DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
TRST -14. junija 1985- Leto XXXVII. - Štev. 13- Petnajstdnevnik- Quindicinale-Abbon. postale-Gruppo 11/70-500 lir
REFERENDUM: Piro va zmaga
Rezultati referenduma o ceni delovne sile so znani. Znane so tudi reakcije zmagovalcev, ki se res nimajo česa veseliti. Pravijo, da je zmagala vlada (kar tudi drži),, vendar je izgubila precej soglasja med svojimi privrženci.
Najhuje so pravzaprav bili poraženi zagovorniki zmagovite fronte za «NE», Camiti in Benvenuto, teoretika «političnega barantanja» med sindikatom in vlado ter delodajalci, ki je nav-.'kovalo lanski vladni dekret o dra-8'njski dokladi. V trenutku, ko se je f e °’ da jih je italijansko ljudstvo
Pod moralnim pritiskom izsiljevanja ln usfrahovanja) tudi zares podprlo, so Prt‘jeli klofuto delodajalcev. Confin-oustria se sploh ni zmenila za dogovorjeno «zamenjavo» (jaz tebi okrnjeno draginjsko doklado, ti meni večji vpliv na odločitve vlade) in je preklicala vso draginjsko doklado. Očitno so se veliki kapitalisti čutili močne, saj so dosegli ljudsko soglasje pri politiki, katere bistvo je bilo darilo 5 tisoč milijard lir, ki so se iz delavskih žepov stekli v blagajne industrijcev in profite. Logično je, da so industrije! razumeli, česar drugi niso hoteli: če ti je nekdo ponudil prst, vzami še roko.
Prepričani smo, da je med italijanskimi volile! mnogo takih, ki se sedaj kesajo svoje izbire. Preden so bili znani izidi referenduma sem se pogovarjal 2 nekom, ki je odkrito priznal, da je glasoval «ne» zaradi strahu. «Veš, ta vlada lahko tudi uresniči izrečene 8rožnje». In koliko je takih, ki so verjeli propagandi UIL, da bodo zvišane stanarine, če zmaga «da»? Koliko upokojencev se je zbalo grožnje, da bodo Povišali samoprispevke na zdravila? Koliko obrtnikov in trgovcev se je zbalo novih davkov, če bi bili delodajalci Prisiljeni vrniti delavcem odvzete dohodke? Koliko jih je, ki so mislili, da Je prav, če delavski razred še naprej nosi na svojih ramenih vse breme krize?
Spopad ni bil preprost, niti lahek, kot so nekateri mislili. Bili smo Praktično sami, proti vsem strankam, Proti strokovnim organizacijam, dve-ma sindikatoma, vsem časopisom.
Stojan Spetič
proti šestim televizijskim kanalom... Nismo hoteli dramatizirati spopada, kot je storil Craxi, ki je celo zagrozil z vladno krizo in predčasnimi volitvami, če bi zmagal «da».
V teh pogojih moramo ceniti tudi doseženi rezultat. 45,7 odstotka je veliko. priča o tem, da skoraj polovica Italije želi drugačno gospodarsko politiko in opozarja na pereče družbene in gospodarske probleme. Teh pa ni malo, začenši s problemom zaposlovanja, ki tako dramatično odmevajo v družinah treh milijonov nezaposlenih.
Gospodarji se najbrž pripravljajo na revanš, ker računajo na razcepljenost delavskega gibanja in naprednih sil. Seveda, v naših vrstah je potrebno
razčiščenje, kot je potrebno samokritično razmišljanjo med «zmagovalci». V sindikalnem gibanju ni časa za polemike o preteklosti, potrebna je obnova enotnosti spričo novih groženj.
Naj mi bo, čisto na koncu, dovoljeno še kratko razmišljanje o Slovencih. Nekateri so nergali, češ da se to nas ne tiče in da je bolje, če ne mešamo manjšinske politike z referendumom. Mi pa smo opozarjali na nevarnost odločanja na koži prizadetih ljudi. Sedaj bi radi opozorili na hujšo posledico: na nevarnost odločanja na koži prizadetih ljudi, s tihim ali glasnim privoljenjem neprizadete večine. Kdor hoče razumeti, naj razume. Izsiljevanja ljudi in skupin, ki se čutijo močne, ker so v zadnjem trenutku skočile na voz «zmagovalca», v resnici pa se boje in svoj strah kažejo z nepotrebnim dia-
(Nadaljuje na zadnji strani)
Izjava Roberta Viezzija deželnega tajnika KPI
Kljub veliki teži, ki jo imajo glasovi za NE, moramo podčrtati, da je DA žel visoko priznanje s strani volilcev. Če upoštevamo, da je KPI, ki je obtožena, da je edini pobudnik referenduma, na zadnjih volitvah prejela 30% glasov, vidimo, daje zahteva po odpravi zakona naletela na višje odobravanje. Po drugi strani pa je koalicija, ki zastopa NE, prejela mnogo manjši odstotek glasov od tistih, ki so jih skupno prejele stranke, ki jo sestavljajo.
Tudi v Furlaniji Julijski krajini, kjer DA prejme 35% glasov, rezultat predstavlja dobrih 6 odstotkov več od skupnih glasov strank, ki so bile za DA, medtem ko stranke za NE prejmejo mnogo manj, kot so predvidevale in manj kot so doslej imele glasov.
Dober del volilcev ni nasedel poskusom predsednika vlade in petstran-karske koalicije, da bi dramatizirali kampanjo za referendum in so se torej odločili neodvisno od navodil svojih strank.
Napor, ki gaje vložila KPI in z njo vrsta intelektualcev, tehnikov, gospodarskih operaterjev in drugih, v prozorno obrambo delavskih interesov, je bil poplačan.
Ta važen rezultat mora priti v poštev pri obnovitvi sindikalne enotnosti nasproti objestnosti industrijcev, ki so odpovedali dogovor o draginjski dokladi. Ta odpoved, ki zgovorno priča o težkem družbenem spopadu našega časa, postavlja na laž številna pretiravanja, ki so prišla do izraza med kampanjo za referendum.
Rezultat ljudskega glasovanja daje večjo moč sindikalnemu gibanju v težkih pogajanjih, ki se sedaj začenjajo, za prestrukturiranje osebnih dohodkov odvisnih delavcev.
Nebrzdana oholost gospodarjev narekuje takojšen odgovor!
Hladna prha za vse, ki so tako ali drugače čakali na izid referenduma. Natanko ob 14. uri, v trenutku, ko so po vsej Italiji zaprli volišča, je predsednik zveze italijanskih industrijcev Lucchini sklical tiskovno konferenco in sporočil, da je Confindustria preklicala vse obstoječe dogovore o draginjski dokladi, ki bo torej prenehala obstajati (tako kot je bila v zadnjih 15 letih) med januarjem in februarjem prihodnjega leta.
Sklep o preklicu sporazumov o draginjski dokladi je zveza industrijcev formalno sprejela že pred časom, vendar je sklenila počakati na pravi trenutek, se pravi, ko so se ljudje že izrekli na referendumu, a ni bil znan izid, ki sedaj pravzaprav nima več tolikšnega pomena.
