varstvo narave ■^Mi——I— ■1 VARSTVO NARAVE CONSERVATION OF NATURE V 1966 LJUBLJANA 1967 VARSTVO NARAVE je glasilo sliižbe za varstvo narave v Sloveniji. Izdaja in zalaga ga s pomočjo Sklada SRS za pospeševanje založniške dejavnosti (Zavod za spomeniško varstvo SRS v Ljubljani. — Prispevki izražajo osebna miienja piscev, ki odgovarjajo tudi za strokovne trditve. Kolikor gre za mnenje uredništva, to posebej navajamo. — Uredništvo VARSTVA NARAVE je pri Zavodu za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana, poštni predal 176, telefon 22-039 CONSERVATION OF NATURE is the offical journal published by the service for nature conservation in Slovenia. The Institute for Conservation of Cultural Monimients and Nature of Slovenia is the editor of the above-mentioned journal. — It appears once a year. — The Editorial Board of CONSERVATION OF NATURE is to be found at Ljubljana, P. O. B. 176, Yugoslavia, telephone 22-039 To številko so uredili — This number has been edited by JOŽE BOLE, MICA ČERNIGOJ (odgovorni urednik — responsible editor), ROK GOLOB, CIRIL JEGLIÖ, FRANJO JURHAR, JURIJ KUNAVER, HELENA MENAŠE, STANE PETERLIN (glavni urednik — chief editor), ANGELA PISKERNöEK, MAKS WRABER, TONE WRABER Jeizitoovne korekture slovenskih prispevikav je opravila HELENA MENAŠE, povzetke je v angleščino prevMla MAJDA AŽMAN, v itajlijaošoino LEOPOLD VERBOVŠEK, povzötke v nemščini pa so prispevali sodelavci zbornika English summaries have been translated by MAJDA AŽMAN NASLOVNA STRAN: Najvišje zma.no rastišče bratinskega košutnika v Sloveniji je tik pod vrhom Notranjskega Sn^nika (1796 m) (foto: S. Peterlin) COVER: The highest known habitat of Gentiana lutea subsp. symphyandra in Slovenia is close by the summit of Notranjski Snežnik (1796 m) Natisnila tiskarna ČP DELO v Ljubljajni VSEBINA - CONTENTS Dr. Angeli Piskernik ob prazniku (Viktor Petkovšek in Stane Peter lin) ... 5 Ob jubileju univ. prof. inž. Cirila Jegliča (Vinko Strgar)..................6 ČLANKI — ARTICLES PAVEL KUNAVER Varovanje gozdov nad ledenimi jamami......11 DUŠAN NOVAK Žaganj alke..................15 ROK GOLOB Predlog za zavarovanje slovenskega krasa.....29 SREČKO GROM Mahovna flora Triglavskega narodnega parka. ... 39 TONE WRABER Nekatere nove ali redke vrste v flori Julijskih Alp (II) 53 STANE PETERLIN Košutnik (Gentiaua lutea L. s. lat.) v Sloveniji ... 67 VINKO STRGAR Prispevek k poznavanju rastlinstva v soteski Iške . . 81 JOŽE STRGAR Pančičevka (Picea omorica [Panč.l Willk.) v svoji domovini in v vrtovih.............97 STEPAlfSScim Makrolepidopteri Triglavskega narodnega parka in okolice (I) (Lepidoptera, Rhopalocera, Hesperioidea) 107 JOŽE BOLE Mehkužci in zoogeografski položaj Rakovega škocjana 129 JANEZ GREGORi O varstvu ptic v Sloveniji . ...........139 ODMEVI — ECHOES Varstvo narave v svetu v zadnjih dveh letih (Iz poročil mednarodne organizacije World Wildlife Fund) (prevedel in priredil Blaž Mihelčič) ..... 153 Gozdarstvo in varstvo narave na Slovaškem (Štefan Mihalik)......157 Varstvo narave v okviru Mednarodnega biološkega programa (IBP) (Stane Peterlin)............................159 še o štorkljah v Podravju in Pomurju (Mirko šoštarič)........ . 161 Predlog za razglasitev kraškega parka na Tržaškem (Tone Wraber) .... 