Posamezna številka Din 1.50.
Poštnina glačap
PII!
iiiiiim
I
GLASILO NEZAVISNE DELAVSKE STRANKE JUGOSLAVIJE
fekttfa vsak četrtek. — Uredništvo in upravništvo: Krni Marksa (preje Turjaški) trg št. 2, pritličje. — Naročnina za mesec 6, četrlletno 18 Din. — Dopisi se ne vračajo.
štev 8.
LJUBLJANA, Četrtek, 14. februarja 1924.
Leto D.
ftedicevci v Beogradu.
Že v zadnji številki »Glasa Svobode« smo poročali o ustvarjanju opozicional-nega bloka klerikalcev, Radičevcev, muslimanov in demokratov proti radi-kalskemu režimu.
8. januarja so prišli v Beograd delegati Radičeve »Hrvatske republikanske seljačke stranke« (RRSS), da se pogajajo s poedinimi političnimi grupami glede nastopa proti radikalskemu režimu, proti sklenjeni pogodbi z Italijo itd. Razgovarjali so s klerikalci, demokrati, muslimani in Protičevim pristašem Momčilo Ivaničem. Radičevci se niso sicer navezali na noben klub ali skupen blok z omenjenimi strankami za strmoglavljenje radikalskega režima je skoro gotova stvar. Radičevci so pripravljeni iti v parlament. Glede vstopa Radičevcev v novo vlado se delegati niso izjavili jasno, temveč so dejali, da se Radičevci še niso nikdar držali ministrskih stolov in da je vprašanje njihovega vstopa v vlado še daleč. Radič je izjavil:
V	zadnjem času sem nekolikokrat govoril z delegati Hrvatske seljačke stranke, ki so me informirali o pogajanjih z demokratsko stranko za sestavo opo-zicionalnega bloka. Ker so ta pogajanja dovedla do ugodnega rezultata, je bilo sklenjeno, da poslanci moje stranke sodelujejo na sejah parlamenta in da skupaj z drugimi opozicionalnimi strankami preprečijo ratifikacijo pogodbe z Italijo in da hkrati s tem strmoglavijo tudi Pašičevo vlado. Poskrbelo se je tudi za to, da se po padcu radikalskega kabineta sestavi taka vlada, ki nam bo po volji in ki bo razpolagala z močno večino v parlamentu. Ali bomo tudi mi stopili v to vlado, ali se bomo omejili samo na to, da vlado podpiramo, o tem se ne da še ničesar reči.
Po vseh teh vesteh moremo torej računati s skorajšnjim padcem radikalske vlade ali s tem, da Pašičeva vlada de-misionira še pred pripravljenim nastopom opozicionalnega kluba.
Kaj ima pričakovati delavski razred od eventualne nove vlade, v kateri bi sedeli demokratje, klerikalci, muslimani in morda ludi Radičevci? Kaj bo naloga take vlade? Po izjavah opozicionalnega kluba bi ta vlada rešila srbsko-hrvaško-slovensko vprašanje s tem, da bi tozadevno izpremenila centralistične določbe vidovdanske ustave. Opozicija niti z eno besedo ne omenja odprave Zakona o zaščiti države, ne omenja niti z eno besedo zboljšanje delavske zakonodaje, uvedbo združevalne, tiskovne in stavkovne svobode delavcev in nameščencev. Ta vlada bi imela rešiti torej samo spor med srbsko, hrvaisko in slovensko buržuazijo napram interesom buržuazij, ne delavca in kmeta. Taka vlada bi pomenjala sporazumno vlado celokupne jugoslovanske buržuazije proti delavstvu.
Kakšno stališče naj zavzame delavski razred v taki situaciji? Ali naj stoji prekrižanih rok? Nikakor ne. Proletariat ima aktivno posegali v politični razvoj in skušati izkoristiti spore med buržuazijo, med poedinimi meščanskimi slrankami v svojo korist. Proletariat mora započeli energičnejši boj proli vsem izjemnim prolidelavskim zakonom, za svobodo združevanja, tiska in šlrajka.
Vlada, sestavljena iz gori omenjenih opozicionalnih strank bi predstavljala brezdvomno tudi kontrarevolucionarno vlado, morda nič manj kontrarevolucionarno, kot je danes radikalska vlada — vlada oficirske bele roke in srbske buržuazije. Ta vlada bo nadaljevala kontrarevolucionarno politiko prejšnjih vlad jugoslovanske buržuazije in ne bo rešila niti nacionalnega vprašanja v korist delovnega ljudstva mest in vasi. Tu se bodo razkrinkali klerikalci s svojo avtonomijo, ki ne pomenja ničesar drugega, kot svobodnejše izkoriščanje delovne sile s strani slovenskih kapitalistov v sporazumu s srbsko buržuazijo. Meščanske stranke brez izjeme ne bodo rešile perečih političnih in gospodarskih vprašanj v korist delavca in Kmeta, meščanske stranke ne bodo izvlekle monarhije SHS iz težke krize, ampak jo bodo še bolj poglobile. Naloga proletarskega razreda in njegove bojevne stranke NDSJ je, da povede v boj tudi množice revnih kmetov
proli bloku »opozicionalnih« meščanskih sirank,
za delavsko-kmetski blok, ki edini bo mogel prinesti izhod iz današnjega položaja.
Naloga razredno-zavednega proletariata je, da razblini med kmeti in nezavednimi delavci zadnje iluzije, ki so jih gojili napram malomeščanskim strankam, ki se združujejo danes z velekapi-talisiično in fašisiovsko demokratsko stranko samo radi tega, da pridejo do vladinega korita.
Sedanji razvoj političnih dogodkov zahteva največjo budnost revolucionarnega proletariata. Kapitalisti se združujejo, poedine meščanske stranke ubla-žujejo svoje medsebojne interesne spore, da bodo v skupnem pohodu nastopale proti delavskemu razredu.
Razredno-zavedni proletariat bo moral mobilizirati še nezavedne množice delovnega ljudstva, da se bo zboljšal današnji neznosni položaj proletariata.
_________________________________   J
j
Anglije — sovjetska Rusija, j
Boj med Francijo in Anglijo za go- ' spodarsko in politično premoč v Evropi j je prišel v nov štadij. Do pred nekaj ted- ; ni je morala Anglija v tem boju pretrpeti j več občutnih porazov. Zasedba Po- ; rurja in pogodbe francoske veleburžua- i zije z nemškimi težkimi industrialci so j bili zadnji uspehi francoskega imperia- ! lizma. Premetena, izkušena angleška ! buržuazija osvaja najprej v diplomalični j igri proti Franciji postojanko za pošto- j janko. Čim bolj se poostrujejo nasprot- I stva med tema dvema kapitalističnima j velesilama, tem vljudnejši je ton v ofi- j cielnem prometu vodilnih politikov • Francije in Anglije. Po svojem nastopu je Maedonald pisal Poincareju pismo, v katerem pravi: »Lahko smo odkrili in lahko brez sovražnosti branimo interese naših dežela. Na la način bo sporazum več kot beseda in Francija ter Velika Britanija korakata lahko skupaj, da zopet uposlavila mir in gotovost Evrope.«
Z isto prisrčnostjo, ali ne brez ironije mu je odgovoril Poincare. V praksi se izraža »prisrčnost« francoske politike v
mobiliziranju male entente, v dajanju velikih posojil svojim vazalnim državam za nabavo municije^n drugih orodij imperialistične »mirovne« politike. Nič manjša »prisrčnost« angleške evropske politike se izraža v mobiliziranju premaganih evropskih držav in v tem, da je brez pogajanj, kar čez noč priznala sovjetsko Rusijo.
Angleška buržuazija ima bogate izkušnje ne samo v imperialistični svetovni politiki, temveč tudi na polju razrednega boja. Dolgo časa je bila Anglija voditeljica boja internacionalne buržuazije proti sovjetski Rusiji. Dokler je smatrala uničenje sovjetske republike za mogoče, je vodila ta boj. Tu se je angleška buržuazija vračunala. Sovjetske Rusije ni mogoče uničiti, vsak boj proti njej izziva odpor ne samo ruskih množic, temveč internacionalnega proletariata. Anglija skuša dobiti nazaj svoje močne pozicije v Evropi na drug način, z drugimi metodami. Ne proti sovjetski Rusiji, temveč s sovjetsko Rusijo namerava angleška vlada vplivati na stvorjenje gospodarskih razmer Evrope. Angleški kapital, nemška tehnika, ruske surovine — to naj bi bili funda-menti silnega gospodarskega razvoja,
ki bi izpodkopal francosko premoč v Evropi.
