TABOR Jl glasilo Združenih slovenskih protiKomunistov • TABOR je last in vestnik Tabora SPB • Mnenje Tabora SPB predstavljajo članki, ki so podpisani od glavnega odbora • Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. An ton Matičič • Urejuje in odgovarja uredniški odbor glasila: za lastništvo Lic. Ivan Korošec, upravnik Božo Šušteršič.
TABOR is the voice of the Confederation of the United Slovene
Anticommunists.
TABOR es el organo de la Confederacion de los Anticomunistas Eslovenos Unidos ® Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires,
Argentina.
Imprenta: Talleres Graficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 362-7215
tegistro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 192.204.
NAROČNINA: Argentina 200.000.— pesov; Južr.a Amerika: 10 dolarjev; Evropa - Australija: 12 dolarjev; letalsko 15 dolarjev, za vse države.
Naročila, reklamacije, nakazila, dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: Inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, (1655), J. L. Suarez — Bs. As., Argentina.
Telefon: 766-7513.
NAŠA NASLOVNA SLIKA
Slovenski domobranci v svojih borbah niso poznali počitka. Pred štiridesetimi leti so pokazali in dokazali svetu, da so se o pravem času in na provem mestu že vključili v svetovno obrambno fronto človeškega dostojanstva in ne množični bratomor junijskih dni 1945. leta, ne popačena in lažnjiva zgodovina režimovskih zgodovinopiscev, ne vsi zagrizeni propagandni napori rdečih nasilnikov, ne bodo nikdar izbrisali s površja slovenske zemlje stopinj, ki so jih vanjo vtisnili junaški slovenski domobranci na svojih pohodih v boju za: BOGA — NAROD — DOMOVINO.
PORAVNAJTENAROČNiNO!
Svobodni sveta, združite se!
Za Boga.
Narod, Domovino!
Julio-Agosto 1983	BUENOS AIRES	Julij-Avgust 1983
La respuesta — d mas firme silnici o ...
Cleveland, 8 de noviembre de 1982 A la rcdaeciAn del diario “DELO”, Ljubljana:
En el suplemento de “Delo” del dia sabado 12 de agosto del ano en eurso, he leido la, carta abierta a los organizadores de “DRAGA 1982”.
No mantengo relacion ninguna con los mismos y nunca he participado de sus reuniones; pero en la carta, firmada por Peter Božič, he encontrado un parrafo de mucho interes para mi.
Božič dice: “Las cosas sucedidas en Teharje, Kočevje han sido lega-lizadas, no son mas secreto, sino algo, (|ue nos ha pasado a nosotros los eslovenos. Y las que todavia nos pueden ocurrir!”
Dicha frase se refiere, entonces, al asesinato de 'los defensores de los hogares eslovenos acaecido en los meses mayo y junio de 1945. Estoy orgulloso de ser uno de ellos y que como tal he combatido contra los tiranos del pueblo esloveno — los partisanos de Tito, los cuales asesinaban en nombre del comunismo internacional a eslovenos honestos y aniquilaban todo lo que era sagrado a, los eslovenos. Yo soy uno de aquellos 15.000 infortunados luchadores eslovenos que han sido repatriados. Estuve entre aquellos, que el ejercito britanico ha entregado, encerrados en vagones de carga a los verdugos partisanos de Tito. He paSado por los sufrimientos y las torturas, que los partisanos de Tito dispensaban con sana a lo largo de todo el camino por Eslovenia. El dia 2 de junio de 1945 estuve en el iuga,r, donde se producian las matanzas en Kočevski Rog. Conmigo estu-vieron mis 5 hermanos de sangre y alrededor de 2.000 defensores de hogares eslovenos, a los cuales, despues de dos dias de los mas horribles martirios, los tiraron desnudos y semivivos a la gruta natural y a la que inmediata-mente dinamitaron. Durante cinco dias he compartido con otras victimas el horrible destino de la muerte, los sufrimientos, padecimientos en la gruta, que nos infligieron a nosotros los partisanos de Tito, los que todavia hoy
en dla dominan al pueblo esloveno. — Despues de cinco dias, Dios Todopo-deroso me ha brindado la oportunidad de salvarme de la gruta de la muerte, para que pueda referir al mundo libre la verdad sobre los defensores de los hogares eslovenos. La masacre de los defensores de los hogares eslove-nos ha sido efectuada sin proceso juridico alguno y sin posibilidad de defensa.
Los que ban decretado hace cuarenta anos la masaere de 15.000 hom-bres deberian hoy en dia tener suficiente coraje para reconocer tal hecho y no maptenerlo en secreto. Recien despues de esto seria posible hablar de cierta legalizacion.
Del desaparecido Kocbek me acuerdo solamente con amargura; pero es verdad su afirmacion, que en el mundo esloveno no habra paz verdadera, mientras este peča,do no sea publicamente reconocido. El primer pašo a esto podrla ser Ih. publicacion de la presente carta. Total, como Božič dice, ya no se trata de ninguta secreto.
Milan Zajec
A pesar de haber remitido el Sr. Milan Zajec a la, redaccion de “Delo” su exacta direccion, no ha recibido respuesta alguna, como tampoco “Delo” ha publicado hasta hoy la mas minima respuesta. La unica respuesta de los cobardes asesinos es — el mas firme silencio. Por esta razen felicitamos al Sr. Milan Zajec y hacemos el llamado a, todos los eslovenos libres, diseminados por todo el mundo, para que sigan su ejemplo y no pierdan oportunidad alguna de hacerlo! — N. de la red.
Odgovor — samo zakrknjen molk...
Ljubljansko DELO je v sobotni prilogi z dne 12. avgusta 1982 prineslo odprto pismo organizatorjem „Drage 1982“, v katerem Peter Božič odklanja vabilo na sodelovanje, češ, da so poznana „Kocbekova stališča uporabili kot reklamo za svoj politični uspeh". V tej zvezi zapiše :
Stvari s Teharij, Kočevjem so se legalizirale, niso več skrivnost, temveč nekaj, kar se je z nami Slovenci godilo. In kar se z nami lahko še zmeraj zgodi!
Z ozirom na ta citat je naš iz množičnega groba vstali soborec Milan Zajec uredništvu DELA poslal sledeče pismo;
Cleveland, november 8, 1982.
Uredništvo „DELA“, Ljubljana:
V sobotni prilogi „Dela“ z dne 12. avgusta tega leta sem bral odprto pismo organizatorjem „Drage 1982“.
Nimam nobene zveze z njimi in se nisem njihovih sestankov še nikdar udeležil; toda v pismu, ki ga je podpisal Peter Božiž, sem zasledil stavek, ki me pa zelo zanima.
Božič pravi: Stvari s Teharji, Kočevjem so se legalizirale, niso več skrivnost, temveč nekaj, kar se je z nami Slovenci godilo. In kar se z nami lahko še zmeraj zgodi!
Gre torej za likvidacijo, umor slovenskih domobrancev maja in junija 1945. Ker sem bil, sem ponosen, da sem bil slovenski domobranec m se boril proti tiranu slovenskega naroda — Titovim partizanom, ki so morili zavedne Slovence in uničevali svetinje slovenskega naroda v imenu mednarodnega komunizma. Bil sem tudi eden tistih nesrečnikov, 15.000 vrnjenih in zajetih slovenskih domobrancev. Jaz sem bil med tistimi domobranci, ki so nas Angleži iz Avstrije v zaklenjenih živinskih vagonih na Podrožici izročili krvnikom Titovim partizanom. Okusil sem trpljenje in mučenje, ki so ga izvajali Titovi partizani nad nami domobranci skozi celo Slovenijo. Bil sem na morišču v Kočevskem Rogu 2. junija 1945; z mano 5 rodnih bratov in okrog 2.000 slovenskih 'domobrancev, ki so jih tekom 2 dni po groznem mučenju nage in napol žive pometali v kraško jamo in nato minirali. Pet dni sem delil z ostalimi domobranci našo usodo groze, trpljenja in smrti v jami, kar so izvajali nad nami Titovi partizani, ki so še danes oblastniki nad slovenskim narodom. Po petih dneh mi je Bog dal možnost, da sem se rešil iz jame groze in smrti, da povem svobodnemu svetu resnico o usodi slovenskih domobrancev. Pokol slovenskih domobrancev je bil brez sodišča ali možnega zagovora.
Zdi se mi namreč, da bi ljudje, ki so takrat ukazovali, da moramo vsi domobranci umreti (bilo nas je 15.000), morali vsaj po štirih desetletjih imeti dovolj poguma, da bi to tudi javno priznali. Šele potem bi se dalo govoriti o nekakšni legalizaciji.
Pokojnega Kocbeka se spominjam samo z grenkobo; res pa je, da je pravilna njegova trditev, da v slovenskem svetu ne bo pravega miru, dokler ne bo ta greh javno izpovedan. Prvi korak do tega bi lahko bil v objavi mojega pisma. Saj, kot Božič pravi, ne gi-e za nobeno skrivnost več.
Milan Zajec, 1. r.
Kljub temu, da je Milan Zajec uredništvu DELA poslal tudi svoj natančen naslov, ni dobil nobenega odgovora, pa tudi DELO do danes ni prineslo najmanjšega odziva nanj. Edini odgovor strahopetnih zločincev je — samo zakrknjen molk. Prav zato našemu soborcu Čestitamo in pozivamo vse širom sveta razkropljene svobodne Slovence, da ob vsaki priložnosti sledijo njegovemu zgledu. — Na delo, svobodni termiti! — Op. ured.
RAZGOVOR
Prestolonaslednika Aleksandra s South Slav Journalom
(THE SOUTH SLAV JOURNAL, Vol. 5, No. 3 (17), Autumn 1982.)
SSJ: Eden izmed prevladujočih tokov sodobne zgodovinske in politične misli je ugotovitev, da je monarhija, bodisi ustavna ali kake druge vrste, zastarel ali celo odmrli pojem. Kako bi kot pretendent na kraljevski prestol odgovorili na to?
PA: Zares ne vem, kako se je ta ideja razširila; zlasti, ker mnoge države z globoko ukoreninjeno demokratsko tradicijo imajo ustavno monarhiijo. Anglija je seveda najboljši primer, a imamo tudi Nizozemsko, Belgijo, Švedsko in druge dežele, vključno nedavni primer Španije s kraljem Ivanom Karlom, možem, katerega neizmerno občudujem in ki je odigral ključno ustavno vlogo ob prehodu Španije na demokratski sistem. Dejansko pa imajo mnoge dežele, ki niso monarhije, neke vrste ustavno telo, ki igra vlogo monarhije, kot na primer predsedništvo, recimo v Italiji in na Irskem.
SSJ: Vi torej mislite, da bi z ozirom na sedanje težave v Jugoslaviji monarhija lahko' odigrala važno vlogo pri izboljšanju tamkajšnjega stanja?
PA: Da, v smislu, da bi ravno aspekt združevanja bil najbolj koristen prispevek monarhije.
SSJ: Pred kratkim je bil prvič narejen poskus, celo uspešen poskus, zgraditi združeno fronto, ki bi zbrala vse narodnosti v Jugoslaviji...
PA: Da, to je lepo, ampak zakaj šele sedaj? To bi bilo treba narediti pred 36 ali 37 leti! Zakaj ni to bilo storjeno takrat?
SSJ: Mogoče imate prav, toda treba je razumeti, da so vojna in prva leta po vojni bila skrajno traumatična za vsakogar, in da doslej pravzaprav ni bilo primernih priložnosti oziroma primernih vežbališč, da se tako izrazimo, za novo generacijo politikov...
PA: Ne bi se strinjal s tem. Mislim, da je bil glavni vzrok popolno pomanjkanje prvorazrednih politikov. Ljudje tratijo svoj čas in čas drugih na ta način, da se spuščajo v brezpomembno vaško politiko in jalovo ob-dolževanje drug drugega, namesto da bi se osredotočili na glavni problem, ki je, da damo našim ljudem prednosti resničnega demokratskega sistema vladavine.
SSJ: Kaj bi naredili vi, da se to doseže?
PA: Najprej bi bilo dobro razviti nekaj resnično [poklicnih političnih strank. En način za dosego tega bi bil, da pridobimo strokovne in tehnične talente tistih ljudi, katere jaz imenujem »izgubljeni ljudje", to je doktorjev, inženirjev in gospodarskih izvedencev, ki so doslej posvečali svoj čas samo svojim strokovnim opravilom. Ker je cilj demokratski sistem, in ker je v resnični demokraciji prostor za vse odtenke mnenj, vključno celo za komunistično partijo, ni važno, kakšne politične poglede imajo. Najboljši primer tega je spet Španija, kjer je ravnokar prišla na oblast socialistična vlada.
