mmmmmmmmmmmammmaammmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmmaEi Danes na 5. strani: Zgodba o izgubljeni milijardi Sobota, 19. oktobra 1963 Št. 41, leto XXI V OKVIRU Pojav ni nov. Z njim smo se srečavali Se pred leti, ga grajali, toda videti je, da si je sčasoma pridobil pri marsikom — zavestno ali podzavestno — »domovinsko pravico-«. Sedaj, ob uresničevanju dveh izredno pomembnih druž-beno-političnih nalog, se znova srečujemo z njim, ga sicer poimenujemo z različnimi novimi imeni, toda to ne spremeni njegovega — bistva. Kmalu bo minilo leto in pol, ko je bila na dnevnem redu sindikatov razprava o vlogi, pomenu in izdelavi statutov delovnih organizacij. O tej izredno pomembni družbeno-politični nalogi je bilo odtlej nič koliko razprav. Za primerjavo samo podatek, da so sindikati (v republiškem, okrajnem in občinskem merilu) pripravili o tem nad 250 seminarjev, posvetovanj in sestankov. Na razpolago so številne publikacije s tega področja, pred sestav-ljalci statutov je gradivo s teh posvetovanj, plenumov, pred njimi so teze, vendar ... Vendar po tolikšnem času lahko ugotavljamo, da ni niti v sedmih odstotkih delovnih organizacij v naši republiki statut v razpravi, da so v nekaj več kot v 30 °/o delovnih organizacij sprejeli komaj teze za statut in da je več kot 60 odstotkov delovnih organizacij na tem področju skorajda še neaktivnih. Razlogi? Najrazličnejša »opravičila«, kot na primer: čakamo na nove zakonske predpise, ki naj bi bili usklajeni z ustavo; čakamo na občinski' statut; nimamo gradiva; številna vprašanja še niso jasna, bodisi s pravnega vidika, bodisi s stališča prakse drugih LAGODNOST ALI KAJ VEC? delovnih organizacij; ne vemo, ali je obvezen referendum; kdo sprejema statut; ali je obvezna arbitraža; kako predvideti imuniteto za člane obratnih delavskih svetov in — nešteto takšnih opravičil. Torej kljub obilici seminarjev, posvetovanj, kljub obilici gradiva in neštetim razčiščevanjem mnenj — zaostanek z izdelavo statutov. Ali naj ta pojav imenujemo samo lagodnost? In drug primer v tem času! V teku so pospešene priprave na 42-urni delovni tednik. To ni enkratna, temveč dolgotrajna, izredno pomembna družbeno-politična in ekonomska naloga. Naloga in ne akcija! Pomeni, da se velja na to pripravljati z vso zavzetostjo, s številnimi vsestranskimi analizami. In komaj je prišla zadeva resneje na dnevni red, že se pojavljajo trditve, tega ne bo mogoče uresničiti, kajti vprašanje prispevka na izredni dohokek ni urejeno, ni urejeno vprašanje amortizacije, stroji so docela izkoriščeni, o kakšni večji intenzivnosti dela ni mogoče govoriti in... Toda, ko ob vsem tem želi dobiti nekdo tehtne analize za te »argumente«, ostane praznik rok. Analiz' in podatkov kratkomalo ni — »zapreke« pa so! Razumljivo je, da marsikaj ni mogoče uresničiti prek noči, da se ob urejanju teh ali onih vprašanj resda srečujemo z zaprekami, toda zdi se, da če jih ni, si jih vsaj — predstavljamo. Takšno ravnanje pa je kaj koristno tistim, ki vso stvar odlagajo iz lagodnosti ali česa drugega do zadnjega, da v zadnjih dneh nekaj store, slabo seveda, ker bi lahko storili bolje v daljšem časovnem obdobju. Zdi se, da so si ta »lagodnost« in pravni pozitivizem ter podobno, kot pravimo sedaj, že pridobili prevelike domovinske pravice, da meji že na kaj več kot res samo na lagodnost ter da se premalo zavedamo, kako demobili-zatorsko lahko vpliva takšen pojav, če nanj nismo vselej in povsod docela pozorni. PETER DORNIK SEJA PREDSEDSTVA CENTRALNEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV USLU2NOSTNIH DEJAVNOSTI POČASEN RAZVOJ DELITVE PO DELU Seja predsedstva Centralnega odbora Sindikata delavcev uslužnostnih dejavnosti Jugoslavije dne 12. oktobra je imela v določenem smislu posebno obeležje. To posebnost oziroma izjemnost ji je dalo nadaljevanje razprave s prejšnje seje, ki je bila 16. septembra in na kateri so obravnavali stanje in probleme notranje delitve v delovnih organizacijah. Ker so ugotovili, da zahteva ta problem obsežno izmenjavo mnenj, so se odločili za nadaljevanje razprave — isto točko so ponovno postavili na dnevni red seje 12. oktobra. Takšen sklep predsedstva ,ie povsem, razumljiv, saj je bilo treba povedati marsikaj v zvezi z delitvijo po delu v kolektivih uslužnostnih dejavnosti, zlasti še, ker zbujajo mnogi pokazatelji precejšnjo zaskrbljenost. Predvsem velja omeniti naraščajočo težnjo, da ne bi uveljavljali delitve po delu. PAPIRNATO IN DEKLARATIVNO Pregled 109 delovnih organizacij (38 trgovinskih, 23 gostinskih, 27 obrtnih in 21 komunalnih) je pokazal, da s formalne strani ne zanikajo potrebe in pomena delitve po delu, saj je med njimi eno samo podjetje, ki še ni sprejelo pravilnika o delitvi čistega dohodka in osebnih dohodkov (komunalna delovna organizacija). Papir je prenesel mnoga pravilno deklarirana načela in tudi sklepe o stimulativni delitvi po delu. V precej delovnih organizacijah pa je bilo to vse; niso segle dlje kot do papirnatih rešitev in de-klarativnosti. V 48 izmed 109 delovnih organizacij delijo osebne dohodke po startnih osnovah brez sleherne stimulacije (med takimi je največ komunalnih in gostinskih delovnih organizacij). Razne oblike stimulacije je uvedlo 61 podjetij (pretežno stimuliranje večjega prometa ali proizvodnje, znatno manj pa je drugih elementov poslovanja). Samo 30 izmed teh 61 delovnih organizacij deli po ekonomskih (delovnih) enotah, le v petih je individualni učinek osnova delitve (»Tekstil« v Mariboru, »Sla-voni ja-tekstil« v Osijeku, »Ele-gant« v Celju, »Standard« v Ob mesecu varnosti — Samo toliko bom omedla, da vas bomo lahko pokazali, če bi kdo vprašal za vas. Karikatura: MIL aN MAVER !■■■■■! Novem Sadu in »Tri grozda« v Beogradu). Vse to je v glavnem značilno tudi za stanje, gledano v celoti. To jasno kaže: ® skoraj 50 odstotkov delovnih organizacij nima stimulativnih oblik notranje delitve (celotna delitev je najpogosteje omejena na fiksne osebne dohodke in na morebitni »presežek« po zaključku letnega obračuna); ® tudi tista druga polovica delovnih organizacij, ki izvajajo delitev po delu, upošteva samo nekatere elemente za stimulacijo, s čimer zožuje »manevrski prostor« za razmah akcije. RAZNOVRSTNI vzroki ) Seveda takoj nastane vprašanje, zakaj ne delijo oziroma zakaj le delno uveljavljajo delitev po delu. Večino vzrokov — pravijo — je treba iskati v delovnih kolektivih, vendar pa to ne izključuje tudi objektivnih zunanjih težav, ki preprečujejo ali vsaj začasno zavirajo proces delitve po delu. Toda na težave, ki so posledica instrumentov zunanje delitve in počasnejšega večanja realizacije, so kolektivi odgovorili z ukinitvijo ali z opuščanjem notranje delitve po delu, namesto, da bi jih to spodbudilo, da bi iskali eno izmed poti in možnosti za odpravljanje težav ravno v delitvi, ki bi stimulirala večjo proizvodnost in boljše gospodarske rezultate. To seveda ne pomeni, da niso potrebni ukrepi za izboljšanje ekonomskega položaja gospodarskih organizacij, med katerimi jih je mnogo na robu rentabilnosti (vzrokov ne manjka: določanje administrativnih marž v trgovini; velike davčne dajatve v gostinstvu in obrti, nestabilnost instrumentov delitve in raznih obveznosti itd.). Razlogov za počasen razvoj delitve po delu je še več. Poslovanje po ekonomskih enotah zahteva urejeno evidenco, pravilno razporeditev stroškov, ažurno izkazovanje poslovnih rezultatov in njihov mesečni obračun vključno z delitvijo osebnih dohodkov. Evidenca pa v večini podjetij ni kos tem zahtevam, zato je tehnika evidence in obračuna najpogosteje »ozko grlo« in cokla nadaljnjega razvoja delitve po delu. Nezadostno poznavanje bistva delitve po delu in njenega pomena za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov je prav tako eden izmed razlogov za to, da ne uveljavljajo stimulativne delitve (pogosto pojmujejo delitev po delu kot tehnično stran obračuna osebnih dohodkov po učinku). Tudi neobveščenost kolektiva sodi med elemente, ki prispevajo k počasnejšemu razvoju delitve po delu. Tako imenovane »startne osnove« vodilnega kadra so razmeroma visoke in so ob nerazviti delitvi po delu neke vr- ste zagotovitev plače. Zato vodilni kader pogosto niti ni zainteresiran za uvedbo stimulativnih oblik delitve po delu. NUJNA POTREBA: VEC VZTRAJNOSTI V osnutku sklepov, ki so jih na seji predložili članom pred-sedništva, je rečeno med drugim, da je treba čimprej izvesti ukrepe za kar najširšo uvedbo delitve po delu v delovnih organizacijah uslužnostnih dejavnosti. To pa pomeni, da bo treba glede stimulativne delitve začeti v večini organizacij prav od kraja: • uvesti jo tam, kje je še ni, • obnoviti jo tam, kjer so jo uvedli in jo spet opustili. Se dve pomembni stvari lahko prispevata k uspešni izpolnitvi te naloge. Prvič, kar najbolj neposredna pomoč delovnim organizacijam, in sicer v raznih oblikah: posvetovanje po področjih ali po sorodnih skupinah (veleblagovnice, zunanjetrgovinska podjetja, obrtne delovne organizacije itd.), izmenjava izkušenj, obisk strokovnih skupin v drugih podjetjih idr. Drugič, več vztrajnosti na poti do cilja. Le takšna odločitev bo odpravila papirnato deklarativ-nost in klavrni umik ob prvi oviri. Izpolnitev obeh pogojev pa bo odvisna predvsem od aktivnosti sindikalnih organizacij. Dj. R, POSEBEN DODATEK NAJ UBLAŽI PREPAD MED STARIMI POKOJNINAMI IN ŽIVLJENJSKIMI STROŠKI NESTROKOVNO IN PREPOČASI • Oceniti delo komunalnih zavodov in Republiškega zavoda za socialno zavarovanje na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja za prvo polletje 1963; • ugotoviti vzroke tako velikim zaostankom pri reševanju pokojninskih in invalidskih zahtevkov; • kako rešiti prilagajanje višine pokojnin življenjskim stroškom in odpraviti razlike med »starimi« in »novimi« upokojenci. To so vprašanja, o katerih je razpravljal upravni odbor Republiškega zavoda za socialno zavarovanje. Ugotovitve, da poslovanje komunalnih in Republiškega zavoda za socialno zavarovanje kljub uvedbi novega sistema nagrajevanja (od proračunskega sistema na načelo dohodka po delu) še vedno ni zadovoljivo, slone na dejstvih, ki imajo svoje objektivne, največkrat pa tudi subjektivne vzroke. Obseg dela komunalnih zavodov za socialno zavarovanje, ki so pooblaščeni za reševanje pokojninskih zadev, se je v razdobju od januarja do junija 1. 1963 povečal za dobrih 6 odstotkov v primerjavi s prejšnjim letom. Vendar pa- gre to povečanje predvsem na račun ponovnih zahtevkov, s katerimi upokojenci uveljavljajo naknadno priznanje pokojninske dobe ali višjo kategorijo delovnega mesta. Ponovnih zahtevkov je bilo v letošnjem prvem polletju vloženih več kot novih zahtevkov. In kar okrog 85 odstotkov ponovnih zahtevkov je bilo v celoti ali vsaj delno ugodno rešenih za upokojence. To je resen signal, da komunalni zavodi za socialno zavarovanje prvih zahtevkov ne obravnavajo temeljito in da jih ne izpeljejo v celoti v skladu s predpisi. Ponovni zahtevki oziroma rešitve le popravljajo nekaj, kar ni bilo pravilno rešeno ali pa je bilo rešeno nepopolno. Dokaj pogosta je praksa referentov za reševanje pokojnin, da se ljudje ne zaslišijo pred končanjem dokaznega postopka, da so zaslišanja pomanjkljiva in da so stranke premalo seznanjene s svojimi pravicami. Referenti pa, namesto da bi ljudem nudili neke vrste pravno pomoč, akte rešijo, čeprav že vnaprej vedo, da se bodo ljudje pritožili. (Morda jih k takemu načinu sili tudi sistem režijskega dodatka, ki ga komunalni zavodi dobijo iz republiških skladov za reševanje takih zadev.) Ponovni zahtevki upokojencev se tako kopičijo na nove in prizadeti morajo ponekod čakati na rešitve tudi šest, dvanajst ali še več mesecev. Pri komunalnem zavodu za socialno zavarovanje v Celju čaka 27,8 °/o upokojencev na odločbe od dva do šest mesecev, 6,5 °/e šest do dvanajst me- secev in 0,5 o/n več kot eno leto. V goriškem zavodu rešujejo kar 7,1 o/0 zahtevkov dalj kot dvanajst mesecev, v murskosoboškem zavodu 15 % zahtevkov od šest do dvanajst mesecev in 5,6 ®/o pokojninskih zahtevkov več kot dvanajst mesecev. Za spoznanje boljši so v Novem mestu, kjer čaka 11,5 «/„ prizadetih na pokojninske odločbe šest do dvanajst mesecev in 2,8 % že več kot eno leto. Napak pa bi bilo valiti vso krivdo za nerešene nove zahtevke na komunalne zavode za socialno zavarovanje. Res je, da ponekod (predvsem Novo mesto in Murska Sobota) primanjkuje strokovnih kadrov. Vendar pa je treba tudi povedati, da dostikrat teče postopek dolgo zato, ker je treba čakati na ugotavljanje delovne in druge dobe. ki bi jo za vpis v delovno knjižico morale ugotoviti posebne občinske komisije. Prav gotovo bi bila velika pomoč za hitro uveljavljanje pravic pokojninskega oziroma invalidskega zavarovanja, natančno ugotovljena de^vna doba že prej, preden vloži prizadeti zahtevek. Vendar pa za to ne kažejo zanimanja ne zavarovanci sami (marsikdaj se na te stvari tudi ne razumejo), še manj pa socialno kadrovske službe v delovnih organizacijah, čeprav bi bila to tudi njihova naloga. (Nadaljevanje na 2. strani) MARIBORSKA POSLOVALNICA PODJETJA »TOBAK« ŽE DVE LETI MOLEDUJE SVOJO UPRAVO V LJUBLJANI, DA BI JI PRIZNALI STATUS EKONOMSKE ENOTE ČRNO-BELE ILUSTRACIJE NESTROKOVNO IN PREPOČASI Že dve leti kolektiv mariborske poslovalnice trgovskega podjetja »Tobak« Ljubljana zahteva, naj bi jim priznali status ekonomske enote in s tem pravico do neposrednega samoupravljanja. Čeprav glede na obseg poslovanja in število zaposlenih (60-članskj kolektiv bo letos ustvaril nekaj več kot I milijardo din skupnega dohodka) nedvomno obstajajo pogoji za ustanovitev ekonomske enote podjetja »Tobak« v Mariboru in za samoupravljanje v njej, želje in pričakovanja mariborskega kolektiva še vedno niso uresničene. Uprava podjetja sicer napoveduje, da bo prišlo do tega z novim letom 1964, saj je sporočila sindikalni podružnici poslovalnice Maribor: »Dogovor o ustanovitvi £E v Mariboru ostane v veljavi.« Toda pismo nadaljuje: »Na sestanku (ki ga je pripravil ObSS Maribor Center, op. pisca) pa ni bilo govora o organih samoupravljanja — vsaj do nadaljnjega.« Odgovor uprave podjetja, naslovljen na sindikalno podružnico (ki je zahtevala pismeno potrditev obljube direktorja podjetja, da bodo vendarle »dobili« ekonomsko enoto) v bistvu na »izviren« način pove, da bo v Mariboru -in v podjetju ostalo vse pri starem. Vendar ne bi zaključkov izvajali zgolj na podlagi omenjenega pisma, glede katerega direktor podjetja pojasnjuje, češ da oznaka »do nadaljnjega« pomeni le to, da bi pred uvedbo samoupravljanja morali urediti razmere v tej enoti. Slednje pa so menda tako zapletene, da jih EE sama ne bi mogla urediti (čeprav bi bilo to edino logično), ampak sta potrebni avtoriteta in posredovanje uprave in samoupravnih organov podjetja. Ne glede na to pa bo seveda najbolje, če prepustimo besedo tako predstavnikom mariborske poslovalnice, kakor tudi uprave in samoupravnih organov podjetja »Tobak« Ljubljana! NIC NE VEMO, KAJ SE DOGAJA V PODJETJU! Tov. Anton Krašovec, predsednik sindikata v mariborski poslovalnici podjetja »Tobak« pravi: »Zavoljo raznih težav je dotlej samostojno podjetje ,Tobak' Maribor sredi leta 1960 prišlo v prisilno upravo. Med njo so se odnosi v podjetju samo še zaostrili. Tako so občinski organi predlagali, kolektiv pa tudi sam sprevidel, da bo še najbolje, če se priključimo k istoimenskemu podjetju v Ljubljani. Do tega je prišlo s. 1. januarjem 1961. Odtlej kolektiv mariborske poslovalnice nima nobenih samoupravnih pravic, če odštejem proporcionalno zastopstvo v delavskem svetu in upravnem odboru podjetja, kjer pa so naši zastopniki preglasovani. Razen tega imamo pravico in dolžnost, da prodajamo tobačne izdelke, inkaso odvajamo v banko ter vodimo materialno knjigovodstvo. Kako sicer gospodari mariborska poslovalnica ali podjetje, ne vemo. Prej, dokler smo bili v samostojnem podjetju, pa smo do podrobnosti vedeli, kaj se pri nas dogaja; lahko smo odločali.« In še pripoved tovariša Evgena Morsija, ta mika sindikalne podružnice: »Že na sestanku celotnega kolektiva dne 25. decembra 1962 smo razpravljali o ustanovitvi EE ,Tobak' v Mari- boru. Razen dveh članov kolektiva, ki sta se vzdržala, je ostalih 33 prisotnih glasovalo za ustanovitev ekonomske enote. Naslednjega sestanka 27. aprila 1962 se je udeležil tudi tovariš direktor. Potem, ko je tudi on spregovoril o tem, 'na kaj vse moramo pomisliti, če zahtevamo ustanovitev ekonomske enote, je bil sprejet sklep, naj pri nas ostane tako, kot je bilo dotlej. Na sestanku, ki je bil dne 30. januarja letos, pa smo ponovno postavili zahtevo, naj bi naši poslovalnici priznali status EE. Tovariš- direktor je obljubil, da bo to izvedeno z novim letom 1984. Ko smo še pismeno zahtevali potrditev, _ te obljube, so odgovorili tisto, kar že veste. Omenil bi še to, da so nam večkrat očitali, zakaj se sindikalna podružnica (edino, kar še imamo!) vmešava v zadeve, ki so stvar samoupravnih organov podjetja.« CRNO-BELO o belo-Crnem Predsednik delavskega sveta podjetja »Tobak« Ljubljana tovariš Aleksander Savrin je bil, kot kaže, ves čas naklonjen zahtevam mariborskega kolektiva, saj pravi: »Vedno sem zagovarjal mnenje, da bi bilo bolje, če bi ustanovili ekonomske enote, saj bi obračun po enotah in samoupravni organi v njih vplivali na obojestransko čiste račune. Vse doslej so nekateri ljudje v'našem podjetju z nezaupanjem gledali na tako organizacijo podjetja in samoupravljanja. Z novim letom se bodo stvari spremenile. Vendar naj povem tisto, kar se mi ob tem primeru zdi bistveno: kolektivu mariborske poslovalnice je bila v okviru možnosti podjetja izpolnjena vsaka zahteva in želja, ki so jo izrazili. Drugič pa sem osebno prepričan, da ustanovitev EE v Mariboru ni želja celotnega kolektiva, pač pa le nekaterih posameznikov!« Direktor podjetja »Tobak« tovariš Stane Mahne je bil še določnejši, ko je poudaril: »V zadnjih dveh letih je podjetje .Tobak' Ljubljana s sredstvi svojih skladov na področju mariborske poslovalnice obnovilo 32 prodajaln, 3 docela na novo opremilo, 1 na novo odprlo, postavilo pet novih kioskov, kupilo stavbo za lastno skladišče v Slovenj eni Gradcu, poskrbelo za skladišča in trafike v Radgoni in Lendavi in dodelilo več motornih vozil mariborski poslovalnici. Skupne investicije znašajo več kot 17 milijonov dinarjev. V tem času pa se je tudi zaradi modernizacije in izboljšanja poslovanja promet mariborske poslovalnice potrojil: od 350 milijonov na dobro milijardo dinarjev.« Po besedah tovariša Staneta Mahneta bo z novim letom 1964 v podjetju »Tobak« Ljubljana, zaživelo pet obračunskih enot (ena za Štajersko s sedežem v Mariboru), ki naj bi podjetju posredovale podrobne ekonomske pokazatelje za vsako enoto posebej. Samoupravne organe pa naj bi te enote postopno dobivale. Glede na obseg prometa in število zaposlenih ter druge okolnosti bosta enoti v Ljubljani in v Mariboru verjetno prvi dobili pravico polnopravnih ekonomskih enot. Vendar naj bi se pred tem jasno izkazalo, da gre za v6W kolektiva, ne pa za iz- NATEČAJ DELAVSKE ENOTNOSTI V želji, da razširimo krog zunanjih sodelavcev, ki so sredi problematike družbenega in delavskega samoupravljanja, razpisuje uredništvo »Delavske enotnosti« natečaj za aktualne prispevke iz sledečih področij: 1. Delavsko samoupravljanje v delovnih organizacijah 2. Sistem notranje delitve in nagrajevanja po delovnih rezultatih in gospodarskem uspehu 3. Izdelava statutov 4. Problemi in izkušnje ob prehodu na 42-umi delavnik 5. Porast produktivnosti in organizacija proizvodnje 6. Problemi delitve med delovno organizacijo, komuno in skupnostjo 7. Samoupravljanje v kulturnih ustanovah in zavodih 8. Družbena samouprava na področju kulture v komuni 9. Kadrovska izobraževalna politika v delovnih organizacijah 10. Nagrajevanje racionalizacij in novatorjev Natečaj traja do 30. marca 1964. Kolegij uredništva bo nagradil po en najboljši prispevek s 100.000, 50.000, 30.000, 20.000 in 5 prispevkov z 10.000 dinarji. Prispevki za tekoče strani časopisa naj imajo od 2 do 5 razprto tipkanih strani. Vse objavljene prispevke bomo tudi honorirali. polnitev želja nekaterih posameznikov, kot je na primer v Mariboru.