k<4. 05551 BOG - NAROD ■ DOMOVINA Št.3 TABOR je glasilo Združenih slovenskih protikomunistov — TABOR je last in vestnik Zveze D. S. P. B. Tabor. — Izdaja ga konzorcij. Predsednik: inž. Anton Matičič. Urejuje uredniški odbor, odgovorni urednik: Adolf Škrjanc, za lastništvo: Ivan i-crcštc, upravnik: Jože Jenko. TABOR es organo de la Confederacion Tabor de los Anticomunistas Eslo-venos Unidos. — Director: Ing. Antonio Matičič, Ramon L. Palcon 4158, Buenos Aires, Argentina TABOR is the voice of the Confederation Tabor of the United Slovene Antioommunists Imprenta: Talleres Grafieos Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina, T. E. 33-7213 Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 851.546 NAROČNINA: Južna Amerika 400 pesov, odn. enakovrednost v dolarja. U. S. A. in Kanada 2.50 dolarja letno; Anglija in Avstralija 1 funt šterling; evropske države 2 dolarja Naročila, reklamacije in nakazila pošiljajte na naslov upravnika: Jose Jenko, Pedernera 1075, Vi.lla Madero, prev. Buenos Aires, Rep. Argentina Vse dopise in ostalo pošto pošiljajte na naslov: inž. Anton Matičič, Igualdad 1110, Villa Ballester FNGBM, Pcia. de Buenos Aires, Argentina Domobranci na pohodu. Pot je težka, boj neizprosen. Toda tistih, ki jih je rodila največja stiska naroda, ne zadrži nobena zapreka. Smrt tisočerih, ki so šli pred nami, je samo sveta zaveza, da ne klonemo. Nikoli! Zakaj pred nami gredo Bog — Narod — Domovina! Ne uniči nas razdor! Domobranci, hej, vsi v zbor! (Domobranska pesem) Maržo 1966 BUENOS AIRES Marec 1966 OSNOVNI POGOJ Pravijo o nas: Jugoslovanski monarhisti! — In slišimo: Slovenski separatisti! Navzlic temu, da smo že na začetku jasno povedali, kaj smo in kaj nismo. Takrat je bilo rečeno, da smo sračje gnezdo. — Prav! — Smo prvo zares svobodno, demokratično in neodvisno glasilo v vsej zgodovini tiskane slovenske besede. Ker smo domobranci. Novi Slovenci. Domobranci so imeli svoja lastna čustva. Vezalo jih je skupno vodilo: Bog — Narod — Domovina. Zato so bili na pravi poti. Navzlic nergaštvu, ki se je vleklo skozi dvajset let in več. Dokazala je zgodovina. Ker je nad vsemi bil osnovni pogoj: Obramba pred komunizmom — svobodna domovina! — Brez tega je vse ostalo postalo tragično ničeva utopija. Domobranci imamo svoja lastna čustva. Veže nas skupno vodilo: Beg — Narod — Domovina. Zato smo na pravi poti. Navzlic nergaštvu, ki se vleče skozi naš čas. Dokazala bo zgodovina. Ker je nad vsemi osnovni pogoj: Napad na komunizem — svobodna domovina! — Brez tega bo vse ostalo postalo tragično ničeva utopija. Domobranci so imeli svoje zgodovinsko poslanstvo. Način boja so določale neizbežno dane okoliščine. Ne utopije. Domobranci imamo svoje zgodovinsko poslanstvo. Način boja določajo neizbežno dane okoliščine. Ne utopije. Za osnovni pogoj so umirali naši junaki. — Če bo treba, bomo za osnovni pogoj umirali tudi mi. Ko bo dosežen, si bo narod sam uredil dom po svojih potrebah. Mi bomo tudi takrat znali zatajiti lastna čustva in po izkušnjah svobode, iz katere črpamo sokove v velikem svetu, skušali pomagati, da bo v danih okoliščinah ta dom za vse Slovence najlepši in najbolj udoben. Ker nas vodi vsem skupno vodilo: Bog — Narod — Domovina. Louis Zajec DOMOBKANČEVA PRIČEVANJA DKOBCI 1943 (Boj za življenje) Rižev France in Škrabov Vid sta bila že fanta v letih. Nič zato. Štirideset let še ni starost. Zato sta imela pravico misliti, da sta pametnejša od drugih. Čeprav so pri Riževih ime;li velik grunt in dela dovolj, je France rajši kolovratil preko travnikov v drugo vas, ogledoval poslopja in pobiral zavarovalnino za Vzajemno. Vid je mislil, da prednjači drugim, ker je iposredoyal med suho in mokro robo, da sta obdržali pravšno ceno. Po razsulu Jugoslavije sta se srečala v ljubljanski Farski kleti. Pri drugem litru cvička se postavi France na noge in meni tako glasno, da so vsi prisluhnili: „Sem France z Dolenjskega in sem prišel sem, da se borim za svoje življenje. Veste, doma je hudič..." Po italijanski kapitulaciji je France sklepal takoje: „Kar je rdečih, so že vsi v gozdovih... Beli odhajajo proti Ljubljani, da vstopijo v domobranstvo. Zbira jih general Rupnik, da jih spusti proti partizanom. — živijo, general Rupnik! živeli slovenski fantje in možje! Zdrobili boste komuniste in jih nagnali iz naših vasi, da bomo zopet v miru živeji. Živeli domobranci! To je naša vojska!" Ko je bilo cvička že čez zvrhano mero, je momljal: „Veste, imam samo eno glavo... In... med domobranci imam mnogo znancev.. . Grem z njimi — na teren... Pri kmetih se še vedno kaj dobi... In če ipotem kaj prinesem lačnim ljubljanskim škricem, da imam za merico cvička... kaj... kaj to ni borba proti komunizmu, a?" Mlad, še ne dvajsetleten fant Ivan se dvigne izza sosedne mize: ,/Praviš, da si Dolenjec? — Težko generalu Rupniku, če bi bili vsi Dojenjci tvoje sorte! — Jaz grem jutri k domobrancem... —“ France in Vid sta se spogledala. Če bi ne bilo v njunih glavah toliko cvičkovega duha, bi najbrž zardela... Potem so se razšli. Vid je stisnil Francetu roko in šepnil: „Jutri pridi!" „Bom.“ Tiste dni so prihajale trume beguncev v Ljubljano. Največ z Dolenjskega. Kar je bilo pri močeh, se je prijavilo k domobrancem. Le malo, zelo malo jih je ostalo na Francetovi in Vidovi strani... Iz tehnične šole, kjer je bilo glavno domobransko zbirajišče, je odmevala pesem. Orila je tudi za onimi, ki so že odhajali na boj... Ivan je bil dodeljen domobranskemu železniškemu oddejku. čuval je progo mimo Borovnice, preko Rakeka do Rauber komande in nazaj; pa preko Ljubljane in Grosuplja do Kočevja. Ostali so odšli na postojanke. Prvi ipohodi so se pričeli pod samo Ljubljano, pri Lavrici, preko Iga in Pijave Gorice. Ustanovljene so bile postojanke v Škofljici, Šmarju, Grosuplju, Višnji gori, Stični, Velikem Gabru... Zadnja na tej črti je bila ona na Občinah. Občine leže med Trebnjem in Žužemberkom, koder je pot vodila v partizansko gnezdo —- Belo krajino. Iličev ih Škrabov sta se zopet znašla. „France, prav imaš... Kaj ‘boš obešal glavo na kol! Jaz tudi ne grem nikamor, čeprav sem z njimi.. . — Bom že dobi;l kakšnega oficirja pri štabu, da mi bo pomagal držati glavo na varnem med ljubljanskimi zidovi. Saj bi postal celo župan, če ne bi zašli v to godljo... — blekoga bodo menda tudi potrebovali za raznašanje papirjev iz pisarne v (pisarno. Za to bom menda kar pripraven; saj sem znal prodajati suho robo..." „Morava pokazati, kako sva za Rupnika!" „Seveda. — Če bodo njegovi domobranci rešili druge, bodo tudi najini glavi..." „Tako je." France se je potlej boril s črno borzo in deval izkupiček na kup. Čim večji je bil kup, tem bolj je nagovarjal vsakogar, do kogar je prišel: „Hej ti! — Kaj pa čakaš? — K, Ruipnikovim domobrancem pojdi! — Čim več vas bo, tem bolje.. . —“ Vid je razkazoval svojo borbenost pred štabnimi vrati. Četa, ki je med petjem korakala mimo, ga je zdramila iz globoke zaskrbljenosti... •— France in Vid sta se še vedno sestajala v Farški kleti tam ob širokem Kongresnem trgu. Kdor ju je le hotel poslušati, sta mu pripovedovala o domobranskih junaštvih, ki so osvobojali domovino pred komunističnim naskokom.. . »Imamo postojanke do Novega mesta in preko... — Kmalu 'bo red in mir. Vas za vasjo čistimo partizanskih tolp... In Angleži so z nam:. Vse je v najjlepšem redu..." če bi poslušalci povprašali same domobrance ali celo njihove (poveljnike, ne bi slišali toliko hvale, ‘kot sta je bila polna cvičkarja iz Farške kjeti ob širokem Kongresnem trgu. . . Položaj na svetovnih frontah se je vedno bolj jasnil in zavezniki so strli osišče. Nemška okupacija je prenehala. Njeni vojaki so odhajali iz dežele. Domobranci, ki jim nista lagala samo France in Vid, so verjeli v Angleže in šli k njim v Avstrijo iskat pomoči proti rdeči pošasti, ki je z vso krvavo težo legla čez domovino... Na prošnjo za pomoč so jih Angleži razorožili in poslali na Vetrinjsko polje počivat — pred grobiščem... Za ve;liko lažjo je prišla velika, grozna resnica... Angleži so bojevnike za svobodo naložili na kamione, zastražili s strojnicami in odpeljali v smrt...! Tudi njihov vrhovni poveljnik general Rupnik je šel za njimi. Isto-pot. Isto pot velike resnice. Neusmiljene resnice. Čeprav je bil odstavljen. Čeprav ni bil več prezident. Čeprav je odgovornost prevzel Narodni odbor.. . Od takrat je naš Kočevski rog za sramoto velikemu svetu... Mrzel grob pobitih slovenskih bojevnikov za svobodo... za življenje-sgojega naroda... —< Civilni begunci so se stiskali pod zasilnimi šotori. Vsi obupani so čakaji na vrsto... Tudi zanje ni bilo odgovornosti Narodnega odbora, ki je prevzel oblast! Samo zdravnik dr. Valentin Meršol je za zastopstva izbeglih občin pregovarjal Angleže. Samo dr. Valentin Meršol, ki ni imel nikakšne zveze z (Narodnim odborom, je pregovoril Angleže, da niso poslali še civilnih beguncev v smrt. „Dovolj je, 'da ste nam ugonobili cvet naroda; pustite vsaj ovelo listje!“ Vsa čast in večna hvaležnost dr. Valentinu Meršolu! Potlej so se preživeli ostanki sjovenske žaloigre razpršili po taboriščih Avstrije. Iz ljudi s častjo, vestjo, dušo in čustvi so postajali •— DiPi. — DiPi... Produkt zmagoslavja največje vojne — rekli so: zadnje vojne — proti nasilju nad človekom... ■ Spittal na Dravi! — Konjski hlevi in preperele barake... Bivališče bivših ;ljudi — DiPijevcev.. . — Trikrat na dan je klical glas sirene. Kakor da bi prihajal iz ržene bilke. Trikratni klic sirene je seštel 1250 do 1500 kalorij.... Izračunali so namreč, da je to za DiPijevce, za produkt zmagoslavja nad nasiljem proti človeku ravno pravšna mera... France je kmalu spoznal, da se bo tu zopet treba bojevati za življenje-Mogočno orožje v njegovih rokah so postajaje krušne karte in cigarete... Vid je odšel preko hribov na italijansko stran in tam začel svoj zagrizen boj za življenje... Samo Ivan, samo domobranec Ivan, ki je ušel krvnikom izpred cevi-je plašno stal v dolgi vrsti DiPijevcev, ko je zatulila sirena, in pohlevno čakal 1250 ka;lorij... Ker za DiPijevce vrata v zmagoslavje svobode niso bila več odprta, so se s ponižanimi dušami razpršili po vsem svetu. V pričevanje, V opomin. France, Vid in Ivan so priplavali na valovih oceana do Severne Amerike ... — 1 ‘I 6 3 (Boj za čast) Luka Samsa — nekateri so mu rekali: gospod doktor: je prirajžal v Severno Ameriko nekaj let pred novonaseljenci. Zato je med novimi prišleci ime;! veljavo. Bil je že domačin in je poznal razmere. Mnogi so se zatekali k njemu po pomoč. Zlasti je tul podkovan v predpisih za prihod novih naseljencev iz Evrope. Bil je vljuden in darežljiv. Toda pri delu in v govoru počasen. Zato se večkrat ni znal uveljaviti, še svetovne politike, kjer smo Slovenci najbolj doma, ni znal pravilno tolmačiti. Bil je vedno vzadaj in ni znal gledati v bodočnost. Sodobnost ga je potiskala v molk. Zato svetovnemu položaju ni škodoval.. . Tudi cilja ni videl čisto jasno pred seboj. Le če so mu ga kazali drugi, ki so bili zviti kot kozji rog, je capljal za njimi... Vedno za njimi... Tipaj je, da bo tudi tako prišel do cilja., in se uveljavil. Njegov pomočnik je bil bi: ši visokošolec gospod Lovro Dermastja. V Ameriko je prišel z ostalimi razseljene!. Dober in prijazen. Pobožen mož! Mnogo je pisal. Če bi zbrali vse, bi bilo menda kar za knjigo. — Govoril je rad pri prireditvah in sestankih. Sploh je rad pokazaj, da v znanju ni med zadnjimi. — Svoje čase v domovini je bil med legionarji; med domobrance rpa se ni pomešal. Skrival se je po štepanjevaških uticah in pod-strešnicah. — Imel pa je smisel za družino. To pa... Zares! Novonaseljenci v Ameriki zlasti v Clevelandu, Ohio — so kar v redu pričeli z de,lom. Poprijeli so na kulturnem in gospodarskem področju. Tako je bil splošen napredek zagotovljen. Nekateri so pomnožili že obstoječa društva; drugi — malodane isti — so ustanavljali nova. Društveno izživljanje je buhtelo kot včasih doma. Tudi Luka Samsa in Lovro Dermastja sta se udeleževala društvenega življenja. Včasih sta tudi spregovorila, če sta bila v to svrho naprošena... Na pobudo iz Argentine je tudi v Severni Ameriki — zopet v Clevelandu, Ohio —■ začelo delovati Društvo slovenskih protikomunističnih borcev (DSPB). Bili so bivši domobranci, njih sorodniki — in sploh Slovenci, ki imajo zadosti razlogov, da o komunizmu nočejo nič slišati. Društvo je zato imelo namen, da ipove svetu, kaj je komunizem, kaj je dela;! v domovini, kako je osvobajal slovensko rajo in kaj namerava za bodoče. Pa da pove, zakaj so nastali Rupnikovi domobranci, kaj so bili, kako so se bili proti rdeči pošasti... Da bi svet zvedel resnico o tistih 12.000, ki so šli v smrt kot edini, izključni slovenski junaki za svobodo vseh Jjudi... In pa, da: ne bi bili pozabljeni naši najljubši preživeli soborci — naši invalidi — in ne bi ostale brez toplote naše skrbi domobranske vdove... — —. . Leta so tekjla in bilo je soglasje. Ob spominu na mrtve brate je bila enotnost preživelih naš ponos. Samo Kičev France in Škrabov Vid, pa Luka Samsa in Lovro Dermastja so se začeli počutiti nerodno. Vse, kar je to društvo delalo, je bilo zanje udarec naravnost v sredo potuhnjene vesti. . . Kaj so doprinesli, da bi svet bil obvarovan pred rdečo kugo ? „Veste, imam samo eno glavo... —“ In 12.000 mrtvih junakov...? Luka Samsa pa je itak hodil daleč za časom... Daleč... — Ričev France, Škrabov Vid, Luka Samsa, Lovro Dermastja so bili razočarani... — Ker se je vest iz potuhnjenosti oglašala vedno bolj, je nekaj bilo treba storiti... So itak že preveč čakali... Skoraj devetnajst let... V teh dolgih, letih so že strohnele kosti dvanajst tisočev.. . „Ne vidite, ljudje božji. . . ? — Domobranstvo je sploh bilo nepotrebno... Njih vodja in ustanovitelj general Rupnik je bil čisto navadea nemški plačanec. . .!“ Bivše bojevnike je bojelo... bolelo... Ričev France, Škrabov Vid, Luka Samsa in Lovro Dermastja so pljunili na 12.000 mučencev... Preživelim bojevnikom so onečedili čast... Toda Ričev France, Škrabov Vid, Luka Samsa in Lovro Dermastja so-bili politično visoko izobraženi... Elitna manjšina! Vse to se je dogajalo na svetu. Tudi protestanti so obdržali Kristusove misli, vodstvo pa vzeli papežu in ga prenesli na Martina Lutra... Tudi Ričev France, Škrabov Vid, Luka Samsa in Lovro Dermastja so trdijli, da so domobransko idejo obdržali... (Boj proti komunizmu je danes, zelo v modi!) Da pa bi bi,la vest bolj mirna, so pač morali zamenjati osebe za odbor. . . ODBOR. . . Mislili so, da bo ves svet pozabil na dejstva, ki so se dogajala v domovini za časa druge svetovne vojne; da so pozabljene žrtve, ponižanja in muke pri ustanavljanju slovenskega domobranstva in protikomunističnin postojank, pozabljen ogenj in kri, pozabljene vse žrtve, mrtev resnični duh pravega domobranstva, strohnelo javno mnenje, ki je za Rupnikovim domobranstvom združilo ves narod proti komunizmu...----------- DSPB je sklicalo sestanek v nedeljo popoldne. Da pove in obrazloži izmišljene klevete in določi točne smernice. Prišli so mnogi. Tudi oni, ki so že kjecnili pred politično visoko izobraženimi... Na oder stopi Ivan. Bivši 'domobranec. Heroj, ki je ušel izpod tisoč V prejšnji številki smo priobčili majhen del mnoijic, ki so leta 1942 v spokorni procesiji na Rakovnik izpričale slovensko odločitev v času krvave zmede. Danes za tiste, ki jim je bilo „težko merodajnim v Londonu dopovedati, da je bila ta samoobramba neizogibna", prinašamo še en neskončno majhen drobec množic, ki so se takrat zbrale za škofom Gregorijem in vsemu svetu izpričale, kakšna je stiska slovenskega naroda. Te iste množice so tudi danes krvavim oblastnikom v domovini strahotna mora, ki jim ne pusti v miru spati. Narod samega sebe ni in ne bo nikoli izdal! Komunisti to vedo! Mi pa naj bi na to pozabili samo zaradi ugleda posameznikov, ki so svojemu rodu dolžni težek obračun? strelov, junak, ki je videl, kako je smrt kosila tisoče bratov, ker so bili —-domobranci... Z mirnim, pa trdim in rastočim glasom začne: „Pozdravljeni! — Ne mislim omenjati ljudi, ki omalovažujejo naše društvo ter s tem žalijo pomorjene domobrance, ki so žrtvovali vse — življenje in srce — za svobodo domovine, čeprav je niso mogli osvoboditi... Ker je niso smeli! Prepovedali so jim tisti, za katere so jim rekli, da so bili njihovi zavezniki... Kakšna laž! — Na prošnjo za pomoč in varstvo, po katero so se zatekli prevarani, so dobili — Vetrinje! Dobili so vračanje domobrancev in Kočevski Eog! —< Povejte, preživele priče, kako se je zgodilo! Povejte, kako smo šli k zaveznikom, 'ki so v resnici bili je naši krvniki! —. In danes so med nami nekateri, ki skušajo žaliti dostojnost pomorjenih! Toda zaipomnite si: Pot v večnost, kamor so odšli naši bratje, je odprta vsem! Po njej bodo šli tisti, ki so naredili ta zločin in prelili nedolžno kri. Šli bodo tudi tisti izmed nas, ki ža;lijo čast pomorjenih. Tudi ti ne bodo prejeli belega venca, ki ga naši mrtvi bratje spletajo za svoje zveste prijatelje. — Slovensko domobranstvo je namreč bilo potrebno! To vsaj vi veste, ki ste ostali živi. Ustanovljeno je bilo v sili, da brani narod pred silo. Bilo je sila proti nasilju. — Tudi jaz sem bil pribežnik v belo Ljubljano. Vstopil sem v domobranske vrste, ki jih je tisti čas organiziral general Leon Rupnik. — Vsak demokratičen in pošten človek je takrat klical: Živio, general Rupnik! In domobranci smo ga nazivali: Oče. — Nikdar in nikjer nisem takrat slišal, da bi kdo vzkjlikal politikom in proslavljal njihove zasluge, kakor to hočejo danes delati nekateri med nami. Ko je narod tekmoval s smrtjo, so stali ob strani. Šele, ko so misliji, da je zmaga dosežena, so tik pred koncem proge, dne 3. maja 1945, hoteli tekmovalcu vzeti prvenstvo. Toda zaobrnili so v smer, kjer je bil prepad — Vetrinje! — •— Zato molčite tisti, ki niste z mezincem mignili, ko jo narod tekmova;! s smrtjo! In če so bile napake, ste prav vi edini, ki niste pozvani, da po dvajsetih letih kažete nanje. Nimate pravice! — Kdor namreč ne izraža dobrega mnenja o generalu Rupniku, ne more soglašati z domobransko idejo in si ne more lastiti nobenih zaslug za pohode, ki so uničevali komunizem! Pa še več: Kdor hoče mimo domobranstva, gre tudi mimo mučeniškega škofa Gregorija Rožmana. Slovenski domobranci, general Rupnik in škof Gregorij Rožman so bili neločljiva povezava, ki je izšla iz ljudstva! To so trije pojmi svobode slovenskega naroda. Zato je tudi tisto društvo, ki to priznava, edino upravičeno, da jih kaže kot svetel vzgled. Kajti slovenski domobranci, general Rupnik in škof Gregorij Rožman so itak že v granit vklesani heroji, ki jim bo zgodovina da;la zasluženo častno mesto. Morda že ni daleč čas, ko bo v vsaki slovenski vasi stal za te heroje spomenik — višji kot Triglav. Segal bo preko oblakov do samega neba. Imel pa bo stopnice, po katerih bomo šli vsi, kadar bomo poklicani. Čakaji nas bodo naši mrtvi bratje domobranci, ki bodo tiste, ki si bodo z življenjem to zaslužili, oki-asili s cvetlicami in od zvezda do zvezda bo odmevalo: Mi smo slovenske zemlje čuvarji; z nami je narod, z