(„Die Furche" št. S z dne 8. februarja l?%7)
Zastopnik-Jugoslavije pri londonski konferenci štirih opolnomočencev za državno pogodbo z Avstrijo, dr. Jože Wiltan je oprl jugoslovanska zahteve po delih Koroške na izide avstrijskega ljudskega štetja leta 1846. Ako je že samo po sebi nenavadno, da seže kakšna država po časovni dobi iz tolike preteklosti, da bi dala nekakšno podlago svojim zahtevam, se nam zdi še bolj nenavadno, če primerjamo resnične izide ljudskega štetja iz leta 1846. s številom dr. V/il. fana o baje 120.000 do 130.000 Slovencev na Koroškem.
Izvirni akti tega ljudskega štetja danes niso več ohranjeni, pač pa so različne uradne in poluradne izdaje, ki so izšle nekoliko let pozneje, objavile izide štetja, pri čemer so se pojavile neznatne razlike. Na vsak način pa je število koroških Slovencev, kakor so jih takrat šteli, ali bolje rečeno cenili, mnogo manjše od števila, ki ga je podal dr. Wilfan. Namreč, 95 544 oziroma 95.735, toda tudi to število ne smemo v celoti uporabiti za današnjo Koroško. Z mirovno pogodbo v Saint-Germainu so bile od Koroške odcepljene tri pokrajine: Mežiška doiina z Dravogradom, občina Jezersko in Kanalska dolina s Trbižem. Obe prvi pokrajini sta popolnoma slovenski in tudi v Kanalski dolini prebiva znatno število Slovencev. Po izidih zadnjih ljudskih štetij znaša število v teh pokrajinah 25.000, kar se mora še odšteti. Ker je porast prebivalstva na Koroškem, ne glede na mesta., v zadnjih desetletjih deloma padal, bi bilo torej po izidu ljudskega štetja iz leta 1846 v najboljšem primeru okroglo 70.000 Slovencev in ne 120.000 do 130.000. Toda tudi to število je nezanesljivo že zaradi načina takratnega štetja.
Starejša avstrijska ljudska štetja so izvajali pretežno po vojaških vidikih v interesu rekrutiranja. Štetja po narodnostih ni bilo. Sele, ko se je v zvezi z romantiko prebudil čut za narodnost, se je tudi pojavilo zanimanje za število posameznih narodov v Avstriji. Pri ljudskem štetju leta 1846. se je vsled tega prvič oojavilo tudi vprašanje po pokolenju, toda (kar je za presojanje izida velike važnosti) ne na podlagi vpraševanja posameznika, temveč le na podlagi skupinske cenitve celih krajev po uradnikih političnih in pravnih okrajev. Pri tem pa niso podrobno izračunali mešanega razmerja. Da so že, svojčas spoznali, kako netočni so bili izidi štetja iz leta 1846.. dokazuje dejstvo, da so pozneje zopet opustili misel na štetje z ozirom na narodnostno pokolenje. Šele leta 1880. so zopet Izvedli tako ljudsko štetje in izidi tega in sledečih ljudskih štetij so netočna števila iz leta 1846 tudi popravili.
Toliko o vrednosti Ljudskega štetja iz leta 1846 A četudi bi se bilo vršilo to štetje Popolnoma pravilno ni prav da se operira s tako zastarelimi številkami Po prvi svetovni vojni so bili tudi Jugoslovani drugega Mnenia z ozirom na izkoriščanja zastarelih števitk.
V nekam članku, ki je bil najprej objavljen leta 1920, in ki se je bavil z mejami in sestavom jugoslovanske države (ponatisnjen v „Člankih in predavanjih“, zvezek I Beo-Srad 1921) obravnava Jovan Cvijič, najpomembnejši, tudi v inozemstvu cenjeni geograf in bivši jugoslovanski zastopnik pri koroški plebiscitni komisiji osnovna vprašanja za določevanje meja. Na podlagi dejstva, da jugoslovanski zastopnik v Londonu sedaj posega nazaj na prvo ljudsko štetje, ki se je vršilo pred več kakor sto leti Sn ki se je oziralo na etnične razmere, zadobe Cvtjičeva izvajanja zopet sodobno pomembnost. Beograjski znanstvenik, ki je prav gotovo merodajna osebnost, ki ga najbrže pri-
znava tudi današnja Jugoslavija, govori v omenjenem članku o etnično mešanih področjih in nadaljuje potem:
„Za ta področja ne obstojajo nesumljivi etnografski podatki, na podlagi katerih bi človek lahko s prepričanjem dejal, kam ta področja pripadajo. Statistike so netočne, da, celo napačne. Etnografski zemljevidi in etnografski spisi so v pravilu šovinistični: skoraj vsi njihovi avtorji prištevajo prehodne pokrajine k onemu narodu, kateremu sami pripadajo. V znanstvenih krogih jim ne verujejo, toda dosti nepoučenih krogov je, v katere s tem zanašajo zmešnjavo. Da. šovinistični krogi so celo pripravljeni, da ne bi priznavali procesa prilagoditve (asv milacije), ki se je izvršil v prehodnih področjih in v tem, ko posegajo v preteklost, vzpostavljajo takoj, kar po svoje, staro etnografsko stanje, ki jim je ravno po godu ter ga prenesejo na zemljevid, kakor da bi še danes veljal. Še dalj gredo, v tem, ko se sklicujejo na zgodovino, na nekdanje osvojitve in „zgodovinske pravice", ne da bi priznavali današnje stanje.
Da Cvijič pri tem misli na koroško vprašanje, pokaže pripomba k tem stavkom:
„Zapeljan' po takšnih podatkih, ki sem jih prejel od dr. Ehrlicha (bivši jugoslovanski strokovnjak za koroška vprašanja pri pariški mirovni konferenci leta 1919.) sem očrtal področje slovenskega prebivalstva okoli Vrbskega jezera na mojem zemljevidu bolj obširno, kakor mu pripada in prav tako na
podlagi bunjevaškega duhovnika Blaška Rajiča področje Bunjevcev okoli Baje in severno od nje. Na licu mesta pa sem se mogel v obeh primerih prepričati, da so podatki v toliko netočni, ker so bili napisani na podlagi starejših, danes spremenjenih razmer."
Cvijič misli pri tem na etnografski zemljevid, ki ga je sam načrtal in na pripadajočo brošuro „La frontiere septentrionaie des Yougoslaves", katero je bil predložil pariški konferenci.
V navedenem članku Cvijič nadaljuje,-
„Napram tem nazorom (šovinistov) je pomembno izključno današnje etnografsko sta-nje, ako se potegne meja med državami in narodi po etnografski metodi. V zaoadni Evropi in Ameriki so že zdravnaj prišli do prepričanja, da se pri prehodnih p*odročj:h ne morejo ravnati pa najboljših etnografskih zemljevidih in spiskih, ker so ti osnovani ie po (subjektivnih) jezikovnih in etničnih podatkih- Namesto tega velja tam načelo. da se lahko reši narodnostna vprašanja v prehodnih področjih na pravičen način edinole na podlagi narodna zavesti in ljudske volje, to se pravi, kakor si sami želijo. Vsi drugi, podatki nimajo dejan.sk® vrednosti za vprašanje, kako naj se države med seboj omeji."
Cvijič je imel vedno in vselej bister pogled in smisel za resnična dejstva in je to tudi jasno izrekel, čeprav to pogosto ni bilo prijetno njegovim sorojakom.
Kak« s« na K«rašk«sn šieii Stot Mice
Ko sta se Jugoslavija in Avstrija pogajali v Londonu za Koroško in koroške Slovence, je bilo seve. prvo vprašanje: Koliko je na Koroškem sploh Slovencev in če jih je še toliko, da se je vredno zanje prepirati« ? Sicer se pravice ne sine .meriti po številu, ker je pravica pač pravica. Tu ne gre za enega ali za tisoče oseb; temveč gre enostavno za pravico človeka. Na svetu pa na žalost velja načelo, da narod pravico zahteva, ali pa si jo vzame sam, če je dovolj številen in močan.
List »Furche«, ki je že večkrat pisal o koroških Slovencih, je zopet 'objavil članek »neznanega strokovnjaka«. V svojem članku priznava, da je bilo leta 1846 na Koroškem 95 tisoč Slovencev. Vendar zahteva, da je treba od tega števila odšteti Slovence, ki so po plebiscitu pripadali Jugoslaviji: to so Slovenci na Jezerskem in v Mežiški ter Kanalski dolini, Skupno, kot trdi »Furche« 25.000 duš. Številka je gotovo previsoka, ker je v Kanalski dolini izredno veliko Nemcev. Če bi priznali 20 tisoč ljudi, bi bilo še to preveč. List »Furche« trdi. da je prebivalstvo na deželi nazadovalo. To pa nikakor ne drži. Število kmečkega prirastka se ni krčilo, pač pa so se kmečki sinovi in hčere selili v okolico mest. Kar poglejmo Celovec, kako se je na vse strani razširil in to s slovenskim življem. Zadnji čas so se pojavili številni pisci, ki so pričeli dokazovati, da Slovenci izumirajo. Le tako je namreč mogoč», da je bilo pred sto leti 120 tisoč Slovencev, danes pa jih naj bi bilo le 20 tisoč, česar pa tudi vsi nočejo priznati.
Kako pa je v resnici z izumiranjem Slovencev, naj nam povedo farne statistike, v dekaniji Rožak
V dekanijah je	bilo leta 1945 otrok
Velikovec	22,6 %e
Rožak	. 22, %„
Dobrla vas	21,
Tinje	'21, %„
Pliberk	18, %o
V	nemških dekanijah je pa slika nekoliko drugačna.
V	dekanijah je bilo leta 1945 otrok:
/00
Zgornja' Bela	19,8 %„
Šmohor	18,3 %„
Greifenburg	18, ?oo
Ne trdimo, da imamo Slovenci na Koroškem več otrok kot Nemci, ker je točno štetje nemogoče, ker veliko število naših mater rodi v bolnicah, ki so vse na nemškem področju, dočim nimamo Slovenci
nobene. »Furche« zanikava tudi, da bi bilo na Koroškem leta 1.848 tudi le 70 tisoč Slovencev. Tedaj so baje šteli ljudi le z ozirom na vojaško službo in ne na narodnost. To je sicer možno, a ne moremo misliti, kako ■ bi bili Slovence šteli med Nemce.
Narodnostno nasprotstvo med Nemci in Slovenci takrat ni bilo tako ostro kot je danes, zato smo lahko prepričo.ni, da je bilo takrat v deželi res vsaj toliko Slovencev kot so jih našteli, ne pa 70 tisoč ali še celo manj. »Furche« se izgovarja, da so takrat šteli ljudi kar počez in ne posameznih oseb. To je prazen izgovor, ker so tudi Nemce šteli tako kot Slovence. Gotovo pa je verjetneje, da je nemški uradnik pri štetju zapisal več Nemcev kot pa Slovencev, čeprav pred sto leti ni bilo strupenega narodnega nasprotja, ki se je v stoletjih razpaslo v razbojniški nacizem. Od leta 1880 dalje, pravi »Furche«, se je vršilo štetje po narodni pripadnosti in so tako popravili številke iz leta 1846. In tako je nastalo od leta do leta manj Slovencev, kar naj bi bil dokaz, da je število 120 tisoč potvorjeno. Obžalujemo, da o teh stvareh pišejo »strokovnjaki«, ki koroških razmer ne poznajo, ker niso sami nikdar živeli med Slovenci. Obžalovanja vredno pa je, da jemljejo ti gospodje podatke za svoja razpravljanja iz šovinistično zastrupljenih časnikov in revij.
Nemcem štetje po narodnosti ni zadostovalo, zato so si izmislili štetje po »obče-
valnem« jeziku. S tem. je nemški gospoda štel vse slovenske uslužbence za Nemci prav tako pa tudi tovarne in druge usts nove. V Marijanišču so bili v tistem eas trije slovenski prefekti, ki jih je ravnate! ' vpisal kot Nemce. Vsi trije so morali it pozneje na magistrat, da so jim tam končno dali dovoljenje za vpis med sle venske deželane. Po takem štetju je razumljivo, da je število Slovencev strašno padlo. Pri vseh teh navedbah pa »Furche ne upošteva glavnega faktorja Ijudskeg» naraščaja.
Na Koroškem je bilo leta 1930 9.400 porodov, umrlo pa jih je 5.500.
Leta 1940 je bilo na Koroškem 9.300 roj štev in 4.700 smrtnih slučajev. /
Opozarjamo, da se število smrtnih slučajev veliko hitreje krči kot število rojstev. Pribitek porodov proti smrtnim slučajem znaša letno okroglo 4.000. Če to preračunamo na 70 tisoč Slovencev, dobimo okroglo 800 duš, kar bi dalo v sto letih 80 tisoč duš. Tega prirastka pa »Furche« in verjetno njen dvorni svetnik nimata v računu, zato se pa mi ne čudimo in upravičeno trdimo, da je Koroška na jugu in vzhodu še vedno slovenska in da bo tudi ostala!
»Furche« se pri svojem razpravljanju sklicuje tudi na-nekega Srba Cvijiča, ki jo bil pri plebiscitu zastopnik Jugoslavije, pa piše, kot bi bil avstrijski advokat. Tudi temu človeku koroške razmere niso mogle biti znane. Koroška je pač predaleč ođ Srbije in v tistem času ni bito med njima sploh nobene zveze. Sicer pa piše Cvijič: »Na tem področju ni zanesljivih etnogra-Lčnih podatkov.« Vemo pa, da obstoja privatno štetje duhovnikov, ki so šteli se ve po svojem pojmovanju, ki se glasi: Slovenec je tisti, kdor je otrok slovenskih sta-rišev in govori oziroma razume slovenski jezik. Nemci pa so šteli nekoliko drugače. Njihovo vodilo je bilo: Ti govoriš nemško, služiš v nemški tovarni in si torej Nemec. Posebno težavno je bilo štetje po plebiscitu, ko so pričeli Slovence označevati kot izdajalce in državi sovražne. Ko je prišel Hitler, je bilo biti Slovenec že življenško nevarno. V .takih razmerah pač ne more nihče' zahtevati od preprostega človeka, da se za priznanje svoje narodnosti izpostavi živi jenski nevarnosti. Cvijič nadalje izjavlja, da so ga zapeljali podatki, ki jih je dobil od dr. Ehrlicha. Dr. Lambert Ehrlich tega očitanja ni zaslužil. On je kot rodoljub^ hotel zajeti vse, kar je slovenskega, pa če tudi se vsled germanizacije ne zaveda, več svoje narodnosti. Cvijič piše nadalje: »Narodi naj pripadajo tja, kamor si sami želijo.« Kako pa naj to doženemo? Narod ni kakor blago na tehnici. Toliko in toliko kilogramov je, pa je stvar urejena. Rožna dolina in Pliberk sta pri plebiscitu glasovala za Jugoslavijo, pa je vse ostalo pri Avstriji. Slovenci so izginili iz Lesne doline, iz Melahske in Dravske ter Krške doline. Kako je bilo mogoče, je težko reči, a jedro Koroške, na katerem so še danes Slovenci, to hočejo ti Slovenci braniti. Naše delo je obrambno, ne napadalno. Napadalec je bil Nemec, ki je do današnjih dni branil našim otrokom uporabo materinščine in jim je vsiljeval nemščino. Napadalec je Nemec, ki je od leta 1920 dalje odkupoval naša najlepša posestva, kar je trajalo do prihoda Hitlerja, ko so naša posestva naravnost ukradli.
^ Narodni položaj koroških Slovencev vkljub tezkocam ni obupen. Vlada nam je s slovesno obljubo zagotovila narodno ljudsko šolo, obljubila-nam je tudi nemoten kulturni razvoj. Dokler ima slovenski narod še svoje duhovnike, katerim se bodo kot upamo pridružili tudi slovenski inteli-genti, bodo slovenske meje ostale kjer so: to je —- od Brda pri Šmohorju, pa do Djekš.
V. P.
Po zemeljski obli
ČEŠKOSLOVAŠKA
Češkoslovaški zunanji minister Jan Ma-saryk je imel z londonskim urednikom češkoslovaške radijske službe razgovor, v katerem je zlasti naglasil, da je danes mnogo večji optimist, kot je bil na mirovni konferenci v Parizu. V zvezi s češkoslovaškim stališčem k mirovni pogodbi z Avstrijo je povdaril zunanji minister, da je Češkoslovaška močno zainteresirana na avstrijski neodvisnosti. Češkoslovaška nima napram Avstriji nobenih ozemeljskih zahtev, toda češkoslovaška vlada se bo potrudila, da se sporazumno z Avstrijo dogovori o nekaterih manjših obmejnih popravkih. Pri tem se pa Češkoslovaška ne namerava polastiti nobenih mest, niti vasi 'ne. Češkoslovaško stališče napram Avstriji se lahko očrta kot umerjeno in pomirljivo. To dokazuje zlasti dejstvo, da ne zahteva Češkoslovaška od Avstrije nobenih reparacij.
Minister Jan Masaryk je opozoril na psihološki pomen, ki ga imajo mirovne pogodbe, čeprav niso v vseh ozirih popolnoma zadovoljive.
V	drugem delu svojega razgovora je govoril o svojem bivanju v Ameriki, kjer mu je uspelo, da je odstranil nekatere nesporazume. Povdaril je, da je imel zelo prijateljske razgovore 'z odgovornimi ameriškimi politiki, predvsem s Trumanom in Byrnesom.
s
SOVJETSKA ZVEZ A
V	nedeljo so bile v 16 zveznih državah Sovjetske republike volitve v Vrhovni Sovjet. Volitev se je udeležilo vkljub silnemu mrazu nad 98%. Za moskovski okraj je bil ponovno izvoljen generalisimus Stalin. Čeprav so bili volilni lokali odprti do polnoči, je že proti poldnevu večina voiilcev oddala svoj glas. V popoldanskih urah so prihajali na volišča bolniki in invalidi, katere so pripeljali s privatnimi avtomobili.
Po pisanju sovjetskega lista »Trud«, Sovjeti njkakor niso zadovoljni s sklenitvijo zveze med Belgijo, Luxemburgom in Nizozemsko. List »Trud« je mnenja, da je to »prvi korak k ustanovitvi politične zveze, kateri bo sledila tudi vojaška.«
»Nepotrebno je posebej povdarjati« pravi list dalje, »da ima tak načrt podporo imperialističnih krogov v Veliki Britaniji. Ljudje, ki stalno govorijo o neki komunistični nevarnosti so vsak čas pripravljeni ustanavljati različne zveze, ki služijo koncem koncev le njihovim osebnim koristim in predstavljajo nevarnost za mir.«
VELIKA BRITANIJA
V	Veliki Britaniji je nastopilo veliko pomanjkanje premoga, vsled česar primanjkuje tudi električnega toka. Ministrski predsednik Attlee je pozval člane vseh strank, da po svojih močeh pomagajo pri premostitvi sedanjega resnega položaja.
