KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino LETNIK 38 ŠT. 3 LETO 1990 Ptujski grad, neobaročna sedežna garnitura v viteški dvorani Izdajateljski svet: dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin (predsednik), Metka Gombač, Nada Hoivnski, dr. Olga Janša-Zorn, dr. Jože Koropec, Janez Kos, Antoša Leskovec, dr. Božo Otorepec, Slavica Pavlic, Marija Serno- der, dr. Mirko Stiplovšek, Prvenka Turk, Maja Žvanut Uredniški odbor: France Dobrovoljc, Marjan Drnovšek, dr. Tone Ferenc, dr. Ferdo Gestrin, mag. Stane Granda (odgovorni urednik), dr. Olga Janša-Zorn, Janez Kopač, dr. Božo Otorepec, Peter Stres, Kristina Šamperl-Purg, dr. Zmago Šmitek, dr. Sergij Vilfan, dr. Peter Vodopivec, Maja Žvanut (glavna urednica) - Opremil: Roman Hribar - Prevodi: Baukje Ojdanič - Bibliografska obdelava: Anja Dular - Uredništvo: Narodni muzej, Prešernova 20, 61000 Ljubljana (tel. 061/218-886 int. 17) - Uprava: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana - Sofinancirata: Republiški sekretariat za znanstveno raziskovanje in tehnologijo in Republiški sekretariat za kulturo - Tisk: Roman Hribar UDK UDC 949.712(-2)(05) YU ISSN 0023-4923 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO XXXVIII 1990 IZDAJA IN ZALAGA ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE SEKCIJA ZA KRAJEVNO ZGODOVINO LJUBLJANA KAZALO CONTENTS ČLANKI IN RAZPRAVE ARTICLES AND TREATISES Mateja Kos: K zgodovini ljubljanskih majolikarn beloprstene keramike................ 105 A Contribution to the History of Ljubljana's Majolica Manufactury of White Earth Ceramics Matija Žargi: Železarna na Dvoru in Prešernov nagrobnik v Kranju................... 108 The Ironworks at Dvor and Preseren's Tombstone in Kranj Vesna Bučič: Ljubljanski urarji v 19. in v začetku 20. stoletja ......................... 114 Clockmakers in Ljubljana in the 19th and Beginning of the 20th Century Dragan Matic: Vojaški zapor na ljubljanskem gradu od 15. 8. 1914 do vstopa Italije v 1. svetovno vojno.................................................................. 127 Military Prison in the Castle of Ljubljana from August 15, 1914 to Italy's Entry into the First Worid War France Kresal: Razvoj industrije v Sloveniji v letih 1918-1941 ....................... 134 Industrial Development in Slovenia in the Years 1918-1941 Ervin Dolenc: Bratstvo, izobraževalna društva narodnih socialistov v dvajsetih letih ..... 138 Bratstvo, Educational Societies of National Socialists in the Years 1920's Branko Šuštar: Ekonomska Orjuna. Poskus gospodarske organizacije jugoslovanskih nacionalistov v dvajsetih letih..................................................... 144 »Ekonomska Orjuna«. An Attempt at Economic Organization by Yugoslav Nationalists in the 1920's Maja Lozar Štamcar: Fotografije predvojnih grajskih interierjev - dragocen vir za proučevanje notranje opreme, zlasti pohištva....................................... 147 Photographs of Pre-war Castle Interiors - A precious Source for Studying Interior Design, Especially Furniture Božo Benedik: Turizem in kultura na Bledu ........................................ 156 Tourism and Culture at Bled Avgitst Lešnik: Položaj slovenske ljudske šole v Istri od italijanske okupacije do osvoboditve (1918- 1945)........................................................ 159 The Position of Slovene Elementary Schools in Istria in the Period from the Italian Occupation to Liberation (1918 - 1945) DELO NAŠIH ZAVODOV IN DRUŠTEV NOTES ON THE ACTIVITY OF OUR INSTITUTES AND ASSOCIATIONS Mfl/V/fl Žo/7?fl;v Razstava Kranj, kakršnega ni več.................................... 164 An Exhibition entitled: Kranj as it no longer exists Blaženka First: Stare ilustrirane knjige in grafike. Mednarodna antikvama razstava v Zürichu (oktober 1989) ,......................................................... 166 Old Illustrated Books and Graphics. An International Antiquarian Exhibition in Zürich NOVE PUBLIKACIJE ......................................................... 170 NEW PUBLICATIONS Jože Pfeifer. Zgodovina idrijskega zdravstva, Idrija, Mestni muzej 1989 (Olga Janša-Zorn) Franjo Zorko, Kronologija delavskega gibanja in družbenega razvoja Maribora in njegove okolice 1855 - 1983. Maribor 1989 (Janez Kopači Akademski pevski zbor France Prešeren Kranj, 1984; France Prešeren Akademski pevski zbor Kranj (1969-1989), Kranj 1989; Vse, kar ste hoteli vedeti o APZ, pa si niste upali vprašati ali Pre- šemovci tečejo častni krog, Kranj 1989 (Janez Kopač) Poročilo s predstavitve knjige Miroslava Bertoše Zlikovci in prognanici, Istarska književna kolonija »Grozd«, Pulj 1989 (Darko Darovec) Kranjski zbornik 1990 (Majda Žontar) Dežela ob Cerkniškem jezeru. Kraji v občini Cerknica na starih razglednicah, Cerknica 1990 (Marjan Drnovšek) IZ DELA ŠOLSKIH KROŽKOV .................................................. 181 FROM THE WORK OF SCHOOL CIRCLES Naša šola skozi čas (Knjižničarski krožek Osnovne šole Vera Slander Polzela z mentorico Valerijo Pukl) ^ ČLANKI IN RAZPRAVE K ZGODOVINI LJUBLJANSKIH TOVARN BELOPRSTENE KERAMIKE MATEJA KOS V Zgodovinskem arhivu Ljubljana se v mapi LJU - Družine in osebe: Barbo Daniel, Zois Žiga, Družina Taufferer, Lambergova hiša in Anton Aškerc nahaja Zoisovo Poročilo o nastanku keramične tovarne v Ljubljani, l Gre za v usnje vezan zvezek z eksiibrisom Bi- bilotheca Mantuani in s črnilom izpisano šte- vilko 346, s svinčnikom pa je v levem zgor- njem kotu dodan napis: Podaril nadinž. Ru- dolf Roesse(r) 7.1. 1919. Zgodovinski arhiv Ljubljana je posamezne akte Žige Zoisa z nakupom pridobil leta 1955. V Akcesijsko knjigo so vpisani pod številko 88. Originalni naslov dela je Nachrichten von der Entstechung der SteingutFabrick in La- ibach. Aus alten Noten Zusamen geschrieben im Spatherbste 1795. Napisano je s svinčni- kom na 99 (oštevilčenih) straneh. Sam zapis ni nikjer podpisan, iz naslova pa lahko skle- pamo, da je glavnina nastala po smrti Antona Sylve avgusta leta 1795, s kasnejšimi dodatni- mi vpisi (finančna poročila in bilance za leta 1796-1798).2 Vsebina je razdeljena na tri dele. Prvi (Zgo- dovinska poročila) vsebuje naslednja poglavja: 1. 1788: ^Prvi poizkus Schönehra in Egen- hofferja v Živalskem vrtu 2. 1789: Drugi poizkus Sylve in Lorenzija, prav tam 3. 1790: Odkritje selške gline na Gorenj- skem 4^ 1791: Predelava iste do opustitve tovarne v Živalskem vrtu 5. 1792: Prenos in ponovna ureditev tovarne v Ljubljani. Drugi del - z naslovom Tehnična opazova- nja - se deli na štiri razdelke: 6. O selški glini in pripravljanju paste 7. Groba (pripravljalna) dela, modeli in bi- skvit 8. Materiali za glazuro 9. Žgalne peči in žganje. Ekonomska poročila pa zajemajo: 10. Mezde delavcev in dogovore 11. Cene materialov, orodja in popravil 12. Skladišče izdelkov, cene in prodajo 13. Račune in bilanco. V prvem poglavju izvemo, da sta po zgledu cvetočih tovarn v Trstu, ki so izdelovale poso- do po vzorih angleške beloprstene keramike, pečarski vajenec Jacob Schönehr in strojnik (Maschinist) Egenhoffer poskušala v Ljubljani urediti takšno delavnico. Pri tem sta se ozirala zlasti na dejstvo, da je sicer glina iz Vicenze, ki so jo uporabljale tržaške tovarne, zelo dra- ga, da pa so v Ljubljani očitno nižji življenski stroški (torej tudi mezde) in les za kurjenje.3 Tovarna (Zois ta obrat izrecno imenuje to- varna) je bila v Živalskem vrtu kneza Auers- perga pri Fužinah (Fürst Auerspergischen Thiergarten bey Kaltennprun), na mestu, ki je bilo zelo primemo zaradi bližine vode in mli- na. Z vsoto 600 goldinarjev je njeno delovanje podprla ekonomska družba (ökonomische Gesellschaft), ki jo je vodil grof Hochen- warth. Schönehr je pripravil nekaj modelov na- mizne posode po angleških vzorih, nato pa je poizkušal z vsemi mešanicami (za glino in glazuro), za katere je mislil, da se jih je naučil v Trstu pri tovarnarjih Lorenziju in Sinibal- diju.4 Toda kmalu je ugotovil, da njemu in njegovim pomočnikom manjka osnovno zna- nje lončarskih rokodelskih veščin. Zapustili so samo »slabo zgrajeno« keramično peč.Za nji- mi sta tovarno v Živalskem vrtu prevzela (drugo poglavje) Anton Sylva iz Milana in Lo- renzi iz Trsta. Sylva je bil nekdaj med drugim uradnik v Brentanijevem skladišču v Genovi. S seboj prav tako ni prinesel potrebnega roko- delskega znanja, pač pa je za 500 goldinarjev od beneškega fabrikanta Geminiana Gozzija odkupil recepte (za glino in glazuro), s seboj pa je pripeljal tudi delavca. Vendar se je po- srečilo samo žganje majolike (iz navadne lon- čarske gline iz nahajališča v bližini Ljubljane in z zelo lepo, bleščeče belo kositrno glazuro), ki pa po nastanku tovarn beloprstene posode v Trstu pri potrošnikih ni bila več priljublje- na, torej se proizvodnja nikakor ne bi splača- la. Žganje beloprstene posode po Gozzijevem receptu pa se je popolnoma ponesrečilo. Nič bolje se ni godilo posodi, izdelani po receptu, ki gaje s seboj prinesel Lorenzi iz Trsta. Poso- da je bila po bisvitnem žganju dovolj bela, tudi glazura se je zdela ustrezna. Toda po ohlajevanju (že v skladišču) so na predmetih nastale kot las tanke razpoke, ki so v kratkem času porjavele. Ker je zaslutil bližnji propad, je Lorenzi po teh neuspešnih poskusih sklenil 105 tovarno zapustiti. Tik pred odhodom pa je od znanca iz Kranja dobil kos fine bele gline iz Loškega pogorja. Le-to so uporabljali vsi lon- čarji v deželi za barvanje (najbrž engobiranje) - kot dodatno okrasje zeleno in rjavo glazira- nim posodam (tu v oklepaju navaja slovenski izraz pisane sklede). Julija leta 1789 je najdišče na Siji, pol ure oddaljeno od Selc, blizu Belega potoka (spet v slovenščini) preiskal višji fužinarski mojster PoIz z Javornika. Po različnih poizkusih se je izkazalo, da je čista glina tako pusta (nemastna) in krhka, da se je ne da oblikovati. Z zmernim dodatkom gline iz Vicenze pa je nastala mehka pasta. Zmesi so dodajali tudi kredo in mavec. Pri žganju je dosegla posoda iz selške gline enako trdoto in zven, kot glina iz Vicenze. Tako je do poletja 1790 Sylva sklenil dve pogodbi (s Sussano Blasnick in Petrom Ta- utscherjem) za dobavljanje selške gline. Kljub temu, da se je zelo trudil, da bi prebrodil teža- ve (finančne in tehnične), pa je Sylva še vedno delal usodne napake. Med drugim so v peči žgali naenkrat posode na različnih stopnjah proizvodnega procesa: za biskvitno žganje, za glaziranje že biskvitiranih posod in za nad- glazurno poslikavo glaziranih predmetov, tako da so se mu večkrat pokvarile celotne vsebine peči. Julija 1791 mu je nemški dela- vec Lau, kije prišel iz Madžarske, zgradil peč, s seboj pa je prinesel tudi recept za glazuro, ki naj bi bila prosojno bela, brez tankih razpo- kic. 13. septembra 1791 sta poizkusila glazur- no žganje; ker se je dvakrat ponesrečilo, je Lau pobegnil in zapustil Sylvo v veliki stiski. V pozni jeseni 1791 je Sylva opustil tovarno v Živalskem vrtu (da bi zmanjšal stroške obrato- vanja) in se preselil v Gradišče, v baronovo hišo, kjer je v kleti po Lauovi metodi zgradil peč. Nek delničar (Aktionär) je prevzel blagaj- no, pomagal pri upravljanju tovarne in popla- čal dolgove. Pri prvem (biskvitnem) žganju - bilo je septembra leta 17915 - je skozi dimnik vdrl ogenj, zato so razburjeni sosedje uničili vso posodo, ki je bila takrat v peči. Sylva seje takrat zavezal, da bo pri vsakem žganju sode- loval tudi požarni stražnik. Očitno je, da so preizkuse novih receptov še izvajali v stari to- varni, medtem ko so v Gradišču že potekala poskusna žganja. Od takrat naprej je tovarna namoteno obra- tovala z zmernimi uspehi do Sylvove smrti leta 1795, ki zaključuje poročilo o zgodovini prve tovarne beloprstene keramike pri nas. Kljub izčrpnemu poročilu pa ostajajo neka- teri problemi še nepojasnjeni: tako ni jasno razvidno, ali je pečarski vajenec Schönehr morda ist oseba kot modelar Schönehr in kako je prišel do tega položaja, zanimivo pa bi bilo tudi raziskati izvor in vlogo Lorenzija, za katerega za sedaj vemo samo to, da je prišel iz Trsta, morebitno sorodstvo s tovarnarjem Lo- renzijem pa ni dokazano. Nato siedi poglavje z obširno tehnično in mineraloško analizo selške gline z obširnimi citati iz dela Mineralogy 1. G. Schmeisserja (London, 1795) in z natančnimi opisi poizku- sov. Iz Ekonomskih poročil izvemo, da so bili v tovarni zaposleni delavci naslednjih profilov: modeler, oblikovalec, delavec, ki je keramič- no pasto oblikoval v kalupih, oblikovalec pri lončarskem kolesu in delavec pri peči (pri žganju); nekateri so imeli tudi pomočnike. Zois toži, da vlada zaradi tega, ker je izdelova- nje beloprstene keramike v Avstriji in tudi v Italiji dokaj novo področje, veliko pomanjka- nje dobrih delavcev. Treba si je pomagati z lončarskimi in pečarskimi vajenci. Iz finančnih poročil in bilanc je razvidno, da so bili v Sylvovi tovarni zaposleni v glav- nem delavci italijanskega rodu. V posameznih letih so bile zasedbe dokaj stalne: 1791-1792: Modeler - Schönehr (z letnim prejemkom 622 goldinarjev in dveh krajcarje- v), pri kolovratih sta delala Piverotti in Gal- leani (okroglo 62 in 80 goldinarjev na leto), oblikovalci so bili Adami, Decamini, Piazza, Ferrari, Starello, Malnati in Navarini (najvišji letni znesek je 243, najnižji pa 71 goldinarjev). Žgali so Barbotti, Urih in Bisari (okroglo 289, 144 in 86 goldinarjev). Za primerjavo si oglej- mo cene kalupov za oblikovanje nekaterih posod (leta 1792): jušniki s pokrovom v treh različnih velikostih - 4, 4 1/2 in 5 goldinarjev, sklede s pokrovom (trikotne, štirikotne, oval- ne in okrogle): 3 1/5-4; plitve sklede (oval- ne), tri velikosti - I 1/3. 1 5/6, 2; plitve okro- gle sklede (dve velikosti) - 1 1/3,1 1/2; sklede za solato (ovalne in okrogle, štiri velikosti) - 2 1/3, 2 1/2. 3 in krožniki za sadje z robom: I 1/4 goldinarja. Vse te kalupe je izdelal Schö- nehr. V prodaji so bile cene takšne: ovalen ali okrogel jušnik je stal 20 goldinarjev (v Trstu 18), posoda za solato 10 (v Trstu jih sploh niso izdelovali), cene skled pa so bile različne (glede na velikost in obliko) - od 1 1/3 do 15 goldinarjev (v Trstu od 2 - 18). Leta 1793 se kot modeler poleg Schönehra pojavi tudi Be- sozzi, kot izdelovalec posod na kolovratu pa Besozzi junior. Njuni imeni se tudi sicer več- krat pojavljata v virih in literaturi.^ V letu Sylvove smrti (1795) pa je bila zasedba delov- nih mest naslednja: modeler Besozzi (na teden je zaslužil 6 goldinarjev in 15 krajcarjev), obli- kovalec Adami (5 gld.), pri kolovratu je delal Besozzi junior (okroglo 4 gld.), pri kalupih Malnati. Knotze in Haslacher. žgal je Riser, med pomočniki pa je bil Balotti (vsi so imeli tedenske plače okrog 3 goldinarje), omenjena pa je tudi ženska, ki je sodelovala pri kon- čnem okraševanju posode. Med delavci pa ni zaslediti Jakoba Antona Marcorja, ki naj bi bil po Malu (op. cit.) mo- deler pred letom 1797 in ga nato med leti 106 Izdelki Zoisove manutakture beloprstene keramikL- \ Ljubljani. Okrog 1800. Narodni muzej, Ljubljana 107 1797 in 1800 srečamo med delavci keramične tovarne v Holiču. V letnih bilancah najdemo tudi podatek, da je Sylvova tovarna del izdelkov prodala v Gradcu, kar kaže na dokajšnjo kvaliteto, saj so tudi v tem mestu obstajali obrati za izdelova- nje beloprstene keramike. Podatki, ki nam jih razkriva Zoisov roko- pisni zvezek, so neprecenljivi, saj potrjujejo domneve o direktni povezavi med ljubljanski- mi in tržaškimi tovarnami beloprstene kera- mike (do sedaj so jih nakazovale enake slo- govne značilnosti, sorodne ali celo enake obli- ke itd.). Še posebej pa so zanimivi podatki o mineraloških in tehničnih posebnostih izdelo- vanja keramike in analize selške gline, ki med drugim tudi pojasnjujejo izredno kvaliteto iz- delkov Zoisove tovarne. Heinrich Georg Hoff jih v svojem delu (Historisch-statistisch-topo- graphisches Gamälde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien, prvi del, Laibach 1808, str. 142) primerja celo s sočas- nimi angleškimi izdelki. OPOMBE 1. Naslov je citiran po Vodniku po fondih Zgodo- vinskega arhiva Ljubljana, Gradivo in razprave 2, Ljubljana 1980, str. 171. — 2. Podatke o povezavi Sylva - Zois zlasti podrobno navajala Ivan Slokar v Industriji kameninastc posode v Ljubljani (tipkopis), Ljubljana 195.3, str. 5 - 7 in Josip Mal; Ljubljanske fajančne delavnice. Tkalčičev zbornik I. Zagreb 1955, str. 157 - 169. — 3. Za prve poizkuse uvaja- nja Je industrijske veje na Kranjsko prim, tudi Han- ka Štular. O proizvodnji keramike v Sloveniji v 19. stoletju. Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. XIV-XV, Ljubljana 1979, str. 263 - 264. — 4. Pie- tro Lorenzi je imel keramično tovarno v Trstu med leti 1776 in 1797 (?), Giuseppe Sinibaldi in Ludovi- co Santini pa v času 1784-1808. Prim. Bianca Ma- ria Favetta: La ceramica Triestina, Verona 1966, str. 49 in si. — 5. Tu izvemo točen datum začetka obratovanja tovarne v Gradišču; do sedaj je veljalo, da seje Sylva preselil v Gradišče leta 1792 ali 1793 (Prim. H. Štular, citirano delo), medtem ko Josip Mal (op. cit.) poroča, da je Sylva že v zgodnji po- mladi leta 1790 prosil mestni magistrat za dovolje- nje za postavitev keramične peči v Gradišču (str. 159). — 6. Josip Mal navaja v citiranem delu. da je leta 1797 v arhivalnih spisih imenovan porcelanski fabrikant Jožef Bisuzzi, leta 1802 pa »Weissgeschirr- fabrikant« Eugenio Besozzi, ki je bil tedaj vsaj že šest let v Ljubljani. Ivan Slokar v omenjenem tip- kopisu omenja, da ta priimek v uradnih spisih piše- jo Bisuzzi, medtem ko v matičnih knjigah trnovske župnije stoji Besozzi (str. 13). — 7. Prim. Gertrud Smola; Zur Geschichte der Steinguterzeugung in Graz. Historischen Jahrbuch der Stadt Graz, Band 7/8 Graz 1975. ŽELEZARNA NA DVORU IN PREŠERNOV NAGROBNIK V KRANJU MATIJA ŽARGI Za postavitev Prešernovega nagrobnega spomenika je bil 17. februarja 1849 ustano- vljen poseben odbor, ki je imel nalogo zbirati prostovoljne prispevke in ocenjevati prispele ponudbe. Do pomladi leta 1851 so z nabiral- no akcijo zbrali že toliko denarja (okoli 300 goldinarjev), daje 22. marca 1851 dr. Janez Bleiweis zapjosil Auerspergovo železarno na Dvoru pri Žužemberku, naj izstavi odboru ponudbo za primeren nagrobnik iz litega žele- za. Zdi se, da je Bleiweis železarni poslal tudi skico, kako si odbor zamišlja spomenik.' Pre- prosta skica kaže klasicistično stensko nagrob- no ploščo, kakršne so bile takrat v modi. Izbor dvorske železarne ni bil slučajen, saj je bila edina na slovenskem ozemlju, ki je poleg naj- različnejših izdelkov umetniškega liva mno- žično ulivala tudi železne nagrobne križe, stenske nagrobne plošče in monumentalne nagrobnike. Največji ugled si je na tem podro- čju prav gotovo pridobila z izdelavo Zoisove- ga nagrobnjka (1844), ki še danes stoji na lju- bljanskih Žalah. V odgovor na Bleiwesovo pismo, ki ni ohranjeno, je železarna že 29. marca poslala ponudbo s cenami in priloženi- mi skicami.2 Ponudba je izjemno zanimiv do- kument, saj kaže na delovanje tovarne sredi 19. stoletja, ko je bil njen direktor Johann En- genthaler (1804 - 1881). Engenthaler v po- nudbi navaja, da jih je v prejšnjih letih izdelo- vanje predmetov umetniškega liva zelo zapo- slovalo, da pa je zadnje čase povpraševanje po njih upadlo. Slabo povpraševanje po eni in velika naročila za mehanične izdelke po drugi strani,je povzročilo, daje umetniški liv postal postranski posel. Kljub temu pa so naročilo voljni prevzeti in zato prilagajo več skic, da bi se odbor lahko odločil, kakšen nagrobnik želi postaviti. Priporočali so štiri stenske plošče in dva prostostoječa nagrobnika. Najcenejša (110 goldinarjev) je bila nagrobna plošča na tabli VII, skica 11 (si. 1), ker jo, kakor je posebej navedeno, največkrat naročajo. To so v zad- njem času potrdile tudi raziskave na terenu. Tudi nagrobne plošče, ki so bile ulite po ski- cah 12, 13 in 14 na isti tabli, še danes najde- 108 Slika I mo na naših pokopališčih. Med leti 1838 in 1878 uiitinagrobniki družine Smola na poko- pališču v Šmihelu pri Novem mestu so postav- ljeni celo v istem vrstnem redu (si. 2). V na- drobnostih bogatejša in tudi dražja (200 goldi- narjev) je bila nagrobna plošča na tabli IX, skica 28 (si. 3). Medtem, ko zgoraj navedene plošče še danes srečamo na številnih pokopa- liščih na Dolenjskem, pa je za plošči na tabli X, skici 35 in 38 (si. 4) v ponudbi zapisano, da kalupov za njiju nimajo na razpolago in da jih morajo na novo narediti. Tako bi stroški za izdelavo kalupa znašali 150 goldinarjev, spo- menik sam pa še 250 goldinarjev. Znano je, da je železarna imela v prvem nadstropju in na podstrešju poslopja mehaničnih delavnic shranjene in oštevilčene vse kalupe, ki so jih sami izdelali in tudi nekatere, ki so bili last naročnikov.3 Zato je razumljivo, da so v času, ko je umetniški liv postal postranska panoga, posebej zaračunali tudi izdelavo kalupa in da so bili izdelki, ki so jih serijsko ulivali po sta- rih kalupih, cenejši. Poleg stenskih nagrobnih plošč so ponudili tudi izdelavo prostostoječega piramidalnega spomenika na pravokotnem podstavku za 300 goldinarjev (tabla X, skica 18, si. 5) in monu- mentalni nagrobnik (skica A, si. 6) za 350 gol- dinarjev. Vprašanje, ki si ga ob izdelkih umetniškega železnega liva vedno znova zastavljamo, je, kateri so bili uliti po skicah v prodajnih kata- logih drugih srednjeevropskih železolivarn in kateri po osnutkih v tovarni zaposlenih inže- : nirjev. Skoraj z gotovostjo lahko govorimo, da ] so table VIII - X vzete iz kataloga kake livar- ; ne. Po označbi merila v italjanščini (Piedi di \ Viena), bi lahko sklepali, da gre za