GOSPODINJA IN MATI
LETO 1943
22. DECEMBRA
ŠT. 49
Pravi mir
Pred 1943 leti so zapeli angelci betle-hemskim pastircem in vsemu svetu: »Slava Bogu v višinah in na zemlji mir ljudem, ki so dobre volje«.
A zakaj kljub želji nebeških poslancev še danes ni miru na svetu, vsaj trajnega in pravega ne? Zakaj vedno spet gore ognji maščevanja in se bori posameznik zoper posameznika, narod zoper narod? Zato, ker ne znamo omejiti naših želja ne v nas samih, ne v naših otrocih. Radi pohlepa po bogastvu, slavi, oblasti ali brezdelju in uživanju ubija brat brata, sosed soseda, narod napada narod, država državo. Kar pomnimo nazaj v stoletja so znova in znova zagrmeli topovi, pokale puške, padale bombe in šrap-neli, bodisi v tem ali onem delu sveta, dokler končno ves svet ni zajel en sam strašen, vseuničujoč plamen sedanje vojne.
In vendar si je želela večina naših prednikov, kakor si želi večina sodobnikov trajnega miru. A le peščica jih je med vsemi temi, ki so bili in so zares dobre volje. Dobre volje biti pa pomeni v krščanskem smislu odreči se nespametnemu pohlepu, odreči se maščevalnosti, odreči se zavisti in vsem ugodnostim, zaradi katerih bi trpel naš bližnji. Dobre volje biti, pomeni posnemati Njega, »ki je krotak in ponižen«, ki je ljubil svojega bližnjega, kakor samega sebe. Katoliška cerkev nam že 1943 let govori o tej najkrajši poti za dosego trajnega miru, a ga še vedno nočejo hoditi ne narodi, ne posamezniki. To pa zato, ker ta mir ne pomeni živeti v lenobi, brezdelju in uživanju, ne pomeni držati roke navskriž in kljub temu imeti vsega dovolj, kar si poželi srce, ampak pomeni neprenehno žrtvovanje samega sebe, neprestano borbo s seboj in je vse kaj • drugega kot vojna, kjer se glavni krivci smejejo v ozadju in hočejo žrtev le od drugih, kakor tudi vsak povprečen posameznik želi, da se le njegov bližnji žrtvuje in ne on sam.
Biti zadovoljen z malim, spustiti se v borbo proti vsemu s čimer bi grešili proti ljubezni do bližnjega, vzgojiti otroke tako, da ne bodo iskali »raja« na tem svetu, — ne vsega tega še vedno ne znamo.
In kdor zaničljivo zavrača evangeljski nauk o ljubezni do bližnjega, naj bi se ravnal vsaj po dveh 'naukih, ki jih uči zdrava iloveška pamet kot dvoje poti, po katerih
je mogoče doseči trajen mir. In le. dva natika sta: »Česar sebi ne želiš, tega tudi drugemu ne stori« in »Kar sam sebi privoščiš, privošči tudi drugemu«. Potem ne bo vzroka, da bo kdo započel vojno s svojim sosedom.
Zato ti, ki imaš posest in nečež, da vpade kdo v tvoj svet in ti ga ugrabi, tudi sam ne smeš gojiti enakih namenov.
In ti, ki ne trpiš lakote in žeje in se to^ plo in lepo oblačiš, ne pojdi izpred praga siromaka, ki ničesar nima. Nasiti ga, obleči ga ali mu daj možnost, da si s poštenim delom zasluži, kar mu je treba.
Gospodar, ki vpiješ nad krivicami, se pritožuješ nad težo bremen, ki ti jih nalaga tvoj položaj, ali pa si tudi sam pravičen napram svojemu hlapcu, napram svojim otrokom in ženi? Ali jim ne nalagaš prehudih bremen, ali jim daš vsega tega, kar jim po božji in človeški postavi pripada.
