Kaj je vrednota
jože šter
POVZETEK
Vrednota je odnos med subjektom in objektom; problem pa se zaostri, ko se vprašamo, kakšen odnos. Ce je to predvsem čustvenovoljni odnos (za razliko od spoznanja kot racionalnega), smo padli r iracionalizem in vrednotno anarhijo. Zdi se očitno, da vredno ne more biti bolečina, nesreča, škoda ipd., ampak je lahko le korist, sreča, užitek, zadovoljstvo itn. Tak kriterij vrednega pa pomeni, da so vsaka sreča, korist, užitek vredni in obratno. In kaj je komu sreča, užitek, zadovoljstvo? Spet smo očitno v anarhiji. Ce so vrednote subjektivne, potem to logično nujno vodi v anarhijo in s tem v ukinitev samih vrednot, čepa pojmujemo vrednote kot absolutne, potem človek nima več svobode, brez svobode pa ni vrednot in morale. Kako iz tega precepa? Vrednot ni brez človeka. Vrednota je lahko le listo, kar zadovoljuje človekove potrebe; a ne katerekoli potrebe, ampak le objektivne. Druga meja vrednot so objektivne realne možnosti. Vredno je le tisto, kar je znotraj tega paralelograma.Točneje, to, kar je znotraj paralelograma objektivnih potreb in realnih možnost i, je dobrina. Vsaka dobrina pa še ne funkcionira kot vrednota. Vrednota je le spoznana in hot ena dobrina, torej to, kar je objektivno in subjektivno vredno. Kot vrednota seveda lahko funkcionira tudi slatina in nemožno.
ABSTRACT WHAT IS OF VALUE
Value is a relationship between subject and object: the problem arises when we ask ourselves, what kind of relationship? If it is primarily an emotional-wilfull relationship (different from understanding or rationality), we succumb to irrationality and evaluation anarchy. It seems obvious that pain, misfortune or damage is not of value, but only gain, happiness, enjoyment, pleasure, etc.. However, when using this criterion of value, then aH happiness, gain, enjoyment, pleasure are valuable, and vice versa. What do happiness, enjoyment, pleasure mean to an individual? Again we face anarchy. If values are subjective then this leads towards anarchy and the abolition of values themselves. On the oilier hand, if we consider values to be absolute, then
man is no longer free and without freedom ilicrc are no values or morals. What is the way out of this dichotomy? There are no values without man. Only that which can fulfil man's needs is valuable; not all his needs but only objective ones. Oilier value limits are objective real possibilities. Only that is of value which is found within this parallelogram. More precisely, that which is within this parallelogram of objective needs and actual possibilities arc assets. However, aH assets arc. not of value in themselves. Of value is only the realized and wanted asset and therefore only that which is objectively and subjectively valuable. Of course, value may also connote something that is adverse or impossible.
Le kaj ni vredno!
Velika večina ljudi želi dobro, hoče živeli vredno; njihov smisel življenja je v uresničevanju dobrega in v preprečevanju zla. Kako je poleni mogoče, daje na svetu toliko zla? Ali lahko peščica naredi toliko zla, razen če ne gre za mafijo zla?
Žrtve.V vladavini mafije padajo žrtve. T.udi za ideale padajo žrtve.Toda razlika je velikanska. V žrtvovanju za ideale gre za samožrtvovanje. Ljudje s trdnim moralnim značajem so pripravljeni žrtvovati življenje, ne pa svojih idealov.
Toda ideali, za katere so ljudje žrtvovali svojo spokojnost ali eelo življenje, so bili zelo različni. Še več, česlo je tekla kri na obeh straneh okopov, ob katerih so stali vojščaki nasprotujočih si idealov (treba se je spomnili le kolonialnih in osvobodilnih vojn, prve in druge svetovne vojne, blokovskih spopadov itn.). Medtem ko za ene svoboda ni imela eene, se drugi sprašujejo, koliko svobode lahko kupijo za mošnjo cekinov. Denarje pač sveta vladar. A kaj ti pomaga še lak kup denarja, če ni zdravja! Pa zdravje se danes menda že lahko kupi, ne pa tudi ljubezni. Torej je najvažnejša ljubezen.Toda tudi za ljubezen je potreben kruh, za kruh pa garanje. Sreča zdaj in tu je zato minljiva in varljiva, prava sreča je le v onostranstvu.
V tej zakladnici vrednega je torej zelo pisana zbirka dobrega in idealov.Tu je kip egoista in altruista, podoba asketa in užitkarja, heroja in samomorilca, tu je bučna glasba osvajalca in tirana ter zanosna pesem borca za svobodo in demokracijo, tu sta pravnik in elik, tu je profit in pravičnost, tu je...
Ob tem se nam seveda mora zastavili vprašanje: je vse to zares vredno, ali pa jc vmes tudi kič in nevredno? V čem je smisel življenja? Če hočemo živeli vredno, moralno, moramo prej vedeli, kaj jc vredno.
Poli do teh odgovorov jc veliko. Golovo pa sta vsaj dve različni možnosti. Lahko se problema lotimo praktično ali pa teoretično.Vsaka od obeh variant ima svoje prednosti in slabosti. Morda je zalo najbolje, če poizkusimo obe, vsaj ena nas bo žc pripeljala do zadovoljive rešitve. Vsaj upajmo. Sicer pa brez upanja ne bi bilo smiselno poizkušali.
Praktični poizkus določitve vrednega
Poizkusimo konkretno. Kaj od navedenega je vredno:
-klobasa,
-svoboda,
-profit,
-boks,
-poštenje,
-kruh,
-vino,
-enakost,
-ubija nje,
-mir?
Je vino vrednota? Točneje, ali je pil je vina vrednota? Mnogim je ja vrednejša kot vse drugo na svetu.
Je tebi boks nekaj vrednega? Če ne, ali je to že dokaz, da je boks nemoralen? Očitno ni nekaj vredno že samo po sebi, ampak šele, če je nekomu to pomembno, če to ceni. Gora je gora. Ali bo nekaj vrednega ali ne, je odvisno od človeka, od posameznika. Vrednota naj bi torej bilo nekaj, kar šele nastane v odnosu med stvarjo in človekom (subjektom). Gora je gora, tudi če jo jaz nimam za goro. Gora pa je vrednota šele, če jo jaz eenim, če je zame nekaj pomembnega, lepega, dobrega, koristnega, skratka vrednega.
Če je tako, potem gotovo ni stvari na svetu, ki ne bi bila vrednota, saj se za vsako reč najde kakšen "noree", ki mu bo lo vredno. (Ali ni Guincssova knjiga rekordov dovolj zgovoren imenik "norcev"?) Ali ima potem sploh Se smisel razpravljali o vrednotah, če je lahko vse vredno, tudi streljanje talcev, zapiranje drugače mislečih, posilstva, kraje, teror itn. itn.?
Iz strahotnih posledic takega razumevanja vrednot se lahko izkopljemo - se zdi -, če vredno zamejimo z družbo, če nam je torej vredno le tisto, kar družba sprejme za vredno. So potem vse odločitve družbenih organov (na primer parlamenta) vredne? Kaj smo s tem postavili za kriterij vrednega? Številčnost. Ali ni potem vredno le tisto, kar cenijo Kitajci? Ali je bilo potem sežiganje čarovnic vredno, saj je bilo izraz večinskega mnenja? Se mnogo huje pa je to, da tako razumevanje dobrega avtomatično vsako manjšino proglaša za nemoralno. Kaj je vredno, odloča večina, mnenje manjšine pa jc nevredno, nemoralno. Konec koncevsploh ni pomembno, kaj kdo misli in dela, temveč le še to, ali je večina ali manjšina! Ta večina je lahko le 51%. In taka večina lahko odloči, da je vsak splav uboj in s tem zločin, da jc plavo črno, da moramo vsi nosili krila (saj jc 51% prebivalcev žensk), da jc upokojence treba pobiti (saj so manjšina) itn. itn.
