi v brezvodni puščavi! „Veš kaj," mi reče moj gospodar, „ako imaš do- ' volj dnarjev, kupi od mene to stepo. Ti si še mlad, morda najdeš kje vodno žilo, in ako imaš le kaj vode, obogatiš kmalu, ker sem bi prihajali le po kapljo vode konjske in goveje cede. Jaz sem že ' star, Bog ni blagoslovil mojih žuljev; rad bi umeri med svojo rodo-vino; ako mi daš toliko, da se morem verniti na Poljsko in preživiti nekoHko mescov, te spoznam za gospodarja toliko stepe, kohkor je nimajo pri vas tri sela!" Pomislil sem in rekel, da prejmem njegovo ponudbo.   Po tej besedi sva zaspala oba.
„Drugega dne sva se pogodila. Dal sem Lehu polovico zlata, ki sem ga imel , on mi je dal ^ svoje na pargamentu pisane pravice z velicimi voščenimi pečati. Se jih imam , morete jih viditi, ako hočete. Potem gre z menoj ter mi razkaže meje. Tri dni sva hodila od zora do mraka okoli njih. Mejili so moje posestvo kamneni mejniki, peščene kopice, daleč saksebi nasute, nekoliko plitvih dolov. Na celem prostoru je stala le ena luža, ktero je dež zalival. Ko sva se vernila po razgledu v kočo, je ostal moj prijatelj še en dan pri meni, in potem je vzel na zameno za turšico od mene živeža, ki sem ga kupil v Baiti; šel je na pot, po kteri sem jaz prišel. Vsedel sem se na hišni prag in gledal za njim, dokler mi ni zginil spred oči. Nikdar se mi ni tožilo silneje po oni strani, v ktero se je on vračal in ktera mi je sedaj zaperta bila. Ko mi zgine spred oči, sem mislil, da sem vtonil v suhi zemlji. Viegel sem se v hiši in ležal do mraka, da bi skril sam sebi, da sem edini živi človek v taki puščavi."
„Nikdo ne more čutiti, kaka otožnost me je morila nektere dni. Slednjič zashšim v neki noči, ko sem spal v hiši, iz daljave hrum, ki se je bhžal, in spoznal sem, da se nekaj goni na konjih. Prider-vilo se je k hiši, in začeli so klicati človeški glasovi, da bi kdo vuo
106
prišel. Sel sem vun; bila sta dva jezdica na zaprašenih konjih. „Ni-maš-li kruha?" prašata. ,,Imam," odvernem. „Daj nama košček I prosiva v imenu Božjem!" Dal sem vsakemu en krajec in kozarec žganja. „Ti si dober človek," rečeta, „vidiva, da to ni stari Leh, ki ni mogel z drugim postreči, ko s tužno svojo dinjo. Ne boš se kesal, da si postregel nama!" Tako govoreča se oberneta ter zdirjata po stepi preč. Čez nekoliko dni začujem z nova tudi po noči hrup na stepi, pa glasneji je bil mimo pervega. Bila sta nočna moja gosta; prignala sta mi goved in ovac. Postregel sem jima z dobro turšično pogačo in z žganjem; hvalila sta me in obetala mi, da me bota še lepše obdarovala. Čez nekoliko dni prideta zopet in pripeljeta mi nekoliko konj. Od te dobe ju nisem več vidil. Ne vem, kilo sta bila: morebiti kaka klateža ali Černomorca? morebiti tudi zločina, ki sta kradla in ukradeno blago na tujem shranjevala. Naj bolj sem jima ustregel s kruhom. Vidil nisem njunega obraza, ker prijezdila sta vselej v najtemnejši noči; glas sta imela divji. Mislil sem si večkrat, da me obiskuje vrag v lastni osebi sred slepe, in mi daje darove ne-blagoslovljene ; aH spominjal sem se, da sta me prosila v imenu Božjem. Morala sta biti pri vsem tem zla človeka, in delila sta mi zlo blago, ker bogastvo, ki mi je zrastlo iz tega, se je kmalo razperšilo kakor prah na cesti."
„S početka je lila sreča name kakor dež na zeleno travo. Vse mi je šlo po volji. Deževalo je na jesen, nabrana voda je zalivala moje kapnice. Zima je bila v teh krajih sploh topla, in perva, ktero sem preživel ondi, tako nenavadno lepa, da se je vedno pasla živina pod mihm nebom. Spomladi je prišlo k meni nekoliko delavcev; pri-deržal sem jih, da so mi delali. Začel sem iskati vode povsodi, posebno kjer se je naj bolj zelenila trava ob suši in kjer je resje naj bolj rastlo — ondi sem kopal. Poleti sem našel dovolj žive vode. Najdeni zaklad me je kaj razveselil in močno bogatil. Bog ve, od * kod so goniU cede k studencu Kurenovemu; za vodo sem pobiral plačo v denarjih in živini. Tako in ker se je vedno množila domača moja živina, sem imel v nekterih letih obilo goved in konj. Začel sem orati in sejati. Leta so bile mokre, pšenica Arnavtka je rodila obilo. Popotnikom sem naročil, naj povedo mojim staršem, kje sem in kaj počenjam; preseliH so se starši iz Poljskega k meni. Oženil sem se in izrodil nekoliko otrok. Prijel sem vsacega človeka, ki se je htel pri meni na stepi naseliti, in nabral sem kmalo precej ljudi. Postavili smo poslopja in peči iz žganega ila, živeli smo v obilnosti in sreči. Do Černega morja, do Krimskih solnih jezer, do Dnestra je slovelo posestvo Kurenovo na Besarabski stepi." t
(Konec prihodnjič.)
107
Narodna Krška.
(Zapisal J. Črncid.)
Šetala som širom po brodu, Našla som ja zlatnu jabuku. Dam ju majki pravo da dili. Neće majka pravo da dili : Više sebi nego ni meni. Dam ju otcu pravo da dili. Neće otac pravo da dili: Više sebi nego ni meni. Dam ju brajnu pravo da dili.
Neće bratac pravo da dili: Više sebi nego ni meni. Dam ju sestri pravo da dili : Neće sestra pravo da dili: Više sebi nego ni meni. Dam ju dragu pravo da dili, Dili dragi sebi i meni, Dili dragi mladoj kot sebi.

  Pripovedke Z Martiniverlia.        *

Zapisal J. Tusek.) 
 Sin jež.  
Bila je mati sina zavdala, da je bil jež. Tisti jež je pa djal : Zdaj bom pa šel po svetu. Je prišel k nekemu kmetu, in ga je prosil: Dajte, da bom gnal prešiče past. Vsako leto enkrat bom prignal domu; sto mi jih boste dali, in sto jih bom več domu prignal. — Ti ne moreš pasti, koga bo neki jež ! — Ta pa, da bom, tako dolgo, da mu jih je pa le dal. Med letom je pa prišel mož v gozd, pa ni znal iz gozda , je pa djal : Svinje so , svinjarja ni, da bi mi pot pokazal. Se pa oglasi jež za porobkom: Tu sem, tu; le pojte, vam bom že pokazal pof. Pa mu jo je pokazal. — Drugo leto je spet prišel tisti mož v gozd, in je djal: O joj, svinje so, svinjarja pa ni, da bi mi pot pokazal. Se je pa spet jež oglasil za porobkom : Saj sem tukaj, tukaj le berž pojte, da vam bom pokazal pot. — Vsako leto je gnal svinje domu, sto past, dve sto pa nazaj.
Tretje leto pa spet pride tisti mož v gozd, pa je djal: O joj, svinje so, svinjarja pa ni, da bi mi pot pokazal. Se pa jež oglasi za porobkom: Saj sem ti^i, le hitro pojdite, da vam pot pokažem! — Potlej je rekel tisti mož: koliko boš pa hotel imeti, ko vsako leto zaidem, in mi vsako leto pot pokažeš. Jež je pa djal: Nič druzega, kakor eno vaših hčer, ker imate tri. Mož mu je obljubil in je šel potlej domu. Doma je pa povedal, koga je obljubil ježu in kako je bilo. So pa djale: Zakaj bi ga pa ne jemale, če je le kaj grozen. Mislile so namreč, da se le piše za ježa. Jež je gnal svinje domu, in tisti kmet mu je dal plačilo od vseh treh let. Jež je pa djal : Zdaj pa z mano, bova šla ženit se. Je pa djal gospodar: kdo bo neki tebe vzel ? — Boste vidih , da me bo ! — Sta pa šla. Jež je djal : Jest bom sedel na petelinu, vi pa na konji. Jela sta iti proti tisti hiši ; konj je jel rezgetati, petelin pa peti.   Uni so pa djali, koga da
• 108
gre, ko je taka reč? Oče je pa djal: Snubači gredo. Hčere pa hude! — Sta prišla v hišo in sta prašala. Stareji je rekla: Te nečem: raji si vrat prerezom. Druga je pa djala: Te tudi nečem; rajši koj v vodo skočim. Nar mlajša je pa djala : Jest ga bom pa vzela ! So šli k poroki. Ko so prišli k zidu, je djal: Le pojte, pridem kmalo, grem malo tje za pokopališče. Potlej je pa šel tisti tje, je pa prišel po drugi strani tak fant, da ga ni bilo gorjega. Unema dvema je bilo tako žal, da si je stareja vrat prerezala, in srednja v vodo skočila. Ta je pa nevesto peljal na dom , kjer je bil pred. Sta bila bogata, dolgo sta živela, in njih otroci morebiti še zdaj.
1Y. Od Rojenic. '
Rojenice so enemu umerovale, kako da bo umeri. Ena pravi: kača ga bo pičila, druga: ubil se bo. Tretja: utonil bo. Fant je dorasel, šel na drevo po tiče, segel v luknjo pred, kot je vanjo pogledal, pa je bila kača notri, ki ga je pičila. On se ustraši, da pade z drevesa na skalo in s skale se zdersne v vodo, ki je bila pod skalo,
isft Kitica slovenskih pregovorov,   »ijso
(Zapisal V. Kumik.) "
'Oift en iT
Kdor se šuma boji, v listje ne hodi. '     '
Kuharji župe (juhe) delé, Bog pa darove (talente.) Gost je revež, danas je gost, jutri pa redek. Kjer je kolobocija, je vsa skleda otročja. Huda vest je mutast berič.