163 NOVI ZAVAROVANI NARAVNI OBJEKTI IN PREDLOGI ZA ZAVAROVANJE — RECENTLY PROTECTED NATURAL OBJECTS AND PROPOSALS FOR PROTECTION STANE PETERLIN Dolina Topla na Koroškem . ..........167 MIRKO ŠOŠTARIČ Stara in znamenita drevesa v Podravju in Pomurju (nadaljevanje)................171 KONSERVATORSKA POROČILA..................177 KNJIŽNA POROČILA.......................191 PAVEL KUNAVER DUŠAN NOVAK VINOECO STRGAR JOŽE STRGAR JOŽE BOLE JANEZ GREGORI SREČKO GROM TONE WRABER STANE PETERLIN JAN CARNELUTTI und ŠTEFAN MICHIELI ROK GOLOB SUMMARIES Preservation of forests above ice caves......13 The intermittent springs............27 A contribution to our knowledge of the vegetation of the Iska Gorge................93 Picea omorica (Pane.) Willk in its homeland and in gardens...................106 Molluscs and Zoogeographie conditions in the karst valley Rakov škocjan........... .. 136 The protection of birds in Slovenia........148 ZUSAMMENFASSUNGEN Die Moosflora des Triglav-Nationalparks......51 über einige neue oder seltene Arten in der Flora der Julischen Alpen (II)............62 Der Gelben Enzian (Gentiana lutea L.) in Slovenien . 78 Die Makrolepidopteren des Triglav-Nationalparks und des Umgebung (I)..............125 RIASSUNTO Qualohe proposta per la tutela del Carso Sloveno . . 37 DR. ANGELI PISKERNIK OB PRAZNIKU Pred letom dni je praznovala svojo osemdesetletnico dr. Angela Piskernik, slovenska biologinja, javna delavka in ena od utemeljiteljev našega varstva narave. Za seboj ima dolgo vrsto let plodnega dela na različnih področjih znanosti, pro-svete in kulture. Rodila se je 27. avgusta 1886 v družini trdnega slovenskega kmeta v Lobniku pri 2elezni Kapli na Koroškem. Tam je obiskovala tudi osnovno šolo. Potem se je vpisala na učiteljišče v Celovcu, ga končala in privatno doštudirala še gimnazijo v Gradcu. Toda želja po znanju jo je gnala dalje. Leta 1910 se je vpisala na dunajsko univerzo na študij naravoslovnih ved. Promovirana je bila leta 1914. Za disertacijo si je izbrala temo iz botaničnega področja. Bila je prva Slovenka, ki je dosegla doktorski naslov, kar pomeni toliko več zato, ker je bil takrat ženskam vstop na visoke šole še otežkočen. Morala pa je dve leti čakati na državno službo in jo je končno dobila v Ljubljani in ne v svoji Koroški. K temu je pripomoglo predvsem dejstvo, da je že od dijaških let dalje sodelovala v slovenskih izobraževalnih društvih na Koroškem. Prvo službo je nastopila leta 1916 kot asistentka v takratnem Kranjskem deželnem muzeju. Tam je ostala deset let, potem pa se je posvetila pedagoškemu delu. Poučevala je na gimnazijah v Novem mestu in Ljubljani, kjer jo je leta 1943 zajel okupator. Ko se je po osvoboditvi vrnila iz koncentracijskega taborišča, je prevzela mesto ravnateljice Prirodoslovnega muzeja Slovenije in ga vodila do leta 1950. Vmes je honorarno predavala splošno botaniko na univerzi in višji pedagoški šoli v Ljubljani. Po upokojitvi je prevzela vodstvo referata za varstvo narave pri republiškem zavodu za spomeniško varstvo, kjer je delala do leta 1963. Vse svoje življenje je dr. Angela Piskernik posvetila delu za slovensko ljudstvo. Ni se omejevala le na stroko, temveč se je z enako vnemo lotevala kulturnih, družbenih in narodnostnih vprašanj. V mislih in delu se ni nikoli ločila od svoje Koroške. V času plebiscita je pomagala ustanavljati slovenska ženska društva na Koroškem, imela je številna predavanja o pomenu plebiscita, pisala in predavala je o Koroški, njenih ljudeh in običajih. Napisala je tudi več knjig in slovarjev za pouk nemščine. Dve leti je urejala »Prilogo Koroškega Slovenca«. Ni čudno torej, da si je nakopala sovraštvo Nemcev in nemčurjev, kar jo je