JANEZ SEDEJ, VIKTOR MAGYAR Pričujoči zapis nikakor ne more reševati problemov, ki se vedno znova porajajo ob tem, da so si ob upravičenem ali neupravičenem reklamiranju pridobili v kratkem času slikarji laiki — zdaj samorastniki — izredno popularnost. Poleg vseh problemov nastopa še problem opredeljevanja naivstva v tej zvrsti slikarstva, ki ga še do danes nismo trdno opredelili, ampak je to še vedno samo fenomen, s katerim se poigravamo pri pisanju o slikarstvu te vrste. Teorijo naivne umetnosti je strnil v knjigi Naivno slikarstvo Jugoslavije dr. Boris Kelemen (založnik Galerije mesta Zagreb, Spektar, Stvarnost, tisk CGP Delo, Ljubljana 1969) v dveh poglavjih: prvo zajema teorijo naivne umetnosti, drugo pa kritično oceno o razvoju naivne umetnosti v Jugoslaviji. V prvem poglavju vključuje v razpravljanje mejnike, kakršni so otroška risba, likovno izražanje umobolnih in sodobni amaterizem. Podobna stališča smo poznali že iz uvodnih razmišljanj v katalogu k veliki razstavi naivne umetnosti v Baslu leta 1961 (Laienmaler, razstava v Ge- 97 Slovenski impresionisti 98 Andrej Pavlovec werbemuseum v Baslu, 1961) vendar pa v poglavju, ki je skušalo fenomen naivne umetnosti osvetliti s stališča etnologije. Pri tej razstavi so se omejili samo na naše stoletje, medtem ko dr. Kelemen preleti zgodovino in išče socialni vidik, ki bi mu omogočil pravilno razlago o nastanku in pogojenosti nedeljskih slikarjev sredi industrializirane družbe. V svoji knjigi je dr. Kelemen sicer razvrstil naivne slikarje v nekaj kategorij, od katerih je ruralni amaterizem tista, ki ji pripadajo žirov-ski slikarji. Nikakor pa ne ali vsaj ne več Janez Sedej, kar smo lahko ugotovili ob njegovi retrospektivni razstavi v Škofji Loki (ob slikarjevi šestdeset-letnici in deseti obletnici prve razstave). Naivno pa tudi ni več slikarstvo Viktorja Magvarja (razstavljal hkrati v Kranju). Janez Sedej je prinesel v slovensko slikarstvo brez dvoma novo pojmovanje krajine z močno pripovedno noto, ki se navezuje na romantično krajinarstvo. Navidezno objektiven zapis domačega okolja je tista komponenta Sedejevega slikarstva, ki s podrobno izrisanimi detajli, ostrimi tudi v najoddaljenejšem planu slike, izpričuje pripovedni in izpovedni koncept, manj pa ali skoraj nič ni kolorističnih vrednot. Tehnično dovršen nam spodbija v zadnjih delih še tisto malo, kar smo klasificirali kot naivnost, čeprav Hlebinci tehnično bra-vuroznost stopnjujejo. Kje je torej »naivno« upodabljanje. Kljub vsej resničnosti objektivnega zapisa domačega okolja in minucioznosti v obravnavanju najmanjše podrobnosti je Sedejeva krajina halucinacija resničnosti. Vsebuje sugestijo nemira in strahu in je sanjski privid brez človekove navzočnosti. Grozeča tema se dviguje nad obzorjem in svetloba, ki obliva značilne vzpetine, je prav taka in se prebija skozi težko atmosfero. Vznemirjajoča napetost protislovja med resnično prisotnostjo krajine — motiva — in med odsevom vizije krajine, ki je zasidrana v slikar- jevi notranjosti, to so Sedejeve krajine in v tem morda tiči odgovor na vprašanje, kaj je naivno v tem slikarstvu. To je predvsem odsev, ki se zrcali na podobah in ima svoj izvor v slikarje-vem pojmovanju naloge, slikarske naloge in njegovega poslanstva. Morda je naivno tisto miselno povzemanje krajine iz slikarjeve notranjosti, trganje iz sebe za svet, kjer slikar noče biti navaden smrtnik, ki zna slikati, temveč še nekaj več. Očitno je to v Sedejevih krajinah nakazano kot dvojnost med dvema komponentama slike: sam zapis krajine obsega približno tretjino