Bolgarski zunanji minister je izjavil, da želi Bolgarija ustanovitev zveze balkanskih držav. K zvezi naj bi pripadala tudi Grčija. Naglasil je da bo mednarodna preiskovalna komisija, ki proučuje položaj v. Grčiji mogla ugotoviti le to, da Bolgarija ni soodgovorna za sedanje stanje v Grčiji.
Britanska in ameriška vojaška vlada sta istočasno izdali zakon, ki prepoveduje industrijske kartele. S tem zakonom hočejo bodoči razvoj nemškega gospodarstva obvarovati gospodstva kartelov.
■r.
Po poročilih iz Londona so se izjalovila britansko-judovska pogajanja glede palestinskega vprašanja. Predlog, ki ga je sestavila britanska vlada so židovski zastopniki odklonili.
* /
Večja skupina japonskih mater se je zbrala pred sovjetskim poslaništvom v To-kiju in zahtevala izpustitev svojih sinov iz sovjetskega ujetništva. Zastopstvu žena so sporočili, da so sovjetske oblasti pripravljene vrniti mesečno 50 tisoč Japoncev iz Mandžurije.
*
Kot javlja UP, so tudi Arabci odklonili britanski predlog za rešitev palestinskega vprašanja. Verjetno je, da bo Velika Britanija predložila palestinski problem Organizaciji Združenih narodov, katera bo mogla nato najti zadovoljivo rešitev.
-:t
V Parizu so se sešli zastopniki britanske, ameriške in sovjetske mornarice, ki se bodo dogovorili o razdelitvi italijanske vojne mornarice. Razgovori potekajo v največji tajnosti in niso objavili imena delegatov.
Kot so sporočili v Londonu, bo britanska vlada formalno priznala sedanjo bolgarsko vlado, ker je ta podpisala mirovno pogodbo.
AVSTRIJA
Avstrijsko javno mnenje še vedno z živim zanimanjem zasleduje potek razgovorov v Londonu, kjer pripravljajo osnutke mirovnih pogodb za Nemčijo in Avstrijo. Čeprav nimajo ti razgovori nikakega zaključnega značaja in se bodo mirovni pogoji ugotovili šele .marca meseca v Moskvi, jih avstrijsko javno mnenje jemlje kot zelo, resne. Z največjim zanimanjem sledijo razgovorom med ameriškim in sovjetskim zastopnikom. To je vsekakor razumljivo, ker se sovjetski in ameriški interesi v Avstriji v največji meri križajo.
Odposlanstvo, ki zastopa avstrijsko republiko v Londonu, se je z vrnitvijo zastopnikov političnih strank precej zmanjšalo, vendar upa avstrijska vlada, da bo zunanji minister Gruber še nadalje dobro zastopal interese Avstrije.
Vsled londonske konference so Avstrijci skoro nekoliko pozabili na resen prehranjevalni položaj in tudi pred dnevi sprejetemu zakonu proti nacistom niso posvečali toliko pažnje, kot bi bil človek pričakoval.
GRČIJA
Albanski zastopnik pri komisiji Varnostnega sveta, ki raziskuje položaj v Grčiji je zelo ostro nastopil proti navzočnosti britanskih čet v Grčiji. Povdaril je, da je odstranitev britanskih čet iz Grčije edina možnost za zagotovitev miru na Balkanu.
Komisija Varnostnega sveta je določila, da bodo lahko vse vlade balkanskih držav, ki pridejo v poštev pri preiskovanju balkanskega položaja, stavile predloge, katere kraje oziroma področja naj obišče imenovana komisija. Isto pravico predi gov bodo imeli tudi vsi člani komisije.
ITALIJA
Italijanski ministrski predsednik Alcide de Gasperi je izjavil pred člani zakonodajne skupščine, da italijanska vlada s podpisom pogodbe ni posegla v področje in oblast parlamenta, ker pogodba ne more postati veljavna, dokler je ne sprejme narodno predstavništvo. Za mirovno pogodbo samo pa vlada ne prevzame nobene odgovornosti.
V nekem radijskem nagovoru na italijanski narod je italijanski zunanji minister Sforza dejal:
»Podpisane velesile morajo vedeti, da morajo taki mirovni pogoji omrtvičiti in zastrupiti življenje 45 milijonskega naroda.«
Grof Sforza je nato prečital besedilo italijanske protestne note, ki jo je Italija poslala vsem državam, ki so podpisale italijansko mirovno pogodbo. Kot pravi
Ko so podpisovali mirovne pogodbe z bivšimi nemškimi vazalnimi državami, so vse prizadete države izjavile, da so z mirovnimi pogoji nezadovoljne. Finsko zastopstvo je podpisalo mirovno pogodbo brez vsakega ugovora.
*
Ob priliki italijanske mirovne pogodbe v Parizu, so bile po vsej Italiji demonstracije. Italijanski listi so v zelo ostrem tonu napadali svojo vlado, ki je pristala na podpis pogodbe.
vf
Neka Italijanka je izvršila atentat na britanskega generala R. W. N. Wintona, ■ki je bil poveljnik britanske garnizije v Pulju. General je poškodbam podlegel, atentatorka pa se nahaja v rokah britanskih vojaških oblasti.
Ti*
V	Benetkah so pričeli s procesom proti bivšemu vrhovnemu poveljniku nemških čet v Italiji Kesserlingu. Britanski tožilec je prečital obtožnico, nakar se je Kesser-ling zagovarjal v angleščini.
*
V	Avstrijo je 6. tv m. prispela posebna britanska parlamentarna delegacija, ki proučuje problem preseljenih oseb. Odposlanstvo je obiskalo več begunskih taborišč na Koroškem in Štajerskem.
Cehvčanil
V nedelje, 1(5. februarja ob deveti uri dopoldne se bomo celovški Slovenci zbrali v naši cerkvi (Priesterhaus-gasse 1 — pred kapucinsko cerkvijo), kjer bo daroval sveto mašo naš jubilant prelat Pedgoro. Z obilno udeležbo bomo našemu neumornemu delavcu uajlepše izkazali svojo hvaležnost za ves njegov trud.
nota je bila Italija prisiljena podpisati mirovno pogodbo.Vendar je kljub podpisu treba predložiti mirovno pogodbo narodni skupščini in bo le z njenim odobrenjem mogla postati veljavna. Podpis pogodbe je le posledica lojalnosti, ki jo je hotela italijanska vlada pokazati napram drugim državam. Po italijanski ustavi pa je le narodna skupščina pristojna za sklepanje mednarodnih pogodb.
JUGOSLAVIJA
Po poročilu agencije »Reuter« je odredila jugoslovanska vlada splošno amnestijo za vse jugoslovanske begunce, ki se še nahajajo v inozemstvu. Amnestije se lahko poslužijo vsi bivši pripadniki čet-niških odredov generala Mihajloviea, kakor tudi vsi tisti, ki so se borili skupno z nemškimi Zasedbenimi silami. Amnestija velja le pod pogojem, če se prizadeti vrnejo v Jugoslavijo. Edina izjema so pobudniki skupin, ki pripadajo »gotovim prepričanjem«.
V Ljubljani so 11. tm. svečano otvorili razstavo o Koroški. Minister Polič je v otvoritvenem nagovoru naglasil, da se Jugoslavija bori za priključitev Slovenske Koroške
Razstavni materijal bo pozneje na ogled tudi v drugih krajih Jugoslavije.
Podpis liiirovnili pogodb v Parizu
Pariz, (Reuter). V ponedeljek 10. feb. so v Parizu slovesno podpisali mirovne pogodbe med zavezniškimi državami in petimi vazalnimi državami Nemčije. S tem je končano vojno stanje med Združenimi narodi in Italijo, Finsko, Bolgarijo, Romunijo ter Madžarsko.
Slovesnost podpisa se je pričela ob 11 uri s pozdravnim nagovorom francoskega zunanjega ministra Bidaulta, ki je dejal, da bo za mnoge 10. februar 1947 dan, ko je bila končno zaključena šestletna vojna. Po Bidaultovem pozivu je prvi izmed 21 zastopnikov zavezniških držav pristopil sovjetski poslanik Bogomolov in podpisal mirovne pogodba. Za njim je podpisal zastopnik Velike Britanije Duff Cooper, nato pa po vrsti zastopnik Združenih držav, Kitajske, Francije, Avstralije, Belgije in drugih držav.
Kot prva je bila podpisana mirovna pogodba z Italijo, katero je podpisal tudi zastopnik Jugoslavije. Jugoslovanski zunanji minister Simič je pozneje izjavil: »Podpis italijanske mirovne pogodbe ne pomeni, da bi se Jugoslavija odpovedala področjem, ki so etnično njen sestavni del. Jugoslavija se je samo zaradi tega odločila za podpis pogodbe, ker želi tudi Jugoslovanski narod sodelovati pri ureditvi miru med državami.«
*
Po poročilih francoske poročevalske agencije se krvavi boji v Indokini nadaljujejo. Pri nekem boju je bilo samo na enem odseku ubitih nad 200 voja-kov.
Sobota, 15. febr.: Ob 7,10 literarno predavanje; ob 20,10 poročila.
Nedelja, 16. febr.: Ob 7,25 jutranji pozdrav; ob 18,15	100. slovenska oddaja; ob
20,10 5 minut glasbe za ples. Ponedeljek, 17. febr.: Ob 7,10 zdravstveno predavanje; ob 20,10 poročila.
Torek, 18. febr.: Jutranja oddaja odpade, zaradi zapore toka; ob 20,10 poročila. Sreda, 19. febr.: Ob 7,10 komentarji in poročila; ob 20,10 poročila.
Četrtek, 20. febr.:	Ob 7,10 iz svetovnega
tiska; ob 19.30 kaj je novega po svetu; ob 20,10 poročila.
Petek, 21. febr.:	Jutranja oddaja odpade
zaradi zapore toka; ob 20,10 poročila.
Morebitne spremembe bomo pravočasno objavili v radiu.
■K-
V nedeljo zvečer bo Vodstvo slovenskih radijskih oddaj praznovalo pomemben praznik, katerega se gotovo tudi Slovenci širom Koroške vesele. Ta dan bo namreč v celovškem radiu stota polurna oddaja. Ce bi bil pred leti kdo mislil, da bi bilo dobro uvesti tudi slovenske radijske oddaje, bi ga gotovo že vsled njegove pratlrzne misli Zaprli. Lansko leto pa je postala ta skrita želja koroških Slovencev resnica. Po prizadevanju vodstva britanske obveščevalne službe je dobila tudi slovenščina odgovarjajoče m «sto v radiu. Iz skromnega začetka petih minut so se oddaje širile in upamo, da še niso dosegle svojega stalnega obsega.
PfTfHr za	tTpraiije
Praga (IP) Glasilo češkoslovaške armade je objavilo zanimiv članek o nemških reparacijah. Urednik Klinger piše v članku med drugim:
»Debata o reparacijah, ki jih mora plačati Nemčija, je dobila že določnejšo obliko. Na eni strani je to posledica združitve britanske in ameriške cone, na drugi pa dejstva, da je maršal Sokolovskv odločil, da se ustavi odvažanje industrijskih podjetij v sovjetskem področju in tudi zato, ker so bile reparacije tekoče proizvodnje močno znižane. Sovjetska zveza je to politiko izbrala z mirno vestjo, ker je vojna industrija v sovjetskem področju resnično uničena, kar se pa do danes ne more trditi tudi o zapadnih področjih Nemčije. Razen tega je prišlo na sovjetskem področju do velikih socialnih in gospodarskih sprememb, tako industrija tega področja ne more več služiti kakim napadalnim stremljenjem. Večja podjetja so bila po vrsti in dosledno nacionalizirana, veleposestva junkerjev pa parcelirana. V zapadnih področjih se kaj takega ni zgodilo. Sedaj imajo namen, da izvedejo agrarno reformo, ki pa bi prišla v poštev le pri veleposestvih nad 500 ha zemlje. Ameriški general Clay je moral pred kratkim priznati, da ss nemške pokrajinske vlade zoperstavljajo agrarni reformi. V kolikor se pa tiče industrije, pa britanska oblast še ni pričela z nacionalizacijo težke industrije, dočim ameriške oblasti pomišljajo izdati zakone proti kartelom. In če tudi bi vse te zakone v pospešenem času izdali, bi bila vendar prizadeta le podjetja, ki imajo več kot deset tisoč nameščencev. Veliko-nemški industrijalci niso zaradi tega prav nič vznemirjeni, ker vedo, da bodo kljub zakonu lahko še nadalje vodili svojo politiko.
Ce govorimo o reparacijah, ki bodo nedvomno med najvažnejšimi vseh vprašanj in posvetovanj konference o Nemčiji, je potrebno, da vsaj nekoliko pojasnimo današnje stanje tega problema. Na konferenci v Parizu sta bili določeni dve kvoti. Prva je vsebovala nemško premoženje brez industrijskih naprav, druga pa nemško premoženje v industrijskih napravah in trgovski mornarici. Če odračunamo 25%, ki morajo v smislu potsdamske konferenca pripasti Sovjetski zvezi in Poljski, je preostalih 75% razdeljeno na 18 držav. Češkoslovaški delež je bil odrejen tako, da dobi 3,4% iz prve kvote in 0,3% iz druge. Povdariti je treba, da je vse nemško premoženje v zavezniških in nevtralnih državah vračunano v reparacijsko kvoto. Iz tega izhaja, da je češkoslovaška močno interesirana na tem, na kakšen način bodo določene nemške reparacije in kaj se bo smatralo za nemško premoženje v zavezniških in nevtralnih državah.
In ča tudi ne želimo, da ostane Nemčija za dolgo časa gospodarski invalid, moramo vendar podpirati sovjetsko zahtevo, da se bodo plačevale reparacije tudi iz tekoče proizvodnje. Zapad je proti sovjetskemu predlogu zelo ostro nastopil. Pri tem operira z argumentom, da bi ruski predlog pomenil zavoro za nemški gospjdr.rski preporod in da se nemška proizvodnja sploh ne bi mogla popraviti in dvigniti.
Mmce v eum sirnim
„Herald Tribune“ poroča, da bo prišel Nev/ Yoräki filharmonični orkester na turnejo v Evropo.
Berlinski kardinal Freysing namerava obiskati Zdrdžene države.
Pred dnevi je umrl najstarejši londončan John Masters, ki je dočakal 102 leti.
Bolivijski notranji minister je potrdil poročila o ponovnem uporu večje skupine Indijancev.
Znani italijanski tenorist Benjamino Gigli je zavrnil britanske obtožbe, po ka-terih naj bi bil leta 1943 spisal knjigto „Zakaj sem fašist".
„Unitled Press" javlja, da Velika Britanija po vsej verjetnosti ne bo priznala nove poljske vlade, ki so jo sestavili po zadnjih poljskih volitvah.
V London je prispel avstrijski m'ni-.' Krauland. ki bo sodeloval pri pripravah z-mirovno konferenco.	♦
Obsolfce vofKšliili soiliše
Zaradi nedovoljene posesti orožja so b:i obsojeni na šest mesecev: avstrijski državljani Oskar Rainer, Schrott Richard in Schimanz Gustav, Kandorfer Evald na pet mesečev. Jugoslovana Sepič so obsodili na 18 mesecev. Šmidlehner Mihaela pa na 7 mesecev zapora. Turški državljan Redzew Hussein je bil zaradi nedovoljene posesti orožja in tatvine obsojen na 2 leti in tri mesece zapora.
Zaradi prekoračenja deset kilometc skega pasu so bili obsojeni na zapor enega, do treh mesecev Katovič Milan, Zupčič Martin, Bobsky Johann in Rajevsky Jernej.
Mogočnemu kralju Matjažu so bili za-vidni vsi vladarji, ki so se zato združili proti njemu. Premagali so ga in popolnoma razbili njegovo vojsko. Z malim ostankom zvestih vojakov je pobegnil kralj Matjaž pod Peco, kjer se mu je odprla gora.
Kralj Matjaž dremlje sedaj s svojo vojsko pod goro Peco. Tam čaka, kakor pravi pripovedka, ugodnega trenutki, da se dvigne s svojo vojsko, plane na dan in pobije vse sovražnike slovenskega naroda.
Kdaj bo prišel ta dan, različno pripovedujejo pripovedke na spodnjem Koroškem, Ena pripovedka pravi, da se kralj Matjaž dvigne s svojo armado takrat, ko pride v votlino tak junak, ki bo mogel potegniti silni kraljev meč iž nožnice. Doslej takega junaka še ni bilo.
Druga pripovedka spet govori, da bo kralj Matjaž sam potegnil sabljo iz nožnice. Takrat se prebudi njegova silna vojska. Vojaki bodo prijeli za orožje, poskakali na konje in odšli v boj za sveto vero. Topel veter bo pihljal takrat in vdihnil vsem ljudem eno misel. Vsi, stari in mladi, bodo prijeli za orožje in šli v boj. Nastane pa takrat taka sila, da se še človek preobleči ne bo imel časa, vsak bo šel v obleki, ki jo bo imel takrat na sebi.	/
In tretja pravljica pripoveduje. Pastir na Peci je izgubil ovce. Ko jih je iskal, je zašel v silno goščavo, iz katere ni rho-gel najti izhoda. Ko je taval okrog, je zagledal v skali razpoko, tako veliko, da se je komaj splazil skozi. Razpoka se je razširila v silno votlino. Kamor je pogledal pastir, povsod so stali oboroženi vojaki s svojimi konji. Vse pa je bilo tiho in mirno, vsa silna vojska je dremala.
Pastir gre naprej. Ob stenah je videl ob medli svetlobi najrazličnejše bojno orožje. Sredi votline naenkrat zagleda veliko kamenito mizo. Ob nji sloni in spi kralj Matjaž. Njegova gosta brada se ovija okrog mize, že šestkrat in skoraj sedmikrat. Pastir stopi pogumno do mize, kralj dvigne glavo narahlo, pogleda dečka in ga vpraša: »Povej mi, ali še lazijo mravljice na vrhove Sv. Krištofa, Sv. Magdalene in Sv. Urha. Te mravljice so ljudje; kadar vera toliko opeša, da ne bo nihče več prihajal na te gore, tedaj pridem s svojo vojsko.«
In še sprašuje kralj Matjaž: »Povej mi dečko, ali še letajo po svetu črne ptice z belim predpasnikom, to so srake. Kadar teh ne bo več in mi brada priraste sedmič okrog mize, vstanem in pridem s svojo vojsko rešit svoj narod.«
Medtem pa zeleni in šumi gozd na Peci vedno iznova vsako vigred in mladi in stari po vaseh in samotnih domovih pod Peco si iz roda v rod pripovedujejo pravljice o kralju Matjažu in željno pričakujejo njegovega prebujenja.
Peca je zadnja gorska gmota v Karavankah. Karavanke so velika gorska, alp-
ska skupina, ki se razprostirajo od Peči, to je 1508 m visok vrh nad Podkloštrom na Koroški oziroma nad Ratečami na gorenjski strani. Od tu se vleče greben Karavank skoraj točno od zahoda proti vzhodu, meji v dolžini skoraj 400 km Kranjsko od Koroške ter v Vzhodnih Karavankah v dolžini okrog 30 km Štajersko od Koroške.
