«I
„Slovan5ka knjižnica"
MAKSIM GORKI:
Foma Gordjejev.
RO/nAN.
Tiskala in založila »Goriška Tiskarna« A. Oabršček. V OORICI 1912.
Prvo poglavje.
'Pred blizo šestdesetimi leti, ko so pridobivali ob Volgi s pravljično bistrostjo milijone, je Služil na neki barki bogatega kupca Sajeva mladenič z imenom Ignat Gordjejev za zajemalca vode.
Bil je korenjaške rasti, prijetnega lica, prebrisan in eden tistih, katerim se vedno in povsodi sreča smeje, ne zaradi njihove pridnosti in nadarjenosti, ampak bolj zategadelj, ker razpolagajo z neizmerno energijo in na poti k svojim smotrom ne razmišljajo, da, celo ne morejo razmišljati o sredstvih, ki si jih bodo izbradi ; zavoljo tega ne poznajo zakona nad svojo voljo. Včasih govore vsi plahi o svoji vesti, včasih se resnično ubijajo v borbi ž njo, — toda vest je le slabim dušam nepremagljiva sila; krepki jo kmalu premagajo in jo zasužnijo svojim željam, ker jim pravi že neko prirojeno čustvo, da bi jim pokvarila življenje, ako ji dado svobodo in neodvisnost. Žrtvujejo ji dneve; a če se zgodi, da jim podjarmi duhove, se, dasi premagani, vendar nikdar ne čutijo potrtih, ter žive prav tako zdravi in močni pod njeno oblastjo, kakor so živeli brez nje ...
S štiridesetimi leti je bil Ignat Gordjejev že sam lastnik treh parobrodov in desetih bark. Ob Volgi so ga cenili bogataša in bistroumnega moža; toda dobil je pri-
6 — '
imek »Razuzdanec«, ker njegovo življenje ni teklo ravno po premi strugi, kakor pri drugih, njemu podobnih ljudeh, ampak venomer je prešerno vzkipevalo in se zaganjalo iz tira, daleč proč od dobička, njegovega glavnega cilja. Zdelo se je, da je troje Gordjejev, ali da bivajo takorekoč tri duše v Ignatovem telesu. Ena njih, najmočnejša, je bila le željna in kedar je Ignat živel po njenih poveljih, ni bil drugega nego človek, poln strastne neumorne delavnosti. Ta strast je gorela v njem noč in dan, vdajal se ji je popolnoma, grabil vsepovsodi stotine in tisoče rubljev, in vendar je bilo videti, da bi se nikdar ne nasitil bleska in žvenka denarjev. Hitel je po Volgi navzgor in navzdol ter polagal in krepil ob nji mreže, v katere je lovil zlato; nakupoval je žito po vaseh ter ga vozil v svojih barkah v Ribinsk; plenil je in goljufal, da včasih že sam ni zapazil; a včasih je le zapazil, in tedaj se je z neprikritim zmagoslavjem smejal goljufanim in v svoji blazni lakomnosti se je vznašal do poezije, 'le pri tem, da je porabljal toliko sil v ti gonji za rubljem, ni bil lakomen v navadnem pomenu besede, in včasih je kazal celo neko nerazumljivo, toda odkritosrčno brezbrižnost do svojega imetja. Nekoč, ko je Volga plavila led, je stal na bregu in gledal, kako lomi led njegovo novo. petinštiridesetsežnjo barko, pritiskaje jo ob strmi breg; govoril je skozi zobe:
»Tako je prav ... le jo! ... žmi! davi! ... no, pa še enkrat! ... rrum!«
»Kako je, Ignat«, ga je vprašal kum Majakin, sto-pivši k njemu, »led ti stiska dobrih desettisoč iz mošnje, kaj ne?«
»Nič ne de! Pa jih pridobim drugje stotisoč ... a glej, kako dela VoUga! A? Ta zna! Ona, matuška, ti pre-
meša zemljo, kakor ti skuto z nožem ... glej, glej! To je zdaj moja »Bojarinja«. Le enkrat je bila še v vodi ... No, ali praznujemo trizno za njo?«
Barka je šla v trske. Ignat in kum sta sedela v krčmi na bregu, pila vodko in gledala skozi okno, kako je neslo po reki led in ostanke »Bojarinje«.
»Ali ti je žal za njo?« je vprašal Majakin.
»Zakaj bi mi neki bilo? Volga dala — Volga vzela ... Saj mi ni odtrgalo roke ...«
»A vendar ...«
»Kaj, vendar? Videl sem vsaj sam, kako se je vse to zgodilo ... naučil sem se zopet nečesa za bodočnost. A tedaj, ko mi je gorel »Volgar«, žal nisem bil navzoč. Kako je pač to lepo, če se v sredi nočnd teme, na vodi, rampali takšna grmada! To ti je bil parnik, da je bilo kaj ...«
»Kakor ii ti tudi tistokrat ne bilo žal?«
»Za parnik? Za parnik ... je bilo škoda, zares ... A žalost je vseeno bedarija. Kaj pomaga? Le plakaj; a solze ne pogasijo ognja. Naj gorijo parniki ... in če zgori vse, kaj je meni za to! Duša bi se razgorela k delu in vse bi se dviigniilo iznova ... ni—li res?«
»I — da!« je rekel Majakin z nasmehom. »Krepke besede govoriš ... In kdor govori tako, ... če ga slečeš do golega, pa bode vseeno bogat ...«
Pri tem, da je umel Ignat tako filozofski prenašati izgubo tisočev, je vendar poznal vrednost vsake kopejke; tudi revežem je dajal le poredko in le tistim, ki so bili popolnoma nesposobni za delo. Če pa je prosil milostinje človek, ki je bil le količkaj zdrav, je rekel Ignat s strogim glasom:
— 8 —
»Poberi se! Lahko bi še delal ... pojdi \i\ pomagaj hlapcu, voziti gnoj, pa dobiš sedmiščnik ...«
Kedar ga je obvladala gorečnost v delu, je bil proti bližnjim trd in brez sočutja; tudi samemu sebi ni dal miru v lovu na rublje. In nenadoma — zgodilo se je po navadi spomladi, ko postaja vse na zemlji tako čarovito krasno ;n ko veje nekaj s takim prijaznim očitanjem na dušo z jasnega neba — je obšlo Ignata Gordjejeva čustvo, kakor da ni gospod svojega dela, ampak njegov nizki suženj. Tedaj se je zamišljal in, gledaje okrog sebe, z vprašujočimi očmi, izpod gostih, n ah m urd jen ih obrvi, je hodil po cele dneve jezen in mračen okrog, kakor bi nemo nekaj izpraševal, ker se boji vprašati na glas. Tedaj se je vzbudila v njem njegova druga duša, divja in pohotna duša zveri, katero je razdražil glad. Drzen in ciniški proti vsem je pil, živel razuzdano in zapeljeval k pijači tudi druge; bil je ves iz sebe in zdelo se je, da je vzkipel v njegovi duši vufRan blata. Kakor bi divje trgal verige, katere je sam skoval, da jih nosi; trgal jih je, ne da bi jih mogel raztrgati. Razmršen, blaten, z licem, zabuhlim od pijanosti in brezspanjih nočij, z brezumnim pogledom in zadiraje se s hripavim glasom, je blodil po mestu iz ene pivnice v drugo, sejal denar, ne da bi ga prešteval, plakal ob petju otožnih narodnih pesmij, plesal, pretepal kogarkoli, a nikjer in v ničemur ni našel miru.
Zgodilo se je nekoč, da se je pridružil k Ignatovi pivski družbi, kakor se ti prime košček blata na čevelj, iz-poden dijakon, nizek in debeluhast človek v raztrgani duhovniški obleki in s plešasto glavo. Bitje brez značaja, grd in zopern, je igral vlogo norca; mazali so mu gorščico po pleši, veleli mu hoditi po vseh štirih, piti zmes različnih
— 9
vrst žganja in plesati ciniške plese; delal je vse to molče, z idijotskim smehljajem na propalem obrazu in ko je storil, kar mu je bilo ukazano, je redno iztegnil roko, obrnivši dlan navzgor ter zaprosil:
»Blagovolite, prosim, rubeljček ...«
Smejali so se mu s krohotom ter mu dajali enkrat dva groša, drugič ničesar, zgodilo pa se je tudi, da mu je vrgel kdo po deset rubljev in več.
»Ti mr-raz!« mu je kriknil nekoč Ignat. »Govori, kdo si pravzaprav?«
Dijakon se je prestrašil krika in, nizko se priklonivši Ignatu, je molčal.
»Kdo si? Govori!« je zarjul Ignat.
»Človek sem ... ki je za to na svetu, da se mu rogajo«, je rekel dijakon, in družba se je zakrohotala njegovim besedam.
»Ali si lump?« ga je vprašal Ignat nadalje s pretečim glasom.
»Lump sem zavoljo sile in zavoljo slabosti svoje duše ...«
»Pojdi sem!« mu je zaklical Ignat. »Sem pojdi in vsedi se k meni ...«
'Plahega koraka, tresoč se strahu, je stopil dijakon k pijanemu kupcu in obstal pred njim.
»Sedi k meni«, je dejal Ignat, prijel ga za roko in napravil prestrašenemu človeku prostor poleg sebe. »Ti si mi soroden človek ... Tudi jaz sem lump! Ti iz sile, jaz — iz prevzetnosti, — jaz sem lump od samega hrepenenja. Ali si razumel?«
»Razumel ...« je dejal tiho dijakon.
A družba se je smejala.

IO —
»Veš li sedaj, kdo sem jaz?«
»Vem ...«
»No, pa reci: Ti, Ignat, si lump!«
Dijakon tega ni mogel. Prestrašeno je zrl na Ignatovo . orjaško postavo in je zanikavaje odmajal z glavo. In družba se je krohotala, kakor bi grmelo: Ignat ni mogel pripraviti dijakona do tega, da bi ga psoval. Tedaj ga je vprašal:
»Ali hočeš denarja?«
»Dajte!« je vztrepetal dijakon.
»A zakaj ti bode?«
Dijakon ni hotel odgovoriti. Tedaj ga je prijel Ignat za ovratnik in stresel iz njegovih umazanih ust te-le besede, izgovorjene s strahom in tiho, skoro šepetaje:
»Hčer imam ... hčerko ... šestnajst let je stara ... v duhovski šoli. Zanjo ... nabiram, da bode ... kedar pride ven ... imela s čim pokriti nagoto ...«
»A ...« je dejal Ignat in izpustil dijakonov ovratnik. Potem je sede! zamišljen in mračen in opazoval dijakona brez prenehanja. Nato so se smejale njegove oči in rekel je:
»Bledeš, pijanica.«
D jak on se molče prekriža in spusti glavo na prsi.
»Res je!« je potrdil besede djakona nekdo iz družbe.
»Ej, ti! Prodaj hčer! Koliko vzameš?«
Dijakon je odkimal z glavo in lasje so se mu zježili :
»Tisoč!«
Družba se je zahohotala, in ko je videla, da so diakonu vstajali lasje, so ga polili z mrzlo vodo.
»Dva tisoč!« zatuli Ignat, mežikaje z očmi.
— 11
»Kaj vi? Kako to?« je godrnjal djakon, razprostiraje obe roki na Ignatija.
»Tri!«
»Ignat Matvejič!« krikne djakon s tankim, zvenečim glasom, — »zaradi gospoda Boga, zavoljo Krista, bodi, prodam, zaradi nje prodam!«
V njegovem rezkem kriku je groza zvenela in njegove oči so se svetile kakor žareče oglje, ne eden izmed drugih ni tega opazil, družba pijanih ljudi se mu je brezmerno grohotala. — St — grozno je kriknil Ignat, vstal v vsej svojej velikosti in privzdignil obrvi, vi tepci, ne razumete, zakaj gre tukaj? nad tem se treba jokati in vi se smejete... Šel je k djakomu, pokleknil predenj in mu govoril:	— Dijakon! zdaj ste videli, kak ničvrednež
sem! Pljuni mi v obraz! v tem trenutku je bil brez-obrazen in smešen. Dijakon se je tudi vrgel pred noge Ignatija in kakor velikanska želva lezel okoli njih, poljubljal kolena mrmraje, težko dihaj e se je Ignjat sklonil nad njim in ga je privzdignil s tal in kričal in mu zauka-zoval in prosil: — pljuvaj naravnost v moje nesramne oči! Dru/Jba Ignatija je v tem trenotku tako kričala, da so se okna tresla. 100 goldinarjev ti dam, pljuni! — Dijakon je šel okoli njega v strahu, nevede, je li to sreča
ali nesreča, da se je ta tako ponižal pred njim-----------
Potem je vstal Ignat s tal, udaril z nogo in vrgel njemu zavitek denarja ter se nerodno smejal. — Nesramni človek ------ali je mogoče tako maščevanje pred njim. Ne-
kateri se boje slišati dan pokore, drugi se smejejo nad grešnikom----srce je vztrepetalo — no, jaz mislim --------Jaz nisem ničesar mislil — tako je to! Ven
je šel! O da bi tebe nikdar ne videl! Poslušaj! Ah ču-
— 12 —
dak! se je grohotala družba. O njegovem pirovanju so se v mestu razširile legende — o njem so vsi govorili, no pa nikdo se ni nikoli odtegnil njegovemu povabilu k piru. Tako je doživel ves teden. — In nepričakovano se je javil doma še vinjen, pa ta ostuden duh ga je že nekoliko popustil. Z mirnimi, v tla zročimi očmi, polnimi sramu, je molče poslušal ugovore žene, miren in pokoren kakor ovca; nato je šel v sobo in se vanjo zaklenil. Par ur je klečal na obrazu, glavo sklonjeno na prsi, roki sta mu mrtvo viseli navzdol, hrbet se mu je sklonil in molčal je, kakor bi ne smel ziniti. K durim na opankah se je pritihotapila žena in poslušala. Težki vzdihi, podobni vzdihom bolnega konja so se slišali za durmi. Gospoda! Ti vidiš — je z mrtvim naglasom šepetal Ignat in si s silo z dlanjo roke odkrival prsi. V dneh pokore je on pil samo vodo in jedel pšenični kruh. Žena je zjutraj postavila pred duri njegove sobe veliko steklenico vode, V2 kg kruha in sol.
Odprl je vrata, vzel k sebi jedila in znovič zaprl. Njega ni nikdo s čemur si bodi nadlegoval, celo ogibali
so se ga in bali, da mu ne pridejo pred oči-------Črez
nekoliko dni se je znova javil na borzi, šalil se je, smejal, vzel vodstvo pekarne, pokazal se zmožnega, biti dober in uren hišnik, dober poznavatelj vsega, kar se tiče dela. V vseh teh dobrih letih življenja Ignata se mu ni nikdar vzbudila želja — — želja imeti sina, no pa čim bolj se je staral, tim bolj živa je postajala želja. Večkrat so se med njim in ženo začeti taki pogovori. Zjutraj za čajem ali opoldne za obedom, je z jeznim pogledom opazoval ženo. debelo, požrešno žensko z rmeno-rdcčim licem, z zaspanimi očmi in vprašal jo je:
»Kaj, še se ti ni zbudila želja?«
Ona je dobro vedela, za kaj gre, no ona je pa klju-bovaje nejasno odgovorila: »Kako bi jaz ničesar ne želela? Pesti so tvoje kakor železne kroglje —--------
»Čemu pa vprašam, tepec!«
»Ali ti nisem že rodila?«
»Sama dekleta! ...« je rekel Igoiat z očitanjem. »Sina potrebujem... Razumeš? Sina, naslednika! Komu naj dam po smrti glavnico? Kdo bo molil za moje grehe? Ali naj dam vse samostanom? Saj že tudi tako dobé, kar jim gre! Naj tebi pustim? Ti si prava molilka... še kedar v cerkvi stojiš, misliš le na ribje pogače. A če umrem, se omožiš vdrugič... in bogvekakšen bedak se bode veselil mojega denarja... Ali delam za to? Oh ti...«
In zlobna žalost se ga je polastila, ko je čutil, da njegovo življenje nima smotra, če ne dobi sinu, ki bi ga mogel nadaljevati.
V devetih letih zakona mu je rodila žena štiri hčere, a vse so bile umrle. Z utripajočim srcem je čakal Jgnat njihovega rojstva, a le malo se je žalostil ob njihovi smrti — saj jih itak ni potreboval. Ženo je pretepal že v drugem letu zakona; od začetka jo je bil v pijanosti in brez zlobe, le po pregovoru: »Ljubi ženo kot dušo, a tresi jo kot hruško!«, toda po vsakem porodu se je v njem, ki je bil varan 'v svojem pričakovanju, razpalilo sovraštvo do žene, in sedaj jo je tepel z naslado, maščujč se nad njo, ker mu ni rodila sina.
Nekega dne, ko je bil po opravkih v Samarski guberniji, je dobil od doma od sorodnikov brzojavko, ki ga
u —
je obveščala o ženini smrti. Prekrižal se je, pomislil in napisal kumu Majakinu odgovor:
»Pokopljite jo brez mene in pazite na denar ...«
Potem je šel v cerkev, da služi za njo zadušnico, in ko je bil pomolil za večni počitek rajnke Akuline, je začel misliti o tem, da se mora prejkoprej oženiti.
Tedaj je imel triinštirideset let. Visok, visokopleč, je govoril v gostem basu, kakor protodijakon ; njegove velike oči so zrle smelo in modro izpod temnih obrvi; v njegovem zagorelem obličju, obrobljenem s črno brado in v celi njegovi krepki postavi je bilo mnogo čistoruske, zdrave in surove krasote; njegove odmerjene kretnje in njegova ponosna, zložna hoja je svedočila o čutu lastne moči in o veliki samozavesti. Ugajal je ženskam in ni se jih izogibal.
Še ni bilo preteklo pol leta po smrti njegove soproge, ko se je že zopet poročil s hčerjo nekega kupčijskega znanca, molokanskega*) kozaka v Uralu. Oče neveste mu je dal svojo hčer, ne glede na to, da j e bil Ignat znan tudi v Uralu kot »razposajenec«, in v jeseni se je vrnil Ignat s svojo ženo, mlado Kozačko, domov. Klicali so jo Natalja. Visoka, vitka, s širokoodprtimi modrimi očmi in dolgo, temnoplavkasto kito, je bila dostojen par za kra-sotca — Ignata. On je bil ves srečen, ponašal se s svojo ženo in jo ljubil s strastno ljubeznijo zdravega moža. A kmalu jo je začel zamišljeno in s pozornostjo opazovati.
Redkokedaj se je prikazal smehljaj na ovalnem, strogo pravilnem licu njegove žene, — vedno je razmišljala o nečem, kar je ležalo izvestno izven življenja, in v njenih sinjih očeh, ki so bile vedno hladne in mirne, se je svetilo
Neka verska sekta.
— 15 —
včasih nekaj mračnega, plahega. Kedar ni imela opraviti z gospodinjstvom, se je vsedala v največji izbi hiše k oknu in presedela tam po dve, po tri ure, molče in ne da bi se ganila. Njeno lice je bilo obrnjeno na ulico, toda pogled njenih očij je bil tako brezbrižen do vsega, kar je živelo in se gibalo tam za oknom in ob istem času tako napeto globok, kakor bi gledala v dno svoje duše. Tudi njena hoja je bila čudna; — Natalja se je gibala v prostornih sobah Ignatove hiše počasi in previdno, kakor bi nekaj nevidnega tesnilo svobodo njenih stopinj. Hiša je bila opravljena s težkim, kmetsko-bahatim razkošjem, vse v njej je sijalo in kričalo bogastvo lastnika, toda Kozačka je hodila rnimo dragega pohištva in nakopičene srebrnine tako nekako od strani in plaho, kakor bi se bala, da jo vse te stvari zgrabijo in zadavijo. Šumno življenje velikega trgovskega mesta pač ni zanimalo te molčeče ženske in kedar se je vozila z možem na izprehod —- je vpirala oči v kočijažev hrbet. Ako jo je mož vzel s seboj na poset, je šla in se vedla tam ravno tako čudno kakor doma; ako so prišli gostje k nji sami, jih je gostila z vnemo, ne da bi kazala tudi le malo zanimanje k temu, o čemur so govorili, in ne da bi videla enega njih raje nego drugega. Le modri in dovtipni kum Majakin je vzbudil zdajpazdaj na njenem licu smehljaj, nejasen kot senca. Govoril je o nji;
»To je drvo, ne ženska! A življenje se ne da ugasiti prav tako. kakor grmada, in vsi gorimo v njem; tudi ta molokanka se še vname, le počakaj in daj ji časa. Tedaj bomo videli, v kakšnih barvah se še razcveti.«
»Ej, ti poganka!« je rekal Ignat svoji ženi v šali. »O čem razmišljaš? Ali tugnieš za svojo kozaško vasin? 2ivi veselejše!«
16 —
Molčala je in mu gledala mirno v obraz.
»Prepogosto hodiš v cerkev ... počakala bi. Saj bo še dovolj časa, da moliš za svoje grehe ... in poprej jih moraš še storiti. Veš, če ne grešiš, se ne pokoriš, in če se ne pokoriš, ne rešiš svoje duše ... Torej le greši, dokler si mlada. Ali se peljeva na izprehod?«
»Ne ljubi se mi ...«
On se je vsedel k nji, objemal jo, hladno in skopo v povračanju njegove ljubezni, in zagledavši se v njene oči, ji je govoril:
»Natalja! Povej, zakaj si tako nevesela? Ali ti je dolgčas pri meni, a?«
»Ne«, je kratko odgovorila.
»Kaj ti je torej? — Hočeš-li domov nazaj?«
»Ne, ne ... to je le tako ...«
»Na kaj misliš?«
»Saj ne mislim ...«
»Kaj pa je potem?« '
»Tako ...«
Nekoč se mu je posrečilo, dobiti od nje daljši odgovor:
»Nekaj plahega je v mojem srcu. Tudi v očeh. In vedno se mi zdi, da to ni pravo ...«
Pokazala je z roko okrog sebe, na stene, na pohištvo, na vse. Ignat ni razmišljal o njenih besedah in smejč se je odgovoril:
»To se motiš! Tu je vse pravo in pristno ... same drage in trpežne reči. A če hočeš, jih vse sežgem, razprodam in podarim ter nabavim novih! No, ali želiš?«
»Zakaj?« je dejala ona mirno.
Čudno se mu je dozdevalo nazadnje, kako da ona, tako mlada in zdrava, živi, — kakor bi spala, ne da bi se ji
17 —
zahotelo česarkoli, ne da bi šla drugam, kakor v cerkev, in se izogiblje vseh ljudij. In tolažil jo je:
»Le počakaj, sina mi porodiš, in vse drugo življenje se začne za tebe. Zato si žalostna, ker imaš premalo skrbi; on pa ti jih bode že napravljal. Saj boš rodila sina, a?«
»Kakor je Bogu drago ...« je odgovorila in povesila glavo.
Potem ga je njeno razpoloženje začelo dražiti.
»No, molokanka, zakaj si povesila nos? Hodi kakor po steklu ... in gleda, kakor da bi bila pogubila dušo! Saj pravim! Takšna jedrovita ženska si in ničesar se ti ne ljubi, neumnica!«
Nekoč, ko je prišel pijan domov, je začel siliti vanjo s svojo ljubeznivostjo, ona pa se ga je branila. Tedaj se je razsrdil in kriknil:
»Natalja! Pusti to neumnost, to ti povem!«
Obrnila se je k njemu in vprašala mirno:
»A kaj bode potem?«
Ignat je vzbesnel ob teh besedah in ob njenem nepre-strašenem pogledu.
»Kaj?« je zakričal in stopil bliže k nji.
»Ali me hočeš morda tepsti?« je vprašala, ne da bi se premaknila z mesta ali trenila z očmi.
Ignat je bil navajen, da so trepetali pred njegovo jezo, in njena mirnost je bila zanj čudna in žaljiva.
»Tu imaš!« je zavpil in zamahnil z roko po nji. Počasi, a vendar pravočasno se je izognila njegovemu udarcu; nato ga 'je prijela za roko in ga pahnila od sebe ter rekla, ne da bi povišala glas:
»Če zganeš še enkrat, ne pridi več k meni! Ne pustim te k sebi!«

18
Njene velike oči so se zožile in njihov ostri rezki blesk je iztreznil Ignata. Citai ji je na obrazu, da je tudi ona silna žival in da ga, — če se ji zahoče — ne dopusti k sebi, naj jo bije do smrti.
»Uh, paganka!« je zarjul in odšel.
A dasi se ji je dal enkrat premagati, bi tega vendar ne hotel storiti v drugič; ne bil bi trpel, da bi se mu ne vklonila ženska, ki je bila vrh tega še njegova žena: to bi ga ponižalo. Čutil je takoj, da bi mu žena potem vedno in povsodi odrekala pokorščino, da bi se vnel med njima trdovraten boj za gospodarsko oblast.
»Prav! Videli bomo, kateri premaga prvega«, je mislil drugi dan sam pri sebi, gledaje za ženo z mračno radovednostjo. V njegovi duši je že plamtela burna želja, da bi začel borbo in se na to čimpreje naslajal ob dobljeni zmagi.
A čez štiri dni je Natalija Fominišna povedala možu, da je noseča. Ignat je vztrepetal od radosti, objel jo krepko in rekel:
»Ti si žena, da je kaj, Natalja! Nataša ... če je sin! Če rodiš sina, te pozlatim! Še več! Suženj ti bodem, da povem po pravici! Kakor pred Bogom! Pod noge ti ležem, a ti me teptaj, kolikor hočeš!«
»To ni naša volja, marveč božja«, je dejala Natalja tiho in prepričevalno.
»Da, božja!« je bridko vzkliknil Ignat in žalostno pokimal z glavo. Od tega hipa je začel hoditi za ženo, kakor za malim detetom.
»Zakaj si sedla k oknu? Glej, da ne prideš v prepih in ne zboliš?« jej je govoril trdo in ljubeče obenem. Zakaj
19 —
skačeš čez stopnice? Vse pretreseš v sebi ... A jej več, jej za dva, da bode tudi zanj dovolj ...«
Nosečnost je delala Nataljo še bolj zamišljeno in molčečo; zdelo se je, da je še globlje prodrla v sebe in da jo je docela prevzelo utripanje novega življenja pod njenim srcem. Toda smehljaj na njenih ustnicah je postajal jasnejši in v njenih očeh se je včasih zasvetilo nekaj novega, slabotnega in boječega, kakor prvi blesk jutranje zore.
Ko je prišel končno čas poroda — bilo je rano zjutraj nekega jesenskega dné — je lgnat prebledel ob prvem kriku boli, ki se je iztrgal soprogi; hotel ji je nekaj reči, a mahnil je le z roko, kakor bi se hotel nečesa ubraniti, in odšel iz spalnice, kjer je vil ženo krč, v malo sobico v pritličju, v kateri je včasih njegova mati molila. Velel si je prinesti vodke, sedel za mizo in začel srdito piti, poslušaje nemir v hiši in stok porodnice, ki se je slišal od zgoraj. V.kotu sobe, mračno razsvetljene od brleče svetilke, so se risali temni, brezčutni obrazi svetniških podob. Tam nad njegovo glavo so teptali in drsali z nogami, porivali po podu nekaj težkega, ropotali s posodo in nemirno begali po stopnicah gori in doli ... Vse se je vršilo brez-zamudno in naglo, a čas je šel le počasi naprej. Do Igna-tovih ušes je prihajal šepet:
»To ne pojde kar tako gladko ... poslali bi v cerkev, da bi odprli aitar ...«
V sosednjo sobo je prišla v hiši živeča sorodnica Va-suška in začela moliti z glasnim šepetom;
»Gospod in Bog naš ... ki si blagovolil priti iz nebes in roditi se iz svete Bogorodice ... ki poznaš slabost človeškega bitja ... odpusti dekli svoji ...
?•
— 20
In hipoma, zaglušuje vse drugo, se je razlegal nečloveški krik, ki je pretresal dušo, ali pa je zategnjen jek tiho plaval po sobah hiše in zamiral v kotih, ki so se že polnili z večernim mrakom ... Ignat je mrko gledal svetniške. podobe, težko vzdihal in ugibal:
»Če le ne bode zopet hči?«
Od časa do časa je vstal, stopil brez namena v sredo sobe in se molčč prekriževal, nizko se klanjaje podobam, potem je sedel zopet za mizo, pil žganje, ki ga v teli urah ni moglo opijaniti, in — tako je prebil ves večer in vso noč in jutro do poldneva.
A tedaj je vendar že enkrat prihitela babica od zgoraj, kričeč mu z radostnim in tankim glasom:
»Čestitam ti na sinu, Ignat Matvejič!«
»La-ažeš?« je vprašal brezglasno.
»I, kaj ti pride na um, batjuška! ...«
Ignat je vzdihnil z vso močjo svojih širokih prsij, pai na kolena in zamrmral s tresočim se glasom, tiščoč roki na grudi:'
»Slava Ti, o Gospod! Nisi torej hotel, da bi moj rod izumrl! Moji grehi ne ostanejo brez priprošnje pred Teboj. Hvala Ti, Gospod... oh!« — In ko se je dvignil zopet na noge, je pričel takoj dajati glasna povelja:
»Hej! Nekdo naj se pelje po popa! Naj reče, da ga prosi Ignatij Matvejič, da bi prišel k njemu in molil za porodnico!«
Dekla je prišla in mu dejala razburjeno: »Ignatij Matvejič! Natalja Foniinišna Vas kličejo ... slabo jim je ...«
»E, kaj slabo, že mine!« je kričal on z radostno se iskrečimi očmi. — »Reci, da pridem takoj! Povej ji, da je vrl dečko! Kar po darilce še grem, pa pridem! Stoj...
21 -
za popa pripravite prigrizek ... pošljite po kuma Ma-jakina ! «
Njegova orjaška postava je skoro da še vzrastla in opita z veseljem, se je nerodno metala po sobi; smejal se je, mel si roki in, pošiljaje podobam ganjene poglede, se je križal, široko maihaje z desnico... Slednjič je šel k ženi.
Tam je zagledal pred vsem malo, rdečkasto telesce, ki ga je umivala babica v koritcu. Zagledavši ga, se je dvignil Ignat na prste, dal roki na hrbet in šel bližje k njemu, previdnih stopinj in smešno mrdaje z ustnicami. A telesce se je zvijalo in capljalo v vodi, golo, brez moči in ljubeznivo v svoji slabotnosti...
»Ti, slišiš, prijemaj ga previdneje ... saj še nima kosti...« je rekel Ignat babici proseče in polglasno. Ona se je zasmejala, odpiraje brezzoba usta in premetavala dete spretno iz ene roke v drugo.
»Pojdi vendar k ženi...«
Poslušno je pristopil k postelji in vprašal že od daleč:
»No, kako je, Natalja?«
*Potem je odrinil zagrinjalo, ki je metalo temo na Postelj.
»Ne preživim ...« se je zaslišal tih, ‘hripav glas.
Ignat je molčal in gledal srepo v lice ženske, ki je bilo zakopano med belimi blazinami, na katerem so se videli temni prameni las, kakor mrtve kače. Rumeno, brez življenja, s črnimi progami okrog velikih, široko odprtih očij — to mu je bilo tuje. Tudi pogleda teh groznih °čij, ki se je nepremično upiral nekam v daljavo, skozi steno, — tudi tega Ignat ni poznal. Negovo srce, ki ga

— 22 —
je hipoma stesnila težka slutnja, je prenehalo utripati veselo.
»To ni nič ... nič hudega ... vselej je tako ...« je tiho govoril, sklanjaje se, da bi poljubil ženo. A ravno v obraz mu je zopet zaječala:
»Ne preživim ...«
Sive in hladne so bile njene ustnice in ko se jih je. dotaknil s svojimi, je vedel, da je smrt že v nji.
»O gospod!« je prestrašen zašepetal, ko je čutil, kako ga davi strah za grlo in mu ne da dihati.
»Nataša! Kaj pa bode ž njim? Saj potrebuje prsij! Kaj ti je vendar?«
Skoro da je zakričal v njo. Okrog njega je begala babica, 'zibale plakajoče dete v zraku in govorila nekaj prepričujočega, on pa ni slišal ničesar in ni mogel odtrgati svojih oči od strašnega ženinega lica. Sedel je na robu postelje in govoril s slabim, skoro neslišnim glasom:
»Le pomisli, saj ne more živeti brez tebe... dojenček je! Okrepi si dušo: preženi to misel! Preženi jo!«
Govoril je in — vedel, da je zaman. Solze so vzki-pevale v njem in v njegovih prsih se je rodilo nekaj težkega kot kamen in hladnega kot led.
»Odpusti... mi... zdravstvuj! Pazi, glej... ne pij...« je brezglasno šepetala Natalja.
Duhovnik je prišel, pokril ji obraz in začel vzdihujč Citati nad njo tihe, proseče besede:
»Vsemogočni, vsevzdržujoči Bog, ki celiš vsako trpljenje... ozdravi tudi svojo deklo Nataljd, ki je rodila, in vzdigni jo z odra, na katerem leži... četudi smo po besedah proroika Davida »spočeti v prešestovanju in vsi nečisti pred Tvojim obličjem...«
— -23 —
T
Glas starčka se je-tresel, njegov suhljati obraz je bi! strog in njegova obleka je dišala po kadilu.
»Dete, ki ga je rodila, varuj vsega zla ... vsake zlobe ... vsake vihre ... zlih duhov, podnevnih in ponočnih ...«
Ignat je poslušal molitev in tiho jokal. Njegove velike, gorke solze so padale na golo roko soproge. A njena 'oka pač ni čutila, kako so kapljale solze nanjo: ni se premaknila in koža- ni vzdrhtela, ko so se je dotikale. Molitev je še poslušala; nato pa je pala Natalja v nezavest in naslednji dan je umrla, ne da bi izpregovorila le besedo — umrla je ravnotako molče, kakor je živela. Preskrbevši ženi krasen pogreb, je dal Ignat sina krstiti, nazval ga je Poma in ga oddal s težkim srcem v obitelj krstnega otca, svojega starega prijatelja Majakina, katerega žena je tudi nedavno rodila. V gosto, temno brado Ignata je smrt zasejala mnogo sivih las, a v mračnem blesku njegovih očij se je pojavil nov izraz — mehak, jasen in ljubeznjiv.
Drugo poglavje.
Majakin je živel v ogromni, dvonadstropni hiši z velikim vrtom, v katerem so mogočne, stare lipe širile svoje bogato vejevje. Njihovo zelenje je zastiralo okna, kakor z gostimi, temnimi čipkami in skozi to zaveso je solnce trudoma prodiralo v razdrobljenih žarkih v male sobe, napolnjene z raznovrstnim pohištvom in velikimi skrinjami, tako da je vladala v hiši vedno stroga in žalostna polutema. Rodbina je bila pobožna — duh voska,
— 24 —
kadila in svetilničnega olja je napolnjeval prostore, spokorni vzdihi in molitvene besede so plavale po zraku. Obredi so se izpolnjevali strogo, z naslado, v njih se je izpuščala vsa svobodna sila duš hišnih prebivalcev. V somračni, dušeči in težki atmosferi hiše so se gibale temnooblečene ženske postave z vedno spokornimi obrazi, v mehkih opankah na nogah.
Obitelj Jakova Tarasoviča Maj »k ina je štela poleg njega samega, njegove žene in njegove hčere še petero ženskih sorodnic, izmed katerih je imela najmlajša štiriintrideset let. Vse so bile enako pobožne, nesamostojne in čisto udane gospodinji, Antonini Ivanovni, veliki, suhi ženski temnega lica in strogih, sivih očij, ki so se svetile oblastno in umno. Majakin je imel še sina Tarasa, a njegovo ime se ni nikdar imenovalo, ker so vsi dobro vedeli, da se je Jakov popolnoma razdrl s svojim sinom, tedaj, ko se je bil peljal devetnajstletni Taras v Moskvo študirat, kjer se je oženil proti volji svojega očeta. Taras je izginil brez sledu. Pravili so, da so ga poslali iz kakoršnegakoli vzroka v Sibirijo ...
Zunanjost Jakova Majakina je bila jako čudna. Bil je majhen, gibčen, imel je ostro rdečo bradico in njegove zelenkaste, zvite oči so gledale, kakor bi govoril vsem in vsakemu:
»Nič ne de, gospod, pomirite se! Razumem Vas sicer, a če me pustite pri miru, Vas ne izdam.«
Njegova glava, podobna jajcu, je bila nenavadno velika. Visoko, nagubančeno čelo se je zlivalo s plešo in zdelo se je, da ima ta človek dvoje obrazov — eden da je bistroumen in moder, z dolgim, hrustančastim nosom in viden vsakomur; nad njim pa drugi, brez oči in ust; le
- ‘25 —

gube ga prepregajo, za njimi pa kakor bi skrival Majakin usta in oči — do svojega časa — in kedar bi prišel ta čas, bi pogledal na svet z drugimi očmi in se nasmejal z drugačnim nasmehom
Bil je lastnik tovarne za vrvi in je imel prodajalnico v mestu, ob pristanišču. V ti prodajalnici, ki je bila do stropa natlačena z vrvmi, vrvicami in konopljenino, je je imel malo sobico s hreščečimi steklenimi vrati. V sobici je stala velika, stara, grda miza, za njo pa globok stol z usnjato blazino, kjer je Majakin presedel po cele dneve, pijoč čaj in čitaje »Moskovske Novice«, na katere je bil naročen leto za letom, menda odkar je bil živ. Med trgovci je užival spoštovanje in slavo, da je »človek zdravih možganov« in jako rad je naglašal starodavnost svojega pokoljenja s tem, da je govori! s hripavim glasom:
»Ml Majakini, smo bili kupci že pod matuško Katarino ... torej sem čistokrven človek ...«
V tej rodbini je preživel sin Ignata Gordjejeva šest let. V sedmem letu je bil Foma debeloglav, širokoplečen deček, ki se je zdel po svoji rasti in po revnem pogledu temnih, mandeljastih očij starejši nego je bilo res. Tih, molčeč in vztrajen v svojih otroških željah, se je cele dneve igral z Ljubo, hčerjo Majakina, pod tihim nadzorstvom ene sorodnic, kozave in tolste stare device, ki so jo zavoljo česarkoli imenovali »Buzja«. Bila je popolnoma brezglasno in nekako preplašeno bitje; celo z otroci je govorila polglasno in kratko. Znala je mnogo molitvic, a nikdar ni pripovedovala Forni kakšne pravljice.
Z deklico je živel Foma prijateljski, toda, kedar ga je s čimurkoli razsrdila ali dražila, je prebledel, njegove nozdrvi so se odprle, smešno je izbulil oči in jo pošteno
nabunkal. Ona je plakala, bežala k materi in ga zatožila, toda Antonina je ljubila Forno in se je malo ozirala na hčerine tožbe, kar je še bolj krepilo prijateljstvo med otrokoma. Fomin dan je bil dolg in enoličen. Ko je vstal in se umil, se je vstopil pred sveto podobo in govoril po našepetavanju kozave Buzje dolge molitve. Potem so pili čaj in jedli mnogo žemelj, sladčie in pogačic. Po čaju sta šla otroka poleti v gosti, velikanski vrt, ki se je kon-čaval z jarkom, katerega dno je vedno prepregala tema. Mokrotno in neprijetno je vejalo od tamkaj. Niti do roba jarka niso puščali otrok, in to ju je polnilo s strahom. Po zimi sta se igrala v sobah od čaja do obeda, ako je bilo na dvorišču jako mrzlo; ako ni bilo, sta šla na dvor ter se sankala z velikega ledenega grička.
Opoldne- so obedovali — »po ruski«, kakor je govoril Majakin. Najprej je prišla na mizo velika skleda mastne zeljne juhe z narezanim rženim Suhorjem, a brez mesa, potem so jedli isto juho z mesom, razrezanim na drobne koščke, potem pečenko — prašička, gosko, .teletino ali ribjo pašteto s kašo; nato je sledila zopet skleda juhe z drobovjem ali rezanci in zaključilo se je vse s kakšno sladčico. Pili so raznovrsten kvas: iz prusnic, brinje-vih jagod ali kruha — Antonina Ivanovna jih je imela vedno nekaj vrst v zalogi. Jeli so molčč, komaj da je včasih kedo vzdihnil od trudnosti. Otroka sta dobivala vsak svojo skledico, vsi odrasli pa so jedli skupaj iz ene. Trudni po takšnem obedu — so legali spat in dve do tri ure zaporedoma se v Majakinovi hiši ni slišalo drugega, nego hrčanje in zaspani vzdihljaji.
Ko so se vzbudili, so pili čaj in za čajem so govorili o mestnih novicah, o pevcih, diakonih, o svatbah ali o ne-
spodobnem vedenju tega ali onega znanega trgovca. Po čaju je govoril Majakin ženi:
»No, mamka, zdaj-le mi daj pa sveto pismo ...«
Večkrat, nego vse drugo, je citai Jakob Tarasovič knjigo Jobovo. Nataknivši na svoj veliki, kljunu roparske ptice podobni nos naočnike v težki srebrni okovi, je pogledal po svojih slušateljih, če so pač vsi na svojem mestu?
Vsi so sedeli tam, kjer jih je bil navajen, videti, in na njihovih obrazih je bil že znani mu izraz pobožnosti, top in plašen.
»Bil je človek v deželi Uc« ... je začel Majakin s hripavim glasom, in Poma, ki je sedel z Ljubo v kotu na zofi, je že vedel, da kum takoj pomolči in se pogladi z roko po pleši. Sedel je in poslušaje si je predočeval tega človeka iz dežele Uc. Tisti človek je bil visok in nag, imel je ogromne oči, kakor Kristus na svetili podobah, in glas — kot velika medena trobenta, na katero trobijo vojaki v taborišču. Ta človek je naraščal z vsako minuto; dorastši do neba, je pogreznil svoje temne roke v oblake, raztrgal jih in zakričal z groznim glasom:
»Zakaj je dana luč človeku, katerega pot je zakrita in katerega je Beg obkrožil z mrakom?«
Foma se je prestrašil in vztrepetal; zaspanost je preminila in slišal je glas kuma, ki si je ščipal bradavico in govoril s tankim glasom:
»Glej, kaj si upa ...«
Deček je vedel, da govori kum to o človeku iz dežele Uc, in kumov nasmeh ga je pomiril. Ne poruši neba, ne raztrga ga ta človek s svojimi strašnimi rokami ... In zopet vidi Fonia tega človeka: na zemlji sedi, »njegovo
— 28 -
telo je pokrito s črvi in prašnimi tvori, njegova koža se gnoji.« A sedaj je že majhen in obžalovanja vreden, ravno tak, kot berač pred cerkvenimi vrati ...
In on govori:
»Kaj je človek, da bi mogel biti čist in kako more biti pravičen, ki ga je žena rodila?«
»Vrednega se je izkazal pravični ...« govorijo poslu-šateljice vzdihujč. Jakov Majakin jih pogleda z nasmehom in govori:
»Neumnice ... Peljite otroka spat ...«
Ignat je prihajal k Majakinim vsaki dan, prinesel sinu igrač, jemal ga na roke in stiskal, a včasih mu je rekel tudi nezadovoljno in z slabo prikritim nemirom:
»Zakaj neki gledaš tako ... U-u! Zakaj se tako malo smejiš?«
In pritoževal se je kumu:
»Bojim se, da se vrže Foma po materi. Tudi on ima tako žalostne oči.«
»Prezgodaj se vznemirjaš,« mu je z nasmehom odgovoril Majakin.
Tudi on je ljubil svojega krstnika in ko je Ignat nekega dne rekel, da vzame Farno s seboj, je bil Majakin v resnici žalosten.
»Pusti ga tukaj«, je prosil. »Le poglej, deček se nas je navadil, saj se joče.«
»Bo že nehal ... saj se ni rodil za tebe. Tu pri Vas je težak vzduh ... dolgčas je, kakor v staroverskem samostanu. To škoduje otroku ... A tudi meni ni veselo pri
srcu brez njega. Ko pridem domov, je vse prazno----------
Najraje bi ne pogledal okrog sebe. In tudi k vam se ne morem preseliti zavoljo njega ... Nisem jaz zaradi njega.
— 29 —

temveč on je zaradi mene ... Tako je. Sedaj je prišla moja sestra Anfisa —- pod nadzorstvom bo torej ...«
In peljali so dečka v očetov dom.
Tam ga je vzprejela smešna starka z dolgim, krivim nosom in velikimi, brezzobimi usti, velika in zastavna, v sivi obleki in s sivimi lasmi, katere je pokrivala svilena čepica. Izprva dečku nf ugajala; bal se je je celo. A ko je zagledal na njenem nagubanem licu črne oči, ki so se mu tako prijazno smejale, je takoj pritisnil glavo ob njena kolena.
»Ti sirotica ti, uboga!« je govorila ona z žametnim glasom, tresočim se od polnozvočnosti, ter mu nalahko božala lici. »Kako se privija ... detece moje milo!«
Nekaj posebno sladkega in mehkega je bilo v njenem laskanju, nekaj, kar je bilo Forni čisto novo, in z radovednim pričakovanjem je zrl starki v oči. Takoj prvi dan, ko ga je bila spravila v posteljo, se je vsedla poleg njega, sklonila se čezenj in vprašala:
»Ali ti naj pripovedujem pravljico, Fomuška?«
In od tistih dob je zaspal Foma vsak večer ob žametnih zvokih Stankinega glasu, ki je risal pred njim čarovito življenje. Junaki, ki so zmagovali zmaje, modre cesaričine, bedaki, ki so se pokazali pametnejše od drugih, cele tolpe novih, čudnih ljudij so hodile mimo očarane dečkove domišljije, in žejno se je hranila njegova duša z zdravo krasoto ljudskega pesništva.
Neizčrpni so bili zakladi spomina in domišljije te stance; kedar je zaspal, se mu je dozdevala podobna zdaj čarovnici v pravljici, a dobri in ljubeznivi čarovnici, zdaj krasotici Vasilisi Premodri. Širokoodprtih očij in pridržuje dihanje, je gledal deček v nočno temo, katere je bila
polna vsa soba, in je videl v luči svetilke, ki je gorela pred sveto podobo, njeno rahlo trepetanje. In Fonia jo je napolnjeval s čudežnimi slikami pravljičnega življenja. Neme, a žive sence so se plazile ob stenah in čez pod, dečku je bilo strašno in prijetno, slediti njihovemu življenju, dajati jim oblik in barv in, započenšemu njihovo bitje, — razrušiti ga hipoma z 'enim migom trepalnic. Nekaj novega se je prikazalo v njegovih temnih očeh, bolj detinsko, naivno in manj resno; samota in mrak, ki sta ga polnila s plahim čustvom vednega pričakovanja, sta ga vabila, da je šel v temni kot. da bi pogledal, kaj se tam skriva za gostim zastorom mraka. Šel je in ni našel ničesar, a vendar ni izgubil nade, da najde še kaj ...
Očeta se je bal in ga spoštoval. Orjaška rast Ignata, njegov doneči glas — kakor bi govorila trobenta — bradato obličje, glava z gostimi sivimi lasmi, silne dolge roke in svetle oči, — vse to ga je delalo v Fominih očeh podobnega razbojnikom v pravljicah.
Fonia je vzdrhteval, kedar je slišal njegov glas ali njegove težke, trdne korake; če pa ga je vzel oče z do-brovoljnim nasmehom na kolena ali če ga je vihtel s širokimi dlanmi visoko v zrak, je izgineval dečkov strah.
Nekoč, ko je bil že v osmem letu. je vprašal očeta, ravnokar vrnivšega se iz daljšega potovanja:
»Ata! kje si bil?«
»Po Volgi sem se vozil ...«
»Si-li ropal?« je tiho vprašal Foma.
»Ka-aj?« je zategnil Ignat in zježil obrvi.
»Saj si razbojnik, ata? .laz že vem, da si ...« je besedoval Foma, zvito mežikaje z očmi, vesel, da je tako lahkim potoni prodrl y tajnosti očetovega življenja.
31 —
»Jaz sem trgovec!« je dejal Ignat strogo, a nato je malo pomislil ter se slednjič dobrodušno nasmehnil in dostavil: »A ti si norček! ... Jaz trgujem z žitom, delam s parobrodi ...
»Ali si že videl »Jermaka«? No, vidiš, to je moj paro-brod in tvoj ...«
»Silno velik je ... «je dejal Foma, vzdihnivši.
»Kupim ti majhnega, dokler si sam še majhen ... ali bi ti ga?«’
»Da!« je privolil Fonia, potem je zamišljeno molčal nekaj časa in rekel nato žalostno:
»A jaz sem mislil, da si ti tu-u-di razbojnik ... kak junak ...«
■Trgovec sem, saj ti povem!« je ponovil zatrdno Ignat in v njegovem pogledu na razočarano obličje je bilo nekaj nezadovoljnega, boječega ...
»Kakor pek Fjodor?« je vprašal Foma.
»Da, da, kakor on ... le bogatejši sem jaz; denarja imam več nego Fjodor...«
»Mnogo denarja ...«
»No, še več se ga dobi pri kom.«
»Koliko sodov ga imaš?«
Česa!«
I. no, denarja!«
»Norček! Ali se meri denar na sode?«
■Kako pa!« je živahno vzkliknil Foma in, obrnivši lice k očetu, mu je začel hitro pripovedovati: »V neko mesto je prišel razbojnik Makshnka in si nabral pri nekem tamošnjem bogatinu dvanajst sodov denarja ... in razne srebrnine, pa cerkev je oropal ... a nekega moža je ubil s sabljo ter ga vrgel raz zvonik ... tisti mož pa je začel zvoniti plat zvona ...«
»Ali ti j$ tetka’to pripovedovala?« je vprašal Ignat, veseleč se sinove oduševljenosti.
»Da; zakaj vprašaš?«
»Tako!« je rekel Ignat sineje se. »Zato si tudi očeta prištel k razbojnikom ...«
»A morebiti si bil kedaj poprej?« se je vrnil Foma zopet k svojemu predmetu in na njegovem licu se je videlo, da bi jako rad slišal potrjujoč odgovor.
»Nisem bil ... pusti to ...«
»Res da ne?«
»Saj ti povem, da nisem bil! Kakšen si vendar ... Ali je dobro, če je človek razbojnik? ... Tisti razbojniki ... so vsi grešniki. V Boga ne verujejo ... cerkvam ropajo ... in vse jih cerkev javno preklinja ...«
»M-hm ...«
»A veš kaj, sinko moj ; učiti bi se ti bilo treba! Čas je, bratec; skoro ti bode devet let ... Torej začni z božjo pomočjo. Pozimi se boš učil, na spomlad pa te vzamem s seboj na potovanje po Volgi...«
»V šolo bodem hodil?« je vprašal Foma plaho.
»Sprva se boš učil doma, s tetko ...«
In kmalo nato je že sedel zjutraj za mizo in, drsaje s kazalcem po slovanski azbuki, je ponavljal:
»Az ... Buki ... Vjedi ...«
Ko sta prišla do »bra, vra, gra, dra«, deček teh zlogov dolgo ni mogel čitati brez smeha. Vsa ta modrost je šla Forni z lahkoto v glavo, skoro brez truda, in kmalu je že čital prvi psalm v psaltirju:
»Bla-žen mo-ž ... ki ne ho-di v zbo-ru hu-dob-nih...«
»Tako, milček, tako! Prav, Fomuška!« mu je govorila teta, vzradoščena nad njegovimi vspehi.
— 33 —
»Si že priden, Foma!« je rekel Ignat pohvalno in resno, ko je bil povprašal, 'kako napreduje sin. »V spomladi se peljeva v Astrahan po ribe, v jeseni pojdeš pa v šolo!«
Dečkovo življenje je hitelo naprej, kakor kroglja z gore. Tetka, njegova učiteljica, je bila obenem tovarišica 'ijegovih iger. Prihajala je Ljuba Majakina in pri njiju se ie starka veselo iz'preminjala v ravno takšno dete, kakor-šna sta bila ona dva. Igrali so skrivalnice ali slepo miš; otrokoma je bilo smešno in prijetno videti, kako je Anfisa, oči zavezane z robcem, široko razprostiraje roki, oprezno stopala po sobi, a se vendar zadevala ob stole in mize, ali kako je, iskaje jih, lazila po raznih skritih kotih, pri-govarjaje:
»Ah, navihanca ... oh vidva hudobneža ... kam sta se le skrila? a? ...«
In solnce je laskavo in radostno svetilo staremu, izrabljenemu telesu, ki si je bilo ohranilo mlado dušo, staremu življenju, ki je na vso moč in kolikor je znalo, krasilo pot življenja dvema otrokoma ...
A tetka je nagovarjala brata z očitajočim in plačočim glasom.
Ignat je hodil zjutraj zarana na borzo in se včasih ni vrnil do večera, zvečer je šel v sejo občinskega odbora, na obisk ali kam drugam. Vekrat je 'prihajal pijan domov. Izprva se ga je Foma ob takšnih prilikah izogibal in se skrival, potem pa se ga je navadil, ker je videl, da je oče v pijanosti boljši nego trezen: da je prijaznejši, pripro-stejši in nekoliko smešen. Če se je zgodilo ponoči, se je deček vedno prebudil od njegovega grmečega glasu.