Siromak, ki godrnjaš nad trdosrčnimi bogatini, ki nimaš, kamor bi glavo položil, ali si tudi zares porabil vse svoje sposobnosti, da si prislužiš človeku dostojno življenje? Ali nisi morda lenaril in pohajkoval, medtem ko je bil prvi marljivejši od tebe. Ali je pravična tvoja zahteva, da skrbi sedaj on za tebe? —
Zakaj se je moral roditi Kristus v revnem hlevcu, ko pa bi 6e lahko v najsijajnejši palači, na mehkih, svilenih blazinah? Ali ni s tem očito pokazal, kako omalovaževanja vredno je bogastvo tega sveta in kako visoko ceni delavni stan?
Človek ničesar ne prinese s seboj na svet kakor tudi ničesar ne bo odnesel razen dobrih del. Ali se tedaj splača v teh par letih nabirati si bogastvo zaradi katerega si bodo zanamci v laseh, zaradi katerega bo spet gorje in jok?
In kakšno ceno ima za nas mir, dosežen z grožnjami in silo, dosežen z žrtvami drugih. Tak mir je kakor navidezno ugasel vulkan, čigar vrh miruje, a toliko silneje kipi in vre v njegovih globinah in čaka priložnosti, da ne novo izbruhne.
Vsak naj začne pri sebi umevati mir, umevati ga v luči ljubezni do bližnjega, v lastnem žrtvovanju in lastnem premagovanju, da ne bodo vsako leto zaman peli samo nekateri: » ... in mir na zemlji ljudem( ki so dobre volje«,
P6RUTNINA
Napake perutninar j e v-zacetniko v
O napakah naših perutninarjev bi se lahko mnogo napisalo, zato navajam nekaj dojbrih nasvetov za začetnike.
Prva in najpogostejša napaka je, da začetniki preradi obupajo. Ako imajo najboljše plemenske živali, ako dajejo perutnini najboljo pičo, če imajo še tako dobro oskrbovane in imajo tudi dobre kurnice, njih napaka je ,da od svoje perutnine pričakujejo veliko- korist.
Če dobiček ni tak, kakršnega so pričakovali, takoj smatrajo perutninarstvo zanič vredno, čeprav so neuspehu morda sami največkrat vzrok.
Poglejmo sledeči primer: Nekdo si je kar v začetku svoje kokojereje nabavil umetni valilnik; kakšna nesmisel je to, ko imamo vendar najboljše uspehe in najmanj dela z naravno koklo. Ker začetnik nikakor ni vešč tega valilnika, zato ima takoj neuspeh, kar mu vzame veselje in pogum do splošne vzreje perutnine, kritizira in tarna čez vse vprek, nikakor pa ne pomisli, da je največ vsemu sam kriv, ker nima dovolj znanja in ne prakse. Nekemu gospodarju se je pri prvem valenju na umetni valilnik pokvarilo 53, pri drugem valenju 54 jajc. Ali misilte, da mu je to vzelo pogum? Nikakor nel Hrepenel je vedno le po tem, da se mu enkrat posreči. Obložil je valilnik tretjič in dobil 22 živih piščancev iz 38. jajc. Lahko bi se jih bilo izvalilo še več, če bi ne bil tako radoveden, in četrtič od 29 jajc je dobil 27 piščancev. Vsaka šola nekaj stane, tako je tudi tega gospodarja prvo, drugo in tretje valenje precej stalo — vendar je pa vztrajal in si s tem pridobil lepe uspehe in znanje. Torej noben perulninar ne sme zgubiti vztrajnosti.