Ob tem se lahko moralno zgrozimo. Ciniki bi rekli, da je pač resnica tudi grozna. Hkrati pa vsakdo tudi dobro ve, da se večina lahko moti (nekoč je večina, če ne celo vsi, mislila, da se Sonce vrli okoli Zemlje). Če pa jc tako, potem ima lahko prav tudi manjšina ali celo posameznik. Tudi vredno jc tedaj lahko tisto, kar ceni posameznik, ne pa tisto, kar ceni večina. No, in tako smo spel v vrednotni anarhiji - saj je vredno lahko karkoli (večinsko, manjšinsko, posamezno).
Ampak, ali ni vrsta človeških lastnosti, vrlin, nesporno dobrih, kot so ljubezen, hrabrost, poštenje, požrtvovalnost itn.? Zdi se, da se z navedenim lahko strinjamo. Ljubezen ali poštenje ja ne moreta biti nekaj slabega, nevrednega, nasprotno, sta med najboljšimi vrlinami, ki lahko krasc človeka.
Pa vendar. Ali ne poznamo tudi ljubezni do slabega?! Ali niso bili nekateri zelo požrtvovalni tudi pri opravljanju najbolj gnusnih dejanj?! Ali niso tudi nemoralni ljudj e zelo hrabri, ali ni hrabrost potrebna že za vsako nemoralno početje?! Fašisti so bili v vojni hrabri. Hrabrost je tudi sežiganje in ubijanje nedolžnih civilistov, žensk,
otrok v taboriščih. Ali jc tudi poštenost borca v krcmpljih okupatorjevega ali diktator-jevega zasliševalca vrlina?! Slepa ljubezen praviloma rodi prcnckatcro zlo. Ne samo ljubezen do alkohola, ampak tudi do ženske ali moškega, do otrok ima lahko zelo negativne učinke.
Iz tega lahko sklenemo, da nobeno dejanje ali lastnost ni že samo na sebi slabo ali dobro. Sicer pa to velja tudi za vse druge stvari, dež, sonce, vino, morfij, puško itn. itn. Dobro jc tudi znano, da jc ista stvar veni količini zdravilo, v drugi strup. Proglasili katerokoli človekovo lastnost le za vrlino, pomeni i/, nje narediti absolut. Proglasiti, recimo ljubezen le za vrlino, torej za absolutno vredno, bi pomenilo, da jc dovolj, če nekaj delam z (večjo ali manjšo) ljubeznijo, pa je zato to že vredno. Za vsako absolutizacijo jc značilna abstraktnost, tj. stvar sc jemlje izolirano, odmišljamo (ali pozabljamo) vsako konkretno zvezo, situacijo, posledico itn.; stvar jemljemo kot da obstaja sama zase, povsem izolirano od vsega ostalega sveta, oziroma dejansko kol da obstaja kot edina stvar na svetu. V realnosti seveda nikoli ni tako; vse se nahaja v takšni ali drugačni situaciji, vštevilnih razmerjih do mnoštva drugih stvari.Strinjali se bomo, da nalivanjc kisa na solato ali na torto ni isto, da vriskanje na ohecti ni isto kot na pogrebu, da ...
Tudi če bi bili o kakšni stvari enotnega mnenja, nam to ne bi veliko pomagalo. Splošno soglasje ni dokaz točnosti. Zgodovina nudi dovolj dokazov za takšno trditev, zlasti zgodovina znanosti (ki bi jo lahko označili tudi za zgodovino zmot). Vsi pa danes vemo, da izganjanje hudiča (v nekem času splošna medicinska in moralna praksa) ni obrodilo sadov, nc moralnih in ne medicinskih (kvečjemu kakšne psihološke).
Tako kol ni neka stvar že sama po sebi vrednota, tudi neka lastnost ni že sama po sebi vrlina. Vse je lahko vredno ali nevredno, odvisno pač od ciljcv in posledic.
Vredno in korist
Kaj pa čcjc vredno listo, kar jc koristno, saj je najbrž očitno, da to, kar jc škodljivo, nc more veljali za vredno. Gotovo ni najbolj moralen tisti, ki naredi največ škode.
Ampak tudi to jc lahko pogubno. Glavno pravilo bi sesedaj glasilo: Delaj to, kar ti najbolj koristi! Če ti torej koristi ubijanje, potem pridno ubijaj in to z najboljšim namenom, torej v prepričanju, da delaš moralno vredno. Sicer pa dobro vidimo, kam nas je pripeljala ta egoistična logika lastne koristi (do roba samouničenja - vojaškega in ekološkega). Da to ni vredno, jc danes očitno.
Ampak saj ne gre za korist posameznika, temveč za družbeno korist. Kaj jc skupna korist, pa določi vsaka družba sama. Vrednota naj bi torej bilo le tisto, kar jc družbeno priznano kol vrednota. Toda, ali ni potem tudi fašizem, stalinizem itn. nekaj vrednega? Eden in drugi sta imela prepričljivo družbeno večino (tudi na volitvah); svojo moralo sta proglašala celo za najvišjo moralo človeštva. Milijoni človeških žrtev, ki jih jc zapustil tako prvi, kol drugi režim, nam mora biti v dovolj velik opomin in trden dokaz na drugi strani, da v vrednotnih zadevah nc gre prehitro verjeti raznim pridigarjem, ludi kadar se večina strinja s temi preroki. Če bi bila družbena koristnost krilerij vrednega, potem bi bilo konec koncev zelo vredno pobili vse upokojence, pa še koga povrhu (tudi vse liste, ki "zavirajo družbeni napredek").
Naj torej govorimo o koristi posameznika ali koristi posamezne družbe, vedno se gibljemo v okvirih vrednotne anarhije. Temu sc lahko izognemo - sc zdi - le, če vredno
omejimo na tisto, kar imajo za vredno vse družbe, torej človeštvo v celoti, npr. svobodo. Toda kaj je svoboda? ZDA, SZ, Kitajska, Južna Afrika, Izrael, Iran itn., vsi se zavzemajo za svobodo kot pomembno vrednoto, toda kaj jc komu vsebina svobode, je dokaj različno, ja, celo nasprotno.1 Vrednota svoboda gotovo ne pomeni isto delavcu in tovarnarju, trgovcu in tržnemu inšpektorju, klošarju ali policaju itn. Torej gre le za videz, da mislimo o isti vrednoti, ko govorimo o svobodi.
Kaj pa recimo delo, to je ja vrednota za vsako družbo, ker jc pogoj njenega obstoja in razvoja? Je potem tudi delo za tekočim trakom humano, moralno, čeprav človeka ubija in spreminja v robota? Morda pa jc vredno le ustvarjalno delo? Dobro, ampak ali niso tudi vsa orožja proizvod ustvarjalnosti, ali niso vsi totalitarni režimi, vse diktature tudi plod človekove domišljije?!
