1., 2., 3. št. Januar, Februar, Marec — 1918. Letnik XLI. Cerkveni Glasbenik Glasilo Cecilijinega društva v Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec (med vojsko dve do tri številke skupaj) in velja za celo leto z glasbeno prilogo vred 5 kron, za dijake 4 krone. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12, 1. nadstr. V vedno večjo usovršitev! Ob 401etnici Cerkvenega Glasbenika zapisal Josip Klemenčič. Večkrat so se slišali ugovori in se zopet in zopet ponavljajo, da Cerkv. Glasb, ne prinaša stvari, ki bi zadovoljile njegove naročnike, ki bi njim, ki ga berejo, dale razvedrila in nove duševne hrane, da je v svojih prilogah — za te največ gre — če ne popolnoma, pa gotovo v veliki meri neprimeren našim slovenskim cerkvenim glasbenim razmeram, tako pevcem in organistom, kakor poslušajočerhu ljudstvu. Bolj trezni in zmerni, sicer dobre volje, pa vendar nekoliko uporni in svobodoljubni, trdijo, da njegova glasba ni za naše ljudstvo, ker ni ljudska, narodna, da tudi ni primerna našim razmeram in močem, navadnim ljudskim pevcem, ker je pretežka, tuintam tudi manj veščim organistom, ki razpolagajo mnogokrat le z zelo skromno glasbeno izobrazbo. Bolj radikalni in v svoje nazore o umetnosti zakrknjeni fanatiki pa so docela nestrpni in v svoji odkriti in-diskretnosti menijo, da se s tem, kar prinaša Glasbenik, celo „vse neha"; imeti hočejo nazaj, ali bolje, še vedno hočejo imeti svojega Riharja in druge do današnjih dni ter njihovo glasbo, ker ta muzika, pravijo, je narodna, ljudska, umljiva, prijetna, tudi cerkvena in ne težka. Taki in slični ugovori zoper cerkveno glasbo na Slovenskem, posebej v odporu zoper Cerkv. Glasb., so se ponavljali menda odkar obstoja naš cerkveno-glasbeni list, so buknili na dan s posebno silo pred par leti in do danes niso še popolnoma utihnili . . . Cerkveni Glasbenik je dovršil minulo leto svoj štirideseti letnik. Njegovih zaslug za slovensko cerkveno petje, tako so velike in očividne, ne sme in ne more nihče prezreti. Kot skromen glasnik časti božje in vnet pospeševatelj cerkvene glasbene umetnosti je štirideset let romal tiho in vztrajno med slovenski narod, mnogim, premnogim drag, zaželjen prijatelj, nekaterim morda nadležen, očitajoč gost. Neštetim je bil zvest učitelj in zanesljiv mentor in skoro vse, lahko rečemo, da vse, kar danes s ponosom imenujemo slovensko cerkveno glasbo, zlasti kar tvori njen materijalni predmet, cerkvenoglasbena literatura, vse je zrastlo direktno ali indirektno na njegovi njivi. Vsi slovenski cerkveni skladatelji so se učili in šolali v Cerkv. Glasb., izmed katerih so postali nekateri mnogozaslužni tudi za svetno glasbo, in lahko rečemo, da je v tem pogledu cerkvena glasba več dala svetni, kakor svetna cerkveni. — Že parkrat, spočetka, ga mnogi niso umeli, pa večina, ker ga niso hoteli; vendar ga nobeno nasprotovanje, nobeno nepriznanje ni oviralo, da ne bi šel naprej svojo pot, ki jo je videl jasno pred seboj, cilj popolnoma določno začrtan. Koliko njegovih vrstnikov, slovenskih časopisov in drugih strokovnih listov, je med tem časom onemoglo in prenehalo, on ni, ker je imel moč življenja in pogoj obstoja sam v sebi, svoj kulturno vzvišeni namen. Lepe so besede, ki jih je hrvatskim Cecilijancem v album zapisal P. H. Sattner: „Vidi se, što može ljubav spram svete stvari, što podnese četica za idealnu stvar oduševljenih istomišljenika, podupiratelja i dopisnika." Ta idealizem je živel tudi v Cerkv. Glasb., ta močna zavest ga je dvigala in vzdržala do danes, neumoren v svojem delu je dosegel častitljivo dobo, dobo 40letnega obstoja. Že ta 40letna doba, skoraj tradicija, našega cerkvenoglasbenega lista, že ta sama nam kaže, kaj je storil preporod cerkvenega petja na Slovenskem, nam pove, da je moral premagati mnogo ovir in prestati mnogo bojev, nam izpriča njegove zasluge in mu po vsem tem naravnost izsili naše občudovanje, priznanje in simpatije. List, ki se obdrži toliko časa, ki je šla mimo njega že generacija, ki ostane zvest svoji nalogi kljub mnogim zaprekam, tak list smemo imenovati velik, kar po vsej pravici tudi zasluži. Tak list je naš Cerkveni Glasbenik, list, pe-rijodična publikacija, kakor pravimo, eminentno kulturnega pomena. In kot tak, da mu namreč upravičeno pristoja naslov velikega lista, mora vršiti tudi vzvišeno, veliko nalogo. Poglejmo z ozirom na v uvodu navedene ugovore in očitanja to njegovo nalogo. Ugovarjajo, da prinaša Cerkv. Glasb, spise — v prejšnih letnikih nekatere dr. Mantuanijeve razprave in v prilogah skladbe — dr. Hochrei-terjev Requiem, dr. Kimovčeve