Anton Umek Okiški. H. Da zlata zvezda narodne svobode Sloveniji pokaže rajski svit, Da stopi med osrečene narode, Da cvet požene v slavi vekovit: Zato junaški broj se trudil bode, Ki plamen svitlih zvezd mu je odkrit, V zvestobi in ljubezni se ne gane, Doklev bolj mila doba ne postane! Tako je po Slov. Glasniku zv. X. št. 1 Okiški stanoviten v zvestobi in ljubezni do Boga in domovine sklenil svoj BGlas o novem letu 187 4" — v Pesm. ponatisnjen str. 71—73; v št. 2 nahaja se prepomenljiva ,,Bog in narava" — v Pesm. str. 39—42; št. 3 nGazele": I. Ko zorin svit na zemljo žarke lije in II. Na nebu svitle zvezde zamigljajo — luna sije — v Pesm. str. 79. 80.; št. 5 »Upauje" — ostalo v posodici Pandorini — v Pesm. str. 25. 26. — L. 1865 bere se v št. 5 pripovedna: BMorska roža" — v Pesm. str. 150. 151. Kar je opeval Okiški v pesmi ,,Bog in narava", to je popisal ob kratkem jako ljubo v spisku ,,Narava" v Koledarček družbe sv. Mohora 1. 1864 str. 59—63, kjer kaže, kako je narava učila človeka nekdaj, kako mu pomaga v napredovanji še sedaj, kako koristno in zanimivo je znanje o naravi, pa tudi blagor njetnu, ki ni zaostal v tej zadevi. nToda natančno seznaniti se z vsem, kar-se tiče narave, pravi ondi Umek, to je jako težka naloga; življenje je kratko, uka pa preobilno veliko; tudi možje, ki se celo življenje urijo v učenosti, imajo zmirom dosti opraviti, in ako pojde tako dalje, koliko se bodo le še zanamci imeli učiti! — Pa tebi, predrago slovensko ljudstvo! tudi ni treba pečati se z vsem, s čiraur se pečajo učeni. Koristno pa ti bode, da se s časom, ko ti bo narodna zavest draga lastnina, ko se bolj seznaniš s poglavitnimi rečmi narodne omike, natančneje ogledaš tudi po lepi naravi, ter se vzraduješ njenih zakonov, ktere ji je zapisala preniogočna roka Božja, ter jih človeškemu umu dala odkriti. Blagodušni tvoji boritelji, ki ti budijo domorodno zavest, in ti pripravljajo dušne omike na pervi stopnji, skerbeli bojo, da ti s časom tudi v tej zadevi posijojo lepši dnovi, le ne pozabi, da današnji čas kliče: naprej!" — Popolnoma v tem stnislu je dopisoval A. Umek tudi 1. 1864 z Dunaja v Zg. Danico na pr. 1. 22, kjer obžalovaje smert verlega pesnika J. Bonača hvali Danico, da skerbno prinaša le to, kar v prid utegne biti Slovencem. Tako moraš ravnati, ker ti si cerkven, klerikalen, ali kakor bi rekli naši omikanci — ultramontansk list. Sicer ti ne nagajajo še tako, kakor se godi tvojim dunajskim bratom in sestram, ki se poganjajo za naj svetejši reč. ^Huji, se ve da, kakor vse take zabavljice, piše Okiški str. 23 dalje, je duh sedanje — neprave omike, ki se tolikanj razodevlje v dereči žurnalistični reki. Preobilno število današnjih učenjakov je, ki hočejo da človeška bistroumnost ima nad vse obveljati, kratko rečeno: vera je po njih mnenji nevednost, in niarsikaj, kar je z verstvom sklenjeno, to je tmina in neumnost ter prazna vera. Kdo bi se pa tudi temu preveč čudil, saj je napuh pervi in naj stareji zmed vseh pregreh. Ali strašna je v napuhu slepota, naj strašnejši pa je padec njegov. Kako je to, da Renanci tako očitno lažejo vpričo celega sveta in njegove zgodovine? Zato, ker je meso slabo, duh pa — žalibog! popolnoma nevoljan in serce čisto popačeno. Tedaj, premila Danica! skušaj, da se v veri ohraui narod slovenski. Sprelep dar nebeški je bistroumnost, blaga je učenost, ali ako ta hoče pervo povzdigniti na verhunec, in nima više meje v veri, gorje, potem ni več sreče in blagoslova". — Tako resnično in modro pravi str. 40 onienivši tedanje vojske: aToda pustimo politiko, ki ni naš posel; prijatelj