Ne iz ljubezni do sovjetske republike, temveč na podlagi hladnega političnega preračunanja je priznala Anglija sovjetsko Rusijo in upostavila z njo najtesnejše stike. Ali — če smemo tako reči — tragika kapitalističnega sistema je v tem, da izdatnejši ukrepi za okrepitev današnjega sistema takoj vzbudijo one sile, oziroma jih še ojačijo, ki izpodkopavajo ta sistem in ga končno uničijo. Poleg Italije je dokazala vlada najmogočnejše kapitalistične države, da ni danes več uspešna nobena politika proti ali brez ruske delavsko-kmetske republike. Priznanje sovjetske Rusije bo okrepilo ne le samozavest ruskih delavcev in kmetov, temveč tudi proletarcev vseh kapitalističnih držav. Sovjetska vlada bo vedno, kot doslej, motrila nov razvoj evropske politike s stališča interesov delovnih množic. Kakor hitro bo zavzel boj med Anglijo in Francijo nove, nevarnejše oblike, bo sila evropskega proletariata sposobna, da izpre-meni vsako imperialistično akcijo neposredno v svoje osvobojenje izpod kapitalizma in imperializma.
Vračanje rudarjev iz Vestfalske.
Da buržuazija ni v stanu konsolidirati narodnega gospodarstva, to dej-sivo se od dne do dne bolj potrjuje. Pod konsolidacijo gospodarstva se razume zadovoljitev življenskih potrebščin človeka. To je, da ima človeštvo potrebne hrane, obleke in stanovanja. V kolikor je človeštvo danes s lemi tremi glavnimi življenskimi potrebami zadovoljeno, občuti proletarski kot proizvajalni razred teh siedstev na svojih lastnih plečih. često proletariat nima potrebne hrane, še manj obleke, da ne govorim o stanovanju, kojega proletariat sploh nima, in v kolikor ima stanovanje, je isto podobno pravcalim živalskim brlogom. Medtem ko buržuazija živi v izobilju in luksusu hrane, oblike in stanovanj, na drugi strani proletariat umira gladu in zmrzuje brez potrebne obleke in stanovanj. Buržuazija se valja v razkošnih vilah in palačah, proletariat, ki je ustvaritelj teh vil in palač, pa umira in zmrzuje od pomanjkanja in mraza po železniških vagonih in živalskih brlogih. Razume se, da buržuazija v takem položaju, v kakršnem se nahaja, vedno trdi, da je gospodarstvo in država konsolidirana. Ako ima buržuazija dobro organizirano žandarmerijo, policijo in poleg tega še vojsko, katera zvesto čuva njene gospodarske interese, da ona mirno in v luksusu živi, da njen državni aparat, to je žandarmerija, policija in vojaštvo z nasiljem uduši vsak delavski pokret, tedaj smatra ona gospodarstvo in njeno državo za »konsolidirano«.
Bankrot tega gospodarstva občuti predvsem delavski razred. Zgoraj sem že navedel, da delavski razred umira vsled pomanjkanja glavni htreh življenskih potrebščin. Bankrotstvo kapitalističnega gospodarstva napreduje predvsem v industrijsko in s tem kapitalistično razvitih državah, kakor je na primer Nemčija. Pa tudi druge države niso daleč za Nemčijo ter bodo prej ali
slej tudi one sledile njej. Znaki bankrot-siva se od dne do dne bolj kažejo. Svetovna vojna, katera je bila izbruh imperialističnih teženj kapitalizma, je zadala smrtni udarec kapitalističnemu gospodarstvu. Vsi poskusi zopetne upo-stavitve kapitalističnega gospodarstva in zadovoljitev proletarskega razreda po svetovni vojni so se izjalovili. Buržuazija, koje cilje je profit in ne življen-ski obstanek in potrebe celokupne človeške družbe, ni v stanu, da zaposli delavski razred pri procesu proizvodnje. Vsled tega narašča armada brezposelnih od dne do dne, pa ne samo v industrijsko razvitih, marveč celo v agrarnih državah. Največja armada brezposelnih je pa danes v Nemčiji, kjer je politični in gospodarski kaos kapitalizma največji. V Nemčiji pa se nahaja tudi veliko število delavcev, jugoslovanskih državljanov, posebno v vestfalskem rudarskem revirju.
Razume se, da so vsled popolnega bankrotstva nemške buržuazije hudo prizadeti tudi delavci, jugoslovanski državljani. Vsled tega žele ti delavci (40.000 po številu), kakor poroča jugoslovansko časopisje, vrniti se v Jugoslavijo. Po poročilu meščanskega časopisja je jugoslovanska kapitalistična vlada nakazala za povrnitev teh delavcev v Jugoslavijo 300.000 Din podpore, to je za vsakega izmed teh delavcev po 5 Din. S 5 Din lahko pride po mnenju jugoslovanske buržuazije en delavec iz Nemčije v blaženo SHS državo. Zelo poceni, kajne? Pa ne samo to. V Nemčiji prejemajo ti delavci neko malenkostno brezposelno podporo, od katere ne morejo živeli, za umrti je pa tudi preveč, kakor poroča isto buržuazno časopisje. V Jugoslaviji pa niti iste ne bodo potrebovali, ker še te malenkostne podpore ne bo, kase delavskih strokovnih organizacij pa tudi ni, da bi jih podpirale, kakor meni agent Nace Mihevc, ker jugoslovanska buržuazija ne do-
hMKCtiMBKKKSBM* »WV3*
isrikM u	^furr/vu/	r«««s	u
pusti, da bi si delavstvo svobodno upo-stavilo svoje organizacije. Torej jim ne bo preostalo druzega, da žive od dobrega zraka v blaženi domovini. Pa kaj, saj imamo v Jugoslaviji dela zadosti, toliko da še danes širom Jugoslavije tisočem in tisočem proletarcev ni treba delati, še manj pa jesti, vsled izvrstnega gospodarstva jugoslovanske buržuazije. Kam bo prišlo torej teh 40.000 naših delavcev: v kratkem povedano: z dežja pod kap. Da je tudi v Jugoslaviji velikanska brezposelnost, ni potreba še posebej poudarjati, kajti poročila »borz dela« govore zadosti, še bolj pa dejstvo, da morajo naši rudarji, ker ne dobijo dela v SHS, trumoma odhajati v inozemstvo.
Poleg redukcije delavstva in državnih nastavljencev pridejo še naši sotrpini iz inozemstva. Beda in pomanjkanje jugoslovanskega proletariata se bo še povečalo. Armada brezposelnih bo narastla še za nadaljnjih 40.000. Kaj je naloga delavskega razreda Jugoslavije?
Da se strne v močne strokovne organizacije brez obotavljanja! Da uposiavi močno Nezavisno Delavsko Stranko Jugoslavije! Da se potom svoje močne stranke in strokovnih organizacij bori: a) sproti brezposelnosti; b) za brezposelno podporo v višini dnevnega zaslužka; c) proti zakonu o zaščiti države; č) za svobodo zborovanja in združevanja in takojšnjo otvoritev delavskih strokovnih organizacij, katere so bile razpuščene z zakonom o zaščiti države.
Jugoslovanska buržuazija je sprejela po zmagi ruskih delavcev in kmetov vse ostanke kontrarevolucionarnih Vrang-lovih band. Za njihovo vzdrževanje je vrgla milijone in milijone na račun delavskega razreda. Zato je dolžnost delavskega razreda Jugoslavije, da zahteva od svoje zbankrotirane vladajoče buržuazije, da ustavi takoj vse podpore tem Vraglovirn banditom ter da jih izžene iz države. Da poskrbi dela za vs<_h 40.000 delavcev, kateri se vrnejo iz Nemčije. Da jim nakaže tako podporo, da bo njim povratek mogoč.
C. K.
Politične rasti...................
>Državotvorno« delo radikalskih ministrov. — Obtožba proti odstopivšemu ministru dr. Markoviču.
Vsi opozicionalni klubi so sestavili obtožnico proti bivšemu pravosodnemu ministru dr. Markoviču. Iz obtožnice se vidi, kako grozna korupcija se je razpasla v monarhiji SHS pod današnjim režimom in kake stvari počenjajo gg. ministri, ki imajo voditi ravno pravosodne zadeve in skrbeti za izvrševanje meščanskih zakonov.
Obtožnica pravi med drugim:
»Že več mesecev se pojavljajo v javnosti te?,!;e obtožbe proti g. dr. Lazi Markoviču, bivšemu ministru pravde v ministrstvu Pasica. Iznašajo se fakti, ki ir;______________________________________
označajo delo tega ministrstva kot kaz-njivo. Te obtožbe so dobile konkretne oblike, ko je podpredsednik narodne skupščine g. Mihajlo Rankovič podnesel formalno tožbo svojemu klubu proti g. dr. Lazi Markoviču. G. Rankovič je navedel v svoji tožbi vsa dejanja, ki angažirajo ne samo politično, ne samo moralno, temveč tudi kazensko odgovornost.