SSJ: Rekli ste, da je vloga monarhije v tem, da je nad političnimi strankami, čeprav ste vi posebno povezani s Srbi in ne, na primer, s Hrvati ali Slovenci, oziroma Makedonci in Muslimani.
PA: S,tem se ne bi strinjal. Mislim,' da bi bilo [pravilnejše reči, da so se razne srbske skupine poizkusile povezati z mano. čeprav sem bil prisoten na srbskih proslavah, se v resnici ne povezujem z nobeno določeno skupino ali stranko. Moj namen je, da delujem kot neke vrste katalizator za različne narodnosti in stranke in da istočasno predstavljam stično točko in izhodišče na poti, ki vodi v demokratski proces.
SSJ: Kljub temu vsekakor vlada mnenje, da ste do gotove mere povezani s Srbi. Kako bi pomirili resne bojazni dragih narodnosti, na primer Hrvatov ?
PA: Na čisto osebni ravni ne vidim nobenega problema. Kot veste, sem imel zadoščenje, da sem se sestal s papežem, in moja žena je katoličanka. Resnično ne vidim nobenih težav v tein pogledu. Kot sem že rekel, je moja edina želja, da vidim naše narode živeti v svobodi in demokratski združbi narodov.
SSJ: Kakšno vrsto demokratskega sistema si zamišljate za Jugoslavijo? Nekateri hrvaški krogi so na [primer, nedavno sugerirali, naj bi se Jugoslavija razvila v nekakšno zrahljano obliko konfederacije, v kateri bi vsaka država imela lastna sodišča, lastno vojsko, lastni gospodarski sistem itd. Bi vi smatrali, da je to razumna smer razvoja v Jugoslaviji?
PA: Da, strinjal bi se z večino tega, Ikar ste rekli. Vsaka država bi morala imeti svoj lastni pravni sistem, svoj lastni gospodarski sistem, svoj lastni davčni sistem. Toda diskutiral bi glede vojske; prvič zaradi tega, ker na vojsko odpade mnogo državnega proračuna, in drugič, ker sem zelo oprezen, kar se tiče našega »vročega" balkanskega temperamenta. Toda, ko pravim to, ne vidim, zakaj ne bi imeli nekaj podobnega sistemu v Britaniji. Kot veste, imajo škotske polke, valizijske polke itd. Na podoben način bi mi lahko imeli hrvaške, makedonske in ostale
poKke. V vsakem slučaju bi o stvari bilo treba odločiti na demokratski način; in če so ljudje pripravljeni plačati vzdrževanje lastne vojske, je to njihova stvar, čeprav bi neke vrste koordinacija na vrhu bila potrebna, bi vsekakor vsaka država v vseh namenih in stremljenjih morala biti samostojna.
SSJ: Glede neodvisnega gospodarskega sistema obstaja mnenje, da razcepljeno tržno gospodarstvo ne deluje dobro, čeprav kaže, da je edini način, da se to dokaže, v tem, da se moramo učiti iz lastne bridke skušnje.
PA: Zakaj ne? Zakaj ne bi eksperimentirali z lastnim tržiščem? Seveda pod pogojem, da v toku procesa ne bankrotiramo.
SSJ: Točka, o kateri še nismo govorili v zvezi z neodvisnostjo posameznih držav, je zunanja politika...
PA: Da, trdno verujem, da je to tista zadeva, katero bi bilo treba voditi iz centralnega mesta, seveda na osnovi sporazuma. Rad bi tudj dodal, da verujem v neuvrščenost; in če je Tito v čemerkoli imel prav, je to njegova nepovezana zunanja politika.
SSJ: Toda povrnimo se na vprašanje monarhije in vašega naslova. Ne menite, da bi vaš naslov »jugoslovanski prestolonaslednik" na primer med Hrva' ti lahko bil sporen ter bi ko utegnilo škoditi demokratski, rešitvi ? Ne bi morda bil primernejši naslov: pretendent na, recimo, hrvaški, bosanski prestol itd.?
PA: To je prav gotovo nekaj, o čemer bi se izplačalo govoriti. Razumem vaše stališče. To je upravičen in logičen argument, ki zasluži, da o njem bolj temeliito govorimo. V demokratskem sistemu je mogoče govoriti o vsem; bodisi o osebni uniji ali katerikoli drugi obliki vladavine. Zato je važno, da dosežemo tisto podnebje politične svobode.
SSJ: Če hočemo svobodo v Jugoslaviji, je nedvomno, da bo država potrebovala vsakršno pomcč, Iki bi jo lahko dobila. Kako si zamišljate, da bo tak proces demokratizacije dosežen?
PA: To vprašanje ima dve plati. Prvo, kaj lahko naredimo mi, in to je najvažnejša plat; in drugo, kakor ste čisto pravilno rekli, kaj lahko naredijo drugi. Vendar, preden lahko prosimo eno od velikih sil za pomoč, je najvažnejše to, da obstaja nekaj solidnega, kar bi ona lahko podprla. Zato je naša naloga, da ustvarimo pogoje, v katerih bi taka pomoč lahko bila dana; in prvi korak bi po mojem mnenju morala biti konferenca vseh zairiteresiranih strani: nacionalističnih, republikanskih, ki zapo-padajo celoten politični spektrum — vključno komuniste. Kot kaže, v tej smeri je nekaj že bilo storjenega — bolje pozno kot nikoli — in s tem pametnim delom bi morali nadaljevati. Zahodu moramo dokazati, da obstaja alternativa, katera zasluži njihovo pomoč.
SSJ: Sodeč po članku, ki ga je pred kratkim objavila 'beograjska „Politika“ in kateri vas je povezal s porajajočim se demokratskim gibanjem med emigranti iz Jugoslavije, kaže, da je jugoslovanski tisk sličnega mnenja. Menite, da bi taka vrsta akcije utegnila biti uspešna?
PA: Da, vedno obstaja možnost, da bi lahko bila uspešna. V tem je jedro demokracije: porajati nove ideje za izboljšanje družbe in o njih javno razpravljati.
SSJ: Kakšni so po vašem mnenju sedanji izgledi za demokracijo v Jugoslaviji?
PA: Trenutno ne vidim nobene takojšnje perspektive za spremembo na bolje. Toda nikdar ne smemo izgubiti upanja. Mnogo je odvisno od tega, če so narodi v Jugoslaviji zmožni in pripravljeni delovati skupaj, da si zagotovijo boljšo bodočnost. Kar se mene tiče, bom pomagal, kolikor bom mogel; in čeprav verjamem, da je monarhija pod sedanjimi pogoji najboljša razrešitev problemov pred katerimi stoji dežela, me resnično zanima samo to, da vidim Jugoslavijo postati svobodna in demokratska zvezna država narodov.
Prosimo za trezna, resna in podpisana mnenja in stališča, ki jih bomo radevolje objavljali. Kdor pa more, naj piše naravnost na naslov: The South Slav Journal, 7 Chesterford Garden s, London NW3 7DD. — Bo še več zaleglo. — Op. ured.
Dimitrij O. Jeruc
Monolog
Postal sem tujec sredi lastnih bratov!
Oči dobivajo predsmrtni sij in strah me je teh žalostnih korakov, življenja bede, samih podrtij.
Ta večni, blazni smeh in monolog, sprehajanje v nočeh po prazni sobi, v možganih se poraja nekrolog kot lačna zver, ki sreba kri v grenkobi.
Zavrgel sem vzneseno ničejanstvo, ta strup, ki pil sem žejen ga v mladosti, steze iskal bom, ki se pno v prostranstvo, prepoln iskrene vere in prostosti.
Dr. Stanko Kociper
i
Ob stoletnici rojstva škofa tir. Gregorija Rožmana
(Govor na proslavi v Zavetišču škofa dr. Gregorija Rožmana v Argentini,
dne 27. marca 1983)
Vsa doslejšnja zgodovina slovenskega naroda je trpeči del rožnega venca. Ne veselega, ne častitljivega dela slovenski narod na dolgem mollku stoletij še ni mogel zmoliti. In kljub temu smo srečen narod! Zakaj v časih trpečih skrivnosti našega življa smo vselej imeli pastirje, ki so v neurju svetovnih' presnavljanj znali čuvati našo čredo tako, da se je do danes ohranila kot narod v rajskem prostora, kakršnega mu je božja Usodnost namenila za domovino.
Tudi v doslej najbolj črnih letih našega obstanka, na prelomnici zgodovine, kalkršno je pomenila minula svetovna vojna za vse človeštvo, smo jih imeli. — Ko je pošastna morana mednarodne materialistične zarote v nasilju, ognju in smrti stegnila svojo goljufivo šapo nad ljudstvo, ki je — ne po svoji krivdi — nemočno že itak ječalo pod težkim vojaškim škornjem tujcev, so ti vodniki uspeli v naši narodni čredi zbuditi duha, ki je iz pohlevnega rodu pastirjev in poljedelcev naredil junake na predstraži človeškega dostojanstva in s tem slovenski marod postavil na svetilnik sveta / — za zgled vsemu svobodoljubnemu človeštvu.
To pa se v tako polni meri ne bi zgodilo brez moža, čigar stoletnice rojstva se spominjamo. Zakaj takratni ljubljanski vladika dr. Gregorij Rožman je v največji temi zmede pojmov visoko držal žarko svetilnico idejne jasnosti; — ne zato, ker naj bi izpolnjeval nauke Petrovih naslednikov, k čemur je bil zavezan, ampak predvsem zato, ker je bil po svojem prepričanju resnični kristjan in po svoji krvi resnični Slovenec.
Prav v tem je njegova veličina, da se je na razkrižju idej, ko se je bilo treba odločiti, jasno dn odločno opredelil. Iz izoliranega dostojanstva cerkvenega kneza se je spustil v sredo trpeče problematike svojih ovac in z zavihanimi rolkami iz umazanega valovja tuje okupacije in istočasne krvave boljševiške revolucije reševal svoje slovensko božje ljudstvo — za Boga,—Narod—Domovino. Vladika Gregorij se ni ustrašil umazanije, ker je za tiste čase in za vselej pribil: „Do zadnjega bom učil, da je brezbožni ■komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.“
Zato so slovenski domobranci bili zanj „slovenska narodna vojska .in nič drugo" in jih je imel resnično rad, ker je v njih gledal to, kar so dejansko bili: Na žrtvenik poslana predstraža v obrambi osnovnih, pa zato vrhunskih vrednot slovenskega naroda in s tem že takrat prvoborci na danes že svetovnih frontah svobodnega človeštva.
Zato je bil poleg slovenskega kmeta, ki je največ trpel, in poleg idealne mladine, ki jo je po večini on vzgojil in je v domobranskih postojankah
in udarnih bataljonih izpostavljala in tudi dajala še ne prav začeto življenje, škof dr. Gregorij Rožman do konca edina moralna podpora generalu Leonu Rupniku, da je kot zadnji vitez moderne slovenske zgodovine stoično „kola-bc.riral“ in zato tudi lahko umrl za svoj in Rožmanov narod.
Zato lik dr. Gregorija Rožmana ne dopušča nikakršnega opravičevanja pred zgodovino. Nasprotno! Njegova podoba v slovenski zgodovini je danes in bo v bodeče svareč prst, ki opozarja danes in bo klical v bodoče predvsem slovensko miadino tu in tam, da se nikdar ne oddalji od poti, ki nam jo je v najv< čji zmedi naše zgodovine tako jasno pokazal on s svojim naukom in s svojim zgledom. Zakaj samo iako bomo ohranili čast prvoborcev na okopih svobodnega človeštva, s tem pa priborili in tudi ohranili resnično svobodo slovenskega naroda.
Kar nas je bilo in kar nas je še ostalo domobrancev izza tistih let usodnega slovenskega razpotja, našim sinovom in našim vnukom za dediščino zapuščamo našo dejavno hvaležnost škofu Gregoriju, ki ni od danes in za stoletnico njegovega rojstva. Kakor smo v varstvu njegove molitve nekoč drveli v napad za Roga—Narod—Domovino, tafko je na domobransko pobudo i. nič zrastlo njemu posvečeno zavetišče za onemogle Slovence v dalj" nji tujini, kjer smo za njegovo stoletnico samo še vzidali skromno spominsko ploščo naše hvaležnosti in zvestobe, da bo tu dočakala dne, ko bo svoboden slovenski nared na mestu sramotnega prangerja pred škofijo slovenske prestolnice postavil mogočen spomenik Gregoriju — škofu, vodniku, vidcu.