Pismo z uradnim sporočilom o odpovedi dogovorov o draginjski dokladi je predsednik industrijcev Lucchini že odposlal predsedstvu vlade in vsem sindikalnim konfederacijam, vendar je večino partnerjev seznanil po telefonu Že zjutraj.
Lucchini je izrecno poudaril, da sklep o preklicu dogovorov o izplačevanju draginjske doklade sploh
ni v zvezi z referendumom, pač pa so se industrijci soglasno izrekli v trenutku, ko so ugotovili, da v sindikalnem svetu nihče več ne brani sedanjega sistema izračunavanja draginjske doklade.
Predsednik zveze industrijcev je na koncu dejal, da se bodo morala sedaj nadaljevati pogajanja o reformi celotnega sistema izračunavanja delavskih in uradniških dohodkov, morda z vlado, ali pa tudi brez nje, samo s sindikati. Če do februarja ne bo dosežen sporazum, bodo delavcem in uradnikom začeli izplačevati draginjsko doklado na osnovi pravilnika izpred treh desetletij, točneje iz leta 1957. Ta pravilnik je, v bistvu, določal različne sisteme kritja draginjske doklade od stroke do stroke in ločeno med delavci in uradniki.
Vest, da je zveza industrijcev preklicala dogovor o izplačevanju draginjske doklade, ne da bi sploh počakala na izid referenduma, je prizadel predvsem sindikalne kroge. Še posebej je sindikaliste prizadel zmagoslavni ton predsednika delodajalcev Lucchinija, ki je poudaril, da industrijci ne bodo
plačevali decimalk dozorelih točk draginjske doklade, o usodi davčnega grabeža pa naj odloča vlada sama.
Tako je predstavnik delodajalcev oholo polil s hladno vodo vse, ki so menili, da gledajo industrijci na splošno korist. Sedaj, ko jim nihče ne more odvzeti iz žepa 5 tisoč milijard, kolikor so jih prejeli v dar z znanim februarskim vladnim dekretom, so se industrijci polakomnili in hočejo še več. Vsiliti hočejo novo «premično lestvico», ki naj bo po godu gospodarjem, ne pa sindikalnemu gibanju, kateremu je propagandni terorizem zadnjih tednov odrezal noge.
Kdor se je v taboru UIL, CISL, med socialisti in demokristjani, socialdemokrati in republikanci pripravljal na zmagoslavje, se je moral resno zamisliti v lastne odgovornosti. Industrijci so ravnati z njimi tako, kot so navajeni: «Hlapec je odpravil, hlapec naj gre»!
Kaj sedaj? Izid referenduma je za delovne ljudi negativen, ker sedaj vedo, kako šibke so vezi družbene solidarnosti. Morda pa jim bo lekcija industrijcev zalegla. Lucchini je dokazal Benvenutom, Carnitijem in Del Tur-com, da znajo gospodarji braniti svoje koristi, ne glede na vse ostalo. Bodo sindikalisti razumeli lekcijo in poiskali pota obnovljene enotnosti? Seveda, ne po poti ustvarjanja «režimskega sindikata» ob skominah po izločanju večine komunističnih delavcev, pač pa ob upoštevanju mnenja baze, ki ima še nekaj povedati.
Industrijci so pobasali v svoje žepe 4 točke dekreta, decimalke, sedaj celo draginjsko doklado, predvsem pa so na svoj račun pripisali solidarnost vladne večine in dela sindikalnega gibanja. To jim daje moč, da bodo vsiljevali svoje pogoje. Je to neizbežno? Prav je, da vsi skupaj o tem razmišljamo. Komunisti smo storili svojo dolžnost, ko smo nudili ljudstvu možnost, da se izreče. In se je izreklo. Kapitalisti pa so jasno povedali, da se požvižgajo na vlado, na sindikate, na referendum in torej na ljudsko voljo. Prvo je njihova korist, vse ostalo pa so bde le propagandne limanice.
Komunisti ne bomo šli v kot. Bdeli bomo, da se ne bodo dogajale nove krivice delovnim ljudem, da se samopašje vlade ne bo širilo na nova področja družbenega življenja.
Delovnim ljudem bomo še naprej o strani. Tudi tistim, ki so se pustili prepričati ali so klonili pred ustrahovanjem, misleč, da se bodo s predajo izognili hujšemu.
IZJAVA TRŽAŠKE AVTONOMNE FEDERACIJE KPI
Naša bitka je bila pravilna, čeprav ni dosegla zmage.
Rezultati referenduma izražajo močno odobravanje platforme za DA, ki je bila usmerjena v sanacijo nasilja, ki ga je vlada storila z dekretom februarja lani, v reševanje gospodarske krize z drugačnimi sredstvi, ne samo z vse večjim ožemanjem odvisnega dela.
Smiselnemu delu, ki so ga v tem opravili aktivni tovariši in drugi demokrati najrazličnejšega družbenega in kulturnega izvora, izraža Avtonomna federacija KPI priznanje v imenu celotne partije.
Komunisti se zahvaljujemo tudi vsem volilcem, ki so izbrali DA zavestno in svobodno, v odgovor pretirani dramatizaciji in lažem, po katerih so posegli zastopniki NE, ki jih je podpirala močna in zaskrbljujoča kampanja masovnega dezinformiranja, predvsem s strani RAI-TV.
V tržaški pokrajini se je okrog DA zbralo skoraj 40% glasov, kar kaže na širok in globoko motiviran družbeni protest, tudi na krajevni ravni, za preokret gospodarskega in družbenega razvoja.
Pokrajinsko tajništvo KPI zato poudarja, tudi v luči odpovedi draginjske doklade, ki jo je potrdila Confindustria, da bodo morale tiste sindikalne in demokratične komponente, ki so se zavzele za NE, upoštevati zahtevo po hitrem in konstruktivnem soočanju v okviru naprednih sil in predvsem delavskega gibanja, da se izoblikuje enoten politični nastop v odgovor na krizo in za ponovno rast italijanskega gospodarstva, ki naj ustavi ofenzivo najskrajnejših neoliberalističnih sil, ki stremijo za odpravo vsakega mehanizma za prilagajanje plač in mezd draginji in za družbeno zaščito delavskih slojev.
PRAZNIK UNITÀ IN DELA
V DOLINI
Sobota, 15. junija:
ob 18.00 odprtje kioskov ob 20.30 ples z ansamblom IDEA iz Kopra
Nedelja, 16. junija:
odprtje kioskov ob 10.00 ob 19.30 nastop pevskega zbora KD Primorsko iz Mačkolj, nato bodo govorili tov. Viezzi, deželni tajnik KPI, in Ivo Širca, član pokrajinskega vodstva KPI ob 20.30 ples z ansamblom Idea
Ponedeljek, 17. junija:
_ ob 18.00 odprtje kioskov
, ob 20.30 ples z ansamblom Pomlad
^Kioski dobro založeni, tradicionalna loteria s številnimi nagra-dami.