Dejanja, za katera g. dr. Markovič ob-tužuje javnost in g. Rankovič s tovariši so naslednja:
1. Prodaja sladkorne tovarne na Ču-karici.
2. Afera kaznenega zavoda v Topči-derju.
3. G. Markovič je brez licitacije izročil g. Lukareviču tiskanje obveznic po 2.50 dinarja, sedaj je pa tiskanje teh obveznic bilo naročeno po 0.49 Din, ker je bila licitacija.
4. Afera koncesije tovarni špirita v Crkvenici in Novem Vrbasu.
5. Afera ustanovitve sekvestra nad imetnikom Avgustinske banke iz Budimpešte, nasprotno sklepom pristojne komisije.
6. Afera odobritve nabavk na račun reparacij samo Teokareviču, njegovemu intimnemu prijatelju, družabniku, mesto tvrdki Ilič, Teokarevič i Petrovič.
7. Afera z delitvijo zemlje v njegovem volilnem okrožju mrličem in drugih na ime onih, ki zemlje niso niti zahtevali in tudi ne dobili.
Za gotova dejanja ima g. dr. Markovič odgovarjati ne samo po splošnem kazenskem zakonu §§ 116., 114., 127., 111., 121., temveč tudi po členu 2. in čl. 3. zakona o ministrski odgovornosti od 22. julija 1922. Ali za vsa zgoraj omenjena dejanja mu ima soditi državno sodišče.
Podpisani narodni poslanci smatrajo, da obtožbe, ki so jih javnost in g. Mihajlo Rankovič dvignili proti g. Lazi Markoviču, ne podležejo samo kompetenci strankinega kluba, ki mu pripada g. Markovič in sodbi javnega mnenja. Ona v prvi vrsti spadajo v kompetenco državnega sodišča, ki po členu 21. zakona o ministrski odgovornosti od 22. junija 1922. sodi ministrom za dejanja take vrste.
Zato je podpisanim čast predložiti narodni skupščini naslednji predlog:
Da se g. Laza Markovič, bivši minister pravde stavi takoj pred sodišče z ozirom na zakon o ministrski odgovornosti.«
Vlada proti kmetom in proti nesrb-skim narodnostim. — Minister za vere dr. Janjič je imel predavanje v radikal-skem akademskem klubu. Ob tej priliki je izjavil: da se bo vrnilo škofom vsa posestva, ki so pripadla pod agrarno reformo in da se bo našel z veleposestniki sporazum, s katerim bodo zadovoljni.
Minister je na kratko razložil vso nacionalno politiko vlade: Bosna je srbska in taka mora ostati; Dalmaciji bi se eventualno moglo dati kako avtonomijo.
V	Sloveniji bi se moglo ljubljanskemu velikemu županu dati malo več kompe- 	  tm
tence. Hrvatski bi se mogel, je dejal minister, dati en minisier za Hrvatsko, a »hrvatsko vprašanje se bo rešilo šele tedaj, ko bodo Hrvatje stopili v radikal-sko stranko.«
Tem izjavam ni potreben noben komentar. Te izjave govore same po sebi
o	politiki, ki jo vodi vlada: o politiki uničenja revnih kmetov, poljedelcev, invalidov in dobrovoljcev, o politiki brezpravnosti delavcev in uničenja nacionalnih pravic in svoboščin.
Siika Velizarja Jankoviča — slika režima. — Te dni se je vršila sodna obravnava proti dr. Ikoniču, ravnatelju »Republike«. Bivši radikalski minister za promet Velizar Jankovič je namreč tožil Ikoniča, radi obtožb, ki jih je Iko-nič priobčil v »Republiki« proti Jankoviču. Advokat ministra Jankoviča je moral sprejeti bedno vlogo, da brani Jankoviča, mesto da bi tožil Ikoniča. Ali ni se mu posrečilo, da opere ministra.
Ikonič in njegovi advokati so dokazali pred sodiščem, da so napadi »Republike« na ministra gola resnica, namreč:
1. Da je Jankovič vpleten v afero s krfskim zejlinom, ki si ga je nabavil kot minister brez licitacije, pri čemer je seveda mnogo »zaradil«.
2. Da je Jankovič velik bogataš, večkratni milijonar. V Beogradu ima tri palače; v eni francoski banki ima 400.000 frankov — to je 1,800.000 Din. Je član upravnih in nadzornih odborov mnogih bank, od katerih se bogati: samostojne monopoiske uprave, Narodne banke, Beogradske zadruge, ustanovitelj tovarne za papir, akcijske družbe »Samouprava«, ki je samo s tiskanjem obveznic »zaslužila« na račun države 6 in pol milijonov dinarjev, ustanovitelj famoznega brodarskega sindikata, skupaj z očetom ustanovitelj lesnega podjetja »Raška«, ki seka državne gozdove, električne družbe, delničar v srbski gradjevinski banki in njeni tovarni za pohištvo, delničar tovarne vagonov v Brodu itd.
3. Za Jankoviča je dejal advokat Gre-benac, da je tipičen predstavnik onih, ki klečeplazijo pred Pašičem«. Pašič ga je postavil za ministra kot njegov stric in mu je pomagal, da obogati. A Jankovič je imel »talent« za brezobzirno bogatenje in izžemanje državne blagajne. Pokazal je izredno drznost kot minister za poljedelstvo. Sklenil je, da vsi aktivni in bivši ministri za poljedelstvo, dokler so živi, prejemajo življenjske potrebščine iz topčiderske državne družbe za polovico cene. V te življenjske potrebščine je vračunal tudi maslo, mleko, jagnjeta, prašiče in kokoši, ki so določene za oplojevanje.
4. Kot železniški minister je Jankovič odkupil orientalne železnice za 149 milijonov frankov, dočim ko je bila vlada pooblaščena, da jih odkupi za 42 milijonov. O tej aferi pišemo na drugem mestu. Za odkup južne železnice je Jankovič sklenil pogodbo, po kateri država odplačuje skozi 45 let po 100 milijonov več, kakor znašajo dohodki
te železnice. Koliko je minisier pri tem »zaradil«, kažejo tudi besede advokata Božoviča pred sodiščem: »Ko je monarh te države obiskal predsednika francoske republike Milleranda, mu je ta dejal: V vaši državi so veliki lopovi in Jugoslavija trpi zaradi tega v inozemstvu. Evo slučaja z južno železnico.« Po kraljevem povratku iz Pariza so morali sami radikali vreči z ministrskega stolčka Jankoviča, da bi prikrili še druge lumparije.
5.	Kot železniški minister je napravil Jankovič sklep, da imajo vsi aktivni in bivši prometni ministri vse življenje brezplačne vozne karte I. razreda za sebe in svoje družine.
V	Svoji zaključni besedi je dejal Ikonič, da sedi v požarevskem zaporu radi prestopka tiskovnega zakona, da se zadovoljen vrača v zapor in da rad sprejema še mesec dni zapora, na kar ga je obsodilo sodišče, ker je trdil, da je Jankovič zastonj jemal mleko, dočim ga je jemal za polovično ceno.
Kaj naj reče ljudstvo na take afere gg. ministrov? Motiko v roke in očisti kugo iz Jugoslavije.
Afera z orienialnimi železnicami, — Radikalska vlada je dala v proračun za leto 19^4/25 18 milijonov dinarjev za iz-plačanje orientalnih železnic — od Ri-siovca do Djevdjelija. Srbska vlada je ze leta 1914., po balkanski vojni, dobila pooblastilo, da odkupi orientalne železnice za 42 milijonov frankov in da to izplača tekom 10 let. Po mirovni pogodbi z Avstrijo bi morale biti orientalne železnice sekvestirane in likvidirane, a oškodovani avstrijski podaniki bi se obrnili na avstrijsko državo za odškodnino. Državljani drugih držav so dobili pravico, da zahtevajo odškodnino od Jugoslavije. Medtem pa je SHS vlada odkupila železnice in izplačala vse delničarje družbe. Odkupnine je izdaia 149 milijonov, katere naj plača ljudstvo potom davkov in taks. — V tej veliki aferi so »zaslužili« ministri težke milijone. Da zakrije sledove, noče vlada predložiti parlamentu odobritve pogodbe o odkupu teh železnic. — »Vedno dalje nosi voda« krvavo pridobljen ljudski denar in ga odnaša v žepe in blagajne ministrov in njihovih prijateljev.
e9BBBBBflBBBBBB8gBBS!II3BBBg!9B§!SB
Udruženje voj. invalidov kraljevine SHS podružnica Celje priredi dne 4. marca t. 1. v veliki dvorani Narodnega doma v Celju
ffidi
Tozadevno se naproša vsa p. n. \ društva, da blagovolijo to upošte-\ vati.