severnoita- lijansko livarno, ali pa za neko drugo, ki je iz- važala na italijansko tržišče. Očitno pa je, da ! je monumentalni nagrobnik na skici A nastal ; v risarskem ateljeju železarne na Dvoru. Po ! njej so deset let pozneje (1861) ulili tri metre \ in dvajset centimetrov visoki nagrobnik cesar- \ skega svetnika in cesarsko kraljevega okrajne- ga komisarja Franca Heinricha Langerja in njegove žene na pokopališču v Šmihelu pri i Novem mestu. Steber na pravokotnem pod- \ stavku z napisi je ovit z bršljanovo vitico, na \ vrhu pa je putto s križem, sidrom in desnico na srcu, kar simbolizira vero, upanje in ljube- zen (si. 7). Predlagani nagrobniki so klasici- stični, nagrobne plošče na tablah IX in X, ki jih dotlej še niso izdelovali, pa so novogotski 109 Slika 2 Slika 3 110 Ill Slika 6 in so tako primer zgodnjega historizma pri nas. Bleiweis se je obrnil še na neko kamnoseško podjetje, ki je izstavilo ponudbo za stensko ploščo v mavrskem slogu iz štajerskega belega marmorja in ihanskega kamna za ceno 350 goldinarjev^ in na podlagi prispelih ponudb v Novicah objavil »Povabilo deležnikom Pre- šernovega spomenika«,^ kjer je zapisal, da si je odbor prizadeval z ozirom na nabrane do- neske zvedeti, koliko bi stal tak spomenik iz kamna ali litega železa. Zato vabi vse prijate- lje našega slavnega rojaka, ki so prispevali za njegov spomenik, naj bi prihodnjo nedeljo ob 11. uri v pisarni Kmetijske družbe v Salendro- vi ulici pretehtali prispele ponudbe in se z ve- čino glasov odločili, katera bo potem izvede- na. Vabilo je Bleiweis podpisal 12. junija 1851. Sklep zborovanja nam ni znan, očitno pa je, da ponudbe z Dvora niso sprejeli, saj je Bleiweis 30. junija prosil na Dunaju živečega Slika 7 rojaka, pravnika in borca za zedinjeno Slove- nijo dr. Matijo Dolenca za svet. Prosil ga je, naj mu svetuje tak spomenik, ki bi imel slo- vanski značaj. Dolenc mu je odgovoril čez tri tedne.6 V pismu navaja, da je v cesarski dvor- ni knjižnici marljivo pregledal vse knjige, kjer so ilustrirani stavbni spomeniki »raznih euro- pejskih omikanih narodov« in ugotovil, da je »v stavbnih rečeh znan stil grški, bizantinski, Gotov, Lahov, a la renaissance in marsikateri drugi«, da pa »Slavljani na tem polju umetno- sti dosihmal še nič kaj posebnega, značajnega dovršili niso, kar bi imena lepoumetka vredno bilo« in da so tudi sicer spomeniki, ki jih je pregledal, tako imenitni, da bi potrošili tisoče goldinarjev, če bi hoteli enega izmed njih po- staviti. Najzanimivejši del Dolenčevega pisma govori o njemu dobro znanem »lepostavbniku (arhitectu)«, ki mu je preskrbel tudi osnutek nagrobnika. Ker odbor ni razpolagal z večjo vsoto denarja, je bil umetnik pri izdelavi os- 112 nutka omejen. »Torej je to,« kakor piše Do- lenc, »prosto delo, ktero pa se z mnogoterimi pristavki in z malimi stroški še polepšati da. Namreč bi pristvalo, ako bi se spominski stebr z lepo železno štirivoglato ograjo obdal, in ako bi se na voglih, na dveh pri vsakemu ena lipa, na ostalih dveh pa pri vsakmu ena babi- lonska vrba vsadila, prostor med ograjo in ste- brom pak z raznimi cvetlicami, sosebno pla- ninskimi in z obršlanom posadil. Stebr bi bilo naj boljši iz granita izdelati, kjer bi že to na sebi nevmrjočnost pesnika razodevalo. Pa tudi krajnski marmor se bode prilegel. Zvez- da, ki je na nadglavku stebra viditi, je simbol navmrjočnosti.« Odboru je osnutek neznanega dunajskega arhitekta tako ugajal, da ga je skoraj v celoti sprejel. Namesto granita seje odločil za mar- mor, groba pa niso zasadili z lipama in vrba- ma žalujkama. Predračun za kamnoseška dela so dali izdelati ljubljanskemu mojstru Ignaciju Tomanu. Toman je predvidel 384 goldinarjev stroškov, kar so odborniki tudi sprejeli. Član odbora, znani ljubljanski zvonar in Prešernov prijatelj Anton Samassa je koncem leta 1851 v železarni na Dvoru naročil litože- lezno ograjo, ki so jo čez zimo ulili in 19. aprila poslali v Ljubljano. Ograja je stala 87 goldinarjev in 16 krajcarjev.^ Prešernov na- grobnik, preprosto stebrasto znamenje s prvi- nami tedaj modernega »bizantinskega« sloga,9 je bil svečano odkrit 3. julija 1852. Žal nam ni znano, zakaj se odbor za posta- vitev Prešernovega spomenika oziroma daro- valci prostovoljnih prispevkov niso odločili za enega od nagrobnikov iz ponudbe železarne na Dvoru. Domnevamo lahko, da so bili mne- nja, da za tako znamenitega Slovenca, kot je France Prešeren, ni primeren serijski litože- lezni spomenik in so se raje odločili za solid- no kamnoseško delo. Eden izmed vzrokov je morda tudi vsebinsko nekoliko čudna ponud- ba direktorja Johanna Engenthalerja, ki je precej zadržana do naročila, češ da se z umet- niškim livom skoraj ne ukvarjajo več in da so vse njihove zmogljivosti usmerjene v izdelo- vanje strojnih delov strojev. Čeprav so res od srede stoletja opustili ulivanje izdelkov za vsakdanjo rabo in so se posvetili večjim livar- skim nalogam, pa je vseskozi cvetela proiz- vodnja nagrobnih spomenikov, p čemer neka- tera pokopališča še danes pričajo. Poleg tega Engenthaler v ponudbi navaja precej visoke cene za posamezen tip nagrobnika, ki naj bi bil kot serijski izdelek dostopen širokem kro- gu porabnikov. V sestavljanju ponudb tudi si- cer ni bil izkušen, saj ga je konec septembra 1862 lastnik železarne knez Kari Auersperg ostro opomnil, da so prav zaradi slabo sesta- vljene ponudbe in previsoke cene izgubili ve- liko naročilo za arzenal v Puli.'O Engenthaler je bil sploh tragična osebnost. Kot gozdni in gradbeni inženirje leta 1832 nastopil službo pri knezu Auerspergu v Koče- vju, kjer je leta 1833 napredoval v gozdnega mojstra in leta 1839 postal vodja knezove ste- klarne Karlshutten pri Kočevju. Leta 1849 pa mu je bilo ponujeno mesto direktorja dvorske železarne, ki je bila v zelo slabem stanju, za- dolžena, in je predvsem izgubila zaupanje za- radi slabe kakovosti izdelkov. Zato seje z veli- ko vnemo lotil reorganizacije proizvodnje. Kot smo videli, so začeli izdelovati predvsem stroje. Ker ni bil strokovnjak za železarstvo, je preveč zaupal svojim podrejenim vodilnim delavcem, zlasti fužinskemu upravitelju Fili- pu Dobnerju, ki gaje leta 1852 sam zaposlil, in inženirju Bossardu. Poleg tega so se pones- rečila nekatera večja naročila, kot naprimer parni stroj za železarno Štore (1852) ali nepre- cizna izdelava šrapnelov in granat, ki jih je naročilo vojaško poveljstvo na Dunaju (1863). To je bil tudi eden glavnih vzrokov, da ga je Auersperg leta 1864 odpustil in mu tudi ni priznal pokojnine. Engenthaler se je zato dol- ga leta pravdal, krivil svoje vodilne delavce za slabo kakovost izdelkov in navajal svoje za- sluge pri vodenju železarne, vendar je pred končno razsodbo leta 1881 umrl." Pokopan je na pokopališču v Šmihelu pri Novem me- stu. OPOMBE I. Obširneje o Prešernovem nagrobniku: Alfonz Gspan: Prešernov grob v Kranju, Slavistična revija, II. letnik, 1.2, Ljubljana 1949, str, 30-50, NU K, Ms 495, št. 35, priloga a. — 2. NUK, Ms 495, št. 35, priloge e-g. — 3. Bericht über sammtliche Erze- ugnisse welche für die zweite, zu Graz im Jahre 1841 veranstaltete, und bei Gelegenheit der Anwe- senheit der anwesenheit Se. Majestät des Kaisers erofnete Industrie-Ausstellung. Graz 1843, str. 37. — 4. NUK, Ms 495, št. 35, prilogah. — 5. Kmetij- ske in rokodelske novice 1851, 18. dokladni list k št. 26. — 6. NUK, Ms 495, št. 49, priloga b. — 7. Alfonz Gspan, Prešernov grob v Kranju..., str. 44. — 8. NUK, Ms 495. št. 49. prilogi j in 1. — 9. Sonja Žitko, Historizem v kiparsvu 19. stoletja na Sloven- skem, Ljubljana 1989. str. 29. — 10. ZAL. enota Novo mesto, fond Okrajno sodišče Novo mesto, št. 140. — 11. ZAL, enota Novo mesto, fond Okrajno sodišče Novo mesto. Na fond meje opozorila prof. Meta Matijevič, za kar seji iskreno zahvaljujem. 113 LJUBLJANSKI URARJI V 19. IN ZAČETKU 20. STOLETJA VESNA BUČIĆ Ko SO v Ljubljani leta 1718 zgradili nov rotovž, nad katerim seje dvigoval peterostrani stolpič, je mladi ljubljanski urar Baltazar Hof- man dobil naročilo, da na njem izdela veliko javno uro, ki bo poleg ur in minut kazala tudi lunine mene. Baltazar Hofman je bil po pore- klu iz Scherdinga na Bavarskem in ko je leta 1715 dokončal svojo učno dobo v Gradcu, ga je pot zanesla v Ljubljano. Že isto leto je dobil meščanstvo: z njim se začenja skoraj dvesto let dolgo obdobje te zelo cenjene in dobro vo- dene obrti z delavnico in hišo v Florijanski ulici oz. na Starem trgu. Nestorju te ugledne urarske družine je v 50. letih 18. stoletja sledil sin Ignacij, ki se nam je z ohranjenimi urami predstavil kot urar z visoko stopnjo obrtniške- ga znanja.' Iz njegove oporoke leta 1804 je razvidno, da je imel pet otrok in čeprav sam nepismen, so njegovi štirje sinovi postali ugledni ljubljanski meščani. Med njimi je naj- starejši sin BALTAZAR HOFMAN (Hof- mann) prevzel očetovo delavnico in bil leta 1797 izvoljen za ljubljanskega meščana.2 Naj- brž se je tega leta začela tudi njegova samo- stojna dejavnost; ker je bila pridobitev mojstr- Stoječa ura ljubljanskega urarja Baltazarja Hofma- na, okrog 1810 (Narodni muzej Ljubljana) stva tesno povezana z izvolitvijo za meščana, je bil verjetno Baltazar vse do tega časa po- močnik v delavnici svojega očeta Ignacija Hofmana. Od 1820 pa do svoje smrti 1837. (umrl je star 76 let) je bil pri mestni ustanovi za uboge (Armen Instituts Commission in Laibach) določen za skrbnika ubogih [Armen Väter).^ Bil je neporočen. V oporoki je za svo- jega univerzalnega dediča določil nečaka Kar- la Hofmana, ki je tačas živel na Hrvaškem.4 Med ljubljanskimi obrtniki je bil, kot bomo pozneje videli, zelo ugledna osebnost, njegove ohranjene ure pa zgovorno pričajo, da je bil dobro izurjen urar s širokim krogom odjemal- cev. Poleg Ignacija Hofmana in njegovega sina Baltazarja, ki sta bila oba specializirana urarja za izdelavo malih mehanizmov, sta v zadnjih desetletjih 18. stoletja ta poklic opravljala še urarja ANDREJ ZLPANČIČ (Andreas Sup- pantschitsch) iz Krope, ki seje izučil v Ignaci- jevi delavnici in urar JOHANN MARTIN MOSER, priseljenec iz Friedberga na Bavar- skem.5 Zupančič je leta 1776 v svoji prošnji za pridobitev obrtnega dovoljenja izrazito po- udarjal, da »tukajšnji urarji nimajo ceha ... in da bi mu kot spretnemu urarskemu pomočni- ku lahko podelili urarske pravice... ali pa naj ga vzamejo za leto dni na preiskus, da bi lažje spoznali njegove sposobnosti«.6 Naslednji do- godki med ljubljanskimi urarji kažejo, da je Zupančiču »kot sinu kranjske dežele (Landes- kind)«, kakor se je sam imenoval v svoji pro- šnji, uspelo pridobiti obrtno dovoljenje ad personam, ki je bilo samo dosmrtno in se ni prenašalo na dediče. Zaradi tega je skušal na vse načine priti do dednega dovoljenja, oz. pravice do realne obrti, ker bi ta v slučaju nje- gove smrti zagotovila njegovi ženi varno preživetje.7 Ko je leta 1791 vdova po urarju Antonu Hartlu hotela prodati svoje dedne pravice Ju- riju Gradinu (Georg Gradin), urarju iz Nove- ga mesta, sta si Hofman in Moser zelo priza- devala, da bi to dedno dovoljenje dobil Andrej Zupančič.** S tem se namreč število urarjev ne bi povečalo in bi trije mojstri lahko popolno- ma zadovoljevali potrebe meščanov, četrti urar GAŠPER JANČ (Caspar Jannoch) pa se je itak ukvarjal z izdelovanjem velikih meha- nizmov. Kmalu po izvolitvi za ljubljanskega meščana leta 1793 je Janč umrl^ in njegova vdova Ana Marija je moževo obrt nadaljevala z enim pomočnikom.'O Medtem je magistrat Juriju Gradinu prošnjo za pridobitev dovolje- nja dokončno zavrnil, glavarstvo pa je Terezi- jo Hartlin s citatom odredbe iz leta 1770 pre- 114 pričalo, »da se število mojstrov ne sme pove- čati in da se na izpraznjeno mesto po kakem umrlem mojstru ne sme izdati dovoljenja no- benemu novemu prosilcu«.' ' Ob prihodu novega urarja ANTONA RE- GALIJA (Regaly), je prišlo med njim in dru- gimi ljubljanskimi urarji do velikega spora. Prav to medsebojno prepiranje in dokazova- nje mojstrske spretnosti nam nudi pogled v ta- kratne razmere in dogajanja med mladimi in starimi urarji. Treba je namreč upoštevati, da urarji zaradi specifičnosti svoje, sicer zelo ce- njene obrti in relativno visokih cen svojih proizvodov, niso imeli veliko naročil in da ta obrt nikakor ni bila donosna. Poleg tega šte- vilna pisna dokumentacija, ohranjena v obliki prošenj, pritožb, ponudb ali časopisnih ogla- sov, dokazuje, da so ljubljanski urarji v prvih desetletjih 19. stoletja, kljub številnim uvože- nim uram, še vedno sami izdelovali svoje iz- delke. Šele proti sredi stoletja, ko je dobila Ljubljana železniško zvezo z Dunajem (1849) in Trstom (1857), seje tudi pritok tovarniške- ga blaga iz drugih dežel naglo povečal. S tem se je tudi povečal uvoz strojno izdelanih ur, na katere so urarji začeli izpisovati svoja ime- na. S tem so ustvarjali reklamo za svoje pro- Tabernakljasta ura ljubljanskega urarja Antona Re- galyja, začetek 19. stoletja (Mestni muzej Ljublja- na) dajalne in obenem nudili garancijo za točnost ure in jamstvo za dobro kvaliteto. Že proti koncu 18. stoletja sta z Dunaja v Ljubljano prispela spisek švicarskih tovarn ur in seznam iz neke ženevske tovarne, ki nudita »po nizki ceni precizno izdelane posamezne dele mehanizmov«. Obvestila so bila name- njena ljubljanskim »trgovcem in urarjem, da si pri gotovih dunajskih tovarnarjih naročijo in prevzamejo dele ur«.'2 Na to obvestilo je Deželno glavarstvo poslalo urarjem okrožnico »da se z odlokom od 23. januarja 1793 zviša uvozna carina na spiralna in gonilna peresa uvožena iz tujine, da bi se tako pospeševala domača obrt«.'3 Poleg določenih delov mehanizmov so urarji uvažali tudi okrasne dele ohišij, ki so jih kot serijsko robo izdelovale že dobro razvite manufakture. Ta uvoz se je okrepil predvsem na začetku 19. stoletja, ko bila je v obdobju empira na pohištvu nakopičena množica po- zlačenega kovinskega okrasja. Pri urah je to veljalo predvsem za pozlačene reliefne aplike, gijoširane obroče okrog številčnic in nihala. Ko je torej^leta 1801 ANTON REGALI (Regally) iz Črnega potoka, posesti barona Lichtemberga, kot pomočnik pri Andreju Zu- pančiču zaprosil za dovoljenje, da bi smel sa- mostojno opravljati urarsko obrt, je prišlo do nesporazuma okrog datumov na potrdilu o njegovi učni dobi.'4 Kot je iz zapiskov spora razvidno, mu je to potrdilo napisal predstoj- nik ceha obdelovalcev kovin, ki, kot sam pra- vi, »ni imel ključev od cehovske skrinjice, da bi v cehovski knjigi preveril datume o vpisu in zaključku Regalijeve učne dobe«. Iz Rega- lijevih prošenj in ugovorov je razvidno, da je leta 1796 »kot mlad livriran sluga odšel z mladim plemičem baronom Lichtembergom na Dunaj in se pri tamkajšnjem urarju Abra- hamu Frischardu v štirih letih izučil urarske obrti«.'5 Več kot leto dni je Regali zasipal magistrat s svojimi prošnjami, da bi mu vsaj za toliko časa dovolili samostojno opravljati urarsko obrt, dokler se mu ne bi ponudila pri- lika za nakup realnega ali osebnega obrtnega dovoljenja. Med drugim je prepričeval okrož- no glavarstvo, da se ima njegov ostareli delo- dajalec mojster Zupančič samo njemu zahva- liti, da je pridobil toliko novih uglednih strank, ki so prej pošiljale ure v popravilo na Dunaj.'6 v svojih prošnjah seje Regali sklice- val na »svobodo urarske obrti, ki naj bi se do- volila vsakomur, ki jo zna opravljati«. Kot dokaz, da obvlada svoj poklic, je ponujal ma- gistratu na ogled svoje izdelke in kot višek svoje spretnosti omenjal uro z nihalom, ki jo lahko predloži kot mojstrski vzorec. Zatrjeval je tudi, da bi tako uro moral imeti vsak urar za reguliranje drugih ur, ki mu jih stranke pri- našajo v popravilo.''' Ker so ljubljanski urarji dvomili v resničnost njegovih izjav, je bil Re- gali pripravljen tako uro napraviti »za zaprti- 115 Empirska ura ljubljanskega urarja Antona Regaly- ja, začetek 19. stoletja (Narodni muzej Ljubljana) mi vrati, ne bi je pa znala narediti ne Moser, še manj pa Zupančič«. Priznaval je sposob- nost izdelovanja dobrih ur samo Baltazarju Hofmanu, ki »edini zasluži ime dobrega urar- ja, toda on sam je premalo za vso Ljubljano in njemu končno niti ni treba da bi živel od te obrti«. ' 8 Okrožno glavarstvo je zaporedoma zavrača- lo Regalijeve prošnje in sicer z motivacijo »da bi s povečanjem števila urarskih mojstrov sta- ri urarji ostali brez kruha ter da si nihče od treh ljubljanskih urarjev ne more privoščiti pomočnika, ker oni sami nimajo dovolj dela«. 19 Urarji so se na Regalijeve ugovore in pritož- be branili s pojasnjevanjem, daje »v času voj- ne prišlo v naše kraje toliko tujih ur, da so zgubili vsako upanje, da bi svoje nove izdelke lahko prodali; za preživetje jim torej ostajajo le popravila starih ur, ta pa prinašajo zelo majhen dohodek«.20 Iz številnih dopisov, ki so v zvezi s tem pri- hajali na okrožni urad, se da razbrati, da v Ljubljani ni bilo urarskega ceha. Zato je Gas- par Janč kot izdelovalec velikih ur pripadal ključavničarskemu cehu, Andrej Zupančič pa je bil v cehu obdelovalcev kovin in nekaj časa tudi njegov predstojnik. Martin Moser in Bal- tazar Hofman sta opravljala obrt le kot mešča- na in zato tudi nista imela nikaršne pravice, da bi Regaliju odvzemala možnosti za prido- bitev obrtnega dovoljenja.2' « Končno je proti koncu leta 1802 okrožno glavarstvo le ugodilo Regalijevim tožbam in izdalo nalog, da se mu dodelijo meščanske pravice. Ceh (verjetno obdelovalcev kovin) mu je dodelil naslov mojstra, od deželnega glavarstva izdano dovoljenje cul personam pa mu je zadostovalo za opravljanje samostojne urarske obrti, ki ji v virih lahko sledimo do leta 1840.22 Regali se je seveda še naprej potegoval, da bi poleg osebne, tj. dosmrtne obrtne pravice, pridobil še dedno, ki mu jo je urar Zupančič obljubil kot spretnemu pomočniku, da bi ga na ta način za dalj časa obdržal pri sebi.2-^ Zu- pančič je namreč imel dve obrtni dovoljenji, eno ad personam, kupljeno od glavarstva in polovico kupljene dedne pravice od vdove Terezije Hartlin.24 Pogosto seje namreč doga- jalo, da so obrtno dovoljenje po umrlem moj- stru odkupili kar sami obrtniki oziroma nji- hov ceh in tako s tem preprečili priliv novih mojstrov. Na ta način so ljubljanski urarji dedno dovoljenje Hartlinove vdove odkupili za 108 goldinarjev, potem pa polovico istega dovoljenja za ceno 54 gld. odstopili mojstru Zupančiču, seveda s pridržkom, da ga ne sme prodajati naprej. Naslednji dogodki kažejo, da Zupančič tega dogovora ni upošteval in je leta 1806 sklenil kupčijo z urarskim pomočnikom Leonahar- dom Heichelejem, od katerega je zahteval 550 gld. In spet so vmes posegli ljubljanski urarji (podpisana sta Moser in Hofman) v želji, da bi obrtno dovoljenje dobil Regali, ker je »sin kranjske dežele in se tako število urarjev spet ne bi povečalo«. Za LEONHARDA HEICHELEJA, ki je v Ljubljano prišel od drugod (zaradi nejasnosti podatkov ni razvidno ali iz Zagreba ali z Re- ke), so menili, da je še zelo mlad (bilo mu je komaj 25 let) in da je njegovo spričevalo o urarski spretnosti po vsej verjetnosti pretira- no. Napisal mu ga je namreč njegov brat, pri katerem seje izučil obrti, potrdilo o uku pa bi po vseh predpisih moral podpisati predstojnik ceha.25 Ker pa je medtem Regali ponudil lju- bljanskim urarjem za odkup polovico dednega dovoljenja 320 gld., so ti sklenili, dajo proda- jo njemu, odtegnejo sebi 108 gld., kolikor so za njo plačali, Zupančiču vrnejo njegovih 54 gld., presežek pa izročijo »ubogi vdovi Har- tlin, da ji s tem pomagajo, saj je pomoči tako zelo potrebna«.26 Regaliju so svetovali, naj vrne obrtno pravico ad personam in naj za pridobitev dednega dovoljenja »izdela običaj- ni vzorec ure«.2'7 Na dopisu sta bila podpisa- na Baltazar Hofman in Leonard Heichele, ki je medtem (I. 1805) kupil obrtno dovoljenje od urarja Moserja, ljubljanski ceh (verjetno obdelovalcev kovin) pa je od Heicheleja za- hteval, naj napravi »predpisani vzorec iz do- mačega materiala«.28 Isto leto so ljubljanski urarji odgovorili Mo- 116 serjevemu sinu, da ga ne morejo sprejeti med mestne urarje, ker, kot pravijo, »se tudi njegov oče ni ozira! nanj, ko je prodal mojstrsko pra- vico tujemu človeku in je za vse to kriva nje- gova prezgodnja ženitev«. Na uradnem aktu so podpisani štirje mestni urarji: Zupančič, Regali, Hofman in Heicliele s pripisom, da za tukajšnje potrebe to število popolnoma zado- stuje, omenjajo pa še petega urarja, izdeloval- ca velikih ur, vendar ne poimensko.^'--' Iz po- znejših virov je videti, da je bil to SIMON LECNIK (Latscheunig, Letschnnig), kije kot pomočnik nadaljeval delo Gašparja Janča pri njegovi vdovi Ani Mariji vse do njene smrti 1. 1820,3" potem pa samostojno vodil delavnico do leta 1848.31 Iz opusa Baltazarja Hofmana poznamo za sedaj štiri hišne ure; trije primerki so v obliki tabernaklja (prizmatično oblikovano ohišje z zastekljenimi vratci in ročajem na vrhu), četr- ta ura s stebriči pa je v obliki portala (Porialiilirj.