vrhniški 
razgledi 

leto 16 

Vrhniško Muzejsko društvo 
Vrhnika 2015 


KAZALO 
Marija Oblak Čarni 

OB 16. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV   
Alenka Auersperger 
NA ŽENITOVANJE!    
Tatjana Oblak Milčinski 

BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER …                      
OKENCE, GLASILO MLADIH IZ VERDA  
Aleksandra Serše 

VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (V. DEL)   OBRTNO NADALJEVALNA IN GOSPODINJSKA ŠOLA OD PRVIH ZAČETKOV DO  KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE 
Tatjana Hojan 

IVANA VIDIC (1857–1900),  
UČITELJICA 129 

Tatjana Hojan 

IVANA TOMINEC NEUHOLD (1860–1937),     
UČITELJICA                                                                                                                     132 

Tatjana Hojan 
PAVLA GÖTZL SUHADOLNIK  (1870–1944),                        UČITELJICA                                                                                         136 
Tatjana Hojan 
OLGA GRILANC BENČINA (1898–1985),          
UČITELJICA                                                                                                                     139 

Janez Tomšič 
DR. MIHAEL OPEKA (1871–1938), 
STOLNI KANONIK IN PESNIK 
Olga Pivk 
SKLADIŠČE IDRIJSKEGA RUDNIKA NA VRHNIKI 
Matevž Grošelj  
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 160 
Marija Lukanc 
KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU                              
NA PODLAGI RAZISKAVE IZ LETA 1986 
Katarina Oblak Brown 

OB RAZSTAVI: 
60 LET ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV VRHNIKA   
(OBČINE VRHNIKA, BOROVNICA, LOG - DRAGOMER) 

Gašper Tominc 

VRHNIŠKA KRONIKA ZA LETO 2015      
Marija Oblak Čarni 

POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA 
V LETIH 2014 IN 2015
Mira Rančev 

OBČNI ZBOR MUZEJSKEGA DRUŠTVA  VRHNIKA LETA 2015                                                                                               276 
SEZNAM 50-IH SLIK, 

KI JIH JE AKADEMSKI SLIKAR FLORIS OBLAK (1924 –2006) 
LETA 2004, PO MEDSEBOJNI POGODBI, 
PODARIL OBČINI VRHNIKA. 

Marija Oblak Čarni 
OB 16. ŠTEVILKI VRHNIŠKIH RAZGLEDOV 
Letos mineva 140 let od rojstva Ivana Can­karja, zato je uvodni prispevek Alenke Auersperger Na ženitovanje! posvečen tej obletnici. Avtorica obravnava desetletje iz življenja pisatelja, desetletje na začetku 20. stoletja, ki je povezano z družino Loeffler v predmestju Dunaja. Tu je Cankar našel drugi dom, kjer se je zbližal s hčerko Stef­fi, ki je postala njegova ljubezen in kasneje zaročenka. Bila je prva ženska v njegovem življenju, s katero je načrtoval skleniti za­konsko zvezo. Z urejenimi razmerami mu je steklo tudi literarno delo. To so njegova najplodnejša leta z uprizoritvijo Kralja na Betajnovi (1904), Pohujšanja v dolini Šent­florjanski (1907), s povestjo Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), številnimi črtica­mi, predavanji v Ljubljani in v Trstu, aktiv­nim političnim udejstvovanjem ter kandidi­ranjem za razna delovna mesta. Po pismih, kolikor so ohranjena, avtorica spremlja ra­zvoj te zveze. Dotakne se tudi tedanjih raz­mer v monarhiji, razmer, v kakršnih teče življenje na Dunaju, v Ljubljani. Pisatelj od­laga poroko na čas, ko bo zaslužil toliko, da s Steffi ne bosta živela v siromaštvu. Bal se je revščine, spremljala ga je bridka izkušnja revščine v mladosti. Dolgotrajno razmerje se ni moglo spremeniti v zakonsko zvezo. Zgodba z žalostnim koncem je osnova no­veli Od Ottakringa v Oberhollabrunn. Steffi je literarna junakinja Anka. 
Sledi članek Bil je topel junijski večer … Okence, glasilo mladih iz Verda, Tatja­ne Oblak Milčinski. Avtorica predstavi 14 ohranjenih številk Okenca, glasila krajev­ne organizacije ZSMS (Zveze socialistične mladine Slovenije) v Verdu, ki je izhajalo od srede 70-ih let do druge polovice 80-ih let 
20. stoletja. Povzame poročila o delu mla­dinskega odbora, športnih dogodkih, goz­dnem smuku Češnjica, političnih srečanjih, sprejemanju štafete mladosti, kurirčkove torbe, kulturnem delovanju idr. Mladi so se udeleževali delovnih akcij, raziskoval­nih taborov in o tem pisali. V Okencu so objavljali tudi poskuse svojega literarnega ustvarjanja. Avtorica je pripravila zanimi­vo branje, ki nas prepriča o bogatem in pe­strem življenju ter delu tedanje generacije mladih v Verdu, katere mlajšemu delu je tudi sama pripadala. 
V petem delu svoje raziskave Vrhniška šola skozi čas Aleksandra Serše obrav­nava obrtno nadaljevalne in gospodinjske šole. Vajeniške, ali kot so jih kasneje ime­novali obrtno nadaljevalne šole, so se raz­vile iz ponavljalnih šol oz. nedeljskih šol. 
Naloga obrtnega šolstva je bila dvigniti izobrazbo obrtniškega naraščaja toliko, da bi lahko samostojno vodili računovod­stvo in dopisovanje, določili ceno svojega izdelka, znali skicirati predmete, ki so jih izdelovali, da bi razumeli skice drugih in po njih znali izdelati predmete. Te šole so bile namenjene vajencem, ki so bili čez dan zaposleni, večerni in nedeljski čas pa so izrabili za izobraževanje. Na Vrhniki je bila obrtno nadaljevalna šola splošne smeri ustanovljena leta 1908, začela pa je delati oktobra 1911. S prekinitvami med prvo in drugo svetovno vojno je delovala še po letu 1945. Gospodinjsko šolo je Vrhnika dobila leta 1909. Vodile so jo šolske sestre. Deklice naj bi se usposobile za poklic ali za doma­če gospodinjstvo. Šola je delovala z večjimi prekinitvami zaradi finančnih težav in po­manjkanja prostorov za praktično delo. V 30-ih letih so vpeljali gospodinjski pouk v osnovno šolo. Konec 30-ih let sta bila pred­meta gospodinjstvo in kmetijstvo pove­zana, deklice so gojile cvetje in zelenjavo, dečki so cepili in obrezovali sadno drevje, v višjih razredih pa so se seznanili z delom v gozdu. Pogozdovali so, se učili uporabljati katastrske mape idr. Med vojno je bil pouk zelo moten, skrbeli so le za šolski vrt. 
Tatjana Hojan tudi v tem zvezku nadaljuje z raziskavo o učiteljih, ki so učili in vzgajali vrhniško mladino. Tokrat nam je predstavi­la učiteljico Ivano Vidic (1857–1900), ki je postala stalna učiteljica na Vrhniki decem­bra 1885 in je ostala tu do svoje smrti; učite­ljico Ivano Tominec Neuhold (1860–1937), ki je prišla na vrhniško štirirazredno šolo leta 1881. Z nekaj prekinitvami je ostala na Vrhniki do leta 1897, ko se je upokojila. Uči­la je tudi mladega Ivana Cankarja. In znana je prigoda, da ni hotel odgovoriti na njeno vprašanje, koliko je ena in ena; učiteljico Pavlo Goetzel Suhadolnik (1870–1944), ki je prišla na Vrhniko januarja 1903, na »trirazredni dekliški oddelek vrhniške šti­rirazredne ljudske šole« in je ostala tu do upokojitve leta 1917; učiteljico Olgo Grilanc Bečina (1898–1985), ki je prišla na Vrhniko septembra leta 1930. S kratko prekinitvijo med vojno v letu 1942/43, ko je bila začasno nastavljena na prvi dekliški šoli v Ljubljani, je učila na Vrhniki do oktobra leta 1945. 
Sledi prispevek Janeza Tomšiča Dr. Mi­hael Opeka, stolni kanonik in pesnik (1871–1938), rojen na Vrhniki. Kot odličen dijak in študent v Ljubljani je bil z najviš­jimi priporočili poslan na študije v Rim. Teologijo in filozofijo je končal z doktora­tom. Ko se je vrnil, je bil profesor verouka in italijanščine, deželni šolski nadzornik in honorarni učitelj homiletike na novou­stanovljeni Teološki fakulteti v Ljubljani. V letih 1920–1932 je bil pridigar v stolnici sv. Nikolaja v Ljubljani in je veljal v tistem času za najboljšega pridigarja. Objavil je okoli 400 pridig v več kot 20 zvezkih, pesniško zbirko Rimski verzi (1916), spomine na svo­je študije v Rimu Iz mojih rimskih let (1935) in Rimske šmarnice (1937). 
V članku Skladišče idrijskega rudnika na Vrhniki je Olga Pivk objavila raziskavo o nastanku stare, monumentalne stavbe ob Ljubljanski cesti 17. Stavbo je zgradila av­strijska država (erar) leta 1764 za skladišče­nje žita (predvsem za potrebe idrijskega ru­dnika) in drugega blaga, ki so ga prevažali iz Banata proti Trstu, po Savi in Ljubljanici z velikimi ladjami in na Vrhniki pretovarja­li na težke vozove. S tržaške strani pa so vo­zili dišave, začimbe, sol. Po izgradnji žele­znice sredi 19. stoletja je skladišče zgubilo svoj pomen. Mogočna stavba, nekdaj najpo­membnejša na Vrhniki, je danes v privatnih rokah in, žal, propada. 
Matevž Grošelj je avtor članka Rupnikova linija v občini Vrhnika. Objekti t. i. zaho­dne fronte, ki jo je pred drugo svetovno vojno gradila država za obrambo jugoslo­vansko-italijanske meje pred morebitnim nenadnim napadom Italije, so danes ruše­vine. Vidimo jih po Zaplani, Raskovcu, Lju­bljanskem vrhu in drugod. Raziskav tega sistema, ki se ga je še v času gradnje prijelo ime Rupnikova linija, se je avtor sistema­tično lotil. V tem zvezku predstavlja nekaj svojih izsledkov. 

Za tem objavljamo raziskavo Kovaštvo na Vrhniki v 20. stoletju. Od začetka stoletja do leta 1986, ki jo je kot seminarsko delo na oddelku za etnologijo na Filozofski fakulte­ti v Ljubljani izdelala pred tremi desetletji Marija Lukanc, roj. Kunc, iz Sinje Gorice. Delo je dragoceno, saj opisuje tehnologijo, delovne faze in izdelke nekoč zelo razšir­jene in donosne obrti. Zanimivo je kovaško izrazoslovje, ki po večini izvira iz nemške­ga tehniškega jezika. 
Po uspešni razstavi 60 let Zveze kulturnih društev Vrhnika (Občine Vrhnika, Borov­nica, Log - Dragomer) leta 2015 je avtorica Katarina Oblak Brown pripravila članek z istim naslovom s kratkim pregledom ra­zvoja ljubiteljske dejavnosti na republiški ravni in v občini Vrhnika. Nato je pred­stavila društva v Zvezi kulturnih društev Vrhnika na vseh pomembnejših kulturnih področjih, kot so glasbena, gledališka, ple­sna folklora, knjižnična-filmska dejavnost, kulturno-umetniška društva, društva na naravovarstvenem področju in na področju varovanja kulturne dediščine. 
Gašper Tominc je sestavil Vrhniško kroni­ko za leto 2015. 
Poročilo o delu Muzejskega društva v le­tih 2014 in 2015 je pripravila Marija Oblak Čarni. 
O Občnem zboru Muzejskega društva Vrh­nika 14. decembra 2015, ko je bilo izvoljeno novo vodstvo društva,  poroča Mira Rančov. 
Sledi še Seznam 50-ih slik (olje na platnu), ki jih je akademski slikar Floris Oblak (1924 –2006) leta 2004 po medsebojni po­godbi podaril Občini Vrhnika. 
Tudi ta zbornik je nastal na podlagi razi­skav v arhivih, knjižnicah, muzejih, priva­tnih zbirkah, na terenu ter v veliki meri na podlagi spominov in izjav informatorjev. 
Vsem, ki so prispevali k njegovi pripravi in izidu, se iskreno zahvaljujem! 
Marija Oblak Čarni, urednica Na Vrhniki, april 2016 
Alenka Auersperger 

NA ŽENITOVANJE! 

Cankarjevo izjemno ustvarjalno dunajsko obdobje z uprizoritvijo Kralja na Betajnovi (1904) in Pohuj­šanja v dolini šentflorjanski (1907) v Ljubljani, s povestjo Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), šte­vilnimi črticami, predavanji v Ljubljani in Trstu, političnim udejstvovanjem ter kandidaturo za različna delovna mesta je povezano z ljubeznijo do Steffi Löffler. Bila je prva ženska v njegovem življenju, s katero je nameraval skleniti zakon. 

„V Retz … ali v Waidhofen, Mittergrabern ali v Oberhollabrunn.“ V tuje kraje. „V Oberhollabrunn že zaradi imena!“ Tudi s tistim „ober“ je želel ženin povzdi­gniti namen in željo za nečem vzvišenim. Govoril ji je že prej, že večkrat, o pomenu besedice „ober“, ko je omenjal svoj rojstni kraj, Oberlaibach, kamor pa je nikoli ni pe­ljal. Nikoli ni bila na Vrhniki. Nikoli sredi trga, med – v nadstropje in še čez – sega­jočimi hišami. Imela bi kaj videti! Tržane, oblečene tako, kot se nosijo na Dunaju ali pa celo za spoznanje lepše. Pomenkujejo se pred cerkvijo svetega Lenarta in tudi onad­va bi lahko stopila čez cesto, pred podobo puščavnika. Ali pa šla kar gor, k sveti Tro­jici. Če bi bilo romanje, bi postala pri vsaki od trinajstih kapelic in se potem ustavila pri stojnicah. To bi se govorilo! Da je ena od njegovih. Da ji je kupil zapestnico, ampak da ni nevesta. Drugi, spet, bi se prepirali, da je nevesta. Bodoča nevesta. Zaročenka. Tretji, spet, bolj natančni in izobraženi, ki so jim rekli juristi, bi se postavili po robu takšnim neustreznim razlagam. Rekli bi, zavito v duhu sto let starega državljanske­ga zakonika: „Zaroka ali predhodna oblju­ba, vzeti se v zakon, doma ali sprejeta pod katerimikoli okolnostmi ali pogoji, ne pov-zroča nobene pravne obveznosti, niti da se sklene zakon sam, niti da se izpolni, kar se je pogodilo za primer odstopa.“ Takoj za tem bi malo pomislili in dodali: „Vendar je pridržano oni stranki, ki ni dala nobenega utemeljenega vzroka za odstop pravice, do povračila resnične škode, o kateri more do­kazati, da jo ima zaradi tega odstopa.“ Četrti bi brez zadržka menili: „Res pa je, da ne moreš pričakovati od takega, ki nima ni­česar pokazati in se izkazati, da bi se ženil. Kje bo pa živel in od česa, kje bival?“ Tako bi se govorilo vse tja do Verda. Tega pa Ivan ni maral. Ugibanja in besedo­vanja. Hotel je ostati pošten in čist. Še naj­manj pa bi se strinjal s tistimi, ki so sledili črki že omenjenega državljanskega zakona, ki je določal, da zaroka „ne povzroča no-bene pravne obveznosti, niti, da se sklene zakon sam, niti, da se izpolni kar se je po­godilo za primer odstopa“. Kaj pa obveza srca, kaj pa dana beseda, potem zavržena? Poteptana. Kaj pa tiste njene ali njegove oči, ki gledajo polne pričakovanja v dan, ko se bo igralo, plesalo in šibilo od dobrot, ljudje naokrog pa bodo nasmejani kot že dolgo ne, onadva, mladoporočenca, pa bosta srečna zaradi njih in zaradi sebe? 

* 

Ivan Cankar se je preselil k Löfflerjevim, v dunajsko predmestje na Lindauergasse 26, leta 1899. Družina je štela tedaj pet ljudi: šti­riintridesetletno mater Albino, hčer Steffi, ki je imela dvanajst let in desetletno Ama­lijo, ki je leta 1902 umrla, ter sinova: osem­letnega Willyja in šestletnega Alfreda. Mož oziroma oče jih je zapustil, tako da je gospa Löffler preživljala družino sama. Ker je bil zaslužek od izdelovanja kravat, s čimer je preživljala družino, majhen, se je odloči­la, da bo sprejela v kabinet podnajemnika. Tako je prišel k njim Herr Cankar. S presled­ki je stanoval pri njih deset let. 
Odkar je živel pri Löfflerjevih, v dunajski četrti Ottakring, je večkrat obiskal domovi­no. Vsi njegovi obiski so bili povezani s pi­sateljskim delom in trdno voljo, da si z njim priskrbi toliko denarja, da bi se oženil z go­spodinjino starejšo hčerjo Steffi. 
Najprej je bil v Ljubljani od 31. oktobra 1903 do 2. februarja 1904 (ZD XXVIII, 376) zaradi uprizoritve drame Kralj na Betajnovi; 
nato med 30. marcem in 13. julijem 1907, ko je prišel v domovino kot poslanski kandi­dat socialnodemokratske stranke; 
med 18. decembrom do konca leta 1907, ko se je v Ljubljani udeležil vaje, generalke in 21. decembra premiere Pohujšanja v doli­ni šentflorjanski. (ZD XXIX, 327); 
konec aprila oziroma 1. maja 1908, ko je zapustil Dunaj med drugim zaradi preda­vanj na Tržaškemu ljudskem odru in ostal v domovini do 17. decembra 1908. (ZD XXIX, 330). 
Slednjič je zapustil Dunaj in Löfflerjeve 8. septembra 1909, odšel na obisk v Sarajevo, kjer je bival do 15. novembra istega leta. Od tam se je vrnil v Ljubljano zaradi uprizori­tve drame Hlapci. Prepoved uprizarjanja, predhodni neuspeh na volitvah in sestrina smrt, nakopičeni dol­govi in slabo zdravje so ga strli. Oddaljenost od „neveste“ je zameglila upe, da bi prišlo do poroke. Zaroka resda ni povzročila „no­bene pravne obveznosti“, ostalo pa je v njem grenko občutje krivde. Ob tem zavedanju je napisal več del – novela Siromak Matija go­vori o slovesu, o razlogih zanj pa tudi nove­la Iz Ottakringa v Oberhollabrunn. V Oberhollabrunn, torej! Že zaradi imena. 
* 

A pred tem: pisma. Ljubezenska pisma. Vsaj malo odkrivajo, kaj se je dogajalo v družini Löflerjevih, kaj med pisateljem in zaročenko Steffi. 

2. Med motivi prvih razglednic, ki jih je Ivan Cankar poslal Steffi Löffler ob koncu leta 1903, je bila Vrh­nika oziroma Močilnik. Štiri leta kasneje, prav tako decembra, ji je ob odhodu domov na Dunaj poslal razglednico izvira Ljubljanice. (NUK, Ms 820, ovoj 5, št. 114). 
Najprej je nastala navezanost do matere. Prva njegova pisma je vrgla v ogenj. Očeto­vsko skrben je bil Ivan do vseh v družini. Še junija 1908 se je oprijemal misli, da bi se vsi preselili v Trst: „Liebe Mutter!“... „Ni­kjer nisem tako zdrav in čil kakor tam: tudi Štefček bo kmalu porjavel in zaživel. To je čudno: vročina je tam peklenska, ampak človek je ne čuti, vsaj ne tako močno kakor drugod. Tudi bom tako pameten, da ne bom stanoval v mestu, ampak si najel zunaj na obrežju kmečko hišico. To so mi nasvetovali že tržaški prijatelji, ko so me hoteli kar tam pridržati“ (ZD XXVIII, 167). Iz dve leti kasneje ohranjenega pisma pa veje žalost: „Draga gospa Löffler“ ...“Res ne vem, kaj in kako naj Vam odgovorim. Edina razlaga, zakaj ne pišem, je v eni sami besedi 
– muka!“ ...“Prišlo je pač že spet tako kakor že večkrat tudi na Dunaju: da mizerije noče biti konec. Posebno zjutraj se skrbi tako zgr­nejo name, da bi najrajši spet zaspal in se nikoli več ne prebudil“ (ZD XXVIII, 175). To je bilo zadnje pismo Albini Löffler, ki se je aprila 1910 komajda zavedala, da je ostala brez najemnika, skrbnika in zeta. 
* 
Okrog leta 1904 se je Ivan tesneje zbližal s Steffi. Že ob koncu leta 1903 ji je med biva­njem v Ljubljani pošiljal razglednice. Na eni je panorama Ljubljane, na drugi Pogačarjev trg, na tretji Vrhnika z Močilnikom. Povsod Herzlichen Gruss. Nič več kot to. Ničesar o svojem delu, ki ga je pred tremi leti dokon­čal v ottakringškem kabinetu pri Löfflerje­vih. Nič o Kralju na Betajnovi, tretji pisa­teljevi drami, katere krstna uprizoritev je bila  9. januarja 1904 v Deželnem gledališču v Ljubljani, v današnji operni hiši in zaradi katere je pripotoval v Ljubljano. Prav nič o sebi, prijateljih in o svojem delu. 

Bolečino zavrnjenega priznanja nekaterih časopisov Steffi ni delila z njim. Že ko je knjiga Kralj na Betajnovi izšla, je bila kritika v Laibacher Zeitung in v Sloven­cu porazna. Da je celotna drama velik vpra­šaj. Je nerazumljiva. Slovenski narod je bil milejši. V njem je kritik zapisal, da sama po sebi drama ni popolna, „dasi moramo pri­znati, da je doslej Cankar najboljši sloven-ski dramatik“. Drugi so trdili, da on, Cankar „nagiblje med Nietzschejem in nasledniki nemške kla­sične filozofije – socializmom“. „On podira staro življenje.“ In takšno mišljenje, z veliko graje in malo hvale, je veljalo vse do upri­zoritve. Šele na odru so se pokazale prave vrline drame. Sicer je Slovenec še vztrajal, da mo­ramo „obsojati moralno in socialno tenden­co igre, ki je vseskozi napačna“. Sicer je bilo v dnevniku malo več hvale kot takrat, ko je knjiga izšla. Ivan je brž s kančkom ironije napisal bratu Karlu: „... kaj takega nisem pričakoval. Posebno študentje so bili kakor blazni. Nisem hotel verjeti tega prej in sem počakal referatov. Zdaj imam tudi v Sloven­cu črno na belem, da sem dosegel ‚sijajen vspeh‘“. Ponovitev je bila 12. februarja 1904. Spet dobro obiskana. Uspeha pa 28-letni pi­satelj ni delil z Löfflerjevimi. 
* 

Precej drugače je bilo leta 1907. Ni se še dobro odpočil od gneče v tretjem razredu vlaka iz Dunaja v Ljubljano in od neprespa­ne noči, že je napisal Steffi, da bo imel od sedaj naprej vsako nedeljo vse do 14. maja, do dneva pred volitvami, po dve zborovanji. Dopoldne in popoldne, vsakič v različnem kraju. In res. Že naslednji dan po prihodu je govoril na volilnem shodu socialno-demo­kratične stranke v Ljubljani. „Edina stran­ka, ki zahteva zedinjeno Slovenijo je soc. demokracija. ... Socialna stranka je edina vseslovenska stranka,“ je dejal pred več kot tisoč ljudmi v Mestnem domu. Razglednice Zagorja, Litije, kjer je zboro­val, in nato dolgo, dolgo pismo. „Čeprav je tu prijaznejše kot pred tremi leti, bi se vr­nil na Dunaj raje danes kot jutri,“ je napi­sal zaročenki. Preden je omenil predvideno predavanje v Trstu, pa ji je posredoval svoj negotovi sklep v zvezi z njenim obiskom na Kranjskem. “Še vedno ne vem, ali bo mogo­če, da prideš dol. Bilo bi lepo, toda potem pomislim, da bi bilo morda bolje, če bi de­nar prinesel s seboj na Dunaj. Zelo bom var­čeval, da bi se mogla poročiti že junija. Bilo bi pač bolje, da bi naredila izlet po poroki, ko bova imela oba več časa in manj skrbi. Vsekakor mora biti najprej denar, potem se bova pogovarjala naprej.“ To je bila prva, 19. aprila 1907, zapisana Ivanova obljuba v zve­zi s poroko (Ms 820, št. 14). Prva zapisana v pismu, med tistimi, ki so ohranjena. In spet dopisnice, razglednice in pismo z bežnim opisom predavanj Slovensko ljud­stvo in slovenska kultura 24. in 25. aprila v tržaškem Ljudskem odru. „Ljubljena Steffi … Imel sem dve predavanji z velikim uspe­hom.“ Ploskali so mu bili, viharno odobra­vali in mu bili hvaležni za govor tako, kot znajo biti Tržačani. Rdeči prapor je poročal, da predavatelja ni prišlo poslušat samo or­ganizirano delavstvo, temveč tudi precej­šnje število tržaških rodoljubov; dvorana Delavskega doma je bila oba večera polna. 
Ivan podrobnosti ali vsebino tržaškega go­vora ne tedaj, ne kasneje, ne omenja svoji za­ročenki. Pač pa pravi v pismu 30. aprila1907: „Moj ljubi otrok. … S tamkajšnjim govorom sem si pridobil nekaj sovražnikov, a upam, da še več prijateljev.“ In nadaljuje z opisom po poteh, od vasi do vasi v zagorskem volil­nem okrožju. In se nazadnje nekoliko poša­
li: „Če ne bom dobil tvojega pisma, me sploh ne bo več na Dunaj“ (Ms 820, št. 19). Zboro­vanja. In spet zborovanja. Veseli ga, ker vidi krajih dobi kandidat Ivan Cankar, pisatelj na Dunaju, mnogo glasov,“ je poročal Rdeči prapor (RP, 8. maj). 
V ponedeljek, 6. maja, je bil Ivan s prijate­lji na izletu v Škofji Loki. Istega dne je pisal zaročenki: „Rad bi, da bi bilo volilnega boja konec. Sicer nisem preveč utrujen. Toda ta­kšnega intenzivnega dela nisem navajen ... Do 14. maja ne bom imel miru; danes tukaj, jutri tam.“ Pisal je tudi za Rdeči prapor. In nazadnje: 15. maj 1907. Volitve so mimo. „Moraš pa tudi vedeti,“ je pojasnjeval zaro­čenki volilni neuspeh, „da pomeni v majh­nem okrožju tisoč glasov skoraj toliko, kot v dunajskem okrožju deset tisoč.“ In čez dva dni: „To je sramota za nas Slovence! Vsi avstrijski narodi bodo poslali na Dunaj enega socialdemokrata – samo mi ne! Res se sramujem, da sem Slovenec!“ (ZD XXIX, 27, 28). Tisto, kar je že februarja istega leta napovedal prijatelju in založniku Schwen­tnerju, se je vendarle uresničilo: Zdaj šele, tako je menil, je v tem boju zares spoznal 

3. Razglednico je napisal Ivan Cankar 21. aprila domovino. 
1907 v Šmartnem, kjer je imel volilni shod. Udelež­ba je bila slaba, veliko boljša pa je bila istega dne 
na Povšniku. Cankarjeva socialno-demokratična 
kandidatura je bila z živio-klici sprejeta (NUK Ms, 
820, ovoj 4, št. 15). 

zanimanje za socialdemokracijo, ne le med rudarji, delavci, ampak tudi med kmeti. In se uvodoma jezi na zaročenko, češ, da mu je napisala pismo, v katerem je polovica ostala prazna. „Skorajda se bojim, da bom kmalu dobil samo prazen papir. Čist papir imamo mi tudi v Ljubljani!“ (Ms 820, št. 20). 

V soboto, 4. maja 1907, ravno ko je hitel na shod v Vače in Izlake, ga je vznemirila novi­ca v dnevnem časopisju. Sestra Karolina je dan poprej skočila v vodo in se utopila. Ko človeka ni več, se še bolj zaveš, da ti je bil pri srcu. Toda – to vendarle ne more preki­niti volilnega boja. „V Izlakah in sosednjih 4. Vinjeta iz časopisa Naša moč, 9. avgust 1907. 
NA ŽENITOVANJE! 



Lahko bi že odpotoval na Dunaj, a ni. Nado­meščal je Etbina Kristana pri Rdečem pra­poru. In skupaj s sodrugi ugotavljal, kako naj stranka dela naprej. Zdaj je bil že mesec in pol zdoma, v domovini, proč od Löffler­jevih. Nekoliko se je opravičil v pismu 18. maja 1907: 
„Sicer me je življenje še redkokdaj tako malo stalo kakor zdaj – ampak te vožnje! Posebno če se človek v kupeju II. razreda cijazi po vsej domovini sem in tja ali če se vozari po dolinah in grapah! Trdno sem prepričan, da bi manj potrošil, če bi bila Ti z mano! – Kma­lu Te bom spet videl in potem ostaneva zme­rom skupaj. Odslej Te bom zmerom jemal s seboj, če zapustim Dunaj. Ljudje tukaj bi te radi imeli in pri gospe Kristanovi bi bila v najlepšem varstvu. … Mislim, da se bom že pred prvim lahko odpeljal“ (Ms 947, 1). 
Še zmeraj je hodil v redakcijo Rdečega pra­pora in upal, da bi še kaj napisal in zaslužil. Šele čez mesec, 17. junija 1907, je napisal za­ročenki daljše pismo: 
„Priznati Ti moram, da bi mi bilo res že mogoče priti na Dunaj. Vendar absolutno nočem, da bi se namesto z dobrim upanjem na najino skorajšnjo združitev vrnil samo s skrbmi obložen. Nočem si enostavno po­kvariti velikega veselja ob snidenju s čimer koli. Ne misli pa zato, dobro moje dekle, da me z vsem hrepenenjem ne vleče k Tebi in da ne čakam tako zelo dneva, ko Te bom mogel poljubiti in spet in spet poljubljati. Najbrž bo tako, da se bom moral že čez pol leta za stalno preseliti v Ljubljano. Če bo na­mreč naš list – in sicer dokončno – spet po­stal dnevnik, potem me bodo potrebovali; in, samo po sebi razumljivo, tudi spodobno plačevali. Zdaj se – pri listu – prebijamo, ka­kor pač vemo in znamo; manjka nam seve­da ta prekleti denar. Jaz samo priložnostno sodelujem; tedniku je vendar Kristan tudi sam lahko kos. 
Ti, dekle, vse predolgo molčiš; tudi Ti bi mi vsaj na razglednici lahko pisala, da si zdra­va in da me imaš še zmerom malo rada. Z mojimi razglednicami je tako kakor na Du­naju: napišem jih že, potem pa jih po cele dneve prenašam po žepih okrog. Še zaradi nečesa bi bil že rad pri Tebi: da bi me spet malo spravila v red. Tukaj namreč nimam nobenega reda: pri Kristanu pišem, »na stanovanju« spim, pri sestrični imam perilo, pri Schwentnerju pi­sma. In vse gre v franže, da se Bog usmili! Zadihal in zavriskal bom, ko se bom končno vendarle že vozil po Semmeringu navzdol. Srčne pozdrave vsem! Poljublja Te Tvoj Ivan“ (Ms 947, 4). 
Razglednice Ljubljane, dopisnice. Nič pa ne pove Löfflerjevim o tem, da piše povest Hlapec Jernej in njegova pravica. Snoval jo je že med pripravami na volitve. Dogradila jo je tudi izkušnja nekega kmeta. Njegovo zgodbo je zabeležil pri Kristanovih – o dveh bratih, ki sta se sprla in je eden od njiju ostal brez pravic, čeprav je vse življenje delal na kmetiji. Hlapca Jerneja je Ivan dokončal 9. julija 1907 v utici na vrtu Kristanovih na Masarykovi cesti 44 v Ljubljani. Šele tedaj je dal znak zaročenki, da je nje­gov odhod iz Ljubljane resna stvar. Steffi naj bi mu prišla naproti v Baden: „Toda o vsem tem Ti bom pisal popoldne, ko bom videl, če mi bodo od honorarja kaj odščipnili. Zdaj Ti pišem le zato, ker sem prost in ker tako prijetno sedim tu v uti s črno kavo pred seboj in s cigaro kraj sebe. Samo Kristanova gospa se venomer vtika vmes. Absolutno hoče, da se ne bi peljal jaz na Dunaj, ampak da bi Ti prišla v Ljubljano. Tudi Kristan bi rad tako. Mene bi ta misel spočetka skoraj zapeljala, pa vidim, da to zdaj ni mogoče. Če bi čisto zatrdno vedel, da dobim štipen­dijo – potem že. Zraven pa je še to, da sem 
bil te mesce Kristanu močno v breme in da ne bi moglo iti več tako naprej; bilo mi je končno zmerom mučneje, tako da me tudi zaradi tega odhod neskončno veseli. Zdaj imam pri Kristanu hrano in posteljo in pi­salnik in vrt! Zdaj pa konec, hvala Bogu! Toda obljubim Ti, da se ne bom nikoli več vozil sam v domovino; če bom jeseni spet popotoval, pojdeš z mano; gospa Kristanova pravi, da boš morala ostati pri njej in tudi jaz bi Te najrajši pustil pri njej, če bi bila tukaj. Pa tudi na Dunaju se ne bova zarila v prašni Ottakring; toliko bom že zmogel, da bova lahko naredila nekaj lepih izletov. Ti ubogo dekle si menda že čisto zaprašeno! Moram se Ti bogato oddolžiti za dolgo čaka­nje in za ves dolgčas. Na Dunaju bom veliko in gotovo laže delal; zdaj sem na vse mogo­če strani vse mogoče obljubil, tako da bom imel do božiča zadosti dela in bom moral biti celo priden, da bom vse, kar sem oblju­bil, lahko izpolnil. Torej delati bom moral, zakaj absolutno nočem, da bi se spet tako ubijali kakor skoraj zmeraj doslej in da ne bi od enega dne do drugega vedeli, kako bo. Tega imamo pač vsi že več ko zadosti! Sploh pa mi je zdajšnje bivanje v domovi­ni prav posebno koristilo; postal sem dosti bolj vesel in imam mnogo več zaupanja, povešanje glave je pač za zmerom minilo. Zakaj jasno vidim, da bi moral biti sam vrag vmes, če bi se meni (in Vam vsem z mano) slabo godilo. Lenuh ne smem biti –in vse bo dobro. Tudi s poroko se ne bom več dolgo obotavljal – iti bo moralo tudi brez tisočaka in ljudje naj naju nič ne brigajo. Komur ne bo prav, da ne bo hrušča in trušča, pa naj se enostavno proč obrne. Če naj čakava, da postaneva milijonarja, bi se oba lahko pre­cej postarala. Nekaj podobnega je sicer tudi že na Dunaju rekla mati, pa od tistega časa sem se jaz sam tudi že nekoliko postaral. ... 
Zdaj naj bi šel še na Bled, z vso silo me vabi­jo, toda ves že gorim od hrepenenja po Tebi in Dunaju. Na vsa povabila – in teh ni malo: se požvižgam. Nekatere bova kasneje sku­paj odpravila; gospe Kristanovi sem namreč zatrdno obljubil, da prideva takoj po poroki dol in se potem peljeva v Benetke; saj vsa reč ne bo veliko stala. Tudi na Bled se popeljeva; družina, ki me je povabila, bi te z veseljem sprejela. Zdaj pa lep poljub, ljuba moja“; popoldne Ti spet pišem. Ivan“ 
10. VII. 907. (Ms 947, 3). 
Čez dva dni sta se srečala v Badnu, starem letoviškem kraju, oddaljenem od Dunaja 26 kilometrov, kamor je Ivan želel, da mu pride zaročenka naproti. Med sprehajanjem po parkih, mimo kopaliških stavb in hote­lov, ji najbrž ni pripovedoval o svojem delu. Zgodba hlapca Jerneja bi še kako odstopala od bidermajerske scenografije kopališkega mesta. V pismih je Steffi komaj omenil, da je „z božjo pomočjo končal neko povest“. A ka­kšna povest je to, tega najbrž ne. Ko je bilo delo Hlapec Jernej in njegova pravica 9. oktobra natisnjeno, je dobila tudi zaročenka svoj izvod. V svojem materinem jeziku ga je lahko brala šele leta 1929, ko je izšel nemški prevod. Bila je še premlada, da bi razumela na videz preprosto zgodbo, v resnici pa nadvse zapleteno delo – o kate­rem je Ivan napisal prijateljici Lojzki Štebije­vi v posvetilu takole: „Ker premisli, da v slovenščini ‚pravo‘ ni ‚pravica‘. Temveč da je njena grozna karika­tura. Kaj ti nikoli ob sodnih obravnavah ni seglo v srce, da si bolj občutila z obtožen­cem, nego z vsemi tožniki in sodniki? In da je brutalnost brez primere, če tista tenka skorja človeške družbe, ki imá oblast, dela 
NA ŽENITOVANJE! 

‚pravico‘ po svoji volji in piše ‚pravo‘ po svoji koristi? Da je torej obremenjen, brezobla­sten človek dvakrat ogoljufan: družabno in pravno! Nekoliko težko mi je bilo, da sem pisal ‚Jerneja‘ tako mirno; ampak bilo je tre­ba. Beri ga s srcem, ne z očmi!“ (ZD XVI, 270). Vsega tega Löfflerjevi na takšen način ne bi razumeli, čeravno so živeli življenje ‚brezoblastnih‘. Jernej je vseskozi hodil vzporedno z njihovimi življenji. 
Večina kritikov, od katerih je dobil ocene, ko je že bil na Dunaju, je povest pohvalila, a je malo razumela simbolno ozadje povesti: “Jernejevo trpljenje je popisano s čudovito plastiko, je zapisal Slovenski narod, a dodal, da se Jernej v povesti bojuje za svojo nami­šljeno pravico (SN, 14. oktobra 1907). „Delo je skozinskoz organsko, bronasto in zalito do zadnjega kotička: umotvor, da nam Can­kar lepšega v celoti in bolj harmonskega še ni podal,“ je precej zapisal Naš list (XVI, 276). Vladimir Levstik je poleg tega pohvalil povest tudi v Slovanu. In Ljubljanski zvon? Takole: „Neprecenljiv Cankarjev dar je ta: vsaka snov postane v njegovih rokah intere­santna; on si jo osvoji popolnoma in jo zna analizovati tako, da nam ne uide nobena značilna poteza,“ je pisal dr. Jos. Tominšek (LZ 1907, 756). Dom in svet, pravzaprav ure­dnik E. Lampe, je vprašal, ali je Cankar res socialni demokrat. Kajti „težki problem la­stninske pravice je v obliki utopične satire razvil, a ga ni rešil“ (DS 1907, 525). Sledile so še druge domače ocene kot tudi tiste v tu­jem tisku. Takrat Ivan, in še manj Steffi, ni­sta vedela, da bo povest nekega dne preve­dena v več kot 20 jezikov, celo v kitajščino. 
* 

Dunaj. Avgusta 1907 je mislil, da bo „prišel v nebesa, pa je prišel v pekél. Prah in vroči­na in slaba volja do konca. Ko bi tako mogel kakor ne, bi takoj pobegnil kamorkoli. Re­šil se bom v delo,“ je zapisal založniku (ZD XXVII, 195). Oktober 1907 je bil za cesarja Franca Jožefa slab mesec, ker je bil bolan, za Ivana pa eden od najboljših. Löflerjevi so se čudili, ko so slišali iz kabineta žvižganje, sam pa je tudi drugim povedal, da mu „snovi in ideje pa­dajo od stropa kakor rože“. Ko vidiš, da gre človeku, ki ga imaš rad, delo dobro od rok, si še sam vesel. Bila je sreda, 23. oktobra 1907, ko je na pošto odnesel tretje, to je zadnje po­glavje Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Mar ni že pred mesecem obljubil zaročenki, da bo delal in delal, pisal in pisal, da bi se lahko čim prej vzela? In tega se je tudi dr­žal. Drama je bila dokončana v štirinajstih dneh. V sebi jo je sicer nosil sedem let. Pred Pohujšanjem je dokončal povest Razbojnik Peter in Zgodbe iz doline šentflorjanske. Za zgodbe mu je Schwentner takoj nakazal honorar. Zato se mu je Ivan pohvalil, češ, da je živel „krščansko in bil dobre volje – in tako, se je rodilo ter je čudno hitro dozorelo to ‚Pohujšanje‘“(ZD IV, 345). Skrbela ga je le cenzura. A pomislil je: „Am­pak upam, da ne bo nič hudega“ (ZD XXVII, 204). In res ni bilo. Črtala se ni niti besedica. Glede cenzure sicer ni imel dobrih izkušenj. Slabo leto poprej je bila cenzurirana črtica Krivica, ki jo je poslal bratu Karlu za božič­no številko 1906 Hrvatskega dnevnika. Iz­šla je brez odstavka, ki govori o nesrečnem iskalcu pravice Sobotki, ki pravi v prepove­danem monologu, da hoče biti svoboden in hoče biti sam svoj gospodar! Podobno kot hlapec Jernej, ki išče neuspešno svojo pra­vico. „Gonijo te iz te lepe dežele, da ne smeš nikoli več gledati teh temnih gora, ki si jih tako ljubil, nikoli več tega zelenega polja, da nikoli več ne smeš gledati v obraz človeku, prijatelju ...“ (Vrhniški razgledi 2006, 47). Podobno se je zgodilo Petru, umetniku in razbojniku, tujcu med Šentflorjanci. Popolnoma samozavesten glede Pohujšanja v dolini šentflorjanski le ni bil. Zato je prosil založnika, naj mu dramo za tri dni posodi. 

5.
 Zum silbernen Brunnen (Pri srebrnem vodnjaku). Cankar je v tej restavraciji bral Pohujšanje v dolini šentflorjanski izbrani družbi na Dunaju 3. decembra 1907. 

6. 
Pohujšanje v dolini šentflorjanski, komedija v treh dejanjih. Knjiga je bila na trgu sredi decembra 1907, na odru pa že 21. decembra 1907. 



Nameraval jo je namreč prebrati omizju po­vabljenih „Zum silbernen Brunnen. V resta­vracijo Pri srebrnem vodnjaku v dunajskem 
9. okrožju je povabil kakšnih 30 ljudi. Steffi najbrž ni bila med njimi, saj jo v zvezi s tem nikjer ne omenja, ona sama pa tudi ne piše o omenjenem literarnem večeru. „Če bo uspeh tam doli le za polovico tolik, kakor je bil tukaj, potem bo vse dobro,“ je zapisal Adi Kristanovi (ZD IV, 355). Vseeno je bila Steffi seznanjena z vsebino drame in se je veselila uspeha umetnika. Pisal ji je drugi dan po premieri, ki je bila 
21. decembra 1907, da je bilo Deželno gle­dališče v Ljubljani polno. Uspeh je bil ve­likanski. Avtor se je iz intendantske lože priklonil gledalcem, predvsem študentom in dijakom. Iz lože se je priklonil še posebej gospodični Mici Kesslerjevi. Vsi so se zagle­dali vanjo, ko je dobila od pisatelja šopek rdečih nageljnov (ZD XXIX, 514). To nena­vadno, a premišljeno gesto je zaročenki v pismu zamolčal. 
Da bo kritika z obeh strani, tako s klerikal­ne kot z liberalne, raztrgala delo, je vedel še pred premiero. Dan pred božičem – bilo je že drugič, ko ni bil za praznike doma na Dunaju – je Steffi sporočil, da ga ne bo. Založnika Schwen­tnerja namreč ni bilo v Ljubljani, nikogar drugega pa ne bi mogel prositi za denar, da bi lahko odpotoval. To je bilo opravičilo. Prihajale so tudi kritike o predstavi, o če­mer je Steffi iz užaljenosti pisal: „Včeraj so igrali komedijo še boljše; prišli so jo pogle­dat kritiki. S tistim iz pobožnega Slovenca bom končal za večne čase. Mož je stresal jezo Vidovega plesa; vsaka druga beseda je bila žaljivka. Medtem ko je kritik Slovenske­ga naroda pametnejši in hvali, čeprav je na premieri drugače govoril.“ Pisec članka s ši­fro „-y-“ v Slovenskem narodu je namreč za­pisal: „Cankar ima čudovito privlačno moč, dasi ne mara, da bi drla tolpa za njim čez drn in strn bujne fantazije. Tista diabolič­na energija njegove umetnosti mami ljudi, da drevé slepo za njim, dokler mu morejo slediti, a ko jim opešajo moči, strmé še za njim, ne vedé, ali je bil le prazen fantom, ki je mikal in varal ali zlodej, ki jih je zapeljal, občutno ošvrkal in opalil.“ Manjši listi, recimo Nova doba, so povzeli: „Priznati moramo, da zna Cankar res po­šteno imeti za norca i tako občinstvo in ne manj tudi sebe.“ 
Nato sta se pojavila s kritikami Pohujšanja Dom in svet oziroma dr. E. Lampe: „Cankar hoče s svojo predrznostjo imponirati in se norčuje iz onih, od katerih zahteva, da se mu klanjajo in poljubljajo noge njegovi malo oblečeni umetnosti“ (DS, 1908, 42); in dr. Fr. Zbašnik v Ljubljanskem zvonu: „Farsa pa je tudi sama na sebi slabo, konfuzno delo brez dramatskega zapletka, brez novih misli, brez enotnosti in harmonije, v naglici zma­šeno in na hitro skrpano delo, ki beletristu ne dela nove časti ter le znova dokazuje, da Cankar ni dramatik“ (LZ, 1908, 123). O teh podrobnostih zaročenki ni govoril. Kako naj bi ji sicer prevajal dolge ocene, pol-ne žolča in zlobe, ki so sledili še potem, ko je bil že na Dunaju. Ko je bil še v Ljubljani in čakal na reprizo Pohujšanja, mu je zaročenka pisala, da bi vendarle rada, ko bi imel stalno službo. „Tvojega nasveta zaradi tukajšnje službe za zdaj še ne bom poslušal. Verjemi mi, da se mi vsa ljuba domovina, ravno tako kakor poleti, že gnusi. To pa je zagotovo, da mi bo uspelo v januarju spraviti skupaj kakih 600 gld, da se bova lahko poročila. Saj bo za začetek dovolj. Samo v slučaju, da ne bi mo­gla spodobno živeti, se bom ozrl po kakšni službi. Upajmo pa, da ne pride do tega. Zelo rad bi bil tukaj pri reprizi svoje igre. Moji prijatelji in prijateljice so namreč skle­nili, da bodo prinesli s seboj piščalke in da bodo na moč žvižgali in piskali. Jaz pa sem obljubil, če bom še tu, priti na oder in se žvi­žgalcem zahvaliti. To bi bila čisto lepa bur­ka. Tudi v Trstu me hočejo imeti, najmanj za eno predavanje. Kristan je zelo hud, ker sem odklonil. Če bo le količkaj kazalo, da Ti pošljem dovolj denarja, se morda vendarle popeljem tja. Prepričan sem, da ne bi bila huda. Za Tvoj god je bilo tukaj fletno. Od 5. ure popoldne do polnoči je bilo kakšnih 15 lju­di pri nas. Ali si dobila naši razglednici? In kako si sama prebila ta dan?“ (Ms, 947, 6). Pri Kristanovih so praznovali Steffin god – a brez nje. Bili pa sta na obisku Kesslerjevi, mati in hči Mici. S pisateljem sta se spozna­li okrog 1. maja 1907. Takrat so ga Kessler­jeve povabile domov. In ko so ga vprašale, kakšna je njegova zaročenka, je potegnil iz žepa svinčnik in Steffi v profilu narisal. Ve­likokrat je bil s Kesslerjevimi na izletu do hotela Tivoli, do Švicarije. Tokrat so se, kot njegovi in Kristanovi prijatelji, podpisale na razglednici s Švicarijo. Mici ni bila ravno­dušna do Cankarja, še manj pa Ivan do nje. Steffi ni ničesar slutila. Roko bi dala v ogenj za njegovo zvestobo in predanost njej – ne­vesti. Saj je vendar to dokazoval v vsakem pismu; vsaka še tako kratka beseda je to po­trjevala. Vsi stavki, tudi tisti, ki so govorili o delu, o ustvarjanju, so bili polni hrepenenja, želje po zbližanju. 
* 
Doma na Dunaju je bil le slabe štiri mesece in že ga je gnalo nazaj v Ljubljano. 9. maja 1908 je pisal: 
„Preljuba Steffi, še zmeraj je tako, kakor je bilo. Nič se ne zgane. Toda v najkrajšem času Ti pošljem boljše vesti. Zelo dobre volje sem kljub po­manjkanju denarja. Včeraj sem v naglici na­pisal za »Zvon« neko malenkost [Ulica umi­rajočih], da bomo mogli živeti in da tudi Ti lahko dobiš teh par kron. Več Ti pišem šele potem, če Ti bom mogel sporočiti kaj veselega. To pismo pišem stoje pri Schwentnerju. Kdaj se vrne, še zmerom ne vem. Srčne pozdrave! Tvoj Ivan.“ Nič ne pove, kaj je tista malenkost, ki jo je napisal, čeprav je zanjo izbral motiv dolge, ravne ulice iz Ottakringa; okolje njenega in nje­govega doma, kjer so v neposredni bližini umirali ljudje. 
Maj 1908 je bil v znamenju dveh velikih do­godkov. Dve predavanji v Trstu in kandida­tura za mesto ravnatelja v slovenskem gle­dališču v Ljubljani. Prvo se je dobro izteklo, drugo ne. Najprej je imel 21. maja na tržaškem Ljud­skem odru predavanje Trubar in Trubarje­ve slavnosti, naslednji večer, 22. maja, pa O slovenski prozi. Predavanju je dodal svojo „humorja in ironije prekipevajočo novelo“ Mrovec in njegova slava. Bral jo je je že na Dunaju. Slovenski narod je o tej noveli napisal, da „prekaša s svojim kipečim sar­kazmom celó dolino šentflorjansko“ (ZD XXV, 357). „Dvorana je bila natlačena oba večera. In prišli so delavci in inteligenca, ki so pazno poslušali izvajanje predavatelja,“ je poročal Delavski list (ZD XXIX, 337). Prav pri tem tržaškem časopisu je Ivan računal, da bi morda že jeseni prevzel uredništvo. Zdelo se mu je, da ga imajo Tržačani odkrito radi. Odvisno je bilo od tega, ali bo časopis okrepil sklad, da bi bil zagotovljen njegov obstoj. Ko bodo stvari bolj jasne, jih bo spo­ročil. 
Medtem mu je Steffi pisala, kar ji je pove­dala njena dunajska ‚gardedame‘ in Ivanova prijateljica, pesnica Vida Jerajeva. Namreč, da bo kmalu prosto mesto ravnatelja sloven­skega gledališča v Ljubljani. Upanje 32-le­tnega pisatelja za redno zaposlitev zdaj ne bi smelo biti brez osnove. 
Sledila je Ivanova prijava na razpis za delov­no mesto, za katerega pa Steffi ni vedela, da je že v drugih rokah. Ivan je vseeno poslal prijavo. 


7. Marijin trg v središču Ljubljane, imenovan po frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja (NUK, Ms 820, ovoj 5,103). 
Podpisanec 

prosi z ozirom na razpis odbora Dramatič­nega društva v Ljubljani z dne 8. maja 1908 za službo ravnatelja slovenskega gledališča v Ljubljani ter utemeljuje svojo prošnjo z naslednjimi 
razlogi: 
1. 	
je Slovenec in pisatelj; 

2. 	
je napisal četvero izvirnih dram, ki so se uprizorile z uspehom v Ljubljani in na drugih slovenskih odrih ter dvoje njih tudi v Zagrebu, oziroma v Pragi; 

3. 	
se je imel ob svojem dolgoletnem biva­nju na Dunaju priliko seznaniti z mo­derno dramatiko ter dramatično tehni­ko, v Ljubljani pa z gledališko tehniko, ko je vodil izkušnje za dramo, ‚Kralj na Betajnovi‘ in za farso ‚Pohujšanje v doli­ni šentflorjanski‘.“ 


V Ljubljani, dné 21. maja 1908. 
Ivan Cankar s. r. 
pisatelj 
začasno: Ljubljana 
Cesta na južno železnico 26 


„Mesto je bilo že vnaprej namenjeno za Go­vekarja, ki tudi računa, da se ne bo sploh nihče razen njega zanj potegoval“ (Ms 820, 69), je Ivan je obvestil zaročenko 27. maja 1908. Dodal je še, kar je imel takrat v glavi in zaradi česar ga bo kasneje bolela glava: „Hotel sem mu [Govekarju] vseeno stvar ne­koliko pokvariti: prijavil sem samega sebe in nagovoril tudi Kristana.“ Na razpisano mesto ravnatelja slovenskega gledališča v Ljubljani so se tako prijavili trije. Ne bo dolgo, ko se bo Ivan Cankar pojavil z novo dramo Hlapci, ki naj bi jo uprizorilo sloven­sko gledališče v Ljubljani, naletel pa bo na zaprta vrata. Fran Govekar, urednik pri Slovenskem na­rodu, sodelavec pri Ljubljanskem zvonu, je postal plačan gledališki intendant spomladi 1906. Cankarju ni bil preveč naklonjen. Pre­rokoval mu je – že leta 1897, da v gledališču „ne bo imel sreče“, „res pa mu jo je „vsaj pri gledališču nedolgo zatem najučinkoviteje kratil prav Govekar sam“ (ZD III, 270). Na razpisu je zmagal Govekar in bil ravna­telj gledališča od leta 1908 do 1912. Preden je bil izvoljen, je prisegel: „Vsekakor pa mi bode prva skrb, da vzdržujem v financah ravnotežje ter da ne prekoračim nikdar mej proračuna“ (Moravec, 204). Seveda Cankar kaj takega Dramatičnemu društvu, ki je bilo 
precej pod županovim vplivom, ne bi oblju­bil. Razpisovalcem delovnega mesta je bila 
tudi všeč Govekarjeva obljuba, da bo opra­vljal delo „vsekakor z največjo vestnostjo, 
srčnim veseljem in neumorno točnostjo“. 
Literarna tekmeca, Cankar in Govekar, sta 
po izvolitvi prvega ravnatelja Slovenskega 
gledališča komajda vzdrževala prijateljstvo 
še naprej. 

Steffi je potrpežljivo prenašala negotovost. 
Konec maja ji je zaročenec obljubil, da se 
namerava vrniti na Dunaj. Zagotovo že v za­četku junija in v štirinajstih dneh po vrnitvi 
bi se poročila. „Do tega mi je tako veliko kot 
tebi, saj nisem iz lesa, noč in dan hrepenim 
po tebi“ (ZD XXIX, 53). 

Nekaj dni kasneje, že junija, sporoča o svo­jih nesrečah. Izgubil je uro z rožnim ven­cem, njegova obleka je videti miserabel, 
tako, da ne bo več za nosit, o perilu raje ne 
bi govoril, kupil si je dve srajci in dve krava­ti – 70 krajcarjev ena kravata! „O, domovi­na, domovina, šele ko je nimaš, se jo naučiš 
spoštovati. Vidiš, kaj naredi vročina?“ (Ms 
820, 72) 
Že čez šest dni sta mu Steffi in mati posla­li obleko. Zahvalil se je in dodal: „Pomisli: 
predgovor [k zbirki Za križem], ki sem ga 
hotel napisati že na Dunaju, sem napisal 
šele danes! Nanj sem kratko in malo čisto 
pozabil, dokler me ni Schw. z zaskrbljenim 
obrazom na to spomnil.“ Za ta račun Ti po­šiljam tukaj 40 kron. Jutri, upam, še nekaj 
povrhu. Za zdaj – ostani zdrava in vedra in 
misli malo name, pa ne z jezo. 

Prisrčne pozdrave materi in bratoma. 
Tebi tisoč poljubov! 
Ivan.“ 11. junija 1908. 

Črtico Kristusova procesija je predelal in ji 
dal naslov Za križem, tako kot je bil naslov 
zbirke. Njena podlaga je socialna tematika, 
porojena predvsem v času, ko je bil kandi­dat socialdemokratske stranke. Največ jih 

je izšlo v literarnih prilogah v Ljubljani in podlistkih v Hrvatskem dnevniku v Saraje­vu. 
Knjigo socialnih črtic in novel je v tej zbirki sklenil s sonetom posvečenim Mici Kessler­jevi. Zanjo jo je dal vezati v belo svilo z zla­tim tiskom. 
Vam, Mici, te povesti o trpljenju! – 
Spoznal sem ga, ker sem ga nosil sam, 
takrat, ko sem v brezupnem koprnenju 
ihteč v noči samoto klical: Kam? 
Le poti, poti! Pa če gre vstajenju 
naproti ali proti pogubljenju! 
Prikaži se očem, odpri nogám, 
v dan ali v noč – le razodeni: kam! 
Nič ni me strah poslednjega povelja: 
od vekomaj je bila sodba v meni; 
kar je molčalo, zdaj se razodeni – 
in z roko trdno vzdignil bom svoj križ: 
bridkost je prag do večnega veselja 
in smrt je le vstopnina v paradiž! 
Vendar ta melanholična izpoved in njeno ozadje ni razlog za omalovaževanje Ivano­vega eksistencialnega položaja. „Napisal sem neko malenkost, da bomo mogli žive­ti,“ je v začetku maja 1908 pisal Steffi. Ne­štetokrat je v tem letu pisal o pošiljanju po 10, 20, 40 ali 50 kron. Začel je pisati črtice in novele, da bi čim prej lahko kaj zaslužil. Njegova dela so se spreminjala v drobtini­ce. In prav nič čudnega ni, da je v sonetu k zbirki Za križem zadnji stavek zaokrožil z … „bridkost je prag do večnega veselja in smrt je le vstopnina v paradiž“. 
Kritika je to opazila. Ko je knjiga Za križem leta 1909 izšla, je Dom in svet postavil v ospredje prav to vprašanje: „Često so gotovo materielni vzroki, ki uropajo slovenskemu umetniku predčasno življenjsko energijo in 
NA ŽENITOVANJE! 

umetniško navdahnjenje, še večkat jih ubija pa struja in kritika.“... 
Dr. Leopold Lénard pravi, da je Cankar pre­koračil zenit. A vseeno dodaja: „V zbirki no­vel Za križem – ki so bile deloma že priob­čene v Dom in Svetu, Zvonu in drugod, vi­dimo pravega Cankarja z vsemi značilnimi potezami. Nekatere novelice so svoje vrste pravi biseri, in kdor nima časa ali volje, da bi prečital več njegovih del in si želi kakšne­ga spisa, iz katerega bi si mogel ustvariti vsaj deloma pojm o ‚cankarjanstvu‘, bi mu najbolj priporočil to zbirko.“ Pohvalil je lah­koto in eleganco jezika in sloga. Tudi Slovenski narod je priporočil zbirko Za križem in povezoval knjigo s Cankarjevim političnim delovanjem leta 1907. Prav tako je pisal Ljubljanski zvon, da so novele in čr­tice estetsko dovršene, zlasti črtice Za kri­žem, Budalo Martinec in Kovač Damjan. 
Prav takšno raznovrstno delo mu je vzelo več energije od strnjenega romana ali dra­me. Potožil je tudi zaročenki: 
„Odkrito Ti povem, da sem tukaj zelo po­časi in težko delal, to je tudi vzrok vse za­kasnitve in obotavljanja. Kajti reč je takale: če bi dobil več denarja gladko in takoj na roke, bi bil danes že na Dunaju; tako pa 50 kron in – spet 50 kron – to se vse razdrobi na najbolj neumen način in nihče nima nič od tega. To bo pa zdaj minilo; upam, da do­bim kmalu 600 K in od teh Ti pošljem takoj 500 K, da jih spraviš, dokler ne pridem. Saj potrebujem tukaj zase zelo malo; odpade le, kar sem si izposodil; in seveda tudi izdatki za pivo in cigarete. Tako zelo se že veselim najinega svidenja, da skoraj ne smem nanj misliti, škoda, da nimam nobene Tvoje fotografije; pa saj mi pomagajo misli in večkrat se mi živo zazdi, če se odpro vrata, da si Ti stopila v sobo. Če pišem in mi je v trenutku kaj treba, mi je že Tvoje ime na jeziku, pa se nato spomnim, kako daleč si. Tukaj ne bi mogel biti zares vesel, ker moram misliti, da Te ni poleg in da si morebiti prav v tistem trenutku žalo­stna. Zmerom, kadar sem videl kaj lepega, mi je bilo čisto tako, kakor da bi bil tisto Tebi ukradel, ker tudi Ti tistega nisi mogla videti. Ko si mi pisala, kako lepo mora biti v Kopru, me je zbodlo v srce in me je bilo sram, da sem bil tam, medtem ko si Ti de­lala. Preljubo dekle, vse to Ti bom stokrat povr­nil. Zdaj pa se imej dobro in predvsem: bodi zdrava in čila in nikar se ne prenaprezaj pri delu! Prisrčne pozdrave tudi materi in bratoma. Poljubljam Te na Tvoje ljube, lepe ustne in na obe lici. Ivan.“ 16. VI. 1908. 
Steffi ni pisala veliko. Preden je vzela v roke pero, je vselej pomislila, ali je dokončano delo v zvezi z naročili za dodelavo kravat in ali je opravljeno domače delo. Tudi sprevoda ob šestdesetletnici vladanja cesarja Franca Jožefa 12. junija 1908 se ni udeležila; po du­najskih ulicah se je tedaj trlo 12.000 ljudi. Samo Kranjsko je zastopalo 700 predstav­nikov. Ivan ji je odsvetoval udeležbo, ker je bila organizacija v rokah klerikalcev. Zdaj je bila veliko bolj vključena v njegova razmi­šljanja; stara je bila skoraj 21 let. 
Vročina še ni popustila, sam je porabil ob dopoldnevih veliko časa za list Rdeči pra­por. Od popoldneva pa je ostalo malo. Tedaj je imel pred seboj že leto prej zasnovano povest Novo življenje. Sem ter tja je Steffi prosila za bolj jasne odgovore. Če bi se poro­čila, bi si najbrž najela stanovanje in ona bi lahko začela gospodinjiti in skrbeti za dom, za moža. Ivan jo je zadrževal pred takšnimi, bolj ‚oprijemljivimi‘ sanjami. 

„Ljubo dekle! Na Tvoja vprašanja Ti danes ne morem prav nič odgovoriti – ne prej, dokler ne bom imel dovolj denarja! To pa bo najkasneje v pone­deljek. Le pomisli, kako bi se blamirala, če bi imela stanovanje in nato – bi morala čakati morda še cel mesec! Če Te kdo vpraša, kako in kaj in kdaj, potem reci samo, da bom jaz odločil, ko pridem – kar je pravzaprav tudi res! Samo po sebi se razume – meni bi bilo danes ljubše kakor jutri, toda po nepotreb­nem blamirati se nočem. Tudi nočem, da bi naju že prve tedne mučile skrbi. Le verjemi mi, bo že prav tako, kakor bom ukrenil; ko gre zate, nikakor nisem neumen! Določen odgovor zaradi stanovanja in pohištva lah­ko pričakuješ v torek. Naj le mati zaradi po­hištva počaka name – že veš zakaj! To pismo Ti pišem v kavarni; predaleč mi je do postaje in prepozno je. Jutri pa je petek in morebiti boš potrebovala tale desetak. Zato mi oprosti, če pišem krat­ko in na hitro. Drevi me čaka še naporen ve­čer, toda zato dobiš prihodnji teden najmanj 400 kron. Potem nama bo le še malo manj­kalo. Saj delam zares pridno – ne moreš biti prav nič huda name. Poljub na Tvoje ustne, ljubica, mi bo toliko vreden kakor ves svet! Adijo, moje dekle! Pisal Ti bom spet prav kmalu, gotovo pa v ponedeljek! Ostani dobra in lepa in zvesta! Mnogo poljubov in prisrčne pozdrave vsem! 
Ivan.“ 23. VII. 1908. (ZD XXIX, 70-71) 
Po tem pismu je bila Steffi hudo razočara­na. Njen zaročenec se je začel umikati, in to potem, ko sta si postala najbližja. Desetletja kasneje je povedala dr. Marji Boršnikovi: „Natančno se spominjam. Bilo je 1. januar­ja 1908, ko sem postala njegova. Dotlej sem bila dekle“ (Boršnik, Nova obzorja 1954, 85–98). 
Sledila so kratka sporočila. Razglednice Švicarije, Bleda, pogled na Triglav. Dopisni­ce, pisma, opravičila. Vroče ljubljansko poletje je oviralo pisanje Novega življenja. Začel ga je pisati za Mati­co s srčno strastjo, z veseljem. To je omenil na več koncih, kot tudi, da bo roman pove­zan z gospodično M[ici]. Gospo Ado Kristan je prosil, naj ne reče gospodični M. nikoli ni­česar o njemu in naj je tudi ničesar ne vpra­ša. „Če okrevam, je dobro, če ne, pa tudi; ostane nad vse lep in plemenit spomin. Saj vem, da ravno iz najbolj grenkih dni raste bogastvo, ki nikoli ne usahne in ki je pozne­je kakor cvetoča njiva.“ Zadnje poglavje je poslal založbi šele konec avgusta oziramo v začetku septembra. Ni bil zadovoljen z njim. Gospodična M. je dobila posebno ve­zavo Novega življenja in pojasnilo: „Prav v tej noveli sem Vas hotel opisati, pa bi se zdaj najrajši zjokal od sramú. Od začetke imate sive oči, nekaj strani dalje so že sivorjave in nato polagoma zmerom bolj črne. Tudi frizura ne štima – najmanj pa besede in mi­sli. Po takem famoznem opisu bi Vas lastna mati ne spoznala. Če bi se mi z vsemi lju­dmi tako godilo, bi bilo kmalu konec moje glorije.“ In nadaljuje: „Vzrok, mislim, da je tá: če mi je kdo resnično ljub, sem mu tako blizu z najboljšim svojim bistvom, da sem kakor del njega in da ga morem torej tako malo razločno soditi, kakor sam sebe. Tako bo pač!“ (ZD XVII, 373). 
Njegova muza je skrivoma postala Mici Kes­sler. Prvič jo je poljubil ‚tisti bajni kresni ve­čer‘ po Večni poti; najbrž je zato kasneje v pismu Steffi prosil, naj z materjo ničesar ne ukreneta glede stanovanja in pohištva. 
1. avgusta 1908 je napisal Steffi pismo pred­vsem glede denarja. Nejevoljne obljube in opravičila: „Na nesrečo imam samo eno gla­vo.“ In nato čez tri dni še eno kratko pismo. Z drugačnim opravičilom. 
NA ŽENITOVANJE! 

„Preljuba Steffi! V soboto, ko sem Ti pisal, sem bil tako slabe volje, da ni čudež, če moje pismo ni bilo ve­dro. Bila je tista sobota, ko sem se hotel vr­niti na Dunaj, in razen tega je prišlo zraven še marsikaj neprijetnega. Pobitost je konč­no minila in spet lahko pridno delam, kajti mislil sem si: saj se pravzaprav ni zgodila nobena nesreča, tako slabo se nama tudi ne godi, da bi morala jokati – čemu potem cmerjenje? Tako sem se tolažil in sklenil, da bom ta teden zares priden. Saj tudi sem. Odpusti mi, da je pismo tako kratko. Pišem Ti le zato, da Ti lahko pošljem teh 20 K. Po-tem bom takoj spet delal naprej, do večera. Glede stanovanja bom še ta teden pisal. Na obljubah namreč nočem nič zidati, v rokah moram imeti gotov denar. Ko ga dobim, Ti ga takoj pošljem. Imej se dobro, dekle moje! Srčno mi pozdra­vi mater in brata! Tebi veliko poljubov! Ivan.“ 4. avg. 1908. 
Steffi sporoča Ivanu, da je umrl fantek du­najske prijateljice Vide Jerajeve. Žal mu je, tako kot prijateljem, ki so pesnico poznali. Medtem ko se je Steffi odpravljala na poči­tnice k sorodnikom v Mittergrabern, jo je sam mahnil na Bled. Od tam ji je 10. avgu­sta poslal razglednico Bohinjskega jezera s Triglavom v ozadju. Štiri dni kasneje, 14. avgusta 1908, se ji oglaša iz Ljubljane: 
„Delo mi je res zastalo, denarja pa sem manj potrošil kakor v Ljubljani, ker tam lahko zmerom zastonj stanujem. Pri Kesslerjevih nisem bil; skoraj vso vilo so oddali. Tam sem se precej pozdravil. V ponedeljek smo se v družbi peljali z Bleda v Bohinjsko Bi­strico; od tod sem šel peš (drugi so se peljali z vozom) do Bohinjskega jezera, vzdolž vse­ga jezera do slapa Savice, izvira Save. Vsa hoja tja in nazaj je trajala sedem ur, od dveh do devetih, in pošteno sem moral koračiti. Naslednje dni sem se vsak dan sprehajal okoli jezera ali pa v krasni okolici. Tako sem se okrepčan vrnil k delu. To zdravljenje mi je bilo že zelo potrebno. 
V prihodnjem tednu me lahko že zagotovo pričakuješ na Dunaju. Predvsem zato, ker pač tukaj ne morem več strpeti. Samo po­misli – gospa Kristanova, ki jo moram po desetkrat na dan videvati, mi že tako globo­ko preseda, da je kar ne morem več videti. Sekantna mrha! Ko bi bile vse, ki so boleh­ne, take, bi si moral človek populiti lase od samega zdihovanja. Tudi špasne Kesslerje­ve gospe ne bi več osrečeval z obiski, če mi otroci ne bi bili tako simpatični. Vrag vedi, odkod jih ima!“ In nadaljuje: „Zdaj je bolje. Popoldne bom poskusil, da dobim kak denar! Žal bi mi bilo, če se ne bi mogla peljati v Mittergrabern; pa materi tudi ne bi škodilo, če bi se za dva dni odtr­gala. Premišljal sem že, kako bi bilo, če bi se midva takoj po poroki za teden ali dva odpe­ljala na Bled. Niti predstavljati si ne moreš, kako je ta pokrajina lepa. Pa o tem bova imela še čas govoriti. Jutri Ti najbrž spet pišem, vendar samo, če me danes ne spravijo v slabo voljo. Za zdaj srčne pozdrave in poljube. Ivan.“ 
Ko se je Steffi vrnila iz Mittergraberna je primerjala pismo in razglednice, ki jih je pred in medtem pisal zaročenec. Na tisti iz Bohinja so bili podpisani Vladimir Levstik, Ada in Etbin Kristan ter Kesslerjeve – mama Marija in hčere Vera, Ani in Mici! Po imenih je vse poznala. Drugače ne vse. 
Toda zakaj ji je Ivan napisal, da tudi ‚Kes­slerjeve gospe ne bi več osrečeval z obiski, če mu otroci ne bi bili tako simpatični.‘ Kot da bi Frau Kessler imela majhne otroke! Ko se je z njimi spoznal pomladi 1907, je imela Mici 17, Ani 16, Vera 12, Slava pa 11 let. Zdaj so bile leto starejše. Tako si je izračunala 

8. 
Bohinjsko jezero. V ozadju Triglav. V njegovi okolici se je Ivan Cankar zadrževal 10. avgusta 1908 (NUK, 820, ovoj 5, 101). 

9. 
Na razglednici so se podpisali Vladimir Levstik, Marija Kessler, Vera Kessler, Etbin Kristan s pripisom: “Tudi od mene vse lepo gospe mami in tebi“, Ada Kristan, Ani Kessler in Mici Kessler. 



Steffi. Gledala je in gledala, da bi med vr­sticami prepoznala, zakaj je njen zaročenec tako dolgo zavlačeval z odhodom na Dunaj in zakaj sta morala počitnice preživeti vsak na svojem koncu, daleč eden od drugega. 
Ko je Ivan pisal o svojih dolgih sprehodih okrog Bohinjskega in Blejskega jezera, av­gusta 1908, ni omenjal izleta v Gorje in poti nazaj ob jezeru. Takrat se je sprehajal z Mici, jo poljubljal, takrat sta se tudi pobra­tila. Veliko, veliko kasneje, ko Ivana ni bilo več, je Mici zaupala njegovemu prijatelju Lojzu Kraigherju: „Moja mama me je takrat močno kregala, ne vem, česa se je bala, in Cankar je bil silno obupan in potrt. Kma­lu nato je prosil za mojo roko, mama pa mu je rekla: ‚Cankar, rada Vas imam ali za zeta Vas ne bi hotela‘“(ZD XXIX, 514). Ni čudno, da je bil Steffin Schriftsteller – pi­satelj, kot ga je vselej imenovala, kadar mu je pisala pisma in razglednice – po zavrni­tvah in odločnih besedah gospe Kesslerjeve – otožen in brez volje. Za skrite Ivanove sim­patije je vedela tudi Ada Kristan. Od tod naj­brž preobrat, da je iz nekdanje prijateljice in zaščitnice postala „mrha“. Praznih žepov je še isti dan pisal na Dunaj: 
„Na žalost Ti ne morem toliko poslati, da bi se izplačalo za brzojav. Prosim, ne bodi zato huda name. Toda mogoče bi z materjo vendarle napravile s temi 20 kronami maj­hen izlet. Dopoldne sem Ti pisal pismo, ki ga najbrž kasneje prejmeš kakor tole; takrat sem še upal, da dobim neki denar. Zdaj ti pa pošiljam, kar pač imam. Zdaj pojdem precej na pošto, da prispe denar že navsezgodaj in da se morebiti vendarle še lahko odpeljeta. Prihodnji teden se vidimo, prej pa še dobiš večji znesek. Prisrčno Te pozdravljam! Pozdrave materi in bratoma. Tvoj Ivan.“ 
14. VIII. 1908.(Ms 947, 14) Steffi mu je iz Mittergraberna nedaleč od Oberhollabrunna, kjer je bila tudi avgusta še enkrat, skupaj z materjo, poslala fotogra­fijo. Potem je še sam začel zatrjevati, da se počuti dobro, da je porjavel in da bi se dal fotografirati, ker ni več propadlega videza. Zakaj naj bi bil propadlega videza? Glede tega si je Steffi mislila svoje.  Že materi je pisal: „Zdaj mi socialisti ne pijemo več piva, ker so ga gostilničari podražili.“ Tudi Steffi ni marala, da bi pil pivo, kot je imel nekoč navado. V drugi polovici avgusta ji piše, da še čaja ne mara več. Razlagala si je pri tem, da najbrž ni mislil, da ne mara več čaja z rumom. Zanikal je, da bi pil tovrstne pijače. Zdaj je opeval cviček, dolenjsko kislico, ki ji je rekel celo pobožno vino in dodal: „Vino mi ne škoduje.“ Veliko je ni mogel s tem potola­žiti. Potolažil pa jo je, kot že nič kolikokrat, s tolažbo samega sebe. „Srce moje – ne bom Te plašil! Delati znam kakor le kdo in pogum imam kakor le kdo! Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi morala midva, Ti in jaz, trpeti pomanjkanje. Tukaj bolj razločno vidim kakor na Dunaju, kaj zmorem, kajti tukaj vidim druge. Ti brez koristi sanjarijo dan in noč in sanje ostanejo prazne in nerodovitne. Potem po neumnem tožijo o nehvaležnosti sveta, namesto da bi se pritoževali nad lastno nemočjo in odtuje­nostjo življenju. Marsikaj, kar sem prej sam mislil in govoril, moram zdaj do korenin popraviti. Čemu bi se dal življenju premago­vati, če je pa lepše, da sam življenje prema­guješ! In čemu zdihovati, če je smeh lepši! 
Mislim, da me veselje do življenja še ne bo tako kmalu minilo. Ko bova skupaj, Steffi, potem bova šele živela! Konec bo prežde­vanja, žalovanja in spakovanja! Saj je ven­dar bolje vedro delati in vedro ljubiti. In če pride potem ura – in komu ne pride – da se človek čuti utrujenega in čemernega, potem pač preide tako gladko in brez sledu kakor senca oblaka čez polje. Živela bova dobro in lepo, Steffi! 
-Da bi bilo le kmalu, da bi bilo kar precej! Kakor ogenj mi je šlo po žilah, ko sem zagle­dal Tvoj smejoči se obraz. Tekel sem na vrt, toda tam sem bil preveč sam; moral bi pre­mišljevati in do smrti koprneti in bi pri tem postal žalosten. Zato sem šel v mesto, da bi gledal neumne in dolgočasne obraze. To me vselej pomiri, ker me sili v smeh. Toda ne bo več dolgo in takšna tolažba mi bo v jezo in v gnus! Zato mora biti, kmalu mora biti; kmalu Te moram objeti! Kmalu, Steffi! Moje lastne besede so me tako razburile, da sem moral prekiniti pisanje. Kmalu bo! No­benemu človeku se ni bilo treba vse življe­nje tako uriti v potrpežljivosti kakor meni 
-zdaj bom vendarle še vzdržal, kakor koli! Ostani le dobra in lepa! To pismo je pisano zelo gosposko, namreč z zlatim peresom, ki mi ga je podaril neki prijatelj. Tako si prihranim sitno vmakanje v črnilo in tudi roka teče veliko hitreje. To mi zelo koristi, ker pogosto misli tako hitro letijo, da jih pero ne more dohajati. Reci gospe Jerajevi in Vidi, da obe prav srč­no pozdravljam; prav tako Janizkovo dru­žino [Steffinih znancev v Mittergrabernnu, kamor je hodila na počitnice.] Tebi, moje ljubo, sladko dekle, moje najpri­srčnejše poljube. Ivan.“ Ljubljana, 19. VIII. 1908 (Ms 947, 15). 
Komaj je dobil novo pero, ki ga ni treba ne­nehno pomakati v črnilo, že ga je izgubil. Sam vrag ve kje. Sledeče pismo je pisal na star način na terasi hotela Triglav na Rečici oziroma na Bledu. Vzel si je dva dni počit­ka, saj je založniku oddal delo, kot je pisal Steffi, kar pa pravzaprav ni bilo delo, ampak sklenjena pogodba, da bo odslej pisal edino za Schwentnerja, dokler mu ne bo Ivan iz­ročil že obljubljenih rokopisov (Kristusova procesija, Marta, prevod Zolajevega Germi­nala) ter da mu prepušča v ‚izključno last‘ svoje knjige, ki so izšle pri Slovenski matici, a so bile že razprodane. Za vse naj bi mu založnik dal 1.000 kron. Na Dunaj sporoča 
26. avgusta 1908, da je založniku naročil, naj pošlje njej 600 kron. In sicer 100 za naje­mnino, medtem ko naj bi ostalo Steffi shra­nila, dokler on ne pride. Steffi je ravno pred tem odnesla v zastavljal­nico nekaj svojih stvari. Rada bi jih odku­pila nazaj. Sprašuje Ivana, ali to lahko stori zdaj, ko je dobila denar. Selbstverständlich. Razumljivo, da lahko. Tako je pisal tudi ma­teri Albini. 
Vendar je denar eno, razpoloženje, ki si ga lahko popraviš z njim, je drugo; kljub temu si včasih človek ne zna pomagati, ker ga vodijo čustva v nepričakovano smer. V blejskem pismu pravi Ivan, da namerava na drugo stran jezera in da si bo verjetno najel čoln. Kako rada bi bila Steffi z njim. Še nikoli se ni vozila s čolnom, tudi blejski otok je videla samo na razglednicah. Niti blizu ni bila soteske, skozi katero padajo slapovi, kot je videla na razglednici, ki jo je prejela najverjetneje 26. avgusta 1908. Na njej je pisalo Rotweinfall und Eisenbah­nbrücke. Najprej se je prestrašila zaradi besedice Rotweinfall, povezane z rdečim vinom, sestavljenko, ki jo je peljala na či­sto napačno pot razmišljanja. Potem pa so ji slovenski znanci razložili, da to pomeni Vintgar, most pa, Eisenbahnbrücke, pove­zuje obe strani soteske in je del bohinjske železnice. Tam se je Ivan sprehajal z Mici Kessler, medtem ko je domov, na Dunaj, pi­sal: „Ves dan sem na nogah in skoraj zme­raj sam“ (Ms 947, 16). 
Spet razglednice. Kratka sporočila: „Prisrč­ne pozdrave vsem!“ „Prisrčne pozdrave.“ „Pozdrave.“ Ivan. In vmes pisemce, v kate­rem pravi, da mu postaja ura dolga kot cel dan. Kljub delu se na smrt dolgočasi. „Niko­li kot sedaj nisem tako boleče spoznal, kako je, če nisi nikjer doma. Potikaš se sem in tja sebi v breme.“ Srečen bo, pravi, ko bo nach hause, ko bo prišel domov k njej. 
NA ŽENITOVANJE! 


10. Vintgar in železniški most. Od tam je pisatelj poslal razglednico 25. avgusta 1908 (NUK, Ms 820, ovoj 5, št. 102). 
„Odslej ti ne bom pisal, če sem slabe volje. 
Toda to ne bo dolgo trajalo kot tudi ne to ne­umno življenje v tujini. 
Te poljublja Ivan.“ 20. septembra 1908. 
(Ms 820, 107) 

Tokrat ga ni bilo doma že od prvomajskih 
praznikov. Koliko je od takrat dni in noči! 
In zdaj še slabe novice glede Nemcev v Lju­bljani. Steffi se je močno prestrašila v pone­deljek zjutraj, 21. septembra 1908. Potem ko 
se je že veliko govorilo, je v trgovinici s ča­sopisi na vogalu Lindauergasse kupila Neue 
Freie Presse in brala o sobotnih in nedelj­skih spopadih v Ljubljani. Postajala je vse 
bolj zaskrbljena. V torek zjutraj je žrtvovala 

še nekaj hellerjev, grošev za Illustrierte Kro­nen Zeitung in videla na naslovnici, kako meče množica kamenje naravnost proti vo­jakom z naperjenimi bajoneti. Pod risbo je pisalo  Die blutige Kämpfe in Laibach. Krva­vi boji v Ljubljani. Tudi Die Neue Zeitung je prav tako poročal o spopadih. Od Ivana pa nobenega glasu, nobene pošte. Zaročenki je pisal šele 23. septembra. Do tujine, kot je še dan poprej imenoval Kranj­sko, je bil ob tem dogodku poln sočutja. Ni vedel, kako naj razloži zaročenki, da nima na Kranjskem nihče nič proti jeziku, ki ga govori sama. Ogorčeno je napisal: „Včeraj Ti od samega razburjenja nisem mogel pisati. Kar se je zgodilo v Ljubljani, je velikanska svinjarija! Dunajski časopisi lažejo po notah, da so ljudje metali kame­nje, da so napadli Nemce itd. Nihče ni bil napaden; sam vem, da je človek še na krva­vo nedeljo čisto mirno lahko govoril na uli­ci po nemško, saj sem vendar sam to delal. Vse smešne ‚demonstracije‘ so bile le v tem, da je nekaj mladih ljudi kričalo, žvižgalo in prepevalo. Vse skupaj je bil ‚hec‘ in nič drugega! Edi­no, kar je bilo žrtev do nedelje zvečer, je bilo nekaj sto šip. Jaz pa mislim, da vse šipe na svetu niso vredne, niti enega človeškega življenja! V te nespametne mlade ljudi so ostro streljali! In to od zadaj! Nekega 15-le­tnega gimnazijca je zadelo v hrbet, tako da so mu pljuča udarila iz prsi; bil je pri priči mrtev. Neki 24-letni črkostavec se je z ne­vesto vračal z izleta; ko sta oba zagledala direndaj, sta se prijela za roke in sta stekla stran – takrat pa je njega zadelo naravnost v srce. Nekemu drugemu gimnazijcu – Zu­pančičevemu bratrancu – so krogle zdrobile obe nogi. In tako je šlo naprej! Vojaščina je udrla naravnost v stanovanjske hiše, gor v nadstropja! Vem, da so bile zverine pijane; saj sem vendar sam videl oficirja, ki se je ko­maj še držal na svojem kljusetu!“ (ZD XXIX 87-89). 

11. Illustrierte Kronen Zeitung, 22. septembra 1908. Krvavi boji v Ljubljani. Smrtne žrtve narodnostnih demonstracij. 
Iz časopisov je Steffi zvedela več, kot ji je napisal očividec. Med demonstracijami so nekateri peli pesem Hej, Slovani. To je razje­zilo  poročnika Mahra, znanega nemško na­cionalnega provokatorja, ki je vodu sedmih mož 27. pehotnega polka na Pogačarjevem trgu poveljeval, naj streljajo. „Takšen človek ne bi smel biti razporejen na takšen polo­žaj,“ se je pritožil Ivan Tavčar. Medtem ko je dr. Ivan Hribar protestiral pri dr. Becku. Po­ročnik je že zapustil Ljubljano. Časopisi so pisali res drugače, kot je videl Ivan, ki je bil malo pred tem pri Kesslerjevih, nato pa je občutno prestrašen pristal v hotelu Union: „Tisti večer sem bil ravno pri Kesslerjevih na obisku. Okrog devetih sem prišel dol, ta­krat sem zaslišal salvo in stekel sem proti mestu. Pri Pošti nisem mogel naprej: čez cesto je bil kordon infanterije; končno sem se le zvil skozenj, toda po komaj dvajset ko­rakih sem se znašel pred gručo policajev. Te sem vprašal, če so streljali in kje; ‚V zrak!‘ so mi dejali. Hotel sem brž skozi neko dru­go ulico, pa so že prijurišali mimo pijani dragonci. Neki policaj (ti so bili tačas precej spodobni) mi je svetoval, naj rajši izginem v kakšno hišo, namesto da tekam okrog. Na­svet je bil dober – ampak kam? Vse gostilne in kavarne so bile sicer razsvetljene, toda od znotraj zaklenjene. Končno so mi odprli v hotelu ‚Union‘; tam v restavraciji je bil Schwentner, čisto bled od razburjenja; njegova žena je jokala in si ni upala domov; plačilni natakar je bil, ko je hotel zakleniti vrata, z bajonetom ranjen v roko; neprestano so divjale mimo patrulje na konjih, od daleč smo slišali krik in žviž­ge. Takrat sploh še nismo vedeli, da sta bila dva ubita in da je več težko ranjenih.  Šele po tej moriji so ljudje napadli vojake; po pra­vici! Na Tržaški cesti so fantje napeli vrvi čez temno ulico, dragonci so s konji vred popadali  čeznje in dobili potem svoj delež. Danes ni v vsej Ljubljani videti nobenega nemškega napisa več; tudi si nihče ne upa 
govoriti po nemško; nemške trgovine bojko­tirajo in so tudi danes še zaprte. Zdaj je mir, 
ampak bojim se, da bo še izbruhnilo. Da bi 
se le uniformirani morilci pokazali na ulici! 
Toda zdaj se skrivajo kakor krti! 
Dovolj o tem! Zdaj misli vse le na te reči in 
vse govori le o tem. Tudi jaz, kakor vidiš, ne 
morem drugače. Prisrčne pozdrave vsem! 
Ivan.“ 23. septembra 1908. 

Steffi je istega dne, kot ji je pisal Ivan, nadvse 
zaskrbljena žrtvovala še 4 hellerje, tokrat za 
Die Neue Zeitung. Na drugi strani je pre­brala, da sta bili žrtvi Rudolf Lunder in Ivan 
Adamič pripeljani do cerkve sv. Krištofa na 
Žalah. Pri krstah je bilo položenih več kot 
100 vencev. Ljubljanski župan Hribar je pri­nesel venec v nacionalnih barvah, več kot 
30 društev se je na pogrebu pojavilo z žal­nimi zastavami. Natisnili so tudi fotografije 
mrtvih fantov na mrtvaškem odru. Eno je 
Ivan takoj drugi dan poslal Steffi. Na njej je 
napisal v naslovu: Velecenjena gospodična 
Štefi Löffler. Srčne pozdrave! Poudarjeno v 
slovenščini. Herzlichste Grüsse v nemščini 
pa je prečrtal. Čeprav se je kasneje nekoliko 
zbal, da bi njegovo slovenstvo in prizadetost 
ob spopadih v Ljubljani Steffi lahko napak 
razumela. 
Čez kakšnih deset dni ji je pojasnjeval, da je 

o spopadu med nemško manjšino in Sloven-ci napisal članek za Rdeči prapor: “... napi­sal sem čeden članek o morilcih v oficirskih uniformah, toda žal je bil od prve do zadnje besede zasežen“ (ZD XXIX, 90). A se je fra­gment članka vendarle ohranil. Z mislimi prizadetega, ki je razmišljal: „Pešaki in dra­gonci so aranžirali po mestu prave, pravcate pogrome! Najmirnejšemu človeku je morala zavreti kri ob teh aziatskih brutalnostih“ (ZD XXV, 78 –79). „Zdaj se je izkazalo, da so Ljubljančani zelo hudomušni,“ je zaročenki opisoval Ivan razpoloženje po dogodku. Na račun spopa­dov je nastalo veliko vicev. Ker je bilo med demonstranti aretiranih dosti gimnazijcev, so burši klicali za njimi: ‚Hej, študentje, le dajmo, kdor še nima kvartirja!‘ Pravkar se je bila namreč začela šola pa so bili mnogi še brez stanovanja. ‚Vidiš‘, je Ivan potolažil Steffi, ‚Ljubljančani niso nikakršni ljudožrci, kakor zdaj trdi­jo nemški časniki. Ko bi bila tukaj, bi šel s Tabo v Narodni dom, govoril bi s Tabo po nemško in živa duša naju zato ne bi gledala postrani. Ljubo moje dete – tudi če se svet podre, mo­ram biti prihodnji teden pri Tebi! Pričakuješ me lahko čisto zagotovo. Prej pa dobiš še fotografijo, da me boš na postaji spoznala.“ 
3. sept. 1908. (Ms 947, 17). 
Poročal je tudi, da je bil v Ljubljani brat Karl, ki mu bo porok za 1000 kron pri vrhniški Kmetijski posojilnici. Kajpak posojilo ni bilo odobreno čez noč. Karl, brat Karlo – koliko­krat doslej je že podložil svoj hrbet za Ivana! Poleg tega se je trudil, da so izhajale Ivanove črtice in novele v Hrvatskem dnevniku, ki ga je že drugo leto urejeval v Sarajevu. 
* 
Bližala se je zima in šlo je vse narobe. Pri Kristanovih se Ivan ni več dobro počutil. Ugotovil je, da je gospa Ada „tako preprosta, vsiljiva in nadvse afektirana. Natanko kakor kmečka krava, ki ima dobro srce, drugega pa nič.“ Piše, da je življenje v Ljubljani „re­snična bridkost“! „V gledališču sem bil le enkrat – bilo je mizerno! Sploh pa tako ni­kamor več ne zahajam kakor v kavarno na kavo, včasih k Schwentnerju na klepet in tu pa tam zvečer h Kesslerjevim. Drugače ni­mam nobene družbe in nisem zato nič žalo­sten. – Zdaj, ko sem že tako dolgo odsoten, se mi zdi Dunaj kakor paradiž. Če bi me ne bilo sram, sploh ne bi čakal denarja, ampak bi se takoj odpeljal gor. Pa bom vendarle še počakal, tako bo bolje in lepše. 
Imej so dobro, ljuba moja, in na svidenje! Srčne pozdrave vsem! Poljublja Te Tvoj Ivan.“ Ljubljana 
24. okt. 1908 (Ms 947, 19). 
Konec oktobra se je Ivan veselil potovanja v Trst. Njegovo predavanje na Ljudskem odru 
27. oktobra 1908 je nosilo naslov O navdu­šenju. Dodal mu je svojo črtico Kajetan Ogrizek, Gregorčičevo pesem Domovini in Zupančičevo pesem Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci (ZD XXV, 304). O predavanju vemo malo. Več o satiričnem sestavku Kajetan Ogrizek, ki je izšel v Ilu­strovanem narodnem koledarju, bral pa ga je Ivan tudi na tržaškem Ljudskem odru. V njem karikira frazersko rodoljubje, kot na primer »... mili narod teptan in zatiran od vekomaj … sovražniki od severa in od juga … a sovražniki tudi v sami njegovi hiši ... klete izdajice … gnile buške na zdravem te­lesu … izrezati treba … poteptati ...“ In nada­ljuje: „O! Kdo še ni slišal, tega prečudnega govora, ki je izmed najstarejših spomenikov naše kulture?“ Nekateri so mislili, da se norčuje iz Matičinega funkcionarja Frana Ilešiča, tako da je načelnik Slovenske matice zahteval, da ‚sprejemaj Matica le dostojne spise Cankarjeve‘, odločno pa naj se zava­ruje ‚proti pisavi Cankarjevi, ki smeši rodo­ljubje in zafrkuje funkcionarje Matičine‘. Tako si je Ivan v začetku leta 1908 nekoliko priprl, če ne celo zaprl vrata v to imenitno ustanovo; bralci celjskega koledarja in po­slušalci v Trstu pa so se zadovoljno muzali v črtici opisanemu slovenskemu rodoljubju in Kajetanu Ogrizku. Za to delo je Steffi vede­la, saj mu ga je marca 1908 poslala v Ljublja­no, ker je mislil, da bi ga uvrstil v kakšno od svojih prihodnjih zbirk. 
„Preljuba Steffi!“ je pisal potem, ko je bil že povsem odločen, da gre domov na Dunaj. Kam pa naj bi šel? Kje je bil njegov dom, nje­gova postelja, njegovo ogledalo, v katero bi 
NA ŽENITOVANJE! 

se lahko pogledal vsako jutro? Nikjer. Na­grad slovenskega naroda na račun minulih uspehov na polju kulture ni bilo, njegovo telo in duša pa sta postajala v tekmovanju s samim seboj, pod težo, da bi ustvaril več in še več, da bi preživel, vsak dan šibkejša. Star je bil komaj 32 let. 
Ljubljana, 3. novembra 1908. … „Prosim Te, potrpi zaradi denarja še dan ali dva; potem Ti pošljem telegrafično. Upam čisto zatrdno, da bom še ta teden na Dunaju. Čas bi bil! Zdaj sem postal že čisto čemeren, niti delo me več ne veseli. Toda vse bo dobro, ko Te bom končno vendar že spet videl! V Trstu je bilo čisto fletno; bil sem tam tri dni, in sicer ob najlepšem vremenu. Preda­vanje je dobro uspelo, četudi sem bil tako strašansko moder, da sem se tik pred njim dal pogostiti z močnim moštom. Tam sem našel tudi svoja stara znanca Dolenca in Verčona; pri Dolencu sem stanoval. Z neko­likšno bolestjo smo oživljali stare dunajske spomine in pri tem spoznali, da smo se vsi skupaj postarali in da smo postali dolgoča­snejši. Že zato moram kmalu od tod, ker sem se z vsem svetom sprl in skregal. Niti enega pravega prijatelja nimam več tu­kaj – in tudi nobenega nočem. Skoraj vsi po vrsti so svinje in osli. Čim bliže spoznaš člo­veka, tem bolj smrdi. Ukvarjati se z družbo se ne pravi nič drugega kakor riti po blatu; to pa je zmerom mučen opravek, kajti vsak človek ni rojen za snažilca kanalov. Zelo se bojim, da se tudi Vam ne godi najbo­lje, in potrudil se bom, da Vam zelo kmalu pošljem nekaj več denarja. Ne bodi huda name, da sem tako počasen! Za danes dovolj! Če Ti bom že jutri lahko poslal prijetno novico, Ti bom izčrpneje pisal. Prisrčne pozdrave vsem! Tebi veliko poljubov! Ivan“ (Ms 947, 20). 
Temu pismu je sledilo novembra samo še eno. V njem prosi Ivan zaročenko, da bi mu poslala zimski plašč. V žepe lahko vtakne tudi nekaj robcev in nogavic. Pravi, da spet veliko dela, da se ni treba bati zanj, ne za denar, če slučajno ne bi dobil posojila. „Pri Tebi bi mi bilo vendar laže; tukaj se čutim že tako osamelega kakor v puščavi; v notranjem delu mesta že nisem bil tedne. Kar se tiče pijače, se Ti ni treba nič bati. Saj vendar vidiš iz mojega rokopisa, da tudi s tem ni več tako hudo. Zvečer si že privoščim vina, vendar ne toliko, da dopoldne ne bi mogel delati.“ In spet razglednice, razglednice. Sredi me­seca novembra se je preselil od Kristanovih v hotel Ilirija, na Kolodvorski 22, nedaleč od železniške postaje, poznejši visokošolski kolegij (danes številka 6). Steffi je ocenila, da je bila to slaba poteza. “Če stanuješ v hotelu, boš porabil še enkrat toliko denarja kot si ga prej. Toda, kaj je z gospo Kristanovo?“ „To bi razumela, če bi bila tukaj!“ ji je po­skušal pojasniti: “Tole sem opazil: njena bolezen je najmanj tri četrtine hudobna afektacija.“ In nadaljuje: „Jutri je Miklavžev večer. Nič Ti ne morem dati; toda verjemi mi, moja ljuba, dobra Steffi, da bom vse na­doknadil, kar moram zdaj zamuditi! Vse Steffi! Samo huda ne smeš biti name; in tudi ne boš, poznam Te!“ In res ni bila. Omenila je, da je imela rojstni dan. „Stara sem že 21 let. Zelo stara sem ali ne?“ (ZD XXIX, 353). Napisala je še, kako malo gredo njeni v ti­stih dneh v mesto, da bi občudovali barvito slavnostno razsvetljavo. Ne marajo v gnečo. Od daleč so gledali svečanosti pred mestno hišo in votivno cerkvijo. Vse je bilo osvetlje­no, ‚na tisoče barvnih električnih sonc‘ je svetilo na račun 60. obletnice vladanja ce­sarja Franca Jožefa. 