— 34- —
»Anfisa-a! Rodna sestra! Pusti me k sinu ... k nasledniku ... pu-usti me!«
»Pojdi, pojdi, pa zasmrči, ti nemarni človek! Kako si se ga zopet navlekel, a? In star si že ...«
»Anfisa? Ali lahko vidim sina? Vsaj z enim očesom? ...«
»Da bi ti le obe počili od pijanosti ...«
Foma je vedel, da tetka ne pusti očeta, in iznova je zaspal ob šumu njegovih glasov. Kedar pa je prišel Ignat po dnevi pijan domov, je takoj prijel sina s svojimi velikimi šapami, nosil Forno s pijanim, veselim smehom po sobah in ga vpraševal?
»Fomka! Česa hočeš? Povej! Daril? Igrač? Kar prosi! Zakaj ničesar ni na svetu, česar bi ti jaz ne kupil. Milijon imam! tlahaha! In še več bom imel! Si-li razumel? Vse je tvoje! Haha!«
In hipoma je ugasnila njegova radost, kakor ugasne sveča, če potegne močen veter. Pijani obraz je drhtel, oči so rdele in se polnile s solzami in ustnice so se krem-žile v plah in žalosten nasmeh:
»Anfisa! Kaj naj počnem, ako mi umrje?«
In takoj po teh besedah ga je obvladala besnost.
»Vse požgem!« je zar j ul in se kakor iblazen zagledal v katerikoli temni kot sobe. Vse uničim! S smodnikom razstrelim!«
»Ali bo-bodeš tiho, ti spak, ti grdi! Ali hočeš otroka prestrašiti? Ali želiš, da oboli?« je jadikovala Anfisa, in to je bilo dovolj, da je Ignat hitro izginil, mrmraje:
»No-no-no! Ze grem, že ... le ti ne kriči, ne razsajaj... Ne straši ga! .. «
— 35 -
Če Forni ni bilo dobro, je zanemarjal oče vsa opravila, ni hodil z doma, dolgočasil je sestro in sinu z brezmiselnimi vprašanji in nasveti, ter hodil mračen, prestrašenih očij in ves iz sebe po sobah ter vzdihoval.
»Zakaj jeziš Boga?« je govorila Amfisa. »Le počakaj, da pride tvoje mrmranje do njega in kaznoval te bode za tvoje tarnanje o njegovi neusmiljenosti.«
»Ah, sestra!« je vzdihnil Ignat. »Premisli vendar — če se mu kaj pripeti ... potem je pokvarjeno vse moje življenje. Čemu naj potem še živim? ...«
Podobni prizori 'in burni prehodi očetovi iz enega razpoloženja v drugo so izpočetka plašili dečka, toda kmalu se jih je privadil in, videvši skozi okno očeta, ki je težko lezel raz sani, je ravnodušno govoril:
»Tetka! Ata je prišel zopet pijan domov!«
... Prišla je pomlad, in da izpolni svoj obet, je Ignat vzel sina s seboj na parobrod, in tedaj se je razgrnilo pred Forno novo življenje, bogato raznovrstnih vtiskov.
Bistro te nese po toku nizdoli krasni in silni »Jermak«, ■ Parobrod-vlačilec trgovca Gordjejeva in z obeh strani se mu bližajo počasi bregovi mogočne krasotice Volge; — levi, ki je čisto prepojen s solncem, se širi kot bogata Preproga do kraja nebes, a desni je dvignil svoj strmi hrbet do oblakov in, poraščen z gozdi, je zamrl v strogem Pokoju.
Med njima se veličastno razprostira širokoprsa reka; brezglasno, svečano in počasi teko njene vode v zavesti svoje neodoljive moči; v črnem mraku se zrcali njih gorati breg, a z leve strani jo krasijo z zlatom in zelenim žametom peščine in široke trate. Tuintam se prikazujejo Vasi na gričih in na travnikih, solnce se iskri v oknih koč
— a« —
in nad rumenimi slamnatimi strehami se svetijo skozi zelenje dreves ikriži na cerkvah; leno se sučejo v zraku krila vetrnih mlinov in dim se vali iz tovarniških dimnikov v nebo. Tolpe otrok v modrih, rdečih in belih srajčicah stojé na 'bregu in spremljajo parnik, ki je zmotil tišino reke, z glasnim vpitjem; od njegovih koles hitijo valčki otrokom do nog in pljuskajo ob breg. Tam se je vsedel cel kup otrok v čoln in vesla urno proti sredi reke, da bi se zibal tam na valovih, kakor v zibelki. Iz vode gledajo vršički dreves; včasih zaplavi voda cele skupine drevja, ki stoje potem v vodi, kakor otoki. Odnekod se glasi z brega, kot težek vzdih, otožna pesem:
»O—he... o-o-o še-e enkrat!«
Parnik prehiteva splave, obsipaje jih z valovi. Deske se gugljajo pod sunki pljuskajočih valov, splavarji v modrih srajcah se zaletavajo semterja, gledajo parnik, smejo se in kričijo nekaj. Velika, lepa banka plove od strani čez reko; rumeni les, s katerim je naložena, se blišči kot zlato ter se svetlika v temno kalni pomladnji vodi. Osebni parnik prihaja nasproti in žvižga; glasni odmev tega žvižga se skriva v lesu, v pečinah hribovitega obrežja in zamira tam. Sredi reke se zadevajo valovi od obeh ladij, pljuskajo ob krov in ladiji se zibljete na vodi. Na strmem pobočju hribovitega pobrežja se širijo zelene preproge ozimine, črnorujave lise razoranih polj in črna prst tistih, ki jih je plug šele pripravil za poletno setev. Kakor majhne pike plavajo ptice nad njimi in se (jasno rišejo na nebesnem oboku; v bližini se pase čreda, ki se vidi iz dalje kakor’igračica; razloči se mala postava pastirjeva, kateri se opira na palico in gleda v reko.
— 37 —
'Povsod je blesk vode, povsod prostor in svoboda, veselo-zelene trate in prijazno, jasnomodro nebo; v mirnem premikanja vode se sliši zadržana moč, na nebu nad njo sije radodarno majevo solnce, vzduh je napolnjen s sladkim duhom hoj in svežega listja. A bregovi gredo vse nasproti, laskaje se očem in duši s svojo krasoto in vedno nove slike se odkrivajo na njih.
Vsenaokrog leži odtisek nekake zložnosti: —- vse, i priroda, i ljudje, živi okorno in leno, a v ti lenobi leži neka posebna mičnost in zdi se, da se je skrila za lenobo ogromna sila, ki si še ni ustvarila jasnih želj in ciljev... In odsotnost zavesti v ti poluspeči sliki preprega vso njeno prelest z žalostnimi sencami. Pokorno trpljenje, molčeče pričakovanje nečesa novega in živejšega se sliši celo v klicu kukavice, ki se z vetrom dviga od rečnih bregov. Otožne pesmi se zdijo, 'kakor bi prosile koga na pomoč ... Včasih pa odmeva v njih smelost obupa ... Reka odgovarja spevom z vzdihljaji. In zamišljeno se zibljejo drevesni vršički... Tišina ..,
Cele dni je Foma prestal na kapitanskem mostičku Poleg očeta. Molče, širokoodprtih očij je gledal na brezkončni krogozor bregov in zdelo se mu je, da se bliža na široki srebrni cesti tistim čudežnim carstvom, kjer žive čarovniki in junaki znanih mu pravljic. Včasih je začel izpraševati očeta o tem, kar je videl. Rad in podrobno mu je odgovarjal Ignat, toda njegovi odgovori dečku niso ugajali: ničesar razumljivega in zanimivega zanj ni bilo v njih in nikdar ni slišal tega, kar bi bil rad slišal. Nekoč je vzdihnil k očetu:
»Tetka Arrfisa zna boljše nego ti.«
»Kaj zna ona?« se je nasmehnil Ignat.

- :ì8 —
»Vse,« je odgovoril deček s prepričanjem.
Čudežna carstva se niso prikazala pred njim. A večkrat je videl na bregovih reke mesta, prav takšna, kakor tisto, v katerem je žive! Foma. 'Nekatera izmed njih so bila večja, druga manjša, a ljudje, hiše in cerkve — vse v njih je bilo tako, kakor v rojstnem mestu. Poma jih je ogledoval z očetom, ostal nezadovoljen in se vračal truden in čemeren na parobrod.
»Jutri pridemo v Astrahanj ...« je rekel nekega dne Ignat.
»A to, je-li takšno, kot so druga mesta?«
»No, kajpada, kakšno pa naj bi bilo?«
»In kaj pride za njim?«
»Morje ... Kaspiško morje se imenuje.«
»A kaj je v njem?«
»Ribe, čudak! Kaj bi bilo v vodi drugega?«
»Saj stoji mesto Kitjož tudi na vodi...«
»To... je kaj drugega! To je Kitjož... v njem so živeli le pravični ljudje!«
»A na morju ni pravičnih mest?«
»Ni jih ...« je dejal Ignat, pomolčal in dostavil zatem: »Morska voda je grenka, ne da se piti...«
»In za morjem bode zopet zemlja?«
»Kajpak, morje mora imeti tudi bregove. Kakor skleda je ...«
»In tam so zopet mesta?«
»Dà, zopet... Kaj naj bi bilo druzega? Samo, da tam ni več naša zemlja, nego Perzija... Ali si videl Perzijce, ki so prodajali na semnju suhe marelice in pistacije?«
»Videl...« je odgovoril Foma in se zamislil.
Nekoč je vprašal očeta:
»Je-li še mnogo zemlje?«
»Zemlje, bratec... je ja-ako mnogo! Peš je ne prehodiš celo v desetih letih«. Dolgo je govoril Ignat sinu o veličini zemlje in dejal slednjič:	»A vseeno se ne ve,
kako velika da je in kje je je konec ...«
»Pa je vse na njej enako?«
»Kaj na primer?«
»Mesta ift vse ...«
»No, kajpak, mesta so pač takšna, kakor mesta ... Hiše, ulice ... in vse, kar mora biti ...«
Po mnogih takšnih razgovorih je začel deček redkeje in ne tako vztrajno vpirati v daljavo vprašajoči pogled svojih črnih oči...
Moštvo parobroda ga je ljubilo in on je ljubil vse te dobrovoljne ljudi, rujave od solnca in vetra, veselo kramljajoče ž njim. Napravljali so mu raznotere priprave za ribarjenje, delali mu čolničke iz drevesne skorje, bavili se ž njim in ga vozili po reki ob postankih, kedar je šel Ignat po opravkih v mesto. Deček je večkrat slišal, kako so se rogali njegovemu očetu, toda ni se zanimal za to in nikdar ni pravil očetu, ka'j da je slišal o njem. Toda nekoč, v Astrahanji, ko so nalagali kurivo, je Foma zaslišal glas mašinista Petroviča:
»Velel je naložiti toliko drv ... fej, kako nespameten človek je to. Nabasal bi ladjo do palube, potem pa kriči: »prevečkrat kvariš stroj,« pravi, »z oljem ne štediš...«
Olas starega, čemernega krmarja je odgovoril:
»To dela vse njegova brezmejna lakomnost... tukaj ie kurivo cenejše, zato dela tako... Lakomen je, hudič!«
»U-uh, kak lakomnež!«
- 10 —
Ta beseda, ki se je parkrat zaporedoma ponovila, je ostala Forni v spominu, in zvečer pri večerji je nenadoma vprašal očeta:
»Papa!«
»A-a?«
»Ali si lakomen?«
Na očetova vprašanja mu je ponovil razgovor krmarja z mašinistom. Ignatovo lice se je zmračilo in jezno so se žarele njegove oči.
»Tako je torej...« je dejal in zmajal z glavo. »No, torej... ne poslušaj jih. Oni niso družba za-te. Ti si njihov gospodar, a oni so tvoji hlapoi, zapomni si to. Ce midva le hočeva, jih izmečeva vse na breg ... saj so poceni in mmogo jih je povsodi, kakor nepovabljenih psov. Ali si razumel? Mnogo hudega lahko reko o meni... A zato govorijo tako, ker sem njihov neomejeni gospodar. Pravi vzrok tiči pač v tem, da imam srečo in da sem bogat, a bogatemu zavidajo vsi. Srečen človek je sovražnik vsem ljudem ...«
Čez dva dni sta prišla na parobrod nov krmar in mašinist.
»A kje je Jakov?« je vprašal deček.
»Odpustil sem ga,... nagnal...«
»Zaraditega?« je uganil Fonia.
»Prav za to ...«
»Petroviča tudi?«
»Tudi njega ...«
Forni je to ugajalo, da je mogel oče tako hitro premesti moštvo na parobrodu. Nasmejal se je očetu, šel doli na krov in stopil tam k matrozu, ki je sedel na tleh in razvijal konec vrvi, da bi napravil metlo.
»Nov krmar je prišel,« je rekel Fonia.
»Vem... Kako je, Fonia Ignatjič! Kako si počival?«
»Mašinist je tudi nov ...«
»Tudi mašinist... Ali ti je žal Petroviča?«
»Ne...«
»No? A on ti je bil tako prijazen...«
»A zakaj je zmerjal čez ata?«
»O? Ali je zmerjal čezenj?«
»Seveda, saj sem slišal ...«
»Mlrm ... a ata je menda tudi slišal?«
»Ne, jaz sem mu povedal...«
»Ti ... tako-o ...« je zategnil matroz in rnolčč nadaljeval svoje delo.
»A ata mi pravi:	»Ti, pravi, si tukaj gospodar...
vse,« pravi, »lahko napodiš, če hočeš ...«
»Tako je torej...« je rekel matroz, oziraje se mračno na dečka, ki se je živahno ponašal pred njim s svojo gospodarsko oblastjo. Od tega dné je Foma zapazil, da je moštvo proti njemu drugačno, nego je bilo poprej: nekateri so postali še postrežljivejši in prijaznejši, drugi pa niso hoteli govoriti ž njim, a če so tudi govorili, so delali to srdito in prav nič več tako zabavno, kakor nekdaj. Foma je rad gledal, kedar so pomivali palubo: zasukavši si hlače do kolen — nekateri so jih slekli tudi popolnoma so tekali matrozi s krtačami in metlami v rokah spretno po krovn naokrog, polivali ga z vodo iz veder, brizgali drug na drugega, smejali se, kričali in padali... Povsod so tekli potoki vode in živi šum ljudij se ie zbiral z veselim pljuskanjem. Prej deček matrozom ni bil Prav nič na poti pri tem lahkem in veselem delu; še celo sam se ga je vdeleževal, ko jih je polival z vodo in
smejé se zbežal, ako so trm grozili, da polijejo tudi njega. Toda ko sta bila odpuščena Petrovič in Jakov, je čutil, da sedaj moti vse, nikdo se ni hotel ž njim igrati in vsi so ga gledali z neprijaznimi očmi. Začuden in žalosten je šel s palube na vrh h krmilnemu kolesu, sedel tam in začel zamišljen in razžaljeno gledati na dalnj-i sinji breg in na zobato gozdno progo na njem. A spodaj, na palubi, je živo pljuskala voda in matrozi so se veselo smejali... Zelo se mu je hotelo k njim, a kdovekaj ga ni pustilo doli.
»Ne občuj ž njimi,« se je spomnil očetovi! besed: »ti si njihov gospodar ...«
Tedaj se mu je zahotelo, da zakriči matrozom karkoli, — karkoli groznega in gospodskega, tako, kakor kriči oče nad njimi. Dolgo je razmišljal — kaj bi? In ni si izmislil ničesar. Minila sta še dva dni in tedaj je jasno spoznal, da ga moštvo ne mara. Dolgčas mu je postalo na parobrodu in vse večkrat in večkrat je vzplaval pred Forno iz raznobarvne megle novih vtiskov od njih z£t-mračeni obraz tete Anfise, z njenimi pravljicami, smehljaji in z njenim lehkim, zvonkim glasom vred ter polnil dečkovo dušo z radostno gorkoto. Še vedno je živel v svetu pravljic, a nevidna in neusmiljena roka istinitosti je že marljivo trgala krasno in tanko pajčevino čudežnosti, skozi katero je gledal deček vse okrog sebe. Dogodek s krmarjem in mašinistom je obrnil njegovo zanimanje na to, kar ga je obkrožalo. Fomine oči so postale bistrejše: v njih se je prikazala vedoželjnost in v vprašanjih. očetu se je oglasilo prizadevanje, razumeti — kakšne niti in prožine da vodijo dejanja ljudij?
- 43 -
Nekoč se je razigral pred njim takšen-le prizor: matrozi so nosili drva in eden izmed njih, mladi, kodrasti in veseli Jefim, je hodil z nosilkami po krovu parobroda in glasno in jezno govoril:
»Ne, to je pa že popolnoma brezvestno! Nisem se dogovoril, da bom vlačil drva. Jasno je, kakšno delo ima človek, ako je matroz... a da bi vlačil še drva... hvala lepa! To se pravi, slačiti mi kožo, katere nisem prodal... to je brezvestno! Ta zna stiskati sok iz človeka!«
Deček je poslušal zmerjanje in vedel, da se zadeva njegovega očeta. Videl je tudi, da, dasi se Jefim huduje, nosi na nosilnicah vendar več drv in hodi urnejše, nego drugi. Nikdo izmed matrozov se ni odzival Jefimovemu kudovanju in še celo tisti, ki je delal parom ž njim, je molčal in se upiral le včasih marljivosti, s katero je na-kigal Jefim drva na nosilke.
»Dovolj!« je rekel čemerno, ' »saj ne nakladaš na konja ! «
»Ti pa molči. Ce so te vpregli, pa še vleči in ne krcaj... In če ti sesajo kri, moraš tudi molčati... kaj Pa moreš reci?«
Nenadoma se je prikazal od nekodi Ignat, stopil k niatrozu, postavil se predenj in vprašal s strogim glasom.
»O čem govoriš?«
»Govorim pač ... kakor morem ...« je zajecljal Jefim. »Saj se nisva dogovorila ... da moram molčati...«
»A kedo sesa kri?« je vprašal Ignat, gladeč si brado.
Matroz je videl, da ga je zalotil in zavedaje se, da se ne izvije, je vrgel poleno, ki ga je držal v roki, stran, obrisal si dlani po hlačah in rekel smelo, gledaie Ignata v oči:

— 44 —
»Nimam-li prav? Ali je ti ne sesaš?«
»Jaz?«	i
»Ti.«
Fonia je videl, kako je oče zamahniti z roko, nekaj je plosknilo in težko je pai matroz na drva. Vzdignil se je takoj in začel molče nadaljevati svoje delo... Na belo kožo brezovih polen je kapljala kri iz njegovega razbitega lica; otiral jo je z rokavom srajce, gledal rokav, vzdihoval in molčal. A ko je šel z nosilkami mimo Forne, ste se tresli na njegovem licu, za nosom, dve veliki, široki solzi in deček ju je videl...
Pri obedu je bil zamišljen in gledal Ignata s tihim strahom v očeh.
»Zakaj se tako mračno držiš?« ga je prijazno vprašal
oče.
»Kar tako ...«
»Ali nisi zdrav?...«	;
»Ne, zdrav sem...«
»No torej, le povej, če ti je kaj na srcu ...«
»Močan si,« je naenkrat dejal deček, ves zamišljen.
»Jaz? Ze še igre ... tudi s silo me je Bog obdaroval ...«
»Kako si ga davi tresknil!« je tiho vzkliknil deček in povesil glavo.
Ignat je nesel v usta kos kruha s kavijarjem, toda ob vzkliku sina se je njegova roka vstavila; vprašuje je pogledal njegovo sklonjeno glavo in vprašal:
»Ali misliš... Jefimko?«
»Da, do krvi,... in ko je šel nato mimo mene, je jokal ...« je polglasno pripovedoval deček.
•45 -
»Mhoi ...« je dejal Ignat in žvečil tisti kos. »Kaj ... ti ga je žal?«
»Smili se mi!« je odgovoril Foma s solzami v glasu.
»M ... da ... vidiš, tako je ...« je dejal Ignat. Potem 3e pomolčal, nalil si čašico žganja, izpil ga ter rekel prepričevalno in strogo: »Nimaš ga za kaj obžalovati. Preveč je zmerjal, zato je dobil, kar je zaslužil... Poznam ga: vrl fant je, delaven, zdrav in bistre glave. No, pa modrovati ni njegova stvar:	modrujem lahko jaz, ker
sem... gospodar. To ni tako priiprosto, če je človek gospodar ... Od klofute ne umrje, temveč bo pametnejši... Tako je! Ej Foma! Ti si še otrok... in ne razumeš ničesar... in jaz te moram učiti, kako treba živeti. Morebiti mi že ni več dolgo živeti na zemlji...«
Ignat je pomolčal, pil zopet kupico žganja in začel zopet poučevati:
»Treba je imeti usmiljenje z ljudmi... prav imaš. A Pri tem mora biti človek razumen. S prva si človeka oglej, spoznaj, kaj da tiči v njem in k čemu da lahko koristi. In če vidiš, da je človek močan in sposoben za delo, no, torej, usmili se ga in pomagaj mu. A če je kedo slab in ne za delo, pljuni vanj in pojdi mimo. Zapomni sl: če kdo 0 vsem žaluje in stoka in vzdihuje, — še groša ni vreden, ni vreden sočutja, in če mu pomor e š — je brez koristi ... le več še zahtevajo takšni ljudje ... V kumovi hiši si videl raznotero sodrgo: tiste božjepotnike, revne sorodnike in nesrečnike ... pa še drugo golazen ... Pozabi jih ... to niso ljudjé, ampak le lupina, ki ni za nič ... Tiste vrste so, kot klešči, bolhe in podoben mrčes... Ne živijo za Boga — nimajo ga, le njegovo ime imajo Povsodi na jeziku, da bi omehčali bedake in si nabijali

— 46 —
trebuh z njihovim sočutjem. Zavoljo svojega trebuha tudi le živijo in ne znajo ničesar, razven piti, žreti, spati in stbkati... samo v škodo so duši. Le izpodtikaš se ob njih. In dober človek je med njimi, kakor sveže jabelkoj med gnjilimi; hitro se lahko pokvari in nikdo ne bede imel od tega koristi... Majhen si, zato... ne razumeš mojih besed ... Pomagaj tistim, ki ostanejo trdni v nesreči... morebiti te niti ne bode prosil pomoči; sam treba da uganeš in mu pomoreš, in če je ponosen in bi ga žalila tvoja pomoč, ne daj mu zapaziti, da mu pomagaš ... Tako je treba delati, po razumu! To je tako-le; Dve deski ste padli v blato — ena gnjila in strimela, druga dobra in zdrava. Kaj ti je v tem slučaju storiti? Čemu je gnjila deška? Pusti jo v blatu; lahko hodiš po njej, da si nog ne omažeš... le zdravo dvigni in jo postavi na solnce; če ne koristi tebi, bo morda komu drugemu. Tako je, sinko! Poslušaj me in zapomni si... M — da, a Mirnika ti mi treba obžalovati; vrl fantè je in vé, koliko je vreden ... saj ga zaušnica še ne ubije ... Še tedenček počakam, a potem iga postavim h krmilu ... potem bode kmalu locman ... in če se napravi iz njega kapitan, ne pride v zadrego, — dober kapitan bode to! Tako rasto ljudje ... Jaz sam sem bil v ti šoli, bratec .,.. in ne premalo zaušnic sem požrl v njegovih letih ... Nam, sinek, nam vsem življenje ni nežna mati ... stroga go- ' spodbija nam je.«
Ove uri je govoril Ignat s sinom; govoril mu je o svoji mladosti, o svojih trudili, o ljudeh in o njihovi strašni sili, o slabosti, o tem, kako se znajo hliniti in kako radi se delajo nesrečne, da bi živeli na tuj račun, in nato zopet
o sebi, kako je postal iz priprostega delavca lastnik velikega imetja.
Deček je poslušal njegove besede, gledal vanj in čutil, da mu postaja oče nekako vedno bližji in bližji. In dasi ni bilo v očetovih besedah tega, česar so bile bogate pravljice tete Anfise, je bilo v njih vendar nekaj novega — jasnejšega in umevnejšega, nego v povestih in nič manj zanimivega. Malo srce je začelo utripati silno in gorko in nekaj ga je vleklo k očetu. Ignat je pač uganil sinova čustva po njegovih očeh: burno se je dvignil od stola, vzel ga je nà roki ter ga pritiskal krepko na prsi. A Foma ga je objel za vrat in ipritisnivši svoje lice k njegovemu, ie molčal in dihal naglo ..'.
»Sinček moj!« je rahlo šepetal Ignat. »Mili moj ... radost ti mqja ... uči se, dokler sem jaz še živ ... ah. tako težko je živeti!«
Otroku je drhtelo srce ob tem šepetanju, stisnil je zobe in vroče solze so mu prikipele iz oči ...
Do tega dneva Ignat ni bil vzbujal v sinu nobenega Posebnega čustva: deček se ga je bil navadil, njegova °gromna postava mu je postala znana, bal se ga je nekoliko in vedel obenem, da bi mu oče storil vse, česarkoli bi ga prosil. Včasih Ignata po dva dni ni bilo doma, tudi teden dni, ali celo vse poletje ne — in Foma skoro da ni zapazil tega, ker je bilo njegovo srce polno ljubezni do *ete ... Ignat je prišel in deček se je radovai — česa, tega bi najbrž ne bil mogel povedati: prihoda očetovega ali ‘grač, ki mu jiih je prinašal? A sedaj je tekel Foma Ignatu nasproti, ko ga je zagledal, prijel ga je za roko, gledal mu s smejajočim se licem v oči in hrepenel po njem, ako ga ni videl dve ali tri ure. Oče mu je postal zanimiv, vzbujal je
njegovo radovednost in razvijal v njem ljubezen in spoštovanje do sebe. Kedarkoli sta bila skupaj, je prosil Poma očeta:
»Ata, pripoveduj o sebi ...«
Parobrod je plul že po Volgi navzgor. Nekoč, v soparni julijevi noči, ko je bilo nebo pokrito z gostimi, črnimi oblaki, so dospeli v Kazanj' in se zasidrali koncem orjaške karavane ladij. Rožljanje sidrnih verig in vpitje moštva je vzbudilo Forno, gledal je skozi okno in videl kako so se v daljni temi igrale svetle, male. lučke, voda pa je bila črna in gosta kot olje — drugega ni bilo videti. Plaho se je krčilo dečkovo srce in začel je pazno poslušati. Od nekodi je dospela komaj slišna, žalostna pesem, kakor tožJba; na karavani ladij so se klicali stražniki; parobrod je jezno sikal, izpuščaje paro in tiho in žalostno je pljuskala črna voda re'ke ob ladijine boke. Rozorno jel gledal deček v temino, dokler ga niso zabolele oči in razločeval v nji črne kupe in nad njimi, v višini brleče luči ... Vedel je, da so to barke, toda ta gotovost ga ni pomirila, ko so se jele porajati v njegovi domišljiji strašne, temne postave.
»O-o!« se je razlegel od daleč zategel glas ter zamrl, kot ihtenje ... Nekdo je prihajal sedaj s krova k robu ladije.
»O!« je zaklicalo v drugič, a že bliže.
»Jefim!« je zaklical nekdo polglasno na krovu, »jefimka!-«
»No-o ?«
»Hudič! Vstani! Vzemi kavelj!«
»O-o!« je zastokalo v bližini in prestrašen je skočil Foma od okna.
Čudni klic je prihajal vedno bliže, rastel v svoji moči, ihtel in se topil v mrakovih. In razburjeno so šepetali na krovu:
»Jefimka! Vstani vendar ... gost plava!«
»Kje?« se je oglasilo hitro vprašanje; potem so se podrsnile gole noge po krovu, slišalo se je, da so tekali semtertje in mimo dečkovega obraza sta se spustila od zgoraj dva velika kavlja skoro brezglasno v gosto vodo...
»Go-o-o-st!« je zastokalo nekje v bližini itn nato je na-lahko in čudno zapljuska-la voda.
Deček je ob tem žalostnem klicanju drhtel strahu, ne da- bi mogel odmaktniti roki od okna ali odtrgati oči od vodne površine.
»Zažgi svetilko... nič se ne vidi...«
»Takoj...«
In tedaj je pala na vodo pega mrkle svetlobe'... Poma je videl, kako se voda tiho giblje in valovi, .kakor bi se tresla od bolesti.
»Glej, iglej...« je zašepetal nekdo prestrašen n* krovu.
In ta hip se je pokazal v pegi svetlobe na vodi velik, strašen človeški obraz z belimi, oskaljenimi zobovi. Plaval je in se zibal na vodi, njegovi zobje so se obračali naravnost proti Forni in kakor bi govoril z nasmehom:
»Ah, mali, dečko ... hladno je,... srečno!«
Kavlja sta se stresla, dvignila se v zrak, potopila se nato zopet v vodo in začela previdno nekaj porivati.
»Porini ga... le porini ga ... pa pazi, da ne pride P°d kolo!«
»Porini sam!«
Kavlja sta drčala ob palubi in jo praskala z glasom, ki je bil podoben škripanju z zobmi. Foma ni mogel obrniti očesa proč. Teptanje nog, ki se je oglašalo na krovu nad njegovo glavo, se je oddaljevalo počasi proti zadnjemu koncu ladije. In tam se je zopet razlegel tisti otožni glas:
»Go-o-o-st!«
»Ata!« je glasno zakričal Foma. »Ata!«
Oče je skočil pokonci in se vrgel k njemu.
»Kaj je tam? kaj... delajo?« je kričal Foma.
V velikanskih skokih in ljiuto rjoveč je tekel Ignat iz ’ kajute. Vrnil se je kmalu, še prej, nego je dospel Foma, omahujé in oziraje se naokrog, do očetove postelje.
»Prestrašili šote ... no, to nič ne dé ! « je rekel Ignat in ga vzel na roki. »Vlezi se k meni!«
»Kaj je to?« je tiho vprašal Foma.
»To ni nič, sinko. Utopljenec ... nekdo je utonil in plava po vodi ... To ni nič hudega! Ne hoj se, saj je že odplaval naprej ...«
»A zakaj so iga suvali proč?« je izpraševal Fonia dalje, tesno se privijaje k očetu in zaprši oči od strahu ...
»To ... to pač mora 'biti ... Naj bi nam ga zanesla voda v kolo ... jutri bi videla policija ... no, in potem bi se začelo zasliševanje, da bi nas še zadržali. Zato ga rinejo naprej. Kaj mu de? Saj je že mrtev ... zanj to ni bolečina, niti žalitev... in živi bi imeli neprijetnosti zavoljo njega... Spi, sinko!«
»Torej bode plaval naprej?«
»Da, plaval bode ... in kje drugjč ga bodo potegnili na suho in pokopali .. .«’
»Ali ga ne bodo ribe pojedle?«
— 51 — •
»Ribe ne jedo človeškega mesa ... To delajo raki ... Ti ga imajo radi . .■.«
Ob toploti očetovega telesa je kopnel Fomin strah, a pred njegovimi očmi se je zibalo še vedno na črni vodi tisto strašno lice z oskaljenimi zobmi ...
»In kedo je to?«
»Bog ve! Prosi zanj Boga: Gospod, daj mir njegovi duši ! «
»Gospod, daj mir njegovi duši!« je šepetaje ponavljal Fonia.
»No, vidiš ... Zdaj pa spi in nič se ne boj ... Zdaj je že daleč! On plava naprej ... Ne hodi neprevidno k robu Iadije ... da ne padeš tudi ti v vodo ...«
»Je-li tudi on padel vanjo?«
»Najbrže je tudi on padel ... morda je bil pijan ... Pa ga je bilo konec! A morda je skočil tudi sam ... Tudi taki so, ki sami ... Kar v vodo skoči ... in utone ... Življenje, bratec, je napravljeno tako, da je nekatera smrt za Človeka samega praznik, a nekatera dobrota za vse!«
»Ata ...«
»Spi, spi, dete moje ...«
Tretje poglavje.
Ze prvi dan svojega šolskega življenja si je izbral Poma, omamljen od glasnega, razposajenega hrupa nebrzdanih šal in divjih, otročjih Iger, ,izmed tovarišev dva, ki sta se mu dozdevala zanimivejša od drugih. Eden izmed njiju je imel svoj prostor pred njim. Fonia, ki je kledal plaho okrog sebe, je videl širok hrbet, debel vrat,
4*
posejan z vročinskimi mozolji, velika ušesa in gladko-ostriženo glavo z ognjenorudečemi lasmi, ki so stali, kakor krtača.
Ko je učitelj, plešast človek z visečo spodnjo ustnico, poklical: »Smolin, Afrikan!« se je zložno dvignil ta rudečelasi deček, šel k učitelju, uprl svoje oči v njegovo lice in, poslušaje nalogo, je začel skrbno pisati s kredo velike, okrogle številke na desko.
»Dobro ... dovolj!« je dejal učitelj. »Nikolaj Jezov ... dalje!«
Eden izmed Fominih sosedov v klopi, nemiren, majhen deček, s črnimi mišjimi očmi, je skočil z mesta in šel med vrstama klopi, zadevaje se ob vsako in sukaje glavo na vse strani. Dospevšr do deske, je prijel za kredo, ki se je drobila in škripala venomer, vzdignil se na prste in začel pisati urno majhne, nerazločne znake.
»Tiše!« je rekel učitelj in bolestno namrgodil svoj rumeni obraz s trudnimi očmi. In Jezov je dejal glasno in hitro:
»Sedaj smo izvedeli, da je imel prvi krošnjar sedemnajst kopejk dobička ...«
»Dovolj! ... Gordjejev! Povej mi, kaj moramo storiti, da izvemo, koliko dobička je imel drugi krošnjar?«
To vprašanje je zalotilo Forno, ki je opazoval vedenje obeh dečkov, tako različnih drug od drugega, nepripravljenega in — molčal je.
»Ne veš? Hm ... razloži mu, Smolin!«
Smolin, ki je skrbno snaži! svoje kredaste prste s curi j ico, jo je odložil, dokončal nalogo, ne da bi pogledal Forno in si začel iznova brisati prste, a Jezov, nasmehuje se in poskakuje med hojo, se je vrnil na svoje mesto.

