258                         Oton Župančič: Večer v pristanu. — Jadra.
Tam med sinjinami, kot bel labod, kot da ga sanjam, plava v solncu brod; galebi tu srebrni vstajajo — so moje misli, ki to vzhajajo?
Te gledam, svet ubranih harmonij kot tujec tujca: tukaj jaz — tam ti? Sem te ustvaril, in sva jaz in jaz, in vidim le v zrcalu svoj obraz?
Ti bil si, mene ni bilo, ti boš . . . A zdaj, za hip, je vstal iz tebe mož, začutil, da je s tabo zvezan prost, in v tebi, sebi večnost, blaženost.
Večer v  pristanu.
JLilektrika, plin, rdeči, zeleni signali — kot bi se žonglerji s slepečimi noži igrali, vse mešajo, mečejo semtertja jezera vali.
Kar parnik z lopatami ves ta nemir še vznemiri, ugasne odsvit, spet plašne, v elipsah se širi, z verigami zvonci, piščalke z rogovi v prepiri.
Naval na mostiče, pozdravi sprejema, slovesa,
in petje in vzkliki, in tajna solza iz očesa,
in dim in zastave — fantastična v vihri drevesa.
A dvigni oko: tam, po vsemirja dvori mirno razstavljeni nebeški kori.
Jadra.
jiZnogo jader po gladini,                Da, tako sem rekel, bratje:
mnogo krepkih duš pod njimi  —       ni je v solncu,  ni je v vetru, z vsakim jadrom hrepenenje,              ni v valovih je nemirnih —
z vsako dušo je usoda.                      v krepkih dušah je usoda.