12. Wiener Bilder, 9. decembra 1908. Kaiser Illumination. Jubilej ob 60-letnici vladanja Franca Jožefa. 
Zadnji dan novembra se je oglasil v Ljublja­ni brat Karel, da bi z Ivanom na Vrhniki ure­dila zadevo z denarjem. Polovico – 500 kron je dal Ivan nakazati Steffi, polovico sebi v Ljubljano. Posojilo so v Kmetijski posojilnici na Vrhni­ki  izplačali 12. decembra 1908 (ZD XXVI, 353). 
Karlo je sicer dvomil v tokratno Ivanovo že­nitev, saj mu jo je omenjal že nič kolikokrat. Teta in sorodniki v Šidu so se nanj jezili. Za­kaj pošilja Karlo Ivanu zlatnino in poročna darila, „če ve, da bo ta v prvi stiski vse to prodal, nevesta pa njegovih daril še videla ne bo!“ Bratranec Izidor je tedaj prosil ma­ter, naj se ne razburja, ker da Karlo pač sam dobro ve, kaj dela. Kdaj točno je potekal ta pogovor, ki ga opisuje Ivanov bratranec Franc Cankar v Žlahti, ne vemo. Najbrž leta 1911.  Prepir opisuje takole: „Mati je še kar naprej ugovarjala Karlo pa jo je miril: ‚Vse skupaj da ni vredno njenega razburjenja. Če se je Ivan sklenil poročiti, zakaj ne bi te njegove odločitve malo polepšali? Tega po­lepšanja pa bi ne bilo, če bi mu poslal samo denar.‘ Oče je pripomnil, da je dunajsko do­gajanje z Ivanom bolj podobno slovesu, ka­kor pa veseli zaroki ali poroki. Karlo jih je potiševal: ‚Naj bo kakor hoče!‘ Zaradi dekle­ta je mislil na obe plati. Ženske imajo rade lepe stvari pa naj gre za poroko ali slovo. Pri Ivanu da je bilo še vedno vse sporno, zato naj bo, kakor sam hoče. Zdaj ima darilo in denar, potem pa naj se odloči za kar koli“ 
(F. Cankar: Žlahta, 99). Saj res. Zakaj naj ne bi bile takšne ali dru­gačne odločitve polepšane? Karel je spoznal Steffi, ko je bil novembra 1905 na V. avstrij­skem katoliškem shodu na Dunaju. Zde­lo se mu je, da jo ima Ivan rad. „Štefica je dvorila,“ se je kasneje govorilo po Sarajevu. To je najbrž pomenilo, da je stregla in bila ljubezniva. V stanovanju na Lindauergasse Ivan ni bil le podnajemnik. Že tedaj je Karlu zaupal, da se namerava o božiču zaročiti. Od domovine, kjer ni imel doma, se je težko poslavljal. Že je poslal telegram, kdaj pride na Dunaj, a kmalu za tem: „Zamudil vlak.“ In spet, kdaj pride. 

Kot nedolžen otrok je vse podrobnosti, ki so se dogajale pred tem, razložil zaročenki v dolgem pismu 10. decembra 1908: 
„Liebes Kind! Ljubi otrok! Dobro je bilo, da si me spomnila na svoj rojstni dan, toda to bi bila morala napraviti prej, potem bi se še bolj podvizal. Čestital Ti bom ustno, saj se bova v nekaj dneh spet vi­dela. V soboto ali nedeljo boš z Vrhnike pre­jela 500 kron. Dal sem jih poslati naravnost Tebi, da me kdo spet pošteno ne napumpa. Tudi boš morala najbrž precej plačati in na­kupiti. Z ostankom, ki ostane meni, popla­čam dolgove, ki so se tukaj že fletno nabra­li; potem nakupim še nekaj potrebnih reči in rečem domovini adijo! Zdaj, ko končno zagotovo vem, da se odpe­ljem, mi je tako dobro in lahko pri srcu! Is­kreno se veselim najinega svidenja in sem že strašansko radoveden, kakšna si. Oh, danes sem močno zmačkan. Kakor veš, sem bil na Vrhniki pri nekem gospodu Je­lovšku in – ta ima dobro vino! Steklenica za steklenico je romala na mizo; dokler sem sedel, nisem čutil, da so bile močne stare sorte; toda, o žalost: ko sem vstal, so se zi­bali in gugali izba, gospod Jelovšek, njegova žena – vse je prišlo v tako čudno zibajoče se gibanje, bilo je kakor tih potres. Tako sem se peljal pol v sanjah z vrhničanom v Lju­bljano. Namesto da bi bil šel v hotel, sem ro­mal vrag vedi kam in srečno prispel v neko veliko, močno razsvetljeno dvorano. Bilo je plesišče. Vse je bilo jako slavnostno in nape-to, le jaz ne. Tam sem zdržal nekaj ur, dražil sem gardedame, ofrakane mladeniče in de­vice s kitami; razžalil sem dva ali tri ducate ljudi ‚iz najboljših krogov‘ in končno napi­sal ljubezensko izpoved. V njej sem rekel (kar je res!), da sem se od nekdaj zanimal za škilaste oči, da pa tako, očarljivega škiljenja še nisem nikoli srečal, kakor je bilo ravno njeno. Mislil sem pošteno, ampak dama mi je odgovorila, da sem nespodoben človek in grobjan; pa sem jo izkupil! Tudi sem opo­zoril neko gospodično, da ji spredaj manjka zob in da bi bilo bolj pametno, dati se plom­birati, kakor brezzob romati po svetu. Za ta nasvet sem bil poplačan s pogledom, ki me je kratko in malo podrl. Po takih junaštvih sem končno odjadral v noč, pa spet ne v hotel. Nekje sem našel mladega, idealnega študenta, ga peljal v ka­varno in mu prigovarjal, naj se obesi, ker za idealne ljudi ni prostora na svetu. Bil je dejansko jako ganjen in je jokal; ne verja­mem pa, da se je obesil. Nazadnje sem šel k Schwentnerju, ki je bil ravno odprl, ga na­pumpal za nekaj kron in odšel končno spat. Zdaj sem celo malo vesel, da je vsa, nora noč tako zabavno minila. Bog mi odpusti ta greh zaradi mnogih drugih dni, ki sem jih v zapovedani čednosti prežaloval! Kako je zdaj z mojim kabinetom? Je gospo­dična Dolenčeva še tam? Zmerom sem poza­bil, da bi ji poslal pozdrav. In gospe Jerajevi ravno tako. 
Njene fotografije so dobro opravile svoj na­men. Če bi vedela, kako ljubka je kot fanti­ček! Smrekar jo je odlično karikiral!  Izšla bo namreč knjiga, ki bo prinesla vse še ži­veče slovenske umetnike in pesnike v kari­katurah. Besedilo pišem jaz. Moja slika je kompletna bridkost! Ena je bila pri Schwen­tnerju razstavljena; z napisom: »Resnična podoba svetega Janeza Nepomuka z Vrhni­ke. Z gloriolo okoli glave in z velikanskim rožnim vencem v sklenjenih rokah! To bo fletna knjiga! Pisal sem Ti že, zakaj sem se pravzaprav preselil v hotel. S Kristanovo ženo je zme­rom slabše. Zaradi histerije postaja pravi zlodej za vso okolico. Vsak dan sem tam, pa ne vzdržim več kakor pol ure. Obžalovanja vreden je njen mož; dobesedno propada. V hotelu je življenje sicer malo drago, toda ni mi žal, da sem se preselil. Zdavnaj že bi bil moral to storiti, če me ne bi bil zadrževal ozir nanj. Bolelo ga je, ker je slutil, zakaj sem pobegnil. Zdaj sem za to pot dosti čenčal. Dan in uro prihoda Ti naznanim brzojavno. Morda Ti še enkrat pišem; toda zdaj ne more priti nič vmes. Dotlej se imej dobro! Srčne pozdrave in po­ljube! Pozdrave vsem. Ivan“(Ms 947, 23). 
To je bilo zadnje pismo Ivana Cankarja pred odhodom na Dunaj, ki pa je bilo po deve­tih mesecih, tudi zadnje Ivanovo bivanje v habsburški prestolnici. Z Löfflerjevimi je imel še nekaj časa pisemske stike. Med odhajanjem na Dunaj je napisal nove­lo Siromak Matija. V njej je opisano Ivano­vo trganje od tistega, kar se imenuje dana obljuba, zaročenčeva beseda. Zaljubljeni Matija je odločno neodločen in želi, da bi se razmerje z zaročenko čim prej končalo, pa kakorkoli že. Dekle se v literarni pripovedi zave položaja in pravi zaročencu: 
NA ŽENITOVANJE! 

„Čemu bi govoril take puste besede, ki so na jeziku, v srcu pa jih ni! Rajši govori neprija­zne besede, le da iz srca govoriš! In če ti je težko, pa mi samo roko daj in reci adijo … en lep adijo za vsa tri leta, ko sem te ljubila!“ Prebledel je; na srce mu je bilo potrkalo ka­kor tiha roka, zašepetalo je: „Ne reci!“ „Tudi jaz sem te ljubil!“ Francka se je počasi vzdignila; čisto bled je bil njen obraz, oči so bile motne in suhe. „Vrnila ti bom prstan, Mate; poročno oble­ko, ki si mi jo kupil, pa bom hranila; pogle­dala jo bom in jo pobožala, kadar ne bom mogla spati ...“ To ga je zabolelo. Česa se je zbal? Kaj je spoznal, ki je sebe imenoval popotnik, hudodelec? Kaj ji je ho­tel povedati? Francka ni vedela, kaj ji hoče reči. „Ne razumem te; tako govori, da te bom razumela; nisem učena; ti sam si rekel, da sem otrok, ko si me še rad imel ...“ „To sem mislil povedati, Francka, da bi mor­da dan prišel, ko bi ne imela kruha, da bi morda čas prišel, ko bi doma ne imela ...“ „Vse to sem vedela že prej, Mate, ko si me še rad imel! ...“ 
Tako kot Matijo v avtobiografski pripovedi je bilo v življenju Ivana strah revščine. Sko­raj vsako pismo, ki ga je pisal zaročenki, to dokazuje. Prijatelji so ga razumeli, a ne povsem. Še najmanj tisti, ki so imeli zago­tovljeno eksistenco. Lojz Kraigher je menil takole: „Naš narod te ubija, ker te ne more preživljati. In jaz mislim, da se ne zbereš prej, dokler si ne zasiguraš brezskrbnosti. Nikar ne forciraj glumljenja, da si naš prvi pisatelj, ki živi samo od peresa. To te vendar preveč stane“ (ZD XVII, 390). Res je. Črtice, novele, kratko prozo je pisal, da bi ‚imel za sproti‘. In stalo ga je neveste. Literarna junakinja Francka v  noveli Siromak Matija – nevesta, ki ga je imela še vedno rada, je ob slovesu zašepetala: „Pa boš včasi pomislil name … in takrat Bog s teboj in s tvojo dušo!“ Tako se je tudi zgodilo. 
Steffi, oziroma literarni junakinji Francka v Siromaku Matiji in še posebej Anka v noveli Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, sta opisani kot nevesti – prstan, obleka, čeveljci, vse je bilo že pripravljeno; vse – razen ženina. Že­nin se je zbal ljubezni, s katero bi ga dekle z zakonom preveč navezalo nase. Njegova pisma so polna obljub, polna hrepenenja po ljubezni. Čeprav si želi – da bi ga ljubljena oseba, ‚spravila v red‘, mu pomagala pri pre­magovanju vsakdanjih skrbi in pri varčeva­nju – ga je tega neznansko strah. Steffi je včasih potožila, da je njen zaroče­nec ne mara peljati s seboj v družbo; vedela je le za nekatere prijatelje, ki so prihajali k njemu na obisk. Župančič, Jerajeva, Kraig­her, Štebi, Kristan, Poljančeva ... Njegova ljubezen do Steffi je bila igra. Mršil jo je, božal, se dobrikal in jo navadil na vdanost; ta vdanost pa ga je hkrati motila, sovražil jo je, ker je bila obvezujoča. Po tistem, ko ‚ni bila več dekle‘ in je pričakovala, da bo z njim ustvarila dom, družino, pa jo je začel zapuščati. Strašno je bil ljubosumen. V gledališče je šla lahko samo z mamo ali ven s katerim od nje­govih prijateljev, recimo, s pesnico Jerajevo na balinanje v Gersthof.  Poleti se  je sloven­ska družba hodila kopat na Donavo. “Tja ni maral ne s Steffi, ne z družbo slovenskih znancev. Ni maral, da bi se razkazoval med nagci,“ je povedala Vida Jeraj Hribar.  „Rad pa se je igral z otroci, tudi z mano, ko smo bili na obisku, zlasti pa z obema Löfflerje­vima fantoma: Willijem in Alfredom,“ mi je omenila Vida Jeraj Hribar, leta 1999. 
* 

„Poljubil me je že kot otroka tu pa tam,“ je povedala Steffi radovednim slavistom, mno­go, mnogo let potem, ko sta se imela rada. Je bil Ivan sposoben kaj več v odnosu do dru­gega spola kot božanja in poljubov? Morda je tudi v tem pogledu varčeval, da ne bi izgubil sam sebe, svojih misli, ki jih je pretakal v be­sede, v zgodbe. Tako se je spraševal en del razlagalcev pisateljeve osebnosti. 
Drugi so se pri ocenjevanju del Ivana Can­karja in njegove osebnosti naslanjali na študije Lojza Kraigherja, ki je menil, da iz­vira Cankarjeva pisateljska moč in svojevr­stnost iz manjvrednostnih kompleksov, ki jih je povzročila njegova bolezen enureza – mokrenje. Da mu je ta bolezen onemogočila normalno spolno življenje in da je bila tudi zaroka z lepo, mlado in nedolžno Steffi le bolj zunanja kretnja, s katero je varal sebe in okolico. Podobno je menil tudi Anton Slodnjak, češ, da je Ivan »hlinil ljubezen namesto strasti«. 
Takšna razlaga se je zdela nesprejemljiva za dr. Marjo Boršnik, profesorico na Oddelku za slavistiko ljubljanske univerze. Decem­bra 1952 in januarja 1953  je stopila v stik z nekdanjo Ivanovo nevesto, pogovarjala pa se je tudi z  bratom Steffi Löffler, z Willijem. Njej je povedala 66-letna gospa, v Cankarje­vih časih Fräulein Löffler, povsem drugač­no zgodbo, ki dokaj izključuje Kraigherjeve trditve. V marsičem se ujema z  vprašanji in odgovori, ki jih je še živečim članom druži­ne Löffler postavil dr. Anton Slodnjak leta 1951, na osnovi njih pa je poročilo v ime­nu obeh bratov in Steffi posredoval Willi Löffler. Žal je njegovo poročilo izšlo šele leta 1976 in ga v zbranih delih v glavnem niso upoštevali. Delno so citirali dr. Marijo Boršnik in še to precej obzirno in predvsem tisto, kar je o Cankarjevi zaročenki povedal Willi, ki je vselej pogrešal sestrsko ljubezen. 
Ivan Cankar je bil prijazen, občutljiv in z vsemi v družini Löfflerjevih dobrosrčen. Bil je strasten kot ljubimec; res pa je, je poveda­la Steffi, da je bilo težko prenašati njegovo ljubosumje. Mučil jo je s tem tudi takrat – edinkrat, ko so šli – vsa družina – na izlet izven mesta. V Oberhollabrunn: „Bilo je tam nekaj kmetov, jaz sem se smejala in to mu že ni bilo prav. Bala sem se, da me bo ubil. Bil je sposoben za vse. Sklenila sem, da z njim ne grem nikoli več nikamor. In res je ostalo pri tem.“ 
* 
Nesrečni izlet je postal snov za eno izmed najlepših kratkih proznih del, v katerem so strnjena najgloblja občutenja, strahovi, podzavestni znaki samomorilnosti, grobost vsakdanjega življenja, v kateri se izgublja nežna ljubezen, povsod znaki revščine, v kateri pa so ljudje drug drugemu največji tujci. Tedaj je nevesta že vedela, kako malo je ostalo od ljubezni. O vsaki potezi, o vsakem šivu na obleki je razmišljala. Tisto leto, ko sta naročila po­ročno obleko, je prišla na Dunaj moda iz Pariza. Odstopala je od klasičnih modelov. Saten suple ali prikupen krep iz Kitajske naj se oprijemata telesa; ovijajo ga čipkasti vo­lani. Poseben dodatek naj bo dolg pajčolan iz pravih čipk, ki padajo kot prosojni oblaki. 


Kolikokrat je potem, ko je imela obleko že v omari, gladila te prosojne oblake. Se vrtela z njimi. In od sreče-nesreče zajokala. Nazadnje pa je obleko, kot sedemnajstletna Mira v Ivanovi pripovedi Ulici umirajočih, odložila v veliko škatlo in jo pokrila. Tako je bilo v Ottakringu. 
Iz Ottakringa sta se peljala čez Donavo, mimo Floridsdorfa in Mittergraberna, v Oberhollabrun. 
„Kam pa … tako našemarjena?“ ju je poz­dravila najprej hišnica in oskrunila njuno ženitovanjsko namero. Iz kraja v kraj  na le­vem bregu Donave so ljudje s svojim prosta­štvom žalili njuno čisto ljubezen. Kočijaž, ki ju je vozil, je skočil z voza in opravil svojo potrebo, kar tako – prostaško. Nič se ni ujemalo z njuno nežnostjo. Drob­tine in umazanija na gostilniških mizah, nagovor nasilnega krčmarja: „Čemu ta ma­škerada? Čemu se s svojim grehom vlačiš po deželi in zvoniš na vse strani in pridiguješ pohujšanje?“ In ko sta v Mittergrabernu zašla med svate, ki so ju vabili, naj zaplešeta še onadva, je nevesta zavzdihnila: „Midva ne.“ V odgovor na nevestin ‚midva ne‘, je položil Ivan v mi­sli ženinu simbolno pripoved: „Miloresen, topel je bil njen glas, tih njen pogled. Kako sem ji bil hvaležen za tisto besedo … spre­letela me je slajše po vsem telesu, nego sam odkritosrčen poljub. Midva ne! Pred ljudmi, 

15. Pismo Steffi Ivanu Cankarju,  5. 12. 1908. Piše, da se cesarjevih svečanosti zaradi gneče niso udeleževali. Omenja še, da je bila stara 21 let. In: „Piši mi kmalu. Prisrčne pozdrave od matere in bratov.“ ( … ). (NUK, Ms  819, ovoj 4, št. 3). 
pa čeprav so prešerni svatje, se ne bova ob­jela, ne poljubila, le naskrivaj se bova spo­gledala, le pod mizo si bova stisnila roko; objem bi bil izdajstvo, poljub bi bil prešesto­vanje. Devetkrat bodi zaklenjena glorija v najinih dušah, edinole nama naj sveti!“ 
V ‚midva ne‘ je bila Steffina odločitev in Iva­novo olajšanje, da se je razdrlo gnezdo, ki sta ga gradila dolga leta. 
* 
Ob obletnici rojstva Ivana Cankarja, naj­večjega slovenskega pisatelja, je tudi mene zanimalo njegovo dunajsko življenje. Od­pravila sem se na Dunaj. „Kam pa vi?“ sta vprašali gospodični, naj­verjetneje Dunajčanki, ki sta na vlaku sede­li na nasprotni strani v kupeju. „V Oberhollabrunn.“ Spogledali sta se, kot da ne bi verjeli. Meni pa je bilo všeč, da sta se začeli pogovarjati z mano. „Veste, tam se je pred sto leti godilo ženitovanjsko potova­nje. Potovanje, ki ga ni bilo,“ sem jima po­skušala razložiti. Dekleti sta se čudili: „Godilo se je – pa se ni zgodilo?“ „Ja, prav to. To je popisano v dvajseti knji­gi zbranih del našega Cankarja.“ Pokazala sem jima v knjigi pred seboj strani od 103 do 135, lahko sta prebrali tudi naslov Od Ot­takringa do Oberhollabrunna. Še bolj sta se čudili. »Dvajset knjig, da je na­pisal, ko je bil star malo čez trideset?“ Navdalo me je s ponosom. Preprosto sem jima začela razlagati, da je Dunaj tudi malo slovenski, ja, tudi Ottakring, čeprav se to slabo sliši; to ni ‚zentrum‘, izkaznica, s ka­tero pokažeš, da nekaj si. Toda tudi drugi pisatelji so bili rojeni tam ali ustvarjali in imajo na pročeljih hiš spominske plošče. Petzold, Knapp, Weinheber … In glasbeni­ki Lehner, Gruber … Le da so, domači, slo­venski častilci, ki živijo danes od njegove slave, zmanjšali pomen in njegovo vlogo v literaturi in napisali na spominski plošči v nemščini: Tukaj je živel in deloval v letih 1899–1909 slovenski pesnik Ivan Cankar. Samo Slovenci vemo, kar je sicer na drugem delu spominske plošče napisano v sloven-ščini, da je bil pesnik in pisatelj. In še veliko več kot to.“ 
Dekleti sta grizljali čips in preusmerili po­govor: 
“Ottakring danes ni tak, kot je bil pred prvo svetovno vojno. Je živa in pisana dunajska četrt, v kateri najdeš vse: od indijske svile, jemenskih dišav, zastavic srbskih nogo­metnih klubov, cenenih oblačil in hrane v turških restavracijah, do znancev ob veseli turbo glasbi ob sobotah in nedeljah. Tam se lahko zabavaš do jutra. Ima vonj po Balka­nu, po Afganistanu. Ena tretjina prebival­cev Ottakringa je rojenih v tujini.“ 
Čez čas smo skoraj vsi v kupeju malo zadre­mali. Spielfeld in potem Graz-Gradec. Vlak se je ob Muri nagibal sem ter tja. Poletna vročina je izpuhtela. „Ko si na Semmeringu, si že na pol na Dunaju,“ so šepetali zadaj. Spomnila sem se, kako vroče si je Ivan želel, da bi se peljal po Semmeringu navzdol, da bi bil čim prej pri svoji zaročenki. Tudi dekleti, nasproti mene v kupeju, sta se zdramili. Ena od njiju je drsela s prstom po tablici in rekla: „Tistega Oberholabrunna ni več.  Je kraj, ki se imenuje Hollabrunn.“ Hvala, ker ste mi povedali. 
„Toda ali se je kaj zgodilo na tistem ženito­vanjskem potovanju v Hollabrunn?“ 
„O, se je zgodilo. Same prispodobe. Nevesta je bila oblečena v poročno obleko, ki ji jo je kupil. Ko sta se odpravila na potovanje, zju­traj, sta blizu floridsdorfskega mostu zagle­dala tesno objet utopljeni par prevezan krog pasu; ko sta se vračala, sta bila utopljenca še vedno tam, telesi sta se vzdignila beli, še vedno tesno objeti onkraj smrti: 
NA ŽENITOVANJE! 

‚Visoko stojita, mirno, na naju strmita … in to si ti in to sem jaz! …‘  To je bilo tako blizu resničnega. Ženitovanja je bilo konec.“ 
Nato sta gospodični prosili, če jima lahko preberem konec. Da bi ga radi slišali. Konec. Ker konec vedno pove vse. Poskušala sem prevesti Ivanove misli v nerodno nemščino, kajpak, slabšo od tiste, ki jo je govorila Stef­fi, ker je bil to njen materni jezik: 
„Proti koncu zgodbe, ko sta se vračala na Ottakring, piše glavni junak, da je nevesta trdno zaspala v njegovem naročju. Dobe­sedno: ‚Njen obraz se je svetil v nenavadni, čeznaturni beloti; na njenih ustnicah je bil ugasnil topli smehljaj, resne so bile, skoraj žalostne. Z desnico sem jo objemal krog pasu, v levici pa sem tiščal odprto stekle­nico žganja – kdové, kje in kedaj sem jo bil zalotil.“ 
Ženitovanja je bilo konec. 
Literatura: 
1. 	
Irena Avsenik Nabergoj: Ljubezen in krivda Ivana Cankarja, Založba Mladinska knjiga, Lju­bljana 2005. 

2. 	
France Bernik: Ivan Cankar, Založba Litera, Maribor 2006. 

3. 	
Franc Cankar: Žlahta, družinska kronika, Za­ložba Obzorja, Maribor 1971. 

4. 	
Bogomil Gerlanc (urednik): Ivan Cankar Gla­snik naših dni, izdala Ljudska prosveta, založil Slovenski knjižni zavod, Ljubljana 1946. 

5. 	
Marijan Košiček:  Ženska in ljubezen v očeh Iva­na Cankarja, Založba Tangram, Ljubljana 2001. 

6. 	
Dušan Moravec: Slovensko gledališče Cankar­jeve dobe (1892–1918), Cankarjeva založba, Lju­bljana 1974. 

7. 	
Dušan Pirjevec: Ivan Cankar in evropska litera­tura, Cankarjeva založba v Ljubljani, 1964. 


8. 	
Dušan Pirjevec: Hlapci, heroji, ljudje, Cankarje­va založba, Ljubljana 1968. 

9. 	
Anton Slodnjak: Odgovori na vprašanja o Ivanu Cankarju, Sodobnost 1976, št. 5, str. 467–475, 520–534. 

10. 	
Anton Slodnjak: Tujec, Roman o Cankarju, Za­ložba Mladinska knjiga, Ljubljana 1976. 

11. 	
Franjo Baš: Pri Cankarjevih znancih na Duna­ju, Nova obzorja 1950, str. 27–39. 

12. 	
Marja Boršnik: Razgovor s Štefko Löffler, Nova obzorja 1954, str. 85–98. 

13. 	
Alfonz Gspan: Štirideset Cankarjevih pisem Štefki in Albini Löffler, Naša sodobnost 1956, št. 5–9. 

14. 	
Alenka Auersperger: Pri bratu Karlu v Sarajevu, Vrhniški razgledi 7, Vrhniško muzejsko dru­štvo, 2006, str. 41–56. 

15. 	
Katalog ob razstavi Cankarovo pozorište 1976– 1976, Ljubljana, Novi Sad, Beograd, Dubrovnik 1976. 

16. 	
Zbrano delo IV, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Dušan Mo­ravec, založba DZS, Ljubljana 1968. 

17. 	
Zbrano delo XVI, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Dušan Mo­ravec, Založba DZS, Ljubljana 1972. 

18. 
Zbrano delo XVII, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal France Ber­nik, Založba DZS, Ljubljana 1974. 

19. 	
Zbrano delo XX, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal France Ber­nik, Založba DZS, Ljubljana 1974. 

20. 	
Zbrano delo XXVII, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože Munda, Založba DZS, Ljubljana 1971. 

21. 	
Zbrano delo XXVIII, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože Munda, Založba DZS, Ljubljana 1972. 

22. 	
Zbrano delo XXIX, glavni urednik Anton Ocvirk, knjigo pripravil in opombe napisal Jože Munda, Založba DZS, Ljubljana 1974. 

23. 	
V prispevku omenjena Cankarjeva pisma Steffi se nahajajo v Rokopisnem oddelku Narodno in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, pod signa­turo Ms  820, ovoj 4 in 5 in Ms 947; Steffina in Albinina Ivanu Cankarju pa pod številko Ms 819, ovoj 4. 


TATJANA OBLAK MILČINSKI 

BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … OKENCE, GLASILO MLADIH IZ VERDA 
Če kateri že koli predmet raziščete pravilno, se z njim pokaže vsa družba. 
Andre-Georges Hadricourt 
… Tokrat se skušam spomniti dni, ko se nam je utrnila misel o izdajanju Okenca. Pošteno sem se moral potruditi, celo s prijatelji sem stopil v stik, da sem izvedel vso resnico, kajti prve številke nisem nikjer našel. 
Bil je topel junijski večer 1974. leta. Menda je bilo že pozno v noč. V Retovju smo pekli »kupljeno kuro ali zajca«. To tudi ni važno. Takrat je naša aktivnost kar prekipevala in hoteli smo jo spraviti tudi na papir. Ta ideja je vse prevzela in celo noč smo debatirali o vsemogočem. Menda naj bi se po prvi zamisli glasilo ime­novalo po naši prelepi soteski Retovje, a smo se potem odločili za Okence … se je v uvo­dniku že 8. številke glasila Okence junija 1979 spominjal urednik glasila – Gabrijel Hladnik. 
Okence je bilo glasilo mladih iz Verda; prva številka je izšla leta 1974, zadnja pa je ugle­dala luč sveta maja 1987. 
Glasilo je izdajal Okrajni odbor zveze soci­alistične mladine Slovenije Verd (OO ZSMS Verd), prve številke so tiskali v IGRAD-u1, od 5. dalje pa je priskočila na pomoč Občin­ska konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije Vrhnika (OK ZSMS Vrhnika). 
Posamezni izvodi so izhajali različno, naj­večkrat enkrat letno, kdaj enkrat na par let, nekajkrat pa celo dvakrat letno. Mnogokrat so izdajo zaključili v zadnjih tednih leta, zato so v glasilu pogosta tudi novoletna vo­ščila in vabila na praznična srečanja. 
Glasilo je mladina začela izdajati predvsem zato, da bi zapolnila vrzel med tovrstnimi publikacijami in da bi obveščala krajane in javnost o delovanju OO ZSMS Verd in doga­janju v domači krajevni skupnosti2. Okence je bilo edino glasilo v KS Verd in eno redkih, ki so tedaj sploh izhajala v občini Vrhnika. Ko je urednik poslal (verjetno) 5. številko na uredništvo oddaj V korak z mladimi, so prejeli za glasilo naslednjo oceno: Okence, glasilo mladih iz Verda, kaže mikavno za­vzetost, da se del energije tamkajšnje mla­dine zgosti tudi v pisani besedi, pa naj gre za informacijo, pozivanje k aktivnosti ali za poizkuse izpovedi v literarni pisavi.3 

Glasilo Okence je bilo tehnično enostavno razmnoženo (ciklostil, platnice od 4. števil­ke dalje tiskane), s pisarniškimi sponkami vezano glasilo. Razen 1. številke, ki so jo za­man iskali že pet let po izidu, je ohranjenih vseh nadaljnjih štirinajst izvodov4. Glasilo je izhajalo v različnem številu izvo­dov; od 150 do 300. Uredništvo in pisci član­kov so se podpisovali s polnimi imeni, ime­ni, vzdevki, psevdonimi in šiframi, v zadnjih številkah pa je v Okencu – oknu, očesu, ogle­dalu časa – čedalje več člankov anonimnih, nepodpisanih. 
Podpisani avtorji in zbiralci besedil in sesta­vljavci križank in ugank (v posameznih šte­vilkah): Benkovič Mojca (6), Bole Boris (11), Bolha Janez (10), B. Tanja (15), Cunder Ma­tjaž (2, 3, 4), Cunder Tomaž (7), Dobrovoljc Andrej (9, 12), Dobrovoljc Blaž (8), Dobro­voljc Katarina (12), Dobrovoljc Marija (11), Dobrovoljc Marinka (10, 11), Dobrovoljc Niko (13), Drašler Boris (10, 13), Drašler Janez (3), Drašler Tanja (15), Frumen Tone (12), Gorenc Marta (12), Hladnik Gabrijel, Elo, Ele (2, 3, 4, 5, 6, 8, 10), Hren Stanka (9, 10, 11), Jarc Irena (11), Knapič Mateja (10), Martinšek Bojan (3), Miklavčič Ksenija (8, 9), Močilar Matjaž (10), Novak Peter (10), Oblak Mirko (5, 7, 9, 10, 11, 12), Petrič An­drej (8, 10, 11, 12), Petrič Ksenija (5), Rihar Branka (9, 10), Rihar Marjan (5, 8, 9, 10, 11), Stržinar Mojca (9), Susman Jakob, Jaka (2, 3), Škof Zvone (2, 3, 4), Troha Tamara (15), Vidmar Janko (5, 6, 7, 8, 9, 10, 11), Žakelj Janez (3), Žirovnik Matjaž (4). 
Okrajšana imena in psevdonimi (v posa­meznih številkah): Aero bik (13), Alergičen gospod (4), Alkoholno navdahnjeni (15), An­drej (5), Andrej (14), B'čk (11), Blaž (14, 15), Bojan (15), Boris (14), Brigita (6), Češnjica 83 (13), Darja (15), F. G. (12), Gabrijel (3), Gita (15), Helenca (7, 8), H. G. (12), Irena (6), Irena (14), Jak (5, 7), Jana (9), Jani (9), Jerdna (13), Jest – Ogi (15), Joco (13, 14), Joži (11, 14), J. V. (13), Katka (15), Kroglični ležaj (13), Ksenija (4, 6, 7, 8), Ksenija (14), Kuharski mojster (2), Laik (3, 5), Lavro (15), Lenart (14), Leon (ni treba) (15), Marija (8, 10), Marina (8), Marjan (5, 6), Marjeta (14, 15), Mateja (7, 8), Mateja (15), Mladinka (11), Mojca (14), M. R. (11), Nekdo (11), Ne­posredni udeleženec (8), Nesrečni Romeo (4), Niko (14), Nina (5, 10), N. N. (6, 10), Opozicija (14), Oštir (11), Pastor (14), Pavla (15), Pika (3), Polona (10), Premraženi mla­dinci (11), Prešernov Franci (8), Prvošolček Dobrovoljček (11), Referent za fantovšne (10), R. M. (11), Samc (5), Sam Ms Doland, Dog street 13, New Castle, Sckotland (5), Si­romak Mozga (2, 10), SMB oblaki (14), Smi­ljan (15), Sodelavci (4), Sončna uprava TOZD Javni WC Verd, direktor V. T. (5), Sony (15), Splošno prepisovalstvo Fratr (11), Stanka (8, 10), Suljo (6), Sv. Jaka (2), Šminka (12), Špe­la (14), Šrangar (11), Štirje kovači nakladači (7), Tanja (12), Tatjana (14), Team strokov­njakov (4), Tine (15), Tine Zainteresiran (7), Toni (11), T. P. Lenart (13), Utrujeni mladi­nec z lopato (14), v. a. (3), Veliki lažnivec (3), Vili (5), Vojak Marjan (12), Vojnik Stane (3), Vremenoslovna družba Von Britaf, pri Cerkvi št. 17 (15), Žalujoči ostali (4), ŽNJ (10, 11), 13-1-10-12 (2, 3, 4). 
V vsaki številki je na začetku objavljen nago­vor urednika, poročilo o delu mladinskega aktiva ter program za naslednje leto, sledijo poročila o dogajanju v Krajevni skupnosti, reportaže z različnih pohodov, analize špor­tnih dogodkov in tudi poročanja s političnih srečanj tistega časa. 
Kulturno delovanje je bilo v veličastnem raz­cvetu; v Domu5 sredi Verda in ob različnih spomenikih so mladinci pripravljali recitale, proslave in spominska srečanja. Vsako sezo­no so se lotili novega gledališkega teksta in delo večinoma okronali z uspešnimi premi­erami in gostovanji v drugih krajih občine. 

16. Pred spomenikom talcem, padlim borcem in žrtvam 2. svetovne vojne se je odvijala večina krajevnih proslav vse od odkritja leta 1958 do konca devetdesetih let. (arhiv Polona Gruden) 
V glasilu Okence so mladi objavljali tudi svoja dela, prve literarne poskuse; prozo, poezijo, šale, anekdote, uganke … in vedno znova vabili k sodelovanju in ustvarjanju prispevkov tudi druge krajane. Želeli so si, da bi glasilo postalo splošno informativno sredstvo o dejavnosti krajevne skupnosti6. Iz leta v leto so mladi novinarji in dopisniki ugotavljali, da je Okence sicer v kraju med najbolj priljubljenimi čtivi, a zanj pišejo vseeno le sami. Da bi povečali število dopi­snikov, je predsedstvo OO ZSMS Verd spre­jelo več sklepov. Prvi je bil, da naj vsi člani predsedstva napišejo po en članek. Tega se je večina sicer držala, vendar to ne more biti dolgoročna rešitev, saj se krog dopisnikov tako ne povečuje, pa tudi vsebina člankov je enostranska, saj prihaja »od zgoraj«, ne pa iz širokih vrst mladih … na ta način bi se Okence preimenovalo v glasilo predsedstva mladinske organizacije. Drugi, boljši sklep je bil, da poleg svojega – vsak član predsed­
stva poskrbi še vsaj za en članek od sedaj neznanega dopisnika, vsi dosedanji redni sodelavci pa naj mrežo dopisnikov čimbolj razpletejo.7 
S pregledom posameznih številk se pred nami razpre čas, ki je danes, štirideset let kasneje, že del zgodovine. 70. in 80. leta 
20. stoletja so bila leta, v katerih so bili otro­ci, rojeni med 2. svetovno vojno, že starši, in čas, v katerem so se rojevali in odraščali današnji kreatorji Slovenije. V tistih dneh si lahko srečeval in klepetal še z ljudmi, roje­nimi v 19. stoletju, leto 2000 pa se je zdelo kot del znanstvene fantastike. Nismo po­znali mobilnih telefonov, računalnikov, med prvimi avtomobili so kopitljale še konjske vprege, bil pa je to še čas, ko so tudi mladi prevzemali odgovornost za družbene poja­ve in aktivno prispevali k razvoju domačega kraja. Pa prelistajmo teh štirinajst snopičev! 

Najboljši amaterski mladinski aktiv v Sloveniji … 

17. Okence 2 
Okence 2, december 1974 Glavni urednik: Jakob Susman Odgovorni urednik: Gabrijel Hladnik, Zvone Škof in Janez Drašler Tipkopis: Janja Dobrovoljc, Jelka Levec Naslovna stran: Gabrijel Hladnik 150 izvodov 11 strani in črno-bela naslovnica 
V drugi številki Okenca Gabrijel Hladnik poroča, da je bilo leto 1974 za mladino Ver­da med najuspešnejšimi doslej.8 V želji, da postanejo najboljši aktiv v republiki, so se mladi zbrali in začeli delovati na različnih področjih že septembra 1973. Prirejali so plese, zabave, tekmovanja, srečanja z dru­gimi aktivi, proslave, hodili na pohode, pri­pravljali različne akcije in oživljali odrska dela. Trud se jim je bogato obrestoval, saj so s prostovoljnim delom in zrelostjo dosegli zastavljeni cilj. 

V naslednjem letu so načrtovali nadaljevati tekmovanje v akciji Naš klub 19759; prazno­vanje Novega leta so organizirali v Zadru­žnem domu, januarja so pripravljali premi­ero odrskega dela Večna lovišča, traso za gozdni smuk Češnjica so obsekali že jeseni, sama športna prireditev pa je bila odvisna le še od ugodne zime. Takoj po praznikih so jih čakala prva tekmovanja v znanju in fizični moči med mladinskimi aktivi. 


20. 
Franci Susman na zgornjem delu gozdnega smuka Češnjica, opazuje ga France Turšič.(arhiv Polona Gruden) 

21. 
Priprava proge Češnjice sredi 70. let: spredaj levo Matevž Pleško, Gabrijel Hladnik, Janez Žakelj, Tone Furlan, Minka Škof, Inga Rizman, v sredini Stane Jakopič, Jernej Drašler, Igor Žilavec in Lidija Drašler, zadaj Janez Drašler in Aleš Petrič. Na telovnikih imajo nekateri pripeti »švicarske« belo rdeče križe, saj je Verd že več kot stoletje šaljivo poime­novan tudi Švica, Verjani pa Švicarji. (arhiv Matjaž Žirovnik) 



Iz prispevka Jake Susmana izvemo, da je sredi dela ustavila ta presneta birokracija. mladina, nabita z energijo in polna elana, O odlični uvrstitvi na tekmovanju v gasilskih želela postaviti manjšo kočo na Pokojišču. veščinah, ki je bilo po dvajsetih letih v sep-Našli so propadajočo kočo na Zavrhu, se z tembru ponovno organizirano na Vrhniki, več delovnimi akcijami lotili obnove, a jih je poročajo tudi mlajši verdski10 gasilci. 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

Zvone Škof objavlja drugo poglavje zgodo­vinske črtice Kartuzijan iz Bistre, Matjaž Cunder pa zapiše, kako nadaljuje svoje razi­skovanje kraškega sveta jamarska sekcija: … Raziskujemo predvsem brezna, kajti jam pri nas skoraj ni. Pojem brezno bi si nekdo raz­lagal, da je to samo razpoka, globoka 5 do 10, morda celo 75 m in se konča tako, kakor se začne. Toda to ni res. Na dnu take razpoke je ponavadi nadaljevanje podzemne jame, ki se vije valovito pod površjem. V tej jami je če­sto tudi brezno, ki se spušča še globlje … Po 20 minutah vožnje (proti Pokojišču) smo priromali do prvega brezna. Vsi napeto pri­čakovani raziskovalci hitro poskačemo iz avtomobila, vzamemo potrebno orodje in že smo pri vhodu. Od zgoraj navzdol pogled ni nič kaj prijazen, ko opazujemo temo pod seboj. A nismo se ustrašili. Brezno je bilo z vejami zasuto, tako da ga skoraj ni bilo mo­goče opaziti. Pritrdili smo vrvi in že lezemo navzdol, po mastnih in gladkih skalah. Po kakšnih 10 m smo že na tleh. Malo se raz­gledamo po okroglem prostoru, ki ima 3 m premera ter ugotovimo, da je našega razi­skovanja konec. Z zadnjimi upi posvetimo v skalnate razpoke, kar nam nadaljnjo pot odpre netopir, ki prileti iz ozke razpoke, torej brezno se nadaljuje. Z rokami hitro odmeče­mo zemljo, veje in kamenje in že lezemo v notranjost. Šele sedaj se nam odpre podzem­ski svet. Nekaj kapnikov v podzemski dvora­ni stoji že tisočletja in služi za oporo stropu. Nekako vodoravno po hodniku pa je razpo­ka, iz katere visi nešteto majhnih kapnikov, ki so bolj rjavkaste barve zaradi zemlje, ki jo voda spira v notranjost. Po tleh v ilovici opa­zimo sledove našega predhodnika. Jama se nadaljuje še kakih 300 m. Tu vidimo polno netopirjev, pripetih na steno. Ti živijo v teh hladnih jamah pri temperaturi 50C, ne glede na letni čas. Ko pridemo do konca, pa vidimo podpise predhodnih jamarjev. Najstarejši podpis je iz leta 1812. Priimka nismo razločili, kajti uni­čil ga je zob časa. Poleg tega je še nekaj mlaj­ših podpisov, največ iz vojnega časa. Iz tega razberemo, da so bili tudi naši partizani vneti raziskovalci kraškega sveta, kajti poleg podpisov je tudi peterokraka zvezda ter par pesniških verzov … Ker se je mračilo, se odlo­čimo še za ogled nam najbližjega in nekdaj zelo lepega Štefinovega brezna. Na žalost pa se zadnje čase vse bolj spreminja v smetnjak. Neznani barbar je pripeljal razne ostanke avtomobilske industrije in jih začel stresati tako, da je že velik kup. Jama že izgublja na­ravni videz in je sedaj že zelo oravbana, kajti nekdo je od tu odpeljal kapnike kar s kripco za svoj muzej v domačem okolju … 
Za izžrebano rešitev novoletne križanke obljublja uredništvo kot 1. nagrado 30 ND (novih dinarjev), drugo- in tretjenagrajene­ga pa čaka 20 in 10 ND. 
V Bistri največji lovski muzej v Jugoslaviji … 


Okence 3, 22. maj 1975 
Uredniški odbor: 
Glavni urednik: Elo Hladnik 
Odgovorni urednik: Janez Drašler, Pavle Mrak, 

Matjaž Cunder, Jakob Susman, 
Tipkopis: Janja Dobrovoljc, Jelka Levec 
Naslovna stran: Pavle Mrak 
Tisk: IGRAD 
300 izvodov 

31 strani in črno-bela naslovnica 

Ohranjeni sta dve različni naslovnici tretje številke. Ta popisuje bogato kulturno, špor­tno in družbeno življenje kraja. Med najbolj priljubljenimi je prav gotovo kulturno-ume­tniška dejavnost. Dramska skupina s petnaj­stimi mladinci se je po Treh tičkih in Rožma­rinu lotila tretjega odrskega dela – komedije v desetih slikah Večna lovišča (Miro Štefanec). Po več kot desetih nastopih v drugih krajih so z igro nastopili tudi na Naši besedi 75.11 
Občinska revija Naša beseda je bila letos v domu JLA na Vrhniki organizirana že dru­gič. Od 7. do 13. aprila sta se s svojimi deli predstavila tudi mlada literata iz Verda: Ga­brijel Hladnik in Zvone Škof. V odmevih na Našo besedo 75 lahko preberemo za skupi­no iz Verda naslednjo kritiko: Verdjani so se nam v tej sezoni že tretjič predstavili v Več­nih loviščih. Od vseh predstav v kulturnem tednu je bila ta še najbolj postavljena v da­našnji čas in po tej plati najbolj zanimiva. Slabša stran predstave so peti vložki, ki se ne vključujejo v igro; mogoče bi bilo bolje, če bi imeli glasbeno spremljavo. Drugače pa moramo igralce pohvaliti, od lanskega leta so napredovali in so sedaj že prav dobri amaterji. Spet se je pokazalo, da so gledal­cem najbolj simpatični tisti igralci, ki imajo simpatične vloge. Popolnoma človeška reak­cija, tega res ne gre očitati nikomur. Ravno zato ženski liki niso prišli toliko do veljave. Razlika je še toliko bolj opazna, ker je med Verdjani že nekaj prav dobrih igralcev. v. a. 
Pripravili so tudi nekaj drugih kulturnih dogodkov; za otroke obisk Dedka Mraza, za žene in delavke iz tovarne LIKO (Lesno industrijski kombinat) proslavo ob 8. mar­cu, 15. marca proslavo za žene iz ZB (Zveze borcev) in SZDL (Socialistične zveze delov­nega ljudstva) pa obletnico gasilcev. Izbrali so tekmovalce za kviz Spoznavajmo svet in domovino12, organizirali diaprojekcijo ob obisku iz Španije, s prispevki pa mladinci iz Verda sodelujejo tudi v občinskem časopisu Pota mladih. 


Oživili so tudi komedijo iz prejšnje sezone Trije tički in z njo dvakrat nastopili na gosto­vanju v bratski republiki Makedoniji. Dram­ska skupina je od 24. do 28. aprila namreč vrnila obisk kulturno-umetniškemu društvu Josif Josifović iz Gevgelije. Obisk v Make­doniji podrobno opisujeta Jakob Susman in Gabrijel Hladnik. 
Mladi so za tekmovanje spretnosti in znanja organizirali tudi glasbeni nastop, veliko pev­cev pa se vključuje v zbor Parketarne Verd. O moškem pevskem zboru, ustanovljenem ob 100. obletnici Parketarne, pove več v svo­jem prispevku Janez Žakelj: Takoj na začet­
ku se je zbralo 30 pevcev in številka je kma­lu narastla na 37 članov. Pod zborovodjem Tonetom Jurjevčičem so s petjem obogatili številne občinske prireditve in njihov prvi sa­mostojni nastop v polni dvorani Cankarjeve­ga doma so pozdravljali burni aplavzi konec vsake zapete pesmi. 
Med prvaki OO ZSMS so se znašli tudi mladi športniki iz Verda; tako v posameznih zimskih športnih panogah, kot na Trnovskem marato­nu, Bloškem teku, teku na Vršič in Po poteh partizanske Ljubljane. V vseh osmih panogah sodelujejo pri športni olimpijadi, štirje člani pa so prejemniki Trofeje vzdržljivosti. 
Mladinci sodelujejo z vsemi krajevnimi or­ganizacijami; SZDL, RK, KS, PGD, ZB, imajo svojo gasilsko desetino in vsi člani so podča­stniki. Tečaj, ki ga je minulo zimo organizi­rala Občinska gasilska zveza za gasilce vseh krajevnih skupnosti, v posebnem prispevku opisuje Matjaž Cunder. 

25. Dramska skupina na gostovanju v Gevgeliji: spredaj levo Marinka Jevec, v sredini 
Jakob Susman, v sredini med gostitelji Matjaž Žirovnik in Janez Žakelj, zadaj Niko 
Nikolčić, Zvone Škof, Janez Drašler, Stane Nagode in Aleš Petrič. 
(arhiv Matjaž Žirovnik) 

Jamarska sekcija namerava zgraditi Jamar­ski dom (koča v tlorisu 6 x 7 m), ki bo izho­diščna točka za terenske raziskave. V tej šte­vilki je zopet predstavljen kraški svet, tokrat speleološka karta Vrhnike in njene okolice. 
Gabrijel Hladnik poroča z odprtja največje­ga lovskega muzeja v Jugoslaviji, v Bistri, 10. maja 1975: … Na pobudo lovske zveze Slove­nije so preuredili ves levi del gradu ter vanj razvrstili vse vrste živali. Na otvoritvi so po­leg lovcev sodelovali tudi Stane Dolanc, Fran­ce Popit in Leopold Krese, ki so tudi strastni lovci. Vsak od njih je prispeval nekaj živali. Povabljen je bil tudi tovariš Tito, ki pa zaradi parade ni utegnil priti. Živali so razvrščene v več skupin in to glede na bivanje in velikost. Takoj na začetku naj­demo vsemogoče ptiče iz močvirja in gozda. Sledijo jim manjše gozdne roparice in divjad. Poseben oddelek predstavljajo tudi živali s strmih pečin, največ pozornosti pa vzbuja gozdna pošast – medved. Naj ravno o medve­du, ki je razstavljen, povem nekaj več. To je medved – svetovni prvak. Ustreljen je bil v revirju Graševka v lovišču GD Jelen Snežnik. Ustrelil ga je nek zahodnonemški lovec. Izčiščen je tehtal 315 kg. Na mednaro­dni razstavi trofej v Torinu je leta 1973 komi­sija medvedovemu kožuhu (223,5 x 145,5) priznala 419,50 točk in dodelila naslov Sve­tovni prvak. Zavod za spomeniško varstvo narave ga je proglasil za naravni spomenik in prepovedal izvoz in tako zdaj krasi Bistri­ški muzej. 
Sledi nekaj pesmi, večinoma podpisanih s psevdonimi, Janez Drašler nam po virih rojaka Marijana Marolta predstavlja prve omembe in razvoj vasi Verd. Še posebej opi­še cerkev svetega Antona, po vojni podrto kapelico sv. Florijana sredi vasi in poziva druge mlade, naj tudi sami iščejo zgodovin­ske podatke o domačem kraju, naj se pogo­varjajo o minulih časih s starši in starimi starši, naj zbirajo stare predmete in druge zanimivosti iz preteklosti. Na koncu je objavljeno poročilo o delu Kra­jevne skupnosti. Na zadnjem občnem zboru so sprejeli sklepe, ki naj bi oblikovali bodočo podobo in ustroj Verda: Mirke naj postanejo zazidano območje, nova žaga naj se gradi ob podani dokumentaciji na levi strani poti, ki pelje proti železniški postaji, na desni strani pa se namesto naselja Planum13 nameni pro­stor za solidarnostna stanovanja – vrstne hi­šice, ki jih bo gradilo podjetje LIKO. Obenem se mora na križišču cest planirati prostor za vrtec in trgovino14. V Janezovi vasi so načrtovali ureditev novih pešpoti, ureditev bregov Ljubljanice, ob ce­sti Vrhnika–Verd nov pločnik, čez Ljubljani­co pa novo brv od Čepona do vrtca in razši­ritev obstoječega mostu. 


27. Ob desni strani ceste so načrtovali izgradnjo sta­novanj, vrtca in nove trgovine. Stroške asfaltiranja ceste je sredi 70. let od križišča do tovarne v celoti kril Kamnolom Verd. (arhiv Naš časopis)     
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

Upravičeno ponosno naštevajo, kaj vse se do­gaja na območju KS Verd na gospodarskem nivoju: Lesna industrija, Opekarna, Kamno­lom, Muzej Bistra, Kmetijsko posestvo Barje in 15 večjih kmetij (pred vojno je bilo kmetij 63, poleg tega pa še 4 veleposestva). 
»Na enem tistih tenkih belih lističev bo napisano moje ime.« 
Ivan Cankar, Bela krizantema 

28. Okence 4. 
Okence 4, 13. januar 1976 Uredniški odbor: Zvone Škof, Janez Drašler Naslovna stran: Pavle Mrak Tipkopis: Janja Dobrovoljc, Brane Štimec Ilustracije: Minka Škof Tisk: IGRAD Naklada: 200 izvodov 
13 strani in črno-bela naslovnica 
Četrta številka Okenca je posvečena stoletni­ci rojstva Ivana Cankarja. Med teksti je ob­javljenih nekaj podob velikega rojaka, ki jih je poustvarila Minka Škof, v Mislih ob 100. obletnici Cankarjevega rojstva pa Zvone Škof spominja: 
… Sto let je minilo, kar je na svet prijokal nebogljenec, umetnik in se vsekakor kot upornik postavil po robu tedanji družbi. S svojo umetnostjo je postal glasnik ljudskih množic, v boju za napredek in pravico. Rojen iz proletarske družine je prebil trpko, grenko mladost siromašnega otroka. V dunajskem predmestju je spoznal bedo velemestnega proletariata. Vzel je na rame težki križ ume­tnika, ki svoje umetnosti ni stavil v službo vladajoči družbi, ampak je bil njen dosledni in neizprosni kritik. Zato je živel in umrl kot siromak … 
V tej številki je nanizanih še nekaj misli iz Cankarjevih del in iz del drugih svetovnih klasikov ter opis našega kraja v rimski dobi. Sledi še nekaj humoresk, zbadljivk in šal, ki jih Alergični gospod cinično zaokroža z va­bilom v Retovje: Če želite prijeten in koristen sprehod, pojdite v Retovje. Cesta je oskrbovana in posuta s pe­skom. Ogledali si boste različne (ne novejše izvedbe) rezervne dele koles, ki imajo novo­letni 100 % popust. Na odlagališču smeti v Retovju se je posteljno pregrinjalo že posušilo in prezračilo in ga je nekdo pozabil vzeti z grmovja, kamor je bilo obešeno. V smučarskih alpskih centrih so ob tekmo­valnih progah razne reklame, za katere je bilo treba odšteti veliko denarja. Na stari pro­gi legendarne Češnjice pa so razstavljeni že celo izdelki raznih oblik, ki oskubljajo nara­vo in nudijo čudovit vtis. Posebno na spodnji progi od Retovja do avtoceste Slovenike. 
Češnjica, Češ'nca je tradicionalni gozdni smuk, ki ga ob pomoči starejših sokrajanov že dolga desetletja dalje pripravlja mladina iz Verda. Osnovna organizacija ZSMS Verd je v 70. in 80. letih ob prireditvi izdajala tudi po dva biltena; v prvem so bili našteti člani organizacijsko-tekmovalnega odbora (častni predsednik, predsednik prireditve, vodja tek­movanja, namestnik, vodja proge, sodnik na startu, vodja časomerilcev, časomerilci, UKV zveze, vodja kontrol, kontrolorji, zapisnikar­ji), ura in mesto prijav (gostilna Marinčič) in poimensko navedeni, ki so skrbeli za ozvo­čenje, preskrbo s čajem, propagando, prevoz opreme na start, prijavo tekmovanja, strojno urejanje proge, pisanje diplom, zdravstveno pomoč, zbiranje praktičnih nagrad, nabavo medalj, izdelavo startnih številk, zastavic in vrvi, okrasitev cilja, proge in vasi, ograditev prostora, transparente in zastave. 
Seveda so zadolžili tudi ekipo, ki je poskr­bela za oznako nevarnih mest na progi. V prvem biltenu so bili popisani vsi prijavljeni tekmovalci, splošna pravila za tekmovalce; v drugem biltenu pa so bili objavljeni rezultati tekmovanja, ki so jih javno razglasili zvečer v Zadružnem domu. Prireditev je bila pravi vaški praznik15. Almanah je takoj za naslovnico prvega bilte­na ob vsaki prireditvi znova sporočal: Ustna izročila naših očetov in dedov pripove­dujejo, da je »Smuk s Češnjice« tradicional­no tekmovanje, ki ima res lepo zgodovino. Verdski kmečki fantje so tudi pozimi odha­jali v gozd na delo. Sekali so hoje pod Lju­bljanskim vrhom, zvečer pa jih je čakala še 


29. Ob prijavi na gozdni smuk Češnjica je vsak tekmovalec prejel skico z označeno dolžino proge (2210 m), višinskimi razlikami (272 m), kontrolnimi točkami (Tisovški brezen, Ravnina, S, Smrtna dolina, Avtocesta) in kritične točke (I: Tisovški brezen; nevaren ovinek, brezno, II. Ravnina; huda strmina in več ostrih ovinkov, III. S; zaradi skalnega useka najbolj kritična točka Češnjice, IV: prečkanje proge s cesto Verd-železniška postaja). (arhiv Mirko Oblak, družina Dobrovoljc) 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

utrudljiva pot domov. Da bi si jo olajšali, so jemali s seboj smuči in pod mrak so smuka­li v dolino. Tako so si olajšali hojo po debeli snežni odeji. In fantje ne bi bili fantje, če se ne bi pomerili, kdo je hitrejši! Ker je bila goz­dna pot s Češnjice najprimernejša, so se leta 1938 prvič spustili po njej – za zmago, z vrha Češnjice do Zadružne žage. Od tistega časa pa do danes se je zvrstilo že veliko tekmovanj. Nihče pa se ne spomni, koliko. Če je bilo snega dovolj, so tekmovanje pripravili; zakaj Češnjica je postala tradicija in verdski zimski praznik. Misel nanjo se je Verjanu ukoreninila. Že ob prvih snežinkah pomisliš: »Morda ga bo dovolj za Češnjico! Da bi ga le bilo!« Češnjica je postala tudi merilo delovanja mladih generacij v vasi. Or­ganizacija tekmovanj, njeno najtežje breme, leži na ramenih mladih. Naj bo in naj osta­ne zimska Češnjica verdski praznik, praznik mladih in starih. Tudi ta bilten naj pripomo­re k tej misli. 

30. 
Plakat, ki je vabil na Češnjico 1976. (arhiv Mirko Oblak) 

31. Vstopnica za Češnjico 1976. (arhiv Mirko Oblak) 

32. 
Diploma tradicionalnega gozdnega smuka Če-33. Mirko Oblak s pokalom, diplomo in zmagovalni­šnjica 1976. (arhiv Mirko Oblak) mi smučmi. 1976. (arhiv Mirko Oblak) 





34. Mirko Oblak pod »železniško kolono«. (arhiv Mirko Oblak) 
Rdeča luč naj ne pomeni STOP! 


Okence 5, 22. december 1977 
Uredniški odbor: Janko Vidmar, Mojca Stržinar, Andrej Telban Glavni urednik: 
Darinka Zalovič, Gabrijel Hladnik Odgovorni urednik: Ksenija Petrič Naslovna stran: Janez Drašler Tipkopis: Darinka Zalovič Tisk: Občinska konferenca SZDL Vrhnika Naklada: 150 izvodov 22 strani, (rdeča, vijolična, bela) 
Peta številka Okenca se je pojavila v novi obleki, s tiskano naslovnico v treh barvah. Takoj na začetku nam različne komisije za­upajo načrte za prihodnje leto. Komisija za kulturno dejavnost napove premiero nove igre O, ne, ščuke pa ne in organizacijo in izvedbo proslav ob 2. februarju – prazniku Krajevne skupnosti Verd, 8. marcu in ob pr­vomajskem kresu. Za jeseni že načrtujejo spopad z novim dramskim besedilom. Komisija za klubsko dejavnost bo organizi­rala plese, kulturne večere ob diapozitivih, predavanja in različne kvize, komisija za šport pa že napoveduje nov tradicionalni gozdni smuk Češnjica 78, organizacijo tek­movanj v šahu in namiznem tenisu ter sode­lovanje na mladinski športni olimpijadi. Komisija za informiranje in propagando obljublja izdajanje glasila Okence na vsakih šest mesecev, načrtuje sodelovanje z gla­silom Mlada pota in Našim časopisom ter prevzema stalno nalogo – urejanje vitrine ob vhodu v klubske prostore. Komisija za mladinske delovne akcije načr­tuje takojšnjo pripravo in izvedbo gozdnega smuka, spomladi dokončno ureditev parka in čiščenje okolja s pionirji iz Verda. V sodelova­nju s KS in Komunalnim podjetjem so bili za­dolženi za nasipavanje materiala pri gradnji pločnika proti Vrhniki, skupaj z ZKO Vrhnika (Zvezo kulturnih organizacij) za pomoč pri prenovi Mik'lčeve kašče, obljubili so uredi­tev športnega igrišča v Matjaževki in ureditev klubskih prostorov. Ob tem so zbirali tudi udeležence za nove mladinske delovne bri­gade. Komisija za LO (Ljudsko obrambo) in DS (Družbeno samozaščito) pa je načrtovala kurjenje kresov pred republiškimi in državni­mi prazniki, ustanovitev mladinske pohodne enote, sodelovanje na pohodih in vključeva­nje v akcije, ki jih organizira ZRVS (Zveza re­zervistov in veteranov Slovenije). 
Klubska dejavnost je bila vsekakor več kot razvita. V prostore v Zadružnem domu so vabili vse, pripravljene sodelovati z mladimi. Klub je bil odprt ob urah, ko so imeli mladi največ časa, zlasti med vikendi. Starejšim in tistim, ki so vse te aktivnosti opazovali le od daleč, pa je glavni urednik s prispevkom Rdeča luč naj ne pomeni STOP, sporočal: 
… zelo neslane so razne govorice o tem, kaj vse se dogaja v teh prostorih pri »rdeči luči«. Menda nekateri mladi prav zato ne zahaja­

36. Eden od številnih spominskih pohodov se je vil tudi mimo Štampetovega mosta. (arhiv Naš časopis) 
jo v naš »dom«. To pa jim ni opravičilo, saj 
vemo, da so naši najboljši mladinci vseh ge­neracij prehodili vso to pot. Zato vse mlade, 
ki se dolgočasijo ob zimskih večerih vabimo, 
da se pojavijo med nami. Ne grizemo in ne 
pohujšujemo, temveč smo družabni, zabav­ni in svobodno gledamo na moderni svet, 
svet, ki nam ga ponujajo. 
Pridite – skupaj bomo reševali probleme! 

Na stare čase Verda je ob knjigi Arheološka 
najdišča na Slovenskem spomnil Janko Vid­mar: … Prav gotovo ste že vsi videli Straži­šarjevo hišo, kateri manjka eden od vogalov. 
Arheologi so ugotovili, da so pri tej hiši upo­rabljali za ogelni odbijač hiše – zatrepni del 
rimskega nagrobnika. Le tega so odkopali in 
je sedaj shranjen v križnem hodniku v Bistri. 
Vendar pa to ni edina arheološka najdba pri 
nas. Pri izkopavanju temeljev za Jakopičevo 
hišo so izkopali žarni grob, ki je nastal v 1. 
ali 2. stoletju našega štetja … 

Spomine na NOB (Narodno osvobodilno borbo) pa je skozi kraje in skupaj z borci 10. in 11. septembra 1977 obujalo dvesto poho­dnikov iz štirih notranjskih občin: Cerknice, Logatca, ljubljanskega Viča in z Vrhnike. Pot od Logatca, preko kurirske postaje TV 17 za Ljubljanskim vrhom, do vrhniške kasarne Ivan Cankar, pa potem za Kurenom in Ja­mnikom do Podlipe. Tam so prespali na se­nikih in kozolcih ter se naslednji dan obrnili spet proti Vrhniki, kjer je vojake, borce in mlade aktiviste pozdravil narodni heroj Sva­run16. Dopisnik Mirko Oblak je bil eden od petih udeleženih pohodnikov iz Verda. 
Kaj se je tistega leta še dogajalo v samem Verdu, lahko izvemo iz šopka bodic: V Ver­du so prenovili ljubijski most v skakalnico. Skokov ne bomo več hodili gledat v Planico.17 Češnjica bo, če bo sneg (torej dvakrat »če bo«). Če »če« ne bi bil če, bi na kahli ne če­peli, ampak peli. Glavna ulica v Janezovi vasi še naprej dobiva nove luknje. Kje se bomo potem vozili, ko bo ena sama luknja? Spojili se bomo z Ljublja­nico in čolnarili. Na koncu naše KS je desetletja uspešno obra­tovala opekarna. Sedaj sameva. Na oni stra­ni Ljubljanice se bohoti nova – jalova. Predla­gamo; preuredite jo v športno halo. Oglejte si gradbeni dosežek današnjega časa 
– naš pločnik! Seveda brez ljubezni in spraševanj o smi­slu življenja v glasilu mladih ne gre. Proza, pesmi, nekaj šal in ugank pa zaključuje kri­žanka, za rešitev pa obljubljajo več kot mi­kavno nagrado – brezplačno smučanje na letošnjem snegu!!! 

… in čisto slučajno smo si 
za raziskavo izbrali Verd. 



Okence 6, junij 1978 Uredniški odbor: Glavni urednik: Gabrijel Hladnik Odgovorni urednik: Ksenija Petrič Pomočnik: Janko Vidmar Naslovna stran: Mojca Dobrovoljc Tisk naslovne strani: Janez Drašler Tipkopis: Iva Tisk: OK SZDL Vrhnika Naklada: 150 izvodov 17 strani (opečno rdeča, bela) 

Na Dan mladosti, 25. maja 1978, je bilo v Vr­tojbi zaključeno že peto republiško tekmo­vanje Naš klub. Mladinci iz Verda priznava­jo, da so bili v preteklih sezonah uspešnejši. 1974. in 1975. so bili v vrhniški občini prvi, 1976. peti, 1977. četrti, 1978. pa jih je prehi­tela Stara Vrhnika. V republiški konferenci so bili prvo leto drugi, drugo leto pa celo zmagovalci. 

40. Leta 1978 so se mladi gasilci udeležili tudi tekmovanja v Borovnici. Spredaj: Andrej Dobrovoljc, Miha Rihar, Vili Šubic, Rudi Dobrovoljc, Janez Štimec. Druga vrsta: Marko Ogrin, Tomaž Gorišek, Tone Kondardi, Dušan in Marko Oblak, Silvo Nagode in Darko Kondardi. Zadaj: Tone Kuhar, Rudolf Dobrovoljc st. in Tone Šubic. (arhiv Marko Ogrin) 
Najboljši so bili ves čas vsekakor v kulturi; kolikor jim ni prinašala uspehov gledališka skupina, so bili uspešni z Oktetom Kašča.18 
Za uspešno delovanje so kot ena najaktivnej­ših organizacij na Vrhniki prejeli to pomlad tudi občinsko priznanje OF. V mesecu mla­dosti, maja, je OK ZSMS Vrhnika organizi­rala mladinsko športno olimpijado, tradicio­nalno tekmovanje mladih. Ekipe mladincev iz Verda so tekmovale v košarki, nogometu, odbojki, streljanju in v kegljanju. V skupni uvrstitvi so bili sedmi, mladinke pa so z ne­kaj zmagami, zlasti v odbojki in namiznem tenisu in malo slabšimi rezultati v streljanju in kegljanju, dosegle tretje mesto. 
Janko Vidmar v prispevku Točke, minute, sekunde podrobno poroča, kako se loteva­jo svojih nalog mladi športniki: Med nami 
živi in ustvarja strelski entuziast Petrovčič Janez. Upal bi si trditi, da ima največ za­slug za ustanovitev strelske sekcije. Le ta je zaživela in fantje so pridno vadili celo zimo … Med pionirji je zmagal Štimec Janez, pri mladincih pa po zagrizenem boju Bizjak An­drej pred Bedrač Marjanom. Pri članih je bila konkurenca najmočnejša, vendar je kljub temu prepričljivo zmagal Dobrovoljc Rudolf. V ženski konkurenci pa je prvo mesto osvoji­la Vidmar Sonja. 
Tudi šahistov je pri nas veliko. Tako se ve­dno najdeta vsaj dva nasprotnika, ki bijeta neizprosen boj. Boji so res zagrizeni, lahko bi rekli na življenje in smrt, saj se igra tako rekoč do kraljev … Najboljši šahist je letos Skubic Boris, malo manj dober je Starc Vili, na najnižjo stopnico zmagovalnega odra pa je stopil Žilavec Igor. V dvorani imamo po-


41. 
Pionirji in mladinci spremljajo Štafeto mladosti, ki zapušča Vrhniko in nadaljuje dolgo pot do tovariša Tita. (arhiv Našega časopisa) 

42. 
Mladincem je na partizanski postojanki TV 17 o dogodkih iz NOB spregovoril nekdanji partizanski kurir Jože Vintar. (arhiv Našega časopisa) 



stavljeno tudi staro namiznoteniško mizo … Berginc Jože je povsem gladko opravil z na­sprotniki in zmagal. 
… Poleg alpskega smučanja smo začeli goji­ti tudi klasične smučarske discipline. Naša najvztrajnejša tekača sta Cunder Matjaž in Hladnik Elo. 
Kulturniki pa so ob siceršnjih zmagah in visokih uvrstitvah na različnih tekmovanjih opazili, da ob televiziji, prezaposlenosti, zahtevnem študiju in konec koncev – tudi ob odraščanju – prihajajo časi, ko bo amaterska kriza vsemu trudu navkljub zdesetkala de­lovanje skupin, ki so med mladimi nastajale v začetku 70. let skoraj masovno19. Priprava igre O, ne, ščuke pa ne! je bila kot začarana. Pisec Klander namiguje, da že sam naslov pravi, da te priljubljene komedije ni mogoče postaviti na oder. Z vajami so začeli decem­bra 1976, do junija naslednje leto sta ekipo zapustila igralka in režiser … in ščuka je splavala po vodi. 
Naslednjo sezono je bilo iskanje igralcev še težje; skupaj so se po Češnjici, gripi in ob številnih drugih obveznostih spravili šele za­dnji teden pred premiero in v samorežiji na vaškem odru poželi bučen aplavz. Po 68-tih vajah. 
Vaško življenje je popestril tudi Raziskovalni tabor I-77. Dijaki Gimnazije Ivana Cankarja iz Ljubljane20 so želeli … v izbrani pokrajini v okolici Ljubljane podrobno proučiti neka­tere njene posamezne elemente ter njihovo povezanost; in sicer predvsem proučitev ve­getacijske odeje, živalskih združb in vpliv človeka na življenje in rastje. Nekje smo mo­rali začeti z uresničevanjem našega načrta in čisto slučajno smo si izbrali Verd. 
32 dijakov se je z lovilnimi mrežami, herba­riji, raznimi posodami odpravilo na lokacije med Verdom in Bistro, pa na Ljubljanski vrh, v Podlipsko dolino, dolino Bele in do Bevk. Brodili so po vodi, lovili metulje, kače … se spuščali v jame in brezna, etnografi in soci­al-grafi so obiskovali in anketirali domačine, jih povpraševali o noši, gospodarjenju. 
Komisija za preučevanje insektov je eviden­tirala 15 vrst metuljev, 4 vrste čmrljev (naj­pogostejši med njimi je nižinski Bombus Lapidaryus). 
Druga skupina je raziskovala favno ob vo­dnih pritokih; v Močilniku so najpogosteje zastopane enodnevnice, našli pa so tudi ve­liko postranic in vodnih polžev. Mladoletnic ob izvirih skoraj ni bilo, pač pa so se poja­vljale nižje v toku. V vodah je precej alg, najpogostejše so zelene in jarmaste alge, predvsem spirogira. V Retovju so našli pre­cej dvoživk, Bistra pa je ob številno zastopa­nih živalih in rastlinah izredno bogata tudi z ribami. 
Komisija za dvoživke je ugotovila, da so na barju ugodni pogoji za dvoživke, predvsem žabe; ob izvirih je pogosta Nana Dalmatina, na travnatih bregovih pa zelena rega. V mirnih vodah in tolmunih so pogoste navadne krasta­če in zelene žabe, na samem barju pa domini­ra gorski urh, ki ga ob potokih skoraj ni. 
Skupina za limnologijo je zapisala: Zaradi dokaj hitrega toka voda in tolmunskega tipa izvirov, pa tudi zaradi dokajšnje neone­snaženosti so v vodi zastopani predstavniki salmonidov (potočna zlatovščica, potočna postrv), pogosti pa so tudi lipani in glavači (številno zastopani so predvsem v okolici izvirov). Med naseljem smo opazili podu­sti, plotnice, lipane in številen ribji drobiž. V Močilniku so bili zapaženi veliki primerki potočnih zlatovščic in veliko kapičev. V Re­tovju smo opazili ribji živelj šele, ko izviri dobe pritoke z desne strani in postane struga dovolj vodnata za naselitev. Salmonidi so se umaknili plotnicam in podustom, ki so se 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

prišli drstit (drstenje smo opazovali z mostu v Verdu). Drstišča smo opazili pri opuščeni žagi, kajti tu je voda dovolj nizka in teče po prodnatem dnu. Glede na pogoje predvide­vamo, da v Močilniku in Retovju žive tudi kleni, mrene, kleniči in seveda številčno za­stopan drobiž. 
Skupina za plazilce poroča: Barska tla so primerna za naselitev vodnih kač. Ker voda nima padca, ni hitro tekoča, poraščenost bregov je precejšnja – vse to pogojuje kar primeren biotop (okolje) za vodne kače kot so belouške, kobranke in smokulje. Za naši strupenjači je teren prevlažen. Apnenec je premočno zarasel z gozdom (Ljubljanski vrh), zato je tu zastopan le gož. Le nekate­re jase, obrobje gozda, območja pašnikov in travnikov v okolici Močilnika ter seveda sta­ri kamnolom dajejo možnost za številčnejšo poselitev plazilcev. V kamnolomu je idealen biotop za modrasa. Številčnejše kot kače so zastopani kuščarji – mnogo je martinčkov, zelencev. 
Skupina za botaniko se je posvetila rastlinju in naredila obsežen popis vsega, kar je od­cvetelo, kar je cvetelo in kar še bo zacvetelo: 
Posvetili smo se predvsem redkim ostankom visokega barja, kjer še vedno uspevajo šte­vilni šotni mahovi, rosika, navadna rožma­rinka, mahovnica. Ugotavljali so, da je izsu­ševanje barja omogočilo celo pridobivanje koruze, rumene kolerabe in krompirja, a ob poplavah so najbolj občutljive ravno rastline z gomolji in koreni. 
Spremembe doživljajo tudi gozdovi: Lju­bljanski vrh je obsežen gozdni kompleks, ki ga pokriva dinarski gozd bukve in jelke, ki pa jo vse bolj izpodriva smreka (predvsem zaradi človekovih posegov). Prisotne so ilir­ske in balkanske vrste (spomladanska to­rilnica, lovorolisti volčin, kranjski mleček, velecvetna mrtva kopriva). Gozd je močno poraščen, kar je glede na namočenost dinar­skega sveta razumljivo. Ker je poleti v buko­vo-jelovo-smrekovem gozdu le malo svetlobe, so številno zastopani spomladanski efemeri­di (rastline, ki hitro zaključijo svoj življenj­ski ciklus), npr. pomladanski grohot, čemaž, podlesna vetrnica, brstična konopnica … Vse te rastline so v času našega raziskovanja že odcvitale. Dinarski gozd ima veliko gospo­darsko vrednost in je produktiven, vendar iglavce močno napada lubadar, na jelki in smreki pa je pogosta bela omela. 
Delo skupine za social-geografijo pa je bilo malo drugačno. 
Podali so se med ljudi: 
Verd meri 3 km2, ima okrog 1420 prebival­cev; to je 443 gospodinjstev, ki stanujejo v 270-tih hišah. Verd je nekoč živel od žage, danes pa daje zaslužek kamnolom, parke­tarna in posestvo Ljubljanskih mlekarn. Industrija se ne razvija, saj je v bližini in­dustrijsko večja in pomembnejša Vrhnika, ki zaposluje delavce iz bližnje okolice – torej tudi iz KS Verd. 
Kmetijstvo v Verdu močno nazaduje, saj se danes s kmetijstvom ukvarja le 18 gospodar­stev (pred drugo vojno 60–70). 
Ksenija zaključuje z zapisom, kako so mladi Verjani sprejeli obiskovalce – raziskovalce: 
Sprva smo se res gledali nekoliko postrani in najbrž so se dvomi pojavljali na obeh stra­neh. Kmalu pa smo začeli navezovati prve stike in na koncu postali že pravi prijatelji. Spoznali smo, da so ti mladi iz Ljubljane prav taki kot smo mi, da so družabni in ve­seli in sprejemljivi za vragolije, ki smo jih Verjani polni. Tako smo več večerov preživeli skupaj. Organizirali smo tekmovanja v nogo­metu in odbojki, svoje sile in znanje pa smo pokazali v kvizu. Na plesu, ki je sledil, smo se poslovili od naših novih prijateljev v upa­nju, da jim bodo na bivanje v Verdu ostali sami lepi spomini. 
Koprive v parku nas pečejo že od daleč. 

Okence 7, december 1978 Uredniški odbor: Glavni urednik: Gabrijel Hladnik Odgovorni urednik: Ksenija Petrič Pomočnik: Janko Vidmar Naslovna stran: Tone Vidmar Tisk naslovne strani: Drašler Tipkopis: Iva Tisk: OK SZDL Vrhnika Naklada: 200 izvodov 17 strani (modra, bela) 
Izdajanje glasila sledi načrtovanim termi­nom. V enem letu je tu že tretja številka. Uredništvo se sicer pritožuje, da ima kraj s 150 mladimi le tri dopisnike, k dopisovanju in delu v klubu poziva še druge dopisnike, JAK pa v svojem prispevku vse fraze, ki jih ta leta uporablja mladina – vzorno zapakira v narekovaje in »naloži«, kako nastane posa­mezna številka Okence: 
Ker je danes poklic nakladača zelo cenjen in se z njim ukvarjajo vsi (nekateri celo z veli­kim uspehom), bom tudi sam naložil nekaj 
o zakulisnem dogajanju ob izdajanju našega Okenca. Ponavadi se začne takole: »Štefin, bi tiska­li cajtnge? Seveda, fantje in dekleta, pišite članke!« Temu sledi mučno zbiranje član­kov. Narod prosiš, mu groziš, se »mečeš pred njim na trepalnice«, skratka poskušaš vse, da bi ga nekako »nategnil«, da ti napi­še članek, toda ponavadi je vse skupaj bob ob steno. Pri tem zbiranju je zelo pomembna vztrajnost. Ko tako »težiš« vsak dan okrog naroda in mu »hodiš po glavi«, da te imajo že vsi »poln kufer«, se te le usmilijo in nakra­cajo nekaj vrstic, samo da jim daš mir. Ta prva faza traja ponavadi osem do deset tednov. Ko se nabere dovolj člankov (kdaj je dovolj, pove vsemogočni glavni urednik), se vsa stvar prevesi v drugo polovico, to je pre­gledovanje člankov. Pri tej stvari je najbolj te­čen, kdo drug kot odgovorni urednik. Ko greš s člankom k njemu (njej), te je že vnaprej strah. Če nisi ravno super literat, se lahko mirne duše pripraviš na lekcijo iz slovnice: »Ja, to ni dobro, to bi se dalo lepše napisat, nimaš pojma o slovnici, pišeš kot kura.« Ti, človek nevedni, pa se braniš kot veš in znaš. »Ja, to je povsem O. K., saj smo na periferiji in narod ne bo vedel, da tako ni prav, ma, baba, ne bod tečna!«… in spokaš in jo po­brišeš domov. Po poti vso stvar le še enkrat premisliš in ugotoviš, da ima odgovorni vse­eno prav. 

Ko oko cenzure skrbno pregleda in popravi vse članke, se začne iskanje »šlibarce«. Ta ima polomljen pisalni stroj, druga nima časa, končno pa le uloviš eno, ki ti je pripra­vljena »sklofat« matrice. Sledi tiskanje »cajtnga«. Ko prideš v uredni­štvo »big brotherja« (beri Naš časopis), te tam skušajo prepričati, da nimajo časa in da boš pač moral počakati kakšen teden. Ko se le ne daš kar tako odgnati, najdejo nekaj trenutkov in ti stiskajo tistih 150 kosov na­klade. Vendar pri taki naglici kaj rado pri­de do pomote. Tako ti natisnejo prve strani 170 krat, druge pa samo 70. Zdi se ti, da je nekaj narobe, a ostaneš tiho. Pobereš, kar ti dajo in jo pobrišeš domov. Ko doma zlagaš in spenjaš cajtnge, ugotoviš, da ga je tiskar­ski škrat spet polomil, pošlješ vse skupaj v P. 
M. in potegneš na dan stare številke. Ob njih obujaš spomine na tista leta, ko je vsa stvar potekala hitreje in neprimerno lažje. Toda nobena kaša se ne poje tako vroča kot se sku-ha, pravijo. Kmalu se pomiriš in spneš tiste številke, ki so kompletne. Tako se rodi nova številka cajtnga, ki mu na naslovni strani piše Okence. Slovar neznanih besed za tiste, ki se v tem žargonu ne znajdejo najbolje: 
Nakladanje: govorjenje Nakladač: človek, ki veliko (preveč) govori Cajtnge: časopis Nategniti: prav gotovo veste, kaj to pome­ni, saj ste bili tudi sami že kdaj nategnjeni Teženje: trmasto vztrajanje pri neki stvari Šliberca: strojepiska Sklofat: spisati na stroj Big brother: veliki brat 
P. M.: kletvica 

V 7. številki OO ZSMS Verd zopet napove­duje različne akcije v naslednjem letu, dela inventuro uspehov in napak minule sezone, med največje uspehe pa štejejo štiri delov­ne akcije, na katerih so priskočili na pomoč starejšim sokrajanom in se končno tudi sami lotili urejanja parka sredi vasi. Mateja piše: 
Že desetletja nam našo vas krasi ali pa tudi ne – park z razkošnimi starimi drevesi, ci­presami in drugim bolj ali manj negovanim grmičevjem. Ne bom pisala o zgodovini na­šega parka. Vsak ve, da je bil nekdaj park ponos bogate družine in mnogo bolj negovan kot danes. Pisala bom o tem, kaj smo storili in bi še morali, da bi parku vrnili nekdanjo lepoto. Mladina se za park ni preveč brigala. Šele v zadnjih letih, ko so starejši vaščani uredili pločnik, zasadili živo mejo … smo se zagnali v stezice, jih okopavali, ruvali plevel, a kaj ko narava ni mrtva; plevel, bršljan, vse raste in že po nekaj dneh ni videti, da smo tam dobili žulje … Postrigli smo liguster, očistili travo, dela ni zmanjkalo, še veliko je osta­lo neopravljenega. Morda še ne veste, da ob delu začutiš veselje. Tudi med šalami smo lahko sukali lopate in grabili. Ali bi privabili več mladih, če bi v park napeljali zvočnike in postregli z glasbo? Vse bi storili, da bi akci­ja uspela. Veseli smo bili, ko nam je starejša vaščanka, ki se sama ni mogla udeležiti ak­cije, prinesla piškote. Zbudite se vi, ki imate čut z naravo! 
Tomaž Cunder v dolgem prispevku spomi­nja na 200-letnico od prvega vzpona na Tri­glav, Mirko Oblak pa opisuje enkratna doži­vetja v mladinski delovni brigadi: Letos sem se z brigado Ivan Cankar prvič udeležil Mladinske delovne akcije, ki se je začela na Brkinih 24. junija. Brkini so pla­nota med Kozino in Ilirsko Bistrico. Naše na­selje je bilo v Tatrah, ki so nekako na polovici te poti. Naše delo je vključevalo pripravljanje ceste čez sleme Brkinov in gradnjo brkinske­ga vodovoda. Naša brigada, ki je štela 45 brigadirjev, je v prvi dekadi druge izmene pripravljala cesto za asfaltiranje. Tu je bilo potrebno poravnati in napraviti bankine in izkopati obcestne jarke za odtok vode in po­rezati travo na cestišču. Delo je zahtevalo od nas veliko truda, saj je bil teren skalnat in zelo krušljiv … Če se danes, ko pišem tale sestavek, zapeljete preko Brkinov, vas bo pot peljala po lepem novem asfaltu, ki so ga po­ložili v začetku septembra 1978. To je za vse nas velik uspeh in zadovoljstvo, saj smo marsikateremu Slovencu približali košček naše domovine. V drugi dekadi pa smo delali vodovod Ilirska Bistrica – Tatre. Trasa je dolga približno 17 km, zato mladinske delovne brigade gradijo vodovod že več let. Potrebno je bilo precej mi­niranja, vrtanja s kompresorjem, največ pa krampanja in lopatanja. Pa na samokolni­čarje ne smemo pozabiti, saj smo le-ti opra­vili veliko dela … … Zdaj pa še o opisu brigade Ivana Cankar­ja; vključevala je še dvanajst pionirjev, ki so sestavljali 3. četo in so zelo marljivo delali. Ker smo večkrat presegli normo, smo si tako zaslužili 13 udarniških značk in ravno toliko pohval. Bil sem edini udeleženec iz KS Verd. Vsem mladim toplo priporočam, da bi se ta­kih in podobnih manifestacij v bodoče udele­ževali v čim večjem številu. 
Kdor je bil v brigadi le enkrat, je prav gotovo ne more pozabiti in se med brigadirje vrača vsako leto znova. Z D R A V O !!! 

2. februar – praznik krajevne skupnosti Verd 

Okence 8, junij 1979 Uredniški odbor: Glavni urednik: Gabrijel Hladnik Odgovorni urednik: Ksenija Petrič Janko Vidmar in Mateja Knapič Naslovna stran: Janko Vidmar Tisk naslovne strani: Drašler Tipkopis: Iva Tisk: OK SZDL Vrhnika Naklada: 200 izvodov 22 strani, dvobarvna naslovnica 
(zelena, bela) 
Takoj po uvodu, v katerem se urednik spo­minja nastanka glasila, so objavljena pri­znanja, ki jih je OK SZDL Verd ob prazniku OF podelil najzaslužnejšim krajanom. Pri­znanje in bronasto značko OF je prejel tudi 

uredniški odbor Okenca. Seveda je bila po­hvala mladim v veliko čast in v spodbudo za nadaljnje delo. Izvemo tudi, da 2. februarja Krajevna sku­pnost Verd praznuje dogodek, ki ga je kro­nist opisal takole: Dne 1. februarja 1942 je bataljon, ki je štel 140 dobro oboroženih bor­cev, krenil na nov bojni pohod. Napadel naj bi postajo Verd. Partizani so imeli namen za­vzeti postajo, ustaviti tovorni vlak in ga nato z vso hitrostjo spustiti proti Borovnici, kjer bi se most zaradi velike hitrosti vlaka močno poškodoval ali celo zrušil. Ta načrt pa se ni posrečil, ker so borci kašlja­li in jih je patrulja prekmalu opazila. Vrgla je bombo in tako alarmirala celotno posadko. Pričela se je borba. To je bilo 2. februarja ob 0.15 uri. Partizani so napadli posadko, kjer je bilo 19 mož in 2 oficirja ter bunker nad cestnim podvozom, kjer je bilo 9 italijanskih vojakov. S postaje so pregnali skoraj vso posadko, samo na pod­strešje niso mogli, ker so Italijani metali na­nje bombe. Obvladali bi jih le, če bi zažgali poslopje, tega pa niso smeli, ker so stanovali na postaji tudi civilni ljudje. Demobilizirali so postajo, razbili kretnice in minirali progo. Toda mina je progo premalo poškodovala, vlak je lahko vozil čez razbiti del proge. Par­tizani so na lokomotivo streljali in jo delno poškodovali, prestrelili so tudi nekaj naftnih cistern. Med bojem je bilo ranjenih 6 italijanskih vo­jakov, 3 pa so partizani ujeli. Ubit je bil tudi 1 partizan. Po opravljeni akciji so se partiza­ni umaknili nazaj proti Padežu. 

Sicer pa mladina priznava, da ji pohaja sapa in da niso več tako aktivni kot par sezon na­zaj; za novo igro se dramska skupina ne more in ne more sestati, ničesar zmeniti, razoča­rani pa so tudi nad skromnim obiskom pro-slave, ki so jo v Zadružnem domu pripravili ob mednarodnem dnevu žena materam in ženam iz Verda. Tudi za novo delovno briga­do, junija nekam Bosno, ni posebnega nav­dušenja. Pripravijo nekaj predavanj: Kultura in njen pomen v družbi, Sodobni politični terorizem in Planine in planinstvo pri nas. 
Planinski spisi so še vedno med najbolj do­živetimi pisanji; če ne požene mladih v viso­kogorje (Komna) želja po druženju in spo­znavanju narave, jih spomini na obletnice partizanskih bitk (Stol). 
Med sokrajane se mladinci prvič podajo s fotoaparatom in mikrofonom, saj so pre­pričani, da je informiranje v Verdu rak rana Krajevne skupnosti, bogatemu plakatiranju in oglasnim deskam navkljub. V Janezo­vi vasi anketirance Marjan Rihar in Janko Vidmar kar naravnost povprašata, če vedo, čemu služi »hišica« pri Čeponu. Odgovori so pestri: »Narobe je postavljena!«, »Na njej so v glavnem obvestila, kdaj pride kdo za vodo in elektriko pobirat …«, »Ne vem, kaj piše na njej, ker že dolgo nisem pogledal…«, starejši krajan pa prizna, da sla­bo vidi in da ve, da včasih nekaj visi tam, a za to že ne bo nosil očal s seboj. Sredi vasi jih zanima, kaj menijo o današnji mladini. Prvi vprašani je z njo zadovoljen, ker ravno ne razgrajajo po vasi, le park bi lahko uredili; sosedo Zadružnega doma pa motijo disco plesi, saj je vse skupaj prehru­pno. Mladim svetuje, naj ozvočijo samo toli­ko, da bodo le sami slišali glasbo. 
Največ prahu pa dviga utrjevanje brežine Ljubljanice in vrtov nad njimi. Govorice so hitrejše od tovornjakov, ki vozijo kupe skal in jih nasipavajo ob breg. »Ob Ljubljanici gradijo pristanišče za jahte!« Mladi si ne morejo kaj, da bi sosedov ne povprašali, ali pričakujejo dobiček ali izgubo ob novi mari­ni. Ena od vaščank modro odgovori, da veli­ko koristi gotovo ne bo, če bodo zapluli v to odplako … 

47. Potem, ko je sredi poletja voda v Verdu ogrozila nekaj hiš, je Območna vodna skupnost zaradi nevar­nosti posedanja in nagibanja začela utrjevati brežino Ljubljanice (arhiv Naš časopis). 
Andrej Petrič šegavo spregovori o Verdu kot turistični destinaciji: Prebivalci naše Krajev­ne skupnosti pravijo, da v Verdu nimamo nobene zanimivosti, ki bi jo bilo vredno po­kazati radovednim turistom. Toda, če stvar pogledamo bolj optimistično, vidimo, da ni tako. Kamorkoli stopiš, naletiš na kakšno znamenitost, nenavaden, celo redek pojav. Človek mora imeti samo malo domišljije in že vidi, kako v blagajno KS priteka turistična taksa. Pričnemo lahko pri kraških pojavih. Ker so kraške jame že iz mode, lahko pokažemo turistu jame na naših cestah. Najlepše pri­merke, prave bisere, lahko vidimo na cesti proti Bistri. Med kraške pojave spadajo tudi požiralniki. Odličen primer le teh je pločnik proti Janezovi vasi, ki z razliko od pravih po­žiralnikov požira le denar. Bogati smo tudi z razvalinami. Turistu lahko pokažemo pogorišče stare žage – kot arheolo­ško najdbo iz rimskih časov. Pa tudi marsi­katera stavba v vasi daje videz razvaline. V vasi imamo tudi pravcati vulkan, ki bruha dim in saje, s katerimi posipa hiše, da se Verd spreminja v druge Pompeje. Morda bo kdo trdil, da je to le dimnik tovarne LIKO. Toda ne ozirajmo se na take nasprotnike tu­rizma. Če je turist ljubitelj živali, si lahko ogleda pravi kavbojski pohod goveje črede, ko naši neposredni kmetijski proizvajalci napajajo živino. Ogleda vredne so tudi kamionske dirke skozi vas. Posebno zanimiva prireditev je, da kdaj pa kdaj kakemu vozilu odpovejo zavore. V Verdu sicer nimamo gledališča ali kino- dvorane. Zato pa imamo trgovino, kjer lah­ko vidiš vse od komedij do vojnih spektaklov, samo črnega kruha ne. Glasbeno navdah­njen gost pa bo lahko ob poznih večernih urah užival ob arijah priznanih vaških kro­nikov. Kakor v Benetkah imamo tudi pri nas most vzdihljajev. Samo s to razliko, da na bene­škem vzdihujejo zaporniki, na našem pa jekleni konjički in njihovi lastniki. V mislih imam seveda gradbeno mojstrovino čez Lju­bijo. Značilnost malega mostu čez Ljubljani­co pa je prehitevalni pas, po katerem lahko greš, ne prideš pa nikamor. Zato bi ga pripo­ročal le plavalcem, po možnosti treznim. Za obveščanje pa poskrbi naš visokofrekvenčni radio oddajnik Bab(j)ilon, ki ima to poseb­nost, da v glavnem zaposluje le starejšo žen­sko govorno silo. Na svojih komentatorskih mestih, na oknih, za vogali, novinarke ve­stno beležijo vse novice in jih še tople oddaja­jo naprej, seveda v večjem obsegu. No, tako vidite, imamo tudi možnosti postati turistična Meka. Z zasluženim denarjem bi lahko popravili vse turistične zanimivosti …. 
V 8. številki se pojavijo tudi prispevki mlajših dopisnikov; prve ljubezni, otožna razmišlja­nja, koprnenja in spraševanja o smislu življe-
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

nja prebujajo vedno nove generacije src. In po nekaj letih je za nagradno križanko zopet razpisana konkretna nagrada: 150 000 din! Tokrat gre čisto zares, potrudite se! 
Naj bo in naj ostane Češnjica praznik Verda, praznik mladih in starih … 

48. Okence 9. 
Okence 9, december 1979 Uredniški odbor: Glavni urednik: Gabrijel Hladnik Odgovorni urednik: Ksenija Petrič Janko Vidmar Naslovna stran: Mojca Dobrovoljc Tisk naslovne strani: Drašler Tipkopis: Marija Trček Tisk: OK SZDL Vrhnika Naklada: 200 izvodov 
20 strani, večbarvna naslovnica 
Od sedemdesetih let 20. stoletja se poslavlja­jo tudi z 9. številko Okenca. Poleti, 26. avgusta, so se tudi mladi iz Verda udeležili osrednje slovenske proslave ob 60. obletnici SKOJ-a na Mali Planini. Resolucija 
o enotnosti delavske in delovne mladine, ki so jo takrat sprejeli pod vodstvom Ive Lole Ribarja, se v praksi ni vedno uresničevala; leto 1979 je bilo namreč tudi leto vsesloven­ske akcije NNNP21. Akcija Nič nas ne sme presenetiti je mlade iz Verda več kot presenetila; bili so razoča­rani, saj jih ni nihče povabil k sodelovanju. Janko Vidmar piše: Nosilec akcije je bila so­cialistična zveza. Žal od nje nismo bili niti z besedo obveščeni o tej akciji in o nalogah, ki bi jih mladi lahko opravili, kaj šele, da bi skupaj z ostalimi DPO (družbeno politični­mi organizacijami) in OZD (organizacijami združenega dela) v KS pripravili in uskladili programe. Ravno tako je na nas pozabil odbor za LO (ljudsko obrambo) in DS (družbeno samo­zaščito) pri krajevni skupnosti. Ker nismo imeli programa, nismo vedeli, kaj početi. Sklenili smo, da povprašamo v štabu, če ima­jo kakšne naloge, ki bi jih mladina lahko opravila. Bili smo odslovljeni z odgovorom, da naj pač kar nekaj delamo, kljub temu, da jim je primanjkovalo ljudi za opravljanje nalog, ki bi jih bil zmožen opraviti vsak mla­dinec. Še več, naknadno nas je nekdo celo spodil iz poslopja, v katerem je bil štab in nato še iz parka. Čez tri tedne smo izvede­li, da je ta tovariš ravnal sicer pravilno, kajti ravno takrat je bil letalski napad in vsi ljudje so se morali umakniti v zaklonišča. Naj bo, toda tega nam takrat niso povedale ne sirene ne kdo drug! Kljub temu, da je akcija pokazala nekatere slabosti, je bila koristna. Pokazala je, da bomo morali tudi v naši KS pogledati čez plo­tove raznih organizacij, sesti za skupno mizo ter pripraviti vse potrebno. Le tako bomo lah­ko naslednje leto tudi pri nas pisali o uspeli akciji NNNP 80. 