^- Tabernakljasti primerki kažejo v svoji zasnovi še zadnje odmeve baročnega oblikovanja, ki so se mu urarji. čeprav so de- lovali že v obdobju zrelega klasicizma, težko odrekali. Seveda so ta. po obliki zastarela ohi- šja, vsebovala že klasicistično pojmovano de- koracijo, in prav zaradi tega je nemogoče na- tančneje določiti čas njihovega nastanka. Umetnostno zanimivejša in v svoji oblikov- ni zasnovi naprednejša je Baltazarjcva ura z ohišjem iz pozlačene lipovine in s štukiranim frizom. Na podstavku ure je med belimi ste- briči pozlačen kipec Herkula, za njim pa re- liefna mavčna ploščica, pod katero je bil ob restavriranju ure najden listek, ki dokumenti- ra njeno popravilo. Datiran je z letnico 1846 in med drugim navaja tudi ime pozlatarja Alojza Suška.33 če upoštevamo predpostav- ko, da je moralo preteči vsaj 30 let do njene prve obnove ali samo retuširanja pozlate, bi lahko čas njenega nastanka postavili okrog leta 1810, kar bi se brez kakršnekoli časovne retardacije ujemalo s slogovnimi prvinami du- najskega empira. Ura ima tudi tipični dunaj- ski rcpetirni mehanizem, ki poleg ur in minut kaže še datume v mesecu. Na njeni številčnici iz belega emajla jc izpisana signatura Baltha- sar Hoffman in Layhach. Ker se do potanko- sti enako izpisane signature in popolnoma identične arabske šte\ilke ponovijo na ostalih Baltazarje\ ih urah, je c\identno, da gre za ša- blone, s katerimi je mojster opremljal svoje iz- delj4 Kako je bilo treba brezpogojno ubogati ukaze nadrejenih, govori dopis vojaškega nadzornega urada z dne 25.4.1915 komandi v Grazu. V njem se naroča, naj nehajo pošiljati intemirance v Kufstein. Temu dopisu pa je priloženo še po- ročilo župana iz Kufsteina z dne 11.4.1915. Župan pravi, da sta Mitko in Stanislav prišla z zdravniškim spričevalom, izdanim v voja- škem zaporu v Ljubljani, ki potrjuje, da sta zdrava. V resnici je bil T. Mitko resno bolan, imel je hudo mrzlico in so ga takoj poslali v bolnišnico. Ob tej priložnosti je župan zopet prosil, naj nehajo pošiljati ljudi v Kufstein, ker je bilo tamkajšnje taborišče s sanitarnega stališča zelo vprašljivo. Tako od 7.4.1915 na gradu ni bilo več in- terniranih državljanov sovražnih držav, de- portirali so tudi invalide in hudo bolne. Zaključimo lahko, da je nacionalni in soci- alni izvor internirancev na gradu v tem prvem obdobju (do vstopa Italije v vojno) izredno he- terogen. Zaporniki - interniranci so bili Slo- venci, Hrvati, Italijani, Nemci, Francozi, Al- banci, Arabci, Indijci, Rusi, Srbi, Črnogorci, Turki, Maltežani, Zidje in verjetno še kake druge nacionalnosti. Gotovo lahko označimo stanje, ko predstavniki tolikih narodov živijo dlje časa drug ob drugem, kot nekaj nenavad- nega, celo za vojne razmere, da o ljubljanskih niti ne govorimo. Kar se tiče socialno- družbenega izvora internirancev, velja vsaj za južne Slovane, daje ta na moč različen. Mor- da je to še en dokaz za paranoično - paničen strah avstrijskih oblastnikov pred svojimi dr- žavljani -južnimi Slovani. Na grad zapirajo tako pijance, ki v gostil- nah vzklikajo Srbiji, kot brezposelne dninarje, ki se klatijo naokoli, pa tudi poslušne in neo- porečne uradnike, ki so nacionalno-politično brezbarvni. Toda tam so tudi vidni predstav- njki umetnosti (I. Cankar, F. Vesel) in politiki (Žerjav, Brezigar, Plut). Nevaren je vsak, ki je imel stike s Srbi, Črnogorci ali pa je ]e osu- mljen, da se mu zdijo simpatični (M. Čop, F. Vesel, I. Cankar...). Med interniranimi najde- mo tovarnarje, študente, doktorje prava, sred- nješolske profesorje, duhovnike... Za internirance iz Avstrije lahko rečemo, da jih razen s Kranjske, veliko prihaja s Pri- morske in iz Istre, tudi iz Vojvodine, gotovo pa so bili interniranci tudi iz drugih delov monarhije. Življenjske razmere jetnikov na gradu pred vstopom Italije v vojno Članek v Jutru, ki je bil posvečen I. Cankar- ju in njegovi internaciji, nekoliko opiše raz- mere na gradu.!5 pisec govori o prostoru, v katerem je I. Cankar bival in v katerem je bilo 75 do 100 jetnikov. Gre za viteško dvorano v drugem nadstropju zahodnega krila gradu. Poleg dvorane se je nahajala še čumnata in ta dva prostora sta tvorila zaporniško sobo št. 4 (Arrestantenzimmer n 4). V oba prostora se je prišlo skozi velika hra- stova vrata, ki so se zapirala od zunaj. Ljudje so spali na slamnjačah, razporejenih ob ste- nah. Pri vzglavju so imeli kovčke, na slamnja- čah so bili vojaški »kobrci«, »perila« ni bilo. Opoldne je bil apel k menaži, zvečer apel in preštevanje. Dvorana je imela površino 120,17 m2, čumnata pa 68,32 m2, oba prostora torej 188,49 m2. Višina zidov je bila 3,5 m, torej je bila prostornina 654 m3. Tako je na vsakega jetnika prišlo od 1,2 do 1,6 m2 in od 6,54 do 8,72 m3 prostornine. Prostori so bili relativno svetli (v prvem prostoru 8 oken in v drugem 4), tudi zato, ker gre za drugo nadstropje in ker stavba leži na hribu.'6 Vodovoda in kana- lizacije ni bilo. Zgrajena sta bila šele leta 1916. Jetniki so morali za opravljanje fiziolo- ških potreb uporabljati »kible«, za pitje pa so jim služili »ajmarji«.'7 Nekoliko boljše razmere glede hrane in predvsem pijače so bile za tiste intemirance, 131 ki so imeli denar, ker: »... tik nad lesenimi stopnicami je ozka čumnata. V njej je nadstra- žar korporal 17. pešpolka Franc Vogrič iz Pr- lekije, ki prodaja vsem zapornikom klobase, mleko, vino, pivo, tropinovec, slivovko, čoko- lado, cigarete, razglednice, svinčnike, papir, tinto, peresa...)«.'8 Očitno sije velik del inter- nirancev krajšal čas s popivanjem »... Franc Doberlet in dr. Medveš in cela njih kompanija pije, pije, pije ... Za sobo št. 4 je čumnata, ki spada k njej. Tam so pivski bratci.« Avtor prav tako nekoliko cinično opisuje, kako seje tudi I. Cankar na gradu prekomerno opija- njal: »... Predpoldne je bil I. Cankar navadno slabe volje. Po obedu se raztaja. Okoli sebe v polkrogu zbira častilce z aliro literatov, bohe- mov... Čop, Trošt. Poseda na slamnjači, se razgovarja, potem ukaže - »Fantje, mojo!« in zapojejo »Je pa davi slanca pala ...« Kadar mu to zapojejo, ima značilno grajsko masko - oči razširi, zobe stisne, usne zarezi ... Večinoma je bil takrat že vinjen. Zvečer sledi v zadnji sobi- ci surovo krokanje, kjer on in 5-6 pivcev na večer izprazni cel zaboj piva. Drugo jutro je bil genijalni naš prevrednotitelj vseh vrednot še bolj podoben razvalini in popoldan je spet pričel rasti sentimentalni bršljan... Fizično je životarjenje na gradu I. Cankarja ubijalo - zla- sti alkohol, moralnega nepokolebljivega pre- pričanja v našo stvar ni delil z ono živo vero, ki edina zveliča...« Na ta članek so odgovorili v časopisu Jugo- slavija in vnela se je polemika - bolje rečeno blatenje.'9 Pisca v Jutru so v Jugoslaviji ob- tožili, da seje v času internacije prilizoval av- strijskim oblastem in na gradu hodil na za- hvalne cesarske maše. To naj bi potrdil tudi sam 1. Cankar, ki naj bi po prihodu iz interna- cije tudi njega omenjal med tistimi, ki so se obnašali avstrijakantsko. Po njihovem mne- nju (ljudi iz Jugoslavije) V.K. ne bi smel tako nesramno pisati o Cankarju in si jemati pravi- co, da ocenjuje njegovo moralo in trdnost nje- govega prepričanja. V.K. seveda temu ni ostal dolžan in je prešel v protinapad. Tako eni kot drugi se sklicujejo na priče - Miho Čopa, Tro- šta, dr. Brezigarja, dr. Krapeža - t.j. bivše in- ternirance. V zvezi z razmerami internirancev na gradu obstaja tudi nek članek v Slovenskem narodu z dne 31.12.1938, ki pa je očitna izmišljotina. Zanimiv je le s stališča, kako so si ljudje pred- stavljali internacijo. Tako neki Fran Jurečič razlaga, kako mu je Cankar takoj po vrnitvi pravil:»... da jih je bilo mnogo stlačenih v temni kleti, da je po steni curljala umazana voda, da so jih čez dan zasliševali in strašili z vislicami, ki so stale na grajskem dvorišču...« V resnici je bil Cankar interniran v drugem nadstropju zahodnega dela gradu. Cankar je lahko sprejemal obiske, saj so ga oboževalke pogosto obiskovale, pač pa ga niso pustili na očetov pogreb (oče mu je umrl 30.8.1914), če- prav se je Izidor Cankar ponudil za talca.20 I. Cankar je avstrijski vladni komisiji leta 1918 predložil zahtevek po materialni od- škodnini, ker naj bi bilo njegovo zdravje v času internacije tako načeto, da je postal ne- sposoben za delo.21 9.12.1914 je kapitan Kern , poveljnik garni- zonskega aresta, izdal direktive za ječarje na gradu - to je nekak interni pravilnik, ki se gla- si: Direktive za ječarje na gradu: 1. Dostop k gradnje dovoljen le onim civili- stom, ki imajo potrdila o dovoljenem dosto- pu, izdana s strani višje inšpekcije jetnišnice. 2. Dostop v notranji prostor gradu je dovoljen le gospodom predstojnikom divizijskega so- dišča. 3. Vojni ujetniki spadajo le pod vrhovno nad- zorstvo jetnišnice in ne smejo brez vednosti komandanta komunicirati z nikomer, niti sprejemati obiskov. 4. Oficirji uslužbenci morajo brezpogojno imeti dokumente od zgornje inšpekcije. 5. Divizijsko sodišče ali vojaško pravdništvo izdaja vprašalnike za preiskavo nahajajočih se zapornikov. 6. Za obsojence izdaja vprašalnike le vrhovno nadzorstvo vojaškega zapora. 7. Obisk gradu je praviloma dovoljen le v pri- sotnosti komandanta med 10. in 11. uro do- poldne, drugače pa le, ko je komandant na- vzoč. 8. Kdor se ne more legitimirati, mora biti brezpogojno priveden. 9. Privajanje pripornikov k divizijskemu so- dišču se lahko izvaja le naenkrat, ne pa da se vsake pol ure telefonično zahteva drugega. 10. Službujejo vsi pod vodstvom gospoda štabnega profosa. Kot lahko vidimo iz točk 3,5 in 6, so bile na gradu tri vrste zapornikov: vojni ujetniki (le-ti so po vsej verjetnosti delijo na prave - t.j. uje- te vojake in internirane vojaško sposobne dr- žavljane sovražnih držav), obsojenci in zapor- niki, podvrženi preiskavi. Prvi dve kategoriji sta bili v pristojnosti uprave vojaške jetnišni- ce, tretja pa v pristojnosti divizijskega sodišča. Ostale točke zadevajo varnostne ukrepe in pa deportacijo jetnikov na divizijsko sodišče, ki je bilo na Poljanski cesti 28.22 Kar se zdravstvenih razmer jetnikov tiče, so omembe vredna še naslednja poročila: 2. 2. 1915 divizijsko sodišče sporoča upravi grajske jetnišnice, naj se pripravijo na akcijo očišče- vanja uši, komandant Kern pa 3.2. ugovarja, da je to že davno - 20.8.1914 opravlje- no. 12.2.1915 kapetan Kern pošilja dopis na di- vizijsko sodišče, v katerem pravi, da mu je nek »avditor« v privatnem pogovoru povedal, da med uslužbenci divizijskega sodišča obstaja mnenje, da je med jetniki v povezavi z ušmi 132 izbruhnil tudi pegasti tifus. Zaradi tega je tudi prihajalo do zavračanja preiskav - zasliševa- nja na gradu. Za podkrepitev svojih izjav o neobstajanju kužnih bolezni pošilja kapetan Kern potrdila treh zdravnikov, ki so do takrat službovali na gradu. Omenja tudi, da je divi- zijskemu sodišču že sporočil, da je bilo vse urejeno tako, da bi se tej nevarnosti (uši in pe- gasti tifus) izognili. 19.2.1915 zastopnik voja- ške advokature pri komandi v Grazu, ekspo- niran pri divizijskem sodišču v Ljubljani, spo- roča poveljstvu gradu, da med oficirji njihove ustanove nikoli ni bilo mnenja, da bi med jet- niki na gradu razsajal tifus in da takih izjav nikoli niso dajali. Istočasno so bila vrnjena tri potrdila oz. izjave: - dr. Zornlieb August potrjuje, da v času njegovega službovanja od 15.8.1914 do okto- bra 1914 ni bilo infekcijskih bolezni na gradu - Oberarzt dr. Mann sporoča, da med njego- vim službovanjem na gradu v času od oktobra 1914 do januarja 1915 ni bilo nobene infekcij- ske bolezni, z izjemo spolnih bolezni in tuber- kuloze - dr. Kubelka, ki opravlja službo od 13.1.1915, priča, da ni nobenega slučaja kate- rekoli nalezljive bolezni. Kljub zdravniškim potrdilom in izjavi za- stopnika divizijskega sodišča ostaja verjetnost, da na gradu vseeno ni bilo vse v redu kar se tiče higiene, uši, verjetnosti bolezni itd. Če seje med usležbenci divizijskega sodišča širila govorica, je gotovo morala imeti svojo osnovo, saj so bili zasliševalci vsak dan v stiku z zaporniki. Sicer pa so že omenjeni pogoji bi- vanja - velikost življenskega prostora posa- meznika, neobstajanje vodovoda in kanaliza- cije, dovolj zgovorni. Zanimivo je tudi, da uprave jetnišnice pijančevanje internirancev ni motilo, ampak jo je celo omogočala in pod- pirala. Z vstopom Italije v vojno so se razmere na gradu bistveno spremenile, njegovi neprosto- voljni prebivalci so postali italijanski vojni ujetniki, življenjski pogoji pa so se nekoliko izboljšali. OPOMBE: 1. Ljubljanski grad - zgodovinski oris; spisal B. Re- isp; Kulturni in naravni spomeniki Slovenije - zbir- ka vodnikov — 2. Zgodovinski arhiv Ljubljane (da- lje ZAL): VARIA V,. Vojaški urad fascikel 140 (ne- urejeno gradivo); Poročilo karantenske postaje za vojne ujetnike \ Ljubljani komandi 5. armade v Grazu z dne 10.12.1916 — 3. ZAL: ibdem; isti do- kument kot zgoraj. — 4. ZAL: regi. Poročilo lju- bljanskega magistrata povodom mobilizacije leta 1914, fase. 2062. — 5. ZAL; ibidem; prošnje M. Ci- mermana za hitro razrešitev ali izpustitev poslane na divizijsko sodišče (19.9.1914) in komando v Grazu (1.10.1914); prošnja njegove soproge Franči- ške Surtman na divizijsko sodišče v Ljubljani z dne 9.10.1914. — 6. ZAL; ibidem, obsodba divizijskega sodišča v Trstu eksponiranega v Ljubljani, Poljan- ska cesta 28, z dne 31.10.1914 in naročilo, z dne 25.12.1914, da mora I.Trelc kazen divizijskega so- dišča prestajati na ljubljanskem gradu. —7. ZAL; ibidem; prošnja na divizijsko sodišče v Ljubljani. J Anich Antonio - z dne 6.10.1914. Tankovič Jo-1 sip - z dne 11.10.1914. Rastan Alois - z dne; 11.10.1914. — 8. Komentarje k imenom od 1 do 6 j sem izbral iz zbirke virov J. Pleterskega: Politično i preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917 (Ar-i hivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1980); za pri- j mera Ferda Vesela in Ivana Cankarja sem povze- mal komentarje iz Poročila vladne komisije za Kranjsko, za ostale pa iz Zbirke prilog k poročilom vladne komisije o preganjanju Slovencev št. 4 - Pri- morska št. 65; pripombe v oklepajih so moje, črpal, sem jih iz ustnih virov, nekaj pa tudi iz Male sploš- ] ne enciklopedije DZS - Ljubljana, 1975. — 9. \ ZAL: VARIA V., Vojaški urad, fascikel 140 - Do- i pis vojnega nadzornega urada Vojni postajni ko- mandi, z dne 17.10.1914, prisotnost »Indov« na gradu se omenja tudi v spominih V. Knafliča v Ju- : tru, dne 14.12.1921. — 9a. Popis interniranih so-i vražnih državljanov - 8.10.1914 j 133 10. ZAL; ibidem; Prošnja Petra Lacija, Serafino Jo- sefa, Prima Georga, Karla Preke in Luka Matije na komando v Graz, z 15.2.1915. — 11. ZAL; ibidem. Poročilo vojne komande iz Graza o sklepih inšpek- cije garnizonskega zapora v Ljubljani, poslato voj- no-garnizijskem zaporu v Ljubljani z datumom 20.1.1915. ZAL; ibidem, seznam zapornikov, z dne 21.2.1915: Akčin Franz, Asman Paul, Cudor Vik- tor, Cerovšek Rudolf, Gerbec Josef, Gregorčič Franz. — 12. ZAL; ibid. V zvezi z Simič Milojem je ohranjena njegova prošnja z dne 15.2.1915. v kateri prosi, naj ga konfirirajo v Trstu, ker da ima tam družino in vse »interese«. Simič je bil namreč od začetke vojne srbski trgovski konzul v Trstu. V pro- šnji tudi obljublja, da bi se v Trstu vedel lojalno in da ne bi imel stikov, ki bi bili sovražni Avstriji. Prošnja je bila odbita. — 13. ZAL; VARIA V., Voj- ni urad, fascikel 140 - telegram kapetana Kema okrajnemu načelstvu v Waidhofen na Thayi, z dne 29. 3. 1915.— 14. ZAL; ibid. - sporočilo kapetana Kerna voj. nadzornemu uradu na Dunaju o trans- portu Mitka in Stanislava, 7.4.1915 v Kufstein. Zahteva se kom. etapne ostaje Ljubljana o dodelitvi spremstva; oba dokumenta, z dne 6.4.1915.— 15. Jutro. 11.12.1921: članek z naslovom »Soba št.4«, podpisan s kraticami V.K. (Viktor Knaflič).— 16. To je ocena arh. Krambergerja z zavoda za spome- niško varstvo in tak vtis sem dobil tudi jaz ob ogle- du danega prostora.— 17. To stanje je sicer navede- no v zdravniškem poročilu z dne 19.11.1915 a je gotovo bilo tako tudi prej - vse do leta 1916.— 18. Vsi citativtem poglavju iz Jutra, 11.12.1921 »Soba št. 4«.— 19. Članki, ki si izmenoma sledijo v Jutru in Jugoslaviji od 11.12.1921 do konca decembra tega leta.— 20. Franc Dobrovoljc - Cankarjev al- bum (Obzorja Maribor).— 21. J. Pleterski - Politič- no preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917, Arhivsko društvo Slovenije, Viri I.— 22. Divizij- sko sodišče v Trstu eksponirano v Ljubljani, Po- ljanska cesta 28 - naslov naveden v raznih doku- mentih npr. v obsodbi J. Trelca, z dne 25.12.1914 in tudi v več dopisih komandanta Kerna. RAZVOJ INDUSTRIJE V SLOVENIJI V LETIH 1918-1941 FRANCE KRESAL V 20-letnem obdobju industrijskega razvoja Slovenije v stari Jugoslaviji se je razvilo 856 industrijskih obratov tovarniškega pomena, v katere je bilo investiranega 2,2 milijarde di- narjev osnovnega kapitala. Po številu obratov so sicer prevladovala .manjša podjetja, večina kapitala pa je bilo investiranega v nekaj res velikih podjetij, in prav ta podjetja je obvlado- val tuj kapital. 68 odstotkov vsega kapitala je bilo investiranega v tista podjetja, ki so bila sicer ustanovljena še pred letom 1918, v okvi- ru stare Jugoslavije pa so izrabila ugodne raz- mere in zelo razširila svoje obrate v Jugoslavi- ji. V mnogih primerih gre za podružnice tujih firm. Razvoj industrije je omogočila akumulacija kapitala v domačih denarnih zavodih, ki se je v prvi polovici dobe stare Jugoslavije podvojil na vsake štiri leta in je leta 1930 znašal 4,5 milijarde dinarjev, nato seje med gospodarsko krizo zmanjšal in je leta 1936 znašal le še 3,5 milijard. Gospodarsko dejavnost, zlasti grad- beno, so v veliki meri omogočali tudi razni fondi (državni in bankovinski cestni fond, me- lioracijski fond in sklad za javna dela; tudi re- zervni fondi ustanov pokojninskega zavarova- nja in zavarovalnic). Tuji kapital je bil najpo- gosteje udeležen v osnovnih glavnicah delni- ških družb, največji del kapitala pa je bil vlo- žen v obliki kreditov. Prometne razmere so bile v Sloveniji raz- meroma ugodne za razvoj industrije. Železni- ško omrežje je bilo že zgrajeno in je v glavnem zadovoljevalo prometne potrebe. Nove proge so bile zgrajene samo tri (Ormož-Murska So- bota, Rogatec-Krapina in Trebnje-Sevnica) v dolžini 60 km (v Jugoslaviji 1416 km). Vse že- leznice so bile državne, odkar je leta 1923 Jugoslavija odkupila naš del Južnih železnic, od domačih železniških družb pa Dolenjske železnice in lokalke Velenje-Dravograd. Lju- tomer-Radgona ter progi za Tržič in Vrhniko. Cestno omrežje je bilo za takratne razmere dovolj gosto, ni pa bilo zadovoljivo stanje cest. PTT promet je bil v Sloveniji razmero- ma dobro razvit, najbolj pošta in telegraf, tele- fonija se je bolj razvila šele v tridesetih letih, ko sta Ljubljana in Maribor dobila avtomatski telefonski centrali. Od leta 1928 seje razvijala tudi radiofonija. Razvoj industrije je omogočila tudi elektri- fikacija Slovenije, ki se je začela že pred prvo 134 svetovno vojno, intenzivno pa se je izvajala po njej. Do let pred drugo svetovno vojno so bila elektrificirana vsa industrijska središča in velik del podeželja. Večji del elektrifikacije so izvedle KDE in Fala; izvajale sojo tudi števil- ne lokalne elektrarne, tudi mnoga večja indu- strijska podjetja so imela svoje kalorične in vodne elektrarne. Leta 1929 je bila na račun nemških reparacij zgrajena nova velika ter- moelektrarna pri državnem rudniku Velenje, čez nekaj let je TPD zgradila v Trbovljah elektrarno s trikrat večjo zmogljivostjo. Za razvoj industrije v Sloveniji je bilo elektrike dovolj ob zadostnih količinah domačega pre- moga. Leta 1918 so slovenski premogovniki zaposlovali 8.382 rudarjev, ki so nakopali okrog I milijon ton premoga. Do leta 1924 je premogovništvo hitro napredovalo, količina nakopanega premoga se je podvojila, število rudarjev pa povečalo na 12.773. Sledila je kri- za v zaposlovanju, ki pa ni bila posledica manjšega povpraševanja, pač pa modernizaci- je in večjega izkoriščanja rudarjev. Leta 1924 je prišlo na enega rudarja 147 ton nakopanega premoga, leta 1929 pa 220 ton. Zmanjšanje produkcije premoga zaradi manjšega povpra- ševanja je sledilo šele po letu 1929, kar je po- vzročilo novo brezposelnost rudarjev. Glavna potrošnika premoga sta bila železnica in indu- strija. Pred I. svetovno vojno in prva leta po njej so železnice konsumirale skoraj 2/3 na kopanega premoga, po letu 1929 pa le še 1/3. Ostale količine premoga je porabila industri- ja, precejšen del pa tudi termoelektrarne v Tr- bovljah in Velenju. Premogovnik Trbovlje je bil odkrit že v za- četku 19. stoletja, na pomenu pa je pridobil šele po izgradnji Južne železnice, kar velja tudi za Zagorje in Hrastnik. Leta 1925 je bilo v Trbovljah zaposlenih 5.100 rudarjev, nato je sledilo odpuščanje in polovica rudarjev je izgubila delo. V dobi najhujše krize je bilo za- poslenih le 2.400 do 2.500 rudarjev, pa še ti niso bili polno zaposleni, delali so le po 3 do 4 dni v tednu. Tudi po krizi se kljub povečani proizvodnji število zaposlenih rudarjev ni bi- stveno dvignilo in je doseglo največ 2.600 ru- darjev. Rudnik Zagorje je še starejši, največji razvoj pa je dosegel šele po I. svetovni vojni. Največja produkcija je znašala okrog 280.000 ton premoga, zaposlenih je bilo okrog 750 ru- darjev. Enako število rudarjev je zaposloval tudi premogovnik Hrastnik, premogovnik v Brestanici je na dnevnem kopu zaposloval okrog 320 rudarjev. Brezno - Huda jama okrog 400, premogovnik v Kočevju pa prva leta po vojni okrog 1.200, po letu 1930 pa le še okrog 100 rudarjev. Državni rudnik Vele- nje se je razvil po L svetovni vojni, zlasti še, ko je bila leta 1928 zgrajena termoelektrarna. Njegova največja produkcija je znašala 200 ti- soč ton premoga. Tudi premogovniki Laško, Zabukovica, Šentjanž in Kanižarica so se prav razvili šele po I. svetovni vojni. Najvišja pro- dukcija vsakega od teh rudnikov se je gibala od 60 do 70 tisoč ton premoga letno. Vsi pomembnejši premogovniki so bili združeni v Trboveljski premogokopni družbi (TPD), ki je bila ustanovljena 1873. leta na Dunaju. Ustanovila jo je Dunajska banka (Wiener Bankverein). Kapital je bil avstrijski, do leta 1918 pa ga je zamenjal francoski. Tr- boveljska premogokopna družba je imela rud- nike v Trbovljah, Zagorju, Hrastniku, Bresta- nici, Libojah, Hudi jami, Kočevju in Krapini. Razen tega je imela moderno opremljeno ce- mentarno in kamnolom v Trbovljah, opekar- ni v Trbovljah in Brestanici in termoelektrar- ne v Trbovljah, Zagorju in Brestanici. Razen pridobivanja premoga je bilo v ru- darstvu pomembno še pridobivanje svinca. Podjetje v Mežici je bilo eno največjih to- vrstnih rudarsko metalurških podjetij v Jugo- slaviji in je zaposlovalo okrog 1000 delavcev, rudarjev in metalurgov. Rudnik in topilnica svinca v Litiji pa sta že v dvajsetih letih prene- hala obratovati. Po I. svetovni vojni je podje- tje v Mežici kupila angleška družba The Cen- tral European Mines Limited s sedežem v Londonu. Ta družba je obrat obnovila in mo- dernizirala, zgradila je 6 novih elektrarn s skupno močjo 2055 kW. Letna proizvodnja je znašala do 90.000 ton svinčene rude in okrog 10 tisoč ton svinca, ki gaje 80 % izvažala. Po- djetje je zaposlovalo 800 do 1.000 delavcev, za rudarje je bilo v Mežici zgrajenih 149 sta- novanjskih hiš s 500 stanovanji. Železarska industrija je ena najstarejših na Slovenskem. Velik del te industrije je združe- vala Kranjska industrijska družba, ki je bila ustanovljena leta 1869 v Ljubljani, in je do konca 19. stoletja združila skoraj vse železar- stvo na Gorenjskem (razen Krope in Kamne gorice) in leta 1897 začela graditi velike plav- že v Skednju pri Trstu. V letih stare Jugoslavi- je je imela KID na Jesenicah 5 visokih peči za pridobivanje surovega jekla in livarno za sivo in jekleno litino, na Javorniku valjamo in v Dobravi tovarno elektrod. Kapaciteta podjetja je znašala okrog 70.000 ton surovega jekla, ki ga je v svojih obratih predelala v končne iz- delke in polizdelke. Zaposlenih je bilo 2.500 do 3.500 delavcev. Podjetje KID je ustanovil domač kapital, pozneje je v njem prevladal nemški, po I. svetovni vojni pa italijanski. Leta 1929, tik pred ekonomsko krizo, so del- nice Kranjske industrijske družbe prišle v po- sest domačega konzorcija s celjskim industri- alcem Westnom na čelu. Druga velika železarna v Sloveniji je bila Jeklarna grofa Thurnskega na Ravnah. Podje- tje je bilo ustanovljeno leta 1747. Leta 1927 je bilo preosnovano v delniško družbo. Podjetje je imelo 8 visokih peči s kapaciteto okrog 15.000 ton jekla in jeklenih izdelkov. Podjetje je zaposlovalo 600 do 1.000 delavcev. 