« Sicer na upravi podjetja »Tobak« Ljubljana poudarjajo, da ni niti njihova krivda, niti slabost samoupravnih organov podjetja, če kolektiv mariborske poslovalnice ni seznanjen z dogajanjem v podjetju. Če iz tega kolektiva izvoljeni člani samoupravnih organov podjetja ne informirajo svojih ljudi, kdo drugi pa naj bi jih? Naposled pa je treba omeniti tudi to, da mariborski »Tobak« v sedmih letih samostojnega poslovanja sploh ni investiral v obnovo in modernizacijo podjetja. K podjetju »Tobak« Ljubljana se je — nasprotno — priključil v času, ko je sicer izkazoval nekaj manj kot milijon dinarjev čistega dohodka, vendar je matično podjetje prevzelo tudi za 3 milijone dinarjev nekurantnih zalog. NAMESTO ZAKLJUČKA Vrsta je še dejstev in podrobnosti, ki eno ali obojestransko osvetljujejo problem ustanavljanja ekonomskih enot v podjetju »Tobak« Ljubljana. Iz vseh pripovedi smo izbrali le' najvažnejša stališča oziroma pojasnila. Prav iz vseh izmed njih pa — tako ali drugače — izzveni, da vsaj mariborska poslovalnica tega podjetja (če že ne tudi ostale) izpolnjuje pogoje za ustanovitev ekonomske enote. Kajti tam, kjer se ustvarja in ugotavlja dohodek, nedvomno obstajajo tudi dejanski, to je ekonomski pogoji za samoupravljanje. Slednje še toliko bolj, ker kolektiv mariborske poslovalnice podjetja »Tobak« ne zahteva odcepitve od matičnega podjetja; to je osamosvojitve v novo podjetje, pač pa v ekonomski enoti in samoupravnih organih svoje enote vidi tisto spodbudo, ki naj vpliva na še boljše uspehe mariborske enote in podjetja »Tobak« kot celote. M. GOVEKAR (Nadaljevanje s 1. strani) določitev pokojnine dolgo tudi zato, ker je treba čakati na odločbo občine o kategoriji delovnega mesta. Največkrat pa je prav ta vzrok prevedbenega zahtevka. K vsemu temu se pridružijo še zahtevki, ki so bili vrnjeni komunalnim zavodom za socialno zavarovanje po pritožbi ali reviziji druge instance in jih je treba dopolniti z dokaznim materialom, ker so bili zahtevki v prvi stopnji premalo raziskani. rani za dobro in ekspeditivno reševanje vlog. Pomemben Sklep je dala tudi razprava članov upravnega odbora Republiškega zavoda za socialno zavarovanje o potrebi prilagoditve starih pokojnin povečanim življenjskim stroškom. Kljub vsem prevedbam in dodatkom k pokojninam v zadnjih letih realna vrednost le-teh občutno pada. Glede na realno vrednost povprečnega pokojninskega zneska leta 1961 znaša v letu 1963 le 87,67 °/o takratne pokojnine. Zaradi vseh teh okoliščin je bilo letos junija v Sloveniji nerešenih zahtevkov v pokojninskem zavarovanju kar za 110/0 več kot leta 1962. Nekaj boljše, čeprav prav tako nezadovoljivo je stanje v invalidskem zavarovanju, kjer je nerešenih zahtevkov za 6,5 0/0 več kot lani. Je pa tak zastoj ponekod delno opravičljiv, ker invalidski postopek že sam pp sebi traja dalj časa kot pokojninski, saj je v številnih primerih treba dobiti še medicinsko dokumentacijo. Razen tega pa mora pregledati in oceniti invalida invalidska komisija. Prav neekspeditivnost nekaterih invalidskih komisij pa je še treba prišteti k vzrokom, ki smo jih navedli že kot vzroke za zaostanke pri pokojninskih zahtevkih, da dobimo jasno sliko — zakaj invalidi ponekod tako dolgo čakajo na svoje pravice. Glede na vse te ugotovitve je upravni odbor Republiškega zavoda za socialno zavarovanje sklenil, naj strokovna služba poglobi instruktažo predvsem v tistih komunalnih zavodih, kjer je upravičenih pritožb za zahtevke pokojninskega in invalidskega zavarovanja na drugo stopnjo največ. Obenem pa bo nujno proučiti tudi, če ni delitev režijskega dodatka komunalnim , zavodom za socialno zavarovanje premalo stimula-- tivna, da bi bili zavodi, oziroma referenti, bolj zainteresi- V še slabšem položaju so tisti upokojenci, ki nimajo polne pokojninske dobe in imajo zato tudi manjše pokojnine. Pri invalidskih in družinskih pokojninah pa so ti v večini. Novi pokojninski zakon, ki je v pripravi, naj bi reševal ves kompleks pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vključno prilagoditev starih pokojnin novim in kar je za upokojence tudi bitno, prilagajal naj bi pokojnine vsako leto realnim življenjskim stroškom. Za to pa so potrebne temeljite priprave. Kajti že ob prvem (slabo pripravljenem) osnutku letos spomladi, je bila postavljena utemeljena zahteva, naj bo novi osnutek dan v široko razpravo zavarovancem, družbenopolitičnim organizacijam, posebno še sindikatom, preden ga bo sprejela Zvezna skupščina. Vsega tega dela najbrže ne bo mogoče opraviti že letos. Vendar pa je upravni odbor Republiškega zavoda za socialno zavarovanje zaradi pereče problematike »starih« pokojnin, ki zahteva nujno rešitev, sprejel sklep, da priporoči zveznim organom, naj še pred uveljavitvijo novega zakona rešijo vprašanje starih upokojencev s posebnim dodatkom. Tako bi začasno v okviru finančnih možnosti premostili velike razlike med starimi in novimi upokojenci in vsaj delno približali pokojnine realnim življenjskim stroškom. N. L. V železniških delavnicah v Ptuju so dobili ultrazvočno napravo za pregled osi. Z novo aparaturo, ki je nujen pripomoček pri tehničnih pregledih, so si dokaj izboljšali ter obenem tudi poenostavili delovne postopke Ne samo trenutna akcija »Varno delo je predpogoj za večje gospodarske uspehe in standard delovnih ljudi«. Pod tem geslom je letos organizirala Stalna konferenca za varnost pri Republiškem svetu sindikatov »teden varnosti« s priporočilom, naj se tej problematiki posveti ves mesec oktober. Podatki in analize o nesrečah, njihovih vzrokih v zadnjih letih, podatki o organizacijskih, higiensko-tehničnih in drugih vprašanjih, ki pogojujejo te nesreče, kažejo na resne pomanjkljivosti, ki pa so po večini rezultat subjektivnih slabosti. Zaradi tega je nesreč še vedno toliko, da povzročajo našemu gospodarstvu občutno škodo. V Sloveniji imamo zaradi nesreč vsako leto okrog 15 milijard dinarjev škode. To je številka, nad katero bi se morali zamisliti vsi, ki v delovnih organizacijah, gospodarskih zbornicah in sindikatih lahko vplivajo na zmanjšanje nesreč. Res je sicer, da smo lani prvič po vojni zabeležili znižanje števila poškodb v absolutnem številu za 3,6 % v primerjavi s prejšnjimi leti. Prav tako. se je znižalo tudi število pogostnosti poškodb na tisoč zaposlenih za 6,5 °/o. Vendar pa smo imeli še vedno 52.712 poškodb pri delu, od tega 76 smrtnih. Na tisoč zaposlenih je bilo 104,2 poškodbe. Na eno poškodbo raste število izgubljenih delovnih dni, kar kaže, da so nezgode težje. Če pa ob teh podatkih primerjamo vzroke poškodb, ki jim letos botruje »osebni faktor« že v kakih 80 %, potem ne moremo mimo dejstva, da je težnja za zmanjševanje števila poškodb v delovnih organizacijah enostranska in prav zaradi tega premalo uspešna. Preventivna dejavnost je v večji meri usmerjena na znižanje števila poškodb, katerih vzrok je v delovni okolici. To je opremljenosti strojev z varnostnimi na- pravami, skrb za varnejši tehnološki postopek, bolj primerno urejen interni transport itd. To je važno in potrebno, saj so ob teh prizadevanjih že vidni rezultati. Vendar, stroje upravljajo ljudje. In izpustiti pri ureditvi delovnih prostorov, strojev in strojne opreme ljudi, se pravi: opraviti delo enostransko. Tako visokega odstotka nesreč, ki jih zakrivi »osebni faktor«, ni mogoče opravičevati, ker je v njem vrsta elementov takega značaja, ki jih je z večjim prizadevanjem možno odpraviti. Tu mislimo predvsem na poškodbe, do katerih pride med drugim zaradi nesmotrnega in nezanesljivega načina dela posameznikov, zaradi kršitve varnostnih predpisov, zaradi slabe organizacije dela, zaradi neustrezne varnostne vzgoje delavcev, kakor tudi zaradi strokovnega kadra v delovnih organizacijah.. Za vse gospodarske organi- zacije, ki so imele z ozirom na stopnjo nevarnosti pri delu nesorazmerno veliko poškodb, je Republiški inšpektorat dela pripravil poseben plan pregledov in jih metodološko usmeril od površinskih obravnav posameznih pomanjkljivosti k proučevanju in iskanju temeljnih razlogov za tako število poškodb. Ti kompleksni pregledi, ki so doslej zajeli kmetijstvo, gradbeništvo,^ obrt, trgovino in gostinstvo, črno in barvno metalurgijo in železniški promet, so v nekaterih panogah odkrili neverjetne pomanjkljivosti v pogledu higienskega in tehničnega varstva pri delu, ki so pretežno subjektivne. Od skupaj pregledanih 116 kmetijskih gospodarskih organizacij jih 90 ni imelo nič napisanega o higienskem in tehničnem varstvu pri delu. Le v štirih organizacijah so imeli interne pravilnike o HTV pri delu. Ustrezna varnostna vzgoja je bila organizirana samo v štirih kmetijskih organizacijah. Od 975 pregledanih strojev jih 795 ni imelo dovoljenja za obratovanje od inšpekcije dela. v gradbeništvu je bilo pregledanih 96 delovnih organiza- cij, od katerih je imelo 64 pravilnike o higienskih in tehničnih varnostnih ukrepih pri delu. Od teh pravilnikov je bilo ustreznih samo 22. Posebna služba higienskega in tehničnega varstva bi morala biti organizirana v 58 organizacijah, imajo pa jo le v 25 delovnih organizacijah. Od pregledanih 1314 strojev je obratovalo brez dovoljenja 565 strojev ali slaba polovica. Vsi stroji pa so imeli pomanjkljivosti, ki so posredno ali neposredno ogrožale varnost zaposlenih. Varnostna vzgoja je ustrezala v 17 organizacijah, medtem ko je v 39 organizacijah v gradbeništvu sploh nimajo. Najslabše je stanje v obrti, gostinstvu in v trgovinski dejavnosti.. V obrtnih organizacijah družbenega sektorja od 210 pregledanih organizacij 140 ni imelo prav ničesar napisanega o higienskem in tehničnem varstvu pri delu. V gostinstvu je bilo pregledanih 238 organizacij, od katerih 204 niso imele v svojih predpisih nobene varnostne določbe. Pa tudi ostale organizacije so imele le nekaj splošnih določb brez praktične vrednosti. Niti ena organizacija v gostinstvu pa ni ničesar pod-vzela za izobraževanje zaposlenih glede varnosti pri delu. V trgovinski dejavnosti je bilo pregledanih 122 organizacij. Od teh 68 ni imelo ničesar napisanega o HTV, ostale pa so imele prav tako kot v gostinstvu napisanih le nekaj splošnih določb. Tudi v trgovinski dejavnosti niso prav nič storili za vzgojo delavcev s področja varnosti pri delu. Zato ni čudno, da je analiza poškodb v trgovini in gostinstvu pokazala, da število poškodb na tisoč zaposlenih dosega število poškodb na tisoč zaposlenih v nekaterih industrijskih strokah (tekstilna, grafična), kjer je stopnja nevarnosti mnogo večja. Če dodamo k zgornjim primerom še železniški promet, kjer ima sicer šest podjetij sestavljene posebne pravilnike o higienskem in tehničnem varstvu pri delu, vendar pa nobeden od pravilnikov ni prilagojen specifičnim pogojem dela, potem se ne moremo čuditi, da kljub vsem akcijam, prepričevanjem in prikazovanjem m a-,, terialne in moralne škode, ki jo povzročajo nesreče, ne moremo nikamor naprej. Naj NAS NE VODIJO SAMO FINANČNI REZULTATI GOSPODARJENJA: ENA SAMA MOŽNOST JE VEDNO PREMALO V kovinskem podjetju LIV v Postojni so po dolgih razgovorih o njihovem osnutku statuta naposled izrekli pomislek: »Statut bomo za gotovo dobro naredili, vprašanje pa je, ali se bomo tudi ravnali po njem.« Niso namreč prepričani v to, da bodo s statutom utemeljili nov pogled na razvoj gospodarjenja podjetja ali pa bodo delali Po starem. Gre namreč za to, ali se bodo ravnali samo po finančnih rezultatih gospodarjenja, ki so zanje ugodni in jih tako ne Priganjajo k večji prizadevnosti, ali pa bodo temeljili na ekonomskih rezultatih, ki niso tako blesteči kot finančni in opozarjajo, kolikor so sploh evidentni, na vrsto neskladnosti v odnosih v delovni organizaciji in prav toliko o zanemarjenih problemih Proizvodnje. Rezultati dosedanjega razvoja podjetja naglo rastejo. V osmih letih se je podjetje približalo milijardi brutoprodukta. Če ne analiziramo tega, kako je do tega vzpona prišlo, se nam vsiljuje iluzija o še nadaljnji hitrejši rasti gospodarske organizacije. Na primer vzpon na dve milijardi brutoprodukta v naslednjih dveh letih. Pogoj temu — investicija v znesku tristo tisoč dinarjev — je v takšni luči fnalenkost, ki si jo taka delovna organizacija pač lahko privošči. Iz tega gledišča pa se odpirajo še nadaljnje velike možnosti. Tako na primer vzporejanje z že zdaj velikimi tovarnami kovinske stroke, kot sta strojna tovarna v Trbovljah in morda celo Litostroj. Hkrati s tem pa širokopotezen izvoz na več kontinentov hkrati. KAJ PA REALNI POGOJI NEZADRŽNEGA RAZMAHA Ali smo pripravljeni 'na takšen razvoj podjetja, se sprašuje vodja komercialne službe, tovariš Podboršek. Nam ne kaže dosedanji tempo proizvodnje, da je prepočasen? Ni proizvodnja prav zaradi te počasnosti, ki izvira iz pomanjkljive organizacije, znatno predraga, čeprav trenutno še vedno vse prodajamo? Prodajamo, toda če ne bomo sposobni dobavljati kupcem pravočasno in v večjih količinah, toliko kolikor jih potrebujejo, ali se ne bodo odločili za konkurenco, če bo ta zmožna nuditi boljše pogoje, medtem ko bomo mi v izgradnji in verjetno v težavah? Imamo pogoje za izvoz. S sodelovanjem z renomirano francosko firmo lahko plasiramo vso proizvodnjo učil na evropski trg. Toda ali smo si sposobni zagotoviti ta trg za zmeraj? Primer proizvodnje kljuk nas svari pred prenagljenimi zaključki. Vemo, da lahko proizvedemo teh izdelkov štiri- krat več, kot jih proizvajamo, pa še nismo uvedli niti tretje izmene, ki je le eden izmed pogojev take proizvodnje. Tudi razpršilci so tak proizvod, ki ga lahko potrojimo. To smo dokazali s preizkusom: le nekaj organizacijskih posegov in uspeli bomo. Toda potrojiti bomo morali vso proizvodnjo. Doseči moramo trikrat večji izkoristek proizvodnih zmogljivosti. To lahko storimo z minimalnimi investicijami. Tako lahko vplivamo na znatno, če ne že trikratno pocenitev proizvodov. Tudi na ta način lahko pridemo v dveh letih do dveh milijard dinarjev vrednosti letne proizvodnje. EKONOMSKE ENOTE NAJ GOSPODARIJO Graditi moramo na ekonomskih enotah, pravi predsednik sindikalne podružnice inženir Makarovič. Te doslej nimajo nobenih pristojnosti. Čeprav imajo za to vse pogoje, niso tehnološko zaokrožene celote. Statut mora jasno opredeliti mesto in vlogo ekonomskih enot v gospodarjenju celotne gospodarske organizacije. Zaradi tega moramo pospešiti delo na organizaciji proizvodnje. Nadaljevati moramo s sistemom delitve osebnega dohodka, s katerim smo šele na začetku. Čeprav nam gre to delo počasi od rok, pa moramo vztrajati in sami od- IZ GOSPODARSKE ZBORNICE HRVATSKE OD KOD IZGUBE V PODJETJIH? Po podatkih, ki so jih sporočili na nedavni seji Republiške gospodarske zbornice v Zagrebu, je poslovalo okoli 300 industrijskih in drugih proizvod-no-uslužnostnih organizacij na Hrvatskem v letošnjem prvem Polletju z izgubo v skupnem anesiku 4,4 milijarde dinarjev. Ob primerjavi s splošnim povečanjem proizvodnje v tej republiki — na posameznih področjih znaša tudi do 25 odstotkov — so ocenili negativne poslovne rezultate kot posledico strokovno-kadrovskih pomanj -'kljivosti, z gospodarskega stališča ne najbolje izbrane orientacije in podobnih, predvsem subjektivnih problemov v teh gospodarskih organizacijah. Izgube v hrvatskem gospodarstvu so znašale lani 9,2 milijarde dinarjev. Če izvzamemo kmetijstvo, pokažejo podatka, da se je izguba v prvi polovici letošnjega leta povečala za 41 odstotkov. Na seji so proučili stanje v Posameznih proizvodnih panogah in ugotovili, da bi lahko s spremembami v poslovni organizaciji in sploh v poslovnem Položaju znatno zmanjšali izgu- bo v večini podjetij. To so nekatere organizacije že potrdile v praksi. Tako so tovarna čevljev v Pulju, tovarna konserv v Banjolah in druga istrska podjetja po integraciji in uvedbi novih oblik poslovanja skoraj dvakratno povečala proizvodnjo, in sicer brez novih investicij in z manjšim številom zaposlenih (za 20 do 30 odstotkov). Zaradi takšnih ekonomskih ukrepov je izguba na tem področju za 42 odstotkov manjša kot v istem obdobju lanskega leta. Na območju bjelovarskega okraja so avtobusna podjetja poslovala z izgubo, zdaj pa so združena in imajo pozitivno bilanco. Strokovnjaki zbornice sodijo, da bi se na podoben način lahko izognilo izgube okoli 30 podjetij, prav toliko pa tudi s kadrovskimi spremembami. Zato bo Republiška gospodarska zbornica predlagala Saboru in Izvršnemu svetu, naj bi v prihodnje sanirali izgube predvsem tam, kjer je realno jamstvo za dolgotrajnejši ekonomski učinek vloženih sredstev. Razen tega predlaga zbornica, da bi proučili možnost likvidacije ali pa vključitve ne- rentabilnih podjetij v druge proizvodne skupine. Kakor so poudarili predstavniki okrajnih gospodarskih zbornic, bi bilo treba analizirati tudi sedanje obveznosti podjetij posameznih panog na področju delitve in dajatev. Po njihovem mnenju so obveznosti ponekod določene neenakopravno ali pa so že zastarele. V analizi, ki jo je proučevalo predsedstvo, je rečeno, da so izgube v nekaterih gospodarskih panogah, na primer v tekstilni in obutveni industriji, vsaj delno tudi posledica prejšnjega neekonomičnega investiranja ter da zdaj odplačevanje kreditov in drugo preveč obremenjuje sklade. Samo v teh dveh panogah posluje nad 25 hrvatsfcih podjetij bodisi na meji rentabilnosti, bodisi z izgubo ter ob nizkih mesečnih prejemkih delavcev. V nekaterih podjetjih lesne industrije je proizvodna cena višja od prodajne, medtem ko ima v kmetijstvu — po nepopolnih podatkih — okoli 150 zadrug in drugih organizacij zdaj mnogo manjše izgube kot prejšnja leta. a. Z. »Po Borbi« Res so pregledi strojev zaradi pomanjkljive in nezadovoljive inšpektorske službe pomanjkljivi in prepočasni, (zakaj, tega Vprašanja se bomo lotili prihodnjič), vendar pa so pravilniki o HTV (prilagojeni vsaki 0i’ganizaciji posebej), izobraževanje zaposlenih delavcev glede varnosti pri delu, skrb za de-'avce tudi kadar niso na delu, stvar vsake delovne organizacije Posebej. Delovne organizacije v Stotniji so za izboljšanje higienskega in tehničnega varstva lani v*ožiie znatna sredstva, in sicer skupaj 3 milijarde 840 milijonov 443 tisoč dinarjev. Denarja veliko, čeprav morajo priznati, da bi ga potrebo-vnii še več. Vendar pa je zmotno mišljenje nekaterih (tudi odgovornih ljudi v delovnih organizacijah), da so namenjena ?redstva za higiensko, tehnično *n zdravstveno zaščito že sama n& sebi dovolj, da je s temi sredstvi problem že rešen in družbeno moralna odgovornost ndstranjena. Ravno taka gleda-in stališča so po navadi v Praksi nosilci ozkih in površnih Poravnavanj tega izredno širo- kega družbenega problema, ki iz leta v leto vse močneje prerašča ozke okvire samih gospodarskih organizacij, komun, okrajev in republike. Če pogledamo družbeno ekonomske posledice nesreč in poškodb, potem se upravičeno vprašamo, koliko časa bomo še dopuščali tako gospodarsko škodo. Ne gre pa tu samo za velika materialna družbena sredstva, ki jih danes daje v te namene širša rizična skupnost v merilu republike. Problem je še resnejši tudi zato, ker z novim zakonom o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja prevzemajo neposredni del rizika za financiranje panoge invalidskega zavarovanja v primeru večjega števila invalidov v posameznih panogah, skupinah in podskupinah, neposredno gospodarske organizacije same. Saj morajo plačevati dodatni prispevek za invalidsko zavarovanje oziroma za večje število nezgod! Torej prizadene malomaren odnos do HTV prav vsakega proizvajalca, pa četudi se sam ne ponesreči! Tako kot raste število ne- zgod, ki jim je kriv »osebni faktor«, so v neverjetnem porastu tudi nezgode, ki se zgodijo na poti na delo, z dela ali na službenem potovanju. V letu 1955 so predstavljale nesreče, ki so se pripetile na poti na delo, z dela in na službenih potovanjih, izražene v odstotku, le 9,4 °/o, lani pa že 16,5 %. Prav tako rastejo nesreče pri priložnostnem delu, saj smo jih imeli v letu 1955 le 17.152 in v letu 1961 že 46.775. Težko je kategorično trditi, da so še vse te nesreče zgodile kratko in malo samo zaradi subjektivnih vzrokov. Niso dovolj samo površne ugotovitve, da nesreče izven delovnega časa rastejo, in to, da rastejo prav pri ljudeh, ki imajo nižje osebne dohodke. Socialno kadrovske službe v delovnih organizacijah bi morale s svojimi analizami in odkrivanjem pravih vzrokov ne samo ugotavljati iz leta v leto, da so vzroki v hitrem tempu življenja, pač pa tudi pogledati, ali ne odhajajo delavci z dela domov preutrujeni, kaj delajo v prostem času, kakšen je njihov socialno ekonomski položaj, saj vemo, da si ga mnogi zboljšu- Stane Kavčič: ločati o vsem, kar se v delovni organizaciji dogaja. Zbližanja gledišč bomo dosegli s postopnim reševanjem posameznih problemov. V vsakem posameznem primeru se moramo soglasno opredeliti. Kot na primer za odpravo trgovskih potnikov in uvedbo predstavništev. MED MALODUŠJEM IN DOLŽNOSTJO S težavo se odločam za razgovor o teh zadevah, pojasnjuje predsednik delavskega sveta, tovariš Kovič. Premalo podatkov imam na razpolago, da bi se lahko trdno opredelil za takšno ali drugačno stališče. Prav zaradi pomanjkanja evidence in tehtnih dokazov pa sem kot predsednik tega organa upravljanja vedno v nevarnosti, da bom zapadel v osebna nasprotovanja. Očitno je, da bi predsednik delavskega sveta in ves organ upravljanja rad spregovoril s stališča ekonomike, pa za tako razpravo ni dovolj oborožen. Dve, tri praktične izkušnje so premalo. So pač samo signal. Težko je karkoli predlagati tudi v pfimerih, ki so očitni. Kot je to z delitvijo osebnega dohodka. Saj dobivajo tisti na primer, ki zavijajo kljuke, večji osebni dohodek, kot pa tisti, ki jih izdelujejo. Včasih tudi enkrat več! Večina delavcev je še vedno plačana na uro. O delitvi po delu torej še ni mogoče razpravljati. Vsaka razprava o točkah in dinarjih je torej znak, da je treba nekaj storiti v vsem sistemu gospodarjenja, delitve in upravljanja. ENOSTRANSKE REŠITVE KOPIČIJO PROBLEME Vse pripombe in misli, izrečene kjerkoli v podjetju na račun enostranskega usmerjanja gospodarjenja, opozarjajo na kopičenje problemov, ki se naposled izrazijo v osebnih nasprotjih ali nesoglasjih med skupinami. To kažejo trenutno upadanje aktivnosti samoupravljanja, negotovost v oblikovanju statuta in podobni pojavi v delovnem kolektivu, izraženi v takšnih ali drugačnih pomislekih. Veliko dejstev govori za opredelitev za pospešeno izkoriščanje proizvodnih zmogljivosti, torej za prizadevanje, ki naj z usklajevanjem odnosov v gospodarjenju podjetja upošteva vse prednosti skladno organiziranega gospodarjenja in upravljanja. Razprava o osnutku statuta podjetja je »neuradno« živahna, »uradno« pa nč, kajti tudi osnutek statuta je trenutno še tak. da dopušča vse možnosti, le za konkretno usmerjenost, o kateri govorijo v delovni organizaciji, pa se ne opredeljuje. Prav zaradi take splošnosti pa se lahko zgodi, da bo statut »na splošno« dober, praktično pa tak, da delovna organizacija ne bo vedela, ali je njeno delovanje usklajeno s statutom ali pa ni. Še manj pa bo statut projektiral bodoči ekonomski razvoj, principe - delitve, samoupravljanje, kar mora sestavljati njegovo hrbtenico. »SAMOUPRAV- LJANJE« »... Odnosi med direktorjem in organi delavskega samoupravljanja v praksi še vedno niso jasno določeni; ni še prave razmejitve pravic, dolžnosti in odgovornosti. Zato se v podjetjih še vedno dogaja to, da so za uspešno delo ali ukrep vsi zaslužni, kadar pa je kaj narobe, se izgovarjajo t^rug na drugega in nihče noče biti kriv. To je dokaz, da se v podjetjih še vedno preveč po domače dela in gospodari. S pravili je treba jasno, odrediti vsakemu svoje pravice in dolžnosti. Predvsem pa bi morala biti delovna praksa taka, da se točno ve, kdo odgovarja za konkretno delo, sklep ali predlog. Če se potem pokažejo dobri rezultati,' mu je treba dati priznanje, v nasprotnem primeru pa ga poklicati na odgovornost in ga kritizirati, ne glede ali je to direktor, strokovnjak, delavec ali pa organ delavskega upravljanja. Kjer ti odnosi niso urejeni, trpi opera-tiva in nastajajo tudi politične težave, razni osebni spori, intrige in nesporazumi. Mnogokrat se potem poskušajo ti osebni odnosi reševati popolnoma ločeno od problematike podjetja. Taki poskusi ne uspevajo zato, ker so ti osebni spori posledica neurejenih metod in slabe delovne prakse. Če bi se to uredilo, če bi imel in vedel vsakdo za svojo dolžnost, pravico in odgovornost, potem ne bi mogel nihče z raznimi spletkami prikrivati svojega slabega dela in ribariti v kalnem...