49. Akcija Nič nas ne sme presenetiti je potekala tudi v Osnovni šoli Ivana Cankarja. Učenci so vadili, kako ukrepati med bombnimi napadi (deklica v sredini je Berta Kuhar iz Verda, na desni je Marjanka Petkov­šek z Vrhnike) (arhiv Naš časopis). 
To je bil čas, ko so se ljudje začeli zavedati pomena čiste narave in zdravega okolja; ne­znani avtor je prispeval tudi članek o razsta­vi Uporaba sončne energije, ki jo je v sode­lovanju z Avstrijci pripravil Tehniški muzej Slovenije. Pred hišami so se pojavili prvi smetnjaki, divja odlagališča sredi gozdov in na brežinah rek so postala moteča večini prebivalcev. 
Janko Vidmar pa ob pogledu na izvire pod Orehom opozarja, da pljuvamo v lastno skle­do: Z asfaltne poti zavijem na makadam in nato po klancu navzdol. Pred menoj izvira izpod velike temne skale voda. Naslonim se na kovinsko ograjo in se zazrem v vodno gla­dino. V mislih preletim nekaj let, vse do tja, ko še nismo imeli vodovoda. Mnogo krajanov je hodilo po vodo ravno na ta kraj. Domov so jo nosili v vedrih, nekaj nižje pa so hodile matere in žene prat perilo. Tudi sam sem se velikokrat ustavil tu in se napil hladne vode. Toda nekega poletnega dne je nekdo v ta izvir odvrgel smeti. Vsi smo se raz­burjali in obsojali to dejanje. Najbolj glasni in najbolj prizadeti pa so bili najbližji stanoval­ci, ki so morali hoditi po vodo drugam. Kmalu zatem smo dobili vodovod. Nič več ni bilo potrebno hoditi po vodo in gospodinje so 
50. »Ranjenim« so takoj po bombnem napadu nudili prvo pomoč (arhiv Naš časopis). 
perilo prale doma, le kakšen sprehajalec se je še napil sveže vode. Izvir je dobil povsem novo vlogo – vlogo smetišča, kjer odlagajo smeti ravno tisti krajani, ki so se tu celo vrsto let oskrbovali z vodo. Tako sem imel priliko že večkrat videti mlajšo gospodinjo, kako tu odmetava smeti, vendar se mi vsakič le na­smehne in jo odkuri v svojo belo hišo. 
Tudi Stanka Hren ob vseh prelestih in zgo­dovinskem bogastvu domačega kraja ne more mimo onesnaženja: … Že v preteklosti se je tu začela razvijati industrija. Vrhnika slovi po predelavi usnja, saj so prodajalne z njenimi izdelki tudi v drugih mestih Sloveni­je. Med predelavo pa se izločijo velike količi­ne odpadkov, ki se stekajo v Ljubljanico. Od izvira pa do pritoka Bele je voda še kar čista, nato pa postane sivo modre barve. Po gladini plavajo kosi usnja. Če si želiš ogledati dno, je edina možnost, da počakaš praznike. Ta­krat tovarna ne obratuje in se voda nekoli­ko sčisti. A kaj, ko je dno prekrito s plastjo umazanije. Tudi rastlin, ki še vztrajajo, se drži obloga. Uboge ribe, race in druge vodne živali, kako naj žive?! Tudi vonj, ki se širi po okolici, še zdaleč ni prijeten, Večje kose usnja vozijo tudi v gozd, kjer z njimi polnijo doline in uničujejo lepoto narave … 

V dobro voljo nas spravijo šele športna poro­čanja. Branka Rihar sporoča, kako je mogoče kraške doline uporabljati mnogo koristneje kot za industrijske odpadke, za šolsko pr­venstvo v krosu: … Po malici smo odšli proti Meletovi dolini. Med klepetom smo bili hitro na cilju. Ko smo se preoblekli, je bilo na vrsti ogrevanje. A kmalu zatem se je začelo tek­movanje. Najprej so bili na vrsti peti, potem šesti razredi in ko so tekli fantje šestih razre­dov, je moja trema vedno bolj naraščala. Čez deset minut je bil že štart za učenke sedmega razreda. Med njimi sem bila tudi jaz. Kmalu je štarter zaklical, naj se postavimo v vrsto. Vsa dekleta smo se hotela postaviti v prvo vr­sto, a tako ne gre. »Zdaj!« in usule smo se po progi. Nekaj časa sem bila druga, a kmalu sem začela voditi … V cilj sem pritekla prva. 
Mirko Oblak se je razgovoril o pripravi za­dnje Češnjice. Sledijo popotniški pozdravi, vtisi in spomini, tokrat s prvega vzpona na Triglav, pa z obale Ohridskega jezera in s prostrane Vojvodine … in še nekaj iskric na račun krajevne in državne oblasti: Dobimo sodoben most čez Ljubijo! Ampak šele, ko bo direktorju republiške skupnosti za ceste, ali pa kakšnemu občinskemu možu na sedanjem mostu crknil njegov »fičko«. Do takrat pa malo potrpite, kajti obveščeni smo, da so pogosti obiskovalci tega čuda. Kakor so sporočili v luški kapetaniji »nad štacuno«, je naša ladja KS Verd finančno potonila v pločniku in v javni razsvetljavi, vendar krajevni strokovnjaki zatrjujejo, da bodo ladjo v najkrajšem času spet dvignili na površje. 
Za pravilno rešeno križanko dobi letos na­grajenec 100 din, na duri pa zopet trka De­dek Mraz: … Pred novim letom je vse sve­čano. Vsi se ga veselimo – posebno otroci. Vemo, da nas bo obiskal Dedek Mraz. Prine­sel nam bo mnogo daril. Doma imamo okra­šeno jelko. Na zadnji večer v starem letu, ki že odhaja, me bodo pod njo počakala najlep­ša darila … na zadnji dan v starem letu bom 
naredila sadno solato … Dedek Mraz tudi tam, kjer je zaposlen oči, ni pozabil name … piše Ksenija Miklavčič, spodaj pa je pri­pisana želja uredništva, da bi se bralcem v prvem letu novega desetletja izpolnil vsaj košček skritih želja. 
Vas stricev se podira … 

Okence 10, julij 1980 Uredniški odbor: Glavni urednik: Andrej Petrič Lektor: Ksenija Petrič Člani: Matjaž Močilar, Boris Bole Napisala: Marija Trček Naklada: 300 izvodov 
29 strani, črno-bela naslovnica 
Leto 1980 je zaznamovala smrt predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita.22 Par mesecev po tem, ko je Modri vlak odpeljal tovariša Tita iz Ljubljane na zadnjo pot proti Beogra­du, je Janez Bolha obujal spomine na nasta­
nek legendarnih vagonov: Po končani vojni so v železniško delavnico za popravilo vago­nov v Smederevu pošiljali veliko razbitih va­gonov. Pogoji za delo so bili zelo slabi, ni bilo niti orodja niti materiala – vendar so delavci delali zagnano in s trdno voljo. Po nepoja­snjeni poti je tako prispel v delavnico »Heroj Srba«, nekdanji vagon – salon feldmaršala Erwina Rommela, komandanta nemške ar­made B, ki je bil uničen v požaru. Sindikat železniške delavnice je predlagal, da ta va­gon popravijo, prenovijo ter ga pošljejo mar­šalu Titu. Ves kolektiv, ki je štel približno 300 delavcev, se je odločil, da poleg vsakdanjega rednega dela, s prostovoljnim delom izdela Titov vlak. Kljub izredno težkim delovnim pogojem so delavci z zanosom in izredno voljo premagovali težave. Tapete, žamet in razno opremo za vlak so našli v nekem skladišču v Zagrebu, delovno obleko pa so si sešili kar iz vrečevine. Delali so vsi, tudi za­posleni v pisarnah. Po cele dneve so ostajali v tovarni, utrujeni so spali po nekaj ur v de­lavnicah na klopeh ali po vagonih. Domači so jim nosili čisto perilo, srajce in hrano. Nič jim ni bilo pretežko, niti delo na prostem, v dežju ali na soncu. Resnično so bili vredni občudovanja. Opravili so približno 5000 ur prostovoljnega dela, večinoma udarniškega. Vlak so po­barvali z modro barvo, zato tudi ime Modri vlak. Titu so ga poslali za 1. maj leta 1946. 
Mladina je v zori osemdesetih let 20. stoletja še vedno živela in ustvarjala v kolektivnem duhu socializma. Zavedala se je svoje odgo­vornosti v družbi, vloge, ki jim jo je nalagal tedanji družbeni ustroj. Misli tovariša Tita ob 10. kongresu ZSMJ strne uredništvo v kar nekaj člankov: Mladinska organizacija mora razvijati množično politično delo in v različ­nih akcijah zajeti čim veččlanstva. V siste­mu samoupravljanja in delegatskega odloča­nja lahko le široka dejavnost zagotovi ZSM 


52. Proslava ob Dnevu mladosti na Osnovni šoli Ivana Cankarja na Vrhniki, maja 1980 (arhiv Naš časopis). 
vlogo pomembne in napredne sile v druž­benopolitičnem odločanju. Z eno besedo, mladi ljudje morajo biti aktivni oblikovalci svoje lastne bodočnosti, prevzeti morajo svoj delež obveznosti in odgovornosti za razvoj naše družbe. Ne glede, če delajo v tovarnah, če študirajo, če so v mestu ali na podeželju 
– morajo vsak dan živeti s problemi svojega 
okolja in biti prvi v akciji reševanja teh pro­blemov … 
Samo požrtvovalnost in popolna odgovor­nost pri delu bosta mladini zagotovili vlogo, 
ki ji pripada v družbi, s tem pa tudi pravico, 
da z optimizmom in zaupanjem gleda v la­stni jutri in bodočnost naše družbe. 

Okence 10 poziva k novim akcijam, resne­mu delu in se veseli doseženih uspehov in priznanj. Ponosni so, da so na oder postavili novo gledališko delo23. Marjan Rihar razmišlja, kako privabiti k delu še več mladih ustvarjalcev iz Krajevne sku­pnosti: … Nobena DPO (družbeno politična organizacija) ni v zadnjem času na prosto­voljni bazi uspela aktivirati toliko svojih čla­nov in pritegniti toliko ljudi na akcije. Kdaj se je nazadnje zbrala na enem mestu v Verdu taka množica ljudi kot je bila letos na spre­jemu lokalne štafete, na proslavi 8. marca, na igri Robinzoni … in še bi lahko našteval. Uspeli smo zbuditi krajane, tako mlajše kot starejše. KS Verd je sestavljena iz več strnjenih naselij. To je tudi vzrok, da se še mladi do nedav­nega nismo dobro poznali. V Janezovi vasi smo uspeli v zadnjem času aktivirati večino mladincev. To je lep uspeh, saj živi tu skoraj polovica mladih iz Verda. Popolnoma pa se je od nas odrezala Bistra. Tu živi več mladincev, ki se sicer športno udejstvujejo, niso pa povezani z našo špor­tno organizacijo. Naša naloga je, da poišče­mo take oblike sodelovanja, ki jih bodo prite­gnile v našo sredino. Na Mirkah tudi živi okrog 10 mladincev, ki so neaktivni. Kljub rednemu obveščanju o akcijah se jih udeleži le malo, v sestav pred­sedstva ali pa v komisije pa kljub prošnjam nismo dobili nobenega. Zato tudi ne vemo, kakšne interese imajo. Čaka nas torej še mnogo nalog, katerih re­alizacija je odvisna od naše zavesti in na­šega dela. Hoditi moramo po Titovi poti in izpolnjevati njegove zamisli: učiti se, delati, samoupravljati, izgrajevati se v poštenega delovnega človeka. 
In mladi kot vsako leto premierno odigrajo novo igro (Robinzoni), prirejajo dogodke ob kulturnih in državnih praznikih, športniki organizirajo namiznoteniško prvenstvo Ver­da, se udeležijo in bolj ali manj uspešno tek­mujejo na Mladinski športni olimpijadi na površinah ob TVD Partizan in v Zadružnem domu na Stari Vrhniki. 
Na spomladansko soboto sredi marca se množica krajanov, med katerimi so pred­vsem mladinci in pionirji, zapodi v Retovje, k Ljubljanici, v park, ob številne ceste in poti, očisti nekaj divjih odlagališč in zbere polne vreče različnih odpadkov. Mirko Oblak po­hvali akcijo in v imenu vseh na »Odpadkovni tekmi« udeleženih mladincev skromno za­ključi: »Dobro blago se samo hvali!« 
Janko Vidmar pa se veseli novega hrama kulture sredi Verda: Sami ste bili priča, kako je sredi naše vasi do nedavnega propadala stara bajta, ki smo ji pravili kašča. Končno je ta napol podrta starina le padla nekomu pri Zvezi kulturnih organizacij Vrhnika v oko in za kaščo so se pričeli boljši časi. Kaščo so si najprej ogledali predstavniki Za­voda za spomeniško varstvo. Ti so strokovno ugotovili, da stavba ni starejša od 500 let, ter da so na njej nujna sanacijska dela, kar smo vedeli tudi sami. Tistim, ki še niste prestopili praga te stavbe, naj povem, da je stavba zidana iz mešanega materiala, kamna in opeke. Obodno zidovje 

53. Mik´lčeva kašča sredi Verda čaka na odprtje nove galerije (arhiv Naš časopis). 
je debelo 70 cm. Stavba obsega po en prostor v kleti, v pritličju in podstrešju. Strop je ma­siven obok, klet grobo ometana. Vhod v nad­stropje omogoča pokrito arkadno stopnišče, ki je sicer starejšega datuma od ostale stavbe. Konec lanskega poletja smo dočakali tudi sa­nacijo. Prišli so delavci, ki so zamenjali stre­ho, zazidali razpoke v zidovih ter stavbo od vrha do tal prebelili in odšli. Ker pa teh delavcev do danes ni nazaj, da bi dokončali delo, me je pričel mučiti čisto na­vaden firbec. Skočil sem k investitorju – ZKO Vrhnika in povprašal kako in kaj je sedaj s to našo kaščo. Povedali so, da so stavbo odku­pili, ter da so glavna dela opravljena. Postaviti morajo še nekakšno ogrevanje, stavbo od znotraj prebeliti in narediti ključ od vhodnih vrat (ta naj bi bil tak kot pravi, kot so jih imeli včasih) in zgradba bo lahko služila svojemu namenu. In kakšen naj bi bili njen namen? Vsekakor naj bi bili to razstavni prostori. Kakšna raz­stava naj bi bila, še ne vedo natančno. V za­četku nam bi radi pokazali nekaj del našega rojaka Petkovška. Tu se srečujejo z velikimi težavami pri zbiranju slik. V teh prostorih nameravajo občasno pripra­vljati tudi intimnejše komorne večere, bodisi glasbene ali literarne… 
54. Galerija Kašča je zaživela šele 16. maja 1981, naj­prej s črno-belimi reprodukcijami najbolj znanih del Jožefa Petkovška24 (arhiv Naš časopis). 
N. N. naredi intervju s sovrstnikom, ki je sklenil postati, ostati kmetovalec. 
-Čeprav imajo vsi mladi možnost študirati na srednjih ali višjih šolah, si se odločil postati kmet. Koliko rodov v preteklost sega vaša kmetija? 
-Nastala je že pred mojim rojstvom, vendar ne bi mogel povedati, koliko rodov v pre­teklost sega. 
-	Ali misliš še dalje kmetovati? 
-	Da. 
-	Zakaj? 
-	Že od rojstva sem v stiku z živino in tako mi je postalo kmetovanje kot nekomu šola ali poklic. 
-	Kako samoupravljate na kmetiji? 
-	Vsak lahko pove svoje mnenje, potem pa se dogovorimo tako, da smo vsi zadovolj­ni. 
-Koliko glav živine imate? -Sedaj je ravno 30 glav, ena plemenska ko­bila in nekaj perutnine. Včasih se najde tudi kakšna miš! 
-	Ali sodelujete s kakšno zadrugo? 
-	Da, sedaj sodelujemo z vrhniško kmetij­sko zadrugo. 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

-	Ali ste z mehanizacijo preskrbljeni? 
-	V zadnjem času se je mehanizacija močno izboljšala. 
-	Kakšne so cene in kvalitete kmetijskih pro­izvodov? 
-Cene kmetijskih proizvodov so prenizke, to pa zato, ker je med proizvajalci in kup­ci preveč posrednikov. Posebno nizka je cena mleka. 
-Imate tudi kakšne probleme? 
-Velik problem so dragi stroji in goriva, 

včasih pa tudi tečni policaji. -Iz česa je sestavljena silaža? -Sestavljena je iz koruze ali trave, dodamo 
lahko tudi urejo (dušično gnojilo). -Kako se obnese silaža? -Dobro. -Ni dolgo tega, odkar si se vrnil od vojakov. 
Kako se počutiš po vrnitvi? -Dobro. Tudi prijatelji so me dobro sprejeli. -Ali ti je bilo med služenjem vojaškega 
roka dolgčas po kmetiji? -Včasih tudi. -Ali se ukvarjaš s kakšnim konjičkom? 
-	Zbiram značke, včasih pa vzamem v roke tudi knjigo, če imam čas. 
-	Kako je z ljubeznijo na kmetih? 
-	Po eni strani predstavlja problem, ker se dekleta nočejo poročiti s kmetom. 
-	Ali se misliš kmalu poročiti? 
-	O poroki še nisem razmišljal. 
Referent za fantovš'ne pa poroča, da se vas stricev končno podira: Tako bi lahko ozna­čili dogodke letošnje pomladi, ko so verdski fantje množično pričeli zapuščati ledik stan. Obstajala je bojazen, da se bomo bolj težko oddali, saj imamo v Verdu precej »samcev«. 
Baje je ta bolezen celo nalezljiva. Rešilna bil­ka je bila le ta, da je vrsta za ženit prišla na fante letnik 1953. To pa je generacija, ki se ji lahko reče »ta lepi«. Da take generacije niso vsakdanjost, je dokaz že to, da se 1953 zgle­dujejo po 1904. letnikih, čeprav med njimi živi tudi nekaj stricev. Torej, važno, da je steklo. Namen imam na­mreč opisati, kako med fanti potekajo pred­zakonske ceremonije. Teden ali dva prej se namreč fantje pa tudi že možje poslovijo obi­čajno ob dobri kapljici in prigrizku. Zberemo se pod večer in ko se temperatura v glavah nekoliko dvigne, steče program. Novoporo­čencu fantje dajejo še zadnje napotke za sku­pno življenje, dobi pa tudi nekaj tehničnih pripomočkov za urejanje družinskih neso­glasij (valjar, metlo, ščipalko). Veseljačenje se zavleče pozno v noč. Gospodar ni ura, ampak sod, katerega običajno spraznimo do dna. Sam konec bi bolj težko opisal, se ga vedno slabo spominjam. Verjetno se razidemo v želji, da bi se z istim namenom sestali še večkrat. 

55. Priprave na dvojno fantovščino; Marko Furlan in bodoča ženina Matjaž Cunder in Matjaž Žirovnik (arhiv Matjaž Žirovnik). 
To so bila leta, ko so, kadar so bili fantje posebno dobre volje – večere spremljale po­doknice. Mnogokrat v zboru, pa tudi v solo izvedbah in nemalokrat so bile na hiše, v ka­terih so spale mladenke, zjutraj prislonjene dolge lestve. Največkrat kar na slepo, ne da bi kam vodile. Z dvema pesmicama Nina in Siromak mozga na koncu številke opisujeta te romantične čase. 
Vaški fantje 
Ko se zvezde prižgejo, 
se fantje zberejo 
in zapojo naglas, 
ko hodijo skoz vas. 

Ko pod okno pridejo, lepe pesmi zapojo, vztrajnosti ne manjka jim, čakajo, da se zbudim … 
Vaško dekle 
Zvečer, ko temačno postaja, dekletu se misel na fanta poraja, čeprav ven iz hiše ne sme, okence svoje odpre. 
Res zapeli smo lepo, le v sob' je še vedno temno, da pa lažje še bi pel, na klop ob hiš smo posedel. 
Dolgo nismo veččakal, pršla je punca v noč'n hal, res šnopc nam je prnesla, polne glaže ga natresla.  
Fante šnopc je tko razgrel, da še eno smo zapel, pol pa smo se poslovil in k drugi ljubici zavil. 
Take punce so na vas, še spat ne morjo, če ni nas. Če pa bi pri njej ostal, stavim da b' na pragu spal. 
Na koncu glasila je objavljen razpis za idejni osnutek značke OO ZSMS Verd, tokratna kri­žanka pa ne obljublja nobene nagrade. 
Pionirji in cicibani rešujejo čast 
mladinskega prostovoljnega dela 


Okence 11 
24. november 1980 Uredništvo: Glavni urednik: Andrej Petrič Lektorica: Ksenija Petrič Boris Bole, Matjaž Močilar Tajnica: Marija Trček Tisk naslovnice: Drašler Tisk: OK ZSMS, Silva Naklada: 350 izvodov 
35 strani, (zelena, bela) 
V začetku zime izide že druga številka Oken­ca v tem letu, sicer 11. po vrsti. Opremljena je z novo oblikovano naslovnico, uredništvo pa sporoča, da s količino prispelih člankov 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

nikakor ni zadovoljno, saj je le-teh tako malo, da nimajo česa izbirati in morajo na koncu objaviti skoraj vse. Morda so se prav zato odločili, da bodo v bodoče komentirali nekatere prispevke. Razpis iz prejšnje številke je očitno uspel, saj urednik napoveduje skorajšnjo izdelavo značke OO ZSMS Verd: Če bo dovolj interesa, bomo spomladi zopet izdelali majice, ki bodo poživile naše skupne izlete, akcije ipd … 
Pohodi, tudi spominski so še vedno privlač­na oblika preživljanja prostega časa mladih. 
Mladostno zagnano se spominja mladi Ver­jan šestnajstih dni, ki jih je skupaj s 110 dru­gimi preživel na pohodu Po poteh slovenske delegacije na zasedanje AVNOJ-a. Iz Ljublja­ne preko Žužemberka v Dolenjske Toplice, potem skozi Kočevje in Bazo 20, čez Belo Krajino do Kolpe, preko Korduna, Plešivice do samega Jajca. 
Z doživljajskim potopisom se je oglasil tudi Čuri Muri, dopisnik Toni iz Afrike, ki se je s tovorno ladjo kot mlad pomorščak pogu­mno podal na dolgo štirimesečno pot, s pe­smico Jelenov ruk pa je Joži opisal povsem drugačno, strahopetno torej – dogodivščino z lovskega pohoda. 
Delovna akcija, na katero je vsaj teden dni vabil napis na kupu peska pod košato lipo ob parku, pa ni ravno uspela. Marjan Rihar poroča, da so »glavnemu« par dni nazaj sko­raj vsi mladinci bolj ali manj zagreto oblju­bili udeležbo: Zdaj, ko je čas za začetek, pa ni nikogar, še glavnega ne. Mine nekaj časa, ko se pripelje prva, pa ne mladinka, ampak pionirka, z grabljami in polna delovne vneme. Ob spo­znanju, da je prva in edina, gre dalje svojo pot z obljubo, da se vrne in kot garancijo pu­sti svoje orodje mimoidočim v opomin. Sle­dnjič pride tudi glavni in še nekaj mladincev in delo se lahko prične. Situacija je čez nekaj časa taka: dela mnogo pridnih rok, pionirji in cicibani rešujejo čast mladinskega prostovoljnega dela. Mladinci in mladinke pa se vozijo in hodijo mimo … Kup peska se kljub temu počasi manjša. Delo zavira nekaj »direktorjev«, ki s svojim neod­govornim početjem naslanjajo svoje krhke ude na lopate in drugo orodje, slabijo de­lovno moralo. Tako storilnost počasi pada, pada pa tudi mrak in še ena delovna akcija se končuje. Nekateri so zadovoljni, drugi razočarano in zaman pričakujejo »zasluže­no« pogostitev. Mine noč, jutro, dopoldan in prav tu, kjer se je včeraj iskril delovni zanos mladih, se zbi­rajo nastopajoči. Nemo se premikajo v pol­krožni vrsti, treme nimajo, saj so že navajeni takih nastopov. V soju reflektorskih žarkov njihovi obrazi iščejo tiste, katerim je vse to namenjeno. Teh pa ni. Nekaj mimoidočih, nekaj otrok in le sem ter tja kdo, ki ni slučajno prišel mimo. Predstava se začne, poteka ob hrupu z bli­žnje ceste. Konec. 
Ljudje se razidejo in pozabijo. Pozabijo, ali pa se niti ne domislijo, koliko truda in do­bre volje je bilo vloženega, da je vse v redu potekalo. Ali se splača za peščico krajanov zapraviti več popoldnevov v mrzli dvorani in hladen, hladen večer? In ko prireditev izzveni, gre hvala tistim, ki so se najmanj trudili, ki so obupavali že na začetku, tisti, ki so bili vseskozi pri stvari, pa so krivi le za napake. Prireditveni prostor prekrije sneg, nekaj dni snežinkam, dežju in vetru kljubuje le še po­zabljena zastava – kot v posmeh resnično odgovornim. 
Janko Vidmar piše, da je mladina nezado­voljna tudi s procesi, ki se dogajajo v ama­terskem gledališču in v kulturni politiki na­sploh: da »pokapiraš«, moraš biti izobražen: 
V razgovoru Gledališče in družba25 so bili izpostavljeni številni problemi današnjega gledališča. Med drugim so se pogovarjali in tarnali tudi o problemih dojemanja dana­šnjega teatra (ne samo vrhniškega). Tako je bila izrečena tudi naslednja misel, ob kateri se velja zamisliti: »Zaradi nizke izobrazbe neposredni proizvajalci ne morejo sprejeti teatra takega, kot danes je!« Kaj to pomeni? Mar to ne pomeni, da je bil teater do sedaj usmerjen v vode, kjer lahko ribarijo samo posebej izobraženi ljudje… mar ni to nepo­sredno odtujevanje teatra do širokih ljudskih množic, mar ni to pojav elitizma, ki še pove­čuje obstoječe razlike … 
Andrej Petrič svetuje, kako organizirati in voditi uspešne sestanke, uredništvo je obu­pano nad krajani, ki niso bili pripravljeni ko­mentirati aktualnih dogodkov v KS, saj so se z mikrofonom in fotoaparatom napotili po vasi brez uspeha. Edini odgovori, ki so jih dobili so bili: »Ne, tega pa ne bi vedel … Ne povem ničesar … Mučite raje koga drugega … To ni za nas, ženske …« 
Tudi iskrica – humorna osmrtnica ne napo­veduje svetlih časov: V globoki žalosti vam sporočamo, da je v tihem poletnem večeru, 
po dolgi in zahrbtni bolezni iznenada pre­minila naša draga JAVNA RAZSVETLJAVA. Namesto cvetja na njen grob nakažite denar v sklad za njeno ponovno oživitev. Potrebuje­mo tudi nekaj pridnih rok. Žalujoči: KS Verd, DES, Obrtni center Vrhnika. 
Druga iskrica pa je razumevanja polna po­svečena staremu mostu: Naš most čez Lju­bljanico mora biti že krepko v letih, ker ga tako »revma daje«. Niččudnega, ko pa celo življenje stoji v vodi. 
Boris Bole v dolgem prispevku osvetljuje novo glasbeno smer, ki je opljusknila tudi naše kraje. PUNK (šaljiva razlaga kratic je Potpuno Uvredljivo Negiranje Klasike). Na koncu povpraša, kaj mislijo o punku – tudi mladince iz Verda. Večina jih meni, da so knofljice, s katerimi prebadajo punkerji svoje obleke in telesa trapaste, prav tako se jim zdijo neokusne obleke starih očetov, v katere se oblačijo, na živce jim gre tudi njihovo dretje in vpi­tje in hitlerjevske ideje angleških punkerjev. Nekaterim so všeč besedila njihovih pesmi, aktualna sporočila, eden od anketirancev je kratek: »Punk je kozlarija, ki se je pojavila v tem desetletju. Muha enodnevnica. Dol s punkom!«, drugi pa sporoča: »Ja, mama je 


57. Stari most med Verdom in Vrhniko je stal na precej trhlih nogah več desetletij (arhiv Naš časopis). 
rekla; ko ni več dober za učit in delat, je šel 
pa za punk …« 
Avtor zaključuje članek z mislijo: »Brez pun­ka mi živeti ni!« 

Mirko Oblak pa načrtuje, kako bi Verd pri­šel v Guinessovo knjigo rekordov: Menda so 
mladi nekje na Štajerskem »porivali« avto 
celih 60 ur. Pade ideja, da bi tudi mi orga­nizirali podobno akcijo. Štefin naj bi poso­dil spačka (čeprav o tem on zaenkrat prav 
nič ne ve), mi bi le tega pehali po vrhniškem 
stadionu, ki tako ali tako ne služi ničemur. 
To bi morali delati nepretrgoma vsaj 62 ur, 
da bi dosegli nov rekord in tako prišli celo v 
Guinessovo  knjigo rekordov! 
Porodi se ideja v ideji. Zakaj ne bi raje po­rivali vrhniškega krpana v Ljubljano? Prav. 
Toda to bi zahtevalo veliko več priprav in 
precej več sodelujočih. Nič zato. Šli bi v osta­le KS in tam dobili mladince, ki bi bili za­interesirani. Koliko pa naj bi nas bilo? Naj­manj 120, da bi lahko potisnili krpana preko 
Dolgega mostu. Ampak vso stvar bi morali 
najprej prijaviti na UJV (Uprava javne var­nosti) in vprašati, če je kaj takega sploh mo­goče. Mogoče že, mogoče, samo podnevi je 
gost promet, zakaj ne bi tega storili ponoči? 
Bomo poskusili, mar ne? Saj boš ti tudi prišel 
pomagat, kajti to bo lepa priložnost za spo­znavanje mladih in sploh. 
Kako bomo prišli pa nazaj? Morda bi lahko 
poprosili našega Bana za pomoč ob volanu, 
vsi bi imeli mesečne vozovnice in bi nas po­peljal nazaj na Vrhniko. 
Ideje pa take, bodo rekli starejši … 

Sanje in ideje so bile in so brezplačne in jih ni mogoče zaustaviti z nobenim gospo­darskim ukrepom, niz kakršnih je bila t. i. stabilizacija26 tedaj in kakršna je recimo recesija danes, trideset let kasneje. A ugan­karska stran je bila vseeno poimenovana kot stabilizacijska … uredništvo je takoj razloži­lo zakaj: Če se morda sprašujete, zakaj stabi­lizacijska stran – zato, ker tokrat ni nagrad. 
Nujno rabimo večje število aktivnih mladincev. Lahko tudi malo rabljenih. 
ŠIFRA: Zdesetkano predsedstvo OO ZSMS Verd. 

Okence 12, 27. december 1981 Uredništvo: Glavni urednik: Andrej Petrič Lektorica: Ksenija Petrič Andrej (Dobrovoljc), Tone (Vidmar), Katarina (Dobrovoljc), Boris (Bole), Andrej (Telban), Polona (Telban), Mirko (Oblak), Marjan (Rihar), Elo (Hladnik), muc Šminka Naslovna stran: Ivan Drašler Tajnica: Agata Herauer Tisk: OK ZSMS Vrhnika Naklada: 300 izvodov 22 strani, (rjava, bela) 
V uvodniku urednik našteva vidnejše dogod­ke, ki so se zgodili v zadnjih trinajstih me­secih, odkar je izšla zadnja številka Okenca. 

Češnjica, tekmovanje Mladi in SLO (Splošen ljudski odpor), Mladinska športna olimpija­da in še nekaj manjših tekmovanj je krojilo življenje mladih športnikov: Mladi so tudi veliko pripomogli k uspešni izvedbi občinske proslave v Bistri. Pečat letu 81 pa je dala iz­vedba dramskega dela Brezjansko polje, pod vodstvom neumornega Eleta. 

60. Diploma s tradicionalnega gozdnega smuka Če­šnjica 1981. 


61. 
Cilj tradicionalnega smuka Češnjica 1981. Na traktorski prikolici beležijo rezultate Marta Rijavec, Marija Trček in Polona Gruden, o rezultatih poroča Matjaž Žirovnik (arhiv Marta Rijavec). 

62. 
Sprejem Kurirčkove pošte pred domom JLA na Vrhniki, spomladi 198127 (arhiv Naš časopis). 


BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 


Morda ste tudi sami opazili, da je po nekaj plodnih letih v Verdu nastopilo mrtvilo. Kljub odličnim delovnim pogojem, obnovljenemu domu, se odziva vedno manj mladih. Prej­šnje stalno število 25 do 30 se je skrčilo na 5 do 6. Vendar ni vse tako črno, kot zgleda prvi hip. V dom zahaja vedno več mlajših osmo­šolcev. A tudi oni ne morejo kar tako poprije­ti za delo, če jih v to nihče ne bo vpeljal. 
A osmošolci so se znašli: ob popuščanju za­gretosti v domači mladinski organizaciji so se udeleževali tekmovanj v okviru Osnov­ne šole Ivana Cankarja. Andrej Dobrovoljc poroča: Tako je letos kot že vrsto let potekal kviz pod geslom »Mladost v pesmi, besedi in spretnosti«. Letos je osnovno gradivo obsega­lo celotno Titovo delo med vojno in po njej. Tega kviza so se udeležile skoraj vse osnovne mladinske organizacije, oziroma njihove eki­pe. Na žalost je bila med izjemami, ki jih ni bilo, tudi OO ZSMS Verd. 
Naša ekipa se je dober teden pred tekmova­njem informirala in pod vodstvom tovarišice Maje Korenč predelala vso snov ter se z vso resnostjo pripravljala tudi doma, vendar je bilo časa vseeno premalo za tako obširno snov, da bi se vse naučili res dobro. Tako smo 5. novembra pod vtisom izreka: »Ni važno zmagati, važno je sodelovati!« od­šli na tekmovanje. Že prvi pogled na ostale ekipe nam je zaprl usta, saj so bili v ostalih ekipah tekmovalci stari 20 let in več, le ena ekipa nam je bila po starosti enaka (OŠ Log Dragomer). Ko smo dobili liste z vprašanji, je naš manjvrednostni kompleks splahnel in vprašanja so ostajala za nami in kaj kmalu smo imeli vse odgovore ter odšli z upanjem na čim boljšo uvrstitev. Naše upanje se je čez pol ure spremenilo v veselje, saj smo posekali sami sebe z osvojitvijo drugega mesta, le za eno točko smo zaostajali za Borovnico … 
12. novembra je bil datum finalnega obra­čuna. Poleg naše ekipe sta bili še ekipi iz Borovnice in iz Zaplane. K naši ekipi so se priključili še trije vojaki. To tekmovanje je bilo javno in udeležilo se ga je veliko poslu­šalcev. Za zabavo pa je poskrbel vojaški an­sambel. Na tem kvizu so bila vprašanja veli­ko bolj zahtevna, vendar smo se kljub temu kar dobro odrezali. Tudi tokrat smo zasedli drugo mesto in zaostali za Borovnico le za točko … Vse urice, ki smo jih porabili za uče­nje, so se nam lepo obrestovale. 
Precej člankov poziva krajane k sodelovanju z mladimi, pa naj gre za očiščevalne akcije, kot tudi k izvedbi zahtevnejših gledaliških del, kakršna je recimo Kreftova igra Celjski grofje, s katerimi se je igralska skupina iz Verda v sezoni 1955/56 proslavila daleč na­okoli28. Gabrijel Hladnik, dolgoletni urednik glasila Okence in zavzet amaterski igralec in režiser, se zaveda mlačnosti in otopelosti, s kakršno se tako velikega dela ne more nihče lotili; članek naslovi: Celjski grofje letos, ali nikoli več. Vseeno pa se je na odru Zadružnega doma 
8. maja 1981 odvila ena zadnjih velikih pre­mier gledališke skupine Verd, delo Željka Kozinca – Brezjansko polje. S predstavo so gostovali še na Pokojišču, v Blatni Brezovici, Breg-Paku, v Rovtah… 29 Večje število radovednežev se je zbralo na kresni večer, ko se je 25 mladih slušateljev udeležilo predavanja dr. Huberta Požarni­






67. 
Brezjansko polje: Mirko Oblak, Tone Žnidaršič, 70. Brezjansko polje: Gabrijel Hladnik, Janez Dobro-Zvone Škof, Gabrijel Hladnik in Janez Bolha voljc, Mojca Stržinar, Mirko Oblak (arhiv Mirko Oblak). (arhiv Mirko Oblak). 

68.
 Brezjansko polje gostuje na Pokojišču (arhiv Mirko Oblak). 

71. Gabrijel Hladnik med pripravo predstave Mož s stotimi funkcijami (arhiv Matjaž Žirovnik). 

69. 
Brezjansko polje: Mirko Oblak, Gabrijel Hladnik, Tone Žnidaršič, Zvone Škof, Matjaž Žirovnik. (arhiv Mirko Oblak) 






ka in predstavnika posvetovalnice Živa – O življenju med spoloma. Večurno podajanje odgovorov na številna vprašanja je bilo spro­ščeno. Mlade je bolelo le, da zopet ni bilo odziva starejših občanov, s katerimi bi lahko skupaj premostili zadrege, ki na to temo na­stajajo med njimi30. 
Sicer pa nam tokratna številka sporoča še, da so prenovili prostore v domu in da se vse rekreacije v dvorani (tenis, plesne vaje) po novem odvijajo v copatih, pa da so ime­li četrtošolci – tako kot precej generacij prej 
– 
šolo v naravi zopet v Valovinah na Hr­vaškem. Dva hribolazca, Andrej in Mirko, sta uresničila sanje zavednega Slovenca in se podala v slovensko planinsko Meko, na Triglav torej, Tone Frumen pa se spominja najlepšega srednješolskega leta – ko je ma­turiral in se s sošolci podal na stabilizacijski maturantski izlet na Pohorje. V duhu obdo­bja stabilizacije se je odvijal tudi njihov ma­turantski ples, saj je tej generaciji prireditev enostavno odpadla. 

F. 
G. pa opisuje, kaj vse tare mlade v kme­tijstvu: V Verdu je še 27 kmetij. Vendar se vsi ne ukvarjajo s kmetijstvom, kot bi se lahko. Mnogim je gozd edini ali pa glavni vir do­hodka. Nekaterim pa je glavni vir dohodka celo zaposlitev izven kmetije. V Verdu so kmetje sorazmerno dobro opre­mljeni s stroji, vendar so le ti slabo izkori­ščeni. Deloma zaradi strukture zemljišč in razdrobljenosti parcel. Mladi kmetovalci imajo še vedno nekakšne predsodke pred drugimi poklici. Temu je kri­va slaba vzgoja doma in v šolah. Med starej­šimi kmeti pa je še vedno prisotna miselnost, da je kmet samo tisti, ki ima veliko zemlje, pa čeprav je ta slabo obdelana ali pa celo neobdelana. Če za primer pogledamo barje iz ptičje perspektive, vidimo, kako veliko je »morje« neobdelane zemlje … mnogo njiv je preraslo grmovje in celo velika drevesa že ra­stejo tam. Potem se pa vsi čudimo, zakaj je 


vse tako drago. Del krivde nosijo tudi starejši gospodarji, ki nočejo predati kmetije mla­dim, dokler jim ne teče voda v grlo. Potem je pa že kasno, ker je »prestolonaslednik« že izgubil voljo do kmetovanja … Velik problem je razdrobljenost parcel, pa tudi lastništvo, saj nima nihče posebnega veselja obdelovati družbeno zemljo, ki ti jo lahko lepega dne vzamejo. Zemlja pa je brez vrednosti, če je nihče ne obdeluje. Letošnje leto se vidi, kako so pričeli obdelovati njive na »črnem morju« in to sami mestni ljudje. Njive na Pjalcah in v Žabjaku pa so »samo­postrežba« za slabe ljudi … 
Številka glasila se tudi to pot zaključuje z literarnimi prispevki, večinoma čustvenimi pesmimi in večnimi vprašanji o smislu ob­stoja, pomenu življenja in o iskanju najglo­bljih resnic. Na koncu pa seveda ugankarski prispevek; tokrat ga je oblikoval Marjan – vo­jak. 


Sta Ljubljanica in Bistra odpisa­ni? Narave se ne da pretentati … 


Okence 13, 24. junij 1983 
Uredništvo: Andrej (Petrič), Ksenija (Miklav­čič), Andrej (Dobrovoljc), Mirko (Oblak), 
Janko (Vidmar), Tatjana (Oblak), Irena 
(Jarc), Jože (Telban), Janez (Dobrovoljc), 
Jana (?), Boris (Bole), Katarina (Dobrovoljc), 
Niko (Dobrovoljc), Marija (Dobrovoljc), Polo­na (Telban), Lenart (Jesenovec) 

Naslovna stran: Ivan Drašler 
Tisk: OK ZSMS Vrhnika 
Naklada: 150 izvodov 
22 strani, (temno modra, bela) 

Leto in pol kasneje je tu nova številka Oken­ca. Uredništvo zopet prosi bralce, naj malo pobrskajo po podstrešjih, saj bi rado arhivi­ralo zgodnejše izvode mladinskega glasila. Manjkajo jim številka 1, 2, 4 in 6. Kot vemo, prve številke niso našli vse do danes, ko na­staja ta prispevek (2015). 
V prvem članku izvemo, kakšen uspeh je zopet doživel gozdni smuk Češnjica: … pri pripravi tradicionalne športne prireditve se je angažiral praktično ves Verd. Mladim in mladim po srcu so pri organizaciji pomagali tako TOZD-i (Temeljne organizacije združe­nega dela) kot tudi zasebniki, ki so v teh sta­bilizacijskih časih prispevali lepo število na­grad. Pa še komentar letošnjega zmagovalca in novega rekorderja proge Toma Lavrenčiča: »Res zgledno ste pripravili tole tradicionalno prireditev, na kateri zmaga pomeni več kot pa recimo zmaga na občinskem prvenstvu v veleslalomu. Na svidenje prihodnje leto!« Mislimo, da to pove o Češnjici 83 vse, kljub temu pa imamo povedati še marsikaj; od tr­ganja plakatov dalje. Hvala vsem, še enkrat! 
Pa pojdimo dalje. Za 8. marec je recitatorska skupina pod vodstvom Magde Japelj zaple­sala nekaj lepih plesov in razveselila svoje mamice, ki jih ni bilo malo. Omenjena sku­pina je pripravila tudi tradicionalni sprejem Dedka Mraza. 

… V maju je bilo izvoljeno popolnoma novo predsedstvo, tako je krmilo prevzela mlajša generacija. Upamo, da imajo ti mladinci kaj več zagnanosti in idej, kot smo jih imeli prej­šnji. Seveda se stara generacija ni popolno­ma izključila iz delovanja, še naprej bomo poskušali pomagati pri delu, saj upamo, da bomo še dobrodošli.31 
Staro predsedstvo poroča, v kakšnem duhu je mineval čas med pomladjo 1982 in 1983; priznavajo, da je generacija starejših mladin­cev brez pravih idej in volje. Maja 1982 so se le uspeli udeležiti športne olimpijade, poleti pripravili izlet v hribe, na Cerkniško jezero … Zadružni dom sredi Verda pa je gostil zlasti igralce namiznega tenisa in šaha, kvartopir­ce in skupino, ki je si je vneto mirila živce z igrico Človek, ne jezi se! Obisk doma je bil res velik in probleme z onesnaževanjem so poskušali reševati s tedensko izmenjavo dveh dežurnih mladincev in generalnim či­ščenjem enkrat mesečno. Ta način vzdrže­vanja reda se je obnesel le kak mesec. 

Težave so nastajale tudi zaradi številnih de­javnosti, ki so potekale v domu ena za dru­go ali kdaj celo sočasno; sestanki družbeno političnih organizacij, vaje recitatorske sku-pine, delavnica in shramba scenskih pripo­močkov, kostumov in igralskih rekvizitov, plesi, kratkočasne dejavnosti … vse to se je prepletalo iz dneva v dan, iz tedna v teden 
– tako v mali sobi, kot na odru in v dvorani. Zlasti v zimsko pomladnem času se je zvrsti­la priprava različnih proslav; Dan republike, 
29. novembra, obisk Dedka Mraza in pra­znovanje Dneva žena, 8. marca in Osvobo­dilne fronte, 27. aprila. Novoletni dogodek je največkrat spremljala igrana igrica, za kate­ro so od scenarija, režije do zadnjega rekvi­zita poskrbeli mladinci in pionirji kar sami in mnogokrat vključevali v igro tudi mlajše brate in sestre, ki so bili takrat še predšolski cicibani. 
Velik zalogaj je bila tudi organizacija ple­sov ob petkih ali sobotah zvečer. Potrebno je bilo urediti prostor, organizirati prodajo vstopnic, pijače in redarsko službo. Leto kasneje so bili plesi začasno ukinjeni, saj je na enem od njih prišlo do pretepa, sosednje kmetije pa so se pritoževale, da dajejo krave po takih hrupnih disco nočeh mnogo manj mleka kot ob jutrih, ko se prebujajo ob naro­dno-zabavni glasbi. 
Iz naslednjih prispevkov izvemo, da so čla­ni novega predsedstva stari v povprečju 17 let, novo izvoljeni predsednik je Lenart Je­senovec. Prva naloga jim je uspela – izdali so novo številko Okenca. Načrtovana delov­na akcija v Matjaževki je propadla, saj med mladimi ni bilo pravega interesa zanjo. Pri­pravljajo se že na jesenski čas in naloge v novi sezoni.32 Kot prostor za izživljanje tistim, ki se z umazanimi čevlji zaletavajo v nedavno prebeljene stene Zadružnega doma – pre­dlagajo za plezanje in krotovičenje Retovje; niti v sanjah si ne mislijo, da bo že dvajset let kasneje taisto Retovje priljubljena desti­nacija športnih plezalcev, Zadružni dom pa prezidan v mala stanovanja. 

Janko Vidmar pa se o Retovju in izvirih Lju­bljanice razpiše iz povsem drugih skrbi in svari pred načrtovanimi poskusi z naravo: 
Da se narave ne da pretentati, vedo ljudje že dolgo. Toda nekaterim to ne gre v račun. Zato to vedno znova in znova poskušajo, vendar brez velikega uspeha. Za enega takih poskusov lahko štejemo tudi večnamensko akumulacijo Cerkniškega jezera … v hidro­energetske namene, s pomočjo tesnilnega nasipa z globinsko injekcijsko zaveso, ki naj prepreči vodi v Cerkniškem jezeru odtok v spodnji del jezera, kjer je večina ponikalnic. Tako bi se v zgornjem delu ustvarilo 19 km2 veliko akumulacijsko jezero. Vse površinske pritoke Cerkniškega jezera bi zajezili tudi ob izvirih in jih po cevovodih speljali v akumulacijo. Od tod bi vodo speljali po rovih v Bistro, kjer bi bila hidroelektrarna Bistra I. in nov izrav­nalni bazen, ki bi omogočil delovanje hidro­elektrarne Bistra II. Z izvedbo tega projekta bi močno posegli v prostor … Slovenci bi si uničili dobršen del naravne dediščine, po kateri slove v svetu. Uničeni bi bili: 
-Cerkniško jezero; spodnji del bi bil suh, zgornji pa akumulacija, katere gladina bi nihala za več kot deset metrov. Tako svetovno znanega presihajočega jezera ne bi bilo več. 
-Rakov Škocjan; reka Rak in vodne jame bi se praktično osušili 
-del Planinskega polja z delom Unice bi bil potopljen 
-izviri Ljubljanice, Ljubije, Bistre bi bili 
zajeti, zabetonirani in uničeni z akumu­
lacijo 

-Pekel v Borovnici bi bil docela spremenjen Poleg tega je vprašanje, če bi bilo vse to sploh možno. Nekateri trdijo, da je, drugi pa spet, da ni. To je stvar stroke. Za laika pa je zadržati vodo sredi Krasa isto, kot bi hoteli zadržati vodo v rešetu … Do istih rezultatov so prišli tudi na Baškem in Nikšičkem polju. Akumulacija na Baškem polju ni dosegla niti polovice predvidene pro­stornine vode, za katero so »strokovnjaki« prisegli, da jo bo. Tako si je nekdo spet posta­vil lep in drag spomenik. Projekt predvideva tudi močne posege v pro­stor naše občine in KS Verd. Tako bi bili izvi­ri Ljubljanice uničeni (zabetonirani), poleg tega bi izravnalni bazen v Bistri požrl velike površine obdelovalne zemlje. Zato je delegacija KS Verd aprila postavila skupščini delegatsko vprašanje, v katerem opozarja, da krajani s projektom niti z nje­govimi posledicami niso seznanjeni. Od skupščine je zahtevala, da se projekt javno razgrne ter povpraša ljudi, kaj mislijo o tem … Vendar odgovora do začetka junija še ni. Ne bi rad, da bi se ponovila tista stara zgod­ba, ko nekdo v pisarni odloča o milijardah ne glede na to, kaj menijo ljudje. 
Sledi niz literarnih prispevkov, pod katerimi je pojav nove mode podpisovanja več kot očiten – večinoma so brez podpisa. V prvih številkah glasila mladih Okence so bili vsi prispevki opremljeni s podpisom; če ne s polnim imenom in priimkom, vsaj z imenom, kraticami ali psevdonimom. Tudi člani uredniškega odbora so se prva leta ve­stno in vzorno predstavljali bralcem. V 80. letih pa se začne uveljavljati želja in pravica do anonimnosti, morda tudi naivna prepričanost, da je itak vse za vedno jasno in je uredništvo vsakič predstavljeno le z imeni, čeprav se nekatera večkrat ponavljajo. Težko je ugotoviti tudi, kdo so bili člani zaporednih predsedstev, saj se v uvodnih člankih podpi­sujejo kar kot »predsednik« ali »predsedstvo«. 
Anonimni so seveda zlasti bolj različnih ču­stev polni prispevki. Niko Dobrovoljc pa se smelo podpisan spo­minja svojega deda – železničarja: Moj ded je bil železničar, da sem bolj točen, bil je čuvaj proge. V majhni hišici ob progi je nadzoroval vlake, ročno zapiral zapornice, postavljal si­gnale … Takrat so se po železnicah še vlekle lokomotive na parni pogon. Na lokomotivi sta delala dva delavca, strojevodja in kurjač. Prvi je uravnaval vožnjo, drugi pa je z lopato metal v peč premog. Oba sta imela težko in odgovorno delo. Železniški promet se je naglo razvijal. Danes vlečejo vlake električne lokomotive. Te so hi­trejše in upravlja jih le en delavec. Starši so mi povedali, da je bila tudi od Ljubljane do Vrhnike železnica. Kakšna škoda, da so jo odstranili! Cestni promet ne bo nikoli preka­šal železniškega. Če premislimo, koliko tovo­rov prepelje en vlak in koliko en tovornjak. Tudi potniški vlak pelje desetkrat več potni­kov kot avtobus. Slišal sem že, da v velikih mestih gradijo podzemeljske železnice. Tako promet nemoteno poteka …  
Iz zbadajočih iskric in oglasov izvemo nasle­dnje resnice in dejstva tistega časa: Delo naših občinskih športnih funkcionarjev navdaja pravi olimpijski duh. MISLIJO, DA ŽIVIJO NA OLIMPU! Češnjica 83 
KMETIJSKI NASVETI Kmetje (takšni in drugačni)!!! Če hočete svo­jim kravam (takšnim in drugačnim) pove­čati mlečnost – naj se ukvarjajo z aerobiko! Aero bik 
Z našo krajevno »vlado« je menda nekaj na­robe. Opažamo, da se je naš »kancler« ogra­dil pred ljudstvom. 
Tudi nas tare stabilizacija – zato je tokrat samo 150 izvodov. 
GD Verd namerava za svojo 100-letnico po­staviti temeljni kamen za nov gasilski dom. Samo, da ne bo ta temeljni kamen postal »nagrobni«! 


77. Stoletnico Prostovoljnega gasilskega društva Verd je pred novim Gasilskim domom počastila tudi vrsta mladih gasilcev: Janez Petrovčič, Tone Kondardi, Miha Rihar, Dušan Oblak, Tomaž Gorišek, Marko Ogrin in Silvo Nagode (arhiv Marko Ogrin). 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 

Okence – tolmun sreče in mladosti! 


Okence 14, 1984 Uredništvo: Andrej (Petrič), Jože (Telban), Rudi (Dobrovoljc), Tomaž (Gorišek), Marjan (Rihar), Marko (Ogrin), Andrej (Dobrovoljc), Marija (Dobrovoljc), Lenart (Jesenovec), Tatja­na (Oblak), Katarina (Dobrovoljc) … Naslovna stran: Tatjana Oblak Tisk naslovne strani: Ivan Drašler Tisk: OK ZSMS Vrhnika 
Naklada: 250 izvodov 
Stari predsednik sporoča, da je mladina iz­brala novega predsednika in prizna, da ima predsednik ob prijetnih tudi manj prijetne naloge: Skrbeti moraš, da delovne akcije po­tekajo gladko, paziti moraš na red v domu KS in se včasih celo prepirati, se udeleževati sestankov OO ZSMS Vrhnika, KK SZDL Verd (Krajevne konference Socialistične zveze de­lovnega ljudstva), sveta KS Verd … Poroča o zelo uspelih proslavah v minulih sezonah; 



letos jo je kulturna skupina priredila tudi za dan Osvobodilne fronte. Športniki so pripravili novo Češnjico, proga je prinesla nov rekord … da so uspehi pri tej tradicionalni prireditvi zavidljivi, pa kažejo tudi različne govorice – letos »naj bi se na smuku menda nekdo celo ubil in ga bodo v bodoče prepovedali!« Udeležili so se tudi mladinske športne olim­pijade. 

81. Pokal Češnjica 1984 82. Progo skozi gozd so dobro zavarovali, mestoma nasuli in robove označili (arhiv Mirko Oblak). s smrekovimi vejicami. Smukač Marko Ogrin (arhiv Marko Ogrin). 

83. 
5. februarja 1984 so rezultate gozdnega smuka na cilju spremljali …, Matjaž Žirovnik, Marija Dobrovoljc, Tatjana Oblak, Katarina Dobrovoljc, Mirko Oblak, za prikolico stoji Blaž Dobrovoljc, spredaj pa Tone Frumen (arhiv Marija Telban). 

84. 
Blaž Dobrovoljc na progi gozdnega smuka Če­šnjica (arhiv Blaž Dobrovoljc). 



V zasneženi zimi so mladinci večkrat očistili most preko Ljubljanice in pločnik proti Jane­zovi vasi, spomladi pomagali čistiti park, de­lovna akcija v Matjaževki pa je letos propadla zaradi dežja. Z novim opleskom so polepšali prostore Doma KS Verd. Kakšne zgode in ne­zgode (med drugim je v sanitarijah počila vo­dovodna cev) so se še godile v domu, pa opi­suje nekaj naslednjih iskric in ugank: Gajba pri gajbi, kaj je to? – Mladinski dom v Verdu 
NLP 
Flaše letijo, omet pa odpada; našim mladin­cem pa maček nagaja. JLA 
Opombe: NLP neznani leteči predmeti, 
JLA jaz ljubim alkohol 

Razvade zmanjkuje, grla so suha, 
moč pojenjuje … 
nastale poplave težave so dale. 
Stopnice so v hipu brzice postale –  
pa so se vsaj enkrat oprale. 

Sledi rubrika Poskusi mladih literatov; Moj­ca opazuje domačo hruško, Ksenija pomla­dno jutro, Boris bleščeče se morje, Niko opi­še dom, Joco pa se sprašuje: 
Smo danes sploh mladi? 
Z rojstvom postanemo starci. 
Ali je sploh še kak človek, 
ali smo vsi roboti brez srca in ljubezni? 

85. Maj 1984; spredaj Jože Telban, Silvo Nagode, Miha Rihar, Mojca Miklavčič in Dušan Oblak, v drugi vrsti Katarina Dobrovoljc, Špela Vrhovec, Marija Do­brovoljc, Marjeta Pajnkihar, Vesna Šubic in Tanja Fru­men, zadaj ? in Sabina Zalović (arhiv Marija Telban). 
Irena opisuje Okence – tolmun sreče in mla­dosti, kakšna so bila poletja v Retovju – v Matjaževki in v Malem Okencu, v katerega mrzlih vodah je hladila razgreto mladost mladina iz Verda. 
»Ej, ali boš danes prišla kaj v Okence?« Ne vem … morda nisem pa čisto prepričana. Mami mi ves čas trobi na ušesa, da bom pre­živela počitnice kot nekakšen divji človek, ki živi samo v naravi. Take in podobne pogovore smo slišali med počitnicami pri nas v Verdu. Res, naše kopa­lišče je bilo eno samo doživetje, ki se je preli­valo preko celih počitnic. Preljubo Okence je vzbujalo neko skrivno­stno silo, ki nas je vlekla vase. V svoji tišini je izpovedalo veličino in ponos narave. Ta tolmunček je res pravi romantični kotiček v prelepem Retovju, govori o mehkobi in pra­vljičnosti narave. Mislim, da ni mladega člo­veka v Verdu, ki ne bi v njem preživel vsaj minuto svojega prostega časa. Ptičjemu petju se je velikokrat pridružil tudi glas kasetofona, ki je popestril naše brez­skrbno življenje. Nekateri so se tudi zaljubili, a vsi skrivnostni trenutki so se s časom zabrisali, kakor tudi kratkotrajne počitnice. Na njivah je koruza že kar dobro zorela in bila pravšnja za peko. Kaj boljšega!? 

86. September 1984; Leon Kržič, Miha in Branka Ri­har, Tatjana Oblak, Silvo Nagode in Tomaž Gorišek (arhiv družina Oblak). 
Topel večer in velik kup žerjavice, s katere je valovil vonj po pečeni koruzi. Prostora pa je bilo več kot dovolj. Seveda! Matjaževka! Ob popoldnevih so se v njej odvijale prave nogo­metne olimpijade, v katerih ni bilo nikakr­šnih starostnih razlik. Proti večeru pa se je potuhnila v spokojno starko, ki je mirno po­čivala in si nabirala moči za naslednji dan. Vidite, tako je bilo naše življenje, ki je trajalo le dobra dva meseca. Kakor narava, smo si tudi mi nadeli druge maske; imamo malo časa, tako malo, da komaj moreš na spre­hod, da bi videl uspavane dele Retovja, v ka­terih smo poleti našli prava razodetja. A čas se bo hitro zavrtel in nam ponudil spet nove čudovite počitnice. 
Blaž pa nam razkriva svoj nov hobi: 
Lansko leto sem pristopil k moškemu pevske­mu zboru LIKO. Dvakrat na teden z bratoma hodim na vaje. Pojem 1. tenor. Čeprav rad prepevam, mi je včasih kar odveč zvečer še na vaje. Vendar prišli so nastopi ob raznih praznikih, prireditvah, srečanjih. Vesel sem bil teh nepozabnih nastopov. Višek sreče pa je bilo snemanje plošče za RTV Ljubljana v mesecu juniju. Več večerov smo se potili in prepevali, da bo plošča pol­na. Lansko jesen je ta plošča izšla. Prišla je nova sezona vaj in za začetek ima­
87. Ovitek nove plošče, ki jo je leta 1983 ob svoji 10-letnici posnel moški pevski zbor LIKO Verd (arhiv Zavod Ivana Cankarja Vrhnika). 
mo vsi pevci piknik v Meletovi dolini. Zdaj sem slabe volje; ugotavljam namreč, da mi glas nagaja. Bliža se mi obdobje mutacije in tako bom moral z glasom eno leto počivati. Upam, da bo že prihodnje leto moj glas spet lep, čist in zveneč. Sklenil sem, da bom tudi v prihodnje rad hodil na pevske vaje. 



89. Lenart Jesenovec slači vojaško suknjo (arhiv družina Jesenovec). 
Čas, ko je številčno močna generacija fantov letnik 1964–1965 oblekla vojaške uniforme »sivo maslinaste boje«, napoveduje nasle­dnja vremenska napoved: Že na začetku leta smo dobili sivino v našo kotlino; obetajo se nam še bolj sivi dnevi, vrhunec pa bo sredi poletja. Nad naše kraje pa dotekajo še bolj sivi tokovi. SMB  oblaki! 
Srednješolci, ki se dnevno vozijo v ljubljan­ske šole, pa vabijo v svoje vrste nove člane: 
V Verdu se je septembra formiral nov športni klub … ugotovili smo, da imamo naravnost idealne pogoje za treninge surfaške sekcije, ki potekajo na krpanu33, na liniji Vrhnika Ljubljana. Sprva je naše društvo štelo le oko­li deset članov, do danes pa se nam je pri­družilo že več talentiranih nadobudnežev iz mlajših vrst. Vsak, ki bi se želel včlaniti v to naše društvo, lahko plača članarino pri Integralu poleg Črnega orla. Vsakega novega člana bomo zelo veseli. Vpisni pogoji: uspe­šno končana osemletka in vpis v usmerjeno izobraževanje. 
Uredništvo za pravilno rešen rebus obljublja 100 din, na koncu pa pozdravlja novo številko Okenca po vzoru Valentina Vodnika: »Ilirija oživljena!« in klicem: »Okence preplavljeno!« 
Naša razigrana mladost, leta našega sijaja …34 

Okence 15, maj 1987 Uredništvo: Blaž (Dobrovoljc), Marija (Dobro­voljc), Tanja (Drašler), Boris (Drašler), Bojan (Zupan), Marjeta (Pajnkihar), Brigita, Gita (Petrič), Darja (Jarc), Lavro (Cene Lavrič), Ta­mara (Troha), Sonja (Japelj) Naslovna stran: Tatjana Oblak Tisk naslovne strani: Ivan Drašler Tajnica: Marija Dobrovoljc Računalniška obdelava, oblikovanje: Blaž Dobrovoljc Tisk: OK ZSMS Vrhnika Naklada: 300 izvodov 
Pred nami je 15. številka glasila mladih iz Verda. Izhaja po treh letih ustvarjalne krize, medtem je bila mladina tudi dobro leto brez predsedstva: 

91. Pred Dobrovoljčevo hišo Bojan Zupan, Blaž Do­brovoljc in Andrej Zakrajšek urejajo posamezne li­ste zadnje številke glasila Okence (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
Marca 1987 je bilo izvoljeno novo predsed­stvo, zopet med najmlajšimi do sedaj. Izvoljeni so bili naslednji: predsednik Blaž Dobrovoljc, podpredsednik Matic Mrak, taj­nika Albert Pajnkihar in Sonja Japelj, bla­gajničarka Marjeta Pajnkihar, predstavniki za šport Boris Drašler, Tine in Igor Oblak, predstavnik za obveščanje Andraž Drašler, predstavnik za klubsko dejavnost Leon Kržič in predstavnice za kulturo Tatjana, Nataša in Katka Oblak. 
Letos imamo v načrtu ureditev Matjaževke (verjetno se ne bodo izvršila vsa potrebna dela, ker je dela čez glavo), ureditev doma (nakup potrebnega inventarja ter ureditev ostale notranjosti: pleskanje, kitanje, popra­vljanje uničenega in poškodovanega inven­tarja), ureditev parka, pozimi čiščenje mo­stu, priprava gozdnega smuka Češnjica in izid naslednje številke Okenc. 
Sledi predsednikovo poročilo, kaj vse je za­dnje mesece zaposlovalo mlade. Očiščeval­na akcija v parku je bila obsežna, saj so bile površine precej zanemarjene. Na pomoč z orodjem je priskočil sosed Ban, s pijačo pa 
92. Tudi spenjanje glasila poteka pri Dobrovoljče­vih; Andrej Zakrajšek, Katarina, Niko in Marija Do­brovoljc, Bojan Zupan in Domen Drašler (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
sta mlade pogostili domača Krajevna sku­pnost in trgovina Kmetijske zadruge. Lotili so se tudi kopanja lukenj za drogove, saj je bilo potrebno prestaviti električne dro­gove za novo napeljavo nad samo udorno dolino Matjaževko. Kulturniki so izdali novo Okence, pripravili tradicionalne proslave v Domu, pri katerih je sodelovala skoraj vsa mladina iz Verda, za 
1. maj so pripravili tradicionalno kresova­nje; organizirali prodajo pijače, pripeljali iz starega gasilskega doma nekaj klopi, zaradi česar so številni, ki so lahko sede klepetali in prepevali ob ognju, ostali mnogo dlje kot prejšnja leta. Nasploh je družabno življenje v Verdu ta leta doživljalo pravi razcvet. Gasilske veselice so privabljale številne veseljake iz cele občine, kulturni dogodki in proslave so bili dobro obiskani, tradicionalno postavljanje mlajev je postajalo naloga širšega kroga vaščanov; pred leti so mlaje nevestam postavljali le za možitev godni mladeniči, zdaj so se jim pri­družila tudi dekleta in na obeljenih mlajih so se pojavili tudi okrašeni venci in slikoviti napisi. "Na mlajčkih" je dolgo v noč vrvelo mlado in staro. 


93. Pletenje vencev; Grega Rome je priskrbel nosil­ne obroče za vence – dele starega kolesa (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
Športno leto je bilo osiromašeno, saj je zara­di dežja in slabe organiziranosti mladincev odpadel gozdni smuk Češnjica. So se pa na tekmovanju na Vrhniki dobro odrezali strelci. 
Na razcepu življenjskih poti, pred izbiro sre­dnje šole in s prvimi odločitvami v življenju se znajde nova generacija; Tanja B. se spra­šuje, kdo bo ustavil krvave vojne po svetu, Sony s prispodobo sprehoda skozi gozd išče pravo stezo iz brezskrbnega otroštva v sreč­no odraslost, osamljena Tamara si želi v ve­solje, Gita želi doseči sonce, Pavla pa opisuje neko Nedeljo – po volji drugih, ne po moji. 
Lavro nam zaupa odlomek Vrata v kletko se odpro iz nedokončanega romana Žele­zni križec, Katka iztrga List iz detektivovega dnevnika. Mateja opisuje Prvi nesrečni dan na morju, Ogiju pa je morje ostalo v drugač­nem spominu: 
Buči, buči morje adrijansko 
naše šotorišče je cigansko 
rdeči smo kot pleme indijansko 
to naredi pivo istrijansko 
in pa sonce, ki žge strašansko 
ker vsaka cena presega lansko 
nas tošl vleče na zemljico barjansko. 

94. Pletenje vencev je prevzela »sekcija za kulturo«; Katja, Nataša in Tatjana Oblak, Leni Kondardi in Katka Oblak (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
Zabave v domu postajajo vse bučnejše; za­radi divjega plesa in poskakovanja se neke­ga večera s stropa utrga luč v trgovini pod dvorano in ob naslednjih plesih so se morali kar malo brzdati, da bi se kaj podobnega ne ponovilo. A dom je še vedno dobesedno drugi dom že kdo ve katerih novih generacij. Leon opiše petkovo popoldne: Privlečem se iz Ljubljane, izmučen od naše »kolm kište«. Za neštudirane ljudi lahko povem – to je Integralov avtobus. Tu te tako trese, da če bi imel v roki tetrapak s smeta­no, bi se na Vrhniki lahko okrepčal s stepeno okusno sladko smetano. Vesel sem, če stojim vsaj na eni nogi, toda kaj, ko tudi ta ni ve­dno moja. Med vožnjo se odprejo pravi bese­dni zakladi trpečih potnikov. Zobne proteze letijo iz ust, ko le ti robantijo nad cesto, kjer je več lukenj kot asfalta. Pa to se še pretrpi, a ko pomislim na delo doma, me vse mine. No, petkovo popoldne je. Kam naj se dam? Dvakrat lahko ugibate … čestitam, že v pr­vem poskusu ste uspeli; v dom! »Še žrt naj ti dajo tam!« Premišljujem … žrejo samo živa­li, jaz pa nisem žival, mar ne. Tisti poetični verz pa je izumila moja mami. Sledi nadaljevanje: »Nič ne delaš, samo oko­li se podiš!« 

95. Na odru in v dvorani v Domu so se odvijali tudi mnogi družabni večeri, tudi silvestrovo 1986; v prvi vrsti: Igor Oblak, Sandi Rizman, Boris Drašler, Tine in Dušan Oblak, Blaž Dobrovoljc, Leon Kržič, Špela Vrhovec, Grega Rome; v drugi vrsti: Nataša Oblak, Matic Mrak, Smiljan Pajnkihar, Peter Levec, Tomaž Drašler; tretja vrsta: Andrej Zakrajšek, Jure Krašovec, Bojan Zupan, Miran Drašler, Andraž Drašler, Marjeta Pajnkihar, Sonja Japelj, Štefan Bogataj, Andrej Turšič, Franci Drašler, Tatjana Oblak, Tone Kondardi, Leni Kondardi, zadaj Robi Petrovčič (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
A ura je pet; iščeta me Jurjeva pobalina. Igor me že pri vratih vpraša, kje imam matema­tični zvezek. »Ni, muca vzela!« jima odgovorim … mimo­grede, če ju srečate kdaj na cesti, ničesar ne recite čez Olimpijo, nad katero sta zelo nav­dušena, pa tudi Dražena Petrovića ne hvalite preveč – ni dobro za zdravje, vam povem! Ko pogledam pa Andraža, se komaj neham smejat, saj ga ni trenutka, ko bi se mu na ustih ne igral nasmeh. In kaj počnemo vse v domu; igramo namizni tenis, goljufamo pri kartanju … Albert me bo pa ustrelil; porabil sem mu že polovico svinčnika … zmanjkuje papirja, konec luštnega! Nič več se vam ni potrebno mučiti z mojimi modrovanji (pa naj mi Can­kar ničesar ne zameri!) 

Svinčnik je romal dalje; očitno so mladinci dobili nalogo – spisati prispevke za novo šte­vilko Okenca kar v domu. 


97., 98. V domu sredi Verda se je ustavil tudi Pust (arhiv Blaž Dobrovoljc). 
Kakšno je tam življenje, zdaj prelije v rime tudi Marjeta: 
V domu smo že vsi, 
vsak posebej kje čepi. 
Nekdo si muziko navija, 
pri tem marsikdo uživa. 

Eden plesat se uči 
in se tako močno poti, 
z živci že na koncu je 
pa ga kmalu mine vse. 

Ostali osla se gredo, 
se za mizo drenjajo, 
skrivaj si karte menjajo, 
oslu izogibajo. 

Za drugo mizo špilajo tarok, 
a tudi to ne gre od rok, 
stalno se prepirajo, 
drug drugega sekirajo. 

Življenje v domu tako je. 
A moti to starejše vse, 
z nami se ne strinjajo, 
ker pač tako življenje uživamo. 


In sledi še niz drugih pesmi, ki so jih ne­kateri spisali kar v paru, vseh sedem pa je združenih v Variacije na temo: Nore mlado­stniške ljubezni (Puberteta). Bojan in Smiljan zapišeta: 
V srcu ogenj mi gori, 
ki po tebi hrepeni, 
a ko vidim z drugim te, 
hrepenenja konec je. 

V domu dostikrat si bila, 
pa si druzga gledala, 
želel sem si, da to ni res, 
ko z drugim stopala si v ples. 

Ko na samem ga dobim, 
ga zadavim, to želim, 
drug druzga gledava grdo, 
da se vsak hip kaj zgodilo bo. 

Preden jeza je minila, 
je oba že zapustila, 
opazujeva še zmeraj te, 
če boš … vrnila se. 

Bojanu se pridruži zdaj še Tine: 
Že več let te opazujem 
in se ti približujem. 
A ti kakor kamnita 
me gledaš kot pribita. 
Vmes me druga je ogrela, 
med nama pesem je odpela, 
všeč si mi še zdaj, 
zato upam, da bo med nama kaj 
že za 1. maj. 
Koliko prvomajskih praznikov je že minilo od leta 1987! Pa so med bregovi Ljubije in Ljubljanice še vedno nova in nova mlada srca, iskrive misli, večna hrepenenja, ki prav gotovo ogrevajo in burijo tudi večino tistih ustvarjalcev glasila mladih iz Verda, ki danes vstopajo že v peto, šesto, sedmo desetletje. Pogled skozi štirinajst ohranjenih številk glasila Okence nam razkriva življenje mla­dih v Verdu pri Vrhniki od sredine 70. do druge polovice 80. let 20. stoletja. Čeprav je minilo od zadnje, 15. številke, že skoraj trideset let in so naš prostor in čas prevetrile številne družbene, socialne in teh­nološke spremembe – so Okenca v Retovju še vedno polna čiste, bistre vode in kdo ve, če lepega dne ne privre na dan tudi 16. šte­vilka glasila mladih iz Verda. 
Morda prav na nek topel junijski večer … 

Opombe: 
1	 Gradbeno podjetje Igrad. 
2	 Uvod, Okence 4. 
3	 Uvod, Okence 6. 
4 	Številke od 2 do 13 je Domoznanskemu oddelku Cankarjeve knjižnice na Vrhniki podaril Andrej Petrič, kopiji 14. in 15. številke Tatjana Oblak Mil­činski. 
5 	Zgradbo, v kateri je bil po letu 1945 organiziran Zadružni dom, je Karol Jelovšek postavil leta 1891 kot gospodarsko poslopje s hlevom na nek­daj Marjanč'nkovi domačiji. Mladinski klubski prostori so bili v prvem nadstropju stavbe, ime­novane tudi Kulturni dom, Dom krajevne sku­pnosti, Mladinski dom ali največkrat na kratko 
– Dom. Ob stranski sobi je bila dvorana z odrom. V prvem nadstropju je imela pisarno tudi Krajev­na skupnost Verd. Po gradnji novega Gasilskega doma v 80. letih so bili prostori zdaj že nekda­njega Zadružnega doma po letu 2002 pregrajeni v nekaj novih stanovanj. 
6 	Uvod, Okence 2, str, 1. 
7 	V Okence pišimo vsi. Okence 11, str. 2, 3. 
8 	Hvalica, Doro, 1974: Njihova beseda 74, Naš časo­pis 12, str. 4. 
»Občinska konferenca ZMS na Vrhniki je s pomo­čjo Temeljne kulturne skupnosti in Doma JLA or­ganizirala v dneh od 8. do 13. aprila občinsko re­vijo Naša beseda 74 in na njej predstavila v Domu JLA: literarni večer, revijo pevskih zborov, burko »Trije tički«, dramo »Rožmarin« in klubski ve­čer »Spomenik brez podstavka«; v Cankarjevem domu pa dramo »Pisana žoga«. Že naslovi nam pripovedujejo o pestrosti in vsestranosti dejav­nosti mladih na področju kulture v naši občini. In prireditev je tudi bila dokaz takšne dejavnosti. Morda je bil vrhniški kulturni teden (upravičeno ga namreč lahko tako imenujemo) resničen od­raz želja in prizadevanj mladih, saj je po oblikah, kvaliteti in vsebini bil tako zelo različen, kot so lahko le mladi. Strog in neizprosen kritik (kar jaz nisem) bi imel seveda na račun kvalitete marsi­kaj povedati, saj res ne gre, da bi pod izgovorom »amaterizem« skrivali vse vrste diletantizma zla­sti kar zadeva izbor neprimerne, nekvalitetne in predpotopne literature. Zato je morda pomemb­nejša mobilizacijska vloga Naše besede, ki je ne­dvomno za teden dni združila veliko število mla­dih v dvorani Doma JLA in Cankarjevega doma. Mladi so v tem tednu dobesedno natrpali dvora­no vsak večer — s čimer se Vrhnika ne more vse­lej pohvaliti. Mlada publika je tokrat, kar zadeva moralne podpore in občutka pripadnosti svoji organizaciji, prav gotovo položila izpit. Izpit so seveda položili tudi organizatorji prireditev, saj je prav gotovo tudi njihova zasluga, da je bilo toliko mladega občinstva ...« 

9 	Tekmovanje klubov, zlasti pa organizacijskau­reditev področij delovanja mladih je bilo med osnovnimi usmeritvami 9. kongresa ZSMS, ki je od 2. do 4. oktobra potekal v Moravcih pri Mur­ski Soboti. 540 delegatov, ki so zastopali 380 000 slovenskih mladink in mladincev, je na kongre­su sprejelo statut ZSMS ter resolucijo o nadaljnji vlogi in akcijah mlade generacije pri gradnji sa­moupravne socialistične družbe. Z neposrednim angažiranjem, s požrtvovalnim delom v proce­sih družbenega upravljanja se naj mladi tvorno vključujejo v uveljavljanje delegatskega sistema kot obliko neposrednega odločanja delovnih lju­di. (Vir: ZSMS – enotna, učinkovita in akcijsko sposobna razredna fronta mladih ljudi; Naša sku­pnost, str. 12, 28. september 1976.) 
10 V različnih številkah se pojavljajo različno zapi­sani pridevniki, izpeljani iz imena Verd; verdski, verjanski … pa tudi prebivalci Verda; Verdjani, Verjani … 
11 Drašler, Janez, 1975: Le čevlje sodi naj kopitar. Naš časopis 18, str.12 
»Mladi v Verdu spet igrajo. Da jim ne bi tako kot lani kdo spet očital starokopitnosti (seveda upra­vičeno), so posegli po sodobni temi. Na odru se gredo nebesa in TOZD hkrati. Vse so stlačili v isti koš; še sreča, da ne oni, ampak avtor komedije v desetih slikah Miro Štefanec. Poskušajo, se tru­dijo in se gredo amaterski teater. Mladi so, lah­ko bi jih zaneslo na stranpota. Pa jih ni. Vsi za enega, eden za vse! To je njihovo geslo pri delu v »Domu«. Delajo, študirajo, se zabavajo in se gredo teater; najslabši, slab, povprečen, še kar, dober, najboljši, odličen. Kdo pa ve? Gredo se pač, kljub temu, da gre vsa stvar vede ali nevede mimo tistih, ki bi morali jasno in glasno pove­dati, kakšno je njihovo delo, ga kritično oceniti, kolikor se pač da, ali kolikor je kdo sposoben oceniti, da bi mladi vedeli pri čem so, kajti kljub treznosti in samokritičnosti, ki je je v njih dovolj, tega ne vedo. Vrtijo se v začaranem krogu bolj ali manj vmestnih pripomb ljudi, ki so izrazili svoje mnenje o delu dramske skupine iz Verda zgolj z eno ali dvema besedama. Tako je, brez ocene ni napredka. Da pa se vsi ne razumejo na — da ne rečem na gledališče, ampak na igranje, je pa tudi povsem jasno. Kar pa je takih, ki vedo, kaj je odrsko delo, pa je njihova beseda seveda kritična. Prav to, da tisti, ki bi morali spregovoriti molčijo, pa mlade iz Verda najbolj boli. Boli jih že nekaj časa, že nekaj let. Zanje je velika nagrada, da lju­dje polno zasedajo dvorane, kjerkoli se pojavijo, da jih publika pozdravi, jih sprejme, jim zaplo­ska, sledi predstavi, se nasmeji ali se zamisli ob dogajanjih na odru. Da, veseli so, da jih preprosti ljudje bolj ali manj razumejo; boli pa jih, da ne slišijo kritične ocene od ljudi, posameznikov, ki bi jih moralo zanimati, kaj ti mladi počno. Pa gre vse to mimo njih nevede, (ker ne berejo plaka­tov), ali vede s pridušenim nasmehom in mislijo, češ spet nekaj »špilajo«. Morda mislijo, da igrajo zase, morda ne vedo, da jih ljudje pridejo gledat in poslušat. Motijo se in krivični so. Kolikšna pa je ta njihova krivda, naj premislijo sami.« 

12 Javna radijska oddaja, kviz za mladino. 
13 Naselje delavskih hiš, ki so bile postavljene v času gradnje avtoceste Vrhnika–Razdrto na pre­lomu 60. in 70. let 20. stoletja. 
14 Danes je na tem mestu na levi strani res žaga že propadlega podjetja LIKO, na desni strani pa niso nikdar gradili stanovanj, vrtca in trgovine, pač pa računalniški oddelek že ukinjenega podjetja LIKO PRIS in nov Gasilski dom in Dom KS Verd. 
15 S. S. 1999: Tradicionalni gozdni smuk Češnjica 
99. Naš časopis št. 252. str. 32: »… Pred začetkom starta je Franc Turk povedal nekaj o zgodovini smuka: Prvi smuk smo imeli leta 1939, ko je na­stopilo od 20 do 30 mlajših fantov domačinov, ki so si upali spustiti po ozki smučini, ki je izgledala kot bob steza. Kmetje so namreč s Češnjice vozili hlode in tako umetno naredili ozko smuk progo. Starejši Verjani so organizirali tekmo, mi, mlajši pa smo se spustili po progi. Seveda nismo imeli takšne smučarske opreme kot sedaj, zato smo na nekaterih mestih palice dali med noge in tako smo »bremzali« v dolino. Tudi sankali smo se po tej progi, tako da so bile zimske radosti nas mla­dih res potešene. Prvi zmagovalec smuka je bil Frenk Jeran, drugi čas pa sem dosegel sam.« 

16 Rudolf Hribernik-Svarun, slovenski general, ko­munist, prvoborec, partizan, zgodovinar, politik in narodni heroj, * 10. april 1921, Horjul, † 10. januar 2002, avtocesta pri Logatcu. 
17 Zaradi poškodb in dotrajanosti starega mostu je bila Ljubija nekaj let premoščena z mobilnim vo­jaškim mostom z zelo strmimi klančinami. Med gradnjo novega mostu je bil organiziran obvoz po znova odprti prastari cesti, ki jo je pod obronki Javorča zagradila pred leti Parketarna Verd. 
18 Malavašič, Ivan, 1978: Oktet »Kašča« iz Verda — oktet mladih, Naš časopis 40. 
»Verd. Kraj pri Vrhniki, tik onkraj Ljubljanice, ki se stiska pod novim viaduktom avtoceste in mu temnozelene vode iz Retovja šumljajo skrivno­stne napeve iz notranjskega podzemlja. Ta kraj je že od nekdaj znan po dobrih pevcih. Tudi sedaj, pod okriljem Parketarne, tu že vrsto let uspešno deluje dober moški pevski zbor. Sredi vasi stoji stara kašča, ki jo kanijo preurediti v razstavni prostor in galerijo in ob rojstnih hišah Petkovška in Sternena bo nov kulturni pomnik. Nič čudnega torej, da so mladi pevci iz Verda, ki so ustanovi­li moški oktet, temu dali ime Kašča. Oktet je bil ustanovljen na pobudo Janeza Drašlerja, ki poje kar v več zborih, med drugim tudi pri Komornem zboru RTV Ljubljana in pri Akademskem pev­skem zboru Tone Tomšič. Takoj po ustanovitvi so začeli z resnim delom. Vaje imajo dvakrat te­densko. Uči jih kar član okteta, prvi tenorist Mitja Drašler, ki jih uči note, Janez Drašler, prav tako prvi tenorist, pa skrbi za tehnično obdelavo. Po-leg prvih dveh tenoristov pojejo še: Jernej Dra­šler in Slavko Žilavec, ki prepevata drugi tenor, prvi bas pojo Urban Žirovnik, Bojan Martinšek in Francelj Modrijan. Podlago, ki se ji pravi dru­gi bas, pa imata na skrbi Tone Furlan in Bojan Kukec. Če fante preštejemo vidimo, da jih prepe­va v oktetu devet, torej je to nonet, za te pa je značilna ženska zasedba. Pri večini pesmi, ki jih mladi Verjani prepevajo, pa ima baritonist solo in tako še vedno ostane v bistvu oktet in prav v taki zasedbi zveni pesem najlepše. Glavni poudarek v svojem programu so fantje namenili narodni, zlasti koroški pesmi. Vadijo in pojo pa tudi ume­tne, latinske (Gallus) in moderne pesmi. Njihova želja pa tudi je, da bi nastopali z lastnimi sklad­bami. Ker imajo v svojih vrstah tudi skladatelja, to je Mitja Drašler, se jim bo ta želja prav goto­vo kmalu uresničila. Fantje pa ne le, da pridno vadijo, temveč tudi pridno nastopajo. Tako so že jeseni leta 1976 v tednu Komunista z naslovom »Človek, delo, kultura« nastopili v vseh krajevnih skupnostih v občini, ko so na zanimiv in izredno uspešen način prepletli slovensko narodno pe­sem in Cankarjevo besedo. Tudi v sosednji Italiji, v pobratenem mestu Gonarsu, je že zvenela nji­hova pesem, pa na srečanju oktetov v Šentjerne­ju, kjer so strokovnjaki pohvalili njihovo petje, pa na mnogih manifestacijah in proslavah v občini. Povsod, kamor so jih že povabili ali jih še bodo, bo iz mladih grl zazvenela njihova pesem. Seve­da, tudi načrte imajo; snemanje na RTV in pa sa­mostojni koncert, na katerem bodo pokazali ne le svojo kvaliteto, ampak tudi ljubezen do slovenske pesmi, s tem pa tudi ljubezen do svojega naroda, ki ljubi to pesem in bo ob njihovem petju dele­žen tiste tihe, tople in le dobrim ljudem dostopne sreče. Številni so okteti, ki prepevajo po Sloveniji. Lepo je to in tega smo lahko veseli. Še bolj pa smo lahko veseli tega, da pri nas prepeva oktet mla­dih, ki s svojim delom dokazujejo in potrjujejo, da bo slovenska pesem živela tudi med prihodnji­mi rodovi, da je ne bodo spodrinile tuje melodije. Kajti pesem, ki se rodi v srcih ljudi tistega naro­da, ki je v svojem zgodovinskem nastajanju veli­ko prestal, se trdno bojeval s potujčevalci za svoj obstoj in v tem boju tudi zmagal, je večna. Pesem je spremljala junake v boj, delavce pri delu, ljudi v veselih in žalostnih trenutkih. Naj nas ta pesem spremlja tudi v prihodnjih sončnih dneh, v katere verujemo! Zato odprimo svoja srca na stežaj pe­smi, ki jo med nas prinašajo mladi iz Verda!« 
19 Škof, Zvone: Vremena Kranjcem bodo se zjasnila ali razmišljanje ob sedanji amaterski krizi. Oken­ce 6, str. 5. 
20 Nekdanja »šubička«, danes Gimnazija Jožeta Plečnika, Šubičeva 1. Ljubljana. 
21 NNNP je bila obrambna akcija, v kateri so slo­venske občine preizkušale svojo usposobljenost, čvrstost in enotnost in vse oblike obrambnih aktivnosti. Pri akciji naj bi sodelovale vse oblike ljudske obrambe in družbene samozaščite, enote teritorialne obrambe in JLA. 
22 V. J., 1980: Dan mladosti v Verdu. Naš časopis 65, str. 4. 
»Dan mladosti smo letos proslavljali kakor vsako leto, vendar brez ljubega tovariša Tita, našega vodje in vzornika. Prav to je vse mlade zavezova­lo, da so bile vse majske slovesnosti predvsem de­lovne in tako je bilo tudi v Verdu. Ta dan so mla­dinci sprejeli svoje vrstnike iz delovne organiza­cije Sap-Viator. Skupaj so obiskali nekaj spome­nikov v KS Verd, znanih po dogodkih v NOB. Na kurirski postaji TV-17 so jih sprejeli partizanski kurirji, le ti so jih seznanili z življenjem in delom kurirjev med NOB. Ob svojem prazniku so mladi pripravili tudi fotografsko razstavo s kulturnim programom. Na razstavi so prikazali svoje delo zadnjih nekaj mesecev. Videli smo, da so mladi pošteno zavihali rokave in pokazali kaj vse zmo­rejo in znajo. V tem času niso bili aktivni samo na kulturnem in športnem področju, marveč so veli­ko pozornost posvetili tudi mladinskemu prosto­voljnemu delu, obujanju revolucionarnih tradicij ter vključevanju mladih iz vseh delov KS v enotno in močno osnovno organizacijo. Pripravili so tudi prijateljsko nogometno srečanje, kjer sta se po­merili ekipi Verda in Bistre, dan pa so zaključili z družabnim večerom v zadružnem domu. 
23 Hladnik, Gabrijel, 1980: Robinzoni – zakaj potice. Naš časopis 65, 1980, str. 8. 
24 M. R.: Odprta galerija Kašča. Naš časopis št. 76, str. 6, maj 1981. 
25 Razgovor je vodil Niko Nikolčič. 
26 Po naftni krizi leta 1979 je nastopila globalna re­cesija in drastičen dvig obrestnih mer je nekda­njo Jugoslavijo in večino nerazvitih držav pahnil 
BIL JE TOPEL JUNIJSKI VEČER … 
v dolžniško krizo. Pod predsedstvom Milke Pla­ninc je leta 1982 nastopila stabilizacija – obdobje varčevalnih ukrepov redukcija električne energi­je, nafte, pomanjkanje pralnega praška, kave in drugih luksuznih surovin. 

27 Kurirčkova pošta varno preko preprek: Kurirčk­ovo torbo, ki so jo naši pionirji prevzeli od pio­nirjev iz Logatca na TV-17, so štiri dni uspešno prenašali po skrivnih kurirskih poteh v naši občini. Na TV-17, kjer so prevzeli torbo, je bilo slovesno kot že dolgo ne. Zbrali so se številni pi­onirji in borci-kurirji, ki so mladim spregovorili o pomenu, delu in boju nekdanjih kurirjev na TV­
17. Nato so pionirji nesli torbo po Mirški poti do Mirške kolone in mimo Štampetovega mosta v kasarno Ignaca Voljča-Frica. Tu so ji vojaki pri­pravili sprejem, nato pa je nadaljevala pot na Par­tizanski klanec, do nekdanje kurirske javke Sova. Od tu so jo pionirji ponesli na Drčo k spomeniku, kjer so počastili spomin padlim, nato pa preko Močilnika in Mirk pred dom JLA na Vrhniko. Tu so jih pričakali številni pionirji in občani. Zbra­nim je spregovorila članica predsedstva OK ZSMS Maja Kajdiš. Po kulturnem programu so podelili knjižne spominske nagrade pionirjem, ki pišejo proste spise o vstaji in narodnoosvobodilnem boju v naši občini. Z osrednje občinske prireditve so pošto preko Retovja prenesli v Parketarno v Verd, kjer so jo mladinci prejeli v čuvanje in pre­nočevanje. 
Naslednje jutro so jo v Bistri od pionirjev Cankar­jeve šole prevzeli borovniški pionirji, ki so jo pre­ko vseh preprek prinesli pred šolo v Borovnici, kjer je bila proslava, in pionirjem podeljene spo­minske knjižne nagrade. Nato so torbo ponesli na Breg in Pako in jo izročili mladincem iz Fenolita, ki so jo uspešno čuvali preko noči. Zjutraj so jo borovniški pionirji ponesli do Kamina, kjer so pi­onirjem priskočili na pomoč ribiči in jo popeljali na drugi breg Ljubljanice ter jo izročili pionirjem iz Bevk, ki so torbo ponesli do šole in pripravili proslavo. Potem pošta nadaljuje pot na Log, kjer ji pionirji pripravijo sprejem. Prenoči. Naslednje jutro krene mimo domačije herojinje Marije Ku­cler na Drenov Grič, kjer tudi prenoči. 
Z Drenovega Griča je po skrivnih poteh prišla v Ligojno, kjer so jo naši pionirji na Razpotju pre­dali pionirjem iz Horjula … Naš časopis, št. 76, junij 1981, str. 4. 

28 Tatjana Oblak Milčinski: Kulturno življenje Ver­da in Verjanov v 20. stoletju, Vrhniški razgledi 9, str. 204 do 233. 
29 Po pripovedovanju Mirka Oblaka. 
30 Po pripovedovanju Mirka Oblaka so želeli mladi s predavanjem ozavestiti sebe in starše, ki so veči­noma dvomili v spodobno in odgovorno obnaša­nje na mladinskih akcijah. 
31 Dobrovoljc, Andrej, 1983: Okence. Naš časopis 100, str. 12. 
32 Dobrovoljc, Andrej,1983: Pozimi bo v Verdu ži­vahno. Naš časopis 102. 
»Poletje je minilo. V tem obdobju OO ZSMS Verd ni organizirala nobenih posebnih aktivnosti, saj je večina mladih po svoje preživljala počitnice. Prve dni septembra pa so se naši mladinci udele­žili teka in kolesarjenja v Logatcu. Z njimi je od­šlo tudi nekaj mladincev, ki so jih na tekmovanju bodrili. Dosegli pa so tudi velik uspeh, saj je bil Mirko Oblak tretji v kolesarski preizkušnji, v teku po ulicah Logatca pa sta Branka Rihar in Boris Drašler zmagala v svojih kategorijah. Prvi sesta­nek v jesenskem obdobju smo imeli v začetku septembra. Tu smo si zastavili nove naloge, ki naj bi jih uresničili tja do novega leta ter analizirali minulo delo. Največji problem, ki smo ga skuša­li rešiti na tem sestanku, se je nanašal na potek klubskih dejavnosti. Šibka točka je prav gotovo čiščenje prostorov po končanih aktivnostih, ki pa smo ga vsaj začasno odpravili, saj se doslej nobe­na metoda ni ravno dolgo obnesla. Sestavili smo tudi program, ki se bo odvijal ob zimskih večerih. Tja smo uvrstili razna predavanja z diapozitivi, glasbeni večer, kvize in podobno. Organizirali bomo tudi plesne vaje, saj je med nami veliko interesentov. Celo zimo pa bodo v domu pote­kale razne interesne dejavnosti, kot so namizni tenis, šah in podobno. 29. in 30. novembra bomo organizirali še prvenstvo Verda v namiznem te­nisu in šahu. Hkrati s klubsko bo tekla tudi kul­turna dejavnost. Tako bomo priredili proslavo ob Dnevu republike, na koncu tega obdobja pa še prireditev za naše najmlajše vaščane – proslavo ob Dedku Mrazu. Poleg vseh teh nalog nas ob dobrih snežnih razmerah čaka organizacija goz­dnega smuka Češnjica, pri katerem pa nam bodo morali priskočiti na pomoč tudi starejši občani. Iz vsega tega je razvidno, da bo življenje v domu KS v zimskem času zelo pestro. Začrtali smo si zah­teven program, ki pa ga bomo lahko uresničili le z dobrim delom in aktivnim sodelovanjem vseh mladincev.« 

33 Krpan je ime za zgibni avtobus mestnega in pri­mestnega prometa. 
34 Tamara Troha: Se bodo lastovke še vrnile. Oken­ce 15. str, 15. 
Aleksandra Serše 

VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (V. DEL) 
OBRTNO NADALJEVALNA IN GOSPODINJSKA ŠOLA OD PRVIH ZAČETKOV DO KONCA DRUGE SVETOVNE VOJNE 
UVOD 
V Vrhniških razgledih že od leta 2011 obja­vljamo zgodovinski pregled razvoja vrhni­ške šole od prvih začetkov leta 1796 dalje. Pomembno prelomnico za šolo je pomenilo leto 1904, ko so na Vrhniki odprli vrata no­vega poslopja, enega izmed najsodobnejših, in se je šola lahko preoblikovala v šest ra­zrednico. Med prvo vojno je bilo delovanje šole okrnjeno. V poslopje se je nastanila voj­ska. Vrhniška ljudska šola, ali kot so jo ime­novali po letu 1918 narodna šola, je postala osemrazredna. Podatke smo črpali iz ohra­njenega arhivska gradiva vrhniške šole, ki je neusahljiv vir podatkov in nam omogoča proučevanje zgodovine šole in kraja, ki je bil tesno povezan s šolo. Zdi se, da  za obja­vo gradiva ne bo kmalu zmanjkalo.1 Zadnji prispevek, ki je bil objavljen v zborniku Vrh­niški razgledi 15, smo zaključili z začetkom druge svetovne vojne in s prihodom italijan­ske vojske na Vrhniko. V pričujočem članku je naš namen posvetiti pozornost obrtno na­daljevalni in gospodinjski šoli, ki sta delova­li s prekinitvami v sklopu vrhniške osnovne šole vse obdobje prve polovice 20. stoletja. Sklenili ga bomo z medvojnimi dogajanji, povezanimi s šolo. 
ZAČETKI OBRTNEGA ŠOLSTVA 
Že v drugi polovici 19. stoletja je prevlado­valo prepričanje, da obrtnemu naraščaju 
– vajencem ni dovolj le uk v mojstrovi de­lavnici, temveč ga je treba izpopolniti s šol­sko vzgojo. Vajeniške, ali kot so jih imenovali obrtno nadaljevalne šole, so se razvile iz t. i. ponavljalnih šol oziroma nedeljskih šol. V prvih bolj preprostih oblikah se je začel ta način izobraževanja organizirati kmalu po letu 1850. 
Za začetke obrtnega šolstva je značilna ra­znolikost in neurejenost. Prve šole, ki so vsebovale le praktični pouk, so bile ustano­vljene na pobudo petičnih posameznikov. Šole, ki so poleg praktičnega pouka nudile učencem tudi teoretični pouk, so bile me­hanične šole v jezuitskih kolegijih. Šele z uvedbo splošne šolske obveznosti je drža­va omogočila izobraževanje vajencev in po­močnikov na normalkah in glavnih šolah. Omenjene šole so bile le v večjih mestih.2 Tudi kasneje ustanovljene tehniške šole, ime­novane realke, so bile ustanovljene v večjih mestih in kot take večini nedostopne. Real­kam so priključili večerne in nedeljske šole za obrtnike.3 Ko so se te leta 1863 izenači­le z gimnazijami in postale srednje šole za izobraževanje tehničnega kadra, so vajenci izgubili možnost izobraževanja. 