Druga splošna napaka začetnikov je, da ▼ prevelikem obsegu ' prično z rejo. V to nas največkrat zapelje misel, da je dobiček, ki pride v malem obratu, premajhen, zato 6e splača več kokoši rediti. To je popolnoma napačno mnenje ni ravno vsled tega je največ perutninarjev nezadovoljnih. Pomnimo: kjer se redi malo perutnine, se na vsako žival obrača več pozornosti ip skrbi, kakor jih je velika množina. Z opazovanjem posameznosti se pride do lepih uspehov pri perutninarstvu. To pa zmoremo le pri reji z malo živalmi Prav resničen je izrek, da je perutninarstvo opravilo, kjer odločajo malenkosti. Zato svetujem začeti prav z. malim, zlasti če manjka vaje in časa, Saj po-zne'e, ko vidimo, da vsa reja napreduje, lahko obrat povečamo v kolikor hočemo. Tretja velika napaka obstoji v tem, da se
premalo skrbi za pravilno prehrano perutnine. Veliko začetnikov zaide na napačno pot, ker preveč skrbno računajo. S pravo pičo se pri perutnini khko veliko doseže, z nepravilno pa tudi veliko zagreši. Dalje je treba v dosego uspehov imeti pravilno napravljene kurnice. Na vsak način morajo kurnice ustrezati vsem zdravstvenim zahtevam. Ni potrebno, da napravimo velike in drage kurnice. Kure nikakor niso rade v krasnih hlevih, ki so bolj za oči, kakor za perutnino. Delo pri napravi kurnikov je drago, zato je treba tukaj pravilno varčevati. Kurnik mora biti tako napravljen, da ustreza gospodinji in perutnini; mora se lahko snažiti, biti mora dovolj velik, potem bo vsem zadovoljiv. Glavno je tudi to, da ima vse naprave pravilnega zračenja. O napravah kurnic se bomo bolj natančno seznanili še pozneje.
Poleg dobre piče in Pravih kurnic je treba perutnini skrbeti tudi za čisto vodo. Voda se mora vsak dan obnoviti, v poletnem času in je treba tudi opoldne preme-niti s svežo.
Začetnik mnogokrat tudi premišljuje in poizveduje, katero pasmo bi uvedel na svojem dvorišču. Kljub vsemu posvetovanju le ne najde prave kokoši ra svoje gospodarstvo, k^r vse preveč izbira, nazadnje pa izbere le najslabše. Katera kokoš naj se uvede na našem dvorišču. Odgovor je prav enostaven in sicer: pri nas naj se vsepovsod uvede samo domača »Štajerska kokoš«. Ta je za naše kraje in razmere najboljša. Na-kakor ni pravilno, da po naših kmečkih dvoriščih ni nič enotnega. Ako imaš priliko, da stopiš na kmečko dvorišče, najdeš na devetih dvoriščih od desetih razne barve, velikost in napake kokoši. Po dve kokoši nista enaki. Največkrat najdemo, kakor je bilo že povedano, po kmečkih domovih raznobarvne kokoši z raznimi nedostatki. Tako ne gre, draga gospodinja! Vse, kar vidiš pri sosedu, ni dobro. Pozanimaj in posvetuj se pri strokovnjakih, potem boš imela korist tudi od perutnine, ter ne boš več govorila, da se kurjere:a ne izplača. Ako si človek nabavi kokoši in jim vsak dan enkrat, dvakrat vrže nekaj zrnja in še vodo premeaja pa že misli, da je s tem vse delo opravljeno, seveda ne more trditi, da ima korist. To je vse premalo za naše kokoške. Niti cvetlica ne uspeva, če jo pustimo v nemari. Boljše je da se ne lotimo ničesar, ako mislimo le na polovičar«tvo. Tu pa tam vidimo lepo pasmo kokoši, loti se nas veselje in že začnemo tudi sami rediti iste kokoši. Pomnimo prav dobro, »vsako opravilo zahteva znanja in pred vsem veselje do dela. celega človeka ne polovičarstva«. Prav iz tega
razloga je potrebno, da ima gospodinja vsaj najprimitivnejše pojme o reji kokoši. Zato raj vsaka prav pridno prebira strokovne knjige, revije, razne članke po časopisih, da si pridobi znanje, ki je potrebno pri vsaki panogi kmetijstva.