nami je Bog! — —“ Ko je Ivan končal, so se zbrani zdrzniji. Objeli so se preko ramen in zapeli domobranske pesmi, da je odmevalo preko vseh zemeljskih celin, kjer čakajo na znamenje, ki bo pozvalo v tabor borce za Boga, Narod in Domovino. .. Bodo vsaj takrat Ričev France, Škrabov Vid, Luka Samsa in Lovro Dermastja z njimi. . . ? --■— UOMOBRANČEVM ZAPISKI Na pohodu Od Gorjancev veje lahen jesenski vetrič. V 'dolini Krke šumijo drevesa. Pozna noč je že. Soparna in temna. Kot usoda našega naroda tiste dni. Le tu in tam pokuka mesec izza oblakov. Takrat vrže medlo ^uč na vojsko slovenskih svobodnjakov — domobrancev. Na trgu se zbirajo v čete. Namenjeni so daleč tja čez zelene Gorjance na Žumberško. Ta vojska, pripravljena na ognjeni pozdrav, izvira iz istih vrst, ki so nekoč v daljni preteklosti bile boj za staro pravdo. Le namesto zimzelena blešči na njihovih kapah slovenska trobarvnica. Vese;li so. Polni vere v zmago gredo v temo. Dolina pod Gorjanci je že za njimi. Med gostim bukovjem se vzpenjajo na goro. Rezek žvižg nočne ptice pretrga tišino. Kakor v opomin, naj hite. Oster in grozeč je njen pisk. Stari ljudje so se je bali. Njeno skovikanje pomeni skorajšnjo smrt. Naši fantje se je ne boje. Mnogokrat so že slišaji njeno smrtonosno pesem, pa so le odnesli pete. Pot se vleče v neskončnost. Strma je in bojna oprema teži. Vrh Gorjanskega pogorja počivajo. Pričakajo čet, ki so prišle od kostanjeviške ter novomeške strani. Nato skupaj zopet dalje. Pokrajina izgublja svoj čar. Lepi 'dolenjski gozdovi so ostaji za njimi. Prebijajo se skozi revno grmičevje in med visokimi apneničastimi skalami, ki kipe proti nebu. Pred njimi se odpre nov svet. Žumberško. V ipetnajstem stoletju so se naselili v teh skopih krajih „uskoki“ ali „pribegi“. V tej novi domovini so služili pod različnimi prapori kot vojaki-najemniki. Najrajši pri tistih plemičih, ki so dobro plačali prelito uskoško kri. Časi pa so se spremenili in z njimi tudi ljudje. Namesto roparskih uskokov sedaj žive na tej zemlji ljudje, katere v tej dobi nazivamo z imenom „Vlahi“. Sedaj stoje tu naši domobranci z namenom, da se zalete v samo rdeče gnezdo. Z vsakim korakom so bliže. Govoriti je strogo prepovedano. Domobrancu Janezu ;pa se kljub prepovedi razveže jezik in meni, da tako težkih trenutkov ni doživljal celo takrat, ko je moral z naglico odkuriti izpred Maričkinega okna in pri tem imel še smolo, da je padel v ugašeno apno na vrtu... —• Dolenjci postajajo nestrpni. Vsak čas bo pričel krvavi ples in huda bo predla onim tam preko, ki se še vsi omotičen! pozibavajo od večernega mitinga. Iz Stotine grl zaori na naskok. Mitraljezec Janez skoči med zmedo in kosi s tako vnemo, kot da je na domačem travniku. Osvoboditelji se zaletavajo kot brez uma, njihove tovarišice pa jih pozivajo na boj, vreščeč kot splašene kokoši. Dolenjci imajo pač svoj dan in hvala Bogu bo moral reči vsak tisti, ki je odnesel zdravo kožo iz tega živžava. Obilen je plen, ki so ga v begu pozabili rdeči uskoki. Domobranec Cene ima vtis, kot da se je znašel v kaki turški džamiji ob pogledu na vso to pisano šaro. Poleg vojaškega materiala je videti tu polne vozove kmetskega blaga, prepojenega z znojem dolenjskega kmeta. Naše ljudstvo je radostno ob pogledu na domobrance ko se vračajo zopet na Slovensko. Pošteno ste jih naklesali, menijo ljudje. Da, pošteno -o jih... pa ne samo enkrat. Morda stokrat. Zakaj izhajaji so tile mladeniči iz našega kmetskega ljudstva, ki ni poznalo drugih učenosti, nego samo tri glavne vrednote katere so: Bog — Narod — Domovina! Boriti se za te vrednote ni sramotno, temveč je častno. Oglejmo si dobro in z zanimanjem to sliko naše slavne preteklosti, da bomo tako imeli prave pojme o vsem tistem, za kar so dali življenja tisoči najboljših hčera in sinov slovenskega naroda! Ponosne vojske Slovenskih domobrancev ni več. Pomorjena in razmetana počiva širom naše lepe zemlje. Spomin na njo pa ostane drag v srcih vseh Slovencev in bo živel vekomaj! Fant z Dolenjske VZROKI IN POSLEDICE Od liberalizma ustvarjeni, šo nezavedni in neorganizirani proletariat je marksizem izkoristil tako, da ga je storil zavednega in ga organiziral za razredno borbo. Tam, kjer je delavec postal suženj, kjer ni bil deležen dohodkov, ki si jih je s svojim delom zaslužil — in kjer je bil žrtev vsemogoče materialne in osebne špekulacije imovitih. je bil primoran, da se organizira kol razred. Iz tako ostrih nasprotij se je rodilo zelo napeto socialno stanje, ki je moralo nekega dne povzročiti politično eksplozijo, ki je razmajala vso ideologijo in življenje liberalnega sistema. (Gen. Leon Rupnik v govoru dne 2(i. 1. 1938 v Kragujevcu) SLOVENSKO DRŽAVNO GIBANJE v Argentini Buenos Aires, 30. avgusta 1965 Uredništvu „Tabora“ preko g. inž. Antona Matičiča Igualdad 1110. Villa Ballester FNGBM Prov. Buenos Aires, Argentina Spoštovani gospodje! V prilogi dostavljamo Izvid k Vetrinjski žaloigri, sestavljen od Zgodovinske komisije SDG, s prošnjo da ga objavite v „Taboru“ Prepis tega izvida smo poslali tudi naslednjim uredništvom: Slovenska pot. Slovenska država, Smer v slovensko državo, Klic Triglava in Vestnik. Prepričani smo, da boste naši želji ustregli in če je Je mogoče v eni sami številki. Zaradi vašega in našega ugldda, kakor tudi zaradi istočasnega informiranja javnosti, je potrebno, da se to zgodi čim preje. Prav lepo vas pozdravljamo! Za S. 'D. G. IPečat) Dr. Stane Zupan P. S. — Za Opombe in Prilogo priporočamo droben tisk. SLOVENSKO DRŽAVNO GIBANJE IV. Poverjeništvo za posebne naloge Zgodovinska komisija Buenos Aires, 15. avgusta 1965 IZVID k VETRINJSKI ŽALOIGRI Zgodovinska komisija SDG v Argentini je kot nepristranski organ v slovenski javnosti in politiki začenši od 4. aprila 1965 pretresala gradivo o Vetrinjski žaloigri. Pri svojem delu se je komisija strogo držala načela, da je samo zgodovinska resnica temelj zgodovine in, da ta sloni neizbežno na principu dejanskega in resničnega popisa zgodovinskih dogodkov. Dejstva in dogodki pa morajo biti dosledno povezani v pogledu vzročnosti in posledic, ki so jim sledile. 