Morda pa bi stvari lažje prišli do dna, če bi skušali ugotoviti, kaj je nevredno. Nasilje, se zdi, je že ena teh vrst zla. Nobeno nasilje ne more biti vredno, to naj bi bilo menda že jasno po tolikih bridkih izkušnjah z idejnim, političnim ali pa vojaškim nasiljem. Toda, ali boste v imenu nenasilja (kot vrednega) pustili svojemu otroku, da užije strup ali pa premlati sosedovo jezikavo punčko? Že, ampak otroci še nimajo pameti, zato je včasih treba uporabiti silo, da bi preprečili še večje zlo. Že res, toda tudi odrasli so nasilni do odraslih; jc vse, kar narede odrasli, pametno? Ali jim ne bomo preprečili genocida? Ce je vsako nasilje nevredno (zlo), potem je tudi uboj v samoobrambi nemoralno dejanje. Če jc vsako ubijanje nemoralno, potem je tudi osvobodilna vo jna nemoralna, četudi okupator skuša uničiti ves narod. Posledica take morale bi torej bila zasužnjevanjc in iztrebitev manjšine in šibkejših. Katerokoli nasilje jc zlo le pod predpostavko, da se nasilja nebo nihče posluževal. To pa ni realno. Zalo ne moremo moralno izenačevali okupatorjevega vojaka in borca osvobodilne vojske; ni vsako ubijanje zločin.
Odgovor na vprašanje, kaj je vredno in nevredno - to jc zdaj jasno - nikakor ni tako lahek, kot se je sprva zdelo. Že zmerna stopnja kritičnosti nas vedno znova pripelje v brezizhodni položaj, v situacijo, ko moramo kot vredno priznati nekaj, kar je očitno nevredno, ali pa obratno.
Teoretični poizkus določitve vrednega
Večina teoretikov, ki se ukvarjajo z vrednotami, zagovarja stališče, da so vrednote odnos. Obstajati morata torej objekt in subjekt. Objekt mora za subjekt nekaj veljati; vrednota je prav ta odnos. Vrednote niso niti absolutno objektivne, niti popolnoma subjektivne. So eno in drugo. Brez človeka ni vrednot. Vredno jc nekaj, kar je vredno za nekoga. Ali ni potem povsem od lega konkretnega subjekta odvisno, kaj bo vrednota? Ne, kajti obstajali morajo predmeti (objekti, stvari), ki imajo lastnosti, vredne za nekoga. Vrednote lorej niso nekaj, kar bi bilo izključno le v zavesti Posameznika, pa tudi ne nekaj, kar bi obstajalo samo po sebi.
1 To se vidi tudi v opredelitvi posameznih pojmov v enciklopedijah in slovarjih. V Sovjetski zvezi jc, recimo, svoboda definirana kot spoznanje in priznanje nujnosti, v ameriških pa kot osvoboditev od nujnosti pri izbiri in akciji. Iniciativa jc v sovjetskih slovarjih opredeljena kot neodvisno iskanje najboljše rešitve za izvršitev ukaza, v ameriških pa kot aktivnost, v kateri se človek opira le nase, kot samozačeta akcija.
To, da vrednote niso preprosto stvari, ampak relacija (odnos) med objektom in subjektom, jc gotovo točno, kar pa ne pomeni tudi že zadostne opredelitve. Namreč, ali ni tudi spoznanje odnos, nekaj, kar jc objektivno-subjektivno?! Ali ni tudi čustvo, delovanje, hotenje, skratka vse, kar je človeškega, vedno relacija subjektobjekt, vedno enotnost objekta in subjekta?! Opredelitev vrednote kot relacije med subjektom in objektom jc zato zgolj formalna, le določitev njene forme, nc pa tudi vsebine, oziroma njene specifičnosti med relacijami. Zavedajoč sc slabosti take opredelitve, mnogi teoretiki, da bi našli specifičnost vrednot, bolj ali manj poudarjajo emotivno-voljni moment vrednot, torej njihovo subjektivnost. Če jc spoznanje racionalni, miselni odnos človeka in predmeta, naj bi bile vrednote predvsem čustveno- voljni odnos človeka in objekta. Toda to hkrati pomeni, da se svet vrednot odrine v sfero iracionalnega.
Praktične posledice take opredelitve vrednot so dalekosežne, bolje pošastne. Vsakovrstne strasti so s tem postale moralno vredne, vse posledice slepega brezumja s tem dobijo moralno in sploh vrednotno opravičilo. Tudi če jc kaj nevrednega, lega ni mogoče spoznati in dokazati. Skratka, o vrednotah sc jc nesmiselno sploh še pogovarjali. V morali, politiki, gospodarstvu, pravu itn. jc vse dovoljeno, vse je vredno in enakovredno, saj vse, kar kdo naredi, naredi ali iz racionalnih ali iracionalnih razlogov. Čc racionalnega merila vrednega ni, potem ostane le še iracionalna sila (nasilje) kol tisto sredstvo, ki lahko loči vredno od nevrednega, bolj moralno od manj moralnega. Sicer pa, jc sploh mogoče govoriti o vrednotah, če so nekaj nezavednega?!
Iracionalnost vrednega torej logično konča v popolnem relativizmu, v vrednotni anarhiji in s tem v ukinitvi vrednot in morale.
Zadovoljstvo in vrednote
Vredno gotovo ni nekaj, kar bi človeku povzročalo bolečino, nezadovoljstvo, ncsrcčnosl. Vredno, oziroma dobrina jc lahko le tisto, kar prinaša srečo in zadovoljstvo, nepa nesrečo in bol. Doživljanje lepega, vzvišenega prinaša zadovoljstvo in srečo. Če naredimo moralno vredno dejanje, občutimo zadovoljstvo. Čc sem lačen, občutim bolečino, čc pa sc najem, sem zadovoljen, sc dobro počutim. Če bi bila vredna bolečina, potem bi bilo pametno biti lačen, bolan, trpinčen ipd. Bi ob tako zamišljenim vrednim človeštvo dolgo obstajalo?
Zdi se torej, da ni nobenega dvoma: vredno, pozitivno je lahko le sreča, zadovoljstvo, ter odsotnost bolečine in nesreče. To sc zdi nc le dovolj prepričljivo, ampak tudi skladno z našim izkustvom. Kdo bi sicer dejal, da jc tudi bolečina lahko vredna, recimo rojevanje ali operacija. Vendar na to lahko odgovorimo, da jc la bol vredna samo zato, ker jc le sredstvo, način za večje prihodnje zadovoljstvo in srečo.
Psihološko dejstvo jc, da vsak človek že posvoji naravi teži k zadovoljstvu in sreči ter k izogibanju bolečine. S tem naj bi bila potrjena tudi trditev, da jc človek po naravi dobro bilje in da za vredno zadostuje lasten občutek; tudi vrednotno izobraževanje in vzgoja nista potrebna, saj sta bolečina in zadovoljstvo dovolj jasna kriterija ločevanja med dobrim in zlim.
Jasnost in enostavnost tega kriterija vrednega pa vendarle odpira vrsto problemov. Najprej sc odpira vprašanje, kaj je sploh sreča, oziroma v čem je zadovoljstvo? Jc sreča v bogastvu?Toda kaj l i pomaga vse bogastvo, čc ni ljubezni, čc
ni zdravja! Sreča je v ljubezni, ne pa v grabežljivosti. Toda od ljubezni se ne da živeti. Potrebna je hrana, za hrano pa denar. Sreča je v zdravju in miru, bo trdilo mnogo ljudi. Spet drugim je blaženstvo v slavi ali oblasti. Spel drugi uživajo v komandiranju, če gospodujejo drugim ljudem, ja, celo če mučijo in ubijajo. Pa ne poznamo samo sadistov, ampak tudi mazohiste.
Ob tem se odpira vrsta novih vprašanj. Najprej, če je vredno vse, kar komu prinaša zadovoljstvo in užitek, potem je vredno lahko karkoli, oziroma vse; s tem pa se spet znajdemo v vrednotni anarhi ji.