Dokler bo sreča šla s teboj, boš imel prijatlov roj. Bolj ko ovca mekeče, več volkov se steče. Kdor vodo žuli, mu po črevih kruli.
Kdor se ženi, ima žago in malin, potlej pa vsega po malim.
Kdor je h kruhu rojen, hleba ne doseže.
Kdor ima denarje, ima vse vajete v rokah.
Kdor ni dalje prišel ko do korita, mu je vsaka mlaka morje.
Iz prazne lupine ni jedra izkljuvati.
Če kaj kupuješ, ne zblekni, da zelo potrebuješ.
Malopriden pastir cedi vodo kali.
Kjer je seja, dobra pupa in papa, tje putika pritapa.
Vojskne kohne na berglah dohajajo.
Za lakoto umreti je huje ko zgoreti.
Skopost s kupom raste.
Bogatin rogatin.
Kdor vedno pri duhovšini poštenja išče in pri gosposki časti, ju ninia veliko.
109
Česar oko ne zagleda, to sercu ne preseda. .    *
'i      Kdor preveč ožema, s časom namesto mleka kri vjema.   ' ¦       Dohtar pravic prijatel petič.
Brez mandranja ne zleze tkalcu platno na berdo.• Prave ljubezni sklep je močneji kot železni oklep. ^
r     Ko je polna glava spanja se nar več sanja.
Možka dota in pa juncev loj sta kmalo zvagana. Piškavega oreha je nar več slišati. Klino na klino nakačiš ojstrino. Prava sreča se le enkrat ponuja, i      Kdor prepozno zase skerbi, se dostikrat praska, če ga tudi ne serbi.
Slaba gospodinja je kakor kokoš, več ko ima, več razkopé.
Praznega skednja se miš kmalo navehča.
Za misli ni nobene ujzde.
Če lesica čez led beži, tudi ljudi derži.
Starost je priča, kako je človek mladost preživel. •
Kdor hoče biti konjar, mora biti rojen kohar (Gauner),   f Kar vsim dopade, se ne vživa brez zbade, Srečnejši je ta, kateri da, kakur ta, ki vzame. ^ »cm^ ^ i Lenuh zvečer z čepom pritiska.
Vse se s časom predela, le termi motika konec stori. '  .
Otroci in stari ljudje kmalo jok stresejo. j i ^ -
Gospodinja naj doma bo, ko koza na levi.
Kdor dobrovoljno breme nabaše, ga lahko nosi. y     Kaj je človek bil, se da vganiti, kaj da bo, s časom razjasniti.
Strežek naznanja snežck. ©•     Vrelo kašo je Ireba pihati, nabojnim ljudem prav dati. I*
'.^      Jemanja se nikdo ne naveliča; kdor vse razda, se prepriča.   " Ä     Človek tohko poterpi, kolikor sterpi.
Veča šara , veča kvara.
Poslednja lesičja zvijača je, ko se stegne.
Se bodo združih, ko lesičja družina pri kerznarju.
Spomin je človeku narzvestejši prijatelj.
Kdor vidi, da so bobna ne ubrani, zapravlja z rokami in nogami. Prekogledno malovredno. Samičnjek polovičnjek. Samec neugnanec.
Kdor strah v glavi nosi, mu je vsaka senca pošast. Kakor se človek dela loti, tako se odseda. Kovači terkljači.
Če sever brije, vsim goram glave odkrije.
Kolikor časa so terice pri hiši, toliko časa gre sveti Duh od hiše.
Gostač še polžu lupine ne privoši.
110
Komur je leskovec v mladosti teknil, se bo v starosti tudi
zanj potegnil.
Hči skopuhova je dostikrat žena požeruhova.
Pod kožo smo vsi kervavi, na svojo moč naj nikdo nič ne stavi.
Kdor iz dežele gleda, s tim se ni varno na soncu greti.
Če bogatinca kolčkaj zadene, ko jesihar hrup zažene.
Kar ljudstvo ne graja, nikogar vest ne peče.
Človeška misel je ko petelin na strehi. i*'>
Kam ne pride prah in božji strah. i ¦
Zima je bela ko golob, pa je volčjih zob. ' '
lim mhnarjev, manj je moke. lObM
Spoštena jedinšina je šola kreposti. * ¦
Kdor se ljudem pod zobe da, ga le čas iz ust reši. j,^^ Skopost je hči norosti, varčnost hči modrosti. g.^^
Vsaka krava po svojem teletu veka. Vj:
Ti meni, jest tebi: je nar krajši pot in malo zmot.
^      Božji Ion je bolj ko sto kron. Gosta setev žitnice ne razganja. Broljčen sneg gnoji revnega kmeta breg. Sušeov prah gre z zlatom na vago.
Obraz iz stare Polše. i« ur m^ro
. (Konec.)
V gostje so stari Poljaki zelo radi hodili, pa ne samo na nekaj dni, ampak celo na več nedelj, navadno s celo svojo rodovino. Gospodar je goste v njih izbah pogosto obiskoval. Ako so nočevali po vesi ali pri grajskem oskerbniku, jih je obiskoval na „dobro jutro;" če so pa nočevali pod njegovo lastno streho, jih je po stari navadi sam klical. Zelo nespodobno je bilo, če so bili gostje prej na nogah, kakor gospodar. Perva in naj svetejša dolžnost gospodarjeva je bila, da je za goste skerbel in jim stregel, kolikor mu je le bilo mogoče. Pa gospodar je obiskoval samo goste možkega spola; med tim je hodila gospodinja po izbah ženskih gostov, kterim je ravno pred ukazala zanesti kavo s smetano in pogačico. To obiskovanje se je navadno godilo od sedmih do osmih. Proti poldnu so se zbirali gostje v gospodarjevem stanovanju. Vsakega gosta je gospodar v veži pozdravil, zato so ga kuševali po svoji osebnej imenitnosti. Tu so bili gospodarju vsi gostje enaki; vsim je skazoval enake časti, bilo je torej njim samim prepuščeno , se med seboj počastovati in odlikovati. V gostni izbi so navadno že sedele ženske zbrane ; možki gostje, stopivši iz veže v izbo, so ŠH roke kuševat najpred gospodinji, potem njenim hčerim in na zadnje tudi drugim gospém.
Ili
Ko so bili V goslni izbi že vsi gostje zbrani, je prinesel sluga žlahtno žganjico in nekaj za prigrizniti. Tedaj je gospodar odpasal svojo sabljo (poljski žlahtniki so zniiraj sablje nosili) rekoč: ,;Gospoda! prosim, bodite moji gostje." Po njegovem izgledu so odpasali tudi gostje svoje sablje in jih razpostavili po voglih velike komnate. Pa komaj se je dal kak starosta ah kak visok uradnik oglasiti, berž so segli vsi po sabljah in so šli z gospodarjem blagorodnemu gostu naproti. Posebno imenitnih gostov je pričakoval gospodar celo na mejah svojega gospodarstva. Vsi pričujoči gostje so ga spremih tje. Ob gosto vem prihodu so zagnali vsi z enim glasom „Vivat" in so izjahali s svojih konj, da bi bil še tako velik sneg. Pa tudi novi gost je to storil in skočil iz svojih sani, čeravno so ga vsi pozdrav-Ijavci prosili: naj se blagorodni gospod ne trudi toliko, naj rajše ostane na saneh. Tako sprejemanje je včasih terpelo celo uro , ker je stopil novi gost pred vsakega žlahtnika posebej in ga vsakega poljubil. Na to gost ni več sedel na sani, ampak zasedel je konja in jezdil z drugimi vred za gospodarjem. Se večo čast mu je gospodar skazal, če je berž odjahal na dom in ga tam ob vhodu v svoj grad s celo svojo družino pozdravil.
Dokler gost ni odpel svoje sablje, je tudi gospodar ni odložil; tako tudi vsi pričujoči gostje ne. Pa komaj je prijel imenitni gost za orožje, berž so se vzdignili tudi drugi in storili, kar je on' storil. Pa pustimo ceremonije in poglejmo, kaj se je godilo dalje. Gospodar je zdaj vzel v roko veliko lagev, z vodko (žganjem) napolnjeno , je nahl pervi glažek in ga izpraznil do suhega ; potem je podal lagev in glažek najimenitnejšemu gostu, ki si ga je tudi naUl in izpil, in spet ta je dal dragoceno sodje svojemu sosedu. In tako se je verstilo zaporedama. Poslednji gost nalije še en glažek in ga da najstaršemu služabniku izprazniti. Ko so tako okrepiH svoje želodce , se je prinesla vkusno pripravljena svinjska krača. Če je bil pričujoč kak duhovnik, je gospodar vselej njemu najpred napil. To je bila mala južina. Po mali južini so navadno sedli možaki h kartam; partija se je igrala po poljskem zlatu. Možje, ki niso kartali, so se menili o sejmih in sejmikih, o poslancih itd.; ženske so pa kramljale o domačem gospodinjstvu, o hišnih opravilih itd,; prazno besedovanje in obiranje bhžnjega ni bila njih navada. Okoli dveh popoldne je stopil v izbo strežaj z belim pertičem črez ramo in je pošeptal gospodarju na uho, da je južina pripravljena. Na to se je obernil gospodar k svoji ženi ter ji reče na glas : „Prosi koga, da te spremlja do mize." Da je vselej priskočil nar imenitniši gost, ni treba spominjati. On je vzel gospodinjo pod pazduho, drugi gostje pa ostale gospe in gospodične; in tako so stopah paroma v obednico in so sedh na odločene prostore za mizo. Le gospodar ni sedel; hodil je od gosta do gosta in pazil, kje komu kaj manjka. Med obedom so imeh starši služabniki pravico govoriti, zlasti kedar so se spominjali rajnih žlahtnikov. ^
112
Obed ali južina je dolgo terpela. Po pervi jedi so jeli nalivati vino; mala kupica je šla po versti okoli. Izmed mnogih jedi, ki so se nosile na mizo, imenujemo le sledeče, kterih na nobeni gostiji ni manjkalo. So pa tele: boršč in rosol (juha z raznimi zelenimi pod-metki) riibci (bleki) z ingverom , govedina s hranjevico, race, purani z mandlovino, kopuni in tetrevi z renami in raznoverstna pražena divjina. Za njimi so prišle na versto ribe, ščuke z žafranom, karpi v medu ocverti, klini in mrene s klinčki in muškatom. Na mize iine-nitniših velikašev so prišle tudi medvedje lape z višnjevo polivko, bobrovi repi z ribjimi ikrami, losji nozdri s praženimi glibami, pečena ježevina, pražena sernjina s pistacijami, merjascova glava z drugimi slaščicami vred. Pijača bogatih velikašev je bilo po navadi tokajsko vino; prostim žlahtnikom in mladini se je pa točilo večidel le pivo, redko kedaj med; zakaj mislilo se je, da priprost in mlad želodec ne potrebuje krepčila. Po končanem obedu so molili: pobožno so se sklonile sive glave priletnih gostov na persi, in goreče zahvalne besede so šeptali starci Bogu; le mladina, kakor povsod, se je manj pobožno obnašala. Nevoljno so eni brusili škornje ob tleh, drugim je spet bilo žal nepopite pijače; mikalo jih je, izprazniti posode, ki so stale še nalite pred njimi. Ko so se bili zahvahli Bogu za dodeljene dobrote, si odpno nehote svoje široke pase, ki so jih vedno terdo zapete nosili.
