»na plačana v gotovini. % ZADRUGAR G L A S I N A B A V L J A Z A D R U u S L U Ž B E N D R Ž A V N L O L N E G E I H ŽELEZNIC V LJUBLJANI LETO o XVII A ALI JE MOŽNA TEOM J A ZADRUŽNIŠTVA / ORGANIZACIJA PREHRANE / NAŠE OGNJIŠČE: DOM IN DRUŽINA - IZ KUHINJE - MED MOŽEM IN ŽENO / ZDRAVSTVO: NEKAJ O OTROŠKIH BOLEZNIH / RAZGLEDI: BOMBAŽ - BELO ZLATO / PISANO POLJE: PRASTARA ZADRUGA ŠE DELUJE - STARI BABILON - KITAJSKA - EKONOMIJA - UTOPIJA / LEPOSLOVJE: POKLIC SESTRE AGNEZE - TRIOLET / ZADRUŽNI VESTNIK: IZ UPRAVE - GOSPODARSKI IN TRŽNI PREGLED - GLASBENA ŠOLA SLOGA - IZ „žEGOZE“ Člani, ki so naročili pri naši zadrugi krompir, naj se čimprej zglasijo pri blagajnah, da naročeni krompir plačajo odnosno dvignejo svoje račune. Pri blagajnah bodo obveščeni, kdaj jim bo krompir dostavljen, kdor ga ne bo sam odpeljal. Skrbite, da bodete vskladiščili suh krompir! Obvestilo Naši člani lahko dobijo nakaznice xa nakup šolskih knjig in drugih potrebščinah pri sledečih knjigarnah: Učltefilska, Ljudska cnres Jugoslovanska) in Mohorjeva Zadruga sama pa bo imela v galanterijskem oddelku v centrali in v prodajalni v Šiški na zalogi: šolske zvezke, pisalni in risalni papir, peresa, držala, svinčnike, ravnila in ostale manjše predmete. Članstvo opozarjamo, da pri naročilu pošilja za blago svojo embalažo, ker zadruga ne razpolaga z vrečami, zaboji itd. za odpremo živil na dom. še pošebej naj člani prilagajo potrebne vreče pri naročilu krompirja in moke. Ponavljamo, da brez doposlane embalaže blaga ne bomo mogli odpremiti! re ZADRUGAR GLASILO NABAVLJALNE ZADRUGE USLUŽBENCEV DRŽ. ŽEL. Št. 9 Ljubljana, 27. septembra 1941 — XIX. Leto XVII Dr. Benko Leopold: Ali je možna teorija zadružništva? TV Ta konferenci zadružnega tiska, ki se je vršila oktobra meseca lanskega leta pri bivši naši Zvezi nabavljalnih zadrug državnih uslužbencev, se je mnogo razpravljalo tudi o teoriji oziroma ideologiji zadružnega pokreta. O tem vprašanju sem podal takrat v imenu naše zadruge izčrpno poročilo, ki zagovarja možnost zadružne teorije. S svojimi izvajanji nisem popolnoma uspel. V načelu je konferenca osvojila stališče prisotnega Mihajla A v ramoviča: da „v zadružništvu ni in ne more biti edinstva, zato je tudi nemogoče govoriti o neki zadružni teoriji ali zadružni ideji. Enotno stališče glede zadružnih vprašanj je sicer potrebno, toda zadružništvo samo se mora in more umevati samo s stališča socioloških in družbenih činjenic.“ -— Potem takem so vse oblike zadružnega gibanja nujen rezidtat socialnih in ekonomskih dejstev; ker se pa dejstva menjajo, se logično morajo menjati tudi same osnove zadružništva. Torej, tako je treba sklepati nadalje, tudi zadružništvo nima nikakih trajnih, vedno in povsod veljavnih načel, tudi nanj moramo gledati le z vidika historičnega pojmovanja vsake duhovne in gospodarske stvarnosti. V „ZadTugarju“ štev. 12/40, kjer smo podali kratko poročilo o Omenjeni konferenci, smo opozorili na dalekosežnost tega stališča in izjavili, da bomo k stvari še spregovorili. To obljubo hočemo ob tej priliki izpolniti. Prav dobro se zavedamo, da je današnji čas kaj malo prikladen za teoretiziranje, zlasti še za razpravljanje o teoriji zadružništva, ko leži vendar na dlani, da zadružniki pričakujemo baš sedaj od svojih ustanov, da nam v prvi vrsti in neposredno gospodarsko pomagajo in