Mihael Verne. 9. Občna Povestnica ali Zgodovina celega sveta. Spisal Mihael Verne. Doklada Novic. 1. 1856 — v 8.1. Povestnica starega časa str. 495 — 533 §. 88 do §. 9G. II. Povestnica novega časa str. 1 — 439 §. 1 do §. 91. — Naprošen, naj doverši Vertovčevo nedokončano povestnico, pisal je dr. J. Bleiweisu 1. 1855: nV kratkem Vam bom poslal nekaj malega občne povestnice, pa le za pokušnjo kakor sem obljubil . .. Preberite spis berž ko utegnete, in blagovolite mi odkritoserčno in brez ovinkov odpisati, če je za Vašo rabo ali ne. če je, ga bom po malem napredoval, če pa ne, sem saj besedo svojo rešil, ker sem Vam po obljubi precej velik odlomek — se ve da le za pokušnjo spisal. Bodi si pa to ali uno, kaj ne da ta reč ne bo najnega prijatelstva kalila in tnotila? Spisa je le osem pol, in ker ga je tako malo, ne bote mogli prihodnje leto Novicam povestnice prikladati. Druzega Vam tedaj ne ostaja, ko svojim bravcom naravnost povedati, da za leto 1856 nimate zgodopisa še zadosti in da jim ne bote priklade dajali; ali pa jim, kar je spisanega, kakošnega pol leta podajati, druzega pol leta pa jih s čem druzem odškodovati. — Na vsako vižo pa Vam bo treba moj rokopis, če Vam bo po volji, semtertje še mnogo piliti in gladiti, da se bo Vertovcovemu bolj prilikoval. Sam ga ne morem likati in popravljati, ker se nisem mogel nikdar navaditi, da bi, kar sem enkrat spisal, spet v roke jemal in pregledoval". Blagorodni Gospod Dohtar! Predragi Prijatel! ,,Dopis Vaš in poslane rokopise sem prejel", pravi v drugem pismu istega leta. Kar Atalo tiče, sem jo nalaš Novicam v dodatek namenil, ne kakor da bi hotel, da bi imeli zastran nje zgodovino pretergati; moja misel je bila marveč, da bi zgodovino srednje dobe, kolikor je še je, do konca izdali in tako pervi del občne povestnice doveršili, da bi si jo vsak lahko vezati dal, — po tem pa kakih šest mescov Atalo brez zgodovine izdajali, da bi nam dovolj časa ostajalo, krasno Veitovcovo delo, kolikor rnogoče, vredno napredovati. — Da ne morete in da Vam ne verže zgodovine in Atale ob enem izdajati, sam dobro vem. 0 tem pa se motite, če menite, da bote zgodovino letos končali. Drugi del povestnice bi imel po moji iuisli saj tako obširen biti kot pervi; toraj bote imeli ž njo saj še dve leti in pol opraviti. Storite tedaj o tem, kar Vani je drago. — Sam ne bom ne Atale ne kaj druzega izdajal, ker nočem verh dela še dnarnih stroškov imeti. Dnara iinam brez tega vedno premalo, sicer bi Vani sedaj — potovanje po obljubljeni deželi popisoval". — Po mnogih, v Novicah tu in tam povedanih ovirah, je ornenjena knjiga naposled srečno doveršena prišla na svetlobo s tem-le naslovnim listom: Občna Povestnica aliZgodovina celega sveta. Spisala narodu slovenskemu Matija Vertovec, fajmošter v Št. Vidu nad Ipavo in Miha Verne, stolni prošt v Terstu. (Doklada ^Novic".) V Ljubljani 1863. Natianil in založil Jožef Blaznik. Predgovor. Ko sva 1. januarja 1853 začela nNovicam" prikladati Bobčno povestnico" (allgemeine \veltgeschichte), ki jo je blizo do konca nsrednje dobe" (mittlere zeit) spisal rajni fajmošter Matija Vertovec, sva napisala sledeči predgovor: nV jeziku vsacega omikanega naroda nahajamo knjigo, v kteri so po redu zapisane važniše zgodbe celega sveta. 