med vojno pripeljalo v zloglasni Ravensbrück. Vendar je povsod ostala trdna Slovenka. Tudi na strokovnem področju je pridno delovala. Napisala je vrsto razprav, poljudnih člankov, referatov in ocen. Njeno najbolj znano delo pa je vsekakor »Ključ za določanje cvetnic in praprotnic«, ki je še vedno edino domače delo v tej zvrsti. V njem so prvič zbrana slovenska imena za praprotnice in cvetnice. Za nas je še posebej pomembno njeno delo na področju varstva narave. Skupaj z ing, Antonom šivieem sta postavila temelje današnji službi pri Zavodu za spomeniško varstvo SRS. Veliko si je prizadevala za oživitev in razglasitev Triglavskega narodnega parka, sodelovala je pri ustanovitvi našega glasila in organizirala sistematično zbiranje gradiva za monografijo o našem narodnem parku. Pripravila je številne predloge za zavarovanje pokrajinskih območij in naravnih znamenitosti. Ustanovila je »Gorsko stražo«, s predavanji in članki je vzpodbujala mladino in javnost k varovanju narave. Njene prispevke najdemo v »Varstvu spomenikov«, v vseh dozdajšnjih številkah »Varstva naprave«, v dnevnem in periodičnem tisku po vsej domovini. Naše zavarovane naravne znamenitosti pa popularizira tudi po tujih strokovnih revijah in zbornikih. Vrsto let že sodeluje v Prirodoslovnem društvu Slovenije, Društvu konservatorjev. Zvezi društev za varstvo ptic in v mednarodnih organizacijah za varstvo narave (CIPRA, UICN, VNP). S tem naštevanjem pa gotovo nismo mogli zajeti njenega dela, ki je skrito v arhivih naše službe. Ob svojem jubileju je bila dr. Angela Piskernik za življenjsko delo odlikovana z redom zaslug za narod z zlato zvezdo, priznanje pa so ji dale tudi tuje varstvene organizacije in znanstvene ustanove. Naj ji tudi mi ob visokem jubileju izrečemo iskrena voščila z željo, da tudi vnaprej z enako vnemo pomaga našemu varstvu narave. VIKTOR PETKOVŠEK STANE PETERLIN OB JUBILEJU UNIV. PROF. INŽ. CIRILA JEGLIČA Sedemdeseto leto mineva, kar se je 26. januarja 1897 v Sv. Križu pri Litiji v učiteljski družini rodil univ. prof. inž. Ciril Jeglič. Izoblikoval se je v zelo izvirno, v občem merilu veliko, v slovenskem in jugoslovanskem pa enkratno osebnost. Njegovo poznejšo življenjsko pot so odločilno začrtala najbrž že deška leta. Med počitnicami je zahajal na deželo, kjer so mu v otroško dušo segli prvi privlačujoči vplivi zavestnejših neposrednih stikov z naravo, ki so se v mladeniških letih ob novih doživetjih in spoznanjih še poglabljali in utrjevali ter prof. Jegliču končno vtimili neizbrisen pečat ljubitelja narave in tankočutnega poznavalca njenih lepot. To in pa dejstvo, da je med bivanjem na deželi pri sorodnikih na kmetiji dodobra spoznal ter vzljubil delo na zemlji, je imelo zanj daljnosežne posledice. Odločilno je vplivalo tudi na izbiro poklica, saj se je potem, ko je v Ljubljani uspešno končal osnovno šolo in maturiral na klasični gimnaziji, odločil za agronomski poklic. Visokošolske študije je začel na Dunaju, diplomiral pa na univerzi v Zagrebu leta 1922. Vedoželjni duh zrelega intelektualca nato ni Tiniroval, marveč je mladega v vrtnarstvo usmerjenega agronoma vzpodbujal k nadaljnjemu poglabljanju znanja in k podrobnejšemu študiju nekaterih posebnih, ztaM v oblikovanje krajine segajočih vprašanj. V letih 1929/30 se je izpopolnjeval v Berlinu, kjer je poleg drugega poslušal predavanja takrat vodilnih strokovnjakov s področja oblikovanja vrtov in krajine. Prepotoval je dobršen del Evrope in si ogledoval predvsem mnoge