6 tega stališča je na dlani zaključek, da so ugotovitve in pričevanja. Narodnega odbora za Slovenijo kot so — odgovornega in prizadetega organa za Vetrinjsko žaloigro, že samo zaradi njegove dejanske vloge in zadržanja ob dogodkih za zgodovino subjektivnega pomena in tako predstavljajo samo gradivo, iz katerega je šele ob vzporednem preučevanju drugih razpoložljivih podatkov možno raziskati celotno stvar in dognati pravo resnico. Pred vsem je komisija ugotovila, da Narodni odbor za Slovenijo kot subjektivni ustvarjalec zgodovinskih dogodkov okoli Vetrinjske žaloigre, sploh ni poklican, še manj pa opolnomočen proglašati ,lastni popis svoje dejavnosti za zgodovinsko resnico. Najmanj pa so k temu poklicani posamezniki iz tega odbora. Podlago za preučevanje zgodovine o Vetrinjski žaloigri tvori naslednje gradivo: 1. Prvo poročilo Narodnega odbora za Slovenijo z dne 1. junija 1945, napisano po predsedniku dr. Basaju in overovljeno po dr. Bajlecu, članu NO (Vestnik, št. 9/(>4, stran 189—193) —■ prepis v prilogi temu izvidu. 2. Dnevnik nače nika štaba Triglavske divizije SNV p. polkovnika Ivana Drčarja. 3. Spomini poveljnika 2. polka SNV p. polkovnika Vuka Rupnika. 4. Poročilo o Vetrinju dr. Valentina Meršola. 5. Poročilo dr. Jožeta Godniča — Rim in „Vetrinjski črni dnevi“. 6. „Vetrinjska tragedija", ki jo je ZSPB izdala po svojem zgodpvin skem odseku za 15. obletnico. 7. „La Tragedia de Bleiburg" (Pliberška tragedija) — Studia Croatica. 8. Razna pričevanja. Iz tega zgodovinskega gradiva sledi, in komisija SDG kot nepristranski organ ugotavlja: I. — da Vetrinjska žaloigra temelji na nizu dogodkov, ki slovenski javnosti do sedaj iie niso bili pojasnjeni, ki pa so za zgodo' insko odgovornost NOS bistvene važnosti, ker so kot členi v pogubonosni verigi neizogibno in neusmiljeno to žaloigro povzročili: 1. Zvijačno izkoriščanje slovenskega prezidenta generala Rupnika za politično-diplomatske opravke pri Nemcih v korist Narodnega odbora za Slovenijo in to ravno v času, ko so ga okoliščine zahtevale celega pri vojaških operacijah na bojišču. 2. Zarotniški sestanki in nastopi častnikov ,ljubljanske garnizije", ki jih je začel, netil in vodil NOS moti generalu Rupniku, vrhovnemu poveljniku Slovenskega domobranstva (z dne 2. 5. 1945) in nespornemu vojaškemu strokovnjaku, ko je bila bitka za Slovenijo v polnem razmahu. 3. Podtalna propaganda proti slovenskemu vojskovodji med enotam., ki so bile zapletene v operacije na terenu v zvezi z uničujočim razkrajanjem teh enot z nesmiselnimi vestmi (zvez z zavezniki ni bilo!), da bojevanje nima več pomena, ker da bodo itak Angleži prišli in Domobranstvo (SNV) po kratkem umiku čez Sočo ali Dravo z oklepniki pripeljali nazaj ■v Ljubljano. 4. Tretjemajski nastop NOS je imel za posledico operativno /.»»poved varnostnega poveljstva Nemcev, da se opusti borba na položajih bojišča znotraj dežele in, da se enote osredotočijo v in okoli Ljubljane. To je bilo porazno za domobransko vojsko, ki ni mogla nadaljevati obrambe svojih položajev proti komunističnim enotam, ki so na ta način brez vsake težave vnikale v praznine fronte, povzročene zaradi umika srbskih, ruskih, grtških in nemških enot. 5. Skrajno nerazsoden je bil zlasti načrt NOS o razorožitvi nemške armade ravno v trenutku, ko je ta skupaj s hrvaško vojsko (sicer v lastnem interesu, ki pa se je slučajno skladal z vitalnim interesom Slovenije) ščitila slovensko ozemlje pred poglavitnim sovražnikom t. j. komunističnimi enotami na glavnih operativnih smereh. G. Zato je bila usodepolna napaka NOS, ko je odstavil generala Leona Rupnika s pojožaja vrhovnega poveljnika Domobranstva odnosno SlNV v trenutku, ko je bila vojaška situacija najbolj kočljiva, tem bolj, ker NOS ni razpolagal z novim poveljnikom, ki bi bil dorastel situaciji. To napako je namreč general Rupnik videl in jo kljub skrajno nelojalnemu postopanja sovražno razpoloženega NOS skušal omiliti s tem, da je svojega sina Vuka prosil, naj ostane do zadnje in skrajne možnosti pri domobranski vojski ter rešuje, kar se še rešiti da. Iz „Spominov poveljnika 2. polka SNV :p. polkovnika Vuka Rupnika'* je namreč razvidno, da je spričo nekorektnega postopanja zarotnikov in novih oblastnikov okoli NOS in SNV takratni major Rupnik hote) opustiti vsako nadaljnje sodelovanje z NOS in SNV in spremiti svojega očeta v negotovo tujino. In ravno tej poslednji vojaški želji že odstavljenega vrhovnega poveljnika Slovenskega domobranstva se je zahvaliti, da je Vuk Rupnik ostal pri vojski in ji odločilno koristi.l ter dosegel razveljavo operativnih zapovedi SNV št. 1 in št. 2, ki sta odrejali takojšen umik :po brigadah * in to po shematično, poldnevnikom podobno začrtanih nehodnih smereh, in tako preprečil neizbežen polom že 5. maja 1945. 7. Dokler politične okoliščine niso primerne in (dokler politiki niso v stanju zagotoviti narodu boljše rešitve, nimajo pravice onemogočati vojski na bojišču, da le ta odloča po strateških, vojno-političnih in moralnih načelih o usodi naroda v brezupnem položaju. Ker NOS ni imel, kot po dogodki pokazali, pravilne in politične in vojaške koncepcije, je jasno, da je « svojim postopanjem nujno moral zabresti v neizbežen polom. * Brigade so tedaj obstajale samo na papirju v načrtih NOiS, in bi lahko nastala zmešnjava, ker ni bilo znano katera enota v katero brigado spada. NOS je dejansko prevzel oblast dne 5. maja 1945 dopoldne. Vse do' 8. maja zvečer, ko so se začele umikati enote SNV določene za zaščito Ljubljane s položajev, — torej tri dni in pol — je NOS zapravljal predragocen čas, ne da bi sploh kaj ukrenil. Ljubljanska radio oddajna postaja je bila v teh dneh pod dejansko oblastjo NOS, ki je ni izrabil zato, da bi sporočil narodu, sovražnikom in zaveznikom, da je prevzel oblast. Prav tako NOS ni storil ničesar, 'da bi praktično in koristno uveljavil svojo oblast, niti je dosegel mednarodno priznanje. Ker komunistični sovražnik s svojim vojaškim nastopom v tem času ni izsiljeval umika SNV — bil i& z njo samo v rahlem dotiku — in zaradi spredaj navedenih dejstev, je bil po NOS zapovedani umik slovenske vojske prezgoden in za takratne okoliščine neprimeren. 