135 železarna Štore pri Celju jc bila ustanovlje- na leta 1877 kot Rudnik in železarna Štore d.d. Pozneje je bil rudnik opuščen. Železarno so razširili in modernizirali. Kapaciteta žele- zarne je bila okrog 20 tisoč ton železa in jekla ter končnih izdelkov. Železarna je ob polnem obratovanju zaposlovala okrog 500 delavcev. Kovinska industrija ni bila tako koncentri- rana. V Sloveniji je bilo 43 večjih obratov ko- vinske industrije. Omenili bomo samo po- membnejše. A. Westen, tovarna emajlirane posode v Celju, je bila ena največjih. Ustano- vljena je bila leta 1894, leta 1924 seje preos- novala v delniško družbo z 20 milijoni dinar- jev osnovne glavnice. Letna kapaciteta tovar- ne je znašala 450 do 500 vagonov emajlirane posode in drugih kovinskih izdelkov. Zapo- slovala je 1.200 do 1.600 delavcev. Saturnus d.d., tovarna pločevinaste embalaže v Ljublja- ni, je bila ustanovljena leta 1921. Zaposlovala je okrog 150 delavcev. Strojne tovarne in li- varne d.d. v Ljubljani so bile ustanovljene leta 1919 z združitvijo podjetij Tonics, Sammassa in Žabkar. Tovarna je izdelovala stroje za ob- delavo lesa, vodne turbine, transmisije, arma- ture in zvonove, zaposlovala je okrog 450 do 500 delavcev. Štajerska železno industrijska družba s tovarno orodja v Zrečah je bila ustanovljena leta 1920. Zaposlovala je 150 do 180 delavcev. Železarna Muta, kije izdelova- la orodje, je zaposlovala okrog 180 delavcev. Titan, d.d. Kamnik je bilo podjetje ključavni- čarskih in kovinskih izdelkov. Ustanovljen je bil leta 1896. Tovarna je zaposlovala okrog 300 delavcev. To so bila samo pomembnejša podjetja. V glavnem je bila kovaška industrija razvita v Kropi, Kamni gorici, Tržiču, Lovrencu na Pohorju, Slovenj Gradcu in na Muti. Od to- varn kmetijskega in drugega orodja je treba omeniti še tovarno bakrenih izdelkov, sedanji Impol. Tekstilna industrija je naredila v Sloveniji največji razvoj v letih 1918 so 1941. Ob na- stanku stare Jugoslavije so bile v Sloveniji po- membnejše le tekstilne tovarne v Tržiču. Litiji in Preboldu z okrog 1.350 zaposlenimi delav- ci. Leta 1939 jih je bilo 1.067, tekstilnih de- lavcev pa okrog 17.000. Nastali so novi tek- stilni centri v Kranju, Mariboru in Celju. Po- membnejše tovarne so bile naslednje: bom- bažna predilnica v Tržiču je bila osnovana leta 1885 kot last avstrijskega in švicarskega kapitala. Zaposlovala je okrog 1.000 delavcev. Tkalnica v Preboldu in predilnica v Litiji sta bili združeni v koncernu Mautner. Prva je bila ustanovljena leta 1842, druga pa leta 1886. Družba je bila last nemškega kapitala. Obe tovarni sta zaposlovali v letih stare Jugo- slavije okrog 1.000 delavcev. V Kranju je bilo po nastanku stare Jugosla- vije zgrajeno 8 pomembnejših tekstilnih to- varn, ki so leta 1939 zaposlovale nekaj čez 4.000 delavcev. Največje so bile Jugobruna, Jugočeška in Intex, vse last tujega kapitala, prvi dve češkega, zadnja pa poljskega. Jugoče- ška d.d. Kranj je bila ustanovljena leta 1923. Osnovni kapital jc znašal 60 milijonov dinar- jev. Kapaciteta to\arnc je znašala letno po 9,5 milijonov metrov tkanin v vrednosti 85 mili- jonov din. Leta 1939 je zaposlovala 990 de- lavcev Intcx je bilo podjetje poljskega kapita- la. Ustanovljeno jc bilo leta 1926. Osnovni kapital je znašal 13 milijonov din. Tovarna je leta 1939 zaposlovala 715 delavcev. Največja tekstilna tovarna v Kranju jc bila Jugobruna. Ustanovljena je bila leta 1928, osnovni kapi- tal je znašal 36 milijonov din, vrednost letne proizvodnje pa preko 100 milijonov din. To- varna je leta 1939 zaposlovala 1650 delavcev. V Mariboru pred I. svetovno vojno ni bilo tekstilne industrije. Po nastanku stare Jugosla- vije pa jc bilo zgrajenih 15 pomembnejših tek- stilnih tovarn, ki so leta 1939 zaposlovale ne- kaj čez 7.000 delavcev. Največje so bile Do- ctor in drug, Hutter, Rossner in Ehrlich. Tek- stilno podjetje Doctor in drug. jc bilo ustano- vljeno leta 1922. Osnovni kapital je znašal 52,7 milijonov dinarjev, bil jc češki. V tovarni je leta 1939 1.600 delavcev izdelalo za okrog 100 miljonov din tekstilnega blaga. Podjetje Hutter in drugje bilo ustanovljeno leta 1926. Osnovni kapital jc znašal 52 miljonov dinar- jev, bil je domač in deloma avstrijski. Vred- nost letne proizvodnje tovarne je znašala okrog 100 milijonov din. Leta 1939 je bilo za- poslenih 1500 delavcev. Tekstilno podjetje Marko Rossner je bilo ustanovljeno leta 1932. Leta 1939 je okrog 1.000 delavcev proizvedlo za 35 milijonov blaga. Pomembnejši tekstilni tovarnarji v Mariboru so bili še Ehrlich, Ze- lenka in Mautner. V Ljubljani in njeni okolici se je razvilo 7 večjih tekstilnih tovarn (Štora 1919. Eitler 1929, Induplati Jarše l923,Kocjančič Domža- le 1923, Beer, Hribernik Šentvid 1930). v La- škem, Kočevju in v Novem mestu po dve to- varni in v Medvodah, Žalcu, Majšperku, Ptu- ju, Mežici in Šenpetru po ena tekstilna tovar- na. Usnjarska in čevljarska indu^strija jc bila razvita v Ljubljani, Mariboru, Šoštanju, Slo- venskih Konjicah^ Kranju, Tržiču, na Vrhni- ki, v Kamniku, v Šmartnem pri Litiji, Mokro- nogu, Ptuju, Ljutomeru in Slovenj Gradcu. Pomembnejša podjetja so bila naslednja: To- varno čevljev Peko je v Tržiču leta 1903 usta- novil slovenski podjetnik iz Ribnice Peter Kozina. Razen tovarne je imelo podjetje še 50 raznih prodajaln čevljev. Tovarna jc leta 1938 zaposlovala 300 delavcev. Tovarna usnja Franc Woschnagg in sinovi d.d. v Šoštanju jc bila največja usnjarna v Jugoslaviji. Tovarna je bila ustanovljena leta 1788. Leta 1938 jc zaposlovala 400 delavcev. Tovarna usnja v Slovenskih Konjicah je bila ustanovljena leta 136 1750. Izdelovala je kvalitetno kromovo usnje. Leta 1938 je zaposlovala 150 delavcev. Mo- kronoška tovarna usnja je bila ustanovljena leta 1828. Lastnik je bil Franc Penca. Tovar- na je leta 1911 pogorela in je bila nato obno- vljena. Leta 1930 jo je kupil Savelj Kalin. To- varna je izdelovala podplate, gornje usnje in fino galanterijsko usnje. Zaposlenih je bilo okrog 200 delavcev. Tovarne za izdelovanje papirja in celuloze so bile v Vevčah, Radečah, Goričanah, na Količevem, v Sladkem vrhu in v Vidmu pri Krškem. Kartonažna industrija seje razvila v Ljubljani, Mariboru, Sladkem vrhu in v Trži- ču. Največje papirniško podjetje so bile Zdru- žene papirnice Vevče, Coricane in Medvode d.d. s sedežem v Ljubljani. Delniška družba je bila ustanovljena leta 1870. Osnovni kapital je znašal 25 milijonov din in večina delnic je bila v domačih rokah. Leta 1938 je podjetje v svojih tovarnah zaposlovalo 700 delavcev. Bonačeva kartonažna tovarna v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1920. Podjetje je imelo kartonažno tovarno v Ljubljani in tovarno za papir in lepenko v Količevem pri Ljubljani. Tovarna je bila moderno opremljena in je leta 1938 zaposlovala 240 delavcev. Sladko- gorska tovarna lepenke in papirja je bila usta- novljena že leta 1882, vendar je večkrat me- njala lastnike in vsak je tovarno po svoje reor- ganiziral. Temeljita modernizacija je bila iz- vedena leta 1926 in potem je tovarna zaposlo- vala okrog 250 delavcev. Kemična industrija se je razvila predvsem po I. svetovni vojni. Umetna gnojila so izdelo- vali v Rušah in Hrastniku. Tovarne strojil so bile v Majšperku, Medvodah in v Sevnici. In- dustrija mila in pralnih sredstev seje razvila v Mariboru. V Kranju se je razvila tovarna gu- mijastih izdelkov. V Ljubljani sta bili pomem- bni Kemična tovarna in Tovarna kleja. Ome- niti velja še mestni plinarni v Ljubljani in Ma- riboru. V razvoju gradbene industrije so bile najpo- membnejše opekarne, cementarne in apneni- ce. Proizvodnja glinaste opeke se ni uspešno razvijala zaradi konkurence opeke iz Kikinde. Lepo pa sta se razvili tovarni samotne opeke na Storah in na Jesenicah. Moderna in velika cementarna je obratovala v Trbovljah. V Zi- danem mostu in v Dovjem na Gorenjskem pa sta cementarni prenehali obratovati. Apneni- ce industrijskega značaja so bile v Kresnicah, Zagorju, Trbovljah in Celju. Keramična in- dustrija je bila razvita v Petrovčah pri Celju in Bršljinu pri Novem mestu. Tovarne stekla so bile v Hrastniku, Rogaški Slatini in Zagorju. Veliko delavcev je bilo zaposlenih v kamnolo- mih, posebej velja omeniti granitolome na Po- horju. H gradbeni dejavnosti moramo prište- vati tudi večja gradbena podjetja, kot so bila na primer Tönies. Dukič, Josip Dedek, Slo- grad in Stavbna družba v Ljubljani in Splošna stavbna družba v Mariboru. Živilska industrija se je razvila predvsem v smeri končnih izdelkov. Mlinska industrija je nazadovala. S prehodnimi težavami se je bo- rila tudi pivovarniška industrija; pivovarne so bile v Ljubljani, Mariboru in Laškem. Omeni- ti je treba še Kolinsko v Ljubljani, oljarne v Kranju in Slovenski Bistrici ter luščilnico riža v Ljubljani. Pivovarno Union v Ljubljani so leta 1867 ustanovili bratje Kozler; leta 1909 se je preosnovala v delniško družbo. Osnovna delniška glavnica je znašala 20 milijonov din. Leta 1932 je vse pivovarne hudo prizadelo povišanje trošarinskega davka na pivo. Zaradi višjih cen se je potrošnja zmanjšala za 3/4. Letna kapaciteta pivovarne je bila 200.000 hI piva. Mariborska pivovarna je bila ustanovlje- na leta 1780. Bila je last družine Tscheligi iz Beljaka na Koroškem. Kolinska tovarna hra- nil v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1909, ko je češka firma iz Kolina kupila ljubljansko tovarno cikorije od Ivana Jelačina. Izdelovala je cikorijo, razne žitne in sladke kave ter kavi- ne nadomestke. Zaposlovala je okrog 50 de- lavcev. V letih 1919-1923 je bilo ustanovljenih največ novih podjetij. To so bila leta inflacije in valutno zelo nestabilna. Za ekonomski po- ložaj delavstva so bila to najhujša leta. Zaradi inflacije se je vrednost dinaria zmanjšala vsa- ko leto za okrog 30 odstotkov, še bolj pa je naraščala draginja osnovnih življenjskih po- trebščin. Zato so bila v teh letih številna mez- dna gibanja za zvišanje plač; stavke so bile množične in ostre ter večinoma tudi uspešne. Gmotni položaj delavstva pa se kljub doseže- nemu zvišanju mezd za 20 do 30j3dstotkov ni izboljšal zaradi rastoče draginje. Število zapo- slenih delavcev je v teh letih hitro naraščalo. V naslednjem obdobju je prišla krajša defla- cijska kriza, ki pa za razvoj industrije ni imela hujših posledic. Leta od 1925 do 1930 so bila konjunkturna za razvoj skoraj vsega gospodar- stva. Premogovništvo pa je leta 1925 zašlo v hujšo krizo, ki je mnoge radale pognala v iz- seljenstvo. Gmotni položaj večine ostalega de- lavstva pa se je v teh letih nekoliko izboljšal. Mezdni sistem je bil v tem obdobju dokaj ustaljen, mezdnih gibanj in stavk je bilo manj v stabilnih gospodarskih razmerah. Na sploš- ne politične razmere v rudarskih revirjih in na razvoj delavskega gibanja v njih pa ni mogla ostati brez vpliva zmanjšana zaposlenost ru- darjev in njihovo izseljevanje sredi dvajsetih let. Posledice velike svetovne gospodarske krize leta 1929 so se v naši industriji pokazale šele leta 1931. Najhujša kriza, ki stajo spremljala tudi velika brezposelnost in poslabšanje gmot- nega položaja delavstva, je bila v letih 1932 do 1934. Gospodarstvo seje začelo obnavljati šele v letih 1935 in 1936. Sledila je nova konjunktura, ki je sicer trajala do druge sve- 137 tovne vojne, ni pa bila tako izrazita kot v letih pred gospodarsko krizo in se je končala z novo inflacijo in gospodarsko nestabilnostjo v razmerah v začetku druge svetovne vojne. Ekonomski položaj delavstva, ki je med krizo zdrsnil na najnižjo raven, se v letih nove konjunkture ni ustrezno izboljšal. Tudi zapo- slenost je naraščala počasneje, kot bi bilo pri- čakovati glede na naraščanje proizvodnje. To je bilo deloma posledica racionalizacije in modernizacije proizvodnje, začetih že v letih gospodarske krize, deloma pa posledica večje delovne obremenitve delavca oziroma večjega izkoriščanja. V teh letih je bilo mezdno in stavkovno gibanje zopet zelo številno in mno- žično. Bilo je tudi uspešno. Delovne razmere so bile večinoma sistematsko urejene s kolek- tivnimi pogodbami, ki so navadno veljale za več podjetij ali vso stranko. Gospodarska kriza je povzročala tudi večjo ^ koncentracijo industrijskega delavstva. Med- tem ko je bilo pred krizo 57 % delavstva v in- dustrijskih centrih okrog Ljubljane, Maribora, Celja, Kranja in v rudarskih revirjih, jih je bilo po krizi skoncentriranih v teh centrih 87,5 %. Od druge polovice 1939. leta do oku- pacije aprila 1941 je bilo slovensko gospodar- stvo pod močnim vplivom zunanje-političnih j in gospodarskih razmer druge svetovne vojne, j Vsa proizvodnja je bila usmerjena na vojaške j dobave in polnjenje vojaških skladišč. Zelo j občutno je bilo pomanjkanje surovin iz uvo-1 za. Jeseni leta 1940 je bila uvedena racionali-i zacija prehrane (enotna krušna moka, brez- mesni dnevi), februarja 1941 pa vpeljane na- kaznice za kruh in moko. S tem je bil izveden popoln prehod na sistem vojnega gospodar- j stva. Na gospodarski razvoj podjetij, zlasti pa- na ekonomski položaj delavstva, so vplivali množični vpoklici na orožne vaje v teh letih. BRATSTVO, izobraževalna društva narodnih socialistov v dvajsetih letih ERVIN DOLENC Uspešen razvoj socialnodemokratskih orga- nizacij v devetdesetih letih, okrepitev katoli- ške stranke s krščanskosocialnim gibanjem, ter nov hud udarec, ki so ga doživeli liberalci na državnozborskih volitvah leta 1907, so na- rodne socialiste prisilili, da so začeli tudi sami akcijo za pridobitev delavstva. Delavske orga- nizacije so začeli snovati po zgledu češke na- rodnosocialne stranke, ki se je formirala že leta 1897 proti češki socialnodemokratski stranki zlasti zaradi njenih napačnih stališč do narodnega vprašanja. Ker je znaten del češke- ga delavstva odklanjal vsakršno sodelovanje z Nemci, tudi s socialnimi demokrati, je imela češj<:a narodnosocialna stranka uspehe.' Češki zgled narodnega socializma je pri nas našel najugodnejša tla v narodnostno meša- nem Trstu. Takoj po volitvah je bila v pripra- vi liberalnega društva Edinost tam ustanovlje- na Narodna delavska organizacija NDO. Že ob ustanovitvi 18. avgusta 1907 so sklenili njeno delovno območje razširiti na vse sloven- sko ozemlje in Istro. Njen organizator dr. Jo- sip Mandičje na shodih poudarjal, daje NDO le strokovna organizacija, ki se ne bo vtikala v politiko, od socialnih demokratov pa se je lo- čila zato, ker ne varujejo dovolj narodnosti slovenskega delavstva in preveč povzdigujejo internacionalizem.2 Kot deželna organizacija za Kranjsko je bila NDO januarja 1909 ustanovljena tudi v Lju- bljani, a je bila zaradi demonstracij njene va- jenske mladine ob cesarjevem rojstnem dnevu poleti 1910 razpuščena. Močno je NDO osla-. bila osamosvojitev železniških uradnikov in delavcev, ki so leta 1909 ustanovili lastni or- ganizaciji. Iz zelo kritičnega stanja jo je v ponovno or- ganizacijsko rast potegnila šele ustanovitev strokovnega tajništva marca 1912. Ob pripra- vah za ustanovitev nove narodne delavske or- ganizacije v Ljubljani so se v tem času pojavi- le težnje, da bi si delavstvo poleg strokovne organizacije ustanovilo tudi lastno politično stranko, čemur pa je zlasti nasprotovalo vod- stvo liberalne Narodno napredne stranke. Vprašanje o značaju organizacije so razčistili na shodu 10. avgusta 1912 v ljubljanskem Na- rodnem domu, kjer so se zavzeli za osnovanje stanovske organizacije slovenskega delavstva narodno naprednega mišljenja. Ustanovni ob- čni zbor Narodno socialne zveze, NSZ, je sle- dil 6. oktobra 1912. Med drugim so si zadali nalogo, da poleg skrbi za izboljšanje delovnih razmer, gojenja narodne, stanovske in družab- ne zavesti ter moralnih in gmotnih podpor skrbijo tudi za strokovno in splošno izobrazbo delavcev. Različne liberalne oziroma narodne strokovne organizacije so med seboj sicer so- delovale, zaman pa so bili poskusi tržaške NDO, da postane centrala za vse strokovno gibanje te usmeritve. Sklep 1. kongresa narod- nih strokovnih organizacij 15. avgusta 1913 v Ljubljani, o ustanovitvi zveze vseh jugoslo- vanskih narodnih strokovnih organizacij je potem preprečila prva svetovna vojna.^ Liberalci so se torej v boj za delavstvo spu- stili tretji in tako seje tudi med delavci kazala 138 tedanja razdelitev na tri politične tabore, soci- alnodemokratskega, katoliškega in liberalne- ga. Pri organiziranju delavcev so se liberalci sicer zgledovali pri čeških narodnih socialcih, toda njihovih socialnih nazorov niso sprejeli. Liberalni prvaki, ki so bili organizatorji in nato tudi funkcionarji teh organizacij, so pazi- li, da se narodno delavsko gibanje ne bi poli- tično osamosvojilo in si oblikovalo lastno stranko. Preko svojih strokovnih organizacij so si liberalci pač prizadevali za volilce tudi med delavci, hkrati pa so se na ta način borili proti političnim konkurentom, socialni demo- kraciji in SLS.4 Navzven so imeli narodni socialci že ves čas bolj ali manj tesne stike s češkimi narodnoso- cialnimi organizacijami, toda šele po svetovni vojni so se jim tudi v socialnem pogledu pro- gramsko približali. K temu je veliko pripomo- gla tudi njihova končna politična osamosvoji- tev. Kljub poudarjanju svojega nepolitičnega značaja takoj po vojni so sredi leta 1919 stekle pospešene priprave na ustanovitev Narodno socialne stranke (NSS). Akcijo za njeno usta- novitev naj bi vodili številni organizatorji NDO iz Trsta, ki so po vojni prišli v Ljublja- no. Poleg njihovih osebnih ambicij je bil po- memben vzrok njene ustanovitve tudi sovra- štvo delavstva »do takratnih reprezentantov demokratske stranke stare magnatarske struje«.5 Stranka, ustanovljena 10. avgusta 1919, si je za temelj svojega delovanja posta- vila narodnost v nasprotju z internacionaliz- mom, zavzemala naj bi se za popolno demo- kratizacijo ter za mirno in zakonito socializa- cijo. NSS naj bi torej bila stranka malega jugo- slovanskega človeka, delavca, malega kmeta, malega obrtnika, uradnika. NSS in NSZ sta bili tako personalno kot organizacijsko tesno povezani, lahko bi celo rekli, da je bila jedro gibanja strokovna organizacija NSZ, saj je po- menila tudi njegove organizacijske začetke. Če torej sledimo njenemu razvoju, pridemo sredi leta 1920 do znatnega upada njene ak- tivnosti. Prenehalo je delovati več njenih po- družnic in občutno je nazadovala glede član- stva, s čimer so bili pogojeni tudi njeni fina- nčni viri. Krizo so začeli premagovati v začet- ku leta 1921 z agitiranjem med viničarji, zlasti pa z aktivnejšim udejstvovanjem v mezdnih gibanjih in z ustanavljanjem novih podružnic po delegatskem zborovanju julija 1921. Pogla- vitno oviro za vzpon ji je predstavljala nova liberalna strokovna organizacija Samostojna strokovna delavska Unija, SSDU, ki ji je, gle- de na precejšno sorodnost politične usmeri- tve, začela odvzemati članstvo zlasti z veliko akcijo spomladi 1922.6 V ta čas pade tudi ustanavljanje narodnoso- cialističnega izobraževalnega društva Brat- stvo. Pred tem in tudi še ves čas pozneje so se narodni socialisti brez zadržkov vključevali v Sokol in ga s propagando v svojem tisku sma-1 trali tudi za svojo organizacijo. Pri ustanavlja- nju povsem svoje kulturne organizacije pa lahko zasledimo v glavnem dva močnejša in- teresa, ki jih Sokol ni mogel zadovoljiti. Nova pravda je že aprila 1920 poudarjala nujno po- trebo po mladinski organizaciji, še posebej v Mariboru, torej na obmejnem ozemlju. Glasi- lo narodnosocialistične stranke, ki je začelo izhajati dvakrat tedensko v začetku aprila 1920, naj bi bilo namreč v prvi vrsti obrabna straža za od treh strani ogroženo obmejno ozemlje, a se je seveda priporočalo tudi od tega ozemlja bolj oddaljenim. Do ustanovitve Bratstva je bila mladina organizirana v mla- dinskih skupinah NSZ, z ustanovitvijo mla- dinskega društva pa naj bi imeli k njemu pri- stop tudi starejši člani.7 Drugo sestavino je opredeljeval že polni naslov Izobraževalno društvo Bratstvo. To nalogo naj bi si Bratstvo delilo s strankinim časnikom Novo pravdo, »ki bo posvečala politični in splošni izobrazbi našega delavstva kar največjo pozornost.