BALKANSKI VOZEL VEDNO BOLJ ZAMOTAN
ZUNANJE IN NOTRANJE NEVARNOSTI
Las formas de corrupción
En una de las últimas ediciones de “La Prensa” de Buenos Aires, Jorge L. García Venturini publicaba un artículo, en el cual escribe sobre la corrupción y la subversión. Allí, entre otros conceptos, expresa:
“De pronto se lanzan palabrsa a la circulación ante determinadas situaciones, y luego se repiten en mera relación con las mismas, sin precisar sus verdaderos significados o,, muchas veces, distorsionándolos profundamente.
Desde que parece que se confundieron unas chequeras (de paso: qué poco se habla ya de este asunto)1 apareció, de golpe, en el panorama político la palabra “corrupción”, que luego se ha venido aplicando a extraños manejos de los fondos públicos de “algunos” funcionarios (lo que parece que nunca sabremos es cuántos son estos “algunos”). Y entonces, en la. mente de amplios sectores, aún en los altos niveles, “corrupción” es algo así como sinónimo de robar. De acuerdo estamos en que robar —especialmente robar desde el gobierno— es corrupción. Pero lo que resulta inadmisible es que corrupción sea sólo robar. Corrupción es toda alteración de una esencia, de una ley, de un orden determinado, es viciar o pervertir cualquier cosa o comportamiento. Por eso, robar es un modo de corrupción. Pero también es corrupción el asesinato, la violación permanente de la Constitución y de lasi leyes, la participación en política de organismos sindicales, la emisión incontrolada de moneda, el adoctrinamiento político en las escuelas, el empor-camiento permanente de la ciudad con propaganda partidaria, la presencia de bustos y retratos hasta el hartazgo en las oficinas públicas, el ocultamiento de la ■verdad en las informaciones oficiales. También es corrupción (un ejemplo entre muchos) planificar un barrio de viviendas que se denomina “unidad nacional” y se hace con un plan llamado con una fecha partidaria. También es corrupción alterar la historia patria mediante los resortes de la propaganda oficial, y también es corrupción encubrir todas estas cosas mirando para otro lado y haciendo algunas declaraciones muy generales que no sirven para nada.”
Nov napad na slovenske položaje na Koroškem
Argentina ob honcu leta
Lahko bi rekli, da se je celotni institucionalni položaj v Argentini nekoliko ustalil, potem, ko je pred tedni predsednica države, gospa Peronova, napovedala vladne in ustavodajne volitve za zadnje mesece prihodnjega leta. Ta napoved je ublažila marsikak vihar, kajti v nekaterih krogih, kakor tudi v delu javnosti, je še ostajalo prepričanje, da bo peronizem (kot se je že pred časom uradno napovedalo), potom ustavodajne skupščine skušal podaljšati predsedniško dobo s sedanjih štirih let na prej veljavnih šest let. Sigurnost volitev v letu 1976 je torej celotnemu procesu dala nov prizvok in v tem znamenju bo država stopila v novo leto.
Dvanajst mesecev, ki jih je Argentina nemirno preživela, je bilo polno izrednih in važnih dogodkov, ki si jih noben političen opazovalec v začetku leta ne bi upal napovedovati. V celotnem ustroju je prišlo do bistvenih, novih položajev. Ni da bi jih tu vsakega posebej imenovali, saj smo jih tekom leta beležili v pristojni sekciji. Vsebujejo pa nekateri tako važnost, da jih je treba pogledati v sklopu celotne analize.
Gotovo je treba šteti med najvažnejše, upor gremijev predsedniški oblasti. In tu je treba imeti jasno zavest, da je tak upor bil prvi v zgodovini peronizma in bil odločujoč za ves naslednji potek. Pri njem ni šlo le za večje ali manjše zvišanje plač; bil je zunanji izbruh že dolgotrajnega boja med „prvim ministrom“ López Rego in Vsemogočno pe-ronistično delavsko centralo. Zmagal je sindikalizem in izginile so govorice o možni drugi peronistični diktaturi, čeprav so se nekateri resni opazovalci spraševali, in nekateri politiki napovedovali, da je s tem odprta pot možni sindikalistični diktaturi.
Padec López Rega (drag izmed važnih dogodkov), je pa bil gotovo1 tudi sad položaja, ki so ga zavzele oborožene sile. Okoli tega položaja je kmalu nastala kriza, ko je na vladno funkcijo notranjega ministra stopil aktivni oficir (polkovnik Damasco). Rešitev te krize je prišla z odstopom omenjenega oficirja, pa enako z odstopom glavnega poveljnika vojske, ki ga, je ščitil. Pri tem je zanimivo, da so sindikati v pravem trenutku podpirali omenjenega Damasca, pa potem podporo umaknili pod pritiskom oboroženih sil. Iz tega sledi zaključek, da je v sedanjem stanju vojska garancija tudi proti sindikalni diktaturi.
Položaj vojske je kaj enostaven: varovanje institucij, to je mirnega teka ustavnega reda, v političnem pogledu, in boj proti prevratnim silam, v vojaškem pogledu. To leto gverili ni bilo j naklonjeno, saj je propadel eden najvažnejših prevratnih načrtov, kar jih je pomniti v Argentini, to je, „vietnami-zacija“ gverilskega področja v Tucuma-nu. V tej severni provinci traja' boj proti gverili že praktično leto dni. Vojska z vso mirnostjo in po načtru iztre-bljuje področje, pa je v akcijo morala poklicati tudi letalstvo. Kakšen bi bil položaj, če bi se gverilcem posrečilo dobiti , mednarodno zaslombo? Saj je danes pooplnoma razvidno, da je le oster in pravočasen poseg vojske preprečil oklic gverilske države in poznejšo „viet-namizacijo“ (ali „palestinizacijo“?) tega področja. V Tucumanu, pa tudi po vsej državi v obliki mestne gverile, teče) boj naprej, in zahteva tudi s strani vojske ogromno število človeških žrtev. Leto 1976 bo v tem odločilno le, če se bo delovanju, vojske resno in odločno pridružila tudi politična oblast.
Če presojamo vstop v novo leto v znamenju volitev, se moramo neizbežno ustaviti tudi ob političnih strankah. To je najtežje, pa tudi najbolj žalostno področje, zaradi notranje razprtosti in zaradi anarhije, ki vlada povsod, z le redkimi izjemami. Večinska vladna stranka je preživela leto v vedno novih (in vedno ostrejših) medsebojnih sporih. Vsak spor je priklical v življenje tudi vedno nove frakcije, nova
Da obstaja napetost med Beogradom in Moskvo je za vsakega opazovalca jasno. Ta napetost je včasih bolj vidna, včasih prikrita. Tito dela težave Brežnjevu pri sklicanju konference evropskih komunističnih strank, odklanja moskovsko tezo, da hi bila Sovjetska partija po nekakem načelu vertikaliz-ma voditeljica vseh evropskih komunističnih strank. Brežnjev bi tudi rad dosegel, da bi evropske komunistične stranke obsodile Kitajsko komunistično vodstvo. Temu se predvsem upira Tito. Ker Moskva ne more svojih ciljev doseči direktno, poskuša z raznimi infiltracijami, s podporo kominformov-cev v Jugoslaviji itd.
Bijedič v Pekingu
V našem listu smo pisali podrobneje o obi;sku jugoslovanskega ministrskega predsednika Bijediča oktobra meseca. v Pekingu. Obisk sam in posledice kažejo, da mu je pripisovati večji pomen kot je bilo razvidno na prvi pogled. Poznavajoč sovraštvo med Pekingom in Moskvo, si Tito v odnosu do Moskve skuša zavarovati hrbet z naslonitvijo na Peking. Težko je reči, da bi bila ta naslonitev prijateljskega značaja. Vsekakor pa za obe strani pomeni pomembno zavezništvo, ki bi v odločilnih trenutkih bilo velikega pomena. Pri ocenjevanju tega dejstva moramo imeti vedno pred očmi prijateljske zveze med malo Albanijo in Kitajsko. Ko je to prijateljstvo začelo, mu nihče ni pripisoval posebnega pomena. Odkar pa je Kitajska v posesti atomske bombe, je to prijateljstvo zelo pomembna po-
imenovanja (vertikalisti, antivertikali-sti, uporni, legalisti...) in vse to- notranje praskanje je v parlamentu (ki je bilo polje te strankarske dejavnosti), onemogočilo resno delo, ker je bil interes stranke vedno postavljen pred interes skupnega blagra. Konec leta je stranko presenetil v tako resnem razkolu, da mnogi govore o možnosti dveh strank ortodoksnega peronizma v letu
1976.
Ob tem se opazovalci sprašujejo, kam naj se obrne volilna masa, ki bi se v nezadovoljstvu oddaljila od peronizma. Edina resna možnost opozicije je v radikalni stranki, ki pa se je izkazala za kaj malo opozicionalno in tudi ne preveč resno. Boj za ohranitev instifucionalizacije, ki je bilo radikalno geslo v vsej pretekli dobi, zveni kaj puhlo sredi kaosa v katerem se nahaja država. Od ostalih strank se delno reši le povezava Federalistov, ali pa Frondizijevi desarrollisti, katerih obstoj v sklopu justicialistične fronte je kaj dvomljiv. Jih bodo prihodnje volitve zopet postavile na samostojno pot?
Sredi socialne krize, ko počasi a nezadržno izginja tako opevani, argentinski srednji sloj, ki je ločil to državo od ostalih v latinski Ameriki; sredi gospodarske krize, ki je pripeljala državo pa prvo mesto na svetu v hitrosti inflacije, ko gospodarsko vodstvo napenja vse sile, da bi čim uspešneje rešilo zunanji sektor (država je zadolžena do onemoglosti) v notranjem pa vlada po-polen gospodarski in tržni nered; sredi politične nejasnosti, -se bliža, Argentina vstopu v novo. leto. V takem o-zračju tudi bodoče volitve ne predstavljajo možne alternative. Vedno' pogostejši so glasovi (da le ne bi bili glasovi vpijočega v puščavi), da je treba obnoviti he strukture; temveč človeka. Ponovni pozivi cerkvenega vodstva, pa tudi drugih institucij in osebnosti, kažejo novo smer v reševanju zavoženega položaja. Počasi, le počasi ta mentaliteta prodira med narod. Da bi se tam usidrala in iz srca prešla v prakso, je želja za leto 1976. želja mnogih, ki skušajo ohranjati upanje sredi oceana pesimizma.
T. M.
stavka. Albanija leži ob Jadranskem morju in je neposredna soseda Jugoslavije. Opazovalci so mnenja, da ta položaj daje Titu pogum za kampanjo proti „¡stalinistom“ in ,jkominformistom“. Preganjajo jih in zapirajo. Po uradnih podatkih naj bi jih bilo v zaporih manj kot 50; medtem ko je verjetno, da je število mnogo večje.
