milo, da bi bil morda napravil pred ljudmi kako neumnost, če ne bi vlak odpeljal.
Zdaj se skušam prepričati, da zaradi svojih etičnih vezi Stojana ni mogla biti moja. Obljubil sem ji, da ne bom mislil nanjo, a vrag je z žensko, ki je nisi imel: ne moreš je pozabiti.                                                     (Dalje)
V OBJEMU
IGO   GRUDEN
Ležiš med mojimi rokami pokojna in še vsa opojna: le mesečine luč prosojna drhti na tvoji beli rami.
Toplota tvojega telesa mi vse telo sladkč preveva, od njega vame luč proseva kot mesečina med drevesa.
In polna čudežne sladkosti kot dremajoči gozd posluša vse tvoje tajne moja duša, odkriva svoje ti skrivnosti.
MALI POT
IVAN  GORAN — KOVAČIČ
Čez šumo vodi mali pot,                     Zavija sim, zavija tam,
Od lada plav, od sonca žot.               Okolo šumske kroži jam;
V njemu trag je zajcov, srn;             Dole skače, v nebo gre —
/ zarez kola, glibok, črn;                    I najempot ni ga vre...
To proš'l drobn voz je drv;               Čovek gleda: kade je to?
I tica još, i krt, i črv.                            Goščava, mir krog njega so;
1 dugo vre nikoga ni —                      Ni vetra čut, popevke tic, —
A pot vavek beži, beži:                       Presvetlo ni, ni preveč krnic:
Pozabi človek toge se, — / sreča tu primiri se.
331