« Eden izmed voditeljev stranke Anton Bran- dner je na zborovanju njenega izvršnega odbo- ra decembra 1920 zato priporočal, da se dru- štvene podružnice takoj ustanove povsod, kjer že obstajajo politične organizacije NSS, nalo- ga teh krajevnih organizacij pa je bila tudi, da se vsi njeni člani naročijo na Novo pravdo. Do takrat je stranka štela več krajevnih orga- nizacij v Ljubljani, ter organizacije v Kranju, Litiji, Novem mestu, Zagorju, Mariboru, Ce- lju, Ptuju in Sevnici.8 Pravila za narodno socialistično izobraže- valno društvo so bila pri pristojnih oblasteh vložena pred 17. aprilom, potrjena pa 15. maja 1920.9 O ustanovnem občnem zboru ni- mamo poročil. Sedež je Bratstvo imelo v Lju- bljani, na Kersnikovi 6, od leta 1922 dalje na Rimski 19, svoj delokrog so omejili na oze- mlje Slovenije, svoj glavni namen, izobraže- vanje, pa naj bi dosegali s predavanji, ustana- vljanjem knjižnic in čitalnic, prirejanjem po- ljubnih zabav in izletov, gojenjem glasbe, pe- tja, dramatike, športa itd. Pripomniti velja, če pravila vzamemo kot začetni program dru- štva, da so vse to in še več tudi dejansko ures- ničevali. V primeru razpusta je bilo društveno premoženje namenjeno NSZ.'O Nekoliko dejavnejše društveno življenje je zaslediti šele v začetku leta 1921. Začeli so s predavanji o zadružništvu, o različnih smereh socializma ipd., oblikoval pa seje tudi tambu- raški odsek in dramska skupina. Podobno de- javnost lahko zasledimo v prvi in v tem letu tudi še edini podružnici Bratstva, ki je bila 4. februarja ustanovljena v Celju." Konec leta so začeli Celjani zbirati sredstva tudi za delav- sko knjižnico.'2 V tem prvem obdobju je mo- goče bolj kot delavska občutna nacionalna us- merjenost društva, avgusta 1921 so npr. na iz- letu v Žireh igrali na meji slovanske koračnice.'3 139 Največji razmah je organizacija doživela v letu 1922, ko je bilo ustanovljenih 8 novih podružnic. Bratstva so se večinoma pojavljala v krajih, kjer so že delovale krajevne orggani- zacije NSS ali NSZ. Že januarja 1922 so usta- novili podružnico v Laškem in Mariboru, sle- dile so v Trbovljah, Šoštanju, Velenju, Žireh. Oktobra so po vzoru Bratstva ustanovili izo- braževalno društvo Mladost v Trnovem v Ljubljani, ki je takoj pristopilo v formalno še ne osnovano zvezo narodno socialističnih mladinskih društev in v njeneni okviru delo- valo enakopravno z Bratstvi. Že od samega začetka je Mladost prirejala redna tedenska predavanja, družabne večere, debate, imela je tamburaški, dramski in šahovski odsek, ome- nja pa se tudi oktet. Znotraj narodno sociali- stičnih prosvetnih društev je Mladost edina poskusila s športnim odsekom, a po pomanj- kanju poročil o tej dejavnosti sodeč, brez uspeha.'-* Novembra je bil menda v Beogradu ustanovljen Akademski klub narodnosociali- stične omladine.i5 Temelje jugoslovanski na- rodno socialistični mladini kot organizaciji je postavil njen zbor 26. novembra 1922 v Trbo- vljah. Tu so se opredelili kot »avtonomni del jugoslovanskega narodnosocialističnega po- kreta«, katerega član je lahko le tisti, ki sogla- ša s programom NSS iz leta 1919 oz. 1920. Pravilnik organizacije seje naslanjal na češke- ga in je obvezoval medsebojno nazivanje čla- nov z brat in sestra. 1^ Pred tem so se narodni socialisti ogovarjali s tovariš in tovarišica, kot so ta naziv vseskozi uporabljali tudi krščanski socialisti. Težave so se pojavile pri ustanavlja- nju Bratstva v Zagorju ob Savi. 53 članov seje vanj vpisalo že ob ustanovitvi 11. oktobra 1922, a tem naj bi nasprotovala inteligenca, tri četrtine teh je menda delovalo tudi v tam- kajšnjem Sokoly. Kakorkoli že. Bratstvo v Za- gorju so morali ponovno ustanoviti januarja 1923.'^ V tem letu se je ekspanzija Bratstva nekoliko ustavila. Ustanovili so le novi po- družnici v Šiški in Litiji. Začeli so se tako imenovani procesi čiščenja. Januarja 1923 so iz ljubljanske podružnice izključili 6 članov, ker so skrivaj stopili v Mladinsko zvezo, kon- kurenčno organizacijo Jugoslovanske demo- kratske stranke in s tem »zahrbtno delali proti društvu«.'8 Sledila je izključitev 7 članov in članic iz Bratstva v Zagorju, verjetno iz po- dobnih vzrokov, oktobra pa je bil izključen eden najbolj aktivnih, Rudolf Šimnovec, predsednik trnovske Mladosti in tajnik osred- njega vodstva Jugoslovanske narodnosociali- stične mladine češ, da se je izneveril ideji gibanja.'9 Na ljubljanskem sedežu JDS so sredi leta 1922 ustnovili Mladinsko Zvezo kot mladin- sko politično organizacijo. Liberalna kulturna društva so bila organizirana v Zvezo kulturnih društev v Ljubljani in Mariboru. Mladinska Zveza pa je že v prvem letu zamrla zaradi po- manjkanja članov, zato jc bilo potrebno sredi leta 1923 ustanoviti novo organizacijo. Ena- kost, ki pa, kot kaže, tudi ni imela večjega uspeha.21' Podoben program NSS in JDS ter nekoliko agresivnejši nastop slednje v tem času sta verjetno glavna vzroka tudi za spore in izključitve v Bratstvu. Po drugi strani pa pomeni leto 1923 kljub »čiščenju članstva« v narodno socialističnem gibanju, zlasti med njegovo mladjno. torej v Bratstvu, eno najaktivnejših let. Žc leto prej so poleg strokovnih predavanj začeli z brez- plačnim tečajem srbohrvaščine, ki jc imel iz- reden uspeh, tako da so morali na drugem te- čaju januarja 1923 tečajnike razdeliti že v dve paralelki, saj sc jih jc vpisalo preko 130. Isto- časno so prav tako brezplačno začeli tudi s te- čajem češčine.2l Februarja seje v okviru lju- bljanskega Bratstva začela »politična šola«, ki jo je otvorilo predavanje o francoski revolu- ciji.-- Naslednjo sezono, jeseni 1923, so začeli v ženskih odsekih prakticirati ročna dela, odpr- li so plesno šolo, izobraževalno delo pa jc kro- nala Akademija Bratstva, ciklus predavanj, ki je trajal od konca oktobra 1923 do maja 1924 vsak sredin večer na ljubljanski realki. Tema- tika predavanj je bila najširše zasnovana, od aktualno politično gospodarske problematike v okviru strankarskega programa, preko nara- voslovja, medicine, celo jezikoslovja, do pred- stavitev Masarvka, Marksa ipd. Predavali so strokovnjaki iz vseh političnih taborov, Izidor Cankar. Fran Erjavec, Dragotin Lončar idr.23 Kulturno prosvetni program narodnih soci- alistov ni bil nikjer posebej in eksplicitno oblikovan. Nerazdclanega je najti v progra- mih in resolucijah stranke, posebej njenega mladinskega dela. Nova pravda je avgusta 1921 ugotavljala potrebo ljudske izobrazbe zlasti za delavec in kmete. Uvesti bi se morala obvezna ljudska šola za ljudi srednje starosti po načelu Ko- menskega: 8 ur dela, 8 ur izobrazbe in zabave in 8 ur počitka. Vendar v skladu z narodnoso- cialističnim poudarjenim pacifizmom in ne- nasiljcm tega nikomur niso vsiljevali.2-1 Na prvem pokrajinskem zboru narodno sociali- stične mladine aprila 1922 v Celju so pripra- vljajoči organizaciji namenili, da se bo konsti- tuirala po vzorcu češke, njen namen pa naj bi bil vzgajati narodnosocialistično mladino kul- turno in politično. Od takrat so Bratstva sma- trali kot narodnosocialistične mladinske orga- nizacije, medtem ko so nastala pravzaprav v okviru sindikata NSZ, kot nasledek njegovih mladinskih skupin.-5 V skladu s svojim pacifizmom so leta 1923 najprej odločno odbili Orjuno. »Narodni soci- alist ne more biti orjunaš, ako ni zatajil pošte- ne preteklosti in vzvišenega programa.« Že dober mesec in pol kasneje pa jc bilo treba stališča bolj kristalizirati, ker je bilo baje žc 140 precej njihove mladine v Orjuni. Strinjali so se s tremi glavnimi točkami Orjune o enotni državi, dinastiji in boju z zunanjim ter notra- njim sovražnikom. »Vendar odbijamo teror, pa naj bo levi ali desni, zato mi ne spadamo v organizacijo, ki pa nam ni nesimpatična. S palicami in revolverji se ljudstvo ne vzgaja, treba je med narod z ljubeznijo in - knjiga- mi.«26 Jugoslovanska narodno socialistična mladi- na (JNSM) je imela v letu 1923 svoj I. in II. kongres. Tik pred prvim, ki je bil 20. maja v ljubljanskem Unionu, je izšlo posebno mla- dinsko glasilo Kladivar, kot priloga Novi pravdi. Ta je zapisal: »Naša mladina je na vr- huncu svojega notranjega razmaha. Tesno str- njena v organizacijah, v svoji disciplini moč- na, je postala narodno socialistična mladina sposobna, da si poišče nova torišča, kjer bi se močneje udejstvovala in našla smisel svojim idejam, ki so zmožne preobraziti socialno sta- nje vsega jugoslovanskega naroda. Njeno no- tranje oblikovanje je danes na taki višini, da samo po sebi sili k iskanju možnosti pozitiv- nega javnega dela v prid celotni mladini in ju- goslovanskemu ljudstvu. To bi bila nova faza njenega kulturnega in socialnega delovanja, s katerim pa bi morala nehote naleteti na zuna- nje ovire. Te pa so dejansko stanje, zaradi ka- terih naši mladini ni mogoče korakati ravno in dosledno za svojimi smotri. To, zdaj javno delo, je zaobseženo v točkah kongresnega dnevnega reda: Socialna zaščita delavske mla- dine, nje kulturna vzgoja, strokovno šolstvo, alkoholizem in mladina, stiki z drugimi slo- vanskimi socialisti (tu so poleg jugoslovanskih mišljeni le še češki somišljeniki, op. E.D.). Vsa ta pereča vprašanja se tičejo izključno mladine, zlasti delavske, so pa življenjskega pomena za ves narod in predpogoj vsakega napredka, obenem pa tudi ključ do zmage so- cializma. Najvišji smoter Kladivarja je revolu- cija - ne dejanska, ampak duševna revolucija, prerojenje vsega naroda, ki bo edini dovolj močan, da ustvari novo, pošteno družbo.«27 Tretja in četrta izmed sedmih resolucij kon- gresa sta se zavzemali za reorganizacijo šol- stva, ki naj bo dostopno vsem, se pravi za brezplačno šolstvo, stroge omejitve otroškega dela in še vedno zelo abstraktno svobodo in enako možnost izobraževanja, umetniškega ustvarjanja in veroizpovedi.28 Na drugem kongresu JNSM 8. decembra 1923 v Zagorju so delegati sedmih Bratstev in trnovske Mladosti sklenili spremeniti društve- na pravila, odločili so se za akcijo abstine- nčnih krožkov in kljub že od leta 1922 obsto- ječemu liberalnemu Zmajevemu stegu jugo- slovanske Zveze izvidnikov in planink29, ali pa mogoče prav zato, sklenili osnovati lastno skavtsko organizacijo po vzoru čeških narod- no socialističnih skavtov. Pripravo in načrt so prevzeli Ivan Tavčar, Stane Vidmar in novi \ predsednik JNSM Anton Brandner.30 V za- četku leta 1924 so povabili Črtomirja Zorca, ki je ob tej priliki iz skavtskega Zmajevega ste- ga izstopil, da na podlagi svojih izkušenj pri- pravi pravilnik, ki bo strokovno podkovan in bo ustrezal narodnosocialistični ideologiji. Zoreč je poleti 1924 v Kladivarju objavil prvi poziv za ustanovitev take organizacije, a jo je utemeljeval že po načelih gozdovništva Erne- sta Thompsona Setona v nasprotju z militari- stičnimi tendencami skavtov.31 Zoreč ni poči- val. Julija 1924 so na že sedmem sestanku »tabornikov Bratstva« članom določili unifor- me, znake in oblikovali prve družine. Hkrati so hodili tudi na prva krajša taborjenja, kot je bilo npr. dvodnevno za konec tedna pri Tur- jaku ipd.32 Na III. kongresu JNSM 7. septembra 1924 v Mariboru so sklenili svoje taborništvo tudi formalno organizirati in ga raztegniti na celo državo s tem, da bi ustanovili Zvezo jugoslo- vanskih tabornikov. Ob tej priliki je Nova pravda objavila tudi osnovna Setonova načela gozdovnišva v štirih točkah: 1. Sila duha: bodi odločen, skromen, poslu- šen... 2. Lepota telesa: bodi čist, spoštuj svoje telo, ohranjaj naravo ... 3. Mišljenje - resnica: govori resnico, bodi pošten, veren ... 4. Udejstvovanje z ljubeznijo: bodi ljubez- niv, raduj se življenja, bodi brat, sledi načrt organizacije ... Podpisalo se je Združenje slovenskih tabor- nikov v Ljubljani.33 Kmalu pa je začel Črtomir Zoreč tabornike odtegovati narodnosocilističnemu gibanju. To je bil tudi pogoj, da je pristal na sodelovanje še en izkušen gozdovnik in ustanovitej skavt- stva na Slovenskem, s katerim se je ideološko razšel prav zaradi njegovega strankarskega značaja, Baden Powellovega militarizma (an- gleški general, ustanovitelj skavtstva, op. E.D.) in enotnega centraliziranega pravilnika iz Beograda, ing. Hinko Pajer. Pajer je prišel že na prvi tabor narodno socialističnih tabor- nikov julija 1925 v Kamniški Bistrici, ki sta ga vodila Zoreč in Vladimir Kravos, sicer tajnik JNSM. Že nekaj mesecev po taboru je dosegel, da se je t.i. Združenje slovenskih tabornikov reorganiziralo in sprejelo nov pravilnik na po- vsem gozdovniški podlagi, medtem ko je bila prej to nekakšna mešanica gozdovništva in skavtizma. Ta pravila so bila sprejeta na usta- novnem občnem zboru Združenja slovenskih tabornikov 8. decembra 1925, katerega prvi starešina je postal Kravos.34 Kljub odtegnitvi tabornikov izpod strankarskega vpliva NSS oziroma JNSM najdemo še dolgo na vodilnih položajih Jugoslovanske gozdovniške lige, kot seje leta 1929 preimenovala, ljudi iz tega gi- banja. Konec tridesetih let je organizacijo vo- dil Branimir Kozinc, prvi predsednik JNSM 141 in Bratstva leta 1922/1923 in potem tudi 1925/26, izredno zaslužen tudi za postavitev gozdovniškega doma v Iškem Vintgarju.35 Medtem ko je v letu 1924 število Bratstev še vedno naraščalo, ustanovili so 6 novih, po- membnejši sta bili podružnici v Kranju in na Jesenicah, seje razvoj in polet v naslednjih le- tih ustavil. Avgusta 1925 je začelo v Ljubljani delati izobraževalno društvo narodnosociali- stičnih deklet Pomlad, ustanovljena pa je bila še nova podružica Bratstva v Hrušici na Gorenjskem.36 A razpuščeno je bilo že prej tako delavno društvo Mladost v Trnovem, aprila 1926 tudi Bratstvo Trbovelj, najverjet- neje zaradi pomankanja članov.37 Zastoj ali celo upad društvenega življenja je za beseda- mi nekako prikrival tudi predsednik Kozinc ob prehodu v leto 1926. »Do lanskega novega leta smo bili že močna organizacija in med nami že možje vzgojeni iz naše srede, ki so bili sposobni zasesti vodilna mesta, a bilo jih je premalo. Organizacija se je prehitro razširila, učencev preveč, učiteljev premalo. Inteligen- ca je ostajala ob strani.« Čiščenje navznoter naj bi organizacijo samo okrepilo, ker so raz- rešili medsebojne spore in tako prešli do enot- ne, močne bojne fronte JNSM. Zdaj naj bi več pozornosti posvetili idejni vzgoji delavske mladine in še ne rešenemu problemu zaščite vajencev in mladih delavcev. Omejili naj bi prireditve z alkoholom, ki je zaradi financ nujno zlo. Le trezna mladina je sposobna iz- vesti revolucijo in preobrat v lastni notranjo- sti, ki je predpogoj za vzgojo človeka po na- rodnosocialističnem programu.38 Poročil o delu Bratstev je v narodnosociali- stičnem časopisu z letom 1926 čedalje manj, povsem prenehajo v letu 1927. Januarja 1926 je verjetno še pod okriljem Bratstva Nova pravda napovedovala politično šolo »Pulpa- novega kluba«, poleti so govorili o gozdovni- škem taboru v Vratih, pod Peričnikom, de- cembra 1926 pa imamo zadnje poročilo o ustanovitvi kake podružnice Bratstva, ki sojo takrat ustanovili na Teznem pri Mariboru.39 Izobraževanje in kultura znotraj narodnoso- cialističnega gibanja seje vedno bolj prenašala neposredno na njihove najštevilnejše in orga- nizacijsko najmočnejše krajevne sindikalne organizacije Narodno socialne strokovne zve- ze, kakor se je Narodno socialna zveza leta 1923 preimenovala. Marca 1926 pa sta se Na- rodno socialna strokovna zveza in liberalna Samostojna strokovna delavska Unija, ki jo je leta 1923 posebej ustanovila JDS, spet združi- li v Narodno strokovno zvezo (NSZj.^O Ob njihovi dokončni združitvi čez slabo leto je Nova pravda zapisala, daje prva preporoditev duš in src, druga pa poglobitev znanja, prido- bitev usposobljenosti za solastništvo in sode- lavnost. »To šolo in predpriprave nam nudi strokovna organizacija, ki jo je smatrati kot šolo, ne kot podporno društvo. To je podreje- nega pomena in potrebno le v toliko, kolikor se s tem vzdržuje pouk in boj. Zahtevamo svo- bodno šolo in svobodno koaliranje strokov- nih organizacij.«'*' V drugi polovici leta 1927 praktično ne raz- likujejo več med kulturno izobraževalnim, - sindikalnim in političnim delom gibanja, tem- več govorijo le še o »naših organizacijah«, ki morajo povsod, kjer je mogoče, ustanoviti lastno knjižnico s primerno čitalnico. Za je- senske in zimske mesece so imeli vnaprej izdelan program predavanj in tečajev. Zlasti so se v tem pogledu naslonili na usluge, ki jih je nudil prosvetni odsek Delavske zbornice. Tu so imele vse tri politične delavske smeri na voljo združeno delavsko knjižnico in bogat program skioptičnih (z diapozitivi) predavanj. Poleg teh je NSZ svojim organizacijam nudila še svoj lasten program predavanj, ki gaje izva- jalo 8 strankinih ljudi (Bohinjec, Juvan, Tav- čar, Rupnik, Kravos...) in jc obsegal široko področje, od družboslovja, ideologije, organi- zacije, preko turizma do praktičnih znanj in spretnosti. NSZ je pomagala pri nakupih tam- buric, notnega materiala, knjig in je sploh po- svečala izobrazbi največ pozornosti, kot se je sama hvalila. Maja 1929 so imele lastne knjiž- nice njene podružnice v Logatcu, Litiji, na Viču, Jesenicah, v Zagorju in še kje.'*^ Bratstva ko posebne kulturno prosvetne or- ganizacije narodno socialistične stranke so bila leta 1928 nedvomno že v zatonu, o čemer priča tudi takratni zapis Franca Erjavca o kul- turnih organizacijah: »Končno so se ohranili še ostanki prosvetne organizacije bivše Na- rodno socialistične stranke, to so Bratstva. Vseh aktivnih Bratstev je 8 z okroglo 600 čla- ni.«43 Po združitvi strokovnih organizacij NSS in Samostojne demokratske stranke, sled- nja je vodila drugo najmočnejšo prosvetno or- ganizacijo v Sloveniji Zvezo kulturnih dru- štev, sta tudi politični stranki od oblastnih vo- litev 1927 naprej nastopali skupno kot Na- predni in Narodni blok.44 Zato tudi Erjavec govori o biviši NSS. Vzdrževanje posebnih kulturno prosvetnih društev za delavce libe- ralne politične usmeritve bi, ob Zvezi kultur- nih društev in spričo tega, da je imela ta poli- tika med sicer že tako sorazmerno maloštevil- nimi slovenskimi delavci tudi najmanjši vpliv, pomenilo nekakšen luksus tako z materialne- ga kot organizacijskega vidika. Izobraževalna društva narodnosocialistične mladine Bratstva so bila oblastno razpušče- na po vzpostavitvi kraljeve dikatature 8. apri- la 1929 po zakonu o zaščiti države, ker jih je oblast, zaradi neposredne povezave s politič- no organizacijo Narodno socialistične mladi- ne, pojmovala kot politična društva.45 Izobraževalno društvo delavske mladine Bratstvo je bilo v Ljubljani ponovno usta- novljeno februarja 1923, zveza teh Bratstev za Kraljevino Jugoslavijo, kot naslednica narod- 142 nosocialističnih Bratstev izpred let 1929, pa oktobra 1935.46 Poleg socialnodemokratske kulturno pro- svetne organizacije Svobode, ki je imela še predvojne tradicije, so po prvi vojni med slo- venskimi industrijskimi delavci na tem podro- čju dejavneje nastopili bivši liberalci in kato- ličani, katerih stara Slovenska krščansko soci- alna zveza je dobila splošni katoliški pomen in s tem zanemarila posebne kulturne interese katoliško čutečega proletariata. Zato je katoli- ški sindikat Jugoslovanska strokovna zveza v skrbi za vzgojo lastnega organizacijskega ka- dra ustanovil v jeseni 1922 svojo izobraževal- no in mladinsko društveno zvezo Krekovo mladino. Spomladi 1920 osamosvojenim ko- munistom pa se je ustanavljanja lastnih toza- devnih organizacij pokazalo oportuno šele po njihovi zakonski prepovedi z letom 1921, ko so za legalno kulturno prosvetno dejavnost najlažje skrivali svoje prepovedano politično delo. Med štirimi glavnimi političnimi smermi slo- venskega delavstva so s kulturno prosvetnim delovanjem začeli bivši liberalci, naprednjaki ali tudi »narodnjaki« pritegovati ljudi časovno drugi po vrsti, za socialdemokrati, ki so svojo največjo moč doživeli v času nezadovoljstva in razočaranja takoj po vojni. Vzporedno s komunisti so narodni socialisti v tem pogledu najhitreje napredovali v času, kije za socialno demokracijo pomenil globok padec v množič- nosti in stagnacijo v kakovosti, za krščanske socialiste pa obdobje porajanja in uveljavlja- nja znotraj katolištva. torej v prvi polovici dvajsetih let. Najpomembnejša projekta narodnih sociali- stov sta bila gotovo Akademija Bratstva, ki je prva med delavci dvignila izobraževalno delo na zavidljivo strokovno in organizacijsko ra- ven, iz Jugoslovanske narodno socialistične mladine pa izhajajo tudi začetki slovenskega gozdovništva oziroma Zveza jugoslovanskih tabornikov. Bratstvo je več ali manj izgubilo svoj zagon in pomen s ponovnim zbližanjem s Samostojno demokratsko stranko in z začet- kom delovanja prosvetnega odseka Delavske zbornice leta 1926. Po približnih ocenah stanja leta 1927 lahko razmerje moči med socialnimi demokrati, krš- čanskimi socialisti in narodnimi socialisti, (komunisti so se takrat že povsem vključevali v Svobode) glede članstva v kulturno prosvet- nih organizacijah izrazimo s 55 % za prve, 28 % je bilo med kulturno delujočimi delavci krščanskih socialistov, 16 % pa narodnih soci- alistov. To se skoraj povsem ujema tudi z raz- merjem volilcev v Delavsko zbornico leto prej. BRATSTVO Približna kronološka preglednica podružnic po času ustanovitve in prisotnosti ostalih dveh delavskih društev. S - Svoboda, KM - Krekova mladina. 