Po ukinitvi triletne realke so si na Kranj­skem poslanci deželnega zbora prizadevali ustanoviti obrtno nadaljevalne šole in sre­dnjo obrtno šolo v Ljubljani. Od leta 1861 so razpravljali o izobraževanju obrtnih, industrijskih in trgovskih kadrov. V reševa­nje problematike ustanovitve državne obr­tne šole v Ljubljani sta se poleg deželnega zbora vključili tudi zbornica za trgovino in obrt in mestna občina. Deželni odbor je na povabilo deželne vlade poslal leta 1868 dva odbornika na Dunaj v državni zbor, kjer so razpravljali o osnutku zakona o ustana­vljanju in vzdrževanju obrtno nadaljevalnih šol.4 Po vrnitvi obeh predstavnikov in nju­nem poročilu s posvetovanja na Dunaju, je Kranjski šolski odbor pripravil poročilo za deželni zbor. Člani odbora so bili mnenja, da državni osnutek zakona o obrtno nada­ljevalnih šolah za Kranjsko ni primeren, ker na Kranjskem ni bilo bogatih obrtnikov, ki bi lahko vzdrževali te šole. Poleg finančnih težav v tistem obdobju na Kranjskem ni bilo primerno izobraženih pedagogov. Dr. Ble­iweis je v imenu šolskega odbora predlagal, da bi vzdrževanje šol prevzel deželni sklad v višini 2/3 in občina 1/3. Glede pedagogov je bil podan predlog o dodatnem izobraže­vanju sposobnih obrtnikov in učiteljev na Dunaju. Sklenili so, da bo deželni odbor pripravil za naslednjo sejo osnutek zakona 
o nadaljevalnih šolah. Osnutek zakona o po­navljalnih/nadaljevalnih šolah je bil sprejet 1874.5 Zakon ni prinesel kakovostnega pre­mika pri ustanavljanju in vzdrževanju obr­tno nadaljevalnih šol. Poudarek v zakonu je bil na ponavljalnih šolah, ki so jih v drugih avstrijskih deželah že ukinili. Novela držav­nega osnovnošolskega zakona leta 1883 je določila, da ponavljalne šole niso nadalje­valne. 
OBRTNO NADALJEVALNE ŠOLE 
Prvi državni zakon o ustanavljanju obrtno nadaljevalnih šol je bil sprejet na podlagi mi­nistrske uredbe 24. februarja 1883. Uredba je bila kasneje večkrat dopolnjena in spre­menjena. Na osnovi te ministrske uredbe so se začele obrtno nadaljevalne šole bolj mno­žično ustanavljati, a težave pri ustanavljanju in vzdrževanju so bile prisotne ves čas, saj ni bilo primernih zakonskih aktov. Deželni zakoni bi te težave gotovo odpravili, če bi natančno določili ključ, po katerem naj bi določali prispevke za vzdrževanje šol. 
Obrtno šolstvo je bilo do leta 1882 upravno podrejeno trgovinskemu ministrstvu, kasne­je do leta 1908 ministrstvu za uk in bogoča­stje. Obrtno šolstvo je leta 19086 prišlo pod ministrstvo za javna dela. Razmere so se bi­stveno spremenile, saj je ministrstvo posve­tilo vso pozornost tem šolam, med ostalim je s tritedenskimi tečaji poskrbelo za primer-no izobrazbo pedagogov, izdalo je nekaj pomembnih uredb, nove pravilnike, učne načrte in določilo učiteljem boljše plače. 
Eden najpomembnejših zakonov za obrtni­ke je obrtni red iz leta 1907, ki je imel namen pospeševati izobrazbo obrtnih, tovarniških in trgovskih vajencev. Po obrtnem zakonu so morali vajenci obiskovati obstoječe splo­šne obrtno nadaljevalne šole – oziroma pri­pravljalne tečaje – kakor tudi strokovno na­daljevalne šole, dokler niso dosegli učnega smotra. Če so dopuščale okoliščine so lahko šolo obiskovali tudi pomočniki in samostoj­ni obrtniki. Če pomočnik ni dopolnil 18 let mu je moral obrtnik dovoliti obisk obrtno nadaljevalne šole. 
Naloga obrtnega šolstva je bila dvigniti strokovno izobrazbo obrtniškega naraščaja toliko, da bi lahko samostojno vodili raču­novodstvo, se dopisovali, določili ceno svo­jega proizvoda-izdelka, vodili knjigo o pre­jemkih in izdatkih, znali skicirati in narisati predmete, ki so jih v delavnici izdelovali in seveda da so razumeli skice drugih in da so po njih znali izdelati želeni predmet. Tako izobražen mojster je na tržišču lahko pri­merno konkuriral. Obrtno nadaljevalne šole so organizirali za nadaljnje izobraževanje na obrtnem področju in so bile namenjene va­jencem, ki so bili čez dan zaposleni, večerne in nedeljske ure pa so izrabili za izobraže­vanje. 
Obrtno nadaljevalne šole do konca prve svetovne vojne 
Obrtno nadaljevalne šole so ustanavljali po navodilu, ki ga je izdalo ministrstvo.7 Šole niso bile več le v mestih, ampak so jih lah­ko ustanovili v krajih, kjer je bilo zadostno število vajencev in interes za ustanovitev obrtno nadaljevalnih šol. Učitelj ali ravnatelj šole je navezal stike z obrtniki v kraju in jim je v poljudnem predavanju razložil pomen in važnost obrtnih šol. V namen ustanovi­tve šole so osnovali pripravljalni odbor. V pripravljalnem odboru so bili župan, načel­nik obrtnih zadrug, okrajnega odbora, po­sojilnice, obrtniki, lastniki tovarn in učitelj, ki je bil primeren za prevzem vodstva šole. Župan je navadno postal predsednik pripra­vljalnega odbora, učitelj pa tajnik. V odboru so bili vsi tisti, ki so prispevali 200K v šolski sklad, dva zastopnika so imeli s prispevkom 1000 K.8 Na prvi seji so sklepali o učnem načrtu, pravilniku in proračunu. Pooblasti­li so predsednika in tajnika, da storita prve korake v namen ustanovitve šole. Od prve seje do ustanovitve šole je v normalnih raz­merah preteklo leto dni. Izvoljeni odbor in sklep o ustanovitvi šole so naznanili glavar­stvu in nadzorniku9 obrtno nadaljevalnih šol. Pripravljalni odbor je zaprosil za pod­poro deželni odbor, kajti po ministrskem odloku z dne 24. februarja 1883 je država podelila podporo le tistim šolam, ki so imele zagotovljene prispevke drugih deležnikov. Naslednja naloga odbora je bila, da se je s krajevnim šolskim svetom domenil o šolskih prostorih, kurjavi, razsvetljavi in čiščenju. Občinski odbor je prevzel vzdrževanje šole. 
Pomembna odločitev, ki jo je sprejel pripra­vljalni odbor, je bil učni jezik.10 V slovenskih deželah je bila to slovenščina. To je bila zelo pomembna odločitev, da je učitelj učencem snov podajal v slovenščini – v domačem jezi­ku. Vajenci so rabili strokovno izobrazbo in so jo bili sposobni sprejemati samo v doma­čem jeziku, le redki so obvladali nemščino. Nemščina je bila na teh šolah le neobvezen predmet. 
Odbor je vložil prošnje za podpore občini, zadrugi, posojilnici. Okrajni urad je zapro­sil za podporo deželni odbor, trgovinsko in obrtno zbornico. Vzdrževanje teh šol je bilo dokaj drago, zato so jih imeli le kraji, ki so jih bili pripravljeni vzdrževati. Za uspešno delovanje šole pa ni bil zanemarljiv tudi po­zitiven odnos obrtnikov in ostalih krajevnih faktorjev predvsem pri vzdrževanju šole. Po ugodno rešenih prošnjah je odbor predložil učni načrt, pravilnik in proračun v potrditev deželni vladi, seveda s prošnjo za državno subvencijo. Brez podpor deželnega odbora, trgovinske in obrtne zbornice ni bilo možno upati na državno finančno podporo. Končno so morali šolske prostore opremiti s pohi­štvom in učnimi pripomočki in šele nato so začeli z vpisovanjem prvih učencev. 
Stroški za dvorazredno obrtno nadaljevalno šolo so bili zelo visoki, saj so v povprečju znašali okoli 1800 K, za vsak dodatni razred (paralelko, pripravljalni razred ali trgovski tečaj) pa najmanj 600 K. Deželni odbor je prispeval približno 200 K, trgovska in obr­tna zbornica 100 do 200 K, vse ostale stro­ške vzdrževanja so prevzeli okraj, občina in zadruge … Država je bila pripravljena dati eno tretjino za vzdrževanje, krila je tudi pri­manjkljaje, a le če je odbor zanjo izrecno za­prosil. Pri nas so imele vse te šole in njih od­bori, kljub neizmernemu zategovanja pasu, težave s financami, neprestano so se otepale s težavami in primanjkljaji. Zato so se poja­vile tudi ideje o podržavljanju ljudskih šol. Mnogo peticij je bilo poslano na ministrstvo s prošnjo, naj bi država prispevala vsaj 50 % za vzdrževanje šol. 

Obrtno nadaljevalne šole so se delile na splo­šne in na strokovne. Splošne so bile name­njene vajencem raznih obrti. Te so bile veči­noma v manjših krajih, trgih, kjer je bilo malo vajencev. Strokovne šole so bile v večjih kra­jih ali mestih, ki so bile namenjene vajencem in vajenkam ene obrti. Take šole so bile tudi v manjših krajih, kjer je bila neka obrt zelo razvita. V Ljubljani in v Šentvidu sta bili stro­kovni nadaljevalni šoli za mizarstvo.11 
Obrtno nadaljevalne šole so bile lahko pri­vatne ali javne. Javne so bile ustanovljene na osnovi normalnih učnih načrtov in pra­vilnikov potrjenih s strani namestništva ali deželne vlade. Te so dobivale subvencije od države, dežele ter obrtne in trgovske zbor­nice. Bile so obvezne za vse vajence v kraju in okolici. Privatne so bile zelo redke, največ jih je bilo v mestih a prevladovale so trgo­vske in krojaške nadaljevalne šole.12 V priva­tne šole so se lahko vpisali tudi tisti, ki se sicer niso posvetili obrtniškemu stanu. 
Obrtno nadaljevalne šole so ustanovili v vsakem kraju, kjer je bilo v oddaljenosti 3 km od šole 20 ali 30 vajencev. Izjemoma je mini­strstvo dovolilo ustanovitev obrtno nadalje­valne šole za manjše število vajencev. V šolo so sprejemali tudi vajence izven šolskega okoliša, pa tudi pomočnike in pomožne de­lavce (tovarniške). V šoli z 20 vajenci so ime­li dva razreda, ki sta imela vzporedni pouk. Združili so ju pri pouku risanja, predvsem zaradi stroškov in pomanjkanja usposoblje­nih učiteljev. Če je bilo vpisanih več kot tri­deset učencev, so odprli vzporednice, ker v razredu ni smelo biti več kot 30 učencev. 
V primeru, da se je vpisalo manj kot 20 va­jencev, so imeli dvorazrednico, vendar sta se razreda izmenjavala leto za letom. Tak na­čin pouka ni bil primeren, saj dijaki, ki niso uspešno opravili letnika, v naslednjem letu niso mogli ponavljati. Druga neugodnost je bila, da so se novinci lahko vpisali le vsako drugo leto. 
Šolski pouk je na teh šolah trajal dve do štiri leta, in sicer vsako šolsko leto od sedem do osem mesecev, ki je navadno trajal od okto­bra do aprila. Na teden so imeli po šest ali deset ur pouka. Trgovski tečaj pa so imeli le šest ur. Posamezniki z neprimerno osnovno izobrazbo so obiskovali enoletne pripravljal­ne tečaje. Svoje znanje so izpopolnili v je­ziku, pisanju, računanju in risanju. V višjih razredih so vajence izobraževali na teoretič­nem in če so okoliščine dovoljevale tudi na praktičnem področju. 
Pouk je bil ob nedeljah dopoldne in ob delavnikih zvečer. Vajenci niso plačevali pristojbin, vse šolske potrebščine so dobili v šoli. Pouk je bil brezplačen, vajenci in njiho­vi starši naj ne bi imeli stroškov s šolo, ker so se šolski odbori zavedali, da reven človek ne more plačevati šolanja. S pobiranjem šolni­ne bi sprožili nejevoljo in odpor do šole, kar pa ni bil namen obrtno nadaljevalnih šol. 
Ob delavnikih je bil pouk po popoldanskem delu od 18. do 20. ure zvečer. Na teden so imeli 6 do 10 ur pouka. Nedeljski pouk je bilo treba tako urediti, da ni prišlo do nepo­trebnega nesporazuma zaradi jutranje ne­deljske maše. Ponekod so mojstri zahtevali jutranji pouk ob četrtkih, ker vajenci niso pravočasno prihajali domov, a tudi sicer so bile jutranje ure za učenje mnogo primer­nejše, saj vajenci niso bili utrujeni od celo­dnevnega dela. 
Na šoli so imeli tehnične, umetnoobrtne, trgovske predmete ter risanje. Risanja, geo­metrije in projekcijskega nauka so bili opro­ščeni učenci, ki so bili v kemični, veterinar­ski, agronomski stroki, nadalje še izdelovalci ščetk, brusilci, klobučarji, trgovci in vrvarji. Prostoročno risanje je bilo primerno za sla­ščičarje, medičarje in brivce. Na obrtno na­daljevalnih šolah so poučevali: učni jezik, pisanje, računanje, risanje, geometrijo in projekcijo, geometrično in projekcijsko pro­storočno risanje, strokovno risanje, pisanje poslovnih sestavkov, splošne obrtne pred­pise, obrtno računstvo in knjigovodstvo ter korespondenco, trgovsko in menično pravo, zemljepis, nemščino. Tem predmetom so na šoli lahko dodali verouk.13 Ves čas obstoja obrtno nadaljevalnih šol je bila uvedba ve­rouka zelo problematična. Nekatere šole so ga uvedle, druge pa so se temu izogibale. Tako je tudi prišlo do izsiljevanja deželnih oblasti, saj niso hotele dati vsakoletne pod-pore šolam, ki niso bile pripravljene vpeljati verouka. Verouk naj bi imeli v nedeljo, ko je večini šol že zaradi nedeljske maše odpadlo kar nekaj ur pouka. 
Za predavatelje na teh šolah so bili najbolj primerni učitelji meščanskih šol, ki so na dodatnih tečajih dopolnili svoje zanje na področju izobraževanja na obrtnih šolah, to so bili učitelji s primerno izobrazbo v teh­niških, umetno-obrtnih in trgovskih pred­metih. Izpopolnjevali so znanje risanja na strokovnih tečajih, ki so trajali dvakrat po 3 mesece. 
Za sprejem v obrtno nadaljevalno šolo so morali prosilci predložiti spričevalo o kon­čani ljudski šoli in dokaz o znanju branja, pisanja in računanja. Če je bilo potrebno, je moral kandidat opraviti še preizkus znanja. Učenci, ki niso pokazali zadostnega znanja, so morali obiskovati pripravljalni tečaj. 
Učne prostore so obrtno nadaljevalnim šo­lam navadno odstopile meščanske ali ljud­ske šole. To je bila pogosto ena sama učil­nica, večkrat neprimerno opremljena, saj so bile šolske klopi in pripadajoči stoli največ­krat premajhni za učence obrtno nadaljeval­nih šol. Do neljubih nesporazumov je priha­jalo tudi zaradi neprimerno hranjenih učnih pripomočkov in materiala. 
Obrtno nadaljevalne šole na Kranjskem 
Obrtno nadaljevalne šole na Kranjskem so za razliko drugih avstrijski dežel ves čas imele velike finančne težave. Dosti drugače je bilo v Dolnji Avstriji in v Salzburgu, kjer so imeli posebne zakone o obrtno nadalje­valnih šolah. Seveda ni šlo le za vprašanje, kje in kdaj naj se ustanove šole, ampak kako se bodo krili stroški vzdrževanja. Na Salz­burškem so imeli obrtno nadaljevalne šole poseben šolski okraj, ki je razpolagal s po­sebnim finančnim skladom za vzdrževanje teh šol. Ta sklad je kril večino vzdrževalnih stroškov. Občina, kjer je bila taka šola, je bila dolžna skrbeti za nastanitev, kurjavo in razsvetljavo. Če je obsegal okoliš nadaljeval­ne šole več občin, so morale vse sodelovati pri nastanitvi, kurjavi in razsvetljavi. Šolski sklad pa so lahko uporabili tudi za ustana­vljanje, vzdrževanje in podpiranje vajeni­ških domov ali zavetišč. Skrbeli so tudi za strokovno izpopolnjevanje učiteljev. Sicer so se stroški razdelili med deželo, občino in med obrtnike. Zadeve na Salzburškem je reševal posebni deželni šolski svet za obrtno nadaljevalne šole, saj je bil pristojen le za te šole in je reševal le to problematiko. 
Na Kranjskem ni bilo zakona, ki bi urejal za­deve glede ustanovitve in vzdrževanja obr­tno nadaljevalnih šol. Zato tudi ni bilo no­benega določila o vzdrževanju. Prispevki za maloštevilne obrtno nadaljevalne šole pred prvo svetovno vojno so bili razporejeni med državo, deželo, občino in trgovsko in obrtno zbornico. Vzdrževalni stroški niso bili kriti v višini cca. 17 %, zato so morale šole dodatno prositi za pomoč državo, deželo, občino in vse druge, ki bi mogli prispevati k vzdrže­vanju. 

Obrtno (strokovno) nadaljevalne šole po prvi svetovni vojni 
Po prvi vojni so se v novi državi začele spre­membe na področju obrtno nadaljevalnega šolstva. Šolstvo je bilo številčnejše v primer­javi s predvojnim obdobjem. Leta 1913 je bilo v Sloveniji 36 obrtnih in 3 trgovske na­daljevalne šole. Leta 1930 je bilo 82 obrtnih in 16 trgovskih nadaljevalnih šol. 
Strokovne nadaljevalne šole so bile moške, ženske ali mešane. Po stroki so bile lahko obrtne, trgovske ali pa obrtno-trgovske s po­sebnimi ženskimi oddelki, če je bilo vpisa­nih najmanj 40 deklet. Takrat je bilo pri nas dvanajst tipov specialnih strokovno nadalje­valnih šol za mehanike, zidarje (kamnoseki, tesarji, ključavničarji, kleparji, dimnikarji, pečarji) mizarje, grafike, kiparje, čipkari­ce-klekljarice, krojače, šivilje (krojačice, modistke), čevljarje, prodajalce, gostinske poklice. Vsak tip šole je imel poseben učni načrt,14 ki se je oziral predvsem na potrebe stroke ali sorodnih strok. Zaradi razlik v sta­rosti, poklicu in osnovni izobrazbi učencev strokovnih nadaljevalnih šol in tudi zaradi različnih krajevnih razmer in potreb ni bilo mogoče uveljaviti enotnega učnega načrta za vse te šole. Tako je ministrstvo v uredbi dopustilo, da so šole prilagodile učne načrte krajevnim potrebam in razmeram.15 V me­stih in večjih krajih so imeli vajenci boljše možnosti izobraževanja kot v manjših kra­jih. Mesta so bila šolska središča in so nu­dila boljšo izobrazbo, zato so mojstri v me­stih zahtevali več, in sicer so imeli večinoma vajenci končana dva letnika srednje šole ali meščansko šolo. Šole v Ljubljani, Maribo­ru, Celju, Ptuju, Šentvidu, Tržiču so zaradi številčnosti dijakov lahko imeli specializira­ne nadaljevalne šole, medtem ko so imeli v manjših krajih le splošne nadaljevalne šole. Kljub temu da je število teh šol naraslo, mno­gi vajenci niso imeli možnosti obiskovati teh šol, ker so bile preveč oddaljene. Takim vajencem so16 omogočili obisk višje ljudske šole (narodne šole kot se je takrat imenova­la). Z uredbo o organizaciji, učnem načrtu, strokovni izobrazbi učiteljev17 in uporabi uč­nih knjig18 so vpeljali namesto prejšnjih se­dem devet mesecev pouka. Vseh tedenskih ur je bilo deset. Vajenci, ki niso imeli osnov­nega znanja, so morali v pripravljalni razred. Ti so se zaradi finančnih težav ustanovili le s posebnim dovoljenjem banovine. Zaradi uredbe, ki je uvedla daljše šolanje, je posta­lo vzdrževanje šol dražje. Vzdrževanje sta prevzeli oblastni upravi v Ljubljani in Mari­boru, kasneje banovina. K vzdrževanju šol so prispevali sredstva zbornica za trgovino, obrt in industrijo ter lokalni dejavniki: moj­stri, obrtniška združenja, zavodi, hranilnice in posojilnice, industrijska podjetja. Občine so bile dolžne skrbeti za stavbo, kurjavo, razsvetljavo, šolsko opravo, učila, pisarniški material in za vse osebne izdatke-honorarje šole in tečaje.19 Večina občin ni imela dovolj sredstev za vzdrževanje šol. Finančna sred­stva sta prispevala ministrstvo za trgovino in industrijo ter banovinska uprava. Mnogi viri so sčasoma usahnili in mnoge šole so se pre­oblikovale v strokovne tečaje.20 
Omenimo še posebno obrtno nadaljevalno šolo. V času, ko se je začel razvijati turizem ali turizem z določenimi zahtevami po kva­liteti, se je pojavila tudi potreba po dobro iz­obraženih gostinskih delavcih. Med obrtno nadaljevalnimi šolami predstavlja posebnost 
gostilničarska (gostinska) obrtno nadalje­valna šola v Ljubljani, ki je začela delovati v Ljubljani leta 1923/24 s pripravljalnim ra­zredom, leta 1925/26 se je preoblikovala v trirazredno šolo. Z odlokom ministrstva za trgovino, obrt in industrijo je bil 26. septem­bra 1932 sprejet učni načrt triletne strokov­ne gostilničarske obrtno nadaljevalne šole v Ljubljani. Kasneje sta bili podobni šoli usta­novljeni še v Mariboru in Celju. 
Ponavljalne in obrtno nadaljevalne šole na Vrhniki do konca prve svetovne vojne 
Dežela Kranjska je bila na prvem mestu po obisku ponavljalnega pouka. Ker so bile šole na Kranjskem predvsem le šestrazre­dne so obstajale še dodatne – ponavljalne šole, ki so imele namen dopolniti in razši­riti osnovnošolsko znanje učencev. Pouk na ponavljalnih šolah je praviloma trajal od za­četka šolskega leta do konca marca, in sicer dvakrat na teden za dečke in enkrat na teden za deklice. Pouk je trajal dve uri, učenci v ponavljalni šoli so imeli še uro verouka. V šolskem letu so imeli dečki 25 ur verouka in 100 ur ostalega pouka, deklice 25 ur verouka in le 50 ur ostalega pouka. To ni bila šola v pravem pomenu šole, saj so dijaki neredno obiskovali pouk. V ponavljalni šoli so dijaki ponavljali učno snov ljudske šole in jo delo­ma tudi poglabljali. Deželni zakon z dne 28. februarja 1874 je uzakonil ustanavljanje po­navljalnih šol v krajih, kjer je trajala šolska obveznost do 12. leta starosti. Ponavljalne šole so bili dolžni obiskovati dečki in deklice do svojega 14. leta starosti. 
Na Vrhniki so odprli ponavljalno šolo v šolskem letu 1875/1876. Z njo je bil zdru­žen poljedelski tečaj, kjer so se učenci učili najvažnejših naukov iz poljedelstva in sad­jarstva, deklice pa vrtnarstva. Ta pouk je trajal vsa leta za vsak oddelek od novembra do marca eno uro na teden, če ni bilo ovir, kot so bolezni, vojni čas ali odsotnost pre­davateljev. V letih 1902, 1903, 1904 in 1905 so opustili praktično delo na vrtu in z njim tudi kmetijski pouk, vrtna ograja ob šoli je bila slaba in ni več preprečevala vstopa ne­želenim. Šola je zemljišče opustila, ker ni obnovila najemne pogodbe z lastnikom. Ko so leta 1907/1908 uredili vrt pri novi šoli, so poslali učitelja Emila Schiffrerja21 in Ivana Štreklja22 na izobraževanje na kmetijsko šolo Grm. Od jeseni leta 1911 sta vodila kmetij­ski pouk. Po odloku deželnega šolskega sveta 29. decembra 1911/9166 sta za svoje delo dobila nagrado v višini 50 K. Kmetijski pouk je dijake seznanil s poljedelstvom, sad­jarstvom, pridelovanjem različnih kultur, o krmljenju, vzreji in pitanju domačih živali. Deklice je seznanil z gojenjem zelenjave in rož ter gospodinjstvom, tj. z gospodinjskimi potrebščinami. 
Kot zanimivost naj navedemo, da je bila po­navljalna šola na Vrhniki ukinjena šele z od­lokom velikega županja ljubljanske oblasti 
12. avgusta 1928. 
Vrhniška obrtno nadaljevalna šola je ena izmed šol, ki so bile ustanovljene po letu 1908. Šola je bila namenjena izobraževa­nju obrtnega kadra, vajencem. Zanje je bil obisk pouka obvezen. Vajenci so bili čez dan zaposleni, večerne in nedeljske ure so izra­bili za izobraževanje. Pouk je bil zakonsko obvezen za vse, ki so bili mlajši od 18 let. Šolo sta deloma vzdrževali država in dežela, a večino stroškov so prevzeli lokalni faktor­ji, občina, trgovinska in obrtna zbornica ter kranjska hranilnica. Pouk je trajal sedem do osem mesecev, in sicer od oktobra do kon­ca aprila. Šola je bila splošne usmeritve, kar pomeni, da so obiskovali pouk vsi vajenci ne glede na stroko. 
Na Vrhniki so začeli premišljevati o usta­novitvi šole že leta 1908, dežela je v ta namen podelila 100 K podpore, vendar do ustanovitve ni prišlo. Želja po ustanovitvi je bila velika, a kot smo v uvodu navedli, je na poti do ustanovitve šole bilo veliko ovir, saj so morali biti izpolnjeni mnogi pogoji. Tako kot smo omenili v uvodu, je moral biti v kraju interes za ustanovitev obrtno nadaljevalne šole. V ta namen so se 


100.
 Spričevalo 6. razreda ljudske šole Vrhnika, kjer je zapisano, da je učenec “sposoben za prestop v ponavljalno šolo” (Arhiv družine Oblak). 

101.
 Odpustnica Ponavljalne šole, ki je bila učencu izdana, ko je dopolnil 14 let (Arhiv družine Oblak). 



pobudniki zbrali in osnovali pripravljalni odbor. Na Vrhniki je bil interes za ustano­vitev šole velik in tudi vse osnovne pogo­je za ustanovitev so izpolnjevali. Občani in predvsem obrtniki na Vrhniki so želeli tako šolo. Kje se je zataknilo pri ustana­vljanju vrhniške šole iz gradiva, ni moč sklepati, morda pri stroških vzdrževanja; morda so imeli pobudniki ustanovitve šole probleme s prostorom, inventarjem, učni­mi pripomočki? Od pobude do odprtja šole so pretekla tri leta, kar niti ni tako veliko, saj smo v uvodu navedli, da so se šole tudi tam, kjer ni bilo težav, odprle šele po letu dni. Vrhniška obrtno nadaljevalna šola se je odprla v nedeljo 1. oktobra 1911 ob 8h,23 in sicer s pripravljalnim in prvim tečajem. Šola se je ubadala z mnogimi težavami. V prvem šolskem letu 1911/1912 je zaprosila za stare risalne mize, ki jih je višja realka odstopila šoli na Prulah. V prošnji so nave-dli, da obiskuje prvi tečaj vrhniške obrtno nadaljevalne šole 40, drugi pa 20 učencev, celo mere obeh učilnic so navedli. Večja je merila 11,15 x 6,40 m, manjša pa 6,30 x 6,30 m. Odgovor je bil negativen, mize so obdržali na Prulah. Z novo pridobljenimi mizami tudi na prulski šoli niso zadovoljili vseh potreb po mizah. Na Vrhniki pa miz niso imeli, morali so se zadovoljiti z osnov­nošolskimi mizami, ki so bile že v razredih za običajni pouk. 
Prvo leto so imeli na šoli pripravljalni ra­zred, kjer so učenci dopolnjevali manjka­joče znanje v slovenščini 2 uri, v pisanju 1 uro, računstvu 2 uri in risanju 2 uri. Poleg teh predmetov so imeli na vrhniški obrtno nadaljevalni šoli tudi verouk. Pouk v pripra­vljalnem razredu je trajal tri mesece. V pr­vem razredu so imeli geometrijo in projek­cijski nauk 1 uro, geometrično in prostorsko risanje 3 ure, pisanje poslovnih sestavkov in seznanjanje z splošnimi obrtnimi predpisi 2 uri, obrtno računovodstvo in knjigovodstvo 2 uri in verouk 1 uro. Zanimivo, da so na Vrhniki že v prvem letu obstoja šole uvedli verouk, kar za večino obrtno nadaljevalnih šol ni bila običajna praksa. V prvih treh me­secih so porabili za nabavo učil 200 K, za tiskovine in pisarniške potrebščine 50 K, za zvezke, knjige, risalne potrebščine pa 180 K. Lastnih dohodkov niso imeli, od države so dobili 291,66 K, dežela je nakazala 218,75 K, trgovinska in obrtna zbornica 100 K, Kranj­ska hranilnica 100 K. Primanjkljaj v višini 114,59 K je krila občina. Po nekaj mesecih so odprli v šolskem letu 1911/12 še drugi ra­zred, tako je bila vrhniška obrtno nadaljeval­na šola trirazredna. V tem razredu so imeli učenci strokovno risanje 4 ure, seznanjanje s poslovnimi sestavki 1 ura, obrtno računstvo 3 ure. Predvidena je bila tudi ura verouka, a ga v tem razredu niso imeli. Šola je za ob­dobje prvega šolskega leta, ki je trajal sedem mesecev, dobila deželni, državni in občinski denar, podporo sta podelili tudi trgovinska in obrtna zbornica ter Kranjska hranilnica, in sicer v višini 1245 K. Šola je porabila 1706 K, primanjkljaj je pokrila občina 460,84 K. Naslednje šolsko leto se na šoli ni nič spre­menilo, imeli so tri razrede z enakimi učnimi predmeti. Vpisanih je bilo 84 učencev. Konec šolskega leta 1912/1913 so odprli razstavo, kjer so učenci razstavili izdelke. Razstava je bila dobro pripravljena in obiskovalci so bili navdušeni. Razstavo so pohvalili tudi novi­narji v dnevnem časopisju.24 
V času prve svetovne vojne so se razmere spremenile, vse obrtno nadaljevalne šole so prekinile s poukom. Vrhniška šola v času med 1914 in 1917 ni delovala. S prekinitvijo pouka na obrtnih šolah se nista strinjali tr­govinska in obrtna zbornica ter zavod za po­speševanje obrti. Njuno mnenje je bilo, da je obrtni stan zaradi vojne zelo prikrajšan, ker nima možnosti nujno potrebne izobraz­be, kar je življenjskega pomena za napredek obrti, če hoče konkurirati industriji. 

102. Učni načrt obče obrtno nadaljevalne šole na Vrhniki iz leta 1911 (Arhiv Republike Slovenije, AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko,  IX/2 obrtne šole, š. 858, 860). 
VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (V. DEL) 

Zato sta se obe ustanovi obrnili na deželni odbor in posredno na deželno vlado s pro­šnjo, da se odprejo vrata vsem obrtnim šo­lam z novim šolskim letom. Pouk na šolah je bil obnovljen v letu 1917. Na Vrhniki so začeli s poukom v šolskem letu 1916/1917, a pouk je bil okrnjen, saj je bil na šoli le en razred in v njem združeni vsi učenci treh ra­zredov. Število učnih predmetov se je zmanj­šalo na računstvo, pisanje, risanje in verouk. 
Iz opisanega je razvidno, da so na vrhniški obrtno nadaljevalni šoli imeli ves čas pou­darek na teoretičnem pouku, ki so ga vodi­li osnovnošolski učitelji. Za obrt pa je zelo pomemben tudi praktični pouk, ki naj bi ga vodil mojster–obrtnik, a žal tega na Vrhniki niso imeli. 
Obrtno nadaljevalna šola na Vrhniki med obema vojnama 
Po vojni se je sicer skrb za obrtno nadalje­valno šolstvo povečala, a obrtni zakon, ki je v členih 295 do 306 s posebnimi določba­mi o strokovno-nadaljevalnih šolah postavil enoten temelj nadaljnjemu razvoju obrtno nadaljevalnega šolstva, je bil sprejet šele 9. marca 1932. Na podlagi tega zakona je mini­strstvo za trgovino in industrijo v letu 193525 izdalo uredbo o organizaciji, učnem načr­tu, strokovni izobrazbi učiteljev in uporabi učbenikov v strokovno nadaljevalnih šolah. Pri učnem načrtu so se zgledovali po čeških strokovno nadaljevalnih šolah, ki so bile med najvzornejšimi v Evropi. S to uredbo so vpeljali namesto prejšnjih sedem devet me­secev pouka z desetimi urami na teden. Va­jenci s slabim osnovnim znanjem so morali v pripravljalni razred. Pripravljalne razrede so lahko odprle le šole, ki so za to dobile po­sebno dovoljenje banske uprave. 
Večina naših šol se je otepala z najosnovnej­šimi prostorskimi težavami, saj niso imele lastnih prostorov, ne kabinetov in ne vzor­nih delavnic s surovinami in materiali, ki bi vajence seznanile z delom na strojih, ki jih v mojstrovi delavnici niso imeli možnost spoznati. Vendar takih učilnic naše obrtno nadaljevalne šole takrat niso imele. Pouk na teh šolah se je navadno začel v učilnicah osnovnih šol, in sicer po končanem rednem pouku, v slabo prezračenih prostorih brez primernih klopi in opreme, o kabinetih ali delavnicah pa ni bilo moč govoriti. 
Pestrost učnega osebja nam kaže statistika, iz katere lahko sklepamo, da je bilo med pe­dagoškim kadrom, ki je poučeval na omenje­nih šolah, največ ljudsko šolskih in meščan­skošolskih učiteljev, sledili so fakultetno izo­braženi učitelji, nekaj je bilo tudi strokovnih učiteljev ali mojstrov obrtnikov. Učni kader je bil predvsem iz profesorskih in učiteljskih krogov, strokovnjakov – praktikov in moj­strov je bilo precej manj. Učenci so pogrešali poleg teoretičnega prav praktičen pouk, ki bi ga vodil sposoben in razgledan mojster. V izobraževalni proces so skušali vpeljati tudi pedagoško–metodično izobraževalne mojstre, a zaradi pomanjkanja pedagoške izobrazbe ti niso znali učencem podati učne snovi, tj. svojega strokovnega znanja niso znali posredovati učencem.  
Zavod za pospeševanje obrti je že na prelomu 19.–20. stoletja ugotovil, da za obrtno podro­čje ni slovenske strokovne literature. Po mne­nju strokovnjakov zavoda je bilo na tržišču dovolj nemške literature, a je bila našim obr­tnikom zaradi neznanja jezika nedostopna. Vzrok za to je bilo iskati v slabo razvitem obr­tnem šolstvu in pomanjkanju strokovnjakov, tj. pedagogov v tehniških strokah. Iz poročil zavoda za pospeševanje obrti je razbrati, da so tuji pedagogi, ki so vodili občasne tečaje na Kranjskem, poročali, da naši obrtniki za­ostajajo za ostalimi v drugih avstrijskih de­želah kar za deset let. Zadeve se tudi v novi državi niso kaj bistveno spremenile. 
Razmere na Vrhniki niso bile prav rožnate, saj je v novi državi obrtno nadaljevalna šola, kljub veliki vnemi vrhniških obrtnikov odpr­la svoje prostore šele v šolskem letu 1928/29. Po vojni so zadeve v povezavi s šolo zamrle. Zadeve so se obrnile na bolje šele v tridese­tih letih. V šolskem letu 1927/28 v gradivu najdemo podatke, da so se vrhniški obrtniki zelo trudili, da bi šolo obudili k življenju, a žal niso bili uspešni, primanjkovalo je denar­nih sredstev. Denarna sredstva so bila ves čas delovanja obrtno nadaljevalnih šol rak rana. 
Šola je imela vsa leta svoje prostore v vrh­niški osnovni šoli, in sicer v popoldanskih urah, ko so osnovnošolci zapustili šolo. Se­veda so bili prostori namenjeni otrokom in temu primerno so bile šolske klopi po meri učencev, a za odraščajočo mladino prav go­tovo premajhne. Za potrebe risanja, ki je bilo eden med pomembnejšimi predmeti na šoli, bi rabili risalne mize, ki jih šole večinoma niso imele in tudi vrhniška šola jih ni imela. Na šoli so učili osnovnošolski učitelji, ki so si na raznih tečajih pridobili dodatno znanje za poučevanje na obrtno nadaljevalnih šo­lah. Izpopolnili so se v risanju in nekaterih drugih premetih. Med pedagoškim kadrom pa ni bilo nobenega mojstra, zato niso imeli praktičnega pouka.  
V veselje Vrhničanov se je v po dveh letih dogovarjanj in prepričevanj v šolskem letu 1928/29 odprla obrtno nadaljevalna šola. Imela je pripravljalni razred in prvi redni razred. V pripravljalnem razredu je bilo 45 učencev, v prvem pa 46 učencev-vajencev. Na šoli so poučevali Franc Pavletič,26 Ivan Michler,27 Alojzij Vuk28 in Gregor Novak.29 
Naslednje leto je preminil ravnatelj šole Emil Schiffrer, 30 vodenje šole je prevzel Ivan Mic­hler. Obrtno nadaljevalno šolo je obiskovalo 86 gojencev različnih obrtnih strok. Šola je imel že tri razrede, in sicer je bilo v pripra­vljalnem razredu 27 učencev, v prvem 37 in v tretjem 22. Na šoli je učilo pet učiteljev. Med učitelji na obrtno nadaljevalni šoli za­sledimo novo ime. V pripravljalnem razredu postane razrednik Pavel Japelj,31 ostali uči­telji pa ostanejo kot prejšnja leta. V prvem razredu je bil razrednik Gregor Novak, v drugem pa Alojzij Vuk. V pripravljalnem je učil razrednik prostoročno risanje in lepo­pis, slovenščino Alojzij Vuk, računstvo pa Gregor Novak. V prvem razredu so učili ge­ometrijo in strojno risanje Novak, obrtno pi­sanje in obrtno računstvo pa Pavletič Franc. V drugem razredu Vuk strokovno risanje, Michler obrtno pisanje, obrtno računstvo, kalkulacije, menično pravo, državoznanstvo idr. Na koncu šolskega leta je šola priredila javno razstavo. Ob tej priložnosti so najbolj­še nagradili, dva sta dobila 250 din, dva pa 150 din. Nagrade pa je nakazala Kmetska hranilnica na Vrhniki. Za šolo je občina pri­spevala 17. 508 din. 
Tudi naslednje šolsko leto 1930/31 so ime­li na šoli tri razrede, učitelja Pavla Japlja, ki je bil na šoli le leto dni, je zamenjal Alfonz Završnik.32 Razredniki so bili Alfonz Zavr­šnik, Franc Pavletič in Ivan Michler. Poleg razrednikov sta na šoli poučevala še Gregor Novak in Alojzij (Slavko)Vuk. Razstava ri­sarskih izdelkov učencev ob koncu šolske­ga leta je bila zelo uspešna. A o nagradah v šolski kroniki ni podatkov. Naslednje šolsko leto so na obrtno nadaljevalni šoli učili uči­telji kot vsa prejšnja leta in tudi število razre­dov je ostalo enako. 
V letu 1932 so začeli pouk meseca novem­bra, zato so podaljšali pouk v mesec maj. 
V letu 1933 se je pouk začel kasneje, in si­cer meseca oktobra podobno kot leta 1932. Pouk je trajal do konca meseca aprila. Med učiteljskim kadrom ni bilo sprememb. 
V šolskem letu 1934/35 so bili na šoli trije razredi. Vodil jo je Pavletič, razredniki so bili Gregor Novak, Franc Pavletič in Alojzij Vuk. Šolo je obiskovalo 41 gojencev. 

I 	Razred je učil vse predmete Gregor Novak 
II 	Fran Pavletič obrtno računanje in pisa­nje, telovadbo. Ostale predmete pa je po­učeval tako kot v pripravljalnem razredu Gregor Novak. 
III Je učil obrtno pisanje, državo znanstvo, strokovno risanje in telovadbo Vuk. Pa­vletič pa obrtno računstvo, kalkulacije, geometrijo in knjigovodstvo. 
Obrtno nadaljevalna šola je naslednje šolsko leto 1935/36 štela prav tako tri razrede, obi­skovalo jo je 50 gojencev, in sicer 47 učen­cev in tri učenke. V tem letu se je uvedel nov učni načrt in učna doba, saj je bil sprejet nov zakon 1935. V prvem razredu se je začelo s poukom s 1. septembrom in zaključilo 29. maja 1936. 
V drugem in tretjem razredu se je pouk za­čel kasneje, 1. oktobra, in zaključilo 28. apri­la. V tretjem razredu tj. zaključnem razredu, so po novem učnem načrtu 1. maja opravili predpisani zaključni izpit. Vsi gojenci so ga opravili uspešno, z izjemo enega. 
Z odlokom banske uprave je bil 23. avgusta 1935 imenovan za upravitelja Franc Pavletič za dobo treh let. Učitelji Alojzij Vuk je bil ra­zrednik I. razreda in je poučeval vse predme­te. Gregor Novak je bil razrednik drugega ra­zreda in je v tem razredu poučeval vse pred­mete. Franc Pavletič je bil razrednik tretjega razreda in je poučeval vse predmete. Vsi trije učitelji so poučevali na šoli z dovoljenjem ministrstva za prosveto in banske uprave. 
V letu 1936/37 je bilo vpisanih 59 gojencev. Prvi in drugi razred sta začela s poukom tako kot redna šola s 15. septembrom in zaključ­kom 31. maja. Tretji razred pa je začel s pou­kom 1. oktobra in končal 29. aprila, vpisanih je bilo 20 učencev. Gojenci zadnjega letnika so imeli zaključni izpit, vsi so šolanje zaklju­čili uspešno. Sprememb med učnim kadrom ni bilo. Verouk sta poučevala Franc Studen v prvem razredu, Franc Froelich v drugem razredu. Po 25. januarju je nadomestil Fran­ca Froelicha Štefan Kraljič. Kot na večini obrtno nadaljevalnih šol na Kranjskem so se tudi na tej šoli otepali s finančnimi težavami. Kljub težavam so oskrbeli razrede z novim risalnim orodjem in drugimi učnimi pripo­močki. Za knjige in risalne predloge pa je zmanjkalo denarja. 
Število razredov na obrtni šoli se skozi vsa leta ni spreminjalo, učni kader se je menjal, a še to bolj veroučni učitelji. V šolskem letu 1937/38 se je začel pouk za vse tri razrede hkrati, in sicer se je začel pouk 1. septem­bra in je trajal vse do 31. maja. Ravnatelj Franc Pavletič, ki je skrbel, da je obrtno na­daljevalna šola imela vse potrebno za obr­tni pouk, je moral zaradi finančne stiske v šolskem letu 1937/38 poleg vpisnine, ki je znašala 100 din, uvesti še letni prispevek 35 din. Ko so se ustanavljale obrtno nadalje­valne šole, je bilo poudarjeno, da so te šole brezplačne, a denarne razmere so bile tako slabe, da bi šolo na Vrhniki bili primorani zapreti, če ne bi uvedli prispevek za vzdr­ževanje – vsaj pri nakupu nujno potrebnega učnega materiala. 
Leta 1938 se je v šolo vpisalo 65 gojencev. Pouk se je začel 10. septembra in končal 31. maja. Janez Burnik je bil nov veroučitelj, ki je prevzel verouk v vseh razredih obrtno na­daljevalne šole. 
Šolsko leto 1939/40 je na obrtno nadaljeval­ni šoli je trajalo od 1. septembra do 31. maja. Na šoli ni bilo sprememb niti med pedago­škim kadrom niti v številu razredov. 
Pouk na obrtno nadaljevalni šoli je kljub voj­nim razmeram trajal po ustaljenem redu od 16. septembra do 1. aprila 1941. Zadnje po­datke o delovanju obrtno nadaljevalne šole najdemo v šolski kroniki lata 1941/42. Pouk se je začel 22. oktobra 1941, in sicer po tem, ko so obe učilnici popravili in napeljali ele­ktriko. Stroški za napeljavo so znašali 1000 
L. V prvi razred se je vpisalo 10, v drugi 22 in v tretji 26 gojencev in gojenk. Vseh je bilo 58 učencev. Pouk je bil v torek in v petek od 
17. do 19. ure, v nedeljo pa od 9. do 13. ure. Zaključni izpit je 15. junija 1942 opravilo 19 učencev. Pouk je bil prekinjen v času policij­ske zapore od 11. do 24. februarja 1942. Na šoli so učili Pavletič, Novak in Vuk. Zaradi vojnih razmer je prišlo med pedagoškim ka­drom do sprememb. Po 15. januarju sta učite­lja Vuka nadomestila Karel Gajšek33 in Stanko Volk34. Vsi štirje učitelji so bili imenovani z dekretom Višjega komisarja za ljubljansko pokrajino 25. novembra 1941. Ko je bil 14. marca 1942 interniran Novak, so združili prvi in drugi razred. Stroške, ki so jih imeli z vzdr­ževanjem, sta v višini 12.727 lir krila občina in oddelek III. Visokega komisariata, deloma tudi obrtne in trgovske ustanove. 
Kasneje pouka ni bilo, težave so imeli že z organizacijo rednega pouka, ki je bil mno­gokrat okrnjen ali celo prekinjen. Šola je za­čela ponovno delovati po vojni leta 1945/46, ko se je preimenovala v Šolo za učence v gospodarstvu raznih strok, leta 1952 v vaje­niško šolo za razne stroke. 
GOSPODINJSKE ŠOLE 
Vse do začetka 20. stoletja je bila izobrazba ženske tesno povezana z njeno družbeno vlogo in njenim položajem v družini, zato ni čudno, da je bila odrinjena na rob izobra­ževalnega procesa, vzgajali so jo predvsem za‚ "življenje" tj. za družino, dom, moža in otroke. Ženskam so bile namenjene pred­vsem šole za ročna dela, gospodinjske šole in šole za šivanje in krojenje. Gospodinjske šole so bile specialne šole za žensko mladi­no, ki so bile organizirane v večjih mestih. Njihov namen je bil vzgajati dekleta in žene v dobre gospodinje. Dekleta, ki so končala ljudsko šolo, so dobile priložnost za dopol­nitev svojega teoretičnega in praktičnega znanja-vedenja o gospodinjstvu. Te šole so bile lahko enoletne ali štiriletne. Enoletni tečaji so bili organizirani v zimskem času dvakrat tedensko. Precej teh tečajev je bilo združenih kar z ljudsko šolo.35 Na Sloven­skem se je prvič porodila zamisel o gospo­dinjskih šolah že leta 1863 v Postojni, vendar ideja takrat ni bila uresničena. Šolski in učni red iz leta 1870 je sicer določal, da mora biti »umno gospodinjstvo« poseben predmet v dekliških šolah in je tudi pojasnil, kaj naj bi moral ta predmet obsegati. Prva gospodinj­ska šola je bila na Slovenskem ustanovljena šele leta 1884 v Mariboru. Za razvoj gospo­dinjskih šol so imele pri nas mnogo zaslug uršulinke in šolske sestre. 
Josip Vošnjak je že leta 1886 predlagal, da bi v Ljubljani ustanovili višjo gospodinjsko šolo s slovenskim jezikom.36 Vendar je pri­šlo do organizacije prve gospodinjske šole šele leta 1889, ko so uršulinke37 odprle v Lju­bljani dvoletno gospodinjsko šolo. Šolo so opustile, ko so ustanovile žensko učiteljišče. Leta 1913 pa so odprle novo šolo z imenom Kuharsko-gospodinjska šola, ki se je kasneje preimenovala v Krekovo višjo gospodinjsko šolo.38 V Ljubljani so leta 1897 ustanovili Društvo za ustanovitev in vzdrževanje go­spodinjskih šol v Ljubljani, ki naj bi skrbelo za ustanovitev in razvoj gospodinjske šole v Ljubljani.39 Tretja taka šola je bila v Idri­ji. Leta 1909 so uršulinke prevzele vodstvo gospodinjske šole za hčere rudarjev, a so jo kasneje prepustile šolskim sestram. 
Šele leta 1908 so se začele pri nas bolj mno­žično ustanavljati gospodinjske šole, saj je ministrstvo za javna dela objavilo osnove organizacije kuharskih in gospodinjskih šol ter učne načrte. Novoustanovljene šole so bile še vedno večinoma pod vodstvom šolskih sester. Šole so bile v Mariboru, To­maju na Krasu, Vrhniki, Teharjah pri Celju, Repnjah, Šmihelu pri Novem mestu, Sv. Ja­kobu v Rožu in Sv. Rupretu pri Velikovcu. Leta 1909/10 je društvo slovenskih učiteljic priredilo tečaj in postavilo temelje kasnejši gospodinjski šoli v okviru Mladike. V Vodah pri Trbovljah je društvo za zaščito otrok leta 1908 ustanovilo s pomočjo premogokopne družbe otroški vrtec in gospodinjsko šolo. Na Koroškem v Volšperku v Podravljah je društvo Korotan leta 1913 ustanovilo tečaj za izobrazbo deklet v kuhanju in konzervi­ranju. Na nemški meščanski šoli v Celju je bila poleg trgovske šole tudi gospodinjska šola. Poleg šol so delovali tudi potovalni te­čaji. 

Norme, ki jih je ministrstvo za javna dela pripravilo leta 1908, niso več ustrezale, zato so leta 1914 pripravili nova pravila. Po no­vem učnem načrtu so imele gospodinjske in kuharske šole po tri oddelke: 
-gospodinjske šole s tri-, pet-in šestme­sečno učno dobo, 
-gospodinjske šole s pet-ali desetmeseč­no učno dobo, 
-posebne večerne tečaje. 
Gospodinjske šole so imele nalogo pripra­vljati deklice z dokončano ljudsko šolo za poklic ali domače gospodinjstvo. Namen gospodinjske šole je bil, da nudi deklicam primerno splošno izobrazbo in jih nauči pri­pravljati zdravo in poceni hrano ter voditi večja gospodinjstva ali gostilne kot kuhari­ce, oskrbnice, upravnice in podobno. Teča­ji pa so imeli namen izpopolniti, dopolniti kuharsko znanje deklet in žen. Organizirani so bili v večernih urah, da niso motili delov­nega procesa zaposlenim ženskam. 
Gospodinjske šole so bile enoletne in štiri­letne. Na enoletnih40 je trajal pouk eno leto, organiziran je bil v zimskem času, dvakrat na teden. Vodile so jih učiteljice osnovnih šol, ki so svoje znanje o gospodinjskem po­uku pridobile na tečajih. Tečaji za učiteljice so bili na Dunaju in v Brnu. Ema Peče je bila ena izmed slovenskih učiteljic, ki je kasneje uspešno vodila mnoge gospodinjske tečaje. Poleg organiziranja tečajev je pisala učne programe, načrte, šolske rede. Tako kot pri obrtno nadaljevalnih šolah je bilo število teh šol odvisno od finančnih sredstev in lokalnih potreb. Višje gospodinj­ske šole so gojenke usposabljale za učiteljice gospodinjstva. V dravski banovini so poleg omenjenih gospodinjskih šol delovale tudi kmetijsko gospodinjske šole.41 Te so bile ustanovljene po prvi svetovni vojni, razen dveh, ki sta delovali že pred vojno, in sicer v Ljubljani v Marjanišču in v Repnjah pri Vo­dicah. Namen teh šol je bil, da bi se kmečka dekleta seznanila ne le s kmečkimi, ampak tudi z gospodinjskimi opravili. Učna doba na teh šolah je trajal 11 mesecev, in sicer sta bila navadno organizirana zimski in letni se­mester. Pouk je bil teoretičen in praktičen. Poleg redne šole so mnogokrat na šoli prire­dili razne gospodinjske tečaje kuhanja, vla­ganja in vrtnih opravil. 
Gospodinjska šola na Vrhniki do prve svetovne vojne 
Na Vrhniki so odprli 20. marca 1909 go­spodinjsko šolo, o tej šoli v šolski kroniki osnovne šole ni podatkov, zato smo se od­ločili pobrskati še po arhivskem gradivu Ar­hiva Republike Slovenije. Omejili smo se na gradivo, ki je ohranjeno v fondu Deželnega zbora in odbora za Kranjsko.42 Za napredek gospodinjstva so na Vrhniki ustanovili go­spodinjsko šolo še pred prvo svetovno voj­no. Šola ni delovala kot obrtno nadaljevalna pod okriljem osnovne šole, bila je samostoj­na. Prostore je imela v stari vrhniški šoli. 

103. Stavba stare šole na Vrhniki, kjer je delovala Deželna gospodinjska šola, ustanovljena leta 1909 
(J. Šumrada, M. Škrabec, Vrhnika prečuden kraj!, Ljubljana 1990). 
Šolo je ustanovil deželni odbor, ki je bil tudi lastnik šole. Vodstvo šole so prevzele mari­borske šolske sestre, ki so dobile za svoje delo plačilo, stanovanje in hrano. Voditeljica je bila Sidonija Filipič, natančnejših podat­kov o vodstvu šole v pregledanem gradivu ni bilo. Šolske sestre so skrbele za pouk, za red pri pouku, vodile so celotno gospodinjstvo. Za svoje delo so bile odgovorne deželnemu odboru. Nadzorstvo, pouk v mlekarstvu in reji malih živali so zaupali konzulentu Jako­bu Legvartu43, ki je učiteljicam mnogokrat svetoval, sam pa je moral tako kot sestre po­ročati o delu deželnemu odboru. Učiteljice gospodinjske šole so prevzele kuhanje in gospodinjstvo za učenke mlekarske šole na Vrhniki. Na šoli so poučevale tri šolske se­stre, in sicer učiteljica za kuhanje, učiteljica za gospodinjstvo in vrtnarstvo in še učitelji­ca za ročna dela. Ko so imela dekleta v času košnje in žetve proste dni, da so domačim pomagala, so učiteljice imele duhovne vaje. 
Prostore za šolo so dobili v pritličju stare šole, ki je bila cerkvena in občinska last. Šol­ske sestre so prostore preuredile v dve učil­nici in stanovanje zanje. Stanovanje učiteljic je bilo v istem poslopju, imelo je dve sobi. Šolske prostore pa sta sestavljali velika kuhi­nja (prej je bil šolski razred) in velika šival­nica, ki je bila hkrati tudi učilnica za ostale učne predmete. V poslopju sta bili še soba za shranjevanje vkuhanega sadja in zelenja­ve in soba za shranjevanje ročnih del ter kle­ti in drvarnice. Sprva ni bilo povsem jasno, ali bodo za prostore morali plačevati naje­mnino ali bo najem brezplačen, o tem sta se morala dogovoriti oba lastnika. Za notranjo opremo šolskih prostorov je poskrbel dežel­ni odbor. Kuhinjsko opremo so prevzeli od mlekarske šole. Dekan je dal vrt v najem po primerni ceni. Stroške najemnine so krili s prodajo vrtnin. Dekan pa je šoli brezplačno prepustil prostore za perutninarstvo, kjer so postavili nov sodoben kokošnjak. Kokoši je dala perutninarska zadruga, ki je želela ime­ti pri šoli svojo perutninarsko postajo. 

Otvoritev šole so razglasili v dnevnem časo­pisju in z letaki, ki so jih razposlali po obči­nah Vrhnika, Borovnica, Logatec, Horjul in Polhov Gradec. 
Razglase so sestavili v pisarni deželnega od­bora. Te so župni uradi razglasili v cerkvi, občine pa so jih objavile na javnih mestih. Objavili so jih tudi časopisi Slovenec, Naro­dni gospodar, Domoljub, Kmetovalec in Ob­činska uprava. 
Prvi tečaj se je začel 20. marca 1909 in kon­čal 18. marca 1910. Vsi stroški za tečaj so znašali 5222,40 K, dohodki pa 4973,66 K, primanjkljaja je bilo 248,74 K.44 
Ti razglasi so se med seboj razlikovali po obliki in predvsem po višini prispevka, ki so ga dekleta morala dati za prehrano. Ce­loletni tečaj za zunanje gojenke leta 1912 je bil brezplačen, dekleta so prispevala le za hrano 50 vinarjev. Poletni tečaj, ki je trajal od 15. aprila do 15. oktobra, je bil namenjen gojenkam, ki so bivale v zavodu in so meseč­no prispevale za hrano 30 K. Na šoli so imeli zelo pester program, saj so gojenke seznani­li s kuhanjem, šivanjem, pranjem, likanjem, vzgojo, zdravstvom na področju ljudi in ži­vali, živinoreji, reji prašičev, perutninarstvu, vrtnarstvu, sadjarstvu, mlekarstvu, knjigo­vodstvu, računstvu itd. Vsako leto učni načrt ni bil tako obsežen, prav gotovo so ga prire­jali razmeram primerno.  
Razglas leta 1914 se je glasil: »Na deželni go­spodinjski šoli na Vrhniki se prične v ponede­ljek dne 30. marca t. l. celoletni gospodinjski tečaj za gojenke iz vrhniškega in sosednjih krajev. Tečaj se vrši tako, da prihajajo gojen­ke v poletnem času po dva, v zimskem času po tri dni vsak teden z doma v šolo. Poučujejo gojenke v kuhanju, šivanju, pra­nju, likanju, vzgoji, živinoreji in mlekarstvu, vrtnarstvu, gospodinjskem računstvu i. t. d. Pouk je brezplačen. Gojenke plačujejo za hra­no vsak dan, kadar so v šoli, 60 vinarjev. Prošnje za vsprejem je vlagati opremljene z zadnjim šolskim spričevalom najkasneje do 
15. marca t. l. na vodstvo deželne gospodinj­ske šole na Vrhniki. 
Od deželnega odbora kranjskega 
V Ljubljani, dne 4. februarja 1914.« 

Šolo je obiskovalo 35 ali 40 deklet, ki so dopolnile 16 let. Dekleta so obiskovala šolo dvakrat na teden, če je bilo deklet manj kot 30, so šolo obiskovale trikrat na teden. Pri pouku ni bilo nikoli več kot 14 deklet. De­kleta so stanovala doma, in ko ni bilo pouka, so lahko opravljale domača opravila. S ta­kim načinom obiskovanja šole so omogočili obisk tudi revnejšim dekletom, saj jim je bil internatski način šolanja nedostopen. Pouk je trajal od 1. marca (mnogokrat tudi od 15. marca) do konca februarja (ali 15. marca). Pouk na šoli so prekinili v času košnje med 
15. in 30. junijem in med 15. in 30. avgu­stom, ko je bil čas žetve. Deklice so priha­jale k pouku ob 8. uri, popoldne pa je pouk trajal do 16. ure pozimi, poleti pa do 18. ure. Pri rednem obisku pouka so se morali starši zavezati, da bodo ob vsaki manjkajoči uri v šoli plačali kazen 1 K, denar se je porabil za šolske namene. Za vsak neopravičen dan so sledile denarne kazni, in sicer za prvi dan 1 K, drugi 1,20 K, tretji 1,50 K, četrti in vsak naslednji 2 K na dan. Kazni so gojenke mo­rale plačati ob koncu vsakega meseca. Vsaka gojenka je morala poskrbeti za obleko in šol­ske potrebščine. Če je poškodovala inventar po lastni krivdi, je morala škodo poplačati. Učenke, ki se niso prilagodile razmeram v šoli, so bile kaznovane z ukorom, slabo oce­no in končno tudi z izključitvijo. Ob zaključ­ku leta so imele gojenke zaključni izpit. Od 8 h do 12 h so učiteljice dekleta seznanjale s kuhanjem, navajale so jih na pripravo jedil, 

104. Razglas Deželnega odbora kranjskega dne 23. januarja 1912 o sprejemu gojenk v deželno gospodinjsko šolo na Vrhniki (Arhiv Republike Slovenije AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, IX/2 gospodinjske šole, š. 894-897). 
VRHNIŠKA ŠOLA SKOZI ČAS (V. DEL) 

njih hranilno vrednost, njihovo ceno. Sezna­nile so se s pripravo domačih slovenski jedi, s pripravo hrane za otroke in bolnike. Jedil­niki na šoli so bili pestri in so se spreminjali. Pekle so navadni kmečki in beli kruh. Vse, kar so dekleta skuhala, so pojedla za kosilo, večerjo, malico. Vsak dan so pripravile jedil­nik, ki je bil v kuhinji obešen na tabli. Učen­ke so same pripravljale jedi, a pod budnim očesom sestre-kuharice. Pisale so dnevnik, vanj so zapisovale vse opravljeno delo v ku­hinji, hkrati zapisovale stroške, ki so nastali pri pripravi jedi. 
Popoldne so imele ročna dela, vrtnarstvo in gospodinjstvo. Naučile so se krpati, šivati žensko in moško perilo ter žensko obleko. Ob tem pa so spoznavale razne vrste blaga in njegovo vrednost. Navajali so jih na pre­proste, a vendar lepe obleke, ki pa so mo­rale biti predvsem snažne. Blago za obleke, ki so jih dekleta šivala, so si kupila iz svojih denarnih sredstev. Naučile so se ročnega in strojnega šivanja. Vrtnarstva so se učile teoretično in praktično. Na šolskem vrtu so gojile zelenjavo, tudi tu so se seznanile 
o različnih pridelkih, o njih uporabi, hkrati pa so vodile knjigovodstvo, da so dokaza­le, ali so vrtnine, ki jih goje, rentabilne. Z vrtom je povezan tudi sadovnjak in prede­lava sadja, kako se ga shranjuje; seznanile so se s pripravo marmelad in drugih vkuha­nih in vloženih vrtnin. S prehranjevanjem v tesni povezavi pa je tudi zdravje v družini, predvsem pa zdravje otrok, njih prehrana in vzgoja. 
Z vzrejo male živine in o mlekarstvu je de­kleta poučeval strokovnjak tega področja. Seznanile so se tudi o pripravi in shranjeva­nju mesa in slanine. 
Predavanja so imele tudi o snagi, redu v sta­novanju, hiši; o opremi stanovanja – pohi­štvu, o načinu ogrevanja – kurjavi. 
Namen šole je bil poučevati kmečka dekleta v vsem, kar je bilo v tistih časih nujno po­trebno za uspešno in dobro vodeno kmečko gospodinjstvo. Nadzor nad delom šolskih sester na vrhniški gospodinjski šoli je vodil deželni nadzornik za živinorejo in mlekar­stvo. O svojem delu pa je moral tako kot šol­ske sestre poročati deželnemu odboru. Ob zaključku šolskega leta je skupaj s šolskim vodstvom podal letno poročilo o delu šole. Deželni odbor pa je vsako leto imenoval krajevni šolski odbor, ki je podal predloge 
o sprejemu gojenk, o nakupu šolskih potreb­ščin in predlog o morebitnem preoblikova­nju pouka. 
Gospodinjska šola na Vrhniki med obe­ma vojnama 
O gospodinjski šoli, ki je delovala med obe­ma vojnama na Vrhniki, je najti nekaj podat­kov v šolski kroniki, a so dokaj skopi. Dru­gega vira, ki bi bil bogatejši s podatki, nismo našli. Gospodinjska šola, ki je delovala med obema vojnama, je bila v sklopu vrhniške osnovne šole. Pedagoginji, ki sta vodili šolo, sta bili učiteljici vrhniške osnovne šole Mari­ja Pleško45 in Pavla Buh.46 
V letih po vojni se zadeve na področju šol­stva v novi državi kljub velikim pričakova­njem niso bistveno spremenile, ostale so po­dobne predvojnim. Z vnovično ustanovitvijo gospodinjske šole so imeli na Vrhniki teža­ve. Gospodinjska šola je odprla svoja vrata šele v času velike svetovne krize in ni dose­gla predvojnega razcveta. Temu je botrova­lo slabo finančno stanje. Vodstvo šole se je ves čas delovanja šole srečevalo predvsem s problemom prostora. Šola je dve šolski leti uspešno delovala v najetih prostorih ubožni­ce, a že leta 1936 je morala najete prostore izprazniti. Vse do vojne leta 1941 šola ni dobila nadomestnih prostorov, kjer bi lahko učenke imele tudi praktični pouk. Problem so deloma rešili s tem, da so dekleta imela teoretični pouk povezan z obstoječim pou­kom kmetijstva in gospodinjstva v vrhniški osnovni šoli. Vse to obdobje so na osnov­ni šoli imele teoretični pouk gospodinjstva v upanju, da bodo za dekleta le dobili pri­merne prostore, kjer bodo lahko imele tudi praktični pouk. Na vrhniški osnovni šoli ni bilo možno izvesti praktičnega pouka, ker ni bilo primerne učilnice, ki bi bila namenjena kuhinji, tj. pripravi jedi in kuhanju. Pouk na gospodinjski šoli sta vodili že omenjeni Ma­rija Pleško in Pavla Buh. Obe sta na tečajih namenjenih učiteljicam dobili dodatno izo­brazbo na področju gospodinjstva. 
V šolskem letu 1933/34 so na Vrhniki vpe­ljali gospodinjski pouk, ki je bil dobrodošel in zelo obiskan. Vso težo tega izobraževanja je prevzela že omenjena Marija Pleško. De­kleta so imela pouk v občinski ubožnici na Tržaški cesti, in sicer vsak četrtek od 10 h do 18 h. Ko se je odprl ta lahko rečemo dodatni pouk za dekleta, so bili starši neizmerno za­dovoljni. Dekleta so pri tem pouku pridobile vsa znanja, ki so bila potrebna za praktično gospodinjstvo, seznanila so se tudi s kmetij­stvom, vrtninami in delom na vrtu. Ob kon­cu šolskega leta 1934/35 so dekleta pokaza­la svoje znanje in spretnosti s čajanko, ki so jo priredile svojim mamam. 
V spominih Francke Zalaznik beremo: »De­kleta smo dve uri tedensko obiskovala go­spodinjsko šolo v Butenkovi hiši, v tedanji ubožnici. V pritličju smo imele na razpolago kuhinjo z velikim prostostoječim štedilnikom in posodo ter veliko jedilnico. Učila nas je Marija Pleško. Navadno smo si skuhale ko­silo. Kar smo potrebovale, smo si prinesle od doma. Spomnim se, da sem nekoč nesla glavo zelja. Učile smo se tudi kako pogrni­ti mizo, kako servirati. Za zaključek pouka ob koncu leta smo povabile starše. Pripravile smo jim praznično kosilo ter jim ga lepo po pravilih postregle. Ob zaključku šolanja pa smo se zbrale v Močilniku z učiteljicama Ma­rijo Pleško in Marijo Petkovšek za spominsko fotografijo.« 47 
Dekleta so v dveh šolskih letih veliko prido­bile pri praktičnem pouku gospodinjstva, a že 1936 so se razmere spremenile. Gospo­dinjski šoli je predsedstvo občine odpoveda­lo nadaljnjo uporabo prostorov v občinski ubožnici, kjer so prostore s 1. decembrom izročili namenu, in sicer so na Vrhniki 1. decembra 1936 odprli občinsko ubožnico. Ker za gospodinjsko šolo niso našli primer­nih prostorov, so na žalost vseh občanov in učenk praktično gospodinjsko šolo ukinili. Krajevni faktorji kljub mnogim sestankom in razpravam niso našli sredstev za izvedbo tega pouka. Do 15. januarja 1936 je pouče­vala gospodinjstvo že omenjena učiteljica Marija Pleško. Po njenem odhodu pa je na­daljevala s poučevanjem Pavla Buh. Ko so dekleta morala izprazniti najete prostore, so se učila le še teorije v učilnicah vrhniške osnovne šole. 
Vse od šolskega leta l936/37 sta bila pred­meta kmetijstvo in gospodinjstvo dokaj po­vezana, saj so dekleta na šolskem vrtu gojile zelenjavo in cvetice. Dečki so pridno okopa­vali, sadili, gnojili in cepili vrtnice in sadno drevje. Tudi pogozdovali so, tako so pogoz­dili občinsko parcelo v Verdu. 
Tudi v naslednjih šolskih letih 37/38, 38/39, 39/40 sta se kmetijski in gospodinjski pouk dopolnjevala kot prejšnja leta, s tem da se je gospodinjski pouk tudi v tem letu vodil le v teoretični obliki. Več o pouku gospodinj­stva ni podatkov. Dečki so obrezovali sadno drevje, cepili divjake in vrtnice – deklice pa so gojile cvetje in zelenjavo. 
Učenci višjih razredov so imeli v šolskem letu 1939/40 ekskurzijo v gozd, kjer sta o pogozdovanju, sekanju, redčenju, spravilu gozdov predavala učitelja Alojzij (Slavko) Vuk in Aleksander Dominko.48 Učenci so se s temi deli seznanili tudi praktično, saj sta jim učitelja tudi praktično pokazala ta dela v gozdu. Vadili so branje in razumevanje katastrskih map, risali posamezne parce­le ter določevali mejnike. Naslednje šolsko leto so se začele težave še stopnjevati zaradi grozeče vojne. Zanimivo, da se je praktični pouk kmetijstva nadaljeval v šolskem vrtu in v naravi, saj so učenci VIII. oddelka pod vodstvom učitelja Vuka pogozdovali, in sicer so posadili 500 smrekovih sadik. Z njimi so pogozdili občinsko parcelo v Raskovcu. Go­spodinjski pouk pa je stagniral. Želje in več­kratni poskusi najetja primernega prostora, kjer bi dekleta bila deležna tudi praktičnega pouka, niso obrodile sadu. 

ZAKLJUČEK 
Vojne nikoli ne prinašajo nič dobrega, le raz­dor, sovraštvo, lakoto, smrt in žalost. Naj­bolj obsodbe vredno je, da v vojnah plačuje­jo visoko ceno nedolžni ljudje in predvsem mladi. Na bojiščih umirajo, v zaledju je ži­vljenje težko. Zaradi vojnega dogajanja je bil mladim deloma ali povsem onemogočen dostop do izobraževanja. Pouk na šolah je v večini primerov okrnjen ali celo ukinjen. Druga svetovna vojna ni bila izjema, ni pri­zanašala nikomur in tudi ne prebivalcem Vrhnike. Kaj so doživljali učitelji in učenci vrhniške šole, nam deloma razkrijejo zapisi v šolski kroniki. 
Poslopje vrhniške šole je bilo, kot smo že omenili v prejšnjem prispevku, primerno za nastanitev vojske zaradi velikosti in sodobne gradnje.  Ko se je začela vojna, so bili do ka­pitulacije v šolskem poslopju jugoslovanski vojaki. V poslopje so se takoj nato naselile okupacijske enote -Italijani. V šolskem letu 1940/41 je bilo šolsko poslopje skoraj ves čas zasedeno in posledično je bil pouk pre­kinjen. Meseca marca in aprila 1941, ko je vojska prostore v poslopju zapustila, so bili ti potrebni temeljitega čiščenja in popravi­la. Popravilo zelo poškodovanih prostorov in šolskega inventarja je bilo povezano z visokimi stroški. Redni pouk se je začel po ureditvi učilnic 6. maja 1941 in je trajal do konca šolskega leta brez prekinitev.  
Zadeve so se spremenile v šolskem letu 1941/42, ko so bili nekateri učitelji in uči­teljice odpeljani v zapor ali internacijo. Prejšnjega začasnega ravnatelja Aleksan­dra Dominka so aretirali, nekaj časa je bil v zaporu na Vrhniki, potem v Ljubljani, od koder so ga poslali v internacijo v Castel Franco v pokrajini Emilia. Pred njim so 5. februarja 1942 aretirali Alojzija F. Vuka, ki je bil zaprt na Vrhniki, nato v Ljubljani in Trevizu. Kmalu pa so ga odpeljali v tabori­šče na Liparske otoke. Z drugimi Vrhničani je bil 14. marca aretiran tudi učitelj Gregor Novak in poslan v Gonars, od koder se je vrnil 24. avgusta še istega leta in takoj na­stopil službo. V Ljubljano so bili dne 4. ju­lija odpeljani učiteljica Arrigler Marija,49 Franc Pavletič in Justina Urbančič.50 Justi­na Urbančič se je vrnila domov že 14. julija, Pavletič se je vrnil 23. julija. V Trevisu je ostala zaprta le Marija Arrigler. V obdobju, ko so bili odsotni učitelji Dominko, Novak, Vuk -začasno odstranjeni iz službe, Franc Pavletič je bil bolan, so oblasti z dekretom 
21. marca 1942 imenovale Marijo Petkov­šek51 za začasno ravnateljico šole. Upravi­teljske posle je prevzela 11. aprila 1942. V tem obdobju je imelo vojaštvo zasedeno vso levo polovico šolskega poslopja. V pr­vem in drugem nadstropju so bili hodniki predeljeni z zidanimi stenami. Žična ogra­ja v parku je ločevala šolski od vojaškega dela. Na dvorišču za šolskim poslopjem je imela vojska postavljeno kuhinjo. V času šolskih počitnic, tj. 1. julija, so na zahtevo vojaških oblasti morali izprazniti tudi dru­go polovico šolskega poslopja. Dijaki so vso šolsko opremo, table z oporami, odre-kate­dre prenesli na podstrešje. Najtežje je bilo s selitvijo pisarne, vse so prenesli v prostore na Cankarjevem trgu 1/I. Knjige, akte in ar­hiv so iz pisarniških omar za lažjo selitev preložili v zaboje, ki so jih v nove prostore pomagali nositi učenci in vojaki. Učiteljice so iz zabojev na novi lokaciji zložile vse na­zaj v omare. Šolski arhiv so iz Cankarjeve 1 kasneje prenesli na Hrib št. 1. Iz šolskega poslopja se je morala preseliti tudi družina ravnatelja Dominka in šolski sluga. Druži­ni šolskega ravnatelja je župan Hren dal na razpolago sobo v občinski ubožnici na Novi cesti, kamor so se preselili 1. julija. Šolski sluga Ivan Kraševec je dobil stanovanje v Prosvetnem domu (danes Cankarjev dom). Vojaška oblast je izjemoma dovolila, da so v drugem nadstropju šolskega poslopja ostala učila. Takoj ko je začasna ravnateljica Marija Petkovšek predala šolske ključe, se je v desno polovico stavbe naselila vojaška bolnica, a že po petnih dneh se je izselila. Izpraznjene prostore je prevzela Finančna straža. V stanovanju šolskega upravitelja je imela shranjena živila, ki jih je delila s po­sredovanjem občine med prebivalci Vrhni­ke. Ko se je bližal čas novega šolskega leta, se ni vedelo, ali bo možno začeti pouk v šol­skem poslopju ali ne. V šolskem poslopju so bili v šolskem letu 1942/43 nastanjeni vojaki ves september in polovico oktobra. Na prošnjo krajevnega šolskega odbora so vojaki 15. oktobra izpraznili južno polovico poslopja – tj. pet učilnic in stanovanje šol­skega sluge. Kletni prostori, kjer je bilo skla­dišče orožja, so spraznili šele 8. novembra. Pisarna je bila izpraznjena 17. novembra in že naslednji dan so iz Cankarjevega trga 1/I. prenesli pisarniško opremo z vso do­kumentacijo nazaj v šolsko poslopje. Pri tej selitvi so pomagali štirje vojaki bele garde. Arhiv so prinesli nazaj s Hriba 1 le nekaj dni pred novim letom. Finančna straža je dobi­la stanovanje šolskega upravitelja. Vojska je izpraznila v drugi polovici šolskega leta 1942/43 tudi drugo polovico šolskega po­slopja. Odstranili so tudi zid s hodnikov, ki je ločeval južni in severni del poslopja. Po­slopje je bilo v zelo slabem stanju. Popravili so le najnujnejše, ker je bilo tudi finančno stanje dokaj slabo. Denar za kritje stroškov popravila je priskrbel okrajni komisar Lodo­vico Maffei. 
Leto 1942/43 »je bilo burno, ljudje so si z vsakim dnem želeli miru. V trgu je bilo vedno dosti vojaštva. V bunkerjih so pazile straže podnevi in ponoči na morebitne nenadne napade. Po gozdovih so se skrivali partizani, ki so napovedali boj okupatorju, so pa ogro­žali tudi civilno prebivalstvo.« 52 
Dne 26. avgusta 1943 so prispele iz Ljublja­ne na Vrhniko prve nemške čete in nadalje­vale pot proti Logatcu. Nekaj jih je prenočilo na senožetih. Že naslednji dan so Nemci za­sedli šolsko poslopje, 8. septembra je Italija odpovedala vojaško sodelovanje z Nemčijo in vsi italijanski vojaki in oficirji so postali čez noč nemški ujetniki. Naslednje dni so se valile cele trume italijanskih ujetnikov proti Ljubljani in naprej v Nemčijo. Nemška voj­ska je prevzela oblast in pri Črnem orlu je zaplapolala zastava s kljukastim križem. 
Takoj drugi dan po prihodu nemških čet, 27. avgusta 1943, je vojaštvo zasedlo šolsko po­slopje. Nastanili so se po vseh učilnicah, na dvorišču je bila mehanična delavnica. Razen šolskih omar, ki jih je uporabljalo vojaštvo, so odnesli vso opravo na podstrešje. V dru­gi polovici septembra so čete odšle, a so se vselili drugi. Dne 7. oktobra je bilo poslopje izpraznjeno. Takoj so začeli s čiščenjem in popravljanjem učilnic in pripravljanjem za pouk, ki se je pričel 11. oktobra. A že po pe­tih dneh so morali prekiniti pouk, ker so po­slopje spremenili v obvezovalnico ranjencev. V stanovanju šolskega upravitelja pa so imeli operacijsko sobo. Ker niso zasedli vseh sob, so v drugem nadstropju imeli nastanjene ru­ske ujetnike Kalmike -mongolsko ljudstvo s področja Volge. Ti so potrgali z vrat celo medeninaste kljuke in niso imeli nobenega odnosa do inventarja in poslopja. V času bi­vanja Mongolov je voda iz vodovoda večkrat tekla po hodnikih in po stopnišču. Ko se je 

11. novembra bolnica za ranjence preselila v Planino pri Rakeku in ko so odšli tudi ruski ujetniki, je vojaštvo počistilo prostore. Šol­ske prostore so opremili kot bolniške sobe. V prvem nadstropju je bil kirurški oddelek, v drugem nadstropju je bil pa interni. V obeh oddelkih skupaj pa ni bilo nikoli več kot 17 bolnikov. V šolski pisarni so imeli zdravniki jedilnico. Ko je bila v stavbi bolnišnica, so vse prostore ogrevali, tako so pokurili več kot pol vagona kočevskega premoga, plačal pa ni nihče. Štabni zdravnik se je izgovarjal, da je pač vojna. Ko je bolnica 24. novembra zapustila šolsko poslopje, so se še isti dan v njem nastanili SS vojaki. To so bili mladi, objestni fantje, ki so v svoji objestnosti sne­mali križe s sten, jih lomili in vse metali na smetišče. V drugem nadstropju so šoli od­stopili za osem dni dve učilnici, a so jih že 
20. januarja 1944 morali izprazniti. Učenci so dobili prostore v Stari šoli. Vojaki SS so 
11. marca zapustili šolsko poslopje, 14. mar­ca 1944 so se vselili slovenski domobranci. 
Pouk se je v tem šolskem letu odvijal v prav težkih razmerah. Pričel se je 11. oktobra 1943 v šolskem poslopju, a že 16. oktobra je vojska zasedla vse učilnice, otroci niso imeli pouka devet tednov. Pred božičem so dobili dve učilnici, a v njih so imeli pouk le pet dni in znova so bili učitelji in otroci na cesti. Ker ni bilo pouka, so nekateri premožnejši star­ši prosili posamezne učitelje, da so njihove otroke učili doma. Na Vrhniki se je govori­lo, da bodo ti otroci ob koncu šolskega leta opravili izpite in tako ne bodo zgubili šol­skega leta. Prizadeti so bili predvsem otro­ci revnih staršev, ki jih ni poučeval nihče.53 Položaj je bil mučen, a končno je poveljnik nemške vojaške oblasti dal na razpolago dvorano in malo sobo v Stari šoli, Graben­čanovo hišo in nekoliko kasneje so dobili še sobo v Prosvetnem domu. Dne 24. januarja 1944 se je pouk začel v dveh zasilnih učil­nicah v Grabenčanovi hiši. V eni učilnici je bilo prostora za 32 učencev, v drugi pa za 
34. V obeh sobah sta bili železni peči, ki sta zelo dobro greli. Poslopje je bilo staro, dolga leta je v njem živela bogata Grabenčanova Johanca, ki je bila posebnica in za svojo la­stnino ni kaj dosti skrbela. Vrhničani niso mogli verjeti in se načuditi, ko so pri ozna­nilu v cerkvi izvedeli, da bo pouk potekal v taki »podrtiji«. A za čuda so bili prostori in stopnice v stavbi dokaj dobro ohranjeni. Učilnica v Stari šoli, ki je bila res velika, je bila pripravljena za redni pouk 31. januarja 1944. Poleg velike učilnice je bila na šoli še manjša, kjer so poučevali ženska ročna dela. Pouk v Prosvetnem domu se je začel 14. fe­bruarja. Učilnica v prosvetnem domu je bila od vseh najlepša. Pouk so imeli organiziran v treh turnusih po dve uri in pol, tj. tri učne ure. Šest višjih razredov je imelo pouk te­densko štirikrat, devet nižjih pa petkrat na teden. Vsa popravila, čiščenje, prevoz in pre-nos šolske opreme je znašalo 2065,50 lir, ki se je poravnalo iz pokrajinskega proračuna. Učenci so redno obiskovali okrnjeni pouk. Šestmesečni premor je pokazal, kako blago­dejno vpliva šola na vzgojo mladine. Starši in otroci so sami uvideli, kako je pouk po­treben. Po naročilu krajevnega šolskega od­bora so vsem revnim otrokom kupili knjige in zvezke. 
Ob prihodu različnih vojsk so se ljudje na Vrhniki vsaj na videz obnašali popolno­ma mirno in čakali kaj bodo prinesle nove razmere. »Po kapitulaciji Italije je bila Lju­bljanska pokrajina priključena pokrajini Ja­dransko Primorje, ki ji je pripadala prejšnja Julijska pokrajina (Notranjska, Goriška, Trst in Istra). Vodil jo je Oberster Komissar, ki je 
imel svoj sedež v Trstu. Ljubljanska pokraji­na pa je dobila svojega prezidenta Slovenca divizijskega generala Leona Rupnika, ki mu je stal ob strani nemški svetovalec. General Rupnik je vrhovni inspektor slovenskega do­mobranstva, v katerem so združeni člani bivših Vaških straž, Legije smrti in Bele gar­de.«54 Po cestah so izginjali bunkerji, na cesti je bilo le malo nemških vojakov. Povsod so stražili domobranci tudi progo južne žele­znice. Nad Vrhniko so že letela zavezniška letala. Ljudje so stali na cesti in gledali leteče bombnike. A vse je obšla groza 24. avgusta, ko so ta letala odvrgla bombe na Štampe­tov most. Daleč naokoli se je vse treslo in bobnelo. Ob tem napadu so izgubili življe­nje mladi fantje, ki so popravljali železniško progo. Hkrati so letala napadla tudi borov­niški most. Ljudje so se ustrašili, bežali so v kraje, ki so se jim zdeli bolj varni pred napadi. Odšli so v Zadnjo dolino, Staje, na Storžev grič, v Sinjo Gorico, v Blatno Brezo­vico pa tudi drugam. Taki napadi se niso več ponovili, zato so ljudje ostajali doma k temu pa je botrovalo tudi slabo, deževno vreme. Nekaj časa so na občini ob preletu letal spro­žali alarm, a so kmalu opustili alarm zaradi varnosti, ker so ljudje ob opozorilu namesto v zavetje drli na cesto prodajat zijala. 
V času vojne so zelo skrbeli za šolski vrt, saj je bil pridelek dobrodošel zaradi pomanjka­nja hrane. Zanj so skrbeli predvsem učitelj Pavletič in ravnateljica. Pomagale so še štiri druge učiteljice in družina prejšnjega rav­natelja Dominka. Pridelek je bil vsa vojna leta dober. Tudi v sadovnjaku je drevje bo­gato obrodilo, le v letu 1942/43 je bila letina slaba, saj so vojaki trgali še nezrele sadeže. Nekaj dreves so vojaki leta 1943/44 izruvali in zakurili, a ostala je učitelj Pavletič izkopal in jih rešil pogina. Šolski park in dvorišče sta med vojno utrpela veliko škode, bila sta po­polnoma uničena. 
V pralnici so pozimi 1941/42 postavili zi­dan štedilnik, na katerem so kuhali kosilo za revne šolarje. Šolsko kuhinjo je vzdrže­vala »Gill« -Italijanska Liktorska Mladina. Kuhinja je delovala od decembra do junija. Kuhali so kosila za 35 otrok, postregli so jim v telovadnici. Po veliki noči pa so kuhali v Sokolskem domu. Na sedežu italijanske fa­šistične stranke v Sokolskem domu je še v naslednjem letu 1942/43 delovala šolska ku­hinja, ki je prehranjevala 140 otrok. Obedi so bili, po pisanju začasne ravnateljice Ma­rije Petkovšek, zelo izdatni. Kuhinjo je vodil učitelj italijanščine R. Rogina, kuhala pa je hišnica v domu gospa Krašovčeva. Otroci so zelo radi hodili k obedu, ker je bila jed oku­sno pripravljena. Šolska kuhinja po prihodu Nemcev očitno ni več delovala, saj v šolski kroniki ne najdemo podatkov.  
Zanimivo je tudi to, da so otroci kljub ne­zadostni prehrani bili razmeroma zdravi, na šoli so zasledili le nekaj primerov ošpic, mumpsa in davice. Spomladi sta razsajali gripa in angina. Leta 1942/43 je umrl Fer­dinand Železnik za posledicami vnetja sre­dnjega ušesa. Naslednje leto je za angino umrl Janez Petkovšek iz Pavkarjeve doline. Učenci so imeli v času vojne sistematični zdravniški pregled, zahvaljujoč potujočemu zdravstvenemu domu, ki je potekal od 27. aprila do 16. maja. Leto prej 1942/43 pa so opravili sistematski pregled med 22. febru­arjem in 9. marcem. Pokrajinski zdravnik Žekš je pregledal vse novince. Proti kozam je cepil vse otroke, ki so bili stari deset let.  
V zaledju so se pogosto dogajale nesreče otrok s smrtnim izidom, saj je bilo povsod veliko zapuščenega, neeksplodiranega orož­ja, ki je pritegnilo pozornost mladine. Tako sta se na Vrhniki v šolskem letu 1943/44 z vojaško mino ponesrečila enajstletni Tomaž Marinčič in Dušan Porenta. Prvega je raztr­galo, drugega so odpeljali v ljubljansko splo­šno bolnišnico. Fant je oslepel na obe očesi. Po odpustitvi iz bolnišnice je obiskoval šolo za slepo mladino v Ljubljani. Tragična ne­sreča pa se je zgodila še 18. maja, ko je vpri­čo staršev izstrelek iz vojaške puške po ne­sreči smrtno zadel Martina Jordana, učenca prvega razreda.   

Zadnje šolsko leto 1944/45, v času vojne, se je pričelo 1. oktobra in končalo 15. julija. Med šolskim letom so imeli dva daljša pre­mora, in sicer božičnega od 23. decembra 1944 do 8. januarja 1945 in velikonočne pra­znike od 28. marca do 4. aprila 1945. Pridru­žil se jima je še neobičajen daljši premor, in sicer od 5. maja do 2. junija 1945, ki je bil po­vezan s koncem vojne, ki je prinesel mir in svobodo. Sledilo je čiščenje in urejanje šol­skega poslopja, kamor se je šola po dolgih letih vselila in pričela z normalnim poukom. 
Čas po vojni je prinesel politične, gospodar­ske, družbene spremembe. Kaj pa je bilo novega na šolsko-pedagoškem področju? To je gotovo eno najbolj zanimivih, razgibanih obdobij, čas raznih poizkusov prevrednote­nja na političnem, gospodarskem in kultur­nem področju. Skozi zapise v šolski kroniki bomo v naslednjih Vrhniških razgledih pri­kazali dogajanja v šoli in na Vrhniki prva leta po vojni. 
Opombe: 
1 	Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL), Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, VRH-48, Kronika osemrazredne osnovne šole na Vrhniki, IV.-VI. knjiga. 
2 	Normalke so bile v Ljubljani, Celovcu, Gorici in Trstu. 
Glavne šole so bile v Novem mestu, Kamniku, Idriji, Beljaku, Mariboru, Celju, Kranju (1815), Piranu (1817), Kopru (1817), Postojni (1891), Škofji Loki (1823), Šentpavlu na Koroškem (1841). 

3 	Realke so bile ustanovljene 1848: bile so v Lju­bljani (nemški učni jezik), Gorici, Celovcu, Tr­stu, Celju, Mariboru in Idriji (1901). 
4 	Obravnave deželnega zbora kranjskega v Lju­bljani (odslej Obravnave) št. 9 – objavljeni sejni zapisniki 15. september–22. oktober 1869, šole – priloga 36, str. 166. Osnutek državnega zakona je bil izdelan na podlagi že obstoječega zakona o obrtnem šolstvu za Spodnjo Avstrijo. Deželni zakon za obrtno nadaljevalne šole za spodnjo Avstrijo je bil sprejet 1868. Drugi zakon, ki je bil namenjen ustanavljanju obrtno nadaljevalnih šol, je bil sprejet 1912 na Solnograškem. 
5 	Pri pripravi zakona o ponavljalnih/nadaljevalnih šolah so upoštevali določitve deželnega zakona 
4. aprila 1870, ministrskega ukaza 13. oktobra 1870 in državni zakon 14. maja 1869, deželni za­kon 29. aprila 1873 ter šolski učni red 20. avgusta 1870. 

6 	Obravnave 48/I, letno poročilo-šolstvo, str. 220. Dne 27. oktobra 1908/25047 je deželna vlada izročila deželnemu odboru odlok ministrstva za javna dela glede ustanovitve strokovno obr­tno nadaljevalnih šol. V ta namen so izdali učne načrte, in sicer za kovinarsko, elektrotehniško, inštalatersko plin in vodovod, mizarsko, čevljar­sko, krojaško in stavbno obrt. 
7 	Reichs Gesetz Blatt (RGB), 1907/26. 
8 	Po ukazu ministrstva za uk in bogočastje 24. februarja 1883/3674 in z ukazom 5. aprila 1883/6495 je bilo določeno po IV. odstavku, da imajo enega zastopnika v odboru tisti, ki prispe­vajo 100 gld, dva tisti s prispevkom 500 gld, tri pa z letnim prispevkom 1000 gld ali več. 
9 	Krško, Kranj, Litija, Radovljica, Kamnik – prof. Vesel, profesor na državno obrtni šoli v Ljublja­ni. Ljubljana, Postojna, Kočevje, Logatec, Novo me­sto, Črnomelj in šole na Spodnjem Štajerskem in Primorskem – prof. Šubic, ravnatelj državne obrtne šole v Ljubljani. 
10 	Statistični podatki za leto 1898/99: na Kranj­skem je bilo petnajst, na Koroškem devet, Štajer­skem 30 obrtno nadaljevalnih šol. Slovenščina je bila učni jezik na devetih šolah. Na Štajerskem so bile le tri slovensko-nemške, ostalih 27 je bilo nemških. Na Koroškem je bilo devet nemških. Na Kranjskem sta bili dve nemški, sedem nem­ško-slovenskih in šest slovenskih. Na Primor­skem je bilo osem italijanskih, tri slovenske in ena hrvaška. 
Na Kranjskem je bila slovenščina od leta 1907 učni jezik na vseh obrtno nadaljevalnih šolah. 
11 	Obrtno nadaljevalne šole, ki so bile ustanovljene na Kranjskem do 1913: 
1878 - Ljubljana, Novo mesto, Kočevje, Kamnik, Tržič, Škofja Loka, Postojna, Krško, Radovljica, Ribnica, Metlika, Šentvid-Ljubljana. 
1899 – Šmartno pri Litiji, Jesenice, Bled, Zagorje, Cerknica, Idrija, Radeče. 
1908 – Mengeš, Črnomelj, Vrhnika, Šiška-Lju­bljana, Žiri, Kropa, Mokronog, Kranj. 
12 	V Ljubljani sta bili dve privatni šoli trgovska in krojaška: Mahrova trgovska šola in Krojaško obrtno učilišče v Ljubljani, ki ga je vodil Matija Kunc. Imel je diplomo krojača evropske modne akademije. Šolal se je na Dunaju in v Pragi. 
13 	Obravnave 48/I., letno poročilo-D, obrtne šole, str. 216; Deželni zbor je na XXV. seji 1. febru­arja 1910 sklenil in naročil deželnemu odboru, da šolskim odborom nadaljevalnih šol priporoči vpeljavo verouka v učni program. Odbor je to na­znanil šolskim odborom s pripombo, da bo de­želni odbor dovoljeval podpore le tistim šolam, ki bodo upoštevale sklepe deželnega zbora, torej vpeljale verouk v učni program. Po letu 1914, ko se deželni zbor ni več sestajal, dežela ni bila več pripravljena iz deželnih sredstev prispevati podpore šolam, ki niso uvedle verouka. 
14 	Sl. l. kraljevske banske uprave dravske banovine 1937/675-104. 
15 	Sl. l. 1937/104. 
16 	SI AS 448, TOI, t.e. 98. Registriranih je bilo 
9.854 vajencev, šolo pa je obiskovalo 6.604. 
17 	Sl. l. 1935/127-17. 
18	 Sl. l. 1935/109-27. 
19	 Sl. l. 1935/127-17, člen 5. 
20 	Aleksandra Serše, Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, s posebnim ozirom na obrtno šolstvo na področju Kranjske, Ljubljana 1995. Steska, naše obrtno nadaljevalno šolstvo in njega reforme, Popotnik-pedagoški in znan­stveni list, XXXVIII/1917, str. 35-38 in Obrtne nadaljevalne šole, Popotnik XXXI/1910, str. 257­
263. H. Šumer, kako ustanavljamo obrtno nada­ljevalne šole, Popotnik XLI/1920, str. 6-49. 
21 	Hojan, Tatjana: Emil Milan Schiffrer (1881­1930). V: Vrhniški razgledi 11 (201), str. 84-87. 
Rojen je bil v Selu pri Ljubljani, obiskoval je gim­nazijo, nato učiteljišče, kjer je opravil zaključni izpit 1902. Na vrhniško šolo je bil sprejet 1905. Kot ostali učitelji vrhniške šole je izpopolnjeval svoje zanje na različnih tečajih. Poučeval je tudi na vrhniški obrtno nadaljevalni šoli. Leta 1924 je postal ravnatelj vrhniške šole. Bil je predsednik čebelarskega društva med 1926 in 1927. Glej še: Olga Pivk, sto let čebelarjenja na Vrhniki, Vrh­niški razgledi 7 (2006), str. 125-126. In Jernej Čarne, Umno čebelarstvo, 1895. 
22 	Hojan, Tatjana: Ivan Štrekelj (1880-1959) uči­telj in šolski upravitelj. V: Vrhniški razgledi 12 (2011), str. 146-148. Maturiral je 1901. Že leta 1903 se je zaposlil na vrhniški šoli, isto leto je opravil tudi strokovni izpit. Usposobljen je bil za poučevanje slovenščine, nemščine, petja in telovadbe. Dvakrat na teden je poučeval na ek­skurendni šoli v Bevkah. Na ponavljalni šoli je začel učiti 1909/10. Svoje znanje je izpopolnil na področju kmetijstva in obrtno nadaljevalne šole. Šolski upravitelj je bil med 1921 in 1924.   
23	 Odlok deželne vlade z dne 15. julij 1911. 
24 	SI AS 38, Deželni zbor in odbor za Kranjsko, IX/2 obrtne šole I., II., III., š. 854-873. 
25 	Sl. l. kraljevske banske uprave dravske banovine, 1935/127-17 in 1935/190-27. 
26 	Hojan, Tatjana: Franc Pavletič (1890-1975) uči­telj in šolski upravitelj. V: Vrhniški razgledi 13 (2012), str. 108-111. Rojen je bil v Štandrežu, da­nes Sant Andrea. V Podgorici je končal učitelj­sko pripravnico. Med šolskima letoma 1905/06 in 1908/09 je obiskoval moško učiteljišče v Ko­pru. Služboval je v Podsabotinu, Biljah, Kanal­skem Lomu, Braniku. 1911 je opravil strokovni izpit v Gorici. Po vojni je odšel na Koroško, da bi pomagal odpirati slovenske šole. Služboval je v Borovljah, nato v Vrhpolju pri Moravčah. Svoje znanje je izpopolnjeval na raznih tečajih: kme­tijski, ročna dela za dečke, komercialni tečaj za obrtno nadaljevalne šole in tečaj za učitelje risa­nja. Na šoli je imel pogosto predavanja skupaj z učiteljem Vukom, in sicer o pomenu Rdečega križa, o pomenu Vidovega dne, o Masaryku, o Cankarju na komemoraciji, vodil je žalno sejo ob smrti kralja Aleksandra leta 1934. Bil je član raznih društev in organizacij. Upokojen je bil 1946. leta. 
27 	Hojan, Tatjana: Ivan Michler (1891-1982). v: Vrhniški razgledi 11 (2010), str. 113-118. Ro­jen je bil v Ljubljani. Učiteljišče je končal 1910, strokovni izpit 1912. 1913/14 je opravil tečaj za učitelja telesne vzgoje za srednje šole. Tečaj je obsegal plavanje, lahko atletiko, telesno vzgojo, higijeno i prvo pomoč. Po letu 1929 je pouče­val na obrtno nadaljevalni šoli. Od leta 1932 je služboval na Vrtači, nato na osnovni šoli Prule, upokojil se je leta 1948. Znan je kot speleolog. Odkril in raziskal je številne slovenske jame in o njih pisal številne članke, razprave. Glej še: Sta­novnik, Branko: Nagovor ob odkritju spomenika vrhniškim krasoslovcem: Ivanu Michlerju, Fran­cetu Habetu in Petru Habiču, v Močilniku, 13. decembra 2008. V: Vrhniški razgledi 10 (2009, str. 167-168). 

28 	Hojan, Tatjana: Slavko Vuk (1897-1977) učitelj. 
V: Vrhniški razgledi 13 (2012), str. 112-115. 
Rodil se je v Sovodnjah. Šolal se je na učiteljišču v Gorici. Šolanje je končal na ljubljanskem učite­ljišču 1915. Do konca prve vojne je bil v vojaški službi. Na vrhniški šoli je začel poučevati kot suplent leta 1919, še isto leto je postal začasni učitelj. Strokovni izpit je opravil leta 1920. Leta 1921 je postal stalni učitelj. Dodatno se je izobra­ževal na številnih tečajih: kmetijsko-sadjarski, komercialni tečaj za učitelje risanja. Od 1920/21 je poučeval tudi na vrhniški obrtno nadaljevalni šoli do leta 1960, ko je bila vajeniška šola uki­njena. Med okupacijo je bil aretiran in poslan v taborišče na Liparske otoke. Po kapitulaciji Itali­je se je pridružil Prekomorcem. 1946 je odšel v Čepovan. Po priključitvi Primorske se je vrnil na Vrhniko. Tudi izven šole je bil zelo dejaven na pedagoškem področju, ob šolskih slovesnostih je imel velikokrat priložnostna predavanja. Bil je član mnogih društev: telovadnega, čebelarskega, gasilskega, rdečega križa, Branibora … Režiral je nešteto dramskih prireditev. Ni bil le dober reži­ser, ampak tudi odličen masker. Bil je priljubljen in spoštovan, ker je bil nesebičen in požrtvova­len. 