« »... Rekel bi nekaj tudi glede osebnih odnosov direktorja do delavcev in do vseh, ki so zaposleni v podjetju. Ta odnos ne sme biti brutalen in poniževalen, ampak človeški in kulturen. Ni prav, če se delavci direktorja boje. Ne smejo se ga bati, ampak ga morajo spoštovati. Direktor mora imeti vso avtoriteto, toda ta avtoriteta ne sme izvirati iz strahu, ampak iz zavesti, da je to sposoben človek in da je tisto, kar reče in predlaga, vredno premisleka. Če bi se delavci direktorja bali, potem bi bil to delodajalski, ne pa socialistični odnos. Tudi ni prav, če je direktor familiaren. Njegov odnos do zaposlenih v kolektivu in ocena njihovega dela ne sme temeljiti na imenu ali poznanstvu, temveč na 'praktičnih rezultatih dela vsakega posameznika. Prav tako je treba odkloniti tudi nekatera sektaška in primitivna gledanja tistih, ki stalno brskajo po privatnem življenju direktorja. Vsaka njegova družba, zabava, oddih ali prijateljstvo jim je takoj sumljivo in se obregujejo obenj. V tem prenapetem moraliziranju in kritizerstvu je vedno mnogo zavisti in pa primitivizma. Vsak delavec ima pravico, da si svoje privatno življenje in prosti čas uredi tako, kakor mu najbolje ustreza, upoštevajoč pri tem splošno družbene norme, načela in navade. Isto pravico ima tudi direktor, in zato je že skrajni čas, da delovni kolektivi odločno odklonijo in obsodijo neupravičeno in neutemeljeno obrekovanje teh kadrov...« Objavljamo dva odlomka iz študije Staneta Kavčiča: »Položaj in naloge direktorja v delavskem samoupravljanju«, ki bo skupno s 55 drugimi prispevki izšla v knjigi »Samoupravljanje«, ki jo bo izdala Delavska enotnost. . Cena obem knjigam, ki bosta imeli vsaka cca 400 strani in bosta izšli ob koncu letošnjega leta, bo skupno 2400 dinarjev. Naročite jih lahko pri upravi Delavske enotnosti, Ljubljana, Kopitarjeva 2. . jejo z dodatnim delom izven delovnih organizacij. Ob vsem tem je treba proučiti tudi vprašanja prevozov, prehrane itd. Skratka ob tem, ko dvigujemo proizvodnjo in produktivnost, ko so nam važni plani, ne smemo pozabiti na standard delovnih ljudi, ki je vse prevečkrat vzrok nesrečam, ki jih kratko in malo označimo s »subjektivnim faktorjem«. Zaradi vse te problematike, ki je v tem sestavku še zdaleč nismo izčrpali, se je Stalna konferenca za varnost pri delu pri Republiškem svetu ZSS odločila, da da priporočilo predvsem sindikatom v delovnih organizacijah in občinskim sindikalnim svetom, da na osnovi konkretne problematike v delovnih organizacijah pripravijo program potrebnih ukrepov za zboljšanje HTV. Ta akcija pa naj ne bo samo trenutna akcija in prav tako naj ne gredo ta vprašanja v pozabo, ko bo končan mesec oktober, pač pa naj jih spremljajo sindikati in prav tako organi upravljanja v delovnih organizacijah skozi vse leto. N. LUZAR Jesenske skrbi... (Foto: M. Šparovec) : . " M ■ ' ■ ■ :> KALE! DOS KOP o P R AV LJ IGA Najbrž so sami pri sebi mislili, da so zadeli žebelj na glavo. Osnutek statuta je bil namreč dobre štiri mesece v jarmi razpravi, a bistvenih pripomb ni bilo. Imeti pa svojo interno ustavo in to brez tako imenovanih lukenj v času, ko drugod šele govore, da bi kazalo pripraviti statut, navsezadnje ni majhna stvar! Sment, pa je zadnjič kljub temu zaškripalo. Zgodilo se je pa tako. V upravno tehničnem vodstvu in v osrednjih organih upravljanja so imeli nekaj zoper direktorja ekonomske enote Pekatete. Nekam edini so si bili, da je prer/tehak, da zato ne zna zagotoviti delovne discipline, da tolerira to in ono, kar pač ne bi smel, da... skratka, ti očitki so se nadaljevali in nekateri so jih podkrepili celo s številkami iz proizvodnje. Tako so se na osrednjem upravnem odboru nekako zedinili, da bi bilo dobro zamenjati direktorja obrata. Tudi razprava na osrednjem delavskem svetu ni bila bistveno drugačna in spet rezultat: direktorja obrata Pekatete bi bilo treba zamenjati. Pa kaj, ko so bili proizvajalci v ekonomski enoti Pekatete povsem drugačnega mišljenja. Ni res to, ni res ono in seveda tudi ni res tisto ter, razumljivo, nasproten sklep: direktor naj ostane. 1 Tako se je na vsem lepem vsa stvar zakomplicirala. Na osrednjem upravnem odboru in osrednjem delavskem svetu so vztrajali pri svojem prvotnem sklepu in še pripomnili, da imajo tudi vso pravico ta sklep uresničiti. Ne, ni res, odločati o premestitvi in zamenjam direktorja obrata je samo naša pravica, so se spet upirali v ekonomski enoti Pekatete. Nihče ne sme kratiti samoupravnih pravic naše ekonomske enote, so poudarjali. In ker so osrednji organi upravljanja vztrajali pri svojem in proizvajalci v ekonomski enoti Pekatete spet pri svojem, se je vsa zadeva dodobra zavozlala. V nekakšen gordijski vozel. Presekal pa ga je nekdo iz kolektiva na precej nenavaden način. Dejal je, da je bil osnutek statuta štiri mesece v razpravi, pa nihče ni ničesar zinil o določilih v njem. Vsi so ga samo zaprli v predale in mir besedi. Zdaj se pa vrtimo okoli tega, kdo ima pravico zamenjati direktorja obrata in kdo ne. Prej bi se zmenili in ne da zdaj po toči zvonimo. Pa priznati je treba, da je v tem tudi precej resnice. SVOJ PRAV Malo po birokraciji diši njihov delovni postopek, ima pa svoj raison. Občinski sedež je zbiralnica najrazličnejših podatkov in pokazateljev, ki z' besedami ali številkami govore o pohvalnih in graje vrednih razmerah v delovnih organizacijah. Pohvalne podatke bi že lahko kdorkoli dajal, toda one druge? Občinska uprava mora biti v kar najlepših odnosih s podjetji in ustanovami. Zato, vidite, ne sme na primer njihov delovni inšpektor dajati informacij za tisk... Vlogo arbitra igra občinska tajnica, kot zahteva občinski poslovnik. Ker pa je običajna zemljanka, ne more imeti vsega, kar se dogaja v občini, v malem prstu. Vloge arbitra torej ne more odigrati, dokler ji podrejeni uslužbenec ne obrazloži, o čem naj razsoja, za kakšne probleme gre in tako dalje in tako dalje. Razlaga traja različno dolgo, odvisno od delikatnosti problemov. V primeru, če tajnica sama ne more presoditi, ali sme javnost zvedeti zanje ali ne, pokliče na pomoč arbitra II. stopnje, to je predsednika občinskega ljudskega odbora. Tako je torej izključeno, da bi na tem občinskem sedežu prišlo do prerekanj zaradi preveč liberalnega pojmovanja poslovne tajne in do zaostritve odnosov med občinskim aparatom in vodstvi delovnih organizacij. Priznajte, da so se dobro znašli! Kako ta njihova iznajdljivost vpliva na drugo tajni-čino delo — kakor veste, ga imajo občinski tajniki zmeraj čez glavo — na delo referentov, ki sekundirajo njenemu arbiterstvu in na samo reševanje problemov v občini, pa ne vem. H KRONIKI TEGA TEDNA SO PRISPEVALI: 1. Žito — EE Pekatete, Ljubljana — B. SAMARIN 2. ObLO Koper, Koper — MARIOLA KOBAL V sleherni pravljici nastopajo izmišljeni junaki in sploh so vse pravljice izmišljene. Zato je sleherna podobnost tele pravljice z različnimi startnimi osnovami gospodarskih organizacij zgolj slučajna. Pred davnimi časi so v naši vasi živeli navdušeni športniki. Lahko rečem, da ni bilo vaščana, ki se ne bi ukvarjal s to ali ono športno panogo, fantje pa so zlasti cenili skoke v višino. To je tudi razumljivo, saj je bilo tedaj v vasi veliko plotov in fantje so potrebovali skakalno spretnost za svoje vsakdanje opravke. Zato so vsako leto prirejali veliko ljudsko skakalno tekmovanje. Imeli pa so tistikrat v naši vasi tudi župana, ki je bil navdušen športnik in hkrati zelo pravičen mož. Vse svoje življenje je razmišljal, kako bi našel najbolj pravičen način ocenjevanja skakalnih uspehov svojih vaščanov in ko je dopolnil šestdeseto leto, se mu je posvetilo. Tisto leto se je k tekmovanju priglasilo toliko skakalcev kot še nikoli in župan jih je nagovoril: »Športniki, naš dosedanji način ocenjevanja vaših skakalnih uspehov ni bil popoln, kajti upošteval je le rezultate kot take, torej absolutno višino skoka, ne pa tudi napredka, ki ga je dosegel skakalec v času od prejšnjega tekmovanja, kar pa je krivično. To napako bomo letos popravili in vpeljali novo metodo' ocenjevanja, ki bo temeljila na napredku slehernega skakalca.« Potem se je tekmovanje začelo. Najprej so skakali iz zgornjega konca vasi, ki so bili vselej najboljši skakalci, kar je razumljivo, saj so bili plotovi okrog njihovih koč najvišji v vasi. Kovačev Bine, na primer, ki je prejšnje leto skočil 195 cm visoko, je napel vse svoje sile in preskočil dva metra. Mihčev France je preskočil 220 cm in zboljšal svoj rezultat za 15 cm, Kajžarjev Janez pa za 8 cm in je skočil 212 cm. Potem so skakali fantje s spodnjega konca vasi, ki nikoli niso bili dobri skakalci, kajti plotovi okrog njihovih koč so bili nizki in to dejstvo jih je polenilo. Na vseh dotedanjih tekmovanjih so se zadovoljevali z zadnjimi mesti in si zavoljo tega niso kdove kako belili las. Nov način ocenjevanja športnih uspehov pa jih je le nekoliko razvnel in Glavanov Šime je z lahkoto preskočil 170 cm ter zboljšal svoj prejšnji rezultat za 35 cm, Podcestnikov Jože pa 175 centimetrov, torej za celih 40 cm več kot prejšnje leto. Končno je skakal županov Andrej, ki je bil najslabši skakalec, kar jih je doslej poznala naša vas. Toda tisto leto si je znal pomagati. Pred vrv, ki je bila napeta med dvema koloma, je prinesel odskočno desko, ki jo je kupil v mestu in je dotlej naši vaščani niso poznali; zagnal se je in preskočil 160 cm ter zboljšal svoj prejšnji rezultat za 50 cm. Po tekmovanju je župan razdelil diplome in pokale. Za najboljšega športnika je proglasil Andreja, ki je skočil najmanj, fante iz spodnjega konca vasi, ki so preskočili nek' centime- trov več je pohvalil, medtem ko skakalce iz zgornjega konca vasi, ki so skočili najvišje, sploh ni omenil. Le-ti pa takega načina ocenjevanja niso razumeli, zato se je športna svečanost sprevrgla v splošen nešportni pretep, Od takrat se vaščani naše vasi ne zanimajo več za skoke v višino in sploh je navdušenje za šport pojenjalo, razen za rokoborbo, ki jo gojimo še danes. J. V. Direktorju Škrtu se je že dlje dozdevalo, da njegovi delavci nimajo prave predstave o standardu. Vedno so hoteli primerjati samo višine, nikoli pa niso upoštevali položaja, relativnosti standarda. Toda doslej jih je še zmerom uspel odpraviti s pojasnilom, da je njegov standard le relativno visok. Na delavskem svetu pa so spet začeli o nagrajevanju, o, razponih, o odvisnosti dohodka od uspeha posameznika in celote, skratka ubrali so tiste strune, ki so Škrta najbolj rezale v ušesa. Rekli .so, da ima sicer lahko tudi tako in morebiti še višje dohodke, samo naj jih spravi v odvisnost od delovnega in gospodarskega uspeha in da tudi oni hočejo biti nagrajevani po delu. Če pa naj ostanejo pri dosedanjem dohodku potem je treba ustvariti pametna razmerja. V Nemčiji, je začel pobijati te zahteve Škrt, ima ravnatelj A. G. Farben Industrie po sto tisoč mark mesečnih dohodkov. Kje je dobil .te podatke, ni povedal. Opazil pa je, da so se delavci nad številko zamislili- Najbrž pa imajo v tej 'tovarni tudi sto tisoč delavcev in ne samo štirideset, kot "pri nas, je nekdo oporekel. Seveda jih imajo, prijateljček, je rekel Škrt, vendar to je samo v direktorjevo dobro. Ima na tisoče inženirjev in pri delu mu pomagajo, ima aparat in on samo podpisuje. Koga pa imam jaz? Za vse sam! O vsem moram odločati... Čutil je, da se je zaletel, kajti to, da sam odloča, to so' mu že večkrat očitali kot slabost. Nas pa tudi na prste prešteješ, je nekdo rekel. Kaj pa je treba pri nas odločati? Glavno, da dobimo pravočasno yse gradivo, za komunalne usluge imamo na celoletne pogodbe. Škrt, ki je zaslutil, da s svojo tiho željo, da mu povišajo dohodek, ne bo uspel, je vrgel na tehtnico relativnostno teorijo in Einsteina. Standard, prijatelji, to je zelo relativna zadeva. Priznam, da imam v primeri z vami visoke dohodke, mislim, v absolutnem smislu. Vendar, ta moj standard, ta je zelo relativen. Vzemimo — avto. Kot direktor ga moram imeti, čeprav z njim nimam veselja. Ti naši fički, crkne ti, kadar najmanj želiš. Sama jeza in stroški. Med brati, to me stane na mesec trideset jurčkov, včasih še več. Ta denar kar odračunajte od mojega standarda, kakor da ga ni. Kile krompirja ne dobim za vse to. Televizijo — moram imeti. Mislite, da je užitek gledati program jugoslovanske televizije. Morija, prijatelji, ampak — moraš. Ne sme se ti na mojem položaju zgoditi, da te nekdo povpraša kako ta in ta oddaja, ti pa nimaš nekaj grenkih besed. Nakup televizorja, mesečna na- ročnina, pri tekmah vsaj deset sosedov, ki nekaj popijejo, posvinjajo tla, polomijo stole. Mislite, da je televizija sploh užitek. Samo zlo, ki ga moram plačati. Stanovanje — lahko sprejmem stranke v slabem stanovanju? Če že pridejo, jih moram mojemu položaju primerno pogostiti. Dopust moram preživeti na morju, če nočem biti ob ugled in poslovne partnerje. Vi greste lahko na kmete, zrak je čist, tudi potok za kopanje se najde. Vse te vaške romantike si jaz ne morem privoščiti. Ljudje me morajo videti v javnosti: na nogometnih tekmah, v restavracijah, celo v opero moram zatadi ugleda. Moram imeti abonma, ki stane. Vidite, vse to moram početi, ker sem vaš direktor, kajti če že nimamo uglednega podjetja po tem vsaj kaže, da imamo uglednega direktorja. Vam se sicer zdi, da živim razkošno, udobno, v resnici pa sem suženj položaja in standarda. Za prosto razpolaganje imam manj kot vi. Kar naprej sem zadolžen, posojam si, vi pa lepo pametno in razumno živite. Tako je, prijatelji, s tem standardom. Absolutno je že v redu, relativno pa sem na slabšem kot ste vi. Škrt je čakal, kaj bodo na to porekli. Delavci pa, kot da bi se domenili. Nihče ni odprl ust. Le nekam nenavadno so se spogledovali in muzali. Drugo jutro, ko je prišel ob osmih v službo, prepričan, da je razpravo o razponih in dohodkih za zmerom spravil iz dnevnega reda, je začuden opazil, da ima polno pisarno krompirja, jabolk, zelja, repe, pese, čebule... Prav na vrhu kupa pa je zagledal listek. Sklonil se je in začel brati: V želji, da si tudi vi izboljšate standard, vam prispevamo po svojih močeh. Delavci z dohodki od 15 do 25 tisoč. riznajte, da je ven-B M darle malce čudno, če direktor podjetja dobi po potrditvi zaključnega računa na roko 300.000 dinarjev, delavec pa samo 4000, kakor se je zgodilo v portoroškem podjetju »Začimba«, ki embalira in prodaja kolonialno blago, suši in posreduje sadje, zelenjavo ter zdravilna zelišča in proizvaja razna eterična olja. Direktor »Začimbe« je sicer zelo zaslužen človek, saj je podjetje tako rekoč spravil na noge in mu iz leta v leto pomagal k večjim uspehom, kljub temu pa se vzbujajo dvomi v pravičnost navedenega razmerja. Vzbudili so se t -’i nekaterim delavcem v »Začimbi«. Vodstvo pa jih je precej neprepričljivo pomirjalo: »Vi ste vse leto dobivali nekaj tudi na račun delovne vestnosti, discipliniranosti in delovne Vihar v kozarcu prizadevnosti, ker so vaši osebni dohodki odvisni od proizvedenih enot proizvoda in od osebne ocene, naši vodilni uslužbenci pa niso dobili izplačanih niti nadur. Direktor si zaradi obilnega dela ni privoščil rednega letnega dopusta, ne samo letos, ampak že več let zapovrstjo...« In tako dalje. Kakorkoli so navedeni argumenti verodostojni, pa vendar docela ne opravičujejo tako visokih izplačil ob koncu leta. Težko je sicer reči, da niso upravičeni, enako težko pa je dokazati nasprotno. Ravno zato se dvomi še niso povsem razblinili. Kako je sploh prišlo do te nevšečnosti? Imeli so pravilnik o delitvi čistega dohodka in osebnih dohodkov, toda sami so kmalu prišli na to, da osnove za delitev niso ravno najboljše. In tako vse leto niso izplačevali razlik med akontacijami in dejanskimi zaslužki. Ob koncu leta se je neizplačanih osebnih dohodkov nabralo nič več in nič manj kot pet milijonov in pol... Tedaj pa so se spomnili, da sme upravni odbor zaslužnim članom kolektiva podeliti posebne nagrade. Upravni odbor se je lotil naložene naloge in jo pač kolikor je mogel vestno opravil. Stvar bi bila seveda veliko preprostejša in manj sporna, če bi izpopolnili sam sistem delitve osebnih dohodkov in po njem priznali vsakomur, kar mu gre. V tem primeru izplačane razlike ne bi dvigale prahu, pa čeprav bi mottia šle pri nekaterih prav tako v stotisoče. Letos ob koncu leta ne bo podobnih problemov, kajti samoupravno vodstvo je sklenilo, da razlik med akontacijami in dejanskimi zaslužki sploh ne izplačajo, ampak jih vlože v sklade podjetja. / Ker gre za kolektivno samoodpoved, moramo verjeti, da se delovna vnema pri nikomur ne bo zmanjšala. Ni pa moč verjeti, da se vsaj tistim članom kolektiva, ki manj zaslužijo, ne bo znižal življenjski standard. To znižanje pa ima večkrat različne neljube posledice... Vihar v kozarcu? Mogoče. Mogoče pa tudi ne. K ČEDNE IN NEČEDNE O KOOPERANTIH liiiieui Podatke za to zgodbo sem zbrala v Tomosu. V tej tovarni imajo tako bogate izkušnje s kooperanti, da zbirke drugje naj-brže ne bi mogla izpopolniti z novimi dobrimi ali slabimi variantami. Ali gre za kooperacijo pri proizvodnji avtomobilov, televizijskih sprejemnikov ali mopedov, pa je več ali manj vseeno. Posledice solidnih in nesolidnih proizvodnih partnerjev so povsod enake. Verjetno tudi vzroki. Sreča, da so Tomosovi kooperanti ^činoma solidni. Tistih nekaj belih Vran, ki so v tej tovarni slabo zapisane, ■"fri je baje letos v osmih mesecih za %li milijardo dinarjev zmanjšalo cestni dohodek. Izguba bi se pošteno zaoblila, če bi imelo več kooperantov tako slab posluh za poslovno moralo. , Pa kaj bi ugibala, kako bi bilo, . V Tomosu so me tako obsipavali * dejstvi, vrednimi objave, da je škoda btostora za hipoteze. Naj začnem hvalo: Manjša podjetja,- ki si s kooperacijo sWarjajo dobršen del dohodka, se drže godbenih rokov, tudi kakovost posla-3 sestavnih delov ustreza. Toda če-je njihova poslovna solidnost 0?edna hvale, v Tomosu ne bi radi ko-berantskega kroga povečevali z majhni podjetji. Mnogim je treba pomadi zdaj z devizami, zdaj s stroji ali z Toda na črni listi kooperantov so še težje ribe. Namreč po težavah, ki so jih povzročili Tomosovemu tekočemu traku. Direktor Industrije precizne mehanike Beograd je podpisal pogodbo za 30.000 vplinjačev. Od začetka leta pa do zdaj so jih Tomosu poslali šele 1200, do konca leta pa jih obljubljajo še 4500. Neizpolnjena obveznost je naročnikom d6: obnovo osnovnih sredstev. ..-barjem za 3zen tega jih vsaka proizvodna napa-finančno močno prizadene, prizadene p lahko tudi njihove poslovne partner-e- Rizika pa se vsakdo rad izogne. V ,yečje tovarne so s te plati zanimive. Nobene pomoči ne "potrebujejo, pdo, ki nastane zaradi nevestnega izpluje vanj a kooperacijskih obveznosti, a tudi lahko povrnejo. v Toda z njimi so drugi križi in teža-y- Kooperacija je le majhen del njiho-3 Proizvodnih programov in temu pridno tudi skrbijo zanjo. Nikdar ne ali bodo naročila v redu in pravo-sho dostavili. , O, pri sklepanju kooperacijskih po-h-bb pristanejo na vse zahteve naroč-. . “-L- i>sti ao i§tii tega ...------------------------ ‘ Pekoč v 500 kilometrov oddaljeno iitk°in° Po vzmeti za mopede. Z oseb-tiig avtomobilom, seveda, kajti za deset-:^i ^ramski zavitek se res ne bi spla-)oi Pošiljati kamiona. TAM je te ne-'Mri Pe stroške povrnil. Iz skupne bla-lj ‘leL Neposrednih krivcev pa najbrž T,‘Pče iskal... iQ3udi Iskra in Suva ne bi v Tomosu ^‘p kolajne za solidno kooperiranje. 1ihQysem zaradi slabe izdelave naroče-1 delov. povzročila velike preglavice, kajti v banki so bili opozorjeni, da vplinjače izdeluje domača tovarna in zato niso hoteli dati deviz za uvoz. Dobili so jih šele na podlagi zahtevanih dokazov o kooperantovih pretiranih obljubah... Izgovor krivcev? »Nismo imeli merilnih instrumentov.« Daljše zastoje pa so povzročili tudi nepravočasno dostavljeni nožni zavorni vzvodi tovarne »Petar Drapšin« iz Zemuna. V septembru bi lahko sestavili in prodali okoli 800 mopedov več, če bi imeli te zavorne vzvode. Toda to še ni vse: Morali so v inozemstvo ponje, kjer je treba za vsakega odšteti 1,14 dolarja in plačati še carino. Skoraj dvakrat več kakor doma. In še čvrsto valuto ... Reklamacij je vedno več Lani je Tomos poslal kooperantom do konca leta 720 reklamacij, letos pa je že do začetka oktobra več ko tisočkrat reklamiral. Ta podatek kaže, da si kooperanti ne jemljejo k srcu pritožb in nepotrebnih stroškov, ki si jih naprtijo s popravili slabo izdelanih de-loi| ali s tem, da je Tomos v sili drugje dražje kupil dele, ki jih ni pravočasno dobil od kooperantov. • Pomislek, da morda sankcije za kr-' Šilce kooperacijskih pogodb niso dovolj ostre, v Tomosu zavračajo. »Želimo izboljšati medsebojne odnose, s strožjimi sankcijami pa bi jih poslabšali. Med kršilci je nekaj podjetij, ki jim nihče ne konkurira. Zaradi monopolnega položaja si lahko privoščijo tudi manjšo solidnost pri delu, kakor si je želimo mi. Vgradimo pač malce slabše dele, če ni drugega izhoda.