Ko so bo to zgodilo — in to v premnogih ozirih zavisi tudi od nas tu in danes, predvsem pa od slovensko mladine v tujini in doma —, bo zaradi njegove molitve pred Vsemogočnim in zaradi njegovega svarečega prsta iz zgodovini slovenski narod končno lahko začel moliti tudi veseli in častitljivi del našega rožnega venca na nedoglednem molku bodočih stoletij. —
Vinko Beličič
Slovo o«l puste dežele
Povratnik
„Jaz bom gori samo molčal. Kdor nič ne govori, ne mere nikomur škoditi. Sklenil sem, da bom tiho. Jaz ne vem nič. Kar pa nosim v srcu, je samo moje.“
In utrne cigareto v pepelnik.
Jork se vljudno smehlja in prikimava.
„Torej tak program si si postavil: kratek in jedrnat. In krotek." Kljub temu ga ne zapusti pomislek. „Samo ne delaj si iluzij! Obletavali te bodo ko komarji, da sam ne boš vedel," reče. ,,Nikogar ne boš prepričal, da si teh trideset in več let na Južni poluti preživel kot puščavnik. Da si samo vegetiral. Po pravici povedano; Zoran: to tudi častno ne bi bilo."
»Zgradil sem si tam doli hišo taikorekoč s temile rokami, a ženska se ni nobema ogrela zame... ali pa jaz ne za nobeno."
»Čudno. In tak mrk!“ se mu polaska Jork.
»Minila so leta-------in tako sem se znašel za delo prestar, a za pokoj
premlad. Kaj mi je, samcu, drugega preostalo ko vse prodati in se vrniti?"
Odšel je v nekem čudovitem in hkrati tragičnem maju skupaj s tisoči poražencev: svetlook, svetlolas, zagorel, pokončen, z nabitimi pleči, z nogami ena sama Ikita in mišica — v čast bi bil vsaki kraljevi gardi. Tudi on je bil prepričan, da bo samo neurje preživel na varnih tleh, potem pa se vrnil pod umito domače nebo in v čisti zrak. Zdaj sedi pred Jorkom, ko da je pravkar prišel s težkega dela v gozdu in da se je komaj utegnil umitik a obriti in ostriči že ne več. Le zobje so mu spričo kalnih oči nesorazmerno svetli — očitno nadomestek nekdanjih.
„Pred tednom so v Ljubljani proslavljali štirideseto obletnico ustanovitve VOS. In heroj Edi Brajnik, sloveči likvidator Štefan, je dobil novo odlikovanje, bogve katero že.“ Jorkove besede so ko zabijanje žeblja. In zadnja dva udarca: „Kdor je na oblasti in ga je strah, je zelo nevaren. Vosovcu se desnica tudi na stara leta ne sme tresti."
„Mene se ni treba nikomur bati. In tudi jaz v predmestju ne bom tako na očeh. K sestri vdovi grem. Sama je ostala in hiško ima. Prideloval bom solato, gojil zajce in kokoši, pokojnine sem si za silo prislužil — in pri kaki cerkvi bom kaj pomagal."
„V majhen svet se vračaš, v hladne vetrove in dolge zime —- po Argentini, Boliviji, Čilu, po velikem Buenos Airesu," pomišlja Jork, nedoločno zagledan skozi okno preko streh v oblačno nebo. „A v domače ozračje greš, v bele božične dneve mladosti, to je veliko," hoče ublažiti svoje besede. Vendar takoj dostavi: »Pravijo sicer, da je zrak v Ljubljani zadnja leta pozimi kdaj tako zastrupljen, da odsvetujejo celo okna odpirati in otroke pa stare ljudi na sprehod peljati."
Zoran pa je s svojo mislijo čisto drugje.
»Knjige sem pustil vse doli, cel kup, saj tisti Slovenci Ikar naprej pišejo, še tako se je nabralo osem kovčkov prtljage. Preveč!" Uduši ostanek cigarete in seže po kozarcu.
»Knjige so pri selitvi najtežje breme, vem," reče Jork. »A kakšno slovnico in slovar si le vzel za spomin?"
»Sem: tudi da ne pozabim vsega. Pri drugih knjigah bi mi gotovo delali težave. Pa saj me gori čaka dovolj beriva, čeprav drugačnega."
»O, zelo drugačnega! — Se ne bojiš, da bi se ti tožilo po južnem soncu?"
»Jaz sem do te ure videl sveta več ko za eno življenje. V skrajnem primeru — če bi bilo le prehudo — lahko še tretjič prevozim ekvator," potolaži sebe in Jorka.
»Jaz bi hodil v gozdove, kadar bi mi bilo hudo, pa v hribe, v vinograde, k potokom, če je še kje kakšen čist," mu svetuje Jork. »Sicer pa te bo kar gnalo proč od ljudi, (ki jih ne boš poznal in jim boš tudi ti tujec. Poleg
tega boš našel domovino precej bolj srbsko, nego pričakuješ. In prostranejšo nego jo kako srce prenese. Najini angažirani rojaki so jo čustveno razpotegnili daleč na vzhod — vse do tistih šestero Palank: Bačke, Banatske, Smederevske, Brze, Bele in Krive. Najbrž ne veš, da je Slovencev v Velenju že manj ko polovica. Zaliva nas vzhodno morje, Azija. Ena ljubljanskih ulic se imenuje Tbilisijska."
Zoran nekaj premišlja, nakar vpraša ko v samotolažbi:
„Saj ne boš hud, Rude, če te kdaj obiščem?"
Jork mu ponudi roko in vzklikne: „Pri meni te bodo čakale novice z Južne polute, ki do tebe v domovini ne bodo mogle. In tudi nabiralik boš našel za pismo komu tam doli, ki se ti bo posebno pogosto vračal v misli."
Kljub svojim spodbudnim besedam pa Jork ve: ta, ki' se vrača domov in bo „samo molčal", si ne bo upal tvegati ta/kega obiska. Živel bo pod kazalci ostro navite ure. Zadnja leta bo želel preživeti v miru in bo svojo srčno brazgotino varoval pred premočnim soncem. Zanj bo samo še molitev, misel na večnost.
Zoran pogleda na zapestje in vstane.
„čas je, vrniti se moram na ladjo. Kavo so iztovorili. Zadnja kava je šla s Kraljeviče. Lahko vzamem te vžigalice za spomin?"
»Pospremim te, Zoran. Zdaj se najbrž dolgo ne bova videla."
V tramvaju je njun pogovor manj tekoč, ker so besede resnejše, bolj premišljene.
»Pravzaprav ne vem, Zoran, kdo naj koga zavida ob tem razhodu: ti mene ali jaz tebe. Lahko bi tudi rekel: kdo naj koga pomiljuje."
Povratnik nič ne odgovori. Gleda iz tramvaja, ki je obstal ob praznem vzporednem tiru in čaka na srečanje z nasproti prihajajočim izza poraslih ovinkov. Med mokrimi akacijevimi debli vidi na nizkem obzorju kos Istre, za katero se bliska. Jutri bo obplul iše njo. .. jutri ob tej uri bo sam s svojo prtljago naposled na dokončnem kopnem. Ga pride kdo čakat v tisti novi zrak? Mu pride kdo naproti v tisti novi tujini?
Jork mora še kaj reči.
„Mi, 1945. leta drugič rojeni, bomo do zadnjega diha prenašali v sebi dve poldomovini, nezdružljivi in obenem neločljivi. Tudi ti ne boš več nikdar cel. še več: nosil boš v sebi kar tri domovine. Zmeraj boš mislil na nekaj drugega — na tisto lepše, boljše, dragocenejše, kar je odšlo za zmeraj. Na tisto, kar ti bo manjkalo."
»Povej kaj veselejšega!"
Jork pa kot da ga ni slišal nadaljuje: ,,Mi smo obsojeni na večno domotožje. Prenašati nam je večni nemir, o katerem se bere, da je samo hrepenenje po zgubljenem raju."
Njun tramvaj je pričakal onega iz mesta, tla so se rahlo stresla — in zdaj nadaljujeta vsak svojo ovinkasto pot v vedno večjo višinsko razliko.
»Ne boš pozabil iti vsako leto 26. maja v Streliško ulico, pred nekdanji Cirilov dom? Prihodnjo pomlad bo že štirideset let, pomisli."
V Zoranu se sproži plaz besed.
„Kam pa maj v maši mali domovini sploh grem, da ne bi našel kak tragičen spomin? Sklenil sem gori živeti skrito. Ne mislim se izpostavljati. Lambert Ehrlich živi in bo živel v meni. Že zdavnaj sem se odvadil ospredja. Vse moje iluzije so ostale tam doli. Jaz nimam več moči, da bi skušal kaj spremeniti. Oni so dobili, mi zgubili. Kaj morem zoper božjo voljo? Ti si drugačen... ti si zmeraj nabrušen... “
„Mar naj izdajam najlepši, najčistejši del svojega, življenja?" ga pogleda Jork z razširjenimi očmi. „čemu na ljubo? te vprašam. Temu, kar so ustvarili?"
„Oprosti, Rude, ampak velika večina mi rojena za heroje. Nas ne bi končno pustili mirno živeti... sebe in nas... še teh nekaj let?" Gleda Jorka in se smehlja, da bi omilil svoje besede.
Jork se umika tistim očem, in kot bi odgovarjal nekomu nevidnemu, ki hiti zunaj vštric z okni, pribija:
„Jaz še zmeraj nekaj čakam. To čakanje daje vsebino mojemu delu in življenju. Ne morem stopiti iz vrste, nekaj mi prepoveduje odložiti prapor. Tudi oni kar naprej sučejo kopja. Čas teče dalje, a usmerjamo ga ljudje, vse dokler ne prekrižamo rok."
Zadnji del vožnje premolčita vsak v svojih mislih, še malo — in se bosta ločila. Spomin se jima ponuja pri nepozabnih trenutkih in vtisih iz minulih desetletij, ki sta jih preživela tako daleč narazen, v tako različnih okoliščinah, in sta zdaj sama z njim, tiha, rahlo trpeča in vdana.
Tramvaj obstane na robu osrednje ulice mesta, ki ga je zgodovina Evrope porodila na zalivskem bregu, v zavetnem podnožju severovzhodnih vzpetin. Do nabrežja na desni je kratka pot — nekaj pravokotnih uličnih zasukov.
Povratnika moči droben dež, ko stopa sam proti morju. Tam je zasidrana Kraljeviča, njegova ladja, ki se bo jutri z vso posadko in s peščico potnikov po šestih tednih končno oddahnila v domačem pristanišču. Z Jorkom sta si stisnila rolko v tramvaju, ki se zdaj že spet vrača na planoto.
(Ponatis iz MEDDOBJA — XVIII — 1983 — 4.)
SREČANJE ČETNIKOV
3.—5. septembra 1983
v Phoenix-u, Arizona, Zdr. Države
Prijave: Dr. Milorad G. Markovič, 3522 West Beryl Ave., Phoenbc, Az. 85021, U.S.A.
Grčija in Slovenija
(Katoliški g-las, št. 11, Gorica, 17. 3. 1983.)
Leta 1944, še pod nemško zasedbo, so grški komunisti poskušali izvesti svojo revolucijo. Trenutek je bil ugoden, narod je imel zaradi okupatorjeve prisotnosti vezane roke, za poskus vsiliti levičarsko diktaturo so obstajali ugodni pogoji. Ko so se Nemci umalknili iz Grčije in iz dela Jugoslavije, so komunistični partizani udarili. Udar pa so demokratski Grki ob pomoči Angležev zavrnili. Osrednja Grčija se je tako rešila rdeče diktature.
Nadaljevala pa se je revolucija v severni Grčiji vse do leta 1948. Ko pa je bila Jugoslavija izgnana iz Kottiinforma, so grški partizani izgubili najvažnejšo povezavo z vzhodnim blokom. Stalin je zaukazal umik in prek sto lisoč grških partizanov z družinami vred se je zateklo v različne države vzhodnega bloka.
