Dr. Janko Pajk. (Spisal dr. Fr. L.) Prijateljstvo nam nalaga dolžnost, da zopet pišemo življenjepis slovenskemu književniku. V onih letih, ko se začenja vne-mati ogenj domovinske ljubezni, v lepih dijaških letih smo mnogokrat obstali ob imenu Janka Pajka, ki smo ga spoznavali neutrud-ljivega delavca na našem književnem polju. In ko se je naposled osnulo tesnejše razmerje med njim in med pisateljem teh vrstic, cenili smo poleg drugega tudi lepa svojstva njegovega značaja. Ker je sedaj nepričakovano zgodaj sklenil življenje,podajemo iz svojega poznavanja bravcem malo njegovo sliko, kratko načrtano podobo njegovega življenja in delovanja. Naš pisatelj se je rodil v Št. Pavlu v Savinjski dolini ali pri Boljski na Štajerskem,dne 14. grudna 1. 1837. V osnovne šole je hodil v Spodnji Polj-skavi, ne daleč od Pra-garskega; učni jezik je bil tukaj kakor večinoma drugodi na Spodnjem Štajerskem nemški. V 1.1849. in 1850. pa je bil v ljudski šoli v Mariboru, da se tam bolje pripravi za gimnazijo, v katero je vstopil 1. 1850. Gimnazijec je bil od 1.1850. do 1858. vseskozi z odličnim uspehom. V prvih treh letih gimnazijskih mu je bil učitelj veronauka in slovenščine Davorin Trstenjak. Tako se je začelo znanje med učiteljem in učencem, ki je bilo jako važno za slovstveno delovanje Pajkovo. „Dom in svet" 1899, štev. 23. Dr. Janko Pajk Ko je prebil 1. 1858. zrelostni izpit z odliko, odšel je na dunajsko vseučilišče, na katerem se je do 1. 1862. učil slavi stike in klasičnih jezikov. Ves čas svojega bivanja na Dunaju je bil marljiv učenec Miklošičev, s katerim je občeval tudi osebno. Med drugimi njegovimi profesorji omenjamo slavnega Bo-nitza, ki je cenil svojega nadarjenega slušatelja. Po dovršenih izpitih je bil nastavljen 1. 1862. za namestnega učitelja na goriški gimnaziji, kjer je ostal do 1. 1864. in učil največ slovenščino. V tej dobi je objavil svoj prvi spis. Pa o tem čujmo njega samega '): „Pisate-ljevati sem začel 1. 1862 po dovršenih univerzitet-skih naukih s sestavkom: ,Nekteri fonetični zakoni našega jezika' v Novicah 1862, št. 39. Prvi deljši spis sem priobčil v programu goriške gimnazije 1. 1863 z nadpisom: ,0 slovenskih narodnih pesnih'. Iz učenja hrvatsko-srbske literature je pri-rastla knjiga: ,Izbrane narodne srbske pesni' v Gorici 18652), iz ktere je ,Kratka srbska gramatika' sim prenatisnena. Ondaj sem na-merjaval celo zbirko hrvatskih in srbskih poezij, namreč ,dubrovačkih' s slovenskim tolmačenjem izdati; čas in občinstvo pod-vzetju nista bila ugodna. Iz Gorice v Kranj ') Jos. Pajka Izbrani spisi. 1872. Predgovor. 2) Drugi natisk je izšel v Ljubljani 1881. Založila in izdala Klein & Kovač. 45 706 Dr. Fr. L.: Dr. Janko Pajk. se preselivši" (1. 1864. je bil imenovan defi-nitivni učitelj na ondotnji nižji gimaziji) „na-pisal sem v ondotnji gimnazijski program razpravo: ,0 uspešnem učenji1 1. 1866. Za-menivši 1. 1867 Kranj z Mariborom našel sem tu obilo plodnega polja toli literarnega, koli političnega, izlasti po ustanovljenji ,Slov. Nar.' v Mariboru 1. 1868. V Kranju sem se poleg uka za svoj poklic šče s prirodoslov-skimi, propedevtiškimi in pedagogiškimi znanostmi bavil. Odtvorivši si tako pogled v vidno prirodo kakor v duševni svet začutil sem v Mariboru šče potrebnost, seznaniti se z živečim in borečim človeštvom, kar me je k učenju povestnice, zemljepisja, statistike in narodnega gospodarstva napotilo. Izlasti narodno gospodarstvo, katerega sem se 1. 