Kokoši, ki jedo jajca
Prav mnogokrat gospodinje tožijo, da jim kokoši jedo jajca. Rade bi vedele za vzrok, zato se tudi o tem malo pogovorimo. Da kokoši jedo sveža jajca, je največkrat razvada, ki ima različne vzroke. Marsikdo misli, da kokošim primanjkuje apna, ki ga rabijo za tvorbo jajčne lupine! To domnevanje ni prav verjetno, zlasti pri reji kokoši na deželi, kjer se živali dovolj gibljejo na prostem ter si same iščejo potrebnega apna. To domnevanje bi bilo kvečjemu verjetno le pri reji v ograjenem prostoru. V zaprtem prostoru je priporočljivo dajati kokošim zdrobljenih kosti, ki jim primešamo malo zdrobljene krede in klajnega apna
Mnogokrat je vzrok, da kokoši jedo jajca tudi ta, če dajemo kokošim neposušene in nezdrobliene jajčne lupine, ker s tem pridejo na okus jajca, kateri jim prija, zato
vsako zneseno jajce nakljujejo in pojedo. Zato gospodinja ne delaj tega, da bi sveže jajčne lupine metala kokošim.. Slaba gnezda, kjer se jajca večkrat stro, so tudi lahko vzrok, da kokoši jedo jajca. Nemirne, bojazljive in z mrčesom okužene koklje lahko pobijejo nekaj nasajenih jajc in se tako navadijo jesti jajca
So tudi kokoši, ki ne jedo samo svojih jajc, marveč druge kokoši napode iz gnezda, da čim preje pridejo do jajca.
Najbolje sredstvo, da se kokošim prepreči ta razvada, so se izkazala temna gnezda in polaganje votlega jajca k porcelana, kamor se vlije žličko žveplenega ogljika. Luknjico v jajcu se z mavcem dobro zadela in če kokoš tako jajce kljuje, ji kmalu žve-leni ogljik zasmrdi in preneha jesti jajca, u pa tam se sliši, da takim kokošim, ki jedo jajca, porežejo špico gornjega kljuna, kar pa ni priporočljivo in ne pomaga prav nič.
Zapoipni si draga gospodinja, da v splošnem velja pravilo, če kokoši jedo jajca, niso porabne ne za kokljo ne za nesenje jajc, temveč je z anje najboljše zdravilo nož in nič drugega, ker so se vsa do sedaj priporočena sredstva izkazala kot neuspešna.
?!
Kako se iznebimo nekaterih zimskih neprilik
Kdo ne pozna številnih malenkostnih domačih neprilik, ki čestokrat povzročajo toliko nevoljel Pogostokrat so prav najbolj malenkostne tiste, ki postanejo največji kamen spotike. Janezkove raztrgane hlače, madeži od črnila na Majdinem predpasniku, razbit krožnik, poginulo pišče, vse te malenkosti nas včasih bolj bolijo — čeprav je ta bolečine le hipna — kakor veliki križi, ki nas vedno spremljajo v življenju.
Pozimi je teh neprilik še več Vse gospodinje trdijo, da bo takoj spet deževalo, kakor hitro so osnažile šipe. Prav gotovo je zelo neprijetno, če dobijo šipe, potem ko smo jih skrbno osnažile, grde proge. Pozimi tega skoraj m mogoče preprečiti, posebno če je v sobi toplo. Naj se torej znova lotimo snaženja? Nikakor ne! Vzamemo samo mešanico glicerina in špirita ter zdrg-temo z njo steklo, ki bo takoj postalo čisto. Zdaj se vlaga ne bo več tako kmalu začela nabirati, ker maščoba to preprečuje. S tem je velika neprilika odstranjena.