Toda zapovedovati srečo le v enem, bi bila največja tiranija. Ljudje smo si pač različni, zato je razumljivo sreča lahko le v različnem. Še več, ali je srečo, smisel življenja sploh mogoče predpisovati? Vemo, kaj se je počenjalo v srednjem veku, vemo, kako so razne tiranije v XX. stolet ju ne samo predpisovale smisel življenja, v čem je lahko sreča in v čem ne, ampak so z vsemi sredstvi skušale to tudi udejanjiti. Vemo tudi, da ne prvi, ne drugi niso uspeli. Vemo, da so mnogi raje žrtvovali svoje življenje, kot da hi se odpovedali svojim idealom in sreči.
Smisel življenja in sreče torej zares ni mogoče predpisali. Cvetijo naj torej vsi cvelovi! Ampak, ali bi bilo življenje možno, če bi obveljal vrednotni anarhizem? Ali bi bilo možno skupno življenje ljudi, če bi bilo vse vredno, če bi bilo vsako zadovol jstvo enakovredno? Ali ni nujni predpogoj obstoja vsake skupnosti soglasje o nekaterih najpomembnejših vrednotah?!
Sicer pa, ali jc bolečina res zlo? Zdravljenje jc lahko zelo boleče, vendar ni zlo, temveč nekaj zelo vrednega. Tudi rojevanje je bolečina, pa vendar je vredna. Pa ne samo rojevanje v biološkem smislu, ampak tudi vsako ustvarjanje novega zahteva napore, trpljenje, lorej bolečino, pa vendar je gotovo vredno. Če se nekdo priključi osvobodilni vojski, gre zavest no v napore, trpljenje, žrtvovanje, celo žrtvovanje življenja. Žrtvovanje za srečo in svobodo drugih ni užitek. Je zato mar nevredno? Končno pa, za zadovoljstvo je treba tudi kaj narediti. Delo, delovanje pa vedno zahteva nek napor, torej tudi nobenega zadovoljstva ni brez bolečine; večje zadovoljstvo zahteva večji napor. Pa tudi obratno, večje ko je uživanje (npr. alkohola), večja je potem bolečina ("maček").
Če, recimo, otroku nekaj odrečemo ali preprečimo nekaj, kar je zanj škodljivo, ob tem gotovo nc uživamo, vendar je to naše početje gotovo lahko vredno.
Nenazadnje pa je treba zastavili vprašanje, ali je zadovoljstvo sploh vredno? Je vredno tudi zadovoljstvo, do katerega smo prišli na nepošten način? Je vredno tudi zadovoljstvo, ki ga ima kdo z ubijanjem soljudi? Tat lahko uživa, pa zato kriminal še ni moralen. Človek lahko uživa tudi v stvareh, ki so izrazito škodljive, uničujoče, ubijajoče, kol recimo zasvojenost z alkoholom, mamili ipd.Take posledice pa so tudi pri manj uživaških rečeh, če pretiravamo; mar pretirana športna aktivnost, pretirano delo, pretirano žretje itn. nc učinkujejo enako uničujoče kot alkohol ali mamila?! Pa ludi že pri manj pretiravanja in pri manj nevarnih rečeh jc vsaj vprašljivo, če je zadovoljstvo znak vrednega. Dirka za modnim oblačenjem lahko milijonom prinaša zadovoljstvo in užitek. Pa vendar jc jasno, da to ni nikakršen dokaz, da gre pri tem za n^kaj, kar bi lahko imenovali estetsko ali moralno vredno. Nemalokrat prej obratno.
Jc potem vredno kvečjemu v zmernem uživanju? In kaj je potem zmerno?
Vsekakor torej lahko ugotovimo, da je zadovoljstvo lahko vredno ali nevredno, 'ic je tako, potem je tudi očitno, da je za ločevanje vrednega in nevrednega zadovoljstva pomembno znanje. Še več, brez znanja ni mogoče določiti vrednega.
Neznanje ho tedaj pomenilo tudi nezmožnost presodili, kaj jc vredno in kaj nevredno, ali pa napačno določitev vrednega.
Ko smo že pri teoretičnosti, sc odpira v zvezi s hedonizmom še eno zanimivo vprašanje. Kaj jc bolečina? Bol jc vedno poslcdica nekega pomanjkanja (lahko tudi pomanjkanja ravnovesja), torej izraz neke potrebe. Nasprotno pa zadovoljitev potreb povzroča srečo, zadovoljstvo. Seveda nobene potrebe človek nc more zadovljiti trajno; zato jc bolečina nujna sestavina njegovega življenja. A čc sta smisel in cilj v sreči in zadovoljstvu, potem smo temu cilju toliko bližje, kolikor manj potreb imamo. In končno bi povsem odpravili bolečino, čc nebi imeli nobenih potreb. Jc potemtakem moralni ideal nič potreb, torej samouničenje!
Konec konccv pa sc jc treba vprašati tudi, kakšen smisel bi imelo postavljanje norm in sankcioniranje njihovega nespoštovanja, čc jc vredno listo, kar prinaša srečo in zadovoljstvo? Jc mar treba predpisovali, da jc treba želeti srečno?!
Vredno je dolžnost
Vredno, zlasti moralno, jc mnogo več od sreče in užitka; jc mnogo bolj vzvišeno od sebičnega zadovoljstva in koristi. Vredno jc bistveno povezano z dolžnostjo, nc pa s koristnostjo. Morala ni nikakršna trgovina. V morali nekaj počnem, nc zaradi koristi, sreče, užitka, zadovoljstva, ampak ker jc moja človeška obveza. Drugemu, recimo, nekaj dajem, nc iz korisloljubja, ampak zaradi človeškega dostojanstva, zato, ker me šele to naredi človeka. Moje delovanje je moralno, če to počnem, ker je to moralno (vredno), ne pa ker bi za to pričakoval neko nagrado (zadovoljstvo, srečo, korist).
Čc bi nam kdo dejal, da jc ubil soseda, ker mu jc bilo to v zadovoljstvo, ker mu prinaša korist, dolžnost vsakogar pa jc, da deluje za svojo srečo in korist, lega nc bi odobravali, kaj šele imeli za moralno vredno. Morali negre za srečo, ampak za lo, kako šele postanemo vredni sreče.
Nc lažem, ker se bojim negativnih posledic, ki me lahko doletijo. Govorim resnico, ker jc resnicoljubnost moja moralna dolžnost. Vsakdo bo lahko ločil ti dve vrsli ravnanj in vc, da jc moralno vredno le drugo. Moralno vredno jc listo ravnanje, J ki jc vzpodbujeno iz dobrih namenov, nc pa tisto, ki ga jc povzročil strah pred posledicami, pred kaznijo; vredna so torej le želena, nc pa prisilna ali nehotena dejanja, pa naj imajo le-ta šc tako pozitivne posicdicc.
Naj sc nam zdi to pojmovanje vrednega šc tako plemenito in utemeljeno, v približevanju konkretnemu sc nam zastavi vprašanje, kaj jc dolžnost, kaj je vsebina dolžnosti? Ali drugače: jc vsako izpolnjevanje dolžnosti moralno vredno? Ali niso fašisti v svojih pošastnih zločinih le izpolnjevali svojih dolžnosti?! Čc jc važno le dolžnostno ravnanje, nc da bi določili, kaj jc cilj dolžnosti, potem pač tudi nevredna dolžnost lahko postane moralna, plemenita. Delovanje zgolj po svoji vesti očitno ni zadostno zagotovilo vrednega.
Kako potem določiti vredno in nevredno dolžnost? Na izbiro imamo dve možnosti: to določi bog (božje zapovedi), ali pa odloči naš razum. Če božje zapovedi določajo, katera dolžnost (oz. kaj) je vredna in katera (kaj) nevredna, sc zastavlja vprašanje, ali jc potem izvajalce teh dolžnosti sploh šc človek, šc vrednotno bitje, ali pa le nedorasli in nikoli odrasli otročič? Namreč, kako naj počnem nekaj z dobrim
namenom, če pa je moja dolžnost le izpoljnjevanje dolžnosti? Dober namen je lahko le pri zavestnem delovanju. Če pa človek lahko spozna, zakaj je nekaj dobro in zato zavestno to naredi, potem ni nobenega pametnega razloga, da mu določa bog, kar lahko odkrije sam. Seveda pa se nam tedaj zastavi vprašanje: kaj je vredno? Jc bilo tedaj vse dosedanje premišljevanje le navidezna pot iz labirinta?