1868 z veliko gorečnostjo lotil, premenilo in popravilo je moje dotlenje naglede o po-litiškem in socijalnem životu starih in novih narodov." Ko je bival v Kranju, je našel star slovenski rokopis, ki ga je 1. 1870. izdal v Mariboru: „Stari rokopis kranjskega mesta. Našel in z opombami izdal Janko Pajk." (Iz programa mariborske gimnazije ponatisk.) Tedanje živahno gibanje Slovencev na političnem polju je vabilo na delo tudi mladega profesorja, in temu vabilu se ni ustavljal. Ne samo da je večkrat pisal članke za mariborski „Slov. Narod", tudi govoril je ob nekaterih prilikah politične govore. A s tem si je nakopal nevoljo vlade. Se bolj se je zameril vladi, ko je 1. 1870. dne 13. velikega srpana s profesorji mariborske gimnazije: Majcigerjem, Sumanom in dr. Žagarjem mini-sterstvu predložil spomenico, ki je razkladala in dokazovala potrebo slovenske nižje gimnazije v Mariboru. Meseca prosenca 1. 1872. je* došel odgovor: ministerstvo je prošnjo do cela odbilo, a ne samo to, temveč dva meseca potem je profesorja Pajka iz službenih ozirov prestavilo v (dolenjsko) Novo-mesto. Prosil je, da bi ga pustili v Mariboru, ker mu je bila žena (to je bila njegova prva žena, ki mu je umrla 1. 1875.) bolna, a ministerstvo mu ni uslišalo prošnje. To ga je tako razvnelo, da je popustil meseca kimavca 1. 1872. državno službo, hoteč se popolnoma posvetiti narodnemu delu. Izdal je svoje že prej omenjene „Izbrane spise" (8°, str. 201), ki so politične, narodno-gospodar-stvene in naučne vsebine, in pridno delal na književnem polju. L. 1872. je začela v Mariboru izhajati „Zora", za katero je pisal od II. letnika naprej tudi prof. Pajk; 1. 1874. jo je že urejal') sam in koncem leta tudi dobil v svojo last s tem, da je kupil mariborsko „Narodno tiskarno".2) Tako je bil pokojnik z vsemi svojimi silami priklenjen na slovensko književno polje. Pogumno in živahno se je lotil zlasti urejanja „Zore", kateri je dal za 1. 1875. lepo in veliko zunanjo obliko. List je imel veliko prijateljev3), in zlasti dijaštvo ga je rado čitalo; a semtertje se je pokazala kaka hiba, kaka prenagljenost, kaj okornega — in vsestransko ni ugajal. V onem času, meseca svečana 1. 1876., se je poročil s pisateljico Pavlino Doljakovo, ki je tudi odtlej jako marljivo pisatelje-vala, a ne manj skrbno stala na strani svojemu soprogu ko dobra družica. L. 1876. je zopet začel izhajati dunajski „Zvon" in potegnil nase mnogo „Zorinih" naročnikov; vrh tega se je njen urednik prenaglo zapletel v polemiko s profesorjem Stritarjem in zlasti še s prof. Levcem. V tej borbi je omagal, prenehal konec 1. 1877. izdajati „Zoro" in za dalje časa utihnil na slovenskem književnem polju. L. 1877. je zopet vstopil v državno službo in dobil profesorsko mesto v Riedu na Gor. Avstrijskem, a temu se je odrekel že čez dva meseca.4) Kmalu potem je tudi prodal tiskarno z neugodnim uspehom. ') Ob tej priliki dostavljamo življenjepisu Štruk-lja-Jaroslava to, da je bil sotrudnik tudi pri „Zori" in „Vestniku". V II. tečaju „Vestnikaa je objavil obširen spis: »Ivan Huniad. Zgodovinski obraz." 2) Dotlej je imelo Narodno Tiskarno v lasti delniško društvo. 3) Tedaj jeizdal: „Venček domačih cvetlic." Prijateljem „Zore" poklonil Janko Pajk. V Mariboru. 1875. Pajkova tiskarna. 12°. 4) Ob tem času je izdal spis: „Augustus und Horaz. Deren Zeit, Charakter und gegenseitige Be-ziehungen. Ein Beitrag zur Charakteristik des ge-nannten Dichters. Von Professor Johann Pajk. Mar-burg in Steiermark, 1877. Druck und VerlagJ. M. Pajk." Dr. Fr. L.: Dr. Janko Pajk. 707 Sedaj je prišla zanj najtužnejša doba v življenju. Bival je nekaj časa še v Mariboru, a odtod se je preselil 1. 