Milan Dekleva
Jezikava rapsodija (nadaljevanje)
ŠESTI SPEV: OGNJEVITO
Gorele so oči, gorela so mesta, oblastniki in kuga so postajali zgodovina.
Vnemala so se srca, vnemali imperiji, norosti je odpovedal imunski sistem.
Plamtela so čustva, plamteli lasje Giordana Bruna na Campo di Fiori,
ljubezen in Sarajevo sta postala mrtva in večna kot latinščina.
Mrtva in večna je žarela zamisel Svetega Graala. Tako so tlele kosti
otrok v Hirošimi po padcu fizike. Rog izobilja, razsipanje božjih darov,
je prevzel podobo spačka. Nikoli več ni z neba snežila mana, le še gnoj.
Človek, ki se je talil iz skal, gline, vode in svetlobe, brbotal vekom veke,
se je ohladil. Zdaj je mrzel, združen z močjo. Mrzla Moč. Moč mrzle Moči.
SEDMI SPEV: TEMAČNO
Ko umre človek, se v vesolju zapre oko. Kaj ugasne v vesolju, ko umre pes? In jagnje? Jelša? Kaolinov kristal? Grozljivo, koliko oči, očkic, očesc, koliko pogledov, kukanj, zrenj, škiljenj, bolščanj, zeničenj, koliko, koliko!
Ampak zakaj, pri obilju bogov, ki bdijo nad Bosno, zakaj so morale žrtve pojesti svoje oči, da so smele umreti?
Ko umre človek, se v vesolju zapre oko. Ko človek poje oko, se zapre sama možnost svetlobe.
Jojme, kako nežni bodo bodoči klavci, rojeni v temi! Dete bo moralo znova na pot herojstva, če bo hotelo najti možnost presnove.
V presnovi sodelujeta smrt in življenje, vendar je smrt glavna postavka.
Vzemimo smrt kot osnovo, Šklepetalci! Strah gre, strah gre, strahovito! Kosti rožljajo, ekstatično, katastrofično!
Tako pojejo otoki, deščice, membrane, opne,
tako pojejo Java, Sumatra, Bali,
tako poje otok Amerike, New Orleans,
tako poje tekoči trak ginevanja v Francoski četrti,
kjer nihče ne more oditi s sveta brez glasbe,
ki poje o tem, kako pojejo otoki, deščice, membrane, opne, Java, Sumatra, Bali, New Orleans,
12
L
I T E R A T U R
A
tekoči trak ginevanja v Rimski cesti,
ozvezdju,
ki je le znak
med znaki
Sporočila, Sporočila,
zapisanega v neprostorskost
večničnosti.
OSMI SPEV: PROSEČE
Droben sem, drobcen, pikasta ikrica, o Seflor! Poglej, kako me noč zaposluje s svojo močjo, z brezsramno nagostjo, z odkritosrčnostjo,
poglej, kako zapletena je stabilnost postelje, na kateri leži izproženo telo moje ljube in kepica strahu, ki ponazarja mojo zavest,
poglej in bodi, prosim, milostljiv do sebe in se ne ubij! Pomisli, da je Cordoba že zmeraj daleč v samoti, lejana y sola,
da Lorca z odsekano senco Se zmeraj jezdi k nestrpni smrti! Morda ti bo laže, če boš za hip mislil le na eno stvar, kakor človek,
če se boš počutil kot pridevnik, naslonjen na naključno besedo, na besedo, ki ti je ni izbral ne Bog ne Sančo ne krik republikancev,
ginevajočih v srditem spopadu z nerazumljivim. Ti, o Seflor, ki se ti drznem reči Leflador, veliki Podiralec fotosinteze, si moraš prizanesti,
kljub temu da si nesreča vseh nesreč, nesreča zunaj jezika, povzetek vseh pesmi, tudi te, ki je kepica strahu še ni utegnila končati