8. Ko v teku 9. in 10. maja NOS še vedno ni dobil nobene zveze z zavezniki, mu je tako zvezo na koroški meji, na prošnjo predsednika prvega slovenskega parlamenta g. Franceta Kremžarja, šele 10. maja 1945 omogočil uspešni naskok enot SNV pod vodstvom poveljnika 2. polka, na 18. komunistično brigado pri Borovljah. Zopet je potekel čas od 10. maja zvečer do 13. maja opoldne, ko so enote SNV, na povelje generala Krennerja zapustile svoje položaje za zaščito Dravskega mostišča in beguncev. Tudi ta skrajno dragoceni čas je NOS zanemaril in ga ni bil sposoben izrabiti -a razčiščenje svojega in položaja SNV. Nasprotno! Iz neodpustljive naivnosti je prepustil golemu naključju usodo SNV in beguncev — brez jasnega dokončnega dogovora in poroštva — ter je to usodo navezal na samovoljo takratnih komunističnih zaveznikov, pred katerimi je celo privolil razorožitev Slovenske narodne vojske. 9. Akt razorožitve SNV sam in prestop Drave pod „varstvo“ Angležev, zaveznikov komunistov, je posledica nezrelosti in absolutnega pomanjkanja čuta odgovornosti NOS, ki je grešil v dveh smereh: a) Narodni odbor za Slovenijo jje po svojem poveljstvu dal razoroži-tveno povelje SNV navzlic dejstvu, da se je nahajal kot vlada na slovenskem narodnem ozemlju, proglašenem dne 3. maja 1945 za zvezno državo kraljevine Jugoslavije in navzlic dejstvu, da revolucija v lastni državi še ni bila končana, ter je vso svojo lastno državno organizacijo za obrambo in varnost naroda in ozemlja izročil tujim Oboroženim silam in tako postal dejanski izročevalec naroda sovražniku na milost in nemilost. Bo drugi strani pa implicite tudi priznal nedoslednost, nezakonitost in menarodno nepravilnost vseh svojih d^ianj tekom Okupacije in svojih izjav z dne 29. oktobra 1944 in 3. maja 1945. h) Slovenska narodna vojska je od trenutka razorožtve dejansko prenehala obstojati kot vojska in se je proti volji moštva spremenila v goloroko ljudstvo, uniformirano zaradi lažjega registriranja, spoznavanja in preganjanja. (Sledi) SENATOR FRANK LAUSHE — 70-LETN1K S precejšnjo zamudo — ker je novkr. prišla do nas v Buenos Airesu, ko je prva dvojna številka letošnjega Tabora že bila lomljena —, pa zato tem bolj prisrčno, iskreno in hvaležno se na tem mestu pridružujemo tistim legijam, ki so dne 14. novembra 1965 izrekale svoje čestitke za 70-letnico velikemu slovenskemu sinu, izrazitemu amerikanskemu demokratu in svobodnjaku, senatorju Franku Laushetu. K temu nas ne sili samo doživeti občutek hvaležnosti do našega prijatelja in zaščitnika, ampak tudi rodoljubni ponos Slovencev in protikomunistov, ki ne bodo nikdar pozabili upanja, ki nam ga je vzbudil toliko upoštevani senator Frank Laushe, ko je ob blagoslovitvi spominske kapelice v Gaju junakov na Slovenski pristavi pri Clevelandu, Ohio, pribil svoje prepričanje: „Tito bo odšel, komunizem bo prešel, Slovenci pa bodo živeli naprej!" — Dokler bo živ spomin na naš slovenski ponos, na naše slovenske domobrance, tudi ne bodo pozabljene besede priznanja ameriškega senatorja Franka Lausheta: ,,Slovenski domobranci, mladi, zdravi, v najlepših letih svojega življenja, so se hrabro postavili za obstoj slovenskega naroda in za svobodo! Tako, bratje in sestre, bodite ponosni! Prišel bo čas, na katerega moramo biti pripravljeni, da bomo nastopili in pregnali iz naše dežele Slovenije, ravno tako kot iz Amerike, komunistično bolezen." — Senator Frank Laushe! V Taboru združeni bivši in sedanji domobranci smo pripravljeni! — Ta naša pripavljenost v zvestobi Bogu — Narodu — Domovini naj Vam bo, velikemu demokratu, svobodnjaku in protikomunistu naše najlepše darilo za jubilej z našo toplo molitvijo k Vsemogočnemu, da nam Vas še ohrani mnoga, mnoga leta v prvih vrstah paladinov za svobodo! SLAVKO SKOBERNE — 50-LETNIK Dne 18. marca bo srečaj Abrahama naš stanovski tovariš, bivši sourednik ..Slovenskega doma", poznani javni in predvsem neizprosni protikomunistični delavec izza časov revolucije, g. Slavko Skoberne. Nepozabni bodo ostali v slovenski zgodovini dnevi, ki jih je prebil ob strani stotnika Vuka Rupnika v Novem mestu v usodnih septembrskih dneh leta 1943, saj bi se brez Slavčevega sodelovanja najbrž marsikaj razvilo čisto drugače kot se je. Tudi ne bo pozabljeno, da je bil na nezavzetni straži pri reviji „S,lovensko domobranstvo" do trenutka in preko, ko je vrsti drugih bilo delo pri reviji onemogočeno. Slave je znal ostati „na položaju" do konca! Naš najbolj udarni protikomunistični dnevnik „Slovenski dom“ pa je itak z vseh strani dihal neugnani Slavcev značaj. Ko se mu bivši in sedanji domobranci in vsi protikomunistični borci zahvaljujemo za vse, kar je dobrega storil za naš boj, ga ob lepem življenjskem jubijeju prisrčno pozdravljamo in kličemo: Na mnoga leta — v svobodni domovini, ki je bila njegov cilj pri vseh njegovih delih! Z nekoliko zamude, pa zato nič manj toplo, pozdravljamo g. Franca Trilerja, ki je dne ,‘i. januarja praznoval 60-letnico. Na mnoga leta v zdravju in zadovoljstvu! ZA rBl0TiK4MUl\tSTiČl%0 KRONSKO Iz tajnega predavanja, ki ga je imel v preteklem letu mladi sovjetski znanstvenik Aganbegjan pred člani neke moskovske založbe gospodarske literature, so se zvedele naslednje predavateljeve ugotovitve: — Sovjetski gospodarski prirastek se je zmanjšal po letu 1959 za 2/3, pri kmetijstvu pa celo za 9/10. Zaradi tega je stvarni dohodek sovjetskega prebivalstva močno padel. — Skoraj vsa sovjetska državna skladišča so blokirana s proizvodi, ki se ne morejo prodati, med njimi tudi taki, ki zaradi slabe kvalitete ne najdejo odjemalcev. — Konkurenca z ZDA je zato tako težka, ker so sovjetski in ameriški izdatki za oboroževanje skoraj enaki, sovjetski gospodarski potencial pa za polovico manjši od ameriškega. V borbo proti komunistom! Nad 400 oficirjev in 7000 podoficirjev in vojakov ameriške vojske, ki je razmeščena v Zahodni Nemčiji, je zaprosilo za premestitev na fronto v Vietnam. Glavni stan te vojske v Stutgartu je že odobril 2360 takih prošenj, kakor pove poročilo tiskovne agencije DPA z dne 5. januarja 1966. Vračanje k stalinizmu Med mnogimi znaki, ki kažejo, da se Sovjetska zveza vrača k stalinizmu, je postavitev Nikolaja A. Mihajlova na čelo urada za literarne zadeve CGL.AVITl. Imenovani je bil osebni prijatelj Stalinov in nekaj časa vodja sovjetske mladinske komunistične organizacije (KOMSOMOL) ter znan kot eden na'strožjih funkcionarjev za časa Stalina. Ko je Hru-ščov začel protistalinistično kampanjo, ga je poslal daleč od Moskve — v Indonezijo za v°,lepos'anika. Tisti, ki so Hruščova odstranili, so Mihajlova poklicali nazaj v Moskvo in mu dali pomembno oblast nad književnostjo. Tito prodaja orožje, ki mu je bilo podarjeno Iraška vojska, ki se bojuje že 5 let proti uporniškim Kurdom, je pri svoji lanski jesenski ofenzivi