E. Gangl : Noći.
413
Noči.
Wer nie die kuiiiniervollen Nächte...
Goethe.
1.
Noči, ve dolge, strašne noči,
ki sem vas prečul, nasičen oliupa,
ve neme ste priče mojih tožba,
ve v zdravo liri ste vlile mi strupa.
Xoči, ve črne, blazne noči,
nad mano se boste maščevale . . .
O, saj kot ujedne ptice ste
iz duje mir mi izkljuvale ...
2,
Ah, vse ste mi vzeli, ljudje, vse, vse . . .
A skopo sera v srcu skril sladko vero,
da Bog je i)oložil tolažbo mi
v kipečega vinca polno mero.
Kaj hoče mi to, kar govori
svet blebetavi brez konca in kraja!
Ob ledi luči ])onoči . . . ah,
ob vinu moj svet,  moj  svet mi vstaja . .
a.
Moj svet želja in upov in sanj,
moj svet ljubezni, hrepenenja .   .
Ah, tam iz črne, globoke dalje
smrt roko koščeno k meni spenja . . .
Ah, pusti me, pusti le še hip !
Rad to, kar izpil sem, prej bi plačal,
po smrti nerad bi hodil nazaj
in težko brez novcev svoj dolg bi vračal.
¦t.
In kmalu umrl bom, to čutim že . . .
Prijatelji, mojih potov cvetice,
in ljubica, mojega srca dan,
vi boste kropili mi mramorno lice.
In kdo je kriv, da bom mlad umrl?
Kdor... Sam?... Vi?... Ti?... Ponosno
v zrak dviga se hrast, vanj trešči strela.. •
Xi eno oko po njem ni rosno...

Da!... Stalb m pred sodbo, in večni Bog
bo giedai, gledal srčno rano...
In kakor ni z mano bil milosten svet,
tako le Bog bo milosten z mano !
In pila bo duša glas sveti njegov,
:r. v bahaxv. t^n: bolest bo mrla:
»V dneh žalosti je, v brezupnih nočeh
sem k meni ti upno duša zrla.«
414
6.
"o, tiho!... Saj gledal sem doli nate
in videl sem tvoja trnjeva pota,
in videl sem tvoje volje slabost,
manj ti je krepost, bolj prijala zmota.
»Da, človek si Dil... A zoaj skesan
stojiš pod mano... O, pojdi k meni
sem v sladko večnost in v večno sladkost!
Cuj, Peter, le vrata zopet zakleni !...c
7.
In svetec zaprl jih bo, čutil bom jaz
nebeško slast in večno veselje,
in solze se bodo mi posušile,
umrle mi bodo vse želje, vse želje . ..
In duh se bo moj z Njegovim zlil,
/. Njegovim, ki bil je iz njega vstvarjen,
in kakor zvezda, kot solnce se bo
v nebeški slavi svetil razžarjen,
8.
In tam bo, kamor si zdaj že!i :
do solnca gor, nad solnce gor . ..
In zložil bo himno Bogu na čast,
in pel jo bo vekomaj angeljev kor .. .
Tam zrl poezije bo svet izvor,
tam čutil bo šele nje božjo moč . . .
Na zemlji še vedno sodila kot zdaj
zavist jo bo, glupost, predsodkov noč . . .
9.
Kaj ?. . . Ne ?.. . Da !.. . Ne, ne, ne !
Če enkrat sem svetlo nado gojil,
za greh sem se ta pokoril prebritko
in zanjo sem tisočkrat varan bil.
Pa kaj, če vstane mi večna noč!
K.do slišal bo moje vpitje, ječanje?
O, če bi ga čuli ti dobri ljudje,
to bilo bi srčno veselje zanje !
7.
Razliva po zemlji se svetla luč,
in cvetje po polju mlado vstaja,
in bisere trosi, demante po njem,
cvetoče, zlato jutro prihaja . . .
Pri meni je noč ! ... O, sveti dan,
kako te je moja duša žejna !
A ti bežiš od mene, bežiš ...
Da, ti si mi zvesta, žalost brezmejna!
E. Gangl.