- r.3 -
»Eh ti!« je zašepetal, ko se je vsedel poleg Fome in ga sunil obenem s pestjo v rebra. »Česa tudi ne razumeš! Koliko dobička je bilo skupaj? Trideset kopejk ... a krošnjarja sta bila dva ... eden je dobil 17 kopejk, no, koliko pa drugi?«
»Vem!« je zašepeta! Foma, čuteč se osramočenega in ogleduje si lice Smolina, ki se je počasi vračal na svoj prostor. Ni mu ugajal ta obraz, okrogel, poln vročinskih mo-zolcev, z modrimi, od masti zalitimi očmi. A Ježov ga je vščipnil v nogo, da ga je zabolelo in vprašal:
»Čegav sin si? »Razuzdančev«?«
»Da ...«
»A tako ... Ali hočeš, da ti vedno našepetujem?«
»Hočem ...«
»A kaj mi daš zato?«
Foma je pomislil in vprašal:
»Ali znaš li sam vse?«
»Jaz? Jaz sem prvi učenec ... Boš že videl.«
»Ježov, ali že zopet šepetaš?« je razžaljeno in tiho vzkliknil učitelj.
Ježov je skočil na nogi in rekel drzno:
»To nisem jaz, Ivan Andrejič, to je Gordjejev.«
»Oba klepetata«, je rekel Smolin brez pridržka.
Učitelj je napravil žalosten obraz in pokaral vse tri; smešno cmokaje s svojo veliko ustnico; toda njegove be-sede niso branile Ježovu, da ne bi zašepetal takoj:
»2e dobro Smolin! Spominjal se boš še, kedaj si me ovadil.«
»A zakaj vališ vse na novinca?« je tiho vprašal Smo-'n> da bi obrnil glavo.
— 54
»Ze dobro, že dobro!« je sikal Jezov.
Foma je molčal in gledal postrani svojega gibčnega tovariša, ki mu je ugajal in vzbujal v njem obenem željo, da bi se pomaknil proč. Med odmorom je izvedel od Jezova, da je Smolin sin lastnika tovarne za usnje in tudi bogat, dočim je bil Jezov sin stražnika v državni palači in jako reven. To se je videlo i na sivem jopiču iz barhenta, ki je bil okrašen z zaplatami na kolenih in komolcih, i na bledem, sestradanem obrazu in na celi mali, oglati, koščeni postavi predrznega dečka.
Govoril je ta deček s kovinsko donečim altom in podpiral svoje besede z obrazi in kretnjami; često je rabil izraze, katerih pomen je razumeval le on sam.
»Tovariša bodeva«, je naznanil Forni.
»Zakaj si me prej-le zatožil učitelju?« ga je spomnil Gordjejev in ga pogledal nezaupno od strani.
»Ah kaj! Kaj ti to škoduje? Ti si novinec in bogat ... Bogatih učitelj ne kaznuje ... Jaz pa sem reven in ne mara me, ker vedno kaj napravim in mu še nisem prinesel darila ... Da sem slab učenec, bi me bil gotovo že davno izključil. Veš J’az pojdem odtod v gimnazijo ... Drugi razred dovršim in pojdem. Neki dijak me že pripravlja za drugi razred ... Tam se bom učil, da bo kaj! A koliko konj imate pri vas?«
»Tri ... Zakaj se moraš mnogo učiti?« je vprašal Foma.
»Ker sem revež ... Reveži se morajo mnogo učiti, od tega tudi oni obogaté ... postanejo doktorji, uradniki, častniki ... Jaz bom tudi takšen rogljač ... sablja ob boku, ostroge na nogah, drin, dri-n! A kaj bodeš ti?«
»N-ne vem ...« je dejal Foma, zamišljeno zroč v tovariša.
»Tebi ni treba biti ničesar ... Ali imaš rad golobe?«
»Rad ...«
»Kakšen dolgočasnež si! U-u! E ... e!« je oponašal Ježov počasno Fomino govorjenje. »Koliko golobov imaš?«
»Nimam jih ...«
»Eh ti! Bogatin si, pa še golobov nimaš!... Še jaz imam tri ... goloba, pegasto golobico in grlico. Da imam bogatega očeta, kupil bi si sto golobov in jih podil celi dan. Tudi Smolim ima lepe golobe. Štirinajst jih ima ... grlico mi je on podaril. A vseeno je lakomen ... vsi 'bogatini so lakomni ... Ali si tudi ti lakomnež?«
»I... ne vem« je neodločno rekel Foma.
»Pridi k Smolinu, borno vsi trije gonili golobe..
»Dobro ... če me bodo pustili ...«
»Ali te tvoj oče ne ljubi?«
»Pač, ljubi me.«
»No, potem ti dovoli... A ne povej, da sem tudi jaz tam ... če ne ti morda res ne pusti. Reci: »Naj grem k Smolinu ...« Smolim!«
Debeli deček je prišel in Ježov ga je pozdravil s tem, da je očitaje zmajal z glavo:
»Ah, ti opravljivec ti, rudeči! Še družiti se ni vredno s teboj ... ti kamen, ti!«
»Zakaj se jeziš?« je mirno vprašal Smolin, motreč Forno s svojimi nepremičnimi očmi ...
»Saj se ne jezim, le resnico govorim«, je izjavil Ježov, trepetaje od razburjenja. Poslušaj! Čeravno si kislica — no pa naj bo! V nedeljo po maši prideva midva, k tebi ...«
5 fi —
»Pridita«, je pokimal Smolin.
»Prideva ... kmalu bode zvonilo, zdaj bitim še čižka prodat«, je rekel Ježov in potegnil iz žepa svojih hlačic zavitek, v katerem je škrabljalo nekaj živega. In izginil je s šolskega dvorišča, kakor živo srebro v dlani.
»Ka-akšen je!« je dejal Foma, presenečen od živahnosti Jezova ter uprl svoje vprašujoče oči v Smolinov obraz.
»Vedno je takšen... Jako spreten je«, je razlagal rude-čelasi deček.
»In vesel«, je dostavil Foma.
»In vesel«, je pritrdil Smolin. Potem sta pomolčala, ogleduje drug drugega. »Ali prideš k meni?« je vprašal rudečelasec.
»Pridem .,.«
»Le pridi ... Pri meni je lepo.«
Foma na to ni rekel ničesar. 'I edaj ga je vprašal Smolin:
»Ali imaš mnogo tovarišev?«
»Nobenega nimam ...«
»Tudi jaz pred šolo nisem imel nobenega ... le svoje bratrance. Sedaj boš imel naenkrat dva tovariša.«
»Da», je dejal Foma.
»Ali se veseliš?«
»Veselim se ...«
Če ima človek mnogo tovarišev, je veselo ... Tudi ličiti se je ložje, našepetavajo mu ...
»Se-li ti dobro učiš?«
»Dobro. Jaz napravim vse dobro«, je dejal Smolin mirno.
Zvonček je zažvenkljal tako hitro, kakor bi se bil prestrašil in bi stekel kam proč ...
Ko je sedel v šoli, se je čutil Poma svobodnejšega in začel je primerjati svoja tovariša z drugimi dečki. Videl je kmalu, da sta najboljša v razredu in da silita prav tako ostro v oči, kakor številki 5 in 7, ki še niste bili izbrisani s črne deske. In Foma se je začel radovati, da sta njegova tovariša boljša od vseh ostalih dečkov.
Iz 'šole so sli vsi trije skupaj, toda Jezov je kmalu zavil v neko ozko počezno ulico;■ Smolili pa je spremil Forno do doma in poslavljaje se, mu je rekel:
»Vidiš, še pot nama je skupna.«
Doma so Forno slovesno sprejeli:	oče je podaril
dečku težko srebrno žlico z umetnim monogramom, teta pa zavratnico, ki jo je bila sama vezla. Čakali so nanj z obedom, pripravili njegove najljubše jedi in, kakor hitro se je bil slekel, so ga posadili za mizo in začeli izpraševati:
»No, kaj, ali ti je ugajalo v šoli?« je vprašal Ignat, z ljubeznijo zroč na rodeče, oživljeno lice sina.
»Da, prav lepo je tam!« je odgovoril Foma.
»Mili moj!« je ganjeno vzdihnila teta. »Le glej, da se ne udaš tovarišem. Ako ti kaj store, le hitro pojdi k učitelju in mu povej ...«
»No, ali jo vidiš!« se je nasmehnil Ignat. »Tega ne delaj nikoli. Olej, da sam opraviš z vsakim, ki ti stori krivico; kaznuj jih s svojo roko, a ne s tujo ... Ali so vrli dečki med njimi?«
»Dva že ...« je dejal Foma, smehljaje se in spominjale se Jezova. »Eden je tako drzen ...«
»Čegav je?«
- 58 -
»Stražnikov sin.«
»Mhm ... drzen je, praviš?«
»Pa še kako!«
»No ... in drugi?«
»Tisti ima pa čisto rudeče lase ... Smolin mu je ime.«
»Ali! Gotovo je sin Mitrija Ivaniča. Le drži se ga, to * je dobra družba ... Mitrij je umen člove-k ... Dobro za sina, če se je vrgel po njem. A oni drugi ... Veš kaj, Foma, povabi ju za nedeljo k sebi. Jaz bom kupil slaščic, da ju lahko pogostiš. Potem bomo videli, kakšna da sta ...«
»Smolin me je za nedeljo povabil na svoj dom«, je povedal Fonia im vprašujč pogledal očeta.
»No, pa pojdi! Nič ne dé, le pojdi. Oglej si, kakšni ljudje so po svetu ... Sam, brez družbe, ne moreš živeti. Midva s tvojim kumom sva prijatelja že nad dvajset let in mnogo sem se naučil od njega. Tako glej tudi ti, da se boš družil s tistimi, ki so boljši in pametnejši od tebe ... Če se drgneš ob dobrega človeka, kakor kopejka ob srebro, boš lahko sam veljal za dvajsetico ...«
In zasmejavši se svoji primeri, je Ignat resno dostavil:
»Jaz se le šalim. Trudi se, da ne bodeš ponarejen, ampak pristen in imej, četudi le malo razuma, pa vsaj svojo lastno pamt ... So vam-li dali mnogo nalog?«
»Mnogo!« je vzdihnil deček in kakor odmev je od-kliknila tetka s težkim vzdihom njegovemu vzdihu.
»No, le uči se. Ne bodi slabši v učenju, nego so drugi. Naj ti nekaj povem: v šoli, in če bi imela petindvajset razredov, te ne nauče ničesar drugega, kakor pisati. Citati in računati. Tudi raznih neumnosti se še lahko
— 59 —
naučiš, a Bog ti ne daj! Tepen bodeš, če bode kaj .. Če 'boš kadil tobak, ti porežem ustnice ...«
»Spominjaj se Boga, Fomuška«, je rekla teta. »Glej, ■da ne zabiš našega Gospoda ...«
»To je res! Spoštuj Boga in roditelje. A jaz sem ti hotel reči, da knjige še niso glavna stvar ... Potrebne so, kakor tesarju sekira in stružeč ... orodje so, a od orodja se ne naučiš, kako ga je treba iralbiti. Recimo: tesarju je dana v roke sekira, s katero naj obteše desko. Roke in sekira so tu premalo, treba je še, da zna biti po lesu in ne po svoji nogi ... teibi je dano v roke učenje in s tem si moraš urediti svoje življenje. In tu se vidi, da knjige same niso dovolj, da jih je treba znati tudi rabiti ... To umevati je težje, nego vse knjige in v knjigah ne stoji ničesar o tem ... Tega, Foma, se je treba učiti od življenja samega. Knjiga je mrtva stvar, primi jo, kakor hočeš, trgaj in lomi jo, — pa ne bode kričala. In če hodiš napačno skozi življenje, če v njem nisi zavrgel pravega mesta, bo zarjulo vate s tisočerim glasom, bilo bo po tebi in te pobilo.«
Na mizo oprt, je Foma pozorno poslušal očeta in ob silnih zvokih njegovega glasu si je predstavljal sedaj tesarja, ki teše bruno, sedaj sebe samega, s previdno iztegnjenimi rokami: po nestalnih tleh se plazi proti nečemu strašnemu in živemu in želi, da bi zagrabil to strašno nekaj ...
»Človek mora hraniti svoje moči za delo in dobro mora poznati pot k svojemu delu. Človek je kakor loc-man na ladiji ... V mladosti mora iti naravnost, kakor ob veliki vodi! Povsodi mu je odprta pot ... A znati je treba kedaj je čas, prejeti za krmlio ... Voda je padla; glej, tam
60 -
je peščina, tam naplavljen les, tam kamen; vse to je treba imeti pred očmi in se izogniti o pravem času, da pride s celo ladjo v pristanišče.«
»Jaz bom prišel«, je rekel deček, s prepričanjem in ponosom zroč v očeta.
»No? Hrabro govoriš!« se je zasmejal Ignat. Tudi teta se je laskavo zasmejala.
Odkar se je bil vozil po Volgi, je postal Foma spretnejši in raje je govoril z očetom, teto in Majakinom. A na ulici ali kjerkoli na novem, je postajal zlovoljen in gledal nezaupno okrog sebe, kakor bi čutil povsodi nekaj sovražnega, kar se mu slkriva in preži nanj iz zasede.
Ponoči se je nenadoma prebudil in dolgo časa poslušal tišino, ki je bila vse naokrog ter zrl in strmel v temo s širokoodprtimi očrni.
In tedaj so se izpreminjale očetove povesti pred njim v obraze in podobe. Ne da bi sam zapazil, jih je prepletal s tetinimi pravljicami in si gradil kaos dogodkov, v katerih so se čudno družile kričeče barve domišljije s surovimi toni istinitosti. Vstajalo je nekaj nerazumljivega, ogromnega; deček je zapiral oči in podil vse to od sebe ter se trudil, da bi ustavil strašečo ga igro domišljije. A brezuspešno se je trudil, da bi zaspal in vedno bolj se je polnila soba s temnimi postavami.
Tedaj je tiho budil teto:
»Teta-----teta!«
»Kaj? Bog bodi s teboj!«
»K tebi pridem«, je šepetal Fonia.
»Cernu? Spi, srček moj ... spi ...«
»Bojim se ...« je izpovedal deček.
- 61 —
Moli za-se: »Gospod je vstal!« pa se ne boš nič več
bal.«
Foma leži z zaprtimi očmi in moli. Tišina noči se niža pred njim kakor brezmejno prostranstvo temne vode, 'ki je popolnoma nepremična; razlila se je vsepovsodi in zastala; ne vidi se niti guba na njej, niti sence premikanja površine in v nji tudi ni ničesar in brezdanje globoka je. 'Prav strašno je gledati odkod z vrha, iz teme na to mrtvo vodo ... A zdaj se zasliši klic nočnega stražnika in deček vidi, kako vztrepeče vodna površina, okrogle, goste krogljice skakljajo nad njo in jo pokrivajo z gubicami ... Vdarci zvona v zvoniku delajo, da polje vsa voda z mogočnim zanosom in še dolgo se umerjeno ziblje od tega udarca, razsvetljena od velike svetle lise, ki se širi od središča v temno daljo, bledi in gasne. In iznova je plah in smrten mir v ti temni pustinji.
»Teta«, šepeče Foma s prosečim glasom.
»Kaj ipa?«
»K tebi pridem ...«
»Da, le pridi, pridi, dragec moj ...«
Preselivši se v tetino posteljo, se privije k nji in prosi:
»Pripoveduj1 mi kaj!«
»Zdaj ponoči!« ugovarja teta zaspana.
»Prosim!«
Ona se ne pusti dolgo prositi. Zehaje, z glasom, hripavim od spanja in z zaprtimi očmi govori starka počasi:
Tot©} ... v nekem carstu, v neki državi sta živela mož in žena in bila sta revna, zelo revna! Tako nesrečna sta bila, da niti jesti nista imela kaj. Šla sta po svetu in
dali so jima tupatam kos suhe skorje; od tega sta se nasitila za en dan. Tedaj se jima je narod-ilo dete ... rodilo se je dete, krstiti bi ga -bilo treba, a ker sta bila revna, nista mogla pogostiti kumov in gostov in nikogar ni bilo k njima, da bi krstil otroka! Poskušala sta to in ono, a bilo ni nikogar! ... Tedaj sta prosila Boga:	»Gospod!
Gospod ...«
Foma že pozna to strašno pripovedko o -božjem krščencu, slišal jo je že več nego enkrat in že naprej si slikal duha tega krščenca, kako jezdi na belem konju k svojemu botru, jezdi, po temni pustinji in vidi tam vse neznosne muke, ki jih trpé grešniki ... In on sliši njihovo tiho vzdihovanje in prošnje:
»O-o-o! Človek! Vprašaj Boga, če se nam je še dolgo mučiti?«
Nato se zdi dečku, da jezdi sam na belem konju skozi noč in da veljajo ti vzdihi in te prošnje njemu. Od neum-ljive mu želje se krči njgovo sreč; hladna groza mu stiska prsi in solze mu polnijo oči, ki jih trdno zapira in se jih boji odpreti.
Nemirno se meče po postelji ...
»Spavaj, detece moje, Krist je s teboj!« pravi starka in preneha v svoji pripovedi o mukah, ki jih morajo ljudje trpeti za svoj-e grehe.
Toda zjutraj po takšni noči je vstajal Foma vesel in svež, umil se hitro, popil čaj in tekel v šolo, s polnimi žepi sladkega peciva, na katero je čakal vedno lačni mali Ježov, ki je željno izkoriščal radodarnost svojega tovariša.
»Si-li prinesel kaj jedi?« — tako je vzprejel Forno in vohal s svojim ostrim nosom. »Daj sem, jaz sem šel s
— 63 —
praznim želodcem v šolo. Zaspal sem se, vrag naj vzame vse skupaj ... prav do dveh poppinoci sem se učil ... si napravil naloge?«
»Nisem jih.«
»Eh, ti zaspanec! No, ti jih bom pa jaz povedal.«
Zagrizel se je s svojimi malimi, ostrimi zobi v pogačico, začel presti, kakor maček, bil z levo nogo takt m razlagal obenem računske naloge, govoreč Potni v kratkih stavkih ...
»Ali si videl? V eni uri je izteklo osem veder .... in koliko ur je trajalo? — Šest! Oh, kako dobre stvari jeste pri vas! Treba je torej množiti šest z osmimi ... Ali imaš rad pogačo z zeleno čebulico! Jaz jo imam prav rad! No, torej je izteklo iz prve pipe v šestih urah oseminštirideset veder ... in vsega skupaj so jih vlili v kotel devetdeset ... ali razumeš, kako je dalje?«
Ježov je ugajal Pomi bolj nego Smolin, a s Smolinom sta bila bolj prijatelja. Občudoval je nadarjenost in živahnost malega moža, videl, da je Ježov modrejši in boljši, nego on in zato mu je zavidal in bil ljubosumen nanj, a obenem je imel ž njim sočutje, ki ga goji siti do reveža. Ježov, ki se je rad norčeval iz svojih sitih tovarišev, jim je rekel pogosto:
»Eh, vi zaboji s pogačami!«
Pomo je jezilo njegovo roganje in nekoč, ki se je čutil globoko zadetega, mu je rekel zaničljivo in zlobno:
»Ti si pa ... berač!«
Rumeno lice Ježova se je pokrilo z rudečimi pegami in počasi mu je odgovoril:
»Dobro! Zastran mene ... A jaz ti ne bodem več našepetaval, pa ostani štor!«
64 —
Nato nista govorila tri dni v veliko žalost učitelja, ki je bil primoran, dajati sinu občespoštovanega Ignata Mat-vejiča tiste dni slabe rede.
Jezov je vedel vse: pripovedoval je v šoli, da je porodila hišina pri državnem pravdniku in da je polila zato njegova žena svojega moža z vrelo kavo; vedel je, kje je naboljši lov na ostrige; znal je delati pasti in kletke za ptice; natančno je pripovedoval, zakaj in kako da se je obesil vojak v podstrešju vojašnice; katerega učenca starisi da so poslali danes učitelju darilo in kakšno je bilo.
Okrožje Smolinovega znanja in interesov se je omejevalo na trgovsko življenje, pred vsem je rudečelasi deček rad opredeljeval, kedo prekaša drugega v bogastvu in cenil hiše, ladje in konje. Vse to je vedel natanko in govoril o tem z navdušenjem.
Proti Ježovu je kazal isto milostno sočutje, kakor Fonia, samo da je bil ž njim prijaznejši in enakomernejši. Kedarkoli se je Gordjejev sprl z Ježovim, se je trudil, da bi ju spravil in nekega dne, ko sta se vračala iz šole domov, je rekel Forni:
»Zakaj se vedno prepriraš z Ježovim?«
»Zakaj pa je tako predrzen?« je jezno odgovoril Foma.
»Zato, ker se slabo učiš in ti on vedno pomaga. On je pameten. In, je-li on kriv, da je reven? Lahko se nauči vsega, česar hoče in potem bode tudi bogat.«
»Kakor komar je! Pišči, pa hipoma vgrizne ...«
A bilo je nekaj v življenju teh dečkov, kar jih je vezalo vse, prišle so ure, v katerih se niso zavedali različnosti svojega značaja in položaja. V nedeljo so se shajali vsi trije pri Smelimi, lezli na streho stranske stavbe, v kateri
65 —
je bil prostoren golobnjak, sedli po vrsti na sleme ter izpuščali golobe.
Lepe, site ptice so otresale svoje snežnobele peroti, zletele ena za drugo iz golobnjaka, sedale v vrsto na hišno sleme in se tam, grulé in kopaje se v solncu, krasovale pred dečki.
»Spodimo jih! je prosil Ježov, tresoč se od nestrpnosti.
Smolin je zamahnil z dolgim drogom s šopom ličja na koncu in zažvižgal.
Prestrašeni golobi so se vrgli v zrak, ki ga je napolnilo brzo prhutanje njihovih kril. In — zdaj se neso plavno v velikem loku kvišku, v modro globino neba in plavajo vedno višje ter svetijo s srebrom in snegom svojega perja. Nekateri izmed njih se trudijo, da bi dosegli v plavnem poletu sokola nebesni obok, široko razpenjajo krila in zdi se, da se prav nič ne ganejo, drugi se igrajo, premetavajo se v zraku, padajo proti zemlji kot snežne kepe in hite zopet navzgor kakor puščice. Zdaj je videti, da stoji vsa njihova jata nepremično v nebesni pustinji in se vtaplja v nji, postajajo manjša in manjša. Nagnivši glave nazaj, občudujejo dečki ptice, ne da bi govorili, — trudnih oči, v katerih se iskri tiha radost, ki pa ni brez zavistnega čustva do teh krilatih bitij, ki leté tako daleč nad zemljo Po čistem, tihem prostoru, ; polnem solnčnega bleska. Mala skupina pičic, komaj še vidnih očesu, ki so posejane v nebesno sinje, vleče otroško domišljijo s seboj in Ježov da duška njihovemu skupnemu čustvu, ko reče počasi in zamišljeno:
»Ko bi mogli mi tako leteti, bratci ...«
a
In Foma, ki je znal, da vzplava človeška duša v nebo v podobi'goloba, je čutil, da se dviga v njihovih prsih silno, pekoče čustvo ...
Složni v radosti, pričakuje tiho in pozorno, kedaj da se vrnejo ptice iz nebeških globin, sede dečki, tisčoči se tesno drug ob drugega in ravnotako daleč so od zemeljskih bolesti kakor golobi od zemlje; v ti uri so le otroci in ne morejo niti zavidati, niti srditi se; tuji vsemu, so bližnji drug drugemu, umevajo medsebojna čustva po blesku oči in so srečni, kakor ptice pod nebom.
A sedaj so se spuščali golobi na streho, trudni od letanja in dečki jih spodé v golobnjak.
»Bratci! Hajdimo nad jabolka!« predlaga Ježov, ki je započetnik vseh iger in podjetij.
Ob njegovem klicu odhiti iz otroških duš mirno razpoloženje, ki je bilo nastalo ob pogledu na golobe in pravilno, kakor zveri se splazijo z nekako zverinsko opreznostjo pri vsakem glasu skozi zadvonke v sosednji vrt. Upanje, da bodo kradli brez kazni, drži ravnotežje strahu, da jih dobč. Saj je kraja tudi delo in še celo nevarno in vse, kar se pridobi z lastnim delom, je tako sladko! In tem slajše je, čim večji je bil napor. Dečki se plazijo previdno čez vrtni plot in lezejo sklonjeni k jablanam, gledaje ostro in plaho naokrog. Ob vsakem šumu jim srce trepeta in zastaja. Ravnotako zelo se boje, da bi jih zalotili, kakor, da bi jih spoznali; če pa jih kedo le zapazi in zakriči nad njimi, — bodo zadovoljni. Na tisti krik se bodo rapršili na vse strani in izginili in potem se bodo zopet zbrali in si pripovedovali, z očmi, (iskrečimi se veselja in predrznosti, kaj da so čutili, ko so kričali nanje in leteli za njimi
in da se jim je pripetilo, ko so tekli skozi vrt, hitro, kakor bi jim gorela tla pod nogami.
V takšne razbojniške pohode je polagal Foma več duše, kakor v vse druge pustolovščine in igre in kazal pri tem pogum, ki je presenečal in jezil njegova tovariša. V tujih vrtovih se je vedel nalašč neprevidno, govoril je glasno, lovil s truščem vejice raz jablani in če je dobil črvivo jabolko, ga je vrgel proti hiši vrtovega lastnika. Nevarnost, da ga dobé pri delu, ga ni plašila, temveč vzpodbujala, njegove oči so temnele, tiščal je zobe vrsto na vrsto in njegov obraz je postajal ponosen in zloben. Smolili mu je rekel, mrdaje zaničljivo s svojimi velikimi usti:
»Delaš se tako zelo važnega ...«
»Jaz pač nisem plašljlvec«, je odgovarjal Foma. »Vem, da nisi plašljivec, a le bedaki se tako postavljajo. Tudi brez ponašanja se da stvar dobro opraviti.« Ježov ga je obsojal z drugega stališča:
»Ce se jim hočeš sam vreči v roke ... potem pojdi k vragu! Jaz ti ne bom tovariš ... Ako te dobé, te bodo peljali k očetu, ki ti ne bode storil ničesar; mene pa na-tepo z jermenom tako, da se mi olupijo vse kosti .. . .< »Strahopetec!« je dejal Foma svojeglavno.
Nekega dne se je vjel Foma v roke štabnega kapitana Čumakova, malega, suhljatega starca. Neslišno se je bil splazil k dečku, ki je vtikal utrgana jabolka v ne-drije, zagrabi! ga za rame in mu zakričal preteče:
»Sedaj te imam, razbojnik! Aha-a!
Foma, ki je imel tedaj petnajst let, se je spretno izvil iz starčevih rok. A vendar ni zbežal, temveč dejal ie, z nagubanim čelom in stisnjenimi pestmi:
— G8 —
»Poskusi ... dotakni se me ...«
»Ne ibom se te dotaknil ... na policijo te povedem! Kedo sj?«
Tega Toma ni bil pričakoval in vsa njegova jeza in njegov pogum je bil hipoma pri kraju. Policija se mu je zdela nekaj, česar bi mu oče nikdar ne odpustil ... Vzdr-getal je in rekel zmedeno: *
»Gordjejev ...«
»Sin Ignata Matvejiča?«
»Da ...«
Sedaj je bil štabni kapitan v zadregi. Vzravnal se je, vzbočil prsi naprej in si kdovezakaj temeljito odkašljal. Potem je povesil rami in očetovski je poučil dečka:
»To je vendar sramota! Naslednik tako spoštovane in čislane osebe ... in kar naenkrat! To ni dostojno vašega položaja. Lahko odidete. A če se to še enkrat zgodi... hm! potem bom primoran, naznaniti, stvar Vašemu očetu... sicer pa mi je čast, izražati mu svoje spoštovanje ...«
Foma je opazoval igro starčevega obraza in jasno mu je bilo, da se boji njegovega očeta. Mračno, kot mlad volk je gledal Čumakova; ta si je vihal brke s smešnim dostojanstvom in stal v zadregi pred dečkom, ki ni odšel, dasiravno mu je bil dovolil.
»Lahko odidete«, je ponovil starec in pokazal z roko pot k svoji hiši.
»In kaj je s policijo?« je vprašal Foma čemerno ter se takoj prestrašil morebitnega odgovora.
»To sem se le ... pošalil«, se je nasmejal starček. »Hotel sem Vas spraviti v strah ...«
»Vi sami se bojite mojega očeta«, je dejal Foma, obrnil starcu hbbet in odšel v globino vrta.
»Bojim se? Ah! Dobro!« je kričal starec za njim in po zvoku njegovega glasu je Foma spoznal, da je Čuma-kov razžaljen. Sramoval se je in postal je žalosten; do večera se je potikal sam okrog; ko je prišel domov, ga je vzprejel oče s strogim vprašanjem:
»Fomka! Ti si lezel v Čumakovijev vrt?«
»Da!« je dejal deček mirno, gledaje očetu v oči.
Ignat pač ni bil pričakoval tega odgovora in je molčal nekaj hipov, gladeč si brado.
»Neumnež! Zakaj pa? Ali imaš premalo svojih jabolk?«
Foma je povesil oči in obstal nem pred očetom.
»Vidiš — zdaj se pa sramueš! Ali te je ta Ježiška naučil? Mu bom že pokazal, ko zopet pride ... ali pa bom sploh napravil konec vajinemu prijateljstvu ...«
»Sam sem bil tam!« je rekel Foma odločno.
»Vedno lepše!« je vzkliknil Ignat. »A zakaj?«
»Tako ...«
»Tako-o-o« ga je oponašal oče. »Ako že kaj storiš, moraš znati to sebi in drugim razložiti. Pojdi sem!«
Foma je pristopil k očetu, ki je sedel na stolu in obstal med njegovimi koleni. Ignat mu je položil roki na ramena in mu pogledal z nasmehom v oči.
»Se-li sramuješ?«
»Da!« je vzdihnil Foma.
»Tak neumnež! Sebi in meiji delaš sramoto ...«
Pritisnil si je sinovo glavo na prsi; pogladil mu lase m vprašal zopet:
»Čemu ti je treba krasti tuja jabolka?«
»Da, ... tega ne vem«, je dejal Foma v zadregi. ■Morda zato, ker je dolgčas. Igraš se in igraš ... vse je
70 -

vedno isto ... in sit postaneš vsega! A to je ... nevarno ...«
»Za srce prime človeka?« je vprašal oče, smehljaje se.
»Da!«
»Mogoče ... A 'vendar, Fonia, glej, da to pustiš! Če ne, bom strog s teboj!
»Nikdar in nikoli več ne bodem lezel kam!« je rekel Fonia preverjeno.
»Da prevzameš sam odgovornost zase, to je lepo. Bog ve, .kaj bode še enkrat iz tebe, a za .sedaj še gre. To je že mnogo, če hoče človek sam plačati za svoja dejanja, z lastno kožo ... Kdo drugi na tvojem mestu ibi bil zvalil vse na tovariše, a ti priznavaš, da si bil sam. Tako mora tudi biti, Fonia ... Če si grešil, dajaj tudi račun. Kako je bilo? Ali te Čuniakov ni pretepel?« je vprašal Ignat sina s povdarkom.
»Jaz bi mu že dal!« je rekel Farna mirno.
»>Hm!« je zamrmral oče z izrazom.
»Rekel sem mu, da se tebe ib o ji. Zaraditega se je pritožil o meni. Če ne, bi spldh ne bil šel k tebi.«
»Res?«
»Rogine da! Rekel je: »Čast mi je, izražati mu svoje spoštovanje« ...«
»Tako?«
» I hi ! «
»Ah ... pes! Zdaj poglej, kakšni so ljudje: kradeš mu in on se še klanja in izraža spoštovanje! Ha-ha! Morebiti je bil okraden za kopejko, a ta kopejka je njemu toliko, kakor meni rubelj ... In za kopejko se tudi ne gre, marveč za to, da je moja in da nje ne srne nikdo do-
- 71 —
takniti, ako je sam ne vržem proč ... Eh! Naj bo! Zdaj pa mi pripoveduj, kje si bil in kaj si videl?«
Deček se je vsedel tik očeta ter mu pripovedoval podrobno vse vtiske svojega dneva. Ignat je poslušal, zroč z zanimanjem v oživljeno sinovo lice in obrvi velikana so se zamišljeno dvigale.
»Vse po vrhu mi še plavaš, brat ... Otrok si še, da, da ! «
»A v jarku smo splašili sovo«, je pripovedoval deček. »To je bilo nekaj! Vzletela je in se zadela v letu ob drevo ... tresk! Celo zatulila je in to je bilo tako žalostno. In zopet smo jo spodili in zopet je bilo tako, — letala je nekaj časa m se zadela oib nekaj. Perje se ji je kar vsipalo! Tako se je mučila v jarku in komaj se je mogla skriti. Potem je nismo več iskali, smilila se nam je, ker je bilo čisto razbita. .Ie-li čez dan popolnoma slepa, ata?«
»Da«, je dejal Ignat. »Nekateri človek se prav tako meče v življenju, kakor sova podnevi. Išče in išče svojega mesta, bije se in bije, da se kar perje vsiplje, in vendar ni nič ... Razbije se popolnoma, oslabi od bolesti, izgubi vse svoje perje in se skrije naenkrat, samo, da si odpočije po mukah. Gorje takšnemu človeku, brat!«
Kako mora to boleti«, je rekel Poma rahlo.
»Prav kakor to sovo!«
»In zakaj je tako?«
»Zakaj? To ni lahko povedati. Pri marsikaterem, ker je zaslepljen od napuha, mnogo hoče in razpolaga le z neznatno močjo. Pri drugem, ker je neumen — in še iz mnogih vzrokov. Ti tega ne moreš umeti.«
»Pridita čaj pit!« ju je poklicala Antlsa. Dolgo časa je bila že stala ob vratih s prekrižanimi rokami in obču-
dovala ganjena orjaško bratovo postavo, ki se je prijazno nagibal k Forni, in zamišljenost dečkovo, ki se je tiščal k očetovi rami.
Tako se je dan za dnevom počasi razvijalo pred Forno življenje, ki povprek ni bilo bogato vznemirljivih dogodkov, marveč tiho in mirno. Silni vtiski, ki so budili po eno uro ali po en dan dečkovo dušo, so se včasih ostro risali na ozadju tega enakomernega življenja, a vendar so izginjali kmalu. Dečkova duša je Ibila še tiho jezero, skrito pred burnim dihom življenja in vse, kar se je dotikalo jezerske površine, je padalo ali k dnu, ne da bi dolgo motilo sanjavo vodo, ali pa je zdrčalo po gladini, razpla-valo v širokih krogih in izginilo.
Presedevši v šoli pet let in ko je bil napravil komaj in komaj štiri razrede, je izstopil Foma Ikot dičen, črnolas fant rnjavega lica, gostih obrvi in s temnim mahom nad zgornjo ustnico. Velike, temne oči so gledale' zamišljeno in naivno in ustnice so bile polodprte, kakor pri otrocih, toda kedar je zadel na kaj, kar je nasprotovalo njegovi želji, so se razširile zenice v njegovih očeh in vse lice j'e dobilo odločen in svojeglav izraz ... Kum, nasmehuje se po svojem skeptiškem načinu, mu je govoril:
»Za babe boš slajši nego med, Forna, a velikega ra- . zuma dosedaj pri tebi še ni izapaziti.«
Ignat je vzdiha! ob teh besedah.
»Ti, kum, bi moral sina kmalu spraviti pod streho!«
»Počakaj še ...«
»Čemu čakati? Naj se še dve, tri leta podi po Volgi, potem pa pod venec ž njim. Le mojo Ljubov si poglej ...«
Ljubov Majakiina je hodila tačas v peti razred nekega zavoda. Foma jo je pogosto srečaval na ulici, pri čemur
73 -
mu je vedno milostno pokimala s temnoplavkasto glavico v elegantni čepici. Ugajala je Forni, toda njena rožna lica, vesele rujave oči in rudeča usta 'niso mogle v njem izbrisati žaljivega vtiska njenega ponosnega pozdrava. Bila je znana z gimnazijci in čeravno se je nahajal med temi Ježov, njegov stari tovariš, vendar Fome ni vleklo k njim in v njihovi družbi je občutil tesnobo. Zdelo se mu je, da se vsi oponašajo is svojo učenostjo in se rogajo njegovi .nevednosti. Zbirali so se 'pri Ljubovi in citali tam; ako jih je dobil pri čitanju ali pri razmotrivanju, so umolknili, ko se je prikazal. Vse to ga je odbijalo od njih. Nekoč, ko je sedel pri Majakinih, ga je povabila Ljuba na izprehod po vrtu in tam, šetaje poleg njega, ga je vprašala, smešno nabravši obraz:
»Čemu si tako čemeren in čemu nikoli ne govoriš?«
»O čem naj govorim, ko ničesar ne vem!« je dejal Foma prosto.
»Uči se, — čitaj knjige!«
»Ne veseli me.*
»A gimnazijci vedo vse in znajo govoriti o vsem, — n. pr. Ježov.«
»Poznam Ježova, ... klepetulja je!«
»Zavidaš mu pač. On je jako moder. Kmalu bode gotov z gimnazijo in potem se odpelje v Moskvo na vseučilišče.«
»No, in kaj je na tem?« je rekel Fonia ravnodušno.
»In ti ostaneš vedno neizobražen ...«
»No, pa naj ...«
»Kako lepo je to!« je vzkliknila Ljuba ironiški.
»Tudi brez učenja bom na isvojem mestu«, je rekel Foma porogljivo, »in upam se kosati z vsakim, ki se dela učenega ... Lačni naj se učč, meni se ni treba!«
74
»Fej, kako neumen, zloben... kako hudoben si!« je zaničljivo dejala dekliča in odšla, pustivša ga samega na vrtu. Zlovoljen in razžaljen je zrl za njo, nagubal čelo in odšel s povešeno glavo v globino vrta.
Začel je že čutiti mikavnost samote in sladki strup sanj. Ob poletnih večerih, ko se je vse na zemlji kopalo v ognjenih barvah, vzbujajočih domišljijo, je prišlo v njegove prsi neznano hrepenenje po nečem neznanem. Če je sedel v kakšnem temnem kotu vrta ali ležal v postelji, je zaklical pred sebe obraze pravljičnih čarov, ki so se mu prikazovali z obrazom Ljube in drugih znanih mu gospodičen, plavali v večernem mraku brezglasno mimo njega in mu zrli v oči z zagonetnimi pogledi. Včasih so vzbujale te prikazni v njem mogočen vzmos energije in kakor bi ga opajale — vstajal je, iztezal se in srkal s polnimi prsi vonjavi zrak; a včasih je vejalo od teh podob otožno čustvo vanj, zahotelo se mu je plakati, sram ga je bilo solz in vendar je tiho plakal. Ali pa je hipoma njegovo srce vztrepetalo od želje, reči Bogu nekaj hvaležnega, vkloniti se pred njim; molitvene besede so vstajale v njegovem spominu in zroč v nebo, je dolgo šepetal eno za drugo in njegovo srce se je olajševalo, izlivaje preobilico svoje moči v molitev...
Potrpežljivo in previdno ga je oče vvajal v krog trgovskih opravil, jemal ga s seboj na borzo, pripovedoval mu o prevzetih postavkah, o svojih tovariših, popisoval mu. kako so »prišli med ljudi«, kakšno premoženje da imajo sedaj in kakšni da so njihovi značaji. Foma je naglo razumeval kupčijo, ker je bil pri vsem resen in premišljen.
75
»Naše zelje -se razcvita, kakor rudeč mak!« je dejal Majakin smehljaje se m inežikaje Ignatu.
In vendar je bilo na Forni, ko je imel že devetnajst let, nekaj otročjega in naivnega, kar ga je razlikovalo od njegovih vrstnikov. Smejali so se mu, ker so ga imeli za bedaka; on se je držal daleč od njih, ker ga je žalilo njihovo obnašanje proti njemu.
Toda očetu in Majakinu, ki ga nista puščala iz oči, je vzbujala ta nestalnost njegovega značaja resen strah.
»Ne razumem ga!« je potrto govoril Ignat. »Ne gleda za ženskami, spoštljivo se vede proti meni in tebi, vse se mu lahko reče, — to je čedno dekle, a ne fant! In vendar se ne zdi neumen!«
»Posebne neumnosti ni opaziti«, je govoril Majakin.
»To ga naj kedo razume!-Kakor ibi čakal nečesa — zdi se, da ima mreno pred očmi. Njegova rajnka mati je hodila ravno tako tipaje po svetu okrog. Afrikanka Smolili je vendarle dve leti starejši, a poglej si ga! Težko je celo povedati, kedo je pri njih sedaj gospodar, oče ali on! V tovarno hoče iti, da se tam nauči in zmerja: »Slabo ste me učili, oče«, pravi ... Da-a! A moj ne kaže ničesar. O Bog!«
»Veš kaj«, je nasvetoval Majakin, »suni ga 'z glavo v kako nujno delo! To bi -bilo pravo! Zlato se izkuša v ognju. Če mn pustiva popolno prostost, se bode videlo, kakšne zmožnosti ima ... Pošlji ga v Kamo ... samega...«
»Ali naj poskusim?«
»Če ti napravi škodo, boš sicer nekaj izgubil, a zato izveš, kaj v njem tiči.«
»Pa ga bom zares poslal«, je sklenil Ignat.
In na spomlad je poslal Ignat sina z dvema barkama žita v Kamo. Barki je vlekel parobrod Gordjejeva »Marljivi«, ki m/u je poveljeval Fomin stari znanec, nekdanji matroz Jefim, sedaj .letim lijič; ibil je tridesetleten, čokat mož lisičjih oči in umen, premišljen in jako strog kapitan.
Potovanje je šlo hitro itn veselo naprej, ker so 'bili vsi dobre volje. Foma je bil ponosen na prvo odgovorno nalogo, ki jo je bil prejel. Jefim se je radovai navzočnosti mladega gospodarja, ki ga ni ošteval zaradi vsake zani-karnosti in ga ni Obkladal z surovimi priimki; dobra volja obeh glavnih osdb na ladiji je padala v premih žarkih na vse moštvo. Ladja je bila odplula od mesta, kjer so natovorili žito, v aprilu in v prvih dneh maja je dospel parobrod že tja, kamor je bilnamenjen; barki sta se zasidrali ob bregu, a parnik je obstal poleg njiju. Foma je imel nalogo, oddati žito takoj ko mogoče, spraviti denar in oditi v Permj, ker ga je čakal tovor železa, ki ga je moral Ignat dostaviti na semenj.
Barki sta se vstavili nasproti veliki vasi, ki se je prislanjala k smerekovemu gozdu, dve vrsti oddaljenemu od brega. Že drugi dan po prihodu se je zjutraj zarano prikazala na bregu velika množina žentsk in kmetov, peš in na konjih; pojoč in kričeč so se razsuli po krovih in mahoma je zakipelo delo. Spustivši se v ladijine prostore, so ženske nasipale žito v vreče, kmetje pa so dvigali vreče na rame in tekali urno po brveh na suho in z brega so se vlekli proti vasi vozovi težko ohtovorjeni z dolgo pričakovanim žitom. Ženske so pele pesmi, kmetje so se šalili in veselo rogali drug drugemu, matrozi, smatraje se za nadzornike redu, so kričali, na delavce, deske hod-nic, ki so se vpogibale pod koraki, so težko pljuskale )po
vodi, a na bregu so rezgetali konji, škripali vozovi in pesek je šumel pod kolesi ...
Jedva je bilo solnce vzšlo, zrak je bil svež in oživljajoč in ves prepojen z vonjem smrek; mirna voda reke je zrcalila jasno nebo in mrmrala prijazno, razbijaje se ob čelih ladij in ob sidrnih verigah. Veseli, gromki šum dela, mlada krasota pomladne narave, veselo razsvetljene od soluca, vse to je bilo polno sveže, dobrovoljne, nekako surove moči, ki je prijetno vznemirjala Fomino dušo in vzbujala v njem nova nejasna čustva in hrepenenje. Stal je ob mizi pod senčnico ladije in pil čaj z Jeiimom in prejemnikom žita, zemskim uradnikom, nudečelaskn, kratkovidnim gospodom v naočnikih. Uradnik je pripovedoval s hripavim glasom in nervozno drgetajoč z ramami o tem, kako stradajo kmetje; Foma pa je nepazno poslušal, gledal zdaj na delo, zdaj na drugi breg, ki je tvoril visoko, rumeno, ipeščeno pobočje, katerega rob so venČale smreke. Tam je bilo brezljudno in tiho.
»Treba se 'bode popeljati tja!« je mislil Fonia. A do sluha mu je prišel od nekod, iz dalje, nemirni glas, nepri-jetnostni glas prejemnika:
»Ne boste mi verjeli — prišlo je slednjič do groznih stvari! Zgodilo se je to-le: v Osi je prišel k nekemu izobražencu krnet in privedel s seboj svojo šestnajstletno hčer.
»Kaj hočeš?« — 'Pripeljal sem Vašemu blagorodju hčer«. — »Cernu?« — »Tako, morda jo vzamete; saj ste še neoženjen«. — »To se pravi kako? Kako misliš to?« —- »I, povsodi v mestu sem jo vodil okrog, da bi jo dal služit, a nobeden je ne vzame; vzemite jo vsaj Vi kot ljubico!« — Ali razumete? Svojo hčer ponuja, razumete! hčer, za ljubico! Vrag ve, kaj je to?! Oni se je seveda
— 78 —
ogorčil, lotil se kmeta in ga oštel ... A kmet mu je rekel čisto pametno: »Vaše blagorodje! Kaj mi je ona v sedanjem času? Čisto odveč je; imam pa tri dečke, ki bodo enkrat delavci — te moram braniti ... »Dajte«, pravi, deset rubljev za dekleta, potem p'opravim sebe in dečka.« Kako se Vam zdi? Strašno je to, pravim jaz ...«
»To ni le-po!« je vzdihnil Jefim. »A saj pravijo, da glad ni tetka ... Želodec, vidite, ima svoje zakone ...«
V Forni pa je izvala ta povest neko nerazumno mu silno im vznemirjajoče zanimanje za usodo deklice in naglo je vprašal mladenič prejemnika:
• »Kaj pa, jo je-li kupil tisti gospod?«
»Razume se, da ne!« je vzkliknil uradnik z očitanjem.
»No, in kam so jo dali?«
»Našli so se dobri ljudje, ki so se pobrigali zanjo ...«
»A-a!« je zategnil Foma in izjavil hipoma trdo in zlobno: »Jaz bi bil pretepel tega kmeta! Ves obraz bi mu bil razbil!« in ,pokazal je prejemniku veliko, krepko stisnjeno pest.
»Zakaj pa« je vzkliknil prejemnik nenavadno glasno in potegnil naočnike z nosa. »Vi ne umete motiva ...«
»Urnem ga!« je rekel Foma in pokimal svojeglavno.
»Kaj pa je mogel storiti? ... Prišlo mu je na um ...«
»Ali je to mogoče, prodajati človeka?«
»Ah! To je nečloveško, priznavam ...«
»Pa še dekleta! Jaz bi mu že pokazal deset rubljev!« Prejemnik je brezupno mahnil z roko in molčal. Njegova kretnja je spravila Forno v zadrego, vstal je, pristopil k ograji in začel gledati na palubo barke, ki je bila napolnjena z veselo im delavno množico ljudi, šum ga je opijanil im nekaj nejasnega, kar je kipelo v njegovi duši, se je izrazilo
— 79 —
v mogočni želji, da ibi delal sam, da bi imel pravljično moč in orjaške rame, na katere bi naenkrat lahko naložil sto vreč rži, da bi se mu začudili vsi ...
»Gibljite se urneje!« je glasno zaklical nizdoli. Par glav se je dvignilo proti njemu, nekaj obrazov je šinilo brzo mimo in eden izmed njih, obraz ženske s črnimi očmi se mu je nasmehljal prijazno in zapeljivo. Od tega nasmeha je nekaj vzplamtelo v njegovi duši ter se vlilo v gorkem valu po njegovih žilah. Odtrgal se je od opore in zopet stopil k mizi, čuteč, da mu rdi obraz.
»Poslušajte!« se je obrnil prejemnik k njemu. »Brzojavite svojemu očetu, naj podari še nekaj žita v nadomestilo izgube! Saj vidite, koliko se ga izgubi in tukaj je vsak pud drag! To se mora razumeti! In saj imate takšnega očeta ...« je končal ter napravil oster obraz.
»Koliko naj podarim«, je dejal Foma zaničljivo in s ponosom. »Želite-li sto pudov? Dvesto?«
»Hvala Vam!« je vzkliknil uradnik zmeden in vesel obenem. »Če imate pravico ... «
»Jaz sem tu gospodar!« je rekel Foma odločno. »A vi nimate pravice, govoriti tako o očetu in delati obraze.«
»Oprostite! In ... jaz ne dvomim o vašem poblašče-nju ... zahvaljujem se iskreno vam in vašemu očetu v imenu vseh teh ljudi, v imenu ljudstva!«
Jefim je plaho gledal mladega gospodarja in tleskal z izbočenimi ustnicami, medtem ko je ta ponosnih lic poslušal bistro govorjenje uradnika, ki mu je trdo stiskal roko.
»Dvesto pudov! To je po ruski, mladi mož! Takoj naznanim kmetom vaše darilo. Videli boste, kako'hvaležni, kako veseli bodo zato«
80 —
In glasno je zaklical nizdoli:
»Otroci! Gospod podari dvesto pudov ...«
»Tristo!« mu je segel Foma v besedo.
»Tristo pudov ... o! Hvala! Tristo pudov žita, otroci ! «
A učinek je bil slab. Kmetje so dvignili glave ter jih molče zopet povesili in šli na delo. Nekaj glasov je dejalo neodločno in kakor proti svoji volji:
»Hvala ... Bog ti povrni ... ‘Pokorno se zahvaljujemo ...«
In nekdo je vzkliknil veselo in zaničljivo:
»Kaj pa je to! Ko bi nam dali kupico žganja, to bi bila prava milost! In žito ni za nas, za zemstvo je ...«
»Ah! Ne razumejo!« je vzkliknil uradnik v zadregi. »Pojdem k njim in jim razložim ...«
In izginil je. A Fome ni zanimalo vedenje kmetov zaradi njegovega darila, videl je, da ga gledajo črne oči rudečelične ženske tako čudno in to mu je bilo prijetno. Zahvaljevale so se mu, ljubkovale ga in klicale in razven njih ni videl ničesar. Ta žena je bila mestno oblečena, nosila je čevlje in katunasto jopico in njeni črni lasje so bili pokriti s čudno ruto. Velika in vitka, je sedela vedno na kupu lesa, popravljala vreče, gibaje urno s svojimi do komolcev golimi rokami in vedno se je smehljala Forni.
»Foma Ignatjič!« je zaslišal očitajoči glas Jefima. »To si se pa preveč pokazal ..., da, da bi bilo le petdeset pudov! A tako! Pazi, da ne dobiva Oba po hrbtu zato ...
»Pusti me!« je rekel Fo,ma na kratko.
»Kaj de to meni? Saj tudi lahko molčim, mi bode že treba nekaj pretrpeti, ker te nisem dobro nadzoroval ...«
»Povedal bom očetu ... molči!« je dejal Foma.
- 81 -
»No, Bog s teboj, saj si ti gospodar ...«
»Torej ... dobro ...«
»Saj ti govorim zavoljo tebe, Foma Ignatjevič, ker si mlad in neizkušen ... «
»Pusti me pri miru, Jefim!«
Jefim je vzdihnil in molčal. In Fonia je gledal žensko ter si mislil:
»Ko bi mi ponudili takšno-le na prodaj ...«
Njegovo srce je bilo urnejše. Četudi je bil še telesno čist, vendar je vedel iz razgovorov, v čem obstoji tajnost intimnih odnošajev med moškim in žensko. Poznal je to pod surovimi in grdimi imeni, ki so mu vzbujala neprijetno žgočo radovednost in sram; njegova domišljija je delovala zdržema, toda ni si mogel predstavljati vsega tega v slikah, ki bi jih razumel. In v duši ni veroval, da bi bili odnošaji tako priprosti in surovi, kakor se mu je pripovedovalo. Če pa so se mu drugi smejali im zatrjevali, da so vendarle takšni in ne morejo biti drugačni, se je zasmeh-ljal, bedasto in v zadregi, a vkljub temu je ostal zvest svojemu mnenju, da razmerja do žene ni potrebno vsem moškim v tako sramotni obliki in da je gotovo nekaj čistejšega, manj surovega in ne tako žaljivega za človeka.
Ko se je Foma sedaj divil črnooki delavki, je začutil jasno neki surov nagon do nje in sramoval in bal se je nečesa. Jefim je stal poleg njega in mu je rekel poueujé:
»Zdaj gledaš tisto žensko ... in jaz ne morem molčati ... Ti je ne poznaš, a ker ti mežika, lahko pri svoji mladosti in pri svojem značaju napraviš še kaj takega, da se nam bode treba vračati peš ob bregu domov ... in da bo še dobro, če si ohranimo obleko na telesu ...«
»Kaj hočeš?« je vprašal Foma, ves rudeč od zadrege.
- 82 —
»Ničesar nočem. A ti me moraš poslušati. Kar se tiče žensk, sem pač lahko vseskozi tvoj učitelj ... Z ženskami se dela prav priprosto — steklenico žganja ji daš in nekaj jesti, potem dve merici piva in navsezadnje dvajsetico . v gotovini. Za to ceno ti bode dala vso svojo ljubezen, da ti je bolj ne more ...«
»Lažeš se ...« je tiho odgovoril Fonia,
»Jaz da se lažem? Kako se morem lagati, če sem morda že stokrat opravljal takšno politiko? Torej prepusti meni, da ž njo opravim ... Kaj ne? Takoj te bodem seznanil ž njo ...«
»Dobro ...« je rekel Foma, čuteč, da že komaj diha in da ga nekaj tišči za grlo ...	_
»No, torej ti jo privedem zvečer ...«
Jefim se je odobravaje nasmehnil Fornì v obraz in odšel.
Do večera je hodil Foma okrog, kakor v megli, ne meneč se :za spoštljive in laskave poglede kmetov, katere je bil uradnik naučil. Bilo mu je težko, čutil se jè krivega pred nekom in odgovarjal vsem, ki so se obračali k njemu, ponižno in prijazno, kakor da se opravičuje ...
Na večer so delavci deloma odšli, deloma so se zbrali ob velikem, svetlem ognju na bregu in si začeli pripravljati večerjo. Odsev ognja je padal v velikih, rudečih in rumeniti lisah na vodo; tresle so se na mirni vodi in na oknih kajute, v kateri je sedel Foma. Stisnil se je bil v kot na divanu in čakal. Na mizi pred njim je stalo par steklenic žganja in piva in krožniki s kruhom in pre-grizki. Zavesil je (bil okna in ni prižgal luči; medli soj grmade, ki je silil skozi zavese, se je vlegal na mizo, na steklenice, na steno in se tresel, postajaje močnejši, zdaj
slabejši. Na parniku in na barkah je bilo vse tiho, le od obrežja so prodirali nerazločni zvoki pogovorov in komaj slišno je pljuskala voda ob ladijine boke. Forni je bilo, kakor bi prežal kedo tik njega, prisluškoval in ga opazoval na tihem. Zdaj gre nekdo čez brv k barkam ... hiro gre, s težkimi stqpinjami in deske brvi pljuskajo glasno in jezno na vodo ... Fonia sliši zamolkli smeh kapitana in njegov pridušeni glas. Jafitn stoji pri vratih njegove kajute in govori tiho, a prepričevalno, kakor bi koga poučeval ... Forni se je zahotelo, da bi zaklical hipoma:
»Ni treba!«
In že je bil vstal z divana, a v tem trenotku so se odprla vrata kajute in postava velike ženske se je prikazala na pragu; brezglasno je zaprla vrata in vprašala rahlo:
»Bog pomagaj, kako je tu temno! ... Ali je sploh živa duša tukaj?«
»Da«, je odgovoril Foma tiho.
»A potem ... zdravstvujte.«
In previdno je stopila ženska naprej.
»Takoj ... prižgem luč ...« je obljubil Foma s pojemajočim glasom, spustil se zopet na divan in se stisnil v kot.
»To nič ne dé; če se človek navadi, vidi tudi v temi vse.«
»Sedite«, je rekel Foma.
»Pa sedemo ...«
Sedla je na divan dva koraka proč od njega. Foma ie videl blesk njenih oči in smehljaj na njenih polnih ustnicah. Zdelo se mu je, da se smeji drugače, nego poprej — ne veselo, temveč žalostno. Ta smehljaj mu je dajal
84 -
poguma, lažje je dihal ob pogledu v te oči, ki so se hipoma ' povesile, ko so srečale njegove. A vedel ni, o čem naj govori s to žensko in skoro dve minuti sta molčala oba; bil je težak, neprijeten molk ... Najprej je izpregovorila ona:
»Ali vam je dolg čas samemu?«
»Da-a«, je odgovoril Foma.
»Ali vam ugaja naš kraj?« je vprašala ženska polglasno.
»Lepo je ... mnogo gozda je tukaj ...«
In zopet sta molčala.
»Reka je morda še lepša, nego Volga«, je rekel Foma z naporom.
»Tudi jaz sem bila ob Volgi.«
»Kje?«
»V mestu Simibirsk ...«
»V Simlbirsku ...« je ponovil Foma in začutil zopet, da ne more izpregovoriti niti besede, le nji je bilo postalo najbrž jasno, s kom da ima opraviti, ker je vprašala hipoma z izzivajočim šepetom:
»Zakaj pa me ne gostiš, gospodar?«
»Glej!« se je zdrznil Foma. »Ra res ... kakšen sem! No, prosim, pojdite k mizi ...«
Hodil je po mraku, zadeval se ob mizo, jemal v roke zdaj to, zdaj ono steklenico in jih postavljal zopet na njihovo mesto, smehljaje se v zavesti krivde in v zadregi. Stopila je tesno tik njega, ter mu gledala z nasmehom v obraz in na tresoče roke.
»Se-li sramuješ?« je zašepetala hipoma.
Čutil je njen dih na svojem licu in odgovoril prav tako rahlo:
»Da-a ...«
Tedaj mu je položila roki na rame, ter ga potegnila rahlo na svoje prsi, govoreč mu s pomirjajočim šepetom:
»To nič ne de, ne sramuj se ... saj ne gre brez tega... ti krasotec moj ... mladi, ti ... tako te mi je žal!« ...
In hotelo se mu je plakati ob njenem šepetu, njegovo srce je mrlo v sladkem hrepenenju; pritiskal ji je svojo glavo na prsi in jo stiskal v svoje roke, šepetaje nerazlične besede, ki jih sam ni poznal ...
»Pojdi«, je zamolklo rekel Foina, gledaje v steno z širokorazprostrtimi očmi
Poljubila ga je na vrat, vstala pokorno in šla iz kajute z besedami:
»No, torej ostani zdrav-...«
Foma se je nestrpno sramoval njene prisotnosti, a komaj je bila izginila za vrati, je skočil pokonci in sedel na divan.
Potem pa je vstal, omahujé in hipoma se ga je polastilo čustvo, da je izgubil nekaj predragocenega, nekaj o čemur pred izgubo niti ni vedel, da biva v njem ... A hipoma se je rodilo v njem novo, moško, samozavedno čustvo. To čustvo je čisto požrlo sram in mesto tega je vzklilo sočutje z žensko, ki je bila odšla polslečena in sama v temo majeve noči. Naglo je stopil iz kajute na krov; bila je jasna zvezdna, a brezmesečna noč. Objel ga je hlad in tema ... Na bregu je tlel še zlatorudeč kup oglja. Foma je poslušal, zrak je bil poln dušeče tišine, le voda ie žuborela, razbijaje se ob sidernih verigah; nikjer ni bilo slišati koraka. Rad bi bil poklical žensko, a ni znal njenega imena. Obstal je par minut na krovu in dihal željno sveži
zrak v široke prsi; tedaj se je zaslišal nenadoma od sprednjega konca ladije, izza kajute, glasen, težek vzdihljaj, kakor ihtenje. Vztrepetal je in šel previdno tja; vedel je, da mora biti ona.
Sedela je na krovu, slonela z glavo na kupu vrvi in — plakala. Foma je videl, kako drhte njene bele, razgaljene rame in slišal tihe vzdihljaje; težko mu je bilo postalo pri srcu.
Nagnil se je k nji in jo vprašal:
»Kaj ti je?«
Zmajala je z glavo, ne da bi mu odgovorila.
»Ali sem te razžalil?«
»Pojdi!« je dejala.
»Da ... toda«, je rekel Foma, zmeden in vznemirjen, dotikaje se z roko njene glave. »Ne bodi jezna ... saj si sama ...«
»Nisem jezna!« je glasno zašepetala. »Kako bi se mogla srditi na-te? Ti ne govoriš umazanih reči, nisi nasilen — ti si čista duša! Ah, ti moj leteči sokol! Sedi k meni!«
In, prijemši Foma za roko, ga je posadila, kakor dete, na svoja kolena, stisnila krepko njegovo glavo ob svoje prsi, sklonila se in pritisnila s svojimi vročimi ustnicami dolg poljub na njegove.
»Zakaj plačeš?« je vprašal Foma. božaje ji z eno roko lice in objemaje jo z drugo okrog vratu.
* »Nad sebo plakam ... Zakaj si me poslal proč?« ga je vprašala žalostno.
»Sramoval sem se«, je rekel Foma in povesil glavo.
»Golobček ti moj! Le čisto po pravici povej: ali ti ne ugajam?« je vprašala, nasmihaje se, a na Fomine prsi so vse še padale njene velike, tople solze.
— 87 —
»Kaj misliš!« je vzkliknil prestrašen ter ji začel govoriti hitre in strastne besede o njeni lepoti in kako da je prijazna, kako mu je je žal in kako da ga je sram pred njo. Poslušala ga je in ga poljubljala venomer, na lica, vrat, glavo in na razgaljene prsi.
Ko je umolknil, je začela žalostno in tiho, kakor bi govorila o pokojniku:
»A jaz sem si mislila kaj drugega ... Ko si rekel, naj grem, sem vstala in šla. Tvoja beseda me je tako zabolela. Mislila sem si, prej so me milovali in negovali brez prenehanja. Za prijazen nasmeh so storili vse, karkoli sem hotela ... Mislila sem na to in plakala! Zal mi je bilo moje mladosti, saj sem stara že trideset let ... zadnji dnevi za žensko! Ah, Foma Ignatjevič!« je vzkliknila s povzdignjenim glasom in pomnožila ritem svojega pojočega govora, katerega zvoke je krasno spremljalo žuborenje vode. »'Poslušaj me — varuj svojo mladost! Nič ni lepšega na svetu, nego ona. Nič ni dražjega! Z mladostjo se da, kakor z zlatom, doseči vse, kar hočeš. Živi tako, da se bodeš na starost spominjal mladih let ... Mislila sem zdaj na-se in čeravno sem jokala, se mi je vendar razgorelo srce od onega spomina na to, kako sem živela nekdaj ... in zopet sem pomladela, kakor da sem pila žive vode! Dete ti moje sladko! Če se ti dopadem, bom poveseljačila s teboj ... na vso moč!« Ah! Do pepela zgorim, če sem se enkrat užgala!«
In krepko je pritisnila mladeniča k sebi ter mu začela žejno poljubljati ustnice.
»Pa-a-zi!« je turobno zavil stražnik na barki in, kratko odtrgavši »-zi ! « je začel biti s tolkalom ob desko
- 88
iz litega železa. Žvenketajoči, rezki zvoki so kruto trgali praznično tihoto noči.
... Čez nekaj dni, ko so bile barke raztovorjene in parobrod pripravljen, da odplove v Permj, je videl Jefim v svoje veliko ogorčenje, kako se je približal bregu voz, v katerem je sedela črnooka Pelogeja s kovčegom in raznimi svežnji.
»Pošlji matroza, da vzame reči ... mu je ukazal Foma, kazoč na breg. Jetim je očitaje zmajal z glavo, izpolnil nalog in potem vprašal s ponižanim glasom:
»Torej kako je — ali gre z nami?«
»Ona se pelje z menoj ...« je kratko izjavil Foma.
»Seveda ... ne z vsemi ... o gospod!«
»Zakaj vzdihuješ?«
»Da ... Foma Ignatjevič! Saj plovemo v veliko mesto ... ali je tam malo njenih sestric?«
»No, molči!« je rekel Foma surovo.
»Da, molčal bom ... a v redu to ni!
»Kaj?«
»Ravno ta naša lahkomislenost ... Naša ladija je snažna in v lepem redu ... in kar naenkrat ... baba! Pa še kakšna! Ta si še tega imena ne zasluži ...«
Foma je napravil strogo lice in rekel kapitanu, oblastno naglašaje besede:
»Ti, Jefim, zapiši sebi na nos in povej vsem drugim: če slišim o nji kakoršnokoli dvoumno besedo... s polenom bom tistega po glavi!«
»Kakšne reči!« je rekel Jefim neverno in pogledal gospodarju radovedno v obraz. A takoj je odstopil za korak nazaj pred Forno. Iignatov sin je oskali! zobe kakor volk, zrenice so se mu razširile in zarjul je:
8!)
»Le smej se! Jaz ti pokažem!«
Jefim, čeravno je bil prestrašen, je dejal dostojanstveno:
»Četudi ste Foma Ignatjevič. in gospodar ... a ker so mi rekli: pazi Jefim ... in jaz sem tu kapitan ...«
»Kapitan! Ti!« je zakričal Foma ves tresoč se in bled. »Kedo pa sem jaz?«
»Tedaj ne kričite vendar! Za malenkost, kakšna da je ženska ...«
Bledo Fomino lice se je pokrilo z rubečimi pegami, prestopil je z noge na nogo, vtaknil s krčevito kretnjo roki v suknjina žepa. ter rekel z enakomernim, trdim glasom:
»Ti! Kapitan! Slišiš, ako mi rečeš še besedo-... se poberi k vragu! Marš! Na breg s teboj! Tudi-z locmanom pridem do cilja. Si-li razumel? Ti mi ne boš ukazoval ... no?«
Jefim je bil poražen. Gledal je gospodarja in smešno mežikal z očmi, ne da bi našel odgovor. ■
»Ali si razumel, pravim?«
»Raz-trmel sem ... razumem!« je zategnil Jefim. »Zakaj pa takšen hrup? Torej zaradi ...«
»Molči!«
»Uh ! «
Dvoje iskreče se Fomine oči in njegov srditi obraz je vdihnil kapitanu dobro misel, odpraviti se čimpreje izpred gospodarja in, bistro se obrnivši, je odšel.
»Brr! Kakšno reč je nagnal? Zdi se, da jabolko ni padlo daleč od jablani ...« je mrmral porogljivo, kora-kaje čez krov. Bil je jezen na Forno in čutil se je brez vzroka žaljenega, obenem pa je čutil nad seboj trdno,
— ‘IO —
pravo gospodarsko roko. Njemu, ki je bil že leta in leta navajen uboganja, je ugajala moč, ki se je bila pokazala nad njim in ko je stopil v kajuto starega krmarja, mu je pripovedoval prizor z gospodarjem že z nekako zadovoljnostjo.
»Ali si že videl kaj takega?« je sklenil svojo povest. »Da, mlad pes dobre vrste je že na prvem lovu dober pes ... In če ga kar tako-le pogledaš ... je vendar človek kalnega, razuma ... No, nič ne dé, naj se le zalbava... pri takšnem značaju pač ne bode imelo slabih posledic ... Ne, kako je zarini va-me! Kakor tromba, ti pravim! ... In tako je pokazal, da je gospodar ... kakor da je pil oblast in strogost iz istega vrča ...«
Jefim je govoril prav; v teh par dnevih se je bil Foma naglo izpremenil. Strast, vzplamtevša v njem, ga je bila napravila lastnika duše in telesa te ženske in žejno je srkal ognjeno slast te oblasti, ki je iztirala v njem vso tisto nerodnost, ki mu je ddala lice čemernega in glupega mladeniča; ko je zatrla vse to v njegovi duši, je napojila njegovo srce z mladim ponosom in z zavestjo njegove človeške osebnosti: ljubezen do žene je za moža vedno plodonosna, kakoršnakoli tudi utegne biti in če bi mu prinesla zgolj trpljenje — tudi v tem je mnogo dragocenega. Dočim je ljubezen za bolno dušo močen strup, je za zdravo ravno to, kar je ogenj železu, ki hoče postati jeklo ...
Fomina ljubezen do tridesetletne ženske, 'ki je praznovala v objemu mladeniča trizno po svoji mladosti, ga ni odbijala od dela; ni se izgubljal niti v ljubkovanju, niti v delu, temveč je bil tukaj kakor tam z vso svojo dušo. Ženska je vžbujala v njem, kakor dobro vino, z enako
— 91
silo žejo po delu in ljubezni in ona sama se je pomlajala, ko je prejemala poljube mladosti.
V 'Pernii je čakalo Forno kumovo pismo, ki mu je naznanjalo, da se je Ignat udal od hrepenenja za sinom pijači in da je v njegovih letih škodljivo, toliko piti. Pismo se je zaključilo z nasvetom, naj se požuri z opravki ter naj pride čimpreje domov. Foma je čutil v tem nasvetu nekaj vznemirljivega, kar je kalilo jasno radost njegove duše, a v skrbeh nad delom in ob Pelagijini ljubezni se je ta senca kmalu raztopila. Njegovo življenje je teklo s hitrostjo rečnih valov in vsak dan mu je prinašal novih vtiskov ter porajal v njem nove misli. Pelagija mu je darovala vso strast ljubice, s tisto silo čustva, ki jo polagajo v svojo ljubezen ženske v njenih letih, ko pijo poslednje kapljice iz čaše življenja. A včasih se je vzbujalo v nji drugačno čustvo, ki ni bilo nič manj silno in ki je vezalo Forno še tesneje na-njo, ki je bilo podobno prizadevanju matere, da bi obvarovala ljubljenega sina prestopkov in ga naučila modrosti življenja. Cesto, kedar je sedela po noči ž njim na krovu, objemaje se ž njim, mu je govorila prijazno in otožno:
»Poslušaj me, kakor starejšo sestro. Živela sem in poznam ljudi ... Mnogokaj sem videla v življenju! S preudarkom si izbiraj tovariše, zakaj so ljudje, ki so nalezljivi, kakor bolezen. Sprva ne zapaziš, kedo da je, zdi se, da je človek, kakoršni so vsi ... in hipoma ga začneš posnemati v življenju, ne da bi zapazil. In kar hipoma ... so prešle njegove rame na-te. Jaz sem vsled neke prijateljice izgubila vse ... imela sem moža ... dva otroka ... dobro nam je šlo ... moj mož je bil pisar v uradu ...«
Pomolčala je in gledala dolgo čez krov na vodo, ki jo je vzrival parnik, potem je vzdihnila in nadaljevala:
»Z našim spolom — naj te varuje Presveta Bogorod-nica! — bodi previden! Mehak si še, tvoje srce še ni utrjeno. A takšnih, kakoršen si ti, so ženske močno lakomne: močan si, lep-in bogat ... Najbolj se varuj tihih; kakor pijavke se prijemajo moža, sesajo ga in sesajo in so pri tem tako prijazne in nežne. Pila bode tvojo kri in nji sami bode dobro ... tebi pa poči srce ob tem. Raje se drži takšnih, ki so dobre volje, kakor jaz ... Take žive brez sebičnosti ...«
Bila je v resnici nesebična. V Permji ji je kupil Foma razne obleke in drugih malenkosti. Vesela jih je bila; a ko je vse’natanko pogledala, je dejala v skrbeh: »Ne zapravljaj toliko denarja, da se tvoj oče ne razsrdi ... Tudi tako ... brez vsega te ljubim ...«
Ze poprej mu je bila povedala, da se pelje ž njim le do Kazanji, kjer je živela njena omožena sestra. Foma ni verjel, da ga zapusti in ko je tisto noč pred dohodom v Kazanj ponovila svoje besede, je postal zlovoljen ter jo je začel prositi, naj ga ne zavrže.
»Ne žaluj, predno je čas«, je dejala. »Dovolj nama še ostane ... cela noč ... Če se ločiva, potem lahko žaluješ ... ako ti bode žal ...«
A on ji je prigovarjal vedno ognjevitejše, naj ga ne zapusti, in slednjič ji je izjavil — kot je bilo pričakovati, — da jo poroči.
»Glej, glej ... tako je!« — in zasmejala se je. »S tabo naj se omožim, ko iinam še živega moža. Ti, dragec moj... si čudak! Poročiti me hočeš? Ali se jemlje takšno? Imel
93
boš še mnogo, mnogo ljubic. Oženi se potem, ko se boš že izkipel ...«
A čim več je govorila — tem vztrajnejši in odločnejši je postajal Foma v svoji želji, da bi se ne ločil od nje.
»Poslušaj me«, je mirno rekla ženska. »V tvoji roki gori lučka, a tebi je svetlo tudi brez nje; pomoči jo v vodo, tedaj ne bode dima od nje in ti si rok ne opečeš ...«
»Ne razumem tvojih besed ...«
.»Trudi se, da jih razumeš ... Ti mi nisi storil nič žalega, in jaz ti nočem zlega ... In zato grem.«
Težko je povedati, s čem bi se bil končal ta prepir, da se ni vanj vmešal slučaj. V Kazani je dobil Foma brzojavko od Majakina, ki je kratko veleval krščencu: »Pridi takoj s pasažirskim parnikom!« Bolestno se je skrčilo Forni srce in čez nekaj ur je stal s stisnjenimi zobmi, Med in mračen, na galeriji parobroda, ki je odhajal od pristani, oklepal z rokami ograjo ter strmel, ne da bi mežiknil, v obraz ljubice, ki je obenem s pristanjo in z obrežjem plaval od njega v daljavo. Pelageja mu je mahala z ruto in se smehljala v enomer, a vedel je, da plaka težke, bridke solze. Od njenih solz je bilo mokro vse Fomino oprsje in od njih je bilo mrklo in mrzlo v njegovem srcu, polnem mračnega nemira. Postava ženske je postajala vedno manjša, kakor bi se topila; Foma ni obrnil očesa od nje in razven strahu za očeta je čutil vstajati v duši novo, silno in bridko čustvo. Ni ga mogel imenovati, toda zdelo se mu je, da je podoben čustvu užaljenosti nad prizadeto krivico.
Tolpa ljudi na pristanu se je zlila v eno, temno in mrtvo pego brez lic, brez oblik in brez kretenj. Foma je izpustil ograjo in se začel ves mračen Sprehajati po Palubi.
— 94 —
Glasno govoreč, so se vsedali potniki k čaju; sluge so hiteli po galeriji semtertje in pokrivali mize; doli nekje, na zadnjem delu ladije v tretjem razredu, se je smejal otrok in je plakala harmonika, kuhar je marljivo sekljal z noži in posoda je rožljala s krhkim glasom. Velikanski parnik je rezal valove, vzrival jih, da so se penili in plaval hitro, tresoč se od napora in težko vzdihaje, proti reki. Fonia je gledal na progo razbitih, napadajočih, divjih valov za ladjo ter čutil v sebi divjo željo, da nekaj raztrga, zlomi in se vpre tudi on s prsi proti reki in zdrobi njen napor ob svojih prsih in ramah ...
»Osoda!« je dejal nekdo blizo njega s hripavim in trudnim glasom.
Ta beseda mu je bila znana. Teta Amfisa je večkrat odgovarjala ž njo na Fomina vprašanja in ob ti kratki besedi si je predstavljal silo, podobno sili Boga. Pogledal je tista dva, ki sta se razgovarjala: eden izmed njiju je bil sivolas, star mož z dobrohotnim obrazom, drugi je bil mlajši in je imel velike, trudne oči in koničasto črno brado. Njegov veliki, hrustančasti nos in rumena, upadla lica so spominjala Forno na kuma.
»Osoda!« je zatbdno ponovil starec vzklik svojega soseda ter se nasmehnil. »Nad življenjem je kakor ribič nad reko: v naše pehanje vrže trnek z vado in s poželjivimi usti hlastne človek po njem ... tedaj pa hipoma dvigne šibo — in človek bije ob zemljo, in če ga pogledaš, vidiš, da je njegovo srce raztrgano... tako je, dragi moj ! «
Foma je zaprl oči, kakor da jih je zadel solnčni žarek ter rekel glasno, kimaje z glavo:
»Res da! Čisto... prav!«

