591
Zlata uzda
1.     Ni bilo zlate dobe in je še dolgo ne bo. Kjer se Idrijca in Bača odrečeta samote in sanja samotni tir na kamnitem viaduktu, se skregaš z mnenji in pravljicami monolitno odraslih, na rasti resnice se pasočih: o čvrstih vozlih, o stvarnih robovih stvari, o resnici jabolka, ki je v jabolčnem zavitku, o splošni blaginji, ki je blaginja hrušk in denarja, o tem, da je nekoč bila zlata doba, kar je enako bodočim stvarem, saj tehta zemljemerstvo in dušeslovje slivov kompot med stvarnim in nestvarnim.
Kjer se Idrijca in Bača odrečeta samote,
in ti hladna vodica izmije mušice,
kurjeke in decimetre pojmov,
sd tiho ponosen, zleknjen v rži, osvoboditelj avgusta:
— znancu iz Sodobnosti 11, 1971 —
Janez Strehovec
Janez Strehovec
Avgust, turobni, da ne rečem odvečni mesec.
Prestopaš se po vrtu in preštevaš kumare.
Jezi te žeja avtomobilskega akumulatorja.
Tako rekoč nobena vojna se ne razhaja v avgustu.
Pšenica umira, če jo pustiš v avgust.
Ob zaspani obali, ob megli, ki načenja paradižnike,
si kradeš sonce za zimo.
Avgust ni jesen, še ni konec ali pot h koncu,
ki ji najdeš metron in akcent.
Avgust je čas ekonomije, banalnega, trivialnega in
kakofoničnega.
Avgust je to, da žanješ in se ogledaš v svojem.
Kaj vidiš? Se čemu nasmehneš? Kaj tipaš, mlatiš?
Avgust so grde sanje, ki se ti le zdijo sanje.
V  megli in dežju bom poniknil v mesto. Tudi ti se ne sramuješ drobnega klasja, piškave koruze,
lenih črk in potratnosti papirja v zgoščenih pesmih.
V  obliki noči za rešetko iz piva in vina iščem kakšno zvezo, da ne rečem manjšo, komaj vidno zvezdo:
Tipam te, vračajočega se v odsotnost ognja,
v uboštvo rumene hiše, ki ruši željo,
ki ti navrže nekaj ne tvojih stvari,
da imaš mesto v vrsti za lizanje tufov,
da se dotakneš telesa, ne da bi smel plačati,
nihče ti ne vzame ničesar.
Ta zamazana pocinkana pločevina je žar tvojih rok?
Ostani preko črte, ne potrebujemo te,
sami bomo!
Gledam te, vračajočega se v odsotnost ognja.
Nemo samega, umetno pomanjšanega.
Na papirnem traku nad posteljo imaš zracunane preostale dni
Vsako jutro moraš zajtrkovati odstriženi dan,
papirni dan,
dober dan besede:
9. september.
592
2.
3.
Zlata uzda
Bilo je: Mrzli studenec svetlobe, v ivju jasminji,
daleč zalučani vase, je pesem iz želje.
Spelo je: Svetloba, ozarjene smrekove iglice poljubljajo roso.
Tonil si: Zagrebeš v prt sence rdečega na rumenem.
Zavlačeval si: Sanje, grše od osti dneva.
Rjo si videl na cvetočem morju.
Ne več čutil dalje.
Mrli so samoglasniki v senci poprove mlečnice.
Kot zmajevka v te zalomasti:
Surova uzda dneva.
Kameni kosmi osatov v osti razkuhane želje so ščit. Povšeči ščemenju zrcal iz opečnega raja so šum za vrnitev. Tkala bi smoter in več, misel, vržena vate. Ščitni cvet drugega odbija šmarno zaitje v sat.
Kot rog teman krog je in vase zaljubljen kot pesnik. Ne poje, ne riše, hrani se s sabo, kaj daje, več vzame. Morda potuje, morda je zobnik večjega kroga, mi vemo. Krog je, ki skrbi zate in zase, zamuja, je mera, lučka in dan.
Včasih omagaš, težko je, če ne najdeš odseva. Če je zaprto oko oblak in vrč iz kamnov in duri. Poltrak si, premica, ki je zvodenela in umrla v obodu. Majhen, skoraj neviden žarek si, le muka, madež na krogu.
Neprava premica je, ob slabih dneh je tangenta.
Po drugi meri, ki je pozabila na čas, potuješ,
morda miruješ, sanjaš.
Po meri sle in bolečine iz umitega dela srebrniš ritem prikazni.
Eabje pšeno tolče trivialno reko. Ni krogov. Ti ne odzvanja.
Kdaj bo zažarelo? Kdaj boš spet gledal v oči,
zatajil pogled, se ovodenel v ljubezni?
Oranžni konji, atavistično prsati, zoprno smehljajoči se,
se ti nastavljajo.
Mati treh sinov se sonči gola; da smem v njeno bližino, se slečem.
Svari naju posredni duhoven.
Vedno oblečene Filistejke, z duhom puščave, v zaledju!
Ljubil bi in bil ljubljen.
4.
5.
593
Janez Strehovec
Nosil bi orožje, hodil daleč in se vračal lepši.
Sam v zrcalu peska. Nižji od kamnov.
Manj žejen od kaktusov. Z zvezanimi živci kakor kamele.
Kdaj bo zažarelo? Kdaj bom trepetal, pil in se zasanjal,
preden se te dotaknem?