P u s t se nam je zopet oglasil, poreden in muhast je kot po navadi, teko pa mu že zadnji dnevi, popečajmo se nekoliko ž njim! Po podobi znan mi je ta junak samo iz pratike, in ker ga sicer še nikjer nisem vidil osebno, moram verjeti, da je ndobro zadet;" značaj njegov pa je tako splošno znan, da ga ni treba popisovati. Ve se tudi, da mu je bitje enako nekdanjemu Bahu, in dasi nimamo njegovega rodoslovja, vendar morebiti ni napačno terditi, da je iz Bahove hiše. častijo ga po širokem, vterjene šege se ne opuste iz lepa, ali češčenje mu je dvojno. Bodi si kdor koli, svečenik ali posvetnjak, poštenih in neškodljivih veselic ne zavida človeštvu. Ali kakor je spačena omika zašla v raznem oziru, tako posebno v nekterih pustnih veselicab. V tem tudi dunajsko mesto ni zaostalo, nekteri mu zastran tega v novejem času že celo večo slavo dajejo, kakor Londonu in Parizu. Se ve da slava taka z žalostjo serca polni pravim človekoljubom, in posebno v tem času velja: beatus ille, qui procul negotiis urbanis! Res je, da zanjke zapeljivosti so nastavljene povsod, toda prilike so različne in po okolnosti so popolnoma skrite pasti. Več kakor vse drugo pa dela dan danes slaba in pomankljiva odreja. Da si nekteri starši veliko prizadevljejo, da bi prav izgojili svoje otroke, vendar prepogosto bolj merijo na um kot na serce. Ali kaj pomaga tudi naj bistreji duh brez blazega serca, brez lepe in pazne vesti? Brez tega se ne da hoditi po pravi poti. Prerado se tudi godi, da se mladosti ne daje pravega okusa za lepo in dobro; od tod izhaja, da čedalje bolj se pogreza v vsakdanje bedarije. Nar bolj obžalovanja vredna je mladina, ki ne dobiva nikakoršne odreje, in vzlasti, ako poteni zaide med ostudne druhali; zgubljeni so taki, ker nimajo orožja, da bi se branili." — V 1. 8 str. 63 je 24. svečana z Dunaja A. Okiški pisal tole: nNi še davno, ko me je neko nedeljo zgodaj zjutraj poprej kot druge krati iz predmestja želja gnala v notranje dunajsko mesto. Spremljal me je prijatel Miroslav in urno sva korakala po križevatih ulicah. Zor je bil že napočil na jutru, vendar v mestu še ni bilo belega dne, berlele so pa plinove luči. Bil je popred sneg pobelil ravnine, tudi dunajske strehe so bile odete ž njim; tisto jutro pa je potegnil jug, zato so z visocih streh mogočno germeli plazovi, mogla sva hoditi po sredi, sicer bi nama bil pinče potolkel. Vprašali pa boste, česa sva iskala. Berž vam povem. Hotla sva priti k sveti maši, da bi čez dan bolje muzam služila. Bila je ura pet, pa več cerkev je še bilo zapertih, šla sva tedaj v naj slavniše dunajsko svetišče, v Štefanovo. Kmalo je zvonček zapel in Božji služabnik stopil pred veliki oltar. Spravila sva se v klop, sej je bilo dosti prostora; le tam pa taai je sedela kaka zašlarana gospa, sem ter tje stal resen možak; pa kolikor jih je bilo, brala se jim je prava pobožnost na obrazih in vedli so se, kot se spodobi v tako svetem kraji. Po sveti maši je stopil duhoven na leco in zaklical: nSin Davidov, usmili se me!" — Približevali so se ljudje iz zatemnelih kotov velikanske cerkve poslušat svete blagovesti. Bilo jih je malo in zdelo se mi je, kot bi otroci privreli k očetovi mizi, ko jim jame kruha deliti. Poslušal — gledal sem, in prešinila nie je mila otožnost pb beli Ljubljani. Ko sem tam prihajal, bodi si v katero koli cerkev zgodaj ali pozno, kako je bilo vse živo in polno. Blagor Slovencem, ako v pravem namenu ostanejo večno v taki slavi! Iz povedanega pa ne smete sklepati sploh o dunajski živi veri. Že sem bil menda enkrat oiaenil, da je tudi tukaj še pri mnozih