O poglobitvi marksizma
_ V ta okvir sovpadajo tudi izjave, ki so bile. izrečene 4. novembra na razgovoru delegacij socialistične zveze delavnega ljudstva Jugoslavije s Titom. Razgovor je vodil Dušan Petrovič. Slovensko delegacijo pa je vodil Mitja Ribičič. Zanimivo je, da je potek teh razgovorov, ki so bili 4. novembra, beograjska Borba, ki je glasilo SZDL, objavila šele 20. novembra. Dolgo je trajalo, da so posamezne izjave priredili za javnost spričo kompliciranosti „balkanskega problema“.
Veliko je bilo govorjenja o marksizmu in o poglobitvi marksizma. Petrovič je poudaril, da ima SZDL 8 milijonov članov in tudi to, da ima partija vplivno vlogo v tej zvezi. Vse drugo govorjenje, ki je vsaj v objavi prikazano kot zelo obširno je bolj malo zanimivo. Opazno pa je to, da je na večjih mestih ponovno poudarjena potreba boja proti zunanjim in notranjim sovražnikom. Tito je dejal dobesedno: „Pred kratkim sem dejal, da razkrinkavanje sovražne dejavnosti ni le stvar državne varnosti, temveč vsega ljudstva. Socialistična zveza pa mora temu še predvsem posvetiti pozornost, saj sovražne dejavnosti ni mogoče odkrivati zgolj od zgoraj. Sovražnika lahko razkrinkavajo naši ljudje iz baze in zato se morajo zavedati tega, vedeti morajo, kdo so tisti, ki v kalnem ribarijo; odkrivati morajo torej sovražnika na kraju samem, tam kjer deluje.“ Tito je šel dalje; opozoril je tudi na tiste, ki se nočejo izraziti ali so na tej ali na oni strani. Dejal je: „če nekdo trajno molči, če ne pove svojega mnenja, moramo vedeti ali se strinja ali ne z našimi stališči in našo politiko.“
• To Titovo izjaVo je dopolnil Dušan Petrovič ko je dejal: „Tudi mi smo mnenja, kot so ocenili že na seji predsedstva CK, da je oživela taka sovražna dejavnost, da se povezuje z emigrantskimi organizacijami, četniškimi, ustaš-kimi in drugimi organizacijami v tujini. Zdaj je najmočneje čutiti take birokratske dogmatske kominformovske sile“. Dalje je poudaril, „da ne gre podcenjevati tudi tistih, ki izhajajo s takih liberalističnih tehnokratskih pozicij. Tudi ti iščejo podporo pri različnih krogih na zahodu“.
Tuje ideologije in nacionalizem
Kot zaključek razgovorov je dejal Tito: „Zdaj nam je najvažnejša enotnost, predvsem v zvezi komunistov, prav tako pa tudi socialistične zveze; ta enotnost je za nas poglavitnega pomena. Nikomur ne smemo dopustiti, da bi tribuno socialistične zveze izkoriščal za propagiranje raznih tujih idej in ideologij. Tu so nam tudi liberalci napravili precej škode.
Kar pa zadeva boj proti nacionalizmu, prav tako ne smemo vreči puške v koruzo. Socialistična zveza mora imeti nenehno pred očmi, da je potreben boj proti poskusom raznih nacionalističnih elementov, fcakor tudi vseh drugih sovražnikov, ki iz tujine ves čas nekaj snujejo. Prav tako se je treba bojevati proti raznim dogmatskim, komjnformovskim silam. Po vseh, ki rovarijo zoper našo enotnost in naš sistem, bomo udarili tako, da jih bo minilo veselje. Nas pa nič ne moti, če se kdo jezi. Naj se kar.“
Zadnje besede o jezi so nedvomno veljale Brežnjevu. Kako bo reagiral, bo pokazala bodočnost.
Pereče vprašanje za Slovence na Koroškem, ugotavljanje števila pripadnikov narodne manjšine čedalje bolj prodira h konkretiziranju s strani avstrijske vlade. Novi avstrijski zakon o manjšinah, katerega osnutek zdaj pripravljajo strokovnjaki, naj bi po mnenju vlade zamenjal novelirana določila o popisu prebivalstva, o uporabi jezika v sodstvu, o dvojezičnih napisih, o uporabi jezika v službene namene in tako imenovani zakon o napredovanju manjšin.
Po besedah šefa ustavne službe v uradu avstrijskega zveznega kanclerja, dr. Willibalda Pahra bo sprejetje tega novega zakona, katerega osnutek bodo pripravili do spomladi prihodnjega leta, pomenil v določenem pomenu širšo osnovo za uresničevanje 7. člena državne pogodbe. Državne pogodbe najbrž ne bodo. uresničevali po territorialnem načelu, temveč bo nekako povezana s „številčnostjo“ manjšine. Povsem gotovo pa je, da bo poseben popis.
Po besedah dr. Pahra pričakujejo od tega popisa „posebne vrste“, da bodo zbrali podatke o naseljenosti avstrijskega ozemlja z narodnostnimi skupinami. Popis bodo opravili tako, da bo za območje vse države Avstrije veljal „splošen, normalen“ popis, za posamezne pokrajine — Koroško in druge — pa še poseben, tajen popis, pri katerem naj bi prebivalstvo navedlo, kateri „družinski jezik“ uporablja.
Ta poseben popis je tajen, pravi dr. Pahr, da ne hi mogli reči, da „delajo krivico“, z njim pa naj bi predvsem ugotovili „kateri jezik govore Avstrijci“. Zbrane statistične podatke hi uporabili kot „orientacijo“ za ureditev dvojezičnih topografskih napisov na Koroškem, v določeni meri pa bi bili tudi v pomoč pri drugih manjšinskih rešitvah.
Medtem pa se novi tudi avstrijski krogi izjavljajo proti ugotavljanju, tako je na svoji deželni konferenci Delovna skupnost katoliške (Arbeitsgemeins-schaft katholischer Jugend) sklenila resolucijo, v kateri odklanja ugotavljanje manjšine.
Novi mazaški izpadi
V nočeh koncem novembra so v občini železna Kapla bili na delu neonacistični elementi. Cilj doslej osebno neznanih storilcev so bile slovenske ustanove in privatna imovina koroških Slovencev ter cerkev. Storilci so pomazali posojilnico, kmečko-gospodarsko zadrugo, cerkev ter hiši zavednih Slovencev Petra Kuharja in njegove sestre Brede Žuipanc.
K tern storitvam je Osrednji odbor Narodnega sveta koroških Slovencev podal sledečo izjavo:
„Osrednji odbor Narodnega sveta koroških Slovencev soglasno potrjuje sklep predsedstva Narodnega sveta, da
prepreči nameravano ugotavljanje manjšine z vsemi legalnimi sredstvi, ki so na razpolago.
Za rešitev manjšinskih vprašanj je ugotavljanje manjšine absolutno neprimerno sredstvo, pomeni prekršitev tozadevnih konvencij za zaščito manjšinskih pravic in ga demokratične vlade odklanjajo.
V	koroškem ozračju pa hi tako ugotavljanje privedlo do trajnega narodnostnega boja in efektivno ni nič drugega kot uradna likvidacija manjšine.
V	zvezi z mazaškimi akcijami in demontažo krajevnih napisov v zadnjih dneh pa se zavaruje osrednji odbor Narodnega sveta koroških Slovencev proti poizkusu, da bi slovenskim krogom podtaknili odgovornost za takšne akcije ter ponovno in izrecno ugotavlja, da nosijo odgovornost za radikalizacijo na južnem Koroškem avstrijska zvezna vlada in v parlamentu zastopane tri stranke. Neodgovorni sklep, ki so ga dosegli preko glav prizadetih avstrijskih državljanov slovenske materinščine, da izvedejo ugotavljanje manjšine, je skupno z zamudnim in nekonsekvent-nim izvajanjem določil državne pogodbe resnični vzrok za nemir na Koroškem, ki traja zdaj že leta.
Osrednji odbor NSKS svari zvezno vlado pred nadaljevanjem dosedanje poti v manjšinskem vprašanju, katere vrhunec je poizkus, da se s pomočjo ugotavljanja manjšine prepusti slovenska manjšina likvidaciji. Zaradi tega poziva vse demokratične sile v Avstriji in tiste, ki se zavedajo odgovornosti, naj izrazijo svojo solidarnost s slovensko narodno skupnostjo na Koroškem, da more le-ta ohraniti in razvijati svojo narodno identiteto.“
Kreisky priznava krivdo
Edino odprto vprašanje v odnosih z Jugoslavijo s>o še vedno nerešena določila iz državne pogodbe, je dejal zvezni kancler Bruno Kreisky v predavanju pred avstrijsko-italijanskim društvom. „Krivda leži nedvomno pri nas,“ je dejal kancler. Avstrijska zvezna Vlada je napravila poizkus, pač pa je ta poizkus propadel, . ker vladna stranka ni poskušala priti v parlament do skupne rešitve, je menil Kreisky, ki je način sklepanja ?akona o dvojezičnih napisih označil kot napako stranke in tudi kot svojo osebno napako. Zdaj je treba nadoknaditi, kar je zampj enega. Težave vidi kancler v nesporazumih, deloma pa tudi v strahu med prebivalstvom, vendar ta strah ni upravičen. Preglavice dela kanclerju tudi dejstvo, da „zelo borbeni mladi ljudje vidijo sedaj vzrok za aktivnosti“.
Da bi bila napaka kanclerja in tudi njegove stranke, če bi rešili določila člena 7 drž. pogodbe brez prizadete manjšine, Kreisky ni omenil.
FORDOVO POTOVANJE PO AZIJI
SEVERNOAMERIŠKA „TIHOMORSKA DOKTRINA“
„Vsaka pot pomeni samoto in srečanje.“
Angleški pesnik T. S. Eliot (1888—-1965)
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Fordov petdnevni obisk v Peking se je končal brez običajne skupne izjave, ki jo ob takih priložnostih objavita državnika, ki sta se sestala na razgovore. Iz izjav iz Fordove okolice so časnikarji mogli ugotoviti, da so „razlike med ZDA in Kitajsko glede reševanja azijskih problemov ostale nerešene“ in da bo glavna ovira za vzpostavitev rednih diplomatskih odnosov med Washingto-nom in Pekingom, ki je otok Taiwan, ostala še naprej nedotaknjena. Opazovalci tudi ugotavljajo, da je kazno, da se je Kitajska trenutno odrekla pritisku na ameriško politiko v jugovzhodni Aziji,, ki stremi za normalizacijo odnosov na vsem področju. Opazovalci pa tudi ugotavljajo, da je Peking ostal napram Fordu tako „miroljuben“ iz treh razlogov: 1) v ZDA bodo prihodnje leto volitve in Peking noče z zahtevno politiko obrniti proti sebi ameriškega javnega mnenja, ki bi potem glasovalo za morebitnega bolj odločnega protikomunističnega predsedniškega kandidata kakor sicer; 2) Maocetung in njegova partijska ekipa je zaradi starosti in bolezni v zatonu in tudi ne more sprejemati obveznosti, ki bi jih tej sledeča partijska ekipa nato spremenila ali povsem zavrgla; 3) spor med Moskvo in Pekingom za vodilno mesto v tolmačenju marksizma in za nadvlado v Aziji se očitno poglablja ter v Pekingu naravnost bolehajo na ruso-fobiji, kar je razumljivo zaradi moskovske vojaške nadmoči nad Kitajsko.
