Klerikalni Izrael je nezadovoljen z novim iicnim redom. Našim blagoslovljenim gospodom ni všeč novi učni red, čeravno je ta v mnogili točkah popolnoma na »katoliški podlagi.« Pa naj ne misli kdo, da klerikalcem ne ugaja to, ker določa, da so verske vaje za otroke obligatne in se jih mora učiteljstvo udeleževati; ne proti temu niso. Pač pa jim ni všeč § 134., ki določa, da se mora" katciliški katehet podvreči nadzorstvu šolskega vodje, da mora eventualno od njega sprejeti pripombe o enotnih načelih pouka. Tudi še nekatere druge določbe ne ugajajo klerikalni gospodi, in zato hočemo doslovno napisati, kako govori ta nezadovoljna katoliška gospoda v »Slov. Učitelju«, oziroma tudi v »Slovencu« z dne 22. januarja t. 1.: >Znano je, da so imeli doslej dušni pastirji, ki so hkrati kateheti na šolali, med učiteljskitn osobjem neko izjemno stališče. (Haha, to vendar priznavajol Opomb. ured.) Glede učnih ur so se dogovorili z vodjem šole, (ali izpolnovali jih niso! Opomb. uredn.) konferenc se udeleževati niso bili dolžni in glede verskega pouka so bili podložni le svojim duhovnim predstojnikom. A novi učni red je tu marsikaj izpremenil. § 134., določa, da se mora katoliški katehet podvreči nadzorstvu šolskega vodje, da mora eventualno ¦ od njega sprejeti pripombe »o enotnih načelih pouka,« ki so bila pri učiteljski konferenci določena in se mora tem določbam ukloniti kakor drugi učitelji. (Grozno! Opotnb. uredn.) Vsak katehet je odslej d o 1 ž a n, se udeleževati učiteljske konference; ako ne pride, se mora pri šolskemu vodju opravičiti in navesti vzrok, zakaj ga ni bilo. (To je vnebopijoče. Opomb. uredn.) Glasovati sme pa le glede stvari, ki se tičejo njegovega predmeta. — Učne ure za verouk določa šolsko vodstvo sporazumno s cerkveno oblastjo. Katera je ta cerkvena oblast, o tem se učni red ne izraža natančneje. Ali je to župnijski ali dekanijski urad, ali pa celo ordinarijat? Gotovo je le, da se mora katehet odloku šoiskega vodstva glede.učnih ur ukloniti, pa naj so mu prilične ali pa ne. (To je res grozno za katehete! Opomb. uredn.) Iz teh novih predpisov je razvidno, da že tudi verouk vedno tesneje oklepajo vezi duhomornega birokratizma. Za vsako malenkost bode moral odslej katehet pismene vloge napravljati (Dela se boje! Opomb. uredn.) na šolsko vodstvo: ako se ne udeleži konference, ako ne more v določenih urah poučevati. Po § 144. sme sicer okrajni šolski svet dovoliti, da se katehetje udeležujejo le tistih konferenc, v katerih se vrše posvetovanja, ki njih predmet zadevajo, ali da se izmed voroučiteljev, ako jih več dela na eni šoli, le eden udeležuje vseh konferenc. Torej za take maleukosti je treba posebnih prošenj in posebnih odlokov. — Najmanj pa se strinja z ugledom katehetovim odlok glede nadzorstva veronauka. § 2. zakona z dne 25. maja 1868 in prav tako § 5. državnega zakona z dne 14. maja 1869 določata izrečno, da je oskrbovanje, vodstvo in neposredno nadzorstvo verskega pouka prepuščeno cerkvi. In duhovstvo je to svojo pravico tudi vedno branilo. Kakšne razmere pa utegnejo nastati vsled novega učnega reda ? Katoliški veroučitelj se mora podvreči nadzorstvu šolskega vodje. (Strašnol Opomb. uredn.) če prav je ta žid ali protestant in mora celo od njega ponižno sprejeti pouk glede svojega postopanja! Pa čeprav takih slučajev pri nas ne bo, ali ni dovolj neumestno, da bodo mladi šolski voditelji in gospodične voditeljice (No, no! Vzdih uredn.) poučevale stare župnike, ali celo nadzornike veronauka, kako imajo razlagati katekizem in svetopisemske zgodbe ? Zlasti pri sedanjih napetih razmerah, kakršne vladajo na mnogih krajih med svetnim in duhovnim učiteljstvom, bode ministrska odredba zapore (I) le pomnožila. Umestno bode, ako se duhovniki o določbah učnega reda na dekanijskih konferencah posvetujejo in sklenejo primerne izjave proti njim. Birokratizem je tisto zlo, čigar gospostvo v šoli je, žal, novi ministrski odlok še utrdil, gotovo ne v korist pouku in vzgoji.