— 95 —
Razgovarjajoča se sta ga ostro pogledala: starec s finim, razumnim nasmehom, velikooki pa neprijazno ir. odurno. To je spravilo Forno v zadrego in zardel je ter stopil proč, razmišljaje o usodi, ne da bi mogel pojmiti, čemu da ga je vzradostila, podarivša mu žensko, ki mu jo je potem tako brez vsakega povoda in tako žaljivo iztrgala iz rok? Bil je preveč razvajen od življenja, da bi mirno prenesel prvo kupico strupa v čaši, ki jo je bil pravkar dvignil k ustnicam; ves čas potovanja je prebil brez spanja, misleč na besede starca in neguje svojo ogorčenost. Toda ta ni vzbujala v njem pobitosti in žalovanja, marveč srdito, maščevalno čustvo ...
Forno je vzprejel kum in na njegova nagla, nemirna vprašanja mu je odgovoril, ko se je bil vsedel na voz poleg krščenca, živahno gledaje s svojimi zelenkastimi očmi.
»Tvoj oče je prišel popolnoma ob pamet...«
»Ali pije?«
»Še huje ... popolnoma je znorel.. :«
»No? O gospod! Kaj je?...«
»Ali razumeš: neka dama se je prikazala pri njem ...
»Kaj je ž njo?« je vzkliknil Foma, spomnivši se svoje Pelagije in kdove zakaj mu je postalo radostno v srcu.
»Oklenila se ga je in ga sesa ...«
»Je-li tiha?«
»Ona? Tiha, kot požar... Petinsedemdeset tisoč mu je potegnila iz žepa, kot prašek.
»Tako? A kedo je ta dama?«
»Sofja Medinskaja, arhitektova žena ...«
»Moj Bog! Je-li mogoče? Je-li oče... ali jo je vzel za ljubico?« je vprašal Foma tiho in začudeno.
96 -
Kuni je omahnil na stran in vzkliknil s prepričanjem in smešno buleč oči:
»Ti si tudi nor, brat! Bogme da ti manjka! Izpametuj se! S triinšestdesetimi leti da bi si vzel ljubico... in vrh tega še za tako ceno! Kaj misliš? No, to bom Ignatu povedal.«
In Majakin je razsul v zrak kratek, nagel smeh in odurno se je stresla njegova kozja brada. Foina si ga dolgo ni mogel razložiti.
Proti svoji navadi je bil starec nemiren in razburjen, njegova vsikdar gladka beseda je zastajala, zmerjal je in pljuval med pripovedovanjem in komaj je prišel Foma do zaključka, za kaj se pravzaprav gre. Pokazalo se je, da je bila Sofja Medinskaja, žena bogatega arhitekta, ki je bila znana celemu mestu po svoji neutrudnosti v uresničevanju raznih dobrodelnih zasnutkov, pregovorila Ignata, da je podaril petinsedemdesettisoč rubljev za ustanovitev prenočišča in ljudske knjižnice s čitalnico v mestu. Ignat je bil dal denar in vsi časniki so ga bili že pohvalili za njegovo radodarnost. Foma je bil često videl to damo na ulici; bila je majhna in vedel je, da jo prištevajo med najlepše ženske v mestu in da govore zlo o njenem vedenju.
»Nič drugega?!« je vzkliknil, ko je kum nehal pripovedovati. »A jaz sem mislil, da je bogvekaj...«
»Ti? Ti si mislil?« se je hipoma razsrdil Majakin. »Ničesar nisi mislil, mlečnozobec ti!«
»Čemu zmerjate?« je vprašal Foma začuden.
»Povej mi... je-li po tvojem petinsedemdesettisoč rubljev mnoigo denarja?
»To je mnogo!« je rekel Foma, pomislivši malo.
- 97 —
»Aha-a« ! ?
»A saj jih ima oče dovolj... zakaj torej tako ...«
Jakov Tarasovič je zaničljivo pogledal mladeniča, ter ga vprašal z slabotnim glasom:
»To praviš ti?«
»Kedo pa drugi?«
»To ni res! To govori tvoja mlada neumnost, da! A moja stara neumnost je že miiijonkrat preizkušena v življenju in ta ti govori: »Ti si še ščene, prezgodaj ti je v basni lajati! ...«
2e večkrat je bil preobrazoviti jezik kuma razžali! Forno, — Majakin je govoril ž njim suroveje, nego oče —, a sedaj se je čutil mladenič močno žaljenega od starca in odgovoril zadržano, a odločno:
»Ne smeli bi me zmerjati brez povoda ... saj nisem več otrok ...«
»Kaj pa še!« je vzkliknil Majakin, potegnil porogljivo obrvi navzgor in poškilil na *stran.
Foma je imel dovolj. Pogledal je starcu naravnost v obraz ter mu rekel s povdarkom:
»Povem vam, da nočem več slišati vašega neutemeljenega zmerjanja ... in mir besedi!«
»Mlim ... da ... tako! Oprostite ...«
Jakov Tarasovič je zamižal z očmi, grizel ustnice, obrnil se proč od krščenca in molčal nekaj časa. Voz se je zapeljal v ozko ulico in zagledavši od daleč streho očetovske hiše, se je Foma nehotč z vsem telesom nagnii naprej. Tedaj se mu je kum poredno in prijazno nasmehnil ter ga vprašal:
»Fomka! Povej, na čem si si obrusil zobe? a?«

7
— 98 —
»Ali so postali ostri?« je vprašal Foma, radujé se nad kumovim vedenjem.
»Že gre ... To je dobro ... brat, to je jako dobro! Bala sva se z očetom, da bodeš mevža. No, ali si se navadil piti žganje?«
»Bil sem .. «
»To je šlo hitro! ... Si-li mnogo pil?«
»Zakaj pa mnogo?«
»Ali je dobro?«
»Ne preveč!«
»Tako! ... To nič ne de, to vse ni nič slabega. Le preveč odkritosrčen si, pripravljen, povedati vsakemu popu vse grehe ... Premisli si to ... brat, to ni vedno potrebno ... včasih pomolčiš ... in ljudem vstrežeš in greha ne storiš. M-da. Človeški jezik je redkokedaj trezen. A tu sva že, doma ... Glej, oče ne ve, da prideš, ... kdo vé, če je doma?«
Bil je doma; skozi odprta okna sob, ki so ležala ob cesti, se je slišal njegov glasni, malo hripavi smeh. Drdranje voza, ki se je bližal hiši, je zvabil Ignata, da je pogledal skozi okno in zagledavši sina, je veselo vzkliknil:
»Ah! Tu si torej!«
Čez minuto je stiskal Forno z eno roko na prsi, z dlanjo druge pa mu je nagnil glavo nazaj in gledaje mu s sijajočimi očmi v obraz, je radostno zaklical:
»Zagorel si; krepak si postal ... fant, da je veselje! Milostna, kako vam ugaja moj sin?«
»Prav dobro ...« je zadonel prijazen, srebrn glas.
Foma je pogledal preko očetove rame in je videl v sprednjem kotu sobe majhno ženo, ki je sedela za mizo,
poclpiraje si glavo. Na njenem bledem obrazu so se ostro risale temne oči, fine obrvi in polne, rudeče ustnice. Za njenim stolom je stal velik filodendron in njegovi veliki zobčasti listi so ji viseli nad zlatolaso glavico.
»Dobrega zdravja vam želim, Sofja Pavlovna«, je milo pozdravil Majakin, približujč se ji z iztegnjeno roko. »Ali še vedno pobirate kontribucije pri nas revežih?«
Foma se ji je molče poklonil, ne da bi slišal niti to, kar je odgovorila Majakinu, niti to, kar mu je rekel oče. Dama mu je pogledala naravnost v obraz ter se mu smehljala prijazno in jasno. Njena otroška postava, oblečena v temno obleko, se je skoro zlivala z malinovordečo prevleko stola, tako so se svetili njeni valoviti, zlati lasje in bledi obraz, kakor na temnem ozadju. Ko je sedela tam v kotu, pod zelenimi listi, je bila podobna cvetu in svetnici na sliki obenem.
»Glej, Sofja Pavlovna, kako se je zagledal v tebe ... pravi orel, kaj ne?« je govoril Ignat.
Njene oči so se zožile, njena lica je pokrila slabotna rudečica in zasmejala se je — kakor bi zazvenel srebrn zvonček. In takoj je vstala z besedami:
»Nočem vas motiti, — do svidenja!«
Ko je šla brezglasno mimo Fonie, je zavel vanj njen parfum in videl je, da so njene oči temnomodre in obrvi skoro črne.
»Zdaj je ščuka odplavala«, je rekel Majakin, gledaje zlobno za njo.
»No, povej nam, kako si potoval? Ali si potrosil mnogo denarja?« je zadonel Ignatov bas, ko je potisnil sina k stolu, na katerem je pravkar sedela Medinskaja. Foma ga je pogledal po strani in sedel ha drugega.
7*
100 -
»Ni-li to lepa ženiščiea?« je dejal Majakin, smehljaje se in opazujé Forno s svojimi zvitimi, majhnimi očmi. »Če pred njo odpreš usta ... ti požre ves drob ...«
Foma se je zaradi česarkoli zdrznil in začel, ne odgo-vorivši Majakinu, pripovedovati očetu v poslovnem tonu o potovanju. A Ignat mu je segel v besedo:
»Počakaj, da naročim konjaka ...«
»Ti pa vedno piješ, kakor se sliši ...« je nevoljno rekel Foma.
Ignat ga je pogledal začudeno in radovedno ter vprašal:
»Ali se sme tako govoriti z očetom, a?«
Foma je v zadregi povesil glavo.
»No, da!« je rekel Ignat dobrodušno in zaklical, naj prineso konjaka ... Majakin je pogledal oba Gordjejeva s polzaprtimi očmi, vzdihnil in odšel, ko jih je bil še povabil, naj prideta na večer k njemu, da bodo na vrtu pili čaj.
»Kje pa je teta Anfisa?« je vprašal Foma, ki se ni počutil nič kaj dobro, ko je ostal sam z očetom.
»Peljala se je v samostan. No, pripoveduj mi, jaz pa bom pil.«
V par minutah je povedal Foma očetu vse, kar se je zadevalo kupčije in zaključil svojo povest s tem, da je odkrito priznal.
»Denarja sem zase ... mnogo porabil ...«
»Koliko?«
»Šeststo rubljev! ...«
»V poldrugem mescu! Ni premalo ... Vidim, da si mi predrag poslovodja. Kam pa si dal denar?«
»Podaril sem tristo pudov žita.«

101
»Komu? Kako?«
Fonia je pripovedoval.
»Mm ... to ne škodi!« ga je pohvalil oče. »To se pravi, da ljudje vedo, kedo smo .To je jasna stvar ... za čast očeta in tvrdke ... Tudi izigube ni pri tem ... zakaj to dela dobro ime in to je najboljša reklama za kupčijo ... No, in kaj še?«
»M ... to sem ... tako porabil.«
»Govori naravnost, saj ne vprašam za denar, le vedeti hočem, kako si živel«, je dejal Ignat trdovratno ter meril sina s pozornimi in strogimi pogledi.
»Jedel sem in pil«, se je skušal Foma izogniti, ter povesil glavo pol iz zadrege, pol kljubovalno.
»Pil? Žganje?«
»Tudi žganje ...«
»Ah! Tako ... ali ni prezgodaj?«
»Vprašaj Jefima, če sem se kedaj upijanil?«
»Zakaj bi izpraševal Jefima? Ti sam mi povej vse ... Piješ torej? To mi ne dopada ...«
»Lahko tudi neham ...«
»Kako pa? Hočeš-li konjaka?«
Foma je pogledal očeta ter se mu široko nasmehnil. In oče se mu je odzval z dobrodušnim nasmehom. .
»Ah, za vraga! Če si le sicer pameten. Kaj hočeš storiti?... Pijanec se lahko izpametuje, tepec pa nikoli, — mislimo, vsaj na to v svojo tolažbo ... No, ali si veseljačil z dekleti? Le resnico povej! Saj te vendar ne bom tepel!«
»Da, sem ... ena je bila na parobrodu ... vozil sem io od Permi do Kazani ...«
»No ...« Ignat je težko vzdihnil in dejal:	»Rano
začenjaš takšne stvari...«
»Dvajset let imam... a ti sam si pravil, da so včasih ženili petnajstletne mladiče ...« je dejal sin v zadregi.
»Da ... ženili so jih. iNo, dovolj bode govora o tem ... Poskusil si torej ženske... kaj se da tu storiti? Zenska je potrebna, kakor bolezen... A meni se ne spodobi, da bi se hlinil, mene je vleklo k ženskam še prej, nego tebe. A previden moraš biti ž njimi.»
Ignat se je zamislil in molčal dolgo časa, sedeč nepremično in nizko sklonivši glavo.
»Glej, Foma,« je začel vnovič strogo in trdo, »kmalu mi je umreti... Star sem. V prsih mi je tesno, težko diham... umrl bom. Tedaj bo ves posel na tvojih ramah. No, izprva ti bode pomagal kum; poslušaj ga! Začel nisi slabo, vse si opravil, kakor treba, krepko si držal vajeti v rokah in, dasiravno si potratil mnogo denarja, vendar nisi prišel ob pamet. Bog daj, da bi bilo tako i v bodoče! Vedi, da je kupčija živahna, močna žival, da jo je treba voditi in krotiti z razumom, če ne premaga človeka. Glej, da bodeš nad kupčijo; tako si uredi vse, da ti bode ležalo pregledno pri nogah, in da zagledaš vsak mali žebeljček...«
Foma je gledal široke očetove prsi, poslušal njegov nizki glas in mislil sam pri sebi:
»No, tako kmalu še ne umreš!«
Ta misel mu je bila prijetna in je vzbujala v njem dobro, toplo čustvo za očeta.
»Drži se kuma... on ima toliko uma v glavi, da bi ga bilo za vse mesto dovolj; le poguma mu manjka, sicer bi bil že visoko ... Torej, kakor sem rekel, kmalu umrem.
— 10)5
Pravzaprav bi se moral pripravljati na smrt, izpovedati se in skrbeti za to, da bodo ljudjé o meni dobro govorili ...«
»Saj bodo!« je s prepričanjem rekel Foma.
»Ko bi le imeli za kaj...«
»A prenočišče? ...«
Ignat je pogledal sina. ter se zasmejal.
»Torej je Jakov že našel čas, da ti je povedal! Skopuh, stari!... Gotovo je zmerjal čez-me?«
»Res, da je malo...,« se je nasmehnil Foma.
»Saj vem, da je! Ali ga ne poznam?«
»Tako je govoril o stvari, kakor bi bil denar njegov.«
Ignat se je naslonil nazaj in se smejal še bolj.
»Oh, stari vran! Prav imaš... Njemu je vseeno, če je denar njegov ali moj; zato se tako trese. On že ve, zakaj, gologlavec. No, kaj misliš, zakaj?«
Foma je pomislil in rekel:
»Ne vem.«
»Ah, ti si neumen... On hoče denar združiti.«
»Kako to?«
»No, ugani!«
Foma je pogledal očeta in — uganil. Njegov obraz se je zamračil, vstal je s stola in rekel odločno:
»Ne, nočem... ne oženim se ž njo!«
»Ah! Zakaj pa ne! Zdrava deklica je in ni neumna, ter edino dete pri svojem očetu ...«
»A Taras? Tisti, ki je izginil? Sploh pa tudi nočem!«
»Tisti, ki je izginil, je izginil. Napisana je oporoka, dragi moj, v kateri se pravi: »Vse moje premično in nepremično premoženje pripade moji hčeri Ljubovi.« In to, da je hči tvojega kuma, tvoja krstna sestra, to ni neovrgljiva zapreka...«
»Vseeno,« je rekel Foma odločno, »jaz je ne vzamem«.
»Prezgodaj je še, da bi o tem govoril. Ali ti tako malo ugaja?«
»Ne dopadajo mi takšna dekleta ...«
»Tako! Ah ti! Povejte torej, prosim, gospod, kakšne so bolj po Vašem okusu?«
»Priprostejše ... Vedno ima opraviti z gimnazijci, s knjigami... učena je že postala ... Smejala se mi bode ...« je nevoljno govoril Foma.
»To je res... drzna je nad mero... A to je malo-važno... vsako rjo odpraviš, če rabiš roke!... To je bodoča zadeva... A tvoj kum je moder starček... Njegovo življenje je bilo mirno, sedeče in medtem, ko je sedel na istem mestu, je razmišljal o vsem ... vredno ga je poslušati, brat, on vidi pri vsaki življenski stvari ozadje... On je »aristokrat« iz časov matuške Jekaterine — haha! Mnogo ve o sebi. In ‘ker se je njegov rod s Tarasom izko-renil, je sklenil, postaviti tebe na Tarasovo mesto, ali razumeš?«
»Ne, sam si poiščem svoje mesto«, je dejal Foma svojeglavno.
»Neumen si še ...« se je nasmehnil oče v odgovor njegovim besedam.
Njihov razgovor je pretrgal prihod tete Anfise.
»Fomuška! Ti si prišel ...« je kričala nekje, še za vrati. Foma je vstal in ji šel nasproti s prijaznim nasmehom.
... Zopet je potekalo njegovo življenje počasi, mirno in enolično. Zopet borza in očetovi nauki. Ignat je ohranil
IOÒ —
napram sinu dobrodušno porogljivi, dobrohotni ton, v katerem je običaval govoriti, a splošno je postajal proti njemu strožji. Delal ga je odgovornega za vsako malenkost in ga večkrat spominjal, da ga je vzgajal svobodno, da ga ni omejeval in pretepal.
»Drugi očetje pretepavajo svoje sinove s poleni, a jaz se te nisem dotaknil s prstom.«
»Saj me nisi imel za kaj!« je mirno odgovoril Foma nekega dne.
Ignat se je razsrdil nad sinovimi besedami in nad glasom, v katerem jih je bil izgovoril.
»Eno besedo še!« je zakričal. »Pri moji popustljivosti si si nabral poguma ... Za vsako besedo najdeš odgovor. Poglej si mojo roko — četudi ti ni še storila ničesar, jo vendar še lahko stisnem tako, da ti bodo solze brizgnile iz podplatov. Hitro si zrastel ... kakor strupena goba ... komaj, da si se dvignil iz zemlje, pa že smrdiš ...«
»Zakaj se huduješ na-me?« je vprašal Foma očeta užaljeno in začudeno, ko je bil ta zopet dobre volje.
»Ne moreš trpeti, če te oče kara in kar prepirati se začneš.«
»To me žali ... Saj nisem postal slabši ... in vidim, kako žive drugi v mojih letih.«
»Ne bode se ti odvalila glava, ne, če te včasih okregam ... Hudujem se, ker vidim, da je v tebi nekaj, kar ni od mene ... kaj je, ne vem, a vidim da je ... in da ti škoduje.«
Te očetove besede so bile vzrok, da se je Foma globoko zamislil. Sam je čutil, da biva v njem nekaj, kar ga loči od njegovih vrstnikov, a tudi on se ni mogel domisliti, kaj da bi bilo to. In s sumom se je opazoval ...
IOK —
Ugajalo mu je, bivati na borzi v šumu in govoru solidnih ljudi, ki so sklepali kupčije v znesku tisočakov. Prijetno mu je bilo, ko so ga manj bogati trgovci spoštljivo pozdravljali, ter govorili ž njim, Forno Gordjejevim, sinom milijonarja. Čutil se je srečnega in ponosnega, če se mu je včasih posrečilo, odrediti včasih na svojo roko kaj v očetovi kupčiji in če ga je odobrujoč nasmeh očeta nagradil za vspeh. V njem je bilo mnogo častiljubnega stremljenja, pokazati se odraslega in dovršenega kupca, a živel je samotno, kakor prej do odhoda v Permj, in še vedno ni čutil želje, da bi imel prijatelja, dasiravno je vsak dan občeval z mnogimi vrstniki, sinovi trgovcev. Več nego enkrat so ga vabili, naj se vdeleži njihovih sestankov, toda nekako surovo in zaničljivo je zavračal takšna povabila in se celo porogal:
»Bojim se ... Vaši očetje izvedo za te veselice in če začno tepsti vas, pade morda še meni kaj po hrbtu.«
Ni mu ugajalo, da so skrivaj pred očeti potratno živeli in plačevali z denarjem, ukradenim iz očetovske blagajne ali izposojenim na dolgoobročne menjice in visoke obresti. Tudi oni ga niso ljubili zavoljo te vzdržnosti in zaničljivosti, v kateri so čutili mnogo žaljivega ponosa. A s starejšimi si ni upal govoriti, da ne bi se jim zdel neumen in nespreten v kupčiji.
Večkrat je mislil na Pelagejo in včasih je postajal žalosten, kedar je vstajala njena slika v njegovi domišljiji. Toda čas je gineval in izbrisal počasi svetle barve te ženske in ne da bi opazil, je zavzela njeno mesto v njegovih sanjah mala, angelju podobna Medinskaja. Prihajala je k Ignatu skoro vsako nedeljo z raznimi prošnjami, ki so imele večinoma namen, pospešiti zgradbo prenočišča. V
njeni navzočnosti se je zdel Foma samemu sebi okoren, ogromen in težak; to ga je žalilo in globoko je zardeval ob prijaznih pogledih velikih oči Sofje Pavlovne. Zapazil je bil, da so njene oči, kedarkoli ga je pogledala, zatem-nele, da se je stresla zgornja ustnica, dvignila se malo irr odkrila njene drobne, bele zobke. To ga je vsikdar prestrašilo. Oče, ki je bil zapazil njegove poglede na Medinsko, mu je rekel:
»Ne napenjaj preveč oči na ta obrazek. Le pazi; ravno takšna je, kakor brezovo olje: zunaj je ravno tako skromna, gladka in temna in se zdi čisto mrzla; a če jo vzameš v roke. se opečeš.«
Medinskaja v mladeniču ni vzbujala mesenega pože-ljenja, zakaj ničesar ni bilo na nji, kar bi spominjalo Pe-lagije; sploh je bila različna od vseh žensk. Vedel je, da govore o nji grde stvari, a on jim ni verjel. A izpremenil je svoje obnašanje proti nji, ko jo je nekoč zagledal v vozu ob strani debelega gospoda s sivim klobukom, kateremu so padali dolgi prameni las na rame. Njegov obraz je bil podoben napihnjenemu, rudečemu mehurju; niti brk, niti brade ni imel in ves ta človek se je zdel preoblečena ženska. Povedali so Forni, da je to njen mož ... Tedaj so vzplamtela v njegovi duši temna, nasprotujoča si čustva; hotelo se mu je, da bi razžalil arhitekta, a obenem je čutil, da mu ga zavida in ga spoštuje. Medinskaja se mu je zazdela manj krasna in lažje dostopna, žal mu je je bilo in vendar si je mislil škodoželjno:
»Gotovo jej je zoprno, kedar jo poljubuje ...«
In pri vsem tem je čutil včasih v sebi brezdanjo, mučno praznoto, katere ni moglo nič izpolniti. Vznemirjala ga je; zdelo se mu je, da preži v njeni temni globini
sovražna sila, ki dosedaj še nima oblik, a vendar že previdno in vztrajno deluje na to, da se vtelesi ...
A med tem je postajal Ignat, ki se je v zunanjosti malo izpreminjal, vedno nemirnejši, zadirljivejši in tožil večkrat, da mu ni dobro.
»Izgubil sem spanje ... včasih sem spal tako, da bi me lahko odrli in bi se ne zbudil. In sedaj se valjam z ene strani na drugo in zaspim šele proti jutru. Vedno se vzbudim, srce mi ne bije enakomerno; zdaj hiti, kakor bi ga gonili in tika pogosto ... potem zopet zamrje; zdi se, kakor bi se hotelo tisti hip odtrgati in pasti kam v globočino, v sredo med drobovje. Obvaruj me, o Gospod, v veliki svoji milosti! ...«
Vzdihnil je skesano in dvignil svoje stroge, že kalne oči, ki so bile izgubile svoj živahni, modri blesk, k nebesom.
»Smrt preži na me kje v bližini«, je rekel tnrklo, a pokorno. In zares je smrt kmalu vrgla na zemljo njegovo veliko močno telo.
Bilo je zgodaj zjutraj, v avgustu, Foma je krepko spal in čutil naenkrat, da ga nekdo trese za ramo in da gode hripav glas nad njegovim ušesom:
»Vstani!«
Odprl je oči in videl, da sedi oče na stolu pri njegovi postelji ter ponavlja enoglasno in gluho:
»Vstani, vstani!«
Komaj je bilo vzšlo solnce in njena luč, ki se je razlivala preko Ignatove beloplatnene srajce, še ni izgubila svoje rudeče barve.
»Zgodaj je še«, je rekel Foma in se iztegnil.
»Dobro ... pa se naspiš pozneje.«
Leno se je zavil Foma v odejo in vprašal:
»Ali potrebuješ česa?«
»Vstani, bratec moj, prosim te!« je vzkliknil Ignat in užaljeno dostavil:	»Ako te budim, pač gotovo vem,
zakaj ...«
Ko je pogledal nato Foma očeta v lice, je videl, da je sivo in trudno.
»Ali ti ni dobro?«
»Malo ...«
»Naj-li grem po zdravnika?«
»Pusti to!« je rekel Ignat. »Nisem več mlad in vem tudi tako, pri čem da sem.«
»Kaj pa je?«
»2e vem ... kaj!« je rekel starec tajinstveno in se ozrl po sobi z nekako tujim pogledom. Foma se je oblačil, a njegov oče je govoril počasi, s povešeno glavo:
»Bojim se dihati ... Tako se mi zdi, da, ko bi sedaj zasopel na vsa prša, mi mora počiti srce. Danes je nedelja. Po zjutranji službi pošlji po popa!«
»Kaj ti pride na um, ata!« je dejal Foma z nasmehom.
»To nič ne de. Omij se in pojdi na vrt ... velel sem tja zanesti samovar ... pila bova čaj v jutranjem hladu ... Tako se mi hoče močnega, vročega čaja ... Podvizaj se.«
Težko je vstal starec s stola in, stopaje negotovo z bosimi nogami, je odšel iz spalnice. Foma je gledal za očetom in bodeči hlad strahu mu je stisnil srce, Hitro se je umil in odšel na vrt.
Tam je sedel Ignat v velikem naslonjaču iz hrasto-vine pod staro, košato jablano. Skozi drevesne veje je padala solnčna luč v ozkih trakovih na belo postavo starčka, oblečenega v ponočno obleko. Tako praznična
ILO —
tišina je vladala na vrtu, da se je Forni celo šelest vejice, ki jo je bil nenadoma zadel s svojo obleko, zazdel glasen zvok, ob katerem je vzdrhtel ... Pred očetom je stal na mizi samovar, predel kot sit maček in metal v zrak svoje pare. V tišini in svežem zelenju vrta, ki ga je bil prejšnji dan omil obilen dež, se je videla Forni ta kričeča pega izzivalno sijočega, šumečega bakra kot nekaj nepotrebnega, neprimernega času in kraju ... in čustvu, ki se je rodilo v njem ob pogledu na velikega, zgrbljenega, beloobleče-nega starčka, ki je sedel sam pod streho molčečega, nepremičnega, temnozelenega listja, v katerem so se skromno skrivala rudeča jabolka ...
»Sedi,« je rekel Ignat.
»Poslali bi po doktorja ...« mu je neodločno nasvetoval sin, ter sedel njemu nasproti ...
»Ni treba ,.. Na zraku mi je postalo bolje. In zdaj popijem še malo čaja, :pa bode morda še bolje ... je govoril Ignat, nalivaje čaja v čaši in Foma je videl, kako se ročka s čajem trese v njegovi roki.
»Pij ...«
Nemo je potegnil Foma čašo pred sebe, nagnil se nad njo, da bi odpihni! peno s čajeve površine in poslušal pri tem s težkim srcem glasno, kratko dihanje očeta.
Naenkrat je padlo nekaj tako glasno po mizi, da je zažvenketala posoda. Foma se je zdrahi, dvignil glavo in se srečal s prestrašenim, skoro brezumnim pogledom očetovim. Ignat je gledal sina in hripavo zašepetal:
»Jabolko je padlo doli ... Pa poči, kakor bi s puško ustrelil ... a?«
»Dal bi konjaka v čaj...« mu je predlagal Foma.
»Tudi tako je dobro ...«
— Ili
Pomolčala sta ... Jata čižkov je letela nad vrtom in napolnjevala zrak z drznim, veselim žvrgolenjem. In zopet je objel zrelo krasoto vrta prazničen molk. Strah še vedno ni bil izginil iz Ignatovih oči.
»Gospod Jezus Kristus!« je dejal polglasno ter se pokrižal. »Da-a ... sedaj je prišla, zadnja ura življenja ...«
»Ne, ne, očka!« je proseče zašepetal Foma.
»Zakaj ne? ... Čaj popijeva, potem pa pošlji po popa in po kuma ...«
»Bolje, da takoj ...«
»Zdaj bode vsak čas zvonilo k jutranjkam ... popa ni in ... tako nujno tudi ni, morda še odleže.«
In Ignat je začel glasno srebati čaj iz skledice.
»Trebalo bi mi živeti še eno, še dve leti ... Ti si mlad in zelo se bojim za-te ... Živi častno in trdno ... ne želi tujega blaga, a krepko brani svojo lastnino ...«
Težko je govoril; pomolčal je ter si drgnil prsi z roko.
»Ne zaupaj v ljudi ... ne upaj mnogo od njih. Mi vsi živimo, da bi jemali, a ne, da bi dajali. O gospod, usmili se grešnika!«
Nekje v dalji je padel globoki glas v jutranjo tišino. Ignat in sin sta se trikrat prekrižala.
Po prvem klicu zvona se je razlegal drugi in tretji in skoro so napolnili zrak zvoki blagovesti, ki so se dona-šali od vseh strani — plavni, odmerjeni, glasno kličoči ...
»Zdaj zvoni k jutranjkam«, je rekel Ignat, prisluškujoč pesmi zvonov ... »Ali poznaš zvonove po glasu?«
»Ne.« je odgovoril Foma.
»Le poslušaj! ... Ta-le ... slišiš? ... ki ima takšen bas, ta je od sv. Nikolaja, dar Petra Mitriča Vjagina ... a ta s hripavim glasom zvoni pri Praskjevi Pjatnici ...«
Pojoči valovi zvonenja so pretresali vzduli, ki je bil ž njimi nasičen ter se tajali v jasnem sinju neba. Foma je gledal zamišljeno v očetov obraz in zapazil, da gine nemir iz njegovih oči m da se oživljajo ...
A mahoma je očetovo lice temino zarudelo, oči so se razširile in stopile iz jamic, usta so se mu začudeno odprla in iz njih je prišel čuden, sikajoč glas:
»F.. f... ahhh ...«
Takoj na to je padla Ignatova glava na ramo in njegovo težko truplo je počasi zlezlo s stola, kakor da ga vleče zemlja oblastno k sebi. Foma se nekaj hipov ni ganil in je molčal, zroč začudeno in prestrašeno v očeta, a potem se je vrgel k Ignatu, dvignil njegovo glavo od tal ter mu pogledal v lice. Bilo je temno, nepremično in širokoodprte oči na njem niso izražale ničesar: niti boli, niti strahu, niti radosti ... Foma je pogledal okrog sebe: kakor poprej, tudi sedaj ni bilo nikogar na vrtu, a glasni razgovor zvonov je še vse plaval po zraku ... Fomine roke so vztrepetale, izpustil je iz njih očetovo glavo in ta je topo udarila ob zemljo ... Temna, lepka kri se je porodila v tenki struji iz odprtih ust po zasinelem obrazu ...
Fonia se je udaril z rokami ob prsi in, kleče pred truplom, je zakričal divje in glasno ... Ves se je tresel groze in brezumnih oči je iskal nekoga v zelenju vrta ...
Četrto poglavje.
Očetova smrt je ornotila Forno in ga napolnila z nekim čudnim čustvom; v njegovo dušo se je vlila tišina, težka, nepremična tišina, ki je brez odmeva požirala glasove življenja. Okrog njega so mrgoleli razni znani ljudje; pri-

kazovali so se in izginjali, govorili so mu nekaj in on jim je odgovarjal napačno, njihove besede niso izzivale v njem nikakšnih predstav in so brez sledu tonile v brezdanji globini mrtvega molka, ki je polnil njegovo dušo. Ni plakal, niti tugoval in mislil ni o ničemur; mračen in bled, napetih obrvi je pozorno iposlušal to tišino, katera je bila pregnala iz njega vsa čustva, opustošila njegovo srce in izžemala njegove možgane, kakor s stiskalnico. Njegovi zavesti je bilo dostopno le zgolj fiziško čustvo teže v vsem telesu in bolj, kot povsod drugod — v prsih; raz-ven tega se mu je še zdelo, da se mrači in, dasiravno je bilo sobice visoko na nebu, se mu je videlo vse naokrog temno in mrklo.
Majakin je odrejeval vse potrebno za pokop. Hitro in bodro je begal ipo izbah, trdo stopale s petami svojih čevljev, oblastno je kričal nad služabniki in tipal krščencu po rami ter ga tolažil:
»A ti, fant, zakaj si tako okamenel? Jokaj in lažje ti postane ... Oče je bil star ... trhlega telesa ... Vsem nam je zagotovljena smrt; nihče se ji ne izogne... Ni ti torej treba držati se pred časom kakor mrlič ... Z žalostjo ga ne vzbudiš zopet k življenju in on ne potrebuje tvoje tuge, zakaj pisano je: »kedar je duša iztrgana iz telesa od strašnih angeljev, pozabi vse sorodnike in znance ....... to se pravi, da ti zdaj zanj ničesar več ne pomeniš, najsi že plakaš, ali se smejiš ... A živi naj mislijo o življenju ... Raje jokaj, to je človeško in jako olajšuje srce ...«
Toda tudi te besede se niso dotaknile ničesar niti v Fomini glavi, niti v njegovem srcu. Na dan pogreba se je zavedel vsled vztrajnosti Majakina, ki si je bil ves čas
8
114 —
marljivo in na svoj posebni način prizadeval, vzbuditi njegovo potrto dušo.
Dan pogreba je bil meglen in mračen. V gostem oblaku prahu se je vlekla za krsto Ignata Gordjejeva ogromna množica ljudi, kakor črn trak; v njem se je svetlikalo zlato duhovniške obleke in zamolkli šum njihovega počasnega koraka se je zlival s slovesnim petjem zbora arhijerejskih pevcev. Od zadaj in od strani so suvali Forno; hodil je, ne da bi videl kaj drugega, nego sivolaso očetovo glavo in otožno petje je turobno odmevalo v njegovih prsih. Majakin, korakaje poleg njega, mu je šepetal vsiljivo in neprenehoma v uho:
»Glej, koliko ljudstva se gnete... Na 'tisoče! Sam guverner je prišel spremit tvojega očeta ... župan,... skoro ves občinski odbor... in za teboj — ozri se malo! ... gre Sofja Pavlovna ... Mesto je častilo Ignata ...«
Izprva Foma ni poslušal kumovega šepetanja; a ko je ta omenil Medinsko, se je nehoté obrnil in zagledal guvernerja. Mala kapljica nečesa prijetnega mu je kanila v dušo ob pogledu na tega uglednega moža, ki je nosil živobojen trak čez ramo in redove na prsih ter korakal za krsto z žalostjo na strogem obrazu.
»Blažen pot, ki ga ti, o duša, danes nastopaš...«, je tiho napeval Jakov Tarasovič, mrdaje z nosom in zopet zašepetal krščencu v uho:
»Petinosemdeset tisoč rubljev, to je že vsota, ki daje pravico do takšnega-le pogreba... Ali si slišal, da je Sonjka določila, da se petnajstega položi temeljni kamen ... To pride ravno na dan zadušnice ...«