- Celje, 8. februarja 1924. »ztaaHEsesasKBaBBtBBKiiasB&efflDBi-
iiaa^«gri?siSBCxr.’jg/r?JS
Zinovjev:
LISTEK.
Šest dni,
ki jih ne bomo nikdar pozabili.
(Leninov pogreb.)
Hipoma strašno poročilo — lljič Lenin je umrl...
... Čez eno uro se že peljemo v avto-sankah v Gorko k mrtvemu lliču-Leninu: Buharin, Kalinin, Kamenjev in jaz — (Rikov je bil bolan).
Kako veselo smo hiteli v Gorko na Leninov klic, če se je čutil zdravega — kot na perutih vetra. In sedaj...
Gledamo zvezde. Trudimo se govoriti o nečem drugem. Lenin je mrtev... Kaj sedaj? *n pot je tako dolga — celi dve uri. Cesta je polna snežnih zametov. Telefonske žice pojo. Zrak je tako čist. Noč je tako svetla.
Že pri vratih se gnete kopica ljudi — to so sodiligi od Leninove telesne straže. Pot, ki pelje k hiši, kjer počiva Lenin, so posuli z vejicami jelke. Spomnim se: Nedavno, pred nekaj tedni je bilo, ko smo gledali skoz okno v park s Kamenjevim in Buha-rinom, medtem ko se je peljal Vladimir lljič na sprehod. Prijazno, s svojim dobrohotnim lljičevim smehljajem ic skinil s svojo zdravo roko kapo z glave, da pozdravi te iste so-druge od straže. Kako so vsi žareli. S kako ljubeznijo so zrli ti delavci na svojega lljiča, ljubili so ga kot otroci... Danes se pa stiskajo drug k drugemu s povešenimi glavami, govore samo šepetajoče in si brišejo solze.
Stopimo v hišo. Lenin leži na mizi. Ravnokar so mu oblekli njegov nov suknjič. Cvetlice, vejice jelk. Leži v veliki sobi. Balkonska vrata so odprta. Zunaj je zima. Na tem balkonu smo pili poleti 1920 čaj in se posvetovali o vprašanju ofenzive na Varšavo.
Snežnosvetla zimska noč. V sobi, kjer leži Lenin, je mraz. Mnogo luči. Svetli mesečni sijaj. Mnogo zvezd. Skozi odprta balkonska vrata se zde kmetske hiše čisto blizu. Lenin s kmetsko Rusijo kot ozadje — nepozabna slika.
Lenin — kot bi živel. Kot bi legel samo k počitku. Saj diha. Vsak čas bodo zadihale prsi. Obraz je miren — tako miren. Postal je še dobrohotnejši. Gube so Izginile .Nedavno si je dal ostriči lase. Popolnoma mlad izgleda. Obraz je tako neskončno dobrohoten in poln ljubezni... Poljub na čelo — na to lepo, nepozabno čelo. Kako mrzlo je sedaj to čelo, mrzlo kot marmor. Misel reže srce: torej zares za vedno, za vekomaj!...
Za drugo uro ponoči je določena plenarna seja centralnega odbora. Z vlakom se vračamo. Zakasnili smo se za eno uro. Vstopimo. Tudi ta trenutek nam ostane nepozaben: vseh petdeset sedi tu in — molči. Grobni molk. Očividno že dolgo tako molče
—	odkar so prišli semkaj. Vsi ti, neustrašni Leninovi borci, izbrani borci stranke, ki so že često gledali smrti v obraz, sede tu molče. Besede nočejo preko jezika. In potem so pričeli govoriti. Do jutra so sedeli tu, osiroteli. V teh urah smo si bili bližje kot v vsem prejšnjem življenju, v dolgih letih skupnega boja.
Na torek se pelje ves centralni odbor in vsa centralna kontrolna komisija v Gorko.
V	dveh vagonih tretjega razreda ves generalni štab Leninove stranke. Stearinovc
sveče širijo tužno luč po vozu. Poedine male skupine se tišče v različne kote. Vsi molče. Tu in tam ožive stari spomini na ječo...
Dospeli smo na postajo. Nekaj se jih pelje dalje s kmetskimi sankami, drugi gredo peš. V dolgi vrsti korakajo drug za drugim po ozki poti v Gorko člani centralnega odbora.
Vedno več in več sodrugov in prijateljev prihaja. Prve častne straže ob Leninovem truplu. Dali smo ga v rdečo rakev in položili rdečo blazino jsod glavo. Se ljubeznivejši, še dobrohotnejši izgleda njegov obraz. Roka je kot živa.
Sreda, rano zjutraj so prepeljali truplo v Gorko. Že so ga prinesli preko stoj^nic. 2e je na ulici. Tu postane obraz otrplejši. Nekaj mehkih snežink je sedlo na Leninov suknjič. Llitro so se stopile... Štiri vrste peš. Samoposebiumevno nosijo truplo. Ob poti stoje kmetske množice. Trinajstletni kmetski fantiči v oguljenih ovčjih kožuhih si brišejo z rokami solze. Nihče se ne prekriža ...
Dvorana doma sojuzov (strokovnih organizacij) ... Kdo je napravil to dvorano tako lepo? čudovita dvorana v domu sojuzov je podobna pravljici. Dvorana sama po sebi je že mogočna, čudovita žalobna simfonija.
In sedaj je prišla glavna stvar — veliko, nepozabno: na ulicah sc je pojavilo ljudstvo, delavski razred — njegovi otroci. Neskončno valovanje živega človeškega vala. Dan in noč, neprestano, skozi kratke zimske dni in dolge mrzle noči so stali na ulicah Moskve stotisoči delavcev, njihovih mater, žena, sester, kmetov, rdečih vojakov, šol-
ske mladine, otrok — vse, vse ljudstvo in je čakalo, da pride na vrsto, da defilira mimo mrtvaškega odra voditelja in učitelja. V štirih dnevih je šlo sedemstotisoč ljudi skozi to dvorano. In ta vai bi valoval še naprej, če se ne bi na soboto ukazala ustavitev. Se nikdar ni svet videl kaj tako veličastnega. Leninov genij je krilil nad to čudovito ljudsko množico. Vsi so bili tako mehko razpoloženi, tako vljudni in dobri drug napram drugemu. Kot bi gledali drug drugemu v oči, da najdejo tolažbe in sočutja. Vsak je preživljal zgodovinski trenutek, ki je vtisnil pečat njegovemu obrazu.
V	brezkončnem, mogočnem veletoku se je iztekal ta val v dvorano in od tam skozi vrsto drugih vrat, zopet tako organizirano ven. Kot poljublja morje pečine, tako so po-Ijubovale oči tega mogočnega človeškega vala mrtvo postave) ljubljenega prijatelja ... Delavska množica je drugič preživljala svojo revolucijo...
Da, samo tako smo smeli nesti svojega Lenina v grob. Po Leninovih idejah odu-ševlieno ljudstvo je skupaj z nami uprizorilo Leninov pogreb.
... fuzni glasovi žalobne koračnice za-done. Vedno je težko, mirno poslušati to koračnico.
Vsa stranka je stala ob odru najbolj ljubljenega med ljubljenimi.
Delavci in delavke so dvigali svoje otroke, jim kazali Lenina in jim pri tem nekaj šepetali v uho.
V	častni straži so se menjali najbolj cenjeni člani delavskega razreda. Skoro iz vsake tovarne so prišli delavci. Iz vsake ! kasarne so prišli rdeči vojaki. Samo onim, ki uživajo ljubezen in zaupanje vse mno-
INTERNACIONALNI PREGLE!!
No^ošzt/olienl organi sovjetske unija.
Kongres zveznih socialističnih sovjetskih republik je izvolil sledeči izvrše-valni odbor ljudskih komisarjev: Predsednik: Rikov (prej Lenin); poljedelstvo: Smirnov; prehrana: Kaimanovič; finance: Vladimirov; delo: Bahutov; notranje zadeve: Bjeloborov; justica: Kurski; pouk: Lunačarski; nar. zdravje: Sema-ško (Leninov zdravnik); nar. gospodarstvo: Bogdanov. To je izvrševalni odbor samo za Rusijo, ki tvori eno republiko v celokupni sovjetski uniji.