„C0P0K JI ET nOBEflbl B BEJ1HKOH OTEHECTBEHHOM BOHHE 1941—1945 rr.“
VAOCTOBEPEHHE
EEPHETOT Mapaa BERNETIC Maria
BPVOEHA tOBHAEHHAfl MEAAAb
„COPOK A lil IIObbAbl B BEAMKOH OTIAIBC1BK1 lilOll BOH lit 1941—1945 n."
(“’feft )
■- Ctfprmop, flpr.iito.iyMu •.BtpxonHoio C o arma CCCP
Man
Vrhovni sovjet ZSSR je 9. maja letos, ob 40-letnici zmage v drugi svetovni vojni podelil več priznanj zaslužnim antifašističnim in partizanskim borcem, v domovini in na tujem, za njihove zasluge v skupnem boju za svobodo narodov.
Tako priznanje je prejela tudi naša tovarišica Marija Bernetič, naša ljubljena Marina, kateri iskreno čestitajo vsi tovariši in še posebej uredništvo «Dela».
Namesto podlistka
Recimo, daje to, moje, predpočitni-ško ali postreferendumsko drobno razmišljanje, vsekakor razmišljanje ženske, pretežno gospodinje, ki mesec za mesecem «kupčka» moževo plačo in se na vse kriplje trudi, da bi brez večjih vozlov vezala začetek s koncem meseca. Recimo, daje, sicer pa je dejansko tako.
K temu vezanju gre vsekakor prišteti tudi take stroške, ki so predvideni, niso pa točno časovno napovedani. Da bo jasneje: elektriko in telefon pri nas Plačujemo vsaka dva meseca, brez večjih zamud, davke povsod enako Prijavljamo enkrat na leto 'hvaiabogu), letos pa nam je prav ta ržavljanska dolžnost odščipnila kar fP° okroglo vsotico. Plinsko jeklen-na primer, nabavimo, ko plin poi-ue in tega ne moremo predvidevati. Prav tu pa se moje kupčkanje vsakik-rat zamaje. Naš, vaški, dobavitelj si namreč kar sam kroji cene za jeklenke. Razmah pri krojenju pa včasih preseže tudi 2 do 3 tisoč lir. Vendar tudi to, demokratično, predvsem pa zaradi ko-ntodnosti, tiho in pohlevno P' enašamo. Pa kaj bi nergala! Na prelomnici stoletja je že naš pesnik Aškerc spraševal v baladi Mejnik, ... «Joj, kam bi del?» in si odgovarjal... «I, Kjer si vzel!» Ko sem morala oni dan naročit, (m plačati) jeklenko, sem bila P t^n se pozno zvečer ogorčena, jezna n-., tiho. Po večerji je vsa družina sle-
dila TV poročanju o izidih ljudskega glasovanja glede draginjske doklade.
predstavnikov raznih (vseh) političnih taborov so si sledile kot na tekočem traku, vmes so posegli tudi sindikalisti, sicer pa si je bilo vse na las podobno kot po vsakem volilnem podvigu. Toda, gospodinje ali ne, ogorčeni ali ne, tolikih in tolikšnih oslarij in kozerij, svoj živ dan nismo bili deležni.
Moj želodčni čir se je že nevarno oglaša/ in grozil s prvimi, pekočimi bolečinami, a prepričana sem, da niso imele nobene zveze s komaj zaužito hrano. Tako kot jaz je ves volilni živelj, od Alp do otokov lahko zvedel, da so se komunisti najmanj leto dni sramežljivo a izzivalno spogledovali z misovci, ki so se tudi zavzemali za odpravo vladnega odloka, torej za «da»; zvedeli smo, da je zmaga «ne» v bistvu in kratkomalo grenak poraz izključno KPI in njenega napačnega tolmačenja možnosti rešitve gospodarske krize. Nadalje nam je golobradi radikalec solil te naše trde in na levo nagnjene bulice, češ, da se generalni tajnik KPI in njegovo privrženstvo vselej dobrohotno smejijo, pa naj gre za visoko zmago ali nizek poraz, kot je naprimer tale, referendumski in prejšnji, od 12. maja. In, končno, od Martellija smo izvedeli, kako bo izid referenduma začrtal nove smernice za nadaljnje delo (?), kajti izid sam, torej zmaga «ne», je ba-
je tudi izraz dobre volje, zavesti, kritičnosti, razumevanja, pripravljenosti do sodelovanja... vsega delavskega razreda. Da o tem, kako sije Craxi oddahnil, ker je sedaj vladna kriza samo še velikanski votel strah, niti ne govorimo. (Moj soprog, ki pri domačem kupčkanju aktivno sodeluje, je mimogrede izustil, da niti letošnja polarna zima ni povzročila toliko škode kot Craxijevo vmešavanje v gospodarski mineštron). O tem, kako se je tudi časnikar sam ironočno nasmihal Mar-tellijevim na okrog pripeljanim odgovorom pa raje ne bi opletala.
Skratka: zato, da se bodo stvari na škornju uredile, dokončno in nepreklicno, smo potrebovali le še zadnje ljudsko glasovanje, zadnji dokaz vdanosti in resignacije delavcev. Vprašljivo pa je, kakšen bi bi! izid referenduma, ko bi se glasovanja lahko udeležili samo neposredno prizadeti, se pravi delavci in upokojenci. Kljub vprašljivosti pa sem prepričana, da niti tedaj ne bi mogli reči, da je volk sit in koza cela. Saj tako ali drugače, niti sedaj ni, koza je namreč oglodana, volk pa še vedno lačen in napadalen. Toda kaj zato, po tem referendumu bo sindikat ponovno pridobil na veljavi in vplivnosti (baje so ga svojčas prav komunisti spraviti za kulise), vse kaže tudi, da je njegova ponovna enotnost tik pred zdajci (baje je KPI kriva njegove razbitosti), brezposelnim se štejejo
Stane Dolanc ob obletnici smrti Enrica Berlinguerja
VIDNA
ITALIJANSKA IN SVETOVNA ZGODOVINSKA OSEBNOST
Ob obletnici smrti generalnega sekretarja Italijanske komunistične partije Enrica Berlinguerja (11. junija) so 22. maja v rimskem parlamentu slovesno predstavili knjigo o tej vidni politični osebnosti sodobne Italije. Uredništvo časnika Unita se je obrnilo na nekaj italijanskih in svetovnih politikov ter komunističnih in socialističnih prvakov in jih prosilo, naj obudijo svoje spomine na Berlinguerja. Poleg Italijanov Pertinija, Andreotija, Zacagninija, Natte in drugih so poslali prispevke za knjigo med drugimi tudi Francois Mitterrand, Erich Honnecker, Hu Yaobang, Stane Dolanc, Vadim Zagladin, Jaser Arafat in Horst Emke.
Objavljamo prispevek člana predsedstva SFRJ in dolgoletnega Berlinguerjevega prijatelja Staneta Dolanca.