Zopet se je obrnil Foma nazaj in njegove oči so se srečale z očmi Medinske. Ob njenem laskavem pogledu je vzdihnil globoko in hipoma mu je postalo lažje, kakor da mu je padel v dušo vroč solnčni žarek in raztajal nekaj v nji. Obenem se je domislil, da je nespodobno, ozirati se semtertja.
Probujena duša Fome je željno pila slovesno, turobno poezijo zadušnice in ko je zadonel ganljivi klic: »Pridite, dajmo mu poslednji poljub!« se je izvilo iz Fo-minih prsi tako glasno, tuleče ihtenje, da se je množica v cerkvi zganila od tega bolestnega krika.
Pri tem kriku se je opotekel. Kum ga je takoj prijel za rame m ga porinil h krsti, napevaje precej glasno in z nekako gorečnostjo:
»Po-lju-ubite ga, ki je bil le kratko pri nas... poljubi ga, Foma, poljubi... Zakaj izroča se gro-obu, s ka-amnom se pokrije ... v temo se bo-de prese,elil ... pokopan bode z mrtvimi...«
Foma se je dotaknil očetovega čela z ustnicami ter z grozo odskočil od krste.
»Pazi! Skoro bi me bil podrl,« mu je rekel Majakin polglasno in te priproste, mirne besede so dale Forni več opore, nego kumove roke.
»Vi, ki gledate na-me, nemega in mrtvega, objokujte me, bratje in prijatelji...« je prosil ignat skozi usta cerkve. A njegov sin že ni plaka’1 več: očetov obraz je vzbudil v njem grozo in ta groza je nekoliko iz-treznila njegovo dušo, opojeno od otožne muzike cer-kvinega plača nad njenim grešnim sinom. Obstopili so ga znanci ter ga tolažili prepričevalno in prijazno; po-
#•
1 'O
slušal j Mi je in razumel, da se smili njim vsim in da jim je postal drag. A kum mu je šepetal na uho:
»Glej, kako se ti dobrikajo... mačke vohajo salo...«
Te besede so bile Forni neprijetne, a koristile so mu, ker so ga silile, odzvati se jim na ta ali oni način.
Na pokopališču, ko so peli »večni spomin«, je zopet vroče in glasno zaihtel. Kum ga je takoj prijel pod ramo in ga odvedel proč od gomile, govoreč mu jezno:
»Kako si ti, brat, malodušen! Ali meni ni žal za njim? Saj sem poznal njegovo pravo vrednost, a ti si mu bil 'le sin. In, glej, jaz se ne jočem... Več nego trideset let sva preživela skupaj kot eno srce in ena duša... Koliko sva v tem času govorila, koliko mislila... Koliko gorja sva skupaj izpila.. Mlad si, kaj ti je treba tu-govati? Vse življenje je Rred teboj in bogat bodeš vsakovrstnega prijateljstva. A jaz sem star in ... danes sem pokopal edinega prijatelja ... Zdaj sem, kakor berač ... ne bom si več mogel pridobiti tovariša za svojo dušo!«
Glas starca je čudno zadrhtel in zaškripal. Njegov obraz se je raztegnil, ustnice so se namrdnile v veliko grimaso, gube na obrazu so se zježile in po njih so tekle goste, drobne solze iz malih oči. Bil je videti tako presentivo beden in prav nič podoben samemu sebi. da je Fonia obstal, stisnil ga k sebi z nežnostjo silnega ter vzkliknil strahom:
»Ne jokajte, očka ... golobček ... ne jokajte ...«
»Vidiš!« je rekel Majakin s slabim glasom, vzdihni! težko in se pretvoril zopet v trdnega in umnega starca.
»Ti ne smeš vleči križem ust,« je nadaljeval skrivnostno, vsedši se v voz poleg krščenca. »Ti si sedaj poveljnik v vojski in moraš hrabro velevati svojim vojakom.
117 -
A tvoji vojaki so rublji — in ve-li-i-ko armado jih imaš ... Boriti se ti je treba!«
Foma, začuden nad hitrostjo njegove izpremenitve, je poslušal njegove besede, ki so ga spominjale udarjanja prstenih grud, katere so metali ljudje v Ignatov grob, ob njegovo krsito.
»S kom se mi je boriti...« je rekel Foma, vzdihujé.
»Te bodem že naučil! Ali ti je pravil oče, da se.m jaz pameten starec in da me je treba poslušati?...«
»Pravil...«
»Tedaj poslušaj!... Če se združi moj um s tvojo mlado silo, se da priboriti lepa zmaga... Tvoj oče je bil izreden človek... a premalo je gledal naprej in ni me znal ubogati. In v življenju je žel uspeh ne z umom, ampak bolj s srcem ... Ali kaj še postane iz tebe ... Preseli se k meni, samega te bode strah doma...«
»Teta je tam ...«
»Teta je bolna... Tudi nji ni več dolgo živeti.«
»Ne govorite o tem,« je tiho poprosil Foma.
»Pa bom vendar govoril. Nimaš se zakaj bati smrti. Saj nisi starka za pečjo. Živi brez strahu in delaj to, za kar si namenjen. A človekov namen je, da uredi življenje na svetu. Človek je kapital ... Kakor rubelj, sestoji tudi on iz beraških mednih grošev in kopejk. Iz prahu zemlje, je pisano.In v ti meri, kakor se obrača v življenju in pije salec in oljičje, pot in solze... se izpopolnjujeta v njem dušica in razumček. In nato začenja rasti navzgor in navzdol, zdaj, vidiš, je vreden groš ..., zdaj tri groše, zdaj sto rubljev ... a dobi tudi vrednost nad vsako ceno. Dan je v promet in dolžen, da prinaša za življenje obresti. Življenje pozna vrednost nas vseh in ne bode pred časom
— 118
ustavilo našega koraka. Nikdo, kdor je pameten, ne dela v svojo škodo, brat, in v življenju je nakopičenega mnogo razuma ... Ali me poslušaš?«
»Poslušam ...«
»In kaj od tega razumeš?«
»Vse ...«
»To pač menda ni res?« je vprašal Majakin z dvomom.
»Le to, to ... čemu je treba umreti?«
Sočutno mu je pogledal kum v obraz, tlesknil z ustnicami in rekel:
»Moder človek bi nikdar ne vprašal tako. Moder človek vidi sam, da, če je reka, tudi nekam teče ... zakaj, če bi stala, bi se zasmradila.«
»Brez povoda se mi rogate«, je mračno dejal Foma. »Saj tudi morje ne uteče nikamor.«
»Vse reke zbira v sebi in silne viharje ima ... Tako tudi morje življenja vzprejema valovje človeštva in smrt prenavlja njegove vode, da ne zaduhnejo ... Ko bi ljudje ne umirali, vkljub temu, da se vedno množe ...«
»Čemu vse to? Saj je oče mrtev ...«
»Tudi ti umreš ...«
»Kaj me to briga, da se ljudje množijo? ...» je vprašal Foma z mrklim nasmehom.
»Oh, oh!« je vzdihnil Majakin. »To ne briga nikogar... Tudi tvoja obleka, si najbrže misli: Kaj mi je mar, da je na svetu blaga v izobilju? Ali ti je ne poslušaš; ponosiš jo in jo zavržeš ...«
Foma je pogledal kuma z očitajočim pogledom, a ko je videl, da se smehlja, ga je vprašal začudeno in spoštljivo:

»Je-li mogoče, batjuška, da se ne bojite smrti?«
»Najbolj se bojim neumnosti, sinko moj«, je rekel Ma-jakin s strupeno ponižnostjo. »Tega mnenja sem, da če ti dà bedak strdi, moraš pljuniti na njo; a če ti da modrijan strup, — pij! In še nekaj ti povem: ostriž ima pač slabotno dušo, ker se mu luskine ježijo ...«
Porogljive starčeve besede so užalile Forno in ga razsrdile. Obrnil se je proč in rekel:
»Ali ne morete govoriti brez takšnih šal?«
»Ne morem!« je vzkliknil Majakin in mirno so zaigrale njegove oči: »Vsak govori, kakoršen jezik zna. Surov se zdim? Ali ne?«
Foma je molčal.
»Ah ti ... Vedi to, da tisti, ki ljubi, uči ... Zapomni si to ... In ne misli na smrt ... Blazno je, brat, ako misli živ človek na smrt. Pridigar Salomon si je to najbolje premislil, ker je rekel, da je bolje živemu psu, kakor mrtvemu levu.
Dospela sta domov. Vsa ulica pred hišo je bila polna vozov in skozi odprta okna se je slišalo slasno govorjenje. Kakor hitro se je Foma prikazal v dvorani, so ga zgrabili za roke, vlekli ga k mizi s prigrizki in mu prigovarjali, naj pije in jé nekoliko. V dvorani je bil trušč, kakor na trgu; bilo je tesno in soparno. Molče je izpil Foma kupico žganja, potem še eno in zopet eno. Okrog njega so mlaskali z usti, žganje je lukalo, ko je teklo iz steklenic, čaše so zavnele ... Govorili so o povojenem ribjem hrbtu, o basu samopevca v arhijerejskem zboru, potem zopet o ribjem hrbtu in slednjič o tem, da je hotel tudi župan govoriti, a da si ni več upal za arhijerejem, ker se je bal, da bi govoril slabše.
Nekdo je ves ganjen razlagal:
»Pokojnik je delal vedno tako-le: Vzel je reženj ribe, posul ga močno s poprom, položil drug reženj čez prvega, in pojedel to z žganjem ...«
»Posnemajmo njegov vzgled ...« je zagodel nizek
bas.
Mračno, z užaljenim srcem, je gledal Foma mastne ustnice in čeljusti, ki so žvečile okusna jedila in zahotelo se mu je, da bi spodil vse te ljudi, katerih solidnost je še nedavno vzbujala v njem spoštovanje.
»Bodi prijaznejši ... zgovornejši!« je rekel Majakin polglasno, prikazavši se v njegovi bližini.
»Kaj žro tukaj? So-li prišli v gostilnico, ali kaj?« je vprašal Foma glasno in zlobno.
»Pst!« je preplašeno šepnil Majakin, ter se obrnil naglo, z ljubeznjivim nasmehom.
A bilo je prepozno: njegov smehljaj ni pomagal več, zakaj trušč in govorjenje v dvorani je umolknilo, nekateri gostje so begali nemirno semtertje. drugi so užaljeni gubali čela, polagali nož in vilice proč, odhajali od jedilne mize in gledali Forno po strani.
Srečaval je njihove poglede srdito in molče, ne da bi povesil oči.
»Za mizo, prosim!« je kričal Majakin, ki se je prikazal med množico, kakor iskra v pepelu. »Prosim, sedite; Takoj prineso pogače!«
Foma je zmignil z rameni in šel proti vratom, rekši na glas:
»Jaz ne bom jedel.«
Slišal je za sabo sovražne besede in laskavi glas kuma, ki je govoril nekomu:
121 —
»To je od žalosti. Saj mu je bil Ignat oče in mati ...«
Foma je šel na vrt, tja, kjer je bil oče umrl, ko se je vsedel. Čustvo osamelosti in groze mu je tesnilo prsi. Odprl si je Zavratnik pri srajci, da bi si olajšal dihanje, oprl se ob mizo, stisnil glavo z rokama in otrpnil tako, ne da bi se premaknil. Fin dež je škropil in listje na jablani je otožno šuštelo. Dolgo časa je sedel tako sam, ne premak-nivši se in gledal, kako so padale male kapljice raz jablano na mizo. 0'd žganja mu je bila glava pusta in v srcu ga je griza žalitev, prizadejana mu od ljudi. Nejasna, neosebna čustva in misli so klile v njem in izginjale; pred njim se je svetila gola glava kumova z vencem srebrnih las in z obrazom, podobnim starim svetniškim podobam. Ta obraz z brezzobimi usti in lokavim nasmehom je vzbujal v Forni odpor in skrb in krepil še bolj zavest osamljenosti. ki je živela v njem. Potem so vstale pred njim mirne oči Medinske in njena mala, vitka postava, a poleg nje se je prikazala hipoma velika zastavna in rudečelična Ljubo v j Majakina s svojimi smejajočimi se očmi in z velikansko zlato-plavkasto kito. »Ne upaj v ljudi ... ne pričakuj mnogo od njih ...«, so se oglasile v njegovem spominu očetove besede. Plaho je zavzdihnil-in pogledal okrog sebe. Listje na drevesih je trepetalo od dežja in zrak je bil poln žalostnih glasov. Zdelo se je, da plaka sivo nebo in da se tresejo mrzle solze na drevju. In v Famini duši je bilo pusto in temno; polnilo jo je mračno čustvo osirotelosti. A iz tega čustva je vstajalo že vprašanje:
»Kakcrnaj živim? Sedaj sem sam ...«
Dež je bil premočil njegovo obleko in ko je čutil, da ga trese mraz, je vstal in šel v hišo ...
122 —
Življenje ga je cukalo od vseh strani in mu ni dalo ostati ob mislih in ob žalosti za očetom; štirideseti dan po Ignatovi smrti se je peljal s prijetnim čustvom v prsih in v praznični obleki k slavnosti položitve temeljnega kamena prenočišču. Prejšnji dan ga je bila Medinskaja obvestila v pismu, da je izvoljen članom stavbinskega odseka in častnim članom društva, kateremu je ona predsedovala. To mu je ugajalo in bil je jako vznemirjen ob misli na vlogo, ki mu jo je bilo igrati danes ob položitvi temelja. Med vožnjo je razmišljal o tem, kako da bode vse to in kako da se mu je vesti, da ne pride v zadrego pred ljudmi.
»Hej! Stoj!«
Ozrl se je, — s iiodišča je hitro tekel k njemu Maja-kin v dopetni suknji, visoko čepico na glavi in z dežnikom v roki.
»No, vzemi me s seboj,« je rekel Majakin in skočil spretno, kakor opica, v voz. »Da ti povem po pravici, — čakal sem te ... gledal sem, kedaj prideš; mislil sem, zdaj je čas, da se popelje tja ...«
»Ali greste vi tudi tja?« je vprašal Foma.
»Gotovo! Saj moram vendar videti, kako bodo zakopavali v zemljo denarje mojega prijatelja.«
Foma ga je pogledal od strani in molčal.
»Kaj škiliš? Saj boš tudi ti postal dobrotnik ljudi ...«
»Kako da?« je vprašal Foma s pridržkom.
»Danes sem bral v časopisu, da so te izvolili družbenim članom tiste-Ie hiše in potem še tudi častnim članom Sofjinega društva ...«
»Da ...«
»Tvoj žep bode že pomnil to članstvo!«... je vzdihnil Majakin.
»Obubožal pač menda ne bodem zaradi tega ...«
»Ne vem«, je dejal starec zlobno. »Mislim pravzaprav, da ta dobrodelnost ni prav nič pametna ... da, jaz Pravim celo, da to ni nič pravega, temveč le škodljiva neumnost.«
»Torej je škodljivo, pomagati ljudem?« je vprašal Fonia izzivalno.
»Ah, ti zeljnata glava!« je rekel Majakin smejé se. Pridi enkrat k meni, pa ti odprem oči o vsem tem ... Treba te je poučiti. Ali prideš?«
»Dobro!« je vsprejel Foma.
»No, torej. In zdaj glej, da se bodeš ponosno držal pri tem polaganju temelja ... stoj tako, da te bodo vsi videli. Ako ti tega ne povem, pa bi se skril za kakšen hrbet.«
»Zakaj bi se skrival?« je rekel Foma nezadovoljno.
»Saj pravim, da je čisto nepotrebno. Zakaj denar imaš od svojega očeta in spoštovanje ti pripada po nasledstvu. Spoštovanje je kakor denar. Z njim ima kupec Povsodi kredit in najde povsodi svojo pot ... Tišči se torej naprej, da te bode vsakdo videl in da ti vrnejo rubelj, ako si naredil nekaj, kar je vredno pet kopejk. Če pa se boš skrival, bode to sama neumnost ...«
'Prišla sta, ko so bile že vse osebe zbrane in j e ob-kroževala ogromna množica ljudi kupe lesa, opeke in peska. Anhijerbj, guverner, zastopniki mestnega plemstva in administracije so tvorili z elegantno oblečenimi damami živobojno, veliko skupino in gledali, kako sta pripravljala dva zidarja opeko in apno. Majakin je stopil s svojim krščencem k ti skupini in mu zašepetal:
»Nič se ne boj; čeravno imajo svilo okrog trebuhov, v v trebuhih vendar nimajo ničesar!«
S spoštljivo-veselim glasom je pozdravil guvernerja pred arlhijerejem:
»Dobrega zdravja, Vaše Preblagorodje! Blagoslovite me, Prevzvišenost!«
»Ah, Jakob Tarasovič!« je prijateljski vzkliknil guverner, stisnil smehljaje Majakinu roko in mu jo potresel, medtem ko je starec poljubljal arhijereju roko. »Kako vam gre, nesmrtni starček!«
»Hvala ponižna, Preblagorodje! Klanjam se, Sofja Pavlovna!« je govoril Majakin hitro ter se sukal po množici, kakor vrtavka.
V eni minuti se mu je posrečilo, nagovoriti sodnega predsednika, državnega pravdnika in župana, vse, katere je mislil, da treba najprej pozdraviti; sicer pa takih ni bilo mnogo. Šalil se je, smehljal, in budil s svojo malo osebico pozornost vseh. Foma je stal s povešeno glavo za njim, gledal te ljudi, oblečene v bogate, zlatovezene obleke, zavidal starcu njegovo smelost in ker je čutil, da mu postaja nerodno, je postajal še nerodnejši. Tedaj ga je prijel kum za roko in ga potegnil k sebi.
»Preblagorodje, tukaj je moj krščenec Foma, edinec pokojnega Ignata ...«
»Ah!« je rekel guverner v basu; »Jako drago mi je! 7 vami občutim vašo nesrečo, mladi mož!« je govoril dalje, stiskaje Forni roko, potem je pomolčal ter dostavil odločno in s prepričanjem:	»Izgubiti očeta, ... to je
težka nesreča ...«
In, počakavši zaman dve sekundi Fominega odgovora, se je obrnil od njega in rekel Majakinu z odobravanjem :
»Ves sem zadivljen nad vašim yčerajšnjim govorom v mestnem svetu! To je bilo izvrstno in pametno, Jakov Tarasovič; s predlogom, naj se porabi denar za ta ljudski klub, so pokazali pomanjkljivo razumevanje istinitih potreb prebivalstva ...«
»In potem je tudi glavnica tako majhna, Preblago-rodje! Mesto mora torej prispevati denar!«
»Čisto prav! Tako je!«
»Zmernost je dobra, pravim. Bog jo daj vsakemu. Jaz sam ne pijem ... A zakaj te prireditve, čitalnice in vse to, če ljudstvo še čitati ne zna?«
Odobravaje je kimal guverner.
»Porabite denar raje za kakšno tehniško šolo, pravim jaz. Če se začne z malim, bode denarja ravno dovolj, če ne, pa se lahko prosi v Peterburgu za nadaljna sredstva, — tam dado! Potem mestu ni treba prispevati in stvar je pametneja.«
»Tako je. Popolnoma vašega mnenja sem. A kako so se liberalci vrgli na vas. Hahaha!«
»To je že njihova navada, da tako kričijo ...«
Globoko kašljanje protidijakona je naznanjalo začetek službe božje.
Sofja Pavlovna je stopila k Forni, pozdravila ga in dejala tiho, z otožnim glasom:
»Na dan pogreba sem gledala v vaše srce in moje srce se je krčilo bolesti. Moj Bog, sem si mislila, kako pač trpi!«
In Forni, ki jo je poslušal, se je zdelo, da pije med.
»In ta vzklik! Moja duša je vztrepetala ob njem. Vi moj ubogi deček ... Saj lahko tako govorim z vami, ker sem že stara ...«
12« —
»Vi«, je tiho vzkliknil Foma.
»Ali ni tako?« je vprašala in mu pogledala naivno v obraz.
Foma je molčal, povešaje glavo.
»Ali ne verjamete, da sem že stara ženica?«
»Verujem vam ... to se pravi, vse bi veroval, kar bi vi rekli ... le ... to ni resnično!« je odgovoril Foma polglasno in naglo.
»Kaj ni res? Da mi verjamete?«
»Ne! Ne to ... a to, da ... Jaz ... oprostite! Jaz ne znam govoriti!« je rekel Foma žalostno, ves rudeč od zadrege. »Nisem izobražen ...«
»Nad tem se ne izpodtikajte«, je rekla Medinskaja milostno. »Mladi ste še in izobrazba je dostopna vsem. So pa tudi ljudje, katerim ni le odveč, marveč bi jih celo pokvarila. To so ljudje čistega srca ... zaupni in iskreni, kakor otroci ... in vi spadate med te ljudi. Saj ste takšni, kaj ne, da?«
Kaj je mogel Foma odgovoriti na takšno vprašanje? Rekel je torej odkritosrčno:
»Srčna vam hvala!«
In ko je videl, da so njegove besede izzvale v očeh Medinske vesel sijaj, se je zazdel samemu sebi smešen ^ in glup, razjezil se je sam nad seboj in rekel s tišjim j glasom :
»Da, tak sem jaz: kar imam v srcu, to imam tudi na jeziku Ne znam se prikrivati ... Ce se mi kaj smešno zdi, se smejem naravnost .. Neumen sem! ...«
»No, no, zakaj tako?« je rekla žena z očitanjem in popravljajo nekaj na svoji obleki, je kakor po naključju potegnila z roko čez njegovo, ki je visela doli in držala

klobuk, na kar je Foma svojo roko pogledal in se nasmehnil v radostni zadregi.
»Saj se udeležite obeda?« je vprašala Medinskaja.
»Da.«
»In jutri pridete k moji seji.«
»Gotovo!«
»Pa morda pridete enkrat tudi tako, kar na obisk, ne da?«
»Hvala vam! Pridem!«
»Zahvaliti vas moram na ti obljubi.«
Molčala sta. V zraku je plaval pobožni, tihi glas ar-hijereja, ki je izrazovito citai molitvo, iztegaje roko nad mestom, kjer je bil ipoložen temeljni kamen hiše!
»... Niti veter, niti voda, niti kaj drugega naj ji ne škoduje; blagovoli jo voditi do srečne dovršitve in vse, ki bodo v nji živeli, obvaruj vsakoršne nesreče ...«
»Kako bogate, kako lepe so naše molitve, ne-li?« je vprašala Medinskaja.
»Da«, je kratko rekel Foma, ne da bi razumel njene besede in čutil je, da zopet zardeva.
»Vedno bodo nasprotniki naših trgovskih interesov«, je šepetal Majakin, ki je stal z županom blizu Fome, glasno in prepričevalno. »Kaj jim to de?« Njim je le do tega, da jih hvali kakšen časopis in tega, kar je bistveno, ne morejo razumeti. Žive le za zunanjost in ne za ureditev življenja ... Njihovo merilo ... to so časopisi in pa Švedska! Doktor me je včeraj ves čas pikal z Švedsko; on pravi, ljudska izobrazba na Švedskem in vse drugo tam je vzorno! A kaj je pravzaprav Švedska? Morebiti je ona, Švedska, le izmišljotina, ki jo navajajo, kot primer ... in izobrazbe in vsega drugega tam sploh ni ... Saj tudi ne
živimo za njo, ona nam ne more delati predpisov ... Mi moramo delati svoje življenje po svojili razmerah. Ali je tako?«
A protodijakon je bučal, nagnivši glavo nazaj:
»O-osnovatelju te-e hiše ... ve-ečni spo-omi-in!«
Foma se je zdrznil, a Majakin je bil že pri njem in, cukaje ga za rokav, je vprašal:
»Ali greš obedovat?«
In žametna, topla ročica Medinske je zopet zdrknila preko Fomine roke.
Obed je bil Forni prava muka. Prvokrat v življenju se je nahajal med tako elegantnimi ljudmi in videl, da so vse pri jedi in govorjenju delali bolje, nego on in čutil je, da ga od Medinske, ki mu je sedela nasproti, ne loči miza, ampak visoka gora. Poleg njega je sedel društveni tajnik; bil je mlad uradnik z imenom Ulhtiščev. Govoril je z visokim, donečim tenorjem in ker je bil debel, majhen, okrogloličen in vesel ter zgovoren, je spominjal vsakogar novega kraguljčka.
»Najboljše v našem društvu je predsednica, najpametnejša, kar moremo v njem početi je to, da dvorimo naši predsednici, najtežje je, napraviti predsednici kompliment, ki bi jo zadovoljil in najpametnejše je, občudovati predsednico molčč in brez nad. Tako, da pravzaprav niste član »Društva za varstvo ubožcev«, temveč član društva Tantalov v službi Sofje Medinske ...«
Foma je poslušal tako kramljanje, pogledal tuintam predsednico, ki je z vnemo govorila o nečem z načelnikom redarstva, zamrmral nekaj svojemu tovarišu v odgovor, delaje se, kakor bi mu dajala jed opravka in želel, da bi bilo vse to že pri kraju. Zdel se je samemu
- 129 —
sebi reven, neumen in smešen in bil je preverjen, da ga vsi opazujejo in presojajo. To mu je natikalo nevidne spone, da ni mogel niti govoriti, niti misliti. Končno je prišel do tega, da se mu je začela zdeti vrsta različnih obrazov, ki se je vlekla njemu nasproti ob mizi, kot dolga, valovita bela proga, poškropljena s smejočimi se očmi, in vse te oči so ga bodle mučno in neprijetno.
Majakin je sedel poleg župana, vrtel vilice v zraku naglo semtertje ter mu prigovarjal, poigravajo s svojimi gubami na obrazu. Župan, sivolas, rudečeličen človek, kratkega vratu, ga je gledal kakor vol z vztrajno pozornostjo ter zdaj pa zdaj pritrjujé potrkal s palcem ob mizo. Oduševljena zabava in smeh sta požirala glasno govorjenje kumovo in Fonia ni mogel slišati niti besede, tembolj, ker mu je donel v ušesih neprenehoma tajnikov tenor:
»Vidite, zdaj je vstal protidijakon in si baše pljuča z zrakom ... takoj bode zapel večni spomin Ignatu Matvejiču ...«
»Ali bi ne mogel oditi?« je vprašal Foma tiho.
»Zakaj ne? To bode vsem umevno ...«
Doneči glas dijakoma je prevpil in zadušil takorekoč šum v dvorani; ugledno kupstvo je gledalo zadivijeno velika, širokoodprta usta, iz katerih so se vlivali globoki glasovi: Foma je porabil ta trenotek, vstal je izza mize in zapustil dvorano.
Cez minuto je sedel v svojem vozu in si svobodno oddihaval ter mislil s skrbjo nato, da med to gospodo ni na svojem mestu. V duhu jo je imenoval oblizano, njen blesk mu ni ugajal, mrzili so ga njeni obrazi, njen nasmeh in njene besede, a svoboda in spretnost njenih kretenj, njena zmožnost govoriti mnogo in o vsem, njena
lepa obleka, vse to je vzbujalo v njem čustvo, zmešano iz zavisti in spoštovanja. Zavest, da ne ume govoriti tako lahko in toliko, kakor vsi ti ljudje, mu je bila bolestna in težka in spomnil se je, da se mu je Ljuba Majakina več nego enkrat smejala zaraditega.
Foma ni ljubil Majakinove hčere in odkar je bil izvedel od Ignota o nakani kuima, da se oženi ž njo, se je je začel celo izogibati. A po očetovi smrti je hodil skoro vsak dan k Majakinom in nekoč ga je nagovorila Ljuba:
»Gledam te ... in veš kaj? P,rav nič nisi podoben kupcu ...«
»Tudi tebi bi nihče ne prisodil, da si kupčeva hči,« je rekel Foma, ter jo sumljivo pogledal.
Ni namreč umel smisla njenih besed: ali ga je hotela žaliti, ali je rekla to kar tako.
»Hvala Bogu!« mu je odgovorila ter se nasmehnila dobro in prijateljski.
»Zakaj se veseliš?« je vprašal on.
»Da najinima očetoma nisva podobna.«
Začuden jo je pogledal Foma in molčal.
»'Povej po pravici«, je rekla tiše, »kajne, da ne ljubiš mojega očeta? Ne ugaja ti?«
»Ne ... posebno ,,.«, je dejal Foma počasi.
»No, in jaz ga sploh ne ljubim.«
»Zakaj ne?«
»Zaradi marsičesa ... kedar boš pametnejši, boš že razumel. Tvoj oče je bil boljši.«
»Menim, da!« je rekel Foma ponosno.
Po tem pogovoru se je med njima začelo skoro naenkrat nagnenje drug k drugemu, ki se je razvijalo od dne do dne ter postalo kmalu prijateljstvo, četudi nekoliko čudno.
— 131
Ljuba je bila iste starosti, kakor njen krstni brat, a ravnala je ž njim, kakor odrasla z dečkom. Govorila je ž njim milostno, oštevala ga večkrat in v njeni govorici so se nahajale besede, ki jih Foma ni poznal in katere je izgovarjala s posebnim povdarkom in vidnim zadovoljstvom. Posebno rada je govorila o svojem bratu Tarasu, ki ga ni bila videla nikoli, a katerega je poveličevala tako, da je postajal sličen pogumnim, plemenitim razbojnikom tete Anfise. Večkrat, kedar se je pritoževala o svojem očetu, je dejala Forni:
»Ti bodeš ravno takšen skopuh.«
Vse to je bilo Forni neprijetno ter je ranilo njegovo samoljubje. A včasih je bila proti njemu iskrena, prosta in ljubezniva na neki poseben, prijateljski način; torej se ji je odpiralo njegovo srce in oba sta odkritosrčno in dolgo zaupala drug drugemu svoje misli in čustva.
Oba sta govorila mnogo in iskreno, ne da bi razumevala drug drugega. Forni se je zdelo, da je vse, o čemur je govorila Ljuba, zanj tuje in odveč in obenem je videl, da je njegove neumestne besede niso niti najmanj zanimale in da jih tudi ni hotela razumeti. Kakor dolgo je tudi trpela takšna zabava, vendar jima ni dajala ničesar, razven čustva nekake tesnobe in nezadovoljnosti drugega z drugim. Nevidna stena nesporazumljenj se je zdela, da vstaja med njima in ju loči. (Nista si upala, dotakniti se stene, reči drug drugemu, da jo čutita in nadaljevala sta svoje pogovore, zavedaje se na pol, da je bivalo v vsakem izmed njiju nekaj, kar bi ju moglo zbližati in združiti.
Ko je prišel Foma v kumovo hišo, je našel Ljubo samo.. Prišla mu je nasproti in videti ji je bilo, da je ali bolna, ali pa slabe volje: mrzlično so se svetile njene oči in
o*
13’
temni obroči so jih obdajali. Zeblo jo je, zavijala se je v šal in smehljaje se, mu je rekla:
»Dobro, da si prišel! Sama sedim tukaj, dolgčas mi je in ne ljubi se mi, da bi šla kam v poset. Ali hočeš čaja?«
»Da. Kaj ti je, ali ti ni dobro?«
»Pojdi v jedilnico, pustila ti bom prinesti samovar...« je odgovorila, ne da bi se dotaknila njegovega vprašanja.
Šel je v eno izmed malih izbic v hiši, ki je imela razgled na obcestni vrt. V sredi je stala podolgovata miza, obdana s starinskimi usnjatimi stoli, na steni je visela ura v dolgi hišici s steklenimi vrati in na steni, oknom nasproti, je bila kredenca iz hrastovine, velika, kakor prostorna čumnata.
»Ali prihajaš od obeda?« je vprašala Ljuba, ko je stopila v sobo.
Foma je molčč prikimal.
»No, pa je bilo jako imenitno?«
»Strašno!« se je nasmehnil Foma. »Sedel sem, kakor na žerjavici; vsi so bili, kakor pavi, jaz pa sova med njimi.«
Ljuba je jemala posodo iz omare, ne da bi mu odgovorila.
»Zakaj pa si danes tako žalostna?« je vprašal Foma zopet, pogledavši v njen mračni obraz.
Obrnila se je k njemu ter mu rekla s slastjo in grozo:
»Ah, Foma! Kakšno knjigo sem prečitala! Ko bi mogel ti to razumeti!«
»Dobra knjiga mora biti, če te je zmešala«, se je nasmehnil Foma.
»Nisem nič spala; Citala sem celo noč... Misli si: čitaš, in zdi se ti, kakor bi se ti odpirala vrata v drugo
carstvo ... Ljudje so drugačni in njihovo govorjenje in vse! Celo življenje ...«
»Jaz tega ne maram«, je rekel Foma z nezadovoljstvom. Izmišjotina, prevara! Tudi gledališče! Trgovce tam izpostavljaj« roganju; ali so res tako neumni? Kaj pa! Le na kuma se spomni...«
»Gledališče, to je šola«, ga je poučevala Ljuba. »Trgovci so bili takšni. In kakšna prevara naj bi bila v knjigah?«
»Takšna, kakor v pravljicah ... Ni vse tako, kot je v resnici ...
»Motiš se! Saj nisi čital knjig, kako jih moreš soditi? Ravno v njih je resnica. Živeti nas učijo.«
»Seveda!« je mahnil z roko Foma. »Pusti jih... Nič dobrega ne pride od tvojih knjig ... Tvoj oče tudi ne čita knjig, a ... on je modra glava! Danes sem ga gledal in mu zavidal. Z vsemi občuje tako svobodno in umno ... za vsakogar ima besedo ... Takoj se vidi, da si vse, kar hoče, tudi pridobi.«
»Česa si pridobiva?« je vzkliknila Ljuba. »Le denarjev ... So pa ljudje, ki hočejo sreče za vse na zemlji in zavoljo tega delajo, trpé in poginjajo, ne da bi si prizanašali! Ali ije mogoče primerjati ž njimi1 očeta?!...«
»Ni ti treba primerjati... Njim pač ugaja to, a kumu kaj drugega ...«
»Njim ne ugaja ničesar!«
»Kako da ne?«
»Vse hočejo izpremeniti ...«
»Torej se trudijo zaradi česarkoli?« je odgovoril Foma. »In hočejo nekaj?«
»Srečo za vse!« je goreče vzkliknila Ljuba.
— 134 -
»No, tega jaz ne razumem«, je dejal Foma, majaje z glavo. »Kedo pa skrbi1 za mojo srečo? In potem, kakšno srečo mi morejo preskrbeti, če niti sam ne vem, česa da mi je treba? Ne, pogledati bi morala ljudi... trste, ki so bili tam na obedu ...«
»To niso ljudje!« je kategoriški izjavila Ljuba.
»Ne vem, kaj da so po tvojem mnenju, a vidi se takoj, da vedo, kam da spadajo. Spretni, ... izvrstni ljudje so.«
»Ti si pač prazen človek«, je odgovorila Ljuba odločno in trdno.
»Saj nisi bila v moji duši ...« je mirno rekel Foma. »Ti ne poznaš mojih misli ...«
»O čem pa znaš ti misliti?« je dejala Ljuba in sko-mizgnila z rameni.
»Tako! Sam sem! To je enkrat ... Živeti mi je treba! To je drugič ... Takšen, kakoršen sem sedaj, ne morem živeti; ... ali ne razumeš tega? Nočem, da bi se mi ljudje smejali. Saj niti govoriti ne znam ž njimi. Tudi misliti ne znam«, je sklenil Foma svoje razmotrivanje, ter se v zadregi nasmehnil.
»Citati in učiti se je treba, je prepričevalno nasvetovala Ljuba, iizprehajaje se po sobi.
»Nekaj se giblje v moji duši«, je govoril Foma dalje, ne da bi jo pogledal, kakor sam s seboj, »a razumeti tega ne morem. Vidim, da je vse, kar govori kum, ... stvarno in ... umno ...' A vendar nima privlačne sile za-me ... Oni-Ie ljudje so za-me mnogo zanimivejši ...«
»Aristokracija?« je vprašala Ljuba.
»Da ...«

