Pisma s Kranjskega. VII. V kratkem se ustanovi v Ljubljani novo društvo »Naša straža«, ki bo imelo isto nalogo kakor nemška »Siidmark«. Skrbela bo »straža*, da se tujci ne vrinejo med naše rojake in slovenskih domov in zemljiSč ne pokupijo, kakor se je že to ob slovenski meji mnogokrat pripetilo. Kos za kosom se je trgal od slovenske posesti in padal tujcem, celo židom, y žrelo. Iz tega se uvidi, da je tako društvo Slovencem neobhodno potrebno. Imelo bo dovolj dela ne le ob slovenskih mejah, temveč celo v sredini slovenske zemlje. Marsikje se zadnja leta toliko nemškutari, da bi človek ne verjel, ko bi sam tega ne videl in ne slišal. Društvo bo ustanovljeno na podlagi »sprave«, zato sme računiti na vsestransko podporo. In gmotne podpore bo vsekako pred vsem potrebovalo. Slovenci smo sicer majhen narod, a premoremo lahko več nego si mislimo, ako le zberemo vse svoje moči. Pred nekaterimi dnevi je obiavil »Slovenec« velepomenljiv članek, v katerem je neuraorno delavni državni poslanec in voditelj vsega krščansko-socijalnega delovanja med Slovenci, dr. Krek, sprožil misel, uvaževanja vredno. Svetuje nam, ker v državnem zboru Slovenci niti v zvezi z ostalimi avstrijskimi Slovani nič ne dosežemo, treba je, da se tesneje zvežemo s Hrvati na podlagi katoliške vere in narodne jednakopravnosti; vse to pa v demokratskem smislu. S tem se Jugoslovanstvo ojači in dvigne. V to svrho je jel izhajati na Dunaju poseben nemSki časnik, ki ima nalogo braniti in potegovati se za pravdo Jugoslovanov. V nemškem jeziku pa zato, da se bodo tudi drugi narodi lahko poučili o naših razmerah in težniah. To idejo moramo imenovati jako srečno. Brez dvoma se je bodo tudi Slovenci in Hrvati z veseljem oklenili. Zadnjič smo rekli par besedij o učinkih naše sprave in zastavili vprašanje: Komu neki koristi ? Ali kateri izmed obeh še obstoječih strank, ali narodu samemu? Odgovor smo pustili začasno nereSen. V zadnji številki pa »Glasnik«, glasilo krS5ansko-socijalnih delavcev, odgovarja navprašanje: »Ali koristi narodna sprava tudi delaveera?« Odločno trdi, da ne, temveč da je le v veliko kvar razvoiu krščansko-socijalnih teženj, ker so konsumna druStva na podlagi sprave omejena in zvezana. S tem se stotine ubogih revežev žrtvuje posamnim oderuhom. Med drugim piše omenjeni list: >Če bi bili deželni poslanci obeh strank izjavili vsak za-se, da ne bodo ustanavljali konsumnih društev — slobodno jim! To so smeli in sicer brez škode, ker dozdaj še nismo čuli, da bi bil kak deželni poslanec imel kaj posla pri ustanavljanju takih društev. Naravnost smešno pa je, če ti možje, ki vkljub vsi spravi tič6 v Heinovih mrežah in s tem še vedno vzdržujejo Šveglovo samodrštvo na Kranjskem, hočejo gospodovati ljudstvu in mu narekavati, kaj sme v svojo gospodarsko korist. Dokler se ti možje ne bodo oprostili vladnih in nemško-liberalnih spon, dokler ne bodo sami svoji gospodarji, jih ne morerao upoštevati. Ge to gospodom ni všeč, nič ne dene; nam ni za posamezne osebe, marveč nam je zato, da se izvršuje naS program v korist delavskih stanov. Če bodo hoteli, jim porečemo še kaj druzega. Mi krščansko-socijalni delavci smo narodni iz prepričanja in nas naše vladajoče stranke tudi s sklepi, namerjenimi proti nam, ne bodo raznarodile. Mi, ki smo v resnici in v interesu celega naroda želeli sprave, da bi mogli vzajemno delovati na socijalnem polju, vidimo danes, da smo prevarjeni, in da nam ne kaže druzega kakor samovlastno na svojo pest organizovati delavce na socijalno-gospodarskem in političnem polju. Narodna sprava, katere smo se veselili, nam ni v korist, kakor tudi ne celemu narodu, — ker je to le sprava za narodno spanje, ne pa za narodno delo. Iz tega moremo sklepati, da delavcem narodna »sprava« ne bode koristila, kakor smo preje pričakovali. No, vsaka šola ima svoje skušnje. Bog daj, da bi nas bila ta izkušnja naučila vsaj to, da si moramo prijateljev Se le pridobiti in sicer z odločnim delovanjem na gospodarskem polju.« Tem besedam se ne da ugovarjati. A dvomiti smemo, bodo-Ii našle odprta ušesa, še bolj pa, bodo-li našle primeren praktičen odmev. Saj sem zadnjič dokazal, da si nobeden ne upa začeti delati, da je »kranjski molk« — osodepoln!