1. Ljubljana 1920S, KM 2. Celje 1921 S, KM 3. Laško 1922 4. Maribor 1922 S, KM 5. Trbovlje 1922- 1926 S, KM 6. Trnovo Ljubljana 1922 - 1925 7. Šoštanj 1922 S 8. Velenje 1922 S, KM 9. Ziri 1922 S, Km 10. Krka na Dolenjskem 1922 11. Litija 1923 S, KM 12. Zagorje 1923 S, KM 13. Šiška 1923 S 14. Vič 1923 S, KM 15. Dravlje 1924 16. Kranj 1924 S 17. Jesenice 1924 S, KM 18. Loke pri Zagorju 1924 19. Kotredež pri Zagorju 1924 20. Hrušica pri Jesenicah 1925 21. Duplje 1925 22. Tezno pri Mariboru 1926 23. Sevnica 1926 OPOMBE: I. Dr. Miroslav Stiplovšek, Razmah strokovnega- sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922, Ljubljana 1979, str. 63. — 2. Prav tam, citira Rdeči prapor 5.II. 1910 —3. Isti, str. 64-68 — 4. Isti, str. 70. — 5. Isti, str. 334, citira Delavski list 1.XII. 1922. — 6. Isti, str. 333-337. — 7. Nova pravda 17.IV. 1920. — 8. Nova pravda II.XII.1920. — 9. Nova pravda 17.IV.1920; ASRS, Društvena pravila 2778. — 10. A SRS, Dru- štvena pravila 2778; Nova pravda 26.XI.1921. — II. Nova pravda, letnik 1921, za Celje glej 19.11.1921. — 12. Nova pravda 12.XI.1921. — 13. Nova pravda 13.VIII.1921. — 14. Nova pravda 23.IX., 28.X.1922, 10.III.1923. — 15. Nova prav- da 25.XI.1922. — 16. Nova pravda 16.XII.1922. — 17. Nova pravda 21.X., 16.XII.1922, 20.1., 3.II.1923. — 18. Nova pravda 13.1.1923. — 19. Nova pravda 2.VIII., 19.X. 1923. — 20. Nova prav- da 5.VII.1923. — 21. Nova pravda 25.11.1922, 16.XII.1922, 27.1.1923. — 22. Nova pravda 10.11.1923. — 23. Nova pravda 2,XI.1923. — 24. Nova pravda 27.VIII.1921. — 25. Nova pravda 8.IV.1922, 17.IV.1920. — 26. Nova pravda 17.11., 31.111.1923. — 27. Kladivar I./1923, št. I, 19.V.1923. — 28. Kladivar I./1923, št. 2, 20.VI.I923. — 29. Črtomir Zoreč, Gozdovništvo na Slovenskem, Gozdovništvo na Slovenskem 1925-1941, zbornik prispevkov s posvetovanja v Mariboru 10.5.1985, Maribor 1986, str, 15. — 30. Nova pravda 13.XII.1923. — 31. Dušan Vodeb, Gozdovništvo v Mariboru in njegova usmerjenost v NOB, Gozdovništvo na Slovenskem 1925-1941, str. 38-39. — 32. Nova pravda 26.VII.1924. — 33. Nova pravda 13.IX.1924. — 34. Dušen Vodeb, Gozdovništvo v Mariboru in njegova usmerjenost v NOB. str. 38-39. — 35. Črtomir Zoreč. Gozdovni- štvo na Slovenskem, str. 19. — 36. Nova pravda 15.VIII. in 14.111.1925. — 37. A SRS, Veliko žu- 143 panstvo v Ljubljani, Oddelek za notranje zadeve IV., 16-2, 6564/2/1925, 5609/1926. — 38. Nova pravda 23.1.1926. — 39. Nova pravda 16.1., 24.VII., 4.XII.1926. — 40. Miroslav Stiplovšek. Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem, Maribor 1989, str. 40. 52-53. — 41. Nova pravda 12.111.1927. — 42. Nova pravda 20.VIII., 24.IX.1927, Delo 18.V.1929. — 43. Fran Erjavec, Naše društveno življenje, Slovenci v dese- tletju 1918-1928, Ljubljana 1928, sir. 749. — 44. Dr. Melita Pivec, Programi političnih strank in sta- tistika volitev, Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 367. — 45. A SRS. Veliko županstvo v Ljubljani. Oddelek za notranje zadeve IV., 16-2, 2470-2475/1929. —46. A SRS. Kraljevska banska uprava Dravske banovine. Oddelek za notranje za- deve IV.. 16-2.24882/1932.27080/1935. EKONOMSKA ORJUNA Poskus gospodarske organizacije jugoslovanskih nacionalistov v 20-ih letih tega stoletja BRANKO ŠUŠTAR Po prvi svetovni vojni je iz težnje po močni, narodnostno enotni jugoslovanski državi zras- la Organizacija jugoslovanskih nacionalistov (Orjuna).i Ta je nasprotovala vsakemu »ple- menskemu separatizmu«, internacionalnim stališčem delavskih strank in bila nepomirje- na z italijansko zasedbo krajev zahodno od ra- pallske meje. V svojem nastopanju se ni odpo- vedala tudi fizični moči svojih članov, saj so menili, da je sila dobra in plemenita, če je uporabljena za visoke etične ideale.^ Ta tero- ristični značaj pa je naletel na zavračanje in na enačenje s fašističnim gibanjem, tako pri SLS kot pri delavskih strankah, zlasti komu- nistih.3 V primerjavi z ostalimi deli Jugoslavije seje nacionalistično gibanje razširilo na Sloven- skem najkasneje od pomladi 1922. ko so na- stajale krajevne organizacije Orjune, največ v prvi polovici leta 1923. V začetku leta 1924 je bilo nad 60 krajevnih organizacij Orjune, v dobrih 20 krajih pa so tekle priprave za njeno osnovanje. Tako so bile organizacije Orjune v Ljubljani in okolici, posebej po večjih krajih Gorenjske, pa tudi ob meji z Italijo okoli Lo- gatca in Rakeka, precej jnanj pa po Dolenjski. Orjuna je bila razširjena tudi v krajih ob Savi in po Štajerski, tudi po podeželju, nekoliko še po Prekmurju.4 Poleg nasilnih akcij z nacionalističnirn (del- no tudi protiklerikalnim) značajem na Štajer- skem, posebej proti nemški manjšini v prvi polovici leta 1923 in s t.im. triglavsko akcijo poleti istega leta, je Orjuna prirejala tudi poli- tične manifestacije proti brezposelnosti in draginji, od pomladi 1924 pa tudi ljudske shode5 na katerih so govorili o politični situ- aciji in o nacionalističnem gibanju. Finančno vprašanje je smatrala sama Orju- na za »srce organizacije« in njenih potreb niso mogli kriti le »članarina in skromni doprinosi članstva«. Na povezave med Slavensko banko ter demokrati in orjunaši z »Jutrom« in »Or- juno« in francoskim kapitalom Trboveljske premogokopne družbe so opozarjali že v letu 1925, pa tudi kasneje.8 Nadstrankarska orga- nizacija, za kakšo seje Orjuna razglašala, sicer ni hotela »jemati podpor ne od vlade, ne od strank, ne od koga izven organizacije«, kakor je pisal orjunaški tednik. Pač pa so se namera- vali na finančnem področju osloniti na lastne sile, posebej naj bi gospodarska podjetja Orju- ne omogočila finančno kritje organizacije.^ Svoje gospodarsko podjetje so slovenske Or- june načrtovale vsaj od jeseni 1923.1" Spo- mladi naslednjega leta je ljubljanski oblastni odbor Orjune osnoval Ekonomsko Orjuno, osrednjo registrirano zadrugo z o.j. s sedežem v Ljubljani.' ' Pravila zadruge iz konca marca 1924 so določala za njen delokrog celotno dr- žavno ozemlje ter predvidevala ustanavljanje produkcijskih, trgovskih in kreditnih organi- zacij in podružnic. Zadruga je bila zastavljena kar široko. Njen namen je bil »z uspešnim de- lom na gospodarskem polju pospeševati gos- podarske koristi in nacionalno in državljan- sko zavestnost svojih članov.« To pa naj bi uresničevala s prodajo izdelkov svojih članov, preskrbovanjem potrebščin in industrijskim predelovanjem pridelkov ter s sprejemanjem hranilnih vlog. Zadružni delež je znašal 100 din, jamstvo je bilo enkrato, pravila so predvi- dela tudi lokalne podružnice, zadruga pa je postala članica revizijske zveze Zveze sloven- skih zadrug v Ljubljani. Tako obsežno zastavljena gospodarska de- javnost zadruge (kreditni denarni zavod, na- bavno prodajna zadruga in industrijsko udej- stvovanje) bi potrebovala močno finančno podlago »na katero se je z ozirom na takratni razmah O.J.N. moglo vsaj deloma računa- ti«.'^ Prvo načelstvo je začelo poslovati s kre- ditom do 1, 000.000 din, kar je zadrugi odo- brila Kmetska posojilnica ljubljanske okolice v Ljubljani in njeni zastopniki so bili tudi čla- ni nadzornega odbora zadruge. Kakšne posebne dejavosti zadruga ni razvi- la, saj je revizija leta 1927 ugotovila: »Vse po- slovanje se je raztegalo le na slabo organizi- rano pridobivanje članov, na izplačevanje na- jemnine in uradniških plač, na opremo loka- lov in v minimalni meri na vložne in kreditne 144 posle.« Tako ni zadruga uspela rešiti niti za- četnih težav kljub spremembam v načelstvu in zmanjšanju uradništva, »zlasti, ker je vz- poredno s temi spremembami nastopala defla- cija in s tem zmanjšana možnost pridobivanja deležev ter upadanje vpliva politične Orju- ne.« 13 Težave v poslovanju zadruge kažejo tudi hitre spremembe članov načelstva, saj je do sprememb prišlo že dva meseca po ustanov- nem občnem zboru, še dva meseca zatem pa je izredni občni zbor izvolil tretje načelstvo, v katerem ni bilo nikogar od prejšnjega vodstva zadruge. 14 Zadruga je zašla namreč v finančne težave in tretje načelstvo je želelo tako stanje sanirati. 15 A kaj več kot zadrugo tiho likvidirati jim ni uspelo, saj je bila Ekonomska Orjuna ob revi- ziji leta 1927 s končno izgubo okoli 144.000 din zrela za konkurz. Izgubo bi lahko pokrilo enkratno jamstvo članov, a le kakšno tretjino, saj je del deležev odpadel »na razpuščene OJN, drugi del pa na osebe, ki so brez premo- ženja.«'6 Zadruga je imela tudi nadzorstvo, ki so ga sestavljali - ne čisto po zadružnih pravilih - »gospodje (ki so jpreskrbeli in prorokovali za zadružni kredit.«1'^ Res so za kredit, ki ga je zadruga uživala pri Kmetski posojilnici lju- bljanske okolice jamčili kot poroki in plačniki dva veletrgovca in industrialec.18 Tako poso- jilnica ni uveljavljala svoje terjatve napram zadrugi. 19 Šele po opominu in pretnji kazni s strani sodišča je že več let nedelujoča zadruga sklica- la januarja 1933 občni zbor (udeležili so se ga trije člani), ki je sklenil likvidirati zadruge. Kmetska posojilnica je sicer prijavila svojo terjatev, pa je ni uveljavljala.20 A šele po voj- ni, aprila 1948, je likvidator predlagal izbris firme iz zadružnega registra. Tako je - formal- no - Ekonomska Orjuna obstajala še v času po vojni, čeprav že od leta 1925 ni več delovala. Ce delovanje zadruge kaže le sliko »neuspe- ha poskusa ekonomske organizacije jugoslo- vanskih nacijonalistov«2l, pa so bolj zgovorni podatki o članstvu, saj posredno govorijo o razširjenosti politične Orjune. Imenik članov Ekonomske Orjune22 ima zabeleženih nekaj nad 300 članov, med njimi največ fizičnih oseb, par denarnih zadrug in nekaj krajevnih organizacij Orjune. Največ članov je bilo iz Ljubljane (ena peti- na), precej jih je bilo tudi z Notranjskega (z Rakeka 19, iz Logatca 8, pa tudi iz Kale, Vrh- nike in Cerknice) in iz Loškega (predvsem iz Školje Loke: 12 in iz Poljanske doline: 8.) Na Gorenjskem je bilo njaveč članov iz Kamnika (10), nekaj manj iz Kranja, Bleda, Radovljice, Tržiča in Domžal ter Lesc (4-6), nekaj pa tudi iz Jeseniškega kota. V krajih ob Savi so bili od 2 do 4 člani (Litija, Trbovlje, Zagorje, Laško, Sevnica), v Celju pa jih je bilo 16, nekaj pa Poziv na vpisovanje deležev tkonomske Orjune. Celostranski oglas v glasilu Orjuna, 19.4.1924. tudi na jvoroškeiu. Kraji v Slovenskih goricah (z Ormožem vred) so imeli 13 članov, Mari- bor 11 in Murska Sobota 9. Precej manj čla- i nov pa je bilo z Dolenjskega. Kakega poseb- i nega odmeva v jugoslovanskem prostoru Eko- i nomska Orjuna ni imela, saj je bilo več članov j le iz Dalmacije (Makarska 10, Omiš 6, Kastel ; Sučurac 4 in Split) in po eden s Krka in iz j Beograda. Dva člana pa sta živela v tujini i (Trst, Holandija). i Zadružni delež je znašal 100 din, kar je bilo i kar precej, saj ta znesek pomeni štirikratno ' dnevno zavarovano mezdo delavca23 (povpre- i čni mesečni dohodek delavca je bil v letih < 1924-25 okoli 100 din).24 Glede na uradniške! plače je vsota 100 din pomenila od 1/12 do i 1 /40 mesečnega zaslužka.25 Vpisovanje deležev zadruge je v Ljubljani i od aprila 1924 teklo enakomerno (4-6 mesec- i no), z izjemo julija, ko članstvo - razen na j Loškem - sploh ne raste. Posebej avgusta so i pristopali člani iz Notranjske, koncem leta pa i tudi Štajerci in Korošci. Tudi januar 1925 je 1 bil še kar živahen v vpisovanju zadružnih de- \ ležev (posebej v Ljubljani, Škoiji Loki, Zasa- j vju in Celju), nakar se ni članstvo več kaj bi- \ stveno povečevalo, tudi »radi nesoglasja med j Ekonomsko Orjuno in organizacijo OJN.«26| Zadnji vpisi so bili v juniju 1925. * Najprej so v zadrugo stopali le posamezni- ! ki, od decembra 1924 naprej pa so s pristo-S 145 pom oblastnega odbora Orjune Ljubljana vplačevale deleže (od 1 do 7) tudi posamezne krajevne organizacije Orjune (Vič-Glince, Rajhenburg, Novo mesto, Kranj, Skofja Loka, Moste, Rakek, Vrhnika, Omiš, Sv.Peter- Vodmat, Javornik in Ljubljana). Večina članov, skoraj 2/3, je vplačala le po en delež (100 din). Od dobre tretjine članov zadruge z večjimi deleži pa so bili najštevil- nejši tisti z dvema (dobra 1/3), tremi (1/10), petimi ali desetimi deleži (obakrat slaba 1/4). Članov z 20, 25 ali 30 deleži je bilo le nekaj (po 3-5), povsem izjemno pa je bilo članstvo s 50 deleži. Največ članov z vplačanimi 10 deleži je bilo iz Ljubljane (6), le nekaj manj iz Školje Loke in Notranjske (Rakek, Logatec) ter iz Celja. Premožni člani so bili tudi iz Kamnika (eden z 20, drugi s 30 deleži), Tržiča in Bleda, pa tudi člani iz Školje Loke zopet izstopajo med tistimi z visokim številom vplačanih de- ležev. Za slabo četrtino zadružnikov Ekonomske Orjune nimamo vpisanih podatkov o poklicu (stanu) v imeniku članstva, a iz ostalih vpisov si lahko izoblikujemo sliko poklicne strukture zadružnikov. Med njimi prednjačijo uradniki (skoraj 1/6 vseh vpisanih članov) in trgovci (skoraj 1/7), močno pa sta zastopani tudi ka- tegoriji obrtnikov in državnih uslužbencev (prvih nekaj nad 8%, drugih nekaj manj). Šte- vilo (drugih) intelektualnih poklicev je tudi visoko: nad 5% odvetnikov in notarjev (več prvih), nekaj manj zdravnikov in učiteljev. Manj je posestnikov (3,5%) in za poldrugi procent tovarnarjev, 6% pa je drugih poklicev. Med pravnimi osebami (4,8%) prednjači 13 organizacij Orjune pred dvema kreditnima za- drugama. Slika, ki jo nudi članski imenik o razširje- nosti vpliva Orjune, je podobna razprostranje- nosti krajevnih organizacij Orjune, kakor jo kažejo poročila v nacionalističnem tedniku »Orjuna«. Struktura članstva politične Orjune pa se od Ekonomske Orjune seveda razlikuje, saj so bila za včlanjenje v zadrugo pač potreb- na finančna sredstva. Tako so bili člani zadru- ge tisti, ki so Orjuno lahko finančno podprli: v članskem seznamu zadruge ni najti mladine, zlasti študentov, malo je tudi posestnikov, pa tudi delavci niso močneje zastopani. OPOMBE 1. Osnovne podatke o Orjuni nudita dva prispevka B.Gligorijeviča: - Organizacija jugoslovenskih na- cionalista (Orjuna), v: Istorija XX veka, Zbornika radova V, Beograd 1963 in - Profašistička organi- zacija »Orjuna« i revolucionarni radnički pokret Jugoslavije, v: Revolucionarno delavsko gibanje v Sloveniji v letih 1921-1924, Ljubljana 1975. Prim, še literaturo v članku v op. 4. — 2. Orjuna, tednik organizacije jugoslovanskih nacionalistov (odslej: Orjuna), 7.1.1923. Statut organizacije, ki gaje ko- nec leta 1922 potrdila centralna vlada, je v 2 predvideval tudi uporabo fizične sile. — 3. Tudi vodstvo slovenske Pokrajinske uprave (Hribar, Lu- kan) je nasprotovalo takšnemu značaju organizaci- je. Prim.: Orjuna, 30.11.1923; Ivan Hribar, Moji spomini, II.. Ljubljana 1928, str. 510-513. — 4. Tak pregled razširjenosti organizacije nudijo poro- čila v tedniku Orjuna. - Prim. B.Šuštar. O razširje- nosti Organizacije Jugoslovanskih nacionalistov na Slovenskem do sredine leta 1924, v: Kronika 36/1988, št.3, str. 242-246. — 5. Jakšni ljudski shodi so bili v Brežicah, Trbovljah, Škofji Loki, Za- gorju in Mirni od marca do maja 1924. — 6. Orju- na, 9.2. 1924. — 7. Orjuna. 16.9.1924. — 8. F. Klopčič. Trboveljska premogokopna družba, v: Za- pisi Delavsko-kmetske matice, Ljubljana 1925, št.4. A. Nedog, Tone Tomšič, Ljubljana 1969, str. 26.-9. Orjuna, 30.10.1923. — 10. Orjuna 30.10. in 4.11.1923. — 11. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Okrožno gospodarsko sodišče v Ljubljani. Zadružni register (odslej: Zadr.) Zadr. VIII/4 st. s spisom. — 12. Zadr. VIII/4 st.. Revizijsko poročilo 29.7.1927. —13. Kot op. 12. — 14. Na ustanovnem občnem zboru zadruge izvoljeno prvo načelstvo so sestavlja- li: ing. Matej Kosmač, predsednik, dr. Dimitrij Košiša, namestnik, Božo Borštnik, tajnik in Artur Jakše, blagajnik. Ko sta predsednik in blagajnik (ta je postal ravnatelj zadruge) po dveh mesecih odsto- pila, sta bila 30.5.1924 na skupni seji načelstva in nadzorstva na njuni mesti kooptirana dr.Drago Marušič, odvetnik kot predsednik in Franjo Peric, privatni uradnik kot član načelstva. Na izrednem občnem zboru 23.7.1924 je dotedanje načelstvo od- stopilo, na predlog M.Kranjca pa so izvolili novo vodstvo zadruge. Predsednik načelstva je postal Prokurist Franjo Zorčič. njegov namestnik trgovec Franc Medica, člani načelstva pa advokat dr.Vladi- mir Knaflič, kemik - in šef Orjune - inž. Marko Kranjec in privatni uradnik Franc Kobentar, kas- neje tudi likvidator le še formalno obstoječe zadru- ge. — 15. zadr. VIII/4 st. Izjava članov načelstva na Deželnem sodišču v Ljubljani 29.10.1927. — 16. Kot op. 12. — 17. Kot op. 12. Člani nadzorstva so bili dr. Janko Kersnik, odvetnikjz Ljubljane, Franc Dolenc, veletrgovec z lesom iz Škofje Loke, Matija Hedžet, veletrgovec iz Ljubljane in Peter Kozina, industrialec v Tržiču. — 18. Zadr. VIIl/4 st. Izjava porokov na Deželnem sodišču v Ljubljani 29.10.1927. — 19. Zadr.VIlI/4 st. Zapisnik občne- ga zbora 30.1.1933. — 20. Zadr. VIII/4 st s spisom. — 21. Zadr. VIII/4 st. Revizijsko poročilo 31.12.1928. — 22. Zadružni spis vsebuje tudi ime- nik članov, ki gaje v zvezi z lidvidacijskim postop- kom zahtevalo sodišče. Zadr. VIII/4 st. s spisom. — 23. France Kresal, Zahteve za zakon o minimalnih mezdah. Prispevki 1967 1-2, str. 242 (uporablja statistiko Osrednjega urada za zavarovanje delavce- v). — 24. F. Kresal, Tekstilna industrija v Sloveni- ji, Ljubljana 1976. (iz letnih poročil inšpekcije dela v Ljubljani). — 25. Mesečni prejemki magistralne- ga ravnatelja so bili okoli 4000 din, mag. svetnika ali srednješolskega profesorja okoli 2700 din, kon- cipista dobrih 2000 din in oficiantinje 1200 din. Zgodovinski arhiv Ljubljana, mesto Ljubljana, ro- kopisne knjige. Cod. IX/7, 1923/1924: Proračun mestne občine ljubljanske za leto 1924, Ljubljana 1924. — 26. Zadr. VIIl/4 st. Revizijsko poročilo 29.7.1927. 146 FOTOGRAFIJE PREDVOJNIH GRAJSKIH INTERIERJEV, DRAGOCEN VIR ZA PROUČEVANJE NOTRANJE OPREME, ZLASTI POHIŠTVA MAJA LOZAR ŠTAMCAR Obžalovanja vredna lastnost, omalovaževa- nje tradicije in s tem tudi materialne dedišči- ne, ki se je na Slovenskem okrepila v letih med drugo vojno in po njej, je vzrok za skromno ohranjenost »premične dediščine« - tudi notranje opreme nekmečkega prebival- stva v domovih premožnejših slojev po mestih in gradovih, pa tudi v cerkvah. Tako pomanj- kanje občutka za vsakdanje predmete, po- žlahtnjene s starostjo, mnogokrat izvrstne obrtniške izdelke, ki kažejo tudi mojstrovo umetniško stremljenje, kljub razglašeno kul- turni hrbtenici našega naroda izdaja našo ne- verjetno brezbrižnost in splošno nevednost. Le redki posamezniki so se od prejšnjega stoletja sem zavedali pomena ohranjanja sta- rih, izrabljenih in odsluženih kosov pohištva in drobnih predmetov. Preprost človek, pripa- dajoč kateremukoli klinu družbene lestvice, pa je stvar raje vrgel v peč, da bo red pri hiši, ali pa jo je oddal zvito govorečemu preproda- jalcu. In še tiste »umetnostne zbirke«, ki so nastale in se ohranile zlasti na naših gradovih, so postale žrtev obubožanja in so bile razpro- dane na dražbah, ali pa so podlegle največji katastrofi naše dobe, vojni in povojnim letom, ko so bile stavbe uničene, njihova še ohranje- na oprema pa pokradena in raztresena na vse štiri strani neba. Majhen del te naše dedišči- ne se je zbral v Federalnem zbirnem centru, od koder so potem (ne vsi) predmeti prišli v slovenske muzeje, brez znane provenience, prave reliquiae reliquiarum. Na srečo se je iz let med vojnama ohranilo nekaj fotografij notranjščin gradov, ki nam zmorejo pričarati vzdušje s tradicijo prežetih oprem grajskih prostorov.' Oprema, ki jo vidimo na teh foto- grafijah, docela ovrže dolgo časa negovano in ponavljano neresnico, da Slovenci kot reven narod nismo nikoli imeli bogato opremljenih hiš, gradov in cerkva. Ob upoštevanju dejstva, daje bilo precej lastnikov teh stavb res tujcev, je vendarle resnica, da jih nismo znali ali zmogli ohraniti, potem ko so ti odšli. Fotografije, ki so ohranjene s steklenimi ploščami - negativi vred na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine republike Slovenije,2 so predvsem delo utemeljitelja umetnostnozgodovinske in konservatorske stroke pri nas, dr. Franceta Steleta. Kot foto- grafa se omenjata tudi M.Klemenčič3 in Ante Kornič, nekaj pa je preslikav predvojnih raz- glednic. Dr. Stele se je v članku Iz konservatorskih, tem dokumentiral stanje prenekaterega pred- meta pred prihodom v muzej. Iz te zbirke seje namreč prav tako posrečilo za muzej pridobiti precej kosov opreme, medtem ko je bil velik del likovnih umetnin pridobljen za Narodno galerijo. Dravska banovina je okrog leta 1930 kupila grad Novo Celje. Prejšnji lastnik je opremo delno odnesel v tujino, del pa je spet dobil Narodni muzej, med drugim tudi roko- kojske Königerjeve kipe s stopnišča in pozla- čeno kovano mrežo iznad veznih vrat.9 Grad Ormož s svojim inventarjem je bil večkrat v nevarnosti, da se vse skupaj razproda in zato je imel dr. Stele kot konservator za potrebno, pomembnejše predmete fotografsko doku- mentirati. Kratko poročilo o Ormožu je obja- vil v ZUZu.lO Žal pa poročila dr.Steleta še zdaleč ne kažejo celotne slike razbijanja in iz- puhtevanja stoletja kopičenih umetnostnih in umetnoobrtnih zakladov. Dr. Ivan Komelj je v svojem obsežnem članku Grad kot spomeniški problem v času med obema vojnama" omenil okrog štiri- deset v arhivu Zavoda za spomeniško varstvo evidentiranih grajskih razprodaj.