Celokupni centralni izvrševalni odbor za vso sovjetsko unijo obstoji iz dveh teles: unijskega sveia s 414 člani in iz nacionalnega sveta s 100 člani, v katerem jc zastopanih 32 republik in avtonomnih pokrajin sovjetske unije. Preži-d:j ceniralnega izvrševalnega odbora sovjetske unije sestoji iz 21 članov, od teh 7 zastopnikov unijskega sveta, 7 nacionalnega svela in 7 od plenuma obeh teles. Med člani prezidija (vlade vse sovjetske unije) se nahajajo Kame-njev, Stalin, Kaiinin, Trocki, Frunze, čičerin, Dzeržinski, Sokolnikov i. dr. (Kratek življenjepis Rikova, ki zavzema sedaj prejšnje Leninovo mesto, prinesemo v prihodnji številki.)
Program nove sovjetska vlade.
Rikov je dal dopišniku Roste sledeče izjave: Po Leninu začrtana politika se nadaljuje. Naloga celokupne vlade je nadaljevanje politike, zasnovane pod Leninovim vodstvom. Enoglasni sklepi kongresa sovjetske unije v vprašanjih zunanje in notranje politike in enodušno podpiranje sovjetske vlade od strani mas določajo bližnjo delovanje vlade.
Sovjetska vlada je radi današnjega položaja v Evropi prisiljena, da obdrži bojevno pripravljeno rdečo armado. Moč sovjetske Rusije mora priznavati danes tudi zapadna Evropa. Odnošaji z Nemčijo se ugodno razvijajo. Splošne simpatije vzhodnih narodov za sovjetsko Rusijo so rezultat Leninove politike. Prepričan sem, da bo ta politika utrdila razmerje Rusije do Turške, Kitajske, Perzije, Afganistana in vsega vzhoda.
Izvoz žita in poljedelski kredit bo povečal kupno silo kmetov, kar je predpogoj za industrijsko povzdigo. Po sovjetskem kongresu odobrena finančna reforma bo stabilizirala zlato vrednost.
Zadnje leto je pokazalo presenetljivo hiter tempo v povzdigi poljedelstva. Ureditev prometa med mestom in vasjo je sedaj najvažnejše vprašanje.
Ena država 20 drugo priznava sovjetsko Rusijo.
Vzgledu Anglije in Italije hočejo v najkrajšem času slediti Belgija, Avstrija
in Rumunija. Tako je danes prava tekma med kapitalističnimi državami za priznanje sovjetske Rusije. Le Jugoslavija čaka. Sovjetski poslanik v Pragi je po-
1 -
vodom tega dejal: Če Jugoslavija lahko čaka, mi še laže čakamo... In bedna jugoslovanska buržuazija še vedno koleba pod vplivom Vranglovih banditov in Poincareja.
Velika izprija delavcev v Norveški, Nemčiji, češki.
V	Norveški so izprli delodajalci 50.000 delavcev. Na Češkem je doslej izpitih 18.000 delavcev. V Nemčiji izpirajo podjetniki predvsem kovinarje. Delavstvo se pripravlja na solidarnosino stavko. BEESEiaM!3«jiSiSaSiKI!£!a®H!3E®*SBKS3j»iiSS
I
KLEMENČIČ, FABJANČIČ, KRISTAN...
2e dolgo niso izšle -čičeve »Delavske Novice«. Denarna kriza. Kapitalist plačuje svoje agente, dokler uspešno delajo zanj. Čičem pa delavstvo ne bo nasedlo, če jih makar zagovarja 100 Dimnikov.
in tako se je Klemenčič podal v Beograd, kjer se tiska denar in podobne stvari. Mož je obiskal »Politiko«, glasilo črnorokcev, se izprehajal »eingehangi« z Lapčevičem, bivšim socialistom, ki ga upoštevajo »višji« meščanski krogi in se pozno v noč zelo dobro zabaval s Topalovičem. Mož se je oglasil tudi v centralnem tajništvu NDSJ, kjer so ga naši sodrugi sprejeli kot gospoda in se razgovarjali z njim kot gospodom in poskrbeli tudi za to, da se je dognalo, h kateremu je prišel prav za prav ta užaljeni dolenjski petelin v Beograd... In v torek zjutraj se je g. Fabjančič po dolgem času zopet napotil v tiskarno. Njihovo policijsko glasilo izide zopet ta teden.
V	Sloveniji pa izhaja še eno glasilo, ki se ga kliče »Konzument«, glasilo konsumnih društev. Tu se hoče zadnje čase zopet usidrati bankir Anton Kristan eljCo. O tem pišemo na prvi strani. In v tem glasilu je nepodpisan člankar napisal nekaj za ustanovitev nove »delavske« stranke, ki bi se javno imenovala — deiavsko-kmetska stranka. Ali je napisal ta članek Klemenčič, ali Kristan, ali Prepeluh, to je postranska stvar. Glavno je to, da hoče ta skrahirana družba ponovno cepiti delavsko gibanje in da hočejo s to firmo privesti delavsko gibanje v zavisnost od bank pod krinko »enotne stranke«. Na ta članek v »Konzumenfu« se je takoj oglasil »Socialist«, ki ga izdaja Korun, Svetek in slične zvezde; Nace Mihevc ureja leposlovni del lista. In ta »Socialist« piše za ujedinjenje oficielne SSJ (Korun et Co.), Bernofove SSJ (»Naprej«) in skupine okrog »Delavskih Novic«. NDSJ imenuje komunistično stranko in pravi, da je navezana na internacionalo. Zato je z NDSJ ujedinjenje nemogoče. »Skupina okoli »Delavskih Novic« je teh vezi (internacionale, op. ured.) prosta in z njo zedinjenje ni nemogoče. Mi smo že sedaj to dejstvo upoštevali in smo uredili svojo taktika napram njej tako, da se gotovo ne more pritoževati nad nami.»
Gospodje »socialisti«, tudi če bi vi hoteli ujedinjenje z nami v eno stranko, bi si mi rajši dali odsekati desno roko, kot pa da jo podamo vam. Mi smo za enotnost strokovnih organizacij in za enotne politične akcije, ali vemo, da je obstojanje samostojne homogene revolucionarne proletarske stranke neobhodno potrebno, da ostane delavsko gibanje na pravilni razredni poti.
Če se pa boste ujedinili dr. Korun, bankir Kristan, Brrrnot, Klemenčič in Nace Mihevc v eno delniško družbo, bo videl proletariat vse izdajalce pod eno marelo, dočim ko se skrivate danes pod različnimi naslovi. Vi boste združevali vse brodolomce, proletariat pa bo koraka! po svoji razredni poti dalje, zbran okrog Neodvisne Delavske Stranke Jugoslavije.
žice, jc bilo dodeljeno, da so se udeležili te S častne straže. Kmetice in delavke, mornarji > in rdeči vojaki, strankini veterani in kopr- j neča mladina, Rusi in Nemci, da celo mladi pionirji — preljubi delavski otroci — so bili v častni straži. Kako ljubeznipoln bi božal Lenin njihove glavice — če bi bil pri življenju ..
Ravno stoji v straži finski revolucionar. Trd je kot skala. V trenotkih največjih nevarnosti se ni ganila nobena mišica v njegovem obrazu. Sedaj pa je mrtvaško bled in se zaman trudu da skrije solzo.
In Lenin pa leži tu miren kot prej. Po pravici je dejal Buharin: Lenin deli svoje zadnje povelje — Proletarci vseh dežel, združite se! Boljševiki vsega sveta, strnite sej
*
Sobota zvečer. Drugi sovjetski kongres zveze socialističnih sovjetskih republik. Na-dežda Konstatinova govori. Kdo bi mogel pozabiti ta irenotek? Globoka tišina. V desetih besedah je povedala vse bistveno
o	Leninu in leninizmu:
»Njegovo srce je bilo polno vroče ljubezni za vse delovne, za vse izkoriščane. Nikdar ni sam govoril o tem... Le kot voditelj vseh delovnih bo zmagal delavski razred... On je hotel oblast za delavski razred, kajti vedel je, da delavski razred ni potreboval oblasti zato, da si sam napravi udobno življenje na stroške drugih delovnih ljudi. Vedel je, da jc zgodovinska naloga delavskega razreda, da osvobodi vse tlačene ... Ruski delavec je napol delavec, napol kmet... Sodrugi, naš Vladimir Ilič je odšel. Sodrugi, delavci in delavke, kmetje in kmetice, delovni ljudje vsega sveta, strnite se v močne vrste, zberite se okrog Leninovega praporja, okrog praporja socializma.«
Mi vsi, mi ostali govorniki, ki smo imeli govoriti na tej seji kongresa, smo se bali, da že po prvi besedi pademo v jok...