• Spadaš v isto generacijo komunistov kot Enrico Berlinguer. Med drugo svetovno vojno sta se bojevala proti fašizmu in za revolucionarno preobrazbo države, potem pa sta po zgledu velikih zgodovinskih osebnosti naših partij vnašala številne novosti v. komunistično gibanje. Kako so jugoslovanski komunisti te generacije videli Enrica Berlinguerja?
Zame je velika čast, da lahko danes rečem, da sem poznal Enrica Berlinguerja in da sem z njim sodeloval. Spoznal sem ga med sodelovanju naših partij in resnično je bil velik užitek sodelovati in tovariševati z njim.
V spominu jugoslovanskih komunistov je Berlinguer ostal marksist revolucionar, ki je v kratkem časovnem obdobju zapustil glo-
boko sled v sodobni politični zgodovini svoje države, v delavskem in komunističnem gibanju in na evropskem in svetovnem političnem prizorišču.
S svojim deželem pri oblikovanju idejne in politične fiziognomije Italijanske komunistične partije, danes naj večje in najvplivnejše delavske partije v zahodnem svetu, se je Berlinguer uvrstil med njene najvidnejše zgodovinske osebnosti — od ustanovitelja Antonia Gramscija do Paimira Togliattija in Luigija Longa Njegova velika zasluga je. da so danes italijanski komunisti v svoji državi vplivna politična moč in da je italijanska komunistična partija pomembna sooblikovalka novih demokratičnih odnosov v delavskem in komunističnem gibanju, utemeljenih na enakopravnosti in pravici vsal^e delavske partije in gibanja, da v skladu z razmerami v svoji državi in njenimi potrebami išče in odkriva lastne poti za graditev socializma. Pri oblikovanju političnih programov KP Italije in vodenju njenih akcij je Berlinguer izhajal iz interesov delavskega razreda, upošteval je posebnosti razmer ter družbena in politična nasprotja v Italiji. Zato je partija, ki ji je stal na čelu, uspešno delovala kot organizacija širokih delavskih in ljudskih množic. Sam Berlinguer pa je kot človek, ki se je zavzemal za sodelovanje vseh naprednih in demokratičnih sil, užival velik ugled v italijanskem političnem življenju, med prijatelji in somišljeniki, pa tudi med političnimi nasprotniki.
Kot marksist ustvarjalec, ki življenja in družbene resničnosti ni obravnaval dogmatsko, ni dopustil, da bi se partija, ki jo je vodil, zaprla v sekto z ozkimi pogledi in omejenim delovanjem, ampak jo je oblikoval in razvijal kot široko politično fronto s programom, ob katerem so se zbrale najširše demokratične sile v Italiji. Njegov »zgodovinski kompromis« in program združitve vseh demokratičnih sil v državi ter »tretja pot« v socializem »italijanskih barv« so bistveno zaznamovali gibanje in idejo evroko-munizma, med katerih tvorci je bil tudi Berlinguer. Številne zahodnoevropske delavske partije so v teh idejah našle navdih in spodbudo pri iskanju posebnih poti boja za socializem, brez receptov in šablon, pač pa na podlagi interesov lastnega naroda in delavskega razreda ter ob upoštevanju lastne stvarnosti in možnosti za uvedbo socialističnih družbenih odnosov.
S svojo odkritostjo in poštenostjo resničnega revolucionarja in delavskega borca si je Berlinguer pridobil zaupanje milijonskih množic delavskega razreda in italijanskega naroda, saj je znal z njimi navezati živo in neposredno komunikacijo. V spominu so mi njegovi nastopi na kongresih italijanske komunistične partije, delavskih zborovanjih in zlasti festivalih Unità, ko je s svojo krepko besedo vzdigoval na noge in razvnemal množico več sto tisočev udeležencev. Iz tega človeka s tihim značajem in krhko postavo sta izžarevala velika revolucionarna energija in človeški optimizem.
Tudi v njegovi smrti je veliko simbolike. Po svoje izraža vse njegovo življenje in boj za človekove ideale. Umrl je, kakor je tudi živel — med akcijo, na nogah, medtem ko je govoril delavcem v Padovi.
Velik zagovornik miru •
• Berlinguer je videl v razmerju med izvirnima resničnostma, ki ju predstavljata naši partiji ne glede na njun različni mednarodni in notranji položaj, njun nadvse pomembni delež k akciji za razorožitev in odpravo vojaških blokov, dialog in napredek v Evropi in svetu. Ali se ti ne zdi, da je to eden izmed najplodnejših in najaktualnejših vidikov njegovega delovanja.
Tudi pri tem je izhajal iz interesov človeka, ljudi in delavcev. Poznamo ga kot velikega zagovornika miru in napredka v svetu. Do zadnje ure se je bojeval za svet brez blokov in raket, za razorožitev in obvarovanje človeštva pred jedrsko katastrofo. O tem je govoril delavcem v Padovi v tragičnem trenutku, ko je bilo pretrgano njegovo življenje. Zavzemal se je za pravične gospodar-
PRAZNIK
KOMUNISTIČNEGA TISKA «UNITÀ» in «DELA»
NA TRŽAŠKEM NABREŽJU od pomorske postaje do ribarnice
Iz programa:
četrtek 27.6., ob 21.00: koncert Gina d’Elisa
petek 28.6. ob 21.00: Black Jack
glasba in video z Alfredom La-cosegliazem
sobota 29.6. nastop skupine iz Vojvodine s programom Ukrajinske folklore in mažoretk iz Ljubljane
ob 21.00: ples ob morju nedelja 30.6. ob 21.00: ples s skupino Est Nord Est ponedeljek 1.7. ob 21.00: večer folk glasbe
Delovali bodo kioski z ribami in drugo hrano, pokrita restavracija, domače vino.
Politična zborovanja, razstave, okrogle mize.
Obiščite razstavo o nekdanjih kopališčih v Trstu.
ske odnose na našem planetu, zmanjšanje prepada med razvitimi in nerazvitimi državami in odpravljanje drugih gospodarskih problemov, saj zavlačevanje pri tem potiska svet v vse hujšo krizo, S tem se je povzpel med najvidnejše osebnosti na mednarodnem političnem prizorišču.
Osebnost Enrica Berlinguerja je združe-vala najvišje vrednote komunista in delavskega borca in človeške vrline. Bojeval se je za svet brez vojne, za mir in napredek, za osvoboditev dela in človeka. Za te cilje je navduševal partijo, ki jo je vodil.
Iz politike in odnosov, ki sta jih italijanska komunistična partija in njen generalni sekretar izoblikovala in razvila v lastni partiji, so zrasla tudi stališča, ki sta jih zagovarjala v delavskem in komunističnem gibanju. To so enakopravnost, neodvisnost in pravica vsake partije in gibanja, da samostojno odločata o izbiri sredstev in lastnih poteh pri graditvi socializma. KP Italije in njen generalni sekretar Enrico Berlinguer sta odločno zavračala vsak diktat v komunističnem gibanju ah obnovitev centra, ki bi bil podoben ko-minterni in informbiroju.