Karavanke ležijo tako sredi popolnoma slovenskega ozemlja in delijo, oziroma še boljše rečeno, vežejo v svojem začetku primorske in goriške Slovence, nato v svojem glavnem grebenu kranjske Slovence in končno na vrhovih Olšave, Radohe inj Pece oziroma Uršlje gore, štajerske Slovence s koroškimi Slovenci.
Peca zelo strmo pada z razoranimi skalami, pečmi in prepadi na severno stran, zato tudi neha gozd na tej strani že v višini 15.00 m. Na južnem in jugovzhod-nei i pobočju pa je Peca visoko v vrhove ali skoraj do vrha poraščena z zelenimi iglastimi gozdovi. Deloma pokrivajo nižji greben Pece zlasti v smeri proti Železni Kaplji sočnati planinski pašniki. Trdne kmetije so segale na tej strani deloma v Mežiško dolino to je proti Topli in Črni, deloma pa v Podjuno visoko pod vrhove Pece.
Bile so to slovenske planinske kmetije, ki so pa izginjale v nikdar polni roki nemškega veleposestniškega graščaka. Ni še minulo sto let, od kar so ti kmetje postali svobodni; rešili so se srednjeveške odvisnosti od graščine, niso pa mogli v novih razmerah iz lastne moči kljubovati neugodnim gospodarskim razmeram. Pod ceno je bil les, brez cene živina in mleko, drugega pa gorski kmet ni pridelal, da bi mogel prodati. Nad ceno je moral kupovati obleko, . obutev, orodje in deloma še živila.
Kakor v trdih bojih po letih končno v viharju obnemore raecesen vrh Pece, tako so v gospodarskih bojih obnemogle kmetije na pobočjih Pece. Utihnili so tam glasovi otrok, utihnili so kravji in ovčji zvonci, utihnil je vrisk pastirjev. Mladi gozdovi rastejo na plodnih travnikih in sončnih pašnikih, gospodarska poslopja razpadajo, najemniki živijo v nekdaj veselih kmečkih domovih.
Ni varoval kmetov zakon, saj danes govorijo šele o zaščiti kmeta, zemlja pa, čaka, kdaj bo spet last onega, ki jo z ljubeznijo in znojem obdeluje. Potortici nekdanjih gorskih kmetov pa v tovarnah in v rudnikih premišljujejo, kdo in kdaj bo izdal zakon, da nima do kmetije pravice ne graščak, ne advokat, ne trgovec in tudi vsi drugi ne, ki zemlje ne obdelujejo kot svoj glavni poklic in od tega živijo.
Peca ima dva vrha, ki sta oddaljena eden od drugega samo pet kilometrov. Prvi je Piramida ali Bistriški vrh in je visok 2114 m, drugi pa je Velika glava, ki je visok 2124 m.
Krasen je razgled z vrha Pece. Na severu leži pred nami »paradiž« Koroške, Dabudska dolina, proti zahodu se širi
plodna Celovška kotlina. Nato gre pogled po vrhovih Karavank in proti jugu na vrhove Kamniških ali Savinjskih planin. Proti jugovzhodu in proti vzhodu je pod nami območje svinčenih rudnikov v Črni, Žerjavcu in Mežici. Naprej pa so še vrhovi Mozirskih planin, bolj na levi pa Štajerskega Pohorja.
Pod nami pa leži in sanja Podjuna. Podjuna v širšem pomenu je ozemlje od sedanje jugoslovanske meje na vzhodu do reke Bele in preko Obirja do reke Borovnice in do prehoda Šajde na zahodu. Na jugu omejujejo Podjuno vrhovi Karavank, na severu pa reka Drava. Podjuna v ožjem smislu pa je ozemlje pod bobočji Pece in Drave na drugi strani.
V	Podjuni pod Peco ležijo v dekaniji Pliberk, župnije: Pliberk, Kazaze, Vogrče, Žvabek, Suha in Šmihel pri Pliberku. V dekaniji Dobrla vas pa ležijo župnije Ži-tara vas, Dobrla vas, Št. Lipš, Stehen in Globasnica.
Največji kraj in največja župnija v Podjuni je Pliberk, mesto ob Bistrici. Župnija Pliberk ima okrog 3.200 prebivalcev. V bližini Pliberka je velika pivovarna, blizu nje, dva kilometra oddaljen od mesta, pa je kolodvor na glavni progi v Dravski dolini in veže to dolino na eni strani z Madžarsko ravnino, na drugi strani pa s Pustriško dolino in brenersko železnico na Južnem Tirolskem. Pliberk ima posebne obrti, njegov razvoj ter prospeh je odvisen popolnoma od bogate slovenske okolice.
V	bližini Pliberka je znana božja pot Božji grob.
Župnija Suha ob Dravi je še precej nova župnija, saj je bila ustanovljena komaj leta 1860. Suha je bila preje podružnica župnije Žvabek, kjer je v bližini znana Marijina romarska cerkev Sveto mesto. Vogrče so zelo stara, pa zelo mala župnija, saj irna komaj okrog 350 prebivalcev. Mala župnija so tudi Kazaze s podružnico v Metlovi, kjer je železniška postaja sredi prostranih gozdov Dobrova.
Velika župnija je Šmihel pri Pliberku, ki ima okrog 2.200 prebivalcev in se imenuje kot župnija že leta 1106. V bližini je na griču podružnična cerkev sv. Katarine. Cerkev je leta 1796. vsled strele pogorela, sezidali so jo ponovno v letih 1851 — 1857 in jo je leta 1858 dne 10. X. posvetil tedanji škof lavantinski, Anton Martin Slomšek.
Šmihel je ena najbolj trdnih in najbolj znanih slovenskih središč v Podjuni. V znani Šercarjevi dvorani v Šmihelu so se vrstile vsako leto prireditve, sestanki, shodi in tečaji vseh stanov Slovencev iz cele Koroške, zlasti pa še s Spodnje Koroške in predvsem iz Podjune.
Tudi Globasnica je zelo stara župnija, že iz leta 1296, prebivalcev ima okrog 900. V bližini je podružnica Podjuna, najstarejša naselbina iz rimskih časov, tam, kjer je bilo mesto Inenna.
V	Podjuni so v predzgodovinski dobi stanovali ilirski rodovi. Še preje pa je
bil na ozemlju današnjega Podjunskega polja dravski ledenik, ki se je raztegal po vsej Dravski- dolini tja pod zeleno Pohorje.
Takrat v ledeni dobi in še pozneje, kd so toplejši vetrovi otajali ledeno skorjo, so stanovali takratni ljudje višje na pobočjih Pece v votlinah, kjer so bili varni pred mrazom in viharji, lažje so se ubranili tudi divjih živali.
Za ilirskimi rodovi, ki so se umaknili proti jugu in so njih potomci še danes v goratih predelih Albanije, so prišli v Podjuno Kelti. Ti so prišli v naše kraje nekako 400 let pred Kristusovim rojstvom. Kelti so se polagoma romanizirali oziroma latinizirali, ko so začeli prodirati v naše kraje latinski Rimljani. Le nekatera imena še pričajo o Keltih, nekdanjih prebivalcih Koroške dežele. Ime Drava je keltskega izvora, ravno tako tudi naziv Karavank in visokega pogorja Tur. Kelti so bili dobri vojaki, imeli so lastne kralje, poznali so srebrni denar, pečali so se z živinorejo in mnogo tudi že z rudarstvom.
Rimljani, ki so prišli v naše jrraje za časa Keltov, so ustanovili na današnjem Koroškem tri večja mesta: Teurnia pri Spitalu na Gornjem Koroškem, Virunum na Gosposvetskem polju in Inenna pri Globasnici v Podjuni. Glavno mesto je bilo Virunum, vendar pa je bilo veliko mesto tudi Inenna, približno tam, kjer je danes vas Podjuna.
Od Inenne so vodile ceste proti vzhodu v Petovijo (današnji Ptuj) in v Celejo’ (današnje Celje), proti jugu preko Železne Kaplje in Jezerskega vrha ter preko Borovelj in Ljubelja v Emono (današnja Ljubljana). Proti severu so vodile ceste proti Brezam in Virunumu, proti zahodu pa mimo Santieum-a (današnji Beljak) v Kanalsko dolino in naprej v Italijo.
V	rimskem času je prišlo v naše kraje krščanstvo in to iz juga, iz Ogleja, ali Akvileje. To krščanstvo, ki je prineslo tedanjemu prebivalstvu pravo vero, pustilo mu je pa prvotno narodnost, je popolnoma zamrlo med preseljevanjem narodov.
Od severa Evrope so pridirjali proti jugu Germani, iz Azije so pridrveli Huni s svojim kraljem Atilo, od Dnjestra so prišli Vzhodni in Zahodni Goti, za njimi pa Longobardi. Vsi ti rodovi so se selili preko današnje Koroške proti sončni Italiji, naše dežele pa so ostale prazne.
V	te kraje so nato prišli Slovenci, ki so se leta 592. po Kr. r. naselili na vsem ozemlju današnje Koroške in so se po izgubi severnega dela te deže!e obržali kot strnjeno naseljen narod do današnjega dne v južnem delu Koroške.
V	vseh narodnih stiskah, zlest1 v letih po prvi svetovni vojni, predvsem na v zadnjih letih, druge svetovne 'mme se je narod v Podjuni oziral proti Pec :n pričakoval kralja Matjaža. In ko je bila stiska v nacistični dobi najhujša, ie bilo po vsem slovenskem Koroškem slišati popevko :
Zarja že vstaja, bliža se dan,
pridi, Matjaž, z vojsko na plan!
Spisal: Markež Ciril
PMfodie tuttoka
1.
NEUBOGLJIVČKOV DOM IN POT V TUJINO
Palček, o katerem bo pripovedovala povest, je stanoval v vili »Goba«, ki je rasla na koreninah starega hrasta, kjer je bila dobro skrita očem poželjivih gobarjev. Na okencih je imela lesene klinčke, na strehi pa zlat strelovod. Neubogljivčkov oče je bil vladar palčkov.
Nekega dne sta šla Neubogljivček in njegov oče na vrt, kjer je raslo mnogo borovnic, ki so pravkar obrodile lepe črne sadeže. Hotela sta si jih privoščiti za malico. Hodila sta od dreveščka do dreveščka in pridno zobala črnice. Posebno Neubogljivček je bil vesel sladkega sadu.
Neubogljivčkov oče si je želel ogledati še drugo stran vrta in je naročil sinku, naj nikamor ne hodi, temveč naj počaka, da se vrne. Komaj pa se je oddaljil, je priskakljala kobilica Skokonoga. Brž jo poprosi Neubogljivček za kratko ježo po gozdu. Kobilica mu ugodi in mu veli naj sede na njen hrbet. Palček to stori in že odskakljata z vrta v gozd.
Čas je naglo bežal. Neubogljivček ni prav nič pomislil, v kako velikih skrbeh bosta oče in mati, kako ga iščeta po gozdu, kako joče mamica za svojim sinkom. Šele, ko se je zvečerilo in je kobilica odšla spat, se je razposajeni dečko spomnil na dom. Rad bi se bil vrnil, pa ni vedel ne kod ne kam. Kobilica pa je bila že zaspala, kaj bi ne, če pa je bila od dolge ježe in celodnevnega skakanja utrujena. Tudi sam palček je bil utrujen. Žalosten je sklenil, da bo skušal zjutraj naprositi kobilico naj ga ponese domov, če bi pa ne hotela, si bo poiskal kakega prijatelja in ga poprosil, naj ga spremi domov. Vlegel se je na mehki mah in je trdno zaspal. Vso noč je.sanja!, da je pri mamici.
Ko se je zjutraj zlato sončece zbudilo in začelo pošiljati tople žarke skozi špranje med zelenimi listi v gozd, se je zbudil tudi Neubogljivček. Pomeneal si je oči in začuden opazil, da ni doma, temveč v gozdu. Takoj je vstal in šel iskat kakega znanca. Na poti je srečal ježa Šivankarja, ki ga je naklonjeno pogledal, in ga vprašal, kam ga vodi pot. Neubogljivček mu je vse po resnici in pravici povedal in ga poprosil, naj mu pomaga najti dom. Jež mu je radevolje obljubil, saj je vedel, da trud ne bo zastonj. Večkrat se je že gostil pri bogatem in dobrem palčkovem očetu. Podala sta se na pot proti domu.
Vse bi se bilo dobro izteklo, če bi se jima med potjo nekaj ne pri godilo. Je že tako; človek obrača, Bog pa obrne. Tudi pri Neubogljivčku je bilo tako. In če bi se ne bilo obrnilo, bi bil palček prišel lepo domov in naše povesti bi ne bilo. Kaj se jima je torej zgodilo? Ko sta potovala, sta srečala na poti hlapca nekega bogatega kmeta. Jež se, ko ga opazi, silno prestraši in pobegne. Palček pa se ni zavedel nevarnosti, zato je ostal kar sredi poti. Ko ga hlapec zagleda, ga pobere s tal in ga ogleduje: »Glej no, glej! Kako lepa igračka! Pa sama brca in cvili!. Kdo bi si bil mislil, da najdem kaj takega tu v gozdu. No, prav! Ponesem ga domov!« To rekši, ga vtakne v žep. Ubogi palček se je v umazanem žepu hlapčeve suknje kar dušil in komaj čakal, da pride zopet na zrak.
V NOVEM DOMU
Ko je prišel hlapec domov, je ves vesel sklical vso družino v čumnato in ji vesel pripovedoval, kaj je našel v gozdu. Ob koncu potegne iz žepa palčka in ga postavi na mizo. Začudeni so obstali, a najbolj med vsemi je bil začuden gospodar. Usta je tako široko odprl, da. jih ni mogel takoj zapreti. Zdaj je strmel v hlapca, zdaj v palčka. »Kdo pa je tole?« je vprašal hlapca, ki se je navihano smejal. »I, kdo neki«, je dejal; »palček, saj vendar vidite!« Tedaj vzame gospodar palčka v roko in si ga ogleduje. »Tak, tako! Tole naj bi bil palček. No, kje si ga pa iztaknil?« — »Kje neki«, odvrne hlapec, »v
gozdu, saj sem vam povedal.« »Si, seveda si povedal«, pravi gospodar, »kdo šmenta pa te je razumel. Povej še enkrat!« — »Če hočete, zakaj pa ne. Vendar so mi usta suha kot poper.« —- »No, če ni druge težave, temu lahko takoj odpomoremo«, odvrne gospodar in ročno skoči k omari, vzame iz nje steklenico slivovke in natoči hlapcu velik kozarec. Temu so kar oči žarele od veselja. Nastavil je kozarec na usta in globoko potegnil. Nato si je zavihal brki in začel povest. Na dolgo in široko je razlagah kakor je hodil po gozdu, kako je opazil palčka in tako dalje.
Največ veselja so imeli s palčkom otroci, ki se ga niso mogli nagledati. Prav za igračo jim je bil. Romal je iz roke v roko, najmlajši pa ga je iz same porednosti vi'gel v skodelico mleka. Prav gotovo bi bil palček v njem vtonil, če bi ga ne bila rešila iz mleka dekla Meta, ki je za to najmlajšega gospodarjevega otroka pošteno naklestila.
Kmalu je vedela vsa vas, 'da imajo pri Gabrovih, tako se je reklo pri kmetu, palčka. Vse ga je hotelo videti. Kar nagledati se ga niso mogli. Vedno več je bilo radovednežev, ki so radi plačevali, kar so Gabrovi zahtevali za ogled palčka.
NEUBOGLJIVČEK PRIDE V KLOBASO
Tedni so minevali za tednom. Približal se je december. Sneg je pobelil hrib in kmalu je bilo na njem polno mladeži. Tudi Gabrovi otroci so bili med njimi. Kjer pa so bili ti, tam je bil tudi Neubogljivček. Veselo se je smejal, ko so drčali z griča v dolino. »Hej, juhej!« so vriskali otroci in med najbolj glasnimi je bil palček. Njegov tenki glasek je bilo slišati izmed drugih glasov. Vriskal je in pel, ko se je ujčkal na svojih saneh po belem snegu. Vse je šlo lepo in gladko po sreči. Toda enkrat se je le prekucnil s sani v sneg in se zaril z glavo vanj. Nemalo so se začudili Gabrovi otroci, ko so zagledali nesrečo. V dolino so pridržale prazne sanke, palčka pa ni bilo nikoder. Jokaje so ga šli iskat. In res so ga našli. Z glavo je tičal v snegu, z nogami pa brcal po zraku. (Dalje prihodnjič.)
.r-
SJUDENT BRANKO
»So te dobili v gozdu?« je liotel vedeti starejši moški.
»Ne, v šoli.« Ko je videl pred seboj same dobre, domače obraze, se je ojunačil. »So me prehiteli. Ko bi človek vedel. Zdaj mi je žal, da je nisem zares pobrisal.«
»A, študent?« se je čudil vprašujoči. »In čemu so te zaprli?«
»Ne vem.«
»N® vem... ne vem..je kot v odmev ponovi! nekdo, ki je še vedno čepel na slami. Njegov pogled je bil topo in brez cilja uprt na ateno. »Ti Tone ne veš, mež-nar ne ve, študent na ve, tudi jaz ne vem in nihče ne ve.« Svoje modrovanje je prekinil s smehom. »Lačnemu popotniku sem dal kos kruha, pa so me zaprli.. . ha, ha...« Zdaj so sa njegove poteze zresnile in koj nato spačile V jok. »Bum, bum! Pet... deset... petnajst... bum, bum!« Dedec na slami se je vrgel vznak na ležišča in jokal kot otrok.
»Drgač od Sv. Jošta je«, je študentu pojasnil sosed. »Pred tednom, ko so jih na dvorišču streljali, se mu je preobrnilo v glavi.« Potem je porinil študenta na slamnato ležišče. »Sedi!«
•Vsi so zdaj posedli na slamo, študentu je kar dobro delo, kolena so mu zapet pričela klecati. Ni trajalo dolgo, ko1 je bil znan z vsemi. Moški z mirnim, mehkim glasom je bil rudar Ovsinek iz št. Pavla pri Preboldu. Sin mu je zbežal v gozd, zato so sedaj zaprli njega. Potem je bil tu še orgamst Tratnik iz Solčave, ki je zbiral živež za domačega župnika, ki so ga novi oblastneži poslali v koncentracijsko taborišče. Pismonoša Seršen, kateremu so zdaj ime spačili v Sehrsehön, je oklofutal nemškega orožnika, ki mu je nadlegoval ženq. Kmet Drgač od Si". Jošta pa je dal lačnemu popotniku jesti. Tudi to je bilo prepovedano.	• -
»In ti, študent?:: je vprašal Tratnik.