>2 Na podlagi arhivskih dokumentov (dopisov, poročil ipd.)je dokazoval, daje večina sloven- skih gradov izgubila svojo vsebino že med obema vojnama'3 in da so leta med drugo svetovno vojno in po njej prinesla pogubo le še grajskim lupinam. Res je prva jugoslovan- spominov v njemu posvečeni številki Varstva spomenikov leta 19654 spominjal tragičnih usod gradov in opreme Pukštajna pri Dravo- gradu, Murske Sobote, Stare Loke, Turna pri Velenju, Novega Celja in drugih, ki jih je med obema vojnama po svojih močeh skušal reše- vati. Tako je mogoče v Zborniku za umet- nostno zgodovino v poglavju Varstvo spome- nikov slediti njegovim poročilom o prizadeva- njih, da bi pomembnejši kosi opreme, predvi- deni za dražbe ali izvoz, ostali v slovenskih javnih zbirkah. Ta prizadevanja so bila zaradi skromnih finančnih zmožnosti ustanov žal le delno uspešna. Pregledal in delno dokumenti- ral je opremo gradu Hrastovec, ki so ga Herbersteini oddali ruskim beguncem in veči- no predmetov odpeljali v svoj ptujski grad. Prodali pa so med drugim izredno bogato rez- Ijano posteljo z baldahinom, za katero se je dr. Štele trudil, da bi ostala na naših tleh in v jav- ni lasti, a mu ni uspelo.5 Zbirka pl. Gutmann- sthala z gradu Dvor pri Radečah je končala na dražbi. Po izjavi dr. Steleta pa je vendarle, 147 Grad Bizeljsko, bidermajcrska soba -* »vse boljše staro pohištvo, porcelan in steklo ... ostalo v Soveniji«.6 Ob veliki dražbi leta 1930 s tiskanim katalogom-' na gradu Murska Sobota je nastala tudi vrsta Steletovih fotogra- fij, na katerih spoznamo zlasti pohištvene kose, kupljene za Narodni muzej v Ljubljani. V istem času je razpadla še ena velika zbirka umetnin in starin, namreč Strahlova zbirka v Stari Loki.8 Tudi to je dr.Stele fotografiral in s ska država z napačno davčno in kmetijsko po- litiko sama spodbujala opuščanje gradov, na trgu pa se je znašlo toliko grajske opreme, da javne zbirke niso zmogle^ kupiti večine izbra- nih kosov. Na prste ene roke lahko prešteje- mo gradove, katerih (novi) lastniki so imeli posluh za umetnost in starine in tudi sredstva zanje - Strmol je kupil tovarnar Hribar, Brdo pri Kranju knez Pavel Karadžordževič, Hmeljnik pa (že leta 1876) sudetski Nemec baron Wamboldt, »ki je s seboj pripeljal tudi dragoceno opremo«in se trudil grad obno- viti po vseh spomeniških in muzejskih princi- pih.'5 žal druga vojna hmeljniškemu gradu ni prizanesla. Vojna je svojo razdiralno senco metala še na mnoga leta, ki soji sledila, ko so se Hmeljniku pridružili v žalostni vrsti »stra- teško požganih« in kasneje s pečatom »sim- boli nepravičnega družbenega sistema« zane- marjeni in uničeni gradovi Bogenšperk, Grad na Goričkem, Jablje, Križ, Krumperk, Mokri- ce, Soteska, Turjak in mnogi drugi. In mnogo teh gradov je leta 1945 gotovo še imelo svojo opremo. Dr. Komelj je imel le delno prav. Na podlagi ohranjenih fotografij notranj- ščin teh in drugih gradov danes lahko rečemo, da resda niso vsebovali izobilja kosov prvotne opreme, morda renesančne in zgodnje baroč- ne, zato pa lahko občudujemo raznovrstno opremo 19. stoletja z vso paleto slogov od kla- sicističnega empira in bidermajerja do histori- zirajočih oblik, med katerimi ni smel manjka- ti zlasti priljubljeni »altdeutsch«, staronemški slog. Med temi relativno mlajšimi kosi opre- me se, izpostavljeni kot prva družinska drago- cenost, pojavijo kosi pohištva in druge opre- me iz 18. stoletja, redkeje zgodnejši. Zanimivo je, da zaman iščemo sodobno pohištvo secesij- skih ali modernističnih oblik. Zelo verjetno je, da ga je vsaj nekaj sodilo v opremo praktično opremljenih nereprezentančnih prostorov (fo- tografirana ni na primer niti ena kuhinja), a jih je fotografski aparat ob strogi izbiri najza- nimivejše opreme namenoma prezrl. Druga domneva je, da graščaki ob obilici starejšega pohištva pač niso imeli ne potrebe ne želje kupovati novega. Tretjič pa moramo razlog za odsotnost modernega pohištva gotovo iskati v padanju finančne moči, ki je mnogokrat pri- peljala do skrajnosti - razprodaje premoženja. Na fotografijah je občutiti udobno domač- nost prostorov, v katerih seje živelo in po po- trebi dopolnjevalo izrabljene kose z novejši- mi. Tako so nastali pisani konglomerati pohi- Grad Bori, eleganten marmornat kamin in neoem- pirska sedežna garnitura, foto dr. Stele okr. 1930 148 Grad Bori, bogat neobaročen portal z vrati, nad ka- terimi so razobcšcne lovske trofeje in orožje, foto dr. Stcic. okr. 1930 štva, ki je bilo raznovrstno tako kot dobe, ki so se dotaknile grajskih zidov. Prostori so po- leg premične opreme vsebovali še čudovite lesene kasetirane ali štukirane strope z lesten- ci, tapiserije, poslikane stenske opne ali fre- ske, lončene peči, kamine in druge kamnose- ške izdelke, rezljana vrata s podboji, pisano sestavljene parkete, dragocene stare preproge in draperije, po stenah pa nešteto slikarskih del in ogledal v bogato izrezljanih okvirjih. Vsa ta množica predmetov se je pač glede na okus in finančne možnosti lastnika bolj ali manj harmonično zlila v celoto. Razbrati se da namenoma urejeno »grajsko vzdušje«, ki ga ustvarjajo zlasti izbira pristnih renesančnih ali novorenesančnih kosov pohi- štva z velikimi in težkimi mizami, z bogato rczljanimi stoli, s širokimi garderobnimi oma- rami in težkimi kredencami, vse iz masivne- ga hrastovega ali orehovega lesa, in podčrtuje- jo po stenah okrasno razobešeno orožje in lovske trofeje (Bori, Jelše, Ptuj). To vzdušje pomagajo dopolnjevati mnoge slike z značilno grajsko tematiko - galerije prednikov, krajin- ski motivi s posestmi graščakov, priljubljene lovske in mitološke scene. Nepogrešljiv del grajske opreme so bile na vidnih mestih, na- vadno v jedilnicah, razstavljene zbirke porce- lana, keramike, kositrne, bakrene in srebrne posode (Bizeljsko, Jablje, Murska Sobota, Novo Celje, Ormož, Ptuj, Rakovnik, Renče. Stara Loka, Turjak). Podrobnosti so mnogokrat zaradi starosti steklenih fotografskih plošč precej zabrisane ali celo nespoznavne. Včasih pa je kak izje- men kos opreme pritegnil posebno pozornost in se nam ohranil skrbno zabeležen z vsemi detajli - na primer bogato rezljana skrinja z naslonjalom v Bizeljskem, zgodnjebaročna omara s struženimi polstebriči v Borlu, rezlja- na baročna omara z mestnimi vedutami iz Hmeljnika, bogato rezljana postelja z baldahi- nom iz Hrastovca, dunajska podna ura iz prve polovice 18. stoletja iz Jabelj, precej predme- tov iz Murske Sobote, ki jih zdaj občudujemo v ljubljanskem Mestnem muzeju, bidermajer- ski kanape in ura iz Ormoža, baročna taber- nakeljska omara iz Pisec, baročni stol s struže- nimi nogami in prvotnim oblazinjenjem iz Podčetrtka, tabernakeljska omara z bogato marketerijo in okovjem iz ptujskega gradu, bogato rezljan renesančni sekreter, viteški oklep in gotska skrinja iz Pukštajna, kabine- tna omarica in rezljana vrata iz Rakovnika, intarzirana vrata in umivalnik iz Velenja, marsikje lončene peči, itd. Kako bi bili lahko veseli, če bi se nam ohranile vsaj te notranjšči- ne, ki so že po sedanjih merilih karseda boga- te. In arhivi nam sporočajo, da so bile neštete grajske sobane pred prvo svetovno vojno pri nas opravljene še dosti bogateje! Grad Domava, rokokojska peč in poslikane stenske opne 149 Grad Dvor pri Radečah, notranjščina s slikami v/ Gulmansthalove/birke Grad Hmelinik. ureditev enega izmed dnevnih prostorov tasinika Wambol/dta. foto Kornič med IQ.'^Oin 1940! 150 Grad Jablje pri Mengšu, poslikane tapete \ kitajski sobi in bidermajcrska sedežna garnitura V gradovih kot centrih moči in blagostanja se je stoletja nabiralo premično premoženje, ki je seveda utrpelo vse mogoče naravne in človeške katastrofe. Večkrat je tudi popolno- ma izginilo, a s starodavno zgradbo se je iz generacije v generacijo dedovala tudi zavest o ohranjevanju starega inventarja, neločljivo povezanega s koreninami graščakovega rodu in s tem s celotnim krajem, kajti na grad je bila vezana zgodovina vseh okoličanov. Od tod so prihajale nove pobude in po grajski modi seje zgledovala moda preprostejših ljudi - seveda se je takrat svet vrtel dosti počasneje kot danes. Hitreje kot grajskih seje spreminja- la usoda hiš v mestih in usoda opreme z njimi. Mesta so bila bolj na prepihu, lastniki hiš so se menjali hitreje in oprema je šla iz rok v roke. Iz številnih ohranjenih zapuščinskih in- ventarjev 17. in 18. stoletja, pa tudi iz mlajših, vidimo, da se je reprezentančna mestna hiša plemiča ali premožnega meščana v bogati opremi vsekakor mogla meriti z grajsko in jo je v prilagajanju modnim tokovom časa celo prekašala. Zal pa se v naših krajih od teh oprem ni ohranilo dosti, zlasti ne in situ. Druga stalnica, ki je poleg gradov najdlje obdržala svojo starejšo opremo - večinoma mislimo s tem baročne ensemble - je cerkev. Po naših cerkvah je še razmeroma dobro ohranjena umetnoobrtna oprema, od svetil in cerkvenega posodja do pohištva. Tudi gradovi Jelšin grad. vzhodnjaško okrašene stene in strop, stola iz upognjenega lesa. foto dr. Stele so praviloma imeli lasten bogoslužni prostor, ki je bil največkrat namenjen izključno le na- jožji družini, opremljen z oltarjem (likovno in z umetnoobrtnimi izdelki bogat v grajskih ka- pelah v Murski Soboti in v Novem Celju), s klopmi, klečalniki in s spovednico (izredno lepo izrezljano v pišeški kapeli). Dnevni grajski prostori - sprejemnice. jedil- nice, viteške dvorane - so razkazovali najime- nitnejše kose opreme v stavbi. Sedežne garni- ture v teh prostorih so na naših medvojnih fotografijah precej enotne - v neorenesan- čnem slogu z vključenimi pristnimi renesan- čnimi kosi, v klasicističnem (Ormož), v bider- majerskem (Bizeljsko, Jablje), v neobaročnem ali neorokokojskem (Bogenšperk, Mirna na Dolenjskem, Hrastovec) ali pa gre za pristne sedežne garniture 18. stoletja (Novo Celje, Murska Sobota, Gornja Radgona). 16 v velenj- skem gradu so si v enem izmed dnevnih prostorov omislili neogotsko sedežno garnitu- ro z množico zavitih stebričev, ki je le en pri- mer pri nas močno priljubljenega staro- nemškega sloga. Shrambno pohištvo je mno- gokrat še baročno ali klasicistično, saj se v vsakdanji rabi ni moglo tako hitro izrabiti kot sedežno. V reprezentančnih prostorih so stali številni predalniki, kotne omarice, vitrine, skrinje, tabemakeljske omare, manj pogosto kabinetne omarice, vitrine in garderobne omare, priljubljene pa so bile tudi težke, z 151 Grad Murska Sobota, del opreme v »damski sobi«, zdaj delno na ogled v Mestnem muzeju, foto dr. Stele okr. 1930 Grad Novo Celje, poslikane stenske opne, rokokojska peč in razstavljena srebmina, foto dr. Stele 152 Grad Ormož, eleganten bidermajerski kanape. Ibti> Jr. Stele ok. 1930 rezbarijo obložene etažere in kredence \ staronemškem slogu. Opremo gradu Jelše je kot osamljen primer pri nas narekoval orien- talski okus. Kakšnih izrazilo za ta namen opremljenih knjižnic se iz fotografij ne da raz- brati, čeprav jih srečamo v Pišccah. na Turjaku in zlasti na Bogenšperku. Med fotografiranimi notranjščinami nekate- re izstopajo po posebno bogati opremi, ki ni namenjena uporabi, saj je je za to dosti pre- več. Poleg tega pa ima skupne poteze, ki kaže- jo na to. da je bil graščak zbiralec in je kopičil na svojem gradu vsebinske sklope predmetov, ki so mu bili posebej pri srcu, kupljenih tudi daleč prek naših meja. Pri tem imamo v mis- lih predvsem t.im. Strahlovo zbirko v Stari Loki ali zbirko na gradu Turn pri Velenju. Fotografije okrog petindvajsetih grajskih notranjščin dajejo le slutiti, kaj vse so v obdo- bju širše do začetka našega stoletja, ožje pa do druge svetovne vojne, hranili debeli zidovi drugih naših gradov, ki niso bili fotografsko dokumentirani. Že na začetku 20. stoletja so lastniki zaradi neugodnih političnih in eko- nomskih razmer začeli počasi odnašali ali raz- prodajati grajsko opremo. Druga svetovna vojna pa je ta nezaželeni proces dokončno sklenila. Pravih razsežnosti le izgube se zave- mo šele, ko pogledamo preko meja. Če nam je dovoljeno seči malo dlje - v Anglijo in Francijo, kjer so vojne vihre enako kakor pri Grad Pišcce. baročna tabernakeljska omara, Folo dr. Stele, ok. 1930 153 Grad Rakovnik na Dolenjskem, klasicistično pohištvo Grad Renče, dvorana z velikim kaminom, loto Gorjup 1980 po razglednici Grad Velenje, altdeutsch sedežna garnitura in klasi- cistična predalnika nas prizadele narodovo dediščino, so tam ven- darle uspeli obdržati neprecenljive zaklade svojih podeželskih dvorcev in gradov, ker se večina zaveda pomembnosti kulturne dedišči- ne tako v smislu zgodovinske pričevalnosti kakor v čisto komercialnem turističnem smis- lu. Lastnikom ni pod častjo ob določenem času popeljati obiskovalca skozi prostore s staro opremo, v katerih sicer sami stanujejo. Ob starodavnih stavbah so urejeni parki in vrtovi, praviloma se nekje na nevpadljivem mestu najde tudi trgovina z ličnimi doma na- rejenimi spominki in okrepčevalnica z doma- čim pecivom. A vrnimo se k fotografijam naše nekdanje grajske opreme. V Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije shranjene plošče in fotografije grajskih no- tranjščin so izredno dragocene že s prektične- ga stališča, ker naši muzeji hranijo vrsto pred- metov brez znane provenience, in - z obilo sreče seveda - kak tak premet spoznamo na eni izmed fotografij. Tako izvemo za njegovo zadnje nahajališče in takratno stanje ohranje- nosti. Predvsem pa ti slikovni dokumenti slu- žijo za formalno primerjavo z ohranjenim gra- divom. Kljub mnogokrat tehnično slabim po-. snetkom se da izluščiti značilne ali pa za naš prostor izjemne forme posameznih pohištve- nih kosov, vrste ornamentov, itd. Pri tem žal pogrešamo barvo, ki je pomemben element, prav tako je nemogoča natančna opredelitev vrste materiala in konstrukcije. Nasprotno pa sta na posnetkih lepo vidni prostorska razpo- reditev stanovanjske opreme in medsebojna funkcionalna in dekorativna povezanost posa- meznih kosov. Gre seveda za interierje z osebnim pečatom, sestavljene iz večinoma podedovanih kosov opreme, pod močnim vplivom osebnega oku- sa in finančnih možnosti lastnika. Zato so ohranjene fotografije nedvomno zanimive tudi za družbenega zgodovinarja, predvsem za preučevalca vsakdanjega življenja. V pričujočem sestavku smo na eni strani hoteli opozoriti na uporabnost ohranjenih fotografij in na drugi skušali strniti najosnov- nejše skupne značilnosti opreme grajskih notranjščin med obema vojnama. V nadalje- vanju bo treba izpeljati seveda poglobljeno analizo, ki bo še en dobrodošel kamenček pri sestavljanju mozaika zgodovine umetne obrti na Slovenskem. OPOMBE 1. Nekaj teh fotografij je bilo objavljenih v okviru zgodovinskih predstavitev posameznih slovenskih gradov, na primer v Zbirki vodnikov po kulturnih in naravnih spomenikih Slovenije, v knjigi Ivana Stoparja Gradovi na Slovenskem, Ljubljana 1986. v posameznih člankih, ki jih omenjamo v opom- bah, itd. — 2. Na tem mestu se toplo zahvaljujem delavcem Zavoda, da so mi omogočili pregledati svojo fototeko.— 3. Ivan Komelj, Grad kot spome- niškovarstveni problem v času med obema vojna-, ma. v: Varstvo spomenikov 25. Ljubljana 1983, str. | 24. — 4. France Stele, Iz konservatorskih spomi- \ nov. v: Varstvo spomenikov 10, Ljubljana 1965, str. 13-38, zlasti pa str. 25-26. — 5. Zbornik za umetnostno zgodovino (ZUZ)2. Ljubljana 1922,, str. 151; ZUZ 3, 1923, str. 67-68 in str. 144; ZUZ 5. 1925. str. 109-110. — 6. ZUZ 6, 1926, str. 111-112. — 7. ZUZ 11, 1931. str. 87-88. — 8. ZUZ II. 1931, str. 90-91. —9. ZUZ 12, 1933, str. 93-94.-10. ZUZ 14, 1936/37, str. 64. — II. Ivan Komelj. Grad kot spomeniškovarstveni problem v času med obema vojnama, v. Varstvo spomenikov 25, Ljubljana 1983, str. 13-32. — 12. I. Komelj, n.d.. str. 22. — 13. Ta proces se je moral začeti še pred prvo vojno. Tako na primer dr. Stopar v svoji knjigi Gradovi na Slovenskem na strani 46 pravi, da so Trautmansdoffi že pred prvo svetovno vojno opremo gradu Negova spravili na svoja druga po- sestva. — 14. 1. Stopar, n.d., str. 265. — 15. I. Komelj. n.d.. str. 24. — 16. Seveda je tvegano soditi o pristnosti pohištva s fotografij, a ker imamo v jav- nih zbirkah nekatere izmed fotografiranih predme- tov, datiramo z večjo gotovostjo. 155 TURIZEM IN KULTURA NA BLEDU BOŽO BENEDIK Vsak turistični kraj je skušal že zgodaj s kul- turnimi prireditvami, prikazom krajevnih znamenitosti, umetnostnih spomenikov in tradicionalnih oblik življenja poživiti turistič- no ponudbo in privabiti čimveč gostov. Tako je bilo - in je še vedno - tudi na Bledu, kjer poleg naravnih lepot in slikovitosti kraja po- sebno pozornost zbujata blejski grad in otok, ki sodita danes med najbolje urejene kulturne objekte pri nas. Letno privlačita na deset tiso- če obiskovalcev in le redko kateri tuji gost si ne ogleda teh dveh kulturno-zgodovinskih spomenikov. Vendar so gostje vedno želeli čim več kulturnih prireditev, umetniških raz- stav, koncertov in folklorističnih nastopov. Posledica tega je, da sta turistična dejavnost in kultura danes močno povezani. Poglejmo, kako je bilo s tem na Bledu. Že v prvih začetkih turizma so si na Bledu prizade- vali privabiti goste tudi s kulturnimi priredi- tvami. V starih zapiskih čitamo, da so na Ble- du prirejali koncerte od prvih dni julija do srede septembra že od ustanovitve Zdraviliške komisije leta 1886. Koncerte so prirejali ob določenih dnevih v Zdraviliškem parku v glasbenem paviljonu - podobnega vidimo v tem parku še danes - dalje dopoldne na kopa- lišču ali popoldne na obali jezera pred današ- njim Park hotelom in pri nekdanjem hotelu Petran na Mlinem. Izvajalci so bili simfonični orkestri z Dunaja ali iz Ljubljane. Koncerte so izvajali tam, kjer so bili gostje, ki so poleg tu- ristične plačevali tudi glasbeno takso. V ve- černih urah so občasno prirejali koncerte tudi v Zdraviliškem domu. S takšnimi koncerti so nadaljevali v turistič- nih sezonah tudi v času med obma vojnama v istem paviljonu v Zdraviliškem parku; sodelo- vali so glasbeniki opernega ali vojaškega orke- stra. Koncerte so prirejali v popoldanskih in obvezno tudi v večernih urah. Imeli so mnogo poslušalcev, ki so radi posedeli na klopeh ob poslušanju predvsem domače glasbe. Več iz kulturnega življenja blejski turistični delavci takrat svojim gostom niso pripravljali. Prireja- nje teh koncertov je bil poglavitni izdatek za kulturno zabavne prireditve in glavno breme takratnega proračuna Zdraviliške komisije, kamor so se stekali dinarji iz turistične takse. Med obema vojnama moremo med turistič- no zabavne prireditve šteti poskus hotela To- plice. Takratna podjetna lastnica Jula Mainar seje domislila, da bi dala na lastne stroške iz- delati deset parov narodnih noš za dekleta in fante. Ob raznih prilikah so nato domačini v njih nastopali na hotelskih prireditvah ter ob polkah in valčkih zabavali tuje goste. Poskus so takratni gostje z zadovoljstvom sprejeli. Iz teh nastopov, ki so prikazovali del gorenjske folklorne tradicije, so zrasle organizirane sku- pine, ki so v povojnem času dosegle zadovolji- vo raven in se vključevale v organizirane fol- klorne prireditve. V prvih povojnih letih ni bilo pravega turi- stičnega življenja, zato tudi ni bilo prizade- vanj za razne kulturne prireditve. Ni bilo or- ganizatorjev, niti tistih, ki bi nastopali ali bili pripravljeni sodelovati. Seveda je treba po- udariti, da jih skoraj ni bilo za koga prirejati, saj so se prave turistične sezone začele šele po letu 1955. Bled je verjetno pogrešil, ker je v mrtvilu prvih povojnih let zamudil priložnost, da bi, čeprav z lastnimi sredstvi, s kvalitetnimi kul- turnimi in drugimi prireditvami zadržal zna- čaj mondencga letovišča. To je znal npr. Du- brovnik. Bled sam verjetno kaj takega res ne bi zmogel, toda ni bilo niti prave širine niti spodbude pri turističnih delavcih. Povsem ob strani je tedaj stala tudi Ljubljana, naše glavno mesto in kulturno središče. Na Bledu tedaj tudi še ni bilo pravih prostorskih možnosti, ni bilo primerne dvorane (v Kazini so bili pro- stori premajhni) in tudi takšnih ambientov, kakor jih ima npr. Dubrovnik, Bled nima. Le na gradu in otoku je bilo nekaj poskusov v še ne obnovljenih prostorih, a tu je bila velika ovira nestalno vreme, s katerim je računati v alpskem svetu. Prvi poskusi za oživitev kulturnih priredi- tev padejo v čas po letu 1955, ko seje turizem obnavljal in je začelo z delom novo ustano- vljeno Turistično društvo Bled. Bili so to skromni začetki ob nezahtevnih gostih. Ome- jili so se predvsem na folklorne nastope, ki so jih izvajale ljubiteljske skupine z Bleda, Bohi- nja in Jesenic. Od njih tedaj seveda ni bilo pri- čakovati popolnosti, saj niso imele strokovnih vodij. Vendar so prikazale prvim tujim go- stom - predvsem Holandcem in deloma Ne- mcem - naše plese, nošnje in pesmi, kakor so pač znale in zmogle. Pohvaliti moramo njiho- vo prizadevnost in vnemo. Nastopi so bili skoraj izključno v Kazini kot edinem še pri- mernem prostoru, le izjemoma tudi v hali ho- tela Toplice. Tako je bilo vse do leta 1957. Takrat so se začeli kazati sadovi prizadeva- nja zelo delovnega Turističnega društva Bled. Poleg rednega programa folklornih prireditev, ki so bile enkrat tedensko - ta navada se je ohranila vse do danes - so sledili tja do leta 1961 poskusi, da bi popestrili in zboljšali kva- liteto kulturnega programa: v