s praktičnimi uspehi dokažejo upravičenost svojega obstanka. Vendar ne more biti brez koristi, če si od časa do časa razbistrimo in osvežimo pojme, ki se nanašajo tudi na teoretično stran zadružnega pokreta. Kajti oboje je važno: teorija in praksa. Že star latinski izrek ugotavlja: Praxis sine theoria sicut coecus est in via; theoriai sine p>raxi, sicut carrus sine axi. (V prostem prevodu: Brez teorije saima praksa kot slepec tava brez poti; brez prakse vsaka teorija je voz na cesti brez osi.) — Če govorimo o teoriji in ideologiji zadružništva, moramo kajpada najpreje vedeti, kaj je teorija ali ideologija vobče. Oba pojma imata sicer podobno vsebino, nista pa popolnoma istovetna. Teorija je v logičnem, miselnem sestavu prikazano naziranje ali nauk, ki se tiče vprašanj s področja prirode ali človeškega življenja. Teorija v pravem pomenu besede se nanaša na znanstvene probleme, pa ne na vse. So znanosti, ki teorije ne potrebujejo, oziroma se zatekajo k njej šele tedaj, ko se bližajo svojim mejam in niso več v stanu, razpolagati z že povsem dognanimi in za vse razvidnimi dejstvi. Matematika n. pr. nima teorij, dokler ostaja na svojem ožjem področju. Prav tako ne moremo govoriti o teorijah na polju prirodoslovnih znanosti ali zgodovinske vede, v kolikor gre za samo ugotavljanje semkaj spadajočih dejstev. Pri sociologiji ali nauku o človeški družbi pa že trčimo na razne teorije, in sicer zato, ker na tem področju mnoga vprašanja, s katerimi sociologija mora računati, niso povsem jasna (nekatera bodo ostala celo za vedno nerešljiva) in ne morejo torej nuditi povsem zanesljivega izhodišča za sklepanje in za končne zaključke. V boljše razumevanje naj navedem samo primer tako zvanih socioloških šol. Pa ne samo v boljše razumevanje, nego tudi zato, ker so baš sociološki problemi v ožjem stiku s pojavom in razvojem zadružništva. Sociologija ima torej svoje šole in razne teorije. Tako n. pr. nekateri trdijo, da je gibalo vseg'a človeškega razvoja duh, drugi nasprotno, da določa ta razvoj materija ali ekonomska dejstva. Nekim je vse posameznik (individuum), drugim celota (kolektiv). Ti zagovarjajo svobodo človeške volje (indetermini>sti), oni menijo, da je sleherno početje človeka nujno, torej tudi ves porces družbe kavzalno določen itd. Tedaj v isti vedi razna izhodišča, razne teorije. Razna osnovna naziranja o izvestnih problemih imajo torej za posledek razne teorije na istem področju. Zgodi se tudi, da so izhodišča ista, zaključki pa različni; v tem primeru pa sklepanje ni bilo pri vseh logično pravilno. Človeški duh je pač omejen: ali ne more dojeti pravilnosti osnove, na kateri hoče graditi, ali pa pogreši v presojanju vzročnega in posledičnega razmerja med posameznimi dejstvi. Svoje teorije ima tudi politika in celo nacionalna ekonomija (narodno gospodarstvo), pravna veda itd. Čim širše polje zavzema kaka znanost, tem več teorij je v njenem okviru možnih. Največ teorij zasledimo v filozofiji, ker se njeno polje razteza skoro na vsa področja prirodoslovnih in duhovnih ved, oziroma mora imeti stike z vsemi ostalimi znanostmi. Če pa imajo že te posamezne znanosti različne teorije, tedaj je umljivo, da jih mora imeti filozofija še več. Vsaka znanstvena teorija gradi svoj sistem torej na nekih osnovah, ki jih jemelje kot istinita ali vsaj več ali manj verjetna