Pogostama je bil po južini ples; mladi gospodi in gospođici, gospice in gospodičke so berž stali po koncu. Tedaj na Poljskem še niso bili znani valcarji in drugi moderni plesi; plesali so ondi samo svoj domači d z i g u n, g a j d u k a , ciganko, p o d o 1 j a n k o. Še le pozneje so prišli v navado mazurka, krakoviak in obertag. Ko je plesala mladina, tudi gospodi starčki niso praznovali: napivali so si, da je bilo kaj. Ko jim stopi že do možganov, jamejo peti staro narodno: „Koćin bruche" itd., pri besedah „kurdesz kurdesz kochaj mie sie" močno klikaje in objemajo eden drugega, se ljubijo v lice in nazdravljajo eden drugemu. Ni terpelo dolgo in kozarci so se jim zdeli premali, pretesni; torej si vele prinesti velke velike kupe, „kije" imenovane. Vsak je moral tak do verha napolnjen kij izprazniti. Kdor mu ni bil kos, so ga z vinom kropili in mu vodo v za-lilnik vlijali. Če jim je ostalo po teh gostijah še toliko moči, da so jih nesle noge, so ustali in na glas molih večerno molitev. Na to so prinesh vsakemu vehko skledo kapusa, da bi jim pokuhal nevihto v glavi.
Če se je sošlo toliko gostov, da niso imeh vsi pod streho prostora , tedaj se je obedovalo pod milim nebom. Mize so stale na dvorišču: okrog njih so se razposedli gostje po svoji žlahtnosti. Pa gospodarju so bih vsi enaki; za vse je skerbel enako, se med njimi sprehajal, vse enako objemal in ljubil in se z vsimi prijateljsko razgovarjal. a]| itmm^
113
Stroški za take gostije so bili različni. Gostije menj zamožnih gospodarjev niso prizadevale veliko stroškov: gostije bogatih velika-šev pa so požerle pogosto črez 30,000 poljskih zlatov. Da so se napravljale tako bogate gostije le narimenitnišim vehkašem aH samemu kralju, se razumeva samo od sebe.
Pogosto so se obhajale o raznih priložnostih svatbe med sosedi in prijatelji. Včasi je prosil eden izmed gostov roko gospodarjeve hčeri za svojega sina ali nasproti. Tedaj je bila gostija še bolj živa in bogata. Gostje so prijazno pozdravljali mlado nevesto in pili na zdravje novo zaročenim. Bila je tudi navada, da so izzuvaU nevesti črevelj in pih iž njega na njeno zdravje.
Plesanje se je končalo s plesom „drabant" imenovanim, ki je prišel po Švedih na Poljskem v navado; podoben je bil današnjemu lansu.
Ako se je pir obhajal na pustni večer in je bil med gostmi tudi duhovnik, je kar po končani gostiji vzel besedo in jel pridigati. Gostje, zaslišavši sveti nauk, so potihnili in ga verno poslušali. Zjutraj so se vsi odpravih v cerkev, izpolnovat svoje dolžnosti kot pravoverni kristjani. In če so ostaU še nekaj dni v gesteh, so živeU zmerno in trezno; ni prišlo na mizo ne kapljice vina ne vodke; tudi jedila same so bile priproste in so se donašale v malem številu.
> T   Mytliologicne drobtine.
, (Po narodnih pripovedkah priobcuje Dav. Terstenjak.) '
.J O Raraškn.
Raraška je že poznal kranjski pisatelj P. Marka Pohhn, ker nahajamo v njegovem slovniku: Rarashk „böser Geist." Slovensko ljudstvo o njem pripoveduje, da je mal, star možek z dolgo sivo brado in služabnik Vehtre-Babe. Če ga kdo razjezi, napravi viher. Počiva v planinskih pečinah, v sodu pa ima vetre zaperte. Tudi Slovaki mislijo, da zna Rarašek veter in viher napravljati (glej Krok, U. str.'372, in Jungmann, Slovnik III. 794.) Po poljskih povestih tudi hudi duh dela veter (Woycicki, Klechdy, I, 81, 89.) Kakor znajo vsi elbični duhovi bajati in device ljubijo, tako tudi Rarašek. Jungmann gaje primerjal indiškemu Rakšasu; vendar indiški Rak-šasje čuvar zlatih zakladov, družnik Kuvera-ta, kteri se zategadelj veh: Jakšaradža, „König der Erdkluftversteckten" od korenike rakš, condere, tueri, iz ktere je slovenska: raka 1) con-ditorium 2) sepulcrum. On se tudi veh: Jakša§, kar enako pomenja po prehodu glasnika r v J, kakor učeni Weber (Indische Studien 477) razklada. Da se spremenja glasnik r v j, ne nahajamo samo v sanskritu, temoč tudi v slovenščini ; primeri : o r a t a r in o r a t a j, italj. librajo za librario. Ime sorabskega kralja Jakša [(glej Giese-brecht: Wendische Gesch. II. 16) pričuje, da so ga tudi Slovani Glasnik 1859. — IV. zv. - V     8
114
poznali. Kraj Ščavnice je Rakša psovavno ime, kakor para. Rakša je toraj = condens , custodiens daemon , der Schätze bergende , hü-thende Geist. Vse drugo pomenja Rar a še k. Jaz v ti besedi vidim reduplikacijo, kakor v latinski m ur m ur, susuro, me m or; primeri še ređuplikovane besede: baba, papa, tata, mama, latinske: perperam, populus, ulula, cucumis, turtur (glej Corsen v Kuhnovi Zeitschrift für vergi. Sprachf II. Band. Jahrg. 1853 Str. 8.) Ostaja nam tedaj korenika ras. Rasiti pa pomenja to, kar nemško: mit Geräusch bewegen, dalje: rütteln, wühlen.''^) „V germu se nekaj rasi, im Gebüsch bewegt sich etwas." Os ne rasi, wolle die Wespen nicht aufwühlen," V sanskritu najdem ras, sonare. Rarašek toraj pomenja: der rauschende, aufwühlende Geist, in tako ime se pristuje duhu rašečih in razrašajočih vetrov.
¦ M: 0 Pikulu.
•'1 Na Stirskem so psovke znane: Ti pikul! Tudi rodovine Pi-kul še imamo v celjski okolici. Litvani tudi poznajo hudega duha : Pykulaš. Leti ga imenujejo: Pykuo, in Cehi in Polaki v pomanjšani obhki: Pikulik. Slovaki si Pikulika predstavljajo z rudečo suknjico, z trivoglastim klobukom in pravijo, da tiči pod zemljo (KoUar Zpiewanky I, 414, 415); pri Polacih se veli tudi: Kar žel; primeri slovensko besedo: Keržlavec, ein Zwerg, ein kleiner stockiger Mensch. A. Jungmann je celo besedo Pikul primerjal besedi pekel, litevsk. pokolos, sansk. palala, ein sumpfiger Ort, Pfuhl.
Pikul, Pikulik ima svojo razlago v litovski piktas, böse, schlecht, sansk. piguna, haemisch, (glej Kuhn Zeitschrift für vergi. Sprachforsch. I, 197.) in hudi duh Pikul, Pikulik, Pik u la s, Pykuc se toraj ujema z indiškim Pijača, in pervotno pomenja: der böse, haemische, listige Daemon, ktere lastnosti mu tudi ruske povesti pripisujejo (glej Hanuš Wiss. des slaw. Myth. str. 329.)
Kraj Ščavnice- pomenja pičmut „ein boshafter, zornmüthiger Mensch."
O Deseljnu.
Med Pohorci sem našel psovko deselj. „Da bi te deselj odnesel!" Več nisem mogel o njem zvediti. Severni Slovani poznajo hudega duha imenovanega: Das, Dias, D a se k, Dasljik, Dasei. Jaz bi tega hudega duha primerjal z indiškim D asa, daemon (Rik. L 15, 11, 2.); vendar ne bi izpeljeval te besede iz kore-nike dap ^mordere," slovenski: dokel, ein bissiger Mensch, kakor Bournof (Journ. asiat. IV. 499.), temoč iz korenike sansk. das, de-struere, perdere, odkod sansk: dasyu, wilder Mensch, Feind, Räuber; primeri staroirsko : (dasach, wild, wüthend (Zeus Gramm. Celt 771). Deselj, Das , Dasek, Dasljik pomenja toraj : destru-
*) Primeri obilne slovenske imena; Kašelj, Rašek itd.
115
ens, perdens, attligens daemon. Hanns je omenil slovansko besedo desiti, aufregen, za koreniko , ali ta pomen je obveljal po lastnosti hudega besnega duha Dasa, Desa, in toraj ni pervoten. Tudi štirski Nemci so to bitje od Slovencov prijeli in psujejo : Du verflikster Da schei!
gl
O Buta-Batern.