V pozni noči je defiliral še enkrat ves sovjetski kongres, vsa sovjetska Rusija mimo Leninovega mrtvaškega odra ...
Proti jutru je defilirala na isti način delegacija iz Petrograda (sedaj Leningrada) od 1200 ljudi... Vsi so plakali... Bledi obrazi, zatajene solze, pobožen molk... Pelro-grajski delavci, ki so prvi sledili Leninu v ogenj, so mu sedaj izkazali svoj poslednji pozdrav. Prinesli so čudovito zastavo s seboj — lepše še nismo Vdeli v svojem življenju. Zasadili so jo v največji bližini odra. Počivaj mirno, Lenin ...
Nedelja. Zadnje častne straže. »Internacionala« zadoni — mogočno, zmagovito. Leninovo truplo nesemo.
V najhujšem zimskem mrazu — 26° R pod ničlo (34® C) — se je zbralo milijon ljudi na Rdečem trgu, da izkaže Leninu poslednjo čast. In zopet ni videl svet veličastnejšega, kot je bila ta množica.
Votlina, kamor se je položilo Lenina, ima kratek, ali popolnoma zadosten napis: LENIN. Pot ki vodi semkaj, ne bo zarastla trava. Desetletja in desetletja bodo minula
—	in ta grob bo milijonom ljudi vedno dražji. In semkaj bodo romali — ne samo iz vseh krajev naše sovjetske republike, temveč tudi iz Kitajske, Indije, Amerike, z vsega sveta.
Ob štirih smo spustili rakev v votlino. Vsa sovjetska republika je izkazala svojo čast. V Leningradu se je udeležilo ta dan žalobne demonstracije 750.000 ljudi — več kot pri vseh dosedanjih demonstracijah v Petrogradu. V Harkovu jc demonstriralo vse mesto v čast Leninu. V Rostovu, v Ko-
Tovariši invalidi! Po enem letu smo se zopet sestali na občnem zboru naše organizacije, da čujemo poročilo odbora, kako je vodil borbo za naše pravice in kaj je dosegel. Tovariši, poročilo ne more biti dobro, saj še vedno nimamo invalidskega zakona, ki bi vsaj nekoliko ublažil našo bedo in nas reši! obupa. Vlada je imela časa za razne proiidelavske zakone, ima denarja na miiijone in milijone za nove kanone, nima pa podpore za nas, ki smo žrtve liste vojne, ob kateri so obogateli naši vladodržci, ki vladajo in komandirajo.
In žalostno je, da tudi naša organizacija ni podvzela nobenih resnih korakov za potreben invalidski zakon. Gospode iz našega izposlovalnega odbora v Beogradu sicer prosijo in stokajo; toda zakaj nas ne pokličejo na ulico v demonstracijo, na shode, da javno obtožimo one, ki danes pozabljajo na nas, da obtožimo one, ki so nas poslali v ogenj, sami pa so čepeli doma, verižili in odirali naše žene in matere. Nismo se ustrašili kanonov in ne bojimo se niti danes iti pred javnost. Zahtevamo, da organizacija oživi, da se pokaže, da obstoja in da nas vodi v boj. Prosimo in moledujemo lahko sami, organizacijo imamo zato, da nas vodi v boj za naše s krvjo pridobljene pravice. Nočemo več nadlegovaii dobrih ljudi s prošnjami in nočemo več prosjačiti. Vlada mora najti sredstva za podpore nam, ki smo državi dali del svojega življenja, del svojega telesa. Če ne bo podpirala nas revežev, če bo gazila obljube, ki so jih vlade dajale nam, ko so nas rabile za fronto, ne bo nikdar več nihče verjel vladinim obljubam in gospoda gre lahko sama v jarke.
— In za vdove in sirote! Kdo se briga zanje! Nihče. Tudi zanje mora organizacija nastopiti in zahtevati, kar jim gre.
— Omeniti moram še eno žalostno ali resnično stvar, ki jo moramo odpraviti, in to je neenakopravnost in nevoščljivost med invalidi. Gotovi tovariši invalidi skrbe samo zase in organizacija skrbi samo za ene, medtem ko na nas najubožnejše nihče ne gleda in nihče ne skrbi. V organizaciji moramo imeti vsi enake dolžnosti. Posebno od invalida človek lahko zahteva, da s svojimi tovariši bolje postopa in jih ne prezira.
— Dajte invalidom pravice! Organizacija, stopi na plan, pokaži se, vodi nas v boj za naše pravice!
\ Kako se rešuje narodnostno vprašanje.
k
(Dopis z Jesenic.)
i	Da buržuazija ni v stanu rešiti narod-| nostnega vprašanja, ta naša trditev, ka-j tera je sicer že stara, je danes na vseh ’ koncih in krajih kot nepobitna resnica. | \Vilsonova načela o samoodločbi naro-| dov, za katere se je navduševala buržua-
l	zija celega sveta in ž njo vred tudi so-j cipi patriot je, so padla v vodo kot puhla * fraza. Mi ne bomo naštevali raznih slu-
sirovi, v Kijevu, v Arhangelsku — povsod isto. Milijoni src bijejo v istem laktu. V Parizu, v Krisfianiji, v Pekingu, v Berlinu, v Pragi, v Londonu — po vsem svetu je eno ime v milijonih ljudi: Lenin.
Rakev smo pokrili z dvema zastavama
— z dvema od desetiisoč zastav, ki so bile v tej žalobni demonstraciji. To sta zastavi kominierne in centralnega odbora ruske komunistične stranke. Ali v zadnjem trenotku se pririne kljub stražam star kmet v votlino. Izrabil^ je ugoden trenotek in nam izročil malo žalobno zastavo poleg pisma kmetov Saranskcga okrožja. Poleg zastav dveh najmogočnejših organizacij smo položili tudi
— zastavo kmetov...
Nepozaben ostane trenotek, ko je milijonska množica pri 34" C pod ničlo raz-oglava pela: »Vas, žrtve nesmrtne zahteva! je boj...«
Nehote pride v spomin oni večer, ko je dospel Lenin iz inozemstva v Petrograd — noč na finskem kolodvoru, sprejem po de-settisočih delavcev in vojakov. Sedaj — so milijoni. Tedaj — predvečer velikih bojev. Danes — končani boji in mir po odločilnih zmagah. Sedaj — priznanje vsega ljudstva, vseh ljudsiev.
*
Lenin je mrtev. Kot kamen, kot skala leži ta smrt na srcu vsakega izmed nas. In vendar — vendar nam je, kot da leninizem ne samo živi, temveč da šele pričenja živeti.
Lenin je mrtev — Leninizem živi. Živi v naši veliki stranki, živi v revolucionarnem gibanju vsega sveta.
■BBiaBnaBSBaBBaHBBBIBBaBBiaBiSIBB
irite »Glas Suohode
čajev te buržuazne samoodločbe narodov (kakor n. pr. Šlezija, Galicija itd.), marveč se hočemo omejiti na reševanje narodnostnega vprašanja in samoodločbe naroda na Koroškem, kar nas za aanes najbolj zanima.
Nad tri leta je že od tega, kar je divjal na spodnjem Koroškem divji boj med avstrijsko in jugoslovansko buržua-zijo za spodnji del Koroške. Buržuazija obeh držav se je posluževala vseh mogočih sredstev, terorja nad tamošnjim delovnim in kmetskim ljudstvom. Jugoslovanska buržuazija je pošiljala v to ozemlje razne organizirane Priigelban-de, ki so se rekrutirale iz »Sokola< in raznih drugih šovinistov, katere naj bi s kolom po glavi prisilile tamošnje delavce in kmete, da se odločijo na dan glasovanja za monarhistično in militaristično Jugoslavijo. Obijubovala pa je tudi pravično rešitev agrarnega vprašanja, katero bo v živo zadelo razne nemške je to danes v Jugoslaviji1 izvedlo, vsak je to danes v Jugoslaviij izvedlo, vsak sam ve.
Avstrijska buržuazija, katera se je posluževala tudi raznih sredstev terorja, pa je poleg tega operirala tudi s parolo razlastitve veleposestev in socializacijo industrije itd.
Nadalje je forsirala tudi parolo demokratične meščanske republike (katera bo postala socialistična republika, ker v Avstriji so imeli tisti čas vlado v rokah socialpatriotje), katera ne pozna nobenega militarizma itd.
