393
Odkod da jemljemo slovansko omiko Ž
Resnica je, ne pa morebiti prazna slama, da je izobraženost ali kultura občna, ne pa partikularna, da tedaj ni Nemec samo kot Nemec, ampak tudi kot Evropejec omikan, da so tedaj interesi še celo raznoverstnih narodov sorodni, ter sedaj talijanska omika dobiva podporo od Francozov, Angležev in Nemcov, kteri so se v srednjem veku noveje evropejske omike napivali iz laškega vira.
Ako je to resnica, bomo se ložej razumeli, da je omika sorodnih narodov in celo pa še omika istega naroda v raznih plemenih od največe važnosti. Izobraženiji Talijani, posebno Lombardi, mnogo bero francozkega, talijanski umetniki in posebno dramatični, na pr. Goldoni, Alfieri itd., radi so po-potovali v Pariz, kjer še nahajamo celo talijansko igrališče. Nemci prestavljajo angležke dela, ter se v mnogih rečeh morajo od njih učiti.
Ravno taka je pri nas Slovanih. Da smo etnografično vsi, to je, Rusi, Poljci, Cehi in Jugoslovani le en narod, to ni več dvojbeno; največi naši protivniki tega ne taje, naj jim   je že všeč ali  ne.
Ce prebiraš noveje pesnike ruske, poljske, češke, serbsko (ilirske); prilegajo se seicu kakor domače. Dušoslovje ali misli o našem duhu enake so v poljskem Mickieviču, Za-leskem, kakor v Homjakovu, Kolcovu in najnovejih soci-jaloih ruskih pesnicih, in kakor v Vrazu, Ternskem, Prera-doviču , Petroviču Njegušu in v Prešernu in Koseškem; primeri pesniški malo ne pri vseh so sorodni, ter bravec premagavši perve težave in overe naenkrat vidi mnogo mu znanega, mnogo domačega, ni več na ptujem, ampak čuti se doma.
Al človek to ložej more doseči, naj se izuri v vsem, kar je domače literature. Vsaka nova stvar ima kaj nenavadnega, posebnega, ter treba, da se temu priučiš. To velja ravno tako o materinski kakor o ptuji književnosti. Kakor Nemec, ako se hoče iz književnega svojega jezika izobraževati, mora spise najpred razumeti in tedaj temu se priu-čevati, tako je tudi Slovanu treba, da se najpopred nauči domačega jezika in da se soznani z onim, kar mu nudi veljavnega; potem pa dalje k bratom svojim sorodnim, kjer bo po takem lahko preobvladal one novosti, kar jih bo našel.
Slovenec tedaj naj seže po hervaških, serbskih knjigah; kar doma ne najde, našel bo tam; literatura pomaga literaturi. Od Luciča in Gunduliča pa do Kačiča, od tega do Dositeja Oradoviča, Milutinoviča in Petra Njeguša do Vraza, Ternskega, Preradoviča, našel bo Slovenec spisov, celo novega zapopadka in visoke omike, in posebno zmiraj rad od vsestrano izkušenega Dositeja nasveta iskal v svojih zadevah. Zraven boš našel začetek razvijajoče se povestnice v duhu sedanjega veka, kteri bolj gradivo (materijal) nabira, kot da ga izdeluje. Politične zadeve pri Hervatih in Serbih take so, da bo jim ostal jezik v šolah in uradnijah več kot je pri nas do sadaj še viditi.
Da se pa to more storiti, da znaš, kaj da bereš, bodo wNovicetf donašale večkrat oglase in naslove takih knjig, ktere so vredne, da jih prebiramo. V tem bo razloček ravno tako, kakor v vsaki literaturi. Klasične dela visoke cene ne padajo vsaki dan z neba; pri najnovejših knjigah ne smemo biti preveč zberčni in nikar naj ne zametujemo tudi knjig srednje dobrote. Kar pa bo rečenih iz stareje dobe, ima biti vse le klasično.