vrtnarske institucije ter se seznanjal z njihovim delom. Udeleževal se je mednarodnih strokovnih zborovanj, med drugim ga najdemo leta 1928 v Berlinu kot referenta na »12. Mednarodnem hortikulturnem kongresu«. Vsa pot skoraj pol stoletja trajajočega jubilantovega javnega delovanja je skladna z njegovo temeljito splošno izobrazbo in sijajno strokovno razgledanostjo pa jasnim hotenjem in nemirnim, delavnim ter silno kritičnim duhom, ki je brez nehanja iskal novih in lepših ter boljših pa morda laže rešljivih ali kako drugače popolnejših rešitev. Jubilantovo javno delovanje poteka po več poteh, ki so samo včasih vzporedne, večinoma pa se v medsebojnem dopolnjevanju spletajo v posrečeno, nerazdrušljivo celoto. Posamič jih poizkušamo omenjati samo zato, ker bi marsikatera med njimi pravzaprav že sama terjala zase vsega človeka. Po drugi strani pa so nam tudi vse enako dragocene in se ne bi mogli odločiti, ali je pomembnejše jubilantovo strokovno organizacijsko delovanje v vrtnarski proizvodnji ali pedagoško delo ali njegovi dosežki v oblikovanju krajine in vrtov ali nam je dal več s pisano besedo in uredniškim delom ali s tu neomenjenim delovanjem. Eno največjih zaključenih del ing. Jegliča za organizacijo proizvodnje je 24 ha obsegajoča drevesnica v Markuševcu, ki je služila komunalnim potrebam Zagreba že pred vojno. Sem štejemo tudi drevesnico in druge objekte za potrebe arbore-tuma Volčji potok, manjši tovrstni objekti pa so nastajali pod Jegličevim vodstvom tudi pri vseh šolah, v katerih je deloval. Svoje pedagoško delovanje je prof. Jeglič začel leta 1924 na kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu, ga nadaljeval na srednji sadjarsko-vinarski šoli v Mariboru leta 1928 in še isto leto v Srbiji, kamor je bila mariborska šola preseljena. Leta 1932 je prevzel organizacijo ustanovitve srednje vrtnarske šole v Bož-jakovini pri Zagrebu in številne pedagoške dolžnosti na njej. Po vojni se mu je izpolnil dolgoletni sen: na njegovo prizadevanje smo Slovenci dobili lastno srednjo vrtnarsko šolo, ki je prvo leto (1946—47) delovala v Celju, nato pa v Mariboru. šolo so polagoma opustili, ko je prof. Jeglič prevzel na agronomski fakulteti v Ljubljani vodstvo prve katedre za vrtnarstvo na slovenski univerzi. Pejsažno vrtnarstvo je predaval tudi arhitektom. Posebno poglavje v jubilantovem pedagoškem delovanju pa so številna javna predavanja. Delo ing. Jegliča kot vrtnega in pejsažnega arhitekta je pomenilo v Jugoslaviji važen preobrat v dotedanjem pojmovanju oblikovanja vrtnega prostora in krajine. Temeljito poznavanje stvaritev vodilnih evropskih oblikovalcev in zmožnost lastnega umetniškega doživljanja in samostojnega kreiranja so že v tridesetih letih v Zagrebu pripeljali do velikih impresivnih stvaritev (Medveščak, Krešimirov trg, pokopališče Mir o go j, Maksimir in še mnogo drugih), ki so našle posnemovalce po vsej državi. Ce naj omenimo vsaj nekatera izmed mnogih Jegličevih povojnih del, ne moremo mimo izvedenih projektov v zvezi z objekti predsednika republike v Beogradu in na Brionih ter izvršnega sveta v Skopju in na Ohridu. Veliko je prispeval k obnovitvi vrta Juliana v Trenti, o katerem je napisal tudi knjigo, ki obsega poleg podatkov o Juliani še precej napotkov širše vrednosti. Več njegovih projektov pa še čaka na realizacijo ali pa so bili izvedeni samo deloma, npr. arboretum Volčji potok. Prof. Jeglič se je kmalu posvetil tudi literarnemu snovanju, h kateremu ga je med drugim vzpodbujal