„Da te tri b u t e r i ! Ti butan t i ! je tudi na Stirskem navadna psovka. Butavka pa pomenja „assa fo et i da," po nemškem Teufels dr eck. Že v „Mittheilungen des historischen Vereins für Krain" sem tega hudega duha omenil in ga primeril iranskemu: Daeva Buiti, kteri se v Vendidadu (XIX, 6. 146) veli vkanlji-vec in goljuf ljudi. Tudi stari Indi ga poznajo in rekel bi, da nemški Buze, Buzemann je tudi enak indiškemu, iranskemu in slovenskemu Butu. Ime se nahaja kot osebno pri polabsko-slovan-skih knezih, kakor tudi pri slovenskih kmetih: But, Buta, Butej, But er itd. Tudi na rimskoslovenskih kamnih v družbi imen: Ad-namat. Teta, J en t u mar itd. se nahaja ime Buto. Ze Pictet (v Kuhnovi Zeitschrift für vergi. Sprachf. V. B. str. 333,334) je razložil pomen imena bhuta, Kobold, böser Geist, in rekel, da je korenika Chat, decipere, fallero, primeri iransko: „Buiti, goluf ljudi." Sorodne besede so latin., fa tu s, dumm, albern, staro-irski : baith, stultus, gothski: bauths, surdus, mutus, stultus, slovensk: butelj, Tölpel. Pomeni: vkanljivost, hudobnost, goljufivost, in pa: bedastoća, neumnost se ujemajo. Primeri nemško pri-slovico: dummer Teufel.
• i
O Gospodarcku.
Med dobrimi duhi se omenja tudi Gospod ar ček v narodnih slovenskih pripovedkah. On prinaša srečo k hramu, pomnožuje premoženje , redi živino itd. Tudi severni Slovani poznajo te dobre duhe in je imenujejo; Hospodafički. Ujemajo se z latinskimi Lare s. Poznal sem kmeta, kteri je imel v kuhinjskem okenjaku, kjer je imel shrambo za sol^ malega lesenega malika, in ko sem ga vprašal, kaj ta dedek pomenja, mi je odgovoril: To je moj Gospodar če k. Latinska beseda L a r pomenja : gospodar (Döllin-ger Heidenlhum und Judenthum stran 512, kteri na etrusko besedo lars-lartio pokazuje, drugač Preller: röm. Mythol. str. 72, kteri na larva opominja) domači duh, in učeni Lottner ima prav, ako lare s k nordiški: la e ri, domicilium, starovisokonemški: lari, Wohnung stavlja. Lar toraj = domovni duh, Gospodarček. Larva je še le iz lar nastalo. 0 L arih so Rimljani mislili, da so zveličani duhi umerhh iz obitelji, kteri v stanovahščih in prebivališčih varjejo osodo in srečo svoje žlahte.
116
Zagreb.      ^
(Spisal F^:)j:udji::fw€:
Malo se šteje mest, da jih svet tako pičlo in poveršno pozna, kakor Zagreb. Skor vsako je našlo prijateljev, ki so ga hvalili in povzdigovah, pogosto čez mero; skor vsako je našlo tudi neprijateljev, kterim se iz posebnih vzrokov to ali uno ni dopadalo, bodi si še tako lepo in hvale vredno ; le o Zagrebu se je še celo malo pisalo, in vendar je Zagreb glavno mesto hervaške in slavonske zemlje, ter mnogim nova domačija. Zaderževala je morda marsikoga misel : kaj bi pisaril, saj se vse prenareja, vse se še le razvija; ob času važnega prehoda pa je težko pisati o kaki reči. To je res ; pa vendar sem se namenil, nekaj o Zagrebu povedati, da se Slovenci, ki ga še niso vidili, vsaj nekohko seznanijo z mestom, ki je avstrijskemu jugoslavenstvu središče, pa, kakor se mi zdi, le v tem, da mu je skor vsaka veja posodila nekoliko odrastlik, ktere so pa toliko celo zdravo deblo , kohkor posamesne kerpe cela lepa obleka.
O zgodovini mesta pisati, je za zdaj pač silno težko ; kar bom našel ali vedel o tej ali uni stvari, bom na dotičnem mestu dodal.
Zagreb je nekohko Gradcu podoben : nekaj ga stoji v ravnini, nekaj na gričih. Na severju se vzdigujejo 2000 — 3000 visoke tako imenovane zagrebške gore kakor v hrambo njegovo proti merzlemu Štajercu. Pod njimi pa se verste s tersjem okinčani homci in večidel z listnim drevjem pokrite dolinice in ponikve. Ta stran me je večkrat spomnila Gradca in njegovih bližnjih gričev, ki nosijo, kakor zagrebški, razne posestva in prijazne nasadbe ; le v tem je razloček, da je ondi človek več delal in več prenarejal, kot tukaj, in da je južniše podnebje tu za največe bogastvo odločilo vinsko terto. Na drugi strani mesta pa se razširja do Save in unstran Save ravnina, kakor daleč ti sega pogled ; vse je piano, vse skor enako do meglovitega obzorja.   To je okolica zagrebška.
Vsled omenjene lege se mesto naravno deh v gornje mesto (nekdajni Greč, grič), v dolnje mesto in kaptol aU korarsko mesto. Naj dalje se razteguje dolnje mesto; čez pol ure imaš hoditi od enega konca do drugega. Bil je ta del brez zidov, tedaj brez over in otesnjav, ki so gornje in korarsko mesto tako rekoč v sponah deržale; imel je pa, seve da, v ravnini tudi več prostora povekševati se. Ta del ima naj manj zgodovinskih znamenitnost ; vidi se na pervi pogled, da je delo novejih časov in posebno naših dni. Ni se sicer zadnje leta toliko zidalo, vendar so ravno pretekle leta dolnje mesto popolnoma preobrazile. Če človek pomisli, kako je bilo pred nedavnim časom, kako nesnažne so bile uHce, kako si moral o deževnem vremenu globoko blato gaziti : je nekdaj in zdaj noč in dan.   Vse se stavi ukusno,  po terjavah
117
sedanjega casa. Terg Jelačića bana se je poravnal, povzdignil, po-čedil ; lepša ga vodnjak, ki pa, mislimo , ni zmiraj v redu. Okoli terga stoje sicer ne visoke, pa čedne poslopja; le dve ali tri bajtice naj bi se kmalu lepšim zidarijam umaknile. Na krajéh ima terg lep kamnen tlak , večidel tako širok, da lahko pet ljudi vštric po njem hoditi more. Ni mnogo mest, da bi v sredi tak lep terg imele.
S tega terga pelje Ilica, najlepša, najprostorniša in naj bolj obiskovana uUca. Tukaj nahajaš mnogoverstne štacune in perve gostivnice; tukaj ti vervi in se mota, kar se peča s tergovino; tukaj leno postopa nemarnež; tukaj se seta zvečer, kdor se je trudil čez dan v terdi službi. Ilica je majhna podoba velikih mest ; vse živi, vse se giblje, toje brez železnice, brez parnika ; naj pa po železnici hlapon prisopiha, potem še le bo tu življenje budno in zanimivo. iPrecejšen prostor za Jelačićevim tergom in za Petrinjansko ulico je Novi tersr ali živinski terg, tako imenovan, ker se tukaj vsakoverstna živina prodaja. Sem mora priti, kdor hoče prostega Horvata poznati. Eden kriči, da bi človek mislil, da se prepira: prignal je svojega majhnega meršavega konjiča na sejem; dobil je kupca, ali kaj, pogoditi se ne moreta ; eden tleska drugemu v roke : že sta si morebiti 10—20krat v roke udarila, pa le še nič ni. Drugi je pripeljal cel voz luka (čebule) na prodaj, pa sedi na lestvicah mirno in tiho, kakor da bi ne slišal krika in šuma okoli sebe. Tretji se masti s pečenko, ki jo je ravno snel s klina, naj-naravnišega ražnja.
Podajmo se v gornje mesto;*) moremo pa vanj priti aH po dolgi uHci aH pa po mesarski. Dolga ulica je čedna, aH mnogo bolj napeta od mesarske; tudi je nepravilniša od une, ker se zdaj širi, zdaj oži; pred mesarsko pa ima to prednost, da ima mnogo štacun in da leži bolj v sredi celega Zagreba ; zato stoji glede budnega življenja med gornjim in dolnjim mestom. V dolgi ulici se čuje še kupčijski šum in nemir, se vidi še množica, kako sem ter tje hiti ; le še čez hribček in skoz kamenite vrata, in vse se je spremenilo. Tu je vse tiho in mirno ; od množice IHčne ni duha ne sluha ; zmiraj enako, dolgočasno prehajajo tu vradnikom določene ure, zmiraj enako se tu učitelj muči s pogosto nepokorno in nehvaležno mladino; nastanilo se je tukaj večidel vse, kar je v deržavni službi in kar se šteje med plemenitnike. Malo je tukaj prodajavnic, le toliko, kohkor jih je za silo potrebnih.
V gornjem mestu je vse bolj staro viditi, razun nekterih poslopij , ki so jih na novo zidali, in malo da ne vse, za pisarnice in vradnijske poslopja v najem vzeH ; pri vsem tem pa celih „Front von Regierungsgebäuden," kakor se bere v Wenzig-ovem in Koerner-
*) Gornje mesto je mlajše od kaptola; začetek njegov spada po odhodu tatarskem pod kialja, Bela IV»
118
jevem Vaterlandslnich III. zv. II. del, še nismo vidili, kakor tudi za
„fensterreiche Paläste" kaj malo vemo. Pa saj ptujec vselej več ve pripovedovati, hvaliti ali grajati kot domačin ! Ravno to, da celih „Front von Regierungsgebäuden" nimamo, je velika nadloga za vse, ker morajo mnogi pri pičh plači v dragem Zagrebu bivati, zakaj stanarina za dve, tri ne ravno velike in priKčne sobe požre četertino-, tretjino cele plače. Ne spada Zagreb glede tega zastonj med perve mesta v cesarstvu!
Uhce so snažne, precej široke, nektere prav lepe, kakor gosposka ulica, poštna ulica, ki se je preteklega leta v eno naj čed-niših spremenila. So sem ter tje v teh ulicah še kočice, ki celo ulico kvarijo; aU ker se je v kratkem času premnogo storilo, se bo gotovo kmalo tudi to prenaredilo.