29 Hojan, Tatjana: Gregor Novak (1901-1974), uči­telj in šolski upravitelj. V: Vrhniški razgledi 14 (2013), str. 117-121. Obiskoval je osnovno šolo v 
D. Logatcu, meščansko v Postojni. Učiteljišče je končal v Ljubljani leta 1919. Služboval je v Dobu pri Domžalah, Črnomlju, Dragatušu, Metliki. Leta 1922 opravil strokovni izpit. Usposobljen je bil za poučevanje slovenščine, petja in telo­vadbe. Na vrhniški šoli je začel poučevati 1923. Izpopolnjeval je svoje zanje na raznih tečajih. Poleg pedagoškega poklica je bil zelo dejaven na mnogih področjih: poverjenik Podmladka Ja­dranske straže, bil je član učiteljskega društva, telovadnega društva Sokol, sodeloval s pevskim, dramskim in glasbenim odsekom, bil je član Na­rodne čitalnice, Ciril Metodove družbe, tajnik šahovskega društva, član Rdečega križa, Olepše­valnega društva, Branibora, Gasilskega čete … Med vojno je bil interniran v Gonarsu, kasne­je v Dresdnu. 1946 okrajni šolski nadzornik, 1949/50 je bil imenovan za šolskega upravitelja. 

30 	Umrli ravnatelj je bil Emil Schiffrer Hojan, Tatja­na: Emil Milan Schiffrer (1881-1930). V: Vrhni­ški razgledi 10 (2009), str. 84-87. Rojen je bil v Selu pri Ljubljani, obiskoval je gimnazijo, nato učiteljišče, kjer je opravil zaključni izpit 1902. Na vrhniško šolo je bil sprejet 1905. Kot ostali učitelji vrhniške šole je izpopolnjeval svoje zanje na različnih tečajih. Poučeval je tudi na vrhni­ški obrtno nadaljevalni šoli. Leta 1924 je postal ravnatelj vrhniške šole. Bil je predsednik čebe­larskega društva med 1926 in 1927.  
31 	Pavel Japelj – podatkov o učitelju nismo našli v personalnih mapah Ministrstva za prosveto SI AS 231. 
32 	Hojan, Tatjana: Antonija Završnik (1890-1939) učiteljica. V: Vrhniški razgledi 10 (2009), str. 88­
91. V tem članku je omenjen njen mož Alfonz Završnik str. 89. Antonija Goederer se je drugič poročila 4. aprila 1925 v Ljubljani pri sv. Petru z učiteljem Alfonzom Završnikom. Avgust Zavr­šnik je bil rojen 9. avgusta 1891 v Olševku. Bil je iz učiteljske družine, oče je bil dolga leta nadu­čitelj v Preddvoru. Alfonz Završnik je maturiral 1910, strokovni izpit je opravil 1912. Služboval je v Krškem, Raki, Cerkljah, Ribnici. Bil je aktiven v učiteljskem društvu za kočevski okraj. Izpo­polnjeval se je na strokovnih tečajih: za risanje 1914 in 1930, telovadbo 1921, košarstvo 1926. Leta 1930/31 sta prišla z ženo na vrhniško šolo. Alfonz Završnik je postal šolski vodja. Pod nje­govim vodstvom je izšla brošura ob tridesetletni­ci šole 1904-1934 ter oris zgodovine Vrhnike in okolice. Bil je zelo aktiven v učiteljskem društvu. Leta 1934 je postal upravitelj osnovne šole v Mo­stah, leta 1936 pa je bil prestavljen v Vodice. 

33 	Karel Gajšek – o učitelju nismo našli podatkov v personalnih mapah Ministrstva za prosveto SI AS 231 in v ZAL, VRH-48. 
34 	ZAL, VRH-48, š. 4, 5, mapa Začasni učitelji. O učitelju Stanku Volku, ki je služboval na vrhni­ški šoli eno šolsko leto, smo v arhivskem gradivu našli le nekaj najosnovnejših podatkov. Rojen je bil 2. maja 1904 v Sodražici. Ljubljansko moško učiteljišče je zaključil leta 1927. Zaradi vojnih razmer, tj. internaciji nekaterih vrhniških učite­ljev, so ga sprejeli na šoli za določen čas, in sicer za šolsko leto 1943/44. Jeseni leta 1944 je bil priprt, žena je v času njegove odsotnosti dobi­vala mesečno podporo. Več podatkov o učitelju Volku v gradivu ni bilo.    
35 	Serše, Strokovno šolstvo …, str. 73-76, 86-87. 
36 	SI AS 38, IX/2 šolske in cerkvene zadeve, gospo­dinjske šole, 1889/spis  6484,  š. 891. 
37 	SI AS 38, IX/2, 1889-1918, š. 891-894. 
38 	Janez Evangelist Krek je bil sodelavec voditeljice in ustanoviteljice šole Viktorije Chromy. 
39 	SI AS 38, IX/2, Pravila društva Gospodinjske šole so bila potrjena 27. avgusta 1897/30856, 1898/2722, š. 891. 
40 	Vladimir Valenčič, Organizacije za napredek agrarne proizvodnje specialno šolstvo in strokov­na literatura, gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog I. zvezek­-Agrarno gospodarstvo, Ljubljana 1970, str. 549. 
41	 Prav tam. 
42 	SI AS 38, Šolske in cerkvene zadeve-šolstvo IX/2, gospodinjske šole 1889-1918, š. 894-897. 
43 	Jakob Legvart, doma iz Nove Cerkve, je bil rav­natelj mlekarska šole na Vrhniki. V Slovencu je bila 16. avgusta 1904 objavljena notica o njego­vem imenovanju za mlekarskega inšpektorja na Kranjskem. 
44 	Obravnave deželnega zbora kranjskega v Lju­bljani, 48 zvezek, priloge § 8 Izobrazba, B Go­spodinjske šole, str. 212. 
45 	Hojan, Tatjana: Vrhniško učiteljstvo v strokovnih organizacijah. V: Vrhniških razgledih 5 (2004). str. 62-64. »Marija Pleško je delovala v sekciji za gospodinjsko nadaljevalne šole od 1927, ko je organizacijo teh šol UJU sprejela v svoj program. Te šole naj bi poglabljale delo osnovne šole in naj bi imele splošno izobraževalni značaj ... Do leta 1941 je bila predsednica sekcije gospodinj­sko nadaljevalnega šolstva pri učiteljski organi­zaciji. Že leta 1927 je delovala v odboru za samo izobrazbo in predavala na sestankih učiteljic gospodinjsko nadaljevalnih šol. Predavanje je bilo objavljeno – O nujnosti izobrazbe učiteljic v kmetijsko-gospodinjskem oziru. Leta 1931 je vodila tečaj za učiteljice na Mali Loki na Dolenj­skem. Leta 1940 je z Marjeto Prašnikar spisala knjigo Prehrana. Kuhanje, ki jo je založila uči­teljska organizacija. Več člankov je objavila v glasilu Prosveta. 1932 je objavila O ročnem delu v gospodinjsko nadaljevalnih šolah, 1935 Učni minimum in maksimum na gospodinjsko nada­ljevalnih šolah ter Razdelitev dela na gospodinj­sko nadaljevalnih šolah.« 
46 	Hojan, Tatjana: Pavla Buh (1883-1942), učitelji­ca. V: Vrhniški razgledi 13 (2012). Str. 105-107. Osnovno in meščansko šolo je obiskovala v Lju­bljani pri uršulinkah, po končanem šolanju se je vpisala na Višjo dekliško šolo in nato na uči­teljišče. Maturirala je z odliko. Službovala je v Sostrem, Idriji in na Vrhniki od 9. februarja 1920 do 15. maja 1938. Obiskala je dva tečaja za pro­storočno risanje in tečaj za deška ročna dela na Dunaju. Bilo je članica številnih društev: Sokol, Olepševalno društvo, Jadranska straža, Kolo ju­goslovanskih sester, društvo sv. Cirila in Metoda, Branibor, Slovensko šolsko matica, Rdeči križ. 
47 	Francka Zalaznik, Moji spomini na šolo, v: Vrh­niški razgledi 14/2013, str. 126-127 (Po pripove­dovanju Francke Zalaznik zapisala Marija Oblak Čarni, oktobra 2013) 
48 	Hojan, Tatjana: Aleksander Dominko (1900­1966) učitelj in šolski upravitelj – v Vrhniški raz­gledi 15/2014, str. 108-111. Rojen v Čezsoči. Obi­skoval je goriško učiteljišče. Šolanje je nadaljeval na ljubljanskem učiteljišču, ki ga je zaradi bole­zni zaključil leta 1923. Strokovni izpit je opravil 1924. leta. Služboval je v Cerkljah, Bušeči vasi pri Šentjerneju, Šentjuriju, na Mirni, v Bučki, Zabukovju, Starem trgu ob Kolpi. Šentjuriju, Nemški vasi na Dolenjskem, v Tržiču. Obiskoval je tečaje: kmetijstvo, zadružno-knjigovodski te­čaj. Bil je pevovodja, vaditelj, režiser, ustanovi­telj knjižnice (Mirna), dejaven je bil tudi izven šole, član Rdečega križa, Sokola … Na Vrhniko je prišel maja 1939. Še isto leto septembra je bil imenovan na mesto ravnatelja. 1942 je bil areti­ran, odpuščen brez pokojninske podpore ali po­kojnine. Ko je bil izpuščen, je odšel v partizane in je deloval na Primorskem. V Podragi je nasto­pil službo 1945. 1949 je prevzel vodenje goriške knjižnice, kjer je delal do leta 1951. 1952/53 je bil že na osnovni šoli Črni Vrh nad Idrijo, nasle­dnje leto so ga imenovali za ravnatelja. 
49 	Hojan, Tatjana: Marija Arrigler (1893-19679), učiteljica. V: Vrhniški razgledi 14 (2013), str. 111-113. Rojena je bila v Kamniku. Osnovno šolo je obiskovala v Gorici. Maturirala je 1913. Pouče­vala je v Gorici na šoli Družbe Cirila in Metoda, Erzelju, v Loškem Potoku in Ribnici. Leta 1918 je opravila strokovni izpit in nato odšla v Trst, kjer je učila na osnovni šoli Družbe Cirila in Me­toda. Leta 1924 je bila odpuščena, ker ni dobila italijanskega državljanstva. Pot jo vodi v Trebnje, leta 1931 se je zaposlila na vrhniški šoli. Vodila je šolski pevski zbor, ki je nastopal na proslavah in se udeleževal proslav – nastopov tudi izven Vrhnike. Med vojno je bila aretirana, vrnila se je leta 1945. Poučevala do upokojitve leta 1947 na Vrtači. Bila je članica društev in organizacij. »Njen odnos do dela je bil skrben, z mladino je ravnala zelo ljubeznivo.«  
50 	ZAL, VRH-48, š. 4, 5, ocenjevalni listi, napredo­vanja, premestitve: v arhivskem gradivu smo na­šli le skope podatke o učiteljici Justini Urbančič. Rojena je bila 20. novembra 1907 v Selcah pri Postojni. Osnovno šolo je končala na Vrhniki, šo­lanje je nadaljevala v Ljubljani na meščanski šoli in leta 1927 maturirala na ljubljanskem ženskem učiteljišču. Preden je začela učiti na vrhniški šoli, je službovala v Šmarjeti, Ajdovcu in Lescah. V letu 1931 je od 17. do 23. avgusta obiskovala te­čaj konzerviranja sadja, zelenjave in izdelovanja raznih sadnih sokov. Na vrhniški šoli je začela poučevati 29. novembra 1939. 

51 	Hojan Tatjana: Marija Petkovšek (1897-1982 ), učiteljica in šolska upraviteljica. V: Vrhniški raz­gledi 14 (2013), str. 122-124. Rojena je bila na Vrhniki, obiskovala je šestletno vrhniško ljudsko šolo, nato dekliško nadaljevalno šolo pri šolskih sestrah de Notre Dame v Trnovem pri Ilirski Bi­strici, nadaljevala šolanje na učiteljišču pri uršu­linkah v Ljubljani. Leta 1917 je opravila zaključni izpit na državnem učiteljišču v Ljubljani. Pouče­vala je na zasebni dekliški šoli šolskih sester v Trnovem pri Ilirski Bistrici, opravila strokovni izpit leta 1919. Usposobljena je bila za učenje nemščine, slovenščine, petja, telovadbe na osnovnih šolah. Na vrhniško šolo je prišla leta 1920 in ostala do upokojitve 1949. Skupaj z Ma­rijo Pleško je poučevala praktični pouk gospodinj­stva v gospodinjski učilnici v ubožnici. Skozi vse obdobje učiteljevanja pa se je dodatno izobraže­vala na raznih tečajih. Bila je poverjenica Mladih junakov, prirejala predavanja o treznosti. Bila je poverjenica mladinskega lista Vrtec. Sodelova­la je pri božičnicah, bila je članica Prosvetnega društva, društva Sokol, odbornica Elizabetine konference, članica Rdečega križa, Jadranske straže, podružnice Ciril-Metodove družbe, Bra­nibora. 
52 	ZAL, VRH-48, VI. knjiga. Zapisala začasna rav­nateljica Marija Petkovšek, 30. septembra 1943. 
53 	Učitelji so tudi sami iskali možnosti, da bi nadalje­vali s poukom. Milena Borštnik, roj. Rotar, se spo­minja, da je učiteljica Marija Stroj učenke svojega dekliškega razreda poučevala po dve uri dnevno kar v sobi, kjer je stanovala, v Šušteršičevi hiši na Novi cesti. K pouku jih je prihajalo kakih deset (Milena Borštnik, roj. 1934, izjava 2015). 
54 	ZAL, VRH-48, VI. knjiga. Zapisala začasna rav­nateljica Marija Petkovšek, 30. septembra 1944. 
Tatjana Hojan 

IVANA VIDIC (1857–1900), 

učiteljica 

Rodila se je 24. junija 1857 v Ljubljani. Oče Josip je bil uradnik na magistratu. Osnovno šolo je obiskovala pri uršulinkah. V prvi ra­zred je stopila leta 1863. V prvih treh razre­dih je bila posebej pohvaljena, po letu 1869 pa je imela prav dober uspeh. Žensko učite­ljišče v Ljubljani je končala leta 1877, zrelo­stni izpit pa je opravila 25. junija 1877. 
Prvo službo je dobila v Metliki, nastopila jo je 23. decembra 1877. Poučevala je vse predmete v drugem razredu, vse predmete v ponavljalni šoli za deklice in ženska roč­na dela v 2., 3. in 4. razredu, skupaj 28 ur na teden.1 Na okrajni učiteljski skupščini za okraj Črnomelj je 21. avgusta 1879 skupaj z učiteljico Ivano Arko poročala o temi Kaj je iz gospodinjstva najbolj potrebnega za on­došno ljudstvo.2 8. julija 1880 je v Črnomlju na učiteljski skupščini skupaj z Ivano Arko in Marijo Sorič poročala o tem, kaj lahko uči­teljice store na ljudskih šolah »za povzdigo kmetijstva sploh a posebno pa za vertnar­stvo in pridelovanje zelenjave ne le teoretič­no, marveč tudi praktično«.3 Strokovni izpit je opravila 25. oktobra 1880. 
15. decembra 1885 je izšel razpis učiteljskih služb: »Na novoustanovljeni dvorazredni dekliški šoli na Vrhniki, dve službi za učite­ljice, prva s 450 gold., druga pa s 400 gold. letne plače, za trdno ali začasno.«4 Prijavila se je na razpis. 
V letnem poročilu metliške šole je zapisano, da je c. kr. okrajni šolski svet 30. dne de­cembra 1885 naznanil, da je kranjski dežel­ni šolski svet »z dekretom z 19. dne decem­bra 1885 št. 2323 imenoval tukajšnjo učite­ljico, gdč. Ivanko Vidic, stalnim učiteljicam na Vrhniki«.5 Istočasno je na Vrhniko prišla poučevat Ana Pour iz Moravč. Z njo sta skupaj stanovali v Gradišču št. 8, tj. v Tršarjevi hiši, po domače Pri Grogarju.6 Na Vrhniki je poučevala naj­večkrat vse predmete v drugem dekliškem razredu po 22 ur in pol na teden. V šolskem letu 1897/98 je učila vse predmete v dveh oddelkih prvega razreda. Nekaj časa je po­učevala tudi na ponavljalni šoli, s katero je bil povezan tudi kmetijski tečaj. Na njem je poučevala deklice o gojenju zelenjave in rož.7 


105. Osebna popisnica Ivane Vidic, ZAL; VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka, šk. 4. 
Sodelovala je na učiteljskih konferencah. Leta 1887 je za konferenco učiteljstva lju­bljanske okolice, ki je bila 27. julija, pripravi­la poročilo o ovirah pri pouku in vzgoji. Isto temo sta imela tudi učitelja Frančišek Gale iz Šiške in Franc Kavčič iz Polja. Poročila pa tam ni prebrala, »ker sta uže omenjena poro­čevalca nalogo svojo vsestransko in temeljito rešila, oprosti se po konferentih imenovana zadnja poročevalka daljnega poročevanja«.8 
V napovedi okrajne učiteljske konference za ljubljansko okolico, ki je bila 29. julija 1892, je zapisano, da bo poročala s Frančiškom Schiffrerjem in Vilkom Jakličem o učitelje­vem delovanju pred poukom in po pouku glede šolskega pouka in discipline.9 Poročilo je prebral le Schiffrer, ker so sklenili »naj o vsakem predmetu le jeden poroča«.10 
Na prvem občnem zboru Društva učiteljev in šolskih prijateljev za okolico ljubljansko, ki je bilo 4. maja 1899 v Ljubljani, je bila edina učiteljica, ki je bila izvoljena v odbor. 
Bila je namestnica tajnika.11 Spomnili so se je tudi ob njeni smrti na zborovanju dru­štva, ki je bilo 4. julija 1901 na Vrhniki. Ob 
9. uri je bila za njo sveta maša s petjem, ki ga je vodil učitelj Fran Stojec. Nato so odšli s šolsko zastavo na pokopališče k novemu spomeniku, ki ga je Vidičevi postavilo dru­štvo. Predsednik društva Josip Gregorin pa je opisal njeno delovanje v šoli in zunaj nje. Dejal je, da so jo »dičile jako lepe lastnosti. Ona je bila njej izročenim otročičem skro­mna mati in dobra učiteljica, in sam Bog ve, kolikim siromakom so delile njene roke obilnih darov od bornega zaslužka. Sama je bila skromna in varčna, zato ni ubožec za­stonj potrkal na duri njenega stanovanja.«12 
Ko so na Vrhniki leta 1892 ustanovili žensko podružnico Družbe sv. Cirila in Metoda, je bila Ivana Vidic med letom 1892 in 1894 od­bornica. V letu 1892 je podružnica pripravila originalno predstavo, na kateri so zbrali 299 goldinarjev.13 
Leta 1897 so slovenske učiteljice ustanovile Opombe: 
svoje društvo, ki se je zavzemalo za enako­pravnost učiteljic, jih podpirati in izobraže­vati. Ivanka Vidic je bila vse do smrti leta 1900 zastopnica za ljubljansko okolico. Na občnem zboru, ki so ga imele 29. decembra 1900, je tajnica Janja Miklavčič v svojem poročilu o delu društva obžalovala izgu­bo »vrle in vnete sotrudnice Ivanke Vidic. Društvo je položilo na njeno rakev venec s trakovi in napisom: društvo učiteljic – svoji odbornici.«14 
Na zborovanju 28. decembra 1901 pa je po­datek, da je bilo društvo zastopano pri od­kritju spomenika Ivanki Vidic, za katerega je prispevalo večjo vsoto.15 
Njena prijateljica in sostanovalka Ana Pour je ob njeni smrti napisala krajši sestavek. Na kratko je začrtala njeno službeno pot. Posebej je omenila njeno skrb za učence in dobrodelnost. Omenila je tudi »obče nehva­ležno Vrhniško prebivalstvo«.16 
Ivana Vidic je umrla 25. decembra 1900. Po­kopana je na Vrhniki. 
1 	Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Metliki koncem šolskega leta 1885–86. V Metli­ki, 1886, str. 6. 
2 	Dopisi in novice, Učiteljski tovariš (v nadaljeva­nju UT) 1879, str. 255. 
3 	Iz Černomlja. UT 1880, str. 207. 
4 	Razpisi učiteljskih služeb. UT 1885, str. 352. 
5 	Letno sporočilo čveterorazredne ljudske šole v Metliki koncem šolskega leta 1885–86. V Metli­ki, 1886, str. 4. 
6 	Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja. Vrhniški razgledi, leto 10. Vrhnika, 2009, str. 27. 
7 	Aleksandra Šerše: Vrhniška šola skozi čas (II. del.) Od sprejetja osnovnošolskega zakona do preloma stoletja, 1870–1900. Vrhniški razgledi 13, Vrhnika 2012, str. 93. 
8	 Matija Rant: Z Dobrove. UT 1887, str. 349. 
9	 Iz ljubljanske okolice. UT 1892, str. 189. 
10 	Jožef Novak: Iz Ljubljanske okolice. Popotnik 1892, str. 237. 
11 	Vestnik. UT 1899, str. 111. 
12 	Društveni vestnik. Kranjsko. UT 1901, str. 169. 
13 	Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda VII. V Ljubljani, 1893, str. 27. 
14 	Občni zbor »Društva slovenskih učiteljic«. UT 1901, str. 25. 
15 	Društveni vestnik. Kranjsko. UT 1902, str. 23. 
16 	Ana Pour: Z Vrhnike. (+ Ivanka Vidic). UT 1901, str. 16. Podpis: A. P. 


106. Ivanka Vidic v seznamu učiteljev v Letno poročilo četverorazredne ljudske šole v Metliki koncem šolskega leta 1885-86, Metlika 1886, str. 6. 
IVANA VIDIC (1857–1900), UČITELJICA 

Tatjana Hojan 
IVANA TOMINEC NEUHOLD (1860–1937), UČITELJICA 
Rodila se je 9. januarja 1860 v Ljublja­ni, materi Ivani in očetu Jožefu, ki je bil ključavničar v predilnici. Osnovno šolo je obiskovala na zunanji dekliški šoli pri ur­šulinkah v Ljubljani. Ljubljansko žensko učiteljišče je končala 2. julija 1879. 
V začetku šolanja na učiteljišču je druži­na stanovala na Kolodvorski cesti, kasneje pa so se preselili na cesto Sv. Petra št. 13.1 Najprej je službovala na dvorazredni šoli v Litiji. Na vrhniško štirirazredno šolo je pri­šla 24. oktobra 1881 na »IV. učiteljsko služ­bo« s plačo 400 goldinarjev letno. 29. aprila 1882 je v Ljubljani opravila strokovni izpit z dobrim uspehom. Poučevala je prvi razred po 17 ur na teden. V začetku šolskega leta 1893/94 je zbolela. Odsotna je bila do 11. maja 1894. Od 20. junija do konca šolskega leta je nadomeščala začasno upokojenega učitelja Jerneja Černeta v 2. razredu. V šol­skem letu 1894/95 je učila do 23. januarja 1894, nakar ji je c. kr. okrajni šolski svet dal štirimesečni dopust. 13. avgusta 1894 so jo začasno upokojili. Na šolo se je vrnila maja 1897. Nadomeščala je obolelo učiteljico Ano Pour, ki je poučevala 3. razred. C. kr. deželni šolski svet jo je 3. julija 1897 z dopisom št. 1663 stalno upokojil.2 
Na Vrhniki je stanovala skupaj s svojo ma­terjo vdovo na Gradišču št. 5.3 
Učila je bodočega pisatelja Ivana Cankarja, ki se je tako spominja: »Imeli smo mlado učiteljico; spominjam se, da je imela črne lase in črne oči ter bolno rumeno polt.« Vsi pa poznamo prigodo, da ni hotel odgovoriti na vprašanje, koliko je ena in ena, tudi ko ga je spomnila na pomaranče in vprašala, če jih še ni »jedelj«. Ko ji je odgovoril: »Jedna jedelj pomaranča in jedna jedelj pomaranča sta dve jedelj pomaranči«, ga je postavila v kot.4 
Tudi ona se je spominjala Cankarja: »Vidim malega Ivana še danes v duhu med tisto veli­ko armado, nekako v sredi je sedel. Bil je lep in priden dečko, imel je velike oči, ki so se mu kar svetile, vedno je roke kvišku dvigal, vse je z lahkoto umel in znal.« Ko je študiral na realki, ga je gmotno podpirala in mu po­darjala knjige, on pa ji je prinašal druge. Po smrti njegove matere in babice so Cankarje­vi odšli z Vrhnike in ga ni nikdar več videla. Zapisala je še, da ji je zadnjič pisal z Dunaja, kjer je stanoval v 18. okraju, in dodala: »Na Vrhniki ni nikomur tožil svoje gorje. Druge dijake so podpirali, Cankar je bil preziran, pozabljen.« Leta 1904 se je srečala tudi s Cankarjevim očetom, ki se je vrnil na Vrh­niko, potem ko je leta 1890 zapustil družino. Zapisala je, da jo je večkrat obiskal, zaigral na kitaro in ji zapel »kako slovensko pesem. Drugače je veliko čital. Bil je inteligenten gospod, samo na gotove čase ga je alkohol premagal.« 5 
Ivan Cankar ji je leta 1891 posvetil pesem V god, ki je bila prvič objavljena v reviji Zvon­ček6, nato pa še v voščilih Cvetka Golarja.7 
Tominčevo omenja tudi učiteljica Helena Pe­hani, poročena Justin. Ko je bila leta 1895 še kot učiteljiščnica na Vrhniki na obisku pri sestri Ivani, ki je bila poštarica na Vrhniki, se ji je pridružil Cankar in pa »stara učiteljica Tominčeva, ki je bila rada vesela«. Hodili so na izlete na Tičnico, v Močilnik in na Drenov Grič.8 
Več o njenem življenju po upokojitvi izve­mo iz dveh člankov. Prvi je bil objavljen ob njeni 70-letnici. 3. novembra 1897 se je po­ročila z Ivanom (Janezom) Mesecem, trgov­cem z usnjem iz Idrije. Imela sta hčerko, ki je umrla v otroških letih. Vzgajala sta dve si­roti, dečka in deklico. Prvi je postal lesni tr­govec, rejenka pa je umrla v ljubljanski bol­nici kot usmiljena sestra. Ko je Ivani umrl mož, se je 12. oktobra 19109 vnovič poročila z Vincencijem Neuholdom, posestnikom v Schwanbergu pri Gradcu, in odšla z njim. Leta 1922 se je vrnila in živela v Mariboru na Smetanovi 20.10 
Ob njeni smrti, 25. septembra 1937, so krat­ko obvestilo o tem objavili v Slovencu, Jutru in mariborskem večerniku Jutra. Osmrtnico je dala v Jutro družina Mlekuš11. 
V Staležu šolstva in učiteljstva iz leta 1934 je med upokojenim osnovnošolskim učitelj­stvom za Neuholdovo podatek, da stanuje v Mariboru na Vetrinjski 8.12 

Več o njej so po smrti pisali v Učiteljskem tovarišu. V prvem prispevku je na kratko orisano njeno življenje in delovanje. Bila je članica Ženskega društva Maribor. Podpirala je Učiteljski dom, ki so ga leta 1932 odprli v Mariboru. V njem je bil dijaški dom za otro­ke učiteljev, ki so se šolali v Mariboru. Več denarja je zapustila zadrugi Dom učiteljic v Ljubljani.13 Ta se je leta 1932 preimenovala iz Društva učiteljic, ki je bilo ustanovljeno že leta 1898. Namen zadruge je bil v Lju­bljani postaviti dom, ki bi nudil stanovanja učiteljicam in prenočišča za učiteljice, ki bodo potovale skozi Ljubljano. V domu naj bi bil tudi internat za gojenke učiteljišča ter gospodinjska šola. Dom naj bi bil kulturno središče vsega ženstva. 


108. I. Cankar: V god. Zvonček 1928/29, str. 89. Cankar je pesem napisal leta 1891, v Zvončku 1928/29 je bila prvič objavljena. 
Žal ni na voljo zapisnikov sej, na katerih so Opombe: 
govorili o Ivanini zapuščini, je pa ohranjen opravilni zapisnik zadruge. O zapuščini je zadrugo obvestila 8. novembra 1937 Anka Mešiček Černe, učiteljica iz Maribora in odbornica Ženskega društva, nato pa 15. novembra še notar Ivan Ašič. Zadruga je po­slala dopise 10. novembra Ivanu Ašiču, nato pa Okrajnemu sodišču v Mariboru in Ašiču 
27. decembra 1913. 
V članku v Učiteljskem tovarišu in tudi ka­snejših o njej je navedena vsota, ki jo je po­klonila zadrugi, tj. 20.000 din, v opravilnem zapisniku pa 23.000 din.14 
Ob tem naj zapišem, da žal njeno volilo ni doseglo želenega uspeha. Zadruga je sicer leta 1938 kupila v Ljubljani zemljišče za dom, a ni mogla odplačati vseh dolgov, zato je leta 1948 prodala zemljišče in se razšla.15 
V Učiteljskem tovarišu so jo omenili tudi leta 1938, ko so se spominjali kolegov, ki so umrli v zadnjem letu. Zapisali so, da je bila vedno »stanovsko zavedna«, se zavzemala za »vsa današnja ženska stremljenja« in si s svojim delom »postavila najlepši spomenik v srcih vsega učiteljstva«.16 
Svoje mesto je imela tudi v Cankarjevem al­bumu. V njem najdemo nov podatek o njej. Piše, da je bila v Mariboru domača učitelji­ca in da je s posebnim načinom v oblačenju zbujala pozornost. Ni pa pravilni podatek, da je na Vrhniki poučevala do leta 1905.17 
Umrla je 25. septembra 1937. Pokopana je na Pobrežju v Mariboru. 
1 	Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), Učiteljišče v Ljubljani, Katalogi ženskega učiteljišča, LJU 198, t. e. 14, arh. e. 75–79. 
2 	ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka na Vrhniki, Kronika štirirazredne ljudske šole na Vrhniki, II. knjiga, t. e. 1. 
3 	Polona Zalokar: Hiše se spreminjajo, sledovi ostajajo – II. Vrhniško Gradišče skozi stoletja. Vrhniški razgledi 10, Vrhnika, 2009, str. 22. 
4 	Ivan Cankar: Moje življenje. V Ljubljani, 1920, str. 8–9. 
5 	Ivan Cankar kot otrok in mladenič. Zvonček 1928/29, str. 110. 
6 	Ivan Cankar: V god. Zvonček 1928/29, str. 89. 
7 	Cvetko Golar: Voščila dragim srcem. Ljubljana, 1942, str. 91. 
8 	Ivan Logar: Helena Justin in njeni spomini na Ivana Cankarja. Slavistična revija, 1951, št. 1–2, str. 135–136. 
9 	Datuma obeh porok na: http://www.genealo­gy./si/marriages/T11.html. 
10 	Sedemdesetletnica Cankarjeve učiteljice. Jutro 1930 (22. 1.), št. 17, str. 3. 
11 	Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kul­turnih ustanov v Dravski banovini. V Ljubljani, 1934, str. 252. 
12 	Upokojeno učiteljstvo narodnih in meščanskih šol v Dravski banovini. Stalež šolstva in učitelj­stva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dra­vski banovini. V Ljubljani, 1934, str. 252. 
13 	Načelstvo zadruge »Dom učiteljic« v Ljubljani: + Ivana Neuhold-Tominčeva. Učiteljski tovariš (v nadaljevanju UT) 1937/38, (25. 11.), št. 18, str. 2. 
14 	Slovenski šolski muzej, arhivska zbirka, Društvo učiteljic, Opravilni zapisnik od l. 1931–1948, fa­scikel 96/10. 
15 	Tatjana Hojan: Vzgoja učiteljic. Zbornik za histo­riju školstva i prosvjete, 1970, str. 151. 
16 	Poslovili so se … UT 1938/39, (3. 11.), št. 14, str. 2. 
17 	France Dobrovoljc: Cankarjev album. Maribor, 1972, str. 242. 

Tatjana Hojan 
PAVLA GÖTZL SUHADOLNIK (1870–1944), učiteljica 
Rodila se je 24. januarja 1870 v Ljubljani. Oče Aleksander, po poklicu medaljer, mati Ana, rojena Achtschin (Ahčin),  sestra Vik­torija, bratje Aleksander, Karl, podobarja (rezbarja) in pozlatarja, in Adolf, geometer. Osnovno osemrazredno šolo je obiskova­la pri uršulinkah v Ljubljani, učiteljišče v Ljubljani pa med leti 1885 in 1889. Matu­rirala je na ljubljanskem učiteljišču 3. julija 1889. Oče ji je umrl leta 1888, njen skrbnik je postal trgovec Albin Achtschin.1 Med šo­lanjem je prejela državno štipendijo 150 gol­dinarjev. Zato je morala šest let poučevati na javnih osnovnih šolah.2 
Strokovni izpit je opravila 17. novembra 1891. V poročilu o izpitu je zapisano, da obvlada poleg slovenščine in nemščine tudi igranje klavirja. Službovala je od 7. septem­bra 1889 v Žireh, 6. novembra 1892 je bila prestavljena v Dol. Od 30. januarja 1895 je službovala v Velikih Laščah, od 22. septem­bra 1900 v Radečah, od 20. januarja 1903 na Vrhniki. Tu je poučevala do 26. oktobra 1917, ko se je upokojila.3 
Javila se je na razpis, ki je bil objavljen 10. novembra 1902 v Učiteljskem tovarišu: »Na trorazrednem dekliškem oddelku štirirazre­dne ljudske šole na Vrhniki sta stalno oddati dve izpraznjeni mesti za učiteljice s postav­nimi prejemki.«4 Bila je sprejeta skupaj z učiteljico Marijo Mlakar. 
Na pogrebu učiteljice Marije Peternel 21. decembra 1895 je pela v kvartetu v ribniški cerkvi.5 
Ko je bila z odlokom glavarstva v Kočevju 
21. januarja 1896 v Velikih Laščah ustano­vljena ženska podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda, je postala njena odbornica. Na 
XIII. skupščini Družbe, ki je bila 11. avgusta 1898 v Ribnici, so to podružnico med drugi­mi pohvalili, ker je zbrala denarna sredstva s prirejanjem koncertov in poučnih shodov.6 
Na Vrhniki je bila tajnica ženske podružni­ce tega društva med letoma 1904 in 1907, v skupni podružnici pa je bila blagajničarka med letoma 1909 in 1918.7 Ta družba je bila ustanovljena z namenom ustanavljati zaseb­ne slovenske osnovne šole in vrtce v krajih, kjer avstrijske oblasti niso dovolile javnih šol s slovenskim učnim jezikom. Družba je tako želela obvarovati slovenske šolarje pred po­tujčevanjem. Na Vrhniki sta sprva delovali moška in ženska podružnica, nato pa sta se 

109. Osebna popisnica Pavle Götzl (ZAL; VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka, šk. 4). 
na občnem zboru 13. avgusta 1909 združili v skupno.8 
Leta 1913 je Slovensko deželno učiteljsko društvo v Ljubljani izdalo brošuro Dejanja govore, s podnaslovom Spomenica o položa­ju kranjskega učiteljstva. V njej dokazujejo, da so dobili draginjske doklade predvsem ti­sti učitelji in učiteljice, ki so bili člani Slom­škove zveze. O Pavli Götzl piše, da »podpira že dolga leta svojo mater, a ni dobila niče­sar«.9 
Ko je službovala v Radečah, je bila članica znanstvenega in kulturnega društva Sloven­ska Matica, ki je podpiralo slovensko slo­vstvo.10 
V prvem šolskem letu na Vrhniki 1902/03 je poučevala vse predmete v 2. dekliškem ra­zredu 22 ur na teden. V šolskem letu 1906/07 je poučevala na dekliški in na ponavljalni šoli. Med šolskimi leti 1907/08 in 1909/10 je poučevala deklice med 3. in 5. razredom, od leta 1910/11 dalje pa nižje razrede. Tako je v šolskem letu 1910/11 poučevala 1. b razred, v katerem je bilo 59 deklet in 10 dečkov, naslednje leto pa je bilo v tem razredu 50 deklet in 14 dečkov. V šolskem letu 1912/13 je v 3. b razredu poučevala 58 deklet, v letu 1913/14 pa 48 deklet. Med prvo svetovno vojno je v vrhniški Mlekarni poučevala prvi razred prve tri dneve v tednu dopoldne. Leta 1917 je zbolela in zaprosila za upokojitev. Po odloku okrajnega šolskega sveta je za nedoločen čas dobila dopust, upokojila pa se je na podlagi odloka deželnega šolskega sveta z dne 26. oktobra 1917, št. 7067. Za 26 službenih let je dobila pokojnino v znesku 
126.60 K. Ob tej priložnosti se ji je okrajni šolski svet 12. novembra 1917, št. 2302, za­hvalil za njene uspehe na področju vzgoje.11 

Poročila se je s Frančiškom Suhadolnikom, posestnikom iz Borovnice. Učiteljica je bila tudi njena sestra Viktorija. V Slovenskem učitelju je bila 15. marca 1907 objavljeno, da je »dobila dovoljenje, da se sme poročiti z učiteljem g. Francem Pristovšekom v Žal­cu«.12 Zanimivo je, da je v Učiteljskem tova­rišu 1907, str. 160, obvestilo, da se je učitelj v Žalcu, Fran Pristovšek, poročil s Pavlo Götzl. Popravka v kasnejših številkah ni bilo. Vik­torija je umrla 30. januarja 1931.13 Pavla pa je umrla 2. aprila 1944 v Borovnici. 
Obe sestri sta pokopani na ljubljanskih Ža­lah. 
Opombe: 
Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju ZAL), LJU 198, Učiteljišče Ljubljana. Katalog des k. k.  
Lehrerinnenbildungsanstalt in Laibach 
1888/89, t. e. 15. 


2 	ZAL. LJU 198, Učiteljišče Ljubljana. Katalog der Reifenprüfungen and der k. k. Lehrerinnenbil­dungsanstalten,  t. e. 35. 
3 	ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika. Podatki o vrhniških učiteljih, škatla 4. 
4 	Uradni razpisi učiteljskih služb. Učiteljski tova­riš (v nadaljevanju UT) 1902, str. 256. 
5 	Mihael Poklukar: Iz Ribnice. UT 1896, str. 44. 
6 	Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani. V Ljubljani, 1902, str. 13. 
7 	Andrej Vovko: Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885–1918. 
8 	Slovenski Branik. Vestnik naših pokrajin. V Ljubljani, 1909, str. 221–222. 
9 	Dejanja govore! Spomenica o položaju kranjske­ga učiteljstva, V Ljubljani, 1913, str. 43. 
10 	Letopis Slovenske Matice za leto 1900. V Lju­bljani, 1896, str. 63. 
11 	Saša Serše: Vrhniška šola skozi čas od preloma stoletja do konca prve svetovne vojne 1900– 1918. Vrhniški razgledi, leto 14. Vrhnika, 2013, str. 97. 
12 	Šolske vesti. Slovenski učitelj 1907, str. 53. 
13 	UT 1931, (5. 2.), št. 27, str. 3. 
Tatjana Hojan 

OLGA GRILANC BENČINA (1898–1985), učiteljica 

Rodila se je 20. novembra 1898 v Pulju. Tri razrede meščanske šole je obiskovala v Tr­stu med letoma 1911 in 1914. Prvi letnik ženskega učiteljišča je obiskovala v Gorici v šolskem letu 1914/15, drugi, tretji in četrti letnik pa na zaposlovalnem tečaju za gojen­ce goriških učiteljišč v Trstu med letoma 1915 in 1918. Zrelostni izpit za osnovne šole s slovenskim in nemškim jezikom je opra­vila 29. junija 1918 v Trstu, in sicer z dobrim uspehom. Strokovni izpit za osnovne šole s slovenskim učnim jezikom je opravila 12. maja 1925 v Ljubljani z dobrim uspehom. Službovala je v Trebčah med 15. septem­brom 1918 in 15. julijem 1919, nato med 15. julijem 1919 in 30. septembrom 1920 na Op­činah. Ker je bila odpuščena, je pobegnila v Jugoslavijo. Med 19. aprilom 1923 in 30. ju­nijem 1927 je učila v Cerkljah ob Krki, med letoma 1927 in 1930 v Polhovem Gradcu, na Vrhniko pa je prišla 15. septembra 1930 kot začasna, od 16. decembra 1930 pa kot stal­na učiteljica. 
Med 1. julijem in 1. avgustom 1919 je obi­skovala počitniški tečaj za italijanščino v Firencah. 
Na Vrhniki je bila članica naslednjih dru­štev: učiteljske organizacije Jugoslovanske­ga učiteljskega udruženja (JUU), Jadranske straže, Družbe sv. Cirila in Metoda, Rde­čega križa, Sokola in Kola jugoslovanskih sester.1 
V zapisnikih sej učiteljskega sveta med leto­ma 1935 in 1937 zasledimo nekaj podatkov. Bila je razredničarka 3. a razreda, v 4. ra­zredu pa je učila ženska ročna dela. Prosila je, da bi prevzela prvi razred. Tako je bila 


111. Uslužbenski list Olga Grilanc Benčina (ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka, šk. 4). 
v šolskem letu 1937/38 razredničarka 1. b razreda, v katerem je bilo 31 deklic. V višji osnovni šoli je v tem šolskem letu poučevala 5 ur računstvo. Ves čas je vodila tudi ubožno šolarsko knjižnico.2 
V zapisnikih sej učiteljskega sveta med leto­ma 1937 in 1944 je razvidno, da je bila še vedno zadolžena za ubožno knjižnico. Leta 1938 je v 2. b razredu višje ljudske šole pou­čevala ženska ročna dela po 2 uri na teden, v 1. b razredu pa 1 uro gospodinjstvo, 1 uro higieno, 1 uro lepopis in 2 uri ženska ročna dela. Leta 1942 je v 2. razredu višje ljudske šole učila 4 ure, v 3. pa 1 uro.3 
Med vojno je bila 24. oktobra 1942 začasno nastavljena na prvi dekliški šoli v Ljubljani, 
6. novembra 1942 pa je bila razrešena službe na Vrhniki. Na Vrhniko se je vrnila 1. avgu­sta 1943. Njene službene ocene so bile med 4 in 5. 
10. oktobra 1945 je odšla na osnovno šolo Prule v Ljubljani, kjer je ostala do šolskega leta 1948/49. 
22. septembra 1920 se je omožila z bančnim uslužbencem Antonom Benčino, ki je bil od leta 1930 dalje predmetni učitelj in šolski taj­nik na Srednji tehnični šoli v Ljubljani. 20. januarja 1921 se jima je rodil sin Boris.4 
Na Vrhniki je v šolskem letu 1917/18 pouče­vala tudi njena sestra Ana. 
Leta 1934 je bila v učiteljskem društvu Lju­bljana okolica, zahodni del, izvoljena za namestnico delegatov za skupščino Jugoslo­vanskega učiteljskega udruženja.5 
Na osnovni šoli Prule je delovala tudi zu­naj šole. Leta 1945 je bila nadzornica v ra­zrednem štabu pionirjev in pri bosanskih otrocih (vojnih sirotah), leta 1947 pa sekre­tarka (pri pionirski organizaciji?) na gospo­darskem odseku AFŽ, ki je imela sedež na Napoleonovem trgu. V šolskem letu 1948/49 je odšla na osnovno šolo v Polhov Gradec.6 Tam je službovala v šolskih letih 1949/50 in 1950/51. V tem letu se je tudi upokojila. Na učiteljski konferenci 13. januarja 1949 je imela zanimivo predavanje o domačih nalo­gah. Na izobraževalnem tečaju za odrasle je predavala o zadružništvu in bila knjižničar­ka v polhograjski Ljudski knjižnici.7 
Umrla je 27. decembra 1985 v Ljubljani. Po­kopana je na ljubljanskih Žalah.      
Opombe: 
1 	Zgodovinski arhiv Ljubljana (v nadaljevanju 
ZAL), VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka 
Vrhnika. Uslužbenski list,  škatla 4. 
2 	ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka 
Vrhnika. Zapisniki sej učiteljskega sveta od 1. 9. 
1935 do 10. 11. 1937, škatla 1. 
3 	ZAL, VRH 48, Osnovna šola Janeza Mraka Vrhnika. Zapisniki sej učiteljskega sveta od 15. 
12. 1937 in 4. 2. 1944,  škatla 2. 
4 	ZAL, LJU 370, Osnovna šola Prule,  Službenski list, a. e. 7,  t. e. 1. 
5 	Stanovska organizacija JUU. Učiteljski tovariš 1933/34, (28. 6.), št. 45, str. 3. 
6 	ZAL, LJU 370, Osnovna šola Prule. Mesečna poročila, a. e. 83, t. e. 4. 
7 	ZAL, LJU 436, Osnovna šola Dolomitskega 
odreda Polhov Gradec. Mesečna poročila o delu 
1949/50, a. e. 171, t. e. 1. 

Janez Tomšič 
DR. MIHAEL OPEKA (1871–1938), STOLNI K ANONIK IN PESNIK 
Na zgornjem, starem vrhniškem pokopali­šču radoveden obiskovalec težko spregleda imeniten nagrobnik iz črnega marmorja. V svojem času je morala biti tu pokopana znana in spoštovana oseba. Napis v latin­ščini in velik krščanski križ povesta, da je bil visoko izobraženi dr. Mihael Opeka ka­toliški duhovnik, ki je vzgojen v Rimu, Rim ljubeče spoštoval. 
Prvič sem našel zapis o Mihaelu Opeki v knjigi J. Rodeta »Vrhnika skozi stoletja« iz leta 1997. Na seznamu znanih Vrhničanov na občinskem medmrežnem portalu ga ni niti sedaj, zato sem želel izvedeti kaj več o rojaku, ki so ga moji stari starši kot njegovi vrstniki še imenovali Šarovčev Miha, starši pa kot spoštovanega sodobnika že Šarov­čev »gospod«, kar je splošno za duhovnike najbolj običajen naziv, ne glede na njihovo mesto v cerkveni hierarhiji. 
V »Mali splošni enciklopediji« DZS iz leta 1975, str. 208, sem pred letom 1991 našel lahko o njem le naslednje: 
»Opeka Mihael (1871–1938), verzifikator in cerkveni govornik. V začetku sodeloval s pe­smimi v »Lj. Zvonu«, bil je pod vplivom Stri­tarja, Cimpermana, Gregorčiča, kasneje pa se je notranje preusmeril in sodeloval predvsem 

112. Kanonik Mihael Opeka, Upodobitev znanih Slovencev NUK  
v »Dom in svetu«. Od leta 1900 do 1912 je bil njegov leposlovni urednik. Spomine na svoje študije v Rimu je zbral v knjigi »Iz mojih rim­skih let (1935). V 24 zvezkih je izdal tudi 367 cerkvenih govorov, ki jih je imel kot pridigar.« 
Ti podatki Vrhnike niso niti omenili, še manj pa seveda povedo o okolju in razme­rah, iz katerih je Mihael izhajal. Ne piše, da je bil pesnik. Verzifikator v pravem po­menu besede je bil edino pri verzificiranju (oblikovanju v glasbi primerno obliko) sve­topisemskega teksta za Sattnerjev prvi slo­venski oratorij Assumptio (Vnebovzetje), ki so ga prvič izvajali leta 1912 v tedanjem ljubljanskem Ljudskem domu, današnji Unionski dvorani. To delo je v septembru 2014 ob 500-letnici obstoja Slovenske fran­čiškanske province dvakrat izvedel orke­ster Slovenske filharmonije s Slovenskim komornim zborom in solisti. Za pesniško obdelavo besedila so tokrat v napovedi do­godka v medijih napačno navedli priimek Ocepek, kot pesnika in najznamenitejšega pridigarja tistega časa, kar pa dejansko ve­lja za našega Mihaela Opeko. 
V »Pregledu slovenske književnosti« iz leta 1965 je zapisano, da spada Mihael Opeka med formaliste in epigone (posnemoval­ce) mladoslovenskih pesnikov: Levstika, Jenka, Stritarja in Gregorčiča, in sicer bolj oblikovno kot vsebinsko. V času, ko je mogoče priti do informacij preko svetovnega spleta, brez iskanja po včasih lažje, včasih težje dostopnih arhi­vih in knjižnicah, pa tam najdem že nekaj več. Na Wikipediji (5. a) je na kratko opisan življenjepis in delo Mihaela Opeke na nje­govem poklicnem in literarnem področju. Priložena je tudi njegova fotografija iz leta 1903. 
Zdi se mi, da je Mihael Opeka podobno kot naš največji pisatelj Ivan Cankar posvetil svoje literarno delo materi, domovini in Bogu, kateremu je Mihael po svojem po­svečenju za duhovnika vdano služil. Precej obsežneje so opisane tudi ostale njegove dejavnosti na portalu »Slovenski biografski leksikon« (5. b) kompetentnih avtorjev F. Koblarja in F. Ksaver Lukmana. Dr. Fran­ce Koblar je sodeloval z Mihaelom Opeko še pri Slovenski matici, ki je pomagala pri ustanovitvi SAZU po prvi svetovni vojni, dr. Lukman pa je bil takrat profesor na lju­bljanski Teološki fakulteti. 
Kot sta mi povedali Mihaelovi pranečaki­nji, ki zdaj živita na Šarovčevem posestvu, ga. Marija v novi hiši, mlajša ga. Anica pa v stari, seveda že večkrat posodobljeni hiši (Petkovškova ul. 22), je bil Mihael najstarej­ši sin Frančiške Brenčič, omožene z Mihae­lom Opeko st., ki se je na posestvo priženil iz Verda od Križaja; sicer pa so bili prvi s tem priimkom pri Petričk v Verdu, od koder so se razselili po Verdu, Vrhniki, Puli, Cer­knici in mogoče še kam. Iz cerkniške veje izhaja tudi v Argentini rojeni misijonar Pe­dro Opeka. 
Mati je bila verna, odločna in požrtvoval­na ženska, ki je podpirala tri vogale male kmetije in z velikim trudom vzgajala svojih šest otrok z željo, da jim omogoči spodobno preživetje v časih, ko to ni bilo enostavno. V kmečkem okolju sta bila tedaj najbolj ce­njena duhovniški in učiteljski poklic. Mati je otroke vzpodbujala v tej smeri. Oče pa ni bil posebno navdušen, ko so odhajali v svet. Bal se je, da jih ne bo več nazaj. 
Družinska fotografija, ki visi na častnem mestu v hiši, je nastala, ko sta bila Mihael in Janez že duhovnika, France - Frank pa na obisku iz ZDA, kamor se je odselil kot eko­nomski emigrant, uspel in si ustvaril veliko družino. Dvakrat je za dve leti v Ameriko za delom odšel tudi najmlajši sin Andrej, sta­ri oče sedanjih lastnic, ki je ostal na domu. Sestra Franja je bila že poročena, bila je kot učiteljiščnica prijateljica dijaka in skoraj so­seda Ivana Cankarja, ki ji je v srednješolski zaljubljenosti posvetil poezijo kot velik del ciklusa »Iz lepih časov«, objavljeno kasneje v zbirki poezij »Erotika«. Deset let mlajša sestra Ivanka pa je bila še dekle. 


113. Družinska fotografija (1907), last Anice Opeka. Stoje: Janez, Mihael, France, Andrej sedijo: Ivanka, mati, oče, Franja 
Miha je bil bister in marljiv fantič. Dvora­zredno osnovno šolo je obiskoval na Hribu, kjer je tudi hodil k maši v tedaj že veliko in lepo poslikano farno cerkev sv. Pavla in v njej tudi ministriral. Njegova vedoželjnost in prizadevnost sta bili razlog, da je šolanje nadaljeval v Ljubljani. Alojzijevišče je svo­jim gojencem, ki niso bili premožnih star­šev, in tako tudi njemu, omogočilo obisk Klasične gimnazije, na kateri je leta 1890 maturiral. Mati mu je večkrat v semenišče nosila doma spečen kruh. V Ljubljano je šla peš, kar je danes skoraj nepojmljivo. Gim­nazija je bila tedaj še nemška šola z letnim poročilom in spričevalom v tem jeziku, slo­venščina pa je bila samo en od predmetov. Prevajanje iz latinščine je bilo prevajanje iz enega v drug tuj jezik. Zanimivo je, da je v seznamu dijakov pisalo, da je npr. doma aus Čirče bei Krainburg ali aus Hrib bei Oberlaibach. So pa dijaki in gojenci brali slovensko književnost in izdajali slovenske šolske časopise, v katerih so se preskušali v slovenski prozi in pesništvu, gojili slo­vensko besedo. Tako je tudi Mihael začel pisati za alojzijeviške »Domače vaje«, ka­sneje tudi v »Ljubljanski zvon« in nazadnje v »Dom in svet«. 
Zgledoval se je po mladoslovencih: Stri­tarju, Levstiku, Gregorčiču, Cimpermanu in Aškercu, ki so bili takrat cenjeni. Pisal je pod raznimi psevdonimi, zanimiv je »Podtrojiški«, s katerim je preciziral svojo vrhniško lokacijo ali pa »Nis Ečersen«, kar je nazaj brano Nesreče Sin, pod vplivom Stritarjevega svetožalja. To je bil deloma privzgojeni in deloma podedovani tragični pogled slovenskega tlačanskega kmečkega človeka na svet in kaže obenem na njegov mehak značaj. V tem času se je, tudi upo­števaje gorečo materino  željo, že odločil za duhovniški poklic in nadaljnji  študij bogo­slovja. 

Vrhničanom je bila znana pesem, ki jo je 19-leten napisal ob smrti Frančiška Kotni­ka. Njegovemu sinu Francu Juriju, svojemu prijatelju iz otroštva, ki je umrl prej kot eno leto za očetom, je kasneje posvetil pesem »Mrtvemu prijatelju«.1 
Kot dobrega študenta in zglednega gojenca v semenišču ga po prvem letu bogoslovja izberejo in s priporočilom ljubljanskega nadškofa Missie, kasnejšega slovenskega kardinala, pošljejo na visoko šolanje na rimsko Gregoriano, Collegium Germani­cum-Hungaricum. Tako se je za Mihaela začelo novo sedemletno poglavje življenja v mestu, ki je nanj napravilo nepozaben vtis z vsemi svojimi znamenitostmi ob vsem zahtevnem študiju in strogem redu na visoki katoliški izobraževalni ustanovi. Seveda pa ga je mučilo domotožje, ker pra­viloma je rojstni kraj, in Vrhnika ni izjema, tem lepši, čim bolj si od njega oddaljen. 


Pesmi, ki jih je tu napisal, je posvetil domo-V Rimu so nastale njegove najboljše pesni­vini, Vrhniki, materi in maternemu jeziku, tve. Pod naslovom »Rimski verzi« so izšle ki ga je med italijansko, nemško in latinsko kasneje v zbirki leta 1916. govorečimi predavatelji in kolegi na teolo-Iz te zbirke sem izbral pesem v klasični me­ški in filozofski fakulteti še kako pogrešal. triki, distihu, ki mu je bil zelo pri srcu, ni pa 
posebno blagoglasen in je brez rime. Deluje Drugi del pesmi opeva Rim in okolico. Ni preveč arhaično, čeprav je sicer tudi sloven­mogel prezreti tudi velike razlike med bo-ščina po moje zanj enakovreden jezik. gatim mestom in njegovo bližnjo, nadvse V ciklu »Na tuji zemlji« pozdravlja Vrhniko:1 revno okolico. 
»Vrhnika moja, pozdrav, sprejmi iz tuje dežele, s silno, nevzdržno močjo k tebi me vleče spomin! Mati si moja ti pač, ti zibel si mojo gugála, kdo bi prišteval mi v greh, da te srce zaželi? Kdo bi me krivo umel, če tolikrat gledam te v duhu, zorni tvoj lepi obraz, ki mi je vtisnjen v srce? ... Vrhnika moja, dovolj  že dni je omahnilo v večnost, tujih odkar je gorâ zastor te meni zakril. Vendar, ko v duhu te zrem, tako se mi živo dozdeva, kot da pri tebi sem spet, kot da sem srečen domá ... Temne Ljubljanice vir, ki v divjem Močilniškem kotu, zlatega solnca želján, tretjič na dan koprni, pôtok na vasi srebrn – po njem smo brodili otroci, če ni zaprl vodé v šumi pošastni nam zmaj – , vaški mostiček in mlin s ponajveč pokojnim kolesom: vse še zvestó kot nekóč, v duhu pred mano je vse ... Sveta Trojica raz holm prisrčno tako me pozdravlja, kot da pri njej bi otrok z babico spet vasoval. V dolu prijaznem pod njo smehlja se mi hiša med drevjem, slamnat prekriva jo krov – ni me povedati sram – : slamnat pokriva jo krov, a ljubša je mojemu srcu mimo gradov in palač, ki sem jih gledal drugod ... Rojstvena hiša, ljubó naj senči te Sveta Trojica, sreča in blagor in mir s tabo naj bodo vsekdar! – 
S holma od cerkve pogled nad ljubljenim plava mi trgom, hiša do hiše – in dom sleherni znanec je moj, Svetega Pavla zvonik Hribljanom ponosno možuje, v mraku večernem nebá križ se dotika njegov. Čuj, ne oglaša li zvon iz temne se line njegove, zvon, ki v devetih farah njemu enakega ni? Kolikrat, kolikrat glas njegov mi brni na ušesa, zjutraj, ko zbuja se dan, zvečer, ko spravlja se spat! ... 
Čudna ljubezen zares – do rodnega doma ljubezen: križem sveta se podaj, v prsih jo nosiš s seboj! Vrhnika moja, dovolj že dni je omahnilo v večnost, 
tujih odkar je gorá zastor te meni zakril. Mnogo na licu je čas potezo mi pač izpremenil, čut predrugačil se mnog v srcu je mojem, to vem. Eden pa še mi gori, kot nékoč je gorel mi v duši: žive ljubezni plamén záte,moj rojstveni kraj! 
Zbirka sicer dokazuje, da mu niso bile tuje tudi druge pesniške oblike. 
V ciklu »Dvoje pisem« na »Materino pismo« odgovori s soneti »Sin materi«. 
V drugem sonetu zapiše:1 

Pod revnim krovom slamnatim rojeni 
trpljenja zvezda v zibel ti svetila, 
skrbi v življenju megla je mračila 
obraz ti, z znojem težkim orošeni. 

Počitka redki hipi zaželjeni! – 
A tare s trudi naj te skrb nemila, 
voljnó jih nosiš in si jih nosila, 
ker vse bi mati žrtvovala – meni ... 

O da poleg nebeške kdaj utehe, 
ki vedno upirala oko si vanjo, 
tolažba jaz bi mogel biti tvoja! 

Da za ljubezen, grenko skrb nekdanjo 
sladil bi starost vsaj ti, mati moja, 
v zatišju varnem borne rodne strehe! 

Da je v neposredni okolici bogatega Rima, z nakopičenimi novimi in antičnimi spome­niki umetnosti, naletel na revščino, ki je ni bil vajen niti na Vrhniki, izpriča v ciklu »V Kampanji«, npr. z naslednjo:1 
FRASKATI 

Kako sirotno, ljudstvo si kampanjsko, 
kako z uboštvom ti si preskrbljeno, 
na sredi raja divne, južne zemlje, 
kot na otoku pustem – zapuščeno! 

Obleke slabe, pičle hrane daje 
Kampanja ti, od žeje zevajoča, 
a z deco nago, deco kruha lačno 
obilno se ti polni nizka koča. 

Na rokah žulji, lice zagorelo, 
oči udrte – vidne, jasne priče: 
kako trdó življenja dan za dnevom 
za morjem v večnost tebi se odmiče. 

In vendar – blagor, ljudstvo ti kampanjsko. 
V sirôščini bogato si brez mere: 
Ko tare skrb te in bolest in beda, 
srce je polno ti – Boga in vere. 

Tu le omenim še cikla »Roma felix« in »Si­onski glasovi«, ki sta bolj izrazito verska, »Odmeve« pa je napisal že doma v letu 1902. 
Po zaključku študija in posvečenju za du­hovnika se je z doktoratom iz teologije in filozofije vrnil v domovino, služboval kot kaplan v Moravčah in kmalu prevzel nekaj zadolžitev v tedanjem šolskem sistemu. Bil je prefekt v Alojzijevišču, deželni šol­ski nadzornik in profesor verouka na lju­bljanski realki, tudi profesor italijanščine na ljubljanski klasični gimnaziji. Leta 1900 je postal leposlovni urednik revije »Dom in svet«, kar je ostal kar 12 let. V vezanih le­tnikih iz teh let sem v očetovi knjižni oma­ri, ki jo je podedoval po svojem stricu žu­pniku Stržinarju, kot osnovnošolec našel in v nadaljevanjih navdušen bral Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem. Mihael je bil odločen pristaš klasičnih li­terarnih oblik in nasprotnik »moderne«, je pa pozival k strpnosti in sodelovanju vsaj v znanstveni in leposlovni slovenski besedi. Pol leta po smrti Gregorčiča leta 1906 je svojemu nekdanjemu pesniškemu vzorni­ku napisal pesem v spomin. V njej pokaže razumevanje do pesnika, ki ga je radikalna cerkvena struja odklanjala, so pa njegove pesmi naletele na najlepši sprejem med ljudstvom. Celo Cankar, največji predstav­nik »moderne«, je samokritično napisal, da je kritika Gregorčiča s strani mlajših pred­stavnikov nove smeri krivična, da »smo po­dobni otrokom, ki ob pletju njive potacajo tudi posevek – pesnika kot je bil Gregorčič, pesnik po milosti božji«. 



117. Gregorčičevemu spominu, (Dom in svet 1907 ), faksimile. 
Proti svojemu koncu je tudi cesarska oblast pripisala slovenski besedi v višjem šolstvu in kulturnem življenju večji pomen, v pra­ksi pa ni šlo brez hudih trenj z zagrizenimi nemškutarji. Seveda je bilo takrat geslo: »Za vero, dom, cesarja« tisto, ki ga je bil lojalen državljan monarhije dolžan upoštevati in kar je du­hovnik moral zagovarjati in priporočati ljudstvu. Mihael Opeka je napisal nekaj pri­ložnostnih pesmic, ki so hvalile monarhijo in vladarja. Tudi njegova pesmica »Ajmo, ajmo, vinarje zbirajmo, jih za cesarja in za vojsko dajmo! …«, ki je še navduševala prebivalstvo v času začetka prve svetovne vojne, je po njenem koncu pomenila ob razpadu cesarstva za Mihaela Opeko, ki se ni mogel preusmeriti niti notranje niti navzven, težko prtljago. V novonastali državi SHS in kasneje Kralje­vini Jugoslaviji je prevladala nova, vodilna jugoslovanska ideja. Mihael je veljal za še vedno naklonjenega avstrijskemu šolstvu, kot mu je očital članek v glasilu »Učiteljski tovariš«.7 Šolstvo je bilo z zakonom preure­jeno, za » nazadnjake« ni bilo več nobenega opravičila, s svojim pisanjem dokazovati sâmo slovenstvo ni bilo več veliko vredno. Proti svoji volji je bil upokojen, postal je stolni kanonik (nadškofov pomočnik, član stolnega kapitlja) in skoraj do konca svoje­ga življenja honorarni učitelj homiletike­-pridigarstva na tedaj ustanovljeni ljubljan­ski Teološki fakulteti. Vera mu je bila edina stalnica ob spremembi državne ureditve. 
Po tistem času nisem zasledil objave nobe­nega njegovega novega verza. 
Tako se je lahko popolnoma posvetil svoje­mu osnovnemu poklicu. Njegovo šolanje v Rimu mu je na področju retorike omogoči­lo z zgledovanjem po slavnem jezuitskem pridigarju P. Segneriju in s svojim izvirnim pesniškim pristopom, da je postal v tistem času najboljši slovenski cerkveni govornik. Svoje cerkvene govore je imel v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. V tiskani obliki jih je izdajal tudi v postopoma izhajajočih zvez­kih, 24 po številu, med leti 1921 in 1932. Skupno je bilo to 367 pridig, v katerih go­vori skoraj o vseh pomembnih vprašanjih cerkvene dogme, etike in morale. Kot je bila njegova poezija v mladosti reto­rična, je bila v zrelem obdobju njegova reto­rika poetična. Odobravajoče kritike so prihajale iz vse dr­žave, zamejstva in tujine. Priznavale so mu jasnost, plastičnost in slikovitost, teološko temeljitost. Te pridige so prišle tudi o pravem času, po težki svetovni moriji, ki je pustila rane za nekaj generacij in sta bila duhovna tolažba in vlivanje upanja še vedno vernemu ljud­stvu še kako potrebna. 
V zaključku ene od njegovih dvanajstih pri­dig iz svežnja »O ljubezni«3, ki sem ga slu­čajno našel na bolšjaku v letu 2013, takole nagovarja vernike. (Marsikaj od povedane­ga bi mogoče veljalo tudi danes): 
»Ah, tovariši, sopotniki, sobojevniki, če ho­čete – saj je vojska na svetu naše življenje, dokler ne sine dan na večnih holmih – to­variši tedaj, sopotniki sobojevniki na zemlji, ali ne bomo ljubili drug drugega? Ali si ne bomo vse dobro želeli, si v vsem pomagali in se podpirali? ... Moji častiti poslušavci! Zakaj je vendar da­našnji svet tako prazen krščanske ljubezni do bližnjega! Ali ne bi bila naša medsebojna krščanska ljubezen – naša največja sreča že tukaj na zemlji? Ali ne bi bile z njo pregnane s sveta vse socialne pregrehe? Napuh in ošab­nost, s katerima se povzdigujemo drug nad drugega; nesrečna lakomnost, zaradi katere je toliko krivic med nami, iz katere izvirajo sovraštvo, zatiranje, tatvine, ropi, poboji, umori, vojske in še druge reve in nadloge; nevoščljivost, jeza – vsi ti poglavitni grehi bi izginili s sveta, če bi kraljevala med nami ljubezen, če bi drug drugemu dobro privo­ščili, drug drugemu sreče želeli, si v nesreči pomagali … Zemlja bi postala raj ... O ti veliki, dobrotni Bog ljubezni, obudi med nami več ljubezni! Amen.« 
Leta 1935 je izdal svoje avtobiografske spo­mine. Kot pesniku v Alojzijevišču so mu celo bolj kot pesniški dar priznavali dobro pisanje proze. 
Ta literatura je dostopna bralcu v Slovanski knjižnici v Ljubljani, (Bežigrad), Einspi­elerjeva 1 in na Vrhniki v Domoznanskem oddelku Cankarjeve knjižnice. 
Knjiga dokaj zanimivo opisuje občutke in doživetja mladega Mihaela v metropoli in središču krščanstva in nas tudi seznani z njegovim načinom razmišljanja o poklicu, kateremu se je posvetil. Ta leta so mu bila vse življenje v najsvetlej­šem spominu, zato jih je navsezadnje tudi opisal. Z opisom slovesa pred odhodom in povrat­ka po koncu študija v rodno Vrhniko in s spoštljivim opisom, zlasti svoje matere, nam Slovencem jasno pokaže zavedanje svojega izvora z lepe, čeprav siromašne kmetije na pobočju Sv. Trojice. Naj navedem samo kratek odlomek o slove­su od Vrhnike:2 
»Ne morem reči, da mi ni legla na dušo tiha bol. Gori za Borovniškim mostom, že blizu Verda se je še parkrat razklenil temni gozd in v daljavi se je še enkrat prikazala Vrhnika, v prvi jutranji luči umita, vsa blaga in toplega čustva vredna: Sv. Pavla ponosni zvonik in Sv. Trojica na holmu, kakor bela ovca – tudi rojstno hišo pod njo, se mi je zdelo, da še vi-dim. Glej!« sem dejal tovarišu, »to je moja draga Vrhnika. Morda je ne vidim nikoli več ... A četudi – dolga je doba sedmih let!« 
In ob povratku v zaključnem delu:2 
»Veselje je kipelo naokrog, solze so se utri­njale, in pesem je zvenela, v hrepenenju spočeta, v ljubezni zapeta pesem o materi, ki čaka sina, 
ko privede iz tujine 
angel zopet ga njegov, 
iz tujine, lepe zemlje, 
pod še lepši rodni krov ...« 
V času hitrega spreminjanja sveta, ki je končno privedlo do nove svetovne vojne, je bilo zagotovo prijetneje obujati spomine na leta mladostnega zanosa kot premišljevati ob zdravstvenih težavah, ki jih prinaša sta­rost, o vse bolj negotovem vsakdanjiku. 
Zadnja leta življenja je tudi zato nameraval mirno preživeti in še kaj napisati na svojem domu, kjer si je uredil sobo. Bolezen mu je to preprečila in v 66. letu starosti je izgubil zadnjo bitko v vojni, ki se imenuje življe­nje. Njegova duša je z globoko vero odšla na večne holme na snidenje s starši in nje­govim Gospodom, če uporabim njegovo pe­sniško prispodobo. Pokopali so ga z vsemi častmi, ki pritičejo visokemu cerkvenemu dostojanstveniku. V skladu z njegovo za­dnjo željo so ga pokopali v družinski grob na ljubljeni Vrhniki. Pogreba se je udeleži­lo mnogo ljudi od blizu in daleč, ki so ga poznali osebno ali po njegovih objavljenih delih. Dan pred pogrebom se je poslovila z veličastnim sprevodom od njega tudi Lju­bljana, kjer je pretežno deloval. 
Zaželimo si zdaj, kakor je Mihael takrat že­lel svojemu mrtvemu prijatelju:1 
»Tvojemu prahu miru v gomili pod rušo ze­leno, 
tvojemu duhu, da zre z néba na srečni naš 
rod!«  



Nagrobnik Dr. Mihaela Opeke lahko razu­memo kot trajen spomin njegove hvaležno­sti svojim vrhniškim prednikom in Bogu, da si je najvišjo duhovno izobrazbo in vzgojo pridobil v zanj nepozabnem Rimu. Še posebno sem o tem prepričan po branju uvoda njegove zadnje knjige iz leta 1937, »Rimske šmarnice«, v domoznanskem od­delku vrhniške knjižnice: 
»Od Rima se bo ločilo moje srce, ko se bo od sveta ločilo. Pil sem deviško vodo iz fonta­ne Trevi in kdor je to vodo pil, ga neugnano žene hrepenenje v večno mesto nazaj. Zato v duhu zmerom zopet hodim po svetih rim­skih tleh.« 
Tako razumem in dojemam rojaka, Vrhni­čana dr. Mihaela Opeko ob 145-letnici nje­govega rojstva. 
Viri: 
1. 	
M. Opeka: Rimski verzi, Leonova družba, 1916, Ljubljana, str. 10, 18, 28, 91, 11. 

2. 	
M. Opeka: Iz mojih rimskih let, Misijonska družba Domžale, 1935, Ljubljana, str. 11, 208. 

3. 	
M. Opeka: O ljubezni, 12 govorov K. T. D. Ničman, 1923, Ljubljana, str. 14, 15. 

4. 	
Revija Dom in svet, vezani letniki med 1890 in 1913. 

5. 	
http://www.slovenska biografija.si/oseba/ sbi395839/ in http://sl.wikipedia.org/wiki/ Mihael_Opeka) 

6. 	
Živ spomin na 1. svet. vojno S. Zupana (r. 1911), Spletni Dnevnik E. H. Milharšič 2013. 

7. 	
Učiteljski tovariš, feb. 1919, Dr. Bezjak - Dr. Opeka. 


Po spominu mojih staršev in sorodnikov, ki so živeli 
v tistih časih. 

Spomini potomcev iz Šarovčeve družine. 
Časopisni članki iz dnevnega tiska 1938, Slovenec, 
hranijo potomci družine. 

Opombe: 
(Op.: Frascati je mesto v Campagna di Roma – rim­skem podeželju). 
Olga Pivk 

SKLADIŠČE IDRIJSKEGA 
RUDNIKA NA VRHNIKI 


119. Skladišče idrijskega rudnika na Vrhniki, pogled s ceste, 2016 (foto: Janez Žitko). 
Kadar se odpravimo z Vrhnike proti Lju­bljani po stari cesti, nam ne daleč od uvoza na avtocesto na desni strani zbudi pozor­nost mogočna stavba, ki stoji med Tržaško cesto in Ljubljanico. 
Kljub precej utrujenemu videzu, ki kaže, da se z njo že dolgo nihče ne ukvarja, daje vendarle slutiti, da so se tukaj nekoč doga­jale zanimive stvari. Obstoječi dokumenti si sicer nekoliko nasprotujejo, vendar z ve­liko verjetnostjo lahko rečemo, da je poslo­pje leta 2014 praznovalo častitljivih 250 let. 
Prve omembe iz oktobra 1764 so bolj posre­dne in so povezane z zagovarjanjem zidar­skih in krovskih mojstrov, ki so jim oblasti očitale slabo delo in prevelike račune. V svojo obrambo so med drugim navedli tudi skladišče na Vrhniki. Njegovo gradnjo je ob svoji vizitaciji viso­ko ocenil predsednik Temišvarskega Bana­ta grof Vilana-Perlas.1 Prisotnost omenjene­ga gospoda na Vrhniki poskusimo razložiti skozi kratek pregled politične in gospodar­ske situacije v Avstrijski monarhiji v tistem času.2 


120. Skladišče idrijskega rudnika na Vrhniki, 2016. Pogled z nabrežja Ljubljanice (foto: Janez Žitko). 
Habsburške dežele so bile po narodnosti zelo pisane in z zelo različno zgodovinsko tradicijo. Da bi te različnosti lahko čim bolj povezali skupaj, je bilo potrebno centralizi­rati vodenje preko skupnih uradov. V ura­dnih dokumentih so začeli uporabljati izraz Avstrijska monarhija, po francoskem zgledu pa uvajati merkantilistično politiko.3 
Posebej je bila pomembna ureditev vpra­šanj glede organizacije vojske in davkov. V začetku 18. stoletja je nastal že prvi na­borni sistem, po katerem so črpali vojake v določenem sorazmerju iz posameznih av­strijskih dežel. Država je dobivala denar od neposrednih davkov, dohodkov od carine in mitnine, obdavčeno je bilo tudi meso, žito, med, olje, kože itd. Precej je prinašal rudnik živega srebra v Idriji, še posebej potem, ko je država sama prevzela obratovanje in izvoz. Idrijo so uporabljali tudi kot zastavo pri na­jemu posojil. 
V začetku 18. stoletja je Avstrija v boju za oblast nad osrednjim Podonavjem, v vojni s Turki, razširila svoje meje do Save in Dona­ve. Leta 1718 je s Požeravskim mirom prišla v avstrijske roke pokrajina Tamiški Banat, z glavnim mestom Temišvar. Najprej je bila cela pokrajina pod vojno upravo. Leta 1751 pa je bila v severnih delih vzpostavljena ci­vilna uprava, južni deli so bili priključeni k Vojni krajini. Leta 1778 so pokrajino ukinili in jo priključili habsburški Ogrski, južni deli pa so ostali del Vojne krajine do njene ukini­tve leta 1871. V času med 1752 in 1768 je bil predsednik deželne uprave Tamiškega Bana­ta grof Villana-Perlas de Rialpo. 
Da bi novo pridobljena področja lahko s pri­dom izkoristili, je bilo potrebno poskrbeti za dobre cestne in vodne povezave, ki bi pove­zale južni del monarhije od Srbije in Banata do Trsta in od Trsta do Dunaja. Leta 1717 je bila razglašena svobodna plovba v Jadranu, čez dve leti sta Trst in Reka postali svobodni pristanišči. Svobodni plovbi so sledili načr­ti o sistematičnem popravilu cest v zaledju. Pomembni sta bili Sava in Ljubljanica, po katerih so z velikimi ladjami prevažali žito iz Banata proti Trstu, pa tudi sladkor, kranjski les za ladje, volno in drugo. Na Vrhniki so 

121. Situacijska skica, na kateri je skrajno levo Jelovškova stavba in posest; v sredini je pod št. 187 vrisana lokacija skladišča idrijskega rudnika s pristaniščem, desno zgo­raj sta skladišče mitniškega urada in upravna stavba urada ter spodaj stražarnica in Klemenčičeva hiša št. 181, ki je kasneje postala last pivovarnarja Teodorja Fröhlicha, (Si AS 50, Deželno - gradbena direkcija za Kranjsko, š. 279/385). 


122. Načrt zunanjostie idrijskega (temišvarskega) skladišča (Si AS 50, Gradbena direkcija, š. 279). 

123. Načrt notranjosti idrijskega skladišča (Si AS 50, Gradbena direkcija, š. 279). 
robo naložili na težke vozove in nadaljeva­li pot po kopnem. Iz tržaške smeri so vozili čaj, dišave, začimbe, sol. 
Hitro pokvarljive stvari so takoj odpeljali na­prej, za vse ostalo pa sta bili ob Ljubljanici dve skladišči. Eno je imela carinarnica oz. poseben mitničarski urad. O drugem skladi­šču (last idrijskega rudnika) nam več pove zapis iz leta 1861, ko ga je c. k. montanistični urad poskusil prodati.4 Ta čas se je promet že preusmeril iz Ljubljanice na železnico. S tem so poslopja, ki so služila rečnemu pro­metu, izgubila svoj pomen. Da se je tudi mo­rebitna originalna dokumentacija takrat že izgubila, vidimo po navedbi kasnejše letnice gradnje (1770), kot je dejansko bila. 
Stavbo je dal zgraditi erar (država). Najprej se je imenovala temišvarsko, kasneje idrij­sko skladišče. V ta namen so od Ludvika Dietricha5 odkupili njivo, imenovano Brod. Na nepremičnini, ki se nahaja med državno cesto in Ljubljanico, so postavili skladišče s stanovanjem, Vrhnika št. 187 (danes Trža­ška 17), uredili travnik, vrt in pristanišče. 
Enonadstropna stavba s površino 175 klaf­ter6 je bila zidana iz lomljenega kamna in pokrita z opeko. V njej sta bili v pritličju dve manjši sobi, obokana kuhinja z dimnikom, v predprostoru dve sobici za orodje, dolgo žitno skladišče in manjše skladišče za že­leznino. V nadstropju je bila manjša soba, obokan kamin in en dolg, večji prostor za žito. Imela je 3 in 2,5 čevljev7 debele stene, močno ostrešje, dobro opečno kritino, žele­zne okenske mreže in v sredini kamnite in hrastove nosilne stebre. 
Trgovske poti Idrijskega rudnika 
Do srede 17. stol. so bile Benetke najvažnej­še tržišče za idrijsko živo srebro, v 18. stole­tju pa je postalo glavno izvozno pristanišče Trst.8 Do tja je bilo več trgovskih poti. Dve sta šli prek Črnega vrha in sta bili krajši. Nekoliko daljša je vodila preko logaškega ozemlja na Vrhniko (Idrija–Jelični vrh–Dole– Ceste–Vrhnika) in od tod po t. i. kraški cesti Ljubljana–Trst proti Trstu. Predvsem pa je ta služila tovorjenju žita za idrijski rudnik, ki so ga po čolnih prepeljali iz Ljubljane do žitnega skladišča na Vrhniki. 
Transport proti Nemčiji in Amsterdamu je potekal preko Žirov na Škofjo Loko in Kranj in naprej do Beljaka, kjer je bilo glavno idrij­sko skladišče. Prvi del ceste do Škofje Loke je bil slabo vzdrževan. Zaradi po deževju porušenih mostov je bil večkrat nepreho­den. Zaradi kuge (npr. 1582) pa je bil tudi večkrat zaprt. Takrat se je moral ves tran­sport usmeriti na Vrhniko, od tam pa po čolnih v Ljubljano in nato preko Goričan do Kranja in naprej. 
Preskrba z žitom 
Ker so mezde rudarjem izplačevali le delo­ma v denarju, deloma pa v žitu, so bile po­trebe stalne in velike, saj je število delavcev naraščalo. Da bi preskrba bolje tekla, so v 2. polovici 17. stoletja napravili pot čez Dole na Vrhniko in nastavili Ferdinanda Vihteliča, ki je nadzoroval dovoz žita in potrebščin ter odvoz živega srebra po tej progi.9 
Glavni dobavitelji so bili deželni stanovi, ki so žito spravili do Ljubljane. Tam ga je pre­vzel faktor Anton Šemrl in ga dal po Ljublja­nici prepeljati do Vrhnike. Shranili so ga v Garzarolijevi hiši. Mitničar Ludvik Dietrich je za letno nagrado 50 goldinarjev skrbel za redno in pravočasno oddajo v Idrijo. V 2. polovici 18. stoletja je država dala zgraditi lastno skladišče na Vrhniki, prav tako tudi v Idriji, kjer so žito najprej spravljali v gradu. 
Med rudarje so vsake 4 tedne razdelili 575 mernikov pšenice, 247 mernikov rži, 479 mernikov ajde in 213 mernikov prosa. Ker so bili v tem času mlinarji preveč obremenjeni z mletjem, so leta 1820 določili, naj se žito deli trikrat na mesec. 

Iz skladišča si je včasih postregla tudi voj­ska. Tako se je v času francoske zasedbe leta 1805 zgodilo, da so žito porabili za svoje potrebe, odstranili leseno opremo in v skla­dišče postavili 20 topov.10 Po njihovem od­hodu pa je spet služilo svojemu prvotnemu namenu. 
Gradnja železnice Dunaj–Trst sredi 19. sto­letja je povzročila velike spremembe. Živah­no dogajanje na Ljubljanici, ki je bila nekoč »vedno polna ladij«, je zamrlo. Pristanišča so samevala, skladišča in uradi ob njej so se izpraznili. Idrijsko skladišče, kot »primer­no za trgovske posle«, so ponudili v odkup za 3050 goldinarjev.11 Ponudbo je februarja 1861 Rudarska in gozdna direkcija v Gradcu objavila v Grazer in Laibacher Zeitungu in v Oservatore Triestino. Prodajne pogoje, situa­cijski in gradbeni načrt si je bilo možno ogle­dati pri c. k. rudniški in gozdarski direkciji kot tudi na finančni prokuraturi v Ljubljani, na c. k. rudarskem uradu v Idriji ali v okraj­nem uradu na Vrhniki, pa tudi pri gradbeni direkciji v Trstu. Za ogled nepremičnine pa je poskrbel okrajni urad Vrhnika. 
Opuščene prostore je kupil Ignacij Jelovšek za 1850 goldinarjev. Uporabljal jih je za skla­dišče.12Kasneje je postal lastnik Edvard Pišler, ki je imel destilarno na Klisu in je v stavbi sušil zdravilna zelišča. Leta 1945 je krajevna oblast zahtevala, da zaradi pomanjkanja sta­novanj sprejme dve stranki v stanovanjski del skladišča13, leta 1948 pa je bilo vse njegovo premoženje nacionalizirano. Les iz skladišča so porabili za gradnjo krajevne mizarske de­lavnice, prostore pa so ponudili IUV kot eno od možnosti reševanja stanovanjske proble­matike za njihove delavce. Ponudba očitno ni bila sprejeta, ker je še istega leta skladišče vzelo v najem podjetje z zdravilnimi zelišči Droga iz Ljubljane, ki je odkupilo tudivso za­logo zelišč, embalažo in orodje.14 
Danes je v privatnih rokah in propada, če­prav obstajajo različni načrti, kako ji vrniti uporabno vrednost. Tako je bilo v letu 2011 v povezavi z Mestnim muzejem Ljubljana, ki hrani Potočnikovo zbirko predmetov iz Lju­bljanice, in ki bi jo bil pripravljen prenesti na Vrhniko, odprto tudi vprašanje primer­nih prostorov za postavitev muzejske zbirke. Muzejsko društvo je že leta 2009 predstavilo projekt »Muzej Vrhnika«, v katerem so kot eno od možnosti predlagali tudi idrijsko skla­dišče. Gostje iz Ljubljane so bili navdušeni nad monumentalnostjo, ohranjenostjo ter lokacijo stavbe. Vložen je bil tudi predlog za proglasitev skladišča za kulturni spomenik. 
Kasneje so kot primernejše izbrali prostore v okviru vrhniškega doživljajskega centra, ki bo v obnovljeni šivalnici nekdanje IUV. Gle­de prihodnosti skladišča pa lahko le upamo, da stavba ne bo sledila usodi svojega sose­da, mitninskega skladišča, ki je nekoč stalo v bližini, zdaj pa ga že dolgo ni več. 
Viri: 	Opombe: 
Internet 
1. https://sh.wikipedia.org/wiki/Tamiški_Banat 
(14. 7. 2015). 
2. https://de.wikipedia.org/wiki/Francesco_de_ Paula_Ramond_Villana-Perlas_de_Rialpo 
(14. 7. 2015). 
3. https://sl.wikipedia.org/wiki/Merkantilizem 
(14. 7. 2015). 
Arhiv Republike Slovenije 
SI AS 7 Deželno glavarstvo za Kranjsko, PP M-10-1, 
PP G-3-1 
SI AS 50 Deželna gradbena direkcija za Kranjsko, 
škatla 279/ 385 

Zgodovinski arhiv Ljubljana 
SI ZAL VRH 13, Krajevni ljudski odbor (KLO) Vrhni­ka, škatli 1 in 10 
Literatura: 
1. 	
Mihael Arko, Zgodovina Idrije, Gorica 1931. 

2. 	
Rafael Ogrin, Vrhniški mitničarji, Vrhniški raz­gledi, leto 1, Vrhnika 1996. 

3. 	
Marija Verbič, Idrijski rudnik do konca 16. stol., inavguralna disertacija. 

4. 	
Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba Lju­bljana, 1979.1 


1 SI AS 7 Deželno glavarstvo, PP M-10-1, škatla 52. 2 Zgodovina Slovencev, str. 329–33. 3 Merkantilizem je predstavljal vodilno gospodar­
sko teorijo v 17. in 18. stoletju. Je krepitev lastnih gospodarskih in vojaških zmogljivosti z načrtnim razvijanjem gospodarstva in zunanje trgovine. Te­meljil je na teoriji, da je država lahko samooskrb­na. Da je država lahko samooskrbna, morajo biti meje pod nadzorom – meje znotraj države nimajo nadzora, zunanje pa morajo biti nepropustne. Po­speševali so domačo obrt in trgovino, gradili so ceste. Povečali so uvozne carine in znižali izvo­zne cene – namen tega pa je bilo povečati izvoz ter zmanjšati oz. prekiniti uvoz, s tem pa povečati dobiček države. Govorimo o t. i. aktivni trgovski bilanci. Je tudi prva gospodarska teorija, ki je iz­vedla obdavčitev fevdalnega plemstva. Njen ute­meljitelj je Jean-Baptiste Colbert. 
4 	SI AS 50 Gradbena direkcija, škatla 279. 
5 	SI AS 7, PP G-3-1, škatla 28; Ogrin, Vrhniški mi­tničarji, str. 171; Dietrich je od svoje žene, Ka­linove vdove, podedoval mitnico. Bil je zadnji mitničar družine, katere začetnik je bil Janez 
Flach. 
6 	1 kvadratni seženj (klaftra) = 3,597 m2. 
7 	1 čevelj = 0,316 m. 
8 	Verbič, Idrijski rudnik, str. 139, 147, 149. 
9 	Arko, str. 110–12. 
10 	Prav tam, str. 25. 
11 	Glej opombo 4. 
12 	Arko, str. 240. 
13 	KLO Vrhnika, zapisnik seje KLO 8.5.1946, škatla 1 
14 	KLO Vrhnika, škatla 10 


Matevž Grošelj 
RUPNIKOVA LINIJA 
V OBČINI VRHNIKA 

UVOD 
Bunkerji in njih razvaline, ki jih lahko še danes vidimo po Zaplani, Raskovcu, Lju­bljanskem vrhu in drugod, so del t. i. zaho­dne fronte, sistema železobetonskih utrdb, ki bi branil jugoslovansko-italijansko mejo pred morebitnim nenadnim napadom Itali­je in italijanske sile zadrževal do mobiliza­cije jugoslovanskih čet. Ob meji z Nemčijo in Madžarsko so gradili severno fronto, utrjevali pa so še meje z Romunijo, Bolga­rijo, Albanijo in deloma z Grčijo. Prav tako pa so utrjevali tudi utrdbe ob obali. Povelj­nik utrjevalnih del je bil divizijski general slovenskega rodu, Leon Rupnik, zato se je bunkerjev ponekod na Slovenskem že v času gradnje prijelo ime "Rupnikova linija". V drugih delih Jugoslavije tega izraza za te utrdbe niso uporabljali. 
Obramba Kraljevine Jugoslavije leta 1941, in s tem povezana Rupnikova linija, je pozor­nost širše javnosti pridobila šele v zadnjem desetletju, s prvimi poizkusi predstavitve v devetdesetih letih. V zgodovinskih knjigah je sistem le bežno omenjen, ker v vojni ni odigral bistvene vloge. Ker pa so kilometri vojaških poti in stotine bunkerjev povsem spremenili obmejna področja, je prav, da se tudi pri nas vprašamo, kje ti bunkerji so in čemu so bili namenjeni. 
Namen članka je jedrnat prikaz komple­ksnosti Rupnikove linije in njenega pome­na za Vrhniko. V občini je bunkerjev sicer bolj malo, zato pa je toliko bolj pomembna vloga mesta – kot sedeža gradbene dejavno­sti na širšem koridorju vrhniških vrat. 
PREGLED LITERATURE 
Redke ohranjene izvirne dokumente hrani Vojni arhiv v Beogradu in so težko dosto­pni. Aprilski rat 1941, zbornik dokumentov, ki ga je izdal Vojnoistorijski institut iz Be­ograda, vsebuje nekaj dokumentov in za­piskov s sej. Glavno delo in podlaga za vsa nadaljnja raziskovanja je, zanimivo, Den­kschrift: über die jugoslawische Landesbefe­stigung, zbornik o jugoslovanskih utrdbah, ki ga je leta 1942 objavilo nemško vrhovno poveljstvo na podlagi dokumentov, ki so jih našli v Beogradu. Delo ni brez napak, kar pa priznavajo tudi njegovi avtorji, češ da zaradi politične situacije niso mogli preve­riti vseh informacij (Denkschrift 1942). Je glavni vir fotografij in načrtov. 
V slovenskem jeziku sta poleg več člankov v lokalnem časopisju in strokovnih publi­kacijah izšli dve knjigi. Leta 2004 je izšla knjiga Aleksandra Jankoviča Potočnika, Rupnikova linija in Alpski zid: Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Do­polnjena izdaja, preimenovana v Rupniko­va linija – odkrivanje utrdb ob rapalski meji, 
je izšla leta 2009. Knjiga, pisana za širok krog bralcev, je zelo primerna za tiste, ki Rupnikove linije še ne poznajo, ali pa jih zanima širši vpliv gradnje na obmejne kraje in njihove prebivalce. 
Knjiga čeških utrdboslovcev, Miloša Habr­nala, Ladislava Čermaka in Oldricha Gregar­ja, (ki sta se jim pridružila še slovenska ča­stnika Zvezdan Markovič in Aleš Zelenko), 
Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrd­be iz obdobja 1926–1941 je izšla leta 2005. Knjiga, ki temelji na kombinaciji arhivskih dokumentov iz Beograda in terenskih razi­skavah, je do danes najobsežnejše delo o Ru­pnikovi liniji. Vsem tem delom je skupno, da se ukvarjajo z Rupnikovo linijo kot celoto. 
Našteta literatura je zadosten temelj za te­renska raziskovanja na lokalni ravni. Re­zultati dela lokalnih raziskovalcev – čeprav za razumevanje tematike zelo pomemb­ni – so redko objavljeni in težko dostopni. Tu mi je bil v veliko pomoč Aleš Žlebnik, raziskovalec iz Radovljice. Z menoj je delil nekaj do sedaj spregledanih virov in lastna opažanja na osnovi terenskih raziskav na Gorenjskem. 
PRVA SVETOVNA VOJNA 
Italija, ki je bila pred prvo svetovno vojno zaveznica Nemčije in Avstro-Ogrske, je ob izbruhu vojne razglasila nevtralnost. Da ob koncu vojne ne bi bila prikrajšana pri novi razdelitvi ozemelj, se je pogajala z obema stranema. Sile antante so pri pogajanjih imele to prednost, da so Italiji lahko oblju­bljale ozemlje nasprotnic. Londonski spo­razum, s katerim se je Italija pridružila si­lam antante, je bil podpisan 26. aprila 1915. V 4. členu sporazuma so bila našteta oze­mlja, ki bi Italiji pripadla v primeru zma­ge antantnih sil: Trentino, Južna Tirolska, Trst, Goriška, Istra in nekateri dalmatin­ski otoki. Med opombami, kjer je bil potek meje natančneje opredeljen, je bila meja na Slovenskem določena po črti: Prelaz Predel–Mangart–Triglav–Podbrdo– Idrija–Snežnik–obala. Poleg ozemlja si je Italija zagotovila še nadzor nad Albanijo, vpliv na južni obali Turčije in delež pri mo­rebitni razdelitvi nemških kolonij v Afriki. Dodatne klavzule so zahtevale demilita­rizacijo dela dalmatinske obale, kar bi še dodatno povečalo varnost novih pridobitev Italije. Zadnji, 16. člen sporazuma je podpi­snice obvezoval, da sporazum ostane tajni. Dokumente je kasneje objavila sovjetska oblast, ki se po revoluciji ni čutila dolžne spoštovati sporazumov, ki so jih pred tem podpisali ruski diplomati. Kljub domnevni tajnosti pa naj bi bile obljube teritorija pri prebivalcih na Krasu "javna tajna" že v za­četku leta 1915 (Agreement 1920; Zlobec 1981; Simić 1996; Burgwyn 2009). Nemudoma po podpisu avstro-ogrske ka­pitulacije, 3. novembra 1918, je italijanska vojska skladno s tajnim delom Londonske­ga sporazuma pričela zasedati obljubljena ozemlja. 10. novembra je prekoračila raz­mejitveno črto in že zasedla Logatec, ki ji po določilih sporazuma ni pripadal. Po krajšem postanku so italijanske enote na­predovale proti vzhodu in 14. novembra vkorakale na Vrhniko. Tu jih je v imenu Srbije, po navodilu Narodnega sveta v Lju­bljani, zaustavila enota nekdanjih srbskih vojnih ujetnikov pod poveljstvom podpol­kovnika Stevana Švabića. Švabić je italijan­skemu poveljniku poslal protestno noto, v kateri je sporočil, da je vojska Kraljevine Sr­bije že zasedla Ljubljano in da ima nalogo 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

preprečiti nadaljevanje italijanskega prodo­ra. V primeru, da italijanski poveljnik ne bi spoštoval obvestila, je podpolkovnik Švabić zagrozil z oboroženim odporom, čeprav se v tistem obdobju slovenske in srbske enote ne bi mogle resnično zoperstaviti italijan­skim silam ob meji (Habrnal in drugi 2005; Pivk 2008). 
Italijani, sklicujoč se na "zavajajoče zemlje­vide", so svoj prodor ustavili na zaplanin­skih hribih in zasedli Spodnjo Zaplano (Ko­mar 2011; Lampe 2015; Novak 2015). Meja, ki naj bi bila utrjena z ovirami iz bodeče žice, je prebivalce Spodnje Zaplane ločila od njihove cerkve na Gornji Zaplani, ki je ostala v Kraljevini SHS. Ker so se domačini vsiljene meje težko navadili, so jo nekateri prečkali ilegalno, pri čemer so tvegali pre­stajanje zaporne kazni. Ob novi meji se je razširil kontrabant. Na Zaplani so v spomi­nih domačinov primeri tihotapstva konj, na Verdu pa so januarja 1920 srbski vojaki nekega tihotapca celo ustrelili (Kos 2004; Novak 2015; Lampe 2015). 
Meja med državama je bila uradno dolo­čena novembra 1920, s podpisom Rapal­ske pogodbe. Kljub temu Italijani Logatca in z njim Zaplane niso zapustili vse do 27. februarja 1921 (Habrnal in drugi 2005; Ko­mar 2011). 
DESETLETJE NAČRTOVANJA 
Francija, takrat svetovna velesila in velika zmagovalka prve svetovne vojne, je z name­nom blokiranja italijanskih osvajalskih am­bicij na vzhodni obali Jadranskega morja, Jugoslaviji že leta 1926 predlagala zaščito jugoslovansko–italijanske (rapalske) meje, in sicer s sistemom stalne fortifikacije, tj. z železobetonskimi bunkerji in utrdbami. 
Že istega leta sta bili v Jugoslaviji ustano­vljeni komisija za oceno operativnega in taktičnega pomena zahodne fronte in ko­misija za tehnično-fortifikacijsko načrto­vanje utrjevanja zahodne fronte. V bližini Vrhnike so bila leta 1927 izvedena manjša pripravljalna dela (Habrnal in drugi 2005). Za kakšna dela je šlo, ni podatkov. Doma­činka iz Zaplane, Marija Urh (rojena leta 1917) je omenila, da so zemljišča za utrdbe označevali že v njenih otroških letih, torej pred splošnim začetkom del leta 1936 (Urh 2012). V istem obdobju je Mussolini dejal, da mora biti napad na Jugoslavijo "nepriča­kovan in agresiven" (Burgwyn 2009), kar priča o slabih odnosih med državama in pravilnosti odločitve za utrjevanje meje. 
Kljub začetnemu zagonu se je v letih, ko je bila Jugoslavija res ogrožena, na področju utrjevanja zgodilo bolj malo. Šele po aten­tatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra med obiskom v Franciji leta 1934 je franco­sko vodstvo Jugoslavijo ponovno opomnilo na predlog za utrjevanje. Prvi pravi načrt za utrjevanje t. i. zahodne fronte je bil podan v naslednjem letu. Takrat je Francija že nekaj let gradila svojo "Maginotovo linijo", Italija je gradila "Vallo Alpino", na Češkoslova­škem pa so ravno pričeli z gradnjo "Bene­ševe linije". Meje je na podoben način utr­jevala večina evropskih držav, na primer: Nemčija, Belgija, Nizozemska, Poljska, Gr­čija, Rusija in kasneje celo Velika Britanija (Habrnal in drugi 2005). 
Zaradi pomanjkanja znanja, izkušenj, in­dustrijskih in finančnih zmožnosti je pro­jekt napredoval zelo počasi. Jugoslovanski inženirji so se povezali s strokovnjaki v Franciji in na Češkoslovaškem, kamor so tudi pošiljali svoje komisije. Zelo tesno je bilo predvsem sodelovanje Jugoslavije s Češkoslovaško, saj sta državi že leta 1920 podpisali zavezniško pogodbo o medse­bojni pomoči. Državama se je leta 1921 pri­družila Romunija, s čimer je nastala "Mala antanta", politična skupina, ki se je zaveza­la k medsebojnem sodelovanju v primeru vojaškega napada na katerokoli od članic (Markovič 2008). Malo antanto je podpira­la Francija, s čimer je zavirala morebitne revanšistične težnje Avstrije in Madžarske ter omejevala osvajalsko politiko Italije. Če­škoslovaška je z Jugoslavijo delila bogate izkušnje s področja stalnega utrjevanja in ji dobavljala moderno orožje. Sodelovanje je leta 1938, po nemški okupaciji Češkoslova­ške, počasi zamrlo (Habrnal in drugi 2005). 
Zahodna fronta, ki je tekla od Karavank na severu do Reke na Hrvaškem na jugu, je bila leta 1937 razdeljena na štiri gradbe­ne (pozneje "utrdbene") odseke, s povelj­stvom v Ljubljani. Odseki so si od severa proti jugu sledili: Odsek številka 4 s sedežem v Železnikih. Odsek številka 3 s sedežem v Škofji Loki. Odsek številka 1 s sedežem na Vrhniki. Odsek številka 2 s sedežem v Sušaku na Hr­vaškem. Območje med odsekoma 1 in 2 je bilo sprva ocenjeno kot neprimerno za napad večjih vojaških formacij in ga niso nameravali utr­diti. Ker pa bi prodor po tem prostoru itali­janski vojski omogočil obhod utrjene črte, je bil koridor že leta 1938 zaprt z odsekom št. 5, s sedežem v Cerknici. 
Do nemške priključitve Avstrije marca 1938 je bilo utrjevanje italijanske meje skladno z jugoslovanskim vojnim načrtom in z voja­škega vidika zelo smotrno. Relativno krat­ka, približno 250 kilometrov dolga meja je bila na bokih zaščitena z neprehodnimi Al­pami na severu in Jadranskim morjem na jugu. Hriboviti in ponekod zakraseli svet je ugoden za obrambo, redke dostopne smeri pa so še dodatno omejevale možnosti upo­rabe italijanske premoči v mehanizaciji in številu moštva. V italijanski vojski so še do leta 1938 (še pred pričetkom večjih utrje­valnih del v Jugoslaviji) ocenjevali, da bi se 

124. Načrt utrjene linije ob meji z Italijo iz leta 1941 je samo približen. Polne črte prikazujejo zgrajene položaje, prazne pa načrtovane. Avstrijo je na ze­mljevidu že zamenjala Nemčija. Pristaniško mesto Reka je pripadalo Italiji (Denkschrift 1942). 
lahko Jugoslavija, po vzoru Avstro-Ogrske obrambe na soški fronti, sama branila pred italijanskim frontalnim napadom in da bi za uspešen napad morali napasti še iz Al­banije in celo preko avstrijskega ozemlja. Jugoslavija je v primeru vojne načrtovala defenzivno držo na italijanski meji, hkra­ti pa bi ofenzivno delovala na vseh drugih frontah, predvsem proti Madžarski in Alba­niji (Markovič 2008; Žabkar 2010). 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

Marca 1938 je Nemčija priključila avstrijsko ozemlje. S tem je namesto šibke avstrijske armade na jugoslovanski severni meji stala sodobna nemška vojska. Za jugoslovansko vojaško vodstvo pa se je začelo obdobje, ko se ni bilo več sposobno realistično odzvati na varnostne grožnje ob mejah. Pozornost je bila z zahodne meje preusmerjena na severno, kjer je bil ustanovljen utrdbeni odsek št. 6. Ko so se silam osi – Nemčiji, Italiji in Japonski – pričele približevati še druge sosednje države, je Jugoslavija pri­čela z utrjevanjem madžarske, bolgarske, albanske in romunske meje, dokler ni bilo ustanovljenih 12 gradbenih odsekov. Neza­varovan je bil le manjši del meje z Grčijo, ki je bila edina prepoznana kot naravna zaveznica. Ob analizi invazije na Poljsko in Francijo, kjer so do izraza prišli globoki prodori oklepnih enot (t. i. bliskovita voj­na), je Jugoslavija pričela graditi še dodatne utrjene črte v notranjosti države (Habrnal in drugi 2005; Žabkar 2010). 
UTRDBENI SEKTOR 1 
Na Vrhniki je bilo nastanjeno poveljstvo gradbenega sektorja 1, ki je pokrival ob­močje približno od Lavrovca na severu do Rakeka na jugu, z nalogo blokirati in bra­niti širše območje vrhniških vrat, ceste in železnice Ljubljana–Trst (Habrnal in drugi 2005).  Po spominih domačinov je bilo poveljstvo utrdbenega sektorja v Jelovškovi hiši, na­sproti Idrijskega skladišča. Tam je general Rupnik nekaj časa tudi stanoval (Petrič 2009; Lampe 2015). V vojaške namene so bile uporabljene tudi druge večje zgradbe na Vrhniki. Skladišča so bila v že omenje­nem idrijskem skladišču, v nekdanji Pol­lakovi tovarni usnja (bivši IUV, današnji Siliko) in v podolgovati zgradbi Mavrice ob nekdanji tovorni postaji železnice Vrhnika– Ljubljana, kjer naj bi bilo tudi poveljstvo lo­gistične enote z raznovrstnimi delavnicami (Lampe 2015; Suhadolnik 2015). Za potrebe Štaba za utrjevanje iz Ljubljane so leta 1939 zgradili ločeni industrijski tir, dolg 124 me­trov. Tir je bil odprt šele 15. januarja 1940, zato je h gradnji prispeval le dobro leto (Ru­stja 2003). 
Vojašnico na Stari Vrhniki (nekdanje domo­vanje oklepne brigade JLA) je vojska Kralje­vine Jugoslavije pričela graditi po odkupu zemljišč leta 1939 (Suhadolnik 2015). Voja­šnica ob začetku vojne še ni bila dokonča­na, v njej pa naj bi bila – po nemških virih – v miru nastanjena jurišna (četniška1) četa, ki bi v vojnem stanju narasla na velikost bataljona (Denkschrift 1942). Nam najbliž­ja jurišna bataljona sta bila sicer nastanjena v Zagrebu in Karlovacu (Habrnal in drugi 2005; Babac 2006). Četniški bataljoni redne vojske so bili "specialci", ki bi z drznimi ak­cijami vpadali na nasprotnikovo ozemlje in za bojno črto izvajali sabotaže in zasede. S četniškim gibanjem, ki se je razvilo po oku­paciji Jugoslavije, razen imena, nimajo nič skupnega. 
Kako zelo obsežna gradnja je bila načrto­vana, nazorno prikaže terminski načrt iz leta 1938. Načrt je predvideval utrjevanje italijanske meje v treh fazah: 1938–1941; 1942–1944; 1945–1947. Za prvo fazo bi po­trebovali 800 milijonov dinarjev, kjer bi kar 270 milijonov porabili za odsek Sveti Trije Kralji–Strmica (Sektor 1, severno od ceste Trst–Ljubljana), medtem ko bi v istem obdo­bju za odsek Raskovec–Vinji Vrh (Sektor 1, južno od glavne ceste) skupno porabili le 50 milijonov dinarjev. Po tem načrtu bi se utr­jevanje odseka Sveti Trije Kralji–Strmica, ki je bil finančno tudi najdražji, zaključila že leta 1940, medtem ko bi se južna polovica 1. sektorja utrjevala še v obdobju 1942–1944. Za utrjevanje prostorov med Raskovcem in Vinjim Vrhom bi porabili dodatnih 25 mili­

125. Načrt prikazuje le del utrjene linije na odseku Sveti Trije Kralji-Strmica. Na zemljevidu je že označena "nova meja", ki je bila določena ob napadu na Jugoslavijo aprila 1941. Liki prikazujejo različne bunkerje; križci oviro iz bodeče žice, ki je bila napeljana po celotni dolžini meje; manjši trikotniki pa protitankovske ovire (Denkschrift 1942)." 
jonov od skupno 140 milijonov dinarjev, ki niso znana, na širšem področju Vrhnike pa bi jih potrebovali za dokončanje druge faze bi se gradilo zaledne položaje na črti Pasja gradnje. Finančna sredstva za tretjo fazo ravan–Ljubljanica (Habrnal in drugi 2005). 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

Poudariti velja, da gre le za finančni načrt, ki pa se je porušil takoj, ko je marca 1938 Nemčija zasedla Avstrijo in se je Madžar­ska pričela ponovno oboroževati. Od tega trenutka dalje se je težišče utrjevanja pre­stavilo na severne in vzhodne meje, delo na italijanski meji pa se je postopoma zmanj­ševalo in preoblikovalo. Oktobra leta 1938 je novi finančni načrt predvideval 4 milijar­de dinarjev za utrjevanje severne fronte in "le" milijardo dinarjev za utrjevanje zaho­dne meje. Za kako zelo drag projekt je šlo, najbolje pri­kaže podatek, da je bilo v utrjevanje meja v obdobju med 1918-1936 investiranih samo 100 milijonov dinarjev. (Habrnal in drugi 2005). 
PRIPRAVE NA GRADNJO STEČEJO 
Na Zaplani so, po spominu Francija Lampe­ta, domačina iz Strmice, že leta 1934 patru­ljirali žandarji in oficirji na konjih. Žandarji so se namestili v cestarjevi hiši na Cesar­skem vrhu in od tam hodili na patrulje okoli vasi. Leta 1935 so pričeli z merjenjem in kar­tiranjem zemljišč, jeseni tudi za načrtovano barakarsko naselje v Zakovškovem gozdu na vzhodnem pobočju Strmice (Lampe 2015). 
S postavljanjem barak so pričeli v nasle­dnjem letu. V Zakovškovem gozdu je bilo največje taborišče te vrste na Zaplani, se­stavljalo naj bi ga 26 barak. Barake so za­gotavljale bivalne pogoje kar 1.100 voja­kom, ki so bunkerje kasneje tudi gradili. Naselju, imenovanem "Logor 507. grupe", je poveljeval kapetan (stotnik) Todorović. V lesenih barakah, dolgih do 25 metrov, so bila skladišča živeža in gradbenega materi­ala, konjušnica, bivalni prostori, kuhinja in stranišče. Poleg lesenih barak so postavili še manjšo betonsko hladilnico in vodnjak. Barake je jugoslovanska vojska ob umiku požgala, betonski zgradbi pa sta se ohranili do danes (Lampe 2015). 