« Na te obupne pritožbe »katoliških veroučiteljev« moramo tudi mi izpregovoriti nekaj besed. Konštatirati moramo, da tako svobodoljubnih ljudi* ni na vsem svetu, kakor je naša katoliška duhovščina, z opombo seveda: sama zase. Za kaj gre prečastitim pri teh jeremijadah o novem čunem redu ? Za nič drugega kakor zato, da bi bili v šoli ravno tako prosti kakor so v cerkvi. lmeti hočejo same pravicein prav nobenih dolžnosti. Za Boga vendarl Končno menda ni šola zato, da bi imeli duhovniki prvo in zadnjo besedo. Vendar je glavni namen našim šolam po državnem šolskem zakonu pouk in versko-n r a vna vzgoja ne pa vtepanje molitvic in katekizma v glavo. Ima pa se vršiti vse to po gotovih, priznanih načelih, ki so veljavna za vse učitelje enako, in katehet ni v šoli prav nič več kakor vsak drug posvetni učitelj. Lepa bi bila ta, da bi posvetni učitelj, ki žrtvuje šoli 30 ur na teden, imel manj pravic v šoli kakor veroučitelj, ki poučuje kvečjetnu po 5 ur. Duhovna gospoda se bo že morala privaditi temu, da ima v šoli prvo in zadnjo besedo učitelj-voditelj ali učiteljica-voditeljica. Saj ti so vendar samo zato izučerii, in pouk v šolah sodi le v njih stroko. Minili so časi, ko je bil šolski voditelj-duhovnik in ko so posvetni učiteUi capljali za njim. Mi nila je ta doba in nam ni žal po njej vkljub temu, da duhovniki jadikujejo za izgubljenimi pravicami. Iz tega najnovejšega duhovskega nastopa jasno odseva srednjeveška duhovska vladoželjnost. To je klic potapljajočega, ki se mu je odtrgala zadnja korenina ob bregu. Tovariše in tovarišice pa opozarjamo na to dejstvo, da si predoče, v kakšne namene hočejo imeti šolo in svetno učiteljstvo. Po drugi strani pa zopet, kako nesmiselne so tiste redke tovarišice in še_ bolj redki tovariši, ki podpirajo sedanjo duhovsko politiko. Razvidno je dovolj, da duhovščini ni "do drugega kakor do poveljstva in vlade v šoli. In gorje nam, če bi se posrečilo tem ljudem priti do najmanjše vlade v šoli! Jasen zgled dobimo lahko med duhovniki samimi; kjer vlada skrajni terorizem, se mu ne upa nihče ustaviti. Pod tem terorizmom ječe mnogi duhovniki, toda ne upajo se postaviti tej strahovladi v- bran, ker bi bili takoj izgubljeni. Mi smo danes v primeri z nekdanjimi učitelji dokaj svobodni in ker je večina učiteljev zrasla v tej dobi, se dobi marsikakega brezbrižnika, ki se smeje, če mu spomni kateri tovariš, da je nevarnost zapasti zopet stari duhovski odvisnosti. Takim brezb r ižnikom in še bolj brezbrižnica m kličemo z vso resnobo, naj nekoliko začno premišljati duhovske nakane in želje, katerih e n o smo pribili naravnost iz duhovskega lista. To je le ena očitna nakana, skrivši pa jih goje še več. Če pogledamo na politično podnebje naše Avstrije, vidimo marsikaka znamenja, ki nam ne obetajo nič prida. Izmed vseh teh znamenj se najbolj jasno vidi — zakrivljena palica. Zares, da vsega mi ne moremo odvrniti, ker nam preti z nesrečo, toda mnogo lehko storimo v odvrnenje nezgod. Prva točka je: Naša nerazrušna organizacija in naše društveno delo, potem vsestransko razširjanje izobrazbe in nad vse potrebna — stanovska zavednost. Kdor podpira in izvršuje to, ta potnaga pri naši obrambi. Končno pa še nekaj značilnega. Ta duhovski protest, kakor smo ga priobčili dobesedno po »Slovencu«, je prinesel prvi »Slovenski Učitelj.« Sklepamo tedaj iz tega sledeče: »Slovenski Učitelj« je b i 1 v začetku glasilo »Slomškove zveze,« ki je hotela veljati za društvo učiteljev. Ta list bi rnoral še z veseljem pozdraviti, ako novi učni red daje učiteljstvu več veljave in upoštevanja, ne smel bi pa prvi grmeti proti njemu. Ta list je sedaj prišel popolnoma v roke katehetov, kakor dejansko kaže, ker se tako poteza za katehete. Za učiteljstvo je brez vsakega pomena, ker je izdal njegove interese. Naj zavrže še svoje ime, da mu bo pečat izdajstva vidno pritisnjen na čelo!