Med večimi prostori imenujemo t erg sv. Marka na sredi mesta s statvo, ki pa ne pričuje od velike umetnosti. Na tem mestu so I. 4573 nečloveški terpinčili Matija Gubca, seljaškega kralja. Posadili so ga na stol, so usmcrtili pred njegovimi očmi Andreja Pasanca, njegovega pobočnika in poslanca, potem kot seljaškega kralja ga ven-čali z razbeljeno železno krono, ga derli z žarečimi kleščami, nazadnje mu venčano glavo odsekah, truplo na štiri dele razcepih in jih pometali na štiri strani sveta. In kdo je bil kriv te „mužke puntarije," kakor jo je narod zval in ki se je bila na Kranjsko in Štajersko razširila? Ošabni in samopašni plemiči, sirovi, prevzetni France Tahi susedgraškiin samopridna Ambrož in Štefan Gregorianec med-vedgraška (Glej : Dogadjaje Medvedgrada od J. K. S. v II. kn. Ar-kiva za jugoslav. pov.) Na tem tergu je zgubila domovina pred malo leti (1845) trinajst sinov; zajeti od vseh strani so našli tu žalostno smert.*)
Nahajajo se okoli terga lepe zidarije: poslopje banske vlade, dolgo, pa le z enim nadstropjem ; županijska hiša , še le lani dodelano gledišče , hiša mestne gosposke itd. Po gosposki ulici se pride na terg sv. Katarine in potem na južno šetališče ali na Dvorce, tako zvane zato, ker so tu nekdaj bile dveri iz gornjega mesta. To šetališče so pred dvema letoma podaljšaU in z drevjem zasadili ; že zdaj je, posebno spomladi, najprijetniši kraj za sprehod in ob lepem vremenu se zbira tu staro in mlado ; še vabniše pa bo v nekoliko letih, ko bojo mlade drevesca bolj obrasle , da bojo v poletni vročini še-tavcu hladivno senco dajale. Pa tudi razgled, ki se tu očem odpira, je zares krasen. Če pogledaš v daljavo, vidiš stari O kič, dalje do kamnitega Kleka, proti jugoiztoku čez moslavaške in petrinjske gore do visokih turško- horvaških planin. Bliže leži mnogoznano T u r o p o I j e, ktero je v 16. in 17. veku ime dobilo od napadanja in ropanja ker-
*) Rodoljubi so jim čez deset let postavili spominek na pokopališču sv. Jurja; spavajočega ofoslana na cetirivoglasti podlagi.
119^
voločnih Turkov. Ima 2 % milje v daljini, 2 pa v širini, segaje od Save do Kupe.'O Res je, da je ta stran zvekšinom ravna, pa vendar ni enolična. Kakor srebern trak teče že precej jaka Sava po poljanah v mnogih ovinkih, protivnica vsakega reda, prava narobnica svojega naroda; ne manjka cerkev in posestev, na kterih oko počivati more ; koj pod teboj pa se razprostira dolnje mesto s svojimi uhcami in vertovi. Komur bi pa ta razgled ne dopadel, naj ide na nasprotno stran : na severnem šetališču za peneznico in glavno ljudsko učivnico bo mogel razgledovati nižave in višave. Našel bo proti [ztoku še planjavo, proti severju vinograde in za njimi zagrebške gore. Še mnogo krajše je to sprehajališče mimo južnega.
Gornje mesto je bilo nekdaj obzidano ter je imelo trojne vrata; od teh so kamenite vrata še naj bolj ohranjene.
Iz dolge ulice se pride čez kervavi most v kaptol. „Ker-vavi most" ima ime od bitke, kdaj se je pa ta bitka bila, še ni do zobca dognano ; večina piscov pa stavlja to žalostno dogodbo v nemirne, silovite čase po odmretju arpadskih kraljev na Ogerskem. Ena stranka je vojevala za napoljskega Karla Roberta, kterega je tudi papež podpiral, druga pa si je izvolila češkega Venceslava za kralja. Kakor ostah so bih tudi 2^agrebčani na dvoje razdeljeni. Karlova stranka, z Guzingovci Hinkom in Janezom na čelu, napade kaptol 1. 1303. Kaptolčani pograbijo " orožje ter se postavijo v bran. Na lesenem mostu, ki je bil čez potok Medvedčak narejen, se sprimejo najhuje; kri se preliva na eni in drugi strani, ter barva potok s sramotnim znamenjem bratovske nesloge. Ktera stranka je zmagala, se določno ne ve**) most pa se zove še dandanašnji „kervavi most."
Tudi ta del Zagreba je bil obzidan*''*) ter se je zapiral s trojimi vratmi. Stoji na griču, ki je malo niži od onega, na kterem gornje mesto stoji. Značaj ima ves drug, ko dozdaj popisani deh. Tiho je sicer tudi tukaj, le dopoldne perve juterne ure tu vse živi ; zakaj tukaj se prodaja, kar se prinaša na vsakdanji terg ; takrat je vse polno kmetic, berblavih kuharic in pridnih gospodinj ; proti poldnevu pa se zgubi ta šum in popoldne je navadno mirno , ko da bi vse bilo umerlo.****)
*) Bela kot poglavar Hervaškega kraljestva, osvobodiv celi sedanji turopoljski okraj od oblasti mesta Zagreba, podelil je plemstvo vsem tamošnjim prebi-vavcom. Pozneje jim je poterdilo te pravice 16 kraljev in 3 vojvodov. Imeli so svojega posebnega poglavarja Komeš-a in svoje zastopnike na ogerskem in hervaškem zboru.
**) Kerčelič Hist. Eccl. Zagr. sicer pripoveduje (str. 99), da so se puntarji razkropili, pa koj potem nahajamo Karlove priveržence jačje.
Kdor želi o teh stvareh kaj več zvediti, naj bere Dogadjaje Medvedgrada od J. K. S. v III. kn. Arkiva za jugoslov. pov. in pa „Kervavi most v Zagrebu." Historička pripovest od M. B. v Nevenu 1. 1856.
***) Kralj Matjaž je 1. 1469 dovolil korarjem, ker so jim Turki pretili, kaptolsko mesto z zidovi in jamami uterditi.
****) Teržnina (davek za prodajanje) je dohodek kaptolski.  Že 1. 1291 jo je
120
b< Čuti se, da stanuje tukaj duhovščina ; skoraj vse hiše okoli terga so korarsko ; največe zidanje ob tergu pa je semenišče. Tukaj je na najmanjem prostoru največ cerkva ; tukaj je stolna cerkev, od vseh strani z zidovjem obdana ; tukaj pokriva velik prostor nadvladikov (kardinalov) grad.
Vladikov grad je stal, kolikor vemo, že proti koncu 14. veka. Mnogo vladikov ga je povekševalo , popravljalo in uterjevalo, dokler ga ni vladika Aleksander Alagović okoli 1. 1833 tako dodelal, kakor-šen je zdaj. Mnogo nesreč ga je že zadelo: L 1396 za vladikovanja Janeza Carskega so ga hteh Zagrebčani zapaliti; 1. 1529 ob času boja med Ferdinandom I. in Janezom Zapoljskim ga je oblegala vojska nemške stranke, 10,000 mož močna, dva mesca, pa brez uspeha. Janez Vagerović ga je krepko branil in nazadnje sovražnika tako zmotil, da je, misle, Türk je prišel obsedencem na pomoč, sam od sebe grad zapustil. L. 1624 pod vladikom Dimitrovićem in zopet 1. 1645 pod vid.   Bogdanom je veHk del grada pogorel.
Zdaj ima grad tri krila; v srednjem in največem proti jugu stanuje nadvladika sam s svojimi pervimi služabniki. Proti iztoku so pisarne, kuhinje in sobe za goste in za družino ; na zapadu pa je pismohrana in knjižnica. Grad lepša 5 okrpglih stolpov in dva štiri-voglata. Na iztočnem stolpu je bil napravljen nekdaj most za vzdi-ganje, s kterim so se ob enem zapirale edine velike grajske vrata. Iz grada vodi zapert most v cerkev in sicer v nadvladikovo kapelico ; dal ga je napraviti vladika Šimen Bratuljič (1604—1611)*)
Za gradom je prestvaril vid. A. Alagović pred močvirni kraj v najlepši vert, ki ob prijetnem vremenu človeka med senčnato mno-goverstno drevje vabi s svojim ribnikom, s svojimi pticami, s svojimi nasadbami in raznoličnimi cvetlicami. Ni vece slasti, ko tu šetati se aU sedeti ; nas mami cvetje z ugodnim duhom : oko po ribniku plavajoča perjad, uho na vejici prebirajoči slavček. Zato je ta vert prava dobrota za vse naravoljubne ljudi. (Konec prihodnjič.)
Slovenski besednik. ^
Od Slatine blizo Rogatca 10. septembra AjJSi. — Pisal sem ti, moj Glasnik, iz laškega terga, kako vesel večer smo imeli tam 17. avgusta t. j. zvečer pred cesarjevim rojstvom. Ne vem, kako se je zgodilo, da ni prinesel tvoj 3. list popisa omenjene svečanosti; berž ko ne, seje zgubil na poti, ker vem gotovo, da bi ga ne bil zavergel, ko bi ti bil došel.**) Akoravno so med tim že Novice obširen popis prinesle, kako smo obhajali god
poklonil kaptolu zadnji arpadski kralj Andi-ej III., da bi korarje za njihovo
vdanost nadaril in poterdil v zvestobi. *)Glej Pervostolna cerkva zagrebačka od J. Kukuljevica S, V Zagrebu 1856. **) Je nam prepozno v roke prišel.  Vr.
121
našega svitlega cesarja na Laškem, mislim, da ne bo odveč, ako tudi ti odpreš svoj predalček, ter posadiš va-njo cvetlico, ktera se je razcvela v prijetnem Štajeru, ter razposlala svoj duh po vsej Sloveniji.