»Ne vem. Si niti misliti ne morem. So jih že pred menoj par pobrali, pa nismo nikoli zvedelu, čemu,«
»Boš že zvedel, ko te bodo zaslišali«, je razlagal Ovsinek. »Pa kar takoj pritrdi, drugače boš revež. Je kar vseeno, zdaj ne pomaga nič več. Ko pride vrsta na nas, pa gremo.«
»Kam ?«
»Kam neki, tja kjer ni muh!« se je topo nasmehnil Seršen. »Oni teden so jih šestdeset ...«
»Molči!« ga je prekinil Ovsinek in se pri tem ozrl v kot, kjer je Drgač pravkar dvignil glavo. Pa je bilo že prepozno. Celico je zopet polnilo pretresljivo ihtenje.
»Pet... deset...	petna jst... bum,
bum...« je zmešano in med jokom stokal kmet	^
•»
Košček neba je še vedno sijal v pomladni modrini. Potem so preko njega hiteli beli oDlaki ih z njimi pet parov oči, polnih vročega hrepenenja. Vse misli in želje so bile zaupane tem modrim oblakom, ki so visoko nad nesrečno domovino pluli svobodno v nedogled. In dnevi so se vlekli v večnost. Telo se je kij učilo in hiralo, na dušo pa je legalo črno brezupje.
Tratnik iz Solčave je skušal tolažiti.
»Fantje, ne bodimo cmerikavi, saj nam še niso porezali glav. Vse se še lahko preobrne. In če tudi ne, enkrat je tako ali tako treba, reči svetu adijo, prej ali slej.«
Pa so njegove besede le še huje razgalile dremajoče misli.
»Lahko tebi, mežnar«, je vzdihnil Seršen. »Sam si. Jaz pa imam ženo in otroke. Moj Bog, kaj bo z njimi... vlačili jih bodo po logarjih... ubožčki moji...« Ni mogel dalje, bolečina mu je stisnila grlo.
»Saj to je, kar človeka peče in žre«, je nadaljeval Ovsinek. »Če že ravno hočejo imeti mojo sivo glavo, evo je. Dovolj dolgo že kolovratim po svetu. Pa mi je hudo zaradi žene ih otrok.«
»Svinje, proklete svinje!« Branko ni mogel drugače. Ko bi zdaj moral sprostiti vse svoje misli, bi moral zajokati na glas. Vse te dni je živo videL pred seboj od skrbi razorano materino obličje. Njene oči So brez spanja in njene izjokane oči so sedaj brez solz. Vse kot takrat, ko so zanesli očeta k Sv. Jožefu. Ko ni bilo več solz, ji je bolečina glodala srce, glava je sivela, telo pa je zlezlo na kup, Brankova ljubezen do nje je morala biti močnejša kot klic zelenih, svobodnih planin. In kako ji mora biti šele sedaj, siroti osameli ?... Potem pa so bile tu še misli na Ivanko, tovarišico otroških let, vse do te pomladi, ki je v njunih srcih zdramila prve občutke mlade ljubezni. Kako daleč je zdaj vsa to: ozelenele breze, drobne marjetice in aleja razcvetelih črešenj. Vse to je bilo njuno bogastvo. Zdaj pa je ostal le še živ spomin na dvoje prestrašenih, objokanih dekliških oči... In z zmerjanjem je skušal potlačiti bridko bolečino, ki mu je nekje iz dna srca silila v grlo. Solz ga je bilo sram. Ovsinek, Tratnik in Seršen nikoli ne jočejo, vsaj pred njim ne. Morda jim pa zato v dolgih nočeh brez spanja, kot njemu kapljajo iz oči solze. Le Drgač kar vnaprej ihti in tuli zmešane besede.
(Konec prihodnjič.)
MRKOVČEVl
(Odlomek iz kmečkega rcHißsa „Prakleta kri")
Na dvorišču so bile akacije v polnem razcvetu. Skozi odprta okna so prinašale mehke sape njihov težek vonj, ki je legal na misli in vabil k sanjarjenju. In kdo naj ve, o čem so tiste pomladi, pisalo se ja 1942. leto, sanjarile glave mladih študentov?
Besede starikavega profesorja, ki je pravkar, na široko razkladal potrebo razširitve nemškega življenjskega prostora, so padale v prazno. Kot da pada golo, pusto kamenje v Studenec brez dna. Zunaj je poganjalo novo življenje, oči študentov so božale nežno zelenje in cvetje pred okni ter se potem dvignile preko sivih mestnih zidov, prav tja do obzorja, kjer še planine srečujejo z nebom. Planine! Zopet jib je vitez Jurij odel v zelenje, med temnim zelenjem so' se jasno odražale svetle krpe bukovja in jelš. In daleč za njimi so, komaj vidni, silili k nebu ostri obrisi snež-nikov.
V	sredo tega sanjarjenja mladih src, so se na široko odprla vrata. Po učilnici je zavel leden piš. Profesorju je zastala beseda, trideset parov mladih oči se je ozrlo k vratom in strmelo v prikazen. Med podboji je razkoračeno stal mlad moški. Njegova desnica je počivala v žepu, v njegovi levici pa je v prepihu frfotal listič papirja. Moški med vrati ni bil za študente nič novega, pa je vendar vsem zastal dih, ko so njegove mrzle oči preletele razred. Potem je moški odsekano in poveljujoče, kot da poveljuje psu, prečital ime na listku.
»Franko Šnitar!«
Prepih je zaloputnil okno, da se je zdrobila šipa v okviru. Potem je bilo vse tiho.
»Franko šnitar!« je zdaj skoraj osorno ponovil moški,
V	zadnji klopi se je trudno in težko dvignila sloka pdstava študenta Branka Žnidarja.
»Hier...«, so komaj slišno izdavile njegove ustne. Bil'je bled kakor stena in zdelo se mu je, da mu zmanjkuje tal pod nogami.
»Sie kommen mit!« je poveljeval moški med vrati. »Geheime Staatspolizei«, je še dodal kot v opravičilo in izvlekel roko iz žepa. Njegovi prsti so oklepali mrzel ročaj pištole. •
Fantu so klecn’la koleno. Ves omotičen je tlačil knjigo in zvezke v torbo. Njegove ustnice so se komaj vidno pregibale: pre- ? pozno, prepozno... Upognjen in s trudnimi koraki je nato koračil k vratom. V učilnici je nekdo tiho zajokal. Ivanka! Branko se je vzravnal, mrzla trma je pregnala bolečino, šele med vrati se je ozrl po sošolcih. Dvoje objokanih dekliških oči je viselo ha njem.
»Na svidenje!« je kriknil. Potem ga je moški porinil s pištolo preko praga.
Zunaj je poganjalo novo življenje. Aka-cijg so dehtele, planine so bile odete v zelenje, beli oblaki so Se pozibavali v sinji modrini. Misli študentov pa niso več sanjarile, njih oči so bile zdaj trmasto uprte v praznino pred njimi.
»Schreckliche Zeiten«, je vzdihnil profesor za pultom in se Zagledal po študentih. Ko so njegove oči oplazile Kurta Bergerja, mu je okrog usten zaigral zaničljiv nasmeh.
*
Od vse pomladi je zdaj ostal le še košček neba. Majhno zamreženo okence je bilo visoko pod stropom, vanj se je upiral kos nebeške modrine in skozi njega so tu in tam prihajali odmevi vrvenja od zunaj. To je bilo vse. Vse drugo je bilo pokopano, morda tudi skrbno shranjeno v srcu, za popotnico v težkih, samotnih dneh.
Zdaj pa ni bilo samotno.
Ko So ga porinili v celico in za njim zaloputnili vrata, se je Branko šele prav zavedel. Iz omotice se ja izluščila živa in strahotna resnica: za njim so se zaprla vrata v življenje. Za kako dolgo? Morda za vedno. In kakor ujetemu ptiču, se mu je iztrgal iz prsi bolesten krik in zagnal se je z vso silo proti vratom.
A v celici ni bilo samotno. Nekje izpod okna ga je poklical miren, mehak glas.
»Fant, ne nori. Saj nisi sam.«.
Študentov od solz zameglen pogled je poromal po celici. Ob stenah so na kupu slame ždele sključene postave. Fanta je postalo sram in potegnil si je z rokavom preko oči.
»Oh te svinje«, se mu je «zopet iztrgalo iz prsi.
»Kar zmerjaj«, se je zopet oglasil glas 'izpod okna. »Tukaj si lahko no mili volji olajšaš togoto, nihče na prisluškuje in izdajalca ni med nami. Tu si doma.«
Zdaj so se fantove oči privadile na polmrak. Par postav se je dvignilo in ga obstopilo.
»Oh, ta sneg!«
Mrkovee je ves nemiren. Na svečnico je ' bilo kasno, da se ne bo več dolgo držal, zdaj pa je poštalenc otrdel, da je povsod sam led.
Ti hudik ti!
Pa se je Matija dodobra ujezil to leto. Tako je udaril po zmrzlini, da je bilo v Zabrežju naenkrat čobodre skoraj do gležnjev. Kor tekle so yode iz gmajn, da je potok na moč narasel,
Poglej ga šmenta! Bele j se skoraj boji za mlin. Naj mu kolo zlomi ali pa naj mu voda udari v hišo. Koj bo škoda.
No, pa ni hudega. Bistrica se že unaša. Kalna je še, pa lega nazaj v strugo, Kakor da ve, da je v Zabrežju že dovolj beračije.
Kako njive lepo rjave! Kar lepo je pogledati v breg. Ozimina ni pomrznila. Tudi segnila ni. Lepo zelena je, kakor plitvo morje.
Mrkovee je ves srečen. Za Neiikino njivo se je bal, da ne bo prida za pšenico, na, pa je tako čedna. Eh, če ti Bog nekje vzame, pa drugod da.
Mrkovee je že skoraj malo pozabil na Fonza. Otrok je še dosti, hvala Bogu, njiv pa še vedno premalo.
Že spet delo?
Spet. Hvala Bogu. Kaj pa bi brez dela v Zabrežju?
Koj po Gregorju je Mrkovee v repišče sejal ječmen. Kako mu je šla, roka. Kar pogrezala se je v sejalnico kot v toplo volno.
Na njivo v Skalcah, ki je bila na moč plevelna videti, je vsajal graboro. Ni boljšega zoper nadležen plevel kot to. Grahom ti očisti njivo kot jih sto pralic ne. Ko poleže, zamori plevel, da si njive lahko vesel. Saj bi Mrkovee raje vsadil več krompirja, toda živina mora tudi jesti. In grahora je tako pripravna, Sproti jo od-kašas.
Mrkovee je ves v delu. Niti na Piškotarja -ne misli. Ne more, ko ga pa zemlja tako priklepa nase. Saj se še oddahniti ne more.
S Froncem garata kot nora. Komaj se zdani, že gibljeta. Koliko hruševe vode spijeta! Križana gora! Nič čudnega, ko se pa tako potita. Sonce se upira v breg in žge, da gredo kar meglice od spotenih srajc. Mrkovee in Frone pa se samo smejita. Da je ie delo, da bo kruh. Kaj trud in napor! Vse mine. Ko bo pšenica klasila, :o breg zlat kakor strd na soncu.
Tedaj bo Mrkovčeva družina vsa pred hišo in gledala v breg.
Kruh raste za Mrkovčeve. Ne bel, toda dober, dober.
*
Spet je nekaj šinilo v Mrkovca. Le kaj? Otroci so se potegnili, pa kaše zmanjkuje. Salabolt, kar jedli bi.
Mrkovee je vsaj že petkrat obhodil trav-niček ob Bistrici. Tö je najlepši kos Mrkovčeve domačije. Nežika je kot otrok najraje racala po tem travniku. Koliko je bilo kresnic na njem, marijinih laskov in zajčkov, kislic in šentjanžovih rož. Kakor lepo obai-van prt.
Mrkovee pomišlja kako bi. Ce bi travnik preoral, bi bilo treba posejati nekaj več detelje za živino.
Ne more se odločiti. Kar hodi ob travniku in ga gleda. Ali ga ni škoda? Taka lepa trava. Mrkovca kar tišči pri srcu, pa se mu vendarle zdi, da je že odločen.
Ko je položil koso na babico, je bilo sklenjeno. Trave morajo pasti, da bo kaša.
Težak je bil prvi zamah. Kar nerada je legla trava na tla. Potlej je bil vsak zamah lažji. Do desete dopoldne so trave ležale. Razmetala je redi Nežika. Saj ji ni bilo več žal zn rožami. Le počemu? Ko je pa že sama roža, ki je Vižarjevemu Tomažu tako všeč.
Ko So bile trave suhe, je bil travnik raven kot miza. Mrkovee. čaka z volom in plugom, še Frone je kar nekom iz sebe.
»V božjem imenu. Ejs!«
Kako ti to reže! E j, brazda se sveti; druga, tretja, četrta, volu teko sline iz gobca.
Jltladitii
Trgaj in nabiraj cvetje, dokler sije mladoletje in na prsi ga pripni. .
V šopke ga povij in vence vedno pa varuj se sence,' da ti cvet ne obledi.
Tvoje poti in stezice peljejo le‘med gredice, da nabiraš cvet gredoč;
Nikdar v siju mladoletja zlobno ne utrgaj cvetja, da ga stres in vržeš proč .. ■
'‘Drobne cvetke naj živijo in cvetijo sebi v kras, naj gredice nam krasijo, dokler ne zdrobi jih čas.
Limbarski
Mfkovcu gre kar samo na smeh. Froncu tudi.
»Ata, lepa njiva bo.«
»Bo Frone, bo. Proso na celini najboljše obrodi. Pa plevelno ni nikoli. Komaj nekaj pirnice zažene.«
Tako Mrkovčeva dva orjeta. V soncu in sreči, za kašo in kruh.
Kar pijana sta od veselja.
Koj, ko je travnik zoran in zbranan, Mrkovee seje. Jej, kako proso polzi iz rok. Kakor da je živo .
»Poglejte ga, šmenta, kar samo sili v zemljo«, drhti Mrkovee.
Potlej s Froncem povlečeta. Na, pa je postorjeno. Še pripraven dež naj pride, potlej pa sonce, sonce.
In Mrkovčevim kaše ne bo manjkalo.
Gruntarji in bajtarji vstajajo s temo in s trdo nočjo legajo. Ko so njive opravljene, Čaka delo še doma. Živima in še to in ono, kar čez dan zaostane. Saj ne moreš vsega hkrati.
Mrkovka se ne vidi iz dela. Prašiči kar naprej krulijo. Nikdar niso siti. Ješči so. da groza. Svinja bo šla še pred božičem na £are. Je Mrkovee že določil. Da bo zabela piri hiši in da bo za ješprenj kakšen parkelj. Včasih se vendar prileže tudi kaj boljšega. Sam krompir tudi ne daje moči. Za praznike mora bili svinjina na mizi.
Žge, žge. Sonce je sila močno, v Za-brezju je vroče, kuretina kar siha, kaj šele ljudje. Na večer nekateri pripravijo .čebre z vodo. Okopati se je treba. Frone se koplje, potlej še Boštjan in Tonče. Nežika se v kuhinji, ko vse opravi. Ponavadi zadnja lega, da se more Mrkovka oddahniti.
Zato pa je pri Mrkovcu tudi vse tako zdravo. Frone je močan kot vol, Nežika tudi zadane škaf vode od tal kot butaro dračja. Pa ni nerodna. Pripravna je in okretna, kakor da nima kaj delati.
Proso je zunaj. Tako brž? Seveda. V Zabrežju je poletje okoli kakor bi kvišku pogledal. Nežika pleve, Mrkovka tudi. Saj ni pravega dela, zakaj bi ne pleli, koj bo boljše raslo.
Pi-iv — Pi-iv —
Pivka. Če prej ne, v treh dneh bo dež. Mrkovee kar mane roke. Prilegel se bo. Trave bodo še malo odgnale. Potlej bo košnja in takrat naj bo vroče, da bo trava kar cvrknila. To bo dišalo po vasi, V nočeh kar ne bo moč zaspati. Petje čričkov, seneni duh in vriski fantov.
Oh, kako bodo dekliči nestrpni. Vsi bodo na kamrinih oknih. Nageljnov je toliko, da se skoz okna komaj vidi.
Ej, vaška ljubezen že cveti. Prav pošteno zaganja. Dekliči so ljubezen oddali. Kaj bi z njo? Naj bo fantom v veselje. Saj zato pa je.
V Zabrežju je poletje in ljubezen.
Pa delo.
Hvala Bogu za vse troje. Kar gre.
Zabrezje mogočno diha. S travniki, z lazi, z gmajnami in z grmovjem, z vso beračijo, ki jo zlati poletno sonce.
Mauser Karl
Za dobro voljo
Bolezen.
»Nimam teka«, je tožil Požrtnik svojemu prijatelju.
»Pa bil šel k zdravniku«, mu je dejal sočutno.
. »Saj sem že bil, pa nič ne koristi. Svetoval mi je, naj pojem vsako jutro na tešče ocvrto ribo. Danes sem jih že pet povžil, pa vzlic temu nimam apetita.«
Na vodi.
Cigan je šel k zdravniku in tožil, da ga boli želodec. Zdravnik mn je dal prašek z navodilom, naj ga popije na vodi.
»Ali na stoječi ali na tekoči?« se je glasilo ciganovo vprašanje. -
»Na tekoči.« Zdravnik je mislil na studenčnico.
Cigan je izvedel dobesedno zdravnikovo naročilo. Na poti domov je prišel do plitvega potoka; tu je zavihal Mače irS šel do srede, kjer se je ustavil in povžil zdravilo.
PISATELJU FINŽGARJU
Ena najpriljubljenejšLh oseb v slovenskem narodu je brez dvoma pisatelj Franc Šaleški Finžgar. Poleg Župančiča, ki je postavil slovensko liriko na' evropsko višino, je Finžgar tisti, ki se je ves naslonil na narodno govorico, na kmečkega človeka, na njegove velike in male križe, ki jih je mojstrsko obdelal v svojih številnih spisih.
Zato res ne moremo mimo tega velikega Slovenca, da bi se ga vsaj na skromen način ne spomnili.
Franc Šaleški Finžgar je bi! rojen 9. februarja 1871 v Doslovičah pri Breznici, na Gorenjskem. Kmečko okolje, v katerem je rasel, je na talentiranega Finžgarja silovito vplivalo in pripomoglo, da se je kmalu po svojih tiskanih prvencih rešil romantike in na globoko zgrabil v kmečko življenje. Z enaindvajsetimi leti je napisal Mladega tatu, ki ga je objavil v otroškem listu »Vrtec«.
Skromen začetek velike poti.
Kot velikemu Slovencu, se .je Finžgarju že zgodaj porodila želja, ustvariti Slovencem širok zgodovinski tekst, v katerem bi mogel živo prikazati slovensko zgodovino v najbolj razgibani začetni dobi. Po natančnem študiju zgodovine, je pričel pisati zgodovinski rornan »Pod svobodnim' soncem«, ki ga je pisal dve leti. Lahko rečemo, da je to delo še danes eno najbolj branih v slovenskem slovstvu.
Vendar je Finžgar čutil, da ni tod doma. Brž se je vrnil k sodobnosti in k problemom, ki so bili Finžgarju kot duhovniku najbližji.