Berlinguer je videl prihodnost sveta v izvajanju politike miru, humanih odnosih med judmi, socializmu in resnično enakopravnih o nosih med državami, partijami in narodi.
: 1 1? mec* tvorci evrokomunistične ideje, ki ne mIT^ev^1.a.)n vplivala daleč čez zemljepis-eJe, ki jih vsebuje njeno ime.
BerlingUerja sem poznal več kot
• Kakšni so tvoji osebni spomini na
srečanja in odnose z Berlinguerjem?
Enrica Berlinguerja sem poznal več kot dvajset let. Spoznal sem ga, ko sem v okviru sodelovanja med partijskima šolama KPI in ZKJ prihajal iz Ljubljane v Rim. Postala sva osebna prijatelja. Spoštoval sem njegovo skromnost, poštenost, človečnost, inteligentnost, fanatično marljivost, predvsem pa njegovo revolucionarnost in zmožnost za realno in trezno presojanje političnih odnosov v svetu, Italiji, delavskem gibanju in tudi Jugoslaviji. Videval sem se z njim ob različnih priložnostih, na sestankih naših partijskih delegacij, na kongresu KPSZ leta 1976, na konferenci evropskih komunističnih par-hj, na kongresih italijanske KP. Skupaj sva Preživela dopust z družinama in takrat sva ■mela več časa za pogovor o različnih proble-m’h. Čeprav je med razpravo temperament-n« branil svoja mnenja in stališča, je bil nieraj pripravljen sprejeti sogovornikove rgumente. Številne probleme je presojal Predvsem z vidika KP Italije, vseeno pa je Vedel, da so sodbe o čeških dogodkih in P^ožaju na Poljskem, problem oborožitve, °dnosi s Kitajsko, razvoj samoupravljanja v Jugoslaviji, politika neuvrščenosti in številna Podobna vprašanja pomembni in dostikrat |U(1| odločilni za razvoj delavskega gibanja v Zato je bil do kraja načelen.
Do ljudi okrog sebe se je vedel z velikim ostojanstvom, s tovariško pozornostjo in sPoštovanjem. Zaradi njegove dobrodušne narave so ga povsod radi vabili in ga s spo-S'ovanjem sprejemali. Med pogovori je bil odkrit m imel je izreden smisel za demokra-1 m dialog. Oportunizem in demagogija sta mu bila tuja. Nikoli ni vsiljeval svojega sta-■sca m mnenja in z hajvečjim spoštovanjem m pozornostjo je poslušal drugačne poglede paradi tega smo ga v Jugoslaviji visoko ceni-
li. Imeli
smo
enake ali zelo sorodne poglede
V spominu jugoslovanskih komunistov je Berlinguer ostal marksist revolucionar, ki je v kratkem časovnem razdobju zapustil globoko sled v sodobni politični zgodovini svoje države, v delavskem in komunističnem gibanju ter na evropskem in svetovnem političnem prizorišču.
na najpomembnejša vprašanja v zvezi z odnosi v svetu in delavskem in komunističnem gibanju, pa tudi če smo se kdaj v čem razhajali, ni bilo to nikoli vzrok za spore ali da bi se drug od drugega oddaljili. Narobe, tudi ob tem smo utrjevali in razvijali odnose med našima partijama, tako da smo si prizadevali stvari pojasniti in drugi druge bolje spoznati.
Na načelih enakopravnosti in upoštevanja razlik je zraslo zelo dobro sodelovanje med Zvezo komunistov Jugoslavije in italijansko komunistično partijo. Temelje so mu postavili Tito, Togliatti in Longo. Takšne odnose in sodelovanje z ZKJ je nadaljeval tudi Berlinguer, in jih bogatil z novimi stiki m vsebinami. Večkrat in zelo rad je prišel v Jugoslavijo ali pa sprejemal najvidnejše funkcionarje ZKJ v Italiji. To so bila prijateljska in obojestransko koristna srečanja, na katerih smo izmenjavali izkušnje in mnenja o aktualnih vprašanjih notranjih in mednarodnih odnosov.
Berlinguer je bil zelo priljubljen med jugoslovanskimi komunisti in občani. V živem spominu so mi dolgi aplavzi, ki so ga pozdravljali na kongresih ZKJ, z njimi so jugoslovanski komunisti kazali svoj odnos do IKP in veliko spoštovanje do osebnosti Enrica Berlinguerja. Tudi publiciteta, ki je pospremila novico o njegovi smrti, priča o velikem ugledu, ki ga je užival v jugoslovanski javnosti.
Pogost in ljub gost
Berlinguer se je, potem ko je postal generalni sekretar KPI udeležil vsakega kongresa ZKJ. Njegova srečanja in pogovore s Titom pomnim kot nadvse pomembne dogodke v odnosih med partijama, sploh pa niso odmevali samo v naših državah, ampak tudi v svetovni javnosti. Vem, kako zelo je Berlinguer cenil Tita kot legendo jugoslovanske revolucije in partijskega voditelja, ki je napravil odločilni preboj v iskanju novih poti za graditev socializma in navezovanje odnosov v delavskem in komunističnem gibanju. Tudi Tito je Berlinguerja zelo spoštoval in z največjim upoštevanjem jemal njegove poglede na odnose v svetu, delavskem in komunistične gibanju ter druga pomembna vprašanja. Poleg skupne ideologije sta Tita in Berlinguerja povezovala tudi iskreno in globoko prijateljstvo in tovariško razmerje.
Berlinguer je z izjemno pozornostjo spremljal jugoslovanske izkušnje in razvoj družbenih in političnih odnosov pri nas. Zelo je cenil naše dosežke pri razvijanju samoupravljanja. Zanj to ni bil politični poskus, temveč alternativa in izvirna pot pri oblik-vanju socialističnih družbenih odnosov, saj jim je pridajal največji pomen. Poznal in razumel je okoliščine, v katerih smo v Jugoslaviji oblikovali in razvijali politični sistem socialističnega samoupravljanja. Zato je imel razumevanje za težave in nasprotja v katerih smo ustvarjali ta sistem. Visoko je cenil politiko neuvrščenosti in ni skrival, da so z njo prežeti tudi pogledi italijanskih komunistov na najpomembnejša vprašanja mednarodnih odnosov.
V pripravi so sledeči prazniki komunističnega tiska:
22., 23. in 24. junija
pri sekciji Pratolongo organizira krožek Pečar tradicionalni praznik Unità in Dela. V pripravi je program, ki vključuje okroglo mizo o vprašanju globalne zaščite Slovencev, nastop pevskega zbora in seveda ples! Gotovo tudi ne bo manjkal prigrizek in žlahtna kapljica.
29. in 30. junija
se bomo pa napotili v Podlonjer, seveda na praznik Unità in Dela, kjer pripravljajo zanimiv program.
Za prihodnji mesec se nam obetajo še prazniki:
—	V KRIŽU od 5. do 7. julija;
—	pokrajinski festival v SESLJANU od 18. julija do 5. avgusta;
—	v CAMPI ELISI od 28. julija do 1. avgusta;
—	in mnogi drugi...