Že lani si je prizadeval gospod Drobnie, spraviti kakšno slovensko~1 igro na oder, ter se je podal nalašč zavoljo tega iz Gradca v laški terg. Kmalo in lahko si je pridobil potrebnih oseb za igro „Raztrešenca," pa že Čez nekoliko dni mu prinese en gospod za drugim knjižico nazaj, s praznim izgovorom, da je pretežko, da se ne spodobi po slovensko igrati itd. Le verla gospodična Hilda ZuiderŠič-eva se je je svoje zadače izverstno naučila — pa kako bi siročka bila sama igrala?! — Kar se lani ni dalo, je bilo letos mogoče, ko so nekteri rodoljubni dijaki se ponudili gospođu Drobniču, ter ga prosili, da jim priskerbi priložnost, igrati si o vensko gledišče. Združena moČ je imela uspeh; gospodični Hildika Žnideršič-eva in pa Vekoslava Vošnak-ova ste prevzeli potrebni ženski roli. Igrale ste se dve veselici: „Pravi Slovenec" in pa „Starost slabost," ktere ste ravno kar v Gradcu na svitlo prišle, prav izverstno. Gospodični ste igrali tako dobro, da ste se prikupile vsem gledavcom. Berbka gibčnost, mili glas, čversto izgovarjanje, vse je bilo prav krasno. Ravno tako zaslužijo gospodje igravci očitno pohvalo, ker so se tako krepko in možko obračali na odru slovenskem. Bili so gg. Vijanski iz gojzdarske šole v Mariabrunu,. ValenČak iz dunajskega vseueelišČa in Ros iz graŠke tehnike. Igra-lišče je bilo polno v vseh pi*ostorih, rekel bi, natlačeno. Raznn domaČih uradnikov in teržanov se je vdeleževalo veselice posebno veliko gg. duhovnikov in drugih gospodov iz bližnjih krajev. Igralo se je v korist ranjenim vojšakom, in nabralo sé je 51 gold. LašČani so pokazali, da jim je marza slovensko gledišče; pomagali so gospodom dobrovoljcom na vse strani, da jim je bilo mogoče tako gosposko slovensko veselico napraviti. Hvala blagim LašČanom, hvala igravcom, hvala gospodu Drobniču, ki je bil reditelj slovenskih iger. Slava !
letopisi gimnazijskih in realnih šol. 5) Letopis c. k. gimnazija Mariborskega prinaša „Geburts-, Trauungs- und Sterbeorte landesfürstlicher Familienglieder in Steiermark od prof. R. Puffa. Število učiteljev je 16, število učencov pa 318 (186 Slovencov, 130 Nemcov in 2 Čeha). Slovenščina se je učila v vseh razredih ; v 7. je razlagal g. Lipež epiško pesem Gundulićevo „Osman," v 8. pa je uČil g. B. Raić staroslovenŠČino poleg Miklošičeve „chrestomatiae palaeoslovenicae." 7) Letopis o.k. GraŠkega gimnazija obsega latinski sostavek „Chronicon Ottocari in rebus, quae ad Henricum Abbatem pertinent, ne sit fons rerum Stiriae scriptoribus" od prof. Riederja. Število učiteljev je 15, učencov pa 519 (po narodnosti je 23 Slovencov, 4 Cehov, 3 Poljakov, 3 Horvatov, 5 Madjarov, ostali so pa Nemci.) Slovenščino je razlagal v 3 razdelih g. J. Drobnič. ; 8) Letopis više realke v Gradcu obsega sostavka „Ueber künstliche Brennstoffe" od prof. Buchnerja in „Thierwanderungen" od prof. Gobanca. Število učiteljev je 17, učencov pa 395 (po narodnosti jo 318 Nemcov, 55 Slovencov, 8 Talijanov in 14 Madjarov.) Slovenščino je uČil v 3 razredih g.
122
Dr. Razlag. V 3. razreau se je brala tudi horvaska čitanka Weberjeva ; 9) Letopis C. k. Goriškega gimnazija obsega „Exegetische Kleinigkeiten" in „Analyse der Begebruugen" od prof. Preissa. Število učiteljev je 14, učencov pa je bilo 331 (po narodnosti 162 Slovencev, 82 Friulcov, 31 Lahov in 18 Nemcov). Slovenščino sta uČila v Štirih razredih gg. prof. Marušič in Šolar; ,10) Letopis c. k. niže realke v Zagrebu prinaša med drugimi rečmi tudi sostavekvhorvaŠkoslovenskem jezikpod naslovom „Narodni običaji u obče i kod vatre na pose" od Petra Zoričica; 11) Letopis c. k. gimnazija v Zagrebu prinaša zanimiv sos tavek od prof, Babukića pod naslovom „Mnenje o postanku glagoljskih pismenah." 12) Letopis c. k. gimnazija v Plznu prinaša med drugimi tudi dve češki pesmi pobožnega obsega.
* Ga ni in ga še menda ni bilo veselišega ukaza za vse nenoraške narode avstrljanskega cesarstva kakor je ta, ki ga je razglasil,deržavni zakonik 20, avgusta t. 1. in se glasi blizo takole: „Presvitli cesar so dovolili, da v gimnazijskih šolah tistih dežel, kjer veČina ljudstva ni nemškega jezika, nima veČ veljati cesarski ukaz 9. decembra 1854, po kterem je v viših razredih yecidel moral nemški jezik biti uČni jezik, ampak le toliko se ima povsod nemški jezik uČiti, da ga govori in piše vsak, ki je gimnazijalne šole doveršil." Da je ta ukaz preimeniten za omiko vseh deželnih jezikov avstrijanskih, je vsakemu jasno ko beli dan ; zato pa je bil ta ukaz tudi od vseh nenemških narodov v Avstriji z najveČim veseljem sprejet. Terdno upamo, da bo po njem tudi naši slovenščini posijalo lepše solnčice. Delanje veliko, bistrih glavic ne manjka, pa piČlo je število tistih, ki so zvesti ostali materi slovenji. Marsikak zgodenj cvet bi bil žlahten sad obrodil, ko bi ga ne bil veter že v p^pku razpihnil, marsikaj bi se bilo že storilo na polju domačega slovstva, ko bi se mu ne bil izneveril delavec za delavcem. Dokler potrebnega gradiva nimamo, se tudi ne more v djanju izpeljati cesarska beseda. Skrajni Čas je, da se spet predramijo tiste bistre glavice, ki že molČe leta dni, Čeravno Slovenci močno hrepene po njihovih umotvorih. — Pa deželni jeziki se smejo nadjati še veČih pravjc. Kakor smo zvedeli iz Dunaja, se peča slavno ministerstvo z novo naredbo, kako naj bi se rabili prihodnjič deželni jeziki v sodnijah. Pravijo, da utegnejo pri nižih sodnijah, ktere imajo opraviti z ljudmi, obveljati veliko bolj kot doslej. Tudi je razsodilo to si. ministerstvo zbog dvombe neke sodnije, da, čeravno se pišejo zapisniki končne obravnave v kazenskih rečeh po nemški, da treba vendar odgovore takih zato žen co v, prič in zvedencov, ki ne znajo po nemški, v njihovem „deželnem jeziku," to je v onem, v kterem so odgovarjali, va-nje zapisavati.
* Perve dni minulega mesca so milostljivi knez in škof Anton Martin Slomšek škofijski sedež v Mariboru slovesno in častite v posest vzeli. Osnovano je tudi že bogoslovsko učilišČe, učitelji so pa skoraj sami iskreni Slovenci, kterih imena slovijo blizo po vseh krajih slovenske domovine. So pa sledeči : Dr. J. Stepišnik, korar, bo uČil cerkveno pravo, Dr. J. Ulaga, sv. pismo stare in nekaj tudi nove zaveze in iztočnih jezikov; Älartin KovačiČinJuriMatijašiČ bota uČila dogmatiko ; M a t i j a
123
Sinko bo učil moral, Lov re Herg zgodovino in nekaj tudi sv. pismo nove zaveze, Oroslav Caf pastirstvo in katehetiko, Dr. J. Vosnjak, korar, propedevtiko , Davorin Terstenjak cerkveno umetalnost in Franc Kosar liturgiko. Lep venec rodoljubnih mož; zares lepšega bi si ne bili mogli splesti milostljivi knez in škof. Gotovo jim bo hvaležna cela domovina.
* Daleč po sedanjih nemških deželah, kakor spričujejo stari pisatelji, je bil razširjen svoje dni narod slovanski. Pa s Časom so ga Rimljani in Nemci večidel poptujČili, tako n. pr. se je do 13. stoletja na Avstrijanskem in Bavorskem slovenska narodnost le sem pa tje Še Čista ohranila. Ko so dobili Rimljani (kakor pišejo „Dejiny reči a literatmy československe," iz kterih smo posneli sledeče drobtine) Avstrijansko in Bavorsko pod svojo oblast, berž so prišli tuji ljudje v mesta in terdnjave; tako se je zgodilo v Avgsburgu , Reznu , Pasovi, Štiri, v Beču in Karnuntu. Še bolj so topili besedo československo Alemani. Švabi in Franki; naibolj pa je ginila domaČa beseda na Avstrijanskem in Bavorskem v VIII in IX. stoletju , ko se je vpeljevala vera kerščanska; zakaj škoQe SolnograSki, Pasovski, Rezenski in Würc-burŠki in novo osnovani samostani so berž naselili med Slovane nemške naselnike. Pa vendar se je ohranil Československi jezik še nekoliko časa po Avstrijanskem in Bavorskem. Ko je prišel sv. Jimrara (1. 649) iz Francije panonskim Slovanom sv. evangelje oznanovat, je pripeljal seboj do Rezna tolmača Vitalisa od Rajne, ki mu je bil slovanski jezik popolnoma znan, kar spričuje , da se je tedaj Še na Rajni slovanski govorilo. V zakoniku'bavorskem (lex Bajuvariorum okoli 1. 628), se nahaja beseda „carmola" (seditio) kot beseda bavorska, ki pa je očitno slovanska „kramola." Ob Časih sv. Bonifacija (okoli 1. 745) in še sto let pozneje se nekolikokrat spominjajo Slovani na WiircburSkem, dalje na Majnu in na Radnici; tako tudi pri vteraeljevanju samostana nad Kremžo (Kremsmünster) 1. 777 in še v poznejih listinah IX. stoletja. Tudi se ločijo Slovani, bivajoči ob Donavi na Bavorskem in Avstrijanskem od drugega (nemškega) ljudstva v teh krajih v Pasovskera listu,*) ki je bil dan okoli 1. 905. — V Reznu československi jezik še v X. stoletju ni popolnoma umolknil, ker so odtod večidel prihajali misio-narji v češko deželo. V Rezenski samostan je dal knez Boleslav L svojega sina Strachkvasa na izrejo ; iz tega samostana je prišel mnih Bosa (Boso), ki je v Mišnu slovanski pridigal.**) Krajina Re-zenska, posebno okoli Amberga, tako tudi izhodna Frankija ob rekah Majnu, Radnici, Aurachu, Aiši in Bavnahu, t. j. tam, kjer stoje zdaj mesta Erlangen, Forchheim, Hallstađt, Bamberg, Baunach in Hochstett, je bila V X. in XL stoletju še slovanska. V Folkfelđski krajini je daroval  kralj Ludovik,  Dete imenovani, 1. 911  duhovnu Gosboldu vasi
*) Si autem Bawari vel Sclaui istius patriae ipsam rcgionem intraueriut (Mon,
Boica XXVIII 203.) **) J. Ortels Münster zu St. Afra in Meissen, Leipzig 1843, str. 6.