Na Zaplani sta bili še dve barakarski nase­lji, in sicer na Marinčevem Griču in na Ja­mniku. O njiju vemo le, da sta bili manjši, barake pa ob umiku prav tako požgane. Bližje samih gradbišč so bila postavljena še manjša skladišča. Ponekod se še danes vidijo poti, ki se na videz slepo končajo na dnu vrtač (Lampe 2015). 
Pesek za beton so pridobivali iz številnih lokalnih peskokopov. Da so zagotovili ka­kovosten beton, so vzorce kamnine pred uporabo skrbno analizirani. Večji pesko­kop je bil odprt na Ograjah, kjer je obseg kopa viden še danes. Kamnina na Marinče­vem Griču naj ne bi ustrezala minimalnim standardom, zato peska tam niso kopali (Lampe 2015). 
Leta 1936 so pričeli tudi z izgradnjo cestne infrastrukture. Med drugim so zgradili ce­sto od Cesarskega vrha do vrha Strmice, ki so jo v letu 1939 potegnili vse do priključka na cesto čez Strmico. Zgradili so še cesto z Jerinovega Griča do današnjega Zbirnega centra Ostri vrh, cesto na Marinčev Grič in neštete manjše poti in steze v gozdu. Obsto­ječe ceste so razširili, da so po njih lahko vozili vojaški kamioni (Urh 2012; Lampe 2015). 
Poleg cest so gradili tudi zbiralnike za vodo. Na Zaplani so ga za potrebe gradnje obse­žnega podzemnega kompleksa zgradili na samem vrhu Strmice. Več zbiralnikov je še v okolici Pokojišča na južni strani ceste in železnice. Ker je bilo zajemanje vode v lokal­nih grapah zamudno, so že leta 1937 pote­gnili daljinski vodovod iz kopališča pri Sta­rem malnu. Vodo sta po ceveh, ki niso bile vkopane, poganjali dve črpali – na Strmici in v Starem malnu. Napeljavo vodovoda so po­nudili celo zakoncema Urh iz Jezerca, ki pa sta uslugo zavrnila (Urh 2012; Lampe 2015). 
V arhivu Turističnega društva Blagajana Vrhnika (nekoč Olepševalno društvo Vrh­nika) smo našli tajniško poročilo za leto 1939–1940, kjer piše, da je društvu vojaška oblast zagrozila, da bo prepovedala upo­rabo kopališča, ker da onesnažuje vodo, ki jo vojaki pijejo. Društvo se je grožnjam uprlo. Na ogled je prišla posebna komisija iz Ljubljane, ki je ugotovila, da leži krivda za oporečnost vode pri graditeljih vodovo­da in da se lahko napake z nizkimi stroški odpravijo (Olepševalno društvo Vrhnika 1940). 


127. Zadnja stran tajniškega poročila Olepševalnega društva Vrhnika za leto 1939/40 (arhiv TD Blagajana Vrhnika). 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

GRADNJA "OBJEKTOV" 
Gradnja betonskih objektov in gnezd, kot so imenovali večje in manjše bunkerje, se je v manjšem obsegu pričela leta 1937, v letu 1938 pa je bila že dobro utečena. Sprva jih je gradila izključno vojska, ki je za potre­be gradnje na "vojaške vaje" vpoklicala rezerviste, dodeljene novoustanovljenim delavskim bataljonom (Aprilski rat 1987). Od leta 1940 so v pričakovanju spopada pri gradnji sodelovala tudi civilna podjetja, nji­hove naloge pa so bile omejene predvsem na gradnjo velikih podzemnih utrdb in po­stavljanje žičnih ovir. Na Zaplani je gradilo podjetje Dukič. Na višku gradnje, leta 1940, jo je gradilo 60.000 vojakov in civilistov, na Zaplani noč in dan v treh izmenah (Urh 2012; Habrnal in drugi 2005; Lampe 2015). Civilni delavci, pri nas predvsem Slovenci, so na delo hodili od doma ali pa so bili na­stanjeni po okoliških domačijah. Nekaj jih je stanovalo pri Mariji Urh iz Jezerca, ni pa vedela povedati, kdo jih je hranil. Kot se spominja Franci Lampe, je bilo delo zelo dobro plačano. Urna postavka nekaterih delavcev je bila tri dinarje in trideset par, seveda pa je bila plača odvisna tudi od vr­ste dela. Služili pa niso le zaposleni, prihod množice delavcev iz vse Jugoslavije (utrdbo na Svetih Treh Kraljih so gradili delavci iz Like (Suhadolnik 2015)) je krajem ob meji omogočil pravi razcvet. Marija Urh je do­datni denar služila s prodajo vina, Franci Lampe pa je še kot otrok delavcem prodajal jabolka (Urh 2012; Lampe 2015). Zaslužek so si ljudje, ki so živeli ob gradbiščih, dobro zapomnili, zato preseneča, da so Nemci ob pregledu zasežene dokumentacije prišli do zaključka, da so se dela opravljala za nizka plačila, ob prisilni pomoči civilnih oblasti in ob prostovoljni pomoči ljudstva (Denks­chrift 1942). 
Pri gradnji je bil potreben raznovrstni ma­terial. Jeklene dele sta dobavljali predvsem železarni z Jesenic in iz Zenice (Habrnal 2005). Za dobavo gradbenega materiala in druga dela so poveljstva objavljala jav­ne licitacije v Trgovskem listu, na katere 

128.  Armatura malega tipskega objekta nekje na Hrvaškem. 
V ospredju strelna lina P1 za mitraljez (FORTEPAN / Lissák Tivadar). 

me je opozoril Aleš Žlebnik. Za Vrhniko so zanimive predvsem ponudbe Štaba za utrjevanje iz Ljubljane, ki je avgusta 1939 sprejemal ponudbe za izdelavo voda visoke napetosti na Vrhniki in za dobavo pripa­dajočega električnega materiala (Trgovski list 1939, 18. avgust), septembra so iskali izvajalca za popravilo in razširitev central-ne delavnice na Vrhniki (Trgovski list 1939, 
20. september); Dravska divizijska oblast je oktobra in novembra istega leta sprejema­la ponudbe za postavitev vojnih objektov na Vrhniki (Trgovski list 1939, 11. oktober; Trgovski list 1939, 8. november). Licitacije je objavljalo tudi poveljstvo 1. utrjenega odseka neposredno. Tako so aprila in maja 1939 sprejemali ponudbe za dobavo smre­kovega, borovega in jelovega gradbenega lesa (Trgovski list 1939, 21. april; Trgovski list 1939, 15. maj; Trgovski list 1939, 26. maj) in betonskih cevi (Trgovski list 1939, 
26. april). Najzanimivejša je morda licitaci­ja iz aprila 1940 – za dobavo in instalacijo elektrike v tem odseku (Trgovski list 1940, 
26. april). 
Ponekod so za potrebe gradnje napeljali elektriko. Na Zaplani jo je zagotavljal vo­jaški transformator. Poleg osnovnega na­mena je bila napeljana še do domačij, kjer so bili nastanjeni častniki, in do cerkve sv. Urha (Lampe 2015). 
Življenje na utrjenem območju pa je ime­lo tudi negativne posledice. Gibanje v bli­žini gradbišč je bilo zelo omejeno. Bila so zastražena, poleg tega pa so veljale še po­sebne omejitve glede bivanja, gradnje, seč­nje in pogozdovanja in drugih dejavnosti (Uredba ... 1939, 6. december; Lampe 2015). Spodnja Zaplana je bila zaradi lege ob robu Logaškega polja in v križišču cest Ljublja­na–Trst in Vrhnika–Poljanska dolina zelo dobro utrjena. Starejši domačini so se še dobro spominjali razdejanja ob soškem bo­jišču. Zavedali so se, kaj pomeni živeti na glavni obrambni črti kraljevine. Gospodar domačije Pri Cotku z Marinčevega Griča je ob priliki enega od častnikov vprašal, kam bodo šli pa oni, če bo vojna. Odgovor je bil, da v bunkerje, ker da bodo "itak" ostali pra­zni (Novak 2015). Če je bila za domačine na Zaplani predvidena evakuacija, ni znano. 

Protipehotno oviro iz bodeče žice, ki se je neprekinjeno vlekla od Ratitovca vse do Kamenjaka, so ponekod varovale mine. Žrtve so terjale že med samo gradnjo, ko je na eno stopil podčastnik, ki je pri Ur­hovih hodil po mleko (Urh 2012). Mine so bile tudi na območju današnje Industrijske cone Zapolje pri Logatcu, kjer so nedvomno stali bunkerji, ki so zapirali južno stran ce­ste Ljubljana–Trst in železnico ob njej. Med gradnjo cone leta 2001 je na eno od min za­peljal delovni stroj (Grošelj 2012). 
Prišleki so se z domačini srečevali tudi ob plesih pri cerkvi na Zaplani. Na enem od plesov je prišlo do tako hudega spora med domačimi fanti in častniki, da je eden od slednjih obležal mrtev, nekaj domačih fan-tov pa je noč prespalo v zaporu (Lampe 2015). 
Komaj pa se je gradnja dobro začela, je bila leta 1938 že ustavljena. Za več mesecev so 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

na Zaplani delavci odložili orodje in čaka­li – linija je bila izdana, so bili prepričani domačini! Enako vedo povedati ljudje na drugih sektorjih utrjene črte. Da je italijan­ska obveščevalna služba v roke dobila načr­te Rupnikove linije, ni presenečenje. Tako obsežen gradbeni projekt bi težko ostal pri­krit v etnično tako raznoliki državi, kot je bila Kraljevina Jugoslavija – še Nemci so ob napadu na Francijo imeli načrte Maginoto­ve linije. Položaje bunkerjev naj bi zaradi izdaje malo priredili. Zanimivo je, da je do izdaje in začasne zaustavitve gradnje prišlo v času, ko so del delavcev z zahodne fron­te premestili na gradbišča na severni meji, a gre verjetno le za naključje (Petrič 2009; Lampe 2015). 
Pomanjkanje finančnih sredstev, gradbene­ga materiala in tudi slaba razvitost domače jeklarske industrije, da zagotovi primerne jeklene elemente, je graditelje postopoma prisilila v iskanje zasilnih rešitev. Veliko število različnih tipov in različic bunkerjev (samo na Zaplani jih je čez ducat, nekateri so unikatni v slovenskem in jugoslovan­skem prostoru!) in predvsem železobeton­ske kupole so jugoslovanska posebnost, ki je v drugih državah ne bomo našli. 
OBJEKTI RUPNIKOVE LINIJE 
Objekte Rupnikove linije se po Habrnalu, na podlagi arhivskih dokumentov, deli v tri širše kategorije (Habrnal in drugi 2005): 
1 	Težki objekti in bojni bloki podze­mnih utrdb2 so velike večnadstropne zgradbe. Obramba italijanske meje naj bi slonela na velikih podzemnih utrdbah po češkem in francoskem vzoru, med ka­terimi bi stali težki objekti in tako tvorili črto (od tod Rupnikova linija). V Jugosla­viji so pričeli z gradnjo šestih podzemnih utrdb. Utrdbe Hlavče njive, Hrastov grič in Goli vrh3 so gradili v tretjem sektor­ju; utrdbe Sveti Trije Kralji, Gradišče in Strmica pa v prvem (Denkschrift 1942; Habrnal in drugi 2005). 
• 	
Podzemne utrdbe naj bi imele oboro­ženi vhodni objekt in več bojnih blokov – oboroženih bunkerjev, povezanih s podzemnimi hodniki. Močno utrjeni vrhovi naj bi nasprotniku onemogočili osvojitev teh strateških položajev, s ka­terih so branilci imeli izvrsten pregled nad bojiščem. Po načrtu utrjevalnih del iz leta 1940 naj bi bilo v prvem sektorju zgrajenih 10, v tretjem sektorju pa 18 bojnih blokov (Habrnal in drugi 2005). Uspelo jim je zgraditi tri (vse v sektorju 3), noben pa ni povsem dokončan. Na Strmici podzemni rovi niso bili niti be­tonirani, v danes nedostopnem podze­mlju pa naj bi še vedno bilo raznovrstno orodje, ki so ga delavci uporabljali pri vrtanju rovov (Lampe 2015). 

• 	
Težki objekti so bili grajeni v dveh eta­žah (bojna in podzemna za nastanitev posadke). Glede na oborožitev se delijo na pehotne (oborožene z mitraljezi) in artilerijske (oborožene s topovi). Teh naj bi po načrtih iz leta 1940, ko so bila dela že okrnjena, zgradili 10 v prvem in 11 v tretjem sektorju. Danes vemo za dva pe­hotna in en artilerijski objekt v Poljanski dolini (sektor 3) in za kar šest pehotnih objektov na in v bližini Zaplane4. S po­močjo pripovedi starejših domačinov in z raziskovanjem na terenu smo odkrili še tri jaške, nad katerimi so verjetno na­meravali postaviti težke objekte. 

• 	
Opazovalnice za vodenje artilerijskega ognja po odpornosti spadajo med težke objekte. Gradnja je bila načrtovana v sek­torjih 1, 2 in 3 (Habrnal 2015). Na terenu smo jih našli le v prvem sektorju: 


-	 Na grebenu nad cesto proti Gornji Za­plani, kjer je bila neprekinjena opazo­

130. Podzemna utrdba Strmica. Zgoraj prvotni načrt iz leta 1937, spodaj močno okrnjena različica iz leta 1940 (Denkschrift 1942). 
valna služba vzpostavljena že leta 1936. Po telefonskem kablu so bili povezani z delavskim naseljem in s štabom grad­benega odseka na Vrhniki. Opazoval­cem je zavetje sprva nudilo preprosto šotorsko krilo. Leta 1937 so na grebenu zgradili puškomitralješko gnezdo, ki bi ob dokončanju namenske opazovalnice prevzelo vlogo varovanja. Opazovalnico so pričeli graditi leta 1940, do konca gra­dnje pa jim je uspelo zgraditi temeljno 
ploščo in podzemno sobo, ki je dosto­pna po 6 metrov globokem jašku (Lam­pe 2015). 
-	 Na Raskovcu je opazovalnica v podob­nem stanju. Podzemlje je enako kot na Zaplani, temeljna plošča pa ima rahlo drugačen tloris. 
-	 Tretja opazovalnica je bila načrtovana kot del utrdbe na Strmici in bi imela kar 275 cm debele stene (Denkschrift 1942). 
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 


131. Primerjalni tloris opazovalnic na Strmici, Raskovcu in Gornji Zaplani (Matevž Grošelj 2016). 
Da bi zmanjšali stroške in pospešili gra­dnjo, so Jugoslovani težke objekte postopo­ma prenehali graditi. Sprva so jih zamenjali z novo konstrukcijo, ki je obdržala ognjeno moč težkih objektov ob odpornosti lahkih objektov. Gre torej za "vmesni" objekt. Pri imenovanju tega bunkerja niti prvotni načrtovalci niso povsem dosledni. Pojavlja­ta se izraza "mali težki objekt" in "velik vmesni objekt". Znanih je deset primerov: šest so jih zgradili na polju od Begunj na Gorenjskem proti Radovljici v odseku 4, dva v odseku 3 in dva na Zaplani v odseku 1. Strelne line so imeli vzidane le tisti na Go­renjskem (Juvanec in Žlebnik 2015). 
2 	Lahki objekti bi bili po češkoslovaškem vzoru grajeni na manj ogroženih mestih med težjimi objekti. V Jugoslaviji so tež­ke objekte gradili le v prvem in tretjem sektorju, zato so drugod lahki objekti pravzaprav hrbtenica obrambe. 
Jugoslavija je v tej kategoriji gradila t. i. mali tipski objekt. Razvit je bil na pod­lagi študije češkoslovaškega lahkega objekta model 37, ki so mu bili vneseni določeni popravki (Habrnal in drugi 2005). Po nemških virih obstaja 18 raz­ličic, žal pa o njih ni točnejših podat­kov. 

3 	Okrepljena poljska fortifikacija, kamor spadajo manjša (armirano) betonska gnezda z zidovi, debelimi med 20 in 50 centimetrov, so kategorija manjših bun­kerjev. 
Najdemo jih predvsem na predstražnih in zalednih položajih, poleti 1940 pa so jih postavljali tudi namesto nedograje­nih težjih utrdb, da bi zagotovili vsaj najmanjšo bojno sposobnost. Tudi na Vrhniškem so to daleč najbolj zastopani bunkerji. 


132. Vkopani mali tipski objekt na Golem vrhu (Denkschrift 1942). 

133. 
Primerno maskirani mali tipski objekt nekje ob italijanski meji (Denkschrift 1942). 

134. 
Mali tipski objekt na Zaplani. Nasut bi moral biti do višine hidroizolacijskega premaza (Matevž Grošelj 2014). 

135. 
Edino nepoškodovano puškomitralješko gnezdo pri Jezercu na Zaplani (Matevž Grošelj 2013). 

136.
 Puškomitralješko gnezdo z dostopnim hodnikom in nišo za počitek posadke (Denkschrift 1942). 





RUPNIKOVA LINIJA KOT SISTEM 
Vsak tip bunkerja ima svoje značilnosti in svoj namen. Grajeni v skupinah tvorijo sis­tem. Taktične rešitve Rupnikove linije izha­jajo iz osnovnih taktičnih značilnosti voj­ske v obrambi. Obramba se vrši v globino in v več zaporednih pasovih. Nasprotnik se mora za naskok vsakega obrambnega pasu pripraviti posebej. To naj bi mu vzelo do­volj časa, da bi branilci na ogroženo mesto lahko pripeljali rezerve in z njimi izvedli protinapad na izgubljene položaje. Tako so bojevali tudi bitke v 1. svetovni vojni. 
Po definiciji iz Uredbe z zakonsko močjo o utrdbah in utrjenih prostorih je utrdba vo­jaška nepremična naprava, namenjena za delovanje z orožjem in za zaklon. Utrdba je lahko izdelana skupaj (zase) ali v skupinah po dva ali več ločenih delov. Večje število utrdb na širši fronti je utrjeni  pas, več utrje­nih pasov je utrjeni prostor (Uredba ... 1939, 
6. december). 
Po dolžini se torej (utrjena) fronta (Ru­pnikova linija) deli na odseke, pododseke in utrjene prostore. V idealnem primeru naj bi fortifikacija obsegala tri pasove: predstražni, glavni obrambni in zale­dni pas. Vsak pas pa bi sestavljala ena ali več zaporednih linijskih položajev (črt). 
Predstražni pas sestavlja en ali več črt manjših bunkerjev. Naloga posadk v tem delu obrambe je zaustavitev prvega sunka napada, s čimer bi omogočili mobilizacijo posadk težjih utrdb glavnega obrambnega prostora. Posadke bi te bunkerje postopo­ma zapustile, zato gradnja večjih utrdb ni bila smiselna. 


Težje utrdbe glavnega obrambnega pasu so nosilci obrambe, zato naj bi jih posadke ne zapuščale. Če bi nasprotnik vztrajal v na­padu, bi prišlo do pozicijske vojne, kjer pa bi branilci v še tako skromno opremljenih utrdbah živeli lagodnejše od zasilno vkopa­nih napadalcev. Kjer bi se napadalcem med ofenzivo vseeno uspelo prebiti čez mrežo utrdb glavnega položaja, bi jih zaustavili v zalednem pasu in jih s protinapadi jurišnih enot prisilili k umiku (Habrnal in drugi 2005). 
Če utrjevanje v Poljanski dolini velja za šol­ski primer, pa je bilo utrjevanje na Zaplani rešeno precej drugače. Meja je bila od Lju­bljane oddaljena približno 40 kilometrov, do nje pa sta tekli glavna cesta Ljubljana– Trst in železnica. Zaradi razvitosti komu­nikacij je prostor zelo primeren za moto­rizirane enote na tovornjakih in motorjih ter oklepne enote. Bunkerje so Jugoslovani gradili tik ob meji pri Kalcah. V več paso­vih so jih nizali vse do Zaplane in Raskov­ca v globino približno osmih kilometrov (Habrnal in drugi 2005). Na Zaplani se prepletajo bunkerji iz vseh treh kategorij v približno ducat izvedenkah. Težje utrdbe v obliki polmeseca zapirajo dostop do Vrh­nike iz smeri Logatca in Rovt. Raskovec je pravo nasprotje. Z izjemo nedokončane opazovalnice je na Raskovcu le pas puško­mitraljeških gnezd – najmanjših bunker­jev Rupnikove linije iz kategorije okreplje­ne poljske fortifikacije. 
Zaledni prostor bi na podlagi finančnega načrta iz 1938 (Habrnal in drugi 2005) stal na relaciji Pasja ravan–Ljubljanica, kjer pa ni bilo dosti narejenega.  

138. Primerjava dela t. i. lahke črte pri Jezercu in na Raskovcu (Matevž Grošelj 2016). 
NAPAD NA JUGOSLAVIJO IN PADEC RUPNIKOVE LINIJE 
Čeprav se je napad na Jugoslavijo pričel že 
6. aprila 1941, se italijanska vojska ni vklju­čila v večje boje do 11. aprila, ko se je jugo­slovanska vojska na zahodni meji že uma­knila. Bunkerji na tem območju niso bili neposredno udeleženi v spopadih, so pa na Zaplani bili tarča italijanskega obstreljeva­nja. Protibaterijski ogenj so izvajale jugo­slovanske baterije, ki so bile razporejene za utrjeno črto na Strmici, Miznem dolu in Ra­skovcu. Italijanske granate bunkerjev niso zadele, nekaj pa jih je padlo med hiše, kjer so med domačini povzročile pravi preplah (Urh 2012; Lampe 2015). 
Ob razpadu jugoslovanske četrte armade, ki je branila mejo z Madžarsko, s tem pa tudi hrbet sedmi armadi ob italijanski meji, je slednja požgala barake v taborih in priče­la z umikom proti notranjosti države. Tudi ta armada je med umikom razpadla (Žab­kar 2010; Lampe 2015; Suhadolnik 2015). 
Italijanska vojska je po umiku branilcev ne­ovirano prodirala preko Vrhnike do Ljublja­ne. Kljub temu da jugoslovanske vojske na mejah ni bilo več, naj bi italijanski vojaki ob prihodu na Zaplano brezglavo streljali na vse strani. Čeprav so ozemlje zasedli brez boja, saj jugoslovanske vojske že dolgo ni bilo več blizu, naj bi se hvalili z zasedbo "trdnjave Vrhnika", četudi je bilo "razdeja­nje" na Vrhniki omejeno na nekaj zažganih kop sena in odprto streho nedokončane vo­jašnice na Stari Vrhniki (Auersperger 2007; Urh 2012; Suhadolnik 2015). 
Z italijansko zasedbo Vrhnike je padla tudi utrjena črta. Bunkerji, ki bi po navodilu Mi­nistrstva za vojsko in mornarico morali biti (vsaj zasilno) pripravljeni za boj z naspro­tnikom, so bili nedokončani. Razen inten­dantske opreme je v bunkerjih manjkala zahtevnejša oprema, kot so periskopi, ge­neratorji in lafete za mitraljeze s tesnilnimi kroglami. Pravzaprav so bile le redke utrd­be dejansko oborožene in še tiste z zastare­lo oborožitvijo iz vojaških skladišč. Kakor se spominjajo domačini, je imel puško le vsak deseti vojak, kar ni daleč od resnice. Vojska je imela namreč sodobnih pušk za 60 % vseh pripadnikov, kjer so prednost pri oborožitvi imele enote redne vojske. Po­sadkovne enote, ki naj bi bunkerje branile, so bile sestavljene iz rezervistov (Habrnal 2005; Žabkar 2010; Urh 2012; Lampe 2015). 
Od poletja 1941 je italijanska vojska rušila jugoslovanske bunkerje na svojem okupa­cijskem območju. Sistem rušenja ni znan in poraja vprašanja. Nekateri deli utrjene črte, npr. Marinčev Grič in bunkerji ob Rovtarski cesti na Zaplani, so popolnoma opustošeni, drugod, npr. na Raskovcu, pa so betonska gnezda nedotaknjena. Italijane je volja po rušenju minevala z vsakim odhodom v gozd, po začetku oboroženega odpora na Slovenskem pa so z rušenjem bunkerjev povsem prenehali (Lampe 2015). 
V kratkem obdobju po odhodu enot jugo­slovanske vojske in pred prihodom italijan­ske so domačini iz bunkerjev in skladišč po Vrhniki pobirali, kar se je pobrati dalo – od živeža, odej in oblačil do gradbenega materi­ala in celo cevi vodovoda. Italijanska vojska je vojaško lastnino na zasedenem ozemlju smatrala za svojo. Italijanski vojaki so zato hodili po Vrhniki in okoliških vaseh ter za­segali pobrane dobrine (Auersperger 2007; Urh 2012; Lampe 2015; Suhadolnik 2015). 
Obdobje po vojni 
V bližini današnjega Zbirnega centra Ostri vrh sta stala dva težka pehotna objekta. Tam so v prvih letih po vojni vojaki jugo­slovanske armade skladiščili in uničevali presežke streliva, granat in drugih eksplo-
RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 


139.
 Ruševine težkega objekta pri Jezercu. Desno ob steni se vidi polkrožni prostor, kjer bi bil oklepni zvon za opazovanje okolice (Matevž Grošelj, 2015). 

140.
 Porušeni vhod v razstreljeno puškomitralješko gnezdo pri Jezercu (Matevž Grošelj 2013). 




141. Razstreljeno mitralješko gnezdo pri Jezercu (Matevž Grošelj 2013). 

142. Ruševine malega tipskega objekta na Marinčevem Griču (Matevž Grošelj 2014). 
zivnih sredstev, ki so ostali po koncu vojne. Pri pobiranju granat so morali sodelovati tudi domačini. 
Marija Urh je povedala, da so bile eksplo­zije ob uničevanju granat tako silovite, da so jim na oknih popokala stekla. Vojaki, ki so uničevali granate, so zadnje kose po­spravili v težki objekt. Le-ta jim je služil za namestitev. Eksplozija je bunker povsem uničila, kosi pa so leteli celo do Rovtarske ceste, kakšnih 400 metrov daleč (Urh 2012; Lampe 2015). 
Bunkerje so po koncu vojne razkopavali tudi zbiralci odpadnega železa. Pri poško­dovanih bunkerjih so rezali razgaljeno ar­maturo, pri tistih, ki se jih ta ali ona arma­da ni dotaknila, pa so pobirali dragocene jeklena strelne line, težke med tisoč in tisoč petsto kilogrami (Lampe 2015). 
ZAKLJUČEK 
Zaradi dolgih let načrtovanj in priprav so jugoslovanske meje začeli utrjevati prepo­zno. Ko se je gradnja t. i. Rupnikove lini­je na italijanski meji šele dobro začela, so spremenjena razmerja v mednarodnih od­nosih Jugoslavijo že prisilila v spremembo načrtov. Aprila 1941 je bila zahodna fron­ta, v načrtih biser jugoslovanske obrambe, zasilno zakrpana in komajda sposobna za boj. Z izjemo manjših gnezd, povsem do­končanih utrdb še ni bilo. Manjkala je zah­tevna oprema, ki je jugoslovanska industri­ja ni bila sposobna zagotoviti. Kljub temu je bila to daleč najbolje utrjena jugoslovanska meja. Ko so se silam osi pridružile Madžar­ska, Bolgarija in Romunija, je bilo utrjeva­nje slovenskega ozemlja brezpredmetno in v nasprotju z vojnim načrtom, ki je predvi­deval postopen umik jugoslovanskih sil do 

143. Kos težkega objekta, ki ga je razstrelila Jugoslovanska armada. Ob njem za merilo stoji pollitrska plastenka (Matevž Grošelj 2013). 
Soluna. Tam naj bi se, po vzoru 1. svetovne vojne, ob pomoči zaveznikov odprla nova solunska fronta in priložnost, da jugoslo­vanska vojska postopoma ponovno prodre v svojo deželo (Markovič 2008). To so pri­čakovali tudi Nemci, zato so z oklepnimi divizijami prodrli iz Romunije in Bolgarije proti Skopju in Nišu, zaobšli utrdbe, ki jih je Jugoslavija gradila s tako vnemo, in ob­kolili celotno jugoslovansko vojsko. Jugoslavijo je pestil notranji razkroj, ki je močno omajal bojno vnemo nesrbskih pri­padnikov v vojski. Četudi bi se jugoslovan­skim enotam uspelo umakniti v Grčijo, jim tam leta 1941 ne bi mogli pomagati ne pora­žena Francija, niti Velika Britanija. 
Kljub temu pa smo do vojske Kraljevine Ju­goslavije pogosto preveč kritični. Jugoslo­vanski vojaški vrh je pred vojno spremljal oboroževanje potencialnih nasprotnic in skrbno preučeval nemške uspehe v Evropi. Kjer so lahko, so ustrezno ukrepali – po­leg obmejnih utrdb so pričeli še z gradnjo utrjenih črt v notranjosti države, s čimer so nameravali zaustaviti globoke prodore oklepnih enot. Zelo aktualno je bilo tudi vprašanje, če so utrdbe sploh smiselne in če ne bi denarja raje investirali v moderni­zacijo vojske. Pomembno pa se je zavedati, da po začetku vojne v Evropi nakup moder­nega orožja in pridobivanje kreditov v tuji­ni ni bilo več enostavno (Habrnal in drugi 2005; Žabkar 2010).  
Če bi želeli biti pogumni, bi lahko trdili, da je Rupnikova črta italijansko vojsko od­vračala od napada, dokler so bile v utrdbah posadke. S tem je svoj namen pravzaprav izpolnila bolje, kot je to storila Maginotova linija v Franciji. Res pa je tudi, da od na­pada ni odvrnila nemške vojske. Kot je že bilo zapisano, je gradnja Rupnikove linije obmejnim krajem prinesla razcvet in ra­zvoj. Vaške hiše so dobile elektriko, zgra­jena je bila razvejana mreža novih cest. Zaposlitve pri gradbenih podjetjih in druge storitve pa so ljudem dale priložnost za iz­hod iz finančne krize. Tudi klavrni konec utrdb ima svojo prednost – kraji ob meji so se izognili dolgotrajni pozicijski vojni in opustošenju. 
OPOMBE 
1. 	
Četniška komanda je bili ustanovljena aprila 1940. Zaradi nasprotovanja Vlatka Mačka in Nemcev so bile enote julija 1940 preimenovane v „jurišne“ in nato 1. aprila 1941, tik pred vojno, ponovno v „četniške“. 

2. 	
Srbski naziv za podzemne utrdbe je „oslonac“, ki v slovenščini nima neposrednega prevoda. Miloš Habrnal zanje uporablja izraz „odporna točka“, sam pa sem bolj naklonjen izrazu pod­zemna utrdba. 

3. 	
Utrdba Goli vrh je danes muzej in je dostopna za obiskovalce. 

4. 	
To je dober primer pomembnosti lokalnih razi­skovalcev za raziskovanje Rupnikove linije. Ob pomanjkljivih dokumentih si lahko le s teren­skim raziskovanjem ustvarimo približno sliko utrjevanja pri nas. 


VIRI IN LITERATURA 
Objavljeni viri: 
1. 	Agreement between France, Russia, Great Brita­in and Italy. Signed at London, April 26, 1915. 
1920. London: His Majesty's stationery office. Dostopno prek: https://ia700401.us.archive. org/9/items/agreementbetween00franrich/ agreementbetween00franrich.pdf (5. decem­ber 2015). 
2. 	
Aprilski rat 1941, zbornik dokumenata. Knjiga 2, 1987. Beograd: Vojnoistorijski institut. 

3. 	
Alenka Auersperger. 2007. Vojna leta in zave­zniški padalci na vrhniškem območju. Vrh­niški razgledi 8: 88–115. Vrhnika: Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika. 

4. 	
Dušan Babac. 2006. Specijalne jedinice Jugoslo­venske vojske u Aprilskom ratu. Beograd: Evo­luta. 

5. 	
H. James Burgwyn. 2009. Imperij na Jadranu. Mengeš: Ciceron. 

6. 	
Bojan Grošelj. 2012. Rupnikova linija – Zapla­na. Revija Obramba 5/2012: 28–33. Radomlje: Defensor. 


RUPNIKOVA LINIJA V OBČINI VRHNIKA 

7. 	Miloš Habrnal, Ladislav Čermak, Oldrich Gre­gar, Zvezdan Markovič in Aleš Zelenko. 2005. Rupnikova črta in druge jugoslovanske utrdbe iz obdobja 1926–1941. Dvůr Králové nad La­bem: FORTprint. 
8. 	
Gvido Komar. 2011. 90-letnica osvoboditve Lo­gatca. Logaške novice 42 (3): 8–9. Logatec: Ob­čina Logatec. 

9. 	
Janez Kos. 2004. Iz kronike ljudske šole na Vrhniki 1900–1920. Vrhniški razgledi 5. 45–61. Vrhnika: Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika. 

10. 	
Zvezdan Markovič. 2008. Vojni načrti vojske Kraljevine Jugoslavije v drugi polovici 30. let 


20. stoletja. Vojaška zgodovina 9 (1): 6–23. Lju­bljana: Vojaški muzej Slovenske vojske. 

11. 	
Oberkommando des Heeres. 1942. Denkschrift: über die jugoslawische Landesbefestigung. Ber­lin: Oberkommando des Heeres. 

12. 	
Olga Pivk. 2008. Konec 1. svetovne vojne in kako so Italijani zasedli Vrhniko. Vrhniški raz­gledi 9: 28–34. Vrhnika: Muzejsko društvo Vrh­nika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika. 

13. 	
Karol Rustja. 2003. Vrhniška lokalna železni­ca. Vrhniški razgledi 4: 76–96. Vrhnika: Muzej­sko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika. 

14. 	
Marko Simić. 1996. Po sledeh soške fronte. Lju­bljana: Mladinska knjiga. 

15. 	
Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 47 (21. april), str. 5. Dostopno prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VMXVDNXS (28. november 2015). 

16. 	
Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 49 (26. april), str. 4. Dostopno prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QDIUV4FK (28. no­vember 2015). 

17. 	
Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 56 (15. maj), str. 3. Dostopno prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc-S5QWPEGD (28. november 2015). 

18. 	
Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 61 (26. maj), str. 5. Dostopno prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc-WLIHADC7 (28. november 2015). 

19. 	
Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 92 (18. avgust), str. 4. Dostopno prek: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-77LP1HMX 


(28. november 2015). 

20. Trgovski list. 1939. Dobave - licitacije, 105 (20. 
september), str. 4. Dostopno prek: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-OE1KSBSM 
(28. november 2015). 

21. 	Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 114 (11. oktober), str. 3. Dostopno prek: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VNF7MWMD 
(28. november 2015). 

22. 	Trgovski list. 1939. Dobave -licitacije, 125 (8. november), str. 4. Dostopno prek: http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-VZHTNEQP 
(28. november 2015). 

23. 	
Trgovski list. 1940. Dobave -licitacije, 48 (26. april), str. 4. Dostopno prek: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:doc-W8HUIUOS (28. november 2015). 

24. 	
Uredba z zakonsko močjo o utrdbah in utr­jenih prostorih. 1939. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine 10 (97): 1–5. 

25. 	
Andrej Zlobec. 1981. Za blagor očetnjave. Lju­bljana: Mladinska knjiga. 

26. 	
Anton Žabkar. 2010. Obramba Slovenije v Kra­ljevini SHS / Jugoslaviji; doktrina, vojni načrti in njihova izvedba (1920–1941). Vojaška zgodo­vina 11 (1): 57–127. Ljubljana: Vojaški muzej Slovenske vojske. 


Neobjavljeni viri: 
1. 	
Miloš Habrnal. 2015. Dopisovanje z avtorjem. 

2. 	
Maj Juvanec in Aleš Žlebnik. 2015. Rupnikova linija – identificiranje objektov: Identificiranje in kartiranje utrdbenih objektov grajenih za za­ščito rapalske meje pred drugo svetovno vojno (Rupnikova linija) na območju Radovljice. 

3. 	
France Lampe. 2015. Intervju z avtorjem. 

4. 	
Olepševalno društvo Vrhnika. 1940. Tajniško poročilo za leto 1939–1940. Hrani Turistično društvo Blagajana Vrhnika. 

5. 	
Ciril Petrič. 2009. Iz mojih spominov. Hrani Muzejsko društvo Vrhnika. 

6. 	
Jože Suhadolnik. 2015. Intervju z Mirjam Suha­dolnik. 

7. 	
Stanislav Novak. 2015. Intervju z avtorjem. 

8. 	
Marija Urh. 2012. Intervju z Bojanom Grošljem. 


Viri slik  in fotografij: 
1. 	
Avtorjeva zbirka. 

2. 	
Oberkommando des Heeres. 1942. Denkschrift: über die jugoslawische Landesbefestigung. Ber­lin: Oberkommando des Heeres. 

3. 	
FORTEPAN spletni arhiv. Dostopno prek: http://fortepan.hu (17. januar 2016). 


MARIJA LUKANC 


KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU1 
Na podlagi raziskave iz leta 1986 
1.  U V O D 
V seminarski nalogi »Kovaštvo na Vrhniki od začetka 20. stoletja do danes« sem skušala prikazati vsakdanje življenje in delo vrhni­ških kovačev. V prvem delu naloge je podan kratek zgodovinski razvoj kovaštva, nato pa sledijo poglavja o delu in življenju kovačev na Vrhniki v obdobju od začetka 20. stoletja do 1986. Celotno nalogo torej sestavljajo le elementi materialne kulture. Morda se bo ob branju naloge bralcu porodilo vprašanje, čemu svojega mesta v tej nalogi nista dobili niti družbena niti duhovna kultura. Kot študentka etnologije, ki živi – kot bi se temu reklo »v pravem kovaškem okolju« že vse svoje življenje, se mi je tema sama pravzaprav ponujala že vsa tri leta mojega študija etnologije. Nemalokrat sem v kovač­nici svojega očeta pomagala tudi sama, ime­la sem priložnosti, da si veliko stvari, ki so mi jih pripovedovali informatorji, ogledam na lastne oči. Ko sem si zastavila koncept naloge, sem se najprej vprašala, kaj je prav­zaprav tisto, kar pri vrhniških kovačih še ni bilo deležno pozornosti s strani etnologov. Ugotovila sem, da bo prav to torej predsta­vljalo jedro naloge, ki se deli na surovine, delovno orodje, način dela, kmetovanje na eni strani in kovaštvo na drugi strani, proda­jo – zaslužek – reklamo in delovni prostor. Na področju duhovne in družbene kulture vrhniški kovači niso v ničemer izstopali. Me­nila sem torej, da nima pomena nalogo pre­komerno razvleči in pisati o tistih elementih etnološkega raziskovalnega dela, o katerih je bilo že kar precej napisanega. Pri pisanju naloge sem se opirala le na in­formatorje. Pri tem sem imela srečo, saj mi je veliko koristnih podatkov posredoval upo­kojeni kovač Anton Kunc. Prav presenetljivo pri tem informatorju je, da kljub svoji visoki starosti, rodil se je namreč leta 1900, še ve­dno vsaj po šest ur dnevno kuje v kovačnici. Drugih uporabnih virov in literature o vrh­niških kovačih je malo. Nekaj malega sem našla v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki; oglasila sem se tudi v Zgodovinskem arhivu – oddelek za občino Vrhnika je v Blatni Bre­zovici2. Nekaj gradiva sem tu sicer dobila, a na žalost se je veliko zame pomembnih po­datkov izgubilo. Vse fotografije sem posnela sama na terenu. Žal so vrhniški kmetje veliko starih kovaških izdelkov skurili ali pa kam založili, tako da jih ni bilo mogoče fotografirati. 

2. T R A D I C I JA  R O K O D E L S T V A I N O B R T I N A V R H N I K I 
Zemljepisna lega in naravni pogoji so ustva­rili podlago, da se je na območju občine že v srednjem veku razvilo močno obrtništvo in trgovina. Tako je npr. prevozništvo in tovorništvo bla­ga po cestah v Srednjo Evropo in obratno narekovalo zaposlitev raznih obrtnikov, ki so izdelovali in popravljali vozove, konjsko opremo, podkovali konje in podobno. Vse do 2. pol. 19. stoletja je slonela gospo­darska moč Vrhnike na obrtništvu. Pri obr­tnem sodišču so bile pred 1. sv. vojno vpi­sane samo štiri tvrdke: dve opekarni – last Franca Kotnika in Ignaca Jelovška, strojar­stvo Tomaža Javornika in mešana trgovina Franca Goloba. Le-te so tudi lepo kazale na prehod iz obrti v industrijo. Opekarni sta spadali s kamniškimi med prva kranjska podjetja te panoge. 
Po višini plačanih davkov sta se industrijski in obrtniški sloj delila v tri kategorije: 
1. 	
kategorijo so sestavljali pivovarnar, oba opekarnarja in bistriški mlinar. 

2. 
kategorijo je sestavljalo pet usnjarjev, ve­čji trgovci, mlinarji, gostilničarji in trški notar. Vseh skupaj je bilo okoli 20. 

3. 
kategorijo so predstavljali vsi preostali 


manjši obrtniki. Zadnja desetletja 19. stoletja pa vse do obdo­bja med obema vojnama je bila na Vrhniki raznolikost obrtnih delavcev odlično zasto­pana, saj se je opravljala obrt v več kot 30 panogah. Nekateri poklici, kot fotograf, pek, klavec, klobučar itd., so bili zastopani le na Vrhni­ki in v Borovnici, ostali pa so bili razpore­jeni po celotnem ozemlju današnje občine.3 Prednjačili so mizarji, čevljarji, kovači in mlinarji. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo ob močnih izvirih Ljubljanice in njenih pritokih toliko žag kot nikdar prej ali pozneje4. Do ve­ljave je prišlo izkoriščanje lesnega bogastva v bližnjem kraškem gozdu. Za kovaštvo so bile v tem obdobju razmere dokaj ugodne. Kovači so imeli največ dela s podkovanjem konj, popravilom raznih verig, predvsem pa je bilo pomembno izdelovanje močnih vozov, namenjenih zlasti prevozu lesa iz gozdov. Surovin – tako koksa kot oglja – je bilo dovolj. Prvi upad števila kovačev na Vrhniki zasledi­mo v obdobju med 1. svetovno vojno. Skoraj vsi kovaški mojstri so bili poklicani v vojsko. Ostali so le redki kovači, ki služenja bodisi zaradi slabega zdravja bodisi zaradi starosti ali drugih posebnih razlogov niso bili dolžni opraviti. Na Vrhniki je tako med 1. svetovno vojno ostalo le 8 kovačev. V obdobju med obema vojnama se je obrt v določenih panogah že umikala industriji, za katero je bila tudi močna podlaga. Predvsem sta bili to usnjarska in lesna industrija, v ka­terih je vrhniška občina vodilna še danes5. To pa ni veljalo za kovaštvo. Po 1. svetovni vojni so bili namreč za vrhniško kovaštvo pravi »zlati časi«. Dela za kovača je bilo ogromno, saj je bilo med vojno veliko kmeč­kega orodja uničenega, nekaj ga je tudi po­brala vojska. Nekateri kovači so takrat začeli nabavljati prve stroje – predvsem vrtalne, prišle so tudi že prve stružnice na nožni po­gon. V tem obdobju se je število vrhniških kovačev podvojilo. Leta 1932 je splošna kriza zajela tudi kova­štvo. Dela je bilo vedno manj, ljudje niso imeli denarja in kovači so se v tem obdobju silno težko prebijali. Davek je bil velik, mar­sikateri kovač je obrt odjavil in se zaposlil drugje. »Zlati časi« za kovače se niso več vr­nili. Med 2. svetovno vojno je kovače ponovno močno zaposlovalo podkovanje konj. Do leta 1956 kovaški mojstri niso bili zavaro­vani, ves čas – že pred tem – pa so bili zava­rovani vajenci. Leta 1956 je bil ustanovljen sklad obrtnikov. Elektrika, ki pomeni glavno spremembo v načinu dela kovačev, je prišla na Vrhniko leta 1921, v vse vasi pa šele leta 1940. Od tedaj so kovači zelo hitro nabavljali električne stroje. Danes je v vrhniški občini raznolikost obr­tnih delavcev še večja kakor pred 2. svetov­no vojno. Nekatere obrtne dejavnosti, kot so kovaštvo, čevljarstvo, kolarstvo, krojaštvo itd., so se zmanjšale bodisi zaradi cenejše industrijske proizvodnje ali pa enostavno ni več potrebe po njih. 
Razvile pa so se obrtne dejavnosti, za katere lahko rečemo, da so plod novejše dobe, kot npr. plastika, napeljevanje centralnega gre­tja, klimatskih naprav, avtomehanika, kle­parstvo, ličarstvo. Kovača sta danes na Vrhniki le še dva, eden na Vrhniki in eden v Sinji Gorici. Leta 1984 je kovač v Smrečju zaprl svojo delavnico. 
Vse do 2. svetovne vojne je predstavljal vrh­niškim kovačem njihov poklic glavni in edini vir zaslužka. Kmetij niso imeli. Le dva kovača 

Številčno stanje vrhniških kovačev v posameznih krajih: 
Pred 1. svetovno vojno  Št.  Med obema vojnama  Št.  Leta 1981  Št.  
Borovnica  4  Blatna Brezovica  1  Sinja Gorica  1  
Podlipa  1  Borovnica  3  Vrhnika  1  
Verd  1  Drenov Grič  1  Smrečje  
Vrhnika  2  Sinja Gorica  2  
Stara Vrhnika  1  
Velika Ligojna  1  
Verd  1  
Vrhnika  4  
Zaplana  2  
Skupaj  8  16  3  

Prikaz razvoja števila kovačev v obdobju od leta 1910 do leta 1987: 
Leto:                                                                                                                                                      Število kovačev:  
1987  
1980  
1957  
1970  
1965  
1960  
1955  
1950  
1945  
1940  
1935  
1930  
1925  
1920  
1915  
1910  

1 2 3 4 5 6 7 8 9 10  11  12  13  14  15  16 
sta imela po eno kravo in nekaj zemlje. Takoj po 2. svetovni vojni so imeli kovači še vedno toliko dela – predvsem z izdelo­vanjem gumi vozov, da bi jim pravzaprav vsaka ura dela na kmetiji pomenila izgubo za obrt. Nato so začeli prihajati prvi traktorji in kmalu tudi razni traktorski priključki. Na­ročila za gumi vozove so upadala, tudi konj je bilo vedno manj, s tem pa tudi kovaškega podkovanja. V tem obdobju je šlo spet veliko kovačev v službo ali pa so se prekvalificirali v ključavničarje. 
S prihodom elektrike si je skoraj vsaka hiša, kjer so imeli kmetijo, priskrbela svoj varilni aparat. Tako so kovači dobivali tudi vedno manj kmečkega orodja za popravilo. Kova­čem je ostajalo več časa za kmetijo, zato so se začeli ukvarjati tudi s kmetovanjem. 
3. D E L O I N Ž I V L J E N J E K O V A Č E V V O B D O B J U O D Z A Č E T K A 2 0. S T O L E T J A D O D A N E S 
SUROVINE 
Glavne surovine, ki so jih vrhniški kovači že od nekdaj potrebovali za svoje izdelke, so je­klo, oglje in koks. Oglje in koks so uporablja­li kot gorivo za kovaška ognjišča, iz jekla pa so po preoblikovanju kovali kovaške izdelke. Lesene dele so vedno naročali pri kolarjih. 
Jeklo 
Jeklo so pred 1. svetovno vojno kupovali pri trgovcih na Vrhniki – pri Rutnerju, ki je imel poleg železnine tudi špecerijo, in pri Šetincu. Po 1. svetovni vojni je odprl svojo trgovino tudi Malavašič. Delno so jeklo kupovali tudi pri raznih zbiralcih starega železa. Tu so ga zamenjevali za še uporabno, staro kovaško železo. Npr. za stare podkve, razne kratke kose železa itd. Razmerje zamenjave se je gibalo nekje od 2 kg starega železa za 1 kg jekla, pa tudi do 4 kg starega železa za 1 kg jekla. (Kovači loči­jo izraz železo in jeklo po kvaliteti. Pobolj­šano železo imenujejo jeklo. Ali je železo poboljšano ali ne, ugotovijo na preprost na­čin: skupaj udarijo z dvema kosoma, in tisti kos, na katerem se udarec pozna, je mehak in torej navadno železo. Tisti pa, ki udarec prenese brez posledic, je jeklo.) 
V Ljubljani je obstajala tudi nabavno-prodaj­na zadruga. Surovine so torej kovači lahko kupovali tudi tu in člani zadruge so jih do­bivali po nekoliko ugodnejših cenah. Vendar se je velikokrat zgodilo, da so nekateri »tež­ji« obrtniki pokupili ves material, ki ga je bilo sicer težko dobiti, pa so ga v zadrugi tu in tam le imeli na zalogi. Tako so se manjši obrtniki – med njimi vrhniški kovači, lahko kaj malo zanesli, da bodo potrebni material tu lahko kupili – tudi če je bil v zalogi. 
Po 2. svetovni vojni so jeklo kupovali v glav­nem v Metalki v Ljubljani. Dober vir jekla so bile zlasti neposredno po vojni t. i. histernist štange. To so bile spiralaste palice s preme­rom približno 20 mm zavite okrog bunker­jev. Nanje je bila pripeta bodeča žica. V tem obdobju je bil pomemben vir jekla tudi ljubljanski Odpad. Prav gotovo je tudi danes tu veliko uporabnega kovaškega ma­teriala, a pogoji menjave so se od povojnega obdobja do danes bistveno poslabšali. Raz­merje je bilo najprej nekje od 1 : 2 do 1 : 3. Za 2 kg jekla, ki ga je pripeljal kovač in ni bil uporaben za resnično nič drugega kot za predelavo, je v zamenjavo dobil 1 kg sicer prav tako odpadnega materiala, ki pa ga je kovač pri svojem delu še lahko uporabil. Seveda zamenjava jekla ni bila pogoj. Odpa­dno jeklo so lahko plačali tudi z denarjem. Za kg je bilo v začetku potrebno odšteti 2–3 dinarje. Sedaj je razmerje bistveno drugač­no. Za material, ki ga pripelješ, dobiš 10–20 din za kg; za tistega, ki ga odpelješ, pa pla­čaš kar 120–190 din. 
Koks 
Koks so vrhniški kovači kupovali v plinarni v Ljubljani na Resljevi do približno leta 1963. Tu so premog predelovali v plin in koks. Ko so plinarno ukinili, so koks nekaj časa kupo­vali pri podjetju Kurivo v Ljubljani. Zadnje čase ga nabavljajo predvsem pri livarjih – prav tako v Ljubljani. Tu dobijo tisti koks, ki za livarje ni uporaben. Livarji ga namreč presejejo in tisti droben koks, ki pade skozi sito, zanje ni več uporaben, kovačem pa pri­de prav ravno takšen. Ko so ga nabavljali še v plinarni, so ga dobili v kepah in so ga morali nato sami zdrobiti. 
Oglje 
Oglje so vrhniški kovači dobili v okoliških krajih, kjer so ga kurili kmetje. Od 1922 do okrog 1935 ga je v velikih količinah kuhal Franc Kogoj pod Zaplano. Ko je on prenehal, so se kovači usmerili v Polhov Gradec. Če niso odšli tja sami, so ga tamkajšnji oglarji sami pripeljali. Vedno so ga tehtali pri gostil­ni "Pri Tinetu" v Sinji Gorici. V obdobju med obema vojnama je kovač za 1 kg oglja odštel od 50–70 par. Danes pride ista količina od 100–150 din. Zdaj ga kupujejo v glavnem pri kmetih iz Orešja in s Korena. 
Kurivo, les in drug material 
Kurivo so kovači vedno nabavljali sami, prav tako tudi ves material za podkovanje konj. Les so naročali pri kolarjih. Pred leti so živeli kovači in kolarji vedno v neposredni bližini, zdaj pa je kolarjev vedno manj. Najbližji Vrhniki je v Kamniku. Sicer pa jih je treba iskati prav po celi Sloveniji, saj se mladi za ta poklic ne odločajo več. Še pred 20 leti so kovači po surovine hodili s konjem in vozom, nato pa že z osebnim avtomobilom in prikolico. Pred 1. svetovno vojno se je pogosteje zgodi­lo, da je stranka material, npr. za zapravljiv­ček, nabavila sama. Kovač ji je povedal vse potrebne dimenzije – temu so rekli "noto narediti". Tak dogovor se je kovaču seveda splačal, saj mu tako niso ostali odpadni deli, ki jih ni mogel uporabiti. 
Predelava surovin 
Kovači surovine pravzaprav dobesedno ne predelujejo. Oglje je že pripravljeno, koks pa le zdrobijo, če je predebel. Včasih so morali to opraviti ročno, danes pa imajo v ta namen drobilce na električni pogon ali t. i. maljne. Jeklo segrejejo, nato pa ga le preoblikujejo. Tisto jeklo, ki ga uporabljajo pri izdelovanju vozov, sholajo. To se pravi, da vsako plošča­to jeklo upognejo, da je bolj močno in da se pri vžiganju lažje in boljše prilagodi lesu. 
GLAVNI IZDELKI 
Glavni izdelki vrhniških kovačev so bila ve­činoma orodja, ki so jih pri svojem delu po­trebovali kmetje. To velja za kovača, ki sta še danes v občini. Predvsem so to vozovi. 
Vozovi 
Do 2. svetovne vojne so kovači v glavnem izdelovali štumlerje. To so bili vozovi z lese­nimi osmi. Namenjeni so bili predvsem za kmečka opravila. Zlasti so bili nepogrešljivi ob košnji za prevoz sena. Kmetje so ponava­di imeli kar več štumlerjev, tako da so ob le­pem vremenu res lahko zvozili vse seno pod streho. Na en štumler je šlo namreč le 700 kg sena. Ti vozovi so se uporabljali še nekaj let po 1. svetovni vojni.           Do prihoda traktorjev so vrhniški kovači iz­delovali tudi vozove z železnimi osmi. Vozo­vi z lesenimi in železnimi osmi so se delili na parizarje in tajselne. Tajsel so uporabljali predvsem za prevoz lesa v gozdovih, ker je bil močnejši. Imel je močnejše, a ne preši­roke šine, široke le do 70 mm. Tudi sicer je bil tajsel po izvedbi močnejši. Parizarji pa so imeli šine od 70 do 120 mm. V glavnem so jih uporabljali pri kmečkih opravilih. (Za primerjavo: zapravljivčki in kočije so imeli le do 40 mm široke šine – ker je šlo za zelo lahko izvedbo). 
KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 


144. Štumler, voz z leseno osjo. 

145. Včasih nepogrešljivo prevozno sredstvo – zapravljivček. 
Vzporedno z izdelovanjem teh vrst vozov, so vrhniški kovači v obdobju po 1. svetovni voj­ni in do konca 2. svetovne vojne izdelovali tudi zapravljivčke. Informatorji menijo, da so bili zapravljivčki nekoč tisto nepogrešlji­vo prevozno sredstvo pri skoraj vsaki hiši, kot je bil še do nedavna fičko6. Ljudje so zapravljivček uporabljali za lažje prevoze. Po 1. svetovni vojni so izdelovali tudi kočije in koleslje. Koleslji so bili bolj enostavni in cenejši, kočije pa lepše in draž­je. V tistem času so bili pomemben izdelek tudi londoverji. Bili so zelo podobni zapra­vljivčku, le malo večji so bili. 
Prve gumi vozove so kovači začeli izdelova­ti leta 1960. Od tedaj dalje je skoraj vsaka kmetija hotela imeti svoj gumi voz. Z njim je bilo namreč neprimerno lažje voziti tako po trdem kot tudi po mehkem terenu. Ko so prišli traktorji, so sploh odpadli vsi drugi vozovi. Kovači so tako od tedaj do da­nes izdelovali izključno le gumi vozove. 

Danes se izdelujejo vozovi od 500 kg do 5 ton. Dimenzije gum pa so od 12–16 col. Ve­čja je dimenzija gume, več se lahko naloži na voz. Odvisno pa je seveda tudi od dimen­zij lesa. 
Drugi izdelki 
Poleg večjih izdelkov so vrhniški kovači iz­delovali še številne drobne stvari, kot so: 
podkve, žeblji, zidarske penije ali klamfe, 
razni kavlji za verige. 
Vse to delata vrhniška kovača še danes. Ne 
izdelujejo pa več bran, vozičkov, drikeljnov, 
valerjev za trenje kep, samokolnic, raznih 
delov za konjske komate, verig. Te izdelke 
so vrhniški kovači večinoma prenehali izde­lovati v obdobju uvajanja traktorjev. 

POTEK IZDELAVE KOVAŠKIH IZDELKOV 
Pri izdelavi je nastopila bistvena spremem­ba prav pri vozovih. Lesene osi so zamenjale železne osi, preko teh pa so kovači prešli na gumi vozove. Glavno spremembo pa je seve­da prinesla elektrika, ki so jo vse vasi v oko­lici Vrhnike dobile do leta 1940. 
Izdelovanje gumi vozov 
Najprej si kovač pripravi vse okovje. Nato se jeklo vžge – postopek se imenuje vžiganje. Ko se jeklo segreje in razžari, se ga pritisne s kleščami na les. Pri tem opravilu sta po­trebna najmanj dva delavca – nemalokrat pomaga gospodinja ali pa kateri od otrok. Eden prinaša razžarjeno jeklo in ga zamenja z ohlajenim ter tega spet segreje. Drugi s kle­ščami razžarjeni kos jekla ves čas prilagaja na les. Sam postopek je lahko sila neprije­ten, saj se dim smodečega lesa ves čas kadi v oči, ki že po nekaj trenutkih začno peči. Ko je postopek končan, je treba napraviti garnituro. Kovač po navadi dobi jeklene cevi, jih na stružnici nareže (našteha), nato določi širi­ne. Na ploščo privari rinko večjega premera, ki služi za zaviranje, nato privari še oba pe­
KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 

sta za ležaje. To postruži, vgradi ležaje, vre­že navoje za kapice in sedišče za obroč (fel­tna). Nato skrivi in zavari zavorne čeljusti in nanje zakoviči (zaneta) zavorne obloge (fe­rode). Napravi še ostale dele zavornega me­hanizma, ki jih dobi že izdelane pri kolarju in sestavi garnituro. Zavorni mehanizem poveže z vretenom (špinglom), s katerim ročno privije zavoro. Zavore so lahko mehanične ali vodne. Vodne se imenujejo tudi primorske zavore. Meha­nične so znotraj zavorne čeljusti z zavornimi oblogami, pri vodnih pa so lesene obloge in pritiskajo z zunanje strani. Njihova poseb­nost je, da lahko uporabnik nalije v zavorne bobne vodo. Te zavore so primerne za dolge klance. Ferode se pri prevozu čeznje namreč segrejejo in lahko zoglenijo, voda pa jih ves čas hladi. To velja seveda bolj pri konjskih vpregah. Traktor zavore manj rabi in zato se v tem primeru uporabljajo mehanične zavo­re. Naročnik zavore izbere sam – glede na to, na kakšnem terenu bo voz uporabljal. Ko je voz sestavljen, se najprej pobarva, nato pa namontira gume. 
Barvanje vozov 
Z barvanjem se les predvsem zaščiti, s tem pa naj bi bil izdelek na pogled seveda tudi imenitnejši. Danes se za barvanje uporablja­jo predvsem emajl laki, pred tem pa so se uporabljale oljne barve. Vozovi so v glav­nem zeleni, včasih so izjemoma pobarvali kakšnega tudi rjavo. Železo je črno. Zapravljivčke so barvali s prozornimi laki. Sam postopek barvanja kovači imenujejo štrihanje. To opravilo pri izdelovanju voza moški nemalokrat prepustijo ženskim ro­kam. Les so barvali enkrat, železo dvakrat. Nekdaj so za barvanje vag ali drikeljnov uporabljali tudi kovaško smolo. Ko je bil drikelj okovan, ga je kovač vrtel nad ognjem, da je les po­črnel, obenem pa se je železo na drikeljnu segrelo do določene stopnje. Segreti ga je moral ravno toliko, da ga je lahko s smolo zaščitil – da je lahko z njo drgnil po drikelj­nu – kot npr. s svečo po toplem štedilniku. Drikelj ni smel biti prevroč, da se ni smodilo, pa tudi ne prehladen, ker se v tem primeru smola ni topila. Po 2. svetovni vojni kovači smole niso več uporabljali. 
Za mazanje osi so včasih uporabljali tudi šmir ali kolomaz. Tako kot smolo so tudi tega že pripravljenega lahko kupili. 
Marmelada in šmir 
V zvezi s kolomazom mi je informator pove­dal smešno prigodo Naceta iz Blatne Brezo­vice, ki je po vaseh s konji in vozom ljudem vozil vse vrste potrebščin – od marmelade do šmira za kovače. Vaški otroci so to mar­melado ljubili, in če se je le dalo, so splezali na Nacetov voz, odprli lonček in veselo lizali sladko vsebino. Nacetu pa to ni bilo preveč po volji. Tako je nič hudega slutečim slad­kosnednežem nekega dne podtaknil šmir. Lončki in tudi vsebina je bila na prvi pogled silno podobna. Otroci so tudi tokrat splezali na voz. Vendar pa se njihovi želodčki po tej dogodivščini kar niso hoteli vnesti, pa tudi Nacetove marmelade zlepa niso več napada­li … Toliko o gumi vozovih. 
Puša, šteselj in osnik 
Včasih, ko so kovači še delali vozove z že­leznimi osmi, se je os lahko kupila že stru­žena ali pa so jo kovači sami kovali iz kva­dratastega ali pravokotnega jekla. Delali so puše, šteseljne in osnike. Puša je tisti kos, ki se zabije v pest. Jekleno ploščo je kovač najprej skrivil na os, jo zavaril in s pilo prila­godil tako, da se je vrtela, nato pa jo je zabil v pest kolesa. Šteselj je kapica s konca osi. Njen namen je bilo preprečiti, da se kolo ne bi snelo. Osnik je poskrbel, da se ni snel šteselj. To so kovači uporabljali namesto ka­snejše garniture. Pušo je zamenjal ležaj, ki je nabit na akso, šteselj pa je zamenjala matica. 


151. Kovač A. Kunc st. greje os na ognju. 

152. Kovač A. Kunc ml. kuje os. 
Kavlji in verige 
Pomemben izdelek vrhniških kovačev so na­dalje razni kavlji za verige. Ti se med seboj razlikujejo glede na moč in obliko verige. Iz­delujejo dve vrsti kavljev. Eni se zapenjajo v člene verige (glide), drugi pa po vrhu člena. Če so členi dolgi, se kavlji zapenjajo v člene in so okrogle oblike. Če pa so členi kratki, se kujejo ploščati kavlji, ki se zapenjajo po vrhu členov. 
• Potek dela: Kovač vzame primeren kos jekla, ga segreje in obdela na pravilno obliko, na enem koncu prebije luknjo, ki je po velikosti prilagojena debelini členov verige, na drugem koncu jeklo ošpiči. Jeklo se v tem času ohladi, zato ga po­novno segreje, nato pa ga skrivi v obliki kavlja. 

Brana 
Še pred 20 leti so kovači izdelovali tudi bra­ne. Kasneje so kmetje začeli uporabljati traktorske brane. 
• Postopek izdelave: Kovač je najprej nabavil lesene dele pri ko­larju, nato pa je skoval branjike –  to so klini. Tem branjikom je napravil glavo, jih segrel in še vroče prilagodil v les. Branjiki so bili vedno štirioglati, da se niso vrteli. Na bra­njike je nato kovač pritrdil vezi (frače) in na vogale rinke za vrv in klamfe. Spredaj se je na brano pritrdila vrv, za katero je kmet pri brananju držal za brano. 


Kripca 
Vrhniški kovači so včasih izdelovali tudi vozičke, in sicer na štiri ali na dve kolesi. Voziček na dve kolesi se je imenoval krip­ca. 
• Potek dela: Lesene dele je kovač dobil pri kolarju. Vo­ziček na štiri kolesa je imel prvi dve kolesi nekoliko nižji. To je bila tudi sicer značilnost vseh vozov pred uvedbo gumi vozov. Nosil­nosti teh vozičkov so bile različne, vse pa lažje od prej omenjenih voz. Razlike v višini med prvimi in zadnjimi kolesi pri gumi vo­zeh ni več.                                    
KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 


156. Voziček na dve kolesi, kripca. 

157. Voziček – že novejše izdelave. 
Kovači dobijo naročila za tako oblikovane vozove le še iz BiH7, vendar gre tu menda le še za navado. Dobra lastnost višjih zadnjih koles je bila v tem, da je voz tako raje tekel; slaba pa v tem, da morajo imeti lastniki tovr­stni voz vedno dve rezervi. 
Drikelj, knebelc, tošel, valer … 
Kovači so izdelovali tudi drikeljne. Kmetje so jih vpregali za konje skupaj z vprežno vago za voz. 
• Potek dela: Kolar je izdelal leseni del, kovač pa je skoval knebelce, glide in tošel. Tošel je nabit del na drikeljnu. To je potem zvaril skupaj in nabil na drikelj. Izdelovali so tudi valerje za trenje zemlje, zbite v kepe. Valer je bil sestavljen iz dveh lesenih valov in lesenega okvirja ter oj (štan­ge). V vale so bili razporejeni branjiki. Ko so valerje vlekli po njivi, so ti klini trli kepe. To delo so takrat opravljali še konji. Ko pa so prišli traktorji, so valerje zamenjale freze in traktorske brane. 
Konjski komat 
Včasih so kovači izdelovali tudi razne kovin­ske dele za konjske komate: sklepe, špange za kleštre, knebe, preste, rinke za štrange. Vse te dele je pri kovaču navadno naročil ta­petnik, imenovan tudi zotler ali sedlar, ki je komate sicer izdeloval. 
• 
Izdelava sklepa: Dokler ni bilo varilnih aparatov, je kovač vzel kos okroglega ali kvadratastega železa (okro­gel je bil cenejši in se je lažje dobil), ga segrel in vročega prikrivil tako, da je bil prilagojen na kleštro. Sklep je sestavljen iz moškega in ženskega dela. V moškem delu je kaveljček. V ženski del kovač navrta dve luknji, da je na­ročnik komat lahko poljubno stegnil. 

• 
Izdelava knebe: Kovač je vzel kos jekla, približno 20–22 cm dolgega, ga segrel in na vsakem koncu pre­bil ter naredil podolgovate luknje, nato ga je skrivil in naredi zatiko (šleso). 



• 	Izdelava rinke: Kovač je jeklo segrel, skrivil in zavaril.                          
Verige 
Pomemben izdelek so še danes verige, pred­vsem t. i. brusketne. To je vrsta verige, ki že ima zaključni člen. Okrogel ali ploščat kos železa kovač segreje, na vsakem koncu pre­bije luknjo, vstavi člen in ga privari v verigo. Verig je več vrst in se različno imenujejo. 


Kovači jih delijo na dve vrsti: ladijske in na­vadne. Ladijske imajo krajše, ploščate člene, kavlji se zapenjajo čez člene. Navadne veri­ge pa imajo daljše člene z dolgimi luknjami, kavlji se zapenjajo v člene in so okrogli. Na­vadnih verig danes skoraj ni več, večinoma se uporabljajo ladijske verige. Ko ladijskih verig še ni bilo, so kovači izde­lovali tudi t. i. golbakse. Dolgi so bili okrog dva metra, na enem koncu so imeli rinko, na drugem kavelj. Ti golbaksi so bili dobri zato, ker se je kavelj lahko potegnil čez rinko in se je tako pri močnejši vleki tudi močneje zate­gnil. Poleg golbaksov so imele rinke in kavlje tudi žlajdre; ketne pa so kovači imenovali ti­ste verige, ki so imele na obeh koncih kavlje. 
Zapravljivček 
Potek dela pri zapravljivčku ali fedrvozič­ku ali vzmetnem vozičku: Najprej je kolar naredil pesto za kolesa. Kovači pa so vozu naredili rinke in okvir za koš. V koš so dali 
t. i. kosnšpange ali šine, ki so celotni okvir vezale. To je bila osnova zapravljivčka. Nato je kolar naredil tudi kompletna kolesa in enega do tri sedeže. Ti sedeži so bili lahko razvrščeni tako, da sta bila zadaj dva, obr­njena drug proti drugemu. To je nato kovač okoval. Običajno je najprej naredil prvi del, imenovan podvozje ali hštel. Deli podvozja so: dve šajbi, spodnja in vrh­nja, vrhnji in spodnji kipštok in del, ki je povezoval celo prednje podvozje, imenovan hštelštricen. Vse dele je bilo treba spiliti, da se je barva prijela. Osi so že narejene kupili v trgovini. Bile so dveh vrst, pol oljnate in oljnate. Pol oljnate so bile cenejše in so se lahko maza­le z vazelinom, oljnate pa so se mazale le z oljem. Zadnje so imele s konca tudi medeni­naste kape, kar je bilo na pogled seveda bolj imenitno. Te osi je kovač zavaril, da je lahko izbral poljubno širino. Tudi vzmeti so se ku­pile že narejene. Vzmeti je kovač montiral na osi. Vezi pa so se lahko kupile ali pa so jih kovači naredili sami. Vezi, ki so jim rekli tudi federzugpanti, so pritrdili na osi, na vrh pa prvi del podvozja. Na zadnje vzmeti so prav tako pritrdili osi, nato pa so vse skupaj pritrdili na koš. Od zadaj so pritrdili še zavoro, ki je pritiskala na vrh šin, in seveda sedeže. Nato so oko­vali koš in spredaj privili t. i. špictablo. Ta je služila zaščiti pred blatom, ki bi ga konj sicer nametal na voz. Na teh tablah so bile včasih izrezljane konjske glave ali pa so bile okrašene na kakšen drugačen način. Priviti je bilo treba še blatnike. Če je bil en sam sedež, so bili blatniki v obliki smuči; če pa je bil sedež dvojni, je bil zadaj tudi dvojni blatnik. Blatnik je bil zakrivljen, spredaj je bilo izdelano stopalo, futstrit. 
Po vsem tem je kovač še pobrusil vijake in vse očistil. Les so kovači vedno prijemali le s papirjem, da se ne bi umazal že med samim sestavljanjem zapravljivčka. Barvali so jih večinoma tapetniki. Kovač je moral paziti, da je bilo vreme ob prevozu zapravljivčka k tapetniku vedno lepo in suho, da železje ni zarjavelo. Tapetnik je običajno najprej naredil sedeže. Ti so bili zelo topli in mehki, spodaj so bile usnjene blazine, v njih pa konjska dlaka, žima ali pa morska trava. Tudi jermen za vprego je dodal tapetnik. Nato ga je še en­krat temeljito očistil in ga prevlekel s firne­žem – varilnim oljem. Čez to ga je namazal z lakom za kočije. Barva je bila tako naravna, zapravljivček pa se je poleg tega lepo svetil. Vsi železni deli so bili črni. Na koncu je ta­petnik voziček še okrasil z raznimi črtami. Zapravljivčke so skoraj vedno delali po naro­čilu. Včasih so ga naročali uporabniki, vča­sih kolarji. Če se ga je kovač lotil brez naro­čila, je seveda moral založiti denar, zato so se temu kovači izogibali. 


Samokolnice 
Do leta 1960, ko je prišla v rabo guma, so vrhniški kovači na veliko izdelovali tudi sa­mokolnice. 
• Potek izdelave: Lesene dele je izdelal kolar. Kovači so na pe­sto nabili ozke rinke in nato nabili šine na kolo. V pesto so zabili tudi štekeljne. To so 

162. Samokolnica, t. i. šajtrga. 
bili okrogli, približno 15 cm dolgi kosi, ki so jih segreli in ošpičili. Na teh štekeljnih se je vrtelo kolo. Kovač je pritrdil še dve vezi, da je vse skupaj držalo, dodal spodaj ležaje in še opore za ročice. Včasih so samokolni­ce pobarvali s karbolejem, ki je bil poceni, hkrati pa je samokolnico dovolj zaščitil. 
PODKOVANJE KONJ 
Do leta 1955 so kovači morali imeti tečaj iz podkovstva. Podkovanje in kovaštvo so prej namreč strogo ločili. Ta tečaj je trajal pol leta, na koncu pa je moral kovač opraviti mojstrski izpit v podkovanju. Ko pa je po tem letu število konj začelo upadati, tega do­voljenja niso več zahtevali in tudi tečaja niso več izvajali. 
• Kako kovač podkuje konja? Najprej potrga stare podkve, če jih seveda konj še ima na kopitu; nato poreže in obli­kuje kopito glede na konjevo hojo in telesno konstrukcijo. Če so stare podkve še uporab­ne, jih segreje, popravi, kar je potrebno – npr. zavari luknjo, če je postala prevelika, da ne bi izpadel žebelj, in nato zopet uporabno podkev prilagodi na kopito. Če je treba pri­trditi nove, le-te spet segreje, označi luknje, potegne stranske kapice in jih pritrdi na ko­pito. Nato prebije luknje, navari oprimnico (grif) ter z ustrezno velikimi žeblji pribije podkev na kopito. V izrednih primerih je treba podkev segreti in toliko osmoditi kopito, če je le-to zelo vra­ščeno, da se vrhnja plast omehča. Podkve so različnih oblik glede na sprednja in zadnja kopita, pa tudi glede na to, v ka­kšen namen se konja uporablja. Pri podko­vanju lahko pride do zakovanja. Npr. kopi­to je lahko preveč izrabljeno in kovač nima podkve kam pribiti. Tako se lahko zgodi, da jo zabije v živo meso. Lahko je kriv tudi pleniv žebelj – to je žebelj, ki se razcepi na dva dela. Ko ga kovač zabije, ena polovica žeblja pride ven, druga pa ostane konju v 
KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 

nogi. Noga se tako lahko zagnoji in včasih je potrebno na pomoč poklicati živinozdravni­ka. V večini primerov pa kovač sam poskuša popraviti napako. Kadar se je zgodilo, da je konj poginil, je bil temu zaradi nestrokovnega dela vedno kriv kovač. Informatorji pa menijo, da se je ne­malokrat zgodilo, da bi lastnik, ki je imel žival vsak dan »na očeh«, to lahko preprečil, če bi pravočasno reagiral in poklical živinoz­dravnika. Pri podkovanju konj se danes uporablja na­prava, ki jo nataknejo konju na gobec. Ime­nuje se premza. Ta premza konja pripravi do tega, da med podkovanjem vsaj večino časa miruje. 
STRIŽENJE KONJ 
Od leta 1930 do 1940 so kovači na Vrhniki konje tudi strigli s posebnim strojem na roč­ni pogon. Od leta 1940 naprej pa so v ta na­men že uporabljali motorne stroje. Zdaj konjev ne strižejo več. Prej so jih na­mreč veliko uporabljali za delo na polju, in če bi imeli konji ves čas dolgo dlako, jih la­stniki ne bi mogli očistiti. Poleg tega je bilo zaradi dolge dlake konju tudi vroče. Bil je venomer poten, kar je bilo za zdravje živali slabo. Najbolj primeren čas za striženje je bil v začetku novembra. 
POREZOVANJE KRAV 
Kovači so tudi porezovali parklje krav. Da­nes so to le še izjemni primeri. Kovač mora pri porezovanju oceniti, kako krava stoji. Če stoji bolj postrani, ji čim manj »pobere« peto in ji s tem hojo poravna. 
DELOVNI STROJI IN ORODJE 
Nekaj orodja so vrhniški kovači med obe­ma svetovnima vojnama nakupili v trgovini, npr. francoski ključ (francoz), nakovalo, ko­vaški primež, razne klešče, navojne čeljusti, navojna svedra, liste za žaganje železa, kla­diva itd. Kupovali so v glavnem v trgovinah z železom. V Ljubljani so največ kupovali pri Verovšku in Stupici, na Vrhniki pa pri Šetin­cu in Malavašiču. Klešče pri ognjišču, razna modelna kladiva, pajserje za naznačevanje lukenj na podkvah, prebijače štemlerje pa so izdelovali kovači v glavnem sami. Nekaj orodja se je podedova­lo ali pa so ga kovači kupili pri sosednjem kovaču. Prve stružnice so prišle na Vrhniko med 1. svetovno vojno. Eden najbolj naprednih vrh­niških kovačev – Tomšič8 je imel lokomobilo 
– lastni parni stroj. Ker pa je oslepel, je med obema vojnama z delom prenehal in orodje razprodal. 
Glavni stroji: 
- Stružnica 
Uporablja se za obdelavo železa in se imenu­je tudi drejponk. Delu na stružnici pa pravijo kovači drejanje. Predvsem je nepogrešljiva pri izdelavi garnitur za gumi vozove in za ra­zna druga priložnostna dela, npr. za narezo­vanje navojev za zavore (špingle), za vrtanje raznih večjih lukenj itd. 
- Vzmetno kladivo 
Imenuje se tudi norec ali fedrhamer. Uva­jati so jih začeli okoli leta 1962. Obstaja jih več vrst. Razlikujejo pa se glede na to, na kakšnem principu deluje udar – na vzmet, zrak, hidravliko ali vodo. 
Vrhniški kovači so imeli v svojih kovačijah vedno le vzmetna kladiva. Vzmet je sesta­vljena iz 30 do 40 tankih listov žag. Deli so železni, vse pa je na električni pogon. Upo­rabljajo se npr. pri izdelavi podkev in še za razna druga kovanja. Dokler v kovačijah ni bilo vzmetnih kladiv, so bili za isto delo potrebni kar trije delavci. En je gonil meh, druga dva pa sta kovala. Zdaj lahko to delo opravi en sam.  

163. Tone Kunc reže cevi za zavorni boben na stružnici.    

164.  Rezanje cevi je pri koncu. 
-Meh 
Včasih je bil nepogrešljiv v vsaki kovaški de­lavnici, danes pa mehov ni več. Zamenjal jih je ventilator. Meh je bil lahko okrogle ali po­dolgovate, elipsaste oblike. Narejen je bil iz konjskega usnja, podstavek pa iz lesa. Ko ga je kovač stisnil in zložil v gube, je iz sebe sti­snil zrak. Ta je bil potreben za razpihovanje ognja. Ponavadi je meh stal na podstrehi, od tu je bila v kovačijo napeljana žica, na tleh je bila privzdignjena palica. Gor je meh vlekel sam, dol ga je potisnil kovač. Usnje je kovač od časa do časa namazal z mastjo, sicer bi postalo pusto. Tudi les je bilo treba zaščititi pred črvi. Sicer se je meh ohranjal že s tem, da je stalno funkcioniral. 
Sodobni električni stroji: 
-Vrtalni stroj ali bormašina 
Na električni pogon so v rabi od leta 1954 dalje. Prej so imeli kovači ročne vrtalne stroje. Uporabljajo se, kot že ime samo pove, za vrtanje lukenj. Ostale stroje so vrhniški kovači nabavljali v glavnem v obdobju med 60. in 70. leti 20. stoletja. 

-Strojna žaga za železo 
Uporablja se za razrezovanje materiala raznih profilov. Prej so kovači sekali ma­terial na roko. 

-Strojne krožne škarje 
Uporablja se za razrezovanje materiala ravnih in okroglih oblik. 

-Brusilni stroji 
Uporabljajo se za brušenje. Imajo različ­ne moči motorja. 

-Različne plošče za brušenje vidia 
(karbidne trdine). To so specialni noži za struženje. 

-Ročni brusilni stroj ali fleksarca 
-Ročni in električni vrtalni stoj ali pišto­larca 
-Varilni aparati: avtogenski, električni ali polavtomatski 
-Ventilator za zračenje prostora, za ogenj 
-Kompresor za polnjenje gum 
Glavno kovaško orodje: 
- Jeklena poravnalna miza ali plata 
Nekateri kovači so jo nabavili takoj po voj­ni. Dobili so jo v bunkerjih. Tu je služila kot zaščitna plošča pri liniji za topove. Takšna plata tehta dobri 300 kg. Odlično je služila predvsem poravnavanju šin za lesena kole­sa, danes pa poravnavi raznega materiala. 
- Nakovalo s podstavkom ali ampos s čolo 
Podstavek je iz hrastovega hloda, pol ga stoji v zemlji. Ima 70 cm premera. Na njem sto­ji nakovalo, ki je že novejše izvedbe, tehta okoli 80 kg. Poleg nakovala je še plošča ali loh plata, ki tehta okoli 60 kg. Vanjo so iz­vrtane luknje različnih velikosti in služi za prebijanje. Nakovalo se uporablja v različne namene: za kovanje podkev, klamf in dru­gega orodja. 


166. Kovač kuje kompresorsko špico. 

167. Kovač kali kompresorsko špico. 
- Delovna miza z dvema primežema ali ponk 
Ima tri podstavke, ki so sestavljeni iz pribli­žno 5 cm debelih plohov. Na te podstavke sta pritrjena ponavadi dva primeža. Na ste­ni nad ponkom je deska z raznim drobnim orodjem: dleti, žagami, pilami, rašpami, iz­vijači, kotomeri itd. 


- Klešče ali cange 
Rundcange se uporabljajo za prijemanje okroglih žebljev, cange se uporabljajo za vži­ganje železa, cvikcange se uporabljajo za šči­panje žic, kopit itd., kombinirke ter posebne klešče za prijemanje objemk na vozovih. 
-Štekeljci 
Rundštekeljc je del, ki se vstavi v luknjo na nakovalu, na katerem se lahko oblikuje ra­zne okrogle ali ploščate oblike; špicštekelj se porablja za oblikovanje lukenj. 
-Rašpe se uporabljajo za obdelavo lesa in konjskih kopit. 
-Pile se uporabljajo za piljenje jekla. 
- Razne merilne naprave 
Kljunasto merilo ali šubler se uporablja za ugotavljanje debeline materiala. 
Drugo orodje: 
168. Delovna miza – ponk s primežem. 
- Kladiva 
Razna navadna in modelna kladiva stojijo na 
posebnem stojalu. 
Vrste kladiv: poravnalno ali plathamer, 
kladivo za okrogel material ali rundhamer, 
navadno kladivo ali nethamer, zechamer – 
kladivo, na katerega se tolče in služi kot na­stavek. Za podolgovate luknje se uporablja 
pajser, za okrogle luknje pa špichamer. Pred­vsem navadna kladiva so vrhniški kovači v 
glavnem izdelovali sami.  

razna šestila, železni in leseni metri, tehnice za tehtanje materiala ali plahvage, podko­vski stol s kompletnih podkovskim orodjem 
– klešče, podkovsko kladivo, spahalni nož, manjši nož ali žlebičar ali gufrajsar, kopitne rašpe, sekač za odkovičenje netov in že­bljev, sekač za sekanje trdih kopit in klešče za preizkus kopita. Sem spada še šestilo za merjenje podkev na kopitu in trinožni stol za konjevo nogo. Zelo uporabljeno orodje so tudi svedri raznih dimenzij za vrtanje lukenj ter sekači, ki se lahko primejo v roko ali pa so že nasajeni. 

170. 1 rundhamer, 2 del osi, 3 rundštekelj, 4 kom­binirke, 5 klešče za ogenj, 6 pajser, 7 folchamer, 8 sprebijač, 9 okroglo kladivo, 10 štolhamer. 
173. Kompletni pribor za podkovanje konj: 1 klešče za ščipamje kopit, 2 klešče za ščipanje konjskih že­bljev, 3 podkovsko kladivo, 4 rašpa, 5 žlebičar ali gufraisar, 6 sekač za odvijanje netov, 7 nož za pore­zovanje kopit, 8 sekač za sekanje kopit, 9 šestilo za prijemanje vročih kopit. 


171. Podkovski stol. 174. Ročne škarje. 

172. Trinožni stol za konjevo nogo. 175. Kovaška špica. 
KOVAŠTVO IN KMETOVANJE 
Za vrhniške kovače je bila glavna sezona dela pred začetkom kmečkih opravil, v me­secu marcu in aprilu. Takrat so v glavnem podkovali konje. Pozimi so delali vozove, kovali podkve in izdelovali druge kovaške izdelke. Poleti pa se je začelo tudi delo na polju. Ko so se kovači začeli ukvarjati tudi s kmečkim delom, so morali svoj čas razpore­diti med obe dejavnosti. Včasih, ko so imeli dela v kovačnici še toliko, da vsega niso mo­gli izdelati tako hitro, da bi časovno ustregli vsem strankam, se s kmetovanjem, kot že rečeno, niso ukvarjali. Ko pa so prišli z me­hanizacijo manj donosni časi za kovače, jim je kmetija prinašala tisti dodatni zaslužek, brez katerega bi kovači svoje družine težko preživeli. A kljub temu je bilo kmetovanje vedno le sekundarnega značaja. Vrhniškim kovačem je bilo kovaštvo v vseh obdobjih primarna dejavnost. 
Kovačev delovni dan 
Kovači so vedno vstajali zelo zgodaj in de­lali cel dan. Jedli so petkrat dnevno. Zjutraj med 6. in 7. uro – prej so vsaj dve uri že de­lali – je bil zajtrk ali fruštek. Okoli 10. ure je bila skromna »malca«, ob 13. uri kosilo ali južna. Nato, če je kovač le utegnil, je sledila ura počitka, saj je bilo kovaško delo težaško in je bil odmor nujno potreben. Ob 17. uri so zopet pomalicali in nato med 20. in 21. uro povečerjali. Kovaštvo na Vrhniki ni imelo serijskega zna­čaja. Kovač je tisti izdelek, s katerim je začel, tudi najprej končal in se šele nato lotil na­slednjega. Nedelje in prazniki so bili prosti. 
Letni urnik 
V aprilu so ljudje zelo pritisnili s konji. Prvi kmetje so pripeljali konje že zelo zgodaj, ko je bilo še hladno. Nekateri so pripeljali tudi po tri konje in podkovanje je v tem času lah­ko trajalo po ves dan. Preden je kovač končal z enim, ga je čakal že naslednji konj. V istem času so imeli kovači veliko dela tudi s popra­vljanjem kmečkega orodja. Na kmetiji kova­či niso utegnili veliko pomagati, utrgali so si le kakšno uro za vožnjo gnoja ali oranje. V začetku maja so kovači imeli vsaj toliko časa, da so posadili krompir in koruzo – s tem pa se je njihovo delo na kmetiji do za­četka junija končalo. Ko se je tedaj začela košnja, so imeli zopet veliko dela s podko­vanjem, konji so izgubili podkve na poljih in travnikih. Razlika v podkovanju spomla­di in poleti pa je le bila: spomladi so konji potrebovali nove podkve, poleti pa so jih v glavnem le prekovali – se pravi, da so jih le popravili, če se je to seveda dalo. Julija so si morali kovači spet vzeti čas za kmetovanje. Kosili in pospravljali so seno. Na jesen je sledil ponovni čas obilnega podkovanja, po drugi strani pa istočasnega spravljanja poljskih pridelkov. Pozimi so se kovači izključno ukvarjali s kovanjem; delo na kmetiji, ki pa ga je bilo v tem obdobju se­veda manj, so opravili ostali družinski člani. Pozimi so kovači delali predvsem izdelke, pri katerih je bil ves čas potreben ogenj. Predvsem so si naredili večjo zalogo podkev, seveda pa so izdelovali tudi vse ostale kova­ške izdelke. Ogenj je pomenil tudi toploto. Poleti pa je bilo takšno delo še težje, saj je bilo zaradi ognja v kovačnici silno vroče. Pozimi so kovači vstajali kakšno uro pozne­je in s kovanjem tudi malo prej nehali, tako da se je njihov delovni dan skrajšal za pribli­žno dve uri. 
Delitev dela 
Vrhniški kovači so imeli približno do leta 1960 tudi tujo delovno silo za delo v kovač­nici. To so bili pomočniki in vajenci. Vajenci so velikokrat pomagali tudi na kmetiji. Za svoje delo niso bili plačani, tudi nagrade niso dobili. Mojstri so zanje plačevali stro­ške vsakoletnega zavarovanja. Kovači so imeli največ dva pomočnika in na­vadno le enega vajenca. Skupaj s pomočniki so imeli vajenci pri nekaterih mojstrih svoje sobe, pri drugih pa so spali na skednju. Va­jenci so vedno jedli skupaj z družino za isto mizo, isto je veljalo za pomočnike, vendar so le-ti obedovali tudi doma, če so živeli blizu kovačije in so imeli z mojstrom tak dogovor. Delo samo ni bilo posebej razdeljeno med gospodarja in tujo delovno silo. Vsi so delali vse, vajenci seveda postopoma, od lažjih do težjih del. Vendar pa pomočniki niso nikoli delali na kmetiji, kajti mojstri so jih najeli, ko je bilo naročil dovolj in dela v kovačnici ni zmanjkalo. Pri delu so kovačem pomagale tudi gospo­dinje, ki so sicer opravljale večino vsako­dnevnih opravil na kmetiji. Predvsem so pomagale pri vžiganju – zlasti v obdobju po letu 1960, ko ni bilo več pomočnikov in va­jencev. Prav tako so pomagale pri štrihanju vozov. Otroci so gonili meh in drobili koks. Vendar se ne eni ne drugi niso v večji meri vključevali v delo, saj je bilo kovanje za obo­je pretežko. 
ŠOLANJE 
Vsi kovači na Vrhniki so zaključili obrtno šolo, ki je bila ukinjena z usmerjenim izo­braževanjem. Ko so hodili v obrtno šolo, so po opravljenem končnem izpitu dobili naziv pomočnika. Komisijo pri izpitu so sestavljali učitelj iz obrtne šole in dva mojstra kovaške stroke. Najprej so imeli določen dan za izpi­tni del iz prakse – tega so vedno opravljali pri kovaškem mojstru, pri katerem pa prej niso smeli delati kot vajenci. Pri praktičnem delu so se ponavljale iste naloge: izdelati so mo­rali npr. podkev ali pa kavelj za vprežno veri­go. V takih izdelkih so se namreč pojavili vsi bistveni elementi kovaškega dela: kovanje, obdelovanje, varjenje. Nato so svoj izdelek prinesli pred izpitno komisijo in tu odgovar­jali še na vprašanja iz teorije. Z opravljenim izpitom so si pridobili naziv pomočnika. Po dveh letih – toliko prakse je bilo običajno potrebne – pa tudi prej, so se prijavili k moj­strskemu izpitu. Procedura je bila ista, vpra­šanja so se ponavljala. Tako so postali moj­stri za kovaštvo. Za podkovskega mojstra pa so morali opraviti še podkovski tečaj, ki je trajal šest mesecev. Ta tečaj je bil v Ljublja­ni. Ves čas so se kovači na tem tečaju urili v podkovanju. Podkovski tečaj je bil leta 1955 ukinjen. 