DELO - Stran 6
Po volitvah v Grčiji
ZRELOST GRŠKE
DEMOKRACIfE
Na pravkar končanih parlamentarnih volitvah v sosednji Grčiji je prepričljivo zmagalo vladajoče Vsegrško socialistično gibanje - PASOK pod neumornim vodstvom mojstra politične obrti Andreasa Papandreua in tako vladi zagotovilo še en.štiriletni mandat, nasprotnikom doma in zunaj pa najbolj otipljivo pokazalo, da ima za seboj močno podporo večine volilnega telesa.
S skoraj 46 odstotki'osvojenih glasov in 161 poslanskimi mesti je PASOK izgubil le dva odstotka glasov in devet poslanskih mest in zadal hud udarec konservativcem iz Nove demokracije, čeprav so se izkazali boljše kot leta 1981 (blizu šest odstotka več glasov in 12 poslanskih mest več), vseeno pa ne dovolj dobro, da bi ogrozili lepo večino, s katero bodo socialisti Andreasa Papandreua suvereno vladali v naslednjih štirih letih.
Tretja pomembna udeleženka volilnega merjanja sil, Komunistična partija Grčije pod vodstvom veterana iz odporniškega gibanja Karilaosa Florakisa, si je pridobila skorajda 10 odstotkov glasov, enega manj kot pred štirimi leti, vendar je zaradi novega volilnega sistema obdržala spodobnih 13 poslanskih sedežev in realno možnost, da ob-čiftno vpliva na delo najvišjega zakonodajnega telesa v državi, čeprav socialisti nimajo ne potrebe ne želje, da bi jo vzeli za partnerko v vladi.
Treba je še omeniti, da so te volitve pripeljale v parlament enega predstavnika druge (notranje) komunistične partije, ki čeprav ni velika, nazorno kaže, da zamisel o komunističnem mišljenju in delovanju brez opiranja na zunanje dejavnike v Grčiji ni izumrla.
Glavna tekmeca v volivnem spopadu, PASOK in Nova demokracija, sta začela tekmo
bogato opremljena z raznovrstnim arzenalom političnih sredstev od resnih programskih postavk do drobnih prepirov o življenjepisih posameznih kandidatov. PASOK je stopil pred volivce z zahtevo, naj mu v naslednjih štirih letih omogočijo dodajati na seznam dosedanjih dosežkov nove točke: doslej so zboljšali plače slabše plačanih delavcev in uslužbencev, zaslužki redneje spremljajo naraščanje življenjskih stroškov, zboljšali so infrastrukturo in delovanje socialnih in zdravstvenih služb, z javnimi deli in državnimi naložbami v srednja in mala podjetja so dosegli prve uspehe pri preprečevanju nadaljnjega naraščanja nezaposlenosti in nekoliko oživili gospodarsko dejavnost, povečali so državne izdatke za zidavo stanovanj, namenjenih slabše plačanemu delavstvu, dosegli prve uspehe pri podružbljanju upravljanja v velikih gospodarskih podjetjih, priznali pravice udeležencem odporniškega gibanja, posvetili več skrbi ženskam, otrokom in mladini itd.
Kar zadeva zunanjo politiko, je PASOK, namesto da bi dajal kakšne nove velike obljube, spomnil volivce, da pogodba z Američani predvideva umik tujih vojaških oporišč iz Grčije konec leta 1988, odločno zavzemanje grških pogajalcev v EGS pa je pripeljalo do »sredozemskega programa«, od katerega bodo imele Grčija, novi članici Španija in Portugalska ter Italija in Francija nemalo neposrednih koristi. Pozornost tujih opazovalcev in enotno podporo svojih simpatizerjev doma si je PASOK pridobil, s tem da je še zaostril že prej nespravljivo stališče do sosednje Turčije, sicer blokovske sestre v paktu NATO, in opozoril, da je za grške narodne interese (vštevši grško skupnost na Cipru) največja nevarnost Ankara, ne pa soseda, ki je članica Varšavskega pakta.
Nova demokracija je na ta izhodišča socialistov odgovorila s precej poenostavljeno grško inačico »reaganomike«: zmanjšati davke tistim, ki vlagajo v razvoj zasebne industrije in s tem odpirajo nova delovna mesta, hkrati pa tudi armado potrošnikov, to pa naj bi spet pomagalo ekspanziji proiz-
vodnje, povečevalo nezaposlenost itd. Konservativci so v svojem programu ostro napadali domnevno »premočno vlogo državne birokracije«, obtoževali PASOK, da izrablja vzvode državne oblasti za ozke strankarske cilje (katera stranka na oblasti pa tega ne počne, bodisi v večji ali manjši meri?!), in opozarjali Grke, da je njihov naravni zaveznik Zahod, ne pa Vzhod, kamor naj bi po njihovem vlekel državo Papandreu.
Papandreu je s to zmago dobil možnost, da v naslednjih štirih letih dodela, operacionalizira in postopoma uresniči številne postavke iz PASOK-ovega programa izpred štirih let in njegove dopolnitve, ki so bile sprejete na lanskem kongresu. Špremembe se bodo torej dogajale še naprej, posegale bodo v bistvene vidike notranje in zunanje p>olitike, hkrati pa bo treba nasprotnikom doma in opazovalcem po svetu zmeraj znova dokazovati, daje mogoče in treba izvajati avtonomno notranjo in zunanjo politiko, pri tem pa ohranjati in spoštovati obveznosti, ki jih je Grčija prevzela na mednarodnem področju.
Nemara je najpomembnejši dosežek teh volitev dejstvo, da so socialisti zmagali enajst let po ustanovitvi PASOK-a. Vsegrško socialistično gibanje je praktično v hipu, saj v zgodovinskih razsežnostih teh enajst let res ne znese več, zraslo v trdno oporo obnovljene demokracije, politično in družbeno moč, ki ne bo vplivna samo naslednja štiri leta, saj je široko gibanje, ki bo imelo kaj povedati tudi prihodnjim rodovom.
Še en nauk: malo je držav, ki bi bile v štiridesetih letih svoje zgodovine šle skozi takšne preizkušnje kot Grčija. Okupacija in odporniško gibanje, državljanska vojna in tuja intervencija, vojaška diktatura in padec monarhije, potem pa dolgotrajno celjenje ran in postavljanje mostov med ostro ločenimi družbenimi in političnimi skupinami. Čeprav vse rane še niso zaceljene, kljub občasnim znamenjem, da se skrajna desnica še ni sprijaznila z demokratičnimi procesi v grški družbi — v minulih tednih je po Grčiji semtertja odmeval tudi polkovniški škorenj — je volilni boj pri vsej svoji ostrini in neusmiljenih medsebojnih napadih tekmecev minil v mejah meščanskega parlamentarnega fair playa, brez incidentov in izapdov, ki bi jih vsak zagovornik trde roke komaj dočakal, da bi lahko ponudil svoje »rešitve«. To priča, da se proces obnavljanja meščanske parlamentarne demokracije že sklepa, to pa je eden izmed bistvenih pogojev, zato da bodo Papandreu in njegovi socialisti lahko nadaljevali postopno preobražanje grške družbe in se približevali socialistični viziji zelene barve PASOK-a. Tudi če kdo vse» ideoloških in političnih postavk tega programa noče (in ne more) sprejeti, jih mora spoštovati kot avtentični izraz prizadevanja za napredek grške družbe.