neposredni vpliv Izidorja Cankarja. Pisal je v Dom in svet in Mladiko, s sedemindvajsetimi leti pa je v Klasju izdal zbirko črtic Obrazi, čeprav je prof. Jeglič tudi v poznejših letih še vedno napisal marsikaj, kar ima, če že ne zmeraj v celoti pa vsaj pretežno, leposlovno veljavo, se je kasneje le posvetil strokovnemu pisanju. Napisal je blizu tisoč večinoma strokovnih sestavkov. ki so izšli večidel v slovenski, nekateri pa v hrvatski in nemški periodiki, in osem strokovnih knjig. S suverenim obvladovanjem ježka in bogatim besednim zakladom ter uglajenim in negovanim leposlovnim slogom je Jegličeva emocialna narava silno srečno izoblikovala vsebinsko neoporečne strokovne tekste, v katerih nikoli ne gre za samo golo naštevanje dejstev. Najsi je strokovna vsebina njegovih del še tako suhoparno vsakdanja, najsi dela hvalijo, učijo ali grajajo, iz njih zmeraj veje še nekaj, kar privlači in osvaja ter, zlasti pri mehkejših nraveh, vzpodbuja k posnemanju. Z Jegličevimi strokovnimi deli je naše strokovno pisanje doseglo novo kvaliteto podajanja snovi, raven, po kateri bi se pišoči morali zgledovati. Ob pričujočem orisu, ki ne more biti popoln in skuša prikazati le najbolj bistveno iz dosedanjega delovanja prof. Jegliča, si bomo morda še posebej zastavili vprašanje, kakšen je njegov prispevek k varstvu narave. Ali pa je to vprašanje mogoče odveč? Saj je pejsažna hortikultura tisti del hortikulturne dejavnosti, ki se mu je prof. Jeglič največ posvečal, in hkrati tudi tisti njen del, ki močno in večkrat odločujoče posega v naravo. Pri tem svojem delu prof. Jeglič ni bil samo pobudnik in izvajalec projektov v zvezi z estetsko ureditvijo krajine, ampak tudi odličen poznavalec in zmeraj jasen in odločen glasnik varstva narave. Vse do današnjih dni prizadeto spremlja posege, s katerimi stehnizirana družba kroto-viči naravo, in se zavzema za pravilno urejeno in zdravo krajino; tudi ko je pred kratkim šlo za nižinske gozdove in krajino ob Soči, je bil na strani varuhov narave. Morda še veliko več kot z neposrednim delom pa je prof. Jeglič storil za varstvo narave, ko je svojim učencem desetletja z vsem entuziazmom vcepljal pravilen odnos do nje. Kljub letom, ki so se nabrala, prof. Jeglič spremlja javna dogajanja in aktivno posega v mnoga med njimi; prav sedaj pa mu, med drugim, daje veliko opraviti strokovna terminologija, ki jo pripravlja za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Pred dnevi je sredi dela hudomušno potožil: »Veš, hiteti moram, ko mi je ostalo še tako malo let.« Mi pa menimo drugače in želimo našemu tako zelo cenjenemu jubilantu še veliko zdravja, da bo lahko v miru postoril, kar še terja narod od svojega odličnega sina, kar mu nalaga poštena vest in česar ne sme ostati dolžan svojemu vrtu v Vižmarjah. VINKO STRGAR ČLANKI - ARTICLES VARSTVO NARAVE, V (1966), LJUBLJANA PAVEL KUNAVER ^ VAROVANJE GOZDOV NAD LEDENIMI JAMAMI Letošnje silovite poplave v Italiji in v Avstriji so posebno jasno pokazale na katastrofalne posledice pretiranega sekanja gozdov. V Italiji je to že zastaran greh iz minulih stoletij, ki se bo maščeval še poznim rodovom. V Avstriji, kjer je gozdov še mnogo, pa so že po velikih poletnih poplavah hidrografi in drugi pripisovali nesrečo pretirani sečnji v zadnjih desetletjih, pa tudi načinu sečnje, ko se izseka j o parcele na čisto, in sicer večinoma strmo navzdol proti dolini. Tako ima odtekajoča voda prosto pot po strmih bregovih in izpira prst, ki je mrtve korenine ne drže več, do golega. Ni čudno, da more voda nato odnesti tudi grušč in celo težke skale, kar se je zgodilo že tudi pri nas. Zdi se mi, da bi bilo treba tudi pri nas začeti bolj paziti na gozdove in nadomeščati številne table z opozorilom »čuvaj mo naše gozdove pred požarom« s tablami »Varujmo naše gozdove pred sekiro!