S-"v7-Itosla,T7- I Dsi.ri.Ica... B. Cerkvčni časopis. Pod tem naslovom je priobčil v Novicah 1. 1848 str. 112 J. t. j. Jeran tole: ,Kar smo že zdavnej želeli, bomo zdaj dosegli: učeni dohtar sv. pisma gospod Janez Pogačar bodo v začetku prihodnjiga mesca začeli na svitlo dajati cerkveni listv slovpnski besedi, kakoršniga južni Sloveni dosihmal še nismo iineli, ako nDrobtmc" setn ne štejemo, ki se kakor letnik k dnevnim listam prav za prav ne morejo šteti. Vedoželjni kmet je dosihmal imel le Novice, de jih je ob nedeljah preberal, to je bil sploh telesin kruh, pa tudi veliko dušniga vmes; zdaj pa bo dobil v roke tudi cerkvene novice, ki mu bodo dajale vsakoršnih podukov, ki zamorejo Slovenca v vcri in ljubezni uterditi, dajale mu bodo cerkvenih novic, ki se godč v Ameriki, Azii, in po celim svetu; slišal bo zvedljivi bravec, kako se divjaki k sv. katoljški cevkvi spreobračajo, kaj se posebniga godi v Rimu, sedežu sv. Očeta papeža, v Jeruzalemu itd.; kako prijetno je tacih reči slišati: to bo kruh za dušo. — Neki skerbin pastir so rekli, de si bodo zraven svojiga lista tudi eniga za občino naročili; zlo bi bilo želeti, de bi se po več krajib ali pa povsod tako zgodilo. Ako se naroče tudi na občinske ali cerkvene troškp, je gotovo, de se denar skorej ne more boljši oberniti. — Koliko se bode ob nedeljah hudiga odvernilo, in koliko dobriga storilo, ko bodo ljudje brali, in zlasti posihmal, ko se vse uči brati!" Tako je Cerkveni časopis slovenski po osnovi in koristni namembi Slovencem prvi naznanil Jeran, ne sluteč, da v kratkem postane on sam listu vrednik. Rednik t. j. krušni oče postane koj prvemu tečaju, kapelan v Horjulu, po raznih dopisih, kateri so se v naslednjih od leta do leta vekšali in množili — s celim podpisom ali tudi brez podpisa, ali spremljani z znaki J., —r—, — a—, — n, f» Med njimi so poročila cerkvena, največ misijonska, iz slovanskih pa tudi neslovanskih na pr. laških in francoskih listov, iskrice, zvezde za šolo, novice v razgledu po svetu itd. — Tukaj naj se njpgovo sodelovanje kaže po tpčajih, in to najprej v vezani in potlej v nevezani besedi! I. 1848. Slovenski cerkveni časopis. Pričel je izhajati 1. julija, na celi poli vsako saboto, vrednik in založnik Dr. Janez Kriz. Pogačar, natiskar Jožef Blaznik v Ljubljani. Benediktus. To je prva pesem Jeranova v I. tečaju No. 11 v 13 kiticah na pr. 1: nHvaljen bod' Gospod. Bog Izraela, — Sklenil je, z višave obiskati — Jagnjeta skropljeniga kardela, — Svojmu ljudstvu odkupljenje dati. — — 13. Večnim' Trojstvu bodi večna hvala, — Vse stvari jo pojte na vse glase! — Pčla seje, poje, prepevala — Se Bogu bo vse, vse večne čase." — Druga pa je No. 18 sv. Ligvorja (z lepim napevom Riharjevim): Marijal 1. Marija! v tebe upam,2. Če v te, Marija, mislim,3. Britkost, alj kalna žalost 0 sladko tolažilo! Te hočem zgovoriti,Obleže serce moje, V tebi ohladiloMi če serce stopitiIme presladko tvoje Serce se moje bo.Čutilo presladko!Zaziblje ga v pokoj. 4. 