Ford je iz Pekinga odletel na kratek obisk v Djakarto, kjer je indonezijskemu protikomunističnemu predsedniku 130 milijonske države zagotovil a-meriško zavzetost za varnost Indone-
Medtem ko sovjetska komunistična partija ne dovoli Nobelovemu mirovnemu nagrajencu fiziku Saharovu potovati v Stockholm, da bi tam osebno dobil nagrado, ker da „ve za sovjetske atomske skrivnosti,“ dejansko pa bi ga NKVD najraje vrgla v ječo, pa je ista partija dovolila potovati v Stockholm sovjetskemu gospodarstveniku Leonidu Kantoroviču, ki si skupaj z ameriškim profesorjem Koopmansom letos deli Nobelovo nagrado za gospodarstvo. Kan-torovič je namreč za NKVD popolnoma zanesljiv, se pravi je brez svojega mnenja o partiji nezaželjenih zadevah, da je lahko mirno odpotoval v Stockholm po 315.000 švedskih kron (70.000 ameriških dolarjev).
Svojo kimavost sovjetski partiji je Kantoi-ivič v Stockholmu dokazal z izjavami, ki jih je dajal radovednim časnikarjem, ko so ga spraševali) o Saharovu. Na vprašanje, zakaj Saharovu partija ne dovoli priti v Stockholm, je Kantorovlč odgovoril: „Okoliščine in razlogi, zakaj ne pride semkaj, so bili do podrobnosti razloženi v našem tisku in od naših oblasti. Nimam ničesar več
IV^nogo. važnih arheoloških odkritij je bilo izvedenih v zadnjih letih in to ne le v oddaljenih kontinentih, marveč v samem srcu Evrope. Eden od teh, ki ga bomo danes opisali, se nanaša na prisotnost Slovanov v bližini Kremsa v osmem stoletju. V bližini znane romarske vasi Maria-Taferi so nhmreč odkrili sredi gozda neke velike gomile', ki pričajo o tej prisotnosti.
Nedaleč od mesta Gars ato Kamp, pa so arheologi različnih narodnosti (Čehi, Poljaki, Slovaki, Angleži, Avstrijci in dr\) izvedli in še izvajajo odkrivanja in raziskovanja enega najstarejših naselitvenih prostorov Nižje Avstrije.
V 3. tisočletju pr. Kr. (v srednji kameni dobi) je nastalo na planjavi visoko nad reko Kamp večje število naselbin. Iz te dobe so našli pri izkopavanju različna orodja iz kremena, značilne keramične oblike ter ženske kipce,, znake rodovitosti.
O naselitvi tega kraja v času okoli
1.	1000 pr. Kr. pričajo med mnogoštevilnimi posodami tri nekake stekleničke, predhodnice današnje otroške steklenice, zoglenelo žito in drugi poljski pridelki. Iz izkopanim sklepajo, da je naselbina polagoma izumrla okoli leta 800 pr. Kr. in spet, zaživela šele v 8.
zije in celotnega jugovzhodnega azijskega prostora. Podobna zagotovila je Ford dal filipinskemu predsedniku Marcosu, ki ga je nato obiskal v Manili, glavnem mestu Filipinov.
Ob vračanju v ZDA pa je Ford na univerzi na Havajih, objavil svojo tkim. „tihomorsko doktrino“, ki obsega v glavnem šest točk: 1) Ameriška moč je temelj slehernemu stabilnemu ravnovesju sil na Pacifiku; 3) ameriški odnosi s Kitajsko se bodo morali normalizirati; 4) ZDA bodo vedno zavzete za stabilnost in varnost v jugovzhodni Aziji. 5) mir v Aziji- je odvisen od .¡reševanja lokalnih političnih konfliktov. 6) struktura gospodarskega sodelovanja mora odgovarjati zahtevam vseh narodov na pacifiškem področju. Istočasno je Ford izjavil, da so mu v Pekingu kljub razlikam pogledov na razvoj med njim jn kitajskimi vodji zagotovili, da „so za spoštovanje suverenosti in teritorialne nedotakljivosti vseh držav, za svobodo pred grožnjo tuje agresivnosti, za nevmešavanje v notranje zadeve drugih in za sožitje.“
Opazovalci ugotavljajo, da Fordovo potovanje v Peking ni bilo vredno napora in stroškov, ker niti propagandno nima kaj pokazati, medtem ko je bilo pozitivno Za protikomunistično Indonezijo in Filipine, kakor za Japonsko in posebej za Taiwan. V Taipei Ford sicer ni šel, a Taiwanci so posredno dobili zagotovilo, da severnoameriška politika trenutno ostaja do otoka in svobode otočanov nespremenjena. Je pa Taiwancem politično vedno težje živeti v neprestani negotovosti spričo vedno bolj omahljive severnoameriške zunanje politike.
dodati.“ Na vprašanje, če morda osebno obžaluje, da Saharov ne more priti v Stockholm, je Kantorovič cinično odgovoril: „Dobro, vi imate vso pravico izraziti vaše obžalovanje na moj odgovor.“
Prav tako nesamostojen je bil Kan-torovičev odgovor na vprašanje, zakaj imajo v ZSSR j,kljub tolikim sposobnim gospodarstvenikom vedno probleme v gospodarstvu in proizvodnji.“ Takole je zagovarjal neizvedljiv marksistični sistem: „ZSSR ima zelo perfektni družbeni in politični sistem toda ta je če nov in zato niti naravni vitri naše dežele niti njeni upravni viri niso prišli do popolne realizacije.“
Kantorovič se je napravil nevednega, da Sovjetiji vlada marksistični partijski sistem že nad pol stoletja, kar ni nova, temveč po vseh merilih stara zadeva. Noče pa glasno priznati, da je marksizem utopija in njegovo uveljavljanje kjer koli enostavno zapravljanje dragocenih moči in časa.
Podobne izjave je dajala v Buenos Airesu sovjetska . baletna plesalka Maja Pliseckaja, ki je dokazala, da je za-
stoletju po Kr. po prihodu Slovanov s področja današnje Češke in Moravske.
Medtem ko so v času prve naselitve mrliče sežigali na grmadah, so jih Slovani pokopavali v grobovih, vklesanih v živo skalo. Mrliča so oblekli v praznično nošo in mu nadeli nakit (ženskam predvsem uhane in prstane) ter ga položili v leseni krsti z obrazom proti sončnemu vzhodu v grob. Nad njim so napravili gomilo kakih pet metrov V dolžino in kakšna dva v višino. Ob grob so postavili posodo z darili za rajnika ter mu prižgali ogenj. Kmalu po prihodu novih prebivalsev je kajpak zmanjkalo prostora za ogromne gomile, uredili so pokopališča, ki so bila podobna našim. Značilna darila, posode z jedili za rajnega in kose mesa, od katerega so Se ohranile še kosti, so odtlej polagali' v grob.
V tem času je tudi nastal mogočen obrambni nasip okoli naselja v obliki kladarskega zidu iz tramovja in kamenja. Dele tega zidu in tlorise ognjišč, krušnih peči in topilnic železa so arheologi že razkrili. Pospbno pozornost pa je zbudil majhen svinčeni križ, najbrž krstno darilo že tedaj v tem kraju delujočih bavarskih misijonarjev slovanskemu kršeencu. (Enačice tega križa so izkopali tudi v Mikulčicah na Moravskem).	,
Mednarodni teden
ČISTK levičarskih kriminalnih politikov se je iznenada zbal šef portugalske komunistične partije Cunhal in je pred začudeno 20.000 glavo množico svojh pristašev v Lizboni označil izpod-leteli levičarski upor, ki mu je botroval sam, za „neumnost.“ Delavske množice morajo razumeti novo stvarnost.“ je dialektično nadaljeval Cunhal, „in razumeti, da moramo preurediti naš sistem zavezništev in način boja.“ Laž-njivo je poudarjal, da ima Portugal edino izbiro med „fašizmom in socializ-momo“ in da „če ne . bomo izvojevali sopializem, se bomo spet znašli v fašizmu.“ Vsem nekomunističnim silam v' državi, ki so seveda, v večini, pa je Cunhal napovedal „nadaljnji boj, da si znova pridobimo položaje.“
INDONEZIJA je zasedla bivšo portugalsko kolonijo na vzhodnem delu o-točks Timor z glavnim mestim Dili, ker da so indonezijsko vojsko poklicale v deželo protikomunistične sile, ki nočejo marksističnega Fretilina, ki je pred kratkim enostavno proglasil svojo oblast na otočku in že dobil priznanje od Moskve in njenih satelitov. Portugal je sicer prekinil diplomatske odnose z Indonezijo, jih pa bo: kmalu spet vzpostavil, ker v Lizboni itak vedo, da je ta kolonija zanje izgubljena. Indonezija kot protikomunistična država pa ni mogla mirno čakati, da bi se ob njeni meji ugnezdil marksistični režim, ki bi služil bodisi Moskvi bodisi Pekingu za oporišče sredi Indonezije. Večji del prebivalstva v koloniji pa je itak želel priključitev k Indoneziji.
PAPEŽ PAVEL VI. je v nagovoru na konferenci mednarodnih katoliških organizacij izjavil, da „družba prepočasi odpravlja krivice, toda marksizem ni n ¡kak odgovor na družbene probleme.“ Opozoril je na nevarnost moder-* nih materialističnih ideologij in nadaljeval: „Za kristjane in katoličane je lahko velika skušnjava zajemati iz teh filozofij ali ideologij, izbirati njihova sredstva analize in akcije za boj proti krivicam družbe, ki tako počasi napreduje nasproti bolj človeškemu načinu življenjskih pogojev tolikih posameznikov in ljudstev. Toda,“ je nadaljeval Pavel VI., „ne da bi se odrekli temu cilju, je važno za organizacije, ki se imenujejo katoliške, da za vsako ceno ohranijo svoje posebno poslanstvo v svetu.“
NA OBIČAJNEM letnem zasedanju .sovjetskega pariamenta, kjer sovjetski poslanci poslušajo in kimajo partijskim veljakom, ki jim dajejo letna poročila o političnem, gospodarskem,
radi karijere slepo pokorna diktatom sovjetske partije. Na vprašanje, kakšno mnenje ima o Solženicipu, je Maja Pliseckaja časnikarjem odgovorila: „Nimam mnenja.“ In na vprašanje zakaj ga nima, je odgovorila: „Ker se mi ne ljubi.“
Čeprav je bilo pri graditvi železniške proge ob koncu 19. stoletja razdrtih in uničenih mnogo grobov, sklepajo arheologi iz redkih najdb, da so bili slovenski prebivalci tega kraja že v 8. stoletju po večini pokristjanjeni in da so živahno trgovali s frankovskimi graščaki, ki so še bili naselili ob Donavi. Kljub strogi prepovedi frankovskih kraljev so tile graščaki izvažali na slovansko ozemlje tudi orožje. O tem priča izkopana konica znane frankovske krilate sulice.