Kant - eden največjih etikov - ponuja tole rešitev: Ravnaj tako, da tvoje delovanje lahko postane obča norma. Torej, kakor želiš, da bi drugi ravnali do tebe, tak bodi do drugih.Dolžnost drugih do tebe naj bo tvoja dolžnost do drugih. Tako načelo se zdi nadvse pravično, torej vredno in ne samo utemeljeno.
Pa vendar. Če sem najmočnejši (vojaško, fizično ipd.), sem seveda za to, da vsi uporabljamo silo, moč.Če sem najbogatejši, sem seveda za to, da ekonomska tekma in moč postaneta obče pravilo. Če sem najspretnejši (npr. v streljanju, spletkarjenju), bom pač za to, da tako ravnanje postane splošna norma. Tatič jc tudi takoj za to, da kraja postane univerzalno pravilo, tako kot je dolžnik takoj za univerzalno pravilo, ki bo dolžniku samemu prepuščalo, ali naj dolg vrne ali ne. Navedeno pravilo ima torej to slabost, da odmišlja (pozablja) konkretnost, vso različnost ljudi in specifičnost situacij posameznikov. Konec koncev nam ni tako tuja predstava, da jc treba vse, ki mislijo drugače od nas, uničiti. Ali, če hočete, tudi nevredno je lahko univerzalno načelo. Logično ni nobene zapreke, da tudi nekaj nevrednega postane obče pravilo. (Ncmoralncži tako in tako pogosto trdijo, da tako kot oni ravnajo vsi, samo bolj spretno od njih.)
Jc torej sploh kaj, kar bi vsi sprejeli kot obče pravilo (dolžniki in upniki, majhni in veliki, siti in lačni, bogati in revni, šibki in močni, pacifisti in mililaristi...)?
In dober namen?Mar gornji primeri nc nosijo v sebi slabost, namreč, da gre le za zle namene. Vredno pa je listo univerzalno pravilo, ki vsebuje tudi dober namen. Tudi na lo lahko odvrnemo: 1'udi pot v pekel je lahko tlakovana z dobrimi nameni!
Vredno je lahko le absolutno
Katerokoli pot uberemo, da bi prišli do odgovora na vprašanje, kaj je vredno, se na koncu te poti znajdemo v relativizmu in subjektivizmu. To pa se konča v močvirju vrednotnega anarhizma, kar pomeni konec morale, kajti, če je vredno odvisno od posameznika, od njegovega mnenja, prepričanja, okusa, ali spoznanja, potem je vredno lahko vse. V tem primeru pa je morala nemogoča, ncsmisclnajmorala, vrednotenje, kritika, obsojanje, nagrajevanje itn. so možni in smiselni le, če obstaja vredno in nevredno.
Morala je tedaj možna le, če je vredno neodvisno od stališč in kapric posameznika, torej če obsta ja jo absolutne vrednote. Absolutne vrednote so seveda neodvisne od naših spoznanj, kajti naše spoznanje je vedno relativno. Če bi bilo tudi vredno odvisno od naših spoznanj, bi se vredno spreminjalo hkrati z našimi spoznanji. Tedaj bi se zgodilo, da sem bil za eno in isto dejanje včeraj moralen, danes pa nemoralen. Jc potem za moralnost sploh še pomembno, kako ravnam?! Pa ne samo to, vsakdo je tudi ali malomeščan, ali bocm, ali siromak, ali..., to pa že določa njegove interese, njegova videnja, njegova spoznanja - skratka resnica je individualna. Vrednote so torej absolutne ali pa jih ni.
Če so vrednote absolutne, potem jc tudi hierarhija vrednot absolutna (večna in nespremenljiva). To pa pomeni, daje smisel življenja vsakega posameznika že vnaprej določen, saj jc pač smiselno le tisto, kar vodi k najvrednejšemu. A to šc ni najhujše. Šc usodnejše jc vprašanje, kaj tedaj šc ostane od človeka. Čc nimam svobode, celo ne svobode izbire smisla življenja, potem ni več človeka. Človeka brez svobode ni; le svobodno bitje jc človek. Brez svobode seveda tudi ni vrednega, saj prisilna dejanja očitno nc morejo biti niti vredna niti nevredna, nc dobra nc zla.
Absolutnost vrednot tudi pomeni, da so človekovemu spoznanju nedostopna. Absolutne vrednote lahko spozna le absolutno bitje, človek pa to ni, ker jc nepopolno, minljivo bitje. Ravnanje po teh normah je zato nemogoče, saj jih je treba najprej spoznali, da bi sc potem po njih ravnali. Čc pa neko ravnanje ni zavestno, čc neverno, kaj hočemo, zakaj nekaj delamo, kaj jc smisel tega početja, potem tudi ne more biti vrednotno ravnanje, kaj šele vredno. Moralno je lahko le hoteno, zavestno delovanje. V nasprotnem bi bile lahko moralne, recimo, tudi živali, rastline in kamni.
V precepu
V iskanju vrednega smo sc torej znašli v precepu med subjektivizmom in ahsolut-nostjo. Vrcdnolni subjektivizem (vredno jc stvar posameznika, oziroma posamezne skupine) vodi v anarhijo, iskanje univerzalne vrednote, vrednega za vse ljudi, šc zlasti absolutnih vrednot, pa nas pripelje do zanikanja svobode, torej nečesa, kar človeka šele naredi človeka. Znašli smo sc torej v precepu med subjetivizmom in svobodo. Čc sc hočemo izogniti subjektivizmu, pokopljemo svobodo, čc hočemo svobodo, sc znajdemo v subjektivizmu in anarhiji. Rezultat jc v končni fazi v obeh primerih enak:
subjektivnost vrednot	absolutnost vrednot
I	I
anarhija	nesvoboda
I	I
ni vrednega	ni vrednega
Ampak, čc so stvari tako očitne, kako to, da problem šc ni dokončno pokopan? Gre morda le za spretno prevaro zagovornikov normal ivizma in morale, ki bi radi vse normirali, uredili v birokratski sistcm?Ali pa gre morda le za neko vsesplošno religijo, pa jc zato nc moremo zgrabiti s teoretičnimi in logičnimi sredstvi?
Normativizcm katerekoli vrste je ja nekaj nevrednega, saj človeku predpisuje, kaj in kako mora delati, kaj mu jc lahko všeč in kaj nc, kaj jc dobro in pravično ter kaj ni. Človek je tedaj le objekt teh norm. Bistvo človeka pa jc ravno v tem, da jc subjekt. Norma tedaj človeka ubija! Jc to lahko vredno?
Morda pa smo žc od samega začetka napačno zastavili vprašanje in zato nismo mogli najti zadovoljivega odgovora. Čc sprašujemo o vrednem, bi sc nemara morali vprašati natančneje: vrednem za koga? Za človeka vendar. To sc zdi samoumevno, a morda jc bila prav v tej samoumevnosti zanka. Človeku je logično lahko najvišji smoter in vrednota le on sam. V nasprotnem hi sam sebe naredil za kreaturo. Če bi namreč človeku bil najvišji smoter (vrednota) nekaj drugega kot on sam, potem bi bil smisel njegovega življenja, da postane nekaj drugega, da postane ne-človek.