»Tam je tudi mesto za-te!« je rekla Ljuba s prezirljivim nasmehom. »O ti! Ali so to ljudje? Ali imajo duše?«
»Kako jih poznaš? Saj nimaš znanja ž njimi...«
»A knjige? Ali nisem citala?«
Sobarica je prinesla samovar in razgovor se je pretrgal. Ljuba je molče napravljala čaj, a Torna jo je gledal in mislil na Medinsko. Ž njo bi govoril...
»Da-a,« je zamišljeno izpregovorila deklica, »z vsakim dnevom se bolj prepričujem, da je živeti težko... Kaj naj storim? Omožim se naj? S kom pa? S kupcem, ki bode celo življenje plenil ljudi, pil in kvartal? Divjaka? Nočem! Ostati hočem osebnost... osebnost sem, zato, ker že razumevam, kako slabo je urejeno življenje. Naj se-li učim? Ali bi oče pustil?... Bože moj! Naj-li bežim? Nimam dovolj poguma... Kaj mi je storiti?«
Stisnila je roki im povesila glavo nad mizo.
»Ko bi ti znal, kako zoprno je vse! ... Ni žive duše nabkrog ... Odkar je umrla mati, je oče vse razgnal... Nekateri so šli študirat... Si;pa je odšla. Piše mi: »Či-taj ! - Ah, naj črtam! Saj čitam!« je vzkliknila obupno, molčala nekaj časa in govorila zatem z žalostnim glasom:
»V knjigah ni tega, kar srce potrebuje... in mnogo-česa, kar je v njih, ne razumevam... In slednjič mi je dolgčas ... dolgčas mi je, ko čitam vedno sama, sama! Hoče se mi govoriti s človekom, a človeka ni! Neznosno mi je! Le enkrat živiš in čas je že, da začneš živeti, a človeka še vse ni... in ni! Čemu živeti! Sipa pravi: »Čitaj in umela bodeš...« Jaz jo prosim za kruh, a ona
136
mi daje kamen... Vem, kaj je treba... Treba je braniti to, kar ljubiš, v kar veruješ, treba se je boriti...«
In skoro je'òé je končala:
. »A jaz sem sama! S kom naj se borim? Saj ni sovražnikov... ni ljudi! Saj živim v ječi!«
Foma jo je poslušal, pozorno si ogledujé prste na svoji roki; čutil je v njenih besedah veliko bolest, a ni je umeval. In ko je molčala, potrta in žalostna, ni našel ničesar, kar bi ji mogel reči, razven besed, ki so bile podobne očitanja:
»Saj praviš sama, da so ti knjige zanič, a meni svetuješ, da naj jih čitam.«
Pogledala mu je v obraz in srd se je zasvetil v njenih očeh.
O, kako želim, da bi se v tebi vzbudile vse tiste muke, s katerimi živim..., da bi, kakor jaz, tudi ti ponoči ne spal od misli, da bi ti postalo vse gnjusno in ti sam sebi zoprn! Sovražim vas vse, sovražim vas!«
Vsa rodeča v obraz, ga je gledala tako jezno in govorila tako izlobno, da je bil začuden, a ne razžaljen. Nikdar še ni bila tako govorila ž njim.
»Kaj ti je?«
»Tudi tebe sovražim! Ti... kaj si ti? Mrtev in prazen si... kako bodeš živel? Kaj boš dal ljudem?« je vprašala polglasno in z nekako škodoželjnostjo.
»Ničesar jim ne bom dal, naj se le sami trudijo,« je odgovoril Foma in vedel je, da jo bodo le še bolj razsrdile te njegove besede.
»Ti nesrečnik!« je prezirljivo vzkliknila deklica.
Odločnost in sila njenih očitanj, je silila Forno, da je nehote poslušal njene zle besede; čutil jé, da imajo zmisel.
137 -
Približa! se ji je celo, a kot je bila ogorčena in jezna, se je obrnila od njega in molčala.
Bilo je že svetlo na ulici in odsev večerne zarje je še ležal na lipovih vejicah pred o'kni, toda sobo so že napolnjevali m rakovi in kredenca, ura in steklena omara, katere so ovijali, so se zdele nekako večje. Velikansko nihalo je pogledalo vsako sekundo iz hišice in posvetivši z medlim bleškom, se je skrilo z zamolklim, trudnim glasom zdaj na desni, zdaj na levi. Foma je gledal nihalo in postajalo mu je dolgočasno in neprijetno. Ljuba je vstala in prižgala svetilko, ki je visela nad mizo. Njeno lice je bilo bledo in strogo.
»Zadrla si se nad mano,« je začel Fonia s pridržkom, »a zakaj? To mi je neumevno...«
»Nočem govoriti s telboj!« mu je srdito odgovorila Ljuba.
»To je tvoja stvar ... A vseeno ... kaj sem zakrivil?«
»Ti?«
»Jaz...«
»Razumeš-li, duši me! Tesno mi je!... Ali je to življenje? Ali se tako živi? Ketio sem jaz? Po milosti živim pri očetu, držč me zaradi gospodinjstva... potem se omožim ... in zopet gospodinjstvo! ... To je močvirje ... tonem, dušim se ...«
»A kaj imam jaz pri tem opraviti?« je vprašal Foma.
»Ti nisi boljši, nego so drugi...«
»In zato sem kriv pred teboj?...«
»Kriv si! Moral bi želeti, da postaneš boljši...«
»Ali mar tega ne želim?« je vzkliknil Foma.
Deklica mu je hotela še nekaj reči, a tedaj se je oglasil nekje v hiši zvonec in spustivši se na stolov naslonjač, je dejala polglasno:
»Oče...«
»No, lahko bi bil prišel malo pozneje,« je rekel Fonia. »Rad bi te še poslušal... to je tako zanimivo...«
»Ah! Deca moja, golobčka moja!« je vzkliknil Jakov Tarasovič, prikazavši se med vrati. »Ali pijeta čajek? Nalij ga še meni, Ljubava!«
Sladko se nasmihaje in drgaje z dlanjo ob dlan, se je vsedel poleg Fome, sunil ga nagajivo v bok i-n vprašal:
»No, o čem sta žvrgolela?«
»Tako... o raznih neumnostih,« je odgovorila Ljuba.
»Ali vprašujem tebe?« je rekel oče in ji napravil porogljiv obraz. »Sedi in molči pri svojem ženskem delu ...«
»O obedu sem ji pripovedoval,« je pretrgal Fonia kumu besedo.
»Aha! Tako-o! ... No, tudi jaz bom govoril o obedu... Gledal sem davi, kako se vedeš... prav nerazumno si se držal!«
»To se pravi, kako?« je vprašal Foma, ter nezadovoljno nagrbančil obrvi.
»To se pravi, prav popolnoma nerazumno, to je vse. N. pr., — guverner te nagovori, a ti molčiš...«
»Kaj mu hočem reči? On mi pravi, da je izguba očeta nesreča... No, to vem... A kaj mu naj rečem na to?«
»Ker mi je poslanà od gospoda, Vaše Blagorodje, se udajam v njegovo voljo« ... Tako bi mu bil odgovoril, ali tudi kaj drugega v tem smislu ... Guvernérjem, bratec ti moj, jako ugaja ponižnost pri drugih ljudčh.«
»Bi ga-li moral gledati, kakor ovca?« se je nasmehnil Foma.
»Gledal si ga, kakor ovca, — tega bi ne bil smel. A človeku ni treba biti niti volk, niti ovca, marveč treba je praviti takšnim ljudem: Vi ste naši očke, a mi smo vaša deca... pa postanejo takoj mehki.«
»Čemu to?«
»Za vsak slučaj. Guverner človeku lahko vedno koristi, ljubi moj.«
»Česa pa ga učite, ata!« je dejala Ljuba tiho in ogorčeno.
»Česa?«
»Lakajstva...«
»To ni res, ti neumnica učena! Politike ga učim, a ne lakajstva, — politike življenja... Pojdi raje! Pa glej, da dobiva kaj jesti. Hodi z Bogom!«
Hitro je vstala Ljuba, vrgla čajno rutico iz rok čez stolovo naslonjalo in odšla ... S stisnjenimi očmi je gledal oče za njo, zabobnal s prsti ob mizo in izpregovoril:
»Tvoj učitelj bom, Foma. Učil te bodem najboljše, najresničnejše vede in filozofije... in če jo bodeš razumel, živel boš brez napak.«
Foma je videl, kako so se gibale gube na starčevem čelu in zazdele so se mu podobne vrsticam staroslovanskega tiska.
»Pred vsem, Foma, ako že živiš na ti zemlji, je tvoja dolžnost, da razmišljaš o vsem, kar se godi okrog tebe. Zakaj? Zato, da ne bodeš sam trpel vsled nespametnosti in da ne oškoduješ ljudi s svojo neumnostjo. Pa še nekaj:	vsaka človeška stvar ima dva obraza,
Foma. Eden je tisti, ki ga vidijo vsi, — lažnjivi ; drugi pa je skrit, in ta je pravi. Tega je treba znati poiskati, da se razume smisel stvari... N. pr. prenočišča, delavnice.
oskrbovalnice in podobne naprave. Premisli, čemu so té?«
»<Kaj je treba tu premišljati?« je vprašal Foma nevoljno. »Saj ve to vsakdo... za reveže in bolnike.«
»Ah, bratec! Včasih ve vsakdo, da je ta in ta človek lump in falot in vendar ga vsi spoštljivo nazivajo Ivana ali Pjotra ter dostavljajo očetovo ime...«
»Kaj hočete s tem reči?«
»To je vse stvarno. Ti praviš torej, da so te naprave za reveže in berače, da sliužijo torej v (izpolnitev Kristo ve zapovedi. Dlolbrio! In kedo je berač? Berač je človek, kli je od usode prisiljen, spominjati nas Krista; brat Odrešenika je in zvon Gospoda ter zvoni v življenju, da bi vzbudil našo vest in vzdramil siitost človeškega mesa... Pred oknom stoji in poje: »Zaradi Krista!« in s tem petjem nas spominja Krista in njegove svete zapovedi, naj pomagamo Ibližnjemu ... Toda ljudje so tako uredili svoje življenje, da ne morejo' več izpolnjevati Kristovega nauka in Jezus Kristus nam je postal povsem odveč. Ne enkrat, marveč morda stotisočkrat smo Ga pustili križati, a vendar Ga še vedno ne moremo pregnati iz življenja, dokler pojo Njegovi revnfi bratje po cestah Njegovo 'ime in nas Njega spominjajo... In zato smo si nekaj izmislili: zapiramo berače v takšne odločene hiše, da bi ne hodili po ulicah 'in ne budili naše vesti.«
»Pa res!« je začudeno zašepetal Foma in se zagledal v kuma z širokoodprtim-i očmi.
»No, vidiš!« je vzkliknil Majaikin in zmagoslavno so se zasvetile njegove majhne oči.
»Kako, da oče... mi prišel na to?« je nemirno vprašal Foma.
— 141
»Le počakaj! Poslušaj, in vse hujše je na svetu. Izmislili smo si torej, da jiih zapiramo v razne hiše in da nas njihovo vzdrževanje ne stane preveč, silimo stare in bolne ljudi k delu ... Zdaj nam ni treiba dajati milosti nje in ko srno pometli te capine iz svojih ulic, ne vidimo več tistega groznega gorja in trpljenja in lahko nam je verjeti, da so vsi ljudje na zemijii siti, obuti in oblečeni... Zato so torej ti raznovrstni zavodi, za to, da se skriva resnica,... da se izganja Kristus iz našega življenja! Je-li to jasno?«
»Da-a!« je rekel Fonia, ki ga je bilo skoro omamilo spretno starševo besedičenje.
»In vendar to še ni vse... Mlaka še ni izčrpana do dna!« je vzkliknil Majakiin, navdušeno vzTnahujé z roko po zraku.
Gufbe na njegovem bau so trepetale, njegov dolgi, zverinski ,nos se je tresel in v njegovem glasu je zvenelo nekako navdušenje in ganjenje.
»Oglejva si izdaj stvar od druge strani! Kedo daje največ za vse te hiše, prenočišča in zavode v korist revežev? Bogatini, kupcii, naše trgovstvo... Dobro! A kedo ima poveljstvo v življenju, kedo ga krmari? Plemstvo, uradniki in vsake vrste ljudje, ki niso naši... Od njih so tudi zakoni, časopisi in znanost, — vse je od njih. Prej so bili graščaki, zdaj pa, ko so jim1 vzeli zemljo, so šli v državno službo... Dotbro! A kedo so dandanašnji najmogočnejši ljudje? Kupec je prva sila v državi, zakaj ž njim držijo — milijonli! Je-li tako?«
»Da!« je pritrdil Poma, ki je hotel že slišati to, ikar se je svetilo še neizgovorjeno v kumovih očeh.
li> —
»Torej, zapomni si ! « je nadaljeval starec prepričevalno in razločno ; »življenje ,ni 'urejeno od nas trgovcev, mi dosedaj tudi še nimamo glasu pri njegovem urejevanju, 'ter ga ne smemo prijeti v roke! Življenje je urejeno od drugih; ti .so, ki so vzgojili v njem garje, vse te lenuhe; reveže in nesrečnike, in ker so jih zaredili, so življenje onesnažili in pokvarili ; zato -bi ga morali zopet očistiti, akio sodimo po božji volji. A čistimo ga mi, mi dajemo ubogim, mi skrbimo za nje ... Torej, prosim, premisli; čemu bi krpali tuje cape, ako jih nismo raztrgali? Čemu naj popravljamo hišo, ako nismo stanovali v nji in ni naša? Ne b-ode-li pametnejše, da stopimo vstran in stojimo tam nekaj časa in gledamo, kako se raznovrstna golazen množi in diuši tuje nam ljudi? Ne bodo je mogli odpraviti.... saj nimajo -sredstev. Potem se obrnejo k nam in nam poreko: Prosimo, gospoda, pomagajte! A mi jim odgovorimo: Dajte nam prostora z a delo! Vsprejmite nas med urejevalce tega življenja! In kakor hitro nas vsprejmo, bomo morali očistiti življenje z enim mahom vsega zla in vseh napak. Potem bode videl car s svojimi lastnimi svetlimi očmi, kedo da so njegovi verni služabniki in koliko raziuma da so si nabrali med brez-delico svojih rok... AH si razumel?«
»Kako bi ne razumel!« je vzkliknil Foma.
Ko je govoril kum o uradnikih, je mislil Foma na osebe, ki so -bile pri obedu; na um mu je prišel zgovorni tajnik in skozi možgane mu je šinila misel, da ta okrog-likasti človek gotovo ne prejema več nego tisoč rubljev na leto, dočim ima on, Fonia en milijon dohodkov. Ta primera in kurnove besede so vzbudile v njem celo vihro misli; a čas mu je dopuščal le, da je obdržal in poobli-čil eno izmed njih.
»Ali se dela res le zaradi denarja? Kaj ima človek od njega, če ne daje oblasti?«
»Tako!« je rekel Majakin in pomežiknil z očesom.
»Ah!« je razžaljen vzkliknil Foma, »kako pa je bilo z očetom? Ali ste govorili ž njim?«
»Dvajset let sem govoril ...«
»No, in kaj je rekel?«
»Moje besede niso .prodrle do njega ... Pokojnik je imel nekoliko trdo glavo. Srce je široko odpiral, a razum je sedel prli njem globoko, skrit ... Da-a, napravil je napako in zelo je škoda tistega denarja.«
»Meni pa ni žal denarja ...«
»Poskusil bi zaslužiti višaj deseti del tega, potem bi imel pravico, govoriti ...«
»Ali smem notri?« se je zaslišal Ljuibin glas za vrati.
»Zastran mene ... lahko skočiš ...«, ji je odgovoril
oče.
»Ali bosta takoj jedla?« je vprašala, ko je vstopila.
»Le daj sem ...«
Stopila je k bufetu in zarožljala s posodo. Jakov Ta-rasovič jo je /pogledal, ižvečil si ustnice in naenkrat je udaril Forno z roko po kolenu ter mu rekel:
»Tako je prav, krščanec! Le.premišljuj ...«
S smehljajem se mu je odizval Poma in mislil sam pri sebi:
»Razumen je pa res, — razumnejši, nego oče ...«
In tisti hip je že odgovoril sebi samemu, kakor z iz-P re m en j en im glasom :
»Razumnejši, a slabši ...«
- 1 14
Peto poglavje.
Dvojni njegov odnošaj k Majakiou je postajal čimdalje razločnejši; ko je poslušal njegove besede, pazljivo in z željnim zanimanjem, je Foma čutil, kako raste njegova mrižnja do starčka ob vsakem srečanju ž njim. Včasih je vzbujal Jakov Tarasovič v svojem krščencu čustvo, ki je bilo podobno strahu, včasih pa celo fiziški gnjus. Ta je vstajal v Fornii po navadi tedaj, kedar je bil starec s čim zadovolljen in sie je smejal. Od smeha so mu drhtele gube, izpremimjaje vsak hip izraz njegovega lica; njegove suhe, tanke ustnice so skakale, vlekle se narazen in kazale črne ostanke zobov in kakor ogenj se je žarela rudeča brada; zvok njegovega smeha je bil podoben škripanju zarujavelih tečajev, a starec sam igrajočemu se martinčku. Ker Foma ni znal prikrivati svojih čustev, jih je često in surovo razodeval Majakinu v besedah in gestah, a starec kakor da ni zapazil tega in, ne spustfvši krstnika iz oči, je vodil vsak njegov 'korak. V svojo prodajalnico skoro sploh ni več izahajal, vglalbljal se je popolnoma v parobrodne zadeve mladega Gordjejeva in puščal tako Forni mnogo prostega časa. Na hvalo mestu, ki ga je zavzemal Majakin v družbi, in njegovim razširjenim znanjem ob Volgi, je šla kupčija sijajno od rok, toda Majakinova gorečnost v kupčiji je krepila Fo-mino mnenje, da ga hoče kum z Ljubo oženiti, in to ga je še bolj odbijalo od starca.
Ljuba mu je ugajala in se mu dozdevala obenem sumljiva in nevarna zanj. Ni se omožila in kum ni nikdar govoril o tem; prirejal ni družabnih večerov, nikogar izmed mladih ni vabil k sebi in Ljube ni puščal nikamor.
— 14š —
In vse njene prijateljice so bile že omožene ... Fonia je občudoval njeno govorjenje in jo poslušal prav tako željno, kakor njenega očeta; a kedar je začela govoriti z ljubeznijo in hrepenenjem o Tarasu, se mu je zazdelo, da skriva pod tem imenom nekega drugega človeka, morebiti Jezova, ki je bil moral — kakor mu je pripovedovala, zaradi kdovečesa izstopiti z vseučilišča in zapustiti Moskvo. Mnogo preprostosti in dobrote je bilo v nji in često so vzbujale njene besede v injem pomilovanje; zdelo se mu je, da ona ne živi, temveč, da bedi in sanja.
Njegovo vedenje ob spomenici za očetom se je razprostranilo med trgovci ter mu napravilo slabo ime. Ako je prišel na borzo, je videl, da ga gledajo vsi porogljivo in sovražnimi očmi in da govore ž njim nekam posebno. Nekoč je slišal celo za svojim hrbtom tih, a razločen vzklik:
»Gordijoniška! Mlečnobradec ...«
Čutil je, da velja to njemu, a ni se obrnil in ni pogledal tja, kedo da je vrgel te besede vanj. Bogatini, ki so prej vzbujali v njem plaho spoštovanje, so izgubljali v njegovih očeh čar svojega bogastva in svoje bistroumnosti. Že več nego enkrat so mu. bili iztrgali iz rok to ali ono ugodno postavko; dobro je znal, da bodo delali to tudi v bodoče in vsi so se mu dozdevali enako lakomni, pripravljeni, da goljufajo drug drugega. Kedar je pripovedoval ktumu o svojem opazovanju, je rekel starec:
»Kako naj bi 'bilo drugače? Kupčija je, ravnotako kakor vojska, ... negotova stvar. Tu se tepo za mošnjo, a v mošnji je duša ...«
»Meni to ne ugaja«, je rekel Foma.
- 146 —
»Tutti mani ne ugaja vise ... mnogo prevare je na svetu. A ipri kupčiji človek ne more biti odkrit, tu je treba politike! Treiba je, da greš k človeku in držiš v eni roki med, a v drugi nož, bratec! Vsak hoče kupiti za pol kopejke pet celih.«
»No, pa ... to ni lepo«, je rekel Fonia s premislekom.
»Bode pa pozneje lepo ... Če si pridobiš nadoblast, bode dobro ... Življenje je jako priprosto, brat Foma; grizi vse, ali pa leži v blatu.«
Starec se je smejal in konci zob v njegovih ustih so vzbudili v Forni ostro misel:
»Ti si jih pač mnogo ogrizel ...«
»Z eno besedo, vojna je!« je ponovil starec.
»Je-li to sama čista resnica?« je vprašal Foma in se zazrl vprašuje v Majakima.
»To se pravi, kako resnica?«
»Ali ni ničesar boljšega, nego to? Je-li to vse?«
»Kje bi naj bilo še kaj razvem tega? Vsak živi za-se. Vsak želi sebi samemu najboljše ... Im kaj je najboljše? Zavzeti mesto pred drugimi, postaviti se više njih. Zato si prizadevajo vsi, da bi si pridobili prvenstvo v življenju. Ta poskuša tako, drugi drugače. A vsi hočejo venomer, da jih vidiš,'kakor'zvonike, že iz daljave. Povišanje, to je tudi človekov namen ... Celo v knjigi Jobovi je to izraženo: »Človek sie rodi v trpljenju, da bi stremi!, 'kakor iskra, navzgor.« Leipoglej: celo otroci hočejo v svojih igrali drug drugega prekositi. Im vsaka igra ima svoj višek ter je vsled tega zanimiva ... Si me razumel?«
»To že urnem!« je rekel Foma pogumno in uverjeno.
»To moraš tudi čutiti ... S samim razumevanjem ni mogoče doseči ničesar, treiba tudi, da si nekaj želiš.
— 147
tako zelo želiš, da se ti bode dozdevala gora gruda prsti, a morje luža. Ab, jaz sem živel v tvojih letih igraje! A ti meriš vedno nekam ... Sicer pa dober plod ne zori naglo ...«
Enomerni starčevi opomini so kmalu dosegli svoj namen; Poma si jih je zapomnil in si razjasnil smoter življenja. »Treba je biti boljši, nego drugi«, — to mu je ostalo v spominu in častihlepnost, 'ki jo je bil starec vzbudil, se je zajedla globoko v njegovo srce .,. Vjedla se je, a napolnila ga ni, zakaj Fomini odnošaji k Medinski so dobivali značaj, ki so ga morali dobiti po običajnih potih usode. Vleklo ga je k nji, vedno jo je hotel videti in v njeni navzočnosti je postajal neroden, okoren in neumen. Čutil je to in trpel zaraditega. Bil je često pri nji, a bilo je težko, dobiti jo samo doma; vedno so jo obletavali parturmovani gizdalini, kakor muhe kos sladkorja. Govorili so ž njo francoski, peli, smehljali se, a on je molčal in jih gledal jezno in sovražno. Potegnil je nogi k sebi in sedel tako v kakšnem kotu njenega pisanoodiče-nega salona, v katerem se je bilo jako težko gibati, ne da bi se zadel ob kaj ali prevrgel kakšno stvar, — sedel je in opazoval z mračnimi očmi.
Hodila je po mehkih preprogah mimo njega, neslišnih stopinj, pogledavala ga prijazno in ise mu nasmihala; za njo so hodili njeni častilci ter se islpretno, kakor kače, izogibali različnih mizic, stolov, nastenskih okraskov in podstavkov za cvetlice — cela prodajalnica lepih in krhkih stvari, raztresenih po sobah z brezbrižnostjo, ki je bila njim samim in Forni enako nevarna. Preproga ni glušila njegovih 'korakov in ko je šel, so se prijemale te stvari njegove suknje, tresle se in padale ... Na klavirju
10*
je stal bronast matroz, razmahujé, da bi vrgel rešilni obroč, od katerega so visele vrvi iz žice, ki so vedno vlekle Forno za lase. Vse to je vzbujalo veselost pri Sofji Pavlovim in njenih častilcih, a stalo je Forno mmogo žalosti, ko niu je postajalo zdaj vroče, zdaj hladno.
A tudi kedar sta 'bila z njo sama, mu ni bilo lažje. Vzprejemala ga je s prijaznim nasmehom, sedla ž njim v enega izmed prijetnih kotičkov salona ter začenjala pogovor po navadi s tem, da mu je tožila o vseh:
»Ne verjamete, kako me veseli, da vas vidim!«
Izteguje se, kakor mačka, mu je pogledala v oči s svojim temnim pogledom, v katerem se je sedaj zasvetilo nekaj željnega.
»Rada govorim z vami«, mu je zapevala, zvočno zateguje besede. »Vsi ti ljudje so mi zoprni, ker so tako dolgočasni, tako navadni in izžiti. A vi ste sveži in odkritosrčni ... Kaj ne, da jih tudi vi ne ljubite?«
»Ne morem jih trpeti«, je dejal Farna odločno.
»A mene?« je vprašala poltihoma.
Poma je pogledal vstran ter vzdihnil:
»Kolikokrat ste me že vprašali to? ...«
»Ali vam je mučno odgovoriti na to?«
»Mučno mi sicer ni, a zakaj?«
»Jaz moram to vedeti ...«
»Igrate se z menoj ...« je rekel Fonia mrklo.
A ona je vprla oči na široko ter vprašala v tonu globokega začudenja:
»Kako da se igram? Kaj je to, igrati se?«
Imela je ob tem tako angeljski obraz, da ji je moral verjeti.
»Ljubim vas, ljubim vas! Ali bi bilo mogoče, da .bi vas kedo ne ljubil?« je dejal strastno in takoj dostavil žalostno, s povešenimi očmi:
»A saj vi tega ne .potrebujete! ...«
»Sedaj ste povedali!« je vzkliknila Medinskaja ,z zadovoljstvom ter se odmaknila od njega. »Strašno prijetno mi je vedno, ko vas poslušam, če mi to zatrjujete... tako mladostno, tako iskreno ... Ali mi hočete poljubiti roko?«
Molče je iprijel za njeno fino, belo roko, sklonil se previdno nad njo in jo poljubljal dolgo in vroče. Smehljaje se in gracijozuo mu je odtegnila roko, a njegova strast je mi vznemirjala niti najmanj. Zamišljeno, s tistim bleskom v očeh, ki je Forni vedno mešal razum, ga je gledala, kakor nekaj redkega in izredno zanimivega ter govorila:
»Koliko zdravja, sil, duševne svežosti je v vas! Veste, — vi kupci ste ljudje, ki sploh še niso živeli, cel narod z izvirnimi tradicijami in z ogromno duševno in telesno energijo. N. pr. vi, saj vi ste dragulj in ko bi vas obrusili ... o!«
Kedar mu je govorila: pri vas, ,po vašem načinu, po trgovski šegi, je bilo Forni vedno tako pri srcu, kakor da ga odbija s temi besedami od sebe. To je bilo žalostno in žaljivo. Molče je zrl na njeno majhno postavo, ki je ibila vedno oblečena tako posebno lepo, ki je vonjala vedno, kakor cvetka in ki je bila vedno tako deviško-nežna.
Včasih se je v njem razgorela divja in surova želja, da bi jo objel in poljubil. A njena krasota in nežnost njenega finega, gibčnega telesa ste vzbujali v njem strah, da jo stare in pokvari, dočim sta njen mirni, prijazni glas
150 —
in njen jasni, a nekako prežeči pogled hladila njegovo strast; zdelo se mu je, da mu ogleda v dušo in da razumeva vse njegove misli. A ti izbruhi njegovih čustev so bili redki m po navadi mladenič Medinski ni kazal drugega nego svoje oboževanje ter občudoval vse ria nji — njeno krasoto, njene besede in njeno obleko. In poleg tega češčenja je živela v njem vedno mučna in bridka zavest razdalje, ki je bila med njima, in njene duševne premoči nad njim.
To razmerje se je jako naglo utrdilo med njima; komaj sta se bila videla dvakrat, trikrat, pa je imela Medinska mladeniča že popolnoma v svoji oblasti ter ga začenjala počasi trpinčiti. Ugajala ji je očividna oblast nad zdravim, močnim fantom, ugajalo ji je, buditi zgolj z očmi in z glasom žival v njegovi duši in jo zopet krotiti, — zabavala se je ob ti igri, prepričana o sili svoje oblasti. Zapuščal jo je na pol bolan od razburjenja ter jemal s seboj čustvo krivice, ki mu jo je bila storila, in srd proti samemu, — mnogo občutkov, ki so ga navdajali s težko omotico. In čez par dni je prišel zopet, da bi se pustil mučiti.
Nekoč jo je vprašal plaho:
«Sofja Pavlovna! ... Ali ste imeli otroke?«
»Ne ...«
»To sem vedel!« je zaklical Fonia vzradoščen.
Pogledala ga je z očmi čisto majhnega in naivnega dekletca in dejala:
»Odkod pa ste vedeli to? In čemu vam je treba vedeti, če sem imela otroke?«
Poma je zardel, povesil glavo in je začel odgovarjati z zamolklim glasom, kakor bi pehal besede iz zemlje navzgor in kakor bi tehtala vsaka beseda nekaj pudov.
»Vidite ... ako je ženska, ki je ... to se pravi, rodila, tedaj so njene oči ... popolnoma drugačne ...«
»A-a? Kakšne pa?«
»Nesramne!« je bleknil Foma. •
Medinska se je zasmejala s svojim srebrnim smehom in tudi Foma se je smejal, ko jo je pogledal.
»Oprostite!« je rekel slednjič. »Morebiti se nisem izrazil lepo in spodobno.«
»O ne, ne! Vi ne 'morete reči ničesar nespodobnega. Vi ste čist, mil deček. Torej jaz nimam nesramnih oči?«
»Vi imate ... angeljske!« je navdušeno izjavil Foma, objemaje jo s sijočim pogledom.
A ona ga je pogledala tako, kakor ga do tedaj še ni bila nikoli, — s pogledom žene in matere, z žalostnim pogledom ljubezni, ki jo kali skrb za ljubljenca.
»Pojdite, golobček ... Trudna sem in bi si rada odpočila ...« mu je dejala ter .vstala, ne da bi ga pogledala.
Pokorno je odšel.
Nekaj časa po tem slučaju je bila proti njemu strožja in poštenejša, kakor da mu prizanaša, a potem so dobili odnošaji zopet staro lice igre mačke z mišjo.
Forni no razmerje k Medinski ni moglo ostati prikrito kumu in nekega dne ga je vprašal starec s porogljivim obrazom:
»Foma! Prijemaj se večkrat za glavo, da je nekoč na vsem lepem ne izgubiš.«
»Na kaj merite s tem?« fe vprašal Foma.

152 —
»No, zaradi Sonjke mislim ... ko tolikokrat zahajaš k nji.«
»Kaj vam to mari?« je vprašal Foma nekoliko odurno. »In kakšna Sonjka je za vas?«
»Mene to ne briga, saj se meni nič ne zgodi, ako izsesavajo tebe. Da ji je ime Sonjka, to je znano vsem ... In da je ta dama denarja lakomna, to tudi vedo vsi ...
»Bistroumna je!« je dejal Foma odločno, načemeril obraz in vtaknil roki v žep. »In izobražena.«
»Res, da je pametna! Kako pametno je priredila zadnji večer: dohodek je znašal dvatisočtristo rubljev in stroški tisočdevetsto rubljev. A najbrže ni bilo niti tisoč rubljev, zakaj vse ji napravijo zastonj. Izobražena je. Te bode že izobrazila ... posebno pa malopridneži, ki so okrog nje ...«
»To niso malopridneži; pametni ljudje so!« je odgovoril Foma razdražen, nasprotuje sebi samemu. »In učim se od njih ... Kaj pa sem jaz? Ničesar ne znam ... Česa so me naučili? Tam se govori o vsem in vsak ima nekaj povedati ... Ne ovirajte me, da postanem podoben človeku.«
»U-uh! Kako si se naučil govoriti! Tako jezno, kakor bi bila toča ob streho! No, dobro ... pa postani podoben človeku ... a boljše bi bilo, da bi šel v gostilno; tam so ljudje boljši, nego pri Sofji ... A treba bi bilo, da bi se naučil, razločevati ljudi in razumevati, kolMiko je ta in oni vreden, veš li, fant ... N. pr. Sofia ... Kaj je ona! Žuželka, ki olepšuje naravo in nič drugega!«
Ogorčen do dna svoje duše je šel Foma s stisnjenimi zobmi od Majakina proč in porini! roki še globlje v žep. A starec je kmalu zopet začel govoriti o Medinski.

Vračala sta se iz zaliva, kjer sta bila ogledovala parnike, sedela v prostornih, zložnih saneh in govorila prijateljski in živahno o kupčiji. Bilo je v sušcu: pod bruni sani je pljuskala voda, sneg je bil že pokrit z umazanim nabrizgom in veselo in toplo je sijalo solnce na nebu.
»Ko prideva domov, greš takoj k svoji dami?« je vprašal Majakin nepričakovano, pretrgavši kupčijski razgovor.
»Da, pojdem«, je odgovoril Foma kratko in nezadovoljno.
»Hm ... Povej no, ali ji večkrat kaj podariš?« je vprašal Majakin priprosto in z .nekako prisrčnostjo.
»Kakšna darila? Čemu?« je vprašal Foma začudeno.
»Torej ji ne podariš ničesar? Tako-o ... Potem živi pač ... kar tako, iz ljubezni, s teboj?«
Foma je zardel od jeze in sramu, obrnil se naglo k starcu in dejal z očitanjem:
»Ah! Star človek ste, a sramota je, poslušati, kar govorite! Kaj tacega! ... Ali bi se ona ... tako daleč ponižala?!«
Majakin je cmoknil z ustnicami in rekel s pojočim enakomernim glasom:
»Kakšen štor si! Ka-akšen be-dak!« In hipoma se je razjezil ter pljunil:
»Fej te bodi! Vsaka živina je pila iz ilonca, ostal je le sesedek na dnu in bedak si je napravil iz umazanega lonca boga ... Hu-diča! Pojdi k nji in reci ji:
»Rad bi postal vaš ljubček ... mlad človek sem, torej, ne računite me predrago!«
»Kum!« je dejal Foma mračno in preteče: »Jaz tega ne morem poslušati ... Da govori kdo drugi tako ...«
»Kedo pa te naj svari, ako ne jaz? Za božjo voljo!« je zakričal Majakin in plosknil z dlanmi. »Torej te je vodila celo zimo za nos? O ti rios! Oh, takšna zgaga!«
Starec je bil ogorčen; v njegovem glasu je zvenela jeza, srd, da, celo solze. Foma ga še ni bil videl tacega in zato je molčal nehoté ter se zagledal vanj.
»Pokvarila te bode! O gospod!... O ti vlačuga, babilonska...«
Hitro so mežikale Majakinove oči, ustnice so se mu tresle in s surovimi, cin iškimi besedami, strastno in z zlobnim piskom 'je začel govoriti o Medinski.
Foma je čutil, da govori starec resnico. Dihal je težko in občutil v grlu saboto in nekaj grenkega v ustih.
»Dovolj, očka, dovolj« ... je prosil tiho in izmučen ter se obrnil proč od Majakina.
»Ah, treba bode, da se skoro oženiš!« je vzkliknil starec razburjen.
»Za kriščevo voljo, ne govorite!« je rekel Foma brezglasno.
Majakin je pogledal krščencu v obraz in umolknil. Fomiti obraz se je zdel daljši in bledejši, na polodprtih ustnicah in v hrepenečem pogledu je bilo mnogo težkega, bridkega začudenja... Na desni in levi strani ceste so ležala polja, ki so 'bila pokrita še s konci svoje zimske obleke. Na črnih mestih, kjer ni bilo več snega, so skakale nemirne kavke semtertje. Pod bruni je brizgala voda in umazan sneg je letel izpod konjskih kopit.
»Kako neumen je človek v svoji mladosti!« je tiho vzkliknil Majakin. Foma ga ni pogledal. »Pred njem stoji štor, on pa vidi živalski gobec .. tako straši sam sebe ... oh, oh!«
»Govorite naravnost,« je rekel Foma mračno.
»Kaj naj tu govorim? Stvar je jasna:	Dekleta so
smetana, žene so mleko:	žene so blizo, a dekleta so
daleč... pojdi torej k Sonjki, če že ne moreš drugače in ji povej naravnost... takšna je stvar, ji reci... Norček! Ako je grešnica, jo dosežeš tem lažje... Zakaj se tako hudo držiš? Zakaj se kujaš?«
»Vi tega ne umete,« je dejal Foma kratko.
»Česa da ne urnem? Vse razumem!«
»Srce ... človek ima srce« ... in mladenič je vzdihnil. Majakin je zamižal z očmi in dejal:
»To se pravi, da nima razuma.«
Šesto poglavje.
Poln hrepeneče in maščevalne jeze, je prišel Foma v mesto. V njem je plamtela strastna želja, da bi razžalil Medinsko, da bi jo zasmehoval. S stisnjenimi zobmi in držeč roki v žepih je hodil nekaj ur po praznih sobah svoje hiše, mračno gubančil obrvi in bočil prsi naprej. Teptal je enakomerno in težko z nogami ob tla, kakor da kuje svoj srd.
»Podlica... delala se je angelja!« Pelageja je vstala v njegovem spominu, kakor bi bila živa in škodoželjno in bridko si je šepetal:
»Ta je propaliea in vendar boljša ... Ni se hlinila ... Podarila je takoj dušo in telo... a ta ima pač takšno srce, kakoršne so njene grudi... belo in trdo ...«
Včasih mu je govorila rada s plahim glasom:
»Morebiti je vse to o nji zlagano...«
A spomnil se je strastne gotovosti in sile kumovih besed in ta misel je zopet izginila. Še trdnejše je stisnil zobe in izbočil grudi še bolj. Zle misli so mu silile v srce kakor skalice in ostra bol ga je prešinjala ...
Ko je pokrival Majakin Medinsko z blatom, jo je napravil Forni dostopnejšo in ta 'je to kmalu razumel. Pomladna kupčija mu je vzela par dni in Fomina razburkana čustva so se kmalu pomirila. Žalost nad izgubo človeka je obtopila srd nad žensko in misel na dostopnost ženske je okrepila njeno privlačno moč. In ne da bi sam zapazil, je razumel vse in sklenil, da pojde k Sofji Pavlovni in ji poreče naravnost in prosto, kaj da koče od nje — to je bilo vse! Čutil je celo, da se raduje tega sklepa in smelo se je napravil k Medinski, razmtšijaje po poti le o tem, kako bi ji mogel povedati to, kar je 'hotel, kolikor mogoče dobro in spretno.
Družina Medinske je bila že navajena njegovih po* setov in luštna mu je dejala na njegovo vprašanje, če je milostna doma:
»Prosim, kar v salon stopite. Sami so tam ...«
Prestrašil se je nekoliko; a ko je zagledal v zrcalu svojo krepko postavo, katere se je tesno oklepala suknja, in svoj zagoreli obraz, obrobljen z mahovito črno bradico, z velikimi črnimi očmi in pokrit z resnobo, je dvignil rame in šel gotovih stopinj naprej po dvorani.
Tihi, čisto tihi glasovi strun so mu priplavali nasproti; zdelo se je, da se rahlo in otožno smeje; tožili so o nečem in se dotikali srca tako nežno, kakor bi prosili za neka čustva, čeravno ne upajo, da »jih izprosijo... Foma ni rad poslušal glasbe, — delala ga je vedno otožnega. Celo,

- 157 —
če je začela »mašina« v gostilni igrati kaj žalostnega, je začutil v grudih plaho hrepenenje in prosil, naj »mašino« ustavijo, ali pa je odšel, ker je čutil, da ne more mirno poslušati tega jezika brez besed, a vendar polnega solz in tožba. In sedaj se je nahoté ustavil ob salonskih vratih.
Vrata so bila zavešena z dolgimi nitmi 'pisanih biserov, ki so bilj tako napeljani, da so tvorili fantastiški rastlinski vzorec; niti so tiho /kolebale in zdelo se je, da letajo po zraku blede sence cvetlic. Ta prozorna stena ni sikrivala Fominim očem salonove notranjosti. Medin-skaja je sedela v svojem priljubljenem kotu na ležalki*) in igrala na mandolino. Veliki japonski solnčnik, ki je ibil pritrjen na steni, je obsenčeval malo ženico v temni obleki s pestroto svojih barv. Visoka bronasta svetilka z rudečim senčnikom jo je obsipala s sojem večerne zarje. Nežni glasovi finih strun so žalostno drhteli v tesni sobi, ki jo je polnila mehka, vonjava polutema. Sedaj je spustila žena mandolino na koleni in zdelo se je, da se je srepo zazrla v nekaj pred seboj, dočim so njeni prsti še dalje prebirali strune. Foma je vzdihnil.
Lahki zvoki glasbe so se nosili okrog Medinske in njen obraz se je izpreminjal venomer, kakor bi se spuščale odnekodi sence nanj, topeče se v blesku njenih oči.
Foma jo je pogledal in talko, sama, se mu je zazdela manj lepa, nego v navzočnosti drugih; — zdaj je bil njen obraz resnejši in starejši, v očeh ni bilo izraza prijaznosti in milobe, marveč zrle so dolgočasno in trudno. Tudi njena poza je bila trudna, kakor da se hoče dvigniti in se ne more. Foma je čutil, kakor se vriva drugo čustvo na
*) ležalka r- kymonška = Chaisclongue.
ir,8 —
mesto tistega, s katerim je bil prišel k nji ... Popraskal je z nogo po tleh in zakašljal ...
»Kedo je tukaj?« je vprašala žena in se prestrašeno zdrznila. Tudi strune so vztrepetale in zazvenele s plahim glasom.
»Jaz«, je dejal Fonia in razprl z roko tiste biserne
niti.
»Ah! Kako tihi ste ... Veseli me, da vas vidim ... Sedite! ... Zakaj vas talko dolgo ni bilo?«
Podala mu je eno roko in mu 'pokazala z drugo mal stolček poleg sebe; prijazno so se smehljale njene oči.
»Bil sem v zalivu in gledal svoje parnike«, je odgovoril Foma s pretirano prostostjo ter primaknil stol bližje k ležalki ...
»Je-li še mnogo snega na poljih?«
»Kolikor ga hočete ... A taja se že, da je veselje ... Povsodi po cestah je mlaka ...«
Pogledal jo je in se nasmehnil. Zdelo se je, da je Me-dinskaja zapazila prostost njegovega vedenja in tisto novo v njegovem' nasmehu; —'popravila si je obleko in se odmaknila od njega. Njune oči so se srečale in Medin-skaja je povesila glavo.
»Taja se!« je dejala zamišljeno in ogledovala prstan na svojem mezincu.
»Da-a ... povsodi so potoki ...« je rekel Foma, obču-dujé svoje čevlje.
»To je dobro ... Pomlad bode prišla ...«
»Zdaj ne bode več dolgo ...«
»Pomlad bode prišla ...«, je ponovila Medinskaja nalahko in kakor bi prisluškovala zvoku svojih besed.
»Ljudje se bodo zaljubili«, je dejal Foma, nasmehnivši se, ter si hipoma krepko podrgnil dlani.
»Ali vi to nameravate?« ga je suho vprašala Medin-sikaja.
»Meni tega ni treba ... davno sem že gotov ... zaljubljen sem za celo življenje ...«
In Foma se je primaknil bližje,' smehljaje se široko in nerodno.
Pogledala ga je mimogrede in začela zopet igrati, zroča na strune in govoreča zamišljeno:
»Pomlad ... kako dbbro je, da začenjate živeti šele sedaj ... Srce je polno sile .. in ničesar temnega ni v njem ...«
»Sofija Pavlovna!« je nalahiko vzikliknil Foma.
Ustavila ga je z laskavo kretnjo.
»Počakajte, golobček! Danes vam lahko povem nekaj lepega... Veste, človek, ki je mnogo živel, ima hipe, ko pogleda v svoje srce in najde tam kaj davno pozabljenega. Ležalo je leta in leta nekje na dnu srca, a ni izgubilo vonja mladosti in če se ga dotakne spomin, zaveje človeku nasproti — pomlad ... oživljajoča svežost življenjskega jutra ... To je lepo ... a jako žalostno ...«
Strune so drhtele in plakale pod njenimi prsti in Forni je bilo, kakor da ščegečejo ti zvoiki in tihi glas mlade žene nežno in prijazno njegovo srce. A vztrajal je še ob svojem sklepu, poslušal njene besede in si mislil, ne da bi razumeval njihov pomen.
»Le govori! Zdaj ti ne verujem niti besedice več ...«
Ta misel ga je dražila. In obžaloval je, da ne more več tako pozorno in zaupno poslušati njenega govorjenja, nego poprej.
»Ali mislite o tem, kako je treba živeti?« je vprašala.
»Včasih človek že misli o tein ... a potem se- zopet pozabi. 'Nimam časa!« je dejal Foma in se nasmehnil. »Čemu bi tudi razmišljal? Saj to se ve ... vidi se, kako ljudje žive, treba jih je torej posnemati ...«
»Ah, ne delajte tega! Škoda bi vas bilo ... Vi ste tako dober! ... Nekaj posebnega je v Vas ... kaj pa? ... Ne vem! a to se čuti ... In zdi se mi, da vam postane življenje jako težka naloga .. Prepričana sem, da vi ne pojdete po navadni poti ljudi vaše vrste ... ne ! Vam v življenju, ki je posvečeno le dobičku, lovu za rubljem ... ti kupčiji ... ne more biti prijetno ... o ne! Vem, da se vam še zahoče česa drugega ... Kaj ne?«
Govorila je hitro, z nemirom v očeh. Ko jo je Foma gledal, si je mislil:
»Kaj hoče s tem povedati?«
In počasi ji je odgovoril:
»Morda se mi bode zahotelo ... morebiti se mi hoče že zdaj ...«
Primaknila se je k njemu, pogledala mu v obraz in dejala s prepričanjem:
»Poslušajte! Ne živite tako, kakor vsi! Uravnajte si življenje kako drugače ... Močni ste in mladi ... dober človek ste! ...«
»Ako sem dober, se mi mora tudi dobro goditi,« je vzkliknil Foma in začutil, kako se ga polašča razburjenost in kako mu začenja srce drhteče utripati.
»Ah, to ni tako! Na svetu je dobrim slabše nego zlim! ...« je dejala Madinskaja žalostno.
— 161
In izmed njenih prstov so zopet vzkipeli tresoči zvoki mandoline. 'Foma je čutil, da, ako ne začne takoj s tem, kar namerava, pozneje ne bode mogel govoriti ničesar več.
»Bog mi da srečo!« je rekel sam pri sebi in začel s tišjim glasom in z napetostjo v grudih:
»Sofja Pavlovna! Dovolj je ... Govoriti moram ... Prišel sem vam 'povedat to-le: Dovolj! ... Treba je postopati naravnost in odkrito ... Od začetka ste me vlekli k sebi ... a sedaj se zagrajujete 'pred mano ... Ne razumem, kaj govorite ... moj razum je gluh ... a to čutim: Vi se mi hočete skriti ... saj vidim! Ali razumete sedaj, čemu da sem prišel? ...«
Njegove oči so se razgorevale in njegov glas je postajal od besede do besede gorečnejši in glasnejši. Ona pa se je nagnila s celim telesom naprej in dejala nemirno:
»O, nehajte ...«
»Ne, sedaj bom govoril!«
»Vem, kaj mi hočete povedati.« J
»Vi ne veste vsega!« je dejal Foma preteče in vstal. »A jaz vem o Vas vse, vse!«
»Tako? Tem bolje za me...« mu je mirno odgovorila Medinska.
Tudi ona je bila vstala z ležalke, kakor bi hotela oditi, a ko je bila stala nekaj hipov, se je zopet spustila na svoj prostor. Njen obraz je bil resen, ustnice tesno stisnjene, a njene oči so bile povešene in Foma ni mogel videti njihovega izraza. Mislil je bil, da se bode ob besedah: Vse vem o Vas! prestrašila, sramovala se in ga, v zadregi, prosila oproščenja, da se je ž njim igrala. Potem jo je hotel krepko objeti in ji odpustiti. A prišlo
ll
je drugače; njen mir je spravil njega samega v zadrego, gledal jo je iti iskal ‘besed, da bi nadaljeval svoj govor, a ni jih našel.
»Tem bolje...« je ponovila suho in trdo. »Vi ste torej izvedeli vse, kaj ne? in ste me seveda obsodili... kakor je bilo tudi treba ... Razumem ... kriva sem pred Vami. A vendar... ne, ne morem se opravičiti.«
Pomolčala je, prijela se hipoma z nervozno kretnjo rok za glavo in si začela popravljati lase.
Fonia je globoko vzdihnil. Besede Medinske so bile zamorile v njem upanje, o katerem je še le sedaj vedel, da je bivalo v njenem srcu, ko je bilo že zamorjeno. In rekel je z grenkim očitanjem, stresaje glavo:
»Večkrat sem vas gledal in si mislil: kako je lepa... dobra... golobioica!... A Vi pravite sami, da ste krivi... alh!«
Mladeniču je glas zastal. A žena se je tiho nasmejala.
»Kako dobri in smešni ste... In, kako je škoda, da ne... morete razumeti... vsega tega!«
Foma jo je pogledal in začutil, da so ga razorožile njene prijazne besede in njen žalostni nasmeh. Tisto mrzlo in trdo, kar je imel v prsih proti nji, se je raztopilo ob toplem blesku njenih oči. Žena se mu je dozdevala sedaj majhna in brez varstva, kakor dete. Govorila je nekaj s prijaznim glasom, kakor da mu prigovarja in se smehljala venomer; a vendar ni slišal njenih besed.
»Brez usmiljenja sem prišel k Vam!« ji je pretrga! govorico. »Mislil sem: vse ji povem! In vendar Vam nisem rekel ničesar, ne ljubi se mi... Srce mi je upadlo .. Tako nekam posebno dihate va-me... Ah, da bi Vas ne bil zagledal! Kaj ste mi Vi? Treba je pač, da odidem!«
»Počakajte, golobček, ne hodite!« je rekla Me-dinskaja naglo ter iztegnila roko proti njemu. »Zakaj ste tako mračni? Ne srdite se na-rne! Kaj sem Vam jaz? Treba Vam je druge prijateljice, ki je prav tako pri-prosta in ima tako zdravo dušo, kakor Vi sami... Vesela, bodra mora biti... Jaz sem že stara... Vedno si želim ... tako pusto in dolgočasno se mi zdi življenje ... tako prazno! Veste, če se je človek navadil, veselo živeti, pa se ne more veseliti, potem je slaba zanj! Rad bi živel radostno, rad bi se smejal... a ne smeji se, marveč življenje se smeji njemu samemu ... in ljudje... Slišite! Svetujem Vam, kot mati, prosim, rotim Vas, poslušajte edinole svoje srce! Živite tako, kakor Vam srce veleva ... Ljudje ne vedo ničesar ... ne morejo govoriti resnice,... ne poslušajte jih!«
Ko se je trudila, da bi' govorila priprosto in umevno, se je vznemirila in besede so ji kipele naglo in brez zveze, ena za drugo iz ust. Okrog njenih ustnic je igral ves čas otožen smehljaj in njeno lice ni bilo lepo.
»Življenje je jako strogo... Hoče, da se uklonijo vsi ljudje njegovim zahtevam in le krepki se mu smejo nastavljati brez kazni... Se mu-li smejo? O, da bi Vi vedeli, kako težko je živeti... Človek pride tako daleč, da se začne bati samega sebe... Obenem postane sodnik in zločinec, sebe samega sodi in išče oprostitve... a pripravljen je, preživeti noč in dan s tistimi, katere zaničuje, ki jih ne more trpeti — samo da bi ne bil sam s seboj! ...«
Foma je dvignil glavo in rekel s smehom in začudenjem:
»Nikakor ne morem razumeti, kaj da je to! Tudi Ljuba govori tako.«
n*
1(34 —
»Katera Ljuba? Kaj praviš?«
»Moja sestra... Prav to pravi, — vedno se pritožuje o življenju. Pravi, da ni mogoče živeti...«
»O, ona je še mlada! In sreča za njo, da že sedaj govori o tem!«
»Sreča!« je dejal Foma porogljivo. »Prava sreča, od katere človek stoka in žaluje ..«
»Le poslušajte to žalovanje... v tožbalh ljudi je vedno mnogo modrosti... o! V njih je več modrosti, nego pov-sodi drugod. Poslušajte jih, to Vas bode naučilo, najti svojo pot.«
Foma je poslušal prepričevalno doneči glas žene in osuplo se je ozrl naokrog. Vse mu je bilo že davno znano, a danes je gledalo vse nekako novo vanj: množica drobnih reči je polnila sobo, vse stene so bile pokrite s podobami in podstavki, lepe in pisane drobnosti so silile povsod! v oko. iRudečkasta luč svetilke je širila turobnost. Somrak je ležal na vsem; tuintam se je motno svetila iz njega zlata barva okvirjev in bele pege porcelana. Težke tkanine so nepremično visele na vratih. Vse to je tesnilo in davilo Forno in čutil je nekaj, kakor da bi bil zašel. Žal mu je bilo žene. A tudi dražila ga je.
»Ali slišite, kako govorim z Vami? Hotela bi biti Vaša mati, Vaša sestra... Nikdar ni nobeden izzival v meni tako gorkega, tako sorodnega čustva, kakor Vi... A Vi... gledate na-me taiko ... neprijateljski... Ali mi verujete? Da? Ne?«
Pogledal jo je in dejal, vzdihnivši:
»Ne vem več ... Veroval sem Vam ...«
»A zdaj?« je naglo vprašala.
»Zdaj je boljše, da grem! Ničesar ne razumem... a rad bi umel... Tudi sebe ne urnem... Šel sem k Vam in vedel, kaj da moram reči... A nastala je nekaka zmešnjava... 'Nataknili ste .me na raženj, razdražili ste me... a potem pravite: Tvoja mati sem! To se pravi drugače: Glej, da se pobereš!«
»Ali me razumete, žal mi vas je!« je tiho vzkliknila žena.
Razdraženost proti nji je pri Forni naraščala in čimdalje je govoril, te,m porogljivejše so postajale njegove besede... In med govorjenjem je neprenehoma stresal z ramami, kakor da trga nekaj, kar ga je vezalo.
»Mene da Vam je žal? Zakaj pa?! Tega ne potrebujem... Ali, ne morem govoriti! Hudo je, alko človeku nedostaja izrazov. A povedal bi Vam ... Vaše ravnanje z menoj ni bilo lepo! Zakaj ste zapeljali človeka? Ali sem Vam igrača?«
»Hotela sem Vas le imeti blizo sebe...« je dejala žena prosto in z glasom, v katerem je zvenela zavest krivde.
A on ni slišal teh besed.
»A ko je prišlo do tega, ste se prestrašili in zagradhi pred mano... Začeli ste se kesati... ha! Življenje je. slalbo, pravite! Zakaj obtožujete vedno le življenje? Kakšno življenje? Človek... je življenje in razven človeka sploh ni življenja... A Vi ste si izmislili še neko posebno čudno žival... in to delate, da slepite druge, da opravičujete sebe... Napravite nekaj, zapletete se v razne komedije in neumnosti in potem... vzdihujete! Ah, življenje! Oh, življenje! A ga-M niste napravili sami? In s tem, da se sami skrivate za tožbe, mešate drugim pa-
— 166
met... No, zablodili ste s .poti, zakaj hočete spraviti še mene v napačen tir? Je-li to morebiti zloba v Vas? Ako se godi meni slabo, naj bode tudi tebi hudo, — to imaš: pomočim ti srce s svojo strupeno solzo! Ali je tako? Ah Vi! Bog Vam je dal angeljsko krasoto, a kje je Vaše srce!«
Ves se je tresel, ko je stal pred njo in jo meril od nog do glave z očitajočimi pogledi. Zdaj so mu prihajale besede svobodno iz prs; govoril ni sicer glasno, a z močjo in prijetno mu je bilo govoriti. Medinskaja mu je gledala s povzdignjeno glavo in širokoodprtimi očmi v obraz. Njene ustnice so trepetale in rezke gubice so se prikazale v njihovih kotih.
»Lep človek mora tudi primerno živeti. In o Vas » govoré ...«
Foma je prekinil svoje govorjenje in, zamahnivši z roko, je gluho končal:
»Srečno!«
»Srečno!...« je tiho dejala Medinskaja.
Ni ji podal roke; kruto se je obrnil in odšel proč od nje. A že ob vratih se mu je zasmilila in pogledal jo je od strani. Stala je sama v kotu, nepremično so ji visele roke ob telesu in njena glava je bila sklonjena.
Razumel je, da ne more tako oditi, čutil je zadrego in dejal tiho, a brez kesanja:
»Rekel sem morda kaj žaljivega, — oprostite! Saj Vas ljubim — vkljub temu,« in vzdihnil je globoko. A žena se je smejala potihoma in čudno.
»Ne. niste me razžalili... Pojdite z Bogom!«
»No, potem zdravstvujte!« je ponovi! Foma še tiše.
»Da ...« mu je ravnotako tiho odgovorila žena.
1H7 —
Foma je odgrnil z roko biserne niti; zazibale so se, zašumele 'in se dotaknile njegovih lic. Vztrepetal je ob tem hladnem dotiku ter odšel, odnesši seboj v prsih nedoločno, težko čustvo; srce je bilo v njih, kakor da je zaprto v mehko, a trdno mrežo ...
Že je bila noč, luna je svetila in mraz je pokril luže z zastori iz medlega srebra. Foma je šel po trotoarju in razbijal s svojo palico te zastore, ki so žalostno pokali. Sence hiš so ležale na cesti kot črni štirivdgelniki in sence dreves, kot fantastični uzorci. In nektere izmed njih so bile podobne tankim rokam, ki so se brez pomoči oprijemale zemlje.
»Kaj pač dela sedaj?« si je mislil Foma in si predstavljal samotno ženo v kotu tesne sobe vsredi rudečka-stega Somraka ...
»Bolje, da jo pozabim,« si je mislil. A vendar je ni mogel pozabiti, stala je pred njegovo dušo, v kateri je vzbujala zdaj globoko sočutje, zdaj razdraženost in celo jezo. Njen obraz je bil tako žarek in misli na njo tako težke, kakor bi nosil to žensko s seboj v svojih prsih ... Voz mu je prišel nasproti, napolnjujé nočno tišino z ropotanjem koles na kamenju in z njihovim škripanjem po ledu. Kedar je prišel v trak mesečne svetlobe, je postajal njegov hrup glasnejši in živejši, dočim se je dozdeval v senci bolj zamolkel in težak. Kočijaž in popotnik sta se zibala v vozu in odskakovala; oba sta se kdove-zakaj nagibala naprej in tvorila zajedno s konjem eno samo, veliko, črno stvar. Ulica je bila posejana s svetlimi in temnimi pegami, a v daljavi je bila tema tako gosta, kakor bi bila cesta zaprta z zidom, ki se dviga od zemlie do neba. Kar tako je prišla Forni misel, da ta dva člo-
168 —
veka ne vesta, kam da se peljeta in da tudi on sam ne vé, kani da gre. Mislil si je svojo hišo — šest velikih soh, v katerih je živel sam. Teta Anitra je šla v samostan, a morda se ne vrne več odontod, umrje... Doma je Ivan, stari, gluhi hišni oskrbnik, kuharica Sekleteja, stara devica, hišina in kosmati, črni pes, ki ima top rilec, kakor som. In tudi pes je že star...
»Morebiti bi se bilo res dobro oženiti« ... je vzdihni! Foma, ko je bil nekaj časa premišljeval.
A postalo mu je neprijetno, da, celo smešno ob misli na to, da bi se tako lahko oženil. Lahko bi rekel kumu že jutri, naj mu poišče nevesto in potem bo živela ž njim skupaj, v hiši, njegova žena, predno bo pretekel mesec dni. Noč in dan bode pri njem. Ako ji poreče: »Pojdiva na izprehod!« se bo šla ž njim sprehajat. Ako bo rekel: »Pojdiva spat!« bode storila tudi to. Ako se ji bode zljubilo, da ga poljubi, ga bode poljubila, tudi če mu ne bode do tega. In če ji poreče: »Nočem, pojdi!« bode razžaljena. O čem bo lahko govoril ž njo? In kaj mu bode dejala?... Premišljal je in si predstavljal po vrsti trgovske hčere, ki jih je poznal. Mnogo jih je bilo lepih med njimi in vedel je, da bi ga vsaka izmed njih rada vzela. A niti eno izmed njih bi ne hotel videti ob svoji strani kot soprogo... kako sitno in neprijetno mora biti to, kedar dekle postane žena... In kaj govorita novo-poročenca po venčanju, v spalnici... Fonia je poskusil razmišljati o tem, kaj bi rekel on sam v takšnem slučaju in v zadregi se je zasmejal, ker ni našel (primernih besed. Potem se je domislil Ljube Majakine. Ta bi gotovo iz-pregovorila prva in govorila v -tujih, nerazumljivih besedah. Vedno se mu je dozdevalo, da so vse te njene be-
— 1()9 —

sede tuje tudi nji in da ne govori tega, kar bi moralo govorki dekle njene starosti, njene zunanjosti in njenega rodu.
Tu so se ustavile njegove misli pri Ljubinih tožbah. Začel je iti tiše, čudeč se temu, da mu pripovedujejo vsi ljudjé, katerim je bližnji in s katerim mnogo govori, vedno le o življenju. Oče, teta, kum, Ljuba in Sofja Pavlovna, — vsi ti so ali učili ga, umevati življenje, ali pa so mu tožili o njem. Domislil se je besed, ki jih je bil izrekel tisti starec na parobrodu o usodi, in mnogo drugih opazk o življenju, očitanj in bridkih pritožb, ki jih je bil slišal od drugih ljudi.
»Kaj se pravi to?« si je mislil, »kaj je življenje, če ga ne tvorijo ljudje? A ljudje govoré vedno tako, kakor da to niso oni sami, marveč še nekaj drugega razven ljudi, kar jim brani, živeti. Morebiti je to vrag?«
Plaho čustvo strahu je objelo Forno, zdrznil se je in se naglo ozrl. Na cesti je bilo prazno in tiho; temna okna so zrla mrko v nočni mrak in za njim je šla njegova senca ob zidih in plotovih, korak za koratkom.
»Izvozček!« je zaklical glasno in požuril 'korak. Senca je vztrepetala ter se plazila za njim, plaho, črna in molčeča. Forni je bilo, kakor bi čutil za seboj mrzel dih in kakor bi ga dohitevalo nekaj ogromnega, nevidnega in strašnega. Prestrašen je skoro stekel proti vozu, ki je glasno pridrdral iz teme in ko se je vsedel vanj, se ni mogel ozreti nazaj, dasiravno se je hotel...
Teden dni je bil pretekel po pogovoru z Medinsko. Njena slika je bila noč in dan neprenehoma pred Fo-mino dušo in vzbujala v njem mučno čustvo nekake pla-hote. Hotel je iti k nji in tako je hrepenel po nji, da so
ga boleli vsi udi od srčne želje, da bi bil iznova v njeni bližini. A molčal je otožno, nosil mračen obraz in ni se hotel udati svoji želji, vglabljaje se marljivo v svoje opravke in razgrevaje v sebi srd proti ti ženski. Cuti! je, da bi ne bila več takšna, kakoršna je bila, predno jo je zapustil, ako bi jo sedaj posetil ; po njenem razgovoru ž njim se je moralo v nji nekaj izpremeniti in nič več bi ga ne vzprejela tako prijazno, nič več bi ga ne očarala z jasnim nasmehom, ki je vzbujal v njegovem srcu čisto posebne misli in nade. Ker se je bal, da ne bode več tako, ampak kako drugače, se je zadrževal in mučil.
Delo in hrepenenje po ženski pa ga ni oviralo, da ne bi razmišljal o življenju. Ni več modroval o ti uganki, ki je že vzbujala nemirno čustvo v njegovem srcu; ort ni znal modrovati. A začel je pozorno poslušati vse, kar so ljudje govorili o življenju, in prizadeval si je, da bi si zapomnil te besede. Ljudje so bili spretni, lokavi in pametni; on je to videl. V vseh opravkih ž njimi-je bilo treba oprezno postopati; to je razvidel. Kedor je bil ž njim v kupčijski zvezi, je moral biti vedno previden; vedel je, da v važnih zadevah nikdo izmed njih ne pove tega, kar misli. Pozorno jih je opazoval in čutil, da njihovim vzdihom in tožbam o življenju ne veruje. Molče, s pogledom, polnim suma, je zrl na vse in tanka guba je začela rezati njegovo čelo ...
Nekoč mu je rekel kuin zjutraj na borzi:
»Ananij je prišel... kliče te ... Pojdi zvečer k njemu, a glej, da se ti jezik ne zrahlja... Ananij te bo vlekel zanj, da mu izblebetaš kakšno kupčijsko tajnost. Zvit, star vrag... pretkan lisjak, ki obrača oči v nebo, a z
— 171
rokami ti seže pod pazduho, da ti potegne denarnico iz žepa ... Pazi!«
»Ali smo mu kaj dolžni?« vpraša Foma.
»Gotovo! Banka še ni plačana____pa tudi precej drv
smo nedavno dobili od njega. Ako hoče imeti vse naenkrat, ne daj mu. Rubelj je lepljiva stvar; bolj ko ga obračaš v roki, več kopejk se 'bo obesilo nanj... Rubelj, to je kakor dober golob; malo v zrak poleti, pa .privede celo jato s seboj v golobnjak.«
»Kako pa naj mu ne dam, ako bode zahteval?«
»Naj le joka in prosi; ti mu pomagaj tuliti, a denarja mu ne daj...«
»Pojdem,« je rekel Foma.
Ananij Savvič Ščurov je bil bogat trgovec z lesom, imel je ogromno žago, gradil barke in odpošiljal splave. Bil je v kupčijski zvezi z Ignatom in Foma je bil večkrat videl velikega starca, ki je bil raven kot jelka in imel veliko, belo brado in dolge roke. Njegova velika, lepa postava z odkritosrčnim licem in jasnimi očmi je vzbujala v Forni čustvo spoštovanja do Ščurova, dasi-ravno je slišal praviti, da ta »pogozdnik« ni obogatel od poštenega dela in da ne živi »prav« na svojem domu, v oddaljenem selu nekega gozdnatega okraja. In oče je pripovedoval Forni, da je Ščurov v svoji mladosti, ko je bil še reven kmet, nastanil v koči na svojem vrtu kaznjenca, ki mu je delal ponarejene denarje. Odtistihdob je začel Ananij bogateti. Nekoč, pa mu je koča pogorela in našli so pod njenimi ostanki sežgano človeško truplo z razbito glavo. V tistem kraju so govorili, da je Ščurov sam umoril svojega delavca in ga nato sežgal. Podobne stvari so se dogajale več nego enkrat pri zastavnem starcu; a