Na nenadni konec te utrjene naselbine (konec 11. stoletja) sklepajo strokovnjaki iz najdb večjega števila brezskrbno v nekdanjih žitnicah zakopanih ljudi, ki so umrli nasilne smrti. V enem primeru sta to mlada žena in deček, ki imata oba pred obrazom skrčene roke. Tudi plimski kamni, po izročilu znamenje za vsakdanji kruh in s tem za življenje, bi so jih arheologi našli v večjem številu v prehodu skozi utrjeni nasip, pričajo o nasilnem koncu naselbine. Ker je očitno, da te kamne mipo slučajno navalili v vhod v naselje, sklepajo, da je bil to znak prepovedi nadaljnjega bivanja v tem kraju. Kako je prišlo do iztrebljenja vasi, še ni znano. Vendar arheologi upajo, da bodo tudi na to vprašanje našli odgovor, saj eo opisano področje začeli načrtno raziskovati šele pred desetimi leti pod vodstvom 'docenta dunajske univerze dr. Herwiga Friesingerja.
Nevarnost razkola v peronistični stranki postaja vedno bolj realna. K temu je mnogo pripomogla debata v parlamentu v zvezi z raziskovalno komisijo, ki naj bi analizirala delovanje in uporabljanje fondov ministrstva za socialno skrbstvo od njega ustanovitve pa do danes. Kot je znano, je poslanska zbornica ustanovila to komisijo, pa je, vmes prišlo sporočilo vlade, da ne dovoli te raziskave, češ, da isto že raziskuje pravosodna oblast, in pa, da bi bilo to vmešavanje v pristojne organe izvršilne oblasti, do česar parlament (razen v primero politične sodbe, ko raziskuje delovanje posameznega vladnega funkcionarja), nima pravice.
Sporočilo so analizirali v ustavodajni komisiji poslanske zbornice. Debata je šla tako daleč, da je posegel v stvar notranji minister (sicer v svojstvu podpredsednika peronističnega gibanja) in ukazal peronističnim poslancem, naj volijo proti delovanju komisije. Ko je prišlo do volitev v komisiji, je večje število peronističnih poslancev volilo proti navodilu stranke.
Ta (nova) uporna skupina, ki samo sebe imenuje „grupo de trabajo“ (delovna skupina), je pripravljena svoj upor ponoviti na glasovanju v zbornici. Ker se proti vladnemu mnenju postavljajo tudi vsi poslanci neperoni-stičnih strank justicialistične fronte (Frondizijevi desarrollisti, ljudski demokristjani in konservativci) in seveda celotna opozicija, bi se prvič zgodilo, da bi vlada in uradna peronistična stranka v parlamentu bili v manjšini.
Da to prepreči; je vodstvo zbornice uporabilo enostaven trik. Protivladni diktamen komisije za ustavodajna vprašanja ni dala tiskati, notranja pravila zbornice pa zahtevajo, da mora vsak poslanec imeti tiskano izjavo komisije sedem dni pred glasovanjem, v zbornici. Uporni peronisti in združena opozicija pa nimata dvotretjinske večine, da bi
finančnem stanju Sovjetije, je minuli torek poljedelski minister Nikolaj Baj-bakov enostavno zamolčal količino letošnje žetve žitaric v ZSSR, ker je bila silovito nizka. Kakor vedno, se je izgovarjal na slabo vreme, ne pa na marksistični sistem. Kakor je znano, Sovjeti letos spet na debelo kupujejo žito iz kapitalističnih ZDA, Argentine, Kanade, (kjer nimajo nikdar slabega vremena?).
PO POROČILIH, ki si jih je dal pripraviti ameriški senatni raziskovalni odbor, je bila po vseh državah, kjer je prišlo do prekucij političnega značaja, le CIA tista, ki je prekucije organizirala in izpeljala, tako da se morajo državljani dotičnih držav, ki so prevrate dejansko izvedli, čutiti dejansko ponižane kot ničvredneže, ki brez CIA-e ne bi mogli nič napraviti. Takšen vtis dobijo opazovalci, ki prebirajo pisanje ameriških tiskovnih agencij o preiskavah tega senatnega odbora o delovanju CIA-e. Po najnovejših „odkritjih“ je CIA npr. v Čilu potrošila v desetih letih (1963—1974) 13 milijonov dolarjev za „propagando za Freia, proti A-
Kot vsako leto nam bo tudi letos pevsko društvo Gallus priredilo za božične dni lepo božičnico, koncert božičnih kolednic. Toda letos na drugačen način kot sicer, uprizoril bo namreč na odru Slovenske hiše v soboto 20. ob
20.30,	in v nedeljo ob 17., lepi odrski prizor SLOVENSKI BOŽIČ, kot ga je sestavil znani slovenski skladatelj Matija Tomc.
Da vpelje občinstvo v pomen slovenskega božiča, je Gallus, za uvod pripravil poseben dramatski prizor BOŽIČ, ki ga je prav za to priložnost napisal Gallusov veteran, pisatelj Jože Vom-bergar. Uprizorili jo bodo v režiji režiserja Maksa Borštnika, sami priznani naši igralci, kakor so: Beznik, Rezelj, Nose, Marnova, Pezdirčeva, Pezdirc hč. in drugi (otroci, družinski člani), že tradicionalna božična zgodba o vrnitvi domov v— po dolgoletnem tavanju v svetu — „izgubljenega sina“, je tokrat poživljena z vrsto božičnih obrednih navad. Gotovo bo to naj lepši uvod v zborovske kolednice, v Tomcev Sloven-
stvar spravila v glasovanje brez izjave komisiji (sobre tablas) in seveda brez postopka tiskanja te izjave. To stvar še bolj zapleta in je trenutno ves problem na mrtvi točki. Peronistično vodstvo pa sedaj preučuje, kaj naj naredi z upornimi poslanci. Govori se o izgonu iz stranke, pa je to malo verjetno, kajti stranka je,, po izgonu buenos-aireškega guvernerja Calabroja in njegovih pristašev, pa po notranjem boju med metalurgiki in mehaniki precej oslabljena.
Kar se tiče buenosaireškega guvernerja, ima za seboj precejšen del me-talurgičnega sindikata. V ta boj, ki ga bije, s sindikalnim vodstvom, je treba prišteti intervencije in spopade v mnogih krajevnih sekcijah gremija (npr. Moron), kjer centralno 'vodstvo skuša odstraniti Calabrojeve pristaše.
Na področju gverile pa omenimo obnovljeno delovanje mestnih skupin,, medtem ko v Tucumanu vojska in letalstvo nadaljujeta s trebljenjem terena. Gverilska skupina je preteklo sredo 3. t. m. ubila bivšega šefa zvezne policije, generala Caseres Monle in njegovo ženo. Ob tej priliki so razni visoki vojaški poveljniki javno obnovili izjavo, da bo šel boj proti gverili do zadnjih posledic in do končnega uničenja prevratnikov.
Predsednica države pa je zadnjo sredo 10. potovala v Urugvaj. V kraju Paysandu je, skupno z urugvajskim predsednikom Bordaberryjem, otvorila most, ki teče preko reke Uruguay in druži argentinsko mesto Colon in sosednji Paysandu. Most je dolg 2360 metrov in je'eno izmed javnih del, ki jih je začela še vojaška vlada tkim. Argentinske revolucije. Sploh je tej vladi priznati, poleg drugih vrlin (in nemalo napak), da je planirala in začela izvajati številna javna dela, ki bodo v bodoče temelj gospodarskega razvoja.
llendeju, za pisanje gesel po zidovih hiš, za podporo dnevniku Mercurio“, itd. Tipično mišljenje za nekatere ameriške senatorje, da je možno z dolarji vse napraviti.
S prvim novembrom je vlada z dekretom povišala vsem nameščencem, razen državnim, plače za 1.500 novih pesov mesečno. Tega poviška so deležni tudi vsi tiskarski nameščenci. Poleg tega pa je sindikat grafikov dosegel te dni za vse grafične delavce in nameščence še izredno 40 odstotno povišanje njihovih plač. Vrhu tega cene papirju neprestano rastejo. Zato so vsi tukajšnji dnevniki 's 1. decembrom povišali cene posameznim izvodom v prodaji za 50 odstotkov.
Vsi ti poviški so močno prizadeli tudi Svobodno Slovenijo. Zato prosimo in pozivamo vse naročnike, da 1) takoj poravnajo zaostalo naročnino, in 2) da prispevajo po svoji možnosti za tiskovni sklad. Ponovno jih prosimo, naj ne čakajo opominov, s katerimi povzročajo nove stroške upravi lista.
ski božič, yki bo na to sledil, prav tako dramatsko prikazovan.
Gallusovi pevci bodo tokrat kostu-mirani in bodo nastopili kot svetopisemske osebe, kot angeli in pastirčki pred božičnimi jaslicami. Po Vomhergarjevih slovenskih običajih torej ponazoritev betlehemskega Rojstva s spremljavo starih in čudovito harmoniziranih slovenskih kolednic.	-
„Veselite se ljudje, sveti Jožef v mesto gre, sveti Jožef in Marija, gresta v mesto Betlehem!“ S to staro kolednico začenja zbor „operno“ predstavo. Nato spremljamo Jožefa (Silvo Lipušček) in Marijo (Vera šušteršičeva) na poti v Davidovo mesto. „Hiti, hiti, Jožef, da jerpergo dobiš.“ Jožef poprašuje po hišah za prenočišče, toda krčmar (Janko Klemenčič) ga osorno zavrne: „Le venkaj, potepuhas nam takih treba ni!“ še drugič poskusi, a zaman. Zato sta šla — kot pravi pesem — „po gmajnici v leseno štalico, kjer prav mrzlo notri je.“ Tam Marija toži, a Jožef jo tolaži... dokler se v polnoči
Kantorovič in Pliseckaja
Važna arheološka odkritja
SLOVANI V BLIŽINI KREMSA V OSMEM STOLETJU
iDiaaaaBaaBBaaaaaaaaBaBBaaBaaaBBaaBaBBaaaaBaaaBaaaaaaaaaaaaaBaBaBaaaaaBBaaaBi
4
Pred Gallusovo božičnico

BLED — Na Bledu so 21. novembra podpisali prvi zapisnik o sklepih prve seje tehnično finančne mešane jugoslo-vanske-avstrijske komisije za karavanški predor pri Hrušici. Na jugoslovanski strani bo predor dolg 3,5 km, na avstrijski pa 4,0 km. Po načrtih naj bi dopuščal prehod 1.800 vozil na uro. Ni pa še bilo govora o financiranju tega novega karavanskega cestnega predora, ker Avstrijci niso še imeli pripravljenih nobenih predlogov.