PRODAJA, ZASLUŽEK, REKLAMA 
Vrhniški kovači so vedno kovali izdelke, ki so jih stranke same naročale v kovačiji. Iz­delkov niso nikoli prodajali v trgovini, pač pa so pred 2. svetovno vojno svoje izdelke 
– zlasti vozove – razstavljali na ljubljanskem velesejmu, ki je bil organiziran enkrat letno. V istem času pa so vozove razstavljali tudi na živinskem sejmu, ki je bil vsake tri tedne, prav tako v Ljubljani. Zaslužek vrhniških kovačev je od obdobja do obdobja nihal. Opisano je že bilo, kako so imeli po 1. in 2. svetovni vojni zelo veliko dela, s tem pa tudi dovolj velike dohodke, da so lahko brez dodatnega kmetovanja preži­vljali svojo družino. Ko se je nato število na­ročil zmanjšalo – predvsem z mehanizacijo kmečkega dela, pa so morali kmetovati ali pa pustiti obrt in se zaposliti drugje. Velik problem je kovačem prestavljal pred­vsem način plačevanja. Mojster je imel na­mreč posebno knjigo, v katero je zapisoval vsote, ki so mu jih bile stranke dolžne. Spr­va so ostajali dolžni le revnejši kmetje, ki so bili v določenem obdobju brez denarja in so prišli do zaslužka šele pozimi, ko so proda­li svoj pridelek. Veljal je izrek, da gre tedaj »kovaču pšenica v klasje«, ker je dobil ve­čino povrnjenih dolgov. Seveda pa je moral tudi čez poletje, ko je bil kmet brez denarja, stiskati tudi kovač, ki ni bil sproti plačan za svoje delo. Ta navada pa se je kasneje raz­širila, saj so tudi premožnejši kmetje silno radi pošiljali po izdelke svoje hlapce in jim naročali, »naj mojster kar zapiše«. Isto je ve­ljali za plačevanje pri podkovanju konj. 
DELOVNI PROSTOR, KOVAČIJA 
Do 30-ih let tega stoletja so imeli vrhniški kovači svoj delovni prostor kar v sami hiši. Za to so uporabljali posebno sobo, v kate­ri je bilo ognjišče, ki so ga imenovali ješe. Svetili so s karbidom. Potem so začeli zidati kovačije. Prve so merile približno 10 x 8 m. Tla so bila iz kamna, strop pa so tvorile že­lezne preklade, zazidane z opeko. Le eden od vrhniških kovačev je imel kovačijo v na­jemu. Oblika kovačij se v naslednjih letih ni bistveno spremenila. Leta 1941 pa je veliko spremembo v notranji opremljenosti kovačij prinesla elektrika. 

177. Prostorska situacija prvih kovačnic na Vrhniki: 
1. 	
ograja za podkovanje konj, 

2. 	
delovna miza, 

3. 	
vrtalni stroj na ročni pogon, 

4. 	
ognjišče, 

5. 	
primež, 

6. 	
varilni aparat na kisik, 

7. 	
poravnalna plošča, 

8. 	
nakovala, 

9. 	
prostor za nekatera orodja, meh je bil speljan na podstrešje. 



178. Prostorska situacija kovačnic v hiši: 
1. 	
ognjišče – ješe, 

2. 	
meh, 

3. 	
nakovalo, 

4. 	
delovna miza z orodjem – ponk, 

5. 	
primež, 

6. 	
vrtalni stroj na ročni pogon. Konje so kovali zu­naj pred hišo. 


4. 	Z A K L J U Č E K 
Pričujoča seminarska naloga je nakazala ne­katere ugotovitve, na katere želim v tem po­glavju posebej opozoriti. Prav gotovo je bi­stveno za obstoj kovaštva na Vrhniki njegova povezanost z vrhniškim kmetijstvom. To je bilo konec 19. stoletja usmerjeno predvsem v pridelovanje hrane za lastno uporabo. Z ustanavljanjem zadrug v začetku tega stole­tja se je stanje v kmetijstvu precej izboljšalo. Precejšen dohodek je barjanskim kmetom prinašala prodaja sena, z veliko svetovno krizo pa se je opuščanje kmetijskih površin povečalo. Med obema vojnama so pridelali največ krompirja, nato pšenice, detelje, ko­ruze, lucerne, rži, prosa, ajde in zelja. Ko­vači so izdelovali tiste izdelke, s katerimi so kmetje obdelovali polje, in kovali so konje, kar je bilo v tistih časih glavni vir njihovega zaslužka. 
V življenju kovačev je prihajalo do vzponov in padcev. Najbolj ugodne razmere so bile za kovače v začetku 20. stoletja ter takoj po 1. svetovni vojni. Prvi upad pa zasledimo med 
1. svetovno vojno in nato leta 1932, v času splošne gospodarske krize. Z mehanizacijo kmečkega orodja je bilo dela za vrhniške kovače vedno manj. Kot že po­vedano, sta danes v celi vrhniški občini le še dva kovača, a dela še za dva ni več dovolj. Kovaštva na Vrhniki nikoli ni bilo toliko, da bi predstavljalo kakšen krajevni simbol – za nalogo sem se odločila iz povsem drugih ra­zlogov, – pa vendar je očitno, kako je število kovačev upadlo. Razvoj je zahteval svoje, potreb po kovaškem delu skoraj ni več. Tudi današnja kovača v občini skušata svoje delo preusmeriti. Prav gotovo pa je, da se s kova­štvom ne bodo ukvarjale naslednje generaci­je. Pravega zaslužka ni več, naročil je vedno manj, delo ni nikoli zagotovljeno za več kot mesec dni. Ni več daleč čas, ko bo vrhniška občina ostala brez kovačev9. 
O kovačih na Vrhniki skoraj ni literature in pisnih virov. Zaskrbljujoče pa je dejstvo, da so skoraj vsi informatorji že precej v letih – z njimi vred pa bo pokopano tudi vse tisto, kar si etnologi prizadevamo dokumentirati in ohraniti – če ne drugače, vsaj na papirju. Pričujoča seminarska naloga naj bi služila temu namenu. 



180. 
Učno pismo obrtne zadruge na Vrhniki, 4. november 1917 (44 X 55 cm) (lastnik Anton Kunc, Sinja gorica 26). 

181.
 Spričevalo podkovske šole v Ljubljani, 23. december 1919 (21 X 34 cm) (lastnik Anton Kunc, Sinja gorica 26). 

182.
 Spričevalo o  usposobljenosti za mesoglednika, 23. decembra 1919 (21 X 34 cm) (lastnik Anton Kunc, Sinja gorica 26). 



KOVAŠTVO NA VRHNIKI V 20. STOLETJU 


VIRI IN LITERATURA 
Krajevni leksikon Slovenije 1, Ljubljana 1968. 
Petre, Fran: Rod in mladost Ivana Cankarja, Ljublja­na 1947. 
Grabeljšek, Karel: Vrhnika in okolica v boju za svo­bodo, Nova Gorica 1968. 
Register trgovinskih in ostalih obrtov, Codex 20/91. 
Statistični podatki po občinah SR Slovenije, VIII. zve­zek, Zavod SR Slovenije za statistiko. 
Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. 
Seznam informatorjev: 
Birtič Franc, 1929, Podlipa, kmet 
Jereb Franc, 1928, Mala Ligojna, kovač 
Kunc Anton, 1900, Sinja Gorica, kovač 
Kunc Anton, 1928, Sinja Gorica, kovač 
Treven Andrej, 1932, Vrhnika, kovač 
Friškovec Anton, 1928, Drenov Grič, kovač 
Umek Franc, Blatna Brezovica, 1936, kmet 
OPOMBE 
Seminarska naloga Marije Lukanc, rojene Kunc, na oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Izdelana je bila leta 1986 pri predmetu Obča sociologija pri prof. dr. Slavku Kremenšku v okviru programa Etnološka topografija sloven­skega etničnega ozemlja v 20. stoletju. Za objavo je bil tekst malenkost preurejen in dopolnjen z opombami pod črto. Besede »danes«, ki pome­ni leto 1986 oz. čas ob koncu 20. stoletja, nismo spreminjali. Pustili smo tudi avtentične kovaške izraze, ki po večini izvirajo iz nemškega tehni­škega jezika. 
2 	Za arhivsko gradivo z območja vrhniške občine skrbi Zgodovinski arhiv Ljubljana. Vrhniške ar­hive so v letih 1980 do 2002 deponirali v Blatni Brezovici, nato so jih premestili v skladišče v Kra­nju. Za raziskovalce gradivo dostavijo v arhivsko čitalnico ZAL na Mestnem trgu 27 v Ljubljani. 
3 	Od leta 1959 do 1994 je bila Borovnica del vrhni­ške občine. Glej: J. Kopač, Upravno teritorialna umestitev vrhniškega območja med leti 1945 in 1994. Vrhniški razgledi 8 (2007), str. 82 in sl. 
4 	Glej: Olga Pivk, Mlini in žage na Vrhniškem. Vrhniški razgledi 14 (2013), str. 55–73. 
5 	Velja za leto 1986. 
6 	Fičo ali Zastava 600, 750 ali 850 je bila jugoslo­vanska različica italijanskega Fiata 600, fičote so izdelovali v tovarni Crvena zastava v Kragujevcu od leta 1960 do 1985. 
7 	Bosna in Hercegovina – republika v nekdanji So­cialistični federativni republiki Jugoslaviji. 
8 	Anton Tomšič iz Verda. Glej: Tatjana Oblak Mil­činski, Vrata v Verdu. Oblikovni in simbolni po­men hišnih vhodov. Vrhniški razgledi 6 (2005), str. 93–224, (Kovač Anton Tomšič, str. 213). 
9 	Gej: Kovačije na Vrhniki in okolici, april 1990, 10 tipkanih strani. Nalogo so izdelali učenci 7. in 8. razreda Osnovne šole Ivana Cankarja na Vrhniki pod mentorstvom Nuške Železnik. 
Podatke so zbrali na terenu, kjer kovačij niso več našli. Edino en kovač je še podkoval kakega ko­nja v popoldanskem času, sicer je bil zaposlen v bližnji tovarni. (Nalogo je posredovala Nuška Železnik.) 

KATARINA OBLAK BROWN 
OB RAZSTAVI: 
60 LET ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV VRHNIKA 
(OBČINE VRHNIKA, BOROVNICA, LOG - DRAGOMER) 
UVOD 
Osnovni namen ZKDS je bogatitev kultur­nega življenja s spodbujanjem kulturne ustvarjalnosti in s povezovanjem kulturnih društev in njihovih združenj s področja lju­biteljskih oz. prostočasnih kulturnih dejav­nosti, s kulturno vzgojo in izobraževanjem ter posredovanjem in varovanjem kulturnih vrednot. 
(Statut ZKDS, II. Namen in naloge, 7. člen; 2014) 
Ljubiteljske kulturne skupine so se začele v naših krajih ustanavljati po vzniku čitalni­štva, ob koncu 19. stoletja, in se razcvetati v času sokolskega in orlovskega gibanja. Po mračnih vojnih časih so se v ponovnem razmahu oblikovala nova društva, s sodob­nejšimi smernicami delovanja in z možno­stjo povezovanja v društvene zveze.  
Združevanje ljubiteljskih kulturnih dru­štev v vrhniški občini (ta je v preteklosti vključevala tudi današnji občini Borovnica in Log - Dragomer) se je začelo v letu 1954, ko je bil ustanovljen Svet Svobod in prosve­tnih društev občine Vrhnika. Združenje se je kasneje večkrat preimenovalo, a negle­de na ime ali notranjo organizacijo je bila 
njegova skrb vseskozi usmerjena v krepitev razvoja kulture na Vrhniškem. S povezova­njem društev, strokovno in finančno pomo­čjo pri njihovem delovanju ter spodbudo pri njihovem udejstvovanju so Zveza kultur­nih društev Vrhnika in njene predhodnice osmišljale ljubiteljsko ustvarjalnost. 
Danes je na območju nekdanje skupne ob­čine s področja kulture registriranih več kot petdeset društev, ki delujejo v celoti ali le v okviru sekcij na vseh pomembnej­ših kulturnih področjih. Ob prevladujočih glasbenih zasedbah so zelo dejavne tudi gledališke in plesne skupine. Aktivnosti društev segajo še na literarno, likovno, fo­tografsko, humanistično in naravovarstve­no področje. S prispevkom k ohranjanju kulturne dediščine pa društva krepijo tudi občutek pripadnosti vrhniškemu prostoru. 
Čeprav se je občina razdelila, je Zveza osta­la. Z namenom, da nadaljuje dolgoletno po­slanstvo svojih predhodnic – spodbujanja kulturne ustvarjalnosti in povezovanja kul­turnih društev, prek občinskih meja, tudi v prihodnje. 

člani; v kasnejših letih se je članstvo pove­čalo na celo 45 društev. Prvi in dolgoletni predsednik je bil Ivan Mole. Sedež Sveta je bil v Cankarjevem domu. 
• 	(1965–1978) Zveza kulturno prosve­tnih organizacij Slovenije – Občinski svet Vrhnika (ZKPO) 
ZKPO je zaobjemal delovanje vrhniške godbe, glasbene šole, Delavske univerze in kina ter organizacijo proslav in prireditev, od leta 1967 tudi občinskih pevskih revij. Predsednik je bil še vedno Ivan Mole. 
Leta 1976 je vrhniška Zveza komunistov spodbudila ustanovitev Zveze kulturnih organizacij Vrhnika, in sicer v okviru akci­je »Človek, delo, kultura«. Prvi predsednik iniciativnega in izvršnega odbora ZKO Vrh­nika je bil Pavel Mrak, prva tajnica pa Ma­rija Iskrenović. 
• 	(1978–1997) Zveza kulturnih organi­zacij Vrhnika (ZKO) 
ZKO Vrhnika je bila ustanovljena leta 1978 s sprejetjem statuta, z registracijo in zapo­slitvijo tajnice Marte Rijavec. V programu dela je bilo zajeto delovanje občinskih dru­štev, upravljanje Cankarjevega in Godbe­nega doma, prireditvene dejavnosti, pove­Zaradi čedalje bolj obsežnega dela si je ZKO veliko prizadevala za razmejitev programa in novo obliko organiziranosti, kar bi omogoči­la ustanovitev Zavoda za kulturo. 

V celotnem obdobju ZKO so bili predsedni­ki, po več mandatov: Pavel Mrak, Marjan Ko­
šir, Viktor Zadnik in Tine Jurjevčič. 
zovanje s skupinami v tujini ter delovanje na področju turizma (izdaja koledarjev, prospekta in spominkov) – zaradi uspehov pri slednjem je ZKO prejela priznanje Turi­stične zveze Slovenije, za delo v občinskem merilu pa Petkovškovo priznanje. Pod okri­ljem Zveze je potekala tudi razstavna dejav­nost v okviru Odbora Galerije »Kašča«; uspe­šno ga je vodil Pavel Mrak (razstave, likovne kolonije, mednarodne izmenjave). 
Po letu 1991 je bilo v sklopu številnih spre­memb zakonodaje v program ZKO dodano še področje naravne in kulturne dediščine (obisk Cankarjeve spominske hiše in naravnih zna­menitosti na Barju) ter založniški program. 

• 	(od 1997) Zveza kulturnih društev Vrhnika (ZKD) 
Vzporedno s temi spremembami se je ZKO Vrhnika dne 29. oktobra 1997 preimenovala v Zvezo kulturnih društev Vrhnika. Predse­dovali so ji: Tine Jurjevčič, Janez Pečar, Elica Brelih, Peter Caserman in sedanji predse­dnik Rasto Jakič (od 2013). 
Med pomembnejše dejavnosti ZKD sodi vsakoletna izdaja zbornika o delu društev ter daljši zapis višje arhivarke Marjane Kos, z naslovom »Prosvetni dom včeraj, Cankar­jev dom danes; Hiša ljubiteljske kulture na Vrhniki (2003). Velikega pomena sta bili tudi razstava (odprtje 18. septembra 2015) in pro­slava (2. oktobra 2015) ob 60-letnici obstoja Zveze kulturnih društev in njenih predho­dnic v Cankarjevem domu na Vrhniki. 


Dodatna razlaga: 
V letu 1974 so bile organizirane Samouprav­ne interesne skupnosti (SIS, 1974–1990). 
Kulturna skupnost je kot del njih zagotavlja­la občinski vir financiranja vseh kulturnih dejavnosti tako imenovanih izvajalcev kul­ture (Cankarjeva knjižnica Vrhnika, Cankar­jeva spominska hiša, vzdrževanje Cankarje­vega doma, Galerije »Kašča« v Verdu in God­benega doma) kot tudi projektov naravne in kulturne dediščine. Preko ZKO je Kulturna skupnost financirala ljubiteljsko dejavnost (društva in skupine) ter Zvezi zaupala upra­vljanje Cankarjevega doma in prireditveno dejavnost.   
Po ustanovitvi republiškega Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je začela delovati leta 1998 tudi občinska izpostava JSKD Vrh­nika, ki zajema občini Vrhnika in Borovni­ca. Skrbi za izpeljavo celotnega občinskega programa (ZKD, Cankarjev dom, kulturna in naravna dediščina). 
GLASBENA DEJAVNOST 
Pevski zbori 
• 	Posvetni pevski zbori 
Prvi poskusi oblikovanja pevskega zbora so se na Vrhniki začeli že v dobi čitalništva, ob koncu 19. stoletja. Pred prvo svetovno vojno, leta 1908, sta se na Vrhniki pojavila sokolsko in orlovsko gibanje, in med mno­gimi novimi društvi je nastalo tudi pevsko društvo. V medvojnem času je bilo kultur­no življenje v razmahu. Skoraj v vsaki vasi se je oblikoval pevski zbor; leta 1920 npr. v Verdu, kjer so prepevali ob žegnanjih, v go­stilnah ter na odprtju Prosvetnega doma na Vrhniki leta 1938. Pevski odsek je deloval še v okviru Prosvetnega društva in bil poznan po uprizarjanju spevoiger. 


188. Spevoigra Mala pevka – združeni cerkveni pevci, šolski zbor, prosvetni zbor in drugi posamezniki pod vodstvom Franca Studena; Rokodelski dom, 1938. 
Po drugi svetovni vojni je odseval optimi­stični duh tudi na kulturnem področju. Pevci so se združevali v zbore v novona­stalih društvih, mladinskih organizacijah in po tovarnah. Že leta 1945 je bil ustanovljen Ženski pevski zbor AFŽ, preimenovan v Žen-ski zbor KUD Vrhnika, ki je bil na okrajnem tekmovanju v Litiji izbran kot najboljši zbor. V začetnem povojnem obdobju so bili usta­novljeni še MPZ Zveze borcev, leta 1947 MePZ Parketarne Verd, leta 1948 moški pevski zbor usnjarjev ter v istem obdobju MePZ KUD Stane Dobovičnik. Več od naštetih zborov je vodil Stane Habe. Prepevali so na raznih pri­reditvah in proslavah v domačem kraju ter v bližnji in daljni okolici. V programu so pre­vladovale prekomponirane ljudske in parti­zanske pesmi. 
Po šestdesetem letu so v občini Vrhnika na­stali še naslednji zbori: Študentski oktet (1963), MPZ Svoboda (1964), MPZ Liko Vrh­nika (1973–1988; naslednik MePZ Parketar­ne Verd), MPZ IUV (1974–1988), Oktet Kašča (1976–1980), ŽePZ Sinja Gorica (1978–1988), ŽePZ Concinite (1982–2003/04), Kvartet Ra­skovec (1986; iz njega leta 1992/93 Oktet Ra­skovec), MePZ Ivana Cankarja (1988; zdru­žitev dveh zborov), MePZ Mavrica (1993) in Mladinski MePZ Nauportus musica (2014). 
Zbori, ki delujejo kot sekcije v okviru občin­skih kulturnih društev, so opisani pri posa­meznih društvih. 
• Otroški in mladinski pevski zbori 
Ti zbori so glede na podatke v šolski kroniki delovali od leta 1945. Nastopali so na šol­skih in občinskih proslavah ter se udeleže­vali občinskih in republiških pevskih revij. V osemdesetih letih je krajši čas nastopal tudi Otroški zbor pri Domu JLA. 
• Cerkveni pevski zbori in organisti 
Prva omemba organista na Vrhniki – Jožefa Vencajza, bil je tudi mežnar in učitelj, je po­znana iz leta 1802. Med prvimi »imenitnimi organisti in učitelji« omenja Župnijska kroni­ka Leopolda Cveka, ki je vodil cerkveni zbor v sredini 19. stoletja. Leta 1875 je prišel po­učevat v vrhniško šolo učitelj Vinko Levstik, ki je prevzel tudi vodenje cerkvenega zbora. Funkcijo pevovodje je opravljal nadaljnjih 40 let in organista – 53 let. Naslednji, Anton Grum, je poleg obsežnega komponiranja organiziral koncerte in nastope gostujočih skupin, s čimer je dvignil kvaliteto pevske kulture na Vrhniki. Do leta 1946 sta si sledila še Jožef Heybal, zaslužen za ustanovitev ma­lega godalnega orkestra, ter Anton Koprivni­kar, poznan po glasbenem izobraževanju in udejstvovanju otrok. Po drugi svetovni vojni so si mesto pevovodje in organista predajali Stane Habe, Anton Do­linšek, Tone Jurjevčič, Franci Lorenčič, oče Janez Jeršinovič (zbor) in sin Jernej Jeršino­vič (organist), s. Boža Čotar, Judita Cvelbar, Primož Malavašič, Patricija Pečar Kumar in trenutni – ponovno Primož Malavašič. 
Orkestrske zasedbe 
• Tamburaški orkestri 
Večja tamburaška skupina je bila na Vrhniki že pred prvo svetovno vojno in je nastopala na številnih prireditvah. V okviru dekliškega društva »Bogomila« pa je v letih 1908–1914 deloval tudi tamburaški zborček. Med obe­ma vojnama so bili tamburaški orkestri zelo priljubljeni. V tistem času, leta 1928, se je oblikoval tudi tamburaški orkester, ki ga je vodil kaplan Franc Blažič; sam je pisal parti­ture in prirejal odlomke iz oper in koračnic. Tamburaši so igrali v odmorih med dram­skimi igrami, v gostišču Močilnik in celo v radijski oddaji. Delovali so do leta 1941, ko jim je italijanski okupator uničil instrumen­te. Po drugi svetovni vojni je Drago Bitenc ustanovil tamburaški orkester IUV. Skupina je bila dejavna od 1952. do 1956. leta. 


189. Tamburaški orkester; iz let 1930–1932, hranijo sorodniki Rozalije Zajec. 
• Mladinski harmonikarski orkester 
Orkester je bil na pobudo Draga Bitenca oblikovan leta 1960. V njem je igralo 17 har­monikarjev, ki so sodelovali pri spevoigrah in na lokalnih prireditvah. 
• Orkester Simfonika Vrhnika 
Začetki vrhniškega orkestra segajo v leto 1980, ko je bil v okviru Glasbene šole Vrh­nika pod vodstvom violinske pedagoginje Darinke Fabiani ustanovljen godalni kvar­tet. Že naslednje leto se je razširil v godalni ansambel. Dirigentsko taktirko je leta 1985 prevzel Marko Fabiani. Starejša skupina se je zaradi večjih ambicij in obsežnejšega zna­nja oddvojila in se leta 1991 poimenovala v Komorni orkester Vrhnika; to je obveljalo kot uradni začetek delovanja orkestra. In­strumentalna zasedba se je z vstopom novih glasbenikov vedno bolj približevala simfo­nični in orkester se je leta 2005 preimenoval ustrezneje – v Orkester Simfonika Vrhnika. 
V redni letni program orkestra sodita tradici­onalna Novoletni in Pomladni koncert, ki ju soustvarja s pevci MePZ Mavrica, ter koncert Klasično in drugačno. Poleg tega nastopajo glasbeniki še na občinskih in republiških proslavah, dobrodelnih koncertih, porokah, v preteklosti tudi na revijah simfoničnih orkestrov in plesnih prireditvah, sodelovali so tudi pri snemanju plošče Vlada Kreslina. Pester izbor izvajanih del, tako klasične, scenske, sakralne, filmske, plesne kot naro­dnozabavne glasbe, je v dolgoletni zgodovi­ni orkestra pritegnil k sodelovanju že mno­ge priznane slovenske glasbene ustvarjalce in postavil orkestraše na najpomembnejše slovenske odre. Zunaj meja so gostovali na Nizozemskem in v Italiji. 
• Pihalni orkester Vrhnika, Big band 
Zgodovina in delovanje skupin pihalcev in trobilcev sta predstavljena pod Društvo Pi­halni orkester Vrhnika in Društvo Big band. 
• Glasbena šola Vrhnika 
Pri vzgoji mladih instrumentalistov, ki so se vključevali dalje v občinske glasbene skupi­

190. Orkester Simfonika Vrhnika – koncert Klasično in drugačno; Cankarjev dom Vrhnika, 2008. 
ne, je odigrala pomembno vlogo Glasbena šola Vrhnika. V njenem okviru deluje trenu­tno pet orkestrov: Mladinski godalni orkester GŠ Vrhnika, Mladinski simfonični orkester GŠ Vrhnika, Pihalni orkester GŠ Vrhnika, Big band GŠ Vrhnika ter v letu 2015 ustanovljeni Harmonikarski orkester GŠ Vrhnika. 
GLEDALIŠKA DEJAVNOST 
Gledališka dejavnost na Vrhniki 
Leta 1974 se je oblikovala Mladinska dramska skupina pri ZSMS, ki se je istega leta prvič predstavila z igro »Vzorni soprog« in zatem še s predstavo »Problemčki in pre­pirčki«, režiserja Jožeta Valentiča. Skupino so sestavljali predvsem srednješolci. Igrali so kratke igre, njihov cilj pa je bil vsaj z enim delom sodelovati na srečanju gledali­ških skupin Naša beseda. Zaradi raznih ob­veznosti so jo člani začeli zapuščati, zato je skupina kmalu razpadla. Za njo se je na po­budo Jožeta Rodeta oblikovala študentska dramska skupina, vendar le za kratek čas. 

Septembra 1975 je nastala pod vodstvom Jožeta Voznyja in Jožeta Rodeta združena recitatorska skupina, v kateri so igrali mla­di Vrhničani in Verjani. Pred vrhniškim ob­činstvom so prvič nastopili v Cankarjevem domu Vrhnika ob 100. obletnici rojstva Iva­na Cankarja v recitalu – izboru Cankarjeve proze – »V areni življenja sem stal«. Reci­tal so ponovili večkrat; v »Naši besedi`76«, gostovali so v Borovnici, v Šentjakobskem gledališču, dvakrat v Mestnem gledališču, v delovni organizaciji Žito ter na srečanju mladih skupin v Celju, kjer so dosegli med recitali prvo mesto. Sčasoma so začeli člani zapuščati skupino. Ostala sta le dva igralca, ki sta v sezoni 1976/77 oblikovala amater­sko gledališke »Argos« – AGA. Skupina je delala v težkih pogojih, v mrzli dvorani in poznih večernih urah, a je kljub temu do­segla izreden uspeh. Gledališčniki so za­sloveli že s prvo uprizoritvijo – komedijo v verzih "Dama–škrat" (avtor De la Barca) pod režijo zamejskega Slovenca Sergeja Ver­ča in dramaturškim vodstvom Jožeta Rode­ta. Delo so večkrat odigrali na Vrhniki in z njim sodelovali tudi na "Naši besedi `77", zastopali Jugoslavijo na mednarodnem fe­stivalu mladinskih dramskih skupin v Bad Ratkersburgu v Avstriji in sodelovali na Borštnikovem srečanju. Sledile so uspešne uprizoritve nadaljnjih iger. Komedijo "Lizi­strato" (po motivih Aristofana), pod režijo Sergeja Verča ter scenografijo in kostumo­grafijo Pavla Mraka, so odigrali leta 1977 po številnih krajih, se predstavili z njo v Ljubljani v okviru Vaše matineje in v Me­stnem gledališču ljubljanskem. Odigrali so tudi dramo "Veronika – Veseloigra s petjem in uničevanjem čustev" Frančka Rudolfa; (režija Boštjan Vrhovec) ter poetično dramo "77. Harlekin" (avtor Niko Nikolčič, režija Jože Valentič). Skupina je prenehala z delo­vanjem v letu 1978. Že v naslednjem letu je bila ustanovljeno Srečno novo gledališče – SNG, ki je želelo v svojem delovanju preseči okvirje poetike amaterizma. S predstavo "Rameaujev nečak" (Denis Diderot; režija Jože Valentič) so v dvoigralski zasedbi go­stovali doma in v tujini približno 40-krat in tako dosegli tovrsten rekord v celotni vrhniški gledališki zgodovini. Sledili sta predstavi »Wanted – Razlimani limoluni« (režija Dragan Živadinov) in »Zaljubljenca v podzemski železnici« (Jean Tardieu, reži­ja in dramaturgija Niko Nikolčič), recitala »Šel je popotnik skozi atomski vek« (Matej Bor, režija Dragan Živadinov) in »Še zmeraj mislim – Recital revolucionarne poezije« (režija Niko Nikolčič), posneta je bila ra­dijska igra »Kaplja« (Guy Foissy, režija Dra­gan Živadinov), organizirali so Teden SNG z vsakodnevnimi predstavami, projekcijo filma Sončni krik in okroglo mizo z reži­serjem Hladnikom ter pogovore z izvajalci profesionalnih gledališč. Kljub uspešnemu in vsestranskem delovanju so se bili gleda­liščniki 1981. leta primorani raziti. Trije – Jože Valentič, Dragan Živadinov in Slavica Petrovič – so namreč vpisali študij režije oz. dramaturgije na AGRFT v Ljubljani, s čimer se jim je zaprla pot udejstvovanja pri drugih gledaliških dejavnostih. 

Igralec, režiser in avtor nekaterih tekstov, Niko Nikolčič, je bil kot edini vrhniški gle­dališčnik aktiven v celotni gledališki zgodo­vini, od samih začetkov Mladinske dramske skupine pri ZSMS pa do razpusta SNG. 
Lutkarstvo na Vrhniki 
Prva lutkovna skupina se je oblikovala leta 1975, pod vodstvom Mirjam Suhadolnik. Lutke je podaril Slavko Petrovič, ravna­telj Osnovne šole Janeza Mraka. Skupina je vadila v mladinskem klubu v prostorih krajevne skupnosti in se prvič predstavila občinstvu v Domu JLA z igrico »Mucolin«. Po tej prvi uprizoritvi je lutkovna vodite­ljica nadaljevala kot mentorica dramskega krožka v Osnovni šoli Ivana Cankarja, kjer je leta 1978 z učenci pripravila recital Žu-pančičeve otroške poezije in leta 1979 Suha­dolčanovo predstavo »Figole Fagole«. V tem letu je Zveza kulturnih organizacij Vrhnika organizirala seminar za bodoče mentorje lutkovnih skupin. Na seminarju je nastajala igrica »Zajček Dideldajček«. Nova lutkovna skupina, v kateri so igrale srednješolke s Stare Vrhnike, se je oblikovala leta 1980 pod vodstvom Judite Gabrovšek. Po večkratni uprizoritvi »Sapramiške« Svetlane Makaro­vič so se lutkarice ob koncu sezone nasle­dnjega leta razšle. Vrhniške lutkarje je jeseni 1981. leta ponovno zbrala Mirjam Suhadol­nik. Lutkovna skupina, ki je sprva štela štiri člane, je večkrat odigrala predstavo »Zajčk­ova hišica«. Število članov in nastopov se je večalo, in Lutkovna skupina ZKO Vrhnika je postala prepoznavna tudi v okoliških krajih. V nadaljnjih letih je pripravila še »Svinjske­ga pastirja«, »Dobrodušno ptičje strašilo«, »Malo čarovnico, ki ni mogla biti zlobna«, »Račko« in »Sneguljčico«. Postala je organi­zator prvega (1983. leta) srečanja lutkovnih skupin na Vrhniki, na katerih so se predsta­vljali še lutkarji iz OŠ Borovnica in OŠ Log 

-Dragomer. Takrat je pripravila tudi pogovor z znanim lutkarjem Nacetom Simončičem. Na novoletnih predstavah je večkrat gostila Dedka Mraza. Pomemben mejnik v delova­nju lutkarjev je bilo leto 1985, ko so v namen sestajanja, vaj in hrambe lutk uredili nov prostor – »lutkovno sobo« – nad kurilnico Cankarjevega doma. Takrat si je 17-članska skupina izbrala novo ime AN-BAN. Kmalu po tem je uprizorila pesmi Kajetana Koviča »Mačka Murija« in za novoletno predstavo gledališko igrico »Kuža laja mijau, mijau, mijau«, ki so jo odigrali kar 21-krat. S to predstavo je lutkovna skupina sodelovala na 1. občinskem srečanju gledaliških sku-pin, mesec kasneje pa na zaključnem re­publiškem srečanju otroških in mladinskih skupin, ki je potekalo na Vrhniki. Sledila je predstava »Sanjska miška«, kombinacija žive igre in lutk, in kot zadnja je bila uprizorje­na lutkovna igrica »Pajacek in punčka«. S to predstavo se je lutkovna skupina AN-BAN poslovila. V času svojega obstoja so lutkarji odigrali okoli sto predstav. Vzporedno z delovanjem lutkovne skupine AN-BAN je pod istim mentorstvom kot de-set let poprej potekal lutkovni krožek na OŠ Ivana Cankarja in oblikovala se je tudi mlaj­ša lutkovna skupina AN-BAN. Tako je bilo v najbolj plodnih letih lutkovne dejavnosti preko 30 aktivnih lutkarjev na Vrhniki. 
Vsa leta delovanja je lutkovna skupina ime­la oporo, strokovno in tehnično pomoč pri znanih lutkovnih ustvarjalcih, gledališčni­kih, strokovnjakih, slikarjih, glasbenikih, obrtnikih, v podjetjih in številnih posame­znikih na Vrhniki, v Ljubljani in Kranju. Poleg ZKO, ki jo je takrat vodila Marta Ri­javec, je bil nepogrešljiv svetovalec in avtor adaptacij besedil režiser Jože Vozny, lutke so nastajale pod mentorstvom mojstrov risanja in izdelovanja lutk Mitje Ritmaniča, slikarja Štefa Potočnika, Saše Kumpa, Pavla Mraka, Vinka Tomšiča in mnogih drugih. Po večletnem mirovanju se lutkarstvo vrača na Vrhniko. Pod vodstvom lutkarja Borisa Kononenka se je nova skupina lutkarjev pr­vič zbrala leta 2015 in se v tem času že uspe­šno vključila v kulturno življenje kraja. 
Gledališka dejavnost na Stari Vrhniki 
Dramska skupina se je na Stari Vrhniki oblikovala že v obdobju med prvo in dru­go svetovno vojno, in sicer pod okriljem prostovoljnega gasilskega društva. Predsta­vljali so se s komedijami, tragedijami, ope­


193. Starovrhniški gledališčniki po odigrani igri »Za tretjo goro« na Vrhniki; režija: vrhniški fotograf Ivan Tisc­hler, lektor izgovorjave: učitelj Slavko Vuk. VIR: Podkuranski Vestnik, ilustrovani list v razvedrilo in zabavo, leto 1924, stran 29. 
60 LET ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV VRHNIKA 
retami in burkami, pogosto ob spremljavi vaških muzikantov s harmoniko, orglicami in tamburico. Nastopali so večinoma v Ro­kodelskem in Sokolskem domu na Vrhniki. Po drugi svetovni vojni so obudili gledališko skupino Prosvetno društvo Stara Vrhnika, v katero so privabili skoraj vso vaško mladi­no. Pod vodstvom režiserja Viktorja Groma (Deželov Viktor) so vadili v zimskem času; sprva v dvorani prosvetnega doma na Dev­cih in od 1955. leta dalje v novozgrajenem domu krajevne skupnosti v Lopi na vasi. Spomladi so gostovali po sosednjih vaseh: v Zaplani, Bevkah, Horjulu, Ligojni, Podlipi in na Vrhniki, kamor so se vozili z gasilskim avtomobilom ali pa jih je na vozu vlekla kar Španova kobila Biga. Največkrat so nastopa­li z Jurčičevimi in Kersnikovimi predstavami ter mladinskimi in otroškimi igrami. Pisnih dokumentov o medvojni in zgodnji povoj­ni gledališki aktivnosti ni, ohranjenih je le nekaj fotografij ter današnji zapis na osnovi spominov nekdanjih nastopajočih. 
Gledališka dejavnost v Verdu 
Kulturno življenje v Verdu se je začelo razvi­jati z ustanovitvijo Prostovoljnega gasilske­ga društva Verd leta 1883. Že v 19. stoletju so gasilci organizirali tečaj, na katerem so vrhniški učitelji učili vaščane pisati in brati. Tečaj je financiral Karel Kotnik, ki je bil pod­pornik razvoja kulture v Verdu in na Vrhni­ki. Z uprizarjanjem gledaliških iger v vasi so začeli okoli leta 1905. V času prve svetovne vojne je gledališka dejavnost zamrla, a se je po letu 1918 znova obudila. Prav tako so izo­stale predstave v času druge svetovne vojne, ko je bilo tudi uničeno gledališko arhivsko gradivo. Po pričevanjih so bili režiserji naj­večkrat Franc Furlan, dr. Marjan Marolt, Tone Pirnat in Minka Podbregar, scenograf pa Nande Železnik. Na leto so odigrali veči­noma po tri predstave – v zimskem času po dve drami in spomladi komedijo. Sami ali v sodelovanju z vrhniškimi društvi so uprizo­rili vsaj 76 različnih odrskih del, med njimi 6 operet, in skupno več kot 270 predstav. Avtorji tekstov so bili domači literati, med njimi največkrat rojak Ivan Cankar, kot tuji dramatiki svetovnega slovesa (Shakespeare, Čehov, Dostojevski, Tolstoj, Gorki, Moliere, Dumas in drugi). Najuspešnejše so bile igre na prostem – v Matjaževki v Retovju, kjer so jih uprizarjali v letih med 1939 in 1954. Gledališče v Verdu je delovalo do leta 1964. Čeprav so gledališč­niki nastopali le v domačem kraju in bližnji Vrhniki, je njihov sloves segel precej dlje. Tako so bili, na primer, za obiskovalce iz Ljubljane, ki so si želeli ogledati predstave v letnem gledališču v Matjaževki, organizirani posebni prevozi z vlakom. 

Gledališke skupine v drugih krajih 
Z gledališko dejavnostjo se bolj ali manj za­vzeto ukvarjajo tudi v drugih krajih občine 
– kot osnovna dejavnost je pri Društvu za razvoj urbane subkulture in Društvu Čaro­gledališče. Drugje predstavlja gledališče le eno izmed društvenih aktivnosti; tu delu­je v okviru gledaliških ali dramskih sekcij, kot npr. v KD Stara Vrhnika, KUD Podlipa - Smrečje, KUD Ligojna, KUD Kosec Log - Dra­gomer, KD Ivan Cankar Bevke, v preteklosti tudi KUD Drenov Grič -Lesno brdo, ter re­citatorske sekcije v Društvu MePZ Mavrica. Podrobnejši opisi sledijo pri opisih društev. 
PLESNA DEJAVNOST – Folklora 
Folklorna skupina Ligojna se ponaša z najstarejšim statusom in največjo prepo­znavnostjo med vsemi ljudskimi plesnimi skupinami na Vrhniškem. Ustanovljena je bila leta 1978, ko je bila izvedba proslave ob občinskem prazniku Občine Vrhnika za­upana Krajevni skupnosti Ligojna. Na pre­dlog članic sveta KS, Zofije Kavčič in Marine Japelj, da bi v program vključili še ljudski ples, se je oblikovala skupina šestih parov plesalcev. Pod mentorstvom Tonke Permoser Žvab z Drenovega Griča so se naučili splet štirih gorenjskih plesov ter se, v izposojenih narodnih nošah iz Šentjakobskega gledali­šča, udeležili proslave. Veliko navdušenje občinstva ob njihovem nastopu jim je dalo zagon za nadaljevanje. Z isto plesno men­torico so osvajali veščine ljudskega plesa in začeli sooblikovati praznovanja in prireditve na Vrhniki in širši okolici. Po nekajkratnih izposojah narodnih noš je Šentjakobsko gle­dališče te plesalcem podarilo, a jih je bilo za­radi dotrajanosti potrebno kmalu zamenjati z novimi. 
Skupina je ob veliki predanosti folkloristov ter hkrati spodbudi občinske ZKO in njene vodje dosegala čedalje višji nivo, kar ji je omogočilo tudi udeležbo na srečanjih in proslavah izven slovenskih meja. Po smrti dotedanje mentorice je prevzel vodenje Miro Pivar. Kmalu zatem se je za nastop na pro­slavi ob 25-letnici delovanja folklorne skupi­ne oblikovala še mlajša skupina, danes ime­novana Cepci. Vseh dvanajst let delovanja jo vodi njen ustanovitelj Martin Novak. Obe folklorni skupini plešeta gorenjske, dolenj­ske, štajerske in prekmurske plese ter nasto­pata na praznovanjih, prirejata samostojne koncerte in se udeležujeta srečanj folklornih skupin doma in v tujini. 


195. Člani FS Ligojna in FS Cepci; gostovanje v Krki na Koroškem, 2010. 
Folklorna skupina Bistra se je oblikovala leta 1978 in bila dejavna vse do leta 1996. Pobudnik ustanovitve in plesni vodja je bil Andrej Verbič, ki je želel z mladimi plesalci borovniške in vrhniške osnovne šole obuditi stare plese in običaje. Že v naslednjem letu je skupina nastopila v zasedbi petih plesnih parov kot predstavnica Slovenije na srečanju jugoslovanske mladine na Kosovu. 
Skupina se je širila in v prvem desetletju delovanja je bilo v njej dejavnih več kot 300 plesalcev vseh starosti. Nastopajoči so si ob pomoči mam, babic in tet sešili prve naro­dne noše kar sami. Širil se je tudi repertoar, ki je zajemal plese iz večine slovenskih po­krajin. Delovali so pod okriljem Zveze kul­turnih organizacij Vrhnika in predstavljali eno izmed vodilnih vlog kulturnega življe­nja v Borovnici. Vsako leto so pripravili celo­večerni nastop, kamor so kot goste povabili še druge folklorne skupine in ljudske godce. Več let so se udeleževali srečanj folklornih skupin v Mokronogu in Artičah, sodelovali so na Kmečki ohceti v Ljubljani, na »Sloven-ski podoknici«, na občinskih prireditvah in dogodkih v lokalnih delovnih organizacijah ter gostovali po Sloveniji in v zamejstvu. V Borovnici in okoliških vaseh so organizira­li pustovanja in novoletna praznovanja, ob porokah svojih članov pa zaplesali za srečo mladoporočencev. V času svojega obstoja so zabeležili več kot 150 nastopov in kot skupina ali posamezniki prejeli občinska in republiška priznanja. Leta 2015 so se po dolgoletnem mirovanju ponovno združili ob počastitvi 60-letnice delovanja ZKD Vrhnika in v presenetljivo visoki zasedbi odplesali, kot da ne bi od zadnjih skupnih plesnih ko­rakov minilo celih devetnajst let. V začetku letošnjega leta so ponovno začeli z rednimi tedenskimi vajami in morda se nam kmalu obeta tudi njihov ponovni nastop. 
Folklora na Drenovem Griču -Lesnem Brdu. V preteklosti je bila v vrhniški občini živahna tudi folklorna dejavnost KUD Dre­nov Grič - Lesno Brdo. Mlajša skupina se je učila belokranjskih plesov, starejši pari pa so plesali gorenjske plese. Po uspehih pod vodstvom Tonke Permoser Žvab v prvem de­setletju delovanja društva je folklora zamrla, a se nekdanji folkloristi v zadnjih letih po­novno prebujajo.  
Otroški folklorni skupini delujeta kot sek­ciji še v društvih KD Stara Vrhnika in KUD Kosec Log - Dragomer. 


KNJIŽNIČNA DEJAVNOST 
Cankarjeva knjižnica Vrhnika 
Zametki knjižničarstva na Vrhniki segajo v leto 1876, ko je bila na pobudo očeta Ivana Cankarja – Jožefa Cankarja – v hotelu Pri Čr­nem orlu ustanovljena čitalnica in v okviru nje bralno društvo. Namen ustanovitve je bilo spodbujanje branja literature v sloven­skem jeziku, in sicer pri vseh krajanih, tudi tistih iz najnižjega sloja. V začetku 20. sto­letja je bila na pobudo telovadnega društva Sokol na Vrhniki odprta Javna sokolska knji­žnica. Poleg te so v kraju delovale še roko­delska, prosvetna in župnijska knjižnica. V času druge svetovne vojne so po prevzemu oblasti v regiji Italijani sežgali večino knjig. Po vojni so mladinci oživili Sokolsko knjižni­co in v velikem duhu narodne zavesti usta­novili še več drugih knjižnic: knjižnico Sin­dikata usnjarskih in lesnih delavcev, knjižni­co Svobode Verd, knjižnico Izobraževalnega društva in knjižnico Mladinske organizacije, ki pa se niso ohranile. V letu 1958 je bila ustanovljena uradna predhodnica vrhniške knjižnice – Ljudska knjižnica, ki je dobila prostore v baraki IUV. Strokovni vodja je bil sprva Ivan Michler, za njim Viktor Grom, od leta 1962 pa prva zaposlena upravnica Ma­rija Iskrenović. Ob 100-letnici rojstva rojaka Ivana Cankarja, 10. maja 1976, se je Ljudska knjižnica preimenovala v Cankarjevo knji­žnico Vrhnika in se nekoliko za tem vselila v novo zgrajene prostore, z ločenima oddelko­ma za odrasle in mladino. Kopičenje biblio­tekarskega gradiva in širjenje knjižničarske dejavnosti je potiskalo knjižnico v prostor­sko stisko, ki jo je leta 2005 delno omilila pridobitev nove čitalnice v sosednji opu­ščeni trgovini IUV. Leto 2014 predstavlja po­membno prelomnico v delovanju in prostor­ski organizaciji vrhniške knjižnice; ta se je namreč končno preselila v ustrezne prostore novonastalega Kulturnega centra Vrhnika, v obnovljeno stavbo nekdanje Konfekcije IUV. 

V skoraj šestih desetletjih delovanja vrhni­ške knjižnice se je število članov povzpelo na današnjih 6752, število hranjenega gradi­va pa na 105.035 enot (CKV in Log - Drago­mer). Pod strokovnim vodstvom nadaljnjih vodij (Ivanka Voljč, Suzana Potočnik, Sonja Žakelj) je knjižnica vseskozi širila tako pri­marno ponudbo kot obstranske dejavnosti, se uspešno prilagajala novim zahtevam ele­ktronskega poslovanja ter začela vedno bolj dejavno sooblikovati lokalno kulturo. V letu 2015 je tako prejela občinsko priznanje -Srebrno plaketo Ivana Cankarja za »odlično izvajanje izobraževalne, kulturne in komu­nikacijske dejavnosti v občini«. 
Izposojevalna enota Log -Dragomer. Leta 1975 je vrhniška knjižnica odprla izposoje­vališče knjig tudi na Logu. Zgradbo so po dveh letih delovanja podrli zaradi gradnje avtoceste in leta 1980 izposojevališče prese­lili v gasilski dom; zaradi slabe obiskanosti so ga sredi osemdesetih let zaprli. Knjižni­čarsko dejavnost v občini so poskusili po­novno oživiti po osamosvojitvi Slovenije, ko so ustanovili knjižnico v Dragomerju. Bliži­na Ljubljane z veliko pestrejšo ponudbo lite­rarnega gradiva je botrovala nezadostnemu obisku in posledično zaprtju dragomerške knjižnice že v letu 2000. 

Krajevna knjižnica v Podlipi je delovala v tamkajšnjem gasilskem domu do leta 2003. Ukinjena je bila zaradi izgube prostorov, ki so bili takrat dodeljeni v nadaljnjo uporabo krajevni skupnosti.  
Knjižnica dr. Marje Boršnik Borovnica 
Bralno društvo se je oblikovalo v Borovnici na pobudo Avgusta Zabreda že v letu 1874. Društvo se je takrat oskrbelo celo s svojo za­stavo, zavzetost za kulturni razvoj kraja pa so izkazovali člani tudi s prirejanjem števil­nih kulturnih dogodkov. Po razpustu dru­štva leta 1924 je knjižno gradivo prevzelo v last Obrtno društvo Borovnica in ustanovilo v prostorih Stare pošte Knjižnico Obrtnega društva. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko knjig uničenih; ohranjenih jih je bilo le okoli 600. Leta 1946 je bila odprta Ljudska knjižnica, ki jo je na začetku upravljal Albin Smole – očitno zelo uspešno, saj si je knjižni­ca prislužila leta 1950 »republiški značaj kot najboljša vaška knjižnica v Sloveniji«. V letu 1963 je upravljanje prevzel Anton Štrumbelj in dve leti kasneje se je knjižnica preselila v stavbo, v kateri deluje še danes. Borovni­ška knjižnica se je kot enota prvič priključila vrhniški knjižnici leta 1972. Po odcepu bo­rovniške občine od vrhniške se je, pod no-vim vodstvom Zlate Brezovar, osamosvojila tudi knjižnica ter se poimenovala po rojaki­nji Marji Borštnik. A zaradi birokratskih ovir v delovanju, ki so bile posledica premajhne­ga števila prebivalstva v občini, knjižnica ni mogla nadaljevati samostojne poti – čeprav se je ponašala z zelo bogato založenostjo kot tudi z najstarejšo zgodovino obstoja v širši okolici. Leta 2004 se je tako ponovno pridružila Cankarjevi knjižnici Vrhnika. Da­nes poseduje knjižnica več kot 29.000 enot in vključuje 941 aktivnih članov. Je vsestran­sko aktivna; poleg izposoje in zbiranja do­moznanskega gradiva se povezuje z občani ter različnimi ustanovami še preko številnih drugih oblik sodelovanja. 

199. Stara pošta v Borovnici, v kateri je bila ustanovljena Knjižnica Obrtnega društva; naslikal 
J. Stražišar, po fotografiji iz leta okoli 2010. 
FILMSKA DEJAVNOST 
Kino Vrhnika 
Zgodovina vrhniške Kino sekcije se začenja v letu 1954, ko je Krajevni odbor Zveze bor­cev ustanovil podjetje in ga vpisal v register državnih gospodarskih podjetij. Ustanovitev je bila več kot upravičena; že v prvem letu so zavrteli 109 filmov, ki jih je na 390 pred­stavah obiskalo skupno 98.635 gledalcev. V naslednjih letih je število filmov in predstav naraščalo. Število gledalcev se je povzpelo na blizu 118.000. Leto 1960 je predstavljalo prelomno leto v delovanju kinematografov po celotni Sloveniji, saj je začela njihova priljubljenost zaradi vse bolj zmagovite te­levizije upadati. Vrhniški kino so dodatno pretresale lastniške predaje med Zvezo borcev in Občino Vrhnika, dokler ga ni leta 1979 prevzela v trajno uporabo in upravlja­nje ZKO Vrhnika. Samostojnost v delovanju kina se je s tem končala. Postal je kino sek­cija ZKO Vrhnika, ki je vključevala še kine­matografa v Bevkah in Borovnici. Slednji je zaradi dotrajanosti projektorjev prenehal delovati že leta 1986. Pod okriljem ZKO se je upadanje obiska kino predstav upočasni­lo; sredi osemdesetih let so našteli nekaj več kot 41.000 gledalcev. Proti koncu osem­desetih let se je v delovanju kinematogra­fov spet prelomilo; z razvojem interneta in videotehnike ponudba predvajanih filmov, največkrat že zastarelih, ni bila več konku­renčna. V letu 1992 je kino obiskalo samo 4500 gledalcev. Kinematografi so se vrteli v začaranem krogu – zaradi manjšega donosa je bilo potrebno okrniti izbor filmov in šte­vilo predvajanj, kar je le še pospešilo upad interesa pri obiskovalcih. Pred prenovo ve­like dvorane Cankarjevega doma, leta 2006, je obisk padel na najnižjo točko: 1044 gledal­cev. Z ustanovitvijo Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika je Cankarjev dom prešel v njegovo vodenje in upravljanje. Z novimi filmskimi programi in digitalizacijo tehnike so si za­dali za cilj dvig popularizacije kina, kar se glede na statistiko – v letu 2013 več kot 3000 gledalcev – očitno že uresničuje. 
Kino Bevke 
Zanimanje Bevčanov za filmske predsta­ve potrjuje že podatek, da je potujoči kino gostoval v tamkajšnjem gasilskem domu prvič v daljnem 1929. letu. Razmišljanja o ustanovitvi Kina Bevke so se začela v letu 1963. V naslednjem letu je Klub poslancev iz Ljubljane po zaslugi pobudnikov usta­novitve (Jože Jeraj, Jože Japelj in Ciril Zorc) kraju podaril vso potrebno opremo, in sredi poletja je bil predvajan že prvi film. V okviru Kulturnega društva je bila kmalu oblikovana kino sekcija. Filmi so prihajali v Bevke preko vrhniškega kina, za predstave pa so bile ve­činoma rezervirane nedelje zvečer. V prvem desetletju delovanja je kino privabil 4000 do 5000 gledalcev. V začetku osemdesetih let je nastal krajši premor v delovanju kina, a po priključitvi kina vrhniški kino sekciji Can­karjevega doma so se predvajanja spet zače­la. Sledili so ponovni premori in zagoni, vse do konca leta 2012, ko so se novi pobudniki opogumili izkoristiti čar že izginjajoče ana­logne tehnike predvajanja in z oživljenima starima projektorjema tako vrnili kraju film­sko tradicijo.    




KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO DRENOV GRIČ -LESNO BRDO 
Ustanovitev: 21. aprila 1985 
Predsedniki društva: 
Tonka Permoser Žvab (1985–1997) 
Jurij Petrač (1997–2010) 
Mateja Bartol (2010–2014) 
Branko Bizjak (od 2014) 

Društvo je bilo ustanovljeno pred tremi de­setletji na pobudo Tonke Permoser Žvab in Mirana Kržmanca. Sestavljajo ga štiri sek­cije: glasbena, folklorno-plesna, literarno­-likovna in sekcija za ohranjanje kulturne dediščine. Članstvo se je v začetnih letih ve­čalo in seglo do 86 članov, trenutno jih je v društvu 63. 
Jedro društva predstavlja mešani pevski zbor, katerega nastanek je botroval usta­novitvi društva. Prvi pevci so se zbrali na kulturni praznik leta 1985 in kmalu obliko­vali zbor, ki se danes predstavlja občinstvu na tradicionalni februarski slovesnosti ob kulturnem dnevu, vsakoletni občinski reviji pevskih zborov, krajevni gasilski Florjanovi maši ter na dveh samostojnih koncertih: le­tnem z gosti v Kuclerjevem kamnolomu in na božično-novoletnem v gasilskem domu, kjer prireditvi sledi praznično druženje kra­janov. Zbor sodeluje tudi na taboru pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, občasno gostu­je na prireditvah drugih organizatorjev in sodeluje z drugimi društvi. Folklorna sku­pina se po nekajletnem mirovanju ponovno vrača v društvo (več v Plesna dejavnost). Poleg nje je v prvih letih uspešno delovala tudi dramska skupina. Literarno-likovna sekcija skrbi za najmlajše, ki jim z urami pravljic in ustvarjalnimi delavnicami bogati 


203. Nastop zbora na božično-novoletni prireditvi, pod vodstvom zborovodje Gorazda Jana; 2013. 
domišljijski svet. Sodeluje tudi pri organiza­ciji prireditve ob kulturnem dnevu in izvaja nekatere ustvarjalne delavnice za posebne priložnosti. Sekcija za ohranjanje kultur­ne dediščine prireja vedno bolj obiskovane dogodke čez vse leto: v pomladanskem času otroško pustovanje ter delavnice za izdelo­vanje velikonočnih butaric in pirhov. Jeseni izmenjaje organizira dvodnevno razstavo ročnih del in starih predmetov ter Večer na vasi oz. Domači večer. V božično-novole­tnem času se krajani vseh starosti srečuje­jo na delavnicah, kjer ustvarjajo adventne venčke, praznične voščilnice in novoletno okrasje. Ob sredinih večerih pa se krajanke družijo na delavnicah ročnih del, kjer izme­njujejo znanje o klekljanju, kvačkanju in po­dobnih ročnih spretnostih. 
To kaže, da v našem kraju ne manjka ne ustvarjalnosti ne želje po učenju in izme­njevanju tradicionalnih znanj, kar je na­ravnost odlično. 
KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO KOSEC LOG - DRAGOMER 
Ustanovitev: 13. novembra 2008 
Predsednice društva: 
Andreja Čamernik (2008–2009) 
Maja Trbanc Kljun (2009–2011) 
Anica Vengust (od 2012) 
Glavni pobudnik za ustanovitev Kulturno­umetniškega društva Kosec Log - Dragomer je bil Matej Nik, ki je želel združiti šolarje, mladino in ostale ljubitelje v skupnem sode­lovanju. V društvu se je skozi leta oblikovalo kar 10 sekcij: odbor za ohranjanje kulturne dediščine, klekljarska, likovna, zeliščna in gledališka sekcija, sekcija DVIG, sekcija za kulturno izobraževanje, plesna skupina Rock and roll, folklorna skupina ter mešani pevski zbor. Skupaj vključujejo 102 člana. 

Odbor za ohranjanje kulturne dediščine in ohranjanje starih običajev je ustanovil že leta 2006, torej dve leti pred ustanovitvijo društva, Ludvik Rožnik. Za svoj prispevek k ohranjanju kulturne dediščine v kraju je prejel ustanovitelj zahvalo (2011) in skupaj s sodelavko Pavlo Prah še priznanje (2013) župana Občine Log - Dragomer. Zaradi spre­memb zakona o financiranju občin se je mo­ral Odbor leta 2012 priključiti KUD Kosec. Dejavnost odbora se danes odraža v številnih prireditvah. V sodelovanju z OŠ Log -Drago­mer proslavljajo materinski dan, velikonočni čas si popestrijo z izdelavo butaric in pirhov, prvomajske praznike pa s kresovanjem. Čas košnje je bil že nekajkrat zaznamovan z od­mevnim dogodkom – medobčinskim tekmo­vanjem koscev in grabljic, na katerem so se domači tekmovalci vedno odlično uvrščali. V jesenskem času se ob prepevanju zbirajo vaščani ob ličkanju koruze. Leto zaključijo v prazničnem vzdušju izdelave adventnih venčkov, Miklavževe obdaritve otrok ter bo­žičnega pohoda v soju bakel. Na glasbenem področju je v občini še živa tradicija pritr­kovanja, katere začetki segajo v daljno leto 1917. V preteklosti so se krajani lahko pona­šali celo z glasbeno šolo in godbo. Klekljar­ska sekcija se je oblikovala leta 2004. Redni program vključuje klekljanje v različnih teh­nikah, organizacijo razstav na lokalni ravni ter obisk razstav v širši okolici. Med večje projekte sekcije sodi sodelovanje pri vseslo­venskem projektu izdelave čipkastega prta za cerkvi v Lurdu in na Brezjah. V okviru likovne sekcije osvajajo člani društva v te­denskih delavnicah raznovrstne tehnike roč­nih spretnosti, kot so slikanje na platno in svilo, izdelava voščilnic, oblikovanje papir­natih cvetlic, pletenje, kvačkanje, polstenje in šivanje. V zadnjem času je zelo aktivna zeliščna sekcija, ki omogoča ljubiteljem vr­tnarstva izmenjavo semen, sadik, vrtnarskih knjig, cvetličnih lončkov, zanje organizira tudi tematska izobraževanja in delavnice priprave zeliščnih izdelkov. V sekciji DVIG 



– druženju za vzajemno izobraževanje gene­racij – se srečujejo člani pri bralnem krožku, kjer spoznavajo predvsem slovenske avtorje, na tečajih angleščine, udeležujejo se literar­nih ekskurzij in gledaliških predstav. Po po­trebi nudijo učno pomoč mlajšim krajanom, da lažje prestopijo ovire šolanja. Folklorna skupina in plesna skupina Rock and roll sta začeli delovati šele jeseni 2014, a se bo­sta glede na navdušen odziv osnovnošolskih plesalcev očitno utrdili v društvu. V sekciji za kulturno izobraževanje, pri mešanem pevskem zboru in v gledališki skupini, pa še čakajo pravi zagon za uspešnejše delova­nje in večjo prepoznavnost. 
Verjamemo, da je prav kultura tista, ki nam lahko v teh časih pokaže nove poti, smisel in številne razvojne možnosti. 

KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO LIGOJNA 
Ustanovitev: 1994 
Predsedniki društva: 
Martin Novak (1994–2000) Robert Malovrh (2000–2006) Marija Kupec (od 2006) 

Kulturno društvo Ligojna sestavljajo trenu­tno štiri sekcije, katerih delovanje je tesno povezano z glasbo ali dramsko igro: folklor­na skupina Ligojna, folklorna skupina Cepci, pevke ljudskih pesmi Trlce in dramska sku­pina Sadika. Do nedavnega je v sklopu dru­štva delovala tudi jasličarska sekcija. Število članov društva je v letih uprizarjanja živih jaslic segalo do številke 150, danes jih šte­je 60. Društvo je prejelo leta 2008 občinsko priznanje – bronasto plaketo Ivana Cankarja »za aktivno in večletno ustvarjalno delo na področju kulture«. 
Folklorna skupina Ligojna predstavlja naj­starejšo sekcijo, ki je skupaj z nekdanjim pevskim zborom Ligojna delovala od same­ga začetka društva. Vendar segajo zametki folklorne skupine še precej dlje v preteklost, v leto 1978. Pred dvanajstimi leti se je obli­kovala še folklorna skupina Cepci, v kateri plešejo mlajši plesalci (več v Plesna dejav­nost). Pevke ljudskih pesmi Trlce so se združile v skupino pred devetimi leti, po prenehanju delovanja pevskega zbora Ligoj­na. Pojejo troglasno. Posebnost so njihove noše, v kakršne so se nekoč oblačile premo­žnejše kmečke žene z obrobja Ljubljanske­ga barja. Redno se udeležujejo območnih srečanj ljudskih pevcev in godcev, dvakrat so bile celo izbrane za regijsko tekmovanje. Večkrat so že gostovale v tujini, sicer prepe­vajo na prireditvah doma. Dramska skupina Sadika pripravlja vsakoletne uprizoritve ko­medij od leta 2008. Sprva so nastopali marca ob dnevu žena, po treh letih so predstavo premaknili na silvestrski večer in jo tako priključili novoletni zabavi. Vsaki predstavi sledi do 15 ponovitev po Sloveniji in tujini. Leta 2013 so gledališčniki gostovali v Ma­karski. V jasličarski sekciji so uprizarjali žive jaslice do leta 2010. V petnajstih letih so postale ligojnske jaslice prepoznavne daleč naokoli. 


Ob večerih so se na prizorišče zgrinjali obi­skovalci, ki jih je bilo neredko več kot tisoč. Ob doživetju božičnih zgodb, prepletenih s starimi kmečkimi običaji, ob ognjih, ko­čah, hlevčku, pastirjih in sveti družini ter izvrstni špehovki domačih gospodinj, so se zbrani navduševali nad ustvarjalnostjo in zagnanostjo Ligojne. (Društvo ni včlanjeno v ZKD Vrhnika, vendar je izrazilo pripra­vljenost sodelovati pri praznovanju njene 60-letnice.) 
Ne bomo se podpisovali, ker nas je pre­več, rekli pa bomo samo: »Veseli smo in iskrena hvala.« (jasličarji) 
KULTURNO IN UMETNIŠKO DRUŠTVO PODLIPA - SMREČJE 
Ustanovitev: 4. decembra 1988 
Predsedniki društva: 
Jože Fortuna (1988) 
Miro Železnik (1989–1992) 
Simon Fortuna (1993–1999) 
Janez Cankar (2000–2002) 
Primož Pečirer (2003–2008) 
Katarina Kuzmič Peternelj (2009–2012) 
Primož Pečirer (od 2013) 
Kulturno društvo Podlipa -Smrečje obliku­jejo štiri sekcije, v katerih trenutno deluje skupno 58 članov: mešani pevski zbor, otro­ški pevski zbor, gledališka skupina in sekcija za ohranjanje kulturne dediščine. Pobudni­ki ustanovitve so bili: Janez Cankar, Vinko Cankar, Tone Malavašič, Slavka Cankar, Anton Bastarda, Jože Fortuna, Marjanca Malavašič in Franci Jurca. Društvo je preje­lo leta 2011 občinsko bronasto plaketo Ivana Cankarja. Naslednje leto, 2012, je prejela na Srečanju lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije zlato plaketo še dramska sekcija društva. 

Mešani pevski zbor se je izoblikoval po pri­ključitvi pevcev že obstoječemu ženskemu cerkvenemu pevskemu zboru. Skupni zbor redno prepeva na območnih revijah pevskih zborov, dekanijskih srečanjih cerkvenih pevskih zborov in pri mašah v domači žu­pniji. Gostuje tudi drugod po Sloveniji, med drugim tudi v »podzemlju« ob živih jaslicah v Postojnski jami. Zelo dejaven je tudi otro­ški pevski zbor, katerega člani ob inštru­mentalni spremljavi prepevajo na mnogih prireditvah v kraju in njegovi okolici. Redno sodelujejo ob mašah v domači župniji, so­ustvarjajo proslave ob Materinskem dnevu, nastopajo na Jesenskem in Božičnem kon­certu v Podlipi ter Pomladnem koncertu na Vrhniki. V preteklosti sta v okviru sekcije pevskih zborov v društvu delovala še kvar­tet Sovice in trio Brin. Gledališka skupina je bila dejavna že pred letom 1988 in je bila tako ključna za ustanovitev društva. Uprizo­rili so veliko odrskih iger, s številnimi pono­vitvami doma in drugod po Sloveniji. V letih 2008 in 2013 so se udeležili Festivala ama­terske kulture v Postojni, leta 2011 festivala Pozorište bez granica v Tuzli in leto kasneje Srečanja lutkovnih in otroških skupin Slo­venije. Poleg samostojnih odrskih predstav pripravlja gledališka skupina še druge prire­ditve v kraju. V letu 2012 je prejela dramska sekcija zlato plaketo na Srečanju lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije. 


Tudi sekcija za ohranjanje kulturne dedi­ščine je v društvu dejavna od samega začet­ka. S pustnim sprevodom preganjajo zimo iz Podlipske doline, z Miklavževim sprevodom bedijo nad pridnostjo otrok in jih nagrajujejo z darilci, v okviru sekcije prirejajo tudi resta­vratorske delavnice in razstave. Med slednji­mi je velikega lokalnega kot tudi občinskega pomena razstava, pripravljena v sodelovanju z Muzejskim društvom Vrhnika ob 750-letni­ci prve omembe Podlipe. Na ogled bo v Can­karjevem domu na Vrhniki in v Podlipi. 
Bistvo društva je od vsega začetka dru­ženje in ustvarjanje za ljudi, da se jim približa kulturo in umetnost, saj se pre­nekateri ustvarjalci rodijo prav na takih odrih, kot je oder KUD Podlipa - Smrečje. 

KULTURNO DRUŠTVO IVAN CANKAR BEVKE 
Ustanovitev: jeseni 1999 
Predsednika društva: 

Gregor Grom (1999–2010) 
Robert Ajlec (od 2010)     


Ko je jeseni 1999 oživelo Kulturno društvo Ivan Cankar Bevke, je vključevalo le kine­matografsko sekcijo, ki pa ni bila aktivna že tri leta. Še v istem letu se je oblikovala gledališka skupina. Krajanom se je predsta­vila z Miklavževo igrico in ostala dejavna do danes. V letu 2001 je nastal mladinski pev­ski zbor RADDAR. Dve leti kasneje se mu je pridružil cerkveni mešani pevski zbor Bevke in skupaj so nastopali na proslavah ob kul­turnem dnevu in ostalih vaških prireditvah. Žal je delovanje mladinskega zbora zamrlo. Leta 2004 sta se oblikovali literarna skupi­na, ki se ukvarja s povezovanjem programa in drugimi literarnimi dejavnostmi, ter ple­sna skupina, ki je organizirala plesne vaje in plesne večere, vendar zdaj ni več del kul­turnega društva. Društvo pripravlja enkrat mesečno umetniške delavnice za otroke in enkrat tedensko delavnice ročnih del za od­rasle. V navezavi z župnijo Bevke organizira še vzgojno izobraževanje otrok in mladostni­kov. Najmlajši sekciji sta sekcija za ohranja­nje kulturne dediščine in starih običajev ter na novo oživljena kinematografska sek­cija. Slednja se je prebudila v letu 2013, ko so ponovno začeli predvajati filme. 


Vse sekcije pripravljajo družabne dogodke čez celo leto; sezono začnejo ob kulturnem prazniku. Do poletja sledijo kino predsta­ve, običajno še uprizoritev gledališke igre, nato oratoriji, in v jesenskem času v okviru dogodka »Kojk je u Beukah fejst« priredi­tve, imenovane Ličkanje koruze, Kostanjev večer in Bevške buče. Leto zaključijo z Mi­klavževo in božično gledališko igro. V pre­teklosti so se bevški kosci in grabljice redno udeleževali medobčinskih tekmovanj za po­kal Ljubljanskega barja. Vrhniko in Bevke so zastopali zelo uspešno, saj so bili vedno med dobitniki pokalov ali priznanj. (Dru­štvo ni včlanjeno v ZKD Vrhnika, vendar je izrazilo pripravljenost sodelovati pri prazno­vanju njene 60-letnice.) 
Delovno leto kulturnega društva je za obiskovalce prireditev vselej pestro in za­nimivo. Ponavadi se začne ob kulturnem prazniku … v jeseni pa sledijo jesensko obarvane kulturne prireditve s skupnim naslovom »Kojk je u Beukah fejst«. 
KULTURNO DRUŠTVO STARA VRHNIKA 
Ustanovitev: 16. maja 2003 
Predsednici društva: 
Anka Grom (2003–2015) 
Tina Krvina (od 2015) 
Pobudnica ustanovitve Kulturnega društva Stara Vrhnika je bila Anka Grom, ki je želela obuditi kulturno življenje v kraju, v njego­vo delovanje pa čim bolj vključiti mladino. In res se danes redko katero društvo lahko pohvali s tako številčnim podmladkom – kar dve tretjini od skupno 84 članov društva predstavljajo otroci in mladinci. Njim pripa­da v celoti plesna sekcija; 45-članska plesna skupina Vesoljski povžki, v kateri plešejo predšolski, osnovnošolski otroci in mladin­ci, ter otroška folklorna skupina, ki nasto­pa večinoma ob spremljavi harmonike. Obe plesni skupini se predstavljata na krajevnih prireditvah in se udeležujeta območnih in re­gijskih srečanj. V glasbeni sekciji so trenutno aktivni le pritrkovalci – Povžarski pinkači, ki ohranjajo dolgoletno tradicijo pritrkova­nja na Stari Vrhniki, medtem ko je nekdanji otroški pevski zbor v mirovanju. Znotraj gledališke sekcije delujeta lutkovna skupina in dramska skupina Povž, ki uprizarja igre doma in drugod po Sloveniji. Največ – deset – ponovitev je bilo odigranih s predstavo »Bilo je nekoč« (več v Gledališka dejavnost). 



Na delavnicah v okviru likovne sekcije se otroci in odrasli učijo ustvarjanja v različnih tehnikah. Izdelke nato podarjajo, razstavlja­jo ali jih uporabijo za okrasitev prireditve­nega prostora. Literarna sekcija organizira delavnice prebiranja knjig, večernih pogo­vorov in predavanj ter knjižni sejem »Knjiga išče bralca«, na katerem si člani izmenjujejo knjige. Sekcija za ohranjanje kulturne de­diščine zajema rodoslovje in klekljanje ter prireja vsakoletno Miklavževanje. 
V sodelovanju več sekcij pripravlja društvo še druge dogodke v kraju. Ob koncu zime organizirajo pustovanje s sprevodom mask po vasi, marca v okviru Pomladnega večera počastijo dan žena in materinski dan, na binkoštno nedeljo izvedejo žegnanje, junija proslavijo dan državnosti in praznik krajev­ne skupnosti s prireditvijo Večer na vasi. Je­senski čas obarvajo s predavanji in srečanji starovrhniških mojstrov, konec leta pa s pri­hodom in obdarovanjem Božička. Ob 10-le­tnici delovanja, leta 2013, je prejelo društvo jubilejno priznanje JSKD. 
Naša glavna usmeritev je delo z otroki in mladino. 

KULTURNO DRUŠTVO HIC ET NUNC 
Ustanovitev: 16. januarja 2002 
Predsednik društva: 
Tomislav Popit (od 2002) 

Društvo Hic et nunc zaseda z značilnim načinom slušno-vidnega dojemanja sodob­ne umetnosti posebno mesto v vrhniškem prostoru. Nastalo je na pobudo ustanovnih članov istoimenske skupine (Bernard Ko­govšek, Boris Kerimov, Bruno Subiotto in Tomislav Popit). V njem delujejo tri sekcije: glasbena sekcija, sekcija za avdiovizualno 

216. Hic et nunc z gosti (Chris Eckman) v Cankarje­vem domu na Vrhniki; 2005. 
umetnost in fotografijo ter sekcija za zalo­žništvo in distribucijsko dejavnost. Število društvenih članov se je v preteklih letih po­večalo od začetnih 13 na sedanjih 54. 
Glasbena sekcija temelji na ustvarjanju ne­komercialne glasbe in s tem nadaljuje tra­dicijo že leta 1990 ustanovljene štiričlanske rockovske skupine Hic et nunc. Prepoznav­nost te glasbene skupine dokazujejo številni koncerti doma in v tujini. Med šesttedensko turnejo po Združenih državah Amerike leta 1998 so odigrali 26 koncertov v 17 zveznih državah, glasbeni kritik in legenda »Beatle Bob« pa je označil enega izmed nastopov glasbenikov kot tretji najboljši izmed 500 obiskanih koncertov tistega leta. Skupi­na se lahko pohvali še z izdajo petih albu­mov, izborom plošče Hic et nunc na Radiu Študent kot najboljše plošče v letu 1995 ter številnimi drugimi pohvalami. Bogato sode­lovanje s priznanimi ameriškimi glasbeniki je soustvarilo mnoge albume, sodelovanje pri plošči »The Last Side of the Mountain« uglasbenih pesmi Daneta Zajca ter sodelova­nje pri projektu Ameriškega veleposlaništva v Sloveniji ob 70-letnici Boba Dylana. Leta 2006 se je znotraj društva osnovala še glas­bena skupina The Frictions, ki je z mnogimi nastopi doma in v tujini že dokazala svojo uspešnost. Glasbo te skupine lahko slišimo v slovenskem filmu »Soba 408«. 
217. The Frictions. 
Najmlajša glasbena skupina društva – Tol­mun – se je oblikovala leta 2013. Sekcija za avdiovizualno umetnost in fotografijo se je oblikovala v želji po združevanju glasbe, fotografije in videa v celovito enoto. Foto­graf Tomo Brejc je v produkciji društva Hic et nunc izvedel fotografsko razstavo »Re­konstrukcije« v ljubljanski galeriji Equrna, razstavo »Tukaj in sedaj« v vrhniškem Za­konu in več razstav po drugih slovenskih in evropskih galerijah. V produkciji društva in koprodukciji RTV Slovenija je sekcija ustva­rila in predstavila tudi videoprojekta »Death in the desert« (2002) in »You drive me mad« (2003). Med večje uspehe sodi še sodobni projekt »Manitu« (glasba, fotografija in vi­deo) v Benetkah, kot del razstave »Sodobne slovenske grafične izkušnje« avtorja prof. dr. Staneta Bernika. V okviru sekcije za zalo­žništvo in distribucijsko dejavnost so pri lastni založbi »Maraton records« izšle neka­tere plošče društvenih glasbenih skupin; na primer plošča »Halogen Sky« skupine The Frictions iz leta 2012, in solo plošča kitarista Bernarda Kogovška z naslovom »Tolmun« iz leta 2013, po kateri se imenuje tudi glasbena skupina Tolmun.  
Društvo Hic et nunc je izpeljalo številne večzvrstne projekte, ki so zajeli dve iz­razni sredstvi umetnosti – zvok in sliko, glasbo in fotografijo – v celovito formo. 

DRUŠTVO BIG BAND VRHNIKA 
Ustanovitev: jeseni 1995 
Dirigenti: 

Jože Jerina (1995–1998) 
France Kapus (1998–1999) 
Tomaž Grintal (1999–2008) 
Matjaž Albreht (2008–2012) 
Matjaž Lenarčič (od 2012) 
Predsedniki društva: 
Anton Špec (2002–2008) 
Damjana Vrenjak (od 2008) 


Glasbena skupina je bila ustanovljena pod imenom Big band glasbene šole Vrhnika leta 1995 na pobudo in pod vodstvom Jožeta Je­rine, učitelja trobente na vrhniški Glasbeni šoli. Sprva so v njej igrali le učenci Glasbe­ne šole Vrhnika. Krstni nastop so glasbeniki opravili ob 20. obletnici vrhniške glasbene šole ob zaključku šolskega leta 1995/96. Že v naslednjem šolskem letu je Big band GŠ Vrhnika pripravil prvi samostojni koncert ter prvič nastopil izven občinskih meja v Fe­stivalni dvorani na Bledu ob vseslovenskem srečanju ravnateljev glasbenih šol. V zače­tnem obdobju so nastopili še na odmevni prireditvi podelitve Bloudkovih plaket v Na­rodni galeriji v Ljubljani. Leta 2002 se je sku­pina pod novim imenom Big band Vrhnika osamosvojila in postala društvo. 


Orkester sestavljajo sekcije saksofonov, po­zavn, trobent in ritem sekcija. Skozi vsa leta ima bolj ali manj stalno število aktivnih čla­nov; trenutno jih je 33. Redni program za­jema dva decembrska in en spomladanski koncert v domačem kraju, kjer z veseljem predstavijo poslušalstvu vedno nove goste, pevke in pevce. Skupina je nekajkrat sodelo­vala tudi na Prvomajski proslavi na Rožniku, medtem ko se v zadnjih letih redno udeležu­je dvodnevnega poletnega festivala big ban­dov Marezijazz v Marezigah. 
V skupnih projektih sodeluje Big band s trboveljsko glasbena skupino Red Five Po­int Stars in kvartetom Nula Kelvina z Dre­novega Griča. Prvo samostojno zgoščenko »That's Life«, ki predstavlja svojevrsten pe­čat v zgodovini Glasbene šole Vrhnika, je Big band izdal v letu 1998. Sledili sta plo­šči »Rhythm Jazz Blues« leta 2002 in kmalu zatem »Big Band Vrhnika 2003«. Glasbeniki se lahko pohvalijo tudi s statusom enega od ustanovnih članov Zveze Big Bandov Slove­nije iz leta 2008. 
Vsakič znova poskušamo predstaviti do-mačemu kraju nove zanimive pevke in pevce. 
DRUŠTVO PIHALNI ORKESTER VRHNIKA 
Ustanovitev: 29. maja 1925 
Dirigenti orkestra: 
Tine Jerebic (ob ustanovitvi) 
vmesni: 
Jožef Petrovič, Franc Dolinar, Štefan Pu­kovec, Jan Ulman, Daniel Grum, Jože Sikyta, Josip Heybal, Ivan Gostiša, Stan­ko Habe, Stanko Fefer, Janez Buh, Vinko Štrucl st., Vinko Štrucl ml., Franc Žabjek, Vili Bedenikovič, Viktor Zadnik, Ludvik Velikonja, Bogomir Pikš Milan Matičič (od 2000) 
Predsedniki društva: 
Jože Grom (ob ustanovitvi) 
vmesni: 
Tone Istenič, Ivan Slavc, Anton Rožman 
st., Janez Kenk, Karel Verbič, Franc Buh, 
Ivan Mole, Tine Jurjevčič, Dušan Varga, 
Robi Leskovec, Vili Pušnik, Anton Rož­manc ml., Tomaž Vencelj, Igor Rožmanc, 
Silvester Razstresen 
Aleš Stružnik (trenutno) 

Pihalni orkester Vrhnika je s svojo devet­desetletno zgodovino delovanja najstarejše glasbeno in nasploh kulturno ljubiteljsko združenje na Vrhniškem. Oblikovalo se je na pobudo Jožeta Groma in se kot Godbeno društvo Vrhnika sokrajanom prvič predsta­vilo po letu dni obstoja, maja 1926. V času druge svetovne vojne je aktivnost zamrla, a se je ponovno obudila po zmagi. Vrstili so se nastopi v domačem kraju in udeležbe na tekmovanjih, za krajši čas se je iz dela čla­nov oblikoval celo plesni orkester, ki je igral lahkotnejšo glasbo. Ob vzponih in padcih so vztrajali glasbeniki skozi desetletja in, vmes preimenovani v Pihalni orkester Vrhnika, dosegli zavidljiv jubilej. Danes igra v orke­stru 45 glasbenikov. Pomembni ločnici v de­lovanju orkestra sta bili leto 1990, ko je bil glasbenikom končno dodeljen stalen vad­beni prostor, in leto 2000, ko se je orkester preoblikoval v društvo.   
Izbor dogodkov, na katerih sodelujejo, se je oblikoval in dopolnjeval skozi zgodovino. Od nastopov na občinskih proslavah, samo­stojnih večernih koncertov, promenadnih mimohodov, gasilskih parad, dobrodelnih 


220. Člani Godbenega društva v prvih uniformah; 1929. 


prireditev in v zadnjem času navzočnosti pri bogoslužjih, so se godbeniki usmerili še h gostovanjem v tujini (Italija 1988 in 2014, Švica 1992, Hrvaška 2007), k organizaciji tekmovanj Zveze slovenskih godb (2011) ter celo k sodelovanju s slovenskim Radiem in Televizijo.  
Za svoje delovanje je orkester prejel števil­na priznanja. Med prve sodi odlikovanje z redom zasluge za narod po predlogu pred­sednika Tita iz leta 1975. Velikega pomena so tudi štiri zlate plakete, ki so si jih priigrali glasbeniki na republiških tekmovanjih v le­tih 1977, 1985, 1989 in 2002. Svoje uspehe so kronali ob 90. obletnici delovanja z izdajo prve zgoščenke. 
Dolgo in bogato zgodovino orkestra so »spisali« prav njegovi člani – instrumen­talisti ter dirigenti. (Bilten) 


222. Orkester danes – ob 90. obletnici delovanja; 2015. 223. Skupaj z gosti na letnem koncertu ob dnevu invalidov; Cankarjev dom Vrhnika, 2011. 

MEŠANI PEVSKI ZBOR DRUŠTVA INVALIDOV VRHNIKA 
Ustanovitev: jeseni 1992 
Zborovodja: Jože Jesenovec (od 1992) 
Predsednica zbora: 
Mojca Seljak (od 1992) 
Po desetih letih delovanja se je v Društvu invalidov Vrhnika izoblikovala želja po usta­novitvi društvenega zbora. Vsi prijavljeni kandidati so uspešno opravili preskus glasov in tako se je pod vodstvom zborovodje Jožeta Jesenovca na uvodnih vajah zbralo prvih 16 pevcev. Število članov se je z leti višalo. Zbor je imel že celo 34 sodelavcev, zdaj pa žal zaradi preminulih ali bolnih članov v njem ustvarja 29 pevcev. Leta 2005 se je zborovod­ji pridružila še korepetitorka in pevka Lilija­na Stepic. Veselje do petja izkazujejo pevci s pogostimi nastopi; v posameznem letu je teh po različnih krajih Slovenije od 16 do 18. Redni letni repertoar vključuje sodelovanje na Taboru slovenskih pevskih zborov v Šent­vidu pri Stični, na občinski reviji in revijah pevskih zborov invalidov, nastope v cerkvi sv. Pavla ob mašah, posvečenih bolnim, in­validnim in ostarelim občanom; najpogoste­je pa prepevajo po domovih za starejše ob­čane. Vsakoletno sezono zaključijo z letnim koncertom ob dnevu invalidov, 3. decembra, ko povabijo k sodelovanju tudi druge zbore. Dogodek se vedno znova prelije v prijetno srečanje ob bogati pogostitvi, kjer so skupaj z nastopajočimi dobrodošlo sprejeti prav vsi iz občinstva. Zbor se lahko pohvali s CD-plo­ščo in z glasbeno kaseto iz leta 2004 ter z video kaseto iz leta 2006. 
Poleg predstavljenega pevskega zbora se je v sklopu Društva invalidov Vrhnika oblikoval tudi ansambel Detlca, katerega člani so veči­noma pevci iz zbora. Glasbena skupina igra predvsem za potrebe društva na Vrhniki in na izletih, ki jih društvo organizira. 
Z največjim veseljem vsako leto priredi­mo samostojni letni koncert ob mednaro­dnem dnevu invalidov. Dvorana je vsako leto polno zasedena. 


DRUŠTVO MEŠANI PEVSKI ZBOR MAVRICA 
Ustanovitev: 1. decembra 1993 
Zborovodkinja: 
Darinka Fabiani (od 1993)  
Predsednica društva: 
Slavi Štirn (od 1993)   

Mešani pevski zbor Mavrica je nastal na po­budo zakoncev Fabiani zaradi potrebe po vo­kalni spremljavi vrhniškega orkestra. Čeprav sta obe glasbeni skupini ostali vseskozi v te­snem sodelovanju, sta strokoven pristop in zagnanost pevcev zbor kmalu preusmerila na samostojno pot in mu prinesla uspešno ka­riero. Število pevcev se je povzpelo od zače­tnih 15, z vmesnimi nihanji, do današnjih 50. Njihov repertoar posega po vseh zvrsteh glas­be. Zbor je bil leta 2013 odlikovan s srebrno plaketo Ivana Cankarja »za zavzeto družbeno delovanje in širjenje ugleda občine Vrhnika«. 
V vrhniški občini je postal zbor prepozna­ven sprva po tradicionalnih Novoletnih in Pomladnih koncertih, ki jih pripravlja v so­organizaciji z orkestrom Simfonika. Redno prireja tudi Letne koncerte, kamor vabi zbore iz drugih krajev Slovenije. Udeležu­je se Območnih revij pevskih zborov, ki jih v zadnjem času nadgrajuje z udeležbo na Regijskih tekmovanjih. Poleg prepevanja na proslavah v domačem kraju ter gosto­vanj drugod je zbor nastopal tudi na mno­gih dobrodelnih koncertih; pri dveh izmed slednjih sodi skupaj z Orkestrom Simfonika celo med soorganizatorje (za otroke in brez­poselne občane iz socialno ogroženih dru­žin; leta 2009 in 2013). Z vztrajnostjo se je povzpel tudi do bolj prepoznavnih slovenski odrov. Nastopili so na Slovenski popevki na Ljubljanskem gradu (1998), na prireditvi Slo­venka leta v Ljubljanski operi (2004), zapeli so s Heleno Blagne v Hali Tivoli (2005), z or­kestrom izvedli številne koncerte v Sloven-ski filharmoniji ter večkrat sodelovali v od­dajah RTV Slovenija. Povabljeni so bili tudi k snemanju zgoščenke Generacija 50 Vlada Kreslina. Nekajkrat so pevci izpeljali gosto­vanja na tujem; večkrat v Italiji (1997, 2007, 2012) in enkrat v Avstriji (2002). Uspeh zbo­ra potrjujeta dve samostojni zgoščenki, po­sneti na koncertih ob 5. obletnici (Glasbena šola Vrhnika, 1998) in 10. obletnici delova­nja (Slovenska filharmonija, 2003). 

225. Ob 20. obletnici MePZ Mavrica; Cankarjev dom Vrhnika, 2013. 

Društvo vključuje poleg mešanega pevskega zbora še dve sekciji: recitatorsko skupino in otroški pevski zbor. Recitatorska skupina je bila oblikovana leta 2011 ob odprtju Ar­gonavtskih dni. Zaradi izvirnosti nastopa se je obdržala in zdaj njeni člani nastopajo še na drugih dogodkih ali povezujejo koncerte društva. Otroški pevski zbor Mlada Mavri­ca, ki ga sestavlja 31 otrok in vnukov članov društva, prepeva le občasno. 
Lahko rečemo – druži nas pesem in lju­bezen do vsega lepega. V svetu okrog nas še ostajajo vrednote, ki jih čuvamo, in zato: MAVRICA nam pomaga živeti naše sanje! 
PEVSKO DRUŠTVO IVANA CANKARJA VRHNIKA 
Ustanovitev: 24. novembra 1988 
Zborovodji: 

Majda Smrke (1988-1994)      
Lovro Grom (od 1994) 

Predsedniki društva: 
Peter Kobal, Valerija Jesenovec 
(1988-1998) 
Meta Novljan (1998-2001) 
Helena Hren Vencelj (200-2003) 

Metoda Gradišek (2003-2005) 
Igor Novljan (2005-2009) 
Nadja Malovrh (od-2009) 
Zametki PD Ivana Cankarja Vrhnika segajo v sedemdeseta leta, ko sta se oblikovala Mo­ški pevski zbor IUV pod vodstvom Toneta Jurjevčiča leta 1974 ter tri leta zatem Ženski pevski zbor Sinja Gorica pod vodstvom Maj­de Smrke. Leta 1988 sta se zbora združila v več kot 50-članski Mešani pevski zbor Ivana Cankarja. Kot pravijo pevci, temelji njihovo prepevanje že od začetka »na večglasnosti in ohranjanju izvirnosti slovenske klasične zborovske pesmi«. Sprva je bila zborovod­kinja združenega zbora Majda Smrke, od 1994. leta, po pridružitvi logaških pevcev, pa je zborovodja Lovro Grom. Krstni nastop so pevci opravili že po treh mesecih skupnega delovanja, kar je napovedovalo uspešno ka­riero. Sledili so samostojni celovečerni kon­certi, udeležbe na občinskih pevskih revijah z večkratno medobmočno uvrstitvijo, druže­nja z enako poimenovanimi zbori in folklo­risti ter snemanja za Radio Ljubljana (1995, 1997, 2000). Uspešna so bila tudi sodelova­nja z instrumentalisti: z mladimi glasbeniki vrhniške Glasbene šole in predvsem s Pihal­nim orkestrom Vrhnika. V okviru teh so izve­dli večje projekte, kot na primer koncert »The Concert Celebration« (L. Webber) in mašo »Missa brevis St. Joannis de Deo« (J. Haydn). 
Leta 2001 se je zbor preoblikoval v Pevsko društvo; s tem so postale mednarodne lju­biteljsko-kulturne izmenjave pod geslom »Glasba ne pozna meja« stalnica letnih pro­gramov. Istega leta so proslavili izid prve CD­-plošče, naslednjega leta njen ponatis, sledi­la je DVD-plošča s turneje po Švici (2006) in video projekcija z gostovanja po Japonski (2013). Leta 2008 so ob 20-letnici delova­nja izdali tudi zbornik. Vrhniški prostor so zaznamovali s tradicionalnim zaključ­nim koncertom na Argonavtskih dneh ter 


227. Gostovanje na Japonskem, 2013. 
z majskimi koncerti »Cankar v pesmi, plesu in besedi«, kasneje preimenovanimi v »Pod jasnim nebom rdeča roža«. Posebno mesto pri njihovem delovanju zasedajo tudi sreča­nja usnjarskih zborov, nastopi po cerkvah ter številna vzajemna sodelovanja s pevci iz tujine. Ob nastopih pri rojakih na Hrva­škem (2000, 2003, 2014), v Bosni (2005) in v Makedoniji (2010) je zbor pripomogel k ohranitvi slovenske pesmi na območjih nekdanje skupne domovine. Ambasadorsko poslanstvo naše dežele in njenega pevskega zaklada daleč prek meja pa so pevci uspešno opravili na gostovanjih v Švici (1998, 2006), na Slovaškem (1997) in na daljnem Japon­skem (2013) ter kot večkratni gostitelji tovr­stnih povratnih srečanj na Vrhniki. 
V letu 2015 je zbor prejel občinsko srebrno plaketo Ivana Cankarja, ki so jo proslavili s prvo javno izvedbo uglasbene Cankarjeve pesmi »Na mojo pot« (Egi Gašperšič). 
Promocija in ohranjanje tradicije sloven­ske zborovske umetnosti sta cilj in namen našega dela. Ponesli smo jo prek matične domovine in evropskih meja v svet, do daljne Japonske. 


228. Majski koncert ob 25-letnici ustanovitve zbora; Cankarjev dom Vrhnika, 2014. 
HUMANISTIČNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO KAREL BARJANSKI, BOROVNICA 
Ustanovitev: 21. septembra 2009 Predsednik: Jože Zorman (od 2009) 
Kot pravijo sami zase, je v društvu HUD Karel Barjanski humanizem temeljnega po­mena; s svojimi dejanji želijo sporočiti, da je potrebno biti prijazen tako do ljudi, narave kot do ostale okolice. Širok spekter delova­nja društva dokazujejo raznolike sekcije, ki zajemajo področja od umetnosti, naravovar­stva, športa do preteklosti. To so glasbena, fotografska, likovna, literarna, botanična, kolesarsko-naravoslovna, plesna in zgo­dovinska sekcija. Pobudnikov ustanovitve društva je bilo kar 12: Boris Bezek, Jože Zor­man, Slavica Peševska, Andrej Klemenc, Ci­ril Hrovatin, Marko Gorenc, Žiga Rebolj, Igor Čož, Nejc Venzelberger, Tone Garin, Andrej Ocepek in Matjaž Ocepek. Število aktivnih članov je trenutno 75, a se še povečuje. Kulturni praznik zaznamujejo v društvu s proslavo, z razstavami, literarnim dogodkom ali otroškimi delavnicami. V pomladanskih mesecih počastijo dva pomembna dneva, povezana z varovanjem našega planeta: 22. marca pripravijo v sodelovanju z ZKD Vrh­nika-Borovnica v muzejskem parku TMS v Bistri prireditev ob svetovnemu dnevu voda – »Moja reka praznuje«. Mesec kasneje, ob sve­tovnem dnevu Zemlje, 22. aprila, pa s temat­skimi predavanji in z razstavami seznanjajo borovniške osnovnošolce o pomembnosti varstva okolja. Ob izteku poletja sodelujejo pri organizaciji praznovanja občinskega dne­va borovnic. Člani društva organizirajo čez celo leto še vrsto drugih dogodkov; začetni in nadaljevalni likovni tečaj, gostovanja gle­daliških predstav, predavanja, posvete, tv in 



229. Odprtje razstave »Veterani ne skrivamo«, ko je predsednik ZVVS generalmajor Lipič predal društvu spominsko plaketo; Cankarjev dom Vrhnika, 2014. 
60 LET ZVEZE KULTURNIH DRUŠTEV VRHNIKA 
radijska snemanja ter razstave likovnih, fo­tografskih, zgodovinskih in drugih del. Med slednjimi so bile odmevnejše: fotografska razstava »Barje«, razstava »O Borovnici in vi­aduktu«, v sodelovanju z OZVVS Vrhnika-Bo­rovnica dokumentarna razstava »Veterani ne skrivamo« ob 20. obletnici omenjenega Ob­močnega združenja ter fotografska razstava mineralov »Skriti svet«. Razstave so gostovale tudi v okoliških krajih. Med prejetimi prizna­nji je posebnega pomena spominska plaketa, ki jo je ob odprtju razstave »Veterani ne skri­vamo« izročil društvu kot zahvalo za sodelo­vanje slovenski generalmajor Ladislav Lipič (2014). Leta 2012 je podelila Občina Borov­nica priznanje predsedniku Jožetu Zormanu za dolgoletno prostovoljno delo na področju družbenih dejavnosti, ter leta 2015 Prosto­voljno gasilsko društvo zahvalo celotnemu društvu za organizacijo razstave o zgodovini gasilstva v Borovnici. 
Se vam poraja vprašanje, zakaj se imenu­jemo HUD Karel Barjanski? Ime je nasta­lo po ekotragokomediji »Smeti v taprave kante, ne na Barje« ... 