- 172 -
takšne povesti so krožile med ljudstvom o mnogih izmed mestnih bogatinov, — da so namreč vsi nakopičili svoje milijone z ropom in umorom, posebno pa z razpečavanjem ponarejenega denarja. Že od mladih nog jè poslušai Foma te legende, a nikdar ni razmišljal o tem, če so resnične ali ne.
Razven tega mu je bilo o Ščurovu znano, da je starec preživel dve ženi; — ena izmed njiju je bila umrla že prvo noč po poroki v Ananijevem objemu. Potem je zapeljal sinovo ženo in od gorja se je sin zapil in bi se bil izvestno pogubil, da se ni še o pravem času izpametoval in se podal rešit svojo dušo v neki samostan ob Irgizu. Po sinahini smrti je vzel Ščurov k sebi neko slepo beraško dekle, ki je ostala živa do današnjega dne ter mu je nedavno rodila mrtvega otroka ... Na poti v gostilno, kjer se je bil nastanil Ananij, se je Foma nehoté spominjal vsega, kar je bil slišal o starcu od očeta in drugih ljudi in čutil je, da je postal Ščurov zanj čudno zanimiva oseba.
Ko je Foma, odprši vrata, spoštljivo obstal na pragu male sobice z enim oknom, skozi katero se je videla le streha sosednje hiše, — je videl, da se je .stari Ščurov pravkar vzbudil in da sedi na postelji, opiraje se nanjo z rokami ter gleda v tla; pri tem je bil taiko sklonjen, da mu je padala dolga brada na kolena. A tudi sklonjen je bil velik ...
»Kedo je vstopil?« je vprašal Ananij s hripavim in jeznim glasom, ne da bi dvignil glavo.
»Jaz! Zdravstvujte, Ananij Savvič ...«
Počasi je starec privzdignil glavo, zamižal s svojimi velikimi očmi in pogledal Forno.
»Ignatov sin, kaj ne?«
— 173 -
»Prav ta ...«
»No, pojdi sem ... «edi tu-le k oknu ... bomo videli, kakšen si postal ... Ali te naj pogostim s čajem?«
»Pil bi ga malo ...«
»Sluga!« je zaklical starec z naporom, stisnil si brado z roko in začel molčč opazovati Forno. Tudi Foma ga je gledal od strani.
Visoko starčevo čelo je bilo preorano z gubami in koža na njem je bila temna. Kodrasti, sivi prameni las so mu pokrivali senci in ostra ušesa; mirne, modre oči so dajale zgornjemu delu njegovega obraza moder in blag izraz. Toda njegovi lici in ustnici ste bili debeli in rudeči in kakor bi ne sodili k njegovemu obrazu. Dolgi, tenki, navzdol zakrivljeni nos se je hotel skriti v belih brkah; starec je gibal z ustnicami, izpod katerih so se svetili mali, rumeni zobje. Oblečen je bil v rožnato katunovo srajco, prepasano s svilenim pasom, in črne, široke hlače do kolen, ki so bile zatlačene v škornje. Foma je opazoval njegova usta ter si mislil, da je starec prav gotovo takšen, kakor pripovedujejo o njem ...
»Kot deček si bil bolj poddben očetu' ...«, je dejal Ščurov hipoma in zavzdihnil.
Potem je pomolčal nekaj časa in vprašal:
»Ali se spominjaš očeta? Ali moliš zanj? Da, treba je moliti, treba!« — je nadaljeval Ščurov, ko mu je bil Foma na kratko odgovoril. »Velik grešnik je bil Ignat ... in umrl je brez pokore ... kar nenadoma ..., velik grešnik!«
»Večji grešnik pač ni bil, nego drugi«, je nevoljno odgovoril Foma, ki se je čutil razžaljenega za očeta.
»Kakor kdo, n. pr.?« je strogo vprašal Ščurov.
c
»Ali je malo grešnikov?«
»Večji grešnik, nego Ignat, je le še en sam človek pod solncem in ta je brezbožni pogan, tvoj kum Jaška ...« mu je odgovori] starec s povdarkom.
»Ali veste to gotovo?« je vprašal Foma, smejé se.
»Jaz? Jaz vem!« je rekel Ščurov s prepričanjem, pokimal z glavo in njegove oči so potemnele ... »Tudi jaz ne bom prišel ... čist pred Gospoda ... Prinesel bom težko breme s seboj pred' Njegovo sveto lice ... Tudi jaz sem služil hudobnemu duhu. A jaz verujem v milost Gospodovo, a Jaška ne veruje niti v Boga, niti v hudiča ... Jaška ne veruje v Boga ... jaz to že vem! In za to, da ne veruje, bo kaznovan že tu na zemlji! ...
»Ali veste to?« je vprašal Foma.
»Tudi to ... Le ne misli si — tudi to vem, da se ti zdi smešno, ko me poslušaš ... Kakšen bistrovidec! — si pač misliš. A človek, ki je mnogo grešil, je vedno umen ... Greh uči ... Od tega je tudi Ma jak in Jaška nenavadno pameten ...«
Poslušaje-hripavi in uverjeni glas starca, si je mislil Foma :
- »Gotovo čuti bližnjo smrt ...«
Sluga, majhen človek z belim, nekako obdrgnjenim licem, je prinesel samovar in odhitel naglo, z drobnimi koraki iz sobe. Starec je prebiral razne svežnje, ki so ležali na deski pod oknom, in govoril, ne da bi pogledal Forno:
»Drzen si ... In temen pogled imaš. Včasih je bilo več svetlookih ljudi ... zato, ker so bile včasih duše jasnejše ... Prej je bilo vse bolj prosto, ljudjé in grehi ... a sedaj je postalo vse tako zavozlano ... da, da!«
- 175 —
Zvaril je čaj, sedel Forni nasproti in začel zopet pripovedovati:
»V tvojih letih je bil tvoj oče zajemalec vode in stal s karavano blizo našega sela ... v tvojih letih mi je bil Ignat jasen, kakor steklo ... Pogledal si ga in takoj si znal, kakšen človek da je. A ko zagledam tebe, ne vidim kdo si? In ti, fant, tega sam ne veš. Od tega boš tudi propadel ... Vsi sedanji ljudje morajo propasti, ker sami sebe ne poznajo ... A življenje je vihar in treba je najti v njem svojo pot ... Ali kje je ta pot? In vsi blodijo ... a hudič se veseli ... Ali si se oženil?«
»Še ne«, je rekel Foma.
»Tudi to ... oženjen nisi, a tvoje čistosti gotovo tud: že davno ni več ... No, ali delaš mnogo pri svoji kupčiji.«
»Moram ... Dosedaj sva skupaj s k umom ...«
»Kakšno delo imasta sedaj?« je vprašal starec, ma-j a j e z glavo in pri teni so igrale njegove oči ter postajale zdaj temne, svetlejše. »Saj nimate truda. Včasih se je vozil kupec s konji po svojih opravkih ... po sneženi vihri, ponoči ... se je vozil! Razbojniki so ga počakali ob cesti in ga ubili ... Umrl je kot mučenik in ormi svoje grehe s svojo krvjo ... A zdaj potujejo po železnici ... pošiljajo brzojavke ... in naposled so si zmislili še to, da govori človek doma v svojem kontorju in ga slišijo pet vrst daleč. To ni brez hudičeve čarovnije! ... Človek sedi, ne giblje se in ne greši, ker nima dela, ker mu je dolgčas: stroj opravlja vse mesto njega. Dela mu manjka in brez dela človek propada! Omislil si je strojev in meni, da je to dobro! A stroj je za-te hudičeva past! Z njim te lovi! Med naporom ni časa za greh, a pri stroju je človek svoboden! Od svobode pogine človek, kakor črv, prebivalec
zemeljskih nedrij, na solncu ... Od svobode človek pogine!«
In, izgovarjaje te besede razločno in s povdarkom, •je potrkal starec Ananij štirikrat s prstom ob mizo. Njegovo lice je sijalo v zlobnem zmagoslavju, prsi so se mu visoko dvigale in srebrni lasje njegove brade so se brezglasno zibali na njih. Forni je postalo neprijetno, gledati ga in poslušati njegove besede, ker je v njih donela ne-omahljiva vera in sila te vere ga je osupnila. Bil je že pozabil vse, kar je vedel o starcu in kar je imel še nedavno za resnico.
»Kdor daje telesu svobodo, pogublja dušo«, je govoril Ananij in gledal Forno tako čudno, kakor bi videl za njim še koga drugega, kateremu bi bilo mučno in strašno, poslušati njegove besede in katerega strah in bol bi ga radostila ... »Vsi vi dandanašnji poginete od svobode. Hudič vas je vjel ... odvzel vam je trud in vam podtaknil svoje stroje in brzojavke ... In že požira svoboda duše ljudi ... No, povej, od česa da so otroci slabši, nego njihovi stariši? Od svobode, da! Vsled tega tudi popivajo in se gonijo z ženskami okrog ... in manj zdravi so, ker nimajo skrbi. Radost prihaja med počitkom, a zdaj se nikdo ne utrudi ...«
»No«, je tiho rekel Foma, »tudi prej so se gonili in popivali, mislim jaz ...«
»Kako moreš to vedeti! Molčal bi raje!« je kriknil Ananij, surovo prevračaje oči. »Tedaj je imel človek tudi več moči ... in grehi so bili v razmerju s silo ... A vi, sedanji ljudje imate manj moči in več grehov... in vaši grehi so ostudnejši. Tedaj so bili ljudje, kakor hrasti ... in Gospod jih bode sodil po njihovih močeh ... Njihova telesa
bodo potehtana in angelji božji bodo gledali, 'da breme grehov ne bode pretehtalo teže krvi in mesa ... ali razumeš? Volka Gospod ne bode zavrgel, ker je ovco požrl, a gnjusno podgano bo pogubil, ako se je lotila ovce!«
»Odkod vedo ljudje, kako bode Bog sodil?« je vprašal Foma premišljajte. »Treba je vidne sodbe ...«
»Cernu vidne?«
»Zato, da jo bodo ljudje razumeli ...«
»A kedo, 'razven Boga, je moj sodnik?«
Foma je pogledal starca, povesil glavo in zamolčal. Zopet se je domislil uibeglega kaznjenca, katerega je bil Ščurov umoril in sežgal in zopet je verjel, da je bilo res tako. In gotovo je ta starec tudi ženske, svoje žene in ljubice, pognal v grob s svojo težko 'ljubeznijo, zadavil jih ob svojih koščenih prsih, izpil jim sok življenja s temi tolstimi ustnicami, ki so bile rudeče še sedaj, kakor da se na njih ni posušila kri žensk, umrlih v objemu njegovih dolgih in žilavih rok. In tu zdaj pričakuje smrti in šteje svoje grehe ter sodi ljudi in pač tudi sebe samega in govori: kedo, razven Boga, je moj sodnik?
»Ali se boji, ali ne?« se je vprašal Foma in razmišljal, gledaje starca od strani ...
»Da, fant! Le misli! ...« je govoril Ščurov, zibaje glavo, »le misli, kako ti je živeti ... Malo glavnico imaš v srcu, a zaletel si se zelo! ... Le glej, da ne postaneš bankrot pred samim seboj! Ho-hodio!«
»Kako veste, koliko imam v srcu?« je mračno dejal Foma, razžaljen od njegovega smeha.
»Saj vidim! Vse vem ... zato, ker že dolgo živim! Ali, da! Kako dolgo živim! Drevesa so zrastla, odsekali so jih in zgradili iz njih hiše ... in celo hiše so se že pola
— 178 -
starale ... a jaz sem videl vse to in še živim ... In kedar pogledam nazaj v svoje življenje, si mislim: Ali je mogel en sam človek toliko storiti? Ali sem res vse to doživel?« Starec se je ozrl v Forno s surovim pogledom, zmajal z glavo in umolknil ...
Tiho je postalo. Za oknom na strehi hiše je nekaj potihoma prasketalo; šum koles in nerazločna govorica ljudi se je nesla navzgor, z ulice. Samovar na mizi je pel otožno pesem. Sčurov je nepremično gledal v kupico s čajem, gladil si brado in slišati je bilo, da nekaj hropi v njegovih prsih, kakor bi se preobračalo v njih kakšno breme...
»Ali težko živiš bre;z očeta?« se je zaslišal njegov
glas.
»Počasi se bom navadil,« je odgovoril Foma.
»Bogat si... a kedar umrje Jakov, boš še bogatejši ... vse ti zapusti...«
»Ne potrebujem ...«
»Kam pa naj da? Hčer-edinko ima... in to hčer bi moral ti vzeti... Da je tvoja sestra po krstu in mleku, to nič ne de! Vse se da spraviti v red... Bolje, da se oženiš, kakor pa, da bi živel tako... Saj imaš vedno opravka z dekleti, kaj ne?«
»Ne...«
»Le pravi mi! E-be-he-he! ... Kupec izumira ... Neki gozdar mi je rekel, naj bo že res, ali ne, da so 'bili poprej vsi psi volkovi ter so se izrodili v pse... Tako je tudi z našim stanom — tudi mi vsi bomo kmalu postali psi. Naučili se 'bodemo omike, cilindre si nataknemo na glavo in vse bomo storili, kar je treba, da izgubimo ugled... Vpeljali so takšno navado, da pošiljajo vse otroke v
— 179 —

gimnazijo... Trgovce, plemiče in meščane, vse vtikajo v eno obleko... oblačijo jih sivo in učijo vse iste vede ... ljudi vzgajajo, kakor drevesa. Čemu to? iNikdo ne ve, zakaj... Še pblena se' razlikujejo drugo od drugega vsaj po vlaknu, tukaj pa .hočejo vse ljudi tako obstružiti, da bi imeli vsi eno lice ... Kmalu nas bode konec, nas starih, da-a! Morda čez petdeset let že ne bode nihče več verjel, da sem jaz ... Ananij, Savvin sin, z imenom Ščurov, živel na svetu... tako je! In da se jalz, Ananij, nisem bal nikogar, razven Boga... In da sem bil v mladosti kmet in sem imel dve in četrt desetine zemlje, v starosti pa enajsttisoč desetin, samih gozdov... in denarja morebiti dva milijona...«
»Vsi govoré vedno: denar!« je dejal Foma nevoljno. »A kakšno veselje ima človek od njega?«
»Mm...« je zamrmral Ščurov. »Slab kupec postane iz tebe, ko ne razumeš sile idenarja ...«
»Kedo jo razume?« je vprašal Foma.
»Jaz!« je rekel Ščurov s prepričanjem. »In vsak pameten človek... Jaška jo razume... Denar? To je mnogo, fant! Razloži ga pred seboj in pomisli, kaj da zadržuje v sebi. Tedaj boš verjel, da je vse to človeška sila,... da je vse to ljudski razum... Tisoč ljudi je položilo svoje življenje v tvoj denar in ga še bode... A ti ga lahko zmečeš vsega v peč in gledaš, kako bo gorel... In tedaj se boš čutil mogočnega ...
»Kaj takega se ne dela ...«
»Zato, ker bedaki po navadi nimajo denarja ... Denar se uporablja v podjetjih ... od teh se ljudstvo živi... a ti si gospodar vsem tem ljudem ... Zakaj je Bog ustvaril človeka? Zato, da bi ga molil... Bil je sam in dolgčas
mu je bilo... no, in zahotelo se mu je oblasti... A ker je človek ustvarjen, kakor je pisano, po božjem obrazu in po božji podobi, hoče tudi človek imeti oblast... A kaj daje oblast, če ne denar? Tako je. — No, ali si mi prinesel denarje?«
»Ne,« je odgovoril Foma. Od starčevega govorjenja mu je bilo težko in megleno v glavi in vesel je bil, da se je pogovor vendar že enkrat izasukal na kupčijo.
»Zakaj pa ne?« je vprašal Ščurov in strogo nače-meril obrvi: »Obrok je pri kraju — zdaj je treba plačati.«
»Jutri dobite polovico ...«
»Zakaj polovico? Daj mi vse!«
»Zdaj ravno jako potrebujemo denarja ...«
»Pa ga ni? A tudi jaz ga potrebujem.«
»Počakajte še!«
»Ej brat, čakal pa ne bom! Ti nisi takšen, kakoršen je bil tvoj oče ... V enem mesecu spraviš lahko vso svojo trgovino na boben ... jaz pa imam izgubo od tega ... Vi mlečnobradci ste nezanesljivi ljudjé ... Jutri mi daj vse, če ne, protestujem menjice! Pri meni gre to naglo!«
Foma je čudeč se pogledal Ščurova. To ni bil več tisti starec, ki je pred malo časa še govoril o vragu, kakor kakšen bistrovidec ... Lica in oči, vse je bilo drugačno; zdaj je gledal kruto, neusmiljeno so se smehljale njegove ustnice in žilice na licih, pri nozdrvib, so željno trepetale. Foma je videl, da bi mu starec res ne prizanesel, ako bi mu ne plačal ob obroku in bi spravil tvrdko s protestom rnenjic v slabo ime.
»No, kaj, ali gre kupčija slabo?« se je nasmehnil Ščurov. »No, povej po pravici, kje si razsipal očetov denar?«
- 181 —
Foma je hotel starca poizkusiti.
»Kupčija ne gre preveč sijajno,« je rekel z mračnim licem, »naročil ni, ... tudi predplačil nismo dobili ... no, in tako je pač malo težko.«
»Ah tako-o! In jaz naj pomagam, kaj ne?«
»Bodite tako dobri ... podaljšajte obrok«, je poprosil Foma, skromno povesivši oči.
»Mhm ... torej iz prijateljstva do očeta naj pomorem? Dobro, pomagal bom ...«
»A na koliko časa boste podaljšali ...« je vprašal Foma.
»Na pol leta ...«
»Hvala lepa ...«
»Nimaš za kaj ... Enajsttisočšesto rubljev mi dolguješ ... Torej vidiš: Prepiši mi menjice na petnajsttisoč, plačaj odstotke od te svote naprej ... a zaradi varnosti vzamem od tebe zastavno pismo na obe tvoji barki ...«
Foma se je dvignil s stola iter dejal z nasmehom:
»Pošljite mi jutri menjice ... »plačal vam bom vse ...«
Tudi Ščurov je zložno vstal in rekel mirno, ne da bi povesil oči pred Fominim nekoliko porogljivim pogledom, tipaje se po prsih:
»Tudi- dobro ...«
»Hvala ... za prijaznost ...«
»Kaj se da storiti! Braniš se ... če bi se ne, bi ti bi! storil to prijaznost!« je leno rekel starec ter pokazal zobe.
»M-da! Kdor »pride v vaše roke ...«
»Mu postane gorko ...«
»Pogrejete mu ... Verjamem ...«
- 18-2 —
»Zdaj pa je dovolj, fantiček!« je rekel Ščurov surovo. »Čeravno misliš o sebi, da nisi neumen ... vendar je to prezgodaj ... Izgubil nisi, pa se že ponašaš! Napravi pri meni dobiček ..., a tedaj lahko plešeš od radosti ... Zdravstvuj in ... pripravi si jutri denar ...«
»Bodite brez skrbi ... Srečno ! «
»Z Bogom!«
Stoipivši iz sobe, je slišal Foma, kako je starec glasno in dolgo zazehal in začel nato peti s hripavim basom:
»O-odpri nam vrata usmiljenja .... bla-že-na Bogo-rodica ..,.«
Foma je odnesel s seboj od starca dvojno čustvo: Sču-rov mu je ugajal m obenem mu je bil zoprn.
Mislil je na starčeve besede o grehu, o sili njegove vere v usmiljenje božje in Ščurov je vzbujal v njem nekaj, kar je bilo podobno spoštovanju.
»Tudi ta govori o življenju ... pozna svoje grehe in ne plaka in ne toži ... Grešil sem in dajal bom odgovor ... da-a. In ona ... ?« Spomnil se je Medinske in od hrepenenja se mu je skrčilo srce.
»Pokori se ... človek res ne more dognati, ali dela to nalašč, da bi ne bila sojena, ali jo v resnici boli srce ... In onipravi: kedo, razven Boga, je moj sodnik? Tako je.«
Zdelo se je Forni, da zavida Ananija in hitro se je spomnil poizkusov Ščurova, da bi ga oplenil. To je vzbudilo v njem rnnžnjo do starca; in ko ni mogel spraviti svojih čustev med seboj, se je nedvomno nasmehnil.
»No, pri Sčurovu sem bil«, je rekel, ko je prišel k Majakinu in sedel za mizo.
Majakin, ki je sedel v mastni spalni suknji pri svojih trgovskih knjigah, se je nemirno premaknil na svojem usnjatem stolu ter rekel živahno:
V— 183 —

»Nalij mu čaja, Ljubava! Pripoveduj, Foma ... Ob devetih moram v mestni svet, torej pripoveduj hitro!«
Srnejé se je pripovedoval Foma, kako mu je predlagal Ščurov, da bi mu prepisal menjice.
»A-aih!« je vzkliknil Jakov Tarasovič ter obžalujč odkimal z glavo. »Vse si mi pokvaril, brat! Ali se sme tako odkrito kupčevati? Fej! Vrag mi je dal to misel, da sem poslal tebe! Sam bi bil moral iti ... Ovil bi sr ga bil okrog prsta!«
»Ne verujem! On pravi, da sem hrast ...«
»Hrast? Ali jaz sem žaga! ... Hrast! Hrast je dobro drevo, a'njegov plod je le za svinje ... In tako sledi, da je dob glup in ničesar drugega ...«
»Saj bi ga vendar morala plačati .. «
»Pametnim ljudem se ne mudi, a ti bi tekel, da bi dal denar prej iz rok ... Ti si kupec! ...
Jakob Tarasovič je bil odločno nezadovoljen s svojim krščencem. Nagubal je čelo in velel zlovoljno hčeri, ki je molčč nalivala čaj:
»Porini mi sladkor bliže, ... saj vidiš, da ga ne dosežem ...«
Obraz Ljube je bil bled, oči motne in njene roke so se gibale počasi in nerodno.
Foma jo je pogledal in si mislil:
»Kako potrpežljiva je l očetom!«
»O čem je govoril s teboj?«
»O 'grehih ...«
»No, seveda! Vsakemu človeku je njegovo delo drago, a on je ... tabriikant grehov! ... Pekel in Sibirija že davno plakata za njim in čakata, pa ga ne dočakata ...«

»Njegov govor je silen«, je zaničljivo rekel Foma, mešaje si čaj v kupici.
»Ali je zmerjal čez mene?« je poizvedoval Majakin in porogljivo raztegnil obraz.
»Je ...«
»Kaj pa si rekel ti?«
»Poslušal sem ...«
»Mhm ... a kaj si slišal?«
»Silnemu pravi, se bode odpustilo, a za slabotneža ni oproščenja ...«
»Krasna modrost! ... Tudi bolhe vedo to ...«
Predrzljivo vedenje kumovo proti Sčurovu je dražilo Forno in smehljaje se, je rekel, zroč starca v obraz:
»Ne ljubi vas ...«
»Mene nikdo ne ljubi!« je dejal Majakin ponosno. »Tudi ni vzroka, da bi me ljubili, saj nisem dekle ... A zato me spoštujejo ... A spoštujejo le tiste, katerih se bojé ...«
In prevzetno je starec namežiknil krščencu ...
»Silno govori ...« je ponovil Foma. »Pritožuje se ... Pravi, da pravi kupec izumira ... Vse ljudi učijo iste omike, pravi ... zato, da bi bili vsi enaki, da bi imeli vsi isti obraz ...«
»Torej meni, da je to napačno?«
»Zdi se mi, da ...«
»Be-dak!« je prezirljivo zategnil Majakin.
»Zakaj? Je li to lepo, povejte mi!« je vprašal Foma in se neverno ozrl v kuma.
»Tega ne vemo, kaj je lepo. a znano nam je, kaj je pametno ... Ako vidimo, da jemljejo razne ljudi, jih zganjajo na isto mesto ter jih napolnjujejo z istimi nazori, po-
tem moramo priznati, da je to pametno ... Zakaj — kaj je človek v državi? Nič več, nego navadna opeka, a vse opeke morajo biti ene mere ... Ali si me razumel? In ljudi, ki so vsi iste višine in teže, lahko položim, kamor hočem ...«
»A komu je prijetno, biti opeka?« je čemerno rekel Foma.
»Ne gre se za to, kaj je prijetno, ampak za to, kar je pametno ... Ako si iz trde snovi, te ni mogoče obtesati... Vsakemu človeku ne moreš obrisati obraza raz glavo, a če ga obtolčeš s kldivom, postane morebiti zlato ... če pa mu poči črepinja, kaj hočeš storiti? Je bila pač zanič ...«
»Govoril je tudi o trudu ... Zdaj delajo le stroji, in od tega so ljudje razvajeni ...«
»In kaj še vse!« je dejal iMajalkin zaničljivo ter mahnil z roko. »Čudno se mi zdi, da imaš takšno slast do vsake bedarije! Kako je to?«
»Ali je tudi to napačno?« je vprašaj Foma, mračno se nasmebnivši.
»Kaj more sploh zanesljivega vedeti ... 'Stroj! Stari štor naj bi bil poprej pomislil, kaj je stroj! Iiz železa je ... ni ga torej škoda, naviješ ga in začne ti kovati rublje ... brez besed, brez truda ... in reven ... včasih celo jako reven ... Tuli, jadikuje, plaka, prosi ... opiva se ... ah! koliko je zagrne v njem odveč! A v stroju je, kakor na vatlu, ravno toliko vsebine, kolikor je je potreba za delo... No, jaz se grem oblačit. Čas je ...«
Vstal je in odšel in njegovi brezpetniki so glasno drsali po tleh. Foma je zrl za njim in rekel polglasno, priv-zdigaje obrvi:
»Vrag naj razume vse to ... eden govori tako, drugi tako ...«
»Tudi v knjigah ije takšna«, je tiho rekla Ljubovj.
Foma jo je pogledal ter se dobrodušno nasmehnil. In tudi ona se mu je odzvala z nejasnim nasmehom. Njene oči so gledale trudno in žalostno ...
»Ali še vedno čitaš?« je vprašal Foma.
»Da-a,« je otožno odgovorila deklica.
»In še vse hrepeniš?«
»Hudo mi je ... Zato ker sem sama .. : Nimam nikogar, da bi govorila ž njim ...«
»Slabo ti gre, zares ...«
Ona ni rekla na to ničesar, le glavo je povesila in začela počasi prebirati čipke čajnega prta.
»Omožiti bi se morala«, je rekel Foma, ,ki je čutil, da jo obžaluje.
»Ne govori o tem, prosim te!« je rekla Ljuba in nelepo nagubala čelo.
»Zakaj bi ne govoril? Saj se boš ...«
»Da!« je vzkliknila deklica s tihim vzdihom. »Tudi jaz mislim o temrda se bom, to se pravi, da se bom morala. A kako se bom? Veš, da mi je sedaj, kalkor bi bila megla med mano in med ljudmi ... gosta, gosta megla!«
»Od knjig!« ji je segel Foma uverjeno v besedo.
»Počakaj! Nchavam razumevati, kaj se godi ... Ne ugaja mi vse ... vse je postalo tuje ... Ni vse tako, kakor bi moralo biti, ni vse pravo ... Vidim to, razumem, a da ni tako in zakaj da ni, — ne morem povedati ...«
»Ni tako, ni tako ...« je zamrmral Foma. To ti je prišlo od knjig ... da ... Ceraviio tudi jaz sam čutim, da je
tako ... To je morebiti posledica tega, da sva še mlada ... najine neumnosti ...«
»Spočetka se mi je zdelo«, je govorila Ljuba, ne da bi ga poslušala, »da urnem vse, kar je v knjigah ... in zdaj...«
»Pusti knjige«, je svetoval Foma prezirljivo.
»Ah, neiha vendar s tem, ali jih je mogoče pustiti. Ali znaš, koliko misli je na svetu? O Bog! In so med njimi takšne, da se vname glava od njih ... V neki knjigi se pravi, da je vse pametno, kar ima obstanek na svetu ...«
»Vse?« je vprašal Foma.
»Vse! In v neki drugi knjigi je ravno nasprotno ...«
»Čakaj! Ali to ni nespametno?«
»O čem govorita?« je vprašal Majakin, prikazavši se med vrati v dolgi suknji in z nekakimi svetinjami pod vratom in na prsih.
»Tako ...« je mračno dejala Ljubovj.
»O knjigah«, je dostavil Foma.
»O kakšnih 'knjigah?«
»O tistih, ki jih čita ... čitala je, da je vse na svetu pametno ...«
»No!«
»No, a jaz pravim: to je laž!«
»M-da ...« Jakov Tarasovič se je zamislil, ščipaje se za brado in mežikaje z očmi.
»Kakšna knjiga je to?« je vprašal hčer, ko je bil molčal nekaj časa.
»Takšna mala ... rumena ...« je nehoté dejala Ljubovj.
Položi mi jo na mizo ... To ni rečeno kar tjavendan: vse na svetu je pametno. Vidiš, prišlo je torej nekomu na um ... M-da, to je celo jako spretno izraženo ... in, da ni
— 188 -
bedakov, bi bilo popolnoma prav ... A ker bedaki niso nikdar na svojem mestu, se ne more reči, da bi bilo vse. na svetu pametno. Ogledal si bom knjigo, morda je kaj pametnega v nji ... Zdravstvuj, Fornai Ali še posediš, ali se popelješ z mano?«
»Ostanem še ...«
»No, dobro ...«
Ljubovj in Foma sta zopet sama.
»Kakšen je!« je dejal Foma, mignivši z glavo za hrbtom, ko je šel skozi vrata.
»Kakšen?«
»Vsemu se odziva, vse hoče pokriti s svojo besedo.
»Da-a ... moder je. A ne razume, 'kako težko je živeti,« je dejala Ljuba žalostno.
»Tudi jaz ne razumem ... mnogokaj si izmišljaš ...«
»Kaj si izmišljam?« je razdraženo kriknila deklica.
»Saj ... vse to ... niso tvoje misli ... tuje so ...«
»Tuje, tuje ...
Hotela mu je reči nekaj ostrega, toda prestala je in pomolčala. Foma jo je gledal in primerjavši ž njo Medinsko, je žalostno pomislil:
»Kako različno je vse ... Ijudjé, ženske ... in tudi občutki so vedno drugačni.«
Oba sta si sedela nasproti, oba sta bila zamišljena in nobeden iizmed njiju ni pogledal druzega. Na ulici se je mračilo in soba je bila že vsa temna. Veter je zibal lipe in njihove veje so praskale Ob hišni zid, kakor da jih zebe in da prosijo, naj jiih pusté notri ...
»Ljuba!« je tiho zaklical Foma.
Dvignila je glavo in ga pogledala.
»Veš kaj, ... z Medinsko sem se ... sprl ...«

- 189 —
»Zakaj?« je vprašala Ljuba živahno.
»Prišlo je tako, da me je razžalila.«
»No, dobro, da si se sprl ž njo«, mu je pritrdila deklica, a sicer bi ti bila zmešala glavo ... zla koketka je, in še huje ... oh, kakšne reči vem o nji!«
»Nikakor ni zla«, je dejal Foma nevoljno. »In tudi ti ne veš ničesar ... vsi lažete!«
»No, prosim!«
»Ne, veš kaj, Ljuba«, je dejal Foma tiho, »ne govori mi slabo o nji, saj ni treba. Vse vem ... pri Bogu! Sama je povedala ...«	*
»Sa-ma!?« je začudeno vzkliknila Ljuba. »No, to je tudi čudno! Kaj pa je povedala?«
»Da je kriva ...« je prisiljeno rekel Foma ter se nerodno zasmejal.
»Le to?« in v vprašanju deklice je zvenelo začudenje; Foma je to slišal ter vprašal z nekako nado:
»Ali je to malo?«
»Kaj bode pa sedaj?«
»Tudi jaz mislim o tem ...«
»Ali jo zelo ... ljubiš?«
Foma je pomolčal, pogledal v okno in odgovoril zmedeno:
»Ne vem ... A zdi se mi ... da sedaj bolj, nego prej...«
»Pred sporom? ...«
»Da ...«
»Čudno se mi zdi, kako je mogoče, ljubiti takšno žensko?« je dejala deklica in skomizgnila z ramami.
»Takšno? In še kako mogoče!« je vzkliknil Foma.
»Ne razumem ... Ne, ti si se le zato navezal nanjo, ker nisi videl nobene boljše ...«

- 190 —
»Nisem je videl, ne!« je pritrdil Foma, pomolčal in rekel nato neodločno: »Morebiti sploh ni boljše ...«
»Med našimi ...» je pripomnila Ljuba.
»Ona mi je ... jako potrebna! Zato, vidiš ti, ker se pred njo sramujem ...«
»Zakaj pa?«
»Sploh ... Bojim se je ... to se pravi, nočem, da bi mislila slabo o meni ... kakor o drugih. Včasih mi je neznosno pri srcu. Pride mi na um, — poveseljačil bi, da bi vse žile zazvenele ... A potem se spomnim nanjo in se ne morem odločiti. In tako je povsod, nanjo mislim: kaj če ona izve? In potem si ne upam storiti ...«
»Da-a«, je dejala deklica zamišljeno, »torej jo ljubiš... Ko bi jaz ljubila, bi tudi mislila na to, kaj bode on rekel?«
»In vse na nji je tako posebno«, je tiho pripovedoval Foma. »Čisto po svojem govori, in kako krasna je, o Bog! In tako majhna je, kakor otrok ...«
Kaj pa se je zgodilo med vama?« je vprašala Ljuba. Foma se je s stolom vred primaknil k nji, sklonil se in začel pripovedovati z nižjim glasom. Govoril je in kot so vstajale v njegovem spominu besede, ki jih je bil rekel Medinski, so se budila tudi njegova čustva, ki so se bila rodila ob teh besedah.
»In rekel sem ji: Ah ti! Igrala si se z menoj, a zakaj?« je začel jezno in z očitanjem. In Ljuba, ki je bila vsa ru-deča od zanimanja, je odobrovalno kimala z glavo in ga v spodbujala:
»Tako! Dobro je bilo to! No, a ona?«
»Je molčala!« je rekel Foma bolestno in mignil z rameni. »To se pravi, govorila je mnogo ... razne stvari — a kaj je bilo v njih?«
Povesil je roko in pomolčal. Ljuba se je poigravala s kito in molčala, kakor on. Samovar že ni več gorel. In tema v sobi je postajala gostejša in gostejša, nekaj motnega je zrlo skozi okna in zamišljeno so se sklanjale lipe.
»Luč bi napravila ...» je predlagal Foma.
»Kako nesrečna sva oba, ti in jaz ...« je rekla Ljuba in vzdihnila.
To Forni ni bilo po volji.
»Jaz nisem nesrečen«, je odgovoril s trdnim glasom. »Stvar je le ta ... da se še nisem navadil živeti ...«
»Človek, ki ne ve, kaj bode storil jutri, je nesrečen!« je žalostno govorila Ljuba. Tudi jaz ne vem. Tudi ti ne ... In kam naj gremo? A vendar moramo iti nekam ... Zakaj moje srce ni nikdar mirno in vedno trepeče v njem kakšna želja.«
»Tudi pri meni je to tako«, je dejal Foma. »Začel sem razmišljati ... a o čem? ... ne vem si razjasniti ... in tudi meni je srce tesno ... Ah! ... A zdaj moram iti v klub!«
»Ne hodi!« ga je prosila Ljuba.
»Moram, nekdo me čaka tam. Grem. Do svidenja!«
»Srečno!« Podala mu je roko ter mu pogledala žalostno v oči.
»Ali greš spat?« je vprašal Foma in krepko stisnii njeno roko..
»Citala bom še malo ...«
»Tako te vleče k knjigam, kakor pijanca k vodki ...« je rekel mladenič z obžalovanjem.
»Kaj pa je boljšega?«
Ko je šel preko ceste, se je ozrl v Majakinova okna ter zagledal v enem izmed njih 'Ljubin obraz. Bil je ravnotako nerazločen, kakor vse, kar mu je deklica govo-

rila, nejasen, kakor njene želje. Foma ji je pokimal ter si mislil z zavestjo nekake vzvišenosti:
»Tudi ta je zablodila ... kakor ona ...«
Ob tem spominu je zmajal z glavo, kakor bi si hotel pregnati misel na Medinsko ter požuril svojo hojo.
Noč je nastopala in Mo je sveže. Mrzel, osvežujoč veter se je podil po ulicah, nesel smeti nad trotoarji ter metal ljudem prah v obraz.. Tema je bila in neznani ljudje so hodili naglo po cesti. Foma je načemeril obraz zaradi prahu in si mislil:
»Ako srečam sedaj kakšno žensko, potem pomeni to, da me sprejme Sofja Pavlovna prijazno, kakor poprej. V tem slučaju jo jutri obiščem. Če pa mi pride nasproti moški, potem jutri še ne pojdem k nji ... počakam še ...«
A srečal ga je pes in to ga je tako razjezilo, da se mu je zahotelo, udariti s palico po njem ...
V klubovi jedilnici ga je srečal veseli Uhtiščev. Stal je ob vratih ter govoril z debelini, bradatim človekom; ko pa je zagledal Gordjejeva, mn je šel, smehljaje se, nasproti in rekel:
»Zdravstvujte, skromni milijonar!«
Foma ga je imel rad zaradii njegove dobre volje in vedno, kedar ga je videl, se je radovai. Čvrsto je stisnil Uhtiščevtu roko, ter mn odgovoril dobrovoljno:
»Kako pa veste, da sem skromen?«
»Pa še vpraša! Človek, ki živi kakor samotar, ne pije, ne igra in ne ljubi žena ... Ah da! Ali že veste, Foma Ignatjevič! Naša neprimerljiva pokrovteljica odpotuje jutri za vse poletje v inozemstvo.«
»Sofja Pavlovna?« je tiho vprašal Foma.
— 193
■ No, da! Solnce mojega življenja, morebiti tudi vašega, zaide ...«
Uhtičev je napravil smešen, lokav obraz in čutil, kako mu leze glava na prsi, ne da bi mogel to preprečiti.
»Da, zorna Avrora ...«
»Medinskaja odpotuje?« se je oglasil masten bas. »Izvrstno! To me veseli!«
»Dovolite! Kako to?« je vzkliknil Uhtičev.
Foma se je neumno nasmehnil ter pogledal bradatega človeka, ki je bil prej govoril z Uhtiščevim. Ta si je važno gladil brke in izpod njih so se vlivale na Forno težke, mastne, zoprne besede:
»Za-ato, vidite, ker bode potem v mestu ena ko-kot-ka manj ...«
»Fej, Martin Nikitič!« mu je očital Uhtiščev, privzdi-gujé obrvi.
»Kako veste, da je koketka?« je mračno vprašal Foma, približuje se bradatemu gospodu.
Ta ga je prezirljivo pogledal, obrnil se proč ter 'dejal zategnjeno, pregibaje noge:
»Saj nisem rekel: koketka ...«
»Martin Nikitič, tako se ne sme govoriti o ženi, ki...« je začel Uhtiščev s prepričevalnim glasom, a Foma mu je segel v besedo:
»Dovolite! Rad bi vprašal tega gospoda, ... kakšno besedo da je izgovoril?«
Izgovorivši to odločno in mirno, je vtaknil roki globoko v hlačna žepa in izbočil prsi, kar je dajalo njegovi postavi nedvomno izzivalno lice. Bradati gospod ga je zopet pomeril s pogledom ter se porogljivo nasmehnil ...
»Oospoda!« je tiho vzkliknil Uhtiščev.
194 —
»Rekel sem: ko-kot-ka ...« je odgovoril bradač in premikal ustnice tako, kakor bi užival vsako besedo. »In če tega ne razumete, vam lahko natančneje razložim.«
»Da«, je rekel Foma, globoko si oddihujé, »le razložite mi ...«
Uhtiščev je sklenil roke in se obrnil proč od njiju.
»Kokotka, ako hočete vedeti, je ženska, ki je na prodaj ...« je poluglasno dejal bradač in nagnil svoj veliki tolsti obraz bližje k Forni.
»Tiho!« je izarju'l Foma in pretino je mogel ta skočiti proč, mu je segel z desnico v kodraste, sivo namešane lase. S krčevito kretnjo je pričel stresati njegovo glavo in vse veliko težko telo, a levico je držal kvišku in govoril v taktu njenih udarcev z zamolklim glasom.
»Ne sramoti ... za hrbtom ... zmerjaj ... naravnost v obraz ... v obraz ... naravnost v obraz ...«
Čutil je neko žgočo naslado, ko je videl, kako so debele roke smešno kolebale po zraku in kako so se noge moža, ki ga je tresel, vpogibale pod njim in drsale po tleh. Zlata ura mu je bila skočila iz žepa in sedaj je bingljala in nihala na verižici ob okroglem trebuhu. Pijan svoje moči in ponižanja tega uglednega moža, poln kipečega čustva škodoželjnosti, drhteč od sreče maščevanja, ga je vlačil Foma po tleh ter rjovel zamolklo in zlobno v divji radosti. V teh minutah je preživeval silno čustvo — čustvo osvobojenja neke dolgočasne teže, ki je bila že dolgo tesnila njegove prsi s svojo plaho bolestjo. Čutil je, kako so ga prijeli od zadaj za pas in za pleča, kako je nekdo zgrabil njegovo roko in mu je malo da ne zlomil, da mu pritiska nekdo prste na nogi, a videl ni ničesar in njegove s krvjo podlite oči so sledile temni, težki masi, ki je
1S15 —
stokala in se zvijala pod njegovo roko ... Nazadnje so ga odtrgali, ko so se navalili nanj in kakor skozi rudeč-kast dimi je videl na tleh, pri svojih nogah, človeka, ki ga je bil pretepal. Razpuljen in razmršen, je premikal noge po tleh, trudeč se, da .bi vstal ; dva črna človeka sta ga držala ped pazduho, kakor ranjena krila ste mu viseli roki v zraku in z ihtečim glasom' je kričal Forni:
»Mene ... se ne sme tepsti! Ne sme! Red imam ... Lump! O, lump! Otroke imam ... Vsi me poznajo! Falot! ... Divjak ... o-o-oh! Na dvoboj te pozovem!«
A Uhtiščev je govoril Forni glasno v uho:
»Pojdiva! Golobček, za božjo voljo ...«
»Počakaj, naj mu dam še eno po obrazu ...« je rekel Foma. A vlekli so ga proč. V ušesih mu je šumelo, srce mu je naglo utripalo, a vendar mu je bilo lahko in dobro. In pri klubovem! izhodu je vzdihnil globoko in svobodno ter dejal Uhtiščevu z dobrodušnim nasmehom:
»Dal sem mu jih, kaj ne?«
»Poslušajte!« je vzkliknil veseli tajnik ogorčen. »Oprostite, to je divje! ... Vrag naj vzame to ... prvo-krat vidim kaj tacega!«
»Dragi človek!« je rekel Foma laskavo. »Ali si ni zaslužil batin? Ali ni lump? Kako more kdo govoriti zahrbtno takšne reči? Ne, treba je iti k nji in ji povedati ... nji sami, v obraz!«
»Dovolite ... vrag vas naj vzame! Saj ga pač niste namakali le zaradi nje!«
»To se pravi, kako, da ne zaradi nje? Zakaj pa potem?« je vprašal Foma začuden.
»Zakaj? Tega ne venil Imela sta pač kak star račun! Moj Bog! To je bil prizor! Celo življenje ga ne pozabim!«
»Kedo pa je ta človek?« je vprašal Fonia in se hipoma zasmejal. »Kako je zakričal, bedak!«
Uhtiščev mu je bistro pogledal v obraz in vprašal:
»Povejte no, ... ali res ne veste, koga ste pretepli? In, ali ste ga res samo zaradi Sofje Pavlovne?«
»Bogme da!« je zatrdil Farma.
»Tako ... Vrag znaj, kaj je to! ...« Obstal je, mignil osupnjen z rameni, kolebnil z roko v zrak in začel zopet korakati po trotoaru, gledaje Forno od strani.
»Pokorili se boste za to, Forma Ignatjič.«
»Ali me bode tožil?«
»Bog daj, da bi bilo tako ... Podguvernerjev zet je...«
»Tako-o-o!?« je zategnil Foma in njegov obraz se je podaljšal ...
»Da, da. Če bi se šlo za resnico, — on je lum'p in goljuf. Ako se držimo tega dejstva, potem se mora pritrditi, da je svojo kazen zaslužil. A če se vpošteva, da je dama, katero ste vzeli v svoje varstvo, tudi ...«
»Gospod!« je dejal Foma odločno ter položil roko Uhtiščevu na ramo. »Vedno si mi jako ugajal... in zdaj greš z mienoj. Jaz to razumem in cenim. A ne govori mi slabo o nji ... Povem ti naravnost ... če že greš z menoj, ne dotikaj se je ... Jaz jo smatram za dobro, torej je dobra ...«
Ulrtiščev je slišal v Fomamem glasu veliko razburjenje, pogledal ga in rekel zamišljeno:
»Čuden človek ste ... to je treba priznati.«
»Priprost ... divji človek sem. Nabil sem ga in sedaj se radujem ... Potem pa se naj zgodi, kar se hoče.«
»Bojim se, da se bode stvar slabo končala ... Veste, odkritosrčnost za odkritosrčnost. Tudi vi mi ugajate, ...
- 197 -
dasiravno ... hm! je z vami nevarno ... Pride takšna vi težka volja v vas, pa se hitro kaj izkupi ...«
»Kako pa! Saj je to prvokrat ... Menda vendar ne bom vsak dan pretepal ljudi ...« je rekel Foma v zadregi.
Njegov spremljevalec se je zasmejal.
»Kako čudni ste! Slišite, pretepati ... to je silovito...
to je slabo ... oprostite mi___A rečem vam, tokrat ste
naredili prav ... Nabili ste razuzdanega človeka, cinika in parazita ... človeka, ki je oropal svoje nečake, ne da bi bil kaznovan.«
»Torej li vala Bogu!« je dejal Foma vesel. »Potemtakem sem ga jaz nekoliko kaznoval ...«
»Nekoliko? No, mislimo si, da je bilo le nekoliko ... A poslušajte, dete moje ... naj vam nekaj svetujem! ... saj sem sodnijski uradnik. Falot je, ta iKujazjev, da! A tudi falota se ne sme tepsti, ker je družabno bitje, ki se nahaja pod očetovskim varstvom zakona. Nikdio se ga ne sme dotakniti, dokler ini prekoračil miej, tki mu jih stavi ta zakon .. . A tudi tedaj mu ne bomo povračali mi, marveč sodnik ... Vi morate pač potrpeti ...«
»Ali pride kmalu v vaše roke?« je vprašal Foma naivno.
»To se še ne ve ... ker ni bedak, se pač nikoli ne bode zgodilo ... In do konca svojih dni bode stal z menoj in z vami na isti stopinji enakosti pred postavo ... O Bože, kaj govorim!« je smešno vzdihnil Uhtiščev.
»Ali izdajaš tajnosti?« je vprašal Foma, smeje se.
»Tega ravno ne, a ne spodobi se, da sem tako lahkomiseln ... Vraga! Ta stvar me je čisto oživila ... Resnica je, Nemezida si ostane zvesta še tedaj, kedar bije nazaj, kot konj ...«