dejstva. Ta dejstva ni treba, da bi po svoji naravi spadala v območje dotične znanosti, ki postavlja teorije; mnoge znanosti izhajajo iz osnov, s katerimi se bavijo prvenstveno druge vede. Tako n. pr. mora sociologija za svoje teorije iskati osnove, ki jih sicer raziskuje zgodovina, paleontologija, prirodoslovje, primerjalno veroslovje, psihologija itd. Le te vede ji lahko nudijo podatke, iz katerih more čirtpati gradivo za lastne teorije; kajti kdor hoče dognati, kakšni činitelji so določali razvoj človeške družbe, mora poznati dejanski potek tega razvoja, kakor nam ga kaže zgodovina, upoštevati najdbe iz prehistorične dobe, ki pričajo o življenju takratnega človeka, uvaževati vpliv geografskih in klimatičnih razmer itd.; pa tudi seveda, in to v ne mali meri, dušeslovne zakonitosti, ki prevevajo človeški razum, čustva in voljo. Ker pa podatki, ki jih nudijo naštete in druge znanosti, večkrat niso popolnoma zanesljivi in obstajajo glede njih razne, pogosto celo nasprotujoče si teorije, mora sociologija do njih zavzeti lastno stališče in s tega stališča graditi svojo teorijo, oziroma svoje nauke o človeški družbi. Omenili smo, da moramo razločevati med teorijo in ideologijo. V čem je ta razloček? Ideologija je tudi teorija, vendar govorimo o njej samo v okviru problemov, ki niso zgolj teoretiono-znanstvenega značaja ali se tičejo praktično-gospodarskega udejstvovanja človekovega, nego zadevajo tudi območje kulturno-socialnega in etično-moralnega reda. Ni torej ideologij na polju fizike, zgodovine, jezikoslovja ali prirodoslovnih ved, v kolikor ugotavljajo samo že popolnoma dognana dejstva, tudi ne na področju filozofskih disciplin, kakor so n. pr. logika, spoznavna teorija etc., še manj v okviru čistega gospodarstva. Povsod tukaj govorimo lahko samo o teorijah, ne pa o ideologijah. Na podlagi teh splošnih izvajanj o teoriji poskušamo sedaj ta pojem ožje opredeliti, to je poiskati in formulirati bistvene znake, ki jih mora imeti kaka znanost, pokret ali pojav, da je mogoče govoriti o pristojni teoriji, oziroma ideologiji. 1. Teorija je logično spajanje raznih dejstev v namenu, na podlagi teh dejstev in njih medsebojnih odnosov dobiti od vseh strani osvetljeno in enotno pojmovanje nekega pojava. Dejstva, iz 'katerih kaka teorija izhaja, se imenujejo osnove (izhodišča), njih logično spajanje zaključki. 2. Osnove teorij so lahko popolnoma dokazana in razvidna dejstva, ali pa morajo imeti vsaj večjo ali manjšo znanstveno verjetnost: zaključki pa morajo na vsak način biti izvedeni logično in po znanstveni metodi. 5. Ker osnove teorij po svoji vsebini ne spadajo vedno v področje znanosti, ki teorijo postavlja, ali pa so v okviru iste znanosti različne, mora teoretik do takih različnih naziranj zavzeti stališče, odločiti se za eno osnovo, jo utemeljiti in na njej zgraditi svojo teorijo. 4. Nobena teorija ne sme niti v osnovah niti v zaključkih nasprotovati rezultatom drugih znanosti. 