Revolucija in borba proti njej je bila v Grčiji krvava in neusmiljena; v politiki so Grki silno radikalni. Sami pravijo, da volk ne žre volka, dočim v politiki Grk žre Grka. Po neuspeli revoluciji v Grčiji ni prišlo do novih pokolov nasprotnikov, obsojeni pa so bili pobegli partizani od rednih sodišč. Partizanom je bil povratek zaprt, doma so jih čakale ječa in zaplenjena imovina.
Leta 1974 pa je grška vlada razglasila narodno spravo, vsi postopki zoper partizane so bili ustavljeni, sodbe pa razveljavljene, tako da so se vsi iz tujine lahko vrnili domov. Sedanji predsednik Papandreu (socialist) je to vabilo ponovil in povabil vse partizane in njih družine na stalni povratek ali vsaj na obisk domovino, kar naj bi enkrat za vselej napravilo konec težki dobi iz let 1944-1948.
Do 1981 se je vrnilo že 22.000 partizanov in njihovih otrok, nekateri danes celo sedijo v grškem parlamentu. Bivši vodja grških partizanov znani general Marcos, sedaj urar v SZ je obljubil, da bo prišel na obisk v kratkem. Da se ne vrnejo vsi ti begunci, je razlog v asimilicaji in težavah, ki jih delajo države vzhodnega bloka. Vsem povratnikom se zaplenijo hiše in stanovanja ter ukinejo pokojnine. Romunija poleg tega zahteva še visoko plačilo v konvertibilni valuti za, šolanje. Nova grška vlada pa s svoje strani priznava borbo v revoluciji kot vojaško službo in bodo bivši partizani dobivali pokojnino.
Iste karte pa so v slovenskem primeru čisto obrnjene. Ako bi slovenske oblasti hotele posnemati Grčijo, bi morale povabiti domov za stalno ali vsaj na obisk vse bivše nasprotnike revolucije. Vsi procesi bi morali biti razglašeni za neveljavne in krivične. Med povratniki bi morali biti dobrodošli tudi vojaški in politični voditelji slovenske proti-revolucije. Vsem pobitim nasprotnikom bi se moral dovoliti pokop med drugimi grobovi. Vsi, ki so bili v borbi na eni ali na drugi strani revolucije, bi morali biti izenačeni v pokojninah. Toda kako daleč smo v Sloveniji še od te edino možne rešitve!
Vendar še vedno upamo, da bo tudi naš narod v se Ur našel ob ugodni priložnosti to moč in uveljavil spravo med brati in sestrami.
Dr. Peter Urbanc
MAŠI MOŽJE
Petru Čarmanu ob 60-Ietnici
Peter se je rodil 29. julija 1923 v Zgornji Hrušici pri Ljubljani. Bil je četrti, najmlajši sin Čarmanove družine. V Ljubljani se je izučil kleparstva in postal, kleparski mojster. Že meseca septembra 1942. leta je stopil k vaškim stražarjem na postojanki v Bizoviku. Ko je bil tu je videl v razdalji nekaj metrov, kako je bil zahrbtno umorjen kapetan jug. vojske Josip Lesjak, nerazumljivo ga je zelo potrlo. Kmalu je odšel na postojanko k sv. Urhu in Dev. Mar. v Polju, kjer je ostal vse do italijanskega razpada. Takoj ob ustanovitvi domobrancev, se je priključil v njihove vrste, kjer je ostal do konca vojne. Tik pred koncem vojne, se je po naključju znašel v Italiji in se s tem rešil povratka iz Vetri-nja.
V Italiji je bil po raznih taboriščih, med drugimi v Palmanovi, v Bariu, Jesi, Senigaliji in kon,čno v Bagnoliju, kjer se je ukrcal na ladjo za Argentino. Sem je prišel aprila 1948. Tu je takoj začel delati v svojem poklicu samostojno. Ko je v delu že dobro napredoval si je zgradil lastno tovarno v I. Casanovi. Poleg tovarne ima še skrbno urejeno kmetijo. Tja redno zahaja koncem tedna, da tako svoj prosti čas preživi v naravi.
Poročil se je leta 1962. z gdč. Drago Botul, ki mu je zvesta družica v življenju. Za poletne mesece si je zgradil še dom ob morju v Miramaru. Ob zadnjem obisku naših dveh prijateljev — soborcev Ivana Jakoša in Milana Zajca iz USA je oba povabil Peter in njegova gospa Draga, na oddih v Miramar.
Peter rad zahaja med Slovence in izkoristi vsak prosti čas, da pride do njih. Rad posega v probleme naše emigrantske skupine, rad podpre
dobrodelne ustanove in mu je lahko hvaležno Rozmanovo zavetišče za dosedanjo pomoč.
Peter je viden aktiven član slovenske skupnosti. Bil je šest let predsednik „Našega doma“ v San Justu, a letos je prevzel predsedstvo zavetišča Škota Rožmana, na tem mestu mu želimo obilno uspeha.
Pri vsem svojem napredku v življenju, je ostal Peter ljubezniv dn preprost, kar je njegova največja odlika, za kar mu tudi čestitamo.
Peter, tvoji prijatelji Ti kličemo še na mnoga, mnoga leta, tem željam se pridruži tudi TABOR, katerega član in podpornik si.
Vencelj D.
Jože Kržišnik — šestclesetletnik

Rodil se je 14. avgusta 1923. v Vasi Viharče pri Rovtah (vas Viharče je bila pod Italijo) v premožni kmetiji, kot sedmi in
p..	. _	.	najmlajši otrok.
1	Ker ni bilo dola in kruha
I ^	X	za vse na kmetiji, se je Jože izučil
za kovača. Z 19. letom je bil poklican v italijansko vojsko. Po par mesecih je bil kot nezaupljiv, kakor tudi večina drugih primorskih fantov, poslan v delavski bataljon v Toscano. Ob italijanskem razpadu se je od tu, vrnil domov ter se priključil partizanom. Jože rad pove, da je hribovc, pa je naravno zelo nadarjen ne samo v gospodarstvu, temveč tudi v politiki in se prav redko zmoti. V treh urah je spoznal, da so mu partizani tuji v mišljenju in je radi tega od njih pobegnil. Nekaj časa se je skrival, nakar je odšel lk domobrancem v Rovte. V Rovtah so prav v tem času organizirali novo domobransko postojanko v Viharčah, v katero je bil vključen tudi Jože, kjer je ostal do konca vojne in bil večkrat v borbi z partizani.
Moštvo postojanke Viharče se je ob koncu pod poveljstvom Naceta Hladnika umaknilo na Koroško in so bili vsi vrnjeni iz Vetrinja ter pobiti. Tudi tokrat je imel Jože srečo, ostal je doma z dvajsetimi fanti in se skrivalv ter končno pobegnil v Italijo. Bil je nekaj časa v taborišču v Senegaliji, nato v Banjoli kjer se je vkrcal na ladjo za Argentino, kamor je prišel marca 1948. Prvih šest let je delal v tovarni in si zgradil lastni dom. Leta 1952. je vzel za ženo gdč. Minko Lavrič, hčerko predvojnega moravškega župana.
Začel je delati na svoje in ima sedaj podjetje za krivljenje pločevine. Poleg tega ima še zemljo kjer ima mlečne Sivino (tambo), v katerem namolze nad 500 litrov mleka dnevno, ter dosti ovc in prašičev.
V srečnem zakonu se je rodilo sedem otrok in to, štirje fantje od katerih najstarejši Janez je poročen, dočim najmlajši Marko služi vojake in tri hčerke: Jožica, Marija in Anica, ki so kakor pravi pregovor: „Vse tri so, zavb’rne“ in pridne. Naš slavljenec je ponosen, da je vsa njegova številna družina zaposlena v njegovem podjetju.
Kržišnikova družina je močan steber „Našega doma“ v San Justo, posebno ta mladi, ki so tudi v glavnem odboru doma. Tudi v zavetišče škofa Rožmana radi pridejo in Jože rad pomaga, reči mu je treba, da, da pomoč iz kmetije ali delavnice. Je naročnik Tat>ora od vsega začetka.
Dragi Jože, ponosni smo na Tebe in Tvojo družino in se s Teboj veselimo tvojih uspehov v življenju, ob tvoji šesdeseteltnici, Ti iz srca kličemo: še na mnoga leta — Bog te živi!
Vencelj D.
Alojzij Opeka —, sefleimlesetlelnik
Bivši vaški stražar in domobranec Lojze Opeka se je rodil 17. junija 1913. leta na Notranjskem.
Po naključju se mu je posrečilo rešiti iz morišča, ter se je po par mesecih skrivanja, prebil v Italijo. Tu je bil po raznih taboriščih, se tudi poročil z gdč. Marijo Marolt ter končno emigriral v Argentino. Tu ima lastno zidarsko podjetje in lep dom. V srečnem zakonu se je rodilo osem otrok — šest hčera in dva sina, od katerih so štiri hčerke že poročene, en sin je duhovnik.
Opekova družina živi v Ramos Mejia, — vel. Buenos Aires, kjer so se vsi domači z že številnimi vnuki zbrali 19. junija 1983. na Lojzetovem domu, da so ob tej priliki v družinskem krogu, proslavili njegovo sedemdesetletnico in god.
Tudi mi, bivši soborci mu čestitamo k njegovi 70-letnici in mu prav iz srca želimo, da bi mu Bog podelil še dosti srečnih in zadovoljnih let v veselje družini in nam.
Soborci
T. Brulc
Še en prispevek k pokolu domobraneev
Ilustrirani beograjski list “Duga” (štev. 229, december 1982) objavlja razgovor z medvojnim poveljnikom OZNE za Slovenijo, Ivanom Mačkom „Matijem“ in dopisnikom lista, Miloradom Maričem:
Marič:	„Zadnje leto ste bili šef OZNE za Slovenijo. Tukaj so se dokončale
operacije in tu so se zbirali vsemogoči sovražniki, ki so na vrat na nos bežali proti Zahodu. Pravijo, da so bile cele ustaške divizije postreljene v Sloveniji na koncu vojne."
Maček:	„Vem, da so bili postreljeni ustaši, nekaj četnikov in Nedičevcev,
toda da so bile postreljene cele divizije, tega, ne vem. Ne morem reči, da se je streljalo masovno. Vem samo, da ni bil ustreljen nihče izpod 17 let, tudi če je bil kriv. To je bilo povelje Tita in se dobro spominjam, da mi je on sam to ukazal."
Marič:	„Kot šef OZNE ste imeli veliko dela tedaj. Se spomnite kakšnega
posebnega, dogodka?"
Maček:	„Največja akcija je bila na Koroškem, tam je bila še vojna. Tam
so se zbrali ustaši in Nemci, bilo jih je par tisoč. Takrat je naših tudi mnogo padlo, mnogo, preveč. Malo so to bili krivi Angleži in Ameri-kanci, ki nam niso marali dati tankov."
Za Djilasom torej drugi, ki poudarja, da je samo Tito bil kriv, potem pa v istem slogu dobimo tudi na niirenberškem procesu iste trditve in opravičevanja nacistov za povelje od zgoraj.
Kolikor nas je do sedaj še ostalo živih, smo povabljeni, da analiziramo koliko laži, neresnice, zamolčevanja se skriva v teh par stavkih in povemo svetu kakšna, je resnica, če Maček spregleda, zamolči pokol 12.000 domobrancev, hrvaških domobrancev, črnogorskih četnikov, civilov, žena, otrok in dojenčkov, potem vsak lahko vidi koliko veljajo komunistične obljube, kakšen dialog lahko imamo s komunisti in na kakšnih temeljih naj bi bila zgrajena narodna sprava.
IZ DOMOVINSKEGA TISKA
Delo, 18., 23., 30. oktobra in 6. novembra (sobotna priloga, stran 14): POLOG PRI PREHODU MEJE
V Delu je bilo objavljenih že več pisem občanov, ki so uitemeljeno zaskrbljeni in prizadeti ob ukrepu ZIS, ki uvaja obvezno plačilo pologa ob vsakem prehodu meje. Nihče ne dvomi, da je bilo potrebno odliv denarja
iz države omejiti, zato je vsaikdo, ki želi napredek, pozdravil utemeljene spremembe za stabilizacijo gospodarskega položaja. Marsikdo se je pripravljen še- marsičemu odreči, čeprav se je že do sedaj, da bomo uravnovesili naše gospodarstvo.