124
Knežisko (Chnezzisko) in Knežikov (Chnezzigouue)*) in kralj Arih H. je poterdil 1. 923 cerkvi sv. Salvatora v Würcbnrgu desetino, ki so jo Slovani v medu in platnu odrajtovali.**) L. 1007 je vtemeljil kralj Arih II. skofijstvo Bamberško posebno zategavoljo , da bi se Slovani, ki so od Würcburga preveČ oddaljeni, toliko lože na kerŠČanstvo spre-obernili in podvergli. V sinodi Bamberški 1. 1058 je nasvetoval Gunter, škof Bamberški, da naj bi se okorni poganski Slovani s silo na keršanstvo spreobračali, kar se je tudi storilo. Tedaj so nosilo še mnoge selišČa in druge mesta slovanske imena. L. 1077 se je velela Schwarzfeldska in Salfeldska krajina v Durinkah zemlja slovanska (terra Slavorum), les durinski pa „les slovanski" (saltus Slavorum).**••') V Bamberškem in Würcburskem je bil še v XII. stoletju i'azloČek očiten med Nemci in Slovani. ') Pa vendar je ponemČevanje slovanskega ljudstva močno napredovalo, da je na koncu XII. stoletja slovanski jezik na Bavorskem že umirati jel. Najdalje se je upirala česko-slovenšČina nemščini v okraju Chebske kapitule, t. j. v današnjem Barntskem, Wunsidlskem, Eedvicku, Waldsasku , Bernovsku in Tirschenreutsku. Pa Še dan današnji se nahaja po Bavorskem mnogo spominkov minulega Slovanstva. Prebivavci bivšega Bavorskega vojvodstva ali tako imenovanih starih Bavor so po duhu in telesu podobni Slovanom ; to velja tudi od prebivavcov na Bamberškem, ki so do današnjih dni ohranili nekoliko običajev paganskih Čehov; tako n. pr. pojajo z bičem čarovnice, postavljajo zvigredi na polje križce iz blagoslovljenega lesa i. t. d., v nekterih dolinah med Erlangom in Barutom izganjajo fantje na nedeljo Lactaro še smert iz vasi, tudi nekoliko slovanskih običajev o pogrebih se je pri njih ohranilo. Verh tega se nahajajo med po-nemČenim bavorskim ljudstvom še nektere slovanske imena, p. trata (Trad), robota (Robat), rahno (Rachen), mošna (Möschen), beČka (Büt-scben), paveza (Pavesen), jirha (Irche), pecka (Petschen), kolaČ (Kola-tschen), kroupa (Graupe), granica (Graniz)^) itd. Na zadnje spominjajo nekdanjih prebivavcov slovanskih še mnogo mestne imena, p. Barut (Bayreuth), Trebogost (Trebgast), Hlum (Culmbach), Žiželice (Schesche-litz), Sveržnice (Zwiernitz), KoČin (Kotzing), Delnice (Töltz) in še mnogo drugih.
* „Danica" piše: Zdaj zdaj (14. sept.) pojdejo«v natis poslednji rokopisni listi za veliki nemško-slovenski besednjak, kterega je ranjki Vodnik 23. grudna ob sedmih zvečer 1806 po svojem dodelal, ga slovenska družba  13. kimovca 1852 dopoldne ob desetih
*) Monum. Boica I. str. 145.
**) Gl. ravno tam str. 161.
***) Leibnitz Script, rer. Brunsw. I. 320.
') Mon Boic. XIII. Str. 77; Erben Reg. I. str. 125—128 ad an. 1150.
*) V sosednji gornji Saksonii je živela serbščina še do konca XIII. stoletja , ob kterem času so jo prepovedovali v sodnijskem uradovanju. V Mišnu je zginila serbščina sploh v XIV. stoletju. Gebhard's Geschichte der Wenden II. 320.
^) Schmeller's Bayerisches Wörterbuch.
125^
obširniše eversila, ga mnogi slovenski jezikoslovci več ali manj prebirali in dopolnovali, poslednjiČ pa gospod Matevž Cigale na Dunaju vse v red spravil, Še obilno zmnožil in doverŠil 14. malega serpana opoldne 1859 ter so ga ranjki mil. knez in škof Anton Alojzi z mnogimi jezerji goldinarjev založili, gosp. Jožef Blaznik ga pa natiskuje.
* Na visokih Pražkih šolah se bode v zimskem polletju nekoliko predmetov učilo v slovanskem jeziku. V bogoslovskih šolah sebo učilo 11 predmetov v latinskem, 2 v nemškem in 2 v češkem jeziku, namreč „Pastirskoga blagoslovja 1. del', in razkladanje obredov masnih" — prof. Dr. Fabian; v pravniških šol bo prednašal v češčini le docent Dr. Prič ; vmodroslovskih šolah pa bodo učili v slo-vanščiui : prof. Tomek ,,kritiško vajo v starši češki zgodovini," prof. Wocel ,,zgodbe in starine češke zemlje v predkeršČanski dobi," prof. Mattala a) „zgodovino jezikoznanskega uka sploh in slovanskega posebi" b) razkladanje Aleksandreide in c) primerjajoče glasoslovje in besedno pregibljanje v stari češčini in bolgarščini;" doc. Hanka a) ,,Slovnico in literaturo Češkega jezika," b) „Slovnico poljskega jezika" in c) „Slovnico ruskega jezika." Prof. Suhecki bo prednašal v nemškem jeziku a) „Poljsko slovnico za Slovane," b) „o poljskili zgodopiscib." in c) „o poljskem pesništvu novejše dobe."
* Odbor za narodno igrališČe v Zagrebu je razpisal za 1. ISGO" na novo tri darila za najboljše dramatične dela: 1. za najboljšo izvirno dramo 300 gld. Med enako dobrimi igrami se bo prednost dodelila tistej, kteri je predmet vzet iz zgodovine ali iz narodnega življenja; jugoslav. ; 2. za najboljšo veselo igro iz jugoslovenskega življenja 200 gld. in 3. za najboljšo  prestavo drame ali vesele igre 100 gld.
* Bolgarski Časopis ,,Blgarija," ki izhaja v Carigradu pod vredniŠtvom g, Cankovim, je razglasil v svoji prilogi tri pesmi kraljedvorskega rokopisa „Sirotek,', „Kuže" in „Žežulka", ki jih je v bolgarski jezik prestavil g. Teodosij Ikonomov, rojen Bolgar, ki se nahaja sedaj na Pražkih visokih šolah. Kakor naznanjajo „Pražske Noviny," prestavlja g. Ikonomov tudi ostale pesme kraljedvorskega rokopisa v bolgarsko-slovensko narečje. Nektere pesme so že prišle na svitlo v Hankovi poligloti v prestavi K. Petkovića, sedanjega carsko- ruskega konsula v Dobrovniku, v narečju mačedonsko- bolgarskem, vendar popolno prestavo omenjenega rokopisa v spisovnem jeziku še le pripravlja svojim rojakom g. Ikonomov, rojen iz Svištova. •— Tudi v Odesi je prišla na svitlo zanimiva bolgarska knjiga pod naslovom „Pokazalec ili rukovodstvo , kako naj se zbirajo iu odkrivajo davni ostanki bolgarskega jezika itd., od G. S. Eakovskega.
V Pragi je prišel na svitlo izversten zemljovid pod naslovom „Turecko Evropske, Srby, Valachie, Multany, Cerna Hora a pohraniCué zeme Eakouské. Die nejnovejšich a nejlepšich pramenu sestavil a opravil Jan Vaclik; kreslil a ryl E. E. Wagner — Pri tem težavnem mnogoletnem delu je porabil g. Vaclik vse vire, posebno cestopise in mape,
126 -
ki so jih izdali slavni geografi in potopisci : Ami, Boué, Griesebach, Hahn, Hecquard, Jurišić, Karaczaj, Kovalevsky, Milenkovic, Viquesnel, Wilkinson in drugi; verh tega je sam dvakrat prehodil posamne dežele (Serbijo, Bosno, Hercegovino, Albanijo , Cerno Goro in zapadno Bolgarijo.)   Ni dvomiti, da bo to prav izverstno delo,
* G. Aleksander Chodzko, profesor slovanske literature na visokih šolah Parižkih „College de franco," je predaval minulega Šolskega leta o narodni poezii slovanski, o igrališČu itd., letos pa bo govoril, kakor se piše „Pražskim Novinam" o zgodovini literatur slovanskih in bo razkladal najimenitniše, v prozi pisane spomenike starih Časov. Verh tega bo razlagal najprej svete povesti srbsko- slovanske iz XIH. stoletja in potem naj starši spomenik staroslovenski, t. j. evangelje Eemeško (Texte du sacre).