5. Teorije so možne — izvzemši nekaterih tako zvanih pozitivnih ali dognana dejstva zgolj naštevajočih odnosno opisujočih ved — na vseh poljih človeške znanosti; nanašajo se torej skoro na vse pojave, ki zadevajo prirodo in življenje. Teorije so nujne, če glede na isto vprašanje obstajajo razne osnove, bodisi da tvorijo po n a ras- i problema te osnove, nekatere ali pa le ena izmed njih izhodišče in podlago za izgradibo teorije. Kadar se osnove tičejo etičnega in moralnega reda. govorimo mesto o teoriji o ideologi j i. Teorija, oziroma ideologija je tedaj nujna povsod, kjer o nekem pojavu obstajajo razna naziranja (se jemljejo za podlago razne nasprotujoče si osnove s področja iste ali drugih ved). V takih primerili moramo, kakor že rečeno, z ozirom na ta naziranja zavzeti stališče, to se pravi, osvojiti si to ali drugo naziranje, ter s tega stališča izhajajoč na podlagi logičnega mišljenja izvajati nadaljnje zaključke in graditi lasten pogled na vpoštev prihajajoče vprašanje. Naša naloga bo tedaj, da ugotovimo predvsem, dali je zadružni potkret že enovito določen, to je tak pojav, da je znanstveno razpravljanje o njem odveč, ker je v svoji osnovi in logičnih zaključkih popolnoma jasen; če bi pa to ne bilo, kakšne osnove so glede njega možne in h kakšnim končnim zaključkom lahko vodijo. Ko bo to vprašanje odločeno, bomo lahko ugotovili, ali je v načelu mogoča teorija zadružništva, in naposled tudi, ali taka teorija (ideologija), oziroma take teorije o njem morda dejansko že obstajajo. (Konec prih.) Organizacija prehrane (l!kai- živi človeško pleme na svetu, odkar obstajajo narodi in \ / države, se vodi borba za obstanek, borba za čim boljši obstanek. V prvi vrsti je šlo in gre še vedno za materielne dobrine, in zopet poglavitno za prehrano; šele v drugi vrsti prihaja v poštev obleka, obutev, stanovanje itd. Boj za materielna dobra so določevale v raznih dobah različne potrebe. Te potrebe niso bile vedno enake; menjavale so se, kakor se je človeška družba razvijala, v kakršnih okoliščinah so posamezni narodi živeli, kakor je napredovala njihova civilizacija in kultura. Dobrine niso po vsem površju zemeljske oble enako razdeljene. Bili so tudi časi, ko so bili posamezni predeli zemlje med seboj popolnoma ločeni. Mnogo današnjih potreb svojčas ljudje niso imeli, ker jih pač niso poznali ter so se jih „priučili“ šele od narodov, s (katerimi so prišli tekom časa: v stik. To velja za vse življenjske potrebščine in 'tudi za hrano. Če izvzamemo sladokusno gospodo med starimi Rimljani in nekaterimi drugimi narodi prejšnjih vekov, je bila prehrana človekova svoje dni zelo preprosta. Dandanes pa je — izvzeti je treba seveda naš izredni čas — v tem pogledu mnogo, mnogo drugače. Odkar plovejo ladje po viseli širnih svetovnih morjih, odkar pre-prezajo železnice in druga prometna sredstva vse kointinente in spajajo med seboj vse pokrajine, se je tudi v prehrani človeštva veliko spremenilo. Odkritja novih dežel v 15. in 16. veku so imela za posledico izmenjavo blaga, trgovina je doživela velikanski razmah, porajati se je začela in nove oblike je zadobivala industrija, ves gospodarski sistem se je pričel snovati na novih podlagah, ustroj družbe je dobil novo lice. Ta proces še traja, zakaj življenje ne pozna mirovanja. Gospodarski in socialni ustroj mogočno vpliva na žitje in bitje človeške družbe. Nekateri trde celo, da moramo iskati edino le v njem vzroke in posledice vsega, kar se v okviru te družbe dagaja. Pa naj bo tako ali tako, res je, da so gospodarski činitelji in z njimi v zvezi trgovina in industrijalizacija popolnoma preobrazili življenje. Posamezni sloji so si postali nasprotniki, ločili so jih interesi, ločila jih je