Poznate vse, kar je Finžgar napisal? Ste že brali kdaj »Prerokovano«, »Sama«,
> Kroniko gospoda Urbana«, »Strice« in »Belega ženina« ? Morda ste pogledali vsaj v vrh Finžgarjevega umetnostnega ustvar-
Hotela bi vam opisati, kako se pri .nas doma opravijo koline, vendar vam moram poprej še pojasniti, kje pravzaprav leži ta delček: slovenske zemljice in kakšen je.
Haloško gričevje se razteza od Ptujske ali Črne gore, kamor poroma vsako leto brez števila vernih Slovencev na božjo pot, preko Majšperga, do št.Vida pri Ptuju. Sv. Trojice, Sv. Barbare, prav do hrvatske meje. To so ljubki, ne previsoki griči, po sončnih obronkih nasajeni z vinsko trto, po senčnih straneh pa porasli z zelenimi bukovimi gozdovi. Ljudstvo, ki tod prebiva, ne pozna razkošja. V zemljo, težko lepljivo ilovico, je treba položiti ves trud in obilen znoj, da rodi skromen sad. Zato je č.m in težak kruh, ki se pridela, zato so težke in zgarane roke, ki se pote od ranega jutra do poznega večera. Ljudje so mehkega in čutnega srca, kot je mehka in pojoča njih govorica, kot je globoka \in sanjava njih pesem, ki se razlega med goricami. A vinska trta v tej zemlji odlično uspeva, zato sta grozdje in vino edini pridelek, ki ga posestnik lahko proda in z izkupičkom popravi hišo, dokupi živino, Šola otroke.
In če se prijatelji in sosedje tu pa tam zbero, da malo pokramljajo, in jim ob vinu zažare lica, ter se jim razvežejo jeziki, — kdo bi jim to zameril? Ljubi Bog je vedel, da bo težak njih kruh, zato Pa je blagoslovil vinsko trto, ki sedaj tako lepo cvete in rodi in s svojim žlahtnim sokom krepča trudne moči...
Koline se imenuje tudi hišni praznik, ki se ga vesele posebno otroci.
Naša mamica je skrbno pazila, da je prašiču vso jesen dobro stregla, kajti lepe koline so ponos vsake gospodinje, a očka je določil dan pujskove smrti. Že dan prej so morali biti noži nabrušeni, kaša pripravljena, vse potrebščine pri roki.
Zjutraj na vse zgodaj sta prišla bratranec in stric, mlajši mamin brat. Očka je prinesel steklenico slivovke in čm kruh, da so se malo »podprli« (te se pravi — pokrepčali) nato so pa odšli v hlev, pred njimi mamica z lučjo. Z bratom sva brž zaprla vežna vrata, stekla v sobo ir si še zatisnila ušesa, da ne.bi slišala žalostnega tuljenja uboge živali. Čez nekaj časa so možaki že prisopihali v vežo, Položili prašiča na pripravljeni prostor, hato pa jim je mamica dala malo črne kave. Po zajtrku pa so pujska »slekli iz kože«. Vsi smo že z radovednostjo čakali, še bo »Špeh« zelo debel in navadno je stric pohvalil mamico: »No, dobro si ga Zredila«. Kmalu so ga imeli narazen (pujska namreč) stric mi ' je dal jeterca, da jih narežem, strina, (to je: teta), pa jo Pripravila mast in ob 10 ih je bila že ju-žina na mizi:	pražena jeterca, ajdovi
žganci, kislo zelje, — in sladko haloško
janja in prebrali »Deklo Ančko*. Ste slišali, da so med zadnjimi njegovimi stvarmi zelo znani »Gospod‘Hudournik«, ki je izšel v Mohorjevi družbi in drobna knjižica pravljic »Makalonca«.
In/to ni vse. Vendar ni moj namen kronološka naštevati Finžgarjeva delo. Omenil bi samo še Finžgarjeve igre, ki so znane in igrane tudi po Koroškem,
Finžgarjeve drame niso tako globoke kot Ivan Cankarjeve, toda bolj so naše. Cankar je mrzlo objektiven, dočim je Finžgar dober in robat kot gorenjski kmet. Kmečke grehe postavi nazorno na oder, prebiča jih in z usmiljenostjo duhovnika spokori. Izrazito vzgojni igri sta tragična »Veriga« in še bolj tragična »Razvalina življenja«. Romantičnega »Divjega lovca« gotovo poznate prav tako kakor »Našo kri«.
V	čem je Finžgarjeva moč«
V	Jeziku. Ko bi Finžgar v vsem svojem slovstvenem delu napisal samo črtico »Pre-kvata ovca« in drobno »Makalonco«, bi ostal v slovenski literarni zgodovini kot eden naj večjih oblikovalcev slovenske besede. Njegov srčen, krepak kmečki slog je čudovit. Finžgar govori kot očanec izpod Stola. Prav zaradi jezika bo Finžgar ostal velik umetnik. Njegova dela so že prišla v narodovo last in slovenski narod mu je v slovstvu odločil dostojno mesto med drugimi geniji, ob Murnu, Ketteju, Cankarju in Župančiču.
Ko beremo Silvestra, čeprav že starejše pisateljevo delo, se spomnimo velikega besednika našega jezika. Bodimo hvaležni Bogu za slovenski jezik, ki je lep in bogat, bodimo mu hvaležni tudi za duhovnika -umetnika,' pisatelja Finžgarja.
Mauser Karel
vino, ki tako hitro razgreje glavo, (vode se vendar ne sme piti na jeterca, potem je človeku slabo!)
Po južini se je delo nadaljevalo; mama in strina sta se sukali v. -ruhinj: in pripravljali kosilo, dedek so rezali meso za klobase; očka je pral ob potoku čreva, stric pa je solil meso in ga spravljal v kad. Pri nas je pa navada, da lotični, ki soli meso, ne sme pri tem ue'o niti besedice spregovoriti sicer se meso pokvari. Pa je pritekla mama: »Dragi brat, povej mi katero meso naj deiiem kuhat za kosilo?« Stric je samo molče zmignil z rameni. In je prišla strina: ,»Oh, Jakob, ko bi vedel, kako te imam rada«, pobožala ga je s sajasto roko po licu, da je bil črn kot dimnikar. Videlo se je, kako težko se je stric premagoval, da se ne bi zasmejal ali kaj rekel. Mislila sem, da bom počila od smeha, tako je bil od samega napora zaripel v obraz. Nazadnje je prišel še očka in se namuznil: »čreva se sploh ne dajo oprati, povej, kaj naj vzamem, da bo hitreje šlo?« Ubogi stric je v svoji nemoči samo zmajal z glavo, a naprej trmasto molčal ter brž polagal hasoljeno meso v kad, samo da bi bil čimprej rešen tega neprijetnega posla, ki je bil združen s toliko jezo. Z vzdihom olajšanja .je odložil zadnji kos in sc bojevito ozrl po sobi. Nikjer nikogar. Vsi- so izginili, boječ se njegovega maščevanja. Tudi jaz sem se izmuznila iz sobe, ne vedoč, da bo stric šele popoldne poravnal račune.
Čez nekaj časa se je prismejala strina v sobo: »No, gotovo si bil prej zelo nesrečen, ker si moral 10 minut molčati«, a stric se je samo skrivnostno namuznil: »Saj še ni dneva konec, zvečer se bom pa jaz smejal!« In tako so uganjali šale ves dan.
Okrog enih popoldne je bilo kosilo: juha iz hrbteničnih kosti, meso in krompirjeva omaka. Po jedi pa r.o začeli delati klobase: očka mesene, stric in bratranec pa kašne.
Uboga mamica in strina, pa tudi jaz. Koliko smo morale tekati in streči sitnim dedcem. »Vroče vode« je vpil stric, da je odmevalo po ysej hiši. »Kašo« je klical bratranec. Komaj sta prihiteli z zahtevanimi stvarmi, je že spet donel stričev gromki glas: »Sol, poper, hitro, hitro, mislita, da vaju bom čakal do sodnega dne?« In tako ni bilo vrišču in smehu konca, ne kraja. Pri nas je namreč taka navada, da lahko mesar zahteva vse, kar potrebuje, če pa vsega takoj ne dobi, lahko zabavlja, da je gospodinja za nič, kar je pa vse le za šalo, in da hitreje mine čas.
■Debela čreva, ki se pa morajo seveda najbolj čisto oprati in osnažšti, za kar je vedno najvestneje oskrbel očka — porabimo za »bele« kašne klobase, t. j. ajdova kaša (ali v mirnih časih riž) di-
šave, sol, poper in »ocvirki«, t. j. vsa s čebulo prepražena mast, ki je bila na črevesju: tanka črevesa pa uporabimo za mesene klobase in »krvavice«, ki so tudi iz ajdove kaše, samo da se jim doda kri in niso tako' močno poprane kot »bele« klobase.
Zmes za klobase je bila torej pripravljena; v prvi skledi bela, v drugi rdeča masa, ki jo je stric premešal, nato pa pomenljivo pomežiknil bratrancu, češ: »Poslušaj, kaj zdaj pride!« »Ivanka«, je poklical mamo, »prinesi še 'malo tople vode, ti Lizika pa sol, nam je zmanjkala!« Brž sta pritekli, nič hudega sluteč in prinesli zahtevano, pa oj groza! Stric je pomočil prste v rdečo zmes, potegnil po licih obeh kuharic in naenkrat sta bili obe marogasti in okrvavljeni, še celo beli naglavni ruti sta bili umazani od stričevih brezobzirnih prstov. V hipu sta obe izginili skozi vrata in glasen smeh je spremlja! njun beg. »Ali nisem rekel, da bom poplačal, kar sta mi dopoldne posodili. O, kako ata zdaj lepi!« In tal:e so uganjali ves dan.
Ko je legel na zemljo mrak, je bilo tudi delo končano. Prižgali smo luč, možje so posedli okrog mize, žene pa so pohitele s pripravljanjem večerje. Ko so bili vsi povabljeni sorodniki zbrani, je očka molil naprej, ostali pa smo mu glasno odgovarjali.
Večerja na kolinah je pa res tako imenitna. da se moram dalje časa pri njej ponuditi, (čeravno se vam bodo morda nabirale sline).
Najprej je prinesla mamica juho z rezanci, zatem pa kuhano meso, pražen krompir in vinsko omako, Nato nam je mamica postregla s pečenko, salato, hrenom in sadnim kompotom. Spet je izginila v kuhinjo in se prismejala z lepo rugneno zapečenimi krvavicami, nazaduje smo pa še posladkali s sirovimi štruklji .ali 'gibanicami in pravo orehovo potico.
Gostje so jedli počasi, se pogovarjali, in gasili žejo s sladkim vineem.
Mamica, ki je ves dan imela delo v kuhinji, je bila šele zvečer malo prosta. Sedela je poleg očka, pazila, da je bilo vse v redu in skrbela, da ni nikomur nič manjkalo in da so bili vsi dobre volje. Moj prostor pa je bil v kotu poleg strička, kajti tu je bilo najbolj veselo in najglasnejši srneh.
Pa še ena navada je pri nas udomačena, sekanje repa. Gospodinja prinese že ob začetku skledo kuhanega mesa, ki ga postavi na mizo v sredo pa postavi pujskov rep (seve kuhan). Sedaj pa se je spet pričela zabava. Stric je vzel nož, zamahnil, nož je izpodrsnil ob kosti in odrezal le košček kože. Ni namreč tako enostavno, najti takoj člen, kajti samo tam se lahko rep . odseka. Smehu ni bilo konca, ko se je le malokomu posrečilo s prvim zamahom presekati rep med dvema členoma. Precej časa traja ta igra, ki izzove obilo dobre volje, a zahteva le precej izvežbanpsti.
Že nekaj časa sem opazovala strička, kako nekaj tuhta in ugiba. Naenkrat je vstal, potrkal z nožem ob kozarec, da so vsi utihnili in pričel z govorniško spretnostjo:	»Predragi! Spet smo se
zbrali pod gostoljubno streho moje ljube sestre in njenega možička, da opravimo pojedino za umrlim pujskom. Bil je lepo rejen; lahko se mu zahvalimo za okusno meso, ki nam ga je dal. Sicer me
(Nadaljevanje in konec.)
S knjigo »Razgovor med graščakom, županom in župnikom«, kjer razpravljajo o protestantski veri, drug drugega grajajo in poučujejo, je postal Rey »oče poljskega slovstva«. Delo »Življenje Jožefa iz rodu judovskega« je dramatizacija svetopisemske zgodbe o Jožefu, ki ga prodajo bratje v Egipet, kjer lepo napreduje in ob lakoti reši svoje bratč. Knjiga »Zrcalo« je podoba plemičev, kakšni so in kakšni bi morali biti.
Prvi resnični poljski pesnik je bil Jan Kohanowski, rojen 1530 v Sycynu na Sandomirskem, umrl 1584 v Lublinu. Študiral je na Liškem in Francoskem. Dolgo časa je živel na kraljevem dvoru v Krakovu, potem pa se je umaknil na svoje posestvo in se vdal idiličnem življenju z družino. Njegovo prvo delo je Psalter. Prepesnil je svetopisemske psalme in ustvaril s tem eno uajlepših del poljske lirike.
S katoliško versko obnovo so prišli na Poljsko jezuiti podobno Kakor v druge dežele. Z vso vnemo so se lotili obnovitvenega dela na verskem p a, ju Pri svojem delu so se posluževali tudi knjige. Najznamenitejši jezuitski pisatelj te dobe je o. P i o t r S k a r g a P a w e s k i. Rodil se je 1536 v Grojen pri Varšavi, umrl 1612 v Krakovu. Bil je najsvetejši in najmo-
je pošteno brcnil, ko sam ga sunil z nožem, (z jokavim glasom) o. raoja noga, (glasen smeh), vendar mu odpustim. Je pač prašič in nima pameti. Zbrani smo torej v polnem številu in sama žlahta (sorodstvo) in gospodinja je pripravila, sijajno večerjo, samo gospodar je bolj skop z vinom, poglejte, že spet so prazni kozarci; (očka je brž med splošnim smehom prinesel liter in napolnil kozarce).
Res lahko Boga zahvalimo, da nam je dal dočakati ta dan, da se lahko malo nasmejajmo in razvedrimo, in da nobeden od nas ne manjka. (Izprazni kozarec, pove še marsikatero smešno in nadaljuje) : Sedaj bom po končal, želim, da vsi vstanete, vzamete kozarce v roko in zakličete: Bog živi gospodarja in gospodinjo in še na mnoga leta!« Vsi so ostali, pa se je spet oglasih stric z očitajočim glasom: »O ta začarana kupica. Že spet je prazna. Le kdo mi jo je spet izpraznil?« Očka mu jo je s smehom spet nalil, trčili smo s kozarci in jih na zdravje mojih ljubih staršev izpraznili do dna.
Prišle so še razne stvari na vrsto. Tudi dedek so vstali in pripovedovali z ginjenim glasom, kako lepo je bilo, ko so bili mladi.
Nazadnje so pričeli z zdravicami. Vsakemu po vrsti so zapeli eno napitnico in so jo ponavljali tako dolgo, dokler ni izpraznil kozarca. Lepe so te naše zdravice, že na.ši pradedje in prababice so jih prepeVali in se ogrevali ob njih sladkih melodijah.
Ena kupica sladkega vinčeca sem ter tja po mizi je privaudrala le popijmo ga, le zavžljmo ga na zdravje naše Micike, (ime dotična osebe, ki je na vrsti).
In če takoj ne izprazni kozarca, se nadaljuje :
»Pa Micka neče piti in dobre volje biti, piti, piti, piti in dobre volje biti.«
(Se ponavlja, dokler ne izpije).
Ali pa:
»Ena ptičica je priletela, gor na okence se je vsedla, je zapela pesmico od vinske gore. Glažek vinčka si je nalila, in ga Ivanu je podarila,
.PD ga, pij ga Ivan ti, to je Jezusova Kri!«
Stricu, ki je že prej izpraznil kozarec kot sö začeli z zdravico, so zapeli bolj r-bato:
»Živa žaba notri plava ti pa piješ kakor krava.«
Tako so se vrstile zdravica za zdravico, in če nas je bilo tudi 15 pri mizi, je vendar vsak dobil drugačno, vsak leno in zanimivo.
Ni čuda, če nam je hitro potekel čas in kmalu je bila ura polnoči.
Še različne druge igre so v navadi, toda vsega res ne morem naštevati, bi predolgo trajalo.
Tako se praznujejo pri nas koline in upam, da vam naši običaji ugajajo.
Sicer nam škodoželjni nagajivci pravijo, da pojemo ob kolinah pol prašiča — kar pa seve ni res, — in če bi tudi bilo, kdo nam kaj more? Si bomo pa drugega zaklali, če bo prvega zmanjkalo!
Štajerci smo pač veseli ljudje, čeprav pravijo Kranjci, da smo prvi za bikom. (Kranjci namreč radi pozabijo, da so Za eno stopnjo pred nami). Pa brez zamere, saj zdaj je pustni čas in dobra volja je najbolja.	Jolanka
demejši duhovnik izmed vseh, kar jih je kdaj imela Poljska. Bil je dvorni pridigar, duhovnik — državljan, duhovnik — prerok, sodnik in branitelj narodov, ki je že med prvim, moralnim propadom Poljske v 16. stoletju na javnih zborovanjih, vpričo kralja, senata in vseh stanov prerokova! in grozil: »Služili boste svojim sovražnikom gladui, žejni, užaljeni in v vsem zapuščeni.«
Prvi poljski zgodovinski pripovednik je bil Vaclav Potočki (1623 — 1696) iz okolice Krakova. V verzih je napisal zgodovinsko povest Vojna Čhocimska. Obravnava znamenito bitko pri Hočimu, kjer je poljski kraljevič Vladislav premagal turškega sultana Osmana. Isto snov je obravnaval dalmatinski pesnik Ivan Gundolič v epu Osman.
Razsvetljenstvo je zanesel med Poljake Stanislav Konarski (1700 — 1773), ki se je trudil predvsem za ljudsko izobrazbo. V delu »O načinu uspešnih posvetovanj« dokazuje, da je treba v parlamentu odpraviti veto, ki daje vsakemu poslancu priliko, da ovira delo državnega zbora.
Zelo izobražen razvetljenec je bil Ignacij K r a s i c k i, nadškof v Gnieznem. Znane so njegove Basni in prilike ter komična pesnitev Mišeis (Miši), v kateri biča poljske politične razmere.
NAŠE KOLINE
Začetki poljskega slovstva
Za naše gospodarje
Kakšna naj bo kima za kokoši
(Nadaljevanje in konec.)
V	minulih časih je bilo mogoče dobiti ribjo in mesno moko, ki vsebuje mnogo beljakovine. Taka hrana je posneto mleko in pa pinjenec ali zmetki. Najboljše je, ako damo kokošim namesto vode posneto mleko. Nesne kokoši naj dobijo dnevno približno en četrt litra sladkega ali kislega posnetega mleka ali pinjenca. To mleko vsebuje približno 8 gramov prebavljive beljakovine. Skupno s 6 grami beljakovine, ki jo dobi kokoš v preje opisani krmi, je to 14 gramov prebavljive beljakovine na dan. To je pa zadosti tudi za kokoš pri dobri nesnosti.