Dušan BOGDANOVIČ
Podobe iz sodobnega sveta
DAROVI IN PR^PEVKI
KA| )E STRATEŠKA OBRAMBNA POBUDA?
Odkar je predsednik Reagan 23. marca 1983 pozval ameriško skupnost znanstvenikov, naj ustvari takšna sredstva, ki bodo jedrsko orožje napravila nemočno in zastarelo, se je v političnem besednjaku znašla tako imenovana SDI (strateška obrambna pobuda) ali, kakor jo radi imenujejo »vojna zvezd«.
Strateška obrambna pobuda je svojevrsten znanstveno tehnološki poseg, katerega namen je raziskati ključne tehnologije, ki naj bi omogočile v dogledni prihodnosti predvsém v vesolju ustvariti in razmestiti strateške obrambne sisteme proti balističnim raketam. Da bi zagotovili uničenje strateških raket, je torej potrebno ustvariti takšna sredstva, ki bi uničevala nasprotnikove rakete od njihove izstrelitve z različnimi, predvsem pa sestavljenimi obrambnimi sistemi.
Ta program sestavlja pet temeljnih elementov, kar usmerja raziskave in razvoj tehnologije, ki bi omogočila opazovanje, odkrivanje, identificiranje, izstrelitev in spremljanje balističnih raket.
Namen drugega elementa programa je raziskati in združiti projekt uravnavanih energetskih virov. Raziskave v tem delu programa so usmeijene k laserjem, ki bi jih razmestili v vesolju in na zemlji, in k proučevanju fizike atomov.
Tretji element programa je raziskovanje orožja s kinetično energijo, ki je potrebno za uničenje balističnih raket z direktnim zadetkom. Raziskave v tem delu programa so usmerjene k tako imenovanim »pametnim izstrelkom«, ki bi jih izstrelili z zemlje ali iz vesolja. V ZDA so lani uspešno preizkusili orožje s kinetično energijo za uničevanje balističnih raket.
Četrti in najbolj tvegani del tega projekta je arhitektura sistema, koordinacija in njegovo upravljanje.
Peti segment projekta zajema raziskovanja, ki naj zagotovijo njegovo varstvo in obstanek v vseh razmerah. Tu so raziskave osredotočene tudi na razvoj tehnologije za proizvodnjo električne energije v vesolju, ki bi jo uporabili za izstrelitev protiraketnih naprav.
Pričakujejo, da bodo te raziskave že v devetdesetih letih tako napredovale, da bi se bilo mogoče odločiti o razvoju takšnega sistema. Navzlic številnim neznankam, ki še obstajajo v e*enientih tega projekta, na podlagi katerih bi lahko zanesljiveje sklepali o sposobnosti takšnega obrambnega sistema, je vzbudil veliko zanimanja in sprožil številna vprašanja ter postal tema, ki je ni mogoče obiti v stikih med velesilama.
Sovjetska stran je dojela to Reaganovo pobudo kot pot za nevtraliziranje njenih
ofenzivnih balističnih raket, pri čemer pa bi bile ohranjene lastne, kar naj bi ustvarilo možnost za to, da se zada drugi strani jedrski udarec. Ob takšni logiki bi se torej zamajal celoten koncept odvračanja, na katerem je nad trideset let temeljilo ravnotežje jedrskega strahu. Doslej je tako ena kot druga stran verjela, da bi v primeru prvega jedrskega napada mogla druga stran v drugem napadu povzročiti nasprotniku nepopravljive izgube, prav na tem pa je tudi temeljilo jedrsko ravnotežje in v končni posledici svetovnj mir.
Ameriški zavezniki in prijatelji so različno sprejeli to pobudo. ZR Nemčija, Italija pa tudi Velika Britanija so sprejele Reaganovo pobudo in izrazile pripravljenost, da se vključijo v ta velikanski znanstveno-tehnolo-ški projekt. Le Francija je to zavrnila, ker se ravna po svojih koristih in želji, da ohrani francosko samostojno jedrsko moč. Uspešna realizacija tega projekta bi namreč povzročila, da bi bila tudi francoska jedrska udarna sila'vojaško in politično presežena. Nekateri menijo, da konservativni krogi v Ameriki odločno vztrajajo pri uresničitvi SDI, da bi predvsem pahnili rivalsko silo v kar se da težaven položaj pri odločanju o alokaciji svojih virov.
Dosedanji izračuni ali, bolje rečeno, napovedi,. kar zadeva sredstva, ki bi bila potrebna za raziskave v zvezi s tem projektom, so takšnih velikanskih razsežnosti, da bo dejansko tudi tako močnemu gospodarstvu, kot je ameriško, potrebna zavezniška pomoč. Ne smemo pozabiti niti tèga, da imajo tako velike raziskave na opisanih in tem sorodnih področjih velik pomen za napredek znanstveno-tehnološkega razvoja, predvsem države nosilke projekta, kar je bistveno tudi pri zagotavljanju tehnološke premoči ali najmanj superiornosti v prihodnjem stoletju.
Francoski predsednik Mitterrand, ki je spoznal te in druge implikacije SDI, je sam pred kratkim dal pobudo za združitev zahodnoevropskih držav za izvedbo projekta »evreka«. Predlagana področja raziskav, ki jih zajema pobuda francoskega predsednika, so skoraj enaka kot področja, ki jih zajema I Reaganov program »vojne zvezd«, dasirav- 1 no »evreko« prikazujejo kot mirovni poseg.
Počakati moramo, da bomo videli, kako bodo tekle stvari, toda že zdaj je videti povsem gotovo, da so se Američani trdno odločili, da vztrajajo pri svojem projektu.
Čas bo tudi pokazal, ali bo nadaljnja dejavnost v zvezi s tem projektom ogrozila nedavno začeta pogajanja o nadzorstvu nad oborožitvijo, ki potekajo med ZDA in ZSSR v Ženevi, vendar pa je več kot gotovo, da bo tudi druga stran, če tega že ni storila, ukrenila vse potrebno, da obdrži korak z Ameriko. Zato bo dobila v prihodnjih mesecih in letih viba oboroževalne tekme nov zamah in dinamiko, pri čemer gre tu po vsem sodeč za novo kvaliteto, tako s stališča znanosti in tehnologije kot tudi s stališča politike in dosedanjih vojaško-stra-teških doktrin.