Vrnemo se domov premraženi in zaradi lega slabe volje. Komaj se vsedemo s kakim delom v svetel kotiček ob oknu, že začutimo kako vleče od okna in prisiljeni smo,
da se odstranimo. Če približamo roko k oknu, čutimo, kako prodira mraz skozi okno skozi nevidne špranje. Iz ostankov blaga naredimo dolge »klobase« ki jih z majhnimi žebljički pribijemo na špranje. Vendar pa včasih tudi to ne pomaga dovolj, ker je pod v sobi mrzel. Morda je pod njo klet ali ne-zakurjen prostor. Tudi preproga ne pomaga mnogo, V tem primeru si pomagamo na ta način, da podložimo preprogo s časopisnim papirjem. Tako se nam ne bo treba več bati, da bi nas zeblo v noge.
Če v sobi kurimo peč, postane zrak tako zelo suh, da nas kar sili kašelj. Tudi v tem primeru se da prav lahko pomagati. Treba je samo, da postavimo na peč posodo z vodo in kmalu zrak ne bo več tako suh.
Zima pa nam pripravlja tudi druge ne-prilike. Z veliko skrbnostjo smo spravili krompir, ki je dnnes še mnogo bolj dragocen, kakor je bil kdaikoli. Kljub dobri shrambi pa se lahko zgodi, da ob nenavadnem nastopu hudega mraza krompir rmrzne Tak krompir postane modrkast in dobi ne-prijet en sladkoben okus Zato moramo ob nenadnem nastopu mrzlega vremena nemudoma pregledati krompir in ffe je že nekoliko zmrznil, ga denemo v mrzlo vodo, da se odtali. Na ta način ie odstraniena nevarnost. da bi krompir počrnel in dobil sladkoben okus.
Nenavadni ženski poklici
Dandanes se ženske udejstvujejo v najraz-novrstnejših poklicih. Skoraj ga ni poklica, v katerem bi ženska ne mogla nadomestiti moškega. Po svetu najdemo ženske v najbolj nenavadnih poklicih.
Marjeta Irving iz Londona izvršuje prav nenavaden poklic. Ko je pred kakimi dvajsetimi leti bila sprejeta v službo pri neki londonski tvrdki, ki se je bavila z razpeča-vanjem raznovrstnih čajev, je mesto poku-ševalca čaja bilo v moških rokah. Ta posel je pri omenjena! tvrdki zelo velikega pomena. Marjeta Irving se je morala zelo truditi, da je pregovorila svojega šefa, da jo je naučil te umetnosti.
Naučila se je te umetnosti tako temeljito, da ji njen gospodar ni samo zaupal tega mesta, ampak jo je naredil za svojo družabni-co pri podjetju. Ko je pozneje tvrdka postala družba in je prejšnji lastnik in poznejši ravnatelj povečanega podjetja umrl, je v oporoki imenoval Marjeto Irving za svojo naslednico. Tako si je ta uradnica s pokuša-vanjem čaja ustvarila lep položaj.
V Ameriki so pred nekaj leti zaupali vitki gospej Ani Hartens nalogo, da naj- potuje po vsej Evropi in zbira razne narodne in druge posebne jedi, ki v Ameriki še niso znane. Gospa je bila, kar se poznavanje raznih jedi tiče, prava strokovnjakinja Neprijetna posledica njenega posla pa je bila ta, da se je njena vitka postava zelo spremenila. Zaradi pogostega pokušavanja okusnih kuharskih posebnosti, se je kar preveč zredila. Druga pokuševalka istega imena pa je v tem oziru na boljšem. Gospa Ana Martin mora namreč po pogodbi vsako dopoldne »pospraviti« celih dvanajst zajtrkov. Po nalogu nekega društva hotelirjev nadzoruje kakovost in ceno jedi ter postrežbo po hotelih, restavracijah in gostilnah. Seveda mora pri tem poslu mnogo jedi sama pokušati. Kljub temu pa se v dolgih letih, odkar izvr-uje ta poklic, še ni niti malo zredila.