borba za obstanek, borba za kruh. Izkoriščani in zapostavljeni so se začeli družiti, da bi v skupnosti laže varovali svoje interese, da bi si zasigurali vsaj to, kar je za življenje najbolj potrebno: to je vsakdanji zaslužek za vsakdanji kruh. Čez 3 leta bomo praznovali 100-letnieo, odkar je bila osnovana prva moderna konsumna zadruga kot posledica izkoriščanja de- lavskega stanu; prva na principu samopomoči in na osnovi jasnih ciljev in določenih metod zgrajena oblika organiziranega potrošnika. Nabavijalne (kon.sumne) zadruge so v teh 100 letih izvršile ogromno delo. Zanimiva bi bila statistika, ki bi prikazala, kolikim milijonom potrošačev je lajšala boj za kruh, (koliko milijard so jim te zadruge posredno ali neposredno prihranile. Tudi današnji izredni časi zadrug ne morejo pogrešati ali njih poslovanja izločiti. Vendar zahtevajo izredne prilike izredne ukrepe. Prehrano prebivalstva v vojnem času je treba organizirati z vidika najsplošnejših potreb države in ljudstva. To pa nikakor ni lahka stvar. V spominu so nam še časi zadnje svetovne vojne; zlasti zadnja leta, ko so se glede prehrane pojavile največje težkoče. Vsaka vojna, posebno pa še takega obsega kot so današnje, nujno' vpliva na produkcijo in potrošnjo, in to v vsaki državi, ki je vanjo zapletena. Popolnoma umljive so težave, ki v posledici nastanejo tudi glede prehrane. Izmenjava pridelkov med posameznimi državami je onemogočena ali vsaj omejena, lastna produkcija ne more biti na onem višku, kot je v mirnih dobah, potrebe pa so enake, oziroma še večje. Zato je prav tako umljivo, da zahteva najvišji interes vsake države, da prevzame po svojih organih kontrolo nad potrošnjo najvažnejših živil kili potrebščin, na drugi strani pa tudi, da išče možnosti zvišanja produkcije. Državljani se za časa vojne morajo marsičemu odreči in to vsi brez razlike. Kar je na razpolago, mora biti enakomerno razdeljeno med vse sloje prebivalstva. Da se to zgodi, mora skrbeti država kot vrhovna čuvarica splošne blaginje. Zato obstajajo v vseh državah, ki so v vojnem stanju, posebne institucije, odbori, uradi itd., ki bdijo nad tem, da v prehrani prebivalstva ni težkoč. Tudi v naši pokrajini je ustanovljen prehranjevalni zavod pod imenom „Ente per 1’alimentazione deli’ Alto Commissariato per la Provinci a di Luibiana“ (Prehranjevalni zavod Visokega Komisari jata za ljubljansko pokrajinoj. Ta zavod ima svoje pomožne urade, t. j. občinske prehranjevalne odbore, ki razdeljujejo za prehrano prebivalstva v maksimiranih količinah posamezna živila na trgovine in zadruge. Trgovine in zadruge na podlagi osebnih nakaznic za nabavo racioniranih živil le-te razdelijo med svoje konsumente. Našim članom v Ljubljani razdeljuje te nakaznice zadruga, članom s proge pa pristojne občine. Vsa racionirana živila prejema naša zadruga od „Prevoda“, ali mestnega ljubljanskega p reli ranjeval nega urada. Pri nas obstaja tudi urad za kontrolo cen, ki končno odloča za racionirano in neracionirano robo maksimalne cene. Priznati moramo, da gredo naši zadrugi oblastva zelo na roko in da cenijo važnost prehrane železničarjev. E. K. 0¥r# I# .jjfLiliPp (Dam in tl ruki rt a Naše postelje. Ko si nabavljamo postelje, imamo nekakšno zavest, da nam bodo trajale večno. Skoro bi lahlko res bilo tako, če bi posteljam posvečali tisto skrb in nego, ki