Vendar pa je med ukrepi tudi ta, ki je čez noč zaprl naše vedno deklarirane odprte meje. Globoko je zarezal v enovitost slovenskega etničnega ozemlja in možnosti kulturnega in znanstvenega razvoja, ki so bili tako težko pridobljeni. Zato se z njim ne moremo strinjati. Sredstva javnega obveščanja v teh dneh izčrpno poročajo o ukrepih ZIS in o njihovem izvajanju, nikjer pa še ni bil naveden kakršenkoli prepričljiv argument za ta, za naš način življenja tako usoden korak. Da je bilo treba žrtvovati tako težko pridobljeno spontanost odnosov ob odprti meji samo zato, ker se ni dalo (?) najti drugega načina za ukinitev „jugošverca“, tega ne verjame nihče. Kako naj razumemo našo nesposobnost, da čez noč uničimo pridobitve naporov na političnem, gospodarskem in kulturnem področju, kaiko naj se sprijaznimo z dejstvom, da smo ponovno postavili zid med Slovenci v matični republiki in zunaj nje in to samo zato, da bi odpravili nezakonitosti na meji?
V preteklosti so tuji politični interesi začrtali meje čez slovensko etnično ozemlje, ne da bi vedeli, kdo tam živi in ne da bi poznali življenje ljudi v pokrajinah, ki so jih nasilno razkosavali. Šele v zadnjem času so dolgotrajni napori Jugoslavije pa naših ljudi onstran meje in naprednih sil v sosednjih državah obrodili sadove in ikončno se je začela vzpostavljati spontanost v načinu življenja pokrajin slovenskega etničnega ozemlja s posebnimi kvalitetami ob odprti meji. Ukrepi ZIS so ta razvoj preprečili. Izjeme, ki jih dopuščajo, samo nepomembno omiljujejo dejstvo, da se vračamo daleč nazaj.
Kako bodo ukrep ZIS občutili onstran meje, je povedal komentar pod naslovom „Prehude omejitve" v Primorskem dnevniku, dne 19. oktobra, ki pravi, da se z ukrepom pretrga ves proces integracije in nadaljuje: „Posle-dice pri nas, posebno v Trstu, Gorici, Čedadu, Trbižu in drugih večjih središčih bodo hude.“ Hude pa bodo posledice tudi pri nas, saj se bo naše vedenje o Slovencih za mejo krčilo, apatija do njihovih problemov bo vsak dan večja. Govorili smo o povezovalni vlogi manjšin, ki da so most med narodi, govorili smo o enotnem slovenskem kulturnem prostoru, zdaj pa smo se pred njimi zaprli in jim zadali moralni fiiasko. Naravno pa bi bilo, da bi jih obiskovali še pogosteje ikot do sedaj in jih tako vse bolje spoznavali.
Trditve in ,,zagovori", češ da za kulturne izmenjave, službene poti, terensko delo itd. ni ovir, treba je imeti samo soglasje delovne organizacije, društva ipd., ne držijo. Že sama birokratska procedura uničuje življenjsko in delovno spontanost.
Večkrat smo tudi organizirali ekskurzije za tiste, ki želijo pobliže spoznati življenje Slovencev onstran meje. Organizirali smo ogled ziljskega
štehvanja, izlet k Slovencem v Porabje, v Rezijo, v Beneško Slovenijo itd. Ti izleti so bili ponavadi ob nedeljah, torej nakupovati sploh ni bilo možno. Tudi študentje slavistike, etnologije in drugih zgodovinskih ved so bili stalni obiskovalci zamejstva. To je bilo njihovo terensko delo. Ti izleti so imeli poleg poučnega tudi vzgojni pomen, saj so bili izrazito protipotrošniški; spoznavali so škodo, ki jo povzročajo „švercarji“. Udeleženci takih izletov in študentje so tako dobivali drugačen odnos do problematike, iz njih so se razvili zavedni strokovni delavci. Večkrat so sami plačali vse stroške, da so lahko odšli na tako pot. In koliko je bilo takih, ki so si šli ogledat predstavo v gledališču v Trstu ali na razstave ali opremljeni s fotoaparatom na potovanje po Reziji itd.
Kot predstavniki stroke, ki se ukvarja z narodom, z njegovim načinom življenja in kulturo, ne moremo ostati samo pri takšnem ..prepričevanju" c nesprejemljivosti tega ukrepa ZIS, ampak moramo proti njemu odločno protestirati, prav tako pa tudi proti vsakršnim dokazovanjem, da uvedba pologa ne pomeni zapiranja meje. Polog pomeni celo dodatno pregrado, mejo med bogatimi in revnimi. Pričakujemo, da bo ZIS ta ukrep čimprej razveljavil in poiskal sistemsko rešitev za ukinitev kontrabanta namesto določila, ki škoduje predvsem dobromislečim ljudem.
Marko Terseglav, predsednik Slovenskega etnološkega društva.
PO POTI SOCIALNIH RAZLIK
(Kmečki glas, 8. decembra 1982.)
Povsod sestanki, seje. Primanjkuje, varčevati, ni uvoza, ni deviz, stabilizacija, Ko odpreš radio — novi ukrepi. Komu je vse ito namenjeno? Tistim, ki že varčujejo, tistim, ki že dovolj delajo?
Tisti, ki gre v tujino na izlet, ali na dopust ima dovolj denarja. Tak bo imel tudi za polog, tki ga mora plačati. Kmetu pa odpove traktor sredi njive. Treba je sejati. Povsod se govori in piše, da so rezervni deli preskrbljeni. Ko pa zanje povprašaš v trgovini ali servisu, dobiš odgovor — nimamo. Zato moraš potovati prek meje, pa ne za zabavo, zaradi kave, ampak zaradi njive. Ob tem pa moraš ravno tako položiti polog.
Kako je z uvozom traktorjev? Prek konsignacije lahko uvoziš traktor v vrednosti do 40 starih milijonov dinarjev. Imeti moraš potrdilo, da si čist 'kmet in da traktor rabiš ras za kmetijsko dejavnost (ne za potovanje na morje). Vprašujem: Kakšno potrdilo mora imeti nekdo, ki brez težav kupi uvožen avto Alfa romeo, ki je vreden več koit sto starih milijonov. Ali mu občina izda potrdilo, da bo z njim prideloval hrano?
Povsod ponujajo traktorje domače izdelave. Tudi osebne avtomobile
delamo doma in še dovolj jih je. Vsak kmet, ki ima uvožen traktor, ve, koliko je vreden. Pri domačem traktorju pa že po 1000 urah iščelš servis, rezervne dele, pri 2000 urah terja olje, da mu ga dolivaš kar med delom. Večina uvoženih traktorjev pa po 5.000 urah še ni potrebovala servisa. To vem iz lastnih izkušenj.
Kam pelje ta pot, ki dela vedno večje socialne razlike med nami?
še nekaj misli o nafti in kmetijstvu. Na televiziji govorijo, da je vse, kar smo načrtovali, tudi posejano. Vendar to še zdaleč ni res. Mnogo je takih, ki nimajo svojih traktorjev. Ti niso dobili bonov za nafto. Zato jim nihče ni zoral in niso posejali. Marsikatera družina bi imela moko doma za vse leto, tako pa jo bo kupovala v trgovini.
Poglejmo, koliko stanovanjskih hiš se ogreva z nafto. Ali ne bi mogli kuriti na trda goriva. Menda mestni ljudje nimajo časa. Pravijo, da jih po osmih urah službe čaka še delo doma. Naj le pridejo na kmete pa bodo videli, kdo tu vodi gospodinjstvo, pa ne poleg osemurnega dela. Posestvo in živina vzame 12, 14 pa tudi 16 ur na dan.
Nekoč neumni kmetje so danes postali že tako. razgledani, da vedo, da jim v družbi pripada zadnje mesto. Govorice, da ima družba posluh za kmeta, so iz trte izvite. Kmet naj le še bolj gara in še več pridela, plačilo pa. ..
Lep pozdrav.
ŠTEFANIJA ST1PLOŠEK, Virštanj 60, Podčetrtek. —
„DELO“, 20. novembra 1982.
„REŠITEV NA BONE“
Dragi gospod Jakobson!
Nedvomno so vas že dosegle senzacionalistične in zlonamerne vesti o nekakšnih težavah v naši preskrbi, ki jih tujina škodoželjno obeša na veliki zvon. Dovolite, da vam natočim čistega vina, kot se reče.
Predvsem: mi nimamo nobenih težav. Vse gre po načrtu in v praksi stvari popolnoma obvladamo, tudi v preskrbi. No, nekaterih stvari res ni dovolj. To pa še ne pomeni, da jih ni. Z najbolj odgovornih mest nam je bilo povsem nedvomno zagotovljeno, da ni nobenega vzroka — razen nekaj redkih izjem — da jih ne bi bilo dovolj. Sam podpredsednik vlade je pred milijoni televizijskih gledalcev še ne tako dolgo tega korajžno povedal, da občanom ne bo treba več čez mejo po razne praške, ker uvedba pologa zdaj nalaga zveznemu izvršnemu svetu obveznost, da izboljša deficitarno preskrbo. Kaj bi še hoteli več. Treba je bilo samo pripreti na široka odprta vrata v tujino, pa je stvar lahko stekla. Očitno je, da vlada drugače ne more kar tako izboljševati deficitarne oskrbe, ne da bi imela tehten razlog.
Potem: pravijo, da ni plina. Pristojni tovariš za plin pa je z malega zaslona povedal, da plina pravzaprav ne bi smelo primanjkovati. Rekel je, da ga bo po pravkar opravljenem remontu reško rafinerije celo še več kot prej. Enako je z bencinom: morali smo uvesti bone, da bi lahko zagotovili redno oskrbo. Ni šlo drugače. Prav. Zdaj ima vsakdo zagotovljene bone, s katerimi si lahko zagotovi bencin, kadar ga imajo. Ali ni to bolje ikot dirkanje s črpalko na črpalko brez bonov! Seveda je bolje. Pa še red je.
Ponekod v državi ni inoke. Ljubi bog, vsak otrok ve, da so Srem, Banat in Bačka žitnice Evrope in da imamo moke in pšenice ravno letos kot že dolgo ne. Torej ni nobenega razloga, da moke ne bi bilo dovolj. Če je kljub temu ponekod ni, tega ni kriva moka, to je jasno. Krive so okoliščine, ki se ne ravnajo po predvidevanjih pristojnih tovarišev. Morali bomo več razpravljati, kako se naredi, če je moke dovolj, da jo je dovolj tudi na policah v trgovini.
Dalje: pralnih praškov primanjkuje. Kaj jih ne bi primanjkovalo, ko si pa pol države neprestano umiva roke, druga polovica se je pa do nedavnega oskrbovala s praški onstran meje. Državna regulativa je upravičeno lahko domnevala, da problem ni resen, in zato ni dajala od sebe najboljšega, kar zmore. Zdaj bo drugače. Samo prej bo treba še uvesti bone, ker se sicer ne da dokazati, da bi bilo lahko praškov dovolj, če jih ne bi ljudje pokupili. Nedvomno bodo šele boni napravili red in pokazali pravo podobo, zakaj jih ni.
Vse to je tako preprosto, da človeku preseda izgubljati besede. Denimo: mleko. Ponekod nimajo mleka. Drugod pa predelujejo iz mleka mleko v prahu. Vsi verne, da mleko izdelujejo krave. Kravja zalega se ne množi sama od sebe kot zajci, treba jo je načrtovati, gojiti, pospeševati, vse to pa zahteva umnih ukrepov. Mora je biti ravno prav, ne premalo ne preveč. Zdaj pa povejte, kako rejce stimulirati, da se jim bo mlekarstvo splačalo, ko se pri nas nobena stvar ne splača.
Spet drugod nimajo mila in šamponov. Najbrž je tudi to logično, če pomislimo, koliko masla imajo nekateri na glavi. Nič čudnega, da bo treba tudi za milo in šampone uvesti bone.
Trenutno so boni naš osrednji problem. Brž ko bomo imeli dovolj bonov, ne bo ničesar več primanjkovalo. Vsaj nobenega razloga ne bi smelo biti. Ker iz izkušenj vemo, da tudi to ni zadosten razlog, bo vsekakor vsaj v pomembno moralno oporo. Morda ne bi bilo napak, če bi uvedli bone tudi v proizvodnjo, saj tudi proizvodnji neprestano nekaj primanjkuje —^ energije, surovin, nadomestnih delov, kreditov, deviz pa dinarskih plačil in strokovnjakov in blagovnih zakonitosti itd. itd. Če bi za vse, česar ni ali ni zadosti, natiskali bone, bi spet enkrat v celoti zadostili pravičnosti pri delitvi.