Kdaj boš pustila knjige, delo, bolno mater, šla z mano?
Kdaj se bom prebujal s tvojim imenom,
te poljubljal v imenu,
te v imenu spremljal pod roko,
na tvojem imenu gradil vsakogar rumeni stolp.
Mesece si bova dopovedovala, da je več od želje,
več od besede, več od rumenila pesmi, to,
kar čutiva,
kar sva si,
kar je,
ne da bi bilo kje doma:
žito ljubezni,
ime ljubezni,
ljubezen.
Ponavljanje se je stočilo v skalo zavetja.
Zakon zemlje je podvojil željo v cinobrna otoka.
Belo-oker sva dajala in jemala delu.
Zajbelj časa je cepil nimbus z organskim:
Navadila si me veščine oblačenja.
Urila sva se v kajenju in pitju.
Spoznavala sva urnik zapiranja lokalov.
Obešal sem srajce, ki si jih likala s težavo.
Zapomnila si si moj izgled.
Ponovila bi ga v jeziku,
v barvah,
v zamenjavi z nastavljenimi.
Nemo mre mrzlo mrmranje v molk mižanja svetlobe. Lesk iz osutja osata se všiva v ladjo vzpenjanja zvoka. Kal odlitja spenjene vode miži v ščitu dajanja. Arktični spol, ledeno odlepljen, cveti v tonu zle vode.
Neuvrščene črke? Bolečina ljudstva. Rž namesto srža. Sestopam v obarvano gobo. Pizdalenka, oranžna Nemka,
594
6.
Zlata uzda
pravzaprav večja in težja od mene.
Ce bi posekali vsa drevesa, odstranili kipe,
izklicali vodo, z moko potresli Trg revolucije,
z mavcem in apnom pobelili
grad in filharmonijo,
in bi stal v sredini,
oblečen v rdeče,
pobarvan rumeno,
kot kakšen odnos slona in jajca,
bi me ne videla.
Ne smem upati, da bi me sovražila?
Arkadija. Ablativ. Tožilnik. Fris.
Odmikaš se v drap in zelenem.
S počitniškim umom vedriš v tujih jezikih.
Vroče je, a komaj se okopaš.
Tudi če se skloniš, še nisi slečena.
Cisto drugo mesto je. Govorite o vsem s
prgiščem besed,
s pločnikom besed,
s pravokotniki in dativi besed,
da sploh ne boli,
da spi brazgotina brezna za nadomestkom jezika.
Štela si drobiž dnevov in fosfor nedelje!
Kombibus si čakala v oknu poštenja,
v oknu bolečine duha,
v Gelehrti špehov in vampov,
v surovi neustreznosti,
ko te zavrže zlo,
ko se te odreče greh.
Mesto: Razkrečene noge hiš s trebuhi brez naftalina. Zauzivala si stolcene pajke z omleti golobjih iztrebkov. Najlepši meščan te je pral v urinu dan mrtvega Juda. Le kdor zmore zaspati v gobi Amanita mappa, bo ljubljen!
Na meloninem trgu si si izmenjala naslove.
Na računih in kartah podzemne — človek, ne ime, priimek.
Se bomo že videli, je zakon slovesa.
Popraviš si pas. Dober lift te gleda.
595
7.
Janez Strehovec
Mislil si bo: Ne stojim več v luži in ne mečem kamenja.
Kako bi bilo, če bi se rodil kot zamorec,
tekal po sredini igrišča, preigraval, dvigal roke
ob zabitih golih?
Dejal ti bo: Manj sem od sence sljude.
Grši sem od povožene, z zlato zelenimi muhami
oblepljene kače.
V vsakem mojih živcev je pet bucik, namočenih v solni kislini,
Nag stojim pred Prekmurkami. Gledajo vstran.
Če bom osvetljen z reflektorjem in pobarvan,
bom morda vešč dopolnitve polkroga v krog.
Zgrabi me, oblepi me z vato!
Manj sem od ličinke, ljubi me!
Doma bo. Na tisti cesti z lužami, kjer
je trgovina zagozdena med sivo in zeleno hišo.
Najbolj doma bo.
S sedmimi barvami barvam tvoj fotoaparat,
imena tvojih londonskih ulic,
krhelj tebe v sebi: še ne ozarjeni ročaj noža.
Ženska gre na stranišče.
Žubori.
Osamil bi tišino in se najedel ajdovega kruha.
Potolaži me!
Pogosti me z nevihto!
Tip, počij na tolstem pojmu pujska!
Teža sveta se izprazni: Ni določeno: Septembrsko sonce.
Spim v brazgotini sence zraka.
Prestrašeni vulkan navzkrižne podobe: krater maler črke r.
Ihtenje negibnega.
Spel si v predor.
Na koncu človeka je ime.
Premazano je z Indijo, Nepalom, Japonsko.
8.
596
597                                                                                                                              Zlata uzda
Potolaži me.
Ni več doma. Ni snega, ivja. Ni veščine trgovanja.
Mislim. Nadaljujejo drugi. Dotaknem se. Čujejo drugi. Poje se. Zborujemo oranžno.
Ogledalo, sto metrov pod dnom dnevnega kopa.
Lahko bi šel in prešteval prostore
brez jezika,
brez posmeha,
brez muke odlitja.
Z vsemi brez imena.
Potolaži me!
Pogosti me z nevihto!
Brez joka rojeni. Drugi, ne zveneči 1.