Mogoče bo kdo rekel, da je pač velika potrata v današnjih časih kokošim krmiti mleko. Pa ni tako, v mirnih časih je bilo mleka preveč, imelo je nizko ceno in je bilo mleko, pa tudi maslo težko vnovčiti za primerno ceno. Posnetega mleka ali pa pinjenca naj bi bilo v kmečkih gospodarstvih vedno nekaj za svinje oziroma mlade pujske in pa za kokoši. Ko pa bodo spet prišle redne razmere, — in vse kaže, da do tega nismo več daleč —, bo spet treba gledati na to, kako bo mogoče mleko najboljše vnovčiti. Kot krma kokošim pa je posneto mleko najboljše izkoriščeno.
Prednje velja predvsem za zimski čas, ko kokoši ne morejo same zunaj dobiti ni-kake hrane. Kakor hitro pa si morejo v vigredi iskati kokoši same hrano, ni treba več dajati mleka. Takrat dobijo kokoši razne žuželke, mrčes, črve in podobno živalsko hrano, ki vsebuje potrebno beljakovino. Ako pa kokoši ne bi mogle na prosto, bi jim morali seveda celo leto krmiti mleko. Iz tega pa tudi vidimo, kolike važnosti je, da imajo kokoši čim več prostora, kjer si morejo iskati same hrano. To tudi zelo poceni rejo kokoši. Važno, lahko rečemo, neobhodno potrebna pa je dobra paša predvsem za mlade kokoši. ki še rastejo in pa za nesne kokoši.
Takoj: po žetvi si lahko prihranimo tudi zrnato hrano, ako spustimo kokoši na požeto njivo. Tu bodo dobile kokoši zadostno hrano, le opoldne naj dobijo malo mehke krme in malo mleka.
Ako spustimo kokoši na njivo, ko orjemo, dobijo kokoši zadosti živilske hrane, ni jim treba več dajati mleka, pač pa damo zvečer nekaj zrnate krme. Tako dobijo kokoši od vigredi do jeseni vedno glavni del krme na paši in moremo tako prihraniti zelo mnogo krme. Razen tega pa nam kokoši pri tem še mnogo koristijo, ker uničijo mnogo škodljivih žuželk, ogrcev in raznih mrčesi, ki vsi škodujejo našim kulturnim rastlinam.
V	zimskih mesecih moramo krmiti kokoši tako, kakor je bilo spredaj opisano, ali pa se bodo naše gospodinje vsak dan znova jezile, ker bodo našle vedno prazna gnezda.
Ako pa le nimamo mleka, da bi ga mogli dajati kokošim, moramo dobiti razna nadomestila. Ako imamo sveže kosti, jih dajemo stolčene 50 do 60 gramov dnevno na kokoš, primešamo jih mehki krmi. Moremo dajati tudi razne oljnate tropine ali oljnate kolače; dajemo približno 20 gramov na dan na kokoš. Tudi to hrano primešamo mehki krmi. Zelo dobra belja-kovihasta krma so tudi razne stročnice, kakor grah, fižol, leča, bob. Te krmimo zmlete ali pa kuhane kot mehko krmo.
Krmo za nesne kokoši zelo izboljšamo, ako damo žito kaliti. Kaliti pa damo samo oves in ječmen. Računamo po 10 gramov na dan in kokoš in to suhega žita pred kaljenjem. Oves in ječmen kalita zelo hitro, ako ga namakamo nekaj ur v vodi in ga postavimo nato stresenega na desko ali pa v kaki stari preluknjani pločevinasti posodi na topel prostor, na pr. pozimi v kuhinji poleg ognjišča ali štedilnika.
Ako imamo skisan, ansiliran krompir, ga moremo brez nadaljnega dajali kokošim kot krmo namesto kuhanega krompirja in to ravno tako po 100 gramov na dan in kokoš.
V žitu, krmi in še posebej v detelji dobi kokoš rudninske snovi v lahko prebavljivi obliki, nekaj rudninskih snovi dobijo kokoši tudi tudi v posnetem mleku, ako jim seveda tega moremo dajati. Vse to pa za nesne kokoši še ne zadostuje, dodajati moramo še apno. Ena desetina teže jajca, to je jajčja lupina, je namreč ogljikovo kislo apno. Ako znese kokoš letnb 150 jajc, izloči s tem z jajčnimi lupinami približno en kilogram apna, ki ga mora seveda dobiti v krmi. Pa ne samo v jajčni lupini, tudi v jajčnem rumenjaku so apnene snovi. Zato mora dobiti kokoš dnevno tri do pet gramov apnenega praha, ki ga primešamo mehki krmi. Namesto tega morejo dobiti kokoši potrebho apno tudi v ,
drobnem apnenčevem pesku, ki ga postavimo pozimi v plitvem zabojčku v kurnik.
Ako ne krmimo mleka, pozimi ne smemo pozabiti, da morajo imeti kokoši dosti vode. Ako pozimi vse vode zamrzujejo in kokošim ne damo vode posebej, se to takoj pozna: kokoši prenehajo nesti.
Do sedaj je bilo rečeno, kako naj krmimo zlasti pozimi, pravilno nesne kokoši. Ravno tako krmimo tudi piščance, le prvi teden piščančki ne dobijo mehke krme. Dobijo samo zrnato krmo in to na drobno zdrobljeno pšenico in koruzo. Navadno mislijo gospodinje, da piščanci ne morejo živeti brez prosene kaše; to pa ni prav nič potreba. Ko so stari piščanci dva tedna, že lahko dobijo mehko krmo, kakor stare kokoši, ravno tako pa tudi posneto mleko. Suha detelja mora biti seveda za piščance še posebej drobno zdrobljena.
Pri krmljenju piščancev moramo paziti vedno in predvsem na čim večjo snago. Pri najmanjši nesnagi dobijo piščanci črevesne bolezni, katerim torej ni vzrok mehka krma, kakor navadno naše gospodinje mislijo. Vse posode in koritca je treba zato večkrat umiti z vročo vodo. Mleko, ki ga dajemo piščancem, naj bo ali popolnoma sveže, torej popolnoma sladko, ali pa popolnoma skisano. Na pol skisamo mleko povzroča črevesne katarje, drisko.
Iz prednjega opisa je razvidno, da je tudi pri krmljenju kokoši treba reda in točnosti, kakor pri drugih domačih živalih, in to še prav posebej v zimskem času. Iz opisa je pa tudi razvidno, da bo kokoš-jereja dobičkanosna samo takrat, ako bomo redili toliko kokoši, kolikor jih moremo pozimi z raznimi žiti slabše vrste in s posnetim mlekom prehraniti. Preveč kokoši rediti preko zime, tp nam ne poveča, nasprotno nam dobičkanosnost kokošje-reje zmanjša.
Pravilno krmljenje kokoši, kakor je tu opisano, mnogo pripomore do dobre nesnosti kokoši. Ni pa to še vse, kokoši morajo imeti tudi odgovarjajoče hleve, dobre kurnike. In še nekaj: če hočemo, da bomo imeli v kurniku dobre nesnice, moramo v vigredi izbrati jajca Za valjenje samo od kokoši dobrih nesnic. Na to mislimo že sedaj.
Razmišljanja o živinoreji
Večkrat si že bral, kaj ne, Šimej, kako je kmečkemu gospodarju treba oi časa do časa vzeti v roke svinčnik in računati, kako se mu ta in ona gospodarska panoga izplača. V vsakemu gospodarstvu so številke čudovita umetnost, ki točno pove, kaj gre in kaj ne gre, kje lahko brez škode vzameš in kam naj daš, da bo več neslo.
Ti, dragi moj, s teboj spodarji kar po vrsti so s knjigo, kamor številke skregani. Če jim začneš se kar mrdajo, kimajo in Ali ne res?
Dajva se danes lotiti razmisleka", 'ki je pri gospodarskih razmerah slovenskega kmeta na Koroškem prav zanesljivo vre-
pa kmečki go-s številkami in pišemo, močno o tem govoriti, si svoje mislijo.
den, da o njem veliko premišljamo in se po dobljenih spoznanjih tudi ravnamo. Vprašanje se vrti o donosnosti živinoreje, ki je ena glavnih panog našega kmetovanja.
V hlevu imaš 7 glav goveje živine. To je lepo in prav; tvoje posestvo prenese to številko. S pametnim gospodarjenjem na njivah pridelaš toliko njivske krme dodatno k travniškim košnjam, da sedem glav lahko primerno krmiš. Sedaj pa poglejva tvoji živini na zobe! Tam v kotu stoji stara, častitljiva »matrona«, ki praviš, da ti še vedno daje toliko mleka, da se njeno vzdrževanje bogato splača. Sedaj bo imela osmega telička. Stara je 12 let. V tem času bo storila osem telet. Dobra krava! Koliko molze? Tega ne
veš točno? Ali bi toliko časa vzelo, če bi vsaj približno zapisovala tvoja boljša polovica, koliko namolze. Imeti bi moral seveda merilno posodo. Potem bi bil na jasnem, ali se še splača imeti čado v hlevu ali ne.
Praviš, da veliko požre? Vidiš, ta stvar je tudi vredna razmisleka. Nekatera žival potrebuje več krme za vzdrževanje — Nemec pravi tej krmi Erhaltungsfutter —, druga manj. Ni vseeno, koliko krme daješ živini, da jo ohranjaš in. vzdržuješ pri isti' teži; ta krma ti dejansko prav nič ne nese, razen gnoja. Živinoreja se ti v toliko izplača, v koliko imaš dohodek od nje. In v resnici dobičkanosna je tista krma, iki jo živina porabi za proizvajanje mesa (pridobivanje na teži), mleka itd. To krmo imenujemo proizvodno krmo (nemško Lei-stungsfutter). Zdrava pamet človeka pove, da je žival pasivna, kadar se z njeno prirejo (v teličkih, mleku, teži) ne poplačuje vzdrževalna in proizvodna krma v celoti, kaj šele, da bi šel dohodek precej visoko nad izdatek v krmi in v delu, ki ga> zahteva vzdrževanje (oskrbovanje) in ki ga je tudi treba postaviti v račun.
Čada se ti zdi že stara in bi bil bolj ptrav napravil, če bi jo bil prodal. Že mogoče! Premisli pa tole: krava, ki je dobrega plemena, t. j. od odličnega bika iii prvovrstne krave-matere, in si jo dobro in pravilno krmil, ti mora do četrtega teleta v mlečnosti rasti. V nadaljnjih štirih letih mora nekako — pod ugodnimi pogoji — svojo donosnost vzdržati na isti vršini, potem pa začne polagoma pešati. V osmih letih mora dobra žival dati vsaj šest telet. Če je tvoja Čada sedaj pred osmim .teličkom stara 12 let, še dobro drži svojo mlečnost in vedno stori lepo tele, bi bilo škoda dati jo iz hleva, čeprav nekaj več požre. Ostale njene odlike odtehtajo ta njen nedostateik.
Zdi se mi, da si ti, Simej, tudi med tistimi kmeti, ki starih »škatelj« ne morejo trpeti v hlevu. Radi imajo ob jaslih lepo živino, stare krave pa večjidel niso lepih vnanjih oblik. To je sicer razumljivo in kaže, da si drugače dober gospodarski noče, nikjer, grdih stvari pri hiši. A gospodarsko ta lastnost ni vedno opravičljiva.
Dostikrat se opaža, da kmetje krave prehitro dado iz hleva, češ, da so že stare. Če premisliš, kar sem poprej povedal, se dobro žival splača obdržati tudi čez osmega telička. To tem bolj, če pre-motriva sledečo gospodarsko resnico: Tukajle imaš telico, ki je že visoko breja. Kdaj bo storila? Čez dobar mesec? No, vidiš! Tale telica te po preizkušenih raj čunih stane okroglo 10.000 kg mleka. Če to spremeniva v denar, bi to zneslo 3500 do 4000 šilingov. Kakšen dohodek si doslej imel od nje? Takorekoč nobenega, & zraven še mnogo -dela pri njenem oskrbovanju. Stroški za vzrejo (nemško Aufzuchtskosten) so, kakor vidiš, veliki. Ali bi bilo gospodarsko pametno, dobro žival, ki je pri vzreji toliko stala, prehitro dati iz hleva? Ali niso stroški za vzrejo na pol tja vrženi?
(Nadaljevanje na 7. strani.)
pEeesaMHHKigaBBBramMsgracsa
g NOVELA
3.
Klevžu se črke medejo. Vse vprek plešejo po papirju, nazadnje se vse združijo v eno samo besedo: »Jernej«.
»Ne tam Klevž. Na desno stran.«
Klevž sliši Bregarja kakor da mu grozi. Za podpis mu mora prav z prstom pokazati.
»Saj veš *kaj je kmet«, se opravičuje Klevž. »Ti imaš vedno s pisanjem opraviti in z gosposko. Navajen si tega.«
Potlej Bregar polo spravi v omaro.
»Si s fantom zadovoljen?«
»Ne morem se pritožiti. Kar v delo se je zagnal. Še nazaj ga moram držati. Konji so se ga privadili. Bolj ga ubogajo kakor mene.«
»Poglej no«, se čudi Bregar. Nemara si najboljšega dobil. Poglajen se mi je pritožil čez svojega. Menda je siten in izbirčen. Vendar pravi, da bo do spomladi potrpel.«
»Ga bom moral jaz na pomlad tudi vrniti?« tiplje Klevž.
»Zapisano ni nikjer. Kakor se bo fant sam odločil. Vendar ga siliti ne smeš.«
»Pri nas mu ni hudega. Vsak dan je dobre volje.« »Mi je pravil. Dober bodi z njim, mogoče ostane. Dobrega sina bi dobil in dobrega gospodarja.«
Bregar vidi v Klevža.
»Bomo videli, kako bo«, se nenadoma splaši Klevž. »V trgovino moram še stopiti. S sladkorjem sem pri koncu. Torej zdaj je vse v redu?«
»Do spomladi vse«, ga spremi Bregar do vrat. Klevž se kar oddahne, ko je spet sam na cesti, čeprav se ne, more še sam zavesti. Kakor zmeden zavije pri Ožboved proti Bollarju.
Sladkor kupi lahko še drugikrat. Pri Peharčku za hip obstane pred vrati. Potlej se premisli in za gradom krene na ozare.
Šele pri Krničarjevi njivi se unese. Pred njim in za njim sama polja in preorana strnišča. Za Zaleharje-vim kozolcem je nekdo oral. Klevž ga ni mogel natančno razločiti. Po pastirju bi sodil, da je Jeretovec.
Potlej Klevž zavije proti Grmadi. Koj med prvimi brazdami sede na tla. Z obema rokama se zgrabi za glavo in bulji v dolino.
Tamle spodaj je njegova domačija. Vidi košato streho, jagned in oreh. Vsa grapa je njegova, kamor stopi, stopi na svoje.
Toda Jernej!
Saj ni mogoče. Morda sta si enaka v pisanju. Oba sta Jerneja, toda nikjer ni zapisano, da je Jernej ubitega sin. Ni samo en Preme na svetu. Pri vojakih smo bili trije Klevži pa nič v sorodu. Preveč sem se ustrašil. Le kaj si je Bregar mislil?
Klevž sedi in gleda v grapo.
Klevževina. Kakor samotna stara graščina je hiša. Za prst debela je videti voda v raki, travnik je siv, v vrstah stoje vrbe, v katerih so ptičja gnezda.
Breg je na desno, breg je na levo, zadaj in spredaj je hrib. Dva grunta bi se mogla stisniti v grapo.
Klevž iz grape.
Pod tem imenom ga poznajo tja do Kovorja in Za-drage.
Klevžov mlin.
Dobro melje, toda Jurjevec iz Bistrice mu močno hodi v račune. Že lani je mislil opustiti. Skoraj cel mesec ni mlel, potlej mu je postalo dolgčas. Navadil se je bil večnega ropota. Odkar pa je še Preme stopil v njegovo življenje, mu je bil mlin večkrat dražji od kmetije. Kadar so tekla vsa kolesa, se je Klevžu zdelo, da je Preme nekje daleč, da si ne upa priti v ropot. Le v nočeh, ko je voda nehala padati na lopatice, se je Preme zmuznil v hišo in v tišini pričel buditi Klevževo vest.
Zdaj je morda vzel sina mrtvega v svojo hišo. Ime je njegovo, obraz tudi. čez noč bo prihajal mrtvi oče, čez dan bo gledal živega sina, živo vest.
Klevž bi najraje do večnosti sedel na Grmadi, da bi nikdar ne prišel hip, ko bo moral spet videti Jernejev obraz. Zaman se bori proti temu, kar vstaja v duši, zaman so vsa opravičila, zaman vse prošnje srca. Vest je neizprosna. S trdo, jekleno doslednostjo sodi in zavrača vsak zagovor. Ni ga sodnika tako brez srca, kakor je Klevževa vest že dobro leto. Iz noči vstane očitek in zaman je ves Klevžev upor. Dokler ne skloni glave in ne prizna obtožbe,. toliko časa stoji Jernej Preme pri vratih in ga gleda. Šele ko prizna, se Preme umakne. Klevž ga natančno sliši, kako gre čez vežo skozi vrata. Potlej do jutra vrta v Klevža strahoviti zakaj, na katerega ne ve odgovora.
Samo kazalec je ukrivil in Preme je padel. Prisegel bi, da ni bilo volje v njem. Ni ga mislil ubiti. Zakaj ? Prvič ga je videl v življenju, nikdar ga ni sovražil. Sam se je bal za življenje, kako bi mogel streči po drugem?
Prst sam se je ukrivil in počilo je. Klevž je čutil samo udarec na ramo.
Vstati mora. Preko grmičja vidi v grapo, prav na dvorišče. Jernej stoji ob raki, Neža koj zraven njega. Jernej z roko kaže proti Slemenu.
Klevž se zažene naravnost po bregu. Lovi se ob debla in grmičje, dokler upehan ne pade na svoj travnik.
Z Jernejem se srečata pred mlinom.
»Upehani ste videti, oče.«
»Bal sem se, da se ne boš znašel v mlinu, pa sem hitel. Pri županu sem se zamudil. Po moko ni bilo nikogar?«
_ Klevž skuša skriti svoj nemir, čeprav je z očmi prav prisesan na Jernejev obraz. Od čela do brade mu drsi pogled.
Premčev obraz.
Potlej pride Neža.
• »Var sladkorja nisi pr ki:.;_!?«
ft özpoU äommie hpe Osemdesetletni mladenič
Ob rojstnem dnevu preiata Podgorca
Celovec, 14. februarja. Danes je dopolnil osemdeseto leto svojega življenja in dela eden najvišjih predstavnikov koroških Slovencev, prelat Valentin Podgorc.