198 —
Fuma je naenkrat obstal, kakor da je zadel na svojem potu ob kakšno ov.iro.
»Nem e zida je boginja pravičnosti ...« je kramljal Uh-tiščev. »Kaj vam je?«
»Saj se je začelo s tem«, je dejal Foma počasi in zamolklo, da ste vi rekli, da odpotuje ...«
»Kedo?«
»Sofja Pavlovna.«
»Da, 'Odpotuje ... No?«
Stal je Forni nasproti in ga gledal z nasmehom v očeh. Gordjejev je stal nemo s povešeno glavo in vrtal s palico po kamienu trotoarja.
»Pojdite!« je dejal Uhtiščev.
Foma je šel in rekel ravnodušno:
»No, naj se le odpelje. Jaz pa ostanem sam ...«
Uhtiščev je zamahnil s svojo trstiko in začel žvižgati, pogleduje na svojega sopotnika.
»Ali res ne bom mogel živeti brez nje?« je vprašal Foma, zroč pred sebe v tlak in odgovoril čez nekaj časa sam ,tiho in uverjeno: »Pa še kako!«
»Slišite!« je vzkliknil Uhtiščev, »jaz vam dam dober svet ... vsak Človek naj bo vedno on sam ... a vi ... vi ste takorekoč epski človek in lirika se vam ne 'poda. To ni vaša stroka ...«
»Ti, gospod, govori mi priprostejše«, je dejal Foma, ki ga je bil pozorno poslušal.
»Priprostejše? Dobro ... Hotel sem reči ... nehajte misliti na to damico ... Strupena je za vas .. j«
»Tudi ona sama mi je že to povedala«, je bolestno dostavi! Foma.
199 -
»Ona je rekla to?« je vprašal Uh t išče v in se zamislil. > Hm ... Talko je torej ... Ali bi ne šla večerjat?«
»Pojdiva«, je privolil Fonia in hipoma divje zarjul, kolebaje s stisnjenimi pestmi. »Če greva, pa greva! In segel bom pošteno v žep ... tako bom poveseljačil na vse to, da bo kaj!«
»Čemu pa? Bolj skromna bodiva!«
»Ne, le počakaj!« je dejal Farna bolestno in ga prijel za ramo. »Kaj je to tacega? Ali sem slabši, nego drugi? Vsi žive, vrté in podé se in vsak jima svoje mesto ... A jaz se dolgočasim. Vsi so zadovoljni s seboj in če se pritožujejo, se lažejo, sodrga! Kar tako se delajo ... hlinijo se, zaradi lepšega ... Meni se ni treba hliniti, jaz sem bedak ... Jaz ne razumem ničesar, brat ... Živeti pač hočem! Misliti ne znam ... slabo mi postane od tega ... Eden govori tako, drugi drugače ... Fej! In ona ... ah! Ko bi ti vedel ... saj sem upal nanjo ... pričakoval sem od nje ... a kaj da sem pričakoval, tega ne vem. In tako sem ji verjel, če mi je govorila včasih svoje lastne, posebne besede ... oči, brat, ima pa tako lepe! Moj Bog! ... Kar sramuješ se, pogledati vanje ... In če mi začne govoriti ... mi postane vse jasno ... Saj je nisem le ljubit: vsa moja duša je bila pri nji ... Iskal sem ... mislil sem, da bom, ker je ona tako krasna, pri nji tudi jaz postal človek!«
Uhtiščev je slišal, kako so se vsipale težke brezzvezne besede iz Fondo ih ust, videl je, kako so mišice na njegovem obrazu poigravale od napora, da bi ilzrazil svoje misli' in veliko, resno bol je začutil za to mešanico besed. Nekaj ganljivega je bilo v brezsilju tega zdravega divjega mladeniča, ki je hkratu začel zcipet korakati po
trotoarju z velikimi, neenakimi koraki. Uhtiščev je skakljal za njim na svojih kratkih nožicah ter čutil dolžnost, da pomiri Forno s čemurkoli. Vse, kar je bil Foma govoril in storil ta večer, je vzbujalo v veselem tajniku velik j zanimanje zanj in potem se mu je laskala odkritosrčnost mladega bogatina. Ta odkritosrčnost ga je drobila s svojo temino močjo, njen naval ga je premagal in akoravno je imel vkljub svoji mladosti že na razpolago primernih besed za vse položaje v življenju, jih vendar ni mogel kmalu najti.
»Meni je temno in tesno ...« je govoril Gordjejev, »čutim, da mi je palo breme na ramena, a ne morem si raztolmačiti, kaj da je ... Tesni me in ne morem se gibati v življenju ... Ako jih poslušaš, govoré vsi različno ... a ona ... bi lahko povedala ...«
»Ej, batjuška!« je segel Uhtiščev Forni v besedo ter ga prijel prijateljski pod pazduho. »Tako to ne gre! Komaj ste stopili v življenje, pa že modrujete! Ne, to ne gre tako! Življenje nam' je dano zaradi življenja! To se pravi: Živi in pusti drugim, da živč ... To je filozofija! In ta žena ... ah, kaj! Ali je s tem svet pri kraju? Ako hočete, vas seznanim s tako strupeno stvarieo, da v trenotku ne bode niti praška vaše filozofije več v vaši duši! O, nenavadna ženska! In kako zna uživati življenje! V nji je, veste, tudi nekaj ep iškega. In krasna je ... lahko rečem! To je res sijajna mise1! ... seznanim vas ž njo. Vraga je treba izganjati z Belcebubom].«
»Moja vest tega ne dopušča«, je rekel Foma mrklo in izmučen. »Dokler ona živi, drugih žensk niti pogledati ne morem ...«
»Tako zdrav, svež človek, ho-ho!« je vzkliknil Uhti-ščev, ter začel prepričevati Forno v tonu učitelja o potrebi, da olajša svoja čustva z veselo zabavo, katere bi se udeležile tudi ženske.
»To bo veliko, lepo, in, verjemite mi, potrebno vam je! In kar se tiče vesti ... oprostite! Vi tega ne označujete čisto prav ... ne moti vas vest, marveč ... jaz mislim ... da boječnost ... Izven družbe živite. Boječi ste in nerodni. Nejasno čustvo vsega tega, kar vas navdaja, pa smatrate za vest. V tem slučaju o nji ne more biti govora; kaj nam je vest pri tem, ako je za človeka tako naravno, veseliti se, če mu je potrebno in njegova pravica?
Foma je šel, sorazmerjujé svoje korake s koraki sopotnika in gledal po cesti. Vlekla se je med dvema vrstama hiš, podobna velikemu jarku in polna je bila teme. Zdelo se je, da nima konca in da teče po nji počasi v daljavo nekaj temnega, neizmernega, kar tišči na prsi ... Prepričevalni, prijazni glas Ubtiščeva je monotono odmeval v Fominih ušesih in dasiravno ni pazil na posamezne besede, je vendar čutil, da so nekako lepljive, da se ga oprijemajo in da si jih nehoté zapominja. Čeravno je šel človek ob njegovi strani, se je zdel samemu sebi vendar samoten, kakor da je zašel v temah. Oprijemalo se ga je in ga vleklo počasi s seboj in čutil je, da ga vleče, a ni se mu vzbudila želja, da bi se ustavil. Nekaka trudnost mu je branila misliti, ni se mu ljubilo, boriti se s spremljevalčevo zgovornostjo — in zakaj naj bi se boril ž njo? ...
»Modrovanje ni bilo dobro za vsakogar...« je govoril Uhtiščev, pomahujč s svojo trstiko po zraku in opa-
jaje se s svojo modrostjo. »Ko bi vsi modrovali, kedo bi potem živel? A živi se le enkrat ... Zato bi ne škodilo, ako bi hoteli ljudje hitreje živeti ... bogme, da je tako! Z eno besedo — dovolite .mi, da vas vzdramim! Takoj se peljeva v neko prijetno hišo ... tam živite dve sestri. Ah in kako živite! Odločite se!«
»Dobro! Z vami grem ...« je dejal Foma mirno in zazehalo se mu je. »Ali ni prepozno?« je vprašal in pogledal proti nebu, ki je bilo pokrito z oblaki.
»Tja ne pridete nikdar prepozno!« je veselo vzkliknil Uhtiščev.
Sedmo poglavje.
Tretji dan po prizoru v klubu je bil Foma sedem vrst daleč od mesta na lesnem pristanu tegovca Zvanceva, s sinom tega trgovca, Uhtiščevim, štirimi damami in solidnim gospodom z zalisci, golo iglavo in rudečim nosom vred. Mladi Zvaneev je nosil ščipalec, bil je suh in bled in če je vstal, so se mn neprenehoma stresale meče, kakor da jim je zoperno, podpirati oslabelo telo, ki je bilo zavito v dolg, kariran plašč s kapušonom, v čegar gubah se je smešno zibala mala glava, pokrita z žokejsko čepico. Gospod z zalisci ga je imenoval Zana ter izgovarjal to ime tako, kakor da boleha za zastarelim nahodom. — Zanova dama je bila velika, močna ženska z bujpimi grudi. Njena glava je bila od strani stisnjena, nizko čelo se je obočilo nazaj in ostri, dolgi nos je delal njen obraz podoben ptičjemu. Ta grdi obraz je bil čisto nepremičen in le male, okrogle, hladne oči na njem so se vedno smehljale,
presunljivo in lokavo. Uhtiščeva dama je bila z imenom Vjera; bila je velika, bleda žena z rudečimi lasi. Imela jih je toliko, da se je zdelo, kakor bi jih bil nekdo potlačil na glavo, na lici in na visoko čelo veliko kučmo, izpod'katere so mirno im leno zrle njene velike, modre oči. Gospod z zalisci je sedel tik .mladega, polnega in svežega dekleta, ki se je venomer zvonko smehljala temu, kar ji je govoril on, sklonivši se k njeni rami, na uho. A Formina dama je 'bila vitka, popolnoma črno oblečena brinetka temne polti in valovitih las. Držala se je tako ravno in pokonci in je gledala vse, kar jo je obdajalo, s tako milostnim in ponosnim očesom, da ni bilo težko zapaziti, da se smatra za prvo osebo v družbi.
Družba se je razpoložila prav na robu splava, ki je molel daleč v tiho gladino reke. Na splav so bile naložene deske; na sredi je stala .surovo zbita miza in vsepov-sodi so bile raztresene prazne steklenice, košare z jedili, papir od bonbonov in pomarančne lupine. V kotu na splavu je bil nasut kup zemlje, na kateri je gorel ogenj in kmet v kratki suknji je čepel ob njem, grel si roki in škilil po gospodi, ki je sedela za mizo. Pravkar so bili gospoda pojedli strliiževo juho, a zdaj je stalo pred njimi na mizi vino in sadje.
Družba, utrujena od dvadnevnega pijančevanja in ravnokar končanega obeda, je bila slabe volje. Vsi so zrli na reko ter se pogovarjali; a neprenehoma so trgali razgovor dolgi presledki. Dan je bil jasen in svež, kakor v spomladi. Hladuojasno nebo se je jasno obočilo nad kalno vodo korenjaško-široke reke, ki je bila mirna, kot nebo in brezkončna, kakor morje. Daljna, gorata obal se je prijazno zastirala v modrikasto kopreno meglo in v nji
— 201 —
so se svetili vrh gričev križi na zvonikih, kakor velike zvezde. Oto hriboviti obali je bilo na reki življenje. Parniki so 'hiteli semtertje in njihovo puhanje se je nosilo, kot težak vzdih, do splavov, na travnike, kjer je polnilo lahno pljuskanje valov zrak s plahimi, mehkimi glasovi. Ogromne barke so se vlekle tam ena z drugo proti toku, kakor velikanske svinje, ki vzrivajo gladino reke.
Črn dim je vrel s težkim pahom iz dimnikov na pa-rotorodih ter se počasi izgubljal v svežem zraku, polnem jasnega solmčnega svita. Včasih je .zadonel žvižg, kakor da je vzdivjala in zarjula velika zver, srdita od dela. Na travnikih pri splavih je bilo tiho in mirno. Samotna drevesa, poplavljena od povodnji, so se že pokrivala z listjem, kakor s kričečezelenim nakitom. Voda je zakrivala njihove korenine in zrcalila njihove vrhove, tako da so bila podobna oblam in videlo se je, kakor bi hotela v svoji čudoviti krasoti odplavati Ob najmanjšem dihu vetra in zdrčati po prozorni površini reke.
Rudečelaska, ki je zamišljeno zrla v daljo, je začela tiho in otožno peti:
-Doli po reki Volgi plava mi la-ahek čo-oln...,
Brinetka je prezirljivo zamižala s svojimi velikimi, strogimi očmi in rekla, me da bi jo pogledala:
»Tudi brez tega smo slabe voije ...«
»Ne moti je ... naj poje!« je dobrodušno poprosil Fonia, zagledavši se. v obraz svoje dame. Bil je bled, v njegovih očeh so se vžigale nekake iskrice in po njegovih ustnicah je blodil nejasen in len smehljaj.
»Zapojmo v zboru!« je predlagal gospod z zalisci.
»Ne, ti dve naj zapojo!« je živahno vzkliknil Uhti-ščev. »Vjera, zapoj tisto ... veš? »Ob zori grem ...« kako je že? Zapojte, Pavlinjka.«
Smejavka je pogledala brinetko ter jo vprašala spoštljivo:
»Ali lahko zapojem, Saša?«
»Sama bom pela ...« je izjavila Fontina prijateljica in, obrnivša se k dami s ptičjim licem, ji je ukazala:
»Vana, poj z menoj!«
Ta je takoj pretrgala svoj razgovor z Zvancevim, pogladila si grlo z roko ter se zagledala s svojimi okroglimi očmi v sestrin obraz. Saša je vstala, oprla se z roko ob mizo in ponosno dvignivša glavo, je pevaje zagovorila s krepkim, skoro moškim glasom:
„Ah, tistemu je svet krasan, ki bridka skrb ga ne mori in v srcu mu ljubezni žar s plamenom divjim ne gori !“
Njena sestra je zazibala glavo ter zaječala zategnjeno, žalobno, z visokim altom:
„Oj, me-eni, kraso-oti-ici je...“
Oziraje se v sestro z iskrečimi pogledom, je Saša nizko zaklicala:
-Srce kot bi-ilka ovene-elo!-
Oba glasa sta se objela in poplavala nad vodo s krasnim, polnim zvokom, tresočim se od preobilja moči. Eden je žaloval o nestrpljivi srčni boli, opajal se s strupom svoje žalobe, ihtel v zamolkli, onemogli bolesti, — ihtel, zalivajo s solzami ogenj svojih muk. Drugi, bolj nizki in moški, je mogočno tekel po zraku, poln čustva krvave žalitve
in volje, maščevati se. Jasno izgovarjale besede, se je izvijal iz grudi v gostem to'ku in vsaka beseda je dišala po kipeči krvi, razburjeni od krivice, otrovani od razgaljenja in silno zahtevajoči osvete.
,,A povrnila mu bom to ..u je žalobno pela Vana, zaprivši oči:
„Srca mu r;tzpali!a bom, izpila mu-u bom kri ..“
je obetala ‘Saša z grozečo gotovostjo, metaje v zrak krepke, silne zvoke, podobne udarcem ... In naenkrat je iz-premenila tempo pesmi, zvišala in zapela ravnotako zateglo, kakor sestra, sladostrastno in radostno grožnjo:
„Kot veter zre črez bujno plan in travo košeno siisi...1*
Foma se je oprl z laktom ob mizo, sklonil glavo, na-čemeril obrvi ter se zazrl v clbraz ženske in v njene črne, polzaprte oči. Vprte kdovekam v daljavo, so se iskrile tako škodoželjno in svetlo, da se mu je dozdeval od njihovega bleska tudi žametni glas, ki je kipel i'z prs, črn in svetel, kakor njene oči. Spomnil se je njene ljubezni in pomislil:
»Odkod je le takšna? Človek bi se kar bal, biti ž njo.«
Uhtiščev se je stiskal k svoji dami in z blaženim licem poslušal pesem, ves siijoč od zadovoljnosti. Gospod z zailisci in Zvancev sta pila vino in se sklanjala drug k drugemu, tiho šepetaje o nečem. Rudečelaska je zamišljeno ogledovala dlan Ulitiščeve roke, držeča jo v svojih rokah, a vesela deklica je postala otožna; nizko je sklonila glavo in poslušala pesem, ne da bi se ganila, kakor da je očarana od nje. Od ognja se je približal kmet. Oprezno je stopal po
— 207 —
deskali, dvigaje se na prste, njegovi roki ste se križali na hrbtu, a široki, bradati obraz se je ves preobrazil v nasmeh začudenja in nekakega naivnega veselja.
-Tako... boš čutil, fantič moj...	—
je žalobno pela Vana in zibala glavo. A njena sestra je zaključila pesem z mogočnimi, zmagovitimi glasi, izpe-njaje prsi naprej in dvigaje glavo še više:
,.Kako-o ljubezen boli-i ! •
Ko je nehala peti, se je ponosno ozrla naokrog, vsedla se tik Fome in ga objela okrog vrata z močno in krepko roko.
»No, ali je bila pesem lepa?«
»Krasna!« je vizdibnil Foma in se ji nasmehnil.
Pesem mu je bila vlila v srce žejo ljubezni in njegovo srce je vzdrhtevalo, polno še krasnih zvokov, a od dotike njene roke mu je postalo neprijetno in sramoval se je pred ljudmi.
»Bravo! Bravo, Aleksandra Saveljevna!« je kričal Uhtiščev, a vsi ostali so ploskali z rokami. A ona se ni zmenila zanje in, oblastno objemaje Forno, mu je govorila:
»Podari mi torej nekaj za pesem!«
»Dobro, podarim ti ...« je privolil Poma.
»Kaj ?«
»Ti sama povej ...«
»Ti bom že v mestu povedala ... In če mi podariš, česar želim, a, kako te 'bom potem ljubila!«
»Za dar?« je vprašal Foma, neverno se smehljaje. Morala bi me tudi tako ...«
- 208
»Tudi tako? To bi bilo prezgodaj ... Lagala ne bom. Čemu bi ti lagala! ... Jaz govorim naravnost: ljubim za denar, za darila ... zato, ker moški nimajo ničesar, raz-ven denarjev ... Ničesar ne morejo dati boljšega, nego denar ... ničesar stalnega ... Jaz že vem ... Tudi tako se da ljubiti ... a ti počakaj, da te spoznam in morebiti te bom kedaj še ljubila brezplačno ... A do tedaj brez zamere ... Jaz, pri svojem življenju, potrebujem mnogo denarja.
Foma jo je poslušal, smehljal se in vzdrhteval od bližine njenega krepkega, vitkega telesa. V ušesa mu je silil kisli, ibrezzvočni in dolgočasni glas Zvanceva:
»Jaz ne ljubim ... ne morem umevati krasote te sloveče ruske pesmi ... Kaj zveni v nji? a? Volčje tuljenje, nekaj gladnega, divjega ... Ej, to je pasja bolest, ... sploh nekaj živinskega ... Ni veselja v nji ... ni šika ... ni živih in oživljajočih glasov... Le poslušajte, kako poje francoski kmet ... ah! Ali Italijan ...«
»Dovolite, Ivan Nikolajevič ...« je ogorčen vzkliknil Uhtiščev.
»Pritrditi moram ... ruska pesem je enolična in motna ... v nji ni, veste, tistega bleska kulture ...« je nevoljno govoril mož ,z zalisci, srebaje vino iz kozarca.
»A zato je v nji vedno živo srce ...« je pripomnila rudečelična dama, ki je lupila pomarančo.
Solnce je zahajalo. Spuščaje se daleč tam nekje za lesom nitzdoli, je zavijalo ves gozd v škrlatno barvo in metalo na temno, hladno vodo rožaste in zlate pege. Foma je gledal tja,, na to igro solnčnih žarkov, zasledoval, kako so se s trepetom prelivali po tihi in puščobni ravnini vod in, loveč na uho odlomke razgovora, si je predstavljal
- 209 —
besede, kot roj temnih metuljev, ki se brzo nosijo po zraku ... Saša mu je položila glavo ina ramo ter mu tiho šepetala v uho nekaj, od česar je rdel in prihajal v zadrego, ker je čutil, da vzbuja v njem željo, da bi krepko objel to žensko in jo poljubljal brez konca in kraja. Razven nje ga ni nikdo zanimal izmed ljudi, ki so se bili tukaj zbrali. Zvancev in gospod z zalisci sta mu bila naravnost zoprna.
»Čemu tako zijaš, ti ha?« je slišal vzklikniti Uhtišče-va s šaljivo-strogim glasom.
Uhtiščev je zakričal nad kmetom. Ta je potegnil čepico z glave, udaril se ž njo po kolenu in odgovoril z nasmehom:
»Prišel sem gospodično poslušat ...«
»No, ali poje lepo?«
»Pa še kako!« je dejal kmet, ogleduje Sašo z zadiv-ljenimi očmi.
»Mislim, da!« je vzkliknil Uhtiščev.
»Gospodična ima jako močen glas v prsih ...« je rekel kmet, zibaje z glavo ...
Njegove besede so vzbudile med damami smeh, a med gospodi dvoumne besede na Sašin račun.
Mirno jih poslušaje in ne da bi jim odgovorila besedico, je ona vprašala kmeta:
»Ali ti poješ?«
»Kakor pač mi pojemo!« je zamahnil ta z roko.
»Kakšne pesmi pa znaš? ...«
»I, vsake vrste ... rad prepevam ...«
In nasmehnil se je, kakor bi se zavedal krivde.
»Daj, zapojva midva skupaj!«
»Kako bi neki! Ali ste vi par za mene?«

— 210 —
m y "
»No, Je zapoj ! «
»Ali smem sesti?«
»Pojdi sem, k mizi...«
»Vedno lepše!« je vzkliknil Zvancev in načemeril obraz.
»Skočite v vodo, ako vam je dolgčas ...« mu je rekla Saša in ga pogledala z jezno se blestečimi očmi.
»Ne, voda mi je premrzla!« je odgovoril Zvancev, ki se je ježil pod njenim pogledom.
»Kakor vam je drago ...« je zmignila ženska z ramami. »A za vas Ibi bi J o že čas ... in mnogo vode je zdaj ... bi vsaj vse me pokvarit s svojim gnjiiim telesom.«
»Fej, kako bistroumno!« je siknil mladenič, obrnivši se od nje in dejal prezirljivo: »Na Ruskem so tudi kokot-ke surove ...«
Obrnil se je k svojemu sosedu, toda ta mu je odgovoril Je s pijanim nasmehom. Tudi Uhtiščev je bil že pijan. Z neumnimi očmi je gledal v lice svoje dame, brbljal nekaj in ni slišal ničesar. Dama s ptičjim licem je zobala bonbončke, držeč si škatljioo čisto pod nos. Pavljinka je bila stopila na rolb splava in je metala v vodo pomarančne lupine.
»Nikdar se še nisem udeležit tako dolgočasnega iz-prehoda in ... družbe«, je žalostno govoril Zvancev svojemu sosedu.
A Fonia ga je opazoval z nasmehom in bil zadovoljen, da se ta razdrti, grdi človek dolgočasi in da ga je Saša razžalila. Laskavo in z odobravanjem je pogledoval svojo podrugo; — ugajalo mu je, da govori z vsemi tako naravnost in se drži tako ponosno, kakor prava gospa. Kmet je
— 211 -
sedel na deske pri njenih nogah, objel si kolena z rokami, dvignil' obraz k nji in resno poslušal njeno govorjenje.
»Ti poj z višjim glasom, kedar bom pela jaz nižje ... ali si razumel?«
»Razumel ... toda ... gospodična! Dala bi mi malo piti, zaradi poguma!«
»Fonia, daj mu ga kozarec!«
In ko si je kmet, izpivši, zadovoljno odkašljal, obliznil ustnice in rekel: »Zdaj pa že pojde!« je ona privzdignila obrvi in ukazala:
»Začni! ...«
Kmet je potegnil usta na stran, dvignil oči in začel z visokim tenorjem:
„Piti-i ne morem in sr-kati ve-eč...“
Vzitrepetavša na vsem telesu, je ženska zaihtela, kakor bi drhtela od groznega hrepenenja:
,In duša ne zmore več vi-i-na...“
Kmet se je sladko nasmehnil, pomajal z glavo in za-prši oči, je izilil v zrak tresočo se strujo visokih glasov:
,Ah pri-išel je ča-as in treba-a je pre-eč..“
In ženska, drlh'té in zvijaje se, (je zastokala in zapla-kala :
„Zdravstvujta mi, drug, domovi-i-na...“
Znižuje glas in zibaje se je kmet pevaje govoril s čudovito silo izraza:
,V deželo neznano veleva mi pot...“
Ko sta se oba glasa, ih té in lirepenč, zlila v tišino in svežost večera, je postalo vsenaokrog nekako topleje in prijetneje; kakor bi se vse žalostno in sočutno nasmihalo
u*
it
212 —
gorju človeka, katerega trga temna sila iz rodnega gnezda, da ga pahne v tujino, kjer ga čaka težki trud in poniževanje. Zdelo se je, kakor bi ne bili gilasi, ne bila pesem, marveč kakor bi vroče solze človeškega srca, ki so se izlivale v to tožbo, polnile ves zrak. Brezumno hrepenenje in bolest dušnih in telesnih ran, izmučenih v boju z neusmiljenim življenjem, globoko trpljenje vsled ran, ki jih je prejel človek od železne roke neizogibnosti, — vse to je donelo v teh priprostih, neobtesanih besedah ter se predajalo v neizrekljivo hrepenečih zvokih daljnemu pustemu nebu, ki se nikomur in ničemur ne odlikuje.
Foma je vstopil v stran od pevcev in jih gledal s čustvom, ki je bilo sorodno preplašenosti, a pesem se mu je Vlivala v prsi kakor kipeč val in besna sila hrepenenja, ki je ležala v nji, mu je stiskala sroe od boli. Čutil je, da se mu vsak čas udero solze iz grudi, v grlu ga je ščipalo in obraz mu je drhtel. Nerazločno je videl Sašine oči, nepremične in mračno se bliščeče; zdele so se mn ogromne in vedno večje so postajale. In zdelo se mu je, da ne pojeta dva, da poje in ihti vse naokrog, drhti in trepeče v mukah žalosti, da drvi brezumno kdovekam, izliva se v gorečih solzah In da se je vse živo objelo v krepkem objemu obupa. On sam da poje z vsemi drugimi vred, — z ljudmi, z reko in z daljnim bregom, odkoder dohitevajo težki vzdihi in se zlivajo s pesmijo.
Zdaj je kmet pokleknil in, zroč v Sašo, koleba z rokami, a ona se nagiba k njemu in ziblje glavo k vzmahom njegovih rok. Oba pojeta brez (besed, le z glasovi in Foma še vse ne more verjeti, da le dvoje prsi lije v zrak s tako mogočno silo te jeke in to ihtenje.
— "213 —
Ko sta nehala peti, ju je gledal Fonia, drhteč od razburjenosti, z licem, mokrim od solz in se turobno nasmihal.
»No, kaj — te je prijelo?« je vprašala Saša. Bleda od utrujenosti, je dihala težko in naglo. Poma je pogledal kmeta. Ta si je otiral potno čelo ter se oziral okrog sebe s tako izgubljenimi očmi, kakor bi ne vedel, kaj da se je pripetilo.
Tiho je bilo. Vsi so sedeli nepredvižno in molčali.
»Oh, Gospod!« je vzdihnil Foma, dvigaje se na noge. »Ej, Saša! Kmet! Kdo si?« je skoro zakričal.
»Stjepan sem ...« je odgovoril kmet, zmedeno se nasmihale ter tudi vstal. »Stjepan sem ... kaj pa!«
»Kako ti poješ! a!« je vzkliknil Farna zadavljeno, nemirno teptajo po istem mestu.
»E-ej, vaše visokorodje!« je vzdihnil kmet ter dejal tiho, prepričevalno: »Če ga sili gorje, bo bik zapel kakor slavec ... A kako da poje gospodična tako, to zna sam Bcfg ... z vsemi žilami poje ... to se pravi, kakor bi se hotela vleči in umreti od bolesti! Da, gospodična ...«
»Prav dobro se je pelo!« je rekel Uhtiščev s pijanim glasom.
»Ne, vrag znaj, kaj je to!« je razdražen in skoro s solzami zakričal Zvancev, skoči vsi izza mize:	»Prišel
sem se izprebajat ... veseliti se hočem, pa mi začno prepevati! ... Kakšna neumnost! Nočem več, jaz grem!«
»Zan! Tudi jaz grem ... meni je tudi dolgčas ...« je izjavil gospod z zalisci.
»Vassa!« jie kričal Zvancev svoji dama. »Obleci se!«
»Da, čas bo, da gremo!« je mirno dejala Uhtiščevu njegova r rdečelasa dama. »Hladno je ... in že kmalu bode tema ...«
— 214 —
»Stjepan, poberi vse!« je velevala Vassa.
Vsi so oživeli, vsi so zagovorili o čemurkoli. Foma jih je gledal z Ibrezrazumnimi očmi- in venomer vzdrbte-val. Ljudje, zilbaje se na nogah, so hodili po splavu in govorili drug drugemu nekaj nelepega, brezzveznega. Brez ceremonij jih je suvala Saša, potblraje svoje reči.
»Stjepan! Zakliči vozove! ...«
»A j-ja-az popijem še malo konjaka ... kedo še hoče piti konjak z menoj?« je zategoval z blažečim glasom gospod z zalisci,' držeč steklenico v rokah.
Vassa je zavijala vrat Zvanceva v šal. On je stal pred njo, silno izpenjaje ustnice, čemeren, nezadovoljen in njegove meče so se stresale. Forni je postalo zoperno, gledati ju in odšel je na drugi splav. Čudno se mu je zdelo, kako da se vedejo vsi ljudje tako, kakor bi ne bili slišali pesmi. V njegovih prsih je živela in budila v njih življenju nemirno željo, da bi nekaj storil ali govoril o čemurkoli. A ni imel s kom govoriti.
Ze je bilo solnce zašlo in daljava se je zavila v sinjo meglo. Foma je pogledal tja in se obrnil stran. Ni se mu hotelo, peljati se v mesto s temi ljudmi, a. tudi tukaj ni maral ostati ž njimi. Oni pa so hodili po splavu, z negotovimi koraki, zibaje se semtertje in brbraje nerazumljive besede. Zenske so bile treznejše,-nego moški, le ru-dečelaska se dolgo ni mogla dvigniti s klopi in slednjič, ko je vstala, je rekla:
»No pijana sem ...«
Foma je sedel na drevesni štor, vzel sekiro, s katero je bil kmet cepil drva za ogenj in se pričel igrati ž njo, s tem, da jo je metal kvišku in lovil.
— 215 —
»Ah, Bože moj ... kako dolgočasno je to!« se je razlegal silni vzklik Zvanceva.
Poma je začutil, da iga sovraži ... i njega, i vse druge, raizven Saše, ki je ibi la vzbudila v njem nekako nejasno čustvo, v katerem je bilo i začudenje nad njo, i straih, da ne bi napravila česa nepričakovanega in strašnega.
»Ži-vina!« je cvilé zakričal Z v ance v in Fornai je videl, da je sunil v prsi kmeta, na kar je kmet skesano snel čepico in odšel vstran . »Be-dak!« je kričal Zvanoev, korakaje za njim in vzmahuje z roko.
Foma je skočil na noge in mu rekel glasno in grozeče:
»Ti! Kar ne pritakni se (ga ! «
»Ka-aj?« se je obrnil Zvancev k njemu.
»Stijepan, pojdi sem!« je poklical Foma.
»Kmet!« je prezirljivo bruhnil Zvancev, zroč na Forno.
Foma je dvignil rami in šel proti njemu ... In hipoma mu je jasno zasvetila neka misel v glavi. Škodoželjno se je nasmehnil in tilho vpraišal Stjepaiia:
»Je-li obroč privezan na treh straneh?«
»Na treh, seveda!«
»Prereži vrvi! ...«
»A kaj potem?«
»Molči! Prereži jih! ...«
»Toda ...«
»Prereži! Bolj tiho ... da ne zapazijo.«
Kmet je prijel v roke sekiro in šel počasi k mestu,-kjer je bil en obroč trdno zvezan z drugim, zamahnil par-krat s sekiro in se vrnil k Forni.
»Jaz nisem odgovoren, vaše visokorodje ... «
»Ne boj se ...
»Že plovejo ...« je zašepetal kmet s strahom in se urno prekrižal. A koma je gledal, posmehovaje se tiho in začutil v srcu tajnost no čustvo, ki ga je ostro i.n žgoče ščegetalo ch srcu, z nekako neznano prijetno in sladko bojaznijo.
Ljudje na splavu so hodili še vedno semtertja, gibaj e se počasi, suvaje drug drugega, pomagaje damam pri oblačenju, smeje se in razgovanjaje se, a splav se je tiho in neodločno sukal na vodi.
»Ako jih zanese proti karavani«, je šepetal kmet, »se zadenejo ob čela ladij in razbije jih na kose ...«
»Tiho bodi ...«
»Utonejo ...«
»Čoln jim pošlješ, pa jih rešiš ...«
»Tako, da! ... Hvala lepa... Kaj pa drugega. Saj so vseeno ljudje ... In treba je zanje odgovarjati...« Zadovoljen, veselo se smeje, je skočil kmet po splavih proti bregu. A Foma je stal nad vodo in obhajala ga je strastna želja, da bi kaj zakričal; toda vzdrževal se je, želeč, da bi splav odplaval še dalje proč in da bi ljudje ne mogli poskakati raiz njega na bližnje kolobarje. Zavedal se je prijetnega, laskavega čustva, ko je gledal, kako splav tiho koleba na vodi in se z vsako sekundo bolj oddaljuje od njega. Kakor bi obenem z ljudmi na splavu plulo tudi iz njegovih prs vse tisto težko in temino, kar jih je polnilo tačas. Mirno je vsopeval sveži zrak in obenem ž njim nekaj zdravega, kar mu je treznilo glavo. Prav ob robu od-plulega splava je stala Saša, obrjena s hnbtom proti njemu: gledal je njeno lepo postavo in se nehoté spominjal Medinske. Ta je bila manjše rasti ... Spomin na njo ga je zadel, kot pik in z glasnim, porogljivim glasom je zaklical:
»Hej, vi! Srečno ... ha- ha^ha! ...«
Temne postave ljudi so se naenkrat in vse hkratu pognale proti njemu ter se grmadile v gručo, na sredo splava. A že se je svetil med injirni in Forno s hladnim bleskom sikoro seženj širok pas vode. MoLk je trajal nekaj sekund ...
In hipoma je priletel k Forni cel orkan cvilečih, živalskega strahu polnih glasov, zoprno žalostnih, a višji nego vsi drugi in najbolj zoprno izmed vseh je zapiščal tenki tresoči krik Zvanceva:
»Po-omagajte!«
Nekdo, najbrže solidni gospod z zalisci, je rjul v 'basu :
»Topč ... ljudi tope ...«
»Kaj ste vi ljudje?!« je zlobno kriknil Foma, razdražen od krikov, ki so ga skoro da grizli.
A ljudje so v brezumju strahu begali po splavu; kolebal je pod njihovimi' nogami, od tega je plaval hitreje in slišati je bilo, kako pljuska vznemirjena voda vanj in ploska pod njim. Kriki so trgali zrak, ljudje so skakali, mahali z rokami in le vitka postava Saše je stala nepremično in mirno ob robu splava.
»Pozdravite mi rake!« je kričal Foma. In vse lažje in veseleje mu je postajalo, čim bolj se je splav oddaljeval.
»Foma Ignatjevič!« je zagovoril Uhtiščev z negotovim. toda treznim glasom: »glejte, to je opasna šala ... Tožil vas bom ...
»Ko utoneš? Le toži mej« je veselo odvrnil Foma.
»Ti ubijalec!« je ihte zakričal Zvancev.
Tačas se je razlegal glasen pljusk vode, kakor da je vzkliknila od strahu ali začudenja. Foma je vzdrhtel in
otrpnil. Potem se je razlegal omamljajoči, divji krik žensk, prestrašeni vzkliki možlkih in vse postave na splavu so odrvenele, kakor je kdo stal. In Foma, zroč na vodo, je čutil, da kameni. A po vodi je plavalo proti njemu nekaj črnega, obdajajo se s penami.
Bolj iz nagona, kakor zave doma se je vrgel Foma s prsi na bruna splava ter iztegnil roki naprej, povesivši glavo nad vodo. Preteklo je nekaj neverjetno dolgih' sekund ... Hladne, mokre roke so objele njegov vrat in temne oči so se zasvetile pred njim... Tedaj je razumel, — to je bila Saša.
Topi strah, ki ga je bil hipoma obvladal, je izginil, zamenjavši se z divjim, bojevitim veseljem. Prijel je žensko krog pasu, dvignil jo iz vode; pritisnil k svojim prsim in ji gledal izačudeno v oči; ne da bi ji vedel kaj reči. Ona se mu je laskavo nasmejala...
»Hladno mi je ...« je rekla Saša tiho in vzdrgetala po vsem telesu.
Foma se je srečno zasmejal pri zvoku njenega glasu, dvignil jo na roke ter pohitel naglo, kakor da beži, po splavih proti bregu. Ona je bila mokra in hladna, kakor riba, a njeno dihanje je bito toplo; žgalo je Fomin vrat in napolnjevalo njegove prsi ž bujnim veseljem.
»Utopiti si me hotel?« je govorila ona, krepko se stiskaje k njemu. »Prezgodaj je še ... počakaj raje ...« •
»Kako si to dobro napravila«, je govoril Foma med tekom. »Pekle, kakor fant!«
»No, tudi ti s.i nisi preslabo izmislil ... čeravno si na videz tako ... miren ...«
»A ti še vedno tulijo, ha-ha ! «
— 219 -
»Vrag ž njimi. Če utonejo, greva skupaj v Sibirijo«, je dejala ženska, kakor bi ga hotela s temi besedami potolažiti in obodriti. Začela se je tresti in trepetanje njenega telesa, katero je Fonia zapazil, mu je bilo povod, da je tekel še hitreje.
Z reke so se nesli za njima kriki in klici na pomoč. Tam je po mirni vodi, oddaljuje se od brega k struji glavnega toka reke, plaval v Somraku majhen otok in na njem so se metale človeške postave semtertje.
Noč se je spuščala nanje.
Osmo poglavje.
Neko nedeljo popoludne je pil Jakov Tarasovič Maja-kin na domačem vrtu čaj in se raztovarjal s hčerjo. Od-penši Zavratnik sraijce ‘in omotavši si vrat z robcem, je sedel na klopi pod streho višnjevega listja, mahal z rokami po zraku, otiraj e si pot z obraza ter lakot ekoč razsipal v zraku svojo- naglo govorico.
»Bedak in podleic je taksen človek, ki dovoljuje trebuhu, da gospoduje nad njim! Ali ni ničesar boljšega na svetu, nego pitje in žranje? S čem se moreš ponašati pred ljudmi, ako se vedeš, kakor svinja?«
Starčeve oči so se blestele razdraženo in zlobno, njegove ustnice so se prezirljivo krivile in gube na njegovem temnem obrazu so vztrepetale.
»Da je Fomika moj rodni sin, jaz bi ga bil že izučil!«
Igraje se z akacijimo vejico, je Ljuba molče poslušala očetovo govorjenje in se ozirala radovedno in z zanimanjem v njegov ogorčeni, tresoči se obraz. Čim starejša je
— 2-20 —
postajala, tem bolj se je izpreminjalo, ne da bi čutila sama, njeno neverno in hladno razmerje do starca. V njegovih besedah se 'je slišal vse češče isti smisel, ki je bil tudi v knjigah in to jo je podkupovalo za očeta, 'ker je nehote sililo deklico, ceniti njegovo živo besedo višje, nego hladne črke knjig. Vedno vglobljen v opravila, vedno spreten in umen, je šel samotno svojo pot, a ona ‘je videla njegovo samotnost, znala je, kako težavna da mu mora biti in njeni cdnošaji k očetu so postajali toplejši. Že se je včasih prerekala z očetom; vedno se je zadrževal zaničljivo in porogljivo napram njenim ugovorom, a bil je vsakokrat pozornejši in mehkejši.
»Ko bi mogel rajnki Ignat čitati v časopisih o razuzdanem življenju svojega sinu, — on bi Fomko ubil!« je govoril Majakin, uda tja. j e s pestjo ob mizo. »Kako so vse opisali? Sramota!«
»Zaslužil si je!« je dejala Ljubovj.
»Ne rečem, da je brez vzroka. Oblajali so ga, kakor je bilo treba .. . Kedo se je tako razvnel?«
»Ali vam ni vseeno?« ga je vprašala deklica.
»Zanima mie ... Spretno je dotičnik opisal Fomkino vedenje ... Najbrže je sam ž njim veseljačil in bil svedok vsi njegovi razuzdanosti ...«
»N-no, on bi pač ne veseljačil s Forno!« je dejala Ljubovj s prepričanjem in gosto zardela pod vprašujočim očetovim pogledom.
»Glej no! Le-epa znanja imaš, Ljubka!« je dejal Maja-kin s strupenim humorjem. »No, kedo je to pisal?«
»Čemu vam je treba vedeti, papa?«
»No, povej!«
Ona ni marala ‘govoriti, a oče je vedno .bolj zahteval in njegov glas je postajal vedno bolj suh in srdit. Tedaj ga je nemirno vprašala:
»Ali mu ne boste ničesar storili?«
»Jaz? Jaz mu bom ... glavo odgrizni! Ne-umnica! Kaj mu morem storiti? Oni, namreč ti pisatelji, so'prebrisani ljudje in zato so tudi sila, ... sila so, ti vragi! A jaz nisem guverner in tudi on ne more niti roke izviti, niti jezika zavezati ... Kakor miši so in nas grizejo pomalem in strupih jih je treba — ne z žveplenkami, marveč z rublji ... da, da! No, kedo je torej?«
»Ali se še spominjate, ko sem hodila v šolo, je zahajal k nam gimnazijec, Jezov, tak črnikast ...«
»Mhm ... Videl sem ga, seveda! Vem ... On je torej?«
»On ...«
»Takšna miš! Že tedaj se je videlo, da postane iz njega nepridiprav ... Že tedaj je bil vsem na poti ... Prebrisan deček ... Da sem se takrat pobrigal zanj, morda bi bilo kaj postalo iz njega ...«
Neprijazno se je nasmehnila Ljubovj, ozrla se v očeta in vprašala izzivalno:
»Ali tisti, ki piše v časopise, ni človek?«
Starec dolgo ni odgovoril hčeri, zamišljeno bobnaje s prsti po mizi in ogleduje svoj obraz, ki se je zrcalil v svetlozlikani medi samovara. Potem je dvignil glavo, zamižal z očmi in dejal prepričevalno in z vnemo:
»To niso ljudje, ampak tvori! Rusom se je zmešala in pokvarila kri in od slabe krvi so prišli k nam vsi ti slovstveniki-novinarji, ljuti farizeji ... Vsepovsodi so se izpustili,in vedno več se jih izpušča ... Odkod da je po-
•
kvarjena kri? Od prepočasnega gibanja ... Odkod so n. pr. komarji ? Od mlake ... V stoječi vodi se zaplodi vsakovrstna nesnaga ... In v neurejenem življenju je ravno-tako ...«
»Vi ne govorite prav, cčka!« je mehko dejala Ljubo vj.
»Kako, da ne?«
»Pisatelji so najnesebičnejši ljudje ... Plemeniti značaji so to! Ničesar ne potrebujejo, le do pravičnosti jim je ... do resnice! ... Niso komarji ...«
Ljubovj se je razvnemala, ko je hvalila priljubljene ljudi; njen obraz se je pokril z rudečioo in njene oči so zrle v očeta s takšnim čustvom, kakor bi ga prosila, naj j:i veruje, ker ga ne more prepričati.
»Eh ti!« ji je segel starec v besedo in vzdilhnil. »Nači-tala si se! Otrovala si se! Povej mi: kedo so? Ne da si povedati! Jazov n. pr. ... kaj je on? Jagnje božje! Le do resnice da jim je?! Kolika Skromnost od njih! In če je resnica najdražja stvar? ... Aiko jo morda vsakdo molče išče? Veruj mi, človek ne more biti nesebičen ... za tujo stvar se ne bode boril ... a če se bori, mn je bedak ime in njegov trud ne bode nikomur koristil! Treba bi bilo, da bi človek znal nastopiti zase ... za svojo kri .in last ... tedaj bo prišel do česa! Tanko je! To je res! Skoro že štirideset let čitam eden in isti časopis iin dobro vidim ... glej tukaj pred teboj je moj obraz, a pred menoj, na samo-varju, je tudi moj obraz, le, da je drugačen ... Vsi ti časopisi nadevajo rečem samovarsko krinko, pravega lica pa ne vidijo ... In ti jim' veruješ ... A jaz vem, da je moj obraz v samovarju pokvarjen ... Prave resnice ni mogoče
— 223 -
povedati nikomur: človek ima zato pretanko grlo ... in tudi ne pozna je nikdo, prave resnice!«
»Očka!« je žalostno vzkliknila Ljubovj. »A vendar se branijo v knjigah in časopisih obči interesi vseh ljudi.«
»In v katerem časopisu je pisano o tem, da ti je dolgčas v življenju in da je za-te že davno čas, da se omožiš? Tvoji interesi se torej ne branijo! Ah ti! Tudi moji interesi se ne zastopajo! ... Kdo ve, kaj jaz hočem? Kdo, raz-ven mene, razume sploh moje interese?«
»Ne, očka, to vse n:i tako, ni tako! (Ne iznarn vam izraziti, a čutim, da ni tako!« je govorila Ljubovj skoro obupno.	,
»In vendar je takg!« je dejal starec trdno. »Rusija se je zmešala in ničesar čilega ni več v nji: vse omahuje! Vsi živč narobe, vse gre po strani; nobenega soglasja ni več v življenju ... Vsi tulijo, z različnimi glasovi. A česa je komu treba, tega nikdo ne ve. Megla je na vsem ... vse diši po megli. Zato je tudi kri ljudem zadubnila, odtod so i njihovi tvori ... Ljudem je dana velika svoboda v mišljenju, a delati jim ni dvovoljeno. Od tega človek ne živi, marveč gnije in smirdi ...«
»A tkaj je treba delati?« je vprašala Ljubovj, našlo-nivša se s komolcem ob mizo in sklanjaje se k očetu.
»Vse!« je z vnemo kriknil starec. »Delaj vse! ... Vsak naj stori, kar največ more. A zato je treba dati ljudem voljo ... polno svobodo! Če je že prišel takšen čas, da vsak fantič misli, da more vse in da je ustvarjen k polnemu razpolaganju z življenjem, naj dobi, nepridiprav, prostost! Le živi, para preklicana! No,'le živi! A-a! Tedaj bi sledila takšna komedija: čutivši, da mu je uzda sneta, bi se zaletel človek nad svoja ušesa in zletel kakor peresce
semtertja ... Mislil bode, da je čudotvorec in začel se bode napihovati ...«
Starec je napravil presledek in z zlobnim nasmehom, ponižavši glas, je nadaljeval:
A tvornega duha je zares prav malo v njem! Ponaša! se bode par dni, postavljal se hode na vse strani, a kmalu bode oslabel, siromak! Zakaj krog srca je gniloba v njem... he-he-he-! Tedaj iga bodo ... Inedie-he ! ... golobčka, ujeli tisti pravi, dostojni (ljudje, ki morejo biti ipravl gospodje in gospodarji nad življenjem ... ki življenja ne bodo vladali s palico in ne s peresom, marveč s prstom in razumom. Kaj, poreko, ali ste se utrudili, gospoda? No, poreko, vaša slezenica pač ne trpi prave žerjavice? Ta-a-koo ...« In, povišavši glas, je starec v oblastnem tonu završil svoje besedovanje: »No, torej, vi druihal, molčite in da niikdo ne pisne! Ce ne, vas stresemo z zemlje, kakor črve z drevesa! St, golobčki! He-he-he! Tako pojde to, Ljubavka! He4ie-he!«
Starcu je Ibillo veselo. Njegove gube so igrale in opa-jaje se s svojim govorom, je ves vzdrhteval, zapiral oči in cmokal z ustnicami, kakor da pokuša svojo modrost ...
»No in potem bodo vsi tisti, ki (bodo prišli v tem vrvežu na vrh, po svojem mnenju modro uredili življenje ... Stvar ne bode šla kar tjavendan, marveč kakor ipo notah ! Skoda, da tega ne doživiš!
Na Ljubovj so padale očetove besede ena za drugo, kakor petlje velike, krepke mreže, padale, ovijaj e jo in deklica, ki se jih ni znala osvoboditi, je molčala, omotena od očetovih besed. Gledaje mu z napetim pogledom v obraz, si je iskala opore v njegovih besedah in slišala v njih nekaj istovetnega s tem, kar je bila Citala v knjigah
in kar se ji je zdelo prava resnica. A škodoželjni, zmagoslavni očetov nasmeh ji je trgal srce in te gube, ki so begale po njegovem obrazu, kakor male, temne kačice, so vzbujale v nji nekak strah pred njim za sebe samo. Čutila je, da jo vodi nekam v daljo, proč od tega, kar se ji je dozdevalo v njenih sanjah tako svobodno in jasno ...
»Papa!« je hipoma vprašala starca, udavša se hipoma vznikli misli in želji. »Papa! A kdo ... kdo je po vašem mlnenjm Taras?«
Maijakio je vz drgetal. Njegove obrvi so se srdito zganile, ostro je uprl svoje srepe oči v hčerin obraz in jo vprašal suho:
»Kakšno govorjenje je to?«
»Ali se ne sme govoriti o njem?« je vprašala Ljnbovj tiho in v zadregi.
»Jaz ne maram o njem govoriti... In tudi tebi ne svetujem!« Starec je zapretil hčeri s prstom im surovo se na-čemerivši, je povesil glavo. A ko je rekel, da me mara govoriti o sinu, gotovo ni bil prav razumet sami sebe, zakaj čez minuto molčanja je mračno in jezno zagovoril:
»Taraska je tudi tvor ... Življenje diha v vas, mlečno-bradec, a vi ne morete razbrati njegovih pravih duhov in zato vam je motno v glavah ... Im od tega niste sposobni za nič in mesrdčni ste od svoje nesposobnosti ... Taraska... da-a! Blizo štirideset 'let ima sedaj ... a za mene me živi