« S tem seveda ni rečeno, da se v Tomosu ne poskušajo izogniti kooperacijskih motenj. Prihodnje leto bodo za vsak del, ki ga naročajo v drugih podjetjih, pridobili še. po enega kooperanta, kolikor je le izvedljivo (kakor je rečeno, so nekateri kooperanti monopolisti). Ce jih eden pusti na cedilu glede robe in kakovosti, oba jih nemara vendarle ne bosta. Vsak »dupler« naj bi pokril nekaj več kot polovico celoletnih potreb. Odvišne zaloge jim bodo vezale obratna sredstva, toda to jih ne skrbi, še vedno bo zguba manjša kakor j er povzročajo zastoji zaradi pomanjkanja delov. Kooperanti resda povrnejo dodatne proizvodne stroške, nastale po njihovi krivdi, ne povrnejo pa izgubljenega celotnega dohodka in čistega dohodka, ki gre prav tako na njihov rovaš. Za milijardo zmanjšani celotni dohodek in 250-milijonska izguba pri čistem dohodku zaradi nesolidnosti kooperantov pa sta omembe (in še česa drugega) vredna zneska. Mimogrede: podatke sem zapisala po ustnih izjavah. Neizvedljiv predlog To dupliranje kooperacijskih pogodb štejejo v Tomosu za zasilno rešitev. Vedo pa za boljšo, toda sami je ne morejo izvesti. Sodeč po utemeljitvah neizpolnjenih kooperacijskih pogodb, zamujenih rokov in pomanjkljivih izdelkov, nekateri predstavniki podjetij, ki prihajajo sklepat pogodbe, ne poznajo dovolj domačih proizvodnih zmogljivosti in možnosti, niti proizvodnih programov, v katere je treba terminsko zelo natančno vključiti kooperacijski posel. Če gre za zahtevnejša naročila, ki so povezana z uvozom materiala ali česa drugega, pa je nepremišljenost lahko tembolj usodna. Drugačen veter pa bi zavel, če bi bil podpisnik pogodbe osebno odgovoren za izvršitev pogodbe in bi iz lastnega žepa plačal Tomosu zastoje zaradi kršitve dostavnega roka in stroške v zvezi z reklamacijo. Preden bi podpisal kooperacijsko pogodbo, bi se z vseh strani zavaroval, da ne bi med delom nastalo na ducate nepredvidenih težav in motenj in si v komercialnem oddelku in pri proizvodnem vodstvu zagotovil lastnoročno podpisano dokumentacijo o virih .materiala, tehnološki in tehnični usposobljenosti podjetja, da bo naročilo brezhibno in pravočasno izvedeno. Te listin^ bi, namreč ravno toliko koristile njemu samemu kot kooperantom. Njemu seveda samo v primeru, če bi pod- jetje kršilo pogodbene obveznosti Dokumenti bi pokazali pravega krivca... Majhne korekture v naših predpisih, pa bi bila zadeva urejena. Bolje rečeno: precej bolj urejena. Iz neupravičene solidarnosti se bodo nemara v marsikaterem delovnem kolektivu kljub temu še vedno sklicevali na »objektivne« težave, dokler bi jim pač uspelo. Se pravi, dokler bi upravljavci verjeli jalovim izgovorom. V zrelejših kolektivih pa bi najbrž kmalu zahtevali pojasnila za nepredvideno povečane proizvodne stroške in izbezali povzročitelje. Že zavest, da jih utegne nevestnost denarno prizadeti, pa bi se pri vseh vodilnih ljudeh, ki bi soodločali o prevzemu kooperacije, povečal čut odgovornosti. To pa bi bil, priznajte, že velik uspeh. MARIOLA KOBAL 'mv OC Zlil Z ni m n j§a as*/ ~i'r $$ ^ v cr /¥ 6 J| J INFORMA C/JF »Arhangeli niso avtomati« italijanskega avtorja Daria Foa so 11. oktobra prišli na oder Drame slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani kot druga letošnja premiera. Njihova vsebina je kaj preprosta: italijanski poulični pobalini, prebrisani, norčavi in brezskrbni, brijejo norca iz svojega lahkovernega prijatelja Prekle in si privoščijo z njim kaj nenavadno šalo. Na videz ga poročijo z nekim pouličnim dekletom. Vmes pa, med pripravo na gostijo in samim »poročnim obredom« Prekla zaradi udarca po glavi zaspi in sanja. In to več kot dve tretjini igre. Sanja o tem, kako se poteguje za svojo rento, kako nenadoma ugotovi, da je registriran kot pes in kaj vse mora preživeti, da dobi listine, ki ga priznajo za člove-lVjTCfl ko. Če nisi človek na papirju, ll IdV pač nisi človek! Na svoji iru- dapolni poti srečuje .poulične pajdaše, enkrat oblečene kot uradnike, drugič kot ministre, policaje... Prekline sanje so pač tisto, kar je želel Fo prikazati in osmešiti: trden, nesmiselni red človeških zakonov, sistemov, DRAME SNG V LJUBLJANInavad. In ker je povsod na svetu enako ter si je večina ljudi v svojem bistvu podobna, srečuje Prekla pač prijatelje »ARHANGELI AVTOMATI« ffliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii DRUGA PREMIERA lili v najrazličnejših situacijah in vlogah. Lahkoverni Prekla se v sanjah še zdaleč ne izkaže za lahkovernika, marveč za bistroumnega jasnovidneža. »Arhangeli« so skromna komedija z rahlim prizvokom farse, ki nam ne prinašajo v' nobenem pogledu ničesar novega in tudi niso kdo ve kaj zabavni. Pisani so z izrazitim poudarkom na situacijski komiki, ki ni ne originalna niti ne sveža (sanje, zamenjava oseb, izgubljene hlače, dialog, ki ga zaigra dekle starcu, ki prisluškuje za zaslonom). So komedija s skromnimi' miselnimi obrati, ki se včasih gibljejo že na meji smiselnosti in s prizori, ki so celo neokusni (ko je Prekla »pes« skopuškega starca). Edino pretresljiva je v Fojevem delu ideja, da človek ni človek, če svoje človečnosti ne more dokazati z dokumenti, umetniško svojevrsten in izpovedno duhovit pa spopad Prekle z birokratskimi uradniki in predpisi v ■pisarni, ko se bori za svoje papirje. ^ Sami uprizoritvi tega drobnega teksta na odru Drame slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani pa bi lahko završali vrsto vohvalnih besed. Režiserju Miletu Korunu in igralcem je uspelo (kolikor so pač lahko z ozirom na tekst), 'da predstavi ni manjkalo ne ritma, ne veselosti, ne pisane barvitosti, potrebnih poudarkov in ublažitev in smo bili tako priče resnični komediji. Edini očitek bi bil morebiti ta, da v »Arhangelih« ni bilo onega tipičnega italijanskega vzdušja, ki bi jih še bolj kon-kretirizalo med glasne, živahne, ekskluzivne in nekje mehke ljudi svoje dežele. Res, po zvočnikih smo slišali italijanske popevke, tudi arije, bilo je nekaj ritmičnih plesov ali■ bolje korakov — pa vendarle premalo. Tudi scena Uroša Va-gaje se je skrbno ognila kakršnikoli konkretizaciji. Skoda! Tista v Fojevih »Arhangelih« nakazana želja ošvrkniti neke splošne značilnosti v kakršnikoli deželi, je namreč umetniško preveč šibka in premalo prepričljiva in tako lahko ostanejo »Arhangeli« še najbolj zgovorni v svojem italijanskem ambientu. Glavno vlogo je odigral Ali Raner, njegovo soigralko Iva Zupančičeva. Potem so nastopili še Jurij Souček, Aleksander Valič, Tone Slodnjak, Slavka Glavinova, Janez Hočevar, Kristijan Muk in Mitja Trefalt* ALA PECE ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike informacije’ ocene kritike Informacije ocene Spet Antoniom FRANCOSKI FILM »MRK« Znova se srečujemo s filmskim ustvarjalcem, ki nam je že v prejšnjih delih, v filmu »Avantura« in »Noč« zastavil vrsto novih vprašanj in pojmovanj o človeku in njegovem čustvovanju, njegovem odnosu do okolja in morale. Antonio-ni pri tem zagotavlja, da njegovi filmi niso grožnje ali pridige, temveč so povsem vsakdanje življenjske zgodbe v slikah, podane tako, da je v njih mogoče spoznati in razumeti način, kako se človekova zavest in njegova občutja razhajajo. Njegovi junaki skušajo živeti in doživljati brez vsakršne narejenosti, odkrito in polno, vendar je v njih preveč zavestne naveličanosti, osamelosti in enostavne brezvolje, da še tako močna' občutja ne morejo ■ premagati in premostiti praznine, ki jih prevzema. Antoniom govori o stvareh, ki so lastne sodobnemu človeku. Kritično motri ljudi in njihovo nemoč v želji, da bi se izognili grozljivi praznini in ji ubežali; kaže jih, kako se trgajo in spet vračajo v brezciljnost, in to zaradi lastne emocionalne šibkosti in negotovosti v samega sebe. Anto-nionijevi junaki v svojem dejstvovanju ne dajejo vtisa sentimentalnega iskanja drug drugega, temveč je to bolj usmiljenje in nič več. Njegova kritična ost je torej naperjena v brezciljnost, brezvoljo in čustveno onemoglost sodobnega človeka. Verjetno je vse to povedal še močneje, režijsko in slikovno polneje in dosledneje v obeh prejšnjih delih. Povsod pa je načel svojstven problem sodobnega človeka: »Kako premostiti svojo lastno osamljenost in kako občevati s svojo okolico?« Vprašanje je načeto odkrito in drzno in obdelano z izrednim posluhom ustvarjalca umetnika, tako Čla so Antonionijeva dela, čeprav maloštevilna, danes znane in priznane stvaritve. IVICA BOŽO VIČAR ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene Prizor iz komedije »Arhangeli niso avtomati« italijanskega avtorja Daria Fo® v uprizoritvi Drame SNG v Ljubljani NA VALOVNI DOLŽINI 327,1 m in 220m... Nekaj pomislekov umnimi »ANGELIKA« ANNE IN SEGEJA GOLON IZDALA »LIPA« V KOPRU Pravkar izšli ronrian Anne in Sergeja Golon »Angelika« ■ v založbi »Lipa« v Kopru vzbudi v bralcu, vajenem sicer solidne založbene in prevajalske politike naših osrednjih založb, kar preveč pomislekov. Posebno še, ker gre za izdajo resne literature. Delo v dveh delih s skupnim številom 1249 strani je prevod iz francoščine (original »La. Marguise des Anges«, Pariš 1956—1958) in opisuje življenje dekleta, žene, matere in ljubice Angelike v vsej njegovi slavi in osamelosti, bedi in bogastvu, vzponu in propadu, v času sončnega kralja Ludvika XIV. Pisana je resda napeto in slikovito. Angelika se sreča z velikim številom ljudi v vseh plasteh predvsem pariške družbe, popotuje po treh francoskih pokrajinah in ogromno doživi. In vendar je ves čas nekaj narobe. V knjigi ni ljudi, vsi so samo junaki (slabi ali dobri, lepi ali grdi), v knjigi nihče ničesar notranje ne doživlja, vse se samo dogaja. In avtorja nista zavzela do dobe, ki jo opisujeta, nobenega drugega odnosa, kot navdušenje za preteklost. Skrbno sta zbrala zgodovinske podatke, kako so se ljudje takrat oblačili, morili, morda tudi ljubili, koliko jih je bilo in kje, vpletla v vse to danes splošno znane resnice o filozofskih in znanstvenih gibanjih v tistem času, priklicala na pomoč svojo, fantazijo in nastal je roman, hi buri domišljijo, ki bi ga bil mirno lahko nadomestil — za ta denar in stroške (v platno vezani knjigi staneta 5500 dinarjev) — kakšen vrednejši francoski tekst. Se preveč jih je, ki jih Slovenci ne poznamo. Resda je po zakonu anonimnost prevajalca dovoljena, vendarle pa ne razumem, zakaj se po eni strani v novejšem času vse bolj pogosto srečujemo na platnicah z inicialkami prevajalcev, ko na drugi strani vemo, da je na primer prav pred dnevi Zveza prevajalcev poslala zborom novinarjev kulturnih rubrik v Sarajevu pismo, v katerem pravi, naj kritiki spoštujejo prevajalčevo delo in ga v svojih kritikah vsaj imenoma navedejo, če že ne ocenjujejo njegovega dela. Ob tem se da tudi ob skritem prevajalcu »Angelike« marsikaj posumiti, čeprav avtorjevo delo, skrito za inicialkami, ne mislim vrednotiti. Da vse to najbolj škoduje založbi, je menda jasno. In končno, kaj je z opremo tega romana? Upam, da ni založba »Lipa«, kot že nekoč pred časom, izdala tudi »Angelike« v dveh različnih opremah. Nič nimam zoper platnice, so pač stvar okusa, toda ščitni ovitek kar preveč spominja na ameriške revije (kot da smo to naslovno stran že nekje srečali!) in na željo po cenenem učinku v izložbenih oknih. Milan Arnež se je, ko se je odločil za zamišljeno žensko lice z zlatimi lasmi, pač moral bolj poglobiti v psihologijo kupcev slabe vrste kriminalnih romanov, kot pa v resnično umetniško opremo knjig, česar smo Slovenci od nekdaj vajeni in kar si menda skoraj brez izjeme želimo tudi v bodoqe. ALA PECE ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene kritike informacije ocene kritike Informacije ocene kritike Informacije ocene ZAČETEK V OPERI E. WOLF-FERRARI: »ZDRAHA NA TRGU« Otvoritvena predstava letošnje operne sezone (12. oktobra 1963) nas je nemudoma postavila v sredo premislekov o fiziognomiji programov naše Opere. Ne zaradi ljubeznivega Wolf-Ferrarijevega »Campiel-la« (pravzaprav naše, piranske »Zdrahe na trgu«), temveč zaradi repertoarja, ki smo ga... kot že tolikokrat... sprejeli molče: na videz je popolnoma v redu, dasiravno se je (razen baletnega) skoraj popolnoma izognil sodobnosti in (res bolj upravičeno?) domačim skladateljem. Jemljemo ga seveda takšnega, kakor je bil objavljen v časopisih, brez• pomislekov, kaj izmed obljubljenega bo res doseglo oder. Praksa nas namreč uči, da »neobičaj-no« (Prokofjev na primer, ki so ga programirali pred leti) večkrat »počaka« na poznejši čas. In mi z njim seveda. Resnica pa je — naj jo že priznamo ali tajimo — da se zgodovina opernega ustvarjanja ni končala s Puccinijem. In tudi to, da se ne pričenja pri Rossiniju. Seči moramo vsaj do Glucka; tu je letošnji repertoar storil največ — obljublja nam Mozarta in Beethovna. »II Campiello« Ermana Wolf-Ferrarija, ki ga je izvrstno in v pravem pomenu besede poslovenil Smiljan Samec (bil je njegov petdeseti prevod!) je nezahtevno delo, po vsebini, po obliki in po glasbeni govorici. Izbrali so ga -očitno zato, da bi zadostili željam in iskanju kulturne zabave — in storili so prav, zakaj opera je, čeprav brez velikih izpovednih vrednot, napisana z izrednim okusom, občutkom za drobno karakteriziranje in smislom za jasnost. Dve stvari sta, ki ju izvedba take opere nujno potrebuje: brio, da bo odrska podoba prav zaživela — ter kulturo, da bo zadržala interpretacijo na mejah dovoljenega. Ljubljanska uprizoritev je pomahkljiva zlasti v prvem: sicer je dobro naštudirana, to- da nekoliko toga, okorna, nesproščena (kar bodo verjetno zgladile prihodnje reprize). Na meji med dovoljenim in nedovoljenim je bilo le nekaj drobcev, ki bi si jih želeli drugačne• mnogo več smo videli ne« potrebnega karikiranja, ki je ob Wolf-Ferrarijevi glasbi učinkovalo grobo in ne komično ter je seveda krepko zgrešilo svoj namen. Pravo nasprotje takih poskusov je bil Samo Smerkolj, ki je ustvaril svojega pl. Tomana s tolikšno mero okusa in odrske radoživosti, da mu je bilo naravnost užitek slediti. Ob njem so ostali solisti pokazali bolj ali manj premišljene like; svojo dovolj ' pomembno vlogo je odigrala pri tem dikcija (narečje!) — občutno smo pogrešali lektor--ja. Opero je v nekoliko preveč utesnjeni scenografiji Maksa Kavčiča zrežiral Hinko Leskovšek, dirigiral pa jo je z znano suverenostjo Demetrij Zebre. BORUT LOPARNIK Začetek jesensko-zimskega programa Radia Ljubljana že kar sam po sebi vsiljuje vprašanje, kaj bo v letošnji sezoni nudil poslušalcem novega. Na prvi pogled vsaj zaenkrat še ni videti kakšnih bistvenih sprememb z ozirom na prejšnja leta. In vendar, premiki so, ki pomenijo zlasti še za radijsko hišo samo in neperspektivo slovenskega radia pomemben korak naprej. Redakcija Radia Ljubljana je na podlagi osemmesečnih analiz pripravila elaborate govornih in glasbenih oddaj, nato pa sheme, ki so upoštevale dva momenta: zahteve poslušalcev in nalogo radia kot vzgoj no-informativno-za-bavnega činitelja v našem življenju. Ves radijski program jesenske sheme je zasnovan v želji po najboljšem in optimalnem kompromisu obeh faktorjev in je bil povsem izdelan, z izjemo dnevnih aktualnosti, že spomladi meseca marca. To se je zgodilo prvič v praksi radijskega programiranja in pomeni le začetek,na poti, ko bodo programi pripravljeni za tri leta vnaprej. V bistvu pa to še zdaleč ni tako enostavno in odvisno le od radijske hiše. Kar poglejmo zakaj. Radijsko oddajne postaje v svetu imajo že vrsto let ne le po enega, temveč dva ali celo tri programe, ki jim pomagajo, da zadostijo vsemu in vsakomur. V Sloveniji, kjer je vsega skupaj okrog 360.000 radijskih sprejemnikov, jih le 56.000 lahko sprejema tudi drugi UKV program. In vendar je UKV oddajna mreža razprostrta po vsej Sloveniji. To se pravi, da je uvedba drugega sporeda, kaj šele morebitnega tretjega prav toliko odvisna od jugoslovanske radijske industrije in od življenjskega standarda poslušalcev, kot od same radijske hiše. Celotni koncept letošnjega programa radia sloni na čim manjšem številu novih oddaj in na kvalitetni izpopolnitvi ter stabilizaciji starih. Nekatere oddaje, ki so obdržale svoje dolgoletne naslove, so letos dobile nekoliko drugačno vsebino, na primer radijska univerza. Namesto dosedanjih predavanj uvaja zdaj štiri cikle: Pota sodobne me-, dicine, Človek in narava, Družba in čas in Svet tehnike. Cikli posegajo na povsem različna področja in se med sabo prepletajo, s čimer želi radijska hiša, da si poslušalci poiščejo svoje interesne sfere. Tudi literarni večeri bodo krenili na podobno pot. Nedeljske javne: glasbene matineje, ki so-se v Ljubljani zelo prikupile, letos ne bodo več izključno v tem mestu, marveč se bodo selile po slovenskih krajih, seveda s primerno akustičnimi dvoranami. S tem Radio Ljubljana ne popularizira le svoje dejavnosti, pred- vsem bo popestril glasbeno življenje ^ bolj mrtvih in odročnih območjih (C®' lje, Kranj, Jesenice, Trbovlje, Velenje); kar z veseljem pozdravljajo turistih društva in Svobode. Ponekod so Svob®' de razpisale -abonmaje za te koncert®; mislijo pa jim pridati še prireditve v lastni organizaciji. Dosedanji program zabavne glas"6 bo skušala naša radijska postaja m°c' neje definirati, kar gotovo pomeni d°' brodošel poučno-vzgojni poseg. Delih1' rala bo to glasbo po zvrsteh, teritorij1*1 in izvajalcih. Glasbene oddaje po željah posluša*" cev, ki jih, je bilo doslej kakih sedenj ali osem, bodo sicer tudi še v bodo® upoštevale prošnje in nasvete, ki i1' pošiljhjo poslušalci, hkrati pa bo*^ močno zmanjšale neposredno prenaša' nje teh pisem v spremni tekst. Jutrah1^ glasbene oddaje se bodo popestril® kratkimi poročili o filmskih program*1" novih knjigah, političnih dogodkih ih nevsiljivo in ne poučno, marveč zSc informativno. Kar se tiče prenašanja skupnega .1^ goslovanskega programa, smo lahko pretekli sezoni opazili v ljubljaftsk®*1 oddajniku kaj čudno politiko. MnoS. krat so prišla na spored dela ali izv®., be, tako splošne, da bi jih bilo moč P1"1 praviti v domači hiši. Zato je zdaj P° zdrava vredna odločitev radijske r dakcije, da bi priključila svoje sp1^ jemnike skupnemu jugoslovanske^ oddajniku le, če bodo programe izvaj3 jugoslovanski izvajalci ali bodo na sp" redu jugoslovanski avtorji. , jt Povsem novih oddaj je malo. Naj'®0 omembe vredna je oddaja Iz skupš®1 skega življenja, ki bo na programu vs - kih štirinajst dni ter bo prinašala P1 blematiko dela skupščinskih odborov’ j dela v skupščinah, vendar s komentf L in predavanji, ne z obravnavah.1®^ konkretnih primerov. Potem je tu h°^ otroška javna oddaja, oddaja otrok . otroke, ki jo bodo najprej v dvorani ® 6 dijske hiše posneli na trak in h zmontirali za spored. p Splošna novost v našem glasbeh®^ življenju bodo koncerti v Studiu 14- ^ mišljeni so kot intimne prireditve v likem studiu RTV Ljubljana z dih® j, nim prenosom v prvem sporedu. Pr vsem gre pri njih za stilne koncert®- , Če smo torej v skopih obrisih vedli nekaj novih programskih znave' nosti ljubljanskega Radia, naj še P0,^ mo, da so programi danes tudi det3^ izdelani za pet tednov vnaprej, j točno določene dolžnosti vsake redakcij, vsakega iz ansambla, >zvaJ0(i cev, in sklenjene pogodbe ter doS0^ za vse leto vnaprej. A- SESTANEK PRI TREH PESNIKIH. Ni bil to družabni sestanek, kot na primer v Prešernovi sobi ljubljanskega Slamiča. Bil je resno zamišljen članski sestanek ansambla »Čufarjevega gledališča« v kleti gledališke stavbe, v sobi, kjer so stene nekoč krasile slike treh velikih slovenskih pesnikov, zdaj pa so tam ostali za njimi le svetlejši madeži. A prostor še vedno imenujejo po starem in še vedno služi tudi staremu namenu: sestankom, pogovorom. ZAČETEK NOVE SEZONE. Čas, ko delamo obračune, za nove načrte nas že čas lovi za rep. Bilanca: 93 predstav, od tega kar 76 na Jesenicah, 22.112 ' gledalcev, 237 po- le iz davka na popiti alkohol in prav nič iz občinskega proračuna, če ima nekdo občutek, da kultura na Jesenicah še ni družbeno priznana, če drugega moti, da jeseniško središče še danes nima stavbe družbenega centra, če tretji opozarja na nevarnost enostranskega presojanja potreb, saj na primer nova osemletka že začenja s tretjo izmeno in tako dalje in dalje. Po takšnem konceptu sestanka bi naštevanje problemov verjetno lahko trajalo v nedogled. Zato pa pri treh pesnikih včeraj na sestanku vzbujajo več zanimanja konkretna vprašanja, kot na primer to, kako bi Jeseničani prišli, tudi do predstav osrednjih gledaliških hiš, kakšna naj bi bila pogodba njihovega gledališča z občinskim skladom za Na rob mariborskega ppsvetovanja slovenskih knjižničarjev Vzroki za stagnacijo našega knjižničarstva so znani SESTANEK ALI DOGOVOR > O 5 g O S I Od 11. do 13. oktobra je bilo v Mariboru v okviru VII. mariborske kulturne revije zborovanje slovenskih knjižničarjev. Značilna za to zborovanje je bila vrsta referatov, od katerih je uvodnega napisal Mariborčan Janko Glazer, ki je govoril o liku pokrajinske študijske knjižnice in orisal njene posebne naloge za gojenje in obdelavo domoznknstvene tradicije ter o dolžnostih današnjih študijskih knjižnic. Dr. Mirko Rupel je napisal referat Knjižnice in bibliografija. Opozoril je na organizirano znanstveno delo in na njegov pomen pri seznanjanju tujine s slovensko knjigo. Justina Podpac je nakazala potrebo in način organizacije dokumentacijske službe pri nas, katere poglavitna slabost je v tem, da je nepovezana in se tako trošijo velika sredstva za neorganizirano delo v posameznih inštitutih in podjetjih, medtem ko je splošen učinek minimalen. Na posvetovanju • so referirali tudi o vprašanju širjenja knjige med bralci ter o pridobivanju in usmerjanju bralcev, zlasti v pionirskih in ljudskih knjižnicah. Referat Janka Dolarja je govoril o temi Propaganda v knjižnici. To vprašanje je pri nas dokaj zapostavljeno. S tem v zvezi so bila sprožena tudi vprašanja knjižnega trga. Uspešnejša propaganda za knjigo in nadaljnje širjenje mreže knjižnic bi zagotovila hitrejši odkup literature. Kakšen bi moral biti delež knjižnic pri rešitvi tega problema, o tem je govoril zadnji referat na zborovanju, ki sta ga napisali Miša Sepe in Zdenka Smole. vprečno na predstavo, osem milijonov družbene subvencije (dobro, da so na Jesenicah stočili toliko alkohola!), dva milijona inkasa, predstave pripravljali štirje režiserji, da bi pridobili naraščaj, uprizorili kar tri mladinska dela in tako dalje in dalje. VPRAŠANJE UČINKOVITOSTI REPERTOARJA pretečene sezone ostane ves tok sestanka pri treh pesnikih stvar ugibanja. Nezanesljivega in neargumentiranega. Podatek, ki je vendarle lahko samo ena izmed iztočnic: povprečna starost publike od 40 do 50 let, potem občutna vrzel navzdol vse do 20 let vzrasta, otroci so zopet hvaležna publika. Kaj je za koga? Sodbe: vrhunska klasična in sodobna dela,1 resna in komedijska (to pripovedujejo posamezniki iz razgovorov s publiko), toda nikar