Mi smo sicer takrat pozvali tamošnje delovno in kmetsko ljudstvo, naj ne gre na lim buržuazijama obeh držav, temveč naj ostane na dan glasovanja doma. Povedali pa smo tudi, da buržuazija ni v stanu rešiti narodnostnega vprašanja, ker se gre njej edino za izkoriščanje delavnih množic. Da zamorejo rešiti to vprašanje edino delavci in kmetje sami, ko si upostavijo delavsko-kmetsko federativno republiko po celem svetu. Isto je napravila tudi komunistična stranka Nemške Avstrije.
Dan glasovanja je prišel. Kmetje in delavci spodnje Koroške, v kolikor so podlegli buržuazni agitaciji in terorju, so se po večini odločili za Avstrijo. Kajti početja jugoslovanskega militarizma so jim presedala do grla. Oni pa niso hoteli vsled svoje lastne izkušnje med svetovnim mesarskim klanjem o militarizmu ničesar več slišati.
Jugoslovanska buržuazija je vsled svojega poraza zagnala v svet potom časopisja krik in vik, katerega še danes neprestano ponavlja o svojih zavojevanih bratih. Toda vse to dela zato, da bi navidezno pokazala svoj narodni čut, medtem, ko v dejanjih dela ravno nasprotno.
Ker delavci, razen ruskih delavcev, nimajo domovine, so prisiljeni, da gredo križem sveta prodajat svojo delovno moč kapitalizmu za svoj goli življenjski obstanek. Na deset- in desettisoče delavcev, jugoslovanskih državljanov, si služi danes svoj kruh po vseh krajih sveta, posebno pa po raznih rudarskih revirjih v Avsriji, Nemčiji in drugod: Leoben, Donawitz, Fohnsdorf, Westfallen .id. Veliko teh delavcev so sinovi jugoslovanskih državljanov ter vsled tega tudi posedujejo jugoslovansko državljanstvo, čeravno ne poznajo niti svojega pristojnega kraja, niti ne znajo jezika. Ravno tako pa se nahaja tudi pri nas na Jesenicah danes nekaj delavcev, sinov koroških Slovencev, kateri so se tukaj rodili in stalno tukaj stanujejo, pač pa vsled poraza naše buržuazije pri plebiscitu na Koroškem po svojih očetih posedujejo avstrijsko državljanstvo. V več slučajih tudi delavci ne poznajo kraja, kamor so pristojni in niti ne znajo nemškega jezika.
Značilno pa je postopanje jmgoslovan-ske buržuazije s temi delavci. Nezakonitost tega postopanja nas sili da obelodanimo nekaj slučajev.
V	armadi se poraja vsled slabega ravnanja z vojaki velikansko število dezer-tacij (ubegov). Da bi buržuazija vsled tega ogromnega ubega zacelila rano militarizmu, hoče ubeglost v svoji vojski nadomestiti z delavci, tujimi državljani. Vsled tega čisto enostavno pokliče te delavce, tuje državljane na nabor. Ako so potrjeni, morajo brez obotavljanja k vojakom; kdor pa bi se temu uprl, pa se mu čisto enostavno zagrozi z izgonom iz
blažene SHS, čeravno je tukaj rojen in še nikoli drugje ni bil, kakor tukaj. Če pa se enemu posreči s pomočjo svojega konzularnega zastopstva ubraniti se naboru, tedaj se istega še na drug način hoče prisiliti, da bi služil militarizmu.
Ker imajo mnogi izmed teh delavcev svoje sorodnike na Koroškem, jih hočejo tudi od časa do časa obiskat. Pri tem pa seveda potrebujejo potnega lista ter so prisiljeni, da ga dobijo od svojega konzulata in okrajnega glavarstva v Radovljici. Da pa dobijo dovoljenje za potovanje tja in nazaj, pa mora posameznik imeti potrdilo od županstva, da stalno tukaj stanuje. Drugače mu okrajno glavarstvo v Radovljici ne da dovoljenja za vožnjo nazaj. Seveda ima na občini posameznik opraviti z narodnjakom, narodnim socialistom, bivšim zvestim avstrijskim patriotom, po milosti božji gospodom tajnikom Potrato, katerega paševa-nje in modrost presega daleč avtoriteto gospoda gerenta Černeta. In ta veliki gospod Potrata tega potrdila ne da vsakomur, kdor ni jugoslovanski fašist. Seveda pride posameznik vsled tega v neprijetnost na glavarstvu, ker mu potem gospod komisar, bivši avstrijski Feldgendarm Stepišnik, hoče naložiti ponovno denarno kazen zaradi prekoračenja meje, čeravno še onstran meje do-tičnik še nikdar ni bil. Potno dovoljenje pa da samo za potovanje tja. Seveda je posameznik prisiljen, da potem ostane tam onstran meje.
Drug slučaj pa je, da je delavec, koroški Slovenec, tukajšnji rojak hotel imeti dovoljenje za potovanje na Koroško v svrho obiska svojih sorodnikov. Tozadevnega potrdila, da stalno biva tukaj, gospod Potrata ni hotel dati. Ko pride na glavarstvo v Radovljico, se ga vpraša, kako pride on brez dovoljenja, oziroma vizuma v Jugoslavijo in se mu hoče naložiti denarna kazen radi prekoračenja meje. Ko dotični delavec dokaže s svojim rojstnim listom, da je tukaj rojen, se mu da vizum ter se mu zapove, da ima tekom enega meseca, ko izgubi vizum veljavo, delati prošnjo za bivanje v Jugoslaviji, v nasprotnem slučaju se ga izžene iz države SHS.
Na tak način hoče jugoslovanska bur-žuazija rešiti nacijonalno vprašanje. »Koji nije dobar vojnik, neka ide preko granice.«
Jugoslovanska buržuazija, zakaj tako hinavsko zdihuješ po svojem časopisju za zavojevanimi brati, ko jih vendar sama z vsemi sredstvi tiščiš od sebe? Ali se zavedaš tega, da je v drugih državah na deset in deset tisoče delavcev naših državljanov in da bo vsled tega tvojega početja začela izvajati buržuazija dotič-nih držav represalije, katere znajo imeti grozne posledice? Kajti za vsakega inozemskega delavca, katerega se na ta način izžene, ti lahko tvoja sestra drugih držav vrne 20 domačih. Kaj boš počela z njimi, ko vendar niti za te, kar jih imaš, dosedaj nimaš ne dela ne kruha vsled tvojega kraha na gospodarskem polju? Izženi rajši Vranglovce in vprašaj nje, kam so pristojni!
Gospodje pri Pokrajinski upravi, poučite gospode pri okrajnem glavarstvu v Radovljici, da nehajo s takim postopanjem z nedolžnimi delavci. Gospodu Potratu pa bo jeseniški proletarijat sam pri prihodnjih volitvah odločno povedal, da se s takim početjem ne strinja.
Puhle fraze nacijonalizma padajo v vodo, pod krinko nacijonalizma se skriva militarizem in nove vojne. Proletarijat, strni se v močne revolucionarne falange, da bodeš kos svoji zgodovinski nalogi. Rešitev nacijonalnega in socijal-nega vprašanja je v tvojih rokah.
Živela svoboda delovnega ljudstva! Živelo osvobojenje narodov izpod imperi-jalističnega in militarističnega robstva v delavsko - kmetskih federativnih republikah!
Jeseniški proletarec.
