Gospodarsko prosvetno delo uŁiteijstv&. Zakonodajalec šolskega zakona je po= udaril, da je mogoče uspešno širjenje prosve* te lie potom oscb, 'ki žive stalno med ljud* stvom, poznajo njegove navade, življenje, delo težnje in potrefoe. Iz itiega vidika je¦do* ločil ravno učiteljstvu obširne naloge. Mar= sikatero teh nalag pa mu bodo narekovare še lcTajevne potrebe. Večina učiteljstva je vršila v večji ali manjši meri vse te naloge, preden jim jih je odkazal zakon. Upamo, da smo z uzakonit= vijo našega prosvetnega dela tudi vsestransko pridobilii, saj bomo tudi po zakonu zaščiteni in podpirani, med tem ko smo bi'li v minulih časih čestokrat Ibaš iza prosvctno delo med narodom preganjani.  Malo je učiteljev, ki b\> se branili dela. Vsak je poprijel', kjer je mogel inkjer je znal in to požrtvovallno jn nesebično. Žal pa, da sc ga je poleg vsega dela kaj rado odrivalo, priznanje je bilo določcno največkrat drugim. Učitelj je moral: nositii breme dela, funkcije so bilc določene drugim. Bili so časi, ko »s,o učiteljstvo prezirali in omalovaževali. Pri vsej zapostavljc-nosti bodisi v morral« Hem kakor v gospodarskem oziru, pa učitelj v najtežjih časih ni klonil. 2elja, da pomore svo= jemu Ijudstvu, volja do podviga svojega so* seda jc bila vsikdar jačja, zato je zastavljal svoje moči za kulturni in <gospodarski dvig Ijudsitva. Vkljtib takemu položaju in vkljub borni plači ;se je marsikatera hranilnica in marsika* tero dlruštvo razvilo iz inacijative učiteljstva in z njegovim delom. Tako je priklical v živ-= ljenje »Sadjarsko in Vrtnairsko društvo«, ki šteje danes 9000 članov, učitelj M. Humek; pričel' je izdajaiti iz lastnih sredstev »Sloven= skega sadjarja«, in to v 'času, ko je bii1 glavar, v katerega okraju jc služboval, zagrizen ncmški nacionalec in mu je namignil, naj opusti misel: ,na vzdajanje slovenskega sad^ jarskega glasila. Zasluga, da se je zburlilo Mnimanjc za sadjarstvo in se razširilo po vsej banovini, je po večini Humekova in — učitcljska. t)ancs je sadjarstvo ena najdobičlca; noisnejših panog. ki šc mirno zre v 'bodoč* nost, ko večino panog gloje kriza. Zas'Juiga. da se je čcbclarstvo razširilo in da so se naši1 ljudje oprijeli umnega čebelar« stva in že povsod vpeljanjh »žnidaršičev«, je zopet tovarišajučiiteljiasčebelarja Rojine, ki je s svojim »Slov. čebelarjem« utiral pot umnes mu čebelairstvu, orall trdo, a lepo ledino is, svo« jimi 'pomočniki', ponajveS učitel'ji. Duša »Hmeljairskemu društvu« je zopet učitelj. V novejšem času je zbudil zanimanje za rejo plemenitih pasem k,uncev zope* tovariš-* učitelj Inkret v Šenkovem turnu. ¦Mnogc podružnice prepotrebne »Kmetijs ske družbe« so našle v učiteljih vedno delav^ nc pobornvke, največkrat vcsitne in požrtvo valne tajniko, ki so držali rn poživljali podiruž' nice. Ne vem, zakaj je bilo treba zaradi ljube »kravice« diati tem delavcem slovo. Če je bilo to potrebno, ne vem, vem pa, da koristno to ni bilo= Delavec, ki jc vselej in nesebično de= lal, se ne odslovi tako. Sedaj pa naj sploh še prosjači, čc sme opravljati kako funkcijo v odborih »Kmctijiskc družbe«. V zadnjcm času se je premotrivalo vpra^ šanje enotnega glasila za vse gospodarske pa^ noge. To vprašanje ni sicer novo. pojavilo se je že večkrait. A pokazalo se je ttidi, da jc, kakor je misel' lepa, prav tako težko izved* ljiva. Težko jc misliti, da bi moglo s pridom cno glasilo ustrezati vsem zahtevam raznih panog v polni meri. Z izgiibo samostojnosti ne bodo mogle razne panoge tako prospevati kakor scillaj in kakor je želeti. DruStveno živ* ljenje potrebujc samostojnoiSti in nekega impulza, ki podžiiga ddavnost, razmišlijanje in pogona k piroduktivnemu delu in samozavesti. V društvih, katera smo prej navedli, se udejstvujejo ponajveč gospodarsko mali lju* dje, v njih so zastopani skoraj vsi stanovi v medsebojncm zdravem tekmovanju. V svo* je revije pišejo lastna doživctja in dajcjo po« trebne napotice, vzbujajo ¦v.cselje mllačnim in pobudo ncveščim zaoetnikom. To je vesel po» jav, to iso pogoji napredka. Ti dopisniki so najboljši propagatorij in poborniki za po* vzdigo svojih panog. Revije ki' so vzbudile samovzigojo, so gos tovo vredne treh kilogramov jabolk, poldru« gegla kilograma medu ali malo hmelja — to* ?'iko pa