0 tem tedaj ni dvombe več, da tudi čast slovenskega naroda, čigar slovstvo se tako čversto na vedno višo stopnjo izobraženja dviguje, neogibljivo terja, da brez daljnega odlašanja pride v domačem jeziku taka knjiga na dan, ktera, ko nam razodeva zgodbe prednamstva, nam je ob enem učenica sedanjosti in zercalo prihodnosti. Kaj ne, da bi vsakteremu izmed nas važno in mikavno bilo, ako bile vedil zgodbe rodovine svoje od pervega Djenega očaka noter do svojega očeta? Koliko važniše je še, ako zvemo zgodbe tiste velike družine, ki se človeštvo imenuje, ktero, razcepljeno v mnogorazlične narode, je doživelo o teku časa brezštevila dogodeb, iz kterih se je izmotal tisti stan sveta, kakoršni je dandanašnji, pa vendar še ni nehalo tisto kolo se verteti, ktero suče vsegamogočnost in brezkončna modrost Gospoda nebes in zemlje. Rajni fajmošter Vertovc, čigar imc stoji zapisano s zlatimi pismcnkami v bukvah slovenskega slovstva, je spoznal potrebo ,,občne povestnice" za narod slovenski, in se je lotil imcnitnega pa težavnega dela, ktero po besedah njogovih rza ljudstvo pisano, bi bilo tudi učenim ugodno". Bodi Bogu potoženo! da verli mož vsega ni mogel popolnoina dodelati, in da merjočirn rokam je odpadlo pero, preden je spisalo vse, kar je blago serce njegovo naruenilo domovini predragi. Al boditno hvaležni in veseli s tem, kar nam je zapustil, —lep zaklad je! Le poslednjih 4 do 5 razdelkov manjka in tudi nsrednja doba" (mittlere zeit) povestnice bi bila gotova". Pa srefa nama je bila mila. V iskrenem domoljubu, prečastitem stolnem proštu gospodu Mih. Vernetu najdla sva moža, ki je dodelal, kar Vertovec ni inogel. Začel je povestnico nadaljevati od poslednjih štirih razdelkov Msrednje dobe", pa jo dognal blizo do viharnih časov, ki so se začeli leta 1848. Žalibog! da tudi tega verlega moža nam je vzela nemila smert, predno je bilo natisnjeno, kar je spisal. Nate tedaj, predragi rojaki, celo občno povestnico! Prebirajte jo sebi in svojira na poduk in korist; kajti resnica je, da povestnica je učiteljca sedanjosti in zercalo prihodnosti! V Ljubljani na sv. Miklavža dan 1863. Dr. Jan. Bleiweis. Jože Blaznik. 10. Nekoliko odlomkov iz Horana. Po dr. Ullmanovem nemškem prevodu za pokušnjo poslovenil Mihael Verne. — Tako se zove rokopis iz zapuščine velecenjenega pisatelja slovenskega, ranjega Tržaškega prošta gosp. Mih. Verneta, ki je po prijaznosti Matičnega uda gospod Šimona Kapusa meni v roke prišel z namenom, naj se rokopis, kakor drago, porabi za Matico. — Da Koran, ki je Turku to in še več, kakor nam sv. pismo naše, nekoliko bliže poznati, nego samo po besedi, utegne mikati vsacega izobraženega Slovenca ravno sedaj, ko krvavi boj kristijanov s Turki pozornost vsega sveta obrača na Turčijo, kedo bode dvomil o tem. — Iz 114 sur (razdelkov) Koranovih, ki jih obsegaVernetov prevod, vzel setn nekoliko drobcev iz 2. in 4. sure zato, da čitateljem našim kažem tvorino in obliko Koranovo, izpustivši vse to, kar v »letopisu Matičinem" ne bilo bi na pravem mestu. —• Treba pa se mi je zdelo tej pokušnji dodati nekoliko vrstic v razjasnilo, kaj jeKoran in kedo je stvarnik njegov" — piše dr. Jan. Bleiweis v Letopisu Matice Slovenske za leto 1876, kjer str. 160 — 170 priobčuje s primerniin predgovorom omenjene reči. 11. Eutropieva kratka rimska zgodovina. Verlim učencam ljubljanskiga gimnazia za pokušnjo poslovenil M. Verne. — Tako se imenuje rokopis, ki se nahaja v nSlov. Matici" v 36 polah berž ko ne iz 1. 1849 — 50, kedar je bilo naukazano za posamezne gimnazijske razrede napraviti lastne berila slovenske. In res sta iz njega nekaj malega povzela dr. Bleiweis in dr. Miklosič. — ,,Eutropieva rimska zgodovina je tako kratka, de ji posebniga kazala ni treba. Ker pa v moji latinski kujižici pred vsakimi deseterih bukev kratek zapopadek stoji, ga hočem vender tu pridjati, de bi mi kdo ne očital, da sim kaj opustil", opominja prevoditelj sam. 12. Premišljevanje uzrokov velikosti in vpada Rimljanov. Spisal slavni Montesquieu. Poslovenil M. Verne. — To je spet drug novejši rokopis, ki ga iz ostaline verlega pisatelja M. Verneta shranjuje -Slov. Matica" (cf. Sporočilo Slov. Mat. 1. 