eksperimentalna dramatika v uprizoritvenem ali izpovednem smislu! Izrečeno mnenje: Na vsak način ne le lažji zabavni gledališki žanr! Je to očitek lanskemu repertoarju? Je bojazen pred eksperimentalnostjo želja po gledališkem zatišju v novi sezoni? ZA KOGA IGRAMO? Poudarek je na Gorenjski kot turistični pokrajini, zato bi morali razmišljati o tem, da bi preorientirali sezono tudi v poletne mesece, čeprav na račun premora spomladi, i Poudarek je, da so Jesenice tranzitno mesto za tujce. Poudarek na sodelovanju s Slovenci na Koroškem. Toda pogrešam poudarek, da so Jesenice izrazito industrijski center s pestro socialno strukturo. Če je to že samo po sebi vsem jasno, pa vendarle ni nakazano kot druga glavna iztočnica. KDO BO NAVDUŠIL IGRALCE IN KAKO IGRALCI PUBLIKO? Sestanek informira ansambel, kaj naj bi po dosedanji presoji umetniškega in gledališkega sveta igrali v novi sezoni. Načelna orientacija: Glede na sestav ansambla letos manj otroških iger. Okvirni repertoar: Lorca — Dom Bernarde Albe, Zupančič — Hiša na robu mesta, Prežih-Mikeln — Samorastniki, Juš Kozak,— Punčka, Fadil Hadžič — Ljudje in opice, Aristofan — Lizi-strata, Goldoni — Ribiške zdrahe, Shakespeare — Komedija zmešnjav, obnovitev Millerja — Lov na čarovnice, potem Odkritosrčna lažni vka, Če se ženski jezik suče in za starejšo mladino — Rdeče in modro v mavrici. To je informacija ansamblu. Manjka zagovor takega okvirnega repertoarja, pogovor in dogovor ansambla, ki mu ’ gotovo ni vseeno, ali publiko navduši le s svojo igro, ali pa jo tudi drugače animira, miselno in čustveno. Da si jo osvoji v celoti. Da skupno oblikuje obraz odra in avditorija. Da spregovori v času in o času, da bo njihov govor z odra kdajpakdaj koga tudi vzburil zaradi problemov, vprašanj in dilem sedanjosti. PRI TREH PESNIKIH bodo o tem gledališčniki gotovo še govorili. Morda enkrat ali večkrat samo o tem, pa čeprav nekoga ali več njih motijo in tarejo danes tudi druge stvari: stara gledališka hiša, ki je potrebna marsikaterega popravila, ali celo to, da jeseniškega občana še danes leta 1963 prav nič ne moti, če svojo kulturo plačuje kulturp v novi sezoni (ki gotovo ne bi smela siliti gledališke ljubitelje predvsem v kvantiteto dela, temveč naj bi zasledovala predvsem dobro repertoarno politiko), ali, zakaj sta občinski štipendiji za študij na Igralski akademiji še vedno neizkoriščeni, ko bi strokovno usposobljeni novi kadri lahko mnogo koristili nadaljnjemu razvoju tega gledališča? Ali, zagovarjati moramo povsod predlog, da se pokrije hokejsko igrišče, saj bo korist vse-strana, takšen prostor bo lahko služil tudi za prizorišče kulturnih prireditev. Ali vprašanje, ki je ostalo brez odgovora: Igramo morda preveč za ta kraj? Upoštevati mora- mo, da sobota in nedelja iz različ- nih razlogov (televizija, izleti) ni več siguren dan dobrega obiska. Zakaj ne bi bile predstave v torek, ko je televizijski zaslon prazen? Ali lahko pripravimo za klube letos tudi kakšne komorne gledališke uprizoritve? Morda satirično predstavo z »domačim blagom«? Pa razgovore s publiko? PROBLEMOV NA JESENICAH JE IN BO VEbNO DOVOLJ. Toda sestanek pri treh pesnikih naj bi postal pogovor in dogovor predvsem o tem, kar gledališki amaterji sami lahko pripomorejo, da bo na Jesenicah vsaj s področja njihovega delovanja vedno manj problemov, vedno več zadovoljne in radovedne publike, vedno več »vzburjajočih« predstav, a ob tem gotovo tudi vedno več hvaležnosti in razumevanja za napore amaterjev in odmero materialnih sredstev za njihovo delo.' SONJA GAŠPERŠIČ Toliko o uradnem delu posvetovanja, kajti drugi del le-tega se je pričel na občnem zboru Društva bibliotekarjev, ko so posamezniki iz knjižnic govorili o problemih, v katerih so se znašle ljudske, študijske in druge knjižnice pri nas. In povzetek teh misli: težav je toliko in se iste vlečejo že toliko let, da so jih na zborovanju le ponovili, čeprav so stare probleme dopolnili z novimi podatki, ki pa so vse prej kot razveseljivi. • Knjižnice v občinah ne morejo najti tistega mesta, ki jim po vseh pravicah gre. Tako tarnanje je bilo moč slišati od diskutantov, ki so obenem še pridali, da se položaj knjižnic v občini utrjuje zelo počasi in če se že kje, potlej je to tam, kjer so za delo knjižnice zainteresirane tudi politične in družbene organizacije, tako da skupno s knjižničarji invknjižničarskim svetom vodijo akcijo in utirajo pot knjigi. Kot je bilo poudarjeno, pa so te politične organizacije predvsem SZDL, ponekod sindikat v delovnih organizacijah, ki med zaposlenimi prav tako propagira knjigo, važno vlogo pa naj bi pri tem igrali tudi upravni odbori skladov za kulturo, ki vodijo oziroma naj bi vodili politiko smotrnega trošenja družbenih sredstev tudi v knjižnicah. Seveda kjer take sklade za financiranje kulture že imajo . Na posvetovanju se je venomer govorilo, da občine nočejo skleniti pogodb s knjižnicami, ker se enostavno boje obveznosti, ki bi tudi zanje iz take pogodbe izhajale, zato še vedno raje dajejo sredstva knjižnicam v obliki dota-, cije. Sredstva v obliki dotacije, tako so trdili na posvetovanju, pa so prenizka za kaj večji nakup knjig, vsaj za 80 ‘/o vseh knjižnic bi lahko tako trdili. Čeprav na zborovanju nihče ni iskal odgovorov, zakaj smo priča takim dogodkom v praksi, pa jih vendar ne kaže obiti. Materialne rasti in perspektiv knjižnic ne moremo obravnavati ločeno od splošne ekonomske moči posameznih občin, oziroma od njenih materialnih obveznosti do ostalih zaostalih področij življenja. Druga stvar pa je včasih resnično upravičeno nezaupanje, ki ga kažejo nekateri odborniki, kajti težko je zaupati večja družbena sredstva ljudem, ki v nobenem pogledu niso porok, da bodo ta sredstva tudi koristno upo- rabljena. Kot je bilo izrečeno na posvetovanju, je v naših knjižnicah zaposlenih še vedno vse preveč takih ljudi, ki svoje delo opravljajo dokaj uradniško, zanj ne kažejo resničnega zanimanja, ne kažejo zanimanja za nove oblike knjižničarskega dela, marveč ga prene-katerikrat opravljajo skorajda kot v či-talniških časih, ob tem pa.se samo enkrat razburijo in to je tedaj, ko dobijo (po njihovem mnenju) prenizko dotacijo Primer iz Ptuja: Milijon dinarjev so dobili namensko za nakup novih knjig v letu 1963, do oktobra so nabavili le 86 knjig in nikogar pri tem ne skrbi, zakaj knjižnica izgublja na pomenu. In vendar je prav knjižničarstvo eno tistih področij, ki zasluži glede na svoj širok kulturno vzgojni pomen še prav posebno skrb. Kolikokrat smo samo že ponovili, da knjižnica ni samo tistih nekaj. sto knjig, ki leže na policah. Kot je pokazalo posvetovanje v Mariboru, pa vrsta knjižničarjev to ustanovo še vedno tako pojmuje. In s tem v zvezi: vse prevečkrat pozabljamo, da imamo v Sloveniji že kar dobro razpredeno mrežo znanstvenih in študijskih knjižnic. Toda kot da se še mnogi knjižničarji ne zavedajo, da v knjižnicah niso le zategadelj, da sem in tja izposodijo tudi kakšno knjigo, marveč da je njihovo delo, globlje. Da so obenem tudi .mentor bralcu. © Vse to sicer ponavljamo že nekaj let. Toda kot kaže, bo vse tako ostalo vsaj še nekaj let, dokler ne bomo rešili drugega problema, ki so mu na zborovanju posvetili največ časa. Dokler namreč knjižnic ne bomo, kadrovsko okrepili, dokler v knjižnice ne bomo dobili res sposobnih knjižničarjev, toliko časa bomo v našem knjižničarstvu beležili stagnacijo, ki pa obenem pomeni tudi že nazadovanje. Samo nekaj misli v zvezi s pravkar pričetim poukom na enoletni šoli za bibliotekarje. Društveni odbor je v svojem poročilu zapisali Zavedajoč se velikega po-rpena vzgoje kadrov, si je društveni odbor vseskozi prizadeval, da bi bila končno že ustanovljena knjižničarska šola. Ker so vse analize pokazale, da bi nam najbolj ustrezal pouk na univerzi, je društvo s pomočjo sekretariata za kulturo in prosveto SRS ponovilo svoj Prijatelji Foto Milan Šparovec predlog univerzi, sestavilo načrt predavanj, predlagalo predavatelje, vendar pa kljub vsemu pouka še ni. Letos torej s to šolo na univerzi v obliki prvostopenjskega študija še ne bo nič. Obstajajo pa povoljni obeti za prihodnje. Za prihodnje ...? Kadre pa potrebujemo tudi že danes. Ut prav zaradi tega je bila s prizadevanjem Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in s finančno pomočjo Republiškega sekretariata za kulturo letos ponovno obnovljena občasna šola za knjižničarje, razširjena tokrat tudi za knji-gotržce. A rezultati? Dolgo se namreč ni niti vedelo (kljub temu, da so bile v nekaterih občinah celo razpisane štipendije), ali bo šola s svojim delom sploh lahko pričela ali ne. Tokrat niso bila problem sredstva ali prostori... Preprosto, ni bilo moč dobiti tistih petindvajset slušateljev, ki bi se hoteli izobraževati na tej šoli. Ce bi si ne pomagali in vključili v razred polovico knjigotržcev, potlej šola zaradi nezanimanja sploh z delom tudi letos ne bi mogia pričeti. Na zborovanju so iskali odgovor, zakaj naenkrat tako nezanimanje za šolo. Takoj ko so posamezniki izvedeli, da šola ne bo dvoletna, oziroma da po končanem šolanju ne bodo dobili nobenih spričeval ali potrdil, da so za svoje delo zdaj kvalificirani, je sledil hiter upad zanimanja zanjo. • Pojdimo naprej. Starim težavam naproti. Že vrsto let govorimo, da si organiziranega, dobrega knjižničarskega dela ne moremo predstavljati brez ustreznih knjižničarskih prostorov, brez katerih je uspešno delovanje modernih knjižnic, če že ne povsem onemogočeno, pa vsaj močno otežkočeno. Tako pravimo. Za prihodnja leta je sicer predvidenih nekaj novogradenj (vrsta knjižnic namreč dela v povsem „ nemogočih prostorih), kjer naj bi knjižnice v naslednjih letih našle svoje prostore (Celje, Koper, Gorica), toda vse te novogradnje so zaenkrat samo obljubljene v obširnem sedemletnem načrtu. Žal imamo s podobnimi obljubami v pretečenem petletnem načrtu in obdobju njegove realizacije slabe izkušnje. (V Gorici so zaradi neurejenih prostorov enostavno prišli do sklepa, da bodo knjižnico raje prenesli v klet in nikogar zaradi tega ne boli glava. To pa seveda ni edini primer.) S Naslednje, kar je bilo na zborovanju tudi predmet razgovorov, je slabo opravljanje dela skoro vseh, za matično knjižnico določenih ustanov, ki nalog, ki jim jih nalaga Zakon o knjižnicah, preprosto ne upoštevajo. V Sloveniji imamo 63 občin in nekaj manj je vsaj na papirju tudi še matičnih knjižnic. Večina matičnih knjižnic zaradi prešibke kadrovske zasedbe enostavno ne more opravljati dela, ki jim ga zastavlja zakon o matičnih knjižnicah. Izjema so menda le dve ali tri. In kje je vzrok za tako stanje? Financiranje posebnih nalog matičnih knjižnic (seminarji, potujoče knjižnice itd.), je največkrat neurejeno, pogodb, sklenjenih med občino in tako knjižnico, v večini primerov še ni in vse to matične knjižnice ni obvezuje, da bi se trudile v smeri razvijanja knjižničarske mreže v občini. V vrsti slovenskih občin (Ajdovščina, Postojna itd.) kljub vsem naporom ne morejo najti knjižnice, ki bi jo vsaj formalno lahko imenovali za matično knjižnico. V nekaterih področjih namreč ni niti ene same knjižnice, ki bi bila organizacijsko toliko sposobna, da bi lahko prevzela ta posel. • Finančno stanje skoro vseh knjižnic ni rožnato. Malo bolje finančno stoje le tiste, ki dobivajo še neko dopolnilno družbeno subvencijo (vse slovenske novitete iz beletristike in ves periodični tisk zastonj) in jim tako ostane vendarle vsaj nekaj denarja za nabavo knjižnega fonda s področja strokovne in znanstvene literature, po kateri naše knjižnice nerade segajo. Toda knjižnice, ki dobivajo te obvezne primerke zastonj, so pri nas dokaj redke. S tem v zvezi je bil tudi sprožen tudi predlog, naj bi odslej namesto založb družba dotirala knjižnice (tako kot v Angliji), kjer vso prvo izdajo pokupijo knjižnice, pri nas pa je odstotek knjig, ki jih odkupijo knjižnice, izredno nizek tudi v odnosu na izredno nizke naklade skoraj vseh knjig. Predlog je zanimiv, vendar kot so pokazali dosedanji razgovori, se v založbah za ta predlog ne ogrevajo kaj prida. • O samoupravljanju v knjižnicah, o tem na posvetovanju niso dosti govorili. Lahko pa rečemo, da je to eno vprašanje, ki je prav toliko pomembno kot ostala prej našteta. Naj ponovim smiselno zaključne_ besede iz zborovanja: V vsej obilici kulturnih dogodkov utegnemo spregovoriti o našem knjižničarstvu res samo tedaj, ko smo na kakem kongresu ali zborovanju, drugače pa vse teče naprej po nekih ustaljenih tirnicah in še to bi lahko dodali — vedno bolj majave so te tirnice. Morda je res tudi to eden od vzrokov. Premalo govorimo o problemih knjižničarstva, zlasti v naših, komunah. JANEZ GOVC IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN • IZ DELOVNIH ORGANIZACIJ IN KOMUN IIIIII!!IIIIII!III!I!IIIII!IIIIIIIIIIIIIIIIIIII!!IIII!IIIII1IIIII]||||]||||||||IIIII!IIIIIIII!IIIII1[|!IIIII!IIIIII!II!IIIIII!!III!IIIII1IIIIIII!III!IIII!IIIIIIIIIII!!II|II!IIIII!IIIIIIIIIIIIII!IIII!IIIII!IIIII!IIII!IIIIIIIII1IIIIII!! Na dnevnem redu: statuti j • LITIJA: I Izdelava statutov ne poteka najbolje | V delovnih organizacijah na področju občine Litija J m doslej še niso pripravili razprav o posameznih poglavjih M g osnutkov statutov delovnih organizacij z neposrednimi jj H proizvajalci. V treh litijskih delovnih organizacijah — in M g sicer v Lesni industriji, Predilnici in Industriji usnja g g Šmartno — so zdaj pred zaključkom izdelave osnutkov g g statutov in pred začetkom javnih razprav. 1 Slabše pa poteka izdelava osnutkov statutov v ostalih jj g delovnih organizacijah, tako v kmetijskih zadrugah Li- g g tija in Gabrovka-Dole, ter v obrtnih in gostinskih delov- g g nih organizacijah. g g Ko je litijska občinska skupščina razpravljala o poteku g g del pri izdelavi osnutkov statutov delovnih organizacij, je g 1 med drugim ugotovila, da dela ne potekajo najbolje. Ime- jj H navala je posebno komisijo z nalogo, pomagati delovnim jg g organizacijam, predvsem tistim, ki nimajo zadostnega g jj števila strokovnih kadrov, pri izdelavi osnutkov statutov. jj | • ZAGORJE OB SAVI: J Samo izvolitev komisije še ni vse Zagorski občinski sindikalni svet je predlagal delov- g g nim organizacijam, naj kar najskrbneje organizirajo ak- g g cijo za izdelavo osnutkov statutov. Sam je pripravil tudi jj jj več seminarjev; o izdelavi statutov pa je nekajkrat raz- jj H pravljal tudi plenum ObSS. Vendar so v delovnih orga- g jj nizacijah dokaj pozno začeli s to akcijo, kar zdaj opra- jj jj vičujejo z dejstvom, da je bil v posameznih delovnih g jj organizacijah kader, ki bi se moral lotiti izdelave osnut- g g kov statutov, preobremenjen, ali da ga celo primanjkuje jj M in da je akcijo za izdelavo statutov delovnih organizacij g g vodila samo sindikalna organizacija. g Sicer je res, da. so se v nekaterih delovnih organizaci- jj jj jah lotili te akcije s precejšnjo mero odgovornosti in so g H tudi sindikalne podružnice pripravile razgovore s člani, jj gj vendar so na njih premalo konkretno razpravljali o po- g E sameznih vprašanjih, ki jih naj bi obravnaval statut. g jj Drugod pa so se samoupravni organi zadovoljili,že s tem, jj jj da so imenovali potrebne komisije. g # Zaradi tega obstaja bojazen, da se bodo ob sprejema- g g nju statutov delovnih organizacij spet ponovile slabosti, g jj ki so bile ugotovljene ob sprejemanju pravilnikov o de- g g litvi čistega in osebnih dohodkov. Pravilniki so bili pred- g B loženi v razpravb zadnji hip in so bili v več primerih g jj površno in pomanjkljivo izdelani. —k— g 1 • METLIKA: j Po skrbni pripravi - razprava V metliški občini so že dalj časa skrbno pripravljali jj M osnutek občinskega stauta. Osnutek bo v kratkem pred- g jj ložen v javno obravnavo vsem občanom. ' jj g Vzporedno z izdelavo osnutka metliške občine je v g jj teku izdelava osnutkov delovnih organizacij. Posamezna jj g posvetovanja, ki so jih priredili, so omogočila, da bodo g 1 komisije, ki jim je to delo poverjeno, lahko izdelale za- jj 1 dovoljive osnutke. Razprave na polletnih sindikalnih kon- g g ferencah. so opozorile, da se zaposleni zelo zanimajo, kako jj jj bodp izdelani osnutki statutov posameznih delovnih orga- m jj nizacij. Pobudniki za razprave naj bodo sindikalne orga- | g nizacij e. ' D. V. g ■ m ............................................................ Prodajni servis LJUBLJANA — MARIBOR OGLEJTE SI MODNE NOVOSTI ZA JESENSKE DNI (Foto: M. Šparovec) Perica iz Bizovika... # LITIJA: Industrijska proizvodnja nad predvideno Podatki o industrijski proizvodnji na področju litijske občine za razdobje januar-avgust kažejo zadovoljivo gibanje gospodarstva. V primerjavi z lanskim letom je količinska proizvodnja večja za 8,3 %, realizacija pa je večja za 37,8 %. Zadovoljivo je bilo tudi gibanje industrijske proizvodnje v mesecu avgustu, saj je bilo doseženo 9,6 % količinskega plana proizvodnje in 10 % plana realizacije. Slabše uspehe pa so dosegle litijske industrijske delovne organizacije pri izvozu, saj je bilo do konca avgusta izvoženo le za 604.748 dolarjev, kar predstavlja 63,4 % letnega plana izvoza, -k- • ŠKOFJA LOKA: šest .let pred drugimi V času, ko v delovnih organizacijah analizirajo proizvodnjo, iščejo notranje rezerve in izboljšujejo organizacijo dela zaradi prehoda na skrajšani delovni čas, ima Gorenjska predilnica v Škofji Loki za seboj že šest let nekatere izkušnje. Leta 1957, ko je Jugoslavija podpisala konvencijo o ukinitvi nočnega dela za žene, so v Gorenjski predilnici začeli razmišljati, kako bi uredili tretjo izmeno, da ne bi kršili zakonskih določil. Po številnih analizah in proučevanjih so našli rešitev v skrajšanem delovnem času. Tro-izmensko delo so uvedli od ponedeljka do vključno petka tako, da je prva izmena delala od 5. do 12. ure, druga izmena pa od 12. do 19. ure in tretja izmena od 19. do 1. ure ponoči. V soboto pa dela prva izmena od 5. do 14. ure, druga od 14. do 23. ure in tretja v nedeljo od 5. do 14. ure. S tem nobena izmena ne dela izključno ponoči, temveč imajo predvsem zaposlene žene še vedno del noči proste. V primerjavi z 48-urnim tednikom, so odtlej delali časovno 10,75% manj. To razliko pa so nadomestili z boljšo organizaci- jo in večjo produktivnostjo dela, in sicer: zastoje oziroma popravila, ki jih lahko predvidevajo, vnaprej, so prenesli na nočni čas, ko niso obratovali in s tem dobili že 5,3% časa. Analize so pokazale, da prej nočna izmena ni ustvarila Vs proizvodnje, ampak samo 30,19 %. Z ukinitvijo nočne izmene je produktivnost v popoldanskih in večernih urah narastla za 3,2 %, kar že znese skupaj 9 %. Preostanek 1,75 % manjkajočega časa pa so nadomestili še z drugimi ukrepi. Dosedanji rezultati opozar-jjao na pravilnost te akcije. To se zrcali n. pr. v dvigu produktivnosti dela. Medtem ko so še leta 1956 porabili za 100 kg preje 36,79 izdelavnih ur, so po preteku enega leta, od uvedbe skrajšanega delovnega časa, porabili še samo 29,95 ure, v letošnjem prvem polletju pa samo 16,78 ure. Ti rezultati so deloma tudi posledica rekonstrukcije in modernizacije strojn. parka. Kljub temu pa je velik del za to tudi zasluga boljše organizacije dela in večje produktivnosti. Sedaj pripravljajo analize za uvedbo skrajšanega delovnega časa v upravi in mehanični delavnici. RO © ZASAVJE: Letos manj nesreč, vendar še veliko Na področju Trbovelj, Zagorja ob Savi in Hrastnika se je v prvem polletju 1963 primerilo 123 nesreč pri delu manj kot v prvem polletju lanskega leta. V treh zasavskih občinah se je skupaj primerilo 1522 lahkih, 375 težkih in 55 smrtnih nesreč pri delu. Najobčutnejše znižanje števila nesreč beležijo na področju Zagorja ob Savi. Med ponesrečenimi jih je največ (in sicer 632) starih 23 do 32 let (560) starih od 33 do 42 let. 1702 nesreče, ki so terjale izgubo 23.093 delovnih dni, so bremenile sredstva, ki so bila odstopljena delovnim organizacijam in sklad zdravstvenega zavarovanja. ' V prvih šestih mesecih letos se je na Rudniku rjavega pre- moga Trbovlje—Hrastnik ponesrečilo skupaj 901 zaposlenih (lani 976), zaradi česar je bilo izgubljeno 11.372 delovnih dni (lani 12.478 delovnih dni). V Strojni tovarni Trbovlje se je ponesrečilo letos do konca junija 141 zaposlenih (lani 164), ob čemer je bilo izgubljeno 1889 delovnih dni (lani 2018). V Steklarni Hrastnik se je pri 1560 zaposlenih ponesrečilo letos 62 zaposlenih, zaradi česar je bilo izgubljeno 551 delovnih dni. Na Rudniku rjavega premoga Zagorje se je v tem razdobju ponesrečilo skupaj 297 zaposlenih (lani 387), zaradi nesreč pa je bilo izgubljeno 5325 delovnih dni (lani 5574). Ugodnejši pokazitelji so tudi za odstotnost z dela zaradi bolezni in poškodb. Lani je bilo zaradi tega v bolniškem staležu 5,76 % zaposlenih, izgubljeno pa je bilo 151.334 delovnih dni; v prvih šestih mesecih letos pa je bilo odsotnih z dela 4,65 % zaposlenih, izgubljeno pa je bilo 120.096 delovnih dni. Iz vseh statističnih pokazite-ljev izhaja, da je letos — v primerjavi z lanskim letom — bolniški stalež precej nižji. To opozarja, da si zaradi novega sistema v organizaciji in financiranju zdravstvenega zavarovanja v delovnih organizacijah v Zasavju prizadevajo kar najbolj omejiti nesreče in obolenja. -k- • ŽELEZARNA ŠTORE: Nad 14 milijonov dinarjev posojila že vpisanega V vsesplošno akcijo za vpis ljudskega posojila za obnovo Skopja, se je kolektivno vključil tudi delovni kolektiv Železarne Štore. Do pretekle sobote, dne 12. oktobra, je 95 % članov kolektiva vpisalo 14,214.000 dinarjev posojila. Posojila še niso vpisali člani kolektiva, ki so na dopustu, v bolnicah in zdraviliščih, ali da so na daljšem službenem potovanju. J. M. Jesen... (Foto: M. Šparovec) 7 dni - v sindikatih TGA KIDRIČEVO — Tovarniški odbor sindikata TGA se pripravlja na delovno konferenco- ki bo v začetku meseca novembra. Izvršni odbor je že razpravljal o vsebini poročila, ki bfr naj obravnavalo delo organizacije in tudi vso ostalo problematiko v prvih devetih mesecih. Ugotovil je, da se sindikalne podružnice in pododbori po reorganizaciji sindikata še niso vživeli v nov sistem dela. Članstvo n. pr. ni seznanjeno s pomembnimi zadevami. Rekonstrukcija je v