"¦                                      ~ 160 —
Pravda in krivda
(Serbska narodna priporedka.)
Nekakov kralj je imel dva sina; ta je bil Mkav (zvijaeen) ter neprarden, a drngi dober in pravden. Ko oče umre njima, reče nepravdni pravdnemu: ,,pojdi od mene, dalje ne bodeva vkupe živela; ni tri sto zlatnikov in konja; to ti je d&l vsega, kar nama je od očeta ostalo, več nemava nič." On vzame tri sto zlatnfkov in konja ter odide, govoreč: ,,hvala Bogu! koliko mi je pripadlo od vsega kraljestva!*' Posled nekoliko časa srečata se ta dva brata na potu, jezdeč oba na konjih. Pravdni reče nepravdnemu: ,,pomozi ti Bog, brate!" A dn mu odgovori: ,,gorjč naj ti Bog i&l Kaj zmirom Boga spominjaš? Zdaj je boljša krivda negoli pravda." Tedaj mu reče dobri: ,,hajdi da staviva, da nij boljša krivda od pravde." In tako sta ondiikaj stavila vsak po sto rumenih zlatnikov in rekla, kogar najpoprej srečata, da jima on o tem sodi. Id6č malo dalje srečata zl6deja, ki se je bil prestčril v černca (meniha), ter ga poprosita, da jirna povč, ali je boljša pravda ali krivda. ZLSdej reče: ,,krivda,<l in tako dobri izgubi sto zlatnikov. Ali zopet stavita vsak še po sto zlatnikov, in tudi tretjič, ter po sodbi pekl&iskega zl6deja, kateri se je različno prestvarjal in pržd-Dja hodil, izgubi dobri vseh tri sto zlatnikov ter potem ie tudi konja. Ondaj reče: ,,hvala Bogii, uže nemam zlatnfkov, ali imam svoje oči, zastavim še jeden-krat oči." Tako sta zastavila svoje očf, da je boljša pravdanego likrivda. Tedaj njegov brat, ne iskajdč druge sodbe, potegne nož ter mu stakne obe očf, ia reče mu: ,,zdaj ti naj pomore pravda, kadar si brez očij." 6n žalosten zahvali Boga in reče: ,,jaz nemam očfj za božjo pravdo, nego te prosim, brate moj, da mi daš vode v kakovo posodo, da zmočim usta in umijem rane, ter da me odvedeš ia ostaviš pod jelo nad izvorom." Bcat ga posluša in da mu v posodi vode, ter odvede ga in ostavi pod jelo nad vrelom. **) Ondu on žalosten stoječ začuje v neko dobo noči, da so prišle Vile***) na izvor, in kopajtfč se začae jedaa dru-gim govoriti: ,,znate li, družiee, da je ogobžla kraljeva deklica? Kralj je sklical vse lekarje, ali je nikdo ne more izlčciti. A da on v6 ter da zdaj vzaine te vode, kjer se mč kdpljemo, in da jo z njo okdplje, v dan in noč bi ozdravčla, a tako tudi, če je kdo gluh, slep, hrom izcčlil bi se od te vode." V tem so zapeli kuri in Vile so odšle. Ondaj se siromak izpod jele splazi po nogah in rokah do vode ter najpoprej umfje oči in mahoma pregleda; potetn zajme v posodo vode ter odide hitro k dnemu kralju, ki mu je bila hči g<5bava, in reče: ,;prišel sem lečit kraljeve hčeri, ako mi dadč; v dan in noč bode zdrava." Ka-dar kralj razumčje, pusti ga v sobo k deklici, a on ukaže, da jo okopljd s to vodo. Kadar mine dan in noč, deklica ostane čista in zdrava od gobe. Kralj se zel(5 obraduje ter da mu pol kraljestva ia hčer za ženo; tako je on bil kraljev zet in pervi do kralja. To se mahoma razglasi po vsem kraljestvu ter pride na uho tudi bratu njegovemu, katori je govoril, da je boljša krivda nego pravda.
*)   Prayiea in krivica.
**)   Izvor, vrelo je to, kar studenec, vir.
***) Vila je belo oblečena, lepa, mlada gozdna žena, kakor na pol boginja. Tafcih bitij t reBnici nikjer nij; a serbski narod misli, da so, ter da pomagajo dobrim ljudšm a badodelnike da kaznjujejo.
¦— 161 -
On pomisli, da je ta našel pod jelo srečo in odide je tudi sam iskat: najpoprej vzame v posodo vode ter odide pod jelo, in tam si očf stakne. Kadar je bilo v neko dobo nočf, prišle so se Vile kopat. Začele so govoriti, kako se je izlččila kraljeva hči. ,,Morebiti," rek(5, ,,nas je kdo poslušal, kadar smo govorile, da bi od te vode ozdravčla. Utegne nas tudi zdaj kdo poslušati; pojdimo gledat." Kadar odid<5 ter pridejo pod jelo, najdejo <5nega, ki je bil prišel iskat sreče ia govoril, da je boljša krivda od pravde, ter ga zgrabijo za četerti ia raztergajo. Tako mu je nesrečniku pomogla krivda.