« Sedanji rod ne ve, kakšni gozdovi so še pred 50—60 leti pokrivali naša tla. Ko smo pred vojno hodili po ogromnih gozdovih po Kamniški Bistrici in vpraševali gozdarje, ki so nadzorovali obsežne sečnje, v kolikem času bodo mogli zopet sekati podobno veliko drevje — smreke in bukve — so zatrjevali, da kvečjemu v 80 letih! Ko hodim danes po istih krajih, najdem le sled nekdanjih gozdov, res velikega bogastva Slovenije. Posebno mi je v spominu bukov gozd med izvirom Kamniške Bistrice in t. i. galerijami, pod katerimi gre pot na Kamniško sedlo. Bila so debla kakor stebri v templju, še po tolikih letih je danes tam samo gošča in stoji le tanko drevje, še bolj žalosten je gozd pol ure nad senožetom za Bellevue-jem v Bohinju. Tam je padel lep smrekov gozd pred 40—50 leti. Danes je tam le gošča, debla pa so komaj za moško roko debela. Na Veliki planini so med obema vojnama ponekod posekali ruševje, da bi pridobili več paše. Deževnica in snežnica sta sprali prst v razpoke — danes je tam golo skalovje. Kaj bo čez nekaj desetletij na izrazito visokogorskem krasu Vogla, kjer so zaradi vlečnice posekali prastaro porast ruševja na desetine metrov na široko in daleč tja proti šiji? Neki gozdar je skomignil z rameni, ko sem podvomil o pravilnem izkoriščanju tamkajšnjih gozdov, ter rekel: »Mi gozdarji pravilno načrtujemo a drugi ukazujejo dobavo večje množine kubikov.« Kraški svet je posebno občutljiv za sečnjo, saj se zakrasovanje nadaljuje in se bo nadaljevalo v nedogled. Gozd je edini, ki s svojimi neštetimi koreninami in podrastjo zadržuje odtekanje prsti med strašno razpokani apnenec pod njim. Gozd sam je tudi naš naravni spomenik, ki ga pa zaradi človekove odvisnosti od njega v pretežni večini seveda ne moremo zavarovati. Pač pa bi morali z njim pre vidne je gospodariti in izbrati nekatere kraje, kjer je še kolikor toliko ohranjen, ter vsaj koščke takega sveta pred sečnjo zaščiti. Posebej pa bi bilo treba popolnoma zavarovati gozd in podrast pod njim nad ledenimi jamami na Krasu. Gozdna tla uravnavajo odtekanje deževnice in snežnice v razpokano skalno gmoto in skozi njo v podzemeljsko jamo samo. Hiter odtok deževnice bi namreč povzročil dviganje nizke temperature v ledeni jami in hitro tajanje ledu. Ledene jame so pravi fenomen in redek naravni spomenik, saj jih je med več tisoči drugih jam v Sloveniji samo zelo malo — okoli 30. Vzrok je ta, da so v le malokateri podzemeljski jami vse razmere takšne, da led nastaja in obstaja tudi prek vročega poletja! Prvi pogoj je zimska temperatura pod ničlo. Drugi je oblika jame ki mora biti kolikor toliko vrečasta in ne sme imeti prevelikega vhoda. Tretji od poglavitnih pogojev je posebno pomemben: sončni žarki ne smejo posijati skozi žrelo jame. Obrnjena mora biti proti severu, severozahodu ali severovzhodu. Vhodno vrtačo mora gozd kolikor toliko varovati pred obsevanjem. Seveda, čim višja je lega ledene jame, čim daljše so zime in čim nižja je zimska temperatura, tem »ugodnejše« so razmere za nastajanje in obstajanje ledu v podzemeljski jami. V glavnem gre za preprosto zračenje jame. Ko se zunanji zrak tako ohladi, da ima nižjo temperaturo kot jamski, začne