jo je postelja potrebna in ki jo zasluži. Toda tako nego uživajo le boljše postelje v talko zva-nih boljših domovih, kjer imajo sredstva. da si lahko nabavijo nove, če bi bilo potrebno. Po ubožnejših domovih uživajo nego le pri tistih hišah, kjer gospodari umna in občutljiva žena. V splošnem postelje zelo trpe. Nikomur se ne smili posteljnina, ne žimnica ne peresnica. Nekatere matere dovoljujejo svojim otrokom, da se po dnevi valjajo po posteljah, male otroke posajajo nanje, ne da bi jih preje zaščitile z nepremočljivim platnom. Pa tudi odrasli ljudje se „zavalijo“ tekom dneva na posteljo kar preko pregrinjala v svojih zaprašenih oblekah in umazanih čevljih. Prav to nam je dokaz, kako nujno potreben je vsaki hiši divan. Ni treba, da je divan iz delavnice uglednega mojstra, tudi divan, ki ga lahko naredi prav vsak mož. izvrstno služi svojemu namenu. V trgovini kupimo za mul denar okrogle noge ali pa sami naredimo čisto preproste večje kocke, nanje naslonimo lesen obod, v ta obod mrežo ali pa samo deske, v prostornino pa žimnico ali spet samo prevleko, napolnjeno dobro z koruznim ličjem, prevleko sešijemo in je kakor prava žimnica. Ce postavimo tak divan v sobo, morda v toplo kuhinjo, se bo vse zbi- ralo okrog njega, posteljam pa bo vsaj malo prizaneseno. V nekem ameriškem mestu so bili pregledali 800 domov in ugotovili, da je bilo nad 30% žimnic starih čez 16 let, ne da bi bile kdaj popravljene. Blazine pa so bile v službi preko 25 let. V takih domovih, kjer najdemo žimnice in blazine v takem obupnem položaju, hitro ugotovimo, kako kratko mora biti življenje odej! Žimnice in blazine iso v nekaterih rodbinah večna dedščima. Mali otroci rabijo blazine, ki so jih rabili stari starši, ko so bili stari, bolni, ko so vanje dihali in kašljali. Ne da bi te blazine ljudje prečistili, ali perje oprali in presončili, jih podlagajo svojim malim otrokom pod glavice. Potem pa se sprašujejo, od koci ta in ona bolezen, zakaj otrok tako slabo napreduje, saj ima vendar dovolj hrane in druge nege! Postelja ima v našem življenju zelo veliko vlogo. Najmanj 7 ur preživimo v nji vsak dan. K nji se zatekamo tekom dneva, če smo trudni ali bolni, v nji iščemo počitka in zdravja, v njej se rodimo in tam tudi umremo. Matere bi morale svoje otroke že v zgodnji mladosti podučiti in privzgojiti nekakšno spoštovanje do postelje. Nikoli bi ne smeli iti v posteljo, če nismo temeljito čisti in preoblečeni. Če bodo otroci tako navajeni doma, bodo v tem pogledu tudi v življenju imeli boljše zahteve. Vsako jutro moramo posteljnino temeljito prezračiti in nato posteljo spet skrbno narediti. Preko žimnice pogrnemo kos kakšnega blaga, ki nam ščiti žimnico. Tekom let proiclre skozi rjuho znoj, ki žimnico rumeno pobarva in ki ji da zelo grd videz. Vsaj vsakih nekaj let moramo žimnico podreti, žimo oprati, posušiti na soncu, jo na novo razčesati. Prevleko prekuhamo, pošijemo, če je potrebna, in prav lepo zlikamo. S kakšnim užitkom uporabljamo potem spet tako žimnico! Kjer je v družini več članov, je priporočljivo popravljati postelje vsako leto. Tudi peresnice potrebujejo nege. Po parkrat v letu jih moramo dobro pre-zrajčiti in presončiti ter peresa skrbno očistiti prahu. Novodobne žimnice so spadaj zaprte z navadno rjavo koto-nino. Zdaj je to vrsto blaga težko dobiti, zato lahko uporabljamo