ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 3 485 
OCENE IN POROČILA 
O l g a J a n š a - Z o r n , E v a H o l z , N a t a š a K a n d u s , Slovenian Historiography in 
Foreign Languages, published from 1918-1993. (Ed. Sergij Vilfan). Ljubljana : Research Center of the 
Slovenian Academy ; Institute of Contemporary History, 1995. X + 118 strani. 
Za 18. svetovni zgodovinarski kongres v Montréalu avgusta 1995 je slovenski nacionalni komite za 
zgodovinske vede oskrbel koristno in informativno bibliografijo, ki so jo pripravile tri znane slovenske 
zgodovinarke-bibliografinje, za njen izid pa poskrbel akademik prof.dr. Sergij Vilfan. Na bibliografijo in 
na slovensko neudeležbo na kongresu je opozoril v Delu 9.9.1995 prof.dr. Peter Vodopivec, medtem ko 
pojasnilo Ministrstva za znanost in tehnologijo glede odtegnitve finančne podpore za pot v Montréal še 
čakamo. Čeprav sta kot izdajatelja bibliografije navedena dva ugledna znanstvena zavoda 
{Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Inštitut za novejšo zgodovino), je torej očitno, da denarja (in 
časa) za pripravo priročnika ni bilo v izobilju. Žal se to delno pozna tudi v sami vsebini bibliografije. 
Publikacija zajema 1109 objav 283 avtorjev. Enote so smotrno razdeljene v štiri razdelke (splošna 
dela, obdobja, predmeti, zamejstvo in izseljenstvo) ter 42 podrazdelkov. Obvezni sestavni deli so seveda 
še izdajateljev predgovor, kazalo, pojasnila o izboru in strukturiranosti bibliografije ter imensko kazalo 
avtorjev. Širino zanimanja slovenskih zgodovinarjev kaže obseg upoštevanih del avtorjev, ki pripadajo 
sorodnim ali "pomožnim zgodovinskim vedam". Sam bi mirno pogrešil kakšen pravniški ali politološki 
članek bolj informativno-propagandne kot historiografske vrednosti. Na drugi strani pa bi pri arheologih, 
etnologih, kulturnih zgodovinarjih, geografih in še kom lahko našli in navedli več del, res zanimivih za 
širše poznavanje slovenske zgodovine (prim, v zadnjem času npr. vsebino "slovenske številke" 
GeoJournal iz julija 1993). Povprečno pride na enega (upoštevanega) avtorja 3,92 bibliografske enote. 
Skoraj polovica ali 127 avtorjev ima le po eno objavo v tujem jeziku. "Top ten" lestvica slovenskih piscev 
o zgodovinski tematiki v tujih jezikih za 20. stoletje pa izgleda takole: Sergij Vilfan (62 objav), Stanislaus 
Hafner (34), Jadran Ferluga in Jože Pirjevec (po 31), Milica Kacin-Wohinz (25), Balduin Saria (23), Tone 
Ferenc in Bogo Grafenauer (po 22), Dušan Nečak (21) in Peter Vodopivec (20). 15-18 objav imajo še 
Milko Kos, Lavo Čermelj, Ferdo Gestrin, Josip Klemene, Franc Rozman in Vasilij Melik. Zanimivo bi 
bilo napraviti še statistiko objav doma in po različnih tujih državah ter po posameznih desetletjih ali 
značilnih zgodovinskih obdobjih izida: na prvi pogled izstopajo npr. doma izdani prevodi iz let boja za 
meje po drugi svetovni vojni in objave iz devetdesetih let (v štirih letih kar 190 enot!). Bibliografija 
omogoča tudi odgovor na vprašanje, katera obdobja slovenske zgodovine in katera tematika je bila za 
tujce oziroma za domače izdajatelje prevodov bolj zanimiva. 
Posebej velja opozoriti, da so se izdajatelji odločili izločiti objave v jezikih jugoslovanskih narodov, 
kar je seveda znatno skrčilo število bibliografskih enot "v tujih jezikih" in bi bila lahko sporna odločitev. 
Kriteriji avtorjevega sprejema v bibliografijo so bili njegov slovenski izvor (oz. zavest), kraj bivanja ali/in 
njegov opazen prispevek k slovenski historiografiji. Izpuščene so knjižne ocene (ne povsem dosledno; 
prim, enoto 956), nekrologi in gesla za tuje leksikone in enciklopedije (kar je škoda; odstopanje od pravila 
je vsaj pri enoti 22), upoštevani pa tudi daljši tujejezični povzetki v slovenskih knjigah (kar je vsekakor 
smotrno in pohvale vredno). Škoda se mi zdi, da pričujoča publikacija za svetovni zgodovinarski kongres 
ne opozarja na tujejezične jugoslovanske historične bibliografije za nekaj predhodnih svetovnih 
kongresov, saj je bila v njih predstavljena in komentirana tudi slovenska historiografska bera. 