MUZEJSKO DRUŠTVO VRHNIKA 
Ustanovitev: 14. februarja 1992 
Predsedniki društva: 
Peter Habič (1992–1998) 
Marija Oblak Čarni (1999–2015) 
Katarina Oblak Brown (od 2015) 

Že od ustanovitve je v Muzejskem društvu Vrhnika opaziti visoko strokovnost in zavze­tost pri spoznavanju zgodovinske identitete vrhniškega prostora. Raziskovanje, zbiranje, arhiviranje in prezentacija izsledkov s po­dročja domoznanstva ter varstva kulturne in naravne dediščine so dejavnosti, ki jih društvo v svojem programu zajema kot celo­to. Zaradi usmerjenega delovanja društva v 
dolgoročni prid občine in njenih prebivalcev mu je Ministrstvo za kulturo RS leta 2004 
– 
kot edinemu vrhniškemu društvu doslej 

– 
podelilo status društva v javnem interesu na področju kulture. Leta 2010 je prejelo društvo občinsko priznanje – srebrno plake­to Ivana Cankarja »za dolgoletne uspehe in izjemne dosežke trajnega pomena«. 


Trenutno ima društvo 164 članov. Temeljna dejavnost društva je zbiranje, popisovanje in hramba gradiva o zgodovini Vrhnike. Sprejemajo v glavnem fotografije, druge do­kumente in le manjše predmete, saj za zdaj društvo nima ustreznega skladiščnega pro­stora. Muzejsko društvo izvaja večje projek­te v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankar­ja Vrhnika. Med najvidnejše sodi zbornik Vrhniški razgledi, ki izhaja od leta 1996 in zajema tematsko zelo raznolika področja. Prispevki imajo večkratne recenzije in so podprti s podatki, pridobljenimi iz najvišjih ustreznih institucij. Med zahtevnimi pro­jekti so tudi razstave, ki so gostovale še po drugih krajih. Med njimi: »Razvoj usnjarstva na Vrhniki«, »Vrhnika v prvi svetovni vojni«, »Vrhnika na pomembni evropski poti«, »Ko je bila Vrhnika še pristanišče«, »Brata Jager«, razstave o najstarejših vrhniških ulicah in okoliških krajih. Muzejsko društvo je posta­vilo spominske plošče slikarjem Petkovšku, 

231. Izlet članov MDV v Josipdol in Šoštanj; Josip­dol, 2014. 

VRHNIŠKI RAZGLEDI 1 VRHNIŠKI RAZGLEDI 2 VRHNIŠKI RAZGLEDI 3 VRHNIŠKI RAZGLEDI 4 VRHNIŠKI RAZGLEDI 5 



VRHNIŠKI RAZGLEDI 7 VRHNIŠKI RAZGLEDI 8 VRHNIŠKI RAZGLEDI 9 VRHNIŠKI RAZGLEDI 10 

VRHNIŠKI RAZGLEDI 11 VRHNIŠKI RAZGLEDI 12 VRHNIŠKI RAZGLEDI 13 VRHNIŠKI RAZGLEDI 14 VRHNIŠKI RAZGLEDI 15 
232. Naslovnice do sedaj izdanih zbornikov Vrhniški razgledi. 
Sternenu in Ogrinu, v Ameriki uveljavljeni­ma bratoma Jager ter spomenik vrhniškim krasoslovcem Michlerju, Habetu in Habiču v Močilniku. V društvu so pripravili tudi mno­ga tematska predavanja, posvet o Barju in ekskurzije v kraje, ki so tako ali drugače po­vezani z Vrhniko (po Sloveniji, Dunaj, Sol­nograška, rečna pristanišča v Nemčiji, Južna Tirolska). 
Pomemben dosežek društva je, že iz leta 2009, izdelava projektne naloge Muzej Vrh­nika, ki je ena od glavnih spodbud za Do­življajsko razstavišče Ljubljanica, ki nastaja na Vrhniki. 
Za ohranjanje in razvijanje domoznan­skih, muzejskih in drugih kulturnih vre­dnot domačega kraja se ustanovi Muzej­sko društvo Vrhnika s sedežem na Vrhni­ki (Pravila MDV, 1. člen). 

DRUGA KULTURNA DRUŠTVA IN SKUPINE 
Glasbena 
Kulturno društvo Raskovec * 
Oktet Raskovec 
Pritrkovalna skupina 


Društvo cerkvenih pevskih zborov Vrhnika * 
Mešani cerkveni zbor sv. Pavel 
Otroški pevski zbor 


Pevska skupina Diversa °. Pevska skupina Odoica  °. Skupina ljudskih pevcev °. Družinski trio Jesenovec  °. Društvo Ženski pevski zbor Concinite (v mirovanju) Društvo Ženski pevski zbor Tonja, Borovnica Društvo Orkester Simfonika Vrhnika * Društvo glasbenikov Camerata Labacensis Društvo za promocijo metalske subkulture Mladinski godalni orkester GŠ Vrhnika  °. Mladinski simfonični orkester GŠ Vrhnika  °. Pihalni orkester GŠ Vrhnika °. Kulturno-umetniško društvo Zverinica, Bevke Kulturno društvo Adriars, Borovnica 
Plesna 
Društvo Zmigaj se! Plesni klub Kontakt °. Plesni studio Peter Pan °. Plesni studio M °. Plesna šola Urška .°. Baletne skupine GŠ Vrhnika °. Plesne skupine Žabice, ŠŠD Žabice, 
Log - Dragomer 
Gledališka 
Društvo za razvoj urbane subkulture * Društvo Čarogledališče * 
Likovna 
Društvo Mala mestna galerija Skupina akvarelistov °. 
Fotografska 
Fotografsko društvo Okular * 
Naravovarstvena 
Društvo za ekologijo in varstvo okolja Slovencev 
Društvo za zaščito kulturne in naravne dediščine Meček 
Društvo Rosika Bevke 
Društvo za ekologijo in varstvo okolja Borovnica 
MLADINSKA, HUMANISTIČNA 
Humanistično in umetniško društvo »O«, 
Verd * 
Mladinsko športno-kulturno društvo Verd * 
Društvo Klub vrhniških študentov 

Glasbena sekcija 
Gledališka skupina 
Fotografska sekcija 
Literarna skupina 
Potopisna predavanja 


Društvo prijateljev mladine Mavrica Mladinsko kulturno društvo Arterija, Borovnica 
Glasbena skupina, 
Likovna skupina, 
Program mladih 

Klub mladinski center Log - Dragomer 
DRUGA KULTURNA DRUŠTVA 
Društvo ljubiteljev narave in običajev Notranjske * 
Društvo Nauportus viva * 
Klub Orfej, Sinja Gorica 
Kulturno društvo Borovnica 
Moški pevski zbor Šting`lc Moški kvartet Škrip Ženski pevski zbor Barjanke Dramska skupina Šota Mladinska dramska skupina Ta mlad` Otroška dramska skupina Šotki Folklorna skupina Šumnik Klekljarska skupina Punkeljci Literarna sekcija Skupina ljudskih pevk Coklarji Harmonikaška sekcija 
Društvo podeželskih žena Ajda, Borovnica 
Štorklja – društvo za ustvarjalnost in družino, Log - Dragomer 
* 	Društva, ki se letno javljajo na razpis za sofinanciranje ljubiteljske kulturne dejavnosti (ZIC Vrhnika). 
° 	Kulturne skupine, ki delujejo izven društvene organizacije. 
PODATKI O RAZSTAVI 
Razstavo so pripravili: 
Zveza kulturnih društev Vrhnika (predsednik Rasto Jakič), 
Muzejsko društvo Vrhnika (predsednica Marija Oblak Čarni) 
in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika (direktor Boštjan Koprivec). 
Avtorica: Katarina Oblak Brown 
Oblikovalka: Milena Oblak Erznožnik 
Jezikovni pregled: Mina Ristanc 
Avtorji fotografij: 
Robert Ajlec Iztok Ameršek Anka Grom Joži Krvina Miro Malneršič Bojan Mesec Peter Nose Marija Oblak Čarni Tatjana Oblak Milčinski Jože Pristavec Simon Seljak Roman Šipič Gašper Tominc Igor Trček Janez Žitko Klemen Žun fotografska sekcija HUD Karel Barjanski 
in drugi. 
Tisk: Bograf tiskarna d. o. o. 

Obseg: 26 panojev 

Odprtje: 
Mala dvorana Cankarjevega doma Vrhnika, 
18. september–8. november 2015. 

REFERENCE 
Zgodovina ZKD 
Bregant Možina Nataša 2013: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Vrhnika; ob 15-letnici delovanja. Vrhniški razgledi 14, MDV, 181–207. 
Kos Marjana 2003: Prosvetni dom včeraj, Cankarjev dom danes – Hiša ljubiteljske kul­ture na Vrhniki. ZKD Vrhnika, 48 str. 
Rijavec Marta 1999: Utemeljitev prizadevanj v preoblikovanju programskega sklopa kul­turnih dejavnosti, ki ga je do leta 1999 vodila ZKO Vrhnika in Ustanovitev kulturnega za­voda na Vrhniki. JSKD – OI Vrhnika, 18 str. 
Rijavec Marta 2013: Kronologija sprememb organiziranosti ljubiteljske kulturne dejav­nosti na Vrhniki, 1945–2002 (informativni zapis in slikovno gradivo). 
Rijavec Marta & Malavašič Nevenka 1999: O delu ZKD Vrhnika v letu 1998 – Poročilo o delu izvršnega odbora v mandatnem obdo­bju 1994–1999. ZKO Vrhnika, 19 str. 
Sodelavca: Rasto Jakič, Marta Rijavec. 
Glasbena dejavnost 
Benkič Vesna 2003: Razvoj kulturnih dejav­nosti na Vrhniki od konca 19. stoletja. Di­plomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulte­ta za družbene vede, 67 str. 
Glušič Mateja & Brelih Elica 2009: Razvoj glasbenih dejavnosti na Vrhniki. Vrhniški razgledi 10, MDV, 101–120. 
Oblak Katarina 2001: Komorni orkester Vrh­nika – Naših deset let (1991–2001); tekstov­na priloga k zgoščenki, ZKO Vrhnika.  
Oblak Katarina 2006: Orkester Simfonika Vrhnika – Koncert ob 15. obletnici (1991– 2006); tekstovna priloga koncertnega lista, Društvo orkester Simfonika. 
Sodelavka: Maruša Tomšič. 
Gledališka dejavnost 
An-ban gledališče (opis dejavnosti 1975– 1986), letnica nepoznana, Zveza kulturnih organizacij Vrhnika. 
Mrak Pavel 1978: Amatersko gledališče Ar­
gos in Lizistrata. Naš časopis 40, str. 6. Oblak Milčinski Tatjana 2008: Kulturno ži­vljenje Verda in Verjanov v 20. stoletju. Vrh­niški razgledi 9, MDV, 204–233. 
Pečar Dragica 1974: Dramska sekcija vrhni­
ške mladine. Naš časopis 5, str. 3. Suhadolnik Mirjam 2010: Najljubša pa mi je vloga babice moji Lori! Naš časopis, 30. av­gust 2010, str. 5. 
T. H. 1976: Na kratko o kulturi v naši občini. Naš časopis 29, str. 12.  
T. H. 1977: Mladinska dramska skupina Vrh­nika. Naš časopis 31, str. 14. 
Avtor ni naveden, 1977: Ob prvem letu Zveze kulturnih organizacij Vrhnika. Naš časopis 37, str. 7. 
Avtor ni naveden, 1979: Nova premiera vrh­niških gledaliških amaterjev. Naš časopis 51, str. 6. 
Sodelavci: Tatjana Oblak Milčinski, Ema Goričan, Mirjam Suhodolnik, Niko Nikolčič, Jože Valentič. 
Plesna dejavnost 
Bole Melita 2015: Folklorna skupina Bistra (informativni zapis). 
Novak Martin 2015: Ustanovitev folklorne dejavnosti v Ligojni (informativni zapis in slikovno gradivo). 
Tršar F. 1979: Veselje do plesa – Folklorna skupina Ligojna. Naš časopis 49, str. 6. 
Avtor ni naveden, 1980: Ohranjanje tradicije. Naš časopis 70, str. 5. 
Sodelavca: Martin Novak, Andrej Verbič; Me­lita Bole. 
Knjižnična dejavnost 
Zgodovina Cankarjeve knjižnice in knjižni­čarstva na Vrhniki. http://www.ckv.si/files_ vsebine/20080825150011336/Zgodovina. pdf (prebrano junija 2015). 
Slikovno gradivo CKV. 
Stražišar Simona (leto ?): Knjižnica dr. Mari­je Boršnik Borovnica (informativni zapis in slikovno gradivo). 
Sodelavci: Sonja Žakelj, Niko Nikolčič (CKV), Simona Stražišar (Knjižnica Borovnica). 
Filmska dejavnost 
Informativni zapis o zgodovini Kina Vrhnika 

(posredoval Marjan Košir, 2015). 
Petkovšek Vinko (leto ?): Kino Bevke (infor­mativni zapis). 

Kino Bevke – zloženka, izdana ob ponovni 
oživitvi kina (2012). 

Žun Klemen 2014: Kino Bevke – kronologija 

(informativna tabela). 
Sodelavca: Marjan Košir (Kino Vrhnika), Ro­bert Ajlec (Kino Bevke). 

KUD Drenov Grič - Lesno Brdo 
KUD Drenov Grič - Lesno Brdo, 2015: Izpol­njen obrazec, oblikovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Bizjak Branko 2015: Zbornik kulturnih dru­štev: KUD Drenov Grič -Lesno Brdo v letu 2014. 5 str. (informativni zapis). 
Sodelavka: Mateja Bartol. 
KUD Kosec Log - Dragomer 
KUD Kosec Log - Dragomer, 2015: Izpolnjen obrazec, oblikovan v namen razstave, in sli­kovno gradivo. 
Vengust Anica: KUD Kosec (informativni zapis). 
KUD Kosec 2015: Kulturno umetniško dru­štvo Kosec – 2014, 11. str. (poročilo o delu za leto 2014). 
Sodelavki: Anica Vengust, Pavla Prah. 
KUD Ligojna 
KUD Ligojna 2015: Izpolnjen obrazec, obli­kovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Kogovšek P. & Frank J. 2014: Dramska sku­pina Sadika; in njene predstave od leta 2008 do 2014. KUD Ligojna, 7 str. 
Samotorčan Marta, Pišek Nuška & Podlipec Marjeta 2006: Žive jaslice v Ligojni; 1996– 2006. KUD Ligojna, 78 str. 
Sodelavka: Marija Kupec. 
KUD Podlipa - Smrečje 
KUD Podlipa - Smrečje 2015: Izpolnjen obra­zec, oblikovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Kuzmič Peternelj Katarina 2015: Kulturno umetniško društvo Podlipa - Smrečje (infor­mativni zapis). 
Cankar Nuša: Kulturno umetniško društvo Podlipa - Smrečje (informativni zapis). 
Sodelavci: Katarina Kuzmič Peternelj, Pri­mož Pečirer, Nuša Cankar, Marija Malovrh. 
KD Ivan Cankar Bevke 
KD Ivan Cankar Bevke 2015: Izpolnjen obra­zec, oblikovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Petkovšek Vinko: Kino Bevke (informativni zapis). 
Kino Bevke – zloženka, izdana ob ponovni oživitvi kina (2012 ?). 
Žun Klemen 2014: Kino Bevke – kronologija (informativna tabela). 
Sodelavec: Robert Ajlec. 

KD Stara Vrhnika 
KD Stara Vrhnika 2015: Izpolnjen obrazec, oblikovan v namen razstave, in slikovno gra­divo. 
Goričan Ema & Nagode Stanislav 2013. Pov­zetek iz zbranega gradiva in spominov o kul­turnem življenju na Stari Vrhniki (informa­tivni zapis in slikovno gradivo). 
Sodelavci: Anka Grom, Joži Krvina, Ema Go-ričan, Slanislav Nagode. 
KD Hic et nunc 
KD Hic et nunc 2015: Izpolnjen obrazec, obli­kovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Sodelavec: Tomislav Popit. 
Društvo Big band Vrhnika 
Društvo Big band Vrhnika 2015: Izpolnjen obrazec, oblikovan v namen razstave, in sli­kovno gradivo. 
Zadnik Viktor 1998: That`s life – Big band GŠ Vrhnika; tekstovna priloga k zgoščenki, Glasbena šola Vrhnika.  
Sodelavci: Ana Šemrov, Jože Jerina, Damja­na Vrenjak. 
Pihalni orkester Vrhnika 
Čepon Jerneja: Pihalni orkester Vrhnika (in­formativni zapis in slikovno gradivo). 
Gabrovšek Homšak Darja, Rijavec Marta, Rožmanc Igor & Čepon Jerneja 2015: 90 let Pihalnega orkestra Vrhnika (1925–2015). JSKD – OI Vrhnika, 18 str. 
Avtor ni naveden, 1974: Jubilejno leto vrhni­ške godbe. Naš časopis 20, str. 10. 
Sodelavci: Jerneja Čepon, Vili Pušnik, Aleš Stružnik. 
MePZ Društva invalidov Vrhnika 
MePZ Društva invalidov Vrhnika 2015: Iz­polnjen obrazec, oblikovan v namen razsta­ve, in slikovno gradivo. 
Jesenovec Jože 2015: Zapis o ansamblu De­tlca. 
Sodelavci: Mojca Seljak, Jože Jesenovec, Li­lijana Stepic. 
Društvo MePZ Mavrica 
Društvo MePZ Mavrica 2015: Izpolnjen obrazec, oblikovan v namen razstave, ter sli­kovno in koncertno gradivo. 
Mešani pevski zbor Mavrica – 10-letnica, 2003, 15 str. 
Sodelavca: Slavi Štirn, Rasto Jakič. 
PD Ivana Cankarja Vrhnika 
PD Ivana Cankarja Vrhnika 2015: Izpolnjen obrazec, oblikovan v namen razstave, in sli­kovno gradivo. 
Sodelavca: Miro Malneršič, Meta Novljan. 
HUD Karel Barjanski, Borovnica 
HUD Karel Barjanski Borovnica 2015: Izpol­njen obrazec, oblikovan v namen razstave, in slikovno gradivo. 
Sodelavec: Jože Zorman. 
Muzejsko društvo Vrhnika 
Čelešnik Nika 2012: 20 let Muzejskega dru­štva Vrhnika. Vrhniški razgledi 13, MDV, 9–27. 
Oblak Čarni Marija 2010: Poročilo o delu Muzejskega društva Vrhnika v letu 2009. Vrhniški razgledi 11, MDV, 212–218. 
Rančov Mira 2010: Občni zbor Muzejskega društva Vrhnika leta 2010. Vrhniški razgledi 11, MDV, 219–221. 
Pravila MDV, 14. 2. 1992, Vrhnika. 
Odločba o podelitvi statusa društva v jav­nem interesu. Ministrstvo za kulturo, 28. 5. 2004. 
Sodelavka: Marija Oblak Čarni. 
Seznam drugih kulturnih društev 
Bregant Možina Nataša 2013: Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, območna izpostava Vrhnika; ob 15-letnici delovanja. Vrhniški razgledi 14, MDV, 181–207. 
Anketa o društvih v občini Vrhniki, 2013. Izvedla JSKD – OI Vrhnika za potrebe Mini­strstva za kulturo. 
Društva, politične stranke in ustanove: Iskal­nik društev/podružnic tujih društev; skupi­na: kulturna in umetniška društva, občina Vrhnika, Borovnica. http://mrrsp.gov.si/ rdruobjave/dr/index.faces -(prebrano av­gusta 2015). 
Občina Vrhnika – Kulturna društva; http:// www.vrhnika.si/?m=pages&id=110 (prebra­no avgusta 2015). 
Seznam društev, ki se letno javljajo na raz­pis Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika: Javni razpis za zbiranje predlogov za sofinancira­nje ljubiteljske kulturne dejavnosti v občini Vrhnika. 
Sodelavca: Nataša Bregant Možina, Žiga Gruden. 

GAŠPER TOMINC 
VRHNIŠKA KRONIKA 

ZA LETO 2015 

JANUAR 
1. januar – Novo leto so nekateri Vrhničani pričakali na osrednjem silvestrovanju na Sodnijskem trgu. Zelo nizke temperature so povzročile, da je novoletno odštevanje na prostem spremljalo samo okoli 150 ljudi. 
5. januar – Gradbena dela na Cankarjevem domu potekajo po zastavljenem termin­skem planu. Delavci zaključujejo vgradnjo oken, nato se bodo preselili v notranjost in začeli z elektro- inštalaterskimi deli. 
10. januar – V Cankarjevem domu je na­stopil simfonični orkester Simfonika z me­šanim pevskim zborom Mavrica in z Meša­nim pevskim zborom dr. Frančišek Lampe iz Črnega Vrha nad Idrijo. Na že sedemin­dvajsetem koncertu po vrsti sta kot solista nastopila harmonikar Mirko Jevtovič in vi­olinist Benjamin Ziervogel. 
10. januar – Gasilska enota na Pokojiški planoti se je s soglasjem Občine Vrhnika, Gasilske zveze Vrhnika in PGD Verd preo­blikovala v Prostovoljno gasilsko društvo Padež-Pokojišče-Zavrh. Po letu 2009, ko je požar zajel tamkajšnje gospodarsko poslo­pje, so se krajani odločili za pristop k PGD Verd. Od leta 2010 so delovali kot »zgolj« enota PGD Verd, ki jim je istega leta poklo­nilo tudi avtocisterno, leta 2015 pa so po­stali samostojno društvo. 

233. Člani PGD Padež-Pokojišče-Zavrh (foto: arhiv društva). 
12. januar – Po daljši bolezni je umrla Su­zana Potočnik, roj. 1965, od leta 2006 di­rektorica vrhniške Cankarjeve knjižnice. Pod njenim vodstvom je knjižnica postala skupek dejavnosti in tako širila svoje po­slanstvo iz strogega knjižničarstva na splo­šno izobraževalno raven. Vrhunec njene kariere je bila gradnja nove knjižnice v Kul­turnem centru. Njegovo odprtje pa zaradi prerane smrti ni doživela. 
14. januar – V Cankarjevi knjižnici Vrh­nika so predstavili gradivo nekdanje knji­žnice IUV, ki ga hranijo na domoznanskem oddelku. Gradivo je strokovno obdelala in predstavila Nataša Oblak Japelj. 

234. Ogled domoznanske zbirke Cankarjeve knji­žnice, kjer je shranjena nekdanja knjižnica IUV (foto: GT). 
27. januar – Oddelki ljubljanskega klinič­nega centra so zaradi gripe prezasedeni. Tudi na Vrhniki so že zabeležili povečanje števila pacientov. 
30. 
januar – Laskavi naziv športnik Vrhni­ke za leto 2014, zlato značko in zlato plaketo je iz rok župana Stojana Jakina prevzela ko­lesarka Ajda Opeka. Zlato plaketo sta dobili še sestri Špela in Liza Urbančič (navijaška skupina Žabice), državni in evropski prvaki v mešanih skupinskih dvigih Ines Macano­vič, Ida Grom, Anže Zadravec in Ingrid Se­ver (ravno tako navijaška skupina Žabice oz. ŠŠD Log-Dragomer), smučar Štefan Hadalin, avtomobilist Tomaž Trček in lokostrelec Slavko Turšič. Prireditev je potekala v špor­tni dvorani OŠ Antona Martina Slomška. 

31. 
januar – Prostovoljno gasilsko društvo Verd je v svojih prostorih organiziralo ve­čer stand-up komedije »Gasilec po meri« ali »Dan v življenju verjanskega gasilca«. Gasilsko življenje so predstavili štirje stand up komiki: Vito Košir, Damir Laventić, Sašo Rajaković in Miha Brajnik. Gasilci so zbra­na sredstva od vstopnic namenili za nakup gasilske opreme. 


FEBRUAR 
4. februar – V dneh pred slovenskim kul­turnim praznikom so v Cankarjevi knjižni­ci v goste povabili Miha Praprotnika, ki je predstavil nastanek knjižnega prvenca Roj­stvo Ljubljane iz duha zmaja. Na predstavi­tvi je sodelovala tudi ilustratorka knjige La­ura Ličer, dogodek pa so popestrili še člani improligaške skupina KUD Impromobile. 
7. februar – Športno rekreacijsko društvo Ulovka je na zasneženi Ulovki pripravilo »Veseli zimski dan« za otroke. Gradili so la­birint iz snega, se sankali in smučali ter se poskušali voziti s pležuhi. 
10. 
februar – V okviru kulturnega prazni­ka so v Cankarjevi knjižnici odprli kiparsko razstavo akademskih kipark Sonje Tavčar Skaberne in Sabe Skaberne. Razstava je bila odprta do 7. marca. Cankarjeva knjižnica je do septembra 2015 postala mesto razstav, ki bi sicer potekale v Cankarjevem domu, a je to zaradi njegove prenove bilo nemogoče. 

11. 
februar – Da ne bi spomin na žled, ki je v svoje kremplje leta 2014 objel tudi naše konce, zbledel, so poskrbeli pri Založbi Fran, kjer so ob obletnici ledene ujme iz­dali zbirko kratkih izkustvenih zgodb tega pojava. Predstavitev knjige Žled je potekala v Cankarjevi knjižnici Vrhnika. V njej pa ima svoje poglavje z osebno izkušnjo tudi Rozka Saje iz Podlipe. 



235. Rozka Saje, zadaj pa naslovnica knjige »Žled« (foto: GT). 

12. 
februar – Vrhniški in borovniški občin­ski svet je dal soglasje k imenovanju nove­ga direktorja Zdravstvenega doma Vrhnika, pred tem pa je to storil še log-dragomerški svet. Tomaža Glažarja bo nadomestil Vrh­ničan Roman Strgar. 

13. 
februar – Kulturni praznik je počastilo tudi društvo Nauportus viva s svojim mla­dinskim pevskim zborom Nauportus mu­sica. To je bil prvi samostojni koncert tega zbora. Progam je potekal v vrhniški glasbe­ni šoli. 

14. 
februar – Osrednje pustovanje na Vrh­niki je potekalo pod šotorom v športnem parku. Sicer je organizatorju Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika nekoliko ponagajalo sla­bo vreme, a dežne kaplje niso odgnale pu­stovanja željne mlade družine. Žirija je iz­brala in nagradila tri najboljše maske med otroci in odraslimi. 


14. februar – Pustovanje je potekalo tudi v Bevkah, kjer so v kulturnem domu pripra­vili pester otroški program, tri najbolj izvir­ne maske pa so tudi nagradili. 
MAREC 
4. 
marec – Štab Civilne zaščite za lju­bljansko regijo je v ljubljanski Festivalni dvorani podaril stanovska priznanja za­služnim posameznikom in organizacijam iz omenjene regije. Med drugim so jih pre­jeli tudi številni vrhniški posamezniki in društva, javne službe ter podjetja, saj so sodelovali pri odpravljanju posledic žleda leta 2014. 

5. 
marec – Župan Stojan Jakin je na med­narodni konferenci (Local and regional partners contributing to Europe 2000) v Bruslju predstavil vrhniško pot do energet­ske učinkovitosti. 


11. marec – Občina prejme sklep Službe vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, da se ji dodeli 846 tisoč evrov za projekt Doživljajski center Ljubljanica. 
14. marec – Po potoku Bela so spustili oko­li 150 gregorčkov. Pred spustom je v Domu upokojencev Vrhnika potekala delavnica izdelovanja gregorčkov, po spustu pa so najboljše tudi nagradili. Najbolj množična družinska prireditev na Vrhniki je potekala že desetič. 

236. Po potoku Bela so spustili več sto gregorčkov (foto: GT). 
15. 
marec – Pri Bevkah bi morali že jeseni 2014 zaključiti z obnovo mostu čez potok Curnovec, a se to zaradi previsokega vo­dostaja vode ni zgodilo. Zato so z deli na­daljevali spomladi. Te dni pa so zaključili še z postavitvijo ograjo in asfaltiranjem. Cesta Drenov Grič–Bevke je bila ves ta čas zaprta. 

16. 
marec – Roman Strgar, novi direktor Zdravstvenega doma Vrhnika, tudi uradno prevzame vodenje omenjenega javnega za­voda. 


20. marec – Občina je že začela s presku­šanjem nove čistilne naprave. Nanjo pa so med drugim speljani tudi novi kanalizacij­ski vodi iz Verda in Gabrč, gradijo pa jih še na Mirkah in na Stari Vrhniki. 
21. 
marec – Ko je v deželo prišla pomlad, je na Drenovem Griču odmevala pesem. V okviru KUD Drenov Grič-Lesno Brdo je Ansambel Presenečenje tretjič zapored pripravil dobrodelni koncert z gosti. To­kratni je bil namenjen otrokom iz socialno ogroženih družin Občine Vrhnika, ki je na tem območju pod okriljem Zveze prijateljev mladine Moste Polje. 

22. 
marec – Na primorski avtocesti prehaja gradnja 7,6 kilometrov dolge protihrupne zaščite v sklepno fazo. Okoličani niso naj­bolj zadovoljni z njimi, saj menijo, da je na nekaterih odsekih še več hrupa kot doslej. 


APRIL 
6. 
april – Na velikonočni ponedeljek je Društvo ljubiteljev narave in običajev No­tranjske za svoje člane organiziralo v domu krajevne skupnosti na Stari Vrhniki sekanje pirhov. Folklorna skupina Cepci iz Ligojne pa so na ta dan na treh lokacijah v Ligojni zaplesali gorenjske plese in ob koncu tudi sekali pirhe. 

7. 
april – Opuščena vojašnica na Stari Vrh­niki ima v eni od svojih hal nove »stano­valce«, to je člane Društva Autosport Jazon Vrhnika, ki se ukvarjajo z dirkanjem. Hala bo društvu služila kot velika društvena de­lavnica, saj fantje in dekleta trenutno pri­pravljajo dirkalnike povečini kar doma. 


12. april – V Gonarsu je potekala tradicio­nalna zabavna prireditev Festa delle Ron­dini (Praznik lastovic), ki jo organizira lokalno združenje trgovcev in obrtnikov pobratene občine Gonars. Na povabilo žu­pana Gonarsa so se srečanja v organiza­ciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika ude­ležili župan Vrhnike Stojan Jakin, pevski zbor Nauportus musica ter Košarkarski klub Vrhnika z ekipo starejših pionirjev. 
15. april – Ponoči je umrl Franc Grom, roj. 1940, znani izdelovalec vrhniških pirhov. 
19. april – Motoklub Nauportus je pred cerkvijo sv. Pavla organiziral tradicionalni blagoslov motorjev, ki se ga je zaradi lepega vremena udeležilo kar veliko motoristov. 


238. Vinko Tomšič (foto: Blaž Tomšič). 
21. april – V Gostilni Bajc so se na pobu­do slovenskih arheologov sestali domači in tuji strokovnjaki iz Evrope za antična vo­dna plovila. Na posvetu naj bi izoblikovali temeljni dokument za nadaljnje aktivnosti ustanavljanja svetovnega inštituta za razi­skovanje prazgodovinskih plovil. 

21. 
april – V avli OŠ Ivana Cankarja Vrh­nika je potekala območna revija otroških pevskih zborov občin Vrhnika, Borovnica in Log-Dragomer. Koncert je bil izveden v dveh zaporednih časovnih terminih. Naj­prej sta se predstavila otroška zbora z log­-dragomerške šole in bevške podružnične šole (vse zbore vodi Mojca Lorber), kasneje pa še zbori Cankarjeve osnovne šole z Vrh­nike (Miškolini, Cofki in Kuštravci) pod taktirko Ljubice Jelovšek in Tanje Avsec. 

22. 
april – Glasbena šola Vrhnika sodi med najboljše v Sloveniji, zato ne preseneča, da iz njenih vrst izhajajo odlični glasbeniki. Eno od meril za njihovo uspešnost so do­seženi rezultati na državnem tekmovanju mladih glasbenikov, kjer se je merilo 793 tekmovalcev. Med njimi so se odlično odre­zali tudi učenci vrhniške glasbene šole, ki jih je na posebnem sprejemu sprejel župan Stojan Jakin z direktorico občinske uprave Vesno Kranjc. 



239. Na sprejemu pri županu (foto: GT). 
MAJ 
5. maj – V Cankarjevi knjižnici Vrhnika so odprli razstavo čipk z naslovom »Milina klekljane čipke«. Razstavo je pripravil KUD Kosec iz Log-Dragomera v sodelovanju s knjižnico in Zavodom Ivana Cankarja. 
5. maj – V sejni sobi na Tržaški 1 sta župan Stojan Jakin in direktorica občinske uprave Vesna Kranjc sprejela vrhniško ekipo futsala oz. dvoranskega nogometa (FK Zavas). Nji­hovi člani so v nedavni končnici državnega prvenstva osvojili naslov državnih podprva­kov v skupini mlajši od 19 let (U 19). 
6. maj – V Cankarjevi knjižnici so razgla­sili absolutnega zmagovalca prvega Lite­rarnega triatlona Slovenska pisateljska pot (Prešeren, Trubar, Cankar) za zadnjo tria­do osnovne šole. Mladi iz cele Slovenije so se preizkušali s pisanjem poezije, proze in z »raziskovalnim esejem«. Za absolutno zmagovalko je bila razglašena Vrhničanka Sara Bradeško. Literarni triatlon je potekal pod okriljem Društva slovenskih pisateljev in treh zavodov (Zavod Ivana Cankarja Vrhnika, Zavod za turizem in kulturo Ži­rovnica ter Javni zavod Trubarjevi kraji iz občine Velike Lašče). 
6. maj – V spomin na 70. obletnico kon­ca druge svetovne vojne na Vrhniki je v Slomškovi športni dvorani potekala velika slovesnost, na kateri sta okoli 650 zbranih nagovorila predsednik lokalnega združe­nja NOB Janez Kikelj in župan Stojan Ja­kin. Kulturni program so oblikovali pove­zovalka Mirjam Suhadolnik, Pihalni orke­ster Vrhnika, skupina učencev OŠ Antona Martina Slomška, Partizanski pevski zbor iz Ljubljane in Tržaški pevski zbor Pinko Tomažič. 

240. Osrednje mesto v kulturnem delu proslave je za­sedal Tržaški pevski zbor Pinko Tomažič (foto: GT). 

241. Prejemniki občinskih priznanj. Slavnostna akademija, 8. maj 2015 (foto: GT). 
6. maj – Darja in Andrej Gutnik sta na Dre­novem Griču pripravila že šesto salamijado po vrsti. Na tekmovanje se je prijavilo se­demnajst tekmovalcev s svojimi salamami. Komisija je za najboljše izdelovalce salam razglasila: Zvoneta Mihevca, Andreja Gu­tnika in Toneta Mihevca. 
8. maj – Zaradi prenove Cankarjevega doma je slavnostna akademija ob občin­skem prazniku potekala v telovadnici OŠ Ivana Cankarja. Župan Stojan Jakin je razglasil častna občana, Franca Groma in Vinka Tomšiča, ki pa sta priznanje na ža­lost prejela posthumno. Zlato plaketo je prejel vrhniški župnik in dekan Blaž Gre­gorc, srebrno pa Mešani pevski zbor Ivana Cankarja, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in PGD Vrhnika. Posebno županovo priznanje je prejelo PGD Verd. Kulturni program sta oblikovala MePZ Ivana Cankarja in učenci OŠ Ivana Cankarja Vrhnika. 
8. maj – Gradbeni posegi na Cankarjevem domu so končani. Na objektu so opravili tehnični pregled. Pomanjkljivosti morajo odpraviti v tridesetih dneh. 
9. maj – V Športnem parku Vrhnika je kom­postarna Rosa iz Ligojne pripravila in izve­dla prireditev, imenovano Pozdrav pomladi Vrhnika 2015, na kateri je v dopoldanskem delu potekalo tekmovanje starodobnih vo­zil v spretnostni vožnji, popoldanski del pa je bil namenjen druženju in zabavi. 
9. 
maj – Mešani pevski zbor Ivana Cankarja je v Glasbeni šoli Vrhnika izvedel pomladni koncert Pod jasnim nebom rdeča roža. Na­stopili so tudi gostje, in sicer Tamburaški orkester Danica iz Dobravelj in tri učenke glasbene šole: Eva in Sara Mivšek ter Klav­dija Zalokar. 

10. 
maj – V Smrečju so slovesno odprli in blagoslovili prenovljen odsek lokalne ceste Smrečje– Bevc. Investicija v 600-metrski odsek je znašala skoraj 64 tisoč evrov, pri čemer je 28 tisoč prispevala lokalna krajev­na skupnost, 19 tisoč občina Vrhnika, preo­stalo pa so pokrili krajani sami. 


10. maj – V župnijski cerkvi sv. Pavla na Vrhniki je bil »Dan služenja«, namenjen ostarelim, bolnim in invalidnim osebam. 

Po sveti maši je na župnijskem dvorišču potekalo druženje, kjer so za veselo raz­položenje skrbeli sorodniki povabljencev, osebje Doma upokojencev in prostovoljci. 
10. maj – Na rojstni dan Ivana Cankarja je oživela njegova spominska hiša. Zavod Iva­na Cankarja je pripravil kopico dejavnosti za obiskovalce. Lahko so se pridružili vodenim ogledom ali prisluhnili otroškim predstavam pred hišo. Lahko pa so obiskali slikarsko zbirko akademskega slikarja Florisa Obláka, kjer je bil ta dan “dan odprtih vrat”. 

242., 243. Del Slikarske zbirke akademskega slikar­ja Florisa Obláka na Vrhniki (foto: GT). 
12. maj – Zdravstveni dom Vrhnika je v parku pred ZIC Vrhnika organiziral Dan zdravja, na katerem je predstavil svoje pre­ventivne programe. Dopoldne so se med stojnicami pomudili skoraj vsi vrhniški vrt­ci in osnovnošolci, popoldne pa še ostala javnost. 

244. Vreme je bilo organizatorju naklonjeno, ude­ležba pa je bila nad pričakovanji (Foto: GT). 
13. maj – Osnovna šola Antona Martina Slomška Vrhnika je povabila lokalne in druge podjetnike. Učenci, ki so se v tem šolskem letu ukvarjali s projektom Podje­tništvo, so predstavili svoje poslovne ideje. Gostje so jih ocenili in mladim podali tudi kopico nasvetov. 
13. 
maj – V OŠ Ivana Cankarja se je zaklju­čila 33. Petkovškova likovna kolonija, na kateri je sodelovalo več kot 30 učencev in učenk iz 14 osnovnih šol. Osrednja nit eno­dnevne kolonije so bili mobili iz žice (viseči predmeti, ki se premikajo ob pišu vetra). 

14. 
maj – V Cankarjevi knjižnici je potekal zaključek Festivala otroške poezije Rimara­ja, na katerem so najboljšim poetom podeli­li priznanja in nagrade. Tokrat je na festiva­lu sodelovalo kar 53 slovenskih šol in preko 300 otrok. Vrhnika je odnesla eno samo priznanje: osmošolka Leila Grbović iz OŠ Ivana Cankarja je osvojila drugo mesto. 

15. 
maj – Pihalni orkester Vrhnika 29. maja praznuje 90. obletnico delovanja. Člani so jubilej obeležili 15. maja s slavnostnim koncertom v športni dvorani pri OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki. Ob tej prilo­žnosti je društvo prejelo posebno priznanje Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, nekateri člani pa Gallusove značke.  



245. Pihalni orkester Vrhnika (foto: Simon Seljak). 
15. maj – V cerkvi sv. Lenarta so pevke in pevci Mladinskega mešanega pevskega zbora Nauportus musica pripravili koncert sakralnih pesmi. 
18. maj – V Cankarjevi knjižnici na Vrh­niki je vrhniška literarna skupina, ki že štiri leta deluje v okviru lokalnega Javne­ga sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti pod mentorstvom Ane Porenta, predstavila nov literarni zbornik »Piš!« de­vetih ustvarjalcev: Nataše Bregant Možina, Jožeta Brenčiča, Nataše Frančeškin, Mari­je Malovrh, Bernarde Mrak Kosel, Jožeta Omerzuja, Metke Osojnik, Rozke Saje in Marije Vesel. 
18. maj – Muzejsko društvo Vrhnika in ZIC Vrhnika sta izdala že petnajsti zbornik Vrhniški razgledi, ki prinaša strokovne pri­spevke, povezane z domoznanskim prou­čevanjem Vrhnike. Zbornik z 274 stranmi je bil tokrat zaradi prenove Cankarjevega doma izjemoma predstavljen v Cankarjevi knjižnici. 
20. maj – Baletni oddelek, simfonični ter pihalni orkester Glasbene šole Vrhnika so se predstavili v Slomškovi športni dvorani na letnem koncertu pod naslovom Veseli maj. Koncert je bil hkrati tudi zaključna 
246. MePZ Drenov Grič-Lesno Brdo (foto: arhiv društva). 
prireditev vrhniških Cankarjevih dni, ki vsako leto potekajo od 27. aprila dalje. 
23. maj – KUD Drenov Grič-Lesno Brdo je v lokalnem kulturnem domu obeležil 30-letnico delovanja. Program so oblikova­
li: MePZ Drenov Grič-Lesno Brdo, Otroški pevski zbor Podružnične osnovne šole Dre­nov Grič, Pravljična skupina KUD Drenov Grič-Lesno Brdo in Ansambel Preseneče­nje. Dogodek je bil tudi priložnost za po­delitev priznanj pevcem za njihova skupna leta prepevanja. 
30. 
maj – Mešani pevski zbor Mavrica Vrh­nika, pod vodstvom zborovodkinje Darinke Fabiani, je v Glasbeni šoli Vrhnika pripravil pomladni koncert »Pomladne impresije«. Kot gostje so nastopile članice Ženskega pevskega zbora Dupljanke iz Naklega. 

31. 
maj – Pri Ribiškem domu v Sinji Gorici je vrhniška ribiška družina obeležila 60. obletnico svojega obstoja. 


31. maj – Motoklub Nauportus z Vrhnike je že sedmo leto zapored v vrhniškem špor­tnem parku organiziral Dan varne vožnje, na katerem motoristom ponudi možnost osvežitve praktičnega znanja vožnje, hkrati pa se predstavijo tudi nekatere javne službe in ustanove, ki so povezane s prometom. 

JUNIJ 
5. 
junij – Od 5. do 10. junija je v športnem parku v središču mesta potekal 10. turnir Zavas v malem nogometu. V treh vročih junijskih dneh je nastopilo kar 36 ekip oz. skoraj tristo igralcev, ki so se potegovali za nagradni sklad v skupni vrednosti 4300 evrov. 

6. 
junij – Gasilsko zvezo Vrhnika je junija 1955 ustanovilo devet gasilskih društev, 60 let pozneje pa jih ta šteje šestnajst. Okrogli obletnici na čast so v Tehniškem muzeju v Bistri odprli začasno razstavo starejše gasilske tehnike, ki je bila na ogled do 18. septembra. 



247. Razstava gasilske tehnike v Tehniškem muze­ju Slovenije v Bistri (foto: GT). 
6. junij – Na teku v Bevkah je sodelovalo 385 tekačev. Trinajsti tek po vrsti je omo­gočil poleg sedanjih tras tudi 21-kilome­trsko, ki jo je najhitreje pretekel Vrhni­čan Zahid Abdaković s časom 1 : 24 : 26. 
6. junij – Športno rekreacijsko društvo Ulovka je na Ulovki pripravilo športno olimpiado z mravljico Ulo. Malčki so morali opraviti dober ducat športnih, ustvarjalnih ali izkustvenih nalog, pika na i celotnemu dogajanju pa je bil dobrodelni tek – zbrana sredstva od štartnin je organizator namenil projektu Botrstvo v Sloveniji. 

12. 
junij – Odprtje Argonavtskih dni, že 23. po vrsti, se je po poskusu v letu 2014 z lo­kacijo Cankarjevega doma vrnilo nazaj na prosto v Športni park Vrhnika. Na velikem odru je bila osrednja zvezda večera pevka slovenske zabavne glasbe Darja Švajger, za glasbeno podlago pa je poskrbel Pihalni or­kester Vrhnika. 

13. 
junij – Na Vrhniki je prvič potekal eki­pni izziv, poimenovan Urbani gladiator, na katerem so se ekipe podale po različno dolgih trasah z ovirami. Čeprav je potekal prvič, zainteresiranih ni manjkalo. Šteli so jih v stotinah, ki pa so se podali s središča Vrhnike preko Verda do Retovja, od tam v Močilnik, nazaj v mesto na Staro cesto in preko Svete Trojice na izhodišče. 



13. 
junij – Noč na Vrhniki v Športnem par­ku Vrhnika je obiskalo na tisoče ljudi. Osre­dnje zvezde večera sta bili skupini Tabu in Djomla KS. Ob polnoči je svod razsvetlil velik ognjemet. 

14. 
junij – Turistično društvo Blagajana je v sodelovanju z verdskimi gasilci in ZIC Vrh­nika v Retovju pripravilo animacijo za otro­ke »Premagaj zmaja!«. Otroci so se morali izogibati zmajevim vodnim curkom in bili nagrajeni s sladoledom. Kasneje so v sode­lovanju z vrhniškimi skavti in taborniki po bližnji okolici iskali še »zlato runo«, kjer so morali pokazati kar veliko spretnosti, da so ga odkrili. 

15. 
junij – Milan Selan je v Športnem Parku Vrhnika predstavil nov turistični vodnik »S kolesom in peš po Vrhniškem in okolici«. Po predstavitvi Selanove knjige sta bili še predavanji Tine Grčar o Madagaskarju in Mateje Mazgan o vzponu na Elbrus. 


15. junij – V Gostilni Kranjc je v okviru Argonavtskih dni potekalo prvenstvo v ročnem nogometu, v katerem se je meri­lo sedem ekip. Napeto popoldne, ki so ga mladi v tekmovalnem duhu preživljali na profesionalnih mizah za ročni nogomet, se je končal v korist ekipe Viale Caffe (Matic Mesojedec in Nejc Zakrajšek), ki je slavila že leto pred tem. 
16. junij – Peti dan Argonavtskih dni je mi-nil v znamenju telesne aktivnosti in dobre glasbe. Popoldne je energična Irena P. Tka­lec s plesom zumbe razmigala skupino de­klet, ki so se ji pridružile pri vadbi na pro-stem v športnem parku. V večernih urah pa je streljaj stran – v nekdanjem bazenu 
– zaigral Big Band Vrhnika, ki praznuje dvajset let delovanja, in v sodelovanju z zasedbo Red Five Point Star poskrbel za odličen žur. 
17. junij – Sodnijski trg je gostil »Swing večer« v izvedbi Big Banda Vrhnika in ple­snega Studia Dansa. Poskočni koraki char­lestona in lindy hopa v izvedbi številnih pa­rov so na glasbeni podlagi vrhniškega Big Banda navduševali obiskovalce, medtem ko so lahko srebali ohlajeno pivo lokalnega pivovarja. 
17. 
junij – Glasbena šola Vrhnika je v svoji dvorani pripravila koncert absolventov, ki so končali glasbeno in plesno šolanje na Vrhniki. Predstavili so se učenci, ki so se glasbeno izobraževali šest oz. osem let. 

18. 
junij – Pred Hotelom Mantova je pote­kal 17. mednarodni pokal barmanov. Ude­ležilo se ga je 14 mešalcev koktajla. 

19. 
junij – Na Stari cesti je potekal vsako­letni sejem domače in umetnostne obrti, 





na katerem so se med drugim predstavljale tudi lokalne skupine s svojo kuho. V večer­nem delu sejma so se po ulicah sprehodile še pihalne godbe Vrhnike, Gornje Radgone, Gonarsa in Vrha nad Laškim. Ob 40. oble­tnici pobratenja Vrhnike in Gonarsa sta žu­pana obeh občin razrezala tudi večmetrsko torto. Dan se je zaključil z Dionizovo nočjo, ko lokali na Stari cesti na stežaj odprejo svoja vrata in organizirajo živo glasbo. 
20. junij – V Slomškovi športni dvorani je v okviru Argonavtskih dni potekal Ikarjev let – sobotno dopoldne izdelovanja letal iz papirjev in lesa ter tekmovanje z njimi. Dogodek je tako kot prejšnja leta pripravila modelarska sekcija Kluba letalcev Vrhnika v sodelovanju z ZIC Vrhnika. 
20. junij – Trio Rupnik je v cerkvi sv. Tro­jice pripravil tradicionalni koncert klasične glasbe v izvedbi Nejca, Mance in Anžeta. Nastop so zaznamovali vrhunski solo in skupinski nastopi, kar je pokazalo tudi ob­činstvo, ki je s ploskanjem znova in znova želelo ponovitve programskih točk. 
20. junij – V Bistri je potekalo 32. srečanje pevskih zborov slovenskih mest z usnjar­sko tradicijo. Gostje so si najprej ogledali Vrhniko, nato pa so se predstavili še s pe­tjem. Nosilec srečanja je bil vrhniški meša­ni pevski zbor Ivana Cankarja. 
20. junij – Športna zveza Vrhnika je v so­delovanju z ZIC Vrhnika v športnem parku pripravila t. i. Zeusov dan športa, v okviru katerega so se lahko javnosti predstavila zainteresirana društva. Obiskovalci so si tako lahko med drugim ogledali stojnico domačega smučarskega društva, gimnasti­čarjev, boksarskega kluba barje, floorballi­stov, rokometašev in drugih. 
že osmo srečanje Tu smo doma. Pripravili smo predstavitev lokalnih društev, dišalo je po palačinkah, poskrbeli smo za animaci­jo najmlajših in za predavanja, namenjena starejšim. 
21. junij – Cankarjeva knjižnica Vrhnika je organizirala 22. literarno srečanje »Cankar­jev laz« v istoimenskem lazu pod cerkvijo sv. Trojice, kjer je nekoč pisateljeva družina imela »svoj laz«. Zbrane sta nagovorila v. d. direktorice knjižnice Sonja Žakelj in župan Stojan Jakin, daljši govor o Cankarju pa je imela njegova velika poznavalka Marija Is­krenović. Po uradnem delu so med obisko­valce razdelili češnje in štrukeljce. Kulturni program prireditve so obarvali Mešani cerkveni pevski zbor iz Bevk in Me­šani pevski zbor Ivana Cankarja. 
23. junij – Praznik domovine, dan držav­nosti, so Vrhničani med drugim obeležili z mašo za domovino, ki jo je v cerkvi Sv. Tro­jice daroval vojaški kurat Milan Pregelj ob somaševanju domačega župnika Blaža Gre­gorca in kaplana Martina Goloba. Po kon­čanem bogoslužju je zbrane nagovorila nek­danja poslanka Alenka Jeraj, Trio Rupnik pa je poskrbel za krajši kulturni program. 
25. junij – V Parku samostojnosti v sredi­šču mesta je pod krošnjami lipe potekala pol ure dolga prireditev v čast domovini. 

21. junij – Na prvi poletni dan smo člani 
252. 
Prizorišče dogajanja: levo zbor Nauportus Turističnega društva Blagajana organizirali musica, desno svečani zbor gostov (foto: GT). 

253. 
Dva tisoč let star deblak bo po restavriranju razstavljen v Doživljajskem razstavišču Ljubljanica (foto: GT). 



Slavnostni govornik je bil Primož Hainz, podpredsednik Državnega zbora in posla­nec, izvoljen v vrhniškem volilnem okraju, ki je med drugim spregovoril tudi o spravi, ki naj bi jo izkoriščale politične elite za la­stne interese. Zbrane je nagovoril tudi žu­pan Stojan Jakin. 
JULIJ 
4. julij – Veterani vojne za Slovenijo, Ob­močno združenje Vrhnika -Borovnica, so organizirali spominski pohod. Njegovo tra­so bodo vsako leto spreminjali in tako obšli skozi čas vse lokacije pomembnih in manj pomembnih dogodkov iz obdobja osamo­svajanja. Pohod je posvečen pokojnemu ve­teranu vojne za Slovenijo Tonetu Jesenku, ki je bil v vodstvu OZVVS Vrhnika - Borov­nica od ustanovitve naprej. 83 pohodnikov je tokrat pot vodila po Vrhniki in njeni bli­žnji okolici. 
8. julij – Podvodni arheologi so iz Ljublja­nice potegnili prvi del 2000 let starega de­blaka, ki naj bi bil eksponat v Doživljajskem razstavišču Ljubljanica. 
19. do 26. julij – V tem času je v Opolah na Poljskem potekala mladinska gasilska olimpiada, ki se jo je udeležila tudi mladin­ska enota PGD Drenov Grič -Lesno Brdo. Fantom je športna sreča nekoliko obrnila hrbet, zato so se vrnili brez kolajn, a ne glede na to so bili za domačine, ki so jim pripravili veličasten sprejem ob povratku, zmagovalci. 
22. julij – V poletnih mesecih so volkovi raztrgali tri teličke v Zabočevem, na Dolu pri Borovnici in v Verdu. 
24. julij – Na svetovni razstavi Expo v Mi­lanu se je v drugi polovici julija (24.–30. julij) predstavljal tudi vrhniški turizem. 

Na sejmu sta v teh dneh aktivno sodelovali predstavnici ZIC Vrhnika, za obiskovalce pa je bilo na voljo tudi veliko informativ­nega gradiva. 
AVGUST 
5. avgust – V Dnevnikovi prilogi je na štirih straneh obdelana turistična podoba Vrhni­ke, ki je dosegla visoke ocene, malce je po­šepala le na področju gostinske ponudbe. Dnevnikovo izvidnico sestavljajo nenapo­vedani tuji in domači gostje ter Dnevnikova turistična ekipa. 
7., 14. in 21. avgust – Poletni petki so bili znova družinsko obarvani, kajti v Parku samostojnosti je ZIC Vrhnika v okviru cikla prireditev »Poletje na Vrhniki« pripravil lut­kovne predstave, ustvarjalne delavnice ter priložnostne animacije za najmlajše. Dober obisk je bil zagotovilo, da se bodo sprošče­ni petki, z bosimi nogami na travi parka in v soju zahajajočega sonca nadaljevali tudi prihodnje leto. 
16. avgust – Ob izbruhu epidemije vranič­nega prisada oz. antraksa pri govedu na območju Bistre, na Blatih, je od sredine av­gusta poginilo že enajst krav. 
22. avgust – Nočni tek na Vrhniki, ki ga vsako leto organizira ŠD Agonija z Vrhnike, je tokrat premikal mejnike: zaradi številne udeležbe je potekal kar po Tržaški cesti (prej po Stari cesti). Udeležil pa se ga je celo pred­sednik republike Borut Pahor. Pred tekom je bil še kolesarski vzpon na Ulovko. Peščica junakov se je udeležila kar obeh podvigov. 


28. avgust – Od 23. avgusta so bila v bra­zilskem Riu de Janeiru na Mednarodni kar­tografski konferenci razstavljena likovna dela učencev (projekt Otroci rišejo svet) s celega sveta, med drugim tudi šest iz Slo­venije. Za najboljše delo v kategoriji od 6 do 8 let so razglasili slovensko risbo, ki jo je narisal Andraž Umek iz OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika. 
SEPTEMBER 
1. september – Občani lahko začnejo ko­ristiti novo parkirišče P + R v Sinji Gorici. 
6. september – Turistično društvo Blagaja­na Vrhnika je na Sv. Trojici pripravilo sre­čanje svojih članov. Ob tej priložnosti so podelili tudi priznanja blagajana za najlep­šo urejeno zunanjost in okolico hiš, kme­tij, najlepših sadnih in zelenjavnih vrtov, javnih zgradb in najlepše urejeno krajevno skupnost. 
12. in 13. september – Podlipa je z razsta­vo starih kmečkih predmetov, kulturnim in športnim programom obeležila 750. oble­tnico prve pisne omembe Podlipe. Kultur­ne slovesnosti so se med drugim udeležili župan Stojan Jakin, častna občanka in zgo­dovinarka Marija Oblak Čarni, predstavni­ki različnih organizacij ter krajani od blizu in daleč. 
15. september – Ljubitelji motokrosa (kjer se daje pred hitrostjo prednost vzdržljivo­sti) bodo poslej lahko prišli na svoj račun v kamnolomu na Verdu. Lokalno športno društvo je namreč odprlo prvo, edino ura­dno v Sloveniji, kilometer dolgo enduro progo z različnimi ovirami, navpičnimi str­minami in klanci, ki ga je premierno pre­skusila slovenska enduro reprezentanca. 

256. Degradirano območje na robu kamnoloma dobiva nove vsebine (foto: GT). 
16. september – Župan Stojan Jakin je sprejel Vrhničanko Brigito Grom, ki je na letošnjih poletnih paraolimpijskih igrah v Los Angelesu osvojila zlato in srebrno me­daljo v balinanju. 
19. september – Gasilska zveza Vrhnika je jubilej (60 let) prvič obeležila že poleti v tehniškem muzeju v Bistri, kjer je pripravila začasno razstavo, govora pa je bilo tudi o njeni zgodovini, tokratna proslava v Can­karjevem domu pa je bila bolj slovesne na­rave. Za govornico so se zvrstili župani in najvišji predstavniki gasilcev v državi, ga­silcem in njihovim društvom pa so podelili številna priznanja in zahvale. 
8. september – Na Tojnicah so svojemu na­menu slovesno predali centralno čistilno napravo Vrhnika (CČN Vrhnika). Slavnostna govornika sta bila Stojan Jakin, župan Občine Vrhnika, in mag. Brigita Šen Kreže, direktorica Javnega podjetja komu­nalnega podjetja Vrhnika, d. o. o., ki s čistil­no napravo upravlja. Gradnjo je skupaj s partnerjem Hidroinže­niring, d. o. o., izvajalo podjetje Gorenje Projekt, d. o. o. Skupna pogodbena vrednost projekta je znašala 5.918.035,25 evra (brez DDV). Poskusno obratovanje je potekalo od okto­bra 2014 do junija 2015. CČN tudi po odpr­tju obratuje s polno obremenitvijo, saj se na območju Gabrč, Notranjske ceste, Verda, Mirk in Stare Vrhnike, kjer so hkrati gradili še kanalizacijo, priključki še gradijo. Polno obremenitev bo CČN Vrhnika dosegla, ko bo zgrajena kanalizacija še v naseljih Bla­tna Brezovica, Bevke, Sinja Gorica in Dre­nov Grič. 



18. september – Osrednji kulturni hram na Vrhniki je po letu dni gradbenih del konč­no obnovljen. Odprli so ga, kot se za tovr­stni objekt spodobi: z množico kulturnih ustvarjalcev, zbrane pa je nagovoril tudi župan Stojan Jakin. Milijonska investicija, ki jo je večinoma pokrila Evropa, je tako zaključena, objekt pa je pripravljen na pra­znovanje Cankarjeve stote obletnice smrti leta 2018. 
20. september – Predvideno je bilo, da bodo v Nastanitveni center Vrhnika, ki se nahaja v vojašnici na Stari Vrhniki, sprejeli prve begunce, vendar se to ni zgodilo. Pri­pravljenih je 970 postelj. 
25. september – Dom upokojencev Vrhni­ka je v Cankarjevem domu obeležil 40 let delovanja. Umetniške prireditve in drugi dogodki, posvečeni obletnici, so potekali že pred tem. 5. septembra se je odvila Likovna kolonija Vrhnika 2015, ki se jo je udeležilo kar 22 likovnikov iz različnih krajev Slo­venije. 15. septembra je potekala otvoritev razstave ustvarjenih del ob bogatem ume­tniškem programu učencev Glasbene šole Vrhnika. V četrtek, 24. septembra, pa je v prostorih doma daroval slovesno mašo v zahvalo za uspešno prehojenih 40 let doma nadškof Stanislav Zore. 
OKTOBER 
15. oktober – Do 19. oktobra so na Stari Vrhniki za zainteresirano javnost poteka­la predavanja na temo sanacije apnenega ometa. Naučeno pa so prenašali v dejanja na stari Lukacovi kašči sredi vasi, ki jo je pred leti kupila domačinka Anka Grom. Sla­bo vreme je nekoliko okrnilo terenske vaje, a zasebnik Gnom si je zadal, da je obnovo ometa kasneje vendarle opravil do konca. 
21. 
oktober – Športna zveza Vrhnika je v športnem parku sredi mesta organizirala Mini olimpijado, ki so se jo udeležili učen­ci drugih in tretjih razredov vrhniških šol. Mladi so se merili v različnih športnih di­sciplinah na več vadbenih prostorih, vse pa je potekalo v senci olimpijskega duha: fair playja in veselega druženja. 

22. 
oktober – V Cankarjevi knjižnici je potekal Grabeljškov večer v spomin na pi­satelja Karla Grabeljška - Gabra. Z branjem odlomkov in živo glasbo so se spomnili treh obdobij njegovega življenja (mladosti, vojnega obdobja in povojnega). Zbrane je med drugim nagovoril tudi Primož Hainz, podpredsednik državnega zbora. 


25. oktober – Mešani cerkveni pevski zbor Podlipa, KUD Podlipa -Smrečje, je pod vodstvom Primoža Malavašiča izvedel le­tni koncert v farni cerkvi sv. Brikcija. Zbor v domači cerkvi že vrsto let bogati nedelj­ske in praznične maše, poslušalcem pa se predstavi tudi na letnih koncertih. V prvem delu so zapeli skladbe, ki so se jih naučili posebej za to priložnost, v drugem delu pa so prisluhnili gostoma: Petri na klavirju in Nejcu Malavašiču na kljunasti flavti. 
NOVEMBER 
1. november – V dopoldanskem času je na Drči potekala spominska slovesnost, kjer je delegacija položila venec na tamkajšnjo grobnico. Slavnostni govornik je bil pod­predsednik državnega zbora Primož Ha­inz. Cerkvena slovesnost je potekala popol­dne na pokopališču pod cerkvijo sv. Pavla. 
3. november – Zavod Ivana Cankarja Vrh­nika je v prostorih Cankarjeve knjižnice odprl razstavo unikatne keramike umetni­ce Lučke Šićarov. Diplomirana filozofinja in sociologinja se je predstavila z novo raz­stavo Tisoč in ena noč. Razstava je bila na ogled do 4. januarja 2016. 
10. november – Javni sklad RS za kul­turne dejavnosti, izpostava Vrhnika, je v osrednjem vrhniškem kulturnem hra­mu gostil regijsko razstavo slikarskih del na temo: krog in kvadrat. Predsta­vljenih je bilo 60 likovnih del, med nji­mi ni bilo domačih (vrhniških) avtorjev. 
12. november – V Cankarjevem domu je odprla vrata slikarska razstava Nade Vadla, ki jo je poimenovala »Poslavljanja«. Razsta­va je bila na ogled do 6. decembra, imela pa je v grobem dva sklopa: motive cvetja in ek­spresija ob minljivosti človeškega življenja. 
14. 
november – Člani Zveze šoferjev in av­tomehanikov Vrhnika so obeležili svetovni dan spomina na žrtve prometnih nesreč. Prireditev je potekala v središču Vrhnike, pred spomenikom Ivana Cankarja, kjer so mimoidoče spominjali na nevarnost pro­metnih nesreč in morebitne usodne posle­dice le-teh. 

15. 
november – Na Zaplani so imeli že­gnanjsko nedeljo, hkrati pa so v Domu brat­stva odprli še slikarsko razstavo kot odmev na Simpozij Zaplana 2015, ko so v domu več dni bivali in ustvarjali ustvarjalci. Za razli­ko do leta 2014 tokrat ni bil poudarek samo na slikarstvu, temveč tudi na oblikovanju z lesom, fotografiji, pesništvu, glasbi. 


19. november – Ekipa varuha človekovih pravic se je ustavila na Vrhniki, s katero so se občani lahko pogovorili o pereči temi zadnjih let – o smradu. Prvič so lahko izve­deli nekaj spodbudnih vesti, da je v pripra­vi nova uredba, ki naj bi vendarle nekoliko pristrigla peruti tistim, ki sedaj lahko legal-no smradijo okolico. 
19. 
november – Župan Stojan Jakin in vrhniški čebelar Slavko Keršmanc sta se v okviru dneva »tradicionalni slovenski zaj­trk« najprej mudila v vrtčevski enoti Žabica, nato pa sta se odzvala še povabilu predstav­nikov vrhniškega montessori vrtca, kjer so jima pripravili kratek program. 

20. 
november – Od prvega begunskega vala v drugi polovici oktobra do sredine novembra se je skozi vrhniški nastanitve­ni begunski center sprehodilo okoli enajst tisoč beguncev. Sprva so veliko pomagali domači prostovoljci, kasneje so ti prihajali tudi iz drugih krajev sosednjih občin. 



20. november – Lions klub Vrhnika - No­tranjska je praznoval šestnajsto obletnico ustanovitve kluba. Druženje so popestrili z izvedbo dobrodelne dražbe, ki sta jo vodi­la Miha Brajnik in Damir Leventić. Dražili so izdelke, ki so jih izdelali varovanci Var­stveno- delovnega centra. Za izdelke je bilo veliko zanimanje. Tako so zbrali 900 evrov. 

21. november – Vrhniška Karitas je v Can­karjevem domu pripravila tradicionalni dobrodelni koncert »Dva novčiča«, na ka­terem so zbrali 876 evrov za družine v sti­skah. Slab teden dni pred tem (17. 11.) je Karitas z blagoslovom tudi uradno predala svojemu namenu nove skladiščne prostore, ki so jih izdelali hvaležni uporabniki te or­ganizacije. 

260. Dogajanje je na odru popestril tudi pevski zbor župnijskega vrtca z Vrhnike (foto: GT). 
28. november – Dramska sekcija Sadika (KUD Ligojna) je na domači oder premier-no postavila novo igro »Veriga«, avtorja Fra­na Saleškega Finžgarja. Režiral jo je Janez Cankar iz Podlipe. 
DECEMBER 
1. 
december – Desetletni Maks Lenart Černelč, ki ga je Vrhnika pred tremi leti spoznala preko njegove razstave risb v Cankarjevem domu, je v Cankarjevi knji­žnici predstavil še knjigo Družina W5051. 

2. 
december – Turistično društvo Blagaja­na je v Cankarjevem domu pripravilo Sre­čanje folklornih skupin ter ljudskih pevcev in godcev, hkrati pa je bilo to tudi družabno prednovoletno srečanje članov društva. Ob tej priložnosti je društvo predstavilo sten­ski koledar s fotografijami Vrhnike v Can­karjevih delih. 


4. december – Ko je občinski svet na občin­ski seji sprejel proračun, v katerem je med drugim tudi denar za sofinanciranje gra­dnjo nove koče na Planini nad Vrhniko, so lahko člani Planinskega društva Vrhnika, ki so pobudniki gradnje, tudi uradno začeli z zbiranjem sredstev in vodenjem potreb­nih aktivnosti za dosego cilja. 

4. in 5. december – V organizaciji Zavoda Ivana Cankarja Vrhnika je na Sodnijskem trgu potekal Miklavžev sejem, dogodek pa je organizator popestril še z otroškimi pred­stavami in glasbenim programom. Sočasno je Smučarsko društvo Vrhnika pripravilo tudi sejem rabljene smučarske opreme. 
8. december – Do 15. januarja je bila v Cankarjevem domu na ogled razstava Žive Agrež, ki se je predstavljala z dvema ciklo­ma: motivi dolenjskih in toskanskih narav­nih lepot. 
5. 
december – Po številnih krajih po občini so potekala miklavževanja, osrednje pa je bilo pri cerkvi Sv. Trojice nad mestom. Ne­beško spremstvo je pričakalo skoraj tisoč staršev in otrok, ki so se do prizorišča spre­hodili z baklami. 

6. 
december – V Cankarjevem domu na Vrhniki je potekal veliki letni in praznič­


ni koncert dveh mešanih pevskih zborov: Društva invalidov Vrhnika in Ivana Can­karja Vrhnika. Vsak se je predstavil z la­stnim repertoarjem, večer pa sta zaključila združeno.  
9. december – 11. decembra je 97. obletni­ca Cankarjeve smrti. V spomin nanj so KS Podlipa -Smrečje, Cankarjeva knjižnica Vrhnika, Glasbena šola Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika pripravili v knji­žnici literarni večer z osrednjim gostom Ivanom Malavašičem, ki je izdal tudi novo zbirko pesmi »Pesmi iz Podlipe«. Kot gostje so nastopili še Rozi Saje, Jože Brenčič in Marija Malovrh. 
9. december – Na novinarski konferenci Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slo­venije so predstavili podrobnejše aktivnosti glede konzervatorsko-restavratorskih pose­gov na deblaku, ki so ga poleti potegnili iz Ljubljanice. Rečeno je bilo, da še ni povsem gotovo, da bo deblak postavljen v novem »vrhniškem muzeju« že takoj ob njegovem odprtju v začetku maja, kajti proces obdela­ve najdbe je lahko dolgotrajen. 

cu odkrili tablo, ki označuje umeščenost omenjenega objekta v Slovensko pisateljsko pot. To je projekt, del katerega je Vrhnika že dalj časa, aktivno sodeluje pa zadnji dve leti; cilj pa je promocija literatov in t. i. lite­rarni turizem. 

263. Tablo so odkrili (z leve) Ivo Svetina, Marija Za­krajšek in Igor Likar (foto: GT). 
18. 
december – Pihalni orkester Vrhnika je v Cankarjevem domu pripravil »Božično­-novoletni koncert«. V goste je povabil pev­ski zbor OŠ Ivana Cankarja. 

19. 
december – Dvorana krajevne skupno­sti Stara Vrhnika se je prelevila v pravljični grad, kjer je plesna skupina Vesoljski povž­ki skupaj z dramsko sekcijo lokalnega kul­turnega društva pripravila plesno predsta­vo Pepelka. 


22. december – Glasbena šola Vrhnika je na Cankarjevem odru pripravila predstavo baletnega oddelka z naslovom Božično dre­vesce. Za glasbeno spremljavo sta poskr­bela hišna orkestra: Simfonični in Pihalni orkester GŠ Vrhnika. 


26. december – Na Sodnijskem trgu je po­tekala proslava ob dnevu samostojnosti, na kateri je navzoče nagovoril župan Sto­jan Jakin. Vojni veteran Jožef Molk pa je spregovoril o razmerah pred plebiscitom. Kulturni program so obogatili člani Pihal­nega orkestra Vrhnika in pevka Rada Kikelj Drašler. Prisoten je bil tudi ešalon s prapori vrhniških društev in organizacij. 
26. 
december – Državni praznik so med drugim proslavili tudi na Drenovem Griču, kjer je lokalno kulturno društvo pripravilo tradicionalni Božično-novoletni koncert, na katerem so nastopili otroški pevski zbor lokalne šole, harmonikar Anže Zdešar, duo Ajda in Klara Jelovšek, učenka klavirja Liza Anamarie Jelovšek, pevka Ajda Keržmanc s flavtistko Julijo Jelovšek ter Mešani pevski zbor Drenov Grič - Lesno Brdo. 

27. 
december – Osmošolec vrhniške Can­karjeve šole Matic Žust Prah je v telovadni­ci Partizan pripravil predstavo za vrhniške otroke iz socialno ogroženih družin, hkrati pa je s pomočjo sponzorjev nabral tudi toli­ko daril, da je lahko z njimi Božiček obdaril mnoge otroke.  


27. december – V Slomškovi športni dvo­rani je potekal košarkarski spektakel All Star, na katerem so se pomerili najboljši ko­šarkarji v Sloveniji. Celodnevni program je dosegel vrhunec z večerno člansko tekmo, a bolj kot tekma so bila v ospredju različna tekmovanja, ker so se dokazali tudi doma­čini: Rok Savič je postal mojster v zabijanju košev, Jaka Petek, Jaka Kos in Jan Kos pa so se zapisali kot zmagovalna trojka v spre­tnostnem izzivu. Prireditev sta organizira­la Košarkarski klub Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. 

265. Rok Savič – mojster v zabijanju košev (foto: GT). 
28. december – Zadnje dni pred iztekom sta­rega leta je občina asfaltirala prenovljen (raz­širjen in posodobljen) cestni odsek od ka­mnoloma pri Podčelu v smeri proti Podlipi. 
31. december – Vrhničani so novo leto pri­čakali na Sodnijskem trgu, kjer je od 22. ure dalje za živo glasbo skrbel Ansambel Čeponi. 
MARIJA OBLAK ČARNI 


POROČILO O DELU MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA V LETIH 2014 IN 2015 
POROČILO PREDSEDNICE NA OBČNEM ZBORU MDV, 14. 12. 2015 
Ker se v preteklem letu nismo zbrali na obč­nem zboru, – zadnji je bil 20. maja 2013 – poročam danes o delu društva v letu 2014 in 2015. Poročilo o delu v letu 2013 je bilo objavljeno v Vrhniških razgledih 15 (2014). Tam objavljeni sestav društvenih organov, se po juniju 2013, ko je bila kooptirana Met­ka Miklavčič kot nova tajnica, ni spreminjal. 
Delo društva je vodil izvršni odbor, ki se praviloma sestaja skupno z nadzornim od­borom. V letu 2014 so bili sestanki 27. janu­arja, 9. junija, 5. septembra in 8. decembra, leta 2015 pa 18. februarja, 11. maja, 7. sep­tembra in 26. oktobra. 
Delo v letu 2014 
V tem letu smo pridobili v Rokodelskem domu, kjer ima društvo sedež, dodatno sobo za deponiranje gradiva, kar je za društvo po­membna pridobitev, ki smo jo dolgo iskali. 
Pripravili smo in z Zavodom Ivana Cankar­ja izdali 14. številko zbornika Vrhniški raz­gledi z 20 prispevki na 307 straneh, ki smo ga predstavili 19. maja 2014. Zbirali smo gradivo o zgodovini Vrhnike. Nadaljevali smo z raziskavami tem iz zgodovine vrh­niške občine, posebej zgodovine Podlipe, z ozirom na 750-letnico njene prve omembe, 
o vrhniški šoli, učiteljih, nekdanjih vidnej­ših Vrhničanih; pripravljali in zbirali pri­spevke za naslednji,15. zvezek vrhniškega zbornika. 
Januarja smo v Cankarjevem domu odprli razstavo dokumentarnih fotografij ljubitelj­skega fotografa Miloša Rijavca o življenju na Vrhniki sredi druge polovice pretekle­ga stoletja, ki jo je pripravil Aljaž Ciber. Z razstavo o bratih Jager, avtorice Nataše Oblak Japelj, smo na povabilo tamkajšnjega društva za krajevno zgodovino in kulturo novembra gostovali v Ilirski Bistrici. So­delovali smo pri pripravah za razstavo ob 60-letnici Zveze kulturnih organizacij Vrh­nika. Začeli smo s pripravami za postavi­tev spomenika Vrhničanom, padlim v prvi svetovni vojni (uredili smo si dovoljenje za zbiranje prostovoljnih prispevkov in nekaj denarja tudi že zbrali). 

Junija smo organizirali ekskurzijo v Josip­dol na Pohorju in v Šoštanj. Zanimiva zgo­dovina Josipdola, njegovih steklarn in ka­mnolomov granita je povezana z vrhniško rodbino Lenarčič. Leta 1908 je tovarnar in veleposestnik Josip Lenarčič kupil celotno posest v Josipdolu, z glažutami, kamnolo­mi in gozdovi (za 600.000 avstrijskih kron). Člani tamkajšnjega Kulturnega in etnolo­škega društva so nam pokazali način seka­nja granitnih kock, steklarsko peč, kovaško delavnico, krajevni muzej in nas povabili na »gozdarsko malico«. V Šoštanju pa smo obiskali slovenski Muzej usnjarstva v na­stajanju. Vrhniške IUV žal še ni predstavlje­ne. Oktobra smo na povabilo tamkajšnjega Turističnega društva obiskali Loški Potok, kjer smo po prispevku iz Vrhniških razgle­dov predstavili življenjsko zgodbo njiho­vega rojaka vrhniškega sodnika dr. Franca Moharja, ki ga žele uvrstiti med svoje po­membne krajane. 



269. 
Člani Muzejskega društva Vrhnika pred kapelico ob učni poti nad Josipdolom, 15. junij 2014. 


270. Ogled usnjarskih strojev v zunanjem delu muzeja. Šoštanj, Muzej usnjarstva na Slovenskem, 15. 6. 2014. 
Na iniciativo Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani smo konec leta podpisali dogovor 
o sodelovanju v projektu Popis prebivalstva Slovenije 1830–1931 na portalu SIstory-zgo­dovina Slovenije. Na tem portalu, ki z njim upravlja Inštitut, so od novembra 2014 teks­tovno dostopni tudi Vrhniški razgledi. 
Leto 2015 
V tem letu naj posebej omenim naš prvi sestanek po objavi razpisa Komisije za po­delitev občinskih priznanj za leto 2015. Na njem smo sprejeli sklep, da Muzejsko dru­štvo da pobudo za podelitev naziva Častni občan Občine Vrhnika Vinku Tomšiču, nekdanjemu županu, kulturniku, tudi ve­likemu podporniku Muzejskega društva. Komisija mu je naziv podelila, a podelitve, žal, ni dočakal. Umrl je 20. aprila 2015. 
V letu 2015 smo z zbiranjem gradiva in z raziskovanjem nadaljevali. Sodelovali smo pri pripravi elaborata za vpis Argonavtov na Vrhniki v register žive dediščine, ki ga je za koordinatorja varstva žive kulturne dediščine – Slovenski etnografski muzej pripravil Matevž Grošelj. Precej razisko­vanja in iskanja podatkov smo namenili zanimivi svetinji ali medalji, najdeni pred leti v Retovju. Najdba, ki še kar ostaja skriv­nost, krasi naslovnico 15. številke Vrhni­ških razgledov. Oktobra smo sodelovali v javni obravnavi projekta vrhniškega Doži­vljajskega središča (o dejavnosti muzejske zbirke in varovanju kulturne dediščine na Vrhniki). Podprli smo prizadevanja za ohranitev poslopja nekdanje železniške postaje Vrhnika mesto, zgrajenega leta 1934. Objekt je ostanek nekdanje vrhniške železnice. Njen podaljšek do središča me-sta in postavitev tega končnega postajnega poslopja je v takratnem času krize uspelo zgraditi takratnemu županu z javnimi deli. S tem je zagotovil delo in zaslužek preko 100 brezposelnim občanom. Skromna stav­ba ima svojo vrednost tudi s tega vidika. V društvenem programu smo imeli tudi zbi­ranje gradiva in raziskovanje zgodovine zdravstva na Vrhniki, a je med letom prišlo do dopolnitve projekta. Nosilec je poslej Cankarjeva knjižnica Vrhnika. Naše sode­lovanje, če bo potrebno, kljub temu ostane. 

Pripravili smo za tisk in z Zavodom IC izdali 
15. številko Vrhniških razgledov, ki z 22 pri­spevki in bibliografijo vseh dosedanjih zvez­kov obsega 270 strani. Predstavili smo jo 18. maja 2015 v Cankarjevi knjižnici. Zbrali smo prispevke za naslednjo – 16. številko. 
Med pomembnejšimi nalogami društva je bila razstava o Podlipi ob 750-letnici njene prve omembe. S sodelovanjem krajanov jo je pripravila Polona Zalokar. Zaradi obse­žnosti smo morali njeno postavitev prelo­žiti na leto 2016. Z razstavo o Ligojni (del razstave), avtorja Francija Dovča, ki je bila leta 2012 postavljena v Cankarjevem domu na Vrhniki, smo decembra gostovali v Li­gojni. Likovna upodobitev Argonavtov na Vrhniki, slikarja Pavola Tesarja in spremlja­joča predstavitev njihove poti (z zemljevi­di) Ivanke Kurinčič, ki smo ju načrtovali postaviti junija 2015, v času argonavtskih dnevov, sta bili zaradi prenavljanja Can­karjevega doma preloženi na leto 2016. 18. septembra pa je bila odprta razstava ob 60- letnici Zveze kulturnih društev Vrhnika, ki je nastala v sodelovanju Zveze kulturnih društev in Muzejskega društva. Pripravila jo je članica MDV Katarina Oblak Brown, med tem zaposlena v okviru projekta jav­nih del v Muzejskem društvu. 
28. septembra smo se udeležili 4. simpozija 
o usnjarstvu v Šoštanju (o IUV je bil na pro­gramu prispevek Matjaža Vouka: Industrija usnja Vrhnika, pričevanja o vzponu in pad­cu nekoč največje usnjarne na svetu, ki je predelovala svinjske kože). 
Oktobra smo obiskali Ilirsko Bistrico, njen železničarski muzej v nastajanju – sloven-ski muzej elektrovleke, spominski park Hrib Svobode, ob potoku Bistrica pa mu­zejsko zbirko Hodnikov mlin in čebelarski muzej Antona Žnidaršiča. Iz Ilirske Bistri­ce smo se odpeljali na Prem, si ogledali šolo, kjer je bil rojen pesnik Dragotin Ket­te, in grad. Po ogledu zanimivega objekta tehnične dediščine – vodne postaje Draga pod Ležečami, ki je bila nekoč zgrajena za prečrpavanje vode iz reke Reke za parne lo­komotive na progi Pivka in Divača, smo ek­skurzijo zaključili z obiskom EKO muzeja Pivških presihajočih jezer v Slovenski vasi. 
V okviru priprav za postavitev spomenika padlim v prvi svetovni vojni smo v sodelo­vanju s Turističnim društvom na Sv. Trojici poiskali lokacijo, primerno za njegovo po­stavitev. 
Z Inštitutom za novejšo zgodovino smo 14. decembra v Cankarjevem domu na Vrhniki pripravili predstavitev Popisa prebivalstva občine Vrhnika 1890–1900 na portalu SI-story. 
Finančna sredstva za delo društva je prispe­vala Občina Vrhnika, v letu 2014 za projekte in redno dejavnost 1.903,99 Eur. Za neka­tere naloge, ki jih delamo skupaj, prispeva finančna sredstva Zavod Ivana Cankarja. Včasih izboljša finančno stanje društva tudi kakšna donacija; v letu 2014 je npr. podjetje Žito (ko je bilo še slovensko) do­niralo 660.00 Eur. Nekaj denarja dobimo s članarino in prostovoljnimi prispevki čla­nov, nekaj tudi s prodajo Vrhniških razgle­dov, kar pa je prispevek k izdaji naslednje številke. 

271. Grad Prem, 3. oktober 2015, predsednik Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica zgodovinar Ivan Simič razlaga njegovo vsebino in potek obnove. 
Delo v društvu je bilo opravljeno predvsem s podporo in sodelovanjem društvenih čla­nov, zlasti z zavzetim in požrtvovalnim de­lom odbornikov. 
Bibliografija: 
Gašper Tominc, foto GT: Razstava doku­mentarnih fotografij. Iz zbirke Miloša Ri­javca. Naš časopis, 24. februar 2014, str. 47. 
Gašper Tominc: Izšli so 14. Vrhniški razgle­di. Naš časopis, 2. junij 2014, str. 12. 
Nataša Oblak Japelj: Vabilo na izlet v Jo­sipdol na Pohorju in v muzej usnjarstva v Šoštanj. Naš časopis, 2. junij 2014, str. 12. 
M/arija/ Oblak Čarni: Muzejsko društvo Vrhnika. Povabljeni smo bili v Loški Potok. Naš časopis, 27. oktober 2014, str. 44. 
Razstava Brata Jager v Ilirski Bistrici, Naš časopis, 19. december 1914, str. 5. 
Dr. Andrej Šalehar: Čebelarska knjižnica Franca Jagra, Naš časopis, 19. december 2014, str. 5. 
Gašper Tominc, foto GT: Izšli so že petnaj­sti Vrhniški razgledi. Naš časopis, 19. junij 2015, str. 9. 
Nataša Oblak Japelj: Muzejsko društvo vabi v Ilirsko Bistrico. Naš časopis, 31. avgust 2015, str. 48. 
Nataša Oblak Japelj: Oktobrski izlet z mu­zejskim društvom. Naš časopis, 30. novem­ber 2015, str. 42. 
Simon Seljak: Muzejsko društvo Vrhnika. Izvolili novo vodstvo. Dr. Katarina Oblak Brown: Hvala za zaupanje in podporo. Naš časopis, 25. januar 2016, str. 10. 

MIRA RANČEV 

OBČNI ZBOR MUZEJSKEGA DRUŠTVA VRHNIKA LETA 2015 
V Mali dvorani Cankarjevega doma na Vrh­niki so se na Občnem zboru zbrali člani Muzejskega društva Vrhnika dne 14. de­cembra 2015. Na občnem zboru je bila na­javljena še predstavitev popisa vrhniškega prebivalstva pred stoletjem, objavljenega na spletnem portalu Zgodovina Slovenije­-SIstory. 
Predsednica društva Marija Oblak Čarni je odprla zbor in pozdravila navzoče člane in goste, med njimi župana gospoda Stojana Jakina in gosta z Inštituta za novejšo zgo­dovino v Ljubljani dr. Mojco Šorn in dr. An­dreja Pančurja. 
Predlagala je, da bi si najprej ogledali pred­stavitev programa Popisi prebivalcev obči­ne Vrhnika v letih 1890–1900. Dr. Andrej Pančur je nato predstavil Popis, ki ga je mo­goče pregledovati na spletnem portalu Zgo­dovina Slovenije-Sistory, s katerim upravlja Inštitut. Popis je bil urejen v sodelovanju med Zgodovinskim arhivom Ljubljana in Muzejskim društvom Vrhnika. Doslej je za to obdobje popisano okoli 10.000 prebi­valcev občine Vrhnika. Dr. Pančur je pred­stavil sistem iskanja v programu SIstory, ki je možen po imenih prebivalcev in po njihovih naslovih. S prikazom naključnih primerov je navzočim odkril marsikatero zanimivo podrobnost, predvsem pa je pri­kazal uporabnost programa za raziskoval­ne namene. 


Po predstavitvi aplikacije Inštituta za no­vejšo zgodovino je bilo glede na 17. člen društvenih pravil ugotovljeno, da je zbor društva sklepčen in z dvigom rok je bil sprejet predlagani dnevni red. Prisotni so nato z minuto molka počastili spomin na, v času od zadnjega občnega zbora, umrle čla­ne društva: Cirila Petriča, Ano Turk, Vinka Tomšiča, Jožeta Tršarja in Nedo Novak. 
Delovno predsedstvo v sestavi Elice Brelih, predsednice, članov Nataše Oblak Japelj in Janeza Žitka, je pričelo z delom. Za zapisni­karico je bila predlagana Mira Rančov, za overiteljici zapisnika pa Metka Miklavčič in Milena Živec. 
Predsednica društva Marija Oblak Čarni je predstavila poročilo o delu društva v letih 2014 in 2015. (Poročilo je objavljeno v tem zvezku). V njem je orisala plodno dejav­nost članov in občasnih sodelavcev. Ob tej priliki se je zahvalila vsem, ki so podpirali dejavnost društva s svojimi prostovoljnimi prispevki in donacijami, ali so kot avtor­ji pripravili pisne prispevke za vsakoletne Vrhniške razglede. Med velikimi podporni­ki društva je bil pok. Vinko Tomšič, nekda­nji župan, ki mu je bil na pobudo društva v letu 2015 podeljen naziv Častni občan Občine Vrhnike. Tudi v prihodnje bo dru­štvo nadaljevalo s svojim delom. Leta 2015 je podprlo akcijo občanov za ohranitev nekdanje vrhniške železniške postaje Vrh­nika mesto in njeno varovanje kot kulturne dediščine ter sodelovalo v javni obravnavi 
o realizaciji projekta Doživljajsko središče Ljubljanica. 
V nadaljevanju sta bili na zboru sprejeti finančno poročilo in poročilo nadzornega odbora, v katerem je bilo ugotovljeno, da je društvo delovalo dobro in v skladu s pred­pisi. Predsedujoča Elica Brelih je prisotne obvestila, da je Izvršni odbor Muzejskega društva Vrhnika na svoji seji 26. oktobra 2015 za častnega člana društva predlagal Janeza Žitka. Utemeljitev predloga je pre­brala članica IO MDV Olga Pivk. Predsedu­joča Elica Brelih pa je zboru predlagala, da za zasluge pri vodenju društva dosedanjo predsednico Marijo Oblak Čarni razglasi za častno predsednico. Zbor članov je obe imenovanji z odobravanjem sprejel. 

Na podana poročila ni bilo pripomb, zato je predsedujoča občnemu zboru podala predlog za razrešnico dosedanjim orga­nom Muzejskega društva Vrhnika. Zbor je razrešil stare organe društva in soglasno izvolil nove v naslednji sestavi: predsedni­ca Katarina Oblak Brown; izvršni odbor: Marija Oblak Čarni, Nataša Oblak Japelj, Olga Pivk, Mira Rančov, Branko Stanovnik, Janez Žitko, blagajničarka Marija Malovrh, tajnica Metka Miklavčič. V nadzorni odbor so bili izvoljeni Elica Brelih, Pavel Mrak in Milena Živec, v disciplinsko komisijo pa Tone Stanovnik, Janez Verbič in Pavel Zu­pan. 


275. Udeleženci občnega zbora Muzejskega društva Vrhnika, 14. december 2015 (Naš časopis, 25. 1. 2016). 
Novoizvoljena predsednica Muzejskega društva Vrhnika, Katarina Oblak Brown se je zahvalila za zaupanje, saj ji to pomeni nov izziv za nadaljevanje dela zelo uspešne nekdanje predsednice, gospe Oblak Čarni. Zahvali se je pridružila tudi predsednica zbora Elica Brelih, za vse delo, ki ga je dol­goletna predsednica opravila za Vrhniko. 
Pod točko razno je bilo predlagano, naj društvo organizira strokovne izlete večkrat letno. Predstavnica turističnega društva Blagajana Sonja Malovrh se je zahvalila članom društva za strokovno pomoč in skupini, ki je raziskovala zgodovino Podli­pe. Predstavila je koledar za leto 2016, ki ga je izdalo Turistično društvo Blagajana ob 140-letnici rojstva Ivana Cankarja. V ime­nu Kulturnega društva Stara Vrhnika se je Anka Grom zahvalila Mariji Oblak Čarni in članom za pripravo razstave o Stari Vrhni­ki. Nekdanji predsednici se je zahvalil za pomoč pri postavitvi razstave 60-letnice Zveze kulturnih društev Vrhnika predse­dnik ZKD Rasto Jakič, ki je izrazil željo, da se zapis o razstavi objavi v eni od priho­dnih številk Vrhniških razgledov. 
SEZNAM 50-IH SLIK, KI JIH JE AKADEMSKI SLIKAR FLORIS OBLAK (1924 –2006) LETA 2004, PO MEDSEBOJNI POGODBI, PODARIL OBČINI VRHNIKA. 
Avtoportreti 
Kariatida III, 70 x 48 cm, 1963 Avtoportret mali, 34 x 25 cm, 1963/65 Avtoportret Ikona, 48 x 33 cm, 1967 Avtoportret Čaka, 50 x 33 cm, 1978 Mia, 68 x 49 cm, 1972 Lastna podoba v rdeči jopici, 45 x 30 cm, 2002 
Portreti 
Bele rokavice, 70 x 48 cm, 1957 Pred ogledalom, 75 x 51 cm, 1958 Žena s šerpo, 73 x 48 cm, 1965 Plešec, 50 x 34 cm, 1965 Postportret, 64 x 47 cm, 1985 Iucundus, 70 x 50 cm, 1965 Žena s slamnikom, 50 x 35 cm, 2003 
Sarkofagi 
Sarkofag VII R, 74 x 74 cm, 1983 Sarkofag M XVI, 60 x 79 cm, 1983 Sarkofag VAR IV, 50 x 70 cm, 1988 Sarkofag XX, 100 x 100 cm, 1983 Sarkofag XXX, 100 x 100 cm, 1985 
Prostor in čas 
Prostor in čas XXIX, hladna izvedba 108 x 81 cm, 1988 Prostor in čas XX B, 75 x 52,5 cm, 1996 
Mali motivi 
Fosili, 70 x 50 cm, 1974 Zrcalo X, 81 x 66 cm, 1974 Deklica z baloni, 92 x 66 cm, 1976 Obisk II, 66,5 x 92,5 cm, 1974 Deklica z buketom, 70 x 50 cm, 1976 Čuječnost, 45 x 30 cm, 1993 Robot VAR VIII, 75 x 52 cm, 1975 Črni stol II, 61 x 41 cm, 1977 Črni pesek, 70 x 70 cm, 1989 Sklad XIV, 48,5 x 71 cm, 1962 
Tihožitja 
Tihožitje C, 90 x 65 cm, 1985 Kalinki I, 30 x 35 cm, 1999 Cinije, 50 x 33 cm, 1964 
Studije 
Studija XI, 40,5 x 35,5 cm, 1990 Mož brez barve, 73 x 50 cm, 1966 Studija V, 30 x 25 cm, 1990 Studija II A, 60 x 60 cm, 1990 
Otroški svet 
Svet otroštva I, 35 x 50 cm, 1997-2003 Modra glava, 35 x 35cm, 1996 Svet otroštva IV, 35 x 35 cm, 1997 Svet otroštva VIII, 50 x 33cm, 2000 Svet otroštva IX, 50 x 33 cm, 2000 Svet otroštva VII, 60 x 45cm, 1998 
Ikonski buketi 
Ikonski buket II, 65 x 45 cm, 1998 Ikonski buket V, 35 x 35 cm, 1999 Ikonski buket VIII, 35 x 35cm, 1999 
Ikonske impresije 
Ikonska impresija II, 30 x 50 cm, 2001-2002 Ikonska impresija VI, 45 x 30 cm, 2001 Ikonska impresija VII, 30 x 40 cm, 2001 Ikonska impresija VIII, 40 x 35 cm, 2001 


276.
 Avtoportret Čaka, olje na platnu, 50 x 33 cm, 1978. 

277. Iucundus, olje na platnu, 70 x 50 cm, 1965. 

278. 
Črni stol II, olje na platnu, 61 x 41 cm, 1977. 





279. Studija V, olje na platnu, 30 x 25 cm, 1990. 

280. Kalinki I, olje na platnu, 30 x 35 cm, 1999. 

281. Svet otroštva IX, olje na platnu, 50 x 33 cm, 2000. 

282. 
Ikonski buket V, olje na platnu, 35 x 35 cm, 1999. 

283. 
Prostor in čas XXIX, hladna izvedba, olje na platnu, 108 x 81 cm, 1988. 



Slike št. 276-283 fotografiral Simon Seljak, april 2016. 
NA NASLOVNICI: 

Floris Oblak: Deklica z baloni, olje na platnu, 92 x 66 cm, 1976 (foto: Simon Seljak, 2016). 
NA ZADNJI STRANI KNJIGE: 

Motokros na enduro progi v kamnolomu na Verdu, 15. september 2015 (foto: Gašper Tominc). 
Spremljanje rezultatov gozdnega smuka Češnjica, 5. februar 1984 (foto: arhiv Marija Telban). 
Obnovljeni Cankarjev dom na Vrhniki, 18. september, 2015 (foto: Gašper Tominc). 
Učno pismo kovača Antona Kunca, 4. november 1917 (last: A. Kunc, Sinja Gorica). 
Skladišče idrijskega rudnika na Vrhniki, 2016. Pogled z nabrežja Ljubljanice (foto: Janez Žitko). 
Mali tipski objekt Rupnikove linije na Zaplani, 2014 (foto: Matevž Grošelj). 
Kovač Anton Kunc (1900-1989) iz Sinje Gorice pri delu, 1986 (foto: Marija Kunc). 
Podvodni arheologi pri dviganju 2000 let starega deblaka, iz Ljubljanice, 8. julij, 2015 (foto: GT). 

vrhniški razgledi 
Leto 16 (2015) 
Izdala in založila: 
Muzejsko društvo Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem, Vrhnika 
Uredniški odbor: 
Igor Berginc Franci Dovč Anja Frković Tršan Pavel Mrak Marija Oblak Čarni (urednica) Nataša Oblak Japelj (namestnica urednice) Tatjana Oblak Milčinski Olga Pivk Mirjam Šemrov 
Gostujoča urednica: 
Katarina Oblak Brown 
Lektoriranje: Mirjam Šemrov 
Tehnična ureditev: Milena Oblak Erznožnik Tisk: Belin grafika d. o. o. Naklada: 350 izvodov Vrhnika, april 2016 
ISSN 1408 – 0583 – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana