9/2021 letnik CXXIII 250
IZ ZNANOSTI IN PRAKSE
Fontani. Ta kar verjeti ni mogel svojim očem, ko je videl, 
koliko dela sva zanj naredila s profesorjem Šaleharjem. 
Naj za zaključek navedem samo zadnje stavke iz 
njegovega zahvalnega pisma: »Vaša raziskava je tako 
zanimiva, da ne bom uporabil podatkov iz nje samo 
v svoji knjigi, ampak jo bom poskušal v celoti objaviti 
v kateri od italijanskih čebelarskih revij. Vsekakor pa 
zdaj vem, da je in da je bilo slovensko čebelarstvo vedno 
najbolj napredno.« 
Vira:
Ustna informacija.
Fontana, P . (2017): Il piacere delle api. str. 349–351.
Šalehar, A. (2020): Kronologija zapisov (rokopisi in objave)  
o prahi matice s troti v zraku, 13 strani.
Prvo čebelarsko društvo na Slovenskem
Verena Štekar-Vidic
kustosinja Čebelarskega muzeja
verena.vidic@mro.si
Slovensko čebelarstvo ima dolgo tradicijo. Znanje 
in veščine se stoletja prenašajo iz roda v rod in se 
nadgrajujejo, za komunikacijo med čebelarji pa so 
pomembna predvsem njihova združenja. Danes 
več kot 200 čebelarskih društev združuje okoli 
11.000 čebelarjev, ki se povezujejo tudi regijsko in 
na nacionalni ravni.
Da so se gorenjski čebelarji kot prvi na Slovenskem 
poskusili organizirati v združenje že pred 340 leti, priča 
izročilo o prvi čebelarski bratovščini. Oklicana je bila  
14. aprila 1781 v cerkvi sv. Klemena na Rodinah (zdaj v 
občini Žirovnica), že po treh mesecih pa tudi preklicana. 
Toda v zgodovini je ostala zapisana kot prva smela težnja 
po organiziranem združevanju, srečevanju, sodelovanju 
in podpori čebelarstvu, ki je bilo prav v tem delu Gorenjske 
tedaj že zelo razvito.
Bil je to čas zlate dobe kranjskega čebelarstva. Čebelarji 
so s pridom izkoriščali dobre lastnosti kranjske sivke. 
Čebelarili so v lesenih panjih, ki so jim znali širiti prostor. 
Zlagali so jih v značilne čebelnjake ali pa so v njih čebele 
prevažali na različne lokacije, da so podaljšali pašno dobo 
ter omogočali večji pridelek medu in voska. Prezgodaj umrli 
znameniti državni čebelarski učitelj Anton Janša z Breznice 
je z znanjem iz rodnega okolja habsburški monarhiji 
in drugemu svetu dal velik čebelarski pečat. Nekdanji 
komendski župnik Peter Pavel Glavar, ki je pisal in deloval 
za domačega čebelarja, je živel tedaj na Lanšprežu na 
Dolenjskem. Širil je misel o vaških čebelarskih zadrugah in 
da posameznik le v skupnosti lahko doseže cilje.
14. aprila, ko je bila ustanovljena čebelarska bratovščina 
na Rodinah, je bila velikonočna sobota. Oznanjena je bila 
pri praznični maši naslednji dan. Organizatorje je vodil 
rodinski duhovnik in čebelar Jakob Neboisk. Na območju od 
Mojstrane do Škofje Loke in od Bohinja do Tržiča je bilo v 
organizacijo vpisanih že 397 članov. Njena pravila so velevala 
plačevanje članarine 18 oz. 7 goldinarjev in vsakoletno 
udeležbo na čebelarski slovesnosti v rodinski cerkvi na prvo 
nedeljo po veliki noči. Vsako leto naj bi se za vse člane brale 
tudi štiri maše. Toda že v tednu do prve bele nedelje tistega 
leta so organizatorji spoznali, da je ustanovitev nelegalna, 
saj je poseben državni zakon že leta 1771 prepovedal 
ustanavljanje bratovščin oz. jih dovoljeval le z izrecnim 
dovoljenjem vladarja. Tega pa gorenjski čebelarji niso 
imeli. Zaman je bilo kasnejše sklicevanje zgolj na cerkveno 
bratovščino, ki naj bi zbirala denar za revno rodinsko cerkev, 
zaman zanikovanje, da se je nekaj velikega organizacijskega 
res zgodilo. Po poročilih zemljiških gospostev Radovljica, 
Bled in Kamen ter nekaj zaslišanjih posameznikov je 
deželno glavarstvo Kranjske odločilo, da bratovščina ni 
prijavljena in ni dovoljena. Jakob Nebois je razpustitev 
oznanil 15. julija v cerkvi sv. Klemena na Rodinah. 
Vir: Zaletel, P .: Prvo slovensko čebelarsko društvo. Slovenski čebelar. 
1995, št. 11, 12, 1996, št. 1, in 1998, št. 12.
Cerkev sv. Klemena na Rodinah 2020
Branko Čušin, Ustanovitev čebelarske bratovščine leta 1781 na Rodinah (slikano s 
propolisom na les, panjsko končnico)
Foto: Verena Štekar-Vidic
Foto: Verena Štekar-Vidic