Dopis iz Dravske doline. — Ta sicer majhna dolina ima zelo važne industrijske kraje. Že sedaj je tu vsakovrstna industrija, v bližnjem času imamo pričakovati še njen večji razmah. Z napredovanjem industrije bi morala rasli tudi moč in zavednost proletariata, a kon-štatirati moram, da temu ni tako. Poglejmo si pobliže položaj delavcev v
Dravski dolini. — V Bistrici nad Mariborom je tovarna lesnih izdelkov, ki je v konjunkturi; a na zakon o zaščiti delavcev se prav nič ne ozira, delajo se nadure, proletariat se brezmejno izkorišča. V Rušah je tovarna za dušik in druge kemične izdelke; tovarna je zelo moderno urejena, je pa tudi izkoriščanje najmodernejše. Proizvajanje dušika je eno najnevarnejših opravil za človeško zdravje; naj omenim samo to, da se nabere na strehi, ki je na četrtem nadstropju, po pol metra prahu, v delavnici ga je pa toliko, da komaj vidiš predse. Po izjavah zdravnikov bi se smelo delati največ 6 ur, a dela se po 8 do 10 ur dnevno neprestano. Ali ima mar podjetje tako dovoljenje od »inšpekcije dela«? Po zakonu o zaščiti delavcev je nedopustno zaposlenje mladoletnih v takih podjetjih. A določbe tega zakona se izvajajo samo tam, kjer si to delavstvo z vztrajnim bojem pribori in ohrani. Za ta brezupni položaj je brez-dvomno v veliki meri krivo »Osrednje društvo kemičnih delavcev«, oziroma njegovi reformistični vodje, deloma pa tudi delavstvo samo, ker ne pomede z birokrati, da bi si ustvarilo res bojevno razredno strokovno organizacijo. Tukajšnji orožniki pridno vršijo hišne preiskave pri zavednejših sodrugih, da bi jih oplašili v njihovem delu za razredno proletarsko stvar. V Rušah je tudi tovarna za poljedelsko orodje in tovarna za vžigalice, ki zaposluje 70 do 100 delavcev, ki so sramotno nizko plačani, delajo pa po 10 do 12 ur in še več. V Sv. Lovrencu je tovarna kos in srpov. Delavčev položaj je podoben onemu v gori omenjenem podjetju. Preidimo na Muto, ki jo »Volksstimme« imenuje trdnjavo socializma. Kako iz-gleda v tej »trdnjavi«? Res je to industrijski kraj s pretežno večino industrijskega proletariata. Občina je v rokah »socialistov«. Da bi delali v občini po socialističnem programu, ne vidim niti malo. Mesto da bi se borili proti bur-žuaziji, se bore predvsem proti pristašem revolucionarnega razrednega boja in NDSJ, katerim ne dovolijo »socialisti«, da bi govorili na shodu in povedali proletariatu resnico. Plače delavcev znašajo samo 10 do 24 K na uro, kljub temu, da je življenje na Muti v marsikaterem oziru dražje kot drugod. Takemu položaju so krivi socialpatrioti, ki hočejo na vse lopovske načine preprečiti enotno bojevno fronto proletariata in ki skrbe za to, da bi delavstvo ne spregledalo. Izmed mnogoštevilnih lesnih podjetij bi omenil parno žago (ki je last Norberta Minabecker) v Vuzenici, kjer se dela redno 11 ur dnevno, često pa po 14 ur in še več. A plača znaša komaj 10 do 15 K na uro. Kje so tu določbe zakona o zaščiti delavcev? 'Žandarme-rija, ki preganjaš delavce po zakonu o zaščiti države, zakaj ne zapreš podjetnikov, ki delajo proti zakonu o zaščiti delavcev? Okrajno glavarstvo v Slov. Gradcu, ki tako vneto skrbi za izvrševanje protidelavskih zakonov, ima za-tisnjene oči za protizakonita postopanja podjetnikov. To okrajno glavarstvo je bilo hitro pripravljeno, da zapre gostilno Stalcerju pod pretvezo, da se v njej vrši komunistična propaganda. Vsa komunistična propaganda pa je obstojala, kakor se je dognalo, v tem, da je zahajal v to gostilno neki sodrug. — Položaj delavstva v Dravski dolini je torej zelo žalosten. Ali že se slišijo vedno pogostejši glasovi, že vstaja spoznanje, da je rešitev delavcem le v neizprosnem boju proti kapitalu in reakciji. »Socialisti« mesto d abi delali za oživ-ljenje delavskega razrednega boja, ta boj le ovirajo in tiščijo mase v apatijo in brezbrižnost za razredne interese. Prva zaupništva revolucionarne delavske stranke NDSJ so ustanovljena. Led je prebit. Težko delo nas še čaka, ali kljub temu delamo pogumno naprej za prebujenje delavca in revnega kmeta. Živel revolucionarni boj! Živela Neodvisna Delavska Stranka! Prolet.
Wintersberg (Belgija). — Usoda brez-domovinstva nas kot jesenski veter suho listje zanaša sem in tja. Da, sodrugi, rako je nam proletarcem v kapitalističnem družabnem redu. »Domovina« nas požene kot brezdomovinsko sodrgo v
svet, v blatu in snegu, za kruhom. To je mogoče samo v kapitalistični »domovini«, v sistemu brezmejnega zločinstva. — Sodrugi! Vprašajte me, ako mi ni težko pri srcu, ko sem se morai ločiti od vas v momentu, ko bi bilo enotno delo nas vseh najbolj potrebno. Sodrugi, mi smo revolucionarji in nas kot take diči posebno ena lastnost in ta je
—	brutalna odkritosrčnost. In rečem vam: Da! Težko mi je pri srcu, ko sem se moral ločiti v času, kc je naša stvar zahtevala največ energije, največ bo-jevne sile. Ali, sodrugi, tako se je pač zgodilo. Pogum v srcu, jasnost misli! Mi, rudarski emigranti, čutimo in se borimo skupno z vami: vaš poraz je naš poraz, vaša zmaga je naša zmaga. Mi, razredno-zavedni proletarci, mi, avantgarda izkoriščanih in tlačenih, se moramo boriti neprestano in neumorno proti kapitalu, dokler ne zmagamo. Zato ne nasedajte ne Dimniku, ne Fabjančiču, ne Orjuncem, temveč se smelo borite, ker kljub vsem porazom je naša zmaga neizogibna. Posebej pozdravljam sodruge Omladince, up in bodočnost proletariatta, in vam kličem: Kljub vesmu naprej! — Sodružne pozdrave!	Kurent	Avgust.
Vojaki stradajo. — Te dni se je poslalo na dvomesečni dopust 500 vojakov iz mornarske edinice radi pomanjkanja prehranjevalnih sredstev. Dva
zadnja meseca se je hranilo te vojake s kuhanim ječmenom, a ko je zmanjkalo še tega, so jih poslali na dopust. — To je dobro, da so po letu službovanja prišli ti vojaki na dvomesečni dopust. Ali zanimivo je to, da se jih je poslalo na dopust radi pomanjkanja hrane. Vojno ministrstvo ima dve milijardi dinarjev rednega proračuna in nekaj sto milijonov izrednih kreditov, a vojaki stradajo, jasno je, kam gre denar.
Samo „GLAS SVOBODE"
j vzgaja proletariat za razredni
boj proti izkoriščevalcem!     ------------------------------------
’ »Plamteči okovi«, zbirka proletarskih
j pesmi Mila Klopčiča, je bila po inicija-
j tivi zagorskih orožnikov od okr. glavar-
j stva Litije začasno zaplenjena in predana
> cenzuri. To samo priporoča knjigo. — j Seveda radi »reda in mira«! — Kljub
> temu: Živel Proletkult!
Marksistična biblioteka.
Konzorcij „Glas Svobode" je začel izdajali poljudne znanstvene knjige v zbirki „Marksisfična biblioteka".
Kot prvi zvezek je izšla knjiga
LENIN,
njegovo slavljenje, delo varaj e ara dejanje..
Knjiga, ki ima krasno Leninovo sliko in obsega 52 strani, je sledeče vsebine:
1. Predgovor.
2. Leninovo življenje in delovanje.
3. Značaj Vladimirja Iliča.
4. Lenin. Spisal K. R.
5. Enotnost v Leninovem nauku in delu.
6. Revolucionarni marksizem.
Knjiga stane samo 5 Din. Nad polovico naklade je je že razprodane, zato naj se vsakdo, ki želi imeti to predragoceno knjigo, takoj naroči na njo. Naroča se na upravništvo „Glasa Svobode", Marksov trg 2, Ljubljana. Denar se pošlje naprej; s poštnino stane knjige 50 para več. Razprodajala, ki niso člani stranke, ali so brezposleni, imajo 20 % popusta. Kdor ne pošlje denarja vnaprej, naj piše, da se mu pošlje knjiga po poštnem povzetju. Sicer se naročilo ne more upoštevati. Denar se lahko pošlje po položnici „Glasa Svobode" s pripombo: sa knjigo.
Vsak proletarec mora imeti to knjigo! zato sezite urno po njej}	___________
V začetku marca izide
2L ssrvesselc marksistične bibMoSeke
Pariška komuna.
Knjigo bodo krasile pretresljive 4 slike iz pariške komune. To bo najlepše proletarsko čtivo ob obletnici pariške komune (18. marca 1871 je bila proglašena pariška komuna).
Gotove so že
= Leninove stenske slike. =
Cena S 35121. Po pošli 25 p več. Ceno za slike v steklu in okvirju sporočimo.
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Uredništvo opozarja vse sodruge, da pošljejo vse dopise na uredništvo in ne na upravništvo. Na upravništvo je pošiljati samo naročnino in denar od kolportaže. Ponovno opozarjamo vse dopisnike, da pišejo s črnilom in samo na eno stran.
Samo »GLAS SVOBODE"
se bori za interese delavcev in kmetovi
Lastnik in izdajatelj Konzorcij. Odgovorni urednik Anton SušterSič. Tisk tiskarne »Merkur« v Ljubljani.
INI Si
Zbirajte xa tiskovni skladi „61asa Svobode"!