turistični sezo- ni so nastopali mojster violinist Igor Ozim, že tedaj po svetu znani Slovenski oktet in doma- či operni pevci in pevke iz Ljubljane. Toda 156 pokazalo se je, da kazinska dvorana ni pri- merna za take nastope. Pohiteli so z obnovi- tvenimi deli na blejskem gradu. Po obnovi leta 1961 so prvič poskusili uporabili zelo pri- jetna in vabljiva ambienta zgornjega in spod- njega grajskega dvorišča za kulturno priredi- tev. Tam so uprizorili Donizettijevo opero Don Pasquale v izvedbi ljubljanske opere, je- seniško gledališče Tone Čutar pa je odigralo več komedij. Po vzoru drugih uglednih turi- stičnih krajev so v tem času na Bledu poskuša- li organizirati stalno glasbeno prireditev. Leta 1960 je do tega res prišlo. I. jugoslovanski jazz festival, na katerem so sodelovali tudi zagreb- ški in beograjski jazz orkestri, je ob pomoči Ljubljane in neumornega Aleksandra Skaleta \ \sakem pogledu uspel. Pri tem ne gre maj- hna zasluga tudi blejskim turističnim delav- cem. Fesli\ali. ki so sledili, so privabili vedno no\c domače in tuje glasbenike, a tudi publi- ka je bila zadovoljna. A ko se je že zdelo, da bo ta prireditev postala stalna, sojo leta 1967 prenesli v Ljubljano, ker so stroški prerasli blejske možnosti. Leta 1985 so sicer festival zopet prenesli na Bled. vendar ni imel več to- liko odmc\a kakor prej. Festival je nekako za- menjal koncerte v Zdraviliškem parku, ki so jih leta 1959 začasno, zopet zavoljo pomanj- kanja sredstev, opustili. Pozneje so zopet do- bili svoje mesto v kulturnem življenju turistič- nega Bleda in v zadnjih letih je na turističnem programu 18-20 koncertov domačih pihal- nih orkestrov iz Gorij, Lesc in Jesenic, včasih pa tudi vojaške godbe iz Ljubljane. Važen mejnik za vse vrste prireditev na Ble- du je bila postavitev Festivalne dvorane, ki so jo svečano odprli leta 1961 za veliki medna- rodni šahovski turnir. V njej so nato pripravili prvi festival slovenske popevke, ki je potem gostoval na Bledu nekaj let. Od 1963. dalje pa so v njej začeli gostovati domači vrhunski fol- klorni ansambli, Lado, Kolo, Tanec in v na- slednjih letih tudi že skupine iz Madžarske, Češkoslovaške, Lužic, Ceylona. dalje iz So- vjetske zveze. Brazilije in Cipra. V času od 1961. leta naj omenim še dve po- membni novosti. Prizadevni turistični delavci so prešli tudi na organizacijo likovnih razstav, ki naj bi poživile kulturno dogajanje v času sezone. Prirejali so jih v okviru likovne komi- sije pri svetu Svobod in prosvetnih društev občine Radovljica. Primerne prostore so našli v avli Festivalne dvorane. Z razstavami so pri- čeli takoj po zgraditvi dvorane leta 1961 in jih redno prirejali vse do leta 1966. ko je prišlo do spora med organizatorji in upravljalcem dvorane. Vendar so se vrata dvorane za umet- niške razstave začasno zaprla šele leta 1971. Temu je sledilo obdobje petih let, ko likovni umetniki niso dobili možnosti razstavljati na Bledu. V omenjenem času je bilo skupno 48 razstav; na njih so predstavili svoja umetniška dela vsi naši pomembni slikarji in grafiki ter tudi posamezni kiparji. Naj jih nekaj našte- jem. V prvem letu so razstavljali France Go- dec s kiparko Hafnarjevo. dalje Rudi Simčič. Olaf Globočnik in Lojze Spacal. V naslednjih letih sojini sledili Lojze Perko. Maksim Sedej. Stane Keršič. Ive Subic. Vladimir Makuc. Stojan Batic, Janez Bcrnik, Rudi Kotnik, Per- do Mayer. France Slana, Marij Pregelj, Drago Tršar, Gojmir Kos, Boris Kalin in kot gost Karlo Hegedušič. O kulturnem dogajanju v turistični sezoni v Festivalni dvorani govori še cela vrsta drugih prireditev, na primer števil- ne razstave z zelo raznovrstno vsebino. Leta 1965 so bile razstave o gorenjskih kmečkih skrinjah, o domači slovenski obrti, spominska razstava o letu osvoboditve 1945, o spomeni- kih NOB ter otroška likovna razstava na to temo. Naslednje leto so bile na programu et- nografska razstava o razvoju »loškega kruh- ka«, dalje o slamnikarstvu na domžalsko - kamniškem območju, iz tematike NOB pa so prikazali trpljenje naših ljudi v koncentracij- skih taboriščih. Leta 1973 je bila še zanimiva razstava o razvoju blejskega turizma, nasled- nje leto pa razstava in kongres EX LI BRIS. Te razstave so spremljale še nekatere po- membne prireditve in novosti, tako tudi kon- gres Pen klubov v prvih dneh julija 1965. Z njim se je začela dejavnost, ki ji sledimo do današnjih dni. Takrat se je na Bledu prvič zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov; predsedoval jim je Athur Miller, med našimi udeleženci pa je omeniti Iva Andriča. edinega našega Nobelovca in velikega občudovalca in prijatelja Bleda. Žal na Bledu nihče ni zbral tega. kar so udeleženci govorili, pa tudi ne tega, kar se je v zvezi s tem kongresom o Ble- du po svetu pisalo. Vsega tega na Bledu in na Slovenskem nismo znali izkoristiti. V letih 1967/72 so se na Bledu zvrstili TV festivali, ki so jih nato prenesli v Portorož. Leta 1968 so poskusili tudi z organizacijo lutkarskega festi- vala, na katerem so poleg domačinov sodelo- vale izbran^e lutkarske gledališke skupine iz Bolgarije, Češkoslovaške in Romunije. Festi- val razen pri ljubiteljih tovrstne umetnosti ni zbudil pozornosti in večjega zanimanja pri gostih ter so ga zavoljo tega opustili. Pač pa so v tem času izredno odmevale uspešne glasbe- ne prireditve: nastop slovenske vrhunske pi- anistke Dubravke Tomšič, dalje Lisztov in Chopinov večer ter nastopa Slovenskega okte- ta in okteta Gallus. Po zaključku del na otoku je v letu 1971 prišlo do še ene novosti v kulturnem progra- mu blejskega turizma. Tedaj so priredili v otoški cerkvi prvi koncert: koncerti so še da- nes vsak teden skozi vso turistično sezono. V prvih letih jih je bilo 13 do 15, pozneje so jih skrčili na 8 do 9 Vzrok je bil zopet v denarju. Kakovost ni poceni, okolje na otoku pa samo zase zahteva dovršenost in virtuoznost. Tu je leta 1975 prvič nastopila domačinka Olga 157 Gracelj, solistka ljubljanske opere. V zadnjih letih so nastopali tudi pevski zbori A.T. Lin- hart, »LIP« iz Zasipa in zbor iz Krope. V zelo akustični cerkvi je bilo tudi nekaj orgelskih koncertov mojstra Huberta Berganta. Otok je privabil tudi izvajalce stare glasbe Festivala Radovljica in poslušalcev tudi na njih ni nik- dar manjkalo, izkušnje v zvezi s prireditvami na otoku pa vendar kažejo, da je treba pro- gram stilno in tudi kakovostno uskladiti. V šestdesetih letih seje na Bledu porodil še en zelo ambiciozen načrt. Zamislil si gaje te- danji direktor Moderne galerije Zoran Kržiš- nik. Ko so odprli za javnost Vilo Bled in v njej uredili hotel izven kategorije, so v tamkajšnjih prostorih namreč začeli prirejati reprezenta- tivne grafične razstave z izbranimi vrhunski- mi dosežki grafičnega bienala v Ljubljani. Po- leg tega so program dopolnjevali še z drugimi prireditvami. Leta 1968 so pripravili razstavo »Sodobna umetnost Slovenije«, nekaj let po- zneje so prikazali sodobno umetnost Kenije, vmes pa še vrsto drugega. Prireditelji so name- ravali v garažnih prostorih vile urediti več ateljejev, kamor naj bi privabili tuje in doma- če umetnike, slikarje in kiparje k ustvarjanju umetniških del in k izdelovanju tapiserij. Bled naj bi po takratnem načrtu postal središče li- kovnih umetnikov vedno širšega okolja. Ven- dar je zamisel že leta 1973 usahnila, saj je tudi Vila Bled dobila nazaj nekdanji status. Festivalna dvorana je leta 1978 zopet posta- la razstavni prostor. Kulturna skupnost Rado- vljica je vključila v svoj program stalne polet- ne likovne razstave: svoj umetniški opus so predstavili Peter Adamič, Dušan Premrl, Jaka Torkar, Albm Polajnar, Melita Vovk, Ive Šu- bic, Boris Čeh, Herman Gvardjančič, Jože Ciuha, Kamilo Legat, Franc Novinc, Bogdan Borčič, Črtomir Frelih, Stane Kolman, Zmago Pahor, Vinko Tušek, Pavel Florjančič, Anton Plemelj, Polde Oblak, Dora Plestenjak, slikar- ji »Dolika«, »Alpika«. Leta 1975 so tod raz- stavljali Janez Hafner, -Polde Mihelič, Franc Bergant, slikar domačin, ki je mojster gorskih vedut in »portretist« Triglava, ter prof Janez Ravnik, po svojih novejših delih modernist - futurist. Poleg razstav v Festivalni dvorani je Mla- dinska knjiga v hotelu Park odprla posebno galerijo. Galerijo Bled. Razstavam so odprli tudi beli salon v hotelu Toplice, kjer so nasto- pali Bard lucundus, Peter Adamič, Janez Ber- nik, Jože Ciuha, Andrej Jemec, Riko Debe- njak, Zoran Mušič, Venceslav Richter, Vladi- mir Velikovic, a sredi poletne sezone 1978 je tu razstavljal v New Yorku živeči črnogorski slikar Sava Radulovič, avtor portreta Luisa Adamiča, ki ga hranijo v Ljubljani. Velik del teh razstav je ugodno ocenila tudi strokovna kritika. Tudi hotel Golf je dal na razpolago svojo veliko avlo, kjer so razstavljali Goran Horvat, Marjan Pančur, Karel Zelenko, Kos- tja Gatnik in drugi. Na pobudo pisatelja in kiparja domačina Toneta Svetine so leta 1982 prvič razstavljali tudi na otoku; svoja dela sta predstavila Ana- marija Kovač in Svetina sam. Pozneje smo tod videli še Matevža Brojana, Janeza Kovači- ča, Roberta in Davida Faganela, Sando Le- skovic in še drugih. Nov razstavni prostor in hkrati atraktivne poslovne prostore je turistič- ni Bled dobil, ko je »Almira« leta 1982 obno- vila grad Grimšče. V lepo urejenem okolju dajejo poleg ročno izdelanim pleteninam pro- stor tudi drugim ustvarjalcem. Domačinka Ana Sfiligoj je prikazala svoje izdelke usnjene tapiserije, a od leta 1988 prireja tu likovne razstave »Galerija Mozaik«, ki je pripravila izbor del Božidarja Jakca, Milana Batiste, Sta- neta Žerka ter drugih. Pritegnile so tudi izven- sezonske razstave v osnovni šoli Josipa Ple- mlja na Bledu, ki jih je prirejal slikarski kro- žek pod vodstvom prof Janeza Ravnika. Gostje so likovne razstave radi obiskovali in pokupili nemalo umetniških del. Leta 1958 so našteli na njih 17.555 gledalcev. Toda v za- dnjih nekaj letih so likovne razstave v teh pro- storih nekoliko zastale, vrata Festivalne dvo- rane so se zanje leta 1988 zopet zaprla in tudi Mladinska knjiga, v sodelovanju s hoteli, jih ne prireja več. Prebudila pa se je privatna inciativa. Tako je kipar domačin Slavko Oblak, ki ustvarja in živi v Landshutu v ZRN in si je tam priciobil velik ugled kot umetnik, na prostem razstavil pet zelo zanimivih plastik, ki so bile lep okras osrednjemu blejskemu parku. Ponudil jih je v odkup, vendar so romale drugam. Tudi Tone Svetina že dolgo časa pred rojstno hišo na Mlinem razstavlja svoje kipe, kijih oblikuje iz starega orožja in delov železa. Mnogi gostje si njegova dela z zanimanjem ogledujejo in jih tudi odkupujejo. Pred dobrim letom si je v vasi na ugodnejšem kraju postavil lastno gale- rijo. V hotelu Park pa je v najetem prostoru odprla manjši razstavni lokal tudi slikarka Marija Svetličeva in tudi ta je v turistični se- zoni zelo obiskan. Prof Ravnik pa je dal iz- virno pobudo za ureditev parka miru na zele- nici ob šoli. Urejajo ga učenci sami pod njego- vim vodstvom. Izdelali in postavili so v njem razne skuipture v lesu: Josip Plemelj in učen- ci. Šport - znanje - kultura, Mir med narodi. Mati učiteljica otrok. Pri njihovi izdelavi je sodelovalo nad 70 učencev. Park bodo seveda še razširjali. Njihova tiha želja je, da bi opis Parka Turistično društvo vneslo v brošuro blejskih turističnih informacij. V letih 1984/87 seje Bledu predstavil tudi Miha Pogačnik, doma iz Kranja. Mlad se je odločil za glasbo, postal mojstrski violinist, se izpopolnjeval najprej pri Igorju Ozimu v Köl- nu in nato še v ZDA. Tam se je ob glasbi po- svetil kulturnemu gibanju »Idriart«. Vrsto let nazaj prirejajo orgelske in pevske 158 koncerte tudi v blejski župni cerkvi. Izvajalci kvalitetnih prireditev so znani mojstri orgel in izbrani pevci. Tudi obiskovalcev je zelo veli- ko, med njimi mnogo tujih turistov. Koje leta 1988 »Almira« preuredila nekdanje garaže Vile Bled v trgovsko središče »Pristava«, so turistični delavci takoj izrabili lepo urejeni dvoriščni prostor za koncerte moderne glasbe. Mimo Bleda niso mogli tudi »fantje« našega slavnega alpskega ansambla »Bratje Avsenik«. Leta 1983 so ob svoji 30-letnici pripravili v Športni dvorani pravo slavje. Velike dvorane ni bilo težko napolniti z mnogimi, tudi odlič- nimi gosti. Na koncertu se je zbralo prek sto domačih in tujih zastopnikov sedme sile. Do- mneva se, da so bili »Bratje Avsenik« prvič predstavljeni publiki prav na kmečki ohceti na Bledu leta 1953. Za svoj jubilej je ansam- bel dobil visoko državno odlikovanje (red za- slug za narod s srebrno zvezdo), občinsko pri- znanje, priznanje Turistične zveze Slovenije in tudi krajanov Begunj ter ključ mesta Cleve- land. Ko že opisujem vse vrste kulturnih priredi- tev na Bledu, ne morem mimo blejske kmečke ohceti. Verjetno bo masikdo dvomil, ali lahko tudi to folklorno prireditev uvrstimo med kul- turne. Glede na sedanjo stopnjo izvedbe so- dim, da je to upravičeno. Blejska kmečka oh- cet sloni na izvirnih zapiskih etnografmje Tončke Maroltove. kije ob sodelovanju starih domačinov zbirala in zapisovala o tem »obre- du« vse podrobnosti. Prireditelji žele na osno- vi teh zapisov prikazati izvirnost narodnih noš. glasbe, vseh predmetov, ki so bili pri tem delu v uporabi, celo jedi in pijače, ter besedil in govornega jezika domačinov. Blejska kmeč- ka ohcet se v svoji izvirnosti in ambientu raz- likuje od vseh drugih, ki jih prikazujejo pri nas. Zamisel o kmečki ohceti se je rodila leta 1953 na takratni občini in v Turističnem dru- štvu Bled. Naloge so se resno lotili in jo do leta 1955 izpeljali trikrat. Organizirali in pri- pravili so jo Zdravko Rus, Zvonko Janežič. Nande Mohar in drugi. Takrat so blejskim tu- ; rističnim delavcem svetovali, naj prenehajo s prireditvijo, češ da ni primerna za Bled kot mondeno letovišče. Res so jo za daljši čas opustili. Ponovno so jo pripravili leta 1977, predvsem za snemanje japonske televizije. Za- nimanje zunanjega sveta je zopet spodbudilo organizatorje in že naslednjega leta je bila po- novno na sporedu kot osrednja blejska turi- stična prireditev. Od tedaj dalje jo vsako leto doživimo prav ob vrhuncu turistične sezone, j Traja tri dni, ob njej pa je tudi obrtni sejem. \ Zanimanje zanjo je vedno večje, kar bi bilo | možno izkoristiti v propagandne namene blej- \ skega turizma. \ Iz vsega povedanega moremo ugotoviti, da ¦ so na Bledu že davno spoznali pomen vseh i vrst kulturnih prireditev za razvoj turizma. ¦ Kultura je podala roko turizmu, čeprav je bila mogoče kdaj kaka prilika zamujena. Največ- ¦ krat je manjkalo velikopoteznosti, kar je pač ; značilno za blejski turizem in življenje na j Bledu sploh. Zato ni bilo širših in dolgoročne- j jših programov, pa tudi ne pravega sodelova- ; nja vsaj z republiškimi kulturnimi dejavniki, | kar bo treba v bodoče popraviti v prid turiz-1 mu pa tudi Bledu in njegovim ljudem. VIRI IN LITERATURA ! Vire za to razpravo hrani arhiv Turističnega dru- ' štva Bled; posebej opozarjam na poročila o turi- | stičnih sezonah v ledh 1958. 1962 in nato od 1964 ' do 1987. Za pjomoč pri izrabi tega gradiva se zahva- ljujem Jožici Poljanec na Turističnem društvu Bled. Del virov za to problematiko hrani avtor sam. Zbral jih je ob sodelovanju pri turistično kul- turnih prireditvah na Bledu in zajemajo čas 1938-1940 ter 1952-1988. j O.Janša - Zorn, Zgodovina blejskega turizma od ; začetka do leta 1941. Kronika 32. 1984. ] B. Benedik. Zdraviliška komisija na Bledu. Kroni-! ka 35, 1987. POLOŽAJ SLOVENSKE LJUDSKE ŠOLE V ISTRI OD ITALIJANSKE OKUPACIJE DO OSVOBODITVE (1918-1945) AVGUST LEŠNIK Po končani prvi svetovni vojni so v jeseni 1918 vse šole v Slovenski Istri nadaljevale z rednim šolskim delom v statusu, ki so si ga pridobile v Avstro-ogrski monarhiji.' Šolski viri za obdobje avstrijske oblasti v Istri nam dajejo naslednjo sliko: - slovenske ljudske šole v Istri so nastajale v obdobju od 1819 do 1917; delovale so na ce- lotnem ozemlju Slovenske Istre, razen v me- stu Piranu; - v predmetnikih ljudskih šol se italijanščina, slovenščina in nemščina pojavljajo tudi kot drugi jezik; drugi jezik se v predmetnikih šole pojavlja kot obvezen, neobvezen, fakultativen in pogojno obvezen; - drugi jezik se pojavlja le na podeželskih šo- 159 lah, medtem ko so mestne šole bodisi čisto italijanske ali čisto slovenske; - skoraj polovica slovenskih šol ima v pred- metniku italijanščino kot drugi jezik; sloven- ščina kot drugi jezik je zastopana le v italijan- skih šolah v Koštaboni in Božičih; slovenšči- na in italijanščina se enakopravno pojavljata na šolah v Bertokih in Pomjanu; nemščino kot drugi jezik imata šoli v Hrastovljah in na Tinjanu; učenci v Movražu imajo na voljo poleg italijanščine še nemščino; - v Slovenski Istri je ob koncu avstrijske obla- sti delovalo 29 slovenskih šol z 2 podružnica- ma ter 17 italijanskih šol.2 Položaj slovenskih šol po italijanski okupaciji leta 1918 Italijanska vojaška uprava je v jeseni 1918 prevzela tudi šolske zadeve, za katere je posta- vil vojaški guverner v Trstu svoj urad. Ta je imenoval tudi višje šolske nadzornike za deže- le Pulj, Trst, Gorica in pozneje tudi za Reko. 17. junija 1919 je splošni civilni komisariat v Trstu sklical komisijo višjih šolskih nadzorni- kov. Na posvetu so zavrnili možnost, da bi šolsko zakonodajo, ki je veljala za stare itali- janske province, razširili na območje Julijske krajine, zato so sklenili postopoma uvesti ita- lijanski jezik v slovenske šole in uvrstiti Slo- vane med »manjšino v državi«.3 Za italijanski okupacijski sistem sta bila organizacija šolstva in vzgoja mladine zelo pomembna elementa asimilacije drugorodne- ga prebivalstva. V nove province je bil tako že v začetku leta 1919 uveden italijanski šolski sistem. Vse pristojnosti ukinjenih pokrajin- skih, okrožnih in občinskih šolskih svetov je prevzel generalni sekretar za civilne zadeve.4 Po uradnih statističnih podatkih je delovalo ob koncu šolskega leta 1918/19 v takratnem koprskem okraju (obsegal je občine: Koper, Izola, Marezige, Pomjan, Buzet, Piran, Doli- na, Klanec in Dekani)^ 28 slovenskih šol s 53 razredi in učitelji ter 4855 učenci.6 Učitelji so po uredbi iz aprila 1919 lahko postali le di- plomanti učiteljišča z dopolnjenim 19. letom; njihovo namestitev so oblasti potrdile šele po treh letih službe ali po 20 mesecih dela in opravljenem strokovnem izpitu. Poseben od- nos so vojaške oblasti pokazale do italijanskih šol, ki so bile pod okriljem Lege Nazionale, in slovenskih Ciril-Metodovih šol, otroških vrt- cev in zabavišč. V pouk so vnašale tudi vedno več elementov obrambne vzgoje in asimilacij- skih teženj. Delovanje Ciril-Metodovih šol so oblasti zaenkrat še dopustile, toda vedno bolj je bilo čutiti dvojno politiko, ki je zadevala delovanje slovenskega šolstva: na eni strani politiko vlade, kije še dopustila slovensko na- rodno, društveno, kulturno, šolsko in gospo- darsko organizacijo, po drugi strani,pa politi- ko istrskih nacionalističnih krogov, ki so imeli slovenske in hrvaške učitelje za protiitalijan- ski in protidržavni element, v slovenskih šo- lah pa so videli središča protiitalijanstva in slovenskega »iredentizma«. Oblasti so odo- bravale le ustanovitev tistih slovenskih šol, kjer je bil mogoč izbor slovenskih učiteljev iz Julijske krajine, ki so bili v političnem pogle- du naklonjeni novemu režimu.^ Organizacija slovenskih šol je bila še nada- lje predmet nenehnih razgovorov, vendar je bil položaj čedalje slabši. Preganjanje sloven- skih učiteljev je bilo vedno hujše. Leta 1920 seje temu pridružilo že tudi fašistično nasilje. Boj za slovenske šole je postajal vedno bolj neizprosen, pa tudi brezupen. Zaradi naglega zmanjševanja števila slovenskih učiteljev (oblasti so odpustile kar 200 slovenskih in hr- vatskih učiteljev) so okrajni šolski sveti začeli vsiljevati italijanske učitelje. Posledice so bile, da je v koprskem političnem okraju dve leti po okupaciji prenehalo s šolskim poukom 16 šol z 18 razredi. Po letu 1919 so italijanske oblasti v Slovenski Istri sicer ustanovile nekaj šol, vendar slovenski otroci v italijanske šole niso hodili. Vzroke za to so italijanske oblasti iskale v nezaupanju vanje, v delu na polju in v nemarnosti občin. S prihajanjem italijanskih učiteljev so se trenja še bolj zaostrila, del slo- venske mladine, ki je bil deležen osnovne izo- brazbe v materinem jeziku, pa se je še zmajšal.8 Prihod fašizma na oblast in Gentilejeva šolska reforma Po prihodu fašizma na oblast oktobra 1922 se je značaj oblasti v Julijski krajini docela spremenil. Prišlo je do upravnih in politično- teritorialnih sprememb, ni pa prihod fašistov na oblast pomenil bistvene prelomnice v poli- tičnem razvoju, saj je fašizem že pred tem ob- vladal položaj.9 V boju proti komunizmu in slovanstvu, ki ju je fašizem postavljal pod skupni imenova- lec, je začel uporabljati nove metode, pred- vsem poitalijančevanje in raznarodovanje. Predvsem je hotel fašizem zmanjšati število Slovencev. Slovenščina je bila odpravljena s sodišč že pred prihodom fašizma na oblast, leta 1923 pa so s kraljevim odlokom o topo- nomastiki odpravili slovenska in hrvaška kra- jevna imena.'O Po prevzemu oblasti je fašizem prenesel šolstvo v pristojnost urada »Ministero della Pubblica Istruzione« (ministrstvo za javni po- uk), ki je postavil za vsako pokrajino šolsko skrbništvo. Nehali so veljati vsi šolski predpisi in odredbe bivše avstro-ogrske države. Na slo- venske in hrvaške učitelje so začeli pritiskati, da bi jih zrinili iz službe; večkrat pa so jih pre- ganjali zaradi udeležbe priizvenšolskem Ijud- skoprosvetnem delu. Slovansko šolstvo je doživelo žalosten ko- 160 nec s fašističnimi zal