Dolga in težka je bila pot, ki jo je moral v svojcu življenju prehoditi gospod prelat, vendar pa ja vkljub vsem težavam ostal čvrst in živahen do današnjega dne. Človek, ki ga podrobneje ne pozna in ne ve njegovih rojstnih podatkov, bi mu take starosti v nobenem slučaju ne mogel prisoditi.
Prelit Valentin Podgorc se je rodil 14. februar ja 1807 pri Sv. Neži pri Velikovcu. Ker je bil kot ljudskošoiski učenec izredno priden in marljiv, so ga skrbni starši poslali v celovško bogoslovje in je bil leta 1890. posvečen v mašnika.
Že v gimnaziji se je pod vplivom rodoljubov Janežiča, Einspieler ja in Majerja navdušil za narodno delo, kateremu je kot duhovni!; želel dati bogato notranjo vsebino. Kjerkoli so ga pro-s'H pomoči, se je rad odzval in tudi pomagal. Največkrat pa ga niti klicati ni bilo treba. Sam je videl, kje je treba največ delati in pomagati. Dobro mu je bilo znano, da je za ohranitev narodnega življenja predvsem potrebna trdna gospodarska ovnova, /ato se je z vso vnemo posvetil zadružništvu. Vso doto, ki jo je dobil od očeta, je vložil v Gospodarsko zadrugo v Sinci vasi, a kar je bilo še premalo, je izprosil pri svojih znancih in prijateljih. Prav tako kot za gospodarstvo se je živo zanimal tudi za ljudsko prosveto. Vse svoje moči je posvetu Mohorjevi družbi, za katero je napisal več kirig in ji je zvesto sta! na čelu v najtežji dobi njene zgodovine. Njenega pomena se zaveda tudi danes in ne opusti nobene prilike, da ne bi storil vsega za njeno ponovno oživitev. Živo se je zanimal tudi za slovensko šolstvo na Koroškem bi je kot prefekt v Marijanišču navduševal Slovence za materin jezik.
čas je bežal 'm leta so tekla, človek bi mislil, da je z leti prešla tudi prelatov a delavnost. Pa ni tako. Tudi danes se gospod prelat ne straši dela in žrtev za svoj narod. Kjerkoli more, pomaga in prosi. Ne moti ga, če mn kateri očitajo to ali ono. Njegova narava je trda in odločna in ni ga vetrn, ki bi ga na njegovi poti obrnil. Ne dela za se, temveč le za droge. Tudi
v teh težkih časih hoče pomagati svojim rojakom. Večkrat ga vidimo pri dsžeini vladi in drugih uradih, kjer se bori za slovenske gospodarske ustanove. Obnova Posojilnice Celovec je v največji meri sad njegovega neprestanega dela.
Vkljub svojim osemdesetim letom se gospod prelat še živo zanima za dnevne svetovne dogodke, predvsem pa budno zasleduje življenje naroda iz katerega je sam z rasteh
Koroški Slovenci so mn za vse njegovo delo iz srca hvaležni, prav kakor mi, ki si štejemo v veliko čast, da moremo gospod« prelata prišteti med naše najstarejše in najzvestejše sotrudnike.
Go: podu prelatu želimo ob njegovi osemdesetletnici obilo božjega blagoslova in niu kličemo: Se na mnoga leta!
Uredništvo „Koroške kronike“
KAMEN
Lihardin prašnik nas in vso okolico vsako leto fazgiblje. Že prejšnje dni napečejo »štručke«, ki jih blagoslovljene na praznik lovimo. Mečejo jih namreč s hodnika starega grajskega* poslopja. To je živ-žav, ko je stotine rok lovilo štručke in rilo po snegu, zanimivo je gledati. Fantje so najbolj korajžni, da se potem pobahajo, koliko so jih nalovili. Zgodi se pa tudi, da štručka komu tako prileti, da nekaj dni štručko na glavi nosi.
Na Svečnico je bilo letos zunanje praznovanje, sicer pa je Lihardin praznik na sv. Agate dan, 5. februarja, 'tedaj smo imeli tu cerkveno čaščenje, ki £a je nebo obsipalo z obilnim snegom, da smo komaj prišli gori do cerkve.
Lansko leto smo pisali v »Kroniki« o »Lihardinih štručkah« in kako so ta praznik včasih praznovali, letos pa bi se radi pobahali, kako imenitni smo Kameneani, namreč po slavni preteklosti. Danes se seveda nihče ne zmeni za nas, še vlak-noče privoziti k nam, toda včasih! Že skoi'o pred tisoč leti smo imeli imeniten grad in Cerke v, in celo mater svetnico in sina svetnika. BI. Liharđa nam je sezidala cerkev. Podložnike je imela vsepovsod po slovenski zemlji, saj je bil njen mož Paulus celjski .grof in mejni grof Koroške in sta imela gradove tudi v Ljubljani, v Kamniku in na Bledu. Grad je podedoval njen sin Sv. Albuin, ki je leta 977 postal briksenški škof in je posestvo daroval briksenški škofiji, ki je imela posestva po mnogih naših krajih. Lastniki gradu so pozneje bili in gotovo tudi na svoj grad prišli: tirolski grofje (od 1147 — 1253). V tem času sta bila v Kamenu tudi oglej*
ski patriarh Bertold in tirolski grof Albert, ki sta prišla leta 1228 gledat čudež Presvete Krvi. Potem goriški grofje, leta 1306 Vovbržani, leta 1330 rebrški grofje, leta 1353 pa celjski grof Friderik. Po smrti zadnjega celjskega grofa sta bila v bojih za Kamen, grad in del cerkve porušena.
Župnija je bila ustanovljena leta 1238 in je bila dolgo časa podrejena naravnost oglejskemu patriarhu.
Pozneje so Prösingerji dobili od cesarja Maksimilijana Kamen in sezidali nov grad pri cerkvi, ki je služil v obrambo proti Turkom. Potem so bili lastniki: nadvojvoda Karl, grof Thurii, knezi Windisch-grätz itd., dokler, ni leta 1643 kupil Kamen grof Rosenberg, ki ima še sedaj zemljišče.
Seveda če bi našli vse romarje, ki so hodili častit bi. Lihardo, od tržaškega škofa, ki je bil navzoč pri odkritju Lihar-dinega groba leta 16Ö4., do nas vseh, ki smo bili tam na Svečnico...
Res, ponosni smo na preteklost. Toda sedaj! 3di se, da bodo od Kamena-žup-nije ostale tudi samo še ruševine kot od gradu. Vzrok poglejte v statistiki: Lansko leto smo imeli 8 mrličev, 3 rojstva in eno poroko. Da. ponosni smo na preteklost, žalostni na sedanjost in s strahom zremo v bodočnost — proti grobu.
ŠKOCIJAN
Da bi se v pustnem času pošteno razveselili, nam je Prosvetno društvo poskrbelo zabavo. V nedeljo je priredilo kar 3 burke naenkrat. Prva ima naslov »Pri gospodi« in je bila vsebinsko in igralsko še kar najboljša. Odrezala se je Cimpernikova Erna. ki je igrala preprosto in naivno kmečko dekle, ki pride služit k gospodi v mesto in prav s svojo preprostostjo, odkritosrčnostjo in domačo govorico povzroči mnogo smeha. Ošabno, razvajeno ne moderno mestno gospodično je igrala Živova Mici in pokazala z elegantno in smiselno igro, da bo zelo dobra igralka. Tudi kuharica je bila kar dobra.
Druga burka ima naslov: »Čeber«. Smisel igre je v tem, da žena pade v čeber za pranje in tam brca, pa je mož noče rešiti. Tretja pa je: »Trije snubci«. Ce upoštevamo, da je bila večina igralcev prvikrat na odru, smo z njimi kar zadovoljni in vidimo, da nam igralskega naraščaja hvalabogu ne manjka. Dobra režiserska roka bi iz njih veliko dosegla. Seveda bi bili bolj veseli iger, ki bi imele več smiselne vsebine in ne preveč zastarele.
Med odmori j’e domači moški zbor prepeval narodne pesmi, večno lepe in blažeče in fes naše.
Igro bodo ponovili na pustni torek pri Vižarju v Grablji vasi.'
Prepričani smo, da je tako pošteno razvedrilo in petje neprimerno bolj koristno kot celonočni »vladni ples« ob igranju »damske kapele iz Celovca«, kot je bila reklama. Seveda, pod maskami se lahko vse skriva, tudi sram.
Res bi svetovali občini, da vsakega, ki prosi za nakaznico za čevlje, vpraša, ali jih rabi za ples ali za poljsko delo.
Še to bi radi vedeli, kdo je kriv, da samo v Škocijanu nihče ne razorje snega. Ali občina, ali kmetje, ki.nočejo dati konj?
Otroci pa gazijo po snegu v šolo, mi vs! ga mečkamo, toda skrb za javno blaginjo — kje je?
REBERCA
Namesto božičnice, ki je tokrat izostala, smo doživeli na Reberci na preddan Raz-glašenja Gospodovega, drugo prijetno presenečenje. Posetili so nas med božjo službo kar v cerkvi trije kralji v svoji lepi noši in nam lepo zapeli:
Na kamelah jezdijo sveti Trije kralji In darila nosijo V svoji dragi halji.
Zvezda kaže Kraljem pot Kjer Gospod prebiva,
Kaže Kralja vseh dobrot,
Nanj vso luč razliva.
Kralji se razvesele Ko zazrejo Dete, s.
Tovor svoj mu podare In še duše svete.
Kvišku bratci, kvišku vsi V hlevček pokleknimo In se s Kralji svetnimi Bogu poklonimo.
Ti pa, božje Detece, razprostrl ročice In nas blagoslovi vse,
Tvoje smo ovčice.
V statističnem pogledu nudi reberška fara, ki šteje 668 duš, naslednjo sliko:
Rojenih in krščenih je bilo 5 otrok proti devetim leta 1945. Če dodamo k tem peterim še pet nadaljnjih otrok te fare, ki so bili krščeni lansko leto v Celovcu ali v
RAZMIŠLJANJA O ŽIVINOREJI
(Nadaljevanje s 6. strani.)
Ne, ne, dragi Šimej, količkaj dobro žival imej raje nekaj dalj v hlevu, kakor da bi jo zaradi starosti in nelepih vnanjih oblik predčasno prodal. Se izgovarjaš: več dobim zanjo, dokler ni prestara! Že res! Svinčnik v roko in računaj! In boš videl, kaj ti bolje nese. Na splošno je treba povedati, da pri gospodarstvu z živino, ki je usmerjeno v glavnem na produkcijo mleka (in to je dandanes prav gotovo!) kmefje ne smejo imeti preveč strahu pred starimi kravami.
Glej tegale telička! Ga boš redil? Kdaj šele bo kravica iz njega! čudo prodati, pa tega vzrediti — nemara bo slab račun, kaj misliš?
Kako je pa tejle kravi ime? Helma! V najlepših letih je, ali je tudi tako donosna, kakor ima lepe oblike? Kaj praviš, šimej, da se nerada obreji? V štirih letih je imela samo dva teleta? O jej, ta pa mora ven! Jalovke ali napol jalovke ven- j dar ne boš držal. Ali misliš, da ti izpadete na. teletih z mlekom nadomesti? Kaj še?
Če se žival dolgo ne vplemeni, tudi mlečnost pojeujuje in škoda je dvakratna. Žival je lepa, lahko jo boš dobro prodal. Kar nič ne odlašaj. Veni, da letos nimaš svisli najboljše založenih. Boš, imel za ostalo živino dovolj krme, ki bi ti jo sicer spomladi najbrž primanjkovalo. Jo je še polovico? Ne več? O Svečnici je pa živinoreja ravno sredi zime. To si dobro zapomni, Šimej, pa zdrav ostani..
»Pozabil sem«, se nerodno izgovarja Klevž. »Bregar me je zamudil, da sem nazaj greda prav hitel. Vem, da nisi rada v mlinu.«
»Bom le morala sama.«
»Bom pa jaz stopil jutri, mama«, se ponudi Jernej.
»No, poglej. Ne boš na škodi. Za večerjo in za zajtrk ga pa še bo.«
»Klevž bi se rad nasmehnil, pa se mu ne posreči prav. Zmeden je in kar mendra, Vesel je, ko ženska zavije proti hlevu.
Potlej stopi z Jernejem v mlin. Šele zdaj se prav zavede. Ko pogleda kamne, se vsede na klop in se počasi oddihava.
Ropotanje mu dobro de. Kakor da sita rešetajo tudi njegov strah.
Po večerji se Jernej pripravi k branju. Že včeraj ši je izbral kup »Večernic«.
»Vislavina odpoved«. Klevžarica jo je na moč hvalila. Klevž je kadil in skoz dim opazoval Jernejev obraz.
Čelo je Premčevo. Dva prsta od očesa mu ga je predrla krogla.
Klevž lahko natančno premišljuje. Nič ga ne moti. Neža šiva Jernejev suknjič in Jernej bere.
Brada je tudi Premčeva. Ostra, nekam gospodovalna. Morda je- za spoznanje mehkejša. Pa ne dosti. Jerneju sveti luč naravnost v obraz.
»Jernej«.
Iz Klevža se kar utrga.
»Kaj bi radi, oče?«
Jernej dvigne glavo.
»Ali imaš morda očetovo sliko?«
Naravnost vpraša Klevž. Igrati hoče na svoje karte, priti do konca svojemu dvomu še ta večer.
»Seveda, jo imam.«
Jernej brska po svojih knjigah.
»Tole je,«
.Jeni-', pok:-"-'	pred Klevža.
Klevž natika očala. Tudi Neža vstane od peči in se nagne nad sliko.
»Jenmasta saj je bil še mlad.«
»V dvainštiridesetem letu. Ni bil še star, lahko bi še živel.«
Jernejev glas je oster.
Klevž drži sliko z obema rokama. Šele ko Neža sede nazaj k peči in ko se Jernej nagne nad knjigo, se zagleda v fotografijo.
Dn, to je Jernej Preme.
Klevž nveže drži sliko. S silo se premaguje, da se mu roke preveč ne tresejo.
»Kakor da sem ga poznal«, izdavi, ko vidi, da Jernej čaka. na njegove besede.
»Težko, da ste ga poznali, oče.«
»Le odkod«, sc oglasi Neža od peči.
»Sam ne vem. toda znan se mi zdi«, se duši Klevž. Kakor da se strop niža in da se stene ožijo in da ura .divje tiktaka v tišino. Kakor v megli vidi vrata. Rad bi se vzdignil in odšel. Toda neizprosno ga priklepa slika nase.
»To je zadnja očetova slika«, sliši Jerneja.
»Zadnja praviš«, izkolca in spusti fotografijo na mizo.
»In tole j'e moja«, mu porine Jernej drugo čez mizo. »To je imel s seboj takrat, ko je padel Poslali so mi jo skupno z vso zapuščino, ki jo je imel oče s seboj.«
Klevž briše očala. Ne iz potrebe. Brez očal vidi sliko in obraz. Da, to je imel Preme s seboj. Taista je, ki jo je vrgel v grmovje z legitimacijo vred.
»Drugih obvestil o očetovi smrti nisi dobil?«
Klevžov glas je. hinavski, čeprav se trese kot struna.
»Ne. Da je mrtev, to vem. Več nočem vedeti.«
»Bogve. kdo ga je ubil?«
Klevž opre glavo na desnico in gleda v siliti. Rad bi dvignil oči in gledal Jernejev obraz, toda nima moči ih ne poguma.
»Bog ve. Nikdar ne bom zvedel, toda tudi nikdar odpustil. Moj oče ni nikogar ubil. To vem. Se mravlje ni ooboPl. če (r muho ujel. jo je spustil skozi okno.«
Jernej Je govoril - m'rmo, toda Klevž je čutil, da ne bi vzel niti ene besede nazaj.
»Je pač tako. Pošteni padejo prvi. V svetovni vojni je bilo prav tako. Prešarjev Tonej je padel koj prvi mesec. Cenetov Fonz se je vrnil, ker ni bil nikdar prida.«
Klevž je moral nekaj govoriti.
Jernej nič ne odgovori.
»Vojna je grda. Eden čez drugega so ljudje, pa se še poznajo ne.«
Nežin glas Klevžu dobro dene.
»Tudi jaz tako mislim. Nekateri gospodje se zmenijo in se udarijo. Revež pa plačuje za vse. Moraš streljati, če ne pa drugi tebe. Vsak se zase boji in takrat ne moreš vsakega vprašati kako misli. Kdor je prvi, tisti jo odnese. Se je že zgodilo, da te je že ranjeni ubil, preden je izdihnil. Tudi če je brez roke. Bral sem v knjigah.«
Klevž se je moral opravičiti. Sam sebe vendar ne bo mazal. Kdo more reči, da bi Preme ne streljal. Nihče. Lahko bi se zgodilo, da bi danes Preme živel, on pa ležal mrtev bogvedi kje. Klevžovina pa vendar pomeni več. Rodovi so na tej zemlji zrasli in umrli. In Neža bi ostala sama.
Klevž misli. Jernej molči in tudi Neža ne reče besede.
Nazadnje se Klevž vzdigne. Z roko porine slike proti Jerneju.
»V hlev moram pogledati.«
V veži šele globoko dahne.
»Prokleto, mislil sem, da me bo zadušilo v hiši. Danes se kar vali name. Bregar je sprožil plaz. Z njim moram, če me podsuje ali če se skopljem iz njega. Da bi le Jernej ostal.«
Potlej se zravna in odkoleštra proti hlevu. Noge se mu še vedno tresejo.
Tako pride spet noč. Nad Slemenom so že zvezde. Tudi prvi krajec žanje že po nebu oblačke, ki so se zamudili na poti.
Klevž se obrača in presoja veter. Jug je premagan, sever ga je dodobra užugal. Od gora naj začne vleči, pa se zna pripraviti na sneg. Mrzlo je in prav nad vodo se tke meglica. Tudi pratika kaže že na -"«z ^a Grmadi je zalajal lisjak.	(Dalje prihodnjič.)
drugi fari, potem zadnje leto za predzadnjim ne le ne zaostaja, ampak ga še celo prekaša.	„
Poroke so bile sklenjene 1. 1946. štiri.
Pogrebe smo imeli pa lani tudi štiri proti osmim leta 1945.
> Medtem ko farna cerkev še čaka obnovitve, se je po vnemi in vztrajnosti vernikov klanske podružnice tamošnja cerkev na znotraj in zunaj lepo popravila, dobila je predvsem novo | trpežno streho. Stroški znašajo nad 1100 šilingov. Posebna zahvala gre gg. cerkvenim ključarjem. Sedaj bi pa še zvonove radi imeli,
PLIBERK
Z zadovoljstvom smo brali v zadnji številki »Koroške kronike« popravek o razmerah v tukajšnji cerkvi, še slišimo v cerkvi evangelij, pridigo in petje v materinem ■ jeziku, Le ta presneti mraz nam je nagajal v mesecu januarju, da nismo mogli dosti v cerkev hoditi. Mnogi imamo daleč, čevlji so že bolj slabi, obleke ni, ker obnova tako počasi napreduje. Če še kaj dolgo ne bo mogoče v trgovinah kupiti obleke, se marsikdo sploh ne bo mogel več prikazati na svetlo, čuti se tudi veliko pomanjkanje moških klobukov, ker so jih že pred 'leti začele nositi ženske. Zdaj so pa ženske še vse moške hlače pokupile. 2e prej jih je bile težko dobiti, zdaj bo še dosti težje. Ženske jih dosti lažje dobijo kot moški. Pa ravno v teh časih so si morale to izmisliti, ko jih mi moški tako krvavo potrebujemo.