1869 str. 54). Rokopis šteje 51 pol in v XXIII. poglavjih razpravlja lepo in krepko pisano na pr. I. Pričetek Rima. — Njegove vojske . . III. Kako so niogli Rimljani tako mogočni postati . . X. 0 popačenju Rimljanov . . XIX. 0 Atilovi velikosti; o naselitvah divjakov; o uzrokih, zavolj kterih je bilo zahodno cesarstvo pervo razdjano .. XXIII. Uzrok obstojnosti iztočniga cesarstva in njegova poguba. nO naslednjih nadlogah govoriti mi serce ne da; le to hočem še povedati, da pod zadnjimi cesarji — sklepa pisatelj — je cesarstvo, do carigradskih predmestij zmanjšano, konec vzelo kakor Ren, ki je, ko se v morje zgubi, le še majhen potok". Tako je slovstveno delovanje M. Vernetovo. — Mož, kteri je pozno že v letih jel bil pisati, pa vendar toliko spisal, kteri je jako jako čislal stare klasike, gerške in latinske, kteremu so Bossuet, Montesquieu, Chateaubriand i. t. d. bili vzorniki v posnemanje, bil je sam v istini duhovit, kar živo poterjujejo vsi njegovi spisi. Želeti je, da se še ostali, v mnozih ozirih dokaj znameniti rokopisi primerno ponatisnejo in priobčijo na čast njemu samemu pa v prid slovenskemu narodu. Bila sta si Jaka Zupan pa Miha Verne v marsikterih zadevah verstnika. Rad je pokaral napako, pa tudi zameril, ako se rau ni pograjala njegova. Kolika je bila njegova odkritoserčnost, kako istinita njegova jezičnost, kako iskreno njegovo domoljubje, vidi se na pr. iz njegovega pisma prijatlu dr. Jan. Bleiweisu: ,,Vaše zapazke na Notranjem sem v Novicali bral. Glede poljodelstva in živinoreje so, da bi tako ne, popolnoma resničnc in rad jih poterdim; y druzih obzirih pa nisem z Vami. Kar blato tiče, Vas prašam, kje je na vsem Krajnskem, in tudi v vsaki drugi okrajni kakošen kraj, kjer bi blata ne bilo, ko dolgo dežuje? Kaj Vamniznana stara pšica, ki celo glavno mesto domovine naše ojstro pika, ker pravi: Aemula Venetiis est urbs antiqua Labacum; Haec jacet in medio stercoris — illa maris —? Ime ,,blatna vas" bi mi dalo lahko izversten dokaz, da na Krajnskem je o deževnem vremenu povsod blata obilo, dasiravno se nikjer bolj ne meša in dela, ko na cestah med Terstom in Ljubljano, ki so vedno polue živine in vozov, in — ta dokaz bi saj toliko veljal, ko marsiktere ,,argumenta", da Slovenci so bili že ,,ante Orbem" v sedanji Slovenii, ali da Slavjani od tura-bos-Ochs-vol-bik, in tedaj tudi od krave izhajajo! — Prav serčno pa me veseli, da se Vam je jelo nad slovniškim oktroiranjem merziti. Prav imate, da našega u, ki se od Postojne po vsi zgornji Italii in po celem Francoskem do Pirenejev, in znabiti še dalje glasi, ne gre popolnoma zaničevati. Pa še nekaj bi bili lahko zapazili, namreč da naši Notrajnci izobražujejo adjectiva neutra in plurali, kakor serbski, dalmatinski, istrianski in znabiti še drugi Jugoslavjani, na a, ne na e, popolnoma kakor nekdanji Latinci, na primer boni, bonae, bona-dobri možje, dobre žene, dobra jabelka, debela teleta, lepa žebeta. Dasiravno tedaj slovenske pisatelje, posebno Vas, Miklošiča, Metelkota in druge visoko spoštujem, se vendar prederznem naravnost reči, da adjectiva neutra in plurali femininis enaka delati, bi vtegnilo gorensko slovniško oktroiranje biti, ker živ jezik večega dela naroda našega drugač kaže. Ko spet na Notranje pridete, pazite tudi na to. — Sedaj bi bil pri koncu, ko bi Vam ne imel — pa brez zamere, še ene povedati. ,,Ker Vas je burja ali biirja nekoliko sukala, mahoma sklenete, da naša krajnska domovina je lepa, pa na tem koncu ne". Je li to dostojn sklep? Al ni Ipavska dolina lepa, al ni Terst lep, čeravno burja po Ipavi in v Terstu večkrat hujše razsaja, ko v Postojni? Jaz terdim tedaj v svojim domoljubju, ter pravim, čeravno po makaroniško: Tota — capite bene! — Tota pulchra es domovina draga! Sedaj pa, kakor pravim, brcz zamere z Bogom! V Terstu 14. dan Aprila 1855. Vaš sluga ponižni