1878. z rodbino v Gradec, kjer se je vpisal na vseučilišču izrednega slušatelja modroslovja. Pisateljevanje slovensko mu je bilo zagrenjeno, življenje mu je bilo dokaj bridko; tedaj je iskal tešila v — modroslovju, kakor že marsikdo drugi. Ob jednem je upal, da dobode, ako doseže doktorski naslov, lože primerno službo, morda celo na vseučilišču. Tedaj je predaval v Gradcu profesor Alojzij Riehl, zmeren Herbartijanec, katerega se je Pajk oklenil z vso dušo. Odslej je bilo vse njegovo mišljenje in teženje obrnjeno skoro le na modroslovje, in reči smemo, da si je pridobil obilno znanja v modroslovni književnosti, izvečine le v no • vejši; pač je poznal tudi grško modroslovje, vsaj Platona, dokaj dobro, nikakor pa ne peripatetičnega modroslovja in njega veljave v poznejšem razvoju modroslovja. Za doktorja modroslovja je bil promoviran na Dunaju meseca malega srpana 1. 1887. na podlagi disertacije „0 človeškem posnemanju" (Theorie der menschlichen Nachahmungen), katero je dal pozneje v tisk v programu II. nemške gimnazije v Brnu. Jeseni 1. 1879. je naposled stopil v državno službo in odšel na II. nemško gimnazijo v Brnu, kjer je služboval do 1. 1887. V programu te gimnazije je izdal poleg omenjene disertacije tudi še: „Principien der Newtonschen Inductions-methode" (1890). L. 1887. je bil nastavljen na Franc-Jožefovi gimnaziji na Dunaju, kjer je služboval do malega srpana 1.1. V tej dobi je izdal v nemškem jeziku: „Platons Metaphvsik im Umriss" (1888), „Zur Gymna-sialreform. Mit einem Lehr- und Stunden-plan" (1890), „Sallust als Ethiker" (1892 in 1895), in svoje največje in najpomembnejše delo: „Praktische Philosophie. Ein Hilfsbuch fiir offentliche und private Erziehung. Wien. 1896. Im Selbstverlage des Verfassers." 8°. Str. 180. Cena 3 K). O tem delu ne moremo govoriti ob kratkem, le to omenjamo, da je po vsebini in po obliki najjasnejše in naj- bolj dovršeno med njegovimi deli. Njegovi nemški spisi kažejo, kako dobro je imel v oblasti nemščino. Vsekako so v obče njegovi nemški spisi po obliki relativno boljši kakor slovenski. Dasi je namreč pokojni profesor Pajk že pred svojo modroslovno dobo pisal ne-katerikrat trdo slovenščino, poslabšal si je pisavo, odkar je živel med Nemci in odkar se je bavil z modroslovjem. V tej dobi je pisal manj slovensko, a pisal je vendar-le: pisal je v „Kres" n. pr. I. letnik: „Nekaj domačih besed", „Doneski k filozofičnej terminologiji", „Svobodne misli o naši izobrazbi"; pisal je za „Slovensko Matico" n. pr. 1. 1881. v „Letopisu": „Lessingova in Seks-pirova sodba o Židih", 1. 1887.: „0 jedru tragedije in drame sploh"; pisal je za „Zvon" (1. 1894.): „Davorin Trstenj ik. Doneski k njegovemu životopisu"; pisal je za družbo sv. Mohorja: „Kaj ljudje na našej zemlji jedo" („Koledar" 1886), „Kako človek na naši zemlji stanuje" („Večernice" 1886), „Davorin Trstenjak kot človek" („Koledar" 1892); pisal je za list „Slovenski pravnik": „Do-tike prava in naravstva" (1892), „0 narav-stvenej obvezanosti" (1893); pisal je za „Slo-venski Narod" in tudi za naš list. Ko je „nova struja" pri nas Slovencih vzbudila mnogo nasprotstva, oglasil se je rezko v „Edinosti" tudi pokojni Pajk. Poslednji spis, ki ga je pokojnik objavil, je bila ona kritika našega „Cvetja s polja modroslovskega" v „Edinosti" 11.