slikarske ploskve, na kateri so strnjene vse tostranske, torej zemeljske, realne in predmetne upodobitve dane pokrajine, njegovega okolja. Tu je odprt prostor, širi se v globino in končuje v gričih, posejanih s smrekami ali drugim drevjem, tako natančno, da v šali pripovedujejo, kako Sedej s to svojo natančnostjo koristi celo gozdarjem, da preštevajo drevesa kar doma, v topli sobi, ne pa na terenu. Dve tretjini slike pa posveča Sedej nebu, zakritemu vedno in nepreklicno z oblaki, s temačno in grozljivo vizijo, ki ustvarja v gledalcu magičen občutek, ki ni zasidran v stvarnost njegove krajine, ampak prav v občutek, ki ga povzroča v nas samih. Sedejevo delo je stkano iz realnosti v drugi dimenziji, da meditativno občutimo vsebino stvarnosti in stvarnost vsebine, magično je v nas samih, v našem dojemanju in ne v stvarni resničnosti tistega, kar slika predstavlja. Umetnost sama je nadresničnost resničnosti, v kateri živimo in katero umetnik obogati s svojim znanjem in spoznanjem. Sedejeve krajine so sicer resnični faktografski zapisi motiva, vendar je nad to resničnostjo še neka vsebinska navzočnost slikarjeve misli, ki inver-zivno deluje na domišljijo; resničnost nastopa kot sredstvo v funkciji domišljije. Torej je v tem Sedejev naivni sli- 99 Janez Sedej, Viktor Magyar karski prijem? To samo domnevamo, vprašujemo, kajti, kot že rečeno, trditi tega še ne moremo. Če bi hoteli še podrobneje ali celo anekdotično razglabljati še naprej o Sedej evem slikarstvu, bi se morali opreti na njegovo trditev, da enako rad sedaj slika, kakor je prej kot čevljar izdeloval čevlje. Podplat pa je pri čevlju konstanta, spreminja se samo zgornji del, zunanji videz obuvala, kjer se navsezadnje lahko sprosti čevljarjev smisel za oblikovanje. Ali ni nekaj podobnega tudi na Sedejevih podobah? Spodnja tretjina je konstantno vezana na motiv, se ne spreminja in je v svojem bistvu vedno enako oblikovana, sloneča na določenih principih. Nebo pa se sprošča v slikarske efekte, je tista gmota, ki jo slikar obdeluje po svoje, jo gnete po svojem notranjem vzgibu. Povsem drugačen je Magvar s svojimi značilnimi, na deske naslikanimi slikami. Motivni svet je obširen, a vendar omejen na vaško motiviko, krajino samo ali na krajino, dopolnjeno s figurami. Je drugačen in se razlikuje od motivike žirovskih slikarjev, od Rep-nika in Tisnikarja. Petelin, ki se pogostokrat pojavlja kot motiv na Magvar-jevih slikah, je tudi hvaležen motiv nekaterih sodobnih slikarjev. Morda je prav petelin navdihnil slikarja in ga pognal v drzno barvitost, še vedno sicer zasnovano na tonaliteti, ki pa mu večkrat uide v disonance. Je ilustrativen, risarski in manj slikarski ter navezan na naivo morda samo z motiviko svojih slik. Kajti naivec nikakor ne more poenostavljati predmetov, kakor jih Magvar, ki prikazuje drevesa in tudi griče posejane z vinsko trto tako, da so podobni ježu z redkimi, a debelimi bodicami. Poenostavljanje in ab-strahiranje oblik vodi Magvarja sicer do jasne predstave o likovni vrednosti upodobljenega predmeta. Drevo ni več tisto drevo, ki ga naivni slikar tako zvesto opisuje, temveč je pri Magvarju skoro samo še znak rogovilaste oblike, znak, ki ga z drugimi znaki vsaja v znakovne skupine, ki mu pomenijo krajino. Prav tak je tudi njegov lik človeške figure. Brez barv je pred nami izrisani skelet motiva, ki je z barvami samo obarvan in ni reševan slikarsko. Prav v tem pa se Magvar še drži naivne smeri, ki pomeni v tem smislu vrednoto, brez katere bi zdrsnil v nevarno bližino amaterskega dilentatizma. Andrej Pavlovec