Pri neki slovesnosti v Londonu je neka imenitna gospa vzbujala splošno pozornost zaradi svojega krasnega krznenega plašča. Znanke, ki so jo brez dvoma zavidale zanj, so kmalu ugotovile, da je bil narejen iz mišjih kožic. Bilo je treb.a okrog štiristo takih kožic za plašč. Te kože je gospa dobila od svoje prijateljice ki se je bavila z gojenjem .miši, ne samo sivih in belih, ampak celo modrih, rdečih in progastih. Ima jih razdeljene po barvi, velikosti in drugih lastnostih. .Ta gospa ne goji miši samo zaradi njihovega kožuščka, ampak jih uči raznih umetni) in jih potem prodaja za drag denar.
Otrokova roka
Pozorna mati pozna vsako najmanjšo potezo na obrazu svojega otroka. Manj pa se zmeni za obliko njegove roke. In vendar je iz te oblike mogoče mnogo razbrati, ne da bi mati imela vedeževalske sposobnosti.
Mati si ne sme delati preveč skrbi, Se ima njen sinček štirioglato roko, na kateri je dlan prav tako dolga kakor široka in so tudi prsti prav tako dolgi kakor dlan. Ljudje s tako roko so vedno praktični in si znajo vedno pomagati v življenju. Prav v nasprotju s splošnim mnenjem imajo tako roke mnogi umetniki, pisatelji, skladatelji in seveda tudi praktični delavci.
Dolga in ozka roka, ki jo navadno imenujejo umetniško, označuje človeka, ki ima smisel za umetnost, ne da bi zaradi tega še bil umetnik. Mati mora otroka s takimi rokami prav zgodaj še seznaniti s praktično stranjo življenja. Veselje za barve, glasbo in knjige, more včasih postati ovira, ker imajo taki ljudje mnogokrat nagnjenje do umetnosti, ne da bi imeli tudi potrebnih sposobnosti za uresničenje tega nagnjenja.
Če je roka nenavadno dolga in ozka z zelo drobnimi prsti, ta označuje sanjavo naravo, ki bo v življenju mnogokrat v nevarnosti, da ga preizkušnje zlomijo.
Otroci, ki imajo prste z velikimi in ploščatimi konicami, bodo pozneje pokazali mnogo življenjske sile. Take roke imajo navadno iznajditelji, raziskovalci, gradbeniki. Roka z močnimi členki označuje misleca. Dobro je, da paiimo na te oblike, ki izražajo nagnjenja posameznika, ki pa jih je treba razviti s smotrno vzgojo.
Jabolko kot zdravilo
Neko žensko je silno mučil protin. Po dolgem prizadevanju se je zdravnikom posrečilo, da so jo redili vsaj iz največje nevarnosti. Nekdo ji je svetoval, naj vsak večer preden gre k počitku, poje eno jabolko. Bolnica se je tega nasveta zvesto držala in je polagoma popolnoma ozdravela. Tudi mnogi drugi trdijo, da jim je jabolko, ki so ga pojedli, preden so legli v posteljo, kar čudežno ohranilo ali vrnilo zdravje. Celo zdrav* niki trdijo, da je jabolko, ki ga pojemo, pre« den gremo spat, zdravilo.
Nekateri se temu smejejo in nočejo verjeti, a vendar mora biti nekaj na tej stvari. Nek švicarski zdravnik je izjavil sledeče: »Jabolko, ki ga človek použije preden gra spat, je za zdravje prav posebno koristno. To jabolko ni samo izvrstno hranilo, ampak vsebuje tudi fosforno kislino v tako lahko prebavljivi obliki, kakor noben drug sadež. Če ga uživamo, posebno tik preden gremo k počitku, vpliva na možgane in jetra in če ga redno uživamo, pripomore do mirnega spanja, razkužuje ustno votlino, odstranjuje odvišno želodčno kislino, pospešuje delavn-nost ledvic in preprečuje, da bi se delali kamni, varuje pred prebavnimi težavami in pred boleznimi v grlu. To so stvari, mimo katerih ne more brezbrižno noben človek, ki mu je mar za zdravje. Nekateri zdravniki zdravijo težke želodčne in črevesne bolezni s posebnim načinom prehrane* kjer imajo jabolka zelo važno vlogo,