Svetniki — ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobCuje Jos. Volc.)
vm.
Jveti Helen je nekou obiskal druge puščavnike. Ti so stanovali v divjih I krajih, kjer jitn je manjkalo vse potrebno. Sv. Helen nese svojim braLom živeža. Toda breme mu postane na dolgi poti pretežavno. Od daleč zagleda divje osle, ki so se podili po puščavi. Zato jim zakliče: »V imenu Jezusa Kristusa, našega Gospoda, pridi jeden izmed vas, da nese moje breme!«
¦-»•: 74 :*»-
In glej! takoj pridirja jeden izmed množice in mu ponudi svoj hrbet. Helen naloži nanj svoje breme, ga sam zajaše in jezdi hitro do celic bratov, katere je menil obiskat.
IX.
Isti sv. Helen pride nekoč v nedeljo v satnostan in opazi, da bratje nimajo službe božje. Vpraša jih, kaj je vzrok temu. Odgovore mu, da ni prišel nobcn duhovnik ; jedon sicer stanuje onkraj reke, a si ne upa čez vodo, ker se boji krokodilov. Nato reče Helen: »Ako hočete, grem in ga pripeljem«. Takoj odide. Prišedši na breg reke, kliče ime Gospodovo; kmalu priplava do njega krokodil. Ta žival, sicer grozna in požrešna, sprejme ga na svoj hrbet in plava ž njim na ono stran. Helen hiti k duhovniku in ga prosi, naj pride k bratom. Toda ker je bil zelo slabo oblečen, vpraša ga duhovnik, kdo in odkod je. Ko se je prepričal, da je pobožen mož, gre ž njim k reki. Tu seveda ni bilo nobenega čolna. Helen pravi duhovniku: »Ne bojte se, moj oče, hočem vam preskrbeti čoln.« Tedaj zakliče z močnim glasom in zapove, naj priplava krokodil. Kakor bi mignil, je bil tu. Helen stopi prvi nanj in povabi tudi duhovnika, rekoč: »Stopite nanj brez skrbi«. Ta pa se tako pre-plaši, ko zagleda divjo žival, da zbeži nazaj. Vsi pa, ki so bili ravno navzoči, so se silno prestrašili in čudili, ko so videli, kako vesel se je Helen peljal čez reko na krokodilu.
Isto se pripoveduje o sv. Pahomiju, da je večkrat rabil krokodile in se na njih vozil čez vodo. Ti so ga nosili prav pohlevno na svojih hrbtih in so plavali na breg, kjerkoli je svetnik zahteval.