teči v jamo in izpodrivati nekoliko toplejši jamski zrak. Mrzli zrak ohlaja po razpokah tudi stene v globino. Zračenje se neha takoj, ko se zunanji zrak ogreje in če je vhodna vrtača zadosti globoka, da vetrovi ne morejo vznemiriti težkega mrzlega zraka v jami. Stena gozda okoli vrtače, ki vodi v jamo, je v takih okoliščinah posebno pomemben dejavnik! še Slika 1. Kroženje hladnega zraka v ledeni jami Fig. 1. Circulation of cold air in an ice cave posebej velja to na pomlad, ko privršijo topli vetrovi z jugozahoda! Takrat pa skozi vse poletje opravlja gozd nad ledeno jamo in okoli vhoda kar trojno delo: 1. Varuje vrtačo pred prehudim prepihom in vrtinci, ki bi mogli vznemiriti zrak v dnu vrtače ali celo v notranjosti ledene jame. 2. Gozd okoli vrtače, podrast in vse rastlinstvo na njenih bregovih, zadržujejo toplo deževnico, da ne bi hitro odtekala s površja v jamo, ogrela mrzli zrak v jami in tajala led. 3. Gozd nad jamo pa je najpomembnejši: zadržuje vodo, da le počasi pronica proti jami, se počasi ohlaja in včasih priteče skozi strop šele tedaj, ko je zunaj že zopet lepo vreme, mraz, in se je začelo ozračje v jami ponovno ohlajati. To zadnje je prav posebno važno po jesenskem deževju, šele ko je to že davno minilo in je nastopil hud mraz, se srečata v jami mrzli tok zraka, ki teče v jamo, in voda, ki je polagoma pronicala vanjo. Razumljivo je torej, da bi uničenje gozda nad podzemeljsko ledeno jamo hitro razgalilo skalovje. Po razpokah bi voda hitro odtekla v jamo in tajala led, ob času mraza ko je zračenje jame posebno močno, pa bi dotekanje vode malone prenehalo in v jami ne bi več nastajal led. Tako pa je gozd posredni soustvarjalec zahtevnih klimatskih in vodnih okoliščin za nastajanje in obstajanje ledu v ledenih jamah skozi vse leto. Kakšno nepozabno doživetje, če poleti, sredi »pasjih dni« stopiš z vročega sonca in izmed sočnega zelenja v skrivnostni podzemeljski hram! Hodiš po več metrov debelem ledeniku, med čudovitimi ledenimi stebri in ledenimi kapniki in pod bleščečimi ledenimi venci, ki vise iz vseh razpok in lezik. Gozd je treba torej zavarovati v 10—20 m širokem pasu okoli vhodne vrtače in 50 ali več metrov na južni vzhodni in zahodni strani nad ledeno jamo! Kjer so ga posekali, bi bilo treba takšen pas okoli jame hitro pogozditi, da bi spet zadrževal odtekanje vode. PAVEL KUNAVER PRESERVATION OF FORESTS ABOVE ICE CAVES Ice caves present a relatively rare natural phenomenon. Among several thousands of caves to be found in Slovenia only about thirty are ice caves. Only a few underground caves provide all the conditions necessary for the formation of ice and its preservation throughout the hot summers. The first essential condition is winter temperature below freezing point; secondly, the cave must be shaped more or less like a sack with a not-too-wide bottom; thirdly, the rays of the sun must never be in such a position as to penetrate into the mouth of the cave. Therefore, the entrance into the cave must be securely protected against Irradiation. Characteristic of ice caves is their simple ventilation When the air outside cools down so that its temperature is lower than of the air in the cave, it starts to sink down into the cave and drive away the somewhat warmer cave air. Penetrating along the cracks into the depths of the cave, the cold air cools the walls of the cave as well. The airflow stops as soon as the air outside warms up, providing that the funnel-shaped entrance