ZVONČEK                                                                                          XXVIII—4
Pod Semeničem.
Dežela draga, Karnija ti bela, vsa čista siješ kakor božji vrt, vsa čista do glave si se odela v belino črešenj in cvetočih Ml
Skrivnostno vso pokriva te belina, le breskvin cvet smehlja se z jasnih lic. Kje vedra je tako neba modvina, kje tako solnce sije vrh goric?
V  strmini solnčni bregov vinorodnih vrsti se hram za hramom — beli sian, rojaki beli zro iz gnezd svobodnih kot sokoli čez Kolpo in ravan.
•
Pod senčno brajdo zidanica čaka in gostoljubno vabi v hlad in mir: »Popotnik, bol in žal tu mine vsaka, tu zdravja, radosti se pije vir!«
»V okovih čaka te starina rujna, v okovih čaka pesem te in smeh, v teh sodih snuje domišljija bujna, kipi spomin o davnih, slavnih dneh.«
Dežela draga, Karnija ti bela, kaj narodov je hrulo mimo todl Pregnala niso te vragov krdela, ostal si zemlji zvest, moj stari rod!
V  zvestobi čista duša je ostala, vsa čista, zvesta kakov božji svet, vsa zvesta kakor v gori trda skala, vsa čista kakor v gori beli cvet.
Sava Radič-Mirt
74