Močno se bojim, da bomo morali prihodnjo turistično sezono tudi tuje turiste nakazovati na bone. Vsakemu hotelu jih bomo dodelili nekaj, tako
da bomo imeli tujski turizem po vsej državi enakomerno razporejen in da se posamezne republike, pokrajini in regije ne bodo več prepirale, po kakšnemu ključu razdeliti devizni izkupiček, še bolj pomembno bo z boni zagotoviti zadostno število tujih gostov sploh in doseči, da se le-ti ne bodo mogli kar tako odločati, v kateri državi bodo letovali. Vsi zdajšnji ukrepi, ki jih seveda podpiramo, naravnost kličejo, da ne čakamo prekrižanih rok. Poznamo nam-reč primei’e iz katerih lahko upravičeno domnevamo, da si nam nenaklonjena propaganda na vso moč prizadeva izkoristiti nekatere naše sedanje nujnosti nam v škodo. Tako nergajo tuji posezonski gostje v turističnem biseru našega južnega Jadrana, kamor bi morali po pogodbi prihajati do novega leta. Namesto da bi nas z razumevanjem podprli, uhajajo domov. In to zaradi povsem utemeljenih vsakodnevnih redukcij električnega toka, jezijo se, ko ne vozi dvigalo, ko v bojlerjih ni tople vode za umivanje, ko ni ogrevan zimski bazen ali ko je treba za nekaj ur preložiti večerjo na poznejši čas — skratka same drobne žrtve, s katerimi uspešno zdravimo zavožene gospo, darske razmere. Nekoč sem že rekel, da bi bilo treba s tujimi turisti več delati, jim bolj pojasnjevati, da bi bili osveščeni in da bi bolj vedeli, zakaj je nujno, da je vse drugače, kot so navajeni drugod, kjer uživajo dopust.
To je tako resna naloga, da bi se je morali lotiti vsi in takoj. Drugače se bo res zgodilo, da bomo ob letu ugotavljali, da imamo deviz še manj. Tudi naši carinski organi, iki zelo korektno opravljajo obmejno maltretiranje, ki je zaradi naših posebnosti pač nujno, se bodo dotlej tako izurili da bo tujim gostom težko dopovedati da so po naravi blagi in uvidevni do tujcev pa še prav posebej ko pa so ves svet kot blisk obleteli znani posnetki odvrženih štedilnikov, samokolnic, hladilnikov in starih televizijskih aparatov. Naposled tudi drugod berejo naše uradne izjave, češ da je večina odvr. ženega blaga naslednji dan romala na smetišče, iker je bila bojda sama stara šara. Pa si zna kdo zastaviti vprašanje: če se čuti nacionalno gospodarstvo ogroženo zaradi starih štedilnikov in rabljenih hladilnikov in je edina rešitev, da jih zakopljejo v smeti, česa vse se lahko gost še nadeja. Poudarjam, mi bomo že pravočasno, to je vsaj nekaj dni pred začetkom nove turistične sezone, sporočili svojo odprtost in bržkone na sam dan otvoritve sprejeli vrsto zelo domišljenih ukrepov za tekoče kanaliziranje turistične reke, ampak, ali bodo zunaj o tem še istega dne vsi turisti obveščeni? In ali bodo še istega dne pohiteli naši ponudbi naproti? To vsekakor je vprašanje.
Seveda je tu še drugo vprašanje: ali resnično tako zelo potrebujemo tisto poldrugo milijardo turističnih dolarjev, da se je vredno zavoljo nje dajati v zobe? Morda je pa kdo račun zastavil tudi povsem nasprotno; da je morda vredno žrtvovati tudi poldrugo milijardo turističnih dolarjev za uresničitev nekoliko drugačnih ciljev.
Kaj se ve.
No, slej ko prej bo že postalo jasno.
Do tedaj pa lepo pozdravljeni
Vaš Jaka Sulc
Jemc O. Dimitrij: A la recherche des etoiles
Samozaložba: 100 oštevilčenih izvodov; str. 60 — Tiskal Robert Louis,
Bruxelles, Belgija, 1982.
V Belgiji živeči zdomski pesnik Dimitrij Jeruc, ki ga pogosto srečujemo tudi na straneh „Tabora“, nas je znova prijetno presenetil. Leta 1977 nam je podaril dragoceno zbirko pesmi „Razgovor s srcem" (Miinchen), sedaj pa nam je poklonil zbirko svojih francoskih pesmi pod naslovom: „A la recherche des etoiles",
Za prologom, Iki vsebuje tri pesmi, je zbirko razdelil na dva poglavitna dela: Eros im Thanatos — v vsakem po 20 pesmi —, katerima je dodal še 7 pesnitev, ki jih je namenil svoji in naši mučeniški domovini pod skupnim naslovom:	Mon pays.
Vse, kar smo na straneh „Tabora“ zapisali ob izidu njegove zbirke „Razgovor s srcem", bi morali ponoviti tudi spričo te lične knjižice Jeru-čevih francoskih pesmi; samo s to razliko, da njegova ranjena ljubezen in nenehna slutnja samotne smrti v finesi francoskega esprita pronicata še globje v dojemanje bralca. Poročevalec se ne more odločiti, katero izmed 40 v obema glavnima deloma zbirtke nanizanih pesmi naj bi navedel za primer. V vseh je toliko pristnega doživetja, toliko iskrenega odmeva trpinčenega, pa kljub itemu dobrega srca, da se bralec znova in znova povrača k njim in se prepušča turobno mehkemu podoživljanju v lastni duši.
Sedem trpeči domovini namenjenih pesmi je ne samo sedem pesniških draguljev, s kakršnimi nas lahko razvaja samo naš zdomski bard Jeruc, temveč je obenem sedem mogočnih pričevanj, sedem dokumentov, iki bodo nedvomno nepreslišno odjeknili v vesti tujega bralca; za kar zasluži še prav posebej naše priznanje.
Jeruc se ne utaplja v svojem svetobolju; preko intimnega doživljanja svoje samote in zapuščenosti v mrzli neskončnosti tujega sveta z enako močno pesniško intuicijo in izrazom blagega klasičnega stiha stopa pred nas ter v svoj in naš čas kot oznanjevalec skupne usode ene cele žrtvovane generacije Slovencev na tujem in v domovini.
Vse te vrline so tudi v tej Jeručevi zbirki francoskih pesmi prišle tako do Izraza, da lahko ponovimo, kar je nekje pustil zapisano Azorin: „Pesnik, ki nas ni sposoben giniti, ni velik pesnik. Umetnik nam utegne dati vizijo narave, izraz smrti, smisel neskončnosti, upanje in obup ljubezni; toda če v svoje stihe ne položi svoje duše in ne doseže, da bi z njegovo pesmijo čutili, trpeli, mislili in ljubili tudi mi, ni dosegel ničesar, pa naj bo oblika njegove pesmi še itako popolna in čudovita." — Če to velja, potem je Dimitrij Jeruc ponovno dokazal, da je naš velik pesnik.
Pika.
Kdor bi želel to prekrasno zbirko imeti, ali je sicer voljan bolehnemu pesniku lajšati trpkost samote, naj se s primernim darom obrne na naše poverjenike ali pa naravnost na našo upravo. — Op. ured.
KAŠI MRTVI
f Štefan Drcnšek
V najboljših moških letih nas je 30. marca, 1983 nepričakovano zapustil Štefan Drenšek. Pokojnik se je rodil v Mačkovcu pri Dvoru na Dolenjskem.
Že oče pok. Štefana je bil dober organist; tako je tudi sin dobil veselje do petja. V Argentini je bil poleg svojega dela dolgo let pevovodja in organist v San Justu. V zavetišče dr. Rožmana je redno prihajal in na harmoniju pri sv. mašah spremljal ljudsko petje. Tam ga bomo zelo pogrešali.
Bil je odločen protikomunist in vsa leta naročnik Tabora.
Dragi Štefan, počivaj v miru v tuji grudi, mi pa se te bomo hvaležno spominjali.
Ženi, otrokoma in sorodstvu, naše sožalje!
t ŽUPNIK ANTON ŠKULJ
Dne 9. aprila 1983 je po sicer lahki operaciji (slepič) nenadoma umrl župnik Anton Škulj.
Pok. Tone je bil sin Dolenjske. Rodil se je v župniji Dobre polje. V času revolucije se je kot mlad študent priključil četnikom ter odšel na Koroško, odkoder je bil vrnjen v Škofove zavode. Po čudnih okoliščinah se je čudežno rešil ter preko meje ušel v Italijo. Prišel je v Serviljansko taborišče ter študiral in napravil maturo v Italiji. Po vseh težkih življenjskih preizkušnjah se je odločil za semenišče. V duhovnika ga je posvetil pok. škof dr. Rožman.
Kot duhovnik je deloval z velikimi uspehi po raznih župnijah velikega Buenos Airesa. Po smrti msgr. Hladnika je vodil župnijo sv. Jožefa v Lanusu. Nazadnje pa je bil župnik v Lujanu, prov. San Luis.
Rad je bil med rojaki, sestajal se je s svojimi sošolci in, kadar je le mogel, je šel med Slovence.
Vsa leta je bil naročnik Tabora ter gotovo tudi drugih slovenskih publikacij oziroma časopisov.
Ker je umrl na Univerzitetni kliniki v Buenos Airesu, je bilo njegovo truplo prepeljano v Lanus, kjer je v zavodu sv. Vincencija ležal na mrtvaš'' kem odru in bil 11. aprila t. 1. pokopan na pokopališču v Lomas de Zamora.
Pogrebne obrede je opravil msgr. Anton Orehar v spremstvu 21 duhovnikov.
Božja previdnost ga je pripeljala umret med Slovence, katere je vedno z veseljem sprejel, kjerkoli je bil.
Soborca, in prijatelja Tabora bomo ohranili v častnem spominu. Bog mu daj večni mir in pokoj!
Soborci
Prijatelja Maksa dr. Virnika ni več
Nepričakovano je prenehalo biti njegovo dobro, bolno srce.
S pokojnikom sva se spoznala v Novem mestu; on župan, jaz pa v vojaški suknji. Vedno bolj so se utrjevale najine prijateljske vezi; tudi tukaj v Argentini; saj smo nekaj mesecev celo stanovali skupaj v V. Balle-steru. Maks se je preselil bližje dela v mesto, tam spoznal gdč. Sonjo Zemanek in se tudi poročil. Po raznih službah se je osamosvojil in pred letom prodal trgovino ter se upokojil. Kljub temu, da je že čutil bolezen, je še naprej delal, dokler ni omahnil.
Pokojni, dobri dr. Maks Virnik se je rodil 6. oktobra 1912. leta na Jezerskem na bogati kmetiji. Gimnazijo je končal v Kranju, pravno fakulteto v Ljubljani, kjer je tudi doktoriral.
Ob vsakem, čeprav redkem srečanju sva si prisrčno stisnila roke ter se pogovorila o vsem mogočem; največ seveda o Novem mestu in tistih težkih časih.
26. aprila 1983 ob 6. uri zjutraj je Maks za vedno odšel. Poslovil sem se od Tebe s šopkom rož in slovenskim trakom; potem so te odpeljali na zadnje domovanje na pokopališču Chacarita, kjer boš čakal vstajenja.
Gospej Sonji in hčerki z družino ter sorodnikom moje in naše iskreno sožalje, a tebi dragi prjatelj, miren počitek!
Tvoj Savo
IVace Pisk je odšel v večnost
Ko je bilo pred leti kupljeno zavetišče Dr. Gr. Rožmana, je bil pokojni Nace njen prvi stanovalec, na kar je bil vedno ponosen, saj je bil istočasno tudi upravnik zavetišča. V svojem poslovanju je bil vesten in pošten. Prišla pa so leta in je zadnje mesece vidno opešal. Ure življenja so se mu iztekle v zavetišču 17. maja 1983. Naslednji dan je bil pokopan na pokopališču Villegas — San Justo.
Nace Pisk je bil rojen na Primorskem in je bil za časa revolucije pri primorskih slov. domobrancih v Postojni. Bil je zvest naročnik Tabora in je dočakal 84 let.
Dragega Naceta bomo ohranili v dobrem spominu!
f Tone Koritnik
Soborec Tone Koritnik je umrl zadet od srčne kapi na delu 8. aprila 1983 v Montreal, Canada.