Bošnjak g. Štefan Ver kovic, sedaj v Carigradu, je skoz nekoliko let potoval po slovanskih deželah turške carevine in je zbral med ljudstvom obilo zelo lepih pesem raznega obsega, ktere misli v kratkem izdati na svitlo. Razdelil jih je v pesme junaške, ženske in carske. — Tudi v Saratovu je zagledala beli dan nova zbirka narodnih pesem slovanskih , ki jo je izdal g. Mordowcow pod naslovom „Zbornik Matorosijski." Ta zbirka obsega 202 narodnih pesem, ki jih je g. Kostomarov v zapadnih straneh Volinjske guvernije iz ust prostega ljudstva zapisal.
Znameniti češki skladavec g. J o ž ef T e o d. K r o v, ki je živel dolge leta kot zamožen in obče spoštovan učitelj muzike v Londonu , je umeri blizo Nizze , kamor se je bil podal v toplice. Krov je bil rojen 1, 1798 v Novem Strašecu, se je učil na Pražkem vseučilišču in je bil nekaj let korist pri Pražkem stanovskem igraliŠču ; pel pa je tudi veČe partije v čeških spevigrah. Potem je odšel na Nemško, je pel na nekterih večih igrališčih in je prišel poslednjiČ iz Amsterdama v London , kjer je kmalu jel sloveti kot godben učitelj. Posebno slavo si je pridobil po svojih čeških pesraah, med kte-rirai je tudi blezo celi Evropi znana husitska „Tešme se blahou na-deji." Mnogo natiskanih pesem Krovovih pa še hrani njegov stari drag, pevec Kari Strakati v Pragi. Celo svoje premoženje, ki znaša 80000 gld., je volil decam svojih bratov.
G. Kernel Stanko'vic, ki se je s svojimi poslednjimi 24 pesmami občinstvu toliko prikupil, da so bile kmalu vse razpečane, je stavil v note za petje in klavir še trideset narodnih serbskih pesem, ki so po melodii in po harmonii mnogo lepše od onih. Dvanajst jih je izdelanih za kor, pet za sopran, alt, tenor in bas in sedem za možki kor. Tiskane so v cirilici in latinici. Pesme so sledeče: 1. Uskliknimo s' ljubavlju Svetitelju Savi; 2. Sta s' ono Čuje na onoj strani ; .3, Da sam jadna studena vodica ; 4, Udaralo u tamburu djaČe; 5. Moja mama lane moje sve mi prigovara; 6. Na noge svatski kume, kuma te zove ; 1. Tri ptičice goro preletile ; 8. Sremsko
127
kolo; 9. Ja pođjo snužden kraj dola; 10. Što ću junak ustrieli me striela; 11 Konj junaka ostavio na zlu mjestu u Kosovu; 12. Oj za zorom za zelenom nešto jasno podvriskuje; 13. Ah prestan'te nevine okoF mene ptičice; 14. Svi šajkaŠi odoše; 15. More diko di si za toliko; 16, Osu se nebo zviezdama; 17. U Buđimu gradu Čudno Čudo kažu; 18. Neveselo serdce moje; 19. Dika plava na serdcu mi spava; 20. Sjelo sunce stiglo veČe; 21. U razvitku tije zore; 22. Drag se dragoj na vodici hvali ; 23. Siva maglo, ti ne padaj na me ; 24. Dober vece, Anka, sta si sinoč radila; 25. Sta nisam davno, to jutros rano; 26. Udri kiša na dolove; 27. Kad se bila na Kosovu vojska; 28. Prođji diko i našim sokakom ; 29. Oj ti djaČe učeni, nad školama starli ; 30. Mnogaja ljeta (cerkvena). -— Te pesme bodo prišle na svitlo do konca mesca novembra. Naročnina iznaša 3 glđ. in se pošilja izdatelju samemu (Wien, Stadt, hoher Markt im Bar. Sina'schen Hause Nr. 512). Pozneje bo cena poskočila. — Ob enem bo prišel na svitlo kvadril, iz narodnih serbskih pesem zložen. Cena mu bo 50 kr. Polovica čistega doneska je namenjena ranjenim  graniČarjem iz poslednje laške vojske.
* Že spet se pripravlja nekoliko izvirnih in prestavljenih iger, da se bodo letašnjo zimo predstavljale na Češkem igrališČu , ki se čedalje lepše razvija. Izmed izvirnih iger se imenujejo „Alexej Petrovič" od V. Halka, „Františka z Eimini" od J. Neruda, „Orlice a križ* s predigro „Na Višehrade" od nekega mlajšega češkega pisatelja, „Lhaf a jeho rod" od Klicpera, ki je to igro ravno pred svojo smertjo doveršil in ,,Jaroslav" od Hansmana. Tudi nekaj izvirnih speviger se sme v kratkem pričakovati na češki igravnici, namreč : „Zaboj" od J. L. Zvonara, „ KaliŠnici" in „Dalibor" od A. Pozdena. Med prevodi so omeniti: „Filipina Welserova" od O, žl. Eedvica, .,Neža Bernauerova" od Heb-bela ; sloveča igra „Euy Blas" od Viktora Hugo ; „Pravozor Tartufia" od Gutzkowa, preložen po Boženi Nemcovi; J. KoUar je preložil „Waldsteinov tabor" od Schillerja, ki se bo predstavljal z izverstno muziko , ki jo je zložil Češki skladavec Fr. Smetana, godb. reditelj v Gothenburgu na Švedskem.
* Družtvo za jugoslavensku poviestnicu i starine je razpisalo do
1. avgusta 1860 ceno 200 gld. za najboljšo zgodovinsko razpravo o bojih s Tartari, v ktere so bili zapleteni Horvati 1. 1241 in 1242 po pobegu ogerskega kralja Bela v Horvaško in Dalmacijo. V tej razpravi se imajo 1. podati kritiški dokazi, da so se imenovani boji v resnici na HorvaŠkem in v Dalmacii bili in da so Horvati Tatare otepli,
2. se ima obzir vzeti na ljudske pripovesti o bitvi s Tartari na grob-niškem polju in 3. se morajo načertati tudi nasledki onih bojev za Horvaško in Ogersko. — Verh tega razpisuje družtvo v imenu nekega borvaskega rodoljuba drugo vsakoletno ceno 50 gld. tistemu , ki zbere najlepše narodne pripovedke horvaške, serbske, slovenske ali bolgarske. Te pripovedke morajo v narodnem duhu, v tem narečju in ravno tako, kakor jih ljudstvo pripoveduje, zapisane biti. Pripovedke zgodovinskega
— 128 —
ali basnoslovskega obsega bodo imele prednost pred drugimi. Obrok je ustanovljen do majnika 1860.
* Pervi list šolskega Časnika v horvaskem jeziku po imenu „Napredak," ki ga izdajajo gg. učitelji glavne Šole v Zagrebu in v red deva g. Novotny, je že prišel na svitlo in obsega: Program — Skerb o telesnem blagostanju školske mladeži od J. Macuna — Školski zapt od I. F. — Temelji računstva od V. Mafika — Naputak u mišljenju, govorenju in pisanju za niže razrede — in druge drobtine. Cena mu je s spoŠtnino vred 3 gld. za leto; izhaja pa dvakrat v mescu, 1. in 15. od 1. oktobra začevši. Želeti bi bilo, da bi si pridobil ta koristni šolski ÜBt obilno naročnikov tudi med našimi slovenskimi uČeniki, ki bi ga jim bilo treba, kakor ribi vode. Ker nimamo zdaj nobenega slovenskega šolskega lista, naj bi se združili naši uČeniki okoli Zagrebškega „Napredka," da bi naše Šolstvo veseliše napredovalo , ne pa šlo , kakor se opazuje tu in tam , rakovo pot,
* Z:ipet je pokosila nemila smert dvoje mož, kterih imena so slovele daleč Črez meje slavjaiäskih dežel. Pervi je Tadevž Venedik-tovič Bulgarin, slaven romanopisec ruski, ki je umeri 13. septembra kot doržaven svetovavec v Dorpatu v 71. letu svoje starosti. Eojen je bil Bulgarin 1. 1789 v Litvi, je bojeval proti Francozom in Švedom; pozneje pa je zapustil rusko službo in je stopil v francozko. Po padu Napoleonovem je pustil vojaško življenje in je izdajal v Varšavi v v poljščini svoje humoristične in pesniške dela. L. 1823 se je vernil v Petrovgrad, in je tam izdajal ,,Severnij archiv," 1. 1825 „Severno Pčelo" in pervi ruski dramatiški almanah „Ruskaja Thalija." Izmed njegovih del slove posebno „Spominki iz Španskega," „Obrazi iz turške vojske" in romani „Ivan Vyzigin," „Rostavlev" in „üimiter Mazepa." — Drugi je Vaclav Klement Klicpera, slavni dramatiški pisatelj Češki in c. k. šolski svetovavec. Rojen je bil 23. listopada 1792, umeri je pa za vodeniČno boleznijo 15. septembra v Pragi. Pri njegovem pogrebu se je zbralo toliko ljudi, da že dolgo ne pomni Praga slavnišega pogreba. O njegovem življenju in o njegovih zaslugah za češko gledišče drugokrat več.
J:
listnica. Gr. G. K. Se bode zgodilo; g. E. L. Bomo porabili; g. F. E. Nismo prejeli; g. B. K. Pismeno; g. V. L. Smo Vam po pošti poslali; g. K. Z. Oboje prejeli, zastran perve pošiljatve pismeno; g. J. N. poslednjo pošiljatev prejeli, spis „Zakaj je nehal" itd. nam ni dojel, prosimo še enkrat; g. F. Z. Prosimo izvirnih pesem namesto prestav; g. A. Z. prejeli. Da bodo čast. gg. dopisniki vselej ob koncu mesca zvedeli, ali smo njihove spise prejeli, jim bomo vselej v Listnici odgovarjali, če jim pred pismenega odgovora ne pošljemo. Da nam pa za Glasnika namenjeni spisi gotoveje v roke pridejo, naj jih pošiljajo gg. pisavci nefrankirane po pošti; le toliko prosimo, da bodo pisani na tankem papirju. Ob enem naznanjamo, da za prihodnje leto Zornice ne bode na svitlo, ker nam v letašnjih nemirnih časih ni bilo mogoče, od vseh boljših pisavcov sestavkov za-njo pridobiti.
Natisnil Janez Leon v Celovcu.