Trajno vrednost bibliografije bo pokazala šele njena daljša raba. Ob prvem prelistavanju pa smemo in 
moramo opozoriti na nekaj napak, ki so bodisi posledica vprašljivega razumevanja kriterijev bodisi 
njihovega neupoštevanja. 
Ali Thomas M. Barker s tremi angleškimi knjigami o zgodovini koroških Slovencev (eno tudi 
prevedeno v slovenščino) ni prispeval opaznega deleža k slovenski historiografiji? Podobno je s 
Theodorjem Veitrom, Hannsom Haasom in Karlom Stuhlpfarrerjem. Koroškemu "vindišarju" Valentinu 
Einspielerju in odkritemu "odpadniku od slovenstva" Franzu Koschierju bi se z uvrstitvijo v bibliografijo 
res zamerili; kam pa s knjižnimi in revialnimi objavami Arnoida Suppana in Adelheid Janschitz ter z 
njunimi znanimi in priznanimi (tudi) slovenskimi koreninami? Na italijanski strani zamejstva kot podoben 
primer navajam imeni Vittorio Peri in Paolo Blasina. Če pa vsi ti niso dovolj slovenski, kaj bomo rekli za 
zgodovinske knjige v bibliografiji neupoštevanih Slovencev Walterja Markova (Mulca) in Tamare 
Criesser-Pečar (posebej npr. ob upoštevanih bizantoloških delih Slovenca Jadrana Ferluge)! 
Zgodovinarka z dunajske univerze Marija Wakounig (prim. Melikovo oceno njene in Steklove knjige o -
tudi slovenskih - Windisch-Graetzih v Z Č 48/1994, 2. str. 276-277) ni upoštevana, a je prav toliko 
Slovenka kot njen brat Vladimir Wakounig, pedagog na celovški univerzi, ki v bibliografiji nastopa z eno 
objavo. 
Najbolj številne pa so možne pripombe pod "izpuščeno, neupoštevano, nepoznano". Kam je izginil 
Jože (Joseph) Felicijan s svojo knjigo o ustoličevanju koroških vojvod (prim. Grafenauerjevo recenzijo v 
486 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • з 
ZČ, 24/1970, 1-2, str. 112-115)? Pri drugem našem Američanu Toussaintu Hočevarju ne verjamem, da so 
omembe vredna le štiri njegova dela v tujih jezikih (prim, njegovo bibliografijo v ZČ, 42/1988, 1, str. 130-
131) in pri rojakinji Carole Rogel le dve. Ali je iz obsežnega zbornika ameriških Slovencev Slovenian 
Heritage I iz leta 1980 uvrstitve v bibliografijo vreden res samo en prispevek (enota 1071)? Če je 
upoštevano razpravljanje o Kardelj-Speransovem delu (enota 154), potem sodi v bibliografijo tudi naslov 
integralnega nemškega prevoda ter verjetno tudi nemški prevod Kardeljevih spominov na prelomni čas 
1944-1957; za oboje so poskrbeli koroški zamejci. Po enakem kriteriju kot dve deli Engelberta 
Besednjaka bi našli vsaj kako tudi Josipa Wilfana. Ob navedeni disertaciji Ludvika Karničarja o obirskem 
dialektu bi v izbor sodila tudi Pavla Zdovca o dialektu jugovzhodne Podjune, če ostanemo pri objavljenih 
disertacijah in pri koroških Slovencih; sicer bi prišli samo na Koroškem vsaj še do dialektalne disertacije 
Katje Sturm-Schnabl in objav "tujcev" Aleksandra Isačenka in Toma Priestlyja, da o avtorjih za ostale 
slovenske pokrajine ne govorimo. Če bibliografija upošteva dvojezični krajevni seznam in zemljevid za 
Koroško Vladimirja Klemenčiča, dvojezični krajevni seznam Franca Kattniga in Janka Zerzerja ter 
razpravo o koroških krajevnih imenih Pavla Zdovca, potem bi upravičeno pričakovali tudi navedbo 347 
strani debele (dvojezične) knjige slednjega o slovenskih krajevnih imenih na avstrijskem Koroškem ter 
Jakoba Medveda dvojezični krajevni seznam in zemljevid za primorski del slovenskega zamejstva (prim, 
mojo oceno v Kroniki, 22/1974, 2, str. 141-142). 