LJTJBLJANA — V soboto, 22. novembra so na kraju, kjer je včasih stal znani Jakopičev »aviljon, odkrili kip tega znanega slovenskega slikarja. Za odkritje kipa, ki ga je izdelal kipar Bojan Kunaver, ima največ zaslug Drulštvo prijateljev spomina Riharda Jakopiča. Prej pa je Društvo moralo premostiti vrsto nasprotovanj, ki so izvirale iz raznih kulturniških „osebnosti“ in ustanov, ki jim delo kiparja Kunaverja ni ugajalo.
LJUBLJANA — Na posvetu „sindikalnega vodstva“ so ugotovili, da v politiki „osebnih dohodkov“ v letošnjem letu ni bilo kakih posebnih pretresov. Neugodno je vplivalo le dejstvo, da si mnogi „vodilni“ dajejo izplačevati lepo število nadur, kar povzroča velik „splošen pritisk na nadurno delo.“ Ugotovili so tudi, da se je predvidena storilnost povečala le ža 1 odstotek in ne za 4,5, kot so „planirali“!. .
LJUBLJANA — Pred petimi leti je izšel prvi zvezek Slovarja slovenskega knjižnega jezika, v začetku novembra pa drugi. Ta zvezek obsega na 103 straneh gesla od I do Na, gesel je 18.532. Oba zvezka obsegata skupaj 38.934 gesel, kar je več kot tretjina — v načrtovanih petih knjigah naj bi namreč bilo opisanih okrog 110.000 be'sed. Glavni uredniški odbor sestavljajo poleg dr. Janka Jurančiča še pet znanih strokovnjakov: Anton Bajec, Bojan čop, Lino Legiša, Jakob Rigler in Stane Suhadolnik, poleg njih je še 11 sodelavcev. Uredništvo ima sedaj okoli tri in pol milijona listkov leksičnega gradiva, ki so ga sodelavci zipisali iz beletristike, znanosti vseh strok, publicističnih, časnikarskih in drugih besedil.
JESENICE — Jeseniška občina je izdala 3. knjigo jeseniškega zbornika pod naslovom „Jeklo in ljudje“. V knjigi na 600 straneh „daje v glavnem zgodovinski prikaz upora in boja proti nacionalnemu in razrednemu sovražniku“ v predvojnem in povojnem času.
MURSKA SOBOTA — Tajnik partije občine Mu reka Sobota ni zadovoljen z zastopstvom „kategorij nekaterih zaposlenih“. O tej občini je približno 1.400 komunistov (včlanjenih) in med temi je samo 30 kmetov. Pa je ta občina pretežno kmetijska; pa tudi delavcev iz neposredne proizvodnje je malo, zato bo partija začela s „temeljitimi pogovori s sekretarji osnovnih organizacij in aktivov Zveze komunistov“, Ta ko piše „Delo“, 13. novembra 1975.
MARIBOR — Na Malem odru mariborske drame je nastopila Milena Muhičeva v premiernem monologu Milenka Vučetiča. V izvirniku ima monolog naslov: „Ljubica, prvo lice množine“. Prevajalec Tone Partljič pa je Ljubico spre-
ne 'rodi Jezus. „Prešla je noč, prišel je dan —- kdo bi se ne veselil kristjan, ker Jezus se nam je rodil v ta cajt božični!“ — Nato vidimo pastirce (zbor), kako gledajo zvezdo: „Gor, gori se zbudite, ker polnoči je zdaj, pri Betlehemu vidi se ena svetloba zdaj. . .“ Ko se prebujajo, se pojavi angel (Anica Mehletova)': „Pastirci, vstanite!...“ Nastopita dva pastirja (Janez Rode in Ivan Jerebič) in gresta javit drugim: „To ni človeško petje, je preveč lepo, ni Jurce, tud ni Miha, tud jaz ne znam tako...“ Ti se zbirajo in se, menijo, kaj bi mu kdo darval: jagnje, golobe. . . Nato „pastirci gredo, žvižgajq in pojo proti Betlehemu.“ Jože in Marija jih vabita k jaslicam, kjer' trepeče Jezuš-ček, „ker kovtrca nima. . .“ Pastirji gledajo najprej od daleč: „Med volom in oslom eno dete leži. . . Kaj pravite, kaj je to? Prav zagvišno Jezus je ’z nebes!“ Nato se vprašajo: „Kaj hočmo, fantje, storiti?“ in se odločijo: „Dol mormo poklekniti, častiti prav Boga!“ Pokleknejo in pojo: „O Jezus, ti nam griado daj, da pridemo u sveti raj...“
Veličasten je zadnji prizor, ko so
menil v štajersko Liziko. Lizika stopa v pokoj in ise. poslavlja od svojih sodelavcev.
ŽUŽEMBERK *— Tovarna kemičnih kondenzatorjev, ki je sestavni del ljubljanske Industrije elementov za elektroniko, se nahaja v brezizhodnem položaju. Podjetje, ki ima 400 delavcev, je po lanski uspešni poslovni dobi načrtovalo izdelavo 100 milijonov kondenzatorjev. A so se pošteno ušteli — ni izvoza, naj večji domači odjemalec Elektroindustrija Niš pa je zgradila lastno tovarno. Skušali so rešiti problem z zmanjšanjem količinske proizvodnje, kar je vplivalo na povečano odhajanje delavstva iz tovarne. Vodstvo meni, da bi bila rešitev preseliti se v nove prostore, ki so bili zgrajeni pred petimi leti( !), toda niso opremljeni s stroji, ki bi zmanjšali ročno delo. Za opremo pa nimajo denarja...
MUTA —- Zaradi zamude pri dobavi strojev iz zagrebške Prvomajske v tovarni Hypos ne morejo delati s polno zmogljivostjo in zato ne morejo izpolniti pogodb z domačimi in tujimi kupci. Hypos izdeluje hidravlične naprave; zaposluje razmeroma malo delavcev, zgradili pa so jo „zdomci“, ki z „devizami v banki“ jamčijo za vračilo kreditov, ki jih je najela radeljska občina. V tej tovarni bodo ravno zaradi deviz imeli prednost pri zaposlovanju zdomci.
Umrli So od 13. do 19. noiv. 1975:
LJUBLJANA — Marija Sattler r. Indof; Marija Vamlek r. Podlogar; Jože Kec, up.; Antonija Konjar r. Rekar; Dr. Zora Polak-Tominšek; Jožefa Zavašnik r. Kastelic; Martin Legan; Marija Valant r. Rojc; Jože Rebolj, up. čevlj. m.; Anton Albreht; Janez Kavaš, zidar; Pavle Rahovsky; Slavka Plevnik r. Rajner (78); Zofija Klembas r1. Zakrajšek; Alojz Korelc, up.; Kristina Peterlin, up. (83); Frančiška Urbanc r. Kušar (72); Kristijan Dietz; Marija Kristan r. Repnik; Berta Pretnar r. Pišlar, uč. v p.; Zofija Klembas; Mara Berlič r. Hace; Dr. Pavle Šef er, stomatolog; Urška Hočevar, medicinska sestra; Mila Turk r. Mlakar; Zinka Glušič r. Česnik; Nika Bučar u,. v p.; Slavko Demšar, telesno-kulturni delavec: Rudolf Drobnič, mizar; Frančiška Leskovšek-Novak, r. Bruner (78); Mara Plut (70): Dragica Resnik, up.; Darka Tomažič, uč. v p.
RAZNI KRAJI — Anica Sicherl r. Debeljak, Kranj; Ivan Golob, tesar, Kamnik; Franc Brundula (85), Kopriva na Krasu; Adelca Rasinger r. Bajt, Podkoren; Ciril Narad, up., Črnuče; Albin Kirn, šofer, Mali Slatnik; Rozi Kukman r. Esih, Celje; Rozalija Smrekar, up., Sostro; Jože in Slavka Zakrajšek (nesreča), Hlebce; Frančiška Jalovec r. Nosan, Malo Mraševo; Mirko Cizelj, preddelavec, Vransko; Ramo Ve-habovič, up. papirnice Vevče; Anton Bizjak, up. ptt, Žiri; Alojzija in Jože Gorenje ter Tine Udovč (prometna nesreča), Bučka; Frančiška Modic r. Virant (80), Velike Lašče; Franc Remec (82), Lancovo; Janez Mihelčič up. papirnice, Vevče; Julka Mraz r. Kacin; Drago Kobeja, elektromonter, Sežana; Zora Čuk r. Jelenčič, Tolmin; Mojca Pečnik r. Kuglič, uč. v p., Celje; Silvan Blaževič, strojevodja, Roč; Apolonija Osterman, Šentvid; Ivanka Štrukelj r. Frank, Ločna; Erna Ažman, Koper; Marija Rupar r. Arh, Leskovec prj Krškem; Marija Perkman r. Velkavrh, Brežice; Marija Hočevar r. Gale. stepanja vas; Terezija Pentek r. Berta-lanič, Polana pri Murski Soboti; Ivan Čučnik, up., Jesenice; Mara Praš (62), Maribor; Robert Rinaldo. Trbovlje; Vid Šuštar, un.. Podbrezje; Ana Rozman r. Gorenc (90). babica v p., Mirna peč; Ivan Drofenik, up;, Celje.
zbrani vsi( pastirji in pastirice ob sveti Družini in vsi zapojo v ubranem zboru, ki zveni kot kak ruski cerkveni zbor: „Eno je Dete rojeno... v eni preprosti štalici.. . oslovskih jaslicah...“ Nato se zahvalijo v veličastni pesmi Mariji, „ki je rodila Jezusa, našega Zveličarja...“ Po tem višku pesnitve, se razhajajo pastirci da oznanjajo v širni svte: „En trošt prinesemo vam... prišla je ta presveta noč, prinesla je iz nebes' to luč .. . Jezus vam bo sedež dal, v njega imenu pojemo zdej, naj /bo vaš patron vselej!“
Če k tej dramatski ureditvi dogodkov dodamo še izvirno Tomčevo glasbo, s katero povezuje to dogajanje na odru, pa njegovo odkritje teh starih kolednic ter njihovo polnozvočno harmoniziranje — vernika kakor za glasbenega uživačd ob takem novodobnem mojsterskem po-življenju starih, vedno lepih božičnih kolednic.
Dirigent Gallusa je dr. Julij Savelli, režiser odrske uprizoritve Maks Borštnik in scenograf Tone Oblak, na orglah bo spremljala ga. Anka Gaser-Savelli.
td
SLOVENCI V
Družinska sreča. V družini g. Staneta Mehleta in njegove žene ge. Mari, roj. Sušnik se je rodila hčerka. Srečnim staršem iskreno čestitamo.
Poroka. V cerkvi Marije Kraljice sta se dne 29. nov. poročila gdč. Jelka Kalan in Peter Amon. Novoporečencema naiše čestitke.
BUENOS AIRES
Izredni občni zbor Zveze slov. mater in žena
V	sredo 19. novembra je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu izredni občni zbor Zveze slovenskih mater in žena, katerega so sklicale gospe, ki so sestavljale začasni upravni odbor zveze. Udeležile so.se ga predsednice in zastopnice vseh krajevnih odborov, ter zastopnice domov, kjer še niso bili ustanovljeni krajevni odseki.