zaključni fazi, toda mnogo članov kolektiva nima pravega pregleda nad vsem tem delom. Slaba informiranost članov ne vpliva ugodno na njihovo delo in razpoloženje. Te in podobne pomanjkljivosti bodo nedvomno predmet razgovorov na bodoči konferenci. -ce TREBNJE — Razprave na nedavno zaključenih polletnih sindikalnih konferencah na območju trebanjske občine so opozorile, da bo kljub vsem dosedanjim prizadevanjem potrebno tudi v prihodnje skrbeti, da bo naraščala delovna storilnost. To bo toliko bolj potrebno sedaj ob postopnem prehodu na 42-urni delovni teden. Udeleženci so opozorili na potrebne gospodarske analize s tega vidika v posameznih delovnih organizacijah, govorili so o prepočasnih pri- \ pravah na izdelavo statutov delovnih organizacij in o nalogah v zvezi z izdelavo osnutkov za sedemletni plan. Nedvomno so dale konference vrsto napotkov za nadaljnje delo. D. V. ŠTORE — Na pobudo sindikalne podružnice bodo v Železarni Štore organizirali večmesečni seminar za sindikalne funkcionarje in člane obratnih delavskih svetov. Seminar bo v jesenskih in zimskih mesecih, učni program pa bo izvajal izobraževalni center železarne. Obiskovalo ga bo 80 članov kolektiva. Program seminarja je izdelala komisija za 'izobraževanje pri sindikalni podružnici in uprava izobraževalnega centra. J. M. HRASTNIK — V Hrastniku so se že dalj časa marljivo pripravljali na občni zbor občinskega sindikalnega sveta, na katerem bodo predvsem razpravljali o mestu in vlogi neposrednih proizvajalcev v današnjem ekonomskem sistemu, o samoupravljanju, o prehodu na 42-urni delovni teden in o izdelavi programov perspektivne razvoja. Pred tem so člani vseh večjih delovnih organizacij — tako na hrastniških obratih Rudnika rjavega premoga Trbovlje—Hrastnik, v Steklarni in v Tovarni kemičnih izdelkov — razpravljali o letošnjih proizvodnih dosežkih in o nalogah kolektivov, da bi bili proizvodni načrti, določeni za letos, tudi doseženi. / -k- ..........n......................................mummm....umil.....iiihiih...mini...umi.um.....im....m..............um..min.........nnnnnnnnnnnnnmnnnnnnn.nninnnn.mini*.1.mi..................iiiinnn • IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV • IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV • IZ ČASOPISOV DELOVNIH KOLEKTIVOV • IZ ČASOPISOV DE Eli smo dobri gospodarji? Dober gospodar pri vsaki itvari varčuje. Ravno tako bi noreli tudi mi pri našem delu 'ledati, da bi za določeno količino izdelkov porabili čim manj nateriala, električne energije, »možnega materiala, delovnega časa in kar je pri vsem najvaž-lejše. da bi bili izdelki res ka-covostni in da bi bilo čim manj zmeta. Na žalost pa vsak dan ugo-;avljamo, da v našem kolektivu ia te stvari vse premalo pazi-no, ter da delamo z njimi, kot da bi bile zastonj. Podatek, da tovarišica Podgornikova proda v treh mesecih za preko 500.000 din izdelkov ni brezpomemben. Ti izdelki imajo manjše napake. Upam si pa trditi, da bi jih ne bilo niti desetino, če bi pri izdelavi posameznih operacij bolj pazili. Če pa vemo, da tov. Podgornikova proda te izdelke največkrat samo za četrtino vrednosti, imamo 75% izgube, za katero vemo. Kje pa je izmet, ki ga brez evidence pošiljamo v skladišče odpadkov? Poleg tega pa po tej znižani ceni prodajamo, samo izdelke izdelane v EE embalaže, dočim se slabi izdelki iz ostalih EE stiskajo. Pri vsem tem je deloma res, da moramo izdelke delati iz materiala, ki ni vedno najboljši, da so tudi stroji in orodja v glavnem stara. Toda to so vzroki, pri katerih si ne moremo dosti pomagati. Lahko pa veliko pripomoremo pri zmanjšanju izmeta tako, da ne bo toliko opraskanih izdelkov, da bodo orodja bolje nastavljena, skratka, da bi izdelek naredili z več pazljivosti. Če se bomo vsi, ki smo neposredno zaposleni pri izdelavi predmetov, nekoliko bolj zavedali koliko milijonov lahko prihranimo z vestne j šim delom, smo lahko prepričani, da kljub tako hitremu tempu dela, ki ga imamo, ne bo več toliko izmeta in bomo lahko rekli, da smo dobri gospodarji. SILVO LAVRIČ Potrebujemo točno evidenco gibanja materiala Vendar ne samo tistega »velikega«, ki se pojavi od časa do časa in o katerem potem govori pol tovarne, temveč tudi tistega manjšega »normalnega«, ki iz dneva v dan neopazno roma v stiskalnico za odpadke. Nanj smo se že tako navadili, da marsikdo misli, da o takih malenkostih sploh ni vredno več govoriti, posebno kot je toliko drugih »važnejših« problemov. Pa ni tako. Saj niti ne vemo točno kolikšen je ta izmet. Mogoče je 1% 'od celotne proizvodnje izdelov, mogoče tudi 2 odstotka ali pri nekaterih izdelkih celo več. Pri mesečni proizvodnji pomeni 1 % že 5 milijonov in 2% 10 milijonov. To pa že ni več malenkost, o kateri se ne bi splačalo razmišljati, kako 'bi jo odpravili, mogoče s spremembo oblike izdelka, orodja, tehnološkega postopka, s pravilno izbiro materiala itd. Za rešitev problema pa so potrebni osnovni podatki kot npr.: velikost izmeta in kje je nastal. Poiskati je potrebno vzrok, ki je izmet povzročil in nato ta vzrok z zgoraj omenjenimi spremembami odstraniti. Pri iskanju vzroka zakaj je izmet nastal, ni mišljeno iskanje »krivca« — osebe ali oddelka — z namenom, da bi tega kaznovali, temveč so mišljeni pri tem predvsem drugi vzroki, ki povzročajo velik izmet in katere moramo odpraviti. Seveda pa vsega ne smemo zvračati nanje s tem, da pravimo npr.: material je pretrd, preša je zanič, lak ni dober itd. obenem pa prikrivati resnične osebne vzroke. Pri ugotavljanju velikosti izmeta nastajajo težave, ker mešamo rped seboj pločevino, ki je namenjena za različne izdelke ali za različne serije istega izdelka. Za primer navajam podatke o delovnih nalogih, ki so bili izdani v juliju. Od skupnega števila 100 % jih je približno 20% takih, ki izkazujejo večjo proizvodnjo, kot je teoretično možna iz uporabljene pločevine. Ker je jasno, da izdelka ne moremo napraviti brez pločevine, vemo, da podatki na teh nalogih niso točni. Problem je v tem, da ne vemo, kateri so ti nepravilni podatki. Ali je vpisanih premalo plošč, ali so bili izdelki napravljeni tudi iz odrezkov, ki niso vpisani, ali je proizvodnja izdelkov javljena na napačnem nalogu (druga serija), ali... Ker pa je takih delovnih nalogov kar 20 % se tudi na točnost ostalih 80 % delovnih nalogov, kjer je prikazan izmet, ni mogoče zanesti. Podobno velja tudi za ostale podatke, ki se zbirajo ob proizvodnji posameznega izdelka. Namen tega sestavka ni obravnavati, kakšni so ti podatki in za kaj služijo. Rad bi poudaril predvsem to, da je samo iz pravilnih osnovnih podatkov mogoče dobiti tudi pravilne rezultate, pa naj bo to izračun proizvodnje, izmčta, plošč, izdelava kalkulacij ali karkoli. Tega se moramo vsi dobro zavedati, posebno sedaj, ko prehajamo na izračunavanje z IBM stroji, kjer lahko ena sama napačna številka spremeni npr.: patent doze v kante. RADO VARDIJAN Pred skrajšanjem delovnega časa Priprave na 42-urni delavnik so stekle. Bežen pogled v našo EE nam pokaže, da so pogoji za skrajšanje delovnega časa precej slabi. Kljub ugotovitvi pa smo prepričani, da bo mogoče najti še nekatere skrite rezerve. Oglejmo'si nekatere! .Začeti z delom takoj ob zvonjenju. Čim manj zapuščati delovna mesta in delati do zvonjenja, ki označuje konec dela. Bolj organizirano izvrševati mesečne plane. Vsem mora biti jasno, da na tak način, kot delamo sedaj, ne moremo povečati proizvodnje. Majhna naročila drobimo na še manjša in jih tako delamo dvakrat ali pa celo večkrat. S takim delom sicer zadostimo potrebam komercialnega oddelka, na drugi strani pa izgubimo mnogo časa za pripravljanje druge proizvodnje. Zaradi tega naredimo več izmeta in še evidenca nad izvršenimi nalogi se poslabša. Jasno je, da tudi za orodja, ki so v glavnem stara ni najbolje, če jih nastavljamo za majhne količine. Ravno pri nastavljanju se orodja najprej pokvarijo. Tudi delo na oddelkih bi moralo biti veliko bolje organizirano, kar je odvisno samo od vodilnih ljudi na oddelkih. Delo obratov za vzdrževanje zelo vpliva na nemoteno in solidno proizvodnjo. Odpraviti zastareli šarnir na žico pri vseh škatlah. Sedaj velikokrat ni prave žice ter j o moramo zaradi tega ročno rezati iz žice, ki je namenjena za neko drugo dimenzijo škatel. Tudi tehnološki postopek izdelave kant bi lahko izboljšali, če bi odpravili spajkanje in preizkušanje. Seveda je tu vprašanje investicij, za katere pa bo enkrat tudi moral biti denar. Rabili bi vsaj dva zapiralna stroja in močnejši stroj za izdelavo spodnjega in zgornjega roba, dva gumirna stroja in napravo z-a nanašanje cementa na vzdolžni zgib. Seveda je pri rešitvi tehnološkega postopka izdelave kant še' precej problemov, ki bi se jih morali takoj resno lotiti. SILVO LAVRIČ J A Š P Čemu doslednost? V našem hokejskem centru številka 1, na Jesenicah, je nedavno povzročila presenečenje, pri nepoučenih pa ogorčenje vest, da so nekatere najboljše jeseniške hokejiste izključili iz državne reprezentance v hokeju na ledu. »Če hočemo uspeti na olimpijskih igrah,« pravijo in pišejo, »morajo vsi Jeseničani, ki so kvalitetno boljši od drugih, igrati v državnem moštvu.« Toda, Jeseničani (razen Bruna) so bili izločeni iz državne reprezentance zaradi prekrškov na minulem prvenstvu na Švedskem, zaradi nedostojnega vedenja in drugih prekrškov. Vodstvo reprezentance je menilo, da zaradi tega ne gre začenjati posebnih disciplinskih preiskav in postopkov, temveč je preprosto izločilo prenapeteže iz svojih vrst. Sedaj je vprašanje le, ali bo vodstvo reprezentance popustilo v okviru borbe za kvaliteto in poklicalo kršitelje športne discipline spet v svoje vrste, ali pa bo vztrajalo pri svoji prvotni odločitvi. Nekateri sodijo, da bo vodstvo ostalo »mož bese-. da«. Večina pa meni, da bo reprezentanca v zadnjem hipu le izpopolnjena z najboljšimi hokejisti, pa čeprav so razgrajači... Prav imajo verjetno poslednji, saj res ne kaže na vrat na nos prelomiti že desetletja staro nenapisano pravilo. Lik športnika Pri nas so plavalci resnič-, no garači. Venomer trenirajo in tekmujejo, na dan takole preplavajo nekaj tisoč metrov dopoldan in nekaj več popoldan. Joj, garači ... Za slavo in papirnate diplome se dajejo vse poletje, medtem ko drugi služijo denar. Ubogi starši, pravim sam. Sočustvujem z njimi. No, pa nekateri si znajo tudi pomagati. Trenirajo v društvih, trenirajo jih trenerji, ki od društva dobijo skromne prejemke, potlej pa, ko se počutijo dovolj močne, ko imajo dovolj kondicije, kot temu strokovno pravimo, potlej odidejo kar sami na različna tekmovanja, kjer pač ni treba tekmovati le za papirnate diplome, marveč so darila bolj praktična — televizor, UKV radijski sprejemnik ali kakšna bala odličnega blaga... Kaj, da so to potlej profesionalci? Pa dajte no! Saj vendar tekmujejo na je to televizor, radio ... V kranjskem »Triglavu« imajo dva taka tekmovalca, ki sta jo kar na lastno pest udarila na tako tekmovanje. Brez vednosti tistih, ki so v društvu ... — Težko je z našimi fanti. Težko. Kaznovati jih bo treba, — potlej ugotavljajo v društvu in jih res kaznujejo, da jim potlej na hitro kazen zbrišejo (zaradi odličnega vedenja), ker pač v domačem tekmovanju potrebujejo točk in veste kaj je to, če dveh plavalcev ni. Zdaj je spet eden odšel na tekmovanje v daljni Egipt. Seveda na amatersko tekmovanje, kjer so nagrade praktične in kjer bo tudi kak sold padel vmes. Saj ne bo nihče zanj zvedel. Glavno je, da ostane lik športnika neokrnjen, da bo še vedno amater od nog do glave, fiaj bi zdaj s praktičnimi darili, s soldi... Zato zakličimo: Živio amaterizem! ŠILO ŠPORT - REKREACIJA — ODDIH V PODJETJU »KONSTRUKTOR« MARIBOR DOBRO POČUTJE - UGODNI DELOVNI USPEHI • Skoraj vsak drugi član kolektiva splošnega | gradbenega podjetja. »Konstruktor« Maribor, vseh | zaposlenih je 900, preživi precej prostih uric na j športnih igriščih v naravi in na izletih, ki jih pri-| reja sindikalna podružnica ... • Je potem kaj čudnega, če v tem podjetju z j razumevanjem obravnavajo želje in potrebe svo-| jih »športnikov«,, kot jim pravijo; če naposled — | kar je tudi važno — resno in načrtno skrbijo za | materialno osnovo, na kateri razvijajo tekmovalni j šport, oddih in rekreacijo svojih proizvajalcev ...? ill[||l!!i!llll!!l!lllll!ll!lilllllllillllllllllll!l!lllllllllll!!IIIIIIIIItllllillllllllIIIII!llllll![llllIIIIIIIII!!ll!llll!!IBIII!ll[Illllillllllllllll!!lllllllllllll[l!lll!|[ll!|[lllllllll!llll!ll!ii[ll!illffl Taki so obrobni in prvi vtisi. Razgovor z nekaterimi tovariši, ki v okviru sindikalne podružnice odgovarjajo za šport, oddih in rekreacijo, z direktorjem podjetja in z zdravnikom obratne ambulante pa je pokazal, da pravzaprav ne gre zgolj za »razumevanje« do športnikov, pa čeprav polovica kolektiva šteje mednje. Tistih 15 milijonov dinarjev (nekaj več ali manj — natančno mi tistikrat niso mogli odgovoriti), ki so vsako leto namenjeni za razvoj in pospeševanje športa, oddiha in rekreacije namreč pomeni predvsem investicijo v delovnega človeka, v njegovo počutje, v delovni uspeh zaposlenih. Tovariš Milan Amer, predsednik športne komisije pri sindikalni podružnici meni: »Naneslo je, da je med nami nekaj aktivnih in znanih športnikov, ki so med ljudmi vzbudili zanimanje. Ti pionirji športa in rekreacije so dali zgled; najprej na delovnem mestu, kjer so vsi po vrsti dobri delavci. Ostali, ki so se postopoma ogreli za tekmovalni in rekreacijski šport ter za druge oblike oddiha, pa glede vneme in prizadevnosti na delu tudi ne zaostajajo. Tako kdorkoli v našem podjetju lahko potrdi, da so »športniki« dobri delavci, čeprav marsikdo izmed njih ne-redkokdaj tudi izostane z delovnega mesta — na primer aktivni tekmovalci — zaradi tega prizadete ekonomske enote ne delajo problemov. Vsakdo navzlic temu izpolni in preseže svoje delovne obveznosti. Prizadeti posamezniki in njihove ekonomske enote te zadeve sporazumno in z razumevanjem urejajo in tudi uredijo.« Glede poživljanja športne aktivnosti ter rekreacije in od-dika med delom in po njem ima gradbeno podjetje »Konstruktor« sicer ugodnejše pogoje, kot sorodna podjetja. Ta kolektiv ima namreč gradbena dela samo na ožjem področju mariborskega bazena; je torej bolj skoncentriran. Razen tega je skoraj polovico zaposlenih dobilo streho v samskih in družinskih stanovanjih, ki jih je zgradilo podjetje. Urejen stanovanjski problem nedlvomno ugodno vpliva na delavčevo razpoloženje, na njegovo prizadevanje pri delu in naposled tudi na nagnjenje, da bi z aktivnim oddihom, rekreacijo in športom čim koristneje prebil prosti čas in hkrati čim dlje obdržal neokrnjeno delovno sposobnost. Nič čudnega, če direktor tovariš Adolf Derganc pravi: »Nisem športnik, ampak vem: naši ljudje, ki gojijo šport za rekreacijo, ki celo tekmujejo ali kakor koli drugače koristno preživljajo prosti čas, se odlikujejo tudi pri delu. V interesu podjetja je, da bi imeli športnikov čim več. Zato nam ni bilo nikoli žal tistih sredstev, ki smo jih namenili za poživlja-nje športne in rekreacijske dejavnosti. Narejenega je bilo precej: štiristezno kegljišče (232 kegljačev!), nogometno igrišče v naselju, prostor za namizni tenis, strelišče in šahovska soba, pa čolnarna na Brestemici. Za fotoamaterje smo uredili temnico ... Povem naj samo še to, da v zadnjih dveh treh letih ni minila nedelja (ali pa sobota in nedelja), da se z lastnim avtobusom »naši« ne bi odpeljali na izlet. Stroške krijeta tudi sindikalna podružnica in podjetje iz svojih skladov; kajti tudi to pomeni investicijo v razpoloženje in delovno sposobnost naših ljudi.« Pravzaprav niti ne bi bilo treba, da bi se o teh zadevah »Konstruktorjevi« kegljači so med najboljšimi v državi razgovarjal z »odgovornimi«. V bistvu isto bi povedal malone sleherni član kolektiva, čigar značilnost je — glede na razmere v gradbeništvu — tudi izredno majhna fluktuacija. Vse to bi lahko povedal tudi Leon Repovž, glavni analitik, ali pa tajnica Nada, ki je nastopila v zmagovalni ekipi igralk namiznega tenisa na zadnjih športnih igrah gradbincev, a-li pa... Pa vendar — vseeno še nekaj besed iz pripovedi enega izmed »odgovornih«, namreč doktorja Zgonika iz obratne ambulante: »Svet obratne ambulante že od vsega začetka zagovarja stališče, da je treba pospeševati rekreacijo in vse druge oblike aktivnega oddiha, ki lahko vplivajo na zmanjšanje obolenj. Pri tem smo naleteli na razumevanje podjetij in tudi organov socialnega zavarovanja. Se najteže je bilo prepričati delavce same, če jim je bil — zavoljo zdravstvenih vzrokov — sredi sezone potreben preventivni oddih. Vendar je tudi v tem oziru zdaj že precej bolje. Razen tega smo si precej prizadevali, da bi podjetja izboljšala življenjske in delovne pogoje na gradbiščih, kar vpliva tako na razpoloženje delavcev, kakor na njihovo delovno sposobnost in varnost pri delu. Lahko rečem, ko že govorimo o »Konstruktorju«, da je to podjetje skoraj vzorno uredilo te zadeve.« Tako meni zdravnik. Njegova prizadevanja sicer temeljijo na drugačnih pobudah, vendar je cilj in končni namen isti: doseči, da bi bili ljudje zadovoljni v podjetju in da bi čim dlje ostali pri polni moči. Zato je zdravstvena ambulanta pripravila vrsto predavanj za člane kolektiva; predvsem za mlajše delavce. Zato podjetje »Konstruktor« po drugi strani za no-vodošle člane kolektiva občasno, vendar sistematično pripravlja strokovne tečaje. Zato, da bi bili ljudje zadovoljni, so poskrbeli za možnost letovanja v Rovinju v okviru počitniške skupnosti »Severnih«; zato naposled žrtvujejo znatna sredstva za poživi jan j e športa, oddiha in rekreacije. V nadnaslovu sicer pišem o oddihu, športu in rekreaciji. Iz pripovedi tovarišev iz »Konstruktorja« pa je jasno izzvenelo, da skrb za šport in rekreacijo ni sama sebi namen, pač pa gre za investiranje v razpoloženje, delovno vnemo in sposobnosti celotnega kolektiva; za eno izmed oblik skrbi za delovnega človeka. Ta namen pa je obojestransko dosežen: imajo zadovoljen kolektiv in pretežno stalen kader zaposlenih. Prav to pa je ob vsem še največ vredno! -mG Vprašanja telesne kulture v ptujski občini Občinska zveza za telesno kulturo v Ptuju je v dosedanjem dvoletnem delu le delno upravičila svoj obstoj. Da je delo sploh steklo, je predvsem zasluga vodilnih tovarišev pri Občinski skupščini v Ptuju, kateri so in še vedno dajejo zvezi moralno, predvsem pa materialno pomoč, brez katere bi zveza prej ko slej propadla. Toda kljub taki pomoči so nekatere športne panoge v občini v nazadovanju ali pa le počasi napredujejo, seveda zgolj zaradi premajhne dejavnosti občinskih strokovnih komisij pri zvezi. Morda je edini uspeh pokazala le komisija za nogomet in rokomet, ki še nekako deluje, dočim vse ostale še niso zaživele. V občini — tako v mestu kot na deželi, je mladine dovolj, ki ima smisel in voljo do dela, toda nujno bi potrebovali požrtvovalnih športnih delavcev, ki bi z veseljem prevzeli razne funkcije, predvsem kot trenerji in vaditelji. Predvsem nujno potrebno bi bilo poživiti delo oziroma vadbo na šolah, kjer je to le mogoče, seveda predvsem na deželi, kjer je to še veliko bolj potrebno. Nikakor ni prav, da razno telovadne učitelje iz dežele potegu- jejo v mesto, tam pa prepustijo mnogo perspektivne mladine, ki ima voljo in možnosti za telovadbo. Občinski zvezi bi zelo koristilo, če bi nastavila vsaj enega človeka z visoko šolo za telesno vzgojo, kar ji pa še do danes ni uspelo. _ Do danes so nekaj vidnejših rezultatov dosegli v Ptuju le v nogometu, rokometu in delno v orodni telovadbi in atletiki. Ali je res sedaj tu vse tako problematično, ali pa bi se tu dalo še kaj storiti? Predvsem je potrebno in nujno urediti delo, oziroma redno in si--stematlčno vadbo prt najarttejčih v šolah. Vsekakor pa bo potrebno urediti tudi vprašanje odnosov med raznimi športnimi društvi. Slabi in nekorektni odnosi namreč še bolj zavirajo športno dejavnost, ker ne služijo razvoju športa — rekreacije in telesne kulture, kmpak le koristim nekaterih posameznikov, ki jim delovanje na tem področju ne Šre nikakor v račun. Z intenlziv-nim delom in splošnim sodelovanjem na področju telesne kulture pa bomo prav gotovo krenili z mrtve točke in tudi v Ptuju dosegli lepe uspehe in dobre rezultate. -ce. P red petimi leti je bil v Beogradu pomemben kon-I greš telesne kulture, na katerem smo sprejeli stališča in smernice za razvoj v prihodnje. Koliko tehtnih besed je bilo povedanih o šolski telesni vzgoji, ki bi naj zajela vso mladino in jo pripravila tudi za športno rekreacijo! V deveti točki resolucije beremo, da je treba posebno skrbeti za gradnjo objektov pri šolah, da moramo posvetiti več skrbi temeljni telesni vzgoji in tako naprej. Tako bi lahko navajali še stališča glede vrhunskih športnih dosežkov, ki »morajo biti naravna posledica razvite ljudske telesne kulture in rednega sistematičnega dela v osnovnih organizacijah«. In še danes zveile besede delegata na kongresu, ki je dejal, da je »zaostala miselnost v razvoju naše telesne kulture večja ovira kakor pomanjkanje finančnih sredstev«. Ista ugotovitev je bila povedana tudi pretekli teden na seminarju športnih delavcev-radovljiške občine: Starši še nimajo razumevanje za vrednote telesne vzgoje... Zdravniki bi morali pomagati pri osveščanju... Organizatorji športne rekreacije bi morali poznati razliko med aktivnim počitkom in med kampanjskim; tekmovanji... Naša ocena razvoja dogodkov bi bila nepravilna, če ne bi priznali določenega premika v miselnosti in boljšega odnosa do šolske telesne vzgoje, do tekmovalnega športa in do rekreacije. Vendar ponekod še vedno gradijo šole brez naprav za plesno vzgojo, ponekod so sprožili misel, da bi telovadnico uporabljali v druge namene PRED POSVETOM O VPRAŠANJIH ŠOLSKE TELESNE VZGOJE V SR SLOVENIJI ŠE VEDNO SLAB ODNOS Ljubitelji »Olimpije« menijo, da je moštvo v krizi prehodnega značaja. Zadnji rezultati krizo povsem potrjujejo; če drži tisto o prehodnosti, pa bodo pokazala naslednja srečanja... (Trebnje, Bohinj), marsikje živijo delavci (zlasti sezonski) brez sleherne organizirane športne rekreacije. Če bi bili starši in drugi temeljito poučeni o vrednotah