Koroški in primorski slovenski zgodovinarji so - predvsem v nemščini in v italijanščini - objavili 
precej več tehtnih zgodovinskih del, kot bi sklepali po obravnavani bibliografiji; pogledati je treba le 
zadnje letnike Jadranskega koledarja in Koroškega koledarja, kjer zamejski bibliotekarji vestno beležijo 
tovrstno produkcijo, ali pa npr. brošuro in bibliografijo ob lanski dvajsetletnici SLORI-Slovenskega 
raziskovalnega inštituta (Trst-Gorica-Čedad-Ukve). Ni razvidno, zakaj so nekatere od tujejezičnih 
publikacij Inštituta za narodnostna vprašanja upoštevane, druge pa ne (čeprav v enaki meri vsebujejo 
zgodovinsko tematiko), pri čemer so krajši konec potegnile novejše objave. Je to dokaz več za bojazen, da 
računalniška podpora v obliki Interneta in Cobiss bibliotekarjem ustvarja več novih težav (z izborom iz 
množice naslovov) kot pa odpravlja starih (prepozna dostopnost, neenotnost podatkov)? Da ne bi bilo 
nesporazuma: z izborom svojih tujih objav sem podpisani recenzent kar zadovoljen. 
Dovolj zgovoren je poskus primerjave med 12 navedenimi tujejezičnimi objavami Frana Zwittra v 
obravnavani bibliografiji in med podatki iz njegovih dveh bibliografij v naši reviji (za čas do 1965 jo je v 
ZČ 19-20/1965-1966, str. 15-21 objavil Bogo Grafenauer, za čas 1966-1984 pa v ZČ 39/1985, 1-2, str. 8-
11 Nataša Stergar). Upoštevanih je 7 prevodov starejših Zwittrovih del, napačno mu je pripisano tudi 
izključno avtorstvo dveh povojnih jugoslovanskih diplomatskih dokumentov. Ni pa upoštevano 35 strani 
dolgo besedilo v bolgarščini in 11 strani dolgo besedilo v madžarščini, da desetih krajših prevodov ne 
izpostavljamo. K Jaki Avšiču je izginil Zwittrov 9 strani dolg ruski uvod o Beneški Sloveniji, angleške 
izdaje iste publikacije pa nova bibliografija ne pozna. Od novejših prevodov so upoštevani trije (eden tudi 
tak, ki ga v ZC ni bilo), izpuščeni so štirje: 29 strani dolg iz Budimpešte, 11 strani iz Pariza, skupno okoli 
40 strani iz Bratislave ter 9 strani iz Barcelone. Preizkus na Zwittrovem primeru med drugim pokaže na 
zapostavljenost slovanskih in še kakšnih "ne-svetovnih" jezikov. Bibliografija ne upošteva npr. niti češko 
tiskane knjige Borisa Urbančiča o češko-slovenskih kulturnih stikih (Ljubljana 1988). S preizkusom 
upoštevanosti prevodov del Boga Grafenauerja sem odnehal kar ob izpuščeni nemški objavi o 
ustoličevanju koroških vojvod in vprašanju kosezov v častitljivi celovški reviji Carinthia / (183/1993. str. 
353-366). 
Za tujejezični tekst, tiskan v Sloveniji, ima publikacija razmeroma malo tiskovnih napak, za avtorje 
in uporabnike bibliotekarje še vedno preveč. Slovensko in tuje pisanje imen in priimkov v imenskem 
kazalu ni prav dosledno izvedeno. Vsaj priimek nedavno preminulega zgodovinarja in bibliotekarja 
Miloša Rybafa bi moral biti točno natisnjen. Podnaslov "Published from 1918-1993" je zavajajoč oz. 
nenatančno preveden, enako velja za "Slovenian Academy" pri navedbi izdajateljev. 
Zaključimo lahko samo še z mislijo, da je obravnavana bibliografija - ob vseh nadrobljenih 
pomislekih in naštetih pomanjkljivostih - lahko ogledalo prodornosti slovenskega zgodovinopisja, hkrati 
tudi njegov in njegovih posameznih udov svojevrsten memento. 
J a n e z S t e r g a r 
Paul Robert Magocsi, Historical Atlas of East Central Europe. Cartographic design by Geoffrey 
J. Matthews. A History of East Central Europe. Seattle in London : University of Washington Press 
1993. 218 strani. 
Pričujoči zgodovinski atlas predstavlja prvi del obsežnega projekta desetih knjig o zgodovini vzhodne 
Srednje Evrope, katerega snujejo profesorji severnoameriških univerz oziroma zgodovinarji, ki po pore­
klu večinoma izhajajo iz držav vzhodne Srednje Evrope. V tem projektu je predstavljena zgodovina dežel 
in narodov, ki živijo med germansko ter romansko govorečimi ljudstvi na zahodu in političnimi mejami 
bivše Sovjetske zveze na vzhodu. Celotna serija se ukvarja z zgodovinsko usodo Poljakov, Čehov, Slo­
vakov, Madžarov, Romunov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, Makedoncev, Albancev, Bolgarov, in Grkov.