Občni zbor je vodila gdč. Renata Sušnik. Pozdravila je vse navzoče, nato pa pódala poročilo o stanju zveze, o delovanju zveze. Gospa . Ruža šucova je podala blagajniško poročilo, iz katerega je bilo razvidno, da je bilo y preteklem letu blagajniškega prometa v višini 11.294.226 starih pesov; v blagajni se nahaja pozitivni saldo v višini 2.471.300 starih pesov. Nato je ga. Majda Kelče-va podala poročilo o kulturnem delu; vršila so se razna predavanja; dekleta iz Ramos Mejia pod vodstvom ge. Eme Blejčeve so pripravile igro „Izgubljeni raj“, katere izkupiček je bil darovan dobrodelnemu delovanju Zveze. Vsakoletna čajanka v Slov. hiši je na dan slovenske žene tudi letos zbrala lepo število obiskovalcev. Na tej prireditvi je govorila ga. Pavla Kremžarjeva.
Duhovni vodja Zveze, g. Jože šker-bec je podal lepe misli o pomenu delovanja žene in o njenih ženskih krščanskih organizacij.
Za tem so sledile volitve novega odbora. Po tajnih volitvah je bila soglasno izvoljena za predsednico Zveze ga. Pavlina Dobovškova, ki se je zahvalila za izkazano zaupanje in v kratkih obrisih podala načrt, po katerem bo zveza v naslednjih letih skušala delovati. Prosila je za čim tesnejše sodelovanje s krajevnimi odbori. Poudarila je, da se tako ona, kot ostale članice odbora s svojim delom nesebično stavijo na razpolago za dobrobit vse skupnosti.
Novi odbor, poleg gospe Dobovškove, sestavljajo še gospa Ruža šuc (podpredsednica in kulturna referentka), gdč. Renata Sušnik (tajnica), gospa Marta Jdočnik (blagajničarka), gospa Milka Pezdirc (socialna referentka), in v nadzornem odboru ge. Terezika Voršič, Iva Vivod in Cilka Urbančič.
CARAPACHAY
V	nedeljo 23. novembra ob 18 uri je bila v Slovenskem domu v Cara-paehayu ponovitev veseloigre „Čjvdni snubci“, ki jo igra mladina iz Šan Martina v režiji priznanega gledališčnika gospoda Maksa Borštnika s sodelovanjem odrske ustvarjalke gospe Nataše Smersujeve. Predstava, pri kateri je bil navzoč avtor Joža Vombergar, je bila zelo dobro obiskana; občinstvo je živahno ploskalo prisrčnemu humorju, ki so ga podajali mladi igralci. Pred predstavo je pozdravil navzoče kulturni referent sanmartinskega doma, Stanko Oberžan, ki je tudi podal v glavnih obrisih vsebino te iskrive komedije zmešnjav. Režiser Borštnik in gospa Nataša Smersujeva sta skrbno in strokovno pripravila mlade igralce in je bila igra vredna obiska. Za svoj trud in veselo umetnost so želi avtor, režiserja in odrski ustvarjalci iskreno priznanje.
SLOVENSKA VAS
V	zadnjem času smo imeli v našem kraju več prireditev, o katerih nismo nič “pisali. Tu jih le na kratko zabeležimo.
V	nedeljo 26. oktobra je bil v našem domu vsakoletni Buhov asado. Zaradi navzočnosti misijonarja Fr. Buha in ostalih dveh misijonarjev g. R. Sušnika in Petra Opeke, med nami, je bila udeležba rekordna, vzdušje odlično kljub hudemu opoldanskemu nalivu, sodelovanje vaščanov vsestransko.
Naša mladina se je' v teh mesecih večkrat zbrala in sicer najprej pri mladinski maši v cerkvi, nato pa ali pri kresu na športnem igrišču, na asadu ali večerji, v domu, da se skupno poslo-ve od profesorice gdč. Sonje Kolenko, ki se je vrnila v Kanado, od našega bogoslovca Jožeta Bokaliča, ki je odletel v domovino, da tam nadaljuje bogoslovne študije in zadnjič pa od Jaka Bar-leta, ki se je odločil, da vstopi v bogoslovje v domovini. Vsakokrat je mladina tudi sprejela odhajajoče na letališče Ezeiza, da se tam od njih zadnjič p o sl ove.
Na našo žegnanjsko nedeljo dne 16. novembra ob 16. obletnici blagoslovitve naše cerkve Marije Kraljice, je otroški zbor pod vodstvom ge. Zdenke Jan pripravil koncert. O tem dobro uspelem koncertu ni krajevni kronist poslal nobenega poročila.
V soboto dne 29. novembra smo pa imeli v našem domu vsakoletno proslavo jubilantov in sprejem novih članov iz mladinskih organizacij v naše društvo. Pred par leti smo sprožili misel, da vsako leto pri društvu skupjio proslavimo. življenjske jubileje naših zvestih članov. Letos so sedeli za slavnostno mizo sledeči jubilanti: 80-letnika: Gerkman France in ga. Virant Francka; 70-letpiki: Brolih Marija, Gerkman Mariia in Zabukovec Franc; 50-letnika: Goljevšček Olga in Primožič Rudolf; 50-letniki: Gorše France, Gorše Marija, Mažgon Milan, Novljan Tone, Rot Zdenko. Za uvod je zapel vrsto narbdnih pesmi naš pevski zbor pod vodstvom Ivana Meleta. Nato je predsednik Slavko Reven nagovoril slavljence, ter jim je v imenu društva če-
ARGENTINI
stital. Omenil je njihovo pionirsko delo pri gradnji doma, njihovo pomoč in sodelovanje skozi dolgo vrsto let pri ohranitni slovenskega življenja na tem koncu Velikega Buenos Airesa. Prav na poseben način je predsednik omenil Gerk-manbvega očeta, ki je dolga leta neumorni bralec naše društvene knjižnice.
S 'strani društva je izrekel tudi besede zahvale Virantovi materi kot zvesti članici in dolgoletni podpornici svoji ge. hčerki Zdenki, da je mogla skozi vsa leta učiti, ohranjati in voditi našo slovensko šolo v vasi.
Drugi del tega programa pa je bil sprejem novih članov iz vrst mladinskih organizacij, ki so letos izpolnili 18 let. Sprejete so bile kot nove članice našega društva sledeča dekleta: Adamič Vera, Celare Andrejka, Hočevar Marija, Koprivnikar Ani in Žitnik Ani. Sledeči fantje so pa bili sprejeti kot novi člani: Adamič Jože, Čampa Jože, Glinšek Janko, Grbec Marjan, Kocjančič Franci in Žitnik Fredi.
Tudi tem 5 dekletom in 6 fantom, ki so vstopili kot nove članice in člani društva je predsednik Reven naslovil nekaj lepih in izpodbudnih besed. Ko praznujemo jubileje starejših članov, moramo misliti tudi na pomlajenje. Brez novega mladega dotoka, je naše društvo obsojeno na mrtvilo.
Po izrečenih čestitkah in lepih željah, se je slovesnost v dvorani vršila naprej ob zakuski, katero je odbor za to priliko pripravil. Medtem so se pa v naši okrepčevalnici zbrali rojaki in pevci iz Ramos Mejia, ki so v naši cerkvi zapeli na poročnem slavju naše vaščanke Jelke Kalanove. Med temi je bil tudi predsednik Zedinjene Slovenije g. Marjan Loboda. Ko je zvedel za našo domačo prireditev, se je na povabilo našega predsednika pridružil naši družbi ter vsem slavljencem in mladini čestital k lepemu prazniku. Pevci iz Ramos Mejie pod vodstvom S. Lipuščka so pa zapeli nekaj narodnih. V spomin na dolge pretekle čase so zapeli tudi znano pesem Žabe. Brez vsakih uradnih formalnosti, je bilo to zares lepo prija- ’ teljsko srečanje z rojaki iz Ramos Mejia, ki so s svojo navzočnostjo in lepo pesmijo povdignili našo domačo krajevno slovesnost v čast našim letošnjim slavljencem in mladim novim članom.
RAMOS MEJIA
Iz življenja v Slomškovem domu
Najprej omenimo, da smo imeli zanimivo srečanje z direktorjem dušnih pastirjev msgr. A. Oreharjem. V obliki okrogle mize smo obravnavali ( splošno slovensko problematiko po svetu in med nami v Argentini. G. direktor se je namreč pred kratkim vrnil z daljšega potovanja po Kanadi, Severni Ameriki in Evropi, kjer je obiskal večje slovenske skupine. Primerjal je njihove razmere in delavnost z našo v Argentini in opozoril na razne težave z ozirom na ohranjevanje slovenstva izven Slovenije. Téma je izvala pri zavzetih udeležencih obširno debato in se je tako razjasnilo marsikatero vprašanje in nakazale nekatere rešitve. Zaključek je izzvenel nekako takole: Ohranimo vse pozitivne dejavnosti naše skupnosti v Argentini; ne zapirajmo pa se vase. Ob zgled,u drugih skupin iščimo novih poti. Naše časopisje po svetu naj bo v svojem poročanju še bolj univerzalno, naj ustvarja pogoje, da se bomo Slovenci v svetu čutili ena sama družina. Ob koncu je Slomškov dom s kratko zakusko pogostil vse navzoče.
Šolski odbor tečaja A. M. Slomška je povabil starše in prijatelje otrok ljudskošolskega tečaja na roditeljski sestanek s predavanjem ge. Anice Kraljeve. Predsednik šolskega odbora je najprej poročal o delu v slovenski šoli; nato pa je predavateljica razvila svojo témo: ohranjevanje slovenske zavesti v družinah. Gospa je na praktičnih zgledih pokazala, kako je narodnost in nje ohranjevanje nekaj naravnega in nikakor ne more biti vzrok za alienad jo. Treba je le stvar otroku pravilno predstaviti in ne ustvarjati predsodkov. Slovenci ne le jemo argentinski kruh, ampak ga tudi ustvarjamo. Ta pozitivni odnos naj bi veljal tudi na drugih področjih. Izvajanja ge. Kraljeve so navzoči starši odobrili s odobravanjem. V razgovoru je nato gospa pojasnila še nekatera vprašanja.
SAN MARTIN
Prédavanje dr. Milana Komarja
Na rednem sestanku Lige Žena-Mati je dne 20. novembra t. 1. predsednica najprej prisrčno pozdravila novega slovenskega dušnega pastirja-v San Martinu g. Franca Berganta, ki bo^ sedaj tudi duhovni vodja Lige. Zatem je lepo pozdravila univ. profesorja dr, Milana Komarja, ki se je radevolje odzval prošnji Lige, da pride na njen sestanek in spregovori materam o problemih mladine. G. predavatelj je nato obširno obdelal to silno aktualno temo. Po predavanju se je razvila živahna debata in so prisotne gospe, ki so se udeležile tega 'sestanka v res lepem številu, stavile g. predavatelju razna vprašanja, na katera je rad odgovarjal. Predsedni-' ca se je nato dr. Komarju iskreno zah-hvalila za odlično podan referat.
