(> ¦¦•»••¦¦••••¦¦>¦•••••¦¦••      ¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦      ¦¦
I Piskrovez Mihec in konzum. =
•                                                                                                                                                                      ¦
•                                                                                                                                                                      ¦ ¦...........................................................i
(Konec.)
Marica je večkrat svojega moža nagovarjala, naj vendar gre pogledat, kaj se je zgodilo pri konzuruu, da tako dolgo nobenega glasa ne dobita. Slednjič se Mihec vendar da pregovoriti in se poda na pot. Komaj je prisopihal v dotično vas, stopil je v prvo hišo, v kteri je nekdaj slišal o novem kon-zumu. Gospodinja, katera je bila ravno v kuhinji pri svojih opravkih, mu na njegovo vprašanje o konzumu smejaje odgovori! „Ali ne veš, da je konzum pobegnil iz naše vasi ?" Mihec to sliši, se obrne, ne da bi zinil besedico, in odidn iskat begunca. Hodil je od hiše do hiše in iskal, da bi vendar našel konzumno tablo. Še pri hlevih je iztikal, misleč, da se je, ker je bila huda zima, v kak hlev potegnil. Pa vse iskanje je bilo zastonj. Slednjič se poda v sosednjo vas, tudi tam je od hiše do hišo spraševal po konzumu. Ves utrujen se poda v neko hišo, da bi si odpočil. Plašno je gledal po ljudeh, kateri so ga
zasmehovali. Dolgo ni mogel strpeti, gnalo ga je naprej iskat, zatorej se poslovi in odide. Ko stopi na cesto, pride mu nasproti star možiček z dolgo brado. Bil je bera^ in poprosil je Mihca za milodar. Ta mu rooe : „Ako mi poveš, kje je konzum, dam ti eno petico in plačam še vrh tega frakelj šnopsa !"
Berač zasliši besedo „šnops" in takoj potegne Miheca za seboj. Mahala sta proti prvi gostilni. Mihec tam naroči, kakor je obljubil, šnopsa, da beraču petico in ga potem sili, naj se ne mudi in mu pove, kje da je konzum, katerega on toliko išče.
Berač vesel, da je prišel tako po ceni k priljubljeni pijači, pogleda po sobi, ali bi ga nikdo ne slišal, in reče tiho Mihcu na uho : „Konzum, katerega ti iščeš, je pri svojem duhovnem gospodu zavetniku ne daleč od tod. Kakor sem slišal, se mu jako slabo godi, ker je hudo bolan na jetiki." Mihec ves prestrašen plane kvišku, kakor bi ga pičil gad, potem poplača in odide naravnost proti hiši duhovnega gospoda. Ko je tje dospel, obhodil je parkrat vse poslopje in iskal tablo konzumovo. Ker je nikjer ni zapazil, se je
še huje prestrašil. Hitro stopi v hišo in vpraša kuharico po gospodu. Ta mu odgovori, da so gospod ravno pri kosilu in torej naj počaka.
Čez dobre pol ure čakanja pridejo gospod v kuhinjo in vprašajo Mihca po njegovi želji. Ta pa jecljaje in s strahom prosi, naj mu vendar povedo, kaj je s konzumom, pri katerem sta bila on in njegova žena Marica od načelnika v službo sprejeta. Gospod, kteremu ae je Mihec smilil, ga potolaži, potem mu reči: „Konzum, katerega ti iščeš, je pred kratkim umrl in te postavil v oporoki za glavnega dediča. Dobil boš torej vso njegovo zapuščino, katera obstoji iz nekaj kuhalnic, mišjih pasti, drota za piskre vezati in nekaj plehaste posode. Zdaj pa se vsedi, kuharica bo ti dala nekaj ostankov kosila in še kupico vina." Mihec je bil tako žalosten, da se ni dotaknil jedi, ampak pobral je ostanke kosila v torbo, vino pa je spil. — Potem je zbral svojo dedščino po konzumu in je žalosten odšel. Med potjo je položil desnico na srce in prisegel, da si nikoli ne bode več želel službe pri konzumu.