Mladina se zdaj pridno sanka in smuča. Miklavž in Jezušček sta že'mnog'm otrokom prinesla sanke, zdaj pa še g. Maček V Pliberku in njegovi pomočniki prav take izdelujejo, da jih morejo po zmerni ceni tudi tisti kupiti ki niso bili dovolj pridni, da bi jih od Miklavža ali Jezuščka dobili v 'dar.' Ko je Bog svet ustvaril, je poskrbel, da je okrog Pliberka in naših vasi naredil dovolj klancev. 'Povsod imamo dovolj terena za sankanje in smučanje. Mladina iz Doba in Vidove vasi se zlasti oh nedeljah popoldne rada zbira pod Kropovo pečjo in se tam sanka in smuča. Dve nedelji so že napovedali tekmo, pa je bilo obakrat slabo vreme.
Otroci v Dobu so pripravili lepo božičnico. Zapeli so več božičnih pesmi in vsak otrok je v deklamaciji kaj lepega Jezu-ščku povedal; tudi triletna Šuštarjeva Hilda je nastopila. Zaigrali so tudi kratek prizor: »Na Betlehemskih poljanah«. Jezušček je vse otroke obdaroval. — V šmar-jati sb letos prav slovesno praznovali sv. Antona. V noči pred sv. Antonom so imeli nočno češčenje. Vsi so pridno sodelovali, a najbolj pridni so bili otroci.
^ V preteklem letu se je naše Prosvetno društvo postavilo doma in drugod z lepo uspelo igro »Miklova Zala«. Zdaj se igralci pridno pripravljajo na igro »Deseti brat«. Na prvo postno nedeljo se hočejo spet postaviti.	/
. Po dolgi bolezni je umrla Mlinarjeva gospodinja na Komelnu. V decembru 1946 je umrl njen mož, na praznik sv. Družine pa še ona v 42. letu starosti. Zapuščata 5 Otrok, najmlajši je star šele 4 leta. Težak udarec za otroke.
Iz fare se je poslovila Kulmeževa Marija iz Belšaka in odšla za gospodinjo k Šercerju (Hrastu) na Blato v šmihelsko faro. Na novem domu ji želimo vsi znanci veliko sreče in. božjega blagoslova.
8TEBEN V PODJUNI
Mi se bolj redko oglašamo v »Kroniki«. Pa nikar ne mislite, da spimo. Zadnje čase je v naši vasi še prav veliko življenja. Imeli smo dve poroki, kar je za našo vas dovolj za en predpust. Najprej se je naveličala samskega življenja Avguštinova Marica. Mudilo se ji še ni nikamor, saj je še mladoletna. No, pa saj ni šla daleč ih bo vsak čas lahko skočila domov k materi po potreben nauk za novo življenje. Izbrala si je ženina kar v domači vasi, Rže-novega Folteja, ki je že starejši in odločen možakar in bo že znal krotiti njene, še neukročene mladostne muhe. Kar privoščimo ji, da ji je malo prikrajšana mladostna razposajenost; na drugi strani pa ji želimo veliko božjega blagoslova in veliko srečnih let skupnega življenja z možem v zakonskem življenju.
Drugi, ki se mu je zdelo samsko življenje predolgočasno, pa je Rižnarjev Franc. Pač ne zna rajati in si ni upal iti drugače v dekliško družbo, je pa tako naredil. Je pa. tudi to res, da je gospodinjo že prav krvavo potreboval. Mati je že vsa sključena od samega dela. Sedaj se bo gotovo zo-. pet malo opomogla. Že na svadbi smo jo videli,' kako je od samega veselja, da je dobila novo moč v hišo, rajala. Nova gospodinja je Pavličeva iz Globasnice. Je močna in , zdrava in bo mogla res držati skupaj»kar tri vogle velike Rižnarjeve hiše.
Obe poroki sta bili v veliko veselje zla-. sti za nas oknarje. Svoj posel smo temeljito opravili. Moraš. Bog ve. kdaj bo zo-
»Koroška kronika- irb-rir, ‘eden-kn
Britanska obveščevalna
pet prilika. Na prvi svadbi smo imeli dovolj dela do'drugega dne opoldne, na drugi pa do'ranega jutra. Drugič pa ne bomo smeli biti več tako korajžni, ker sicer bomo kmalu bosi. Tudi na gladkih tleh se čevlji obrabijo, če se kar naprej vrtiš.
Drugače smo pa Štebjani hudi ljudje. Vse ima strah pred nami, če kam pridemo. Fantov nas je veliko in imamo to dobro lastnost, da gremo povsod vsi skupaj. Še gospod kaplan, ki hodijoriz Šmihela k nam maševat, se nas bojijo. Komaj pridejo k nam, svoje opravijo pa že zopet bežijo nazaj. Že večkrat smo jim rekli, da morajo kar pri nas ostati, saj imajo v Šmihelu
Jazovnikov Marka je bil čeden in postaven mož, trden kmet in priden pri delu. le na enem kraju mu je malo manjkalo, namreč v glavi. Neumen ni bil, nak, to ne! Za grunt in gospodarstvo je bil bister, ko vsak drug. Ampak svoj živ dan je prebil v planini na svoji hribovski domačiji in je v mladosti le malo kaj prišel v šolo im se tudi nič kaj prida učil ni. Bral tudi ni in ob nedeljah je navadno zamudil vso pridigo, češ, »saj mi Bog ne bo zameril, ko imam dve uri daleč.«
Prišel pa je- čas ženitve. Marka se je zmenil s Pristovsko Lizo. Vse je šlo kakor namazano, le strah pred izpraševanjem ženinu ni dal spati. Pa se je (tudi po pravici hal župnika, saj zaradi izpraševanja bi bil Marku sedmi zakrament skoraj spodletel.
To pa je bilo takole:
Za četrtek po drugem oklicu so župnik povabili ženina in nevesto v župnišče, da bi se prepričali, če znata dovolj katekizma za sedmi zakrament in za zakonski stan. Po maši sta torej prišla. Marka ves preplašen, Liza pa korajžna in samozavestna.
»No, bomo kar na kratko opravili!« so začeli gospod župnik.
»Torej Marka poslušaj! Ti stopaš zdaj v sveti zakon. Kaj ti daje pri tem sveta Cerkev?«
»Meni? Nič! Saj bom jaz plačal.«
»Ne. tako nisem mislil. Vprašam te, kaj ti da Cerkev z zakramentom svetega zakona?«
»No, Lizo seveda.«
»Seveda Lizo«, so se župnik namuzali; »pa milost božjo vendar tudi. Ali ne, Marka ?«
»Da, saj je bova potrebna.«
»Koliko reči je potrebnih za -dobro spoved?«, župnik dalje sprašujejo Marka.
Marka je bil tiho kot riba Liza mu je prišepetavala:
»Prvič: Izpraševanje vesti...«
»Prvič: Izprašiti in pa pomesti!«
»Oho, oho! Marka, povej no, kaj pa narediš, ko greš k spovedi?
»Durci pri spovednici odprem.«
»In potem?«
»Povem grehe.«
»Kakšne grehe. Marka?«
»Prvič: sedem glavnih grehov, drugič: šest grehov zoper Svetega Duha, tretjič: štiri vnebovpijoče grehe, četrtič: devet tujih grehov.«
Župnik so majali z glavo. Potem so spet vpraševali:	1
»Kaj so angeli?«
Marka ni vedel, kaj bi odgovoril. Liza mu je skrivaj pošepetala: »Angeli so čisti duhovi, ki imajo razum in prosto voljo ...«
Korajžno je trobil Marka za njo: »Angeli so tisti duhovniki.. •«
Liza je šepnila močneje:	. duhovi, ki
imajo razum in prosto,voljo ...«
Marka: »Duhovni, ki razum in...«
Liza se ni mogla zdržati in se je na ves gla.s zasmejala, župnik pa so vzdignili obrvi in ženina široko pogledali.
»Katere dobrote imamo od, treh božjih oseb?«-
Marka je prestopil z levo na desno, jelo ga je kuhati, župnik pa so mu medtem polagali odgovor na jezik:
»No: Bog Oče nas je — ustvaril; no: Bog Sin nas je — odrešil, no: kdo nas pa posvečuje? No: sveti — sveti —«
»Sveti zakon!«, je bruhnil Marka iz sebe.
Župnik so sklenili roke nad glavo in so začeli razlagati, kako je Bog v raju ustanovil sveti zakon, kako pobožno je živela „To,bijeva družina, o nadangelu Rafaelu in o ženitnini v Kani Galileji.
»No, Marka, kdo je ustanovil sveti zakon?«
»Sveti — sveti zali on ... sveti zakon je ustanovil... je ustanovil nadangel j. nadangelj Tobija.«
Župnik so mahnili z roko. Marka je hitro popravil:
»... je ustanovil nadangelj David.«
itak še drugega gospoda. Pa do sedaj se niso dali nikakor pregovoriti, ne vemo, kaj jih tako vleče v Šmihel. Sedaj smo jo pa tako stuhtali: Enkrat jih bomo kar nekje počakali, jih zagrabili in jih ne bomo več pustili nazaj v Šmihel. Pa jim tega nikar ne povejte že vnaprej, drugače se nam to ne bo posrečilo; Kronike pa najbrže ne berejo, ker nimajo easa,'saj morajo vedno letati sem in tja. štebjani hočemo imeti tudi svojega gospoda. Kako se nam bo ta lov na gospoda posrečil, bomo poročali drugič. Zato le pridno teden za tednom pregledujte »Kroniko«, kdaj bomo zopet kaj iz Štebna poročali.
»Za božjo voljo, saj David in Tobija nista bila nadangela«, so župnik zavpili.
Marka je postala čisto zmešan.
»Že vem: Galjot je bil, gospod!«
»Marka«, so se župnik zadrli, »pomisli vendar malo! Kako je pa bilo prvima človekoma ime?«
»Kanj in Abel«, je Marka odgovoril in bil prepričan, da je zdaj na pravi poti.
Župnik so se zagrabili za lase, Liza pa se je dušila od smeha. Tedajci je Marka ves zardel in se je zadrl:
»Gospod fajmošter, ni treba več spraševati! Jaz je ne maram več, te lole!
»Zakaj pa ne?« so se gospod začudili.
»Ker se mi samo smeji.«
»Jaz te tudi nočem več«, mu je Liza jezno zabrusila. »Si nisem mislila, da si tak tepec. To ti pa%še rečem: Po vsej fari bom oznanila, kake si drobil pri spraševanju, potem si jo išči, če te bo še katera hotela!«
»Moj ljubi Marka«, so se oglasili gospod, »tako se ne moreš ženiti. Tako neveden ne moreš sprejeti zakramenta.«
»Jaz pa moram dobiti gospodinjo k hiši«, je dejal Marka. »Kaj pa naj počnem?«
»Krščanskega nauka se bolj nauči!«
»Saj se ne morem,«
»Si pa vzemi katerega ali katero, da ti pomaga in te nauči! Morda bi bila Liza prava.«	•	„
»Ali bi me naučila, Liza?« je poprosil Marka.
»Ko pa me nočeš! Saj si rekel, da me nočeš«, se je nevesta kujala.
»Saj te hočem. Samo naučiti me moraš.«
Malo sta se še dajalg, potem pa sta se pobotala. Župnik so jima rekli, naj prideta prihodnji ponedeljek.
V ponedeljek je Marka za silo že znal, kar je bilo najpotrebnejše, in tako je bila v torek poroka. Zakon je bil srečen, toda Liza je bila.in je ostala glava pri hiši.
SLIKE
vseh vrst, povečave in pomanjšanja, umetniške slike, nagrobne slike (po kakršnikoli fotografiji)
VAM NAPRAVI umetniški atelje CARL H E D A N E K CELOVEC, Paulitschgasse IS, tel. 20-90.
Zahtevajte cenike! 228
I________________ ____________________I
tMtmtsđseae-'irj
MMJ IS
Koruzno slame (ličkanje) v vsaki množini iščem; plečem dobro. Večje količine odpeljem sam Ponudbe poslati na: PosHach 121, Celovec, (Klagenfurt).	260
Mlad, priden in pošten kovač. Slovenec, išče v najem kovaško delavnico. Ponudbe poslati na: Potočnik Franc, D P Camp Lieh-tenstein 13/1, p. Judenburg. Stm	26'i
Starejši mizar z lastnim orodjem in znanjem vrtnarstva in sadjarstva želi primerne zaposlitve. Ponudbe poslali upravi „Koroška kronike" pod- značko „Vesten in pošten". '	265
Čevljarskega pomočnika sprejmem takoj; vajen mora biti vseh čevljarskih del. Stanovanje na razpolago. Ponudbe poslati na: Marija Wiedmann (Fr. Kumer), Pereče-Fort-schach 110, p Pörtschach a. W S. — Poreče
266
Mlajši pomožni delavec, Slovenec, išče kakršnekoli zaposlitve v Celovcu ali okolici. Zna tudi dobro risati (prostoročno in tehnično — načrte itd.),- opravljal bi tud: kmečka dela. Nastop takoj. Ponudbe posiati upravi „Kor. kronike".	267
Šcls. žarišče mamin«1 kuilnr®
Nedelja, 25. oktobra 1896. Jesensko sonce se zopet prijazno smehlja na podjunsko zemljo. V Št. Rupertu pri Velikovcu se zbira tisočglava množica — slovenski, kmečki narod. Podjunčani prevladujejo — iz Šmihela, Globasnice in drugih krajev so se-’ pripeljali na zalo oMn-čanih vozeh, mnogi pa so prihiteli iz Roža in celo iz daljne Žile, iz Maribora in Ljubljane, če pa bi imeli sliko te tisoč-glave množice, bi v tem in onem mladem obrazu spoznali še danes živo, čeprav osivelo našo korenino, zagledali pa bi predvsem naše matera in očete, ki jih ni več med nami, kako občudujejo mogočne slavoloke in okinčani vrt ter se ponosnih in upa polnih obrazov ozirajo na veliko, novo poslopje »Narodno šolo«, katere sloi vesna otvoritev se je ravnokar pričela.
Ideje, misli za katere so živeli prisotni, so na to razvijali številni govorniki. Prvi je pred veliko mašo, pri kateri so peli koroški pevci, spregovoril slavnostni pridigar, gospod prelat Podgorc, ki je med drugim dejal:
»Prijatelji! Jaz sem tukaj vaš domačin in sem zrasel iz vaše sredine. Velikokrat sem v daljni tujini mislil, kaj neki bi se vam moglo dati, da bi bilo za vas najbolje. Česar takrat nisem upal misliti, je danes izpolnjeno, ko je tukaj med vami ustanovljen zavod, na katerega sem leta in leta mislil. Zato vam danes ne morem povedati, kako sem vesel današnjega dne.«
Po maši je dekan fciser blagoslovil novo šolo, na to pa se je na vrtu pričelo zborovanje podružnice sv. Cirila in Metoda za Velikovec in okolico.
Slavnostni govor je imel kaplan Ražun. V svojem govoru je rekel med drugim:
Ozrite se na to poslopje; poglejte nad vhodna vrata: od ondot se blesti odgovor na naše veselje; naša nada, naše upanje je naša nova »Narodna šola«. Odtod naše veselje, odtod naša radost. Saj je to rojstni dan naše »Narodne šole« — lahko rečemo: prve slovenske šole na Koroškem.
Novo šolo smo dobili! »Šola pa, če prava ni, je bolje, da je ni!« — pravi škof Slomšek.
In rss je tako. Kakor zdravilo, če ni pravo, ne samo da ne pomaga, temveč škoduje; tako je tudi s šolo. Če ni prava, če ni dobra, ne samo nič ne koristi, temveč izredno veliko škoduje.
In žalibog moramo skoro o vseh sedanjih šolah reči, da bi bilo v marsičem bolje, če jih ne bi bilo. Uspešen pouk je pač mogoč le v jeziku, ki ga učenci znajo in razumejo. Tako nas uči zdrava pamet in vsi veliki vzgojitelji vseh časov. In vendar: kljub zdravi pameti, kljub naukom, vzgojiteljev in zgodovine, so vse šole po Slovenskem Koroškem — izvzemši tri —-nemške. Take šole pa prave niso. In šola. ki prava ni, je bolje, da je ni!
In ti: »Narodna šola!« ti mladež našo druži, da veri, domu zvesto služi: za to že nežna .srca navdušuj!
Pred vsem jih uči jezik spoštovati, ki v njem pri zibelki je pela mati: -domači jezik, potlej še le tuj!
Od tistega časa je preteklo že petdeset let. To je razmeroma kratek čas, ,v katerem pa se je mnogokaj spremenilo. Vkljub vsemu pa šola v št. Rupertu, zgrajena z žulji naših očetov še stoji in danes zopet izvršuje svoje poslanstvo. Kar je dobrega, to pač obvelja. Razveseljivo je, da se tej šoli pridružujejo tudi druge s svojim plemenitim delom! Želeli bi le, da bi bile vse šole take, kot biti morajo.
ŠMARJETA V ROŽU
Letošnji pust je kaj kratek. Zato zopet ne bodo prišli vsi na vrsto. Marsikoga bo spet prehitela pepelnica in hudobni jeziki bodo zopet imeli dovolj opraviti z nagajanjem in. zbadanjem: »Prišla pepelnica, ostala si samica, oh, oh, oh, še boš vlekla ploh...«
Da pa si ne boste mislili, da smo vsi tako počasni in strahopetni, kadar gre za sedmi zakrament, naj vam povemo, da sta prva dala dober zgled g. 'Valentin Vošic in gdč. Ana Korenjak.
Pretekli ponedeljek, dne 10. febr. pa je bila »ohcet« pri '.Kramarju v šmarjeti. Mladi Kramar g. Jožef Ibounig si je pripeljal na dom nevesto gdč. Pavlino Maurer iz Otrovce pri Borovljah. Poroka je bila s sv. mašo v domači farni cerkvi.
V noči od torka na sredo. 8. febr. je nastal iz dosedaj še neznanih vzrokov požar na gospodarskem poslopju g. Ibounig Jakoba, pd. Kogleka. Ogenj je uničil celotno gospodarsko poslopie, domala vse hišno orodje in stroje, škodo cenijo na 10.000 šilingov.
Na izpraševanju
(Zgodba iz domačih hribov.)
petek in »tane dostavljena po. pošti ali raznaSaleu 90 grošev mesečno Naročnino je treba plečati v naprej — List izdaja služba Uredništvu m uprava iista sta v Celovcu. Völkermarkte! Ring 25/1. Telefon 3651. Rok.4 ; se ne vračajo.