Vredno, smiselno, moralno jc torej, da jc človek cilj, nc pa sredstvo.
Potrebe in dobrine
Človek jc bitje potreb. Humanizem jc prav tem, da sc zadovoljijo človekove potrebe. Vredno jc zadovoljitev človekovih potreb. Kaj je vredno, torej določajo človekove potrebe.
Potrebe človeka so številne in raznovrstne. Človek ima potrebo po hrani, po spanju, po spolnosti, po ljubezni, po ustvarjanju ...,pa tudi potrebo po kajenju, po mamilih, nekateri imajo potrebo, da v bloku sredi noči narede disco, drugi imajo potrebo po gospodovalnosti, da celo po zatiranju in ubijanju. Jc moralno vredna zadovoljitev katerekoli teh potreb?
Potrebe današnjega človeka nikakor niso le pristne, naravne potrebe, potrebe, ki bi izvirale iz človekove narave, oziroma bistva. Potreba po kajenju, recimo, ni pristna človekova potreba (saj človek očitno lahko živi brez kajenja), ampak je umišljena potreba. Ali pa moda. Jc naravna človekova potreba potreba po oblačenju, stanovanju itn., ali pa potreba po modnem oblačenju, po modnem pohištvu, po zadnjem modelu avtomobila? Žc, žc, bo kdo dejal, človeška potreba ni samo potreba po oblačenju, ampak tudi potreba po lepem oblačenju. To seveda drži, ampak kakšna jc zveza med modo in lepim? Lepota ni isto kot moda. Moda je umetno ustvarjena potreba.
Kaj pa vino? Čc popijemo kozarce vina po jedi, jc to hrana; zadovoljuje neko človekovo biološko potrebo. Kdo bi seveda odvrnil, da nima nikakršne potrebe po pitju vina in da lahko živi brez njega. Seveda, toda brez hrane nc morem živeti, lahko sc odrečem eni vrsti hrane, nc pa vsakršni hrani. Če jc tudi vino hrana, je očitno za človeka dobrina. Vina sc seveda lahko napijemo do pijanosti; v tem primeru vino vpliva uničujoče na človekove telesne in duševne sposobnosti (pri alkoholiku pa ima šc številne socialne in druge negativne posledice). V tem primeru torej vino povzroča negativne, slabe posledice za človeka, saj ga uničuje, razgrajuje, ubija.V prvem primeru jc vino hrana in človeka gradi, v drugem primeru jc strup, ki človeka uničuje. To so objektivna dejstva, neodvisna od tega, kaj kdo (recimo alkoholik ali popoln abstinent) misli o vinu, ali ga ima za vrednoto ali za protivrednoto.
Ali ni podobno z vsemi drugimi stvarmi, oziroma posameznikovimi ocenjevanji le-teh? Čcjc večina prepričana, da sc Sonce vrti okoli Zemlje, tošc ni nikakršen dokaz, da sc to resnično dogaja. Prav tako ni nikakršen dokaz, da je nekaj dobro, čcjc nekdo (ali večina) prepričan, da je to ali ono vrednota.Naše potrebe so lahko zgolj subjektivne, umišljene, umetno ustvarjene. Stvari, ki zadovoljujejo take potrebe, so zgolj navidezne dobrine. Resnične dobrine pa so le tiste reči, ki zadovoljujejo objektivne človekove potrebe, torej stvari, ki človeka grade. Vse, kar človeka uničuje, pa jc
ČLOVEK]	OBJEKTIVNE POTREBE
slabina1. Dobrina jc lahko predmet, ki ga nihče nima za vrednega, in obratno, kar imajo cele družbe za vredno, lahko sploh ni dobrina. Dobrina in slabina sla torej nekaj objektivnega (razmerje med človekovimi potrebami in objektom), nekaj, kar jc neodvisno od mnenj in spoznanj ljudi. Dobrina je vse, kar dejansko zadovoljuje objektivne potrebe človeka ne glede na to, ali se človek tega zaveda ali ne.
Dobrine in vrednote
Le kaj vidijo ti norci, li alpinisti vrednega, lepega, privlačnega v svojem norem početju, v trmoglavem siljenju v nevarnost in smrt? Le kaj je tem norim navijačem, da vsako nedeljo drvijo na stadione in tam tulijo kol zverine ob gledanju 22 mladeničev, ki se podijo za nekim okroglim usnjcm?To jc zares težko razumeli. Morda Se nekako razumemo, da so ta in številna druga početja za nekoga koristna, ampak da so jim ludi vrednote, tega pa nc.
Seveda se vseh teh norccv nc da razumeli, prav v tem jc srž vrcdnol. Je mogoče nekomu racionalno razložili, kaj je ljubezen? Še tako teoretično bogata in pedagoško dobra razlaga nc bo veliko pripomogla k razumevanju ljubezni. Kdor hoče vedeti, kaj je ljubezen, jo mora doživeti. Enako velja za vrednote. Za dobrino zadostuje razum, za vrednoto pa je potrebno doživetje, ker so vrednote vedno ludi čustveno-voljni odnos, in nc Ic razumski. V praksi jc lahko tako, da najprej nekaj doživimo kot vrednoto in šele nato ludi racionalno spoznamo; lahko pa ostane le pri doživetju nečesa kot vrednote - kar pa jc lahko zelo nevarno.
Dobrina, ki jo človek ne pozna, seveda nc more biti vrednota, saj jc vrednota le to, kar jc zavestno. Toda tudi če dobrino spoznamo, še ne pomeni, da nam bo tudi vrednota. Kot vrednota funkcionira šele, če je človeku nekaj vrednega, pomembnega,
1 Termin slabina jc polarni pojem dobrine in torej označuje negativno, tako kol dobrina označuje pozitivno. Gre za sploSno oznako tistega, kar ima na specifičnih področjih posebne izraze (npr. dobro-zto, koristno-škodljivo, lepo-grdo, zdravo-nezdravo, zakonito-nezakonito, dcmokracija-diktatura, profit-izguba, graditcv-ruScnjc, rojcvanjc-smrt, humano-nehumano itn.).
nekaj, kar hoče.Vrednota je le spoznana in hotena dobrina, torej nekaj objektivno in subjektivno vrednega.
Čc jc dobrina tisto, kar jc za človeka objektivno pozitivno, pa jc vrednota tista dobrina, ki jc kol vrednota sprejeta tudi subjektivno. Vrednota torej vedno vključuje tudi čustveno-voljne elemente. Vrednota jc nekaj, do česar imam pozitivni čustveni odnos in kar hočem, želim. Gora je pač gora, lahko jc tudi dobrina, toda vrednota jc šele za planinca. On hoče na goro, jo obožuje, hrepeni po njej, jo ljubi. Njegov odnos do gore jc tudi čustven, strasten. Ta privlačna moč vrednot jc tista, ki nas žene v akcijo, kljub naporom, bolečinam in žrtvam. Vredno samo jc tisto, kar nas privlači, nepa neka zunanja prisila (kot nas, recimo, eksistenčna nuja tera v službo).
Kjer jc strast, tam jc tudi zmota. Zato nas tudi slahina lahko strastno privlači, še več, začne funkcionirati kot vrednota (recimo pri alkoholiku). Starši šc posebej dobro vedo, kako otroci marsikdaj strastno žele nekaj, kar jih pelje v sigurno pogubo. Žal so tudi premnogi starši samo otroci.
Prav zaradi tc trojnosti vrednot (spoznanje, čustvenost, hotenje) dobrine ni mogoče narediti za vrednoto zgolj z izobraževanjem. Zalo lahko pogosto slišimo, saj vem, da jc (ta slika, hrana, glasba itn.) dobra, vendar meni ni všeč, jaz jc nc maram.