Antifone, Premrlova Božična, za Sv. Tri Kralje etc., ki niso vsakomur zlahka umljive, dostopne, ker stavijo v ume-vanju in izvajanju prevelike težkoče, da tedaj v njem mnogi ne dobe pouka in razvedrila, ki ga od glasbenega lista žele in pričakujejo. Ta ugovor, kakor se glasi, velja le za posamezne skladbe, članke, mnogih, večine ne tangira. Pa tudi tako formuliran je resničen še vedno samo iz stališča posameznika; s tem je namreč stavljena zahteva, ki ji pač ne bo mogel ugoditi nobeden resen kulturen list, nobena pomembna znanstvena revija, ki le količkaj teži za svojim lastnim in svojih bralcev napredkom. Ce se poslu-žimo analogije, moramo reči, da je sleherni človek, četudi izobražen, na tem ali onem polju, bodisi umetnosti, znanosti, tehniki ali kje drugje, več ali manj rudis, tuj, nespreten, ki bo strogo strokovnim izvajanjem težko sledil, ker mu manjkajo vedno nekateri predpogoji, kateri šele bi mu omogočili popolno adekvatno umevanje. In vendar, dasi mora to vsakdo priznati, ne bo mogel nihče resno trditi, da so vse podobne stvari zanj brez pomena, brez vsake koristi, da v njih ni ničesar, kar bi bilo zanj, kar bi si mogel prisvojiti in zase izkoristiti. Zanimanje za vprašanje, problem, to zanimanje samo v pretežni večini slučajev premaga glavne ovire, končno se mu stvar razjasni, po razmišljanju in razglabljanju se mu skrivnosti razodenejo in tako nazadnje vseeno ni brez bogate odškodnine za čas in trud, ki ga je porabil za dotično stvar, n. pr. za to ali za ono Mantuanijevo razpravo, to ali ono skladbo modernih. Ne glede na to pa bi naročniki Cerkv. Glasb, v presojanju lista nikdar ne smeli biti pod vplivom takih motivov, nikdar ne stopiti, bolje ponižati se na takozvano provinci-jalno, omejeno, povsem nekozmopolitično stališče — Nemec je imenuje „spiessburgerlich" — meneč, list ki ga naročamo in plačujemo, mora vselej priti tudi na naš račun. Veliko nesebičnejše mora biti in postati naše mnenje v zavesti, da listu, ko ga naročamo, s tem omogočujemo njegov obstoj, njegov vpliv in njegovo delo, da tako indirektno za svoj del tudi mi širimo njegove ideje, z njim tudi mi orjemo in sejemo njegovo seme in to je mnogo važnejše in imenitnejše, kakor pouk in izobrazba, užitek in zabava, ki vselej točno zadene, gladko funkcionira. Gotovo, tudi to je dobro, koristno in potrebno; vsaj splošno, v celoti mora biti umevno, kar nam nudi Cerkv. Glasb, in njegova umetnost, težkoče ne smejo biti absolutne za naše zbore. Kar je resnobnega, mora pokazati vsaj nekaj žarkov veselja, kar je skoraj idealno, ne sme izgubiti vsaj realne podlage. Težko mora biti še premagljivo, visoko vsaj dosegljivo, resno vendar prikupljivo. Na to mora gledati uredništvo in vodstvo. Sicer pa so vse težkoče skoraj v vseh slučajih res samo relativne in v resnici, mnogo več moči je v nas, v slovenskem glasbeno tako nadarjenem narodu, kakor si upamo sami priznati; mnogokaj smo že zdavnaj zmogli, česar ponekod drugod še danes ne. Čeprav treba torej računiti s tem, da ostani list kolikor mogoče vsem dostopen, je pa tudi hkrati jasno, da temu — sicer važnemu — faktorju na ljubo ne bomo skrivali in zapirali v omare, kar bi utegnilo zbuditi širše zanimanje, izzvati večjo pozornost in izpričati tudi na tem polju našo kulturo. Da, kultura, napredek, prosveta! Koliko pravega in napačnega pojmovanja, koliko resnice in videza, koliko zasluženega in nezasluženega občudovanja, pravičnega in krivičnega oboževanja! In vendar se ne bojim tega pojma v njega pravem umevanju! Če je pravi napredek povsod upravičen, zaželjen in hvalevreden, če je v današnji dobi tako potreben, da tvori nekak njen bistven postulat, tedaj mu moramo dati dolžno mesto tudi v religijozni umetnosti, v cerkveni glasbi, ko gre za čast božjo in povzdigo bogoslužja. In zato je posebne kulturne važnosti, da obstoja glasilo, ki ne živi samo zase ali za nekatere, marveč prodira v javnost in tako poleg svoje posebne misije, ki je pospeševanje slovenskega cerkvenega petja, vrši še drugo splošno misijo, ki je kultura slovenskega naroda. Samo na ta način, da list prinaša ne le vsakdanjih, v sto in sto varijacijah ponavljajočih se starih stvari, ki so jih veseli res le nekateri, marveč da si upa in hoče stopiti pred širši forum, le na ta način si zajamči trden obstoj, in ugled, le na ta način res vzgaja svoje naročnike, svoje somišljenike, svoj narod. Tak list, zgrajen na tako široki podlagi, more pa obstojati in se razvijati le tedaj, če ima mnogoštevilno naročnikov. V tem zmislu buditi zanj zanimanje, iskati mu novih prijateljev, novih naročnikov, je največjega pomena. Tu mora biti vsakomur jasno, da obstoj in razvoj takega lista pomeni mnogo več, kakar vsa partikularna orijentacija, individualna vzgoja in izobrazba, privatna zabava in razvedrilo. Ob pogledu na objektivno kulturno vzvišeno nalogo morajo prenehati vsi osebni zasebni interesi, ker tu ne gre ali vsaj ne smelo bi iti za kake posebne osehne težnje in želje posameznika, marveč za izpolnjevanje in doseganje splošne narodove naloge, tukaj za pospeševanje lepega slovenskega cerkvenega petja. To pa je mogoče le tedaj, če se posameznik vselej živo zaveda, da ne le tisti pospešuje list, ki ga kot poklicani s svojim delom neposredno podpira in vzdržuje, da ni le tisti zanj zaslužen, ki mu daje na razpolago svoje duševne moči in zmožnosti, marveč tudi vsi ostali neimenovani tisoči, ki mu v gmotnem oziru krepe moč in življenje. Res je, noben list ne izhaja za urednika, niti za avtorje, temveč za tiste, ki jim je namenjen, in zato mora uredništvo in vodstvo obračati vso skrb na to, da bo list prilagoden potrebam in primeren zmožnostim širšega občinstva. To je tako samoobsebi umevno, da na to ni treba šele opozarjati. Zdi se pa, da vodstvo in uredništvo lista nasproti svojim naročnikom pokaže mnogo več spoštovanja, recimo respekta, če jim nudi zdajpazdaj tudi kaj težjega, kakor pa če bi jim hotelo odtegniti v prisiljeni prizanesljivosti vsak trši oreh, če bi jim hotelo govoriti vedno v isti vsakdanji prijaznosti, uslužnosti in napačno umevani popularnosti. V tem oztfu mora iti Cerkv. Glasb, naprej, odločno naprej in v prihodnje še bolj kot doslej, v tem pogledu mora ostati zvest svojim načelom, svoji tradiciji. Ako govorimo z umetnostnega, kulturnega stališča, se ne bomo vpraševali, je li ta stvar, razprava ali skladba, potrebna ali ne, s tega stališča mora biti odgovor vselej afirmativen, nikdar negativen. Drugo pa je vprašanje, ali naj te vrste proizvodi zasežejo ves list, ali naj tvorijo nesorazmerno pretežno večino, ali pa naj bodo zastopani proporcijonalno z onimi produkti, ki prvih sicer ne dosegajo, pa so po vsebini in obliki vendar dostojni in nekaj vredni ter odgovarjajo tudi dejanskim, v tem sicer nemerodajnih razmeram. Tudi to bo uredništvo gotovo vselej smatralo za svojo dolžnost, urejevati list in ga voditi praktično za vse, tako list sam, kakor priloge. V takem prijetnem ravnovesju nižjega in višjega, v takem pravičnem ravnotežju težjega in lažjega bo ohranil Cerkv. Glasb, vedno prijetno lice in ne bo se mu bati, da bi kdaj zgrešil svoj namen ali izgubil svoj ugled, zadostujoč na eni strani absolutno umetnostnim zahtevam, na drugi upoštevajoč ničmanj relativno praktične težnje. Če je vršil to svojo nalogo doslej, jo mora toliko bolj zanaprej. Njegovo delo v preteklosti in prihodnosti bi bilo nemogoče brez pravega pristnega idealizma v krogu sotrudnikov in čitateljev, brez tistega idealizma, ki spričo vzvišenih kulturnih nalog pozabi vsak osebni interes, ki spričo moči ideje premaguje napore dela. Zato moramo videti izpolnjeno nalogo našega lista ne le tedaj, če bo v vsaki številki tudi vsakemu kaj prinesel, marveč ravno tako tudi tedaj, ko se bo povspel na višino, kamor mu morda ne bomo mogli vsi slediti. Da pa mu bo to sploh mogoče, je zavisno precej ne ie od naše zmožnosti, zrelosti in sposobnosti, veliko več še od naše trdne volje in resne vztrajnosti. Z listom pa bomo rastli tudi mi. In le kdor more in mara zavzeti to nadosebno stališče, le komur so pred očmi v prvi vrsti objektivni kulturni cilji, samo tisti bo s svojim delom za njihovo uresničenje izpolnil ne le svojo nalogo in dolžnost, celokupen narod pokazal ne le svojo kulturno voljo in moč, marveč se bo tudi sam vedno bolj bližal lastni dovršenosti, lastni usovršenosti. Cerkvenoglasbena liturgika. Fr. Ferjančič. (Dalje.) c) G1 o r i a. Takoj po končanem Kyrie intonira mašnik „Gloria in excelsis Deo", kadar je to predpisano. Ker se ta slavospev tolikrat poje, mora biti njega pomen organistu in pevcem popolnoma znan; zato ga podamo tu v celoti s slovensko prestavo vred. !) Gloria in excelsis Deo. Et in terra pax homfnibus bonae volun-tatis. Laudamus te. Benedicimus te. Adoramus te. Glorificamus te. Gratias • agimus tibi propter magnam gloriam tuam. Domine Deus, Rex coelestis, Deus Pater omnipotens. Domine Fili unigenite, Jesu Christe. Domine Deus, Agnus Dei, Filius Patris. Qui tollis peccata mundi, miserere nobis, Qui tollis peccata mundi, suscipe deprecationem nostram. Qui sedes ad dexteram Patris, miserere nobis. Quoniam tu solus sanctus. Tu solus Do-minus. Tu solus Altissimus, Jesu Christe, cum Sancto Špiritu iti gloria Dei Patris. Amen. Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem dobre volje. Hvalimo te, slavimo te, molimo te, poveličujemo te. Hvalo dajemo tebi zaradi velike slave tvoje. Bog, kralj nebeški, Bog Oče vsemogočni. Gospod Sin edinorojeni, Jezus Kristus. Gospod Bog, Jagnje božje, Sin Očetov. Ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas. Ki odjemlješ grehe sveta, sprejmi prošnjo našo. Ki sediš na desnici Očetovi, usmili se nas. Zakaj ti sam (si) svet, ti sam Gospod, ti sam najvišji, Jezus Kristus, s Svetim Duhom v časti Boga Očeta. Amen. ') Ker je pri petju zelo važno, da pozna pevec in še bolj skladatelj pomen ne le posameznih odstavkov, temveč tudi posameznih besed, zato je slovenska pre- \ Kako vzvišen je ta spev! Pričenja se z besedami, ki so jih sveti večer peli angeli nad betlehemskimi planjavami; nadaljevanje pa je sla-vospev večnemu Očetu, učlovečenemu Sinu božjemu in Svetemu Duhu ; zato se imenuje ta spev tudi velika doksologija (veliki hvalospev presveti Trojici), da se loči od male doksologije, s čimer se zaznamuje „Gloria Patri" ob koncu psaimov. Besedilo fega speva je grškega izvora in sega nazaj v prva stoletja. V rimski Cerkvi so ga prvotno peli samo pri prvi božični maši. V 5. stoletju so ga peli tudi ob nedeljah in praznikih svetnikov, toda samo škofje so ga smeli tako pogostoma intonirati, navadni mašniki pa le o velikonočnem prazniku. Ob koncu 11. stoletja pa so ga že splošno peli tako, kakor je še dandanes v navadi. V prejšnjih časih je bila tudi ta razlika, da je mašnik intoniral ta spev obrnjen proti ljudstvu. V medicejskem koralu so bile za ta slavospev samo štiri intonacije, sedaj jih pa imamo petnajst, oziroma osemnajst, ako štejemo tudi tri intonacije „ad libitum". Gloria se ne poje pri vsaki sveti maši; odpade namreč vse ad-ventne in postne, kakor tudi tri predpostne nedelje, nadalje ob vseh fe-rijah cerkvenega leta, izvzemši ferije velikonočnega časa, nadalje na god nedolžnih otročičev, ako ne pride na nedeljo, in v vseh zasebnih votivnih mašah, izvzemši votivno mašo na čast Materi božji ob sobotah in votivno mašo na čast sv. angelom. Slovesne votivne maše pa imajo ta spev, ako niso spokornege značaja in se ne obhajajo v vijolični barvi. Vigilije tudi nimajo tega speva, izvzemši vigilijo pred Razglašenjem Gospodovim in pred Binkoštmi. Božična vigilija ga ima le tedaj, ako pride na nedeljo. Maša prošnjih dni („Exaudivit") ga tudi nima, istotako ne poročna maša („missa pro sponso et sponsa"). Ta slavospev mora mašnik intonirati, pevski zbor pa nadaljuje: „Et in terra pax hominibus". Ako se poje koralno, se najbolje proizvaja v dveh zborih, oziroma predpevci se vrste z zborom. Posamezni verzi se smejo tudi recitirati s spremljevanjem orgelj, vendar sklepni verz in pa oni odstavki, ki obsegajo besede „adoramus te", „gratias agimus", „Jesu Christe", „suscipe deprecationem nostram", se morajo peti, ker pri teh besedah mašnik pripogiba glavo. Tudi v večglasnih skladbah naj skladatelji obračajo posebno pozornost na te besede; obenem naj se ogibajo vsega nepotrebnega ponavljanja liturgičnega besedila in zlasti sklep ne bodi predolg. Besedilo tega speva se ne sme krajšati, kakor se je v prejšnih časih pogostoma dogajalo. Da bi se pa ta spev popolnoma opustil ali samo z orgijami odigral, imenuje zbor za sv. obrede zlorabo, ki se mora brezpogojno odstraniti, (S. R. C. 19. sept. 1654). stava postavljena poleg latinskega teksta in se tesno naslanja na latinsko besedilo, čeprav je zaradi tega prestava tu pa tam nekoliko okorna. Da se učitelj v orgljarski šoli prepriča, ali učenec razume latinsko besedilo, mu da v roke kako latinsko mašo ali gradualno knjigo in učenec mora latinsko besedilo ne le gladko brati, temveč tudi besedo za besedo prestaviti. To naj zahteva saj pri vseh stalnih spevih svete maše in pri takih, ki se mnogokrat pojo. \ č) O racije in epistola. Po skončanem slavospevu, ali — ako se Gloria ni pela — po zadnjem Kyrie, zapoje mašnik obrnjen proti ljudstvu: „Dominus vobiscum", to je: „Gospod z vami". In pevski zbor mu odgovori: „Et cum špiritu tuo", kar pomenja: „in s tvojim duhom".1) To je star jutrovski pozdrav. Kakor beremo v Rutini knjigi (2. 4.), je že Boc v stari zavezi ženjce na polju pri Betleliemu pozdravil z besedami: „Gospod z vami". Tako želi tudi mašnik vernikom, naj bi bil ž njimi Gospod, kateri je obljubil, da kjer sta dva ali kjer so trije zbrani v njegovem imenu, tam bo sam v sredi med njimi. Pevski zbor pa želi mašniku isto, naj bi bil Gospod tudi z njegovim duhom, to je z njim. Nato mašnik obrnjen proti oltarju vzpodbuja vernike, naj združijo svoje molitve z njegovimi, rekoč: „Oremus", to je: „moIimo", na kar z razprostrtimi rokami moli eno ali več oracij. Te oracije se imenujejo tudi kolekte. Latinska beseda „collecta" ali „collectio" je pomenjala prvotno sestanek ali zbor k skupni molitvi; odtod tudi izraz „oratio ad Collectam", to je molitev za bogoslužno opravilo. Pozneje pa so ta izraz okrajšali ter oracije imenovali kratkomalo „col-lecta". Ako je več oracij, ima le prva in zadnja poseben sklep, na katerega odgovarja pevski zbor s hebrejsko besedo ..Amen". Ta beseda ima dva pomena. Ob koncu vere pomenja „tako je" ter s tem potrdimo, da vse trdno verujemo, kar obsega vera. Ob koncu kake molitve pa pomenja amen „tako bodi" ter s tem izrekamo željo, naj Bog usliši naše prošnje. Kako pomenljiva je torej ta besedica, ki jo pevci tolikrat pojo! Z njo po-nove takorekoč mašnikovo molitev ter žele, naj jo Bog usliši. Glede načina, kako naj pevci mašniku odpevajo, določuje naša škofijska okrožnica to le: „Responzoriji se pojo koralno, eno — ali več-glasno." Po oracijah se poje list ali epistola. Pri slovesni maši poje epistolo subdijakon. Že v stari zavezi so pri službi božji brali knjige svetega pisma; to navado so ohranili tudi prvi kristjani. Imeli so pa v prvih časih pri sv. daritvi trojno branje: prvo iz sv. pisma stare zaveze, drugo iz dejanja apostolov ali iz listov sv. Pavla, in tretje iz evangelijev. Drugo branje odgovarja naši epistoli. Imenuje se pa to branje epistola ali list zaradi tega, ker je večinoma vzeto iz listov svetih apostolov, zlasti še svetega Pavla. Brali ali peli so epistolo na posebni prižnici, imenovani „ambo", ob vhodu v presbiterij. Pevski zbor sam nima pri epistoli ničesar opraviti, ker „Deo gratias" („Bogu hvala") ob koncu epistole govori vedno le strežnik ter se tako v imenu ljudstva zahvali za slišane nauke. (Dalje prih.) i) Isto odgovarja zbor tudi na škofovski pozdrav „Pax vobis", to je „mir vam bodi!" O izbiranju primernih cerkvenih pesmi za bogoslužje. Stanko Premrl. Zdi se potrebno govoriti zopet enkrat po daljšem presledku tudi o tem predmetu. V splošnem je „Cerkveni Glasbenik" tekom svojega obstoja o petju v domačem jeziku in z vsem, kar je s tem v zvezi, primeroma le malo razpravljal. Kajti v začetku našega cerkvenoglasbenega preustvarjanja je provzročala zlasti ureditev slovesnega bogoslužja: obhajanje latinskih petih maš in drugih strogo liturgičnih opravil po določilih sv. Cerkve največ skrbi in posla. Zato so se samo po sebi umevno tudi članki našega lista gibali izvečine v tem krogu. Danes pa, ko smo si v omenjenih vprašanjih popolnoma na jasnem in ko z veseljem opažamo petje pri latinskih mašah kot splošno precej dobro urejeno, smemo nekoliko več pozornosti posvetiti tudi petju v domačem jeziku in v tem oziru predvsem čim boljši izberi primernih pesmi. Ne mislim pa v pričujočem članku razpravljati o tem, kake pesmi izbirajmo glede na njih avtorje. Seveda bi bilo mogoče dati tudi v tem pogledu marsikak migljaj in nasvet, zlasti vsem tistim, ki tozadevne literature ne poznajo. Nekaj malega, splošnega se je v tem oziru že storilo, ko je „C. Gl." I. 1914. objavljal razne zbirke cerkvenih pesmi za razne cerkvene dobe (postne, velikonočne, Marijine, evharistične in božične/. Za podrobno izbiro bi bilo morda umestno dotičnemu pregledu pesmi dostaviti še to, katere pesmi so lažje, katere težje, katere boljše, katere bolj preproste itd. Vendar upam, da večina naših cerkvenih pevovodij pesmi v omenjenem pogledu zadostno pozna. Še manj umestno, malo modro in gotovo tudi malo plodno bi bilo, če bi si drznil glede izbire pesmi nekatere skladatelje usiljevati, nekatere pa bi kratkomalo zametaval. Zakaj gotovo je, da so vse dobe ustvarile mnogo dobrega, lepega, trajno porabnega. Glede izbire pride tu v po-štev in navadno odločuje izobrazba, okus, dobra volja posameznega pevo-vodja. Res pa je — a nikakor hvalevredno — da se nekateri pevovodje oprimejo le gotove struje, vzljubijo skladbe samo nekaterih skladateljev, bodisi samo starejših, bodisi — teh bo seveda manj — samo novejših. In ravno tako žalostno dejstvo je, kar opažamo semtertje, kako ta ali oni pevovodja zelo ceni in goji tuje blago, naše domače, bližje, in če že ne boljše, vsaj enako vredno, pa odklanja, in si je niti natančneje ne 'ogleda. A to le mimogrede. Glavna stvar glede izbiranja pesmi za bogoslužje — in pri tej se hočemo nekoliko dalje pomuditi — je to, da jih izbiramo prikladne raznim cerkvenim dobam, prikladne raznim godovom in praznikom. Tu pa zadenemo najprej na mašne pesmi, pesmi, ki so v zbirkah navadno označene z naslovi: Vstop, Slava, Evangelij, Vera. Glede masnih pesmi je bila do sedaj — vsaj v ljubljanski škofiji — navada, da smo jih peli začetkom sv. maše: od vstopa do darovanja. In zdelo se je, da se te pesmi morajo peti, da so neizogibne, takorekoč ukazane za nedelje in praznike, za petek in svetek. Toda ukazane te pesmi niso, kakor tudi glede drugih pesmi pri tihi sv. maši sploh nimamo cerkvenih določil, izvzemši to, da morajo .besedila teh pesmi biti od Cerkve odobrena. „Cerkveni Glasbenik" je objavil v majevi številki leta 1912. članek „Cerkveno petje v domačem jeziku pri tihih sv. mašah1' in priporočal takrat neki red, ki naj se ga poslužujemo glede petja pri tihih sv. mašah. Po dotičnem redu naj bi bile na prvem mestu masne pesmi, in naj'bi se pele od začetka sv. maše do evangelija oz. darovanja, drugo mesto — od darovanja do povzdigovanja — naj bi zavzemale pesmi cerkvenega leta (adventne, božične, postne, velikonočne, binkoštne), Marijine, v čast svetnikom in svetnicam božjim, oz. nadaljevanje masnih pesmi: Darovanje in Svet; na tretjem mestu — od povzdigovanja do zavživanja — naj bi bile evharistične, (pesmi v čast sv. Rešnjemu Telesu, presv. Srcu Jezusovemu, presv. Imenu Jezusovemu in obhajilne), za sklep — od zavživanja do konca sv. maše — pa še enkrat ali praznične, ali poobhajilne, oz. pesmi, nanašajoče se na konec sv. maše. Kot splošno pravilo, tako je takrat naš list pisal, pa naj bi veljalo: večjim praznikom lepše pesmi! Ta red smemo označiti in potrditi še danes kot izvečine dober, samo glede petja mašnih pesmi (Vstop, Slava, Evangelij, Vera) smo postali nekoliko drugačnih misli. Kajti dannadan bolj uvidevamo, da petje mašnih pesmi („Pred Bogom pokleknimo", „0če večni", „V ponižnosti klečimo" itd. kakor se že vsa ta besedila imenujejo) začetkom sv. maše za vsak čas, zlasti za velike, n. pr. božične ali velikonočne praznike ni najboljši in najprimernejši način. Tega mnenja so bili že prej cerkveni pevovodje po nekaterih drugih slovenskih škofijah in so se držali glede izbire pesmi nekoliko drugačnega reda kot mi v ljubljanski škofiji. Sam sicer nisem imel prilike tega drugod opazovati, toda zvedel sem od drugih, ki poznajo razmere drugod. Kmalu po objavi gori omenjenega članka v „C. Gl." 1912, 5 je našemu listu nekdo1 sporočil, da je v omenjenem članku priporočeni red glede petja pesmi v domačem jeziku pri tihih sv. mašah v ljubljanski škofiji res večjidel v rabi, da so pa škofije, v katerih je prvo dvoje i z p r e m e n j e n o, tako da od začetka sv. maše do darovanja (exclusive) pojo p r a z -niške pesmi, od darovanja do povzdigovanja pa mašne. Dotično uredbo je omenjeni dopisnik tudi podprl s par tehtnimi razlogi. Prvič, da so liturgični teksti začetkom sv. maše: introit, kolekta, berilo gradual, sekvenca (kadar je) in evangelij izpremenljivi spevi in se nanašajo na dotični praznik ali god, ki se ravno obhaja, medtem ko se mašnikove molitve od darovanja do povzdigovanja manj izpreminjajo in so skoro ') Dotični dopisnik se ni podpisal. Prosimo ga, naj nam vsaj naknadno sporoči svoje cenjeno ime. Saj če mu ni ljubo, ga nikomur ne bomo izdali. stalno enake. Drugič pa je ta uredba tudi praktičnega pomena. Kadar namreč pri sv. maši ni Gloria, ali če je več molitev in beril, kakor n. pr. ob kvaternih sobotah, ali kadar je sekvenca, ali končno ko bere mašnik pa-sijon, v takih slučajih nimajo po našem dosedanjem redu na koru kaj peti in mora organist dolgo preludirati; kar nekam dolgočasno postane. Če se pa poje prazniška pesem in seveda več kitic, se petje ujema z maš-nikovimi molitvami in ni na koru dolgih praznot brez vsakega petja. Pri nas, tako sklepa omenjeni dopisnik, to res da še ni vpeljano. Če pa ni nasprotno cerkvenim določilom, če se lepo vjema z liturgijo, in je tudi bolj praktično, zakaj bi se ne vpeljalo in poskusilo tako? — Kakor že rečeno, se z omenjenim predrugačenim redom popolnoma strinjam. Govoril sem o tej zadevi tudi z mnogimi cerkvenimi glasbeniki in jim je bila stvar jako všeč. Nekaj let se poslužujem tega reda že v praksi in se je prav dobro obnesel. V „C. Gl." 1916, 2. se je v članku „Nekaj misli glede naših cerkvenoglasbenih besedil" v istem zmislu izrekel g. Ivan Zdešar. Nobeden organist in cerkveni pevovodja se potemtakem ne bo prav nič pregrešil, če začne od sedaj dalje pri tihih oz. t a k o z v a n i h „ o r g 1 j a n i h " sv. mašah peti začetkom sv. maše mesto dosedanjih mašnih prazniške pesmi. Lahko pa prakticiramo to tudi tako, da pojemo ob navadnih nedeljah, n. p. ob nedeljah po Binkoštih, ali kadar se ne nahajamo v kakem prav izrazitem cerkvenem času, navadne mašne pesmi, ob velikih praznikih, zlasti Gospodovih, dalje tudi v adventu, postu semtertja prazniške oz. pesmi dotičnega cerkvenega časa. Da bomo zlasti ob velikih praznikih s tem predrugačenim redom ljudstvu bolj vstregli, je gotova stvar. Saj ravno navadni „Pred Bogom" ni pravzaprav v nikakem skladu s praznikom, nič ne pove o prazniku, niti besedilo, dostikrat pa tudi glasba malo ali vsaj premalo. Koliko pa imamo n. pr. božičnih, res v božičnem duhu ali vsaj slogu zloženih mašnih pesmi ? Poznam samo Riharjevo „Sv. maša. Božična. Pastorella"1) in Kam. Maškovo „Mašna za božič".2) Seveda se ne morem žal preveč ogrevati za ti skladbi, sami kot taki, dasi sta v formalnem, oziru precej dobri, Riharjeva naravnost klasična. Primernega božičnega besedila pa skladbi nimata, ampak navadni „Pred Bogom pokleknimo", kakor obilica drugih takratnih in poznejših mašnih pesmi. Vendar mislim, da bi je bila Rihar in Mašek — če bi se bila v tem oziru potrudila — od tedanjih cerkvenih pesnikov prej izprosila, kot mi danes. A za kar nam v prvi vrsti gre, je to-le: Omenjena skladatelja sta čutila, da za božični praznik ni vsak „Pred Bogom" primeren, ampak da je treba božični pesmi, torej tudi mašni o Božiču božičnega duha.3) !) Vishe sa svete pesmi. Prve bukvice. 2) Caecilia, Musikalische Monatshefte fiir Landesorganisten, Schullehrer und Be-forderer der Tonkunst auf dem Lande 1858. Heft IV. 3) Izmed mašnih skladb, zloženih v novejšem času, sem dobil pri Sattnerjevi 4. v zbirki njegovih 12 mašnih pesmi vtis, da ima nekaj božičnega značaja in jo kot tako tekom božične dobe rad enkrat, dvakrat izvajam. L. 1913. se je vršil v odboru Cec. društva v Ljubljani razgovor o izdaji nove cerkvene pesmarice „Cerkveno leto v pesmih". V dotičnih sejah se je med drugim izrekla misel, naj bi naši cerkveni pesniki napravili primernih mašnih besedil za razne cerkvene čase: mašne pesmi za advent, Božič, za postni čas, za Veliko noč itd. Torej ista misel, ka ki o nji danes razpravljam. Novih besedil kajpada od takrat nismo dobiji še nikakih, stvar je pozneje itak zaspala; morda oživi zopet po vojski. A mi ne nehamo prositi naših pesnikov in pesnic in jih opozarjati na svoječasno dogovorjeno zadevo. Masna besedila, primerna za razne cerkvene čase in event. za godove Maiijine in svetnikov, naj bi povzela zlasti vsebino introita, berila, g'ra-duala, sekvence, evangelija, ofertorija, naj bi torej ne bila, kot je bilo dosedaj pri mašnih pesmih običajno, samo nekak slovenski Confiteor, Gloria. Čredo. Ce bi bilo mogoče tuintam spojiti vsebino Confiteora in introita v eno celoto, bi pa tudi ne bilo napačno. Vendar misel praznika podaja predvsem introit in drugi izpremenljivi spevi, zato naj bi nam gg. pesniki postregli zlasti s takimi novimi potrebnimi masnimi besedili. Dosedaj imamo za posamezne godove primernih mašnih besedil — kolikor meni znano — še prav malo: 1)„0 Bog v nebeški slavi" v čast Srcu Jezusovemu, primerno za praznik Srca Jezusovega in za prve nedelje oz. petke v mesecu, 2) par besedil za Marijine godove (eno zložil brat Gervazij, drugo dr. Jakob Kotnik, glej „C. Gl." 1910. 1. in 4.) in 3) nekaj besedil za črne maše, od katerih je najboljše prvo »Gospod, daruj jim mir in večna luč jim sveti!" itd. Dokler pa takih novih besedil in na nje zloženih skladb še nimamo za vse praznike in cerkvene čase, se zadovoljimo z dosedanjimi različnimi prazniškimi pesmimi. V adventu pojmo torej mesto mašne „Pred Bogom" in podobnih: „Vi oblaki, ga rosi te", „ Dopolnjen je obljube čas" in podobne; oBožiču: „Oj Dete je rojeno na m", „Zveličar nam je rojen zdaj" in'podobne; v postnem času: Kristijani, postni čas se nam oznan uj e ", „Daj mi, Jezus, da žalujem" in podobne; o Velikinoči: „ Z v e 1 i č ar naš je vstal iz groba", »Jezus, premagavec groba" in podobne. To naj bi bil prvi korak k boljši izbiri primernih pesmi pri našem bogoslužju. (Dalje prih.). To in ono iz cerkvenoglasbene prakse. 