ugoto- Prizor je bil posnet dne izvoljeno novo starešinstvo društva, ki je takole sestavljeno: iStarešina: Ivan Korošec; podstarešina: Jože Žerovnik; tajnik: Marijan Amon, pomo.enik: Adolf škrjanc; strokovni načelnik: Miloš Prelog, pomočnika: Radivoj Rigler in Bogdan Kosančič; članski načelnik: Jože Grabnar, pomočnika: Vencelj Dolenc in Božo Šušteršič; gospodarski načelnik: inž. Tone Matičič, pomočnika: Jože Avguštin in Polde Lah; tiskovni referent: dr. Stanko Kociper, pomočnik: Dušan Dimnik; kulturni referent; Ivan Oven, pomočnik: Lovrenc Tomaževič; zgodovinski referent: Tone šir šteršič, pomočnik: Tone Gorše. Nadzorni odbor: Jože Jenko, prof. Stanko Hafner in Ivan Makovec. Predsednik razsodišča: Mirko Kunčič. Duhovni vodja: č. g. Jože Guštin. V konzorcij revije „Tabor“ je vstopil kot duhovni vodja č. g. Albin Avguštin, župnik fare Santa Rita v Roulogne sur Mer, prov. Buenos Aires. ZA BELEŽHiCO Od kod ta smer. . . ? „Smer v slovensko državo"; odgovorni izdajatelj Stanisjav Zupan; uredništvo in uprava: Rodriguez Pena 505, Villa Progreso, San Martin, Buenos Aires, Argentina, telefon 755-1361; tiskana v Talleres Graficos „Editorial Baraga" S. R. L., Pedernera 3253, telefon 922-4570, Buenos Aires; leto 2., št. 11, pravi: — . . .kar se je doslej samo šušljalo — je, da je posta,! ,Tabor" ne domobranska (da ne rečemo slovenska!), temveč jugoslovanska trdnjava, v kateri hočejo umreti junaške, a brezsmiselne smrti predvsem srbobrani. Mi vam iz „napolja“, ne izza plota, napovemo obleganje z mukami žeje in glada. Slovenski domobranci pa, ki se še niso zavedli, da so v „Taboru“ pod jugoslovansko p,lavo komando, bodo morali narediti izpad iz tega „gradu“, če hočejo slediti svoji vojaški slovenski tradiciji, kakor tudi slovenski tradiciji svojega prvotnega glasila, ki je na ta način žo drugič uzurpirano. Vsekakor pa bo slovenska državna misel (ne „Smer“!) to trhlo trdnjavo zasedla v odkriti borbi in ne po ,,rovih", kot ste to vi, jugoslovanarji, storili s pomočjo ne jugoslovanskega, temveč slovenskega domobranskega čustvovanja s „Taborom“. Naj živi sjovenska država! Beri: „Tabor“ je glasilo Zveze slovenskih protikomunističnih borcev, in sicer Kociprovih, Zboraških in plavogardnih. Je apolitičen, se pravi: proti Slov. ljudski stranki, proti iStraži, proti Slovenskemu državnemu gibanju, proti Kulturni akciji itd. V njem lahko vsi svobodno izražajo, kar jim je „na duši in srcu“, se pravi: Jugoslavija. Skratka: Taborska apolitičnost se naj* bolje poimenuje: sračje gnezdo, pojno plavih, belih in rdečih bleščečih črepinjic. Mi pravimo: Je potrebno kaj pripomniti?! Molijo za nas! V nedeljo, dne 28. novembra 1965 je v katedrali v Sao Paulo (Brazij) škof Jose Lafayette Perreira Alvares daroval sv. mašo, za katero je pripravljalni odbor, ki so ga sestavljale najvidnejše osebnosti iz Sao Paula, razposlal sledeča povabila: Na prvo adventno nedeljo, ko krščanski svet praznuje dan emigranta, prosimo vsemogočnega Boga milosti prav posebej za: Kubance, Slovence, Hrvate, Srbe, Macedonce... (Nato je naštetih še 33 narodov, ki širom zemeljske oble trpijo pod krvavo peto mednarodnega komunizma). Na povabilu smo takoj za Kubanci, ki so Latinski Ameriki prav posebej ;po skrbi, na drugem mestu imenovani Slovenci... Poznajo nas! Molijo za nas! Hvala, plemeniti brazilski narod! Hvala! — Bog plačaj! črnec vrši svoj posel.. . V kratkem razdobju nekaj mesecev je kar šest novih afrikanskih narodov spremenilo vlade, ki so se vdinjale bodisi kitajskemu, bodisi sovjetskemu komunizmu, in izgnalo preko meja vse komunistične diplomatske predstavnike in „tehnike“. Zanimivo je pri tem dejstvo, da vsa ta protikomunistična gibanja novih afriških narodov vrši mlada generacija, katere vodje štejejo nekako okrog 40 let.. . Mladina narodov, za katere bi bilo ce;lo nekako opravičljivo, če bi po suženjstvu izkoriščevalnemu imperializmu iskali naslombe na komunizem, je pokazala, da je bolj zdrava kot mladina narodov, ki so toliko časa mislili, kako morajo bdeti nad prebujanjem afriške celine! — Črnec vrši svoj posel! In kako temeljito! Vzgledno in za sramoto takoimenovani višji be;li rasi... Mnogo prepozno! Na proslavi spomina dr. Janeza Ev. Kreka in dr. Antona Korošca v 'mestu Ramos Mejiš (Buenos Aires) v Argentini je tajnik Narodnega odbora g. Miloš Stare dne 14. nov. 1965 v svojem govoru med drugim ugotovil tudi sledeče: Prav je, da iščemo resnico o dogodkih neposredne preteklosti. Toda, kdor bi danes to delo postavljal na prvo mesto in celo na tak način, da nas razdvaja, zamegljuje naš edini in glavni cilj, pa če še tako govori, da se bori proti komunizmu. G. Mjloš Stare se je tega spomnil mnogo prepozno. In težko verjamemo, da bi mislil zares iskreno. Pred nami je namreč 18 letnikov njegove »Svobodne Slovenije", kjer ne najdemo enega primera, da bi se vsa ta leta držal zgornjega pravila. Ne v svojem lastnem, ne v imenu Narodnega odbora še do danes ni preklical, da bi bila pisarija dr. Fr. Bajleca beia injiga Narodnega odbora. Še manj je to dokazal z lastnim prispevkom k zgodovini naše neposredne preteklosti v lanskem „Zborniku Sv. Slovenije" Kot odgovorni sourednik tega tudi pri izbiri gradiva za letošnji „Zbornik‘‘ ni dokazal... Torej? — Besede, besede... Domobranci smo jim zadnjič verjeli, ko smo „sledili našim vodnikom" — do Vetrinja... Sedaj hočemo vzgledov! IZ PISEM Miinchen (Zah. Nemčija) november 1965 Po dolgem času se zopet oglašam. Iz Slovenije smo dobili nekaj novih naslovov vdov in mater, za katere vemo, da so potrebne. Vse izvode revije Tabor sem v redu prejel, če morete, pošljite veš izvodov. Potrebujemo jih za toliko naših ljudi, ki prihajajo sem na sezonska dela. Ti mjadi ljudje ne vedo popolnoma nič o naši borbi. Pred nedavnim je prišel mlad fant, ki je bil pred 20 leti še v plenicah. Občudovali smo ga, ko je prišel med nas. „Tabor“ je kar požiral. Seveda smo mu ga morali takoj odstopiti. Vprašanja so kar vrela iz njega. Njegovo začudenje nad domobransko vojsko (slike!) in nad popisi borb mu ni pustijo do sape. Vse je hotel vedeti: kakšne so bile uniforme, znaki, kakšne pesmi smo peli itd. Zato smatram, da naj bo ena izmed prvih nalog naših prijateljev, ki so raztreseni po Evropi, da navežejo stike s temi ljudmi in nesrečneže poučijo. Mladina doma se prebuja. Ne verjame več napihnjenim frazam o Partizanskem