Spoznanje jc pomembna energija, ki človeka žene v dcjanjc.Ta ustvarjalna energija pa sc podeseteri, čc si ji pridruži tudi čuslvcno-voljna moč. Strast lahko premika gore.
Slrast pa jc pogosto tudi slepa.
Tudi sij vrednote človeka lahko zaslepi. In dobri nameni tej zaslcpjcnosti nc pomagajo, prej škodijo. Tedaj cilj posveti sredstvo.
Zaradi tc večslojnosti vrednot sc pač lahko (in pogosto tudi sc) zgodi, da dobrina nc funkcionira kot vrednota in da slabina lahko (in pogosto res) funkcionira kot vrednota. Vrednota lahko postane le dobrina, v praksi pa jc tako, da kot vrednota lahko funkcionira karkoli, da torej vrednotna funkcija živi neodvisno od dobrine. To dejstvo zavaja mnoge, tudi teoretike, da kol vrednoto definirajo žc vse, kar funkcionira kot vrednota.
Ampak kako lahko funkcionira nekaj kot vrednota neodvisno ali cclo v nasprotju z dobrino (torej z dcjstvi)?Dcjstva lahko sploh niso sporna. Važen jc pomen dejstev. Mladenka, strastno zaljubljena v svojega fanta, nc zanika dejstev, da sc njen fant često napije s prijatelji, da mu večkrat sedijo v naročju različna dekleta, da jc v sobi te ali one sošolke itn.;ona samo zanika, da bi bil njen fant pijance in kurbir, oziroma ničvrednež. Kako?Po njenem fanta prijatelji namerno skušajo opijaniti, ker mu zavidajo punco, kerse tako hočejo maščevali njej, ker jih jczavrnila;rcs je, da ga druge punce obletavajo (kar jc samo dokaz, kako prima fant jc), sc mu vsiljujejo, ga zapel jujejo, hočejo ji ga speljati, so nevoščljive, z raznimi izgovori ga izvabljajo v svoje sobe, on pa kot dobričina nc zna reči ne in jim gre postorit kaj, česar ženske ne znajo, popravit kakšno luč, razložit formulo itn.
Vrednotna stališča imajo torej tri komponente:
-	spoznavno (s),
-	čustveno (č),
-	voljno (v).
Vsaka teh komponent ima več vrednotnih stopenj, od skrajno pozitivnih do skrajno negativnih:
prepričanje, da je popolna slabina
0 0 0
prepričanje, da jc popolna dobrina
popolno sovraštvo
čista ljubezen
napada, uničuje
povsem podpira, ščiti
Vsaka teh komponent je lahko bolj ali manj absolutizirana. Odnosi med njimi so zelo zapleteni. Racionalni argumenti, recimo, kritika skupine, bodo zato učinkovali zelo različno na posamezne njene članc;tisti, ki so močno čustveno navezani na skupino, bodo reagirali tako, da skupino še bolj cenijo, oni, ki so bili manj čustveno vezani, pa bodo do neke mere sprejemali kritiko.
Realnost in vrednote
Objektivne potrebe človeka so okvir vrednot. Objektivna potreba je gotovo tudi to, da bi vsi ljudje imeli obleko, hrano, streho nad glavo.Vredno bi bilo, da bi jutri bili vsi ljudje zdravi in siti.
Pa jc možno, da bi bili jutri vsi ljudje zdravi? Očitno ne. Jc potem to lahko vrcdnota?Je lahko vrednota nekaj, kar je nerealno, neuresničljivo? Plemenitosti zamisli o zdravju vseh ne gre oporekati, toda to jc vendarle utopija. Vrednota je lahko le tisto, kar je realno možno. Tisto, kar ne more zadovoljiti objektivnih človekovih potreb, ne more bili vrednota. Vrcdnola jc lahko le tisto, kar je znotraj paralelograma objektivnih človekovih potreb in realnih možnosti na drugi strani.
Meje med realnimi možnostmi in utopijo ni vedno lahko potegniti, pa ludi fiksna ni. V obeh primerih pa gre za problem znanja. Utopija tudi ni vedno negativna; iskanje
možnosti za zadovoljitev neke človekove potrebe, četudi je v danem trenutku utopično, je lahko pozitivno, ker spodbuja k preučevanju, ki potem lahko odkrije novo realno možnost.
Realne možnosti so določene z vsakokratno dejanskostjo. Dejanskost se nenehno spreminja (kot samotok, ali zaradi človekovega delovanja) in s tem realne možnosti. V družbenih procesih je to Se zlasti očitno; zamisli majhnih sekt, skupin ali gibanj pogosto delujejo utopično, vendar s kakšno veliko politično spremembo (npr. vojno, revolucijo, ali s smrtjo diktatorja) postanejo realne (in se potem ludi uresničijo).
Dejanskost ne določa le realnih možnosti, ampak tudi same potrebe človeka in s tem polje dobrega in vrednot. V določenih geografskih razmerah obstaja, recimo, potreba po oblačilu (celo kožuhu), v drugih pa nc. Zalo je v prvem primeru oblačilo dobrina in vrednota, v drugem pa ni (oziroma jc nekaj nevtralnega).
Nemoralii je gibalo zgodovine
Realne možnosti so vedno precej širše od spoznanih realnih možnosti. Ker se naše vedenje širi, se ludi meje spoznanih realnih možnosti širijo. S tem se širi ludi polje dobrin in vrednot. Spreminja se tudi spoznanje o človeku in njegovih objektivnih potrebah.To pa širi ali oži polje dobrin in vrednot.
S spreminjanjem spoznanj se torej spreminjajo tudi vrednote, bodisi da se odkrivajo ali nastajajo nove, bodisi da se stare prepoznajo kol ncvrcdnotc. Z odkrit ji makrobiotike (tu predpostavljamo, da so točna) se je precej spremenila sestava zdrave prehrane (malo soli, sladkorja, mleka, mesa, pa veliko žitaric ipd.), s tem pa tudi dobrine, medtem ko te dobrine le počasi postajajo tudi vrednote. Z odkritjem aidsa seje vredno in nevredno v spolnih odnosih precej spremenilo. Vsako odkritje novega zdravila pomembno spreminja meje realno možnega in s tem polje vrednega. Veliki nemški filozof Hegel pravi, da je gonilna sila zgodovine nemorala. In res, odkrivanje novega je praviloma delo posameznikajto novo, še zlasti če gre za odkritje novih možnosti in s tem novih dobrin (in nato vrednot), je bilo največkrat za obstoječo družbo in moralo nemorala. Novo se jc pojavilo kol manjšinsko in se jc moralo uveljaviti šele v boju z večinskim, vladajočo moralo.V tem smislu se seveda novo najprej pojavlja kot nemorala. Seveda, rečeno s Cankarjem, Jermani propadejo, ne pa hlapci, toda živela bo Jermanova morala, ne pa morala hlapcev.
Ali jc potem v imenu napredka treba slaviti na novo, na nemoralo? Nekateri res stavijo vse na novo (na področju umetnosti ali pol i tike se sploh pogosto poizkuša novo prikazati kot boljše od starega ali cclo kot edino vredno, vse staro pa kot nevredno). Novo nikakor ni že s tem, ker jc novo, vredno (ali boljše od starega). Z novim se ne odkriva le nove dobrine, ampak tudi nove slabine (recimo orožja).
Proglašati številčnost ali novost za merilo vrednega jc zelo nevarno.Proglasiti večinsko (staro) mnenje za objektivno vredno pomeni zaviranje zgodovinskega razvoja, če pa se stavi le na manjšino (novo), potem se soočimo z nevarnostjo anarhije in samouničenja.