pravega duha, in se po priliki tudi nahajajo polne cerkve. Vendar hrepenenje po večnem kraljestvu se ne razodevlje tako, kakor se razstavljajo zemeljske lepotičja iu izdelki časnega blagostanja. V našem velikem mestu znajo prodajavci posebno raikavno razstavljati svoje reči, hočejo jim kar življenje vdihovati, da bi same govorile željnim očem in polnemu žepu: kupi me! Tu se za velikansko šipo estetično obrača voščena slika, ozaljšana kot kraljeva nevesta ter pravi memogredočim: moj gospod iraa še mnogo enacega blaga, hodi k njemu. Tam se v svitlem kolobaru sučejo zlate ure in nenehoma tekljajo: tik tek — naprej. Drugje so v zelenih vencih zapleteni rumeni zlataki, vmes so srečke, in našemljeni možički plešejo s figurami v sredi, kot bi vriskali: Sreča te išče, kupi srečko in rajal boš kakor mi. In tacih igrač je še veliko. Kaj bi se neki mi iz tega učili? Morebiti, da se dobre reči same hvalijo. Naj bo tak, ali menil bi še kaj druzega. Tudi sloveaska domovina ima dokaj lepega in dobrega, pa po mnogo rečeh premalo sega celo domače ljudstvo. Evo tedaj: javni glas naj modro in previdno še bolj ko zdaj spravlja na dan koristno blago, ki ima vterjati časno in večno srečo slovenskega naroda. — Bog vas živi, dokler se spet ne vidimo!" L. 14 str. 111 pisal je na pr.: »Mnogo reči se je že zgodilo in spremenilo, kar nisem pisal Danici, dasiravno je tega še le malo tednov. Posebno politikarji so imeli dosti gradiva za dolge in široke sostavke, sej se povsod z neznansko silo verti vreteno naj noveje zgodovine . . . Tudi na Dunaji je vsaki dan kaj važnega, toda ako premišljam, kaj bi razveselilo bravce nZg. Danice," težko me stane dobiti prijetnega blaga. Kaj bi vain pravil, da je zdaj ta, zdaj uni samomorivec skočil v Donovo, da je danes nekdo po nepošteno prišel na boben, da so včeraj tu po- kradli, tam poropali itd., ker tacih žalostnih primerijejev se nikjer ne manjka; kjer pa je toliko Ijudstva vsake baže skupaj kakor tukaj, tam je tudi naj več nemilih prikazni itd." — V 1. 22 je o počitnicah iz pod Kuma za Savo sporočil Danici žalostno prigodbo v nov izgled, kako hude nasledke rodi ponočevanje. ,,Mnogo lepih navad ia lastnosti ima ljudstvo slovensko, pravi na zadnje, ne manjka se mu pa tudi slabih ne, in ponočevanje je gotovo naj gerša in nevarniša razvada. Da bi si pač zapomnili mladi ljudje, ko jih tolikrat svare duhovni, starši in pametni prijatli!" — L. 35 se pripoveduje, kako je nekdanji šentjurski fajmošter g. Jernej Rejic v Račji obhajal zlato sv. mašo, in ondi je str. 286 ponatisnjena tudi pesem, ktero je A. Umek zložil in na Dunaji dal tiskati v imenu šentjurskih farmanov, kteri mu želijo pregoreče: ,,Bog daj veselja Ti in sreče — V najlepši mčri tu in tam!" — ,,Žalostno slovesnost smo včeraj obhajali dunajski Slovenci, piše pa v Novice 1865 1. 21. Ni še dolgo, kar je umerl M. Derbič, učenec zdravstva v 4. letu, včeraj pa smo pokopali Antona Ogrinca, pravoslovca v 2. letu, bratranca Viljelmovega." In popisavši bolezen, smert in pogreb postavil je Okiški v Novicah naslednji Spominek na prijatlov grob. Padala je merzla slana»Dragi oče! mila mati! Na pomladnji tvoj obraz,Sestra! dajem vam roko. Stiskala te smertna rana,Al preveč nikar jokati, Rahli je govoril glas:Vsem osoda taka bo.« >Z Bogom, vi prijatli mili!»Lepše solnce unkraj sije, Z Bogom, moj slovenski dom!Tam ne seka smertni meč, V tuji bodem spal gomili,V krogib rajske harmonije Dokler spet se zbudil bom.«Ne bo solz — ločitve več!« V zoru poznem glas izgine. Z Bogom, dragi! mirno spi. V krilu lepše domovine Spet dobe te žalostni!