Predsednica je nato še omenila, da se bo letošnja božičnica Zveze slovenskih mater, in žena vršila v San Martinu v nedeljo, 21. devembra popoldne in je prosila navzoče gospe za sodelovanje pri tej lepi vsakoletni prireditvi.
Sklep šole Škofa G. Rožmana
Dne 6. decembra popoldne je bil sklep šole škofa dr. G. Rožmana v San Martinu. Obstojal je v slovesni izročitvi izpričeval letošnjim devetim absolventom in ostalim učencem in učenkam. Na absolvente je naslovila voditeljica šole gdč. Katica Kovač primeren nagovor, jim čestitala k vztrajnosti v obiskovanju slovenske šole v preteklih os-
mih letih ter jih bodrila, da ostanejo verni in dobri Slovenci oz. Slovenke. Nato je prebrala pismo predsednika Narodnega odbora za Slovenijo g. Miloša Stareta, naslovljeno na vse absolvente, slovenskih šol v Argentini. Po razdelitvi diplom je absolventom čestital tudi kulturni referent doma Stanko Oberžan ter vsakemu v imenu doma podaril dr. Hanželičevo' knjigo „Naše življenje“. Letošnji absolventi slov. šole so naslednji: Peter Dermastja, Ana Marija Erbežnik, Marta Jenko, Marko Jerman, Metka Kahne, Viktor Leber, Cecilija Makek, Jožko Oberžan in Marko Rezelj.
Temu sklepu slovenske šole je sledilo miklavževanje, katerega so se udeležili rojaki iz sanmartinskega okrožja v zelo velikem številu.
TURNEJA SLOVENSKEGA BUENOSAIREŠKEGA OKTETA
V	soboto 13. decembra se bo Bue-nosaireški slovenski oktet z letalom odpeljal v Bariloche, kamor ga je krajevna občina povabila, da nastopi s samostojnim koncertom.
Pel bo v nedeljo 14. decembra, v prostorih knjižnice Sarmiento s programom, ki ga je posebno za to priliko pripravil. V prvem delu bodo prišle v poštev poskočne narodne slovenske pesmi v drugem pa narodne in umetne drugih narodnostih.
V	nedeljo 21. decembra pa bo pel, v sklopu vsakoletnih božičnih koncertr pri zboru bariloških slavčkov pod vodstvom ge. Lučke Jermanove.
SLOVENCI PO SVETU
LORRAINE, ZDA
Rev. dr. Pavel Krajnik postal župnik
V nedeljo 23. novembra ob enajstih dopoldne se je v cerkvici Sv. Cirila in Metoda V Lorrainu izvršila preprosta toda ljubka prireditev — ustoličenje novega župnija dr. Krajnika, ki je bil s kaplanskega mesta pri Mariji Vne-bovzeti v Clevelandu prestavljen v Lo-rain. Župnik Alojz Rupar je zavoljo slabega zdravja odšel v pokoj.
Ustoličenje je vodil dekan rev. G. Sheldon, ki je prebral listino clevelandskega škofa Jamesa Hickeya, s katero postavlja Rev. Krajnika za pastirja duš v Lorainu. V pridigi je čestital vernikom, da so dobili župnika, ki je že marsikaj poskusil, prehodil velik del sveta in je doma tudi v znanosti.
Po sveti maši, pri kateri je koncele-briralo več duhovnikov, med njimi tudi zlatomašnik Rev. Julij Slapšak, je bila še skromna slovesnost pri kateri je bil vsak postrežen. Od duhovnikov so bili navzoči stari gospod Rev. Virant, častni kanonik Rev. Hobart, Rev. Jože Vovk, Rev. Jože Božnar, Rev. Simon Nekič, Rev. A. Demetzki.
Verniki so napolnili cerkvico, prišlo je tudi nekaj prijateljev od drugod. Med angleške cerkvene pesmi so zazvenele tudi slovenske.
Rev. dr. Pavel Krajnik je pač poznan tudi med Slovenci v Buenos Airesu. Njegovi starši in sorodniki žive tam. Naj bi se Slovenci spomnili v molitvi svojega rojaka, ki je v severni Ameriki postal župnik, da bi zvesto hodil po stopinjah svetih bratov Cirila in Metoda, katerima je cerkev v Lorainu posvečena.
K.	M.
PO ŠPORTNEM SVETE
MAKALU, peti naj višji vrh pa svetu, sta 10. oktobra zavzela še Ljubljančan Viktor Grošelj in Ivan Kotnik iz Šoštanja v navezi, sam pa je po najtežji smeri prispel na vrh Makalu -ja 27-letni tekstilni tehnik iz Tržiča Janez Dolžan.
Toda Makalu je zahteval precejšen davek. Že četrtega novembra sta nepričakovano prišla nazaj v Ljubljano dva člana zmagovite slovenske ekspedicije, Zoran Bešlin in Marjan Manfreda. Oba so takoj prepeljali v Klinični center v Ljubljani zaradi hudih zmrzlin na nogah. Treba je bilo opraviti nujen kirurški poseg. Poleg teh dveh Slovencev pa je Makalu zahteval davek tudi od\ domačinov, tudi med njimi je bilo nekaj, ki so dobili zmrzline, vendar ne tako hude kot Bešlin in Manfreda, ki so jima zmrznili vsi prsti na nogah.
Manfredi se je kot prvemu človeku posrečilo, da je prišel do take višine, kot je vrh Makaluja brez pomoči kisika.
NA CONSKEM ŠAHOVSKEM turnirju v Reykjaviku je slovenski velemojster Bruno Parma v zadnjem trenutku še ujel možnost za uvrstitev v nadaljnje tekmovanje. V zadnjem kolu 11. novembra je po 11 urah in 91 potezah premagal Hamrnana in zasedel z izraelskim velemojstrom Liberzonom drugo mesto z 10,5 m, zmagal pa je Bibli z 11 točkami. Zdaj bo Parma moral igrati z Liberzonom dvoboj, a mu zadošča samo neodločen rezultat za nadaljnje tekmovanje zaradi boljših izidov z vodilnimi. ■
JUGOSLOVANSKA nogometna reprezentanca je 19. novembra v Beogradu po dokaj slabi in nezanimivi igri premagala Severno Irsko z 1:0. To je bila zadnja igra jugoslovanske reprezentance v III. kvalifikacijski skupini. Ker. je Jugoslavija zmagala v vseh tekmah proti Norveški in švedski, izgubila le prvo tekmo s Sev. Irsko, je po tej zmagi skoraj ni mogoče izriniti s prvega mesta. Zmagoviti gol je zabil Slovenec Brane Oblak, ki pa letos igra v znanem nemškem klubu! Schalke 04 iz Gelsen-kirchna.
Od vsepovsod
REKORDER V NEUSPEHU — William Gold, upokojeni inženir, ki se je iz Londona leta 1950 preselil v Avstralijo, je v znani Guinnesovi knjigi „rekordov“ opisan kot najbolj neuspešen britanski književnik. Doslej je namreč napisal že 15 knjig, med temi sedem romanov, pa ni dobil založnika še za nobeno. Kakor je zapisano v Guinnesovi knjigi rekordov, je Gold s pisanjem zaslužil le 28 penijev, ki jih je dobil leta 1958 za časopisno novico.
ŠČURKI V LONDONU — Po izjavah biologinje Susane Beatson so ščurki že kar „domače živali“ v večini londonskih restavracij, kar 95 odstotkov restavracij jih ima. Poleg tega je biologinja rekla, da Londončani niso nikdar ščurkov resno jemali: v restavracijah se vedejo, kot da jih ni; če pa slučaj no zaide ščurek na mizo, pa se mimo presedejo drugam...
NAJSTAREJŠI ARHIV — Italijanski arheologi so v Siriji odkrili arhiv * 1 * * IV.
KNJIŽNI DAR 1976 GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE
Za leto 1976 je Goriška Mohorjeva družba pripravila izredno zanimivo knjižno zbirko in sicer:
Ebla, mesta, ki je doživelo visok razvoj 2.300 let pred Kr. Našli so 15.000 glinastih tablic s sumerijskimi teksti ter z napisi v nekem neznanem sanit-skem jeziku. V glavnem gre za vojaške dopise, za trgovske zapise in celo za sumerske „prve čitanke“ za otroke. Arheologi menijo, da gre za najstarejši odkriti arhiv, kar jih pozna znanost.
TABORJENJE
Vse vaditeljice in vaditelje vabi vodstvo vaditeljskih tečajev na prvi sestanek pred odhodom, kjer se bo predstavil program taborenja in potrebščine, ki jih vsak potrebuje. Kraj sestanka: Slovenska hiša v ponedeljek, 15. decembra ob 20. uri.
VAŽNO OPOZORILO!
Otroška kolonija odide iz Buenos Airesa 26- decembra ob 20. uri iz Slovenske hiše. Ker je več prijavljencev, ko|t jih more dr. Hanželič sprejeti, bomo vrstni red prijave spoštovali lahko samo pri prijavljencih, ki bo|doi do 15. dec. plačali polovico vsote za kolonijo (1.500— pesO|V).
Sovenska radijska oddaja je vsako nledeljo od 15,30 do 16 uire na radio Antártida.
OBVESTILA
SOBOTA, 13. decembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 20 roiklavževa-vanje, ki ga prirejata SDO in SFZ.
Veseli slovenski večer v Slomškovem domu v priredbi madinske godbe.
V	Slovenski hiši ob 9; seja profesorskega zbora srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi otb 20 ponovitev igra „čudni Snubci“. Gostovala bo sanmai-tinska mladina.
NEDELJA, 14. decembra 1975:
V	Slomškovem domu občni zbor SDO-SFZ Ramols. Mejia ob 19. uri.
V	Slovenski cerkvi Marije Pomagaj
plb 9,30 maša zadušnica za pok. Vuka Rupnika. Vabita Tabor in Vestnik.
Na Pristavi ob 10 mladinska maša, nato občni zbor SDO in SFZ Moron ter skupni asado.
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši ob 10 redni občni zbor doma.
V	Našem domu ob 19. „Mladina poje“; nastop članov mladinskega zbora-
NEDELJA, 21. decembra 1975:
Slovenski božič v Argentini bo letos pripravila Zveza slov. mater in žena v Slovenskem domu v Sdn Martinu.
1.	Koledar 1976
2.	Jožko Kragelj: „Moja Tolminska“. Zbirka črtic z originalnimi ilustracijami Toneta Kralja.
■■>. Andrej Kobal: „Svetovni popotnik napoveduje.“ 2. del
: Primorski slovenski biografski leksikon (PriBL) — 2. snopič.