tudi težki ovojni papir, ki ga pritrdimo na obod z ročnimi žebljički. Na straneh pa moramo pustiti malo odprtine, ker sicer se nam žimnica ne bo' udajala. Po nekaterih domovih najdemo postelje in divane: peresa škriplje jo in cvilijo, žimnice so strgane in umazane, v sredini imajo vdolbine ali jame. Nikdar niso bile v popravilu in so take preživele morda nekaj rodov. Gospodinje se pritožujejo, kako slabe so njihove postelje, da bi pa poskrbele, da bi se te postelje popravile, jim pa ne prihaja na misel. Nabava novih postelj in posteljnine sploh je danes skoro nemogoče. Kar imamo, to' bomo imeli, če pa si teh stvari ne bomo znali ohraniti in obvarovati, se bo v naše domove naselila kmalu revščina. Imamo mlade gospodinje, ki so pred nekaj leti prinesle bogato balo v svoj novi dom. Že po nekaj letih pa vidimo v teh domovih vse te stvari uničene, umazane, strgane, skrinja je prazna prav takrat, ko gospodinja mnoge stvari najbolj potrebuje, ko raste družina, ko pride bolezen itd. Otroci nimajo svojih posteljic, po kmetskih domovih prenočujejo v capah na peči, pri peči ali pa se tišče v posteljah ob znojnih telesih odraslih ljudi! Ce potrebuje stajico mlado tele, potrebuje posteljico tudi otrok! Mnogo je na svetu revščine, a najmanj 50% revščine smemo pripisovati ljudski nevednosti in nemarnosti. Megličeva. Zaznamvajmo predmete, ki jih nosimo seboj izven doma in ki jih odlagamo v tujih hišah. Neredkofcdaj se zgodi, da zgubimo rokavico, dežnik ali kak drug neob-hodno potreben predmet, in vselej nam je silno žal za njim, Toda v prejšnjih časih smo zgubo lahko kako nadomestili, danes tega ni mogoče več. V bodoče bomo imeli to, kar imamo, imeli pa bomo le, če bomo na svoje stari skrbno pazili, da jih ne izgubimo ali kako drugače uničimo. Otroci v šoli kaj radi zamenjujejo svoje stvari. Pri naglem oblačenju si zamenjajo čepice, galoše, dežnike pa tudi plašče. Če bi bili vsi ti predmeti zaznamovani z imenom lastnika, bi se take pomote redkeje dogodile in otrok bi dobil nazaj svojo stvar, če jo je izgubil. Na majhen podolgovat košček obliža napišemo s črnilom ime in stanovanje lastnika. Če nimamo obliža, napišemo naslov na košček belega gostega blaga im prišijemo na mesto, ki mi takoj vidno. Pošten najditelj bo gotovo vrnil najdeni predmet, dočim. ga ne more vrniti, če bi ga še tako rad, ako ni na predmetu nikakega znamenja, komu pripada. Talko zaznamovanje je posebno potrebno v zimskem času, ko mobiliziramo vse zimske stvari, ki jih nosimo izven doma in odlagamo v tujih hišah. Topla vrečica za dojenčka. Takele vrečice so se izkazale skoro bolj primerne za otroka, kakor pa spalna zaprta srajčica. Če se nam dete ponoči pomoči, mu moramo sleči vso srajčko, dočim ostane otrok pri vrečici v zgornjem životku lepo oblečen, odstranimo mu le mokre spodnje komade. Vrečice so posebno uporabne pri malo večjih dojenčkih, ki že ne mirujejo z nožicami. Kako dobro je otrok zavarovan v nji pozimi v vozičku, ali če ga pestujemo in gremo k sosedovim v vas!, Jeseni je kaj lepo videti malega otroka v vozičku oblečenega v pleteno vrečico in enako jopico. Pozneje tako vrečko poderemo in naredimo iz nje kaj drugega. Pod tako vrečico moramo vedno imeti nepremočljivo platno, ker sicer bi jo bilo treba neprestano prati. Vrečico zavežemo visoko gori nad trebuščkom, skoro pod rokicami.