junaštvu. Besnica pronica — sicer počasi, toda nezadržno na površje. Mladina je za njo mnogo bolj dovzetna kot naša generacija, ki „je že vsega sita"... Ne prezrite torej tega nad vse važnega področja! »Tabor" bo v domovini opravil več kot med nami, posebno ker je zares vzgled svobodnega časopisa. Bravec ima občutek, da iz njega piha zai-es široka sapa v svobodi dozorejega rodu! Vam in vsem ostalim prisrčne pozdrave! Ko. Ki. Cleveland, Ohio, dec. 1965. Ker so mnenja okoli Mauserjeve knjige „Ljudje pod bičem" še vedno deljena, mislim, da Vas bo zanimalo, kaj mi je pisal Mauserjev sošolec, duhovnik, ki je pred kratkim umrl v domovini. Med drugim piše takole: Lepo opisuje dvogovore. In močno. Kjer je pa treba zaostriti, se umakne. Udarja po vseh, tudi po duhovnikih in belčkih. Tako, da bi ta knjiga mirno ;lahko izšla v Ljubljani. Le povej mu, da ni nam napravil nikakšne usluge. Že opisuje nekaj; toda proti komunistom je vse le mimogrede. Drugače je pa knjiga lepa, močna in je branje prav sočno. Naslov pa nikakor ne opraviči vsebine. Naslov je grozan, vsebina pa za vse. Nihče mu ne more zameriti; komunisti še najmanj. Knjiga je pa izredna. Lepe pozdrave vsem pri „Taboru“! S. š. Cleveland, Ohio, dec. 1965 Pošiljam kar na Tvoje ime ček za 10 dolarjev. To je za „Tabor“ 1966, ki mi ga pošiljajte po zračni pošti. Saj vedno tako težko ipričakujem nove številke. Kavno tako ostali člani in naročniki. Z vsebino in opremo so vsi navdušeni. Zato vsem hvala lepa za vse žrtve, s katerimi pripomorete, da je „Tabor‘‘ na tako zavidljivi višini. Zato mu pa tudi noben napad ne more do živega. Pa tudi ne bojte se jih! Vemo točno, kdo je začel z razdorom. Ker vidijo, da nam ne morejo do živega, so sedaj tudi tu začeli s parolo, da je „Tabor“ proti duhovnikom. Mi se vsemu temu smejimo, ker vemo, da večina naše duhovščine odobrava „Tabor“. Vsaka laž ima namreč kratke noge. Lepe pozdrave! M. Z. iVA UREDNIŠKI MIZI Prof. Marši L. Vasconeelos. — Iskrena hvala za obe knjigi, ki bosta dobro služili našemu študiju sodobnosti. Prav tako se Vam topjo zahvaljujemo za obe številki ukrajinskih ,,Visti“. Našo upravo bomo naprosili, da bo z njimi stalno izmenjavala naš „Ta.bor“. Slovenski grb, ki Vam ga še vedno dolgujemo, boste v kratkem prejeli. S posebno zahvalo za vse, kar storite za naš slovenski narod, da ga pravi,Ino spozna tudi plemeniti brazilski narod, naši hvaležno topli pozdravi. L. Zajec. — Tako da! S takšnimi prispevki ne bo težav. Čeprav nas stanejo dela, jih bomo vedno radi priobčili, če bo le prostor. Vedeti namreč morate, da ni vse za tisk. S tem seveda nočemo reči, da nimate prav in da se z Vami ne strinjamo. Kar korajžno se držite! Lepe! pozdrave in pišite nam še svoje drobce! Kjo. Ki., Miinchen. — Hvala za vzpodbudne misli. Odlomek iz Vašega pisma, ki ga priobčujemo na drugem mestu, naj bo vzpodbuda vsem našim prijateljem, ki so ostali na pragu zasužnjene domovine v Evropi. Pc.-zdravjjeni! Branko Rebozov. — Ko se Vam zahvaljujemo za Cicibana, upajmo, da ni zadnja pesem, ki nam jo bo darovalo Vaše kvalitetno pero. Pozdrav! TISKOVNI SKLAD Darovalci iz ZDA v am. dolarjih: Lojze Zajec ................. 2.60 Pavje Borštnik .............. 2.50 Albin Longar ................ 2.50 Jože Omahen ....................50 Lojze Zajec ................ 2.— Rudolf Lukež st............. 1.50 Jože Bizjak ................. 1.50 Branko Lukež ................ 1.50 Rudi Lukež .................. 1.50 Dr. Franc Lukež ............. 1.50 Lojze Petrič ............... 2.50 Milan Krampelj ............. 1.— Milan Zajec . .............. 8.— Janez Pičman ............... 2.50 Danilo Kranjc ............... 1.50 Marijan Jakopič ................50 Slavko Štepec ............... 2.50 Jože Smolič ................. 2.50 Janez Hauptman ............. 6.— Ivan Hočevar ............... 5.— Zdravko Novak .............. 2.50 Anton Zidar ....................50 Leo Debevc .....................>0 Tone Ivec ................... 50 Janez Hauptman ............. 5.— Ing. Tone Arko .................50 Jože Ovčjak ....................50 Marijan Šuštaršič .......... 5. — Lojze Mohar ................... 1.— Lojze Jarem .................... 2.50 Franc Štrukelj ....................50 Skupno USA dol. 67.50 Darovalci iz Argentine v pesih: Hribar Marijan, Ramos Mejia 60 Dr. Est Jože, Haedo ........... 350 N. N., San Justo ............... 60 Skupina Ciudadela ............. 500 Peršuh Janez, Monte Grande 50 Indihar Lado, San Justo .... 250 Skupno pesov 1.270 INVALIDSKI FOND Štefanič Jože, Tortuguitas . . 100 Dr. Est Jože, Haedo ........... 350 Peršuh Zalka, Monte Grande 200 Tome Tine, Capital ............ 500 IndihaV Lado, San Justo .... 250 Kastelic Anton, Bariloche, namesto cvetja za pok. gospo Terezo Gorjup roj. Čuk . . 2.000 Bevk Ivan, Muniz .............. 300 Uštar Franc, San Justo .... 500 Radivoj Rigjer, Don Torcuato, mesto cvetja na grob svojemu stricu Alojziju Riglerju in na grob očetu prijatelja Emila Cofa ............. 1.000 Skupno pesov 5.200 SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO DELO VSE SLOVENSKE EMIGRACIJE IN NIHČE NE BO IMEL PRAVICE ZASLUG. VSA PRAVICA BO PRAVICA REVEŽEV, ZASLUGA PA PRIPADA NAŠIM MRTVIM. SLOVENSKO ZAVETIŠČE BO IZGOVORJENI KOT POMOČI POTREBNIM SLOVENCEM IN ZA VSTOP NE BO POTREBNA LEGITIMACIJA. Osnovni pogoj ................................................. 49 Domobrančeva razmišljanja (Luis Zajec) ........................ 50 DOMOBRALNoEVT ZAPISKI Na pohodu (Fant z Dolenjske) ................................. 57 : A DOKUMENTE Izvid k Vetrinjski žaloigri (S. G. G.) ....................... 59 NAŠI MOŽJE Senator Frank Laushe — 70-letnik .............................. 63 Slavko Skoberne — 50J,letnik .................................. 63 Franc Triler — 60-Ietnik ...................................... 64 ZA PROTIKOMUNISTIČNO KRONIKO .................................. 64 Dokazi slovenske žitnosti ..................................... 67 RAZLIČNI POGLEDI (Mirko Kunčič) ............................... 63 V SPOMIN ..................................................... 69 Ciciban posluša veter v gozdovih (Branko Rebozov) ............ 71 V senci Dolomitov ............................................ 72 IZ DRUŠTEV ........... ZA BELEŽNICO ......... IZ PISEM ............ NA UREDNIŠKI MIZI .... TISKOVNI SKLAD TABORA INVALIDNI FOND .......