SLOVENSKA MLADINSKA GODBA
IV.	večer
sobota, 13. decembra ob 21 uri. i Slomškov dom, Castelli 28,
Ramos Mejia
KINTA SLOGA
Del Cielito 279 -—• Villa Udaondo
KOPALNA SEZONA 29-11-1975 do 14-3-1976
Vstopnina:	Odrasli	Mladinska
Nedelje in prazniki	$ 60—	$ 30—
Med tednom	$ 35—	$ 15—
Mesečna vstopnica	$ 250—	$ 125—
Sezonska vstopnica	$ 600,—	? 300—
Otroci, do 12. leta v spremstvu staršev zastonj, sicer s pismehim dovoljenjem staršev in sezonsko ali mesečno vstopnico očeta ali matere. Mladinska velja od 12. do 18. leta. — Kinta bo odprta vse dni, od 9. do 21. ure razen ob torkih, ko bo zaprta zavoljo čiščenja. Vstop na kinto je dovoljen samo članom zadruge in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dobite za $ 15.— v zadružni pisarni ali na kinti in proti plačilu odgovarjajoče vstopnine. Prosimo, ne vabite na kinto ljudi, ki niso člani zadruge!
UPRAVNI ODBOR K. Z. SLOGA z. o. z.
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO LOMAS DE
a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja j
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. • Zahtevati določitev ure na privatni ■
telefon 628-4188.
JAVNI NOTAR
FRANCISU® RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«*. Pta. baja, otic. 2
T. E. 35-8827
Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije!
ESUNBU UBIS
Editor responsable: Miloš Stan-. DirectorTone Mize rit
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. K. 69-9503 Uredniški odbor':
Miloš Stare. Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimfr Batagelj in Tone Mizerit
v pa A e. C gs- g gg	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 577K TARIFA REDUCID/ Concesión N* 382%
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000; ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
20. DECEMBRA OB 20.30 IN 21- DECEMBRA OB 17 V DVORANI SLOVENSKE HIŠE V BUENOS AIRESU
Slovenski božič
Po štirih božičnih napevih izvaja ob spremljavi orgel
„Gallus“
režija: MAKS BORŠTNIK
Ponovitev bo 27. decembra ob 20 v Našem domu v San Justo
ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA
pripravlja božični program in vabi vse družine
na
SLOVENSKO BOŽIČNICO
ki bo v nedeljo 21. decembra ob 18 v Slovenskem domu v SAN MARTINU
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO
bo predstavilo v avdiovizualni obliki
dve najnovejši knjigi dr. Vojka Arka Planinske zgodbe z Nahuel Huupija
DRUŽBE SV. MOHORJA V CELOVCU 1975
Ljubezen po pismih
GORE, št. 3, BUENOS AIRES
V soboto 13. decembra ob 20. v gornji dvorani Slovenske hiše
Vsi ljubitelji gora vabljeni!
Ludvik Puš
NA DOLGO
Stolnemu ravnatelju kora duhovniku dr. Johannesu Sabitzer-ju sem se predstavil kot pevec, ki bi rad sodeloval pri njegovem zboru. Ker je bila maša pri št. Petru že v jutranji uri, slovesna nedeljska peta maša v stolnici pa šele ob enajstih, je bila kombinacija obeh lahka. Regenschori me je rad sprejel in me povabil k prvi skušnji. Takrat so bile na sporedu slovesnih maš vedno latinske mašne kompozicije in Sabitzer je bil ambiciozen muzikus in je izbiral res prvovrstna glasbena dela slavnih skladateljev. Zato so bile pa tudi pevske vaje za vse pevke in pevce obligatorne z ozirom na težko pevne kompozicije, terjajoče podroben in natančen študij. Ugotovil sem kmalu, da je pevovodja teoretično natančen in zahteva točno zadevanje not, a pri muzikalni obdelavi glasbenih fines je kmalu zadovoljen s povprečjem. Toda, to je bila njegova stvar, ne moja.
Vsedel sem se v pevski sobi med basiste. Kar zanimivo je bilo opazovati pevovodjo, kako je postrani pogledoval na basiste z dobrohotnim nasmeškom na ustnah', češ, zadovoljen sem z vašim petjem, in kako je z očmi iskal izvor glasovne polnosti in se vedno ustavljal na novem pevcu. Pozneje mi je povedal, da barva in volumen mojega glasu srečno povezujeta in zapolnjujeta vseh ostalih osem do deset heterogenih basovskih glasov v polno, blagoglasno zvočnost.
(44)
POT
Po drugi skušnji je ravnatelj kora stopil k meni in me povabil v sosednjo sobo. Tam sva bila sama in začel se je tale pogovor:
Sabitzer: „Najprvo bi vam rad izrazil svoje veselje, da ste se pridružili našemu stolnemu zboru .Toda, to ni vse, zaradi česar sem želel govoriti z vami. Slišal sem, da ste prevzeli v podružni cerkvi pri Sv. Petru orglanje in spremljavo ljudskega petja. Stvar me je toliko zanimala, da sem sklenil kaj več zvedeti o onem organistu. Stolni župnik, je zadevo razjasnil. Rekel mi je, da vas pozna iz visokošolskih let iz Ljubljane, da ste v tistem času vodili pevski zbor ljubljanskih bogoslovcev. Ta informacija mi pove dovolj!
Jaz: „Je pravilno kar vam je v tem oziru pripovedoval stolni župnik, študiral sem glasbo in se intenzivno učil raznih glasbenih instrumentov vsa leta srednješolskih in visokošolskih študij. Tudi orgle sem študiral pod učiteljem Stankom Premrlom. Toda sem brezdomec, trenutno nestalen prebivalec Celovca in nikoli gotov, kaj me lahko zadene. Težko je v moji situaciji računati na kako trajno zaposlitev.“
Drobni duhovni gospod se je za trenutek zamislil, nato pa živahno predlagal: -
„Po vsem tem predlagam, da pristanete na sporadičen prevzem orgla-nja pri slovesni nedeljski maši v stolnici. Imamo organistinjo, zelo glasbeno
izobraženo damo, k je pa že v letih, dostikrat zboli in je treba iskati nadomestila. Vi bi morda mogli biti v vsakem slučaju dosegljivi. Tu je ključ od kora, oglejte si orgle in če vam bo vse skupaj všeč, in so bova dobro ujemala, bo najino sodelovanje na stolnem koru priprava za obširnejši načrt skupnega dela.“
Rekši, mi jo dal ključ, in sva se poslovila.
Že naslednjega dne sem bil pri orglah na stolnem koru celovške katedrale, arhitektonsko skromne, a znotraj zelo prijetno dekorirane stavbe z odlično akustiko. Orgle sicer niso bile najnovejšega sistema, vendar dovolj moderne in pripravne za udobno igranje. Med vojno jih je zadela bomba iz ameriškega letala, ki je predrla strešno konstrukcijo in strop ter eksplodirala tik za orglami ter jih poškodovala. Najnujnejše so takoj popravili tako, da je ostal paraliziran le neznaten del velikega trima-nualnega instrumenta. Igralnik je bil postavljen postrani ob balustradi, da je orglavec vidbl pred seboj dirigenta in celoten zbor.
Ko sem prvič sedel pred klaviature mogočnega instrumenta, me je prevzel občutek zmagoslavja. Sedaj se začenja novo poglavje mojega begunstva, pomembno in častno, lahko celo prodorno in uspešno .
Pregledal šem natanko celotni komplicirani mehanizem, .preštudiral registre, jih odprl in s prsti posegel po tipkah. Kdor ni nikoli igral na orgle, bolj prav: na velike in lepe orgle — ne more prav razumeti doživljanja, ko srce in duša zapojeta z njimi. Kakor da si
z lokami posegel v brezbrežno morje, glasovje zavalovi po tvoji volji in tvojem navdihu, rahlo šumi, kadar se ti hoče nežnih glasov iz daljave, narašča v glasen val, potem pa z vso ogromno 'močjo zabuči kakor v viharju. Taka je igra na velike orgle za tistega, ki zna izvabiti zaklade iz njih osrčja.
Nisem se mogel ločiti od njih. Vstal sem že, da bi šel, pa v kupu orgelskih kompozicij odkrijem koncertne zbirke mojstrov Johanna Sebastiana Bacha, Antona iBrucknerja, Maxa Regerja in podobnih gigantov orgelske muzike. Mirno se vsedem nazaj za igralnik, izbiram kar se mi zdi za prvič primemo in igram, in orglam, kolikor mi duša da. In igram, dokler ni utešena moja lakota po orglah. Ko sem hodil proti domu, mi je vso pot pelo po ušesih in odmevalo v srcu.
Kdaj sem prvikrat igral pri slovesni maši in spremljal zbor, se ne spominjam natančno, vem pa, da je preteklo le nekaj nedelj od najinega pomenka z ravnateljem kora. Pozneje smo uredili, da sem igral orgle še pri eni maši ob nedeljah, zato pa sem moral pustiti št. Peter. Prva latinska maša, pri kateri sem spremljal zbor, je bila blagozvočna in mogočna skladba Vinzenza Gollier-ja z imenom Missa Loreto, znana in priznana v glasbenih krogih. Katera je bila zadnja, sem pozabil. Praznik Velikega šmarna ali Marijinega vnebovzetja so tačas slovesno praznovali po vsem katoliškem svetu. V celovški stolnici je bilo menda ta dan famo žegnanje. Cerkev je bila okusno okrašena, glavni oltar ves v cvetju, ljudi pa toliko pri slovesnem opravilu,
da se je vse trlo. Tudi pevski zbor je bil slovesnosti dneva primemo zaseden. Ravnatelj je za praznik izbral med Mozartovimi mašnimi skladbami eno najlepših in najbolj radostno slovesnih -— zdi se mi, da je bila maša št. pet. Ker je orkestrirana, je sodeloval tudi orkester (večidel godci celovškega opernega orkestra) v zasedbi, kakor jo predpisuje partitura; za orglami je sedela običajna organistinja, mene je pa dirigent uvrstil med soliste pri tej klasični maši, ki solistom odmerja znatno in zelo učinkovito vlogo, tako posamič, kakor tudi v kvartetnih odlomkih. Ostali trije pevci (sopran, alt in tenor) so bili solisti iz celovške opere. To se je prepevalo in igralo, da je moralo vernikom v cerkvi poskakovati srce, če so imeli le trohico pojma o lepi glasbi in nekaj smisla za dobro izvajanje. Pel sem svojo partijo, kjer sem bil sam, z vsem ognjem pevskega srca in vso zbrano pobožnostjo verne duše, da je odmevalo po prostorni cerkvi; kjer smo pa poprijeli vsi štirje solisti skupno in se med seboj prepletali v izbrani glasbeni ornamentiki, se je glasilo kakor ulito. Potem je pritisnil zbor in orgle in orkester, da je valovilo kakor orkan v čast in slavo Bogu, ki je svojo nevesto vzel k sebi v nebesa, in pa Njej, ki je kači glavo strla.
Po evangeliju je stopil na prižnico stolni župnik prelat dr. Rudolf Bliiml. Kakor je on slavil dušno in telesno lepoto prečiste Device, ki je bila prelestna dovolj, da jo je Bog s telesom vzel v nebesa, nisem svoj živ dan slišal govoriti nobenega pridigarja.
(Bo Še)