seveda za celo leto. Ta denar povr« nejo društva članom neštetokrat, ko jim re> šijo cente blaga. Ali ne plača sadjar neštetokrat društve* iiega davka pri enem samcm slabem drcvescu, ki ga kupina sejmu. In teh se kupi največ tam, kjer ni podlružnic »Sadjarskiega m vrtnarske* ga društva«. Al'i ni vrcden učinek ogleda sad« ne razstave tudi tollko, kolikor znaša člana« rina, ko vidi vsakdo j.asno svoje grche. Ali n,e pridobi čebelar tcga davka samo z nabavo blaga pri centrali, tcm več pa še s stalbo >po« budo. Isto je druigod. Res je itcžko danes za denar, a brez žrtev ni napredka in razmaha. Pa ne zastirajmo si oči pred rcsnico. Morida tudi nas zadenc. Po= glcjmo, koliko se pri nas zapije, zakadi in dru= gače razmečc dcnarja. Al'i tega ni škoda? In kaj nam vse to hasne, kakšne dobičke nam doiiaša? Pa poglejmo šc drugo stran! Vsa irazna društva so nastala jz potrebe po napredku Vsako društvo ima svoj delo« 'kroig in ga čaka še mnogo dela, pa tudi mno> go uspehov ako bo vr.šilo veStno svoje delo v pro&peh svojie panoge. Kakor sem omenil, družijo ta društva male ljudi, kmete, meščane, delavce in inteligente pri istem delu. Zakaj Ibi ne gradi'H tega mostu dlalje. Naj se vsi uče spoštovati in Ijubiti našo zemljo, naj se naučita tudi meščan in initeliigent spoštovatr večno delo v prosti naravi, ki je enako spoštovanja vred= no kot njihovo. Pa še nekaj! Koliko maših družin irazjeda in uničuje allkohol. Koliko se de!'a za abstinen^ co, pa vse zaman. Povem vam istino: dokler ne bomo dali našemu delavcu, meščanu pa tudi inteligentu nadomcstila in razvedrila <¦' kakem delu, bo' vse naše prizadevanje zaman. In kje naj najdemo lepše nadomcstilo za gostilno, kakor je vrt, sadovnjak in čebel-* njak. Tu se uči treznosti i.riidela! To sem hotel omemti Ic mimogrede. Kdor želi uspeha, mora napraviti najprej skušnjo ipri Ijudeh samih, potem ga bodo> šele poslušali i,n šele tedaj jih bo smel spodlbujati k delu, Ko s.em bi.l pirvo leto na svojem seda* njem mestu, sem moral pogolitniti marsika-' tero pikro opazko m marsikatcri pomil'ova= ien pogled je ošvrknil moj vrtiček, češ: »Kaj boš ti? Knjige so knjige. Kaj veš iz izkušnje o kmetijstvu.« Domače življcnje in pogovori doma sc odražajo pri otrocih v šoli. Tudi ti so spreje^ mali z rezervo, kar sem ji.m povedal o kmctijstvu, saj sem bil zanje meščan, ki hoče bolje vedeti, kako naj se dela kot oni, ki de> lajo. Ljudstvo je skrajno nezaupljivo, dokler kdo v istini ne dokaže, kaj zna; ko si pa pri« tlobi zaupanje, mora paziti. da ga ne zapravi s kako neprcmišljenostjo. Potrpel scm, delal tn kar je važno, nisem jim vsiljeval svojih misli, ampak jih poslušal in prepričeval. Obrino, ki ima učitelja, vnetefga sadjarja, fcvetličarja, vrtnarja, čebelairja ali kuncerejca, se takoj spozna, če( 5e malo pogleidamo okoli. V kmetskih domovih je.videti, kaj da in v kas ko smer vod3 gospoidinjsko nadaljeivalna šola v kraju. Vs-aka dobra stvar pa zahteva časa, fcato ne smemo Iprehitro pričakovati vidnih uspehov. Če kdo to zahteva, greši, iker ne pozna ljudske duše. Šola je pa tudi kraj, odk.oder sŁ raznese vse, kar goji učMelj, po občini. Bodoče »Kmefijske zbornice« naj bi1 upo^ štcvale zastopnike društev vseh panog našega gospodarstva. Predsedniki teh društev so gos tpvo najbolj !.nfor,mirani o stanjai panoge in o potrebah za njen dvig, njim !bo tudi najbolj pri srcu napredek v njihovi' panogi. Dokazali ;sp ipa tudi, da delajo, ker bi drugače ne bila ta društva tako močna in bi ne mogla poka-eati talkega napiredka. V kmetijske zbornice spadajo vsi naj = zmožnejši, to &o poleg drugih tudi zastopniki panog, da se bodo njihove želje zadostno upoštevale, da bo mogoč čim hitrejši in čim večji podvig celotnega kmetijskega gospodarstva. Pa šc nckaj! Od nas se zahteva, d'a naj bi bili' vscvcdeži. Vsak j.e usitvarjen enostran* «ko, vsak ima svojo intecesno sfero, zato sc tudi posveti vsak najbolj lc tistemu, kar ga najbolj zanima. Dostikrat ni za marsikako izpopolnitev ne denarja in morda tudi1 času ne. iMarsikatetro naše delo se ne smatra kot ¦delo. Ne izmikamo se delu nikjer, če ga l'e moremo obvladati,. zase izahtevamo le prav •malo, da se nas upošteva povsod kot zaShi-žimo in pri presoji naj odLočuje le delo, ne oseba. ¦ Ivo Hrovat.