mladinske telesne vzgoje, če bi kaj več vedeli o vplivu sistematičnih telesnih vaj na zdravje, na formiranje telesnega lika in na razvijanje sposobnosti za delo, tedaj bi se nedvomno v večji meri brigali za vadišča, kakor tudi za to, da ne bi v šolah že itak pičlo, odmerjenega časa za telesne vaje izkoriščali za druge predmete. Kako malo vedo starši o sodobni koncepciji mladinske telesne vzgoje, lahko sodimo po »Pismih bralcev«, ki so jih letos objavljali v »Delu« in v katerih so razpravljali o »nepravilnih« ocenah otrok na tem področju. Iz duha teh pisem je bilo razbrati, da telesna vzgoja pač ni tako pomembna, in da bi morali odličnim učencem nekako spregledati, če se tudi glede telesnega razvoja niso potrudili. Med starši je veliko takih, ki. se jim zdi matematika ali tuj jezik važen predmet, ki jim gre bolj za spričevala, ne pa za vzgojo in dejansko pripravo otrok na življenje. Kakor sem globoko prepričan, da je trdno zdravje osnova, na katerem lahko najuspešneje razvijamo vse sposobnosti otrok, tako sem tudi prepričan, da je skrb za sistematično telesno vzgojo vsak dan najkoristnejša pomoč v utrjevanju zdravja. Vsi predmeti v reformirani šoli so pomembni, vsak predmet je po svoje najvažnejši, in marsikateremu otroku je to telesna vzgoja. Tu mislim na slabo razvite, na šibke, počasne, okorne, plahe, zadržane in na take, ki že kažejo znak razvijajočih se defor-mitet. Dogaja se, da starši take otroke radi oprostijo obveznega obiskovanja ur telesne vzgoje — pravilno pa bi bilo prav nasprotno: da bi jim starši, učitelji in zdravniki priznali prednost pri dobrotah telesne vzgoje. Zanimivo je, da imajo nekateri posluh samo za »tekmovalni naraščaj«, za odlične igralce, za lokalno reprezentanco in podobno. Za tekmovalno moštvo se navadno najdejo sredstva, za šolsko telesno vzgojo pa so v marsikateri občini pičlo odmerjena. Tudi v šolah ni povsod najboljšega odnosa do sposobnih in manj sposobnih. Marsikateri učitelj telesne vzgoje ima veselje samo z izbranimi tekmovalci, ki so združeni v šolskem športnem društvu. Na seminarju učiteljev in profesorjev telesne vzgoje v Rovinju smo letos prvič slišali pobudo, da bi morali organizirati tudi posebne oddelke za pomanjkljivo razvite učence, da bi lahko tudi te na področju telesne vzgoje dobro ocenili. Z družbenega vidika je skrb za tiste, ki so potrebni posebne pomoči, da se bodo telesno normalno razvili, nedvomno dragocenejša od skrbi za tiste, ki so že tako odlični in vzorni (čeprav tudi te dejavnosti ne gre podcenjevat). Navade odraslih so odvisne od vzgoje in od navad v mladosti. Ze v osnovnih šolah in pozneje v šolah druge stopnje bi morali posvečati dovolj pozornosti učenju tistih športnih panog, ki imajo lahko značaj rekreacije vse od pionirskih let do visoke starosti. Z vidika rekreacije je zlasti pomembno navaditi ljudi na izletništvo, na _ plavanje, smučanje in sankanje, saj so to športne aktivnosti, ki so primerne za vsa obdobja življenja. Z vztrajno propagando bi morali pridobiti slehernega zdravega človeka za to, da bi se v prostem času ukvarjal tudi s takimi telesnimi vajami, ki pospešujejo procese obnove sil in preprečujejo pojave staranja v obliki atrofije organov, pomanjkljive gibljivosti v sklepih (artroze), poapnenja žil, povečanega krvnega pritiska, rejenosti, slabe prebave, slabega krvnega obtoka in podobnega. vZa rekreacijo se najraje odloči tisti, ki kaj zna; ki zna igrati odbojko ali perjanico, ki zna plavati, smučati, plesati, balinati itd. Tako dolgo ne bo množičnega uspeha, dokler ne bodo naši delavci imeli športnega znanja iz mladih let, iz šolskih let. Vsi bi morali pomagati naši šolski telesni vzgoji na noge, ker so njeni uspehi ali neuspehi v perspektivi ključnega pomena za celotno telesno kulturo ljudstva. V kolikor gre za proces osveščanja bi prav šolski zdravniki lahko uspešno pomagali pri utrjevanju razumevanja nalog šolske telesne vzgoje, to pa zaradi tega, ker jim zdravniški pregledi in biometrijska merjenja jasno kažejo, kaj vse lahko doseže požrtvovalen učitelj telesne vzgoje. D. U. ||llll|ll||l|ll||lll!ll|]||||llllllll!lllll!lllll!lll!llllll(illlll!lllllllll !’!IIIIIIIIIII!llil!lllll!lll!lllllllll!lllllll!!l!lll!l!ll!l!llll!l!llllll!ll!IIIIIWII!ll!!!Wl IllllllllUIIIIIIIIIIUIIIIIi Gisenius je sprejel aktovko: aktovko gospoda Lehmgruberja ... Njegove oči so se bleščale. S hlastajočimi prsti je izvlekel iz nje papirje in jih pričel pregledovati. Našel je, kar je iskal: svoje dokumente ... in še štiri druge. »Čudovito dejanje, kako si to storil?« »S silo in z glavico!« In nato je jel Bennicken pripovedovati, kako je naredil tega Lehmgruberja neškodljivega. Govoril je jasno, preprosto in povsem nedvoumno. Na koncu je njegov glas grmel od zadovoljstva. Pri tem je povsem spregledal, kako je Gisenius postajal vse bolj zbegan in bled. In ko je naposled to le opazil, nič hudega sluteč, je mislil, da mu je uspelo z mogočnimi dejanji — tudi dejanje razuma — napraviti vtis celo na nekega Giseniusa. »In zdaj?« Bennicken je svoje poročilo končal. »Kako sem ravnal?« 76 Gisenius se ni zganil. Imel je zaprte oči. »Moj bog!« je zašepetal komaj slišno. »Tega nisem mogel predvideti.« »Ja, strmiš, kaj?« Bennicken se je polaskan smehljal. »In policija mi je celo čestitala« »Kaj je...?« »Čestitala.« Bennicken se je izprsil kot pri kakem podeljevanju odlikovanj. »Ker sem tega razbojnika pretipal.« Počasi se je Giseniusdv razum s$ret pričel prebujati. Mož je stresel z glavo, kot bi se moral osvoboditi mučnih misli. »Morebiti me skušaš prepričati, da je policija verjela tvoji zgodbi.« »Besede so besede!« »Toda Lehmgruber .. .« »Lehmgruber? Ta je ja zbežal!« »Si prepričan, da se ne bo spet nenadoma pojavil tukaj?« , »Kot razbojnik?« Bennicken se je vzvišeno muzal. »Prisegam, da pojde potem čisto preprosto v zapor.« Giseniusov razum je ponovno deloval povsem natančno. In že je prišel do enega svojih, v tej situaciji edino možnega, zaključkov: če Bennicken ni idot, je genij. Najmanj vsaj naravni talent. »Kaj je možno, da je Lehmgruber slutil,« je previdno pričel, »za koga si se lotil te akcije?« »Nemogoče! Strmel je vame kot zabodeni vol.« »Ve policija za aktovko?« »Niti malo ne!« »Si izročil samokres?« »Zakaj le? Ropar je, naravno, zbežal z orožjem vred, sem rekel.« Gisenuis se je globoko oddahnil. Seveda pa kljub temu ni niti najmanj mislil, da bi pokazal soglasje. Metode nekega Bennickena ne morejo biti nikoli metode nekega Giseniusa! »Bennicken, prosil sem te zgolj za uslugo. Če bi — recimo — slučajno našel aktovko, ali. bi se je polastil z bolj slučajnim dejanjem ... dobro! Toda s silo? Cisto brutalno silo? Ne!« Bennicken je s svojo ponosno srečo vred padel z oblakov. »Nisi zadovoljen z mano? Storil sem vendar, kar sem mogel. Zate! Vse bi storil zate.« . Videti je bilo, da je Giuseniusa tolikšno 'neomajno zaupanje premagalo. »Zahvaljujem se ti. Sele ob takih trenutkih mi je jasno, kako zelo se lahko zanesem nate.« , »Vsak čas!« Bennicken je vzradoscen zgrabil prijateljevo roko. »In v vsakem pogledu in četudi mora biti: do konca.« »Do konca ...« je tiho ponovil Gisenius. In potem je rekel z vseskozi zamišljenim obrazom: »Dragi moj Bennicken, tako dolgo, dokler so še ljudje, kakršen si ti, tako dolgo, dokler je še tudi človeštvo, poseb- Tovariši 77 no ie nemško, za katerega je vredno živeti.« »Jasno.« Bennicken je strumno vstal in žarel. »Ljudje, kakršna sva ti in jaz! To je.« Ah, Bennicken — kaj je že to — človek, kakršen sem jaz? Pa dobro: po možnosti smo pobudniki! Toda kaj bi bilo z nami, če bi ne bilo tistih, ki bi uresničevali naše zamisli? Teh, ki so revni, brez katerih pa, bi bili naši možgani brez moči? Gotovo, tudi jaz bi bil na primer pripravljen umreti v borbi za neko dobro stvar. Toda kaj bi jaz brez tebe? Jaz te samo prosim, da mi storiš dobro delo... ti pa takoj tvegaš .svoje življenje in svojo čast! Veš, kaj to pomeni? Šele ljudje, kakršen si ti, mi dajejo tisto odločilno moč, da ne ohromim v borbi za pravično stvar...« Ko je Gisenius z majhno zamudo stopil v svojo pisarno, ga je že pričakoval neki obiskovalec. »Gospod Tantau!« Vedel se je neposredno. »Od včeraj opoldne vas iščem. Kje se pravzaprav potikate?« »Povsod,« je mirno pojasnil Tantau. »Jaz sem namreč tipičen potepin.« »Gospod Tantau,« je preračunano spregovoril Gisenius. »Imenovali ste mi gostišče ,Pri stari pošti1. Toda Michael Mei-ners ne stanuje tam> »Ne?« Tantau je z vidnim začudenjem obrnil glavo. »Se ne motite? Saj sem se vendar tam pogovarjal z njim.« »Tako? In o čem, če smerne vprašati?« »O vsem mogočem ...« »Morebiti tudi o preteklosti?« »Bi vas to motilo?« Gisenius se je povsem mirno dvignil, stopil k oknu in ga odprl. Videti je bilo, Tovarna Tomos vam je pripravila nove serije svejiti popularnih" Colibrijev. Ob novih, ugodnejših kreditnih pogojih, ki jih letos nudijo komunalne banke, lahko tudi vi postanete lastnik Colibrija. Izkoristite torej ugodno priložnost! Vsa pojasnila glede nakupa lahko dobite v Tomosovih lastnih prodajalnah in pri vseh Tomosovih trgovskih zastopnikih. ; mjm MOTORNIH VOZIL TOMOS - KOPER COLIBRI T-ll kot da nima nobene druge želje, kot samo nemoteno vdihovati jutranji zrak. Pri tem je dejal s hrbtom obrnjen proti Tantau: »Zelo ste radovedni... kajne?« »Raje reciva, rad sem podrobno poučen.« Gisenius je s hitro, natančno kretnjo okno zopet zaprl. Obrnil se je k Tantau in ga odkrito pogledal: »Samo prvi hip sem _ si dovolili da sem vas podcenjeval. Potem pa mi je postalo jasno, da še zdaleč niste človek, s katerim bi se lahko igral slepe miši.« »Toda to me veseli.« »Ne zadovoljite se s tem, da bi izpolnili naročilo ... Spoznati hočete tudi ozadje.« »Počutim se, kot' da bi me spregledali ...« Tantau se je muzal. »Bržkone veste, zakaj se trudim, da bi ugotovil takratni naslov Michaela Meiner-sa.« »Lahko, da ...« »Rad bi se vam spovedal,« je razložil Gisenius. »Ne iz svojega lastnega interesa... zaradi interesa nekaterih prijateljev. Kaže, da je zelo možno, da se pojasni in po možnosti razčisti del preteklosti.« »Toda kaj potem, če si Michael Meiners prav tega ne želi?« »Vam je to rekel?« »Recimo: nedvomno je poudaril. Kaj torej?« »Je res?« Tantau je zamišljeno in dalj časa gledal Giseniusa. Potem je zategnjeno spregovoril: »Vprašali bi NJEGA, ne mene.« »Da pa se to lahko zgodi, moramo dobiti Meinersa.« »Torej dobro. Skušal ga bom najti. Nadalje ga bom poskušal pripraviti, da bi se pogovoril z vami. Vendar, gospod Gisenius, nikar si ne delajte prevelikega upanja — namreč kolikor vem si Meiners fovariši 78 niti najmanj ne želi govoriti z vami jn vašimi prijatelji.« . »Kljub temu poizkusite. Prosim pa, da pohitite. Občutek imam: časa je malo.« »Ta občutek imam tudi jaz...« Tantau je dal slutiti nekakšen poklon in odšel. »Vi ste tukaj?« Gisela Wandel se je zastrmela v svojega šefa Martina Hirscha in začudeno stresla z glavo. »Zakaj ne? Vas motim? Potem se bom takoj dvignil in odšel na sprehod ...« Toda Hirsch sploh ni vstal. Obležal je na kavču in se smehljal sekretarki. »Saj sem vendar potrkala!« Trudila se je, da bi govorila odločno. Posrečilo se ji je. Tovrstni poizkusi se ji ,sicer nikoli niso ponesrečili. Samo ob Martinu Hir-schu... »Slišal sem. Nisem pa imel volje, da bi reagiral. Jasno?« Gizela se je odkašljala. Kaj več ni zmogla. Končno se je Hirsch pobral in vsaj usedel. »Pridite, stroga čuvarka mojih poslov. Sedite! Kaj bo nerazveseljivega?« »Treba je predložiti obračun zadnjega tedna.« Se vedno je stala pri vratih. »Poročilo centrali bo zapadlo.« »Prosim, uredite to. Vi obvladate stvari vsaj prav tako dobro kot jaz.« »Kaj ste izgubili vsako veselje do posla?« »Vsako... Toda veselite se vendar, gospodična Wandel. Nekega dne me bodo vrgli ven. In kdo bo moj naslednik? .,. Prišla je vaša velika ura.« »Poročilo bom pripravila tako daleč, dr ga boste le še podpisali.« »Zakaj le? Vi. ste vendar rojena direktorica hotela! Torej, pokažite, kaj zmo- rete! Tako ugodna priložnost, komajda pride vdrugič.« »Za kakšno me le imate!« Gisela je morala nekajkrat požreti slino, preden je lahko nadaljevala. »Pripisujete mi torej lastnost, da izbiram vsako slabost, ki se mi ponudi.« »Ah, dekle...« V Hirschovem glasu je ■ Zvenela neka resignacija. »Iz česa pravzaprav smo... če ne iz vrste slabosti. Če . niso te slabosti posebno vidne, velja človek za močan karakter in če je mogoče, za noštenjaka. Ob priliki pa vsakdo spozna, kakšen pravzaprav beden produkt človečke rase je. In to je potem tista ura, v kateri delajo celo hoteli vtis, da so pasje hišice.« »Med drugim...« Gisela Wandel je bila videti povsem odločena obvarovati svoj'zadržani odnos, »najavila se je policija. Zaradi tistega Lehmgruberja. Saj vendar veste: Lehmgruberja ni od včeraj zvečer.« »Naj bo! To je najboljše, kar lahko človek stori od časa do časa in na koncu tudi za vso večnost: da enostavno izgine! Kamorkoli! In življenje je končno rešeno poročil Aa centralo in trupel, ki so jih nekomu nekoč položili na pot. Pokažite policiji vse, kar hoče videti! Vrzite ji__vse papirje... -tako kot vržemo psom košček divjačine za pod zob! Vsaj jaz imam opravka z boljšimi stvarmi.« In vzel je neko knjigo ter jo pričel z zanimanjem brati. Naiproj sta se pojavila v hotelu »Tri krone« dva policaja. Eden je povsefn brez uspeha preiskal nekdanjo Lehmgru-berjevo" sobo. Drugi ie prevzel hotelske uslužbence in si pustil od Gisele Wandel poročati z vsemi dosegljivimi podatki. Kriminalni inšpektor Sand je prišel pol ure pozneje. Poslušal je poročilo\in si Tovariši 79 nadrobno ogledal Lehmgruber j evo zapuščino. Potem se je odpravil na direkcijo. In tu je torej najprej naletel na Giselo Wandel. »Potrebujem nekaj pojasnil,« je rekel. »Od mene? To bo komajda mogoče.« »In zakaj ne — če smem vprašati?« »Najprej,« je pričela Gisela Wandel z močnim poudarkom, »enostavno nisem pooblaščena, da bi dajala kakršnakoli pojasnila. Razen tega sem skrajno pomanjkljivo informirana. Dvomim torej, da vam bi lahko kakorkoli pomagala. Če se želite z vsem seznaniti, se obrnite na gospoda direktorja Hrischa.« Sand ni opazoval Gisele Wandel brez spoštovanja, polnega priznanja. »Vi ste tu neke vrste arhangel, kaj? Varujete skrivnosti svojega paradiža pred neposvečeno radovednostjo. Znam ceniti. Dobro torej! Najavite me prosim vašemu ljubemu bogu.« Gisela V/andel je diskretno vrnila San-du smehljaj. »Gospod Sand, mirno vstopite. Vas že pričakuje. In če želite zdaj zvedeti, zakaj vam nisem tega takoj povedala ... odgovor je preprost: Niste me vprašali.« »Glej, glej.« Sand ji je s priznanjem pomežiknil. »Vi morate prejemati ali plačo od države ali pa ste naklonjeni gospodu Hirschu na poseben način.« »Gospod inšpektor, šele tedaj lahko pričnete domnevati, ko boste imeli kake dokaze. Teh pa nimate! Prosim... tam so vrata.« Pretirano se je poklonila in odšla v Hirschovo sobo. Oba gospoda sta se dobro poznala in sta se temu primerno pozdravila. »Srčno dobrodošli, prijatelj in pomočnik.« Hirsch je pokazal na naslanjač. »Boste sedli ali takoj preobrnili ves hotel kot kako staro rokavico?« »Dragi gospod Hirsch. Veseli me, da vam nikoli ne zmanjka humorja. Toda, kaj mislite, da je zasledovanje hudodelca smešna reč?« * »Dragi gospod Sand... Pred leti sem imel gosta, ki je pripovedoval vice, ob katerih, kot se pravi, ni ostalo nobeno oko suho. Se zdaj slišim rezgetajoči smeh obeh policajev, ko sta ga odvedla. In šaljivec ... je bil morilec!« »Je tudi Lehmgruber pripovedoval vice? Vi ste se vendar bistveno več ukvarjali z njim kot z drugimi gosti tele hiše?« »Kdo vam je to rekel? Morebiti gospodična Wandel, naša sekretarka?« »Presenetljivo, kako malo poznate svoje najožje sodelavce. Ne, svojo modrost imamo drugje.« Brez besed je položil pred Hirscha na mizo dokumente in pokazal s kazalcem na čisto določeno mesto v razloženih rečeh: na neko številko. »Razumem,« je dejal Hirsch. »In vidim: znate brati številke. Res, — tega Lehmgruberja sem moral nekajkrat resno prijeti. Bil je slab plačnik. Vedno znova sem ga moral opominjati. Nekako tako: ali plačate... ali boste frčali! Sicer nisem uporabljal ravno teh besed, govoril pa sem pri-lično v tem smislu. Tovrstni pogovori so hotelska rutina. Do njih pride mnogo bolj pogosto, kot se na splošno misli.« Sand je pritrdilno prikimal. »In sicer ne veste o Lehmgruber ju ničesar?« »Ne,« je obotavljajoče odvrnil Hirsch. »Res ne?« je vprašal Sand. »Nimate pojma, s kom se je sestajal? Od kod je dobival pisma? Kaj je hotel v Rheine-Ber-genu?« lovariš> 80 »Ne,« je zanikal Hirsch in videti je bilo. kot da je spregovoril šele po daljšem razmišljanju: »Ne, kolikor se morem-spom niti.« »Ni tale Lehmgruber vsaj kaj nakazal? Vprašal po kakem naslovu?« »Ne spominjam se,« je rekel Hirsch. Sand je potrpežljivo čakal, potem j(; malce oklevaioče nadaljeval: »Morebiti ni povsem izključeno, da se ob priliki spomnite ene ali druge podrobnosti. Če bi se vam to primerilo, sporočite mL Nemudoma mi sporočite!« Njegov pogled se je ob teh besedah s posebnim izrazom ustavil na Hirschu . .. »Zakaj prihajate komaj zdaj?« je vprašal Michael Meiners. »2e včeraj sem vam sporočil, kje me najdete.« »Medtem nisem lenaril« je ljubeznivo odvrnil Tantau. »Lahko sedem?« Hotelska soba, v kateri sta se sestala, je bila primeren in najbolj nevtralen kraj. Michael Meiners je stanoval, kot je bilo domenjeno, v kolodvorskem hotelu. Tu je bilo prav tako poceni, čeprav tudi bistveno bolj glasno, kot v »Gostišču pri stari pošti«. Vendar se hotela, ki bi bil bolj neupadljiv v Rheine-Bergenu, ni dalo najti. Gostje so odhajali in prihajali in za hotel je bil račun daleč važnejši kot pa imena. »Vam lahko kaj ponudim? Kozarček vina ...?« Tantau je z zahvalo odklonil. »Star mož sem in paziti moram na svoje zdravje. Če pa me na vsak način hočete s čim postreči, potem naročite zame tablico čokolade. Namreč, nisem še zajtrkoval« Meiners je telefoniral. Sobarica je prinesla nekaj tablic čokolade. Lojze Perko — »čresr« Cerknica lijani, razen komandanta baterije kapetana Pivottija. Ko je skupina partizanov napadla menzo, so oficirji stekli v zgornje nadstropje, odkoder so odgovorili z ognjem. V kantonmaju baterije, kamor so partizani vrgli nekaj bomb, je bilo okoli 20 Italijanov. Tudi v poštni urad so vrgli bombe in ranili dva italijanska telefonista. Pošto so partizani zasedli in odpeljali tri ujetnike, dva ranjenca pa so izpustili. Pri hlevih so partizani naleteli na kapetana, na njegovo družino in na enega vojaka. Družino so izpustili, kapetana in vojaka pa ujeli in odpeljali. Prve strele v Ložu je. slišal v bližnjem Starem trgu tudi komandant postojanke podpolkovnik Ruiz, ki je brž zbral 15 vojakov in se z njimi na kamionu odpeljal pogledat,, kaj se godi v Ložu. Blizu Loža pa jih je prestregla partizanska zaseda, ki je ranila podpolkovnika in še 10 vojakov. Italijane je rešila šele večja vojaška pomoč iz Starega trga. Ro-botti je zapisal, da je bil napad odlično organiziran z namenom, da bi Popolnoma uničil loško posadko na način, ki je bil za partizane značilen: nenadno, kratko, silovito. Poudarja tudi, da je bil napad vseh skupin istočasen in da so partizani z zasedo ob cesti proti Staremu trgu, skušali preprečiti pomoč najbližje Italijanske postojanke. Šestnajst ita- Anglija, Zahodna Nemčija, Sovjetska zveza in Francija. Kombingt ustvarja letno za preko milijardo din dohodkov. Vse delo v tem gigantu opravijo stroji, pri katerih dela 1400 ljudi, med njimi je 60% žena. Proizvajajo pisarniško pohištvo, dnevne sobe, klubske garniture, hotelsko pohištvo, vitrine, omarice, fotelje in stole, pa žagan les, ladijski pod, zaboje, iverne plošče in požarno varne plošče. Letos je Brest začel pošiljati na trg • nekatere nove proizvode. AZBEREST — POŽARNO VARNE PLOŠČE Najzanimivejši - obrat Bresta je IVERKA, tovarna, kjer iz odpadnega materiala izdelujejo najrazličnejše plošče za oblaganje stanovanjskih in ladijskih prostorov. Njihov patent je iverna plošča z azbestnim vložkom, ki je nepogrešljiv povsod, kjer je treba biti izredno previden pred ognjem. Za ta izredno ličen in vsestransko uporaben proizvod je dobila tovarna priznanje mednarodne ladijske družbe Lloyd. Proizvodnja se v Brestu in njegovih obratih: žagah na Marofu in v Cerknici, tovarni ploskovnega pohištva Cerknica in Martinjak ter v že imenovani Iverki, neprestano dviga. Brez Iverke je ustvaril Brest v letošnjem prvem polletju 57 % večji bruto produkt kot v istem obdobju Cerknica CERKNICA SE PONAŠA Z GIGANTOM LESNE INDUSTRIJE - BREST -KOMBINAT, KI IZVAŽA LETNO ZA DVA MILIJONA DOLARJEV LESNIH PRO-ZVODOV’ JE NAJVECJI SLOVENSKI IZVOZNIK TAKIH ARTIKLOV. DRUGO VELIKO PODJETJE, KI SE JE POSEBNO RAZVILO V ZADNJEM ČASU JE KOVINOPLASTIKA LOZ. PODJETJE IZDELUJE POLEG DRUGEGA VARNOSTNA ?,!