—13. štev. t. 1. s podpisom Adriaticus, ki smo jo omenili na platnici letošnje 3. številke. Mislimo, da ne pozna zgodovina mnogo primerov tako trdega javnega nastopa proti osebnemu prijatelju, a lahko rečemo, da smo prav zaradi tega nenavadnega napada bili popolnoma mirni, ker smo si bili v svesti, da mu podlaga niso stvarni razlogi. In kaj je bilo vzrok? Reči smemo, da je bila vzrok temu pokojnikova živčna bolezenJ), velika razdraženost, v kateri se 8°. Str. 68. Pisatelj pravi, da jeHorac njegov pesnik-ljubljenec, in kaže, da ga res dobro pozna. ') Zaradi raznih bridkih dogodkov v javnosti ga je proti koncu življenja rada napadala slutnja ali ga je težilo domnevanje, da ga ta ali oni sovraži in preganja. Tako si je domneval tudi, da mu 45* 708 Silvin Sardenko: Jesenski dihi. že ni do cela zavedal vsega, kar je storil ali zapisal. Zato je pozneje obžaloval, da je pisal ono stvar za tržaški list. Pokojnik je bil sicer jako finega in navadno mirnega vedenja in značaja, a bil tudi jako razdražljiv. Nezgode z napornim delom vred so udarjale na njegovo telesno zdravje in mu jemale moči. Zadnja leta je mnogo bolehal; zlasti pc slednje šolsko leto je tako oslabel, da je le težko opravljal svoje posle. Lahko ga je kaj razburilo, a ko je ponehala razdraženost, bil je utrujen do smrti. Živci so mu bili potrti. Skrajnje utrujen je končal šolsko leto in prišel s svojo rodbino v Kranj, kjer se je želel okrepiti v dobrem zraku. A tukaj se mu je bolezen še poslabšala in kmalu pokazala, da je neozdravljiva. K živčni bolezni je pritisnila tudi srčna in h koncu še obistna bolezen. Ko se je koncem kimavca preselil v Ljubljano, bili so njegovi dnevi šteti. Bil je večinoma nezavesten. Iz velikega trpljenja ga je rešila smrt dne je naš list nasproten, ker smo zavrnili njegove nazore o Aristotelu. (L. 1890, str. 125.) 7. listopada. Pokopan je v lastni rakvi na ljubljanskem pokopališču. Kakor je vedno živel krščansko in ni zanemarjal svojih verskih dolžnostij, tako je tudi umrl krščansko udan v voljo božjo in prejemši po svoji želji opetovano poslednje zakramente. Pokojnik je bil izredno nadarjen in jako delaven mož. Imel je dober spomin, vendar ni pretehtal vselej vsake stvari, katero je zapisal. Zato mu kritika ni bila vedno ugodna. Priznati in poudarjati pa moramo, da je v svoji srečni dobi mnogo storil za naš narod, kateremu je bil v ljubezni zvest do zadnjega trenutka. V življenju je mnogo deloval, a tudi mnogo trpel, kar mu je skrajšalo življenje. Ob grobu je pozabljen vsak razpor, tu poneha vsako nesoglasje in se preliva v otožno žalovanje. Veselimo pa se, da je bela Ljubljana, središče Slovenije, dala zadnje počivališče domoljubnemu srcu pokojnega dr. Janka Pajka. Jesenski dihi. (Speval Silvin Sardenko.) Na vrtni veselici zvene živahne strune, z dreves jim veli listi v naročaj plavajo . . . V. Še enkrat, predno zemlja zaplete jih v trohljivost, na strunah bi se radi srebrnih zibali. Na vrtni veselici zvene živahne strune, z dreves jim veli listi v naročaj plavajo . . . Za časek oživeli trenutki bi jim stari, ko prve so jih rahle objele sapice. Da bi vedel, da bi pomnil, kdaj sem rajal pod goro: v hrastič sem ime si vdolbel, vi ne veste, prav skrbno. VI. Danes v hrastu moje črte rob objema bled-rdeč . . . Ej, nekdaj so črke bile, ali črke niso več! In tako v drevo življenja svoje bitje črta vsak. Deblo raste . . . prazne črte . . temne kakor — grobni mrak.