1. Kedaj se začne peti introit? G. svetnik Ferjančič piše v ..C. Gl." 1917 na str. 94: „Introit se prične peti takoj, ko pristopi mašnik k oltarju; ni treba torej čakati, da bi mašnik začel že pristopne molitve". — Toda po jasnem besedilu „Graduala": accendente sacerdote ad altare, ki ga g. F. tudi navaja, tudi tega ni treba čakati, da bi duhoven do altarja prišel, ampak „Graduale" predpisuje: med tem ko gre duhovnik k altarj u, začno pevci . ... introit. Sklicevanje na Caer. ep. in Decr. auth. ne drži, ker je Graduale novejši. V cerkvenopravnih zadevah pa velja pravilo, da novejši predpis starejšega odpravi, ne da bi bilo treba izrecno omenjati, da je starejši odpravljen. Zlasti velja to o izdaji „Graduala", ki je po naročilu sv. Očeta Pija X. kot avtentična in tipična uzakonjena z odlokom kongr. za sv. obrede (S. R. C) z dnem 7. avg. 1907, kateri odlok še posebej opozarja na navodilo o rabi graduala, ki mu je spredaj pri-dejano. V tem navodilu pa stoji zgoraj naveden predpis, naj pevci introit začno že takrat, ko duhovnik gre proti altarju. Dr. Fr. K. 2. Peta črna maša brez sekvence. — Pri črnih mašah (Missae quotidianae defunctorum), ki se ne obhajajo niti na dan vseh vernih duš, niti na dan smrti ali pogreba, niti na tretji, sedmi ali trideseti dan pogreba umrlih, ki tudi niso prave obletnice, a se vendar opravijo slovesno s petjem, vzame celebrant tri oracije, sekvenca „Dies irae" je pa ad libitum, to se pravi: mašnik jo sme moliti ali pa tudi izpustiti. Pri takih črnih mašah organist ni dolžan peti sekvence, ampak zadostujeta gradual in trakt, ki se seveda lahko tudi samo recitirata. Pisec teh vrst je pri vseh slovesnih črnih mašah mnogo let pel vedno tudi sekvenco. Ob neki priliki — bjl je Requiem v stolnici, kakor se opravi vsak kvaterni teden ali približno takrat, kakor je že mogoče, za umrle ustanovnike cerkve (pro Serenissimis Fundatoribus) — sem zopet kakor po navadi pel sekvenco. (Pel sem Rennerjev Requiem op. 51). Še tisti popoldan se srečava z g. kanonikom, ki je dopoldne opravil Requiem. Dotični gospod me ustavi in reče: „Danes ste se pa po nepotrebnem trudili s sekvenco". „Kako to?" odvrnem. „Saj so bile tri oracije, torej sekvenca ad libitum, torej neukazana", pravi g. kanonik. „Saj res", odgovorim presenečen; „na to pa še nikoli nisem mislil. Hvala lepa za prijazno pojasnilo." Od takrat pazim na to, kdaj ima Requiem eno, kdaj tri oracije, kdaj je treba peti sekvenco, kdaj ne. Morda utegne ta migljaj koristiti še kateremu drugemu organistu. S. P. Nekoliko statistike o orgijah v ljubljanski škofiji. Sestavil Stanko Premrl. Gradivo za statistiko orgelj v ljubljanski škofiji oz. na Kranjskem, je pisec teh vrst nabiral že 1. 1913. Ker pa je od raznih strani še vedno manjkalo potrebnih podatkov in je bilo tuintam treba zanje večkrat poprositi, se je stvar nekoliko zavlekla. Poleg tega so prišle deloma tudi nekatere druge ovire vmes, tako da ni bilo mogoče statistike prej objaviti. Statistika o orgijah v ljubljanski škofiji, ki sem si jo za privatno uporabo sestavil že 1. 1915 in sicer tabelarično po župnijah posamnih dekanatov in jo polagoma od leta do leta izpopolnjeval, je postala ravno sedaj, ko je vlada odredila, da se cinaste prospektne orgeljske piščali zaplenijo v vojne namene, važna in dragocena.') Pri dveh sejah, tičočih se tozadevne oddaje oigelj, ki sta se vršili v knezoškofijskem dvorcu v Ljubljani 3. in 4. oktobra 1917 in ki so se ju udeležili poleg c. kr. kon-servatorja za Kranjsko prof. dr. Gnirsa in gosp. ravnatelja knezo-škofijske pisarne Steska, ki je prisostoval prvi seji, trije v to določeni referentje, člani naše škofijske cerkvenoglasbene komisije: prof. dr. Mantuani, Premrl in P. H. Sattner, (četrtega referenta dr. Kimovca ni bilo zraven, ker se je nahajal na zdravstvenem dopustu izven Ljubljane), je omenjena statistika služila v prav dobro in hitro orientacijo in se je ravno na podlagi te statistike moglo ukreniti marsikaj v prilog ohranitvi naših orgelj oz. njih prospektov. In če bi se utegnilo dogoditi, da bi vlada glede oddaje orgelj še vnovič in hujše pritisnila — kot se je to žal zgodilo pri zvonovih, kar pa je pri orgijah manj verjetno in Bog daj, da bi tako daleč ne prišlo — tedaj bi tudi v najslabšem slučaju imeli vsaj statistično ohranjene najvažnejše podatke o naših orgijah. Statistika, v kolikor jo morem v večjih obrisih na tem mestu podati, odgovarja na sledeča vprašanja: 1) Koliko je orgelj na Kranjskem? V katerih cerkvah in kapelah in v katerih privatnih posestih se nahajajo? V katerih samostojno oskrbovanih cerkvah ni orgelj? 2) Kateri orgljarski mojster so jih napravili in kdaj? 3) Kakšne so orgije z ozirom na število manualov, registrov, z ozirom na sestav itd.? 4) Cene orgelj. Orgije c5d drugod kupljene. 5) Predelave in poprave orgelj. 6) Nekoliko podatkov o orgijah, ki jih ni več. I. Število orgelj. V katerih cerkvah in drugod se nahajajo? V katerih župnih cerkvah ni orgelj? Vseh orgelj na Kranjskem je 41