Rojen je bil 15. junija 1919 v Ljubljani. V osnovno Solo je hodil v Polje, kamor se je družina preselila. Končal je tudi dva razreda meščanske šole v Ljubljani. Učit se je šel za mehanika, kmalu nato pa je odšel k vojakom, kjer je služil vojsko v Valjevu. Po razpadu Jugoslavije je po dolgem času — večinoma peš — prišel srečno domov.
Ko so se začelli pojavljati partizani in se je ustanovila postojanka vaških straž v Devica Marija v Polju, se jim je takoj pridružil. Ob italijanski kapitulaciji so se podali proti Turjaku, od tam na Osredek — Vel. Osolnik, kjer je bil zajet in mobiliziran od partizanov. Ob prvi priliki je pobegnil in šel v Ljubljano, kjer se je pridružil motoristom slov. domobranstva in tam ostal do konca vojne.
Ob koncu vojne je šel z ostalimi na Koroško v Vetrinje, od tam v taborišče Judenburg, pozneje pa v Špital na, Dravi, kjer se je zaposlil v kuhinji.
Leta 1948 je odšel v Canado in delal na železnici, dokler ni odslužil pogodbe. Nato je odšel v Montreal, kjer je dobil službo v restavraciji in delal v kuhinji vse skozi do njegove prerane smrti.
Poročil se je julija 1949. z gdč. Francko Vrhovnik, s katero sta se spoznala že v taborišču Spittal.
Poleg žene Francke zapušča dve hčeri, od katerih je ena že poročena, in vnuka, na katerega je bil zelo ponosen. V Clevelandu zapušča sestro Minko Anžič, nečaka, in dve nečakinji.
Dva brata, — domobranca sta umrla pred njim. Ivan je bil vrnjen iz Vetrinja in ustreljen v Celju. Z bratom Dolfetom sta bila skupaj v Montrealu. Dolfe je februarja 1968 tragično umrl; zadel ga je avtomobil, ki se je zaletel v njega, ko je na pločniku čakal na, avtobus, ko je šel na delo.
Tone je bil vseskozi član Društva TABOR SPB. Požrtvovalno je nabiral denar za invalide, razpošiljal Tabor in pobiral naročnio. Vsako leto je za, občni zbor Zveze pošiljal kratko poročilo. Kadar je le mogel, je tudi sam prišel na občni zbor Zveze. Tudi v Cleveland je rad prihajal; še zlasti na Orlov vrh h kapelici, kjer se je spomnil vseh tistih, ki bi morali biti tukaj, pa jih že davno ni več.
Pogreb je bil 11. aprila 1983 v cerkvi sv. Vladimirja v Montrealu, kamor je sam spadal.
Dragi prijatelj in soborec Tone, ohranili Te bomo v najlepšem spominu; zdaj si združen s Tvojima bratoma Ivanom in Dolfetom ter z vsemi soborci domobranci, ki so pred tabo šli v večnost.
Naj Ti bo lahka kanadska zemlja !
Naše globoko sožalje soprogi, hčerama, sestri in vsem sorodnikom.
Člani Tabora.
Gospej Danici Budinek v spomin
Ko se je pokojni Vojteh Budinek, pred več leti preselil z družino iz Bariloč v El Bolson in tam kupil posestvo „Triglav“ so začeli zahajati k Budinekovim slovenski rojaki od blizu in daleč, vedno dobrodošli. Da bi rojakom nudili več ugodnosti in jih privabili tja so v ta, namen zgradili še lepo počitniško kočo „Tabor“, kamor smo se radi zatekali, predvsem v poletnih mesecih na oddih.
Lepi so bili dnevi, ki smo jih preživeli pri Budinekovih. Oba, pokojni Vojteh in pokojna gospa Danica, kakor tudi vsi Budinekovi so bili veseli naših obiskov in so nam nudili, kar je bilo možno, za, kar smo jim vedno hvaležni.
Tudi pokojna Danica je imela svoje črne dneve o katerih nam je večkrat pripovedovala. Ko so jo ob koncu vojne komunisti zaprli in poslali na prisilno delo v Kočevje, pustiti je morala mladoletne otroke same. Veliko je pretrpela na teh delih, a poleg tega je mislila na svoje mladoletne otroke, ki so bili prepuščeni na milost in nemilost komunistom.
Kakor druga leta je tudi letos prišla gospa Danica za, zimsko dobo k hčerki Olgi v Olivos — Buenos Aires, da pri njej lažje preživi zimski čas. Bolezen, predvsem srca, jo je že dolgo spremljala in tako ji je plemenito srce prenehalo biti za vedno, 17. junija 1983. Naslednji dan so njeno truplo prepeljali z letalom v Bariloče in od tam v El Bolson, kjer so jo v soboto 19. junija 1983. položili v družinsko grobnico.
Blago in srčno dobro gospo Danico, ki je dopolnila 72 let, bomo ohranili v najlepšem spominu in če nam bo dano, jo bomo obiskali na zadnjem bivališču v El Bolsonu, ker jo nismo mogli spremljati na njeni zadnji poti.
Vsem Budinekovim: sinu Francu, hčerkam: Majdi, Danici in Olgi z družinami ter ostalemu sorodstvu naše globoko in iskreno sožalje!
V	slovenskem zavetišču dr. Gr. Rožmana je umrla 15. marca 1983 gospa Dobrila Dolčič. Bila je Srbkinja, poročena s slovenskim časnikarjem.
Plemeniti gospej želimo večni mir in . pokoj v tuji zemlji.
V	Churruca — Buenos Aires je umrl 4. marca 1983 g. Ivan Ašič, star 80 let, agilen delavec, zlasti pri dobrodelnih ustanovah.
Nekaj dni nato pa se je smrtno ponesrečil njegov nečak Martin, sin advokata Dr. Vitala Ašiča.
Težko prizadetim naše sožalje.
Ob 100-letiiici rojstva pok. škofa Gr. Rožmana
Slovensko zavetišče I>r. Gr. Rožmana 27. marca 1983.
San Justo — Buenos Aires — Argentina.
Kakor je to že tradicija ,smo se tudi letos zbrali v Zavetišču na Cvetno nedeljo 27. marca 1983. Letošnje snidenje je bilo v prvi vrsti posvečefno
spominu |100-letnice rojstva pok. vladike škofa Rožmana.
Č. g. Jože Guštin je pred sv. mašo blagoslovil butarice in oljke, nakar je pristopil k oltarju in daroval sv. mašo za rajnega škofa Rožmana in se tudi pri pridigi spommil pokojnega.
Po končani sv. maši je sledilo odkritje kipa dr. Gr. Rožmana z geslom na podstavku:
TEŽA KRIŽA IN PLAČILO Ob sto-letnici ROJSTVA Zavetišče Dr. Gregorija
1883 Rožmana 1983
Kip — lesorez je delo priznanega mojstra, zavetiščnega tajnika Jožeta Žerovnika.
Program proslave je vodil lic. Ivan Korošec.
Zavetiščni predsednik Matevž Potočnik je odkril kip, nakar ga je blagoslovil Rev. Guštin in se je tudi ob tej priliki pietetno izrazil o pok. vladiku, ki mu je pred 38 leti podelil mašniško posvečenje na Koroškem. Po blagoslovitvi je zbrano zapel kvartet Markovič: Oj hišica očetova, Slovanska pesem in Pozdrav Gorenjski. Slavnostni govornik je bil pisatelj dr. Stanko Kociper, domobranski častnik in osebni tajnik pok. gen. Leona Rupnika. (Njegov govor dobesedno prinašamo na drugem mestu.)
Po proslavi smo sedli k skupnemu kosilu, ki so ga okusno pripravile gospe pod vodstvom Marije Podlogar. Hvala gdč. Francki Benko za okusne krofe ter brhkim dekletom za hitro in dobro postrežbo. Med kosilom se je tudi izžrebala umetniška slika slikanice Bare Remec, ki jo je za to priliko podarila.
Hvala vsem za lep obisk, da smo tako skupno počastili 100-letnico rojstva pok. škofa dr. Gr. Rožmana in da smo ob tej priliki zbrali nova sredstva za nadaljnje delo v Zavetišču.
XIV. Redni letni občni zbor zavetišča Dr. Gr. Rožmana
V	nedeljo 14. maja 1983 se je vršil 14. redni občni zbor zavetišča škofa Rožmana v centralni slov. hiši na R. L. Falconu — Buenos Aires.
Predsednik Matevž Potočnik je otvoril in vodil občni zbor. Tajnik Jože Žerovnik je podal obširno poročilo o delovanju te socialne ustanove. Dograjene so bile vse sobe v prvem nadstropju; trenutno je 13 stanovalcev itn je nekaj prošenj za sprejem. Ustanova ima 224 članov. Blagajnik Vencelj Dolenc poroča, da je kljub veliki gospodarski krizi v Argentini ustanova zmogla vsa predvidena dela pri dovršitvi stavbe in da so ostala le malenkostna dela nedokončana. Iz blagajniškega poročila je razvidno, da so stanovalci plačali 168.950.000 pesov in se je ves ta denar uporabil za prehrano in vzdrževanje prostorov. Za zboljšanje .(gradnja) v zavetišču: zidava in razna dela predvsem pri enajstih novih sobah se je porabilo 158.424.186 pesov in da je v blagajni ostal prebitek 479.735 pesov.
Po podanih poročilih je bila sprejeta razrešnica starega odbora in je bil predložen in izvoljen naslednji odbor za novo poslovno dobo 1983/84:
Predsednik: Peter Čarman — podpredsednik: Lovro Tomaževič.
— Tajnik: Jure Seršen — namestnik: Franc Oblak. —
Blagajnik:	Vencelj Dolenc — pomočnik:	Božo Šušteršič. —
Ožji odbor: inž. Anton Matičič, Emil Cof, Fran Avguštin, Ivan šiler in Janez Jenko.
širši odbor: Matevž Potočnik, Jože Žerovnik, Valentina Oblak, Ivanka Puhek, Vera Šurman, Marija, Podlogar, lic. Ivan Korošec, Viktor Gerčar in oskrbnik Janez Matevžič. —
Nadzorni odbor: dr. Jože Dobovšek, Marjan Loboda in Janez Amon.
Važnejši sklepi občnega zbora so:
1.	V zahvalo za dolgoletno in nesebično delo, ki sta ga opravila pri ustanovi, sta bila imenova, za častna člana ustanove: Matevž Potočnik in Jože Žerovnik.
2.	Za novo poslovno dobo, ki je začela ,1. marca 1983, je bila odobrena članarina, ki znaša 10.000 pesov mesečno.
Novi predsednik Peter Čarman se je zahvalil za zaupano mu mesto in prosil za sodelovanje, nakar je bil 14. občni zbor zaključen.
CLEVELAND, ZDA.
V	soboto 9. aprila 1983 je clevelandsko Društvo TABOR SPB imelo spomladanski družabni večer. Kot v preteklosti, tako je tudi to pot bila velika udeležba. Dobra postrežba v kuhinji, kakor tudi pri baru, kjer se toči pijača. Vse je bilo dobro razpoloženo; za ples in dobro voljo je igral orkester „Veseli Slovenci".
Tako so vsi prišli na svoj račun; tisti, ki radi plešejo, in tisti, ki samo poslušajo lepo glasbo.
Na odru je bila velika slika pok. gen. Leona Rupnika z domobranskim grbom in slovensko trobojnico.
Tukaj se v največji meri zbiramo stari prijatelji m soborci še iz vojnih let, kjer se obujajo spomini na težke dni, ki smo jih preživeli pred 40 leti v naši domovini. Spominjamo se tudi tistih, s katerimi smo se skupno borili, pa jih že davno ni med nami.
Prav lepa hvala kuharici gej. Stanovnik in njenim pomočnicam, katere so tako lepo postregle z okusno hrano. Ista zahvala velja tistim, ki so delali pri ba.ru in tako postregli žejnim. Hvala tudi orkestru, kot tudi vsem drugim ki so na kakršenkoli način pripomogli do tako lepega večera.
Naj to pot velja vabilo za prihodnji družabni večer, ki se bo vršil 15. oktobra. V imenu invalidov in potrebnih, ki bodo pomoči deležni, se vsem, ki so prišli na družabni večer v tako velikem številu, lepo zahvaljuje.
Odbor.