^LJITVENA EEEKTRlCNA STIKALA, KI ZAGOTAVLJAJO ŽIVLJENJSKO VARNOST. TRETJE NAJVECJE INDUSTRIJSKO PODJETJE V KOMUNI CERK-NICA PA JE TOVARNA GABER, KI PROIZVAJA NAJVEČ KUHINJSKO OPRE- rSU J^U °BCINE CERKNICA 31 VSE TO LAHKO SAMI OGLEDATE. L E °BISKALI NARAVNI ATELJE AKADEMSKEGA SLIKARJA ™ IN D02IVELI LEPOTO PRESIHAJOČEGA CERKNIŠKEGA JE-rnrn »ALI -VELICASTNOST SNEŽNIKA, KI NAVDIHUJE LOŠKO PES- dItat^ 2NIDARSIC- OGLEJTE SI SE GOZDOVE NOTRANJSKE, KI SO POPNATtr » JUNAŠKIM PARTIZANOM, MED KATERIMI PRAV GOTOVO PISKI MATEVŽA HACETA, VSAJ PO NJEGOVI KNJIGI KOMISARJEVI ZA- NAPAD NA LOŽ: NENADNO, KRATKO, SILOVITO Cerkniška komuna praznuje 19. oktobra svoj praznik. Tega dne — pred 22 leti — so naši borci prvič napadli italijansko postojanko v Ložu. Takrat < je bila Notranjska del ljubljanske pokrajine, kot so okupatorji imenovali to ozemlje. V tem času so se v Sloveniji že bojevali partizanski odredi. Prva njihova akcija na Notranjskem je prav omenjeni napad na Lož, ki ga je vodil Ljubo Šercer. Napadel je s polba-taljonom Krimskega odreda — z Loško, Robsko in Presersko četo. Pri napadu je sodelovalo kakih 50 partizanov. Oboroženi so bili s šestimi puškomitraljezi. Italijanska posadka v Ložu pa je štela 62 mož. Sile so bile skoraj enake. Italijani so imeli boljšo terensko pozicijo. Partizani pa so računali na presenečenje. Ljubo Šercer je razdelil svoj pol-bataljon na pet skupin in dal vsaki določeno nalogo. Eno skupino je poslal v zasedo proti Staremu trgu, kjer je bila najbližja italijanska postojanka. Ob pol petih popoldne je polba-taljon napadel 156. baterijo graničarjev iz 17. armijske artilerijske skupine. Udarci so bili usmerjeni na objekte, kjer so se v Ložu zadrževali Italijani: na oficirsko menzo, pošto, taborišče moštva, pisarno baterije in hleve. V oficirski menzi so bili vsi Ita- lijanskih vojakov je bilo lahko ranjenih, dva pa težje, sedem pa se jih je predalo partizanom. Med njimi je bil tudi komandir baterije. Partizani so imeli tri mrtve in pet ranjenih. NOVE NALOGE Ob osvoboditvi so se ljudje, ki žive okrog Cerkniškega jezera, znašli pred novimi in odgovornimi nalogami. Ruševine je bilo treba odstraniti, na ožganih ostankih preprostih domačij je bilo treba zgraditi nove domove. Z združitvijo loške in cerkniške občine je bila zagotovljena možnost plodnejšega, bolj smotrnega gospodarjenja. Sedanja cerkniška komuna ima 48.256 ha površine. Od tega je 24.000 hektarov gozdov. Nič čudnega torej, če daje pečat njihovemu gospodarstvu lesna industrija. KAKOVOST, OKUSNOST, UPORABNOST: BREST Lesno industrijski kombinat v Cerknici — BREST — je zrasel iz predvojne preproste žagarske dejavnosti. Danes zajema s svojimi obrati skoraj vso lesno industrijo v občini in ustvarja 60 % družbenega bruto proizvoda občine. Izdelke je prilagodil zahtevam tržišča in se živo odziva potrebam po kakovostnem, okusnem in uporabnem asortimanu, s katerim se edino lahko uveljavi na zunanjem trgu. Njegove izdelke odkupujejo Združene države Amerike, Lojze Perko — 'Cerkniško jezero in njen praznik lani ter tako v šestih mesecih proizvedel za 18% več kot lani vse leto. KOVINOPLASTIKA LOŽ V tem podjetju izdelujejo stavbno in pohištveno okovje in predela vaj o plastične mase. Specializirali so se za farmacevtsko in kozmetično embalažo iz plastične mase. Razen tega izdelujejo tudi tehnične artikle. V Zadnjem času so osvojili nov proizvod: varnostno ozmeljitveno stikalo za kuhinje, kopalnice in stroje. Spe-vod: varnostno ožemijitveno stikalo zagotavlja popolno varnost človeku, ki se z njihovo pomočjo poslužuje električne energije. Podjetje sodeluje z republiškim Zavodom za avtomatizacijo in Metalurškim institutom. Doslej so patentirali okenski jeziček, okenski zaskočnih in specialne električne vložke. Podjetje ne dela direktno za izvoz, pač pa s svojimi izdelki ko-operira pri izvozu kamniškega Titana in celjske Tehtnice. Kovinoplastika Lož prinaša komuni več ko milijardo družbenega bruto proizvoda. GABER — STARI TRG PRI LOŽU Podjetje GABER je bilo ustanovljeno 1947. Takrat je bilo zaposlenih 10 ljudi, danes pa 135, ki prinašajo komuni tretji najobčutnejši dohodek v industriji. Izdelujejo kuhinjske garniture vseh vrst in oblik. Domače tržišče povprašuje še vedno po klasični opremi kuhinje. V Gabru morajo biti zelo prizadevni, če hočejo zadostiti-vsem naročilom. Ko-operirajo z Elektromontažo Maribor, za katero izdelujejo obtožne plošče za hladilnike. Gaber je tovarna v povojih, ki se še vedno bori z osnovnimi težavami. Nasledili so 200 kvadratnih metrov delovne in skladiščne površine, danes pa jo imajo 5000 kvadratnih metrov. Za občinski praznik bodo razstavili v Cerknici najmodernejši tip sodobne kuhinje. Vkljub temu, da se kolektiv še ni opredelil, s čim se bo resnično lahko uvgljavil na domačem, vse zahtevnejšem tržišču, pa kaže ustvar- Lojze Perko — *»Kovinoplastika« Lož jeni neto produkt na 9% višjo delovno storilnost kakor preteklo leto. NEREŠENI PROBLEMI Praznik ni popoln, če ne omenimo tudi tistih bolj tihih problemov, za katere često ne najdemo dovolj časa. Kje jih nimajo!? Tudi cerkniške komuna razmišlja o njih. Za ureditev cestnega omrežja, od katerega je odvisen razvoj turizma in uspešno reševanje planskih nalog lesne industrije, bo potrebno precej denarja. Stanovanjski fond bo že jutri preskromen za vse strokovnjake in delavce, ki jih še potrebuje cerkniško gospodarstvo. Dograditi bo treba šoto. Poskrbeti kader za šolo — trenutno ima občina le tri profesorje in 10 predmetnih predavateljev! Izboljšati bo treba delovne prostore v nekaterih tovarnah, izpopolniti bo treba ponekod delovne pogoje. Tudi kul- turno življenje bi bito lahko bolj razgibano. Posebno poglavje cerkniškega gospodarstva je kmetijstvo. Klima in struktura tal za to panogo nista najprimernejši. Še največ možnosti za razvoj ima živinoreja in pridelovanje krme in krompirja. Obe močni kmetijski zadrugi, Unec in Cerknica, že gradita objekte za pitano živino, uvajata sodobno agrotehniko in v^}iu2ujeta v svojo dejavnost tudi pašništvo na odročnih kmetijah, ki niso rentabilne za druge oblike kmetijske dejavnosti. O vseh teh in še drugih problemih cerkniška občinska skupščina razmišlja in pomaga pri reševanju, a kaj več doslej ni mogla storiti, saj je gospodarstvo cerkniške občine še vedno v fazi ključne izgradnje. Ko bo vse to urejeno, bodo prazniki cerkniške komune še ponosnejši. (Nadaljevanje na 12. strani) Cerkniška komuna praznuje svoj praznik v spomin na junaški napad partizanov na italijansko postojanko v Ložu 19. oktobra 1941. Vsem občanom, delovnim ljudem občine Cerknica čestitajo za praznik: OBČINSKA SKUPŠČINA OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR SZDL OBČINSKI SINDIKALNI SVET OBČINSKI ZBOR ZB NOV / TER OSTALE ^OLITICNE, DRUŽBENE IN MNOŽIČNE ORGANIZACIJE, PODJETJA, ZADRUGE IN USTANOVE IZMED SLOVENSKIH POKRAJIN JE NOTRANJSKA OSTALA ŠE VEDNO DEVIŠKO LEPA. NA TO ZEMLJO SEM PRIKLENJEN IN ONA ME OPLAJA. K NJEJ SE ZNOVA VRAČAM. ZA VSE TO PA JE POTREBNA OGROMNA MERA LJUBEZNI. LOJZE PERKO Lojze Perko — Spomenik NOB Lož CERKNICA IN NJEN PRAZNIK GOSPODARJENJE Z GOZDOVI GOZDNO GOSPODARSTVO POSTOJNA — stanovanjska stavba za delavce v Gozdno gospodarstvo Postojna gospodari že okoli 10 let z gozdovi SLP na V. gozdnogospodarskem območju, ki zajema občine Postojna, II. Bistrica, Cerknica, in delno Logatec. V tem času si je pridobilo velike izkušnje pri kompleksnem reševanju vseh tekočih problemov, kakor tudi začrtalo bodočo pot razvoja gospodarjenja z gozdovi; predvsem na analizah in študijah preteklih dosežkov. Gozdarstvo je panoga gospodarstva, pri kateri je od »se.tve od žetve« zelo dolga pot — včasih tudi več kot 100 let. Zato vsak ukrep in vsako opravilo v gozdu mora biti temeljito premišljeno. Mi res danes lahko posekamo različno veliko število kubičnih metrov les^. Vendar kot dobri gospodarji moramo paziti, da tudi bodoči rodovi uživajo vsaj iste, če ne boljše sadove naravnih bogastev naše dežele. Načrtno urejevanje in izkoriščanje snežniških gozdov sega že iz sredine oz. druge polovice 19. stoletja. Takratni priznani gozdarski strokovnjak Hufnagel je urejeval oz. določal elaborate tudi za snežniške gozdove. Predvsem se je trudil, da bi takratne enodobne gozdove privedel v prebiralne. (Vso dokumentacijo takratnih elaboratov hrani Gozdno go- Leskovi dolini spodarstvo Postojna). Na temelju njegovih raziskovanj in navodil so naslednji rodovi, do današnjega dne, nadaljevali s smotrnim gospodarjenjem gozdov. Zato so vsakih 10—15 let ponovno izmerili lesne zaloge, prirastek in določali količino poseka ter bodoče smernice razvoja, gojitve in eksploatacije gozdov itd. Tako danes iihamo zelo dobre podatke o življenju in razvoju snežniških gozdov ter na temelju podrobnih študij in analiz je danes Gozdno gospodarstvo Postojna svojim strokovnim kadrom sposobno začrtati in voditi obsežna gozdnogojitvena dela, pogozdovanja, varstva gozdov in drugo. Odkazovanje lesa za posek sloni na temeljitih študijah bioloških in drugih zakonitosti gozda kot fitosociološke družbe, ker se mora paziti pri vsakem drevesu in skupini dreves zakaj se jih odkaže za posek; ali pri tem pomagamo razvoju pomladka ali pa po-mogamo drugemu sosednjemu drevesu ali drevesom, da pridejo do prostora za hitrejše razvijanje. Odkazovanje v tesni povezavi z gojitvijo gozdov ter načrtovanjem bodočega gospodarjenja sloni na Gozdnem gospodarstvu Postojna na naj višjem nivou sodobne gozdarske znanosti. Zato je povsem jasno, da je Občinski ljudski odbor Cerknica na svoji zadnji skupščini sprejel sklep, da Gozdno gospodarstvo Postojna prevzame podružbljapje gozdne proizvodnje na območju te občine t. j. na območju Gozdnih obratov Cerknica in Snežnik. Dolga tradicija, priznan Strokovni kader za vse gozdarske veje, so garancija, da se bodo na območju cerkniške občine, ki ima idealno zaraščen svet, tudi gozdovi privatnega sektorja razvijal vzporedno z gozdovi SLP. Takšna odločitev je bila nujna spričo vedno večjih zahtev družbe po lesu, posebno po potrebah lesne industrije notranjskega bazena. Pri podružbljanju gozdov je še nešteto problemov. Najtežje vprašanje je gospodarjenje z malimi posestniškimi parce-1 lami, ki so večkrat manjše od 1 ha. Če bi res morali upoštevati vse naštete majhne parcele pri gozdnem gospodarjenju bi to bilo vrtnarjenje in ne konstruktivno gospodarjenje, posebno če to upoštevamo s stališča proizvodnosti, produktivnosti, zlasti rentabilnosti. Vse panoge gredo naprej, tako mora tudi gozdarstvo. Če je v industriji potrebno združevanje malih in manjših podjetij v večje, če je to zakonit proces ekonomskega razvoja družbe, ki želi vedno višjo stopnjo proizvodnje, potem je velik korak nazaj, da bi gozdarstvo vodilo vse predpisane evidence, elaborate in drugo za vsako najmanjšo parcelo. Za smotrno gospodarjenje v gozdovih, posebno za hitrejši razvoj gozdarstva kot gospodarske veje, od katere družba pričakuje iz leta v leto več lesa, mora se tudi ta najtežji problem urediti smotrno. fJa vsak način je nujno vpeljati oddelčno oz. revirno gospodarjenje (kjer so površine pkrog nekaj 10 in veti hektarjev), ki je daleč cenejše in od katerega bodo imeli več koristi posestnik, Gozdno gospodarstvo, komuna, in nazadnje tudi družba kot celota. Za opravljanje obsežnih nalog GG Postojna ima zaposlenih okrog 800 delavcev in uslužbencev. Nekdaj je imelo stalno domačo delovno silo. Sedaj pa, ko se v Loški dolini in drugih krajih razvijajo ostale panoge industrije, je gozdnih delavcev manj. Odhajajo iz gozda, ne zato, ker bi imeli majhne osebne prejemke, temveč predvsem zaradi zelo težkih pogojev življenja in dela v gozdu, predvsem spomladi oz. jeseni in pozimi, ko je deževno in hladno vre- me. Dosedaj so po trudapol-nem celodnevnem delu delavci prišli v barake ali še slabše v provizorično narejene nadstrešnice, ki so jim nudili slabo zavetje in še slabši počitek. Poleg vsega si je moral delavec sam kuhati hrano. Takšno življenje je bilo zelo slabo. Ljudje so se predčasno izčrpali, hitro ostareli, polni različnih bolezni,' revme itd. Jasno nam je, da v socialistični družbi to ni dopustno, zato GG Postojna posveča veliko skrb človeku. Ravno sedaj je dograjeno primerno dvonadstropno poslopje v Leskovi dolini, ki bo nudilo delavcem, človeku dostojno življenje Stavba bo moderno opremljena. V spalnici bodo največ 4 postelje. Imela bo centralno kurjavo, vodovod, kopalnico, sušilnico, elektriko itd. Za hrano bo skrbela sodobno urejena kuhinja. Za razvedrilo imajo posebno klubsko sobo, kjer bodo delavci zvečer gledali televizijski program, igrali šah itd. Samo dobro hranjen, odpočit in zadovoljen delavec lahko naslednji dan doseže visoko storilnost. Tako se tudi gozdni delavec v cerkniški občini dviga na nivo industrijskega delavca. Obsežen program izkoriščanja gozdov rešuje GG Postojna vedno bolj z uvajanjem mehanizacije. Tako lahko trdimo, da skoraj celoten posek in izdelavo opravi z ročnimi motornimi žagami. Le redki so delavci, ki uporabljajo navadno ročno orodje. Ravno tako prepelje Gozdno gospodarstvo z lastnim avtoparkom svoj. celoten pridelek (okrog 130.000 kubičnih metrov lesa). Le vprašanje spravila lesa od panja (ko je les posekan), do kamionske ceste (ko ga naložimo na kamion), je zaenkrat odvisno od animalne vlečne sile. Gozdno gospodarstvo Postojna intenzivno uvaja traktorje za spravilo lesa, predvsem za vlačenje po gozdnih vlakah. Za spravilo posameznih hlodov do vlak, pa mora uporabljati konje, ker v Jugoslaviji ni še strojev za to fazo dela. Razen uvajanja mehanizacije v izkoriščanju gozdov, kjer je ta najbolj obsežna (okoli 70 ”/« vseh gozdnih del in stroškov), uvajajo mehanizacijo tudi v gradnjo cest. V te namene uvajajo kompresorje za vrtanje lukenj, oz. kopanje kamna, motorne drobilce in kladivne mline za pripravljanje gramoza in peska, valjarje za utrjevanje cestišča. Kdor se poda v prelepe snežniške gozdove, se ne bo hudoval nad slabimi makadamskimi cestami. Gozdno gospodarstvo Postojna ima lasten počitniški dom v Zadru, v katerem se v letni sezoni delavci s svojimi družinami odpočijejo in naberejo novih moči. Križanka Vodoravno: 1. rudnina, 8. skupno ime za stara predindo-evropska plemena, 9. tekmovalni oder, 10. nadav, 11. grški bog gozdov, rastlinstva in pastirjev, 13. osebni zaimek, 14. značilne oblike, vrste, 15. topotanje, 16. tog, 18. naziv za prst na roki- ali nogi, 20. drug naziv za Perzijo, 21. osebni zaimek, 22. solmizacijska nota, 23. bajeslovje, 24. listek z napisom, nalepka (množ.), 27. strokovnjak za rejo psov. Navpično: 1. francoski revolucionar, 2. pripadniki starega balkanskega naroda, 3. babilonska boginja plodnosti, žena boga Nabu, 4. enota dela. 5. grška črka, 6. latinski predlog, 7. vrsta premoga, 11. nožič, 12. klic, poziv, 14. zemljišče, 15. dolžinska mera, palec, 16. ostanek pri piljenju, 17. utežna enota za drago kamenje in zlato (množ.), 19. potegljaj, 21. rešeto, 23. mletje, 25. veznik, 26. primerjalni veznik. 1 2 3 * S e 7^\ 8 9 10 m 11 12 w~ Ut I 15 16 t? d ti « ~2o 21 IT ■ 23 k 25 26 t L - REŠITEV PREJŠNJE KRIŽANKE Vodoravno: 1. protest, 8. rasisti, 9. Ibar, r, 10. bat, 11. oba. 13. at, 14. eben, 15. Alida, 16* melisa, 18. atest, v, 20. Rasa, 21-Cr (krom), 22. OM, 23. zob, 24. nirvana, 27. interes. ■II H SKRB ZA POTROŠNIKE — Če pa bi se vam slučajno predali■ ne odpirali, vam ^ dajemo poleg še zavojček dinamita’. — Tisti vlak v Angliji so gotovo izropali kaki štipendisti — še vedno jih niso izsledili! Illllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll | Spored RTV Ljubljana za teden od 21. do 27. oktobra 1963 PONEDELJEK 21. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Iz slovanske in romanske glasbe — 8.35 Slovenske narodne pojo mali vokalni ansambli — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.25 Sestanek z' orkestrom vzhodnonemškega radia — 10.15 Duet iz Rimskega Korsakova opere .-Majska noč« — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbeni inter-mezzo — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 RKU — 12.25 Z vokalnimi narodnimi ansambli — 12.40 Lepe melodije igra orkester Jackie Gleason — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.45 S knjižnega trga — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Iz opernega albuma — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Vedri zvoki — 18.45 Družba in čas ,— 15.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Skupni program J RT — studio Ljubljana — 22.10 Zabavni mozaik — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Plesna glasba — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje. TOREK 23. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20— 6.35 Začetni tečaj angleščine — 2. lekcija (ponovitev) — 8.05 Domače viže in napevi z narodnimi ansambli in vokalnimi solisti — 8.30 Zabavni zbori in zabavni orkestri z zberi — 8.55 Radijska šola za sred- njo stopnjo — 9.25 Odlomki iz Bellinijeve »Norme« — 10.15 Pisana paleta — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 . Zabavna glasba — 12.15 KN — 12.25 Ansambel Bo-ruta Lesjaka s pevci — 12.40 Lepe melodije z orkestrom Mprton Gould — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 17 violin Velikega moskovskega gledališča — 14.05 Radijska šola za višjo stopnjo — 14.35 N’mav čez izaro . . . — 15.15 Zabavna glasba — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Instrumentalni solisti zabavne glasbe — 18.25 Plesni orkester RTV Ljubljana in njegovi solisti — 18.45 Na mednarodnih križpotjih — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Skupni program J RT — studio Zagreb — 20.20 Radijska igra — 20.54 Mala revija zabavne glasbe — 21.20 Serenadni večer — 22.10 Glasbena medigra — SREDA 23. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20— C.35 Tečaj makedonskega jezika — 2. lekcija 8.05 Jutranji divertimento — 8.55 Pisani svet pravljic in zgodb — 9.25 Glasba ob delu — 10.15 Pesmi, ki so preživele narod — — 10.45 Človek in zdravje — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Domači ansambli ' z vokalnimi solisti pred mikrofonom — 12.40 Lepe melodije z orkestrom Ra-phaele — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Instrumentalne pesmi in plesi od severa do juga Evrope — 14.35 Znane in priljubljene — 15.15 Zabavna glasba — 15.40 Dvajset. minut s Komornim zborom RTV Ljubljana — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Friderik Chopin — 17.35 Iz fonoteke radia Koper — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Portreti partizanskih skladateljev — 18.25 Ir. nordijskega sveta — 1S.45 Ljudski parlament — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 10.30 Radijski dnevnik — 20.00 Danilo Švara: VERONIKA DESENIŠKA — Opera v 4 dejanjih — 22.10 Nočni kalejdoskop — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Izložba plošč — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje ČETRTEK 24. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.20— 6.35 Tečaj ruskega jezika — 2. lekcija — 8.05 Iz oper in baletov — 8.55 Radijska šola za višjo stopnjo — 9.25 Slovenski pevci, orkestri in ansambli zabavne glasbe — 10.15 Petnajst minut s češkimi pihalnimi godbami — 10.30 Pet minut za novo pesmico in Pozdravi za mlade risarje — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 RKU — 12.25 Nekaj domačih pesmi z vokalnimi ansambli — 12.SO Lepe melodije z orkestrom Percy Faith — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Majhni zabavni ansambli — 17.15 Turistična oddaja — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Divertimento in suita — 18.45 Ta teden v skupščinskih odborih — 19.00 Obvestila — 19.05 Ramovš: Miniature za klavir — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Koncert ob dnevu ZN — 22.10 Tako igra pianist Geza Anda — 23.05 Zabavni vokalni ansambli — 23.20 Po svetu jazza — 23.50 Za lahko noč — 24.00 Zadnja poročila in zaključek oddaje PETEK 25. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 8.05 Slovenske narodne in ponarodele — 8.35 Majhni zabavni ansambli — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Iz dežele kanjonov — 10.15 Prizor v.ječi iz Bohove opere »Mefistofeles« — 10.35 Novost na knjižni polici —. 10.55 Glasbeni intermezzo — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.15 Kmetijski nasveti — 12.25 Vaški kvintet, pojeta Božo in Miško — 12.40 Lepe melodije igra zabavni orkester Cedric Dumont — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30 Domači instrumentalni in vokalni solisti — 14.05 Radijska šola za nižjo stopijo — 14.35 Iz slovenske narodno-zabavne glasbe — 15.15 Napotki za turiste — 15.20 Zabavna glasba — 15.45 Jezikovni pogovori — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Petkovo glasbeno popoldne pri Wolfgangu Amadeusu Mozartu — 18.00 Poročila — aktualnosti^ doma in v svetu — 18.10 Jugoslovanski zbori pred mikrofonom — 18.30 Pripoveduje Jože Privšek — 18.45 Iz naših kolektivov — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 Revijska glasba — 20.15 Te- denski zunanjepolitični pregled — 20.30 Slovenska violinska literatura — 21.00 Hammond orgle — 21.15 Oddaja o morju SOBOTA 26. oktobra 5.00—8.00 Dobro jutro! (pisan glasbeni spored) — 6.10— 6.15 Napotki za turiste — 6.20 —6.35 Nadaljevalni tečaj angleščine 2. lekcija — 6.40—0.43 Pregled športnih prireditev za nedeljo — 8.05 Vedre melodij* za konec tedna — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9;25 Iz albuma skladb za mladino — 9.45 Solistična zabavna glasba — 10.15 Dvajset minut z malimi na rodno,-zabavnim j ansambli — 10.35 Pesmi raznih narodov poje zbor Madrigalistov iz Celovca — 11.00 Pozor, nimaš prednosti! — 12.05 Zabavna glasba — 12.25 Veseli Planšarji s pevcema Silvo Vetrih in Lovrom Reškom — 12.40 Lepe melodije igra zabavni orkester Geoff Love — 13.15 Obvestila in zabavna glasba — 13.30—14.35 Glasbeni sejem — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.15 Zabavna glasba — 15.10 Amaterji prfed našimi mikrofoni — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 17.35 Pesmi in' plesi jugoslovanskih narodov — 18.00 Poročila — aktualnosti doma in v svetu — 18.10 Portreti velikih pevcev — 18.45 Novo v znanosti — 19.00 Obvestila — 19.05 Glasbene razglednice — 19.30 Radijski dnevnik — 20.00 »Bankovec za stodvajset minut« — 22.10 Oddaja za naše izseljence — 23.05 Prijeten konec tedna — 24.00 NEDELJA 27. oktobra . 6.00—8.00 Dobro jutro! (P1, san glasbeni spofed) — 6.su . 6.35 Napotki za turiste — ^ —7.50 Pogovor s poslušalci , 8.00 »Veseli tobogan« — 9' Naši poslušalci čestitajo 'in V zdravljajo -1. — 10.00 Se P°P , nite, tovariši... — 10.30 g tinejski koncert pihalne g°d^, 1.M — 11.30 Nedeljska vep°\ taža — 11.50 Solistični instflJ5 v menti zabavne glasbe — Jž\ Naši poslušalci čestitajo * pozdravljajo - II. — 13.10 ves til a in zabavna glasba 13.30 Za našo vas — 13.50 eert pri vas doma — 14.10 * x kaj melodij — nekaj ritmov 15.15 Plesni ritmi s koncern odrov — 16.00 Humoreska 1'v, tedna — 16.20 Naš glasbeni * , tomat — 17.05 Majhni zab*h ansambli — 17.15 Radijska ^ — 18.15 Glasba iz znam«1 ^ oper — 19.00 Obvestila — Glasbene razglednice — 1-' , Radijski dnevnik — 20.00 ^ rite svojo popevko — 21^ Njihova velika prijateljstva . Stefan Zweig in Ricl1 Strauss — 22.15 Zaplešite z v, e mi! — 23.05 Iz violinske g13 $ Antonina Dvoraka' — jg Komomoansambelska glasb^.. Vzhodne Nemčije — 24.00 ^ a, n ja poročila in zaključek daje