348
Bdtog:  Listi — nddeje.
polnoma in jasno vseh »pet« — kolikor jih on predeljuje — geome-triških »dimenzij« (Dimensionen). Te stvari poznajo oblike in pojme »teles« (Solide), ploščin (Flachen), kotov (Winkel), črt (Linien) in točk (Punkte) (II., predg. 56.). Zivotinje, stoječe pod pametnimi, n. pr. konji, »poštni golobje« (Posttauben), poznajo samo črte, ker — morejo letati samo v jedno mer (II., predg. 58.)! »Polživotinje« (Zoophvten) so po Mislejevih nazorih »kotne stvari« (Winkelwesen), ker žive najrajši v »zakotjih, špranjah in luknjah;« prim. žužke in črviče (II., predg. 58.—59.)! I Rastline poznajo »ploskve« (Flachen), ker razgrebajo na široko svoje liste, korenine in veje (II., predg. 61.). »Kristalnemu prahu« je znano vseh pet dimenzij, a samo napol zavedno, tedaj tako, kakor bi mislil z mračno dušo (II. predg. 62.—63.). Obča, po vsem prostranstvu razstrta in razširjena duša ali »ži-votna moč« svetovna ima po Misleji svojstvo tankega vzduha ali tanke sape (Hauch); imenuje jo »eter,« t. j. goreči vzduh (II., str. 53.) —- starodavni nazor, katerega je vzprejel od drugih. Znano je, da se denašnje prirodoznanstvo nagiblje k temu nazoru in si mnogo prirodnih pojavov razlaga s pomočjo te »sape.« Ta nazor, da prihaja iz »eterja« vse svetovno življenje, zajedno je panteistiški; ali Mislej se močno brani, da bi se mu podtikal »panteizem,« t. j. oni nauk, po katerem sta vidni svet z vsemi svojimi močmi in Bog jedno in isto bitje (II., predg. 130.). Mislej pravi, da prešinja duša ali vzduh sicer ves svet, da pa nikakor ni z Bogom isto bitje; zakaj svetovna duša, eter, predira ves svet na vse kraje in strani, tedaj kot stvar, ki je podvržena geometriškim nazorom in se torej daje matematiški predstavljati s črtami, ploščinami, ploskvami in telesi (II., str. 57.), Bog pa je »prosto« bitje, bivajoče v »središči« sveta, bitje »samo na sebi,« ne imajoče nI geometriške širine nI dolžine, ampak kot »jednojno bitje« podobno   »matematiški  točki«   (II,   Str.   14.— 15.).         (Konec prihodnjič.)
Listi — nadeje.
Lc.a liste drevesne sem zrl:                                 Sred ti človeško takd
Premnogi bil svež in zelen,                                 Sto upnih požene brstov:
A mnogokateri njih rmen:                                  Od mnogih učaka saddv,
V razvitku je svojem zamrl.                                A drugi že zgodaj zamro !
Batog.