cavity is deep enough to prevent winds from disturbing the heavy cold air in the cave. Under such sonditions, forest fences around the entrance into the cave represent an especially important factor. Therefore, forest sections in a 10—20 m wide belt around the entrance and 50 or more metres south, east and west above ice caves are to be preserved intact. PAVEL KUNAVER, prof, geogr.; Ljubljana, Domžalska c. 16 VARSTVO NARAVE, V (1966), LJUBLJANA DUŠAN NOVAK ZAGANJALKE V Sloveniji, predvsem na kraškem ozemlju, nahajamo med izviri včasih tudi take, ki so izjemni po svojem režimu, to je, da se količina vode v izviru spreminja v nekem drugem redu in v glavnem ne sledi sezonskim ali občasnim spremembam padavin in vodostaja. Med takimi izviri opažamo dva tipa: — izvire, katerih pretok se ritmično spreminja v določenem časovnem intervalu. Nekateri teh izvirov presahnejo v času najmanjšega pretoka, drugi pa ne. Tipičen tak izvir je Fontestorbe pod Pireneji, kjer iz 8 m široke jame priteka nad l,6mVsek srednje vodne količine. Vsakih 30 minut tok usahne in jama je dostopna 10 m v notranjost (Pretner, 1954). Podoben izvir je Homoljska potaj-nica, kjer voda priteka vsakih nekaj ur (Markovič, 1963). Voda se v takih izvirih, kot pravimo, zaganja ali pulzira, zato jih lahko imenujemo kar zaganjalke (Logar, 1957; Novak, 1965), včasih pa so te izvire imenovali presihajoče izvire (Seidl, 1908). — drug tip so izviri, kjer se vodna količina spreminja le občasno, deloma v zvezi s spremembami vremena ali pa vzrok za to še ni ugotovljen. Zaganjalke so razmeroma redek pojav. Na jugu jim pravijo po tajnice, kot te ali mukavice jih opisuje tudi D. Du kič (1962: 18—20). V Srbiji sta znani in podrobneje opisani le Zviška in Homoljska pota j niča iz vzhodne Srbije ( C v i j i č, 1896; Markovič, 1963). Ta je kot naravna posebnost tudi zavarovana. V Sloveniji je bil do nedavnega znan le presihajoči studenec pod Iglo, enaka značilnost na Lintvemu pa je bila domala že pozabljena, prav tako izvir Minut-nik. Premalo je bila znana tudi Žaganjalka, po kateri sedaj poimenujemo vse pulzirajoče izvire. Naj ob tej priliki opozorim še na druge take izvire in o njih navedem nekaj podatkov, ki so bili zbrani v zadnjih letih vzporedno s podrobnejšim hidrogeološkim raziskovanjem krasa. Za prvo skupino je najbolj značilen izvir Žaganj alka pod Cerkljanskim vrhom (slika 1). S. Logar (1958) piše o njem: »Prav čudne občutke ima človek, ki sedi ob tem potoku, ki izvira izpod zrušenega kamenja že na pobočju Bevkovega vrha, ko se prične spuščati proti Idrijci. Vse je tiho v okolici, le majhen in šibak potoček nekoliko moti tišino okolice s svojim žuborenjem. To žuborenje počasi narašča in vzbuja v človeku nenavadne občutke. Komaj se dobro zaveš, kaj se dogaja pod teboj, že začne žuborenje pojemati... Kmalu smo ugotovili maksimum pretoka, ki nastopa približno vsakih 7 minut in je pretok skoraj 4 krat močnejši od minima.« Pred tem pravi, da so »s škafom merili pretok in ugotovili, da voda narašča nekaj nad tri minute in toliko časa tudi upada« (Logar, 1957). 1 — Naplavine, prod in vršaji; 2 — Melišča; 3 — Apnenec s polarni glinastega skrilavca, srednja triada; 4 — Peščenjak, tufsfci lapor, pisani skrilavci; 5 — Kremenov peščenjak; 6 — Dolomit; 7 — Ploščast lapomat apnenec s skrilavimi vložki, spodnja triada; 8 — Lapornat skrilavec; 9 — Dolomit; 10 — Oolitni apnenec v lečah; 11 — Sljudnat glinasti skrilavec, lapomat apnenec; 12 — Zgornjepermski bituminozen