Če jc nekaj znanstveno ali strokovno ugotovljeno, da jc dobrina, še ne pomeni, da bodo ljudje to sprejeli kol vrednoto. Nekaj, kar je objektivno vredno, postane vrednota šele takrat, ko je kot tako sprejelo tudi subjektivno, ko postane prepričanje posameznika. Vrednota jc torej listo, kar jc človeku pomembno, in se zato zavzema
za tisto, i udi kadar ga k temu nc žene eksistenčna nuja ali korist. Šc več, nespoštovanje tistega, kar ima za vrednoto, sc mu zdi izdaja samega sebe.
Kaj jc dobrina in kaj slabina, jc torej mogoče izkustveno in znanstveno (čc hočete tudi z. eksperimentom) ugotovili. To nc pomeni, da jc vedno mogoče enostavno in zanesljivo določili, pa naj gre za družboslovna ali naravoslovna spoznanja. Kaj človeka gradi, vedno ugotavlja človek, zato seveda nobena resnica ni popolnoma objektivna, ampak vedno subjektivna, tj. človeška. To subjektivnost nc gre enačiti s subjektiviz-mom (samovoljo, mnenjem). Subjektivnost naših spoznanj sc seveda veča, čc gre za spoznanja, ki so tesno povezana z interesi in s tem s čustvi posameznika ali skupine.S prepričanji ljudi jc zaradi tega možno zelo manipulirati, z njihovimi pojmovanji vrednega šc posebej. Ker sta znanje in informiranost posameznikov zelo različna, jc to toliko lažje (npr. enkrat dokazovati, da jc atomska energija najbolj varna, drugič, da jc najbolj nevarna).Ko sc ljudi zmanipulira, recimo, da jc lasten narod ogrožen, privede to v nacionalizem, ta pa dalje do najhujšega zla (npr. fašizem); in vse to sc iskreno predstavlja kol najbolj vredno početje.
Problem jc v tem, da bocm doživlja svel boemsko, katolik katoliško, fašist fašistično, ženska žensko, oče očetovsko itn.Človek ni le racionalno bitje, njegova psiha jc mnogo bogatejša. Človekova duševnosl ni stroj, kjer bi posamezne funkcije poljubno vklapljali ali izklapljali. Zato svet doživlja celovito, racionalno-čustvcno-voljno.Naša spoznanja so zato vedno (udi zainteresirana spoznanja. To šc posebej velja za vrednote. Ta zainteresiranost pa lahko naša spoznanja zelo subjektivizira in popači.
Lc kdo šc ni doživel, da ga jc zob nehal boleti, ko je prišel v čakalnico zobozdravnika. Psihologi so naredili žc mnogo preizkusov, ki dokazujejo vpliv čustev, potreb, interesov, stališč ipd. na naša spoznanja. Tako so, rccimo zbrali več skupin z različnimi interesi; na platno so jim projicirali različne besede za 0,01 sekunde. Rezultati eksperimenta so pokazali, da jc vsem uspelo prebrati več besed, čc so sc lc-tc nanašale na njivo interesno področje. Enako so antisemitsko razpoloženi ljudje češče kot drugi na fotografijah prepoznali židc. Nek drug eksperiment jc pokazal, da revni otroci precenjujejo velikost kovanccv. (Čc bi preverjali tudi vrednote, bi sc najbrž pokazalo, da ti kovanci bogatim otrokom sploh niso vrednote, lačnim pa so velika vrednota.)
Za razumevanje vrednotnih stališč (to jc tega, kar funkcionira kot vrednota) jc interesanten šc cn eksperiment, ki kaže vpliv sočloveka na njegova stališča. Na eni kartici jc bila črta. Na drugi kartici jc bila ena, enako dolga črta, poleg nje pa še ena daljša in ena krajša. Eden jc bil žrtev, ostali uganjevalci pa so namerno na drugi kartici kot pravo identificirali napačno črto. Eksperiment jc pokazal, da jc kar 37% žrtev podleglo mnenju večine. Dokler jc leslirancc imel samo enega, ki jc t rti i I nasprotno, jc vztrajal pri svojem, čc sta mu nasprotovala dva, jih jc podleglo 13,6%, čc pa so nasprotovali trije, pa jc žc kar 37% tcsliranccv podleglo mnenju večine.
Čcjc tako pri spoznavanju tako enostavnih reči, potem gotovo lahko sklepamo, da jc pri vrednotnih stališčih vpliv okolice šc mnogo večji. Žc pri kompleksnejših dejstvih sc tovrstni konformizem poveča tudi na več kot 50%, v različnih kombinacijah pa so merjenja pokazala, da tudi do 80% tcsliranccv podleže lažnivcem.2
2 Pojcdinac i druSlvo, sir. 517-534.
Kako močno vplivajo na vrednotna stališča psihosocialni dejavniki priča poizkus - ki potrjuje splošno znano izkustvo - ki je pokazal, da se otroci najraje igrajo s tisto prepovedano igračo, za katero je zagrožena najstrožja kazen.Torej najbolj prepovedano je najslajše. Ali to velja le za otroke?
Čim dlje nekaj funkcionira kol vrednota, tem težje je tako stališče spremeniti. Zato so stereotipi (prepričanja o značilnostih, zlasti moralnih značilnostih posameznih narodov, poklicev ipd.) tako trdoživi.Raziskave so ludi potrdile splošno mnenje, da so starejši ljudje "starokopitni"; čim starejša so stališča, tem težje jih je spreminjati.Ker se danes nova spoznanja kopičijo zelo hitro, s tem pa tudi nove dobrine in vrednote, postaja ta starokopitnost vse bolj očitna in tudi večja prepreka novim vrednotam.
Shema dobrin, vrednot in tistega, kar funkcionira kol vrednota je torej takale:
NESPOZNANO POLJE DOBRIN IN VREDNOT DOBRINE
j VREDNOTE FUNKCIONIRA KOT VREDNOTA
Kakor razlikujemo resnico (objektivno spoznanje) in mnenje, tako moramo ločiti vrednote in vrednotna stališča. Mnenje seveda funkcionira kot resnica, dejansko pa so mnenja točna in napačna spoznanja.Tudi vrednotno stališče vedno funkcionira kol vrednota, dejansko pa vsebujejo vrednote in ncvrednotc. Dobrina postane vrednota, ko postane stališče, vendar vsako vrednotno stališče ni tudi že vrednota.
Zelo nazorno pokaže razliko med vrednoto in nečim, kar le funkcionira kot vrednota (ker to nekdo pač ima za vrednoto), placcbo učinek" v zdravstvu.
Raziskave so pokazale, da sc kar 30-40% bolnikov po leh "sladkornih" zdravilih počuti bolje. V ZDA so eksperimentirali cclo pri bolnikih /. angino pectoris. Bolnike s to boleznijo so običajno operirali, pri eksperimentu pa so bolnike le odprli in takoj nato zašili. In rezultat? Bolečine pri bolnikih, ki so jih le navidezno operirali, so sc zmanjšale v enaki meri, kot pri tistih, ki so jih v rcsnici operirali. Šc bolj zanimiv je bil poizkus s kemoterapijo (ki lahko povzroči izgubo las). Pri placcbo skupini (ki torej ni dobila kemoterapije) jc po "zdravljenju" kar 30% "pacientov" izgubilo lase .
Poleg vrednot in tistega, kar funkcionira kol vrednota, bj torej lahko ločili šc placebo vrednote in protivrednote, saj gotovo ni razlogov, da taki učinki obstajajo tudi na nemedicinskih področjih.
3	Gre zato, da bolnik dobi namesto zdravila neko neškodljivo substanco, pri tem pa ga zdravniki pustijo v dobri veri, da je dobil zdravilo.
4	J. Pclkovšek, Ozdravitev brez pomoči uradne medicine. Delo, 30. 4. 199).