0 svitla morska Zvezda!5. Pod tvojo brambo zvesto,6. Zaupam, o Marija! Ko val visoko vstaja, Gospa preljubeznjiva!Ak se v ljubezni tvoji Ko grom neviht razgraja,Dni mojih tek izlivaStečejo dnevi moji: Ti kermiš čolnič moj.Naj v rajski se zaton.Bom šel pred božji tron. 7. Zakuj serce mi moje8. Serce, serce, Marija! V svoje spone zlate:Moje za-me ne bije; — Gorelo v njih bo za-te,Na ga — le k tebi dije, Gorelo vekomaj.Ga Sinu, Sinu daj. V nevezani besedi na pr.: nPervo sv. obhajilo — v Rimu. Nejeverski in keršanski vladavec — Mulej Abderaman, cesar marokanski pa Ferdinand, cesar avstrijanski. Papež in njegova nadzemeljska častitljivost — Gregor XVI. pa Nikolaj I. — Gorje človeku, ki svojiga poželenja ne kroti — Henrik VIII. Kaj de imajo božji prijatelji — Jezuitarji — od sveta pričakovati. Varite se lažnjivih prerokov — o papežu, postu, keršanskim zakonu — s tole vpeljavo: nTurk ne zaničuje svoje lastne vere, Jud se ne sramuje svojiga talmuda, in vsak neprekuhan divjak spoštuje svojih očetov šege; sramota pa je — žalost in sveta jeza mora prevzeti sleherno ne popolnama zdivjano serce, viditi, de ravno v edinozveličavni cerkvi se redi obilno gnusobe, moljev in samojedcov, ki sami sebe grizejo in spodjedajo! Taki ljudje — malopridni sužni svojiga poželenja, kteriga berzdati so si še nejeverniki v čast šteli — bi rajši dam, ka jnt.ri sv. mater katolško cerkev spod solnca pibnili, ko bi mogoče bilo, za to ker ona zapoveduje po človeško, in ne po podzverinsko živeti itd." — Roženkranc (str. 106—122) po časopisu Bpro katolicko duhovenstvo." Zaničevavcam duhovnov, in zlasti keršanskim staršem v premislik, kjer pravi na pr.: ,,Vi nehvaležni, ki si prizadevate duhovski stan tako neprijetin storiti, de se bodo šolci ogibali v ta stan stopiti, kteriga se že zdaj zavoljo duhovnih težav bojč; bo sčasama duhovnov peraankovalo, ali pa bodo v sili taki v duhovšino rinili, ki niso za ta stan. Ako bo duhovnov mankalo, bo tudi vera pešala; lažnjivi preroki in krivoverci bodo veči moč imeli, in zgoditi se utegne, de, ko bi nar bolj treba bilo učenih katolških mašnikov, jih bo nar bolj mankalo. Kaj porečete, ako bodo vaši otroci ali vnuki ne kakor katolški kristjanje, ampak kakor krivoverci za vaini v večnost prišli ? In kdo je tiga bolj kriv, kakor vi sami, ker ste pervo stopnjo storili. de ste začeli duhovne preganjati ali z jezikam, ali z utergovanjem tiga, kar ste jim dolžni? Taki in toliki utegnejo biti nasledki vaše hude terme, ktere večni Bog odverni itd. (str. 117)". Gorje lažnjivim prerokam! Kaj nas živali učč. Ver a j e vender le potrebna: »Moje dete! le to za vselej verovaj, kar so te dobra mati učilil" odgovoril je nejeverin oče hčerki na smertni postelji. — Je vender le res! Razsvetljenje (str. 207). V obeh spiskih graja napačno in vertoglavo svobodo, češ: nSvoboda je za pošteniga človeka, ne za potepuha; če bodo za hudodelnike ojstrejši postave, več svobode bodo pošteni deželani vživali, in bolj hvaležni bodo postavodajavcam. V ti reči je brez vsiga dvoma po vsi deželi ena sama misel, de so namreč za tate in za druge hudodelnike premehke postave, in de se jim po ječah predobro godi . . . Take svobode, kakoršne korenčani a)i radikalci oznanujejo, se vsaki pametin boji. Ti korenčani so namreč taki ljudje, ki vse s korenino hočejo izrovati, ne vsade pa druziga, kukor kakšin osat ali tern itd." Zgodna Danica. Katolški cerkveni list. Vrednik Dr. Janez Kriz. Pogačar. Pod tem imenam bo prihodno leto izhajal zazdajni BSlovenski cerkveni časopis". Nad napisam bo tudi novimu naslovu primerjeno podobo dobil. Tako v oznaoilu No. 25 in 26. — Razun tega, kar se nahaja v nSlov. cerkvenem časopisu, v Novicah in v Vedežu", spisal je L. Jeran to leto posebej tudi knjigo: I. Terpljenje pravičniga in pokora grešnika z nekterimi večnimi resnicami v zgledih in pergodbah. V Ljubljani 1848. 8. str. 82. Giontini. II. 1849. Zgodnja Danica. V tem tečaju so Jeranovi spisi na pr.: nSlovenci! boste s temi zadovoljni, kar je v načertu za prihodnje postave §. 15—17? itd. Sveti Venceslav, česki vojvoda in marternik. Nekaj od Fr. Baraga. V keršanski katolški veri naj veči svoboda. Misli katolika ob začetku leta 1849 (Po Kat. Zagrebačkim Listu). Pogovor med svečnjakam in mračnjakam, ali coperniki hove dobe (K. Zagr. L.). Bo že še le sama katolška prava. Tako le svobodo dajejo sovražniki kat. vere — o škofu Marilleju na Švajcovskim. Kardinal Švarcenberg — po Blahovestu. Branje sv. pisma. Nekaj od sv. očeta vsiga kerščanstva Pija IX. Velik modrijan in mlada deklica: Ktero je poprej bilo, kokoš ali jajce (K. Zagr. L.)? Bratovšine zmernosti na Šlezkim: . . . nMed tem, ko se drugod zoper žganje s tako silo vojskujejo, se na Krajnskim ta strupena pijača še čedalje hujši razširja, in točniki in kuhači te peklenske mišce nič ne pomislijo, koliko ljudi oni na duši in na telesu umorč, koliko hiš spodkopljejo, koliko družin za vselej v nesrečo in pogubo pahnejo" itd. — Eoa ovca najdena. Kratek dokaz iz uma. Kratek svet bravcam sploh: sKar človek mnogo bere, po tem se velikrat nehotd zverže; sedanje čase se rado veliko hudiga — brezbožniga in zoperkatolškiga bere in prebira: naj bravec, kteri mnogo listov ali dnevnikov prebira, sklep stori, de bo tudi saj eniga praviga katolškiga vselej skozi in skozi prebral. Ako bi za to ne imel nobeniga druziga plačila, kot volnejši serce, vselej ko poslednjo verstico taciga bere, bi bila že dosti plačana tista četert ali pol ure — pa bo imel še drugo plačilo: vero bo ohrauil. Kedar dle časa berein kej posvetniga — ne rečeni hudobniga — me začne zebsti v serce, kakor zvečer, ko zahaja rumeno solnce; kedar berem kej spodbudniga, mi v serce gorkota perhaja, kakor zjutrej, kedar izhaja zlato solnce. če je per tebi tudi tako, keršanski bravec! potlej bom rekel, de je v sercu naj boljši toplomer za branje (str. 192)". — Prilika od petka, sobote in od posta (K. Zagr. L.). Poterpežljivi Job. Očitne strahovanja preklinjevavcov ali bogokletnežev. Tri resnice za nemarnoverce: a) Nobeden se še ni na smertni postelji pokasal, de je pravi veri verin ostal; mnogi pa so z ognjenimi solzami objokovali, de so se v svoji lahkoumni in razujzdani mladosti nejeverstvu z dušo in telesam v gerlo dali. b) Od prave vere sploh odstopi človek naj berže, kedar živi v veselji, ko mu sreča cvete in zdravje služi, tačas tedaj, ko meni, de mu od nikodar ni treba nič tolažbe; nikomur pa se to še ni zgodilo na smertni postelji ali umirajočimu, zakaj takrat ni pomoči ne tolažbe, kakor le v edini pravi veri. c) V cvetoči mladosti semtertje kdo odstopi od prave vere, ker se v nejeverstvu ložej in prijetniši živi; v sivi starosti pa se marsikdo verne v naročje prave vere, zakaj v nji se tolažljivši, boljši in rairniši umerje!" — Kdor globoko misli, terdno veruje; kdor poverhu misli, nič ne veruje. Doktor Ignaci Knobleher, misijonar v srednji Afriki. Dr. Meinhard od družbinskiga napredka. Cerkveno slovstvo: Pridige ob posebnih perložnostih, J. Volc (str. 272); P. Karla razgovor od kerš. upanja, poslov. J. Medved (str.277); Razlaganje sv. evnngelija sv. Matevža, Fr. Metelko; Sv. pismo stare zaveze okrajšano, S. Klančnik; Napeljevanje k pobožnimu življenju in lepimu zaderžanju, iz uem. S. Klančnik (str. 319—320). Katoličanstvo na Irskim. Boga borao mogli začeti ljubiti. Dve zlo imenitni bratovšini na Španjolskim: Za spreobernjenje smertnih grešnikov pa k smerti obsojenih. Iz Jezusovih naukov na gori. Kje naj verni pornoči išejo, ako jim izobraženi divjaki hočejo božje veže ali svete hrame ropati? Balnies od branja romanov. Kako se neprenehama moli. Konjar Hejtmanek (Svobodno po obrazu iz življenja od Fr. Pravdy — Str. 342. Konec v Danic. 1850 str. 223). Roža Limanska. Jeruzalem. Paša — žimnica (str. 352). Stari in novi velikani ali štempiharji. Amerikanske novice, Fr. Pirc. Goliat II. Nekoliko iz življenja ranjciga korarja Franca Veriti-ta (str. 383—6). Kaj pravijo ptujci od nas? ,,Lepa Krajnska dežela, kaj pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de si katolška, tvoji hribi, grički in homci so z belimi katolškimi cerkvami obsjani, tvoje doline so ž njimi ozališane, in ni je med njimi nobene krivoverske. Ti naša Krajnska dežela, ali boš še tako katolška ostala? — Bog daj, Bog daj! — Lepa bela Ljubljana, kaj pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de v perjazai tavnini počivaš, in sama si perjazna: perjazno si bila sprejela visoke goste, in perjazno si jih spustila. Ti bela Ljubljana, ali boš še tako perjazna ostala? — 0 boš, boš; sej si Slovenska. — Lepa bela Ljubljana, kaj še pravijo ptujci od tebe? Pravijo, de si verna Bogu, mirna z ljudmi; si v naj veči posvetni slovesnosti in šumu dajala slavo Bogu in želela mir ljudem na zemlji. Ti bela Ljubljana, ali boš tako verna in inirna ostala? — De, če boš katolška (str. 319)". — Sicer je to leto pisal Jeran tudi v Novice, kakor je že povedano in v Slovenijo 1. 1849 št. 85 z znamenjem f : Kaj je čudno ? A. Ovbe! kaj je to per nas, B. Sej per vas vse nemško zna, Nemško petje vsaki čas? Čuduo ni, de tak kramlja. A. So nekteri vel'ki le, Ki sramoto vsim store. A. Kaj ne, de Lijon, Pariz Je francozkih mest napis? A. Ovbe, res je, pa ne vem, Če je v glavi tem ljudem. B. Kaj pa gre od vas ta zvon: Klein-Paris in Krains Lyon ? B. Čudno torej je leto, De francozko ne pojo. B. Torej naj bo vaš spomin: Klein-Frankfurt in Krains Berlinl III. 1850. Danica. Zbudimo se! nV deželskim ali politiškim slovstvu vse kliče: dalje, dalje! — pa vse dela io se giblje; ne bilo bi lepo, ko bi mi poleg tega v cerkvenih rečeh spali, piše pod znakom f v No. 3. Jeran. V slovenskim cerkvenim slovstvu imarao razun molitev le še redko kej posebniga, bo treba gledati, de ne poostanemo. Ljudje zdaj že zlo znajo brati; šole se napravljajo, toraj bodo sčasama še bolj sploh znali. Slovensko Ijudstvo, bodi Bogu hvala! ima veselje nad svetim branjem; skerbimo toraj, de mu te duhovne jedi ne zmanka. In kcr ne vemo, kaj bo novo posvetno slovensko slovstvo kej rodilo, moramo vedno bedeti, in gledati, de se dobri, verni okus ljudstva v slabo ne zverže, in do prepovedaniga branja ne dobi veselja. Ako vse v nemar pustimo, med tem, ko se posvetno slovstvo vedno bolj in bolj vzmaga, katn bo s tem prišlo? Svetnih dnevnikov je že na število in le poglejmo, s koliko gorečnostjo se v njih govori in piše: cerkveni slovenski edini — komaj de se je še ohranil! Naša dolžnost je, ga med ljudstvo, zlasti med mladost, razširjati, in z dopisi času in Ijudstvu primernimi podpirati. To mi inoramo, to je naša dolžnost, to smo mi dolžni svojim Ijubim slovenskim bratam. Želeti bi bilo zlo zlo, de bi imeli saj dva cerkvena dnevnika, eniga za občinstvo sploh, druziga za bolj izobražene. Izgovor, de izobraženi imajo nemške bukve in dnevnike, je prazin; zakaj čas tako donaša, de duhovni živež v domači besedi bolj dopade, in mi smo dolžni zanj skerbeti, ker velika in težka naloga je na naših ramah, ne le prostim, ampak tudi zobraženim skerbeti za nravno (moralno) rejo, in temu vsled tudi za primerin duhovni živež, po besedab: »Omnibus omnia factus sum"; — tudi zobraženim — ne pozabiti! Gotova resnica je, kar skušnja poterdi: Kar človek prebira, potem se zobrazi in izlika. Ako bo slovenska mladost, žejna slovenskiga slovstva (in kdo ji bo to zameril?), le svetne novosti, bukve, dnevnike itd. pred seboj itnela, bo tudi le svetne brala; in sama bolj in bolj posvetna prihajala. Kam bi to prišlo! Cerkveno slovstvo našiga naroda mora s svetnim slovstvatn saj vštric iti, ako že ne naprej; ako tega ne bo, bo slabo. Poglejtno na Cehe in Poljake, koliko imajo cerkvenih dnevnikov, in koliko duhovskih bukev pišejo. Pri nas dosihmal ni bila ravno tolika sila za cerkvene dnevnike, posihmal pa bode čem dalje veči. Moči je pri nas za take reči obilno, de malokje toliko, le delavnosti primankuje. Toraj zbudimo se! To veleva nam ljubezen do naših bratov, to njih neumerjoče duše: »Kaj pomaga človcku, ako ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi". — Tako je pisal kapelan iz Horjula. Drugi spiski njegovi v tem tečaju so na pr.: Šolske reči. Raba pripovest pri učenji. Pastirstvene reči: Raba zgledov pri shodnih govorih. Kako dolgo naj terpi shodni govor? Svet stariga pridigarja mladim. Je li svetvati, govor v ravno tisti srenji kterikrat ponavljati? Kaj je Ramazan? Nekaj od slovenskiga berila in Abecednice (str. 18). Kedaj naj starši začenjajo otroke učiti moliti? P. Venturova bistrouinnost. V zgled in posnemo; nedeljske šole. Iz časniga in večniga kolednika. Razlaganje kerš. kat. nauka, ?pisal Albreht. Število kristjanov na svetu. Izobčenje (excommunicatio). Kakšno dobroto je cerkev vživala, ko je bila vladajoča v Avstrii? Boj se, hudodelnik! Bog je jiravičin (Hlas jedn. kat). Popularna dogmatika V. Jirsika. Kaj pravi Napoleon od knt. cerkve? (Blahovest). Duh prekuc in njegove lise. Šamberijski cerkveni snid. — Je vera več ali narodovnost? »Tega bi še prašati ne bilo treba, kerje očitno, de zavoljo nebeškiga kraljestva mora čiovek pripravljen biti, vse zapustiti, ako je treba. Nebeško kraljestvo je namreč podobno zakladu, zavoljo kteriga mora človek perpravljen biti, vse drugo prodati, de si ga kupi. Zopet je podobno dragimu biseru itd. (Mat. 13). Ako je tedaj nad vse drugo, je tudi nad narodovnost ali domorodnost. Nobeden ne sme zavoljo poslednje perviga zatajiti ali mu škode delati. To pa dela sedanje čase mnogo pisavcov, kteri zgolj zavoljo domorodstva tnke liste in dnevnike podperajo, kteri ne turški ne judovski veri žal besede ne reko; sveto kerš. kat. cerkev pa pri vsaki priložnosti obrekujejo, vse hudo čez njo govore, in se grozovitno togote in vjedajo zavoljo pravic, ktere je ona zopet zadobila, in ki so ji popred le po krivici bile vzete. S tem pa ni rečeno, de bi človek ne smel domorodec biti, temuč lc, de je vsakimu katoljčanu pregrešno in nesramno, zavoljo česar koli si bodi, z nejeverniki in sovražaiki naše svete vere potegniti (str. 85)." In (str. 91) po Blahovestu opisavši narodovnost glede katoliškega duhovna pravi: nMladost sploh teži za svojo domačijo in celim domačinstvam — to je natorna reč; in to čutilo se bo leto na leto bolj razodevalo: kdor se bo temu svojoglavno zoperstavil, bo vso vero (zaupanje) pri občinstvu zgubi!, in njegovi nauki, ako so še toliko lepi in resnični, bodo pri ninogih, ki bi jih sicer sprejeli, v terdo steno zadevaji. Svojoglavnost in huda terma nikjer toliko ne škoduje, kolikor pri keršanskim učeniku, toraj opomnimo zopet na zgled velikiga aposteljna, nomnibus omnia factus sum" . . Kako deleč pa de se je duhovnu v ti reči pustiti, keršanska modrost uči; Bog nas vari zmote iunozih sedanjih časov, ki narodovnost na oltar postavijo, se pred njo kakor pred malikam klanjajo, ter ji vero in vse drugo pod noge veržejo! Nad nekim vikšim duhovnim pastirjem (Slomšekom) iraanio živ in djansk zgled, koliko blagoslova nad kcišanstvo zamore z božjo pomočjo priklicati, kdor se zave duha časa, in ga vč v prid obračati." Kteri ljudje avstrijansko cesarstvo spodkopujejo? Delo za spreobernjenje zamorcov v srednji Afriki — Nik. Olivieri. Nekaj zastran djanja in ravnanja sv. očeta Pija IX. Dčdichvi ss. Cyrilla a Methoda (dedinstvo v Bernu po 1. Hlasa jednoty katolickč). Sirotčinstva. Migljej, kako s tacimi ravnati, kteri čednost sovražijo in so v greh zaljubljeni. Duh bratinstva in enakosti iz govora J. J. Strossmayerjeviga (str. 194). Radecki in vojšak (Hlas). Razgled po kerš. svetu itd. — Nektere kratkoumke. ,,Kratkoumke mu po glavi brodijo: 1. Kdor sam dela, kar nad drugimi graja; 2. kdor meni, de je na Dunaji druga čednost, kot v Ljubljani; za gospdda druga večnost, kotzakmeta; 3. kdor s hudobijo baha, in se poštenosti sramuje; 4. kdor misli, de je vse rumeno, ker ima on oči berljave; 5. lisjaku, ki grojzd graja, ki ga doseči ne more; 6. bezjaku, ki kakor turčin živi, in niisli kakor kapucin umreti (str. 180)." Razun v Danico - je pisal Jeran letos tudi v Novice str. 123: Kaj, de so bili svitli cesar na Krajnskim najpriserčniši sprejeti? nV serce veseliti je moglo sleherniga praviga domorodca, ko je v nLjubljanskiin časniku" bral, de iz zanesljiviga vira se vč, de so bili cesar v svojim popotvanju v Terst nar priserčniši sprejeti na Krajnskim. To nam kliče: BSlovensko serce je celo! Slovenski duh šenipopačen! Slovenec priserčno ljubi svojiga deželskiga očeta." Cemu je pa ta lepa naklonjenost Slovenca do njegoviga cesarja perpisati? Pred vsim drugitn dvema rečema: a) Edinosti v katoljški veri, in slovenskiinu pobožnimu duhu; b) edinosti v slovenski narodovnosti. Ti reči ste tako jasni, de ni treba dokazovanja; torej ni nič bolj za naprej želeti, kakor edinosti v katoljški veri brez vsiga razdertja, in pa edinosti v slovenski narodovnosti, zvestobe samim sebi, ker kdor sebe zaničuje, tudi druziga ne ljubi". — V Slovensko Berilo za I. gimn. razred 1850: nVolk in nektere dogodbe z volkovi. Medveil in nektere medvedje dogodbe. Faatič in Limbar (Vedež 1848). Ave Marija (Novic 1846). Skopulja (Nov. 1845). — V Ljubljanski Časnik 1850. 1. 22—24: MSužna, ali svobodna cerkev. L. 33: Voltairova smert". — Posebej dovršil je knjigo: 2. Zgodbe svetiga pisma stariga in noviga zakona ob kratkim za mladost in slehernimu v poduk in spodbudovanje. V Terstu, 1850. 8. 318. Vladarska tiskarnica. Obseg: Vvod. Kaj de je sv. pismo. Visoka vrednost in korist sv. zgodb. I. D. Stari zakon. Perstavek: Jezus, Gospodov Maziljenic, v zgodovinskih bukvah st. z. A. V besednih obljubah. B. V podobah. II. D. Novi zakon. Sklep: Sveta keršanska katoliška Cerkev. Perstavek: Sv. Peter, pervak apostelnov in pervi poglavar sv. Cerkve. 3. Jezusa in Marije dvoje najsvetejših Serc. Molitevne bukve za vse, ki Jezusovo in Mariino serce pobožno častijo, in zlasii /,a biate iu sustre teh neomadežanih Serc. Spisala po najboljših izverkih L. Jeran in A. Zamejc. S 3 podobami. V Ljubljani 1850. 12. 437. Giontini. — II. 1852. — III. 1855. — IV. 1862. — V. 1875. 12. 528.