Petar BOŠKOVIČ
Ob poravnavi naročnine so prispevali tovariši:
U Gorice: Fornasari Ernest 4.000, Bratina Ivan 44.000, Kpzlirv Avgust
14.000,	Br^jpjk Vilma 14.000; -
iz Lakotišča: Spetič Marjan 44.000; iz Doline: ,Canciani Sergio (363)
4.000,	Sancin Viljem (215) 4.000;
iz Boršta: Petaros Mario (89) 4.000; iz Loga: Pregare Danilo (5) 5.0(K); iz Bazovice: Križmančič Svetk^ 4.000 iz Trsta: Ferluga Francesco 4.000, Mennucci Corrado 4.000, Cunja Sijva 10.000;
z Opčip: Sosič Pepi 44.000; s Kontovela: Gerlanc Angelo (441)
14.000,	Kriščak Ivanka $.000, Št»ka Josip 6.000;
s Proseka: Lukša Mirko (164)
14.000,	Puntar Mario (252) 4.000, Ukmar Maria (51) 4.000, Zaharija Mario (380) 5.0Q0, Hussu Guerritjo (201)
4.000,	Furlan Giuseppe (ul. S. Nazario 34) 10.000, Vatovac Leopoldo ip.OQO;
s Križa: Tratjak Boris (24) 4.000;
_ z Gabrovca Kante Ivan (57) 9.000, Černjava Franc (60) 4.000;
z Briščkov: Blasina Giuseppe (76) 9.000;
s Saraatorce: Colja Vladimir (*20) 4.000;
z Nabrežine center: Lansetti Giorgio (188/A) 4.000, Terzoni Maria 5.000;
z Nabrežine kamnolomi: Snlčič Kri-stian (24) 6.000, Goglpič Karlo (12/A) 4.000;
s Cerovelj: Gabrovec Marcello (43)
4.000,	Peric Jože (18/A) 4.000;
s Sesljana: Colja Josip 24.000;
V	počastitev spomina Rozalije Ota darujeta Germano in Nevia Švara iz Boljunca L. 10.000 v sklad Dela.
V	spomin na Bruna Meneghettija daruje Sancin Karlo z Boljunca 259 L. 5.000 v sklad Dela.
V	spomin na ženo in mamo Ota Rozalijo darujeto mož in sinova v sklad Dela L. 50.000, v sklad Mitja Čuk L.
50.000,	za skupnost Družina L.
50.000,	za P.D. Prešeren iz Boljunca L. 50.00, za Zvezo borcev Boljunec L.
50.000,	za sekcijo KPI Dolina L.
50.000,	za mladinski zbor Glasbene matice L. 50.000, za Tržaški partizanski pevski zbor L. 50.000, za 40. obletnico slovenske šole L. 50.000, za Š.D. Breg L. 50.000.
V	spomin na Zalo Ota daruje De-pangher vd. Mauri Violeta L. 50.000 v sklad Mitja Čijk.
V	spomin na Maksa Ota daruje žena Marija L. 50.000 v sklad Dela.
Ob 6. obletnici smrti nepozabnega tovariša Fon Luigija daruje soproga Jagoda L. 50.000 v sklad komunističnega tiska.
V	počastitev spomina Rozalije Ota daruje Granduč Alojz iz Boljunca 94 L. 10.000 v sklad Dela.
FESTIVAL KOMUNISTIČNEGA TISKA PRI SV. JAKOBU
Prejšnji (eden je trg Sv. Jakoba bil vsako popoldne in vsak večer nabito poln ljudi vseh starosti in vseh barv: od mladine, ki se v mestu nima kje zbirali, do upokojeneev. ki so ugotovili, da večerja stane manj na festivalu komunističnega tiska kot doma, do vernikov, ki so po maši kaj radi malo posedeli v lepo urejenem prostoru in se pridružili veselju. Seveda ni manjkalo niti reznih trenutkov, kot vidimo spodaj, kjer si v mirnem vzdušju (in ne kot med gostovanjem predstavnika Heimatdiensta) izmenjujejo mnenja Luciano Ceschia, Stello Spadam in Stojan Spetič.
Kdo ve kaj je šentjakobske duhovnike bolj motilo pri tem, da so s takšnimi pozabljenimi argumenti protesirali pri županu, če to, da niso našli nobenega konkretnega razloga za protest, ali to, da komunisti uspejo tako napolniti trg.
Foto M. Magajna
Namesto podlistka
(Nadaljevanje s 3. strani)
zadnje ure, državna blagajna pa se bo s tistimi borimi, spotakljivimi in do kraja izmozganimi 27.200 lirami, vrtoglavo napolnila. Dejstvo, da so industrij-ci, dve minuti po zaprtju volišč, odpovedali draginjsko doklado, pa sploh ni važno. Je samo dokaz, v katerem grmu tiči zajec, oziroma, da prav ti lahko delajo kar hočejo, pod pretvezo, da so vselej pripravljeni na pogajanje.
Ostaja mi samo upanje: da ne bi tako spakedrane, zdravju škodljive in groženj polne volilne kampanje nikoli več doživela, da bi krivice in izkoriščanja nehali že pri majhnih pobudah posameznikov, kot je nakup plinske jeklenke, da se ne bi pri kupčkanju v vsakem povprečnem gospodinjstvu zamajalo vsakikrat, ko se v gospodarstvo vmešajo izrazito politične spletke.
Ne vem čemu, a občutek imam, da je to pot moje upanje le preveč zahtevno.
mkr
P.S.: Na prihodnji prelomnici stoletja bomo bržčas dobili takega poeta, ki se bo spraševal... «Joj, kje bi vzel?» in si v isti sapi hitel odgovarjati... «I, kjer je malo, saj se sploh ne bo poznalo!»
Referendum
(Nadaljevanje s I. strani)
logom s predstavniki najhujšega šovinizma, res ne moremo sprejeti. Mi moramo naprej po začrtani poti, ob poudarjanju še vedno veljavnega načela, da ne sprejemamo rešitev, s katerimi bi ne soglašali, po načelu «nič brez nas, nič proti nam». Tu seveda ne mislimo nekakšne «pravice do veta», za katero naj bi se ogrevala KPI, pač pa na enotno izdelana stališča naše manjšine.
Na referendumu smo se Slovenci, kot je razumljivo, ločili po razrednih in političnih interesih. To smo vedeli, saj je to osnovna značilnost našega družbenega, kulturnega, političnega in strankarskega pluralizma. Na tem pluralizmu sloni tudi možnost enotnega nastopanja, če ga znamo pravilno razumeti in spoštovati tudi to raznolikost.
Hvaležni pa smo vsem, ki so razumeli — poleg socialnega — tudi demokratično bistvo naše bitke in so se pridružili pozivom za «da». Njihova izbira nam vliva zavest, daje bila naša bitka moralno utemeljena in pravilna.
DELO - glasilo KPI za slovensko narodno manjšino - Direktor ALBIN ŠKERK - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR -Uredništvo in uprava: Trst - Ulica Capitolina, 3 - telet. 76.48.72 - 74.40.47 - Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2- telet. 0481/84436 - Poštni tekoči račun 14454342 -Letna naročnina 6.000 lir - Tisk: Tipo/lito Stella sne - Ulica Molino a Vento 72 - Trst