Na letošnjo spominsko proslavo za padle in pobite 18.—19. junija 1983 na Orlovem vrhu — slov. Pristava, — Cleveland je povabilo društvo Tabor iz Clevelanda kot slavnostnega govornika pisatelja-domobranca dr. Stanka Kocipra. — Letošnja proslava vpade na 40-letnico padca Grčaric in Turjaka ter 40-letnico ustanovitve slovenskega domobranstva. Na tej poti spremlja Dr. Kocipra, agilen član Tabora in Zavetišča — rešenec iz Škofje Loke soborec Vencelj Dolenc. (O poteku te proslave bomo poročali prihodnjič).
19. junija 1983. je v Slovenskem domu v San Martinu — Bs. As., govoril na spominski domobranski proslavi bivši domobranski častnik — prvoborec in starešina društva Tabor lic. Ivan Korošec.
PREJELI SMO
I Mravak: U ČOR-SOKAKU, samozaložba, London 1982. — 44 strani obsegajoči brošuri se hrvaški avtor (psevdonim?) bavi s kritičnim ocenje" vanjem rezultatov razbijanja vsakršne Jugoslavije, predvsem s strani Hrvatov. Ker je marsikatere njegove zaključke mogoče aplicirati tudi na naše razmere, brošuro, ki je resno dokumentirana s statističnimi podatki in dtrugim gradivom, priporočamo vsem, ki se bavijo s študijem bodoče držav-nopravne ureditve naših narodov.
THE SOUTH SLAV JOURNAL, Volume 5 No. 3 (17), Autumn 1982; 7 Chesterford Gardens, London NW3 7DD. Editorial Board: M. Marčetič MA, U. Loring MA, Dr. L. Sire, M. Davis ALA, Z. Antič. — Subscription (air mail) $ 23.— CONTENTS: — News. — Interview: HRH Crown Prin-
ce Ale^amier Talks to the South Slav Journal. — Vievvpoints: George Grlica, The Corfu Confelrence of 1917 (Concluded). — Peatures: Pedro Ramet, Vugoslavia 1982: Political Ritual, Political Rift, and the Fetishization of the Past. — Milivoj Sudjič, When Yugoslavia Stood Alone (concluded). — Ljubo Sirc.Among the Liberators (II). — Slavko Bjelajac, Tugoslavia, the Kmd Dr. Maček Wanted. — Lev Detela, The Novelty of Nova Revija. — Documents: The 1942 Meyszner Report on Serbia. — The British-Yugoslav Parlia'mentary Group. — London Declal-ation of the third Democratic En-coumter. (Na drugem mestu jo prinašamo tudi mi.) — Appeal for the Protection of the Serb Population and their Sacred Monuments in Kosovo.
—	Letters to the Edi tor. — Balkans Report: Patrick Moore, Balkan Politics September-November 1982. — Book Reviews: Edited by Lars Baerentzen: British Reports on Greece 1943-1944, by Marion Sarafis. — John Parker: Faithdr of the House, by Walter Kendall. — Ž. R. Prvulovič: Njegoševa Teorija Saznanja, by E. D. Goy. — Bernard Toennes: Sonderfall Albanien; Stefanaq Polo and Arben Puto: The History of Albania, by Julian Amery.
—	Sir Duncan Wilson: Tito’s Yugoslavia, by Hugh Seton.Watson. — Periodical Reviews: Frank Pomeranz: Judaica Illyrica (I) in 59 drugih časopisov in revij, med katerimi je dalje poročilo tudi o „Taboru“. — Notes on Contributors (Predstavljenih je 14 sodelavcev časopisa.) — Books and Periodical Received. — Ta nedvomno najbolje urejevani, vsebinsko bogat in najbolj reprezentativni časopis vse jugoslovanske politične emigracije od številke do številke lahko samo vedno bolj priporočamo.
fZ PISEM
Cenjeni urednik Tabora!
Po precej dolgem presledku se Vam zopet oglašam. Vzrok mojega pisma Vašemu uredništvu so bile revije Tabor štev. 3—4 — 83 in Vestnika štev. 10—11—12 — 82 ter 1—2—3 — 83.
Glede prvega, to je Tabora, se moram pohvalno izreči; ne le kot njegov član in pristaš, ampak zato, ker je njegova zgoraj omenjena številka posvečena 40-letnici ustanovitvi slovenskega, domobranstva, prinesla toliko zanimive in vsebinsko bogate snovi, ki zasluži priznanje in hvaležnost vsem Vam, ki se trudite za zmago resnice nad lažjo, (ki jo hoče, a nikoli ne more zasenčiti.
Odgovor na Žabkarjevo »filozofsko modrovanje** o nepotrebni likvidaciji slov. domobrancev po vojni je prava mojstrovina; to tem bolj, ker je podprta z grafičnimi dokazi o zločinstvu OF v Sloveniji.
Lepe, prelepe so tudi pesmi D. Jeruca, so kvalitetne in polne domovinske ljubezni; brez njih bi se počutili kot ribe na suhem.
Poleg Tabora prebiram seveda tudi ostale slovenske časopise in revije,
kot n. 'pr. Vestnik, ki je v zgoraj omenjenih številkah objavil ponatise, ki bralca presenetijo pa tudi prizadenejo, ker izvirajo iz uradnih zgodovinskih komunističnih virov. V ponatisih beremo pristransko in omalovažujočo razlago o delu in zadržanju gen. L. Rupnika in njegovih sodelavcev izza časov tuje okupacije in komunistične revolucije na Slovenskem. S kakšnim namenom in komu v korist priobča Vestnik tole gradivo? Pred 20 leti je Vestnik prinašal na njegovih straneh hude napade na Ustanovitelja slov. domobrancev, ki pa niso izhajali iz komunističnih virov, a so prav zato povzročili v vrstah slovenske ideološke emigracije zmedo in razdor. Komu v korist?
Skrbeti moramo predvsem za to, da ne podležemo heretičnim razlagam o naši kontrarevoluciji in njenih voditeljih, ki so storili vse, da bi prikrajšali gorje svojemu slovenskemu narodu; skrbeti moramo, da bo podoba slovenskega domobranca, ki je po zaslugi zlonamernega režimskega zgodovinopisja postala doma in pred svetom onečaščena, zopet zablestela v pristni podobi poštenega varuha Slovenstva in njegove domačije.
Z borčevskimi pozdravi!	p.
Temmins, April 29., 1983.
Velespoštovani sobrat!
Čital sem Vaš članek „Ne pozabimo" v A. D., izdana 8. aprila 1983. A. D. prihaja k nam z veliko zamudo; upam, da ne bom zakasnil prilike, katero Vi tako plemenito nudite. Pretresel me je Vaš članek do mrzle kosti. Kajti tudi moje truplo bi trohnelo nekje v Kočevskih gozdovih zadnjih 38 let, če bi bilo po želji razuzdanih rdečih drhali.
„Da ne pozabimo", sem navedel imena in podatke meni dobro znanih sobratov, kateri so bili mučeni in pomorjeni po rdečih krvoločnikih. Njihov pregrešek? — Borili so se z vero v Boga za Narod in Domovino! Smatram jih vredne častnega mesta nekje v svobodni deželi.
Prilagam list z imenikom in kratkimi podatlki teh zaslužnih borcev. — Prilagam tudi $ 100 nakaznico v U. S. A. valuti za mesto.
Bog živi!
,	Soborec Primorskih Domobranskih Oddelkov
Fr. Kristan. 1. r.
\7I UREDNIŠKI MIZI
Popravek: — V predzadnji vrsti na str. 53 TABORA za marec-april 1983 je v slovenskem prevodu Rbsenerjevega pisma gen. Rupniku izpadla beseda „vseh“, ki je na tem mestu velikega pomena. Vrsta se torej pravilno glasi: Nadalje Vas prosim, da se vzdržujete izven vseh poslov... — Rbsener je namreč Rupniku zabranil vsakršno vmešavanje v slovensko domobranstvo.
Od 1. 4. 1983. do 31. 5. 1983.
Za Zavetišče:
v pesih:
Jenko Janez ............... 2.000.000
Tomaževič Tončka ............ 500.000
Starič Ivan ................. 100.000
Gladek Viktor ............... 120.000
Tomaževič Lovro jun. .. .	40.000
N. N., Ramos Mejia ........ 1.000.000
Miklič Jože ................. 140.000
Oblak Ciril ................. 820.000
Zakrajšek Jože ............... 40.000
Jakoš Janez ................. 240.000
Jančič Anton ................. 40.000
Iskra Janez .................. 40.000
Tomaževič Anton jun. ...	40.000
Dimnik Dušan .............. 1.000.000
Žnidar Janez ................. 40.000
Omahen Miha ................. 100.000
Šterbenc Janko .............. 100.000
Škulj Ela ................... 440.000
Prešeren Ivan ............. 1.000.000
Cestnik Jože ................ 240.000
Kožar Janez ................. 100.000
Oblak Franc ................. 320.000
N. N., San Justo ............ 180.000
Fink Nace ................... 500.000
Golob Franc ................. 100.000
Marinič Jože ................ 140.000
Peternel Jože ............... 140.000
P. de Jurše Cilka............. 40.000
Baraga Saša ................. 700.000
Vadnjal Ivo ................. 580.000
Rev. Avguštin Albin _________ 420.000
Ob 1. oblet, smrti J*. Laha:
Lah — družina ............... 300.000
V sp. na p. Dobrilo Dolčič:
N. N., San Justo ......... 11.000.000
Dr. Naap Janez ........... 15.000.000
V	sp. na p. Dr. M. Virnika:
Inž. Matičič — družina .	300.000
V	sp. na p. moža in očeta:
Šproc Berta ............... 500.000
V	sp. na pok. domobrance iz žabnice in škofje Loke:
Tomaževič Lovro ........... 500.000
V	spomin na pok. duh. A.
Škulja in Hinka Erculja:
Hren Ludvik ............... 100.000
V	sp. na p. duh. A. Škulja:......
Mustar Stane .............. 500.000
V	sp. na pok. moža-Janeza:.......
Valant Tončka .................. 20
Tiskovni sklad Tabor:
v pesih:
Dr. Mihelič Franc ........'.	00.000
Japelj Anton ................ 20.000
Oblak Franc ................ 100.000
N. N., Miramar ............. 300.000
Bavec Vinko ................ 400.000
Pelan Ema .................. 100.000
Amon Janez ............... 1.200.000
Vadnjal Ivo ................ 100.000
N. N., Buenos Aires ........ 100.000
V	spomin na pok. moža in
očeta:
Šproc Berta ................ 500.000
v dolarjih:
Prodaja vezanih Taborov .	80
V	spomin na pok. Dr. St.
Zupana - Vaški stražarji:
Urankar Feliks ................... 6
Bizjak Jože ..................... 28
Petrič Lojze .................... 10
Suhadolnik John .................. 8
Štepec Slavko .................... 8
V	sp. na pok. moža-Janeza:
Valant Tončka ................... 20
Socialni sklad Tabor:
v	pesih:
Ma:kež Jože ................... 100.000
v	dolarjih:
Petrič Lojze ........................ 8
Virant Frank ........................ 3
N. N., Cleveland .................... 4
Švigelj Janez ...................... 20
Zelenik Jože ........................ 5
Filip Oreh .......................... 5
Vavpetič — druižna ............. 20
N. N., Cleveland ............... 18
V	sp. na pok. moža-Janeza:
Valant Tončka .................. 20
V	spomin na pok. soprogo
Marijo:
Pičma.n Janez .................. 40
V	spomin na pok. Janeza Grebenca in Hinka Ercu-Ija - domobranca 20. čete:
Bojc Karel ..................... 20
VSEBINA
La respuesta — el mas firme silencio ................................ 137
Odg'ovor — samo zakrknjen molk ...................................... 138
Razgovor prestolonaslednika Aleksandra s South Slav Journalom ....	140
Monolog (D. O. Jeruc) ................................................. 143
Ob stoletnici rojstva škofa dr. G. Rožmana (dr. S. Kociper) ......... 144
Slovo od puste dežele: Povratnik (Vinko Beličič) .................... 145
Grčija in Slovenija (dr. Peter Urbanc) ................................ 149
Naši možje ............................................................ 150
Še en prispevek k pokolu domobrancev /(T. Brulc) ...................... 153
Iz domovinskega tiska ...............................................   153
Mnenja in vrenja ....................................................   159
Naši mrtvi ........................................................... 1(50
Iz društev ............................................................ 104
Prejeli smo ........................................................... 160
Iz pisem .............................................................  167
Na uredniški mizi ..................................................... 168
Darovali so ........................................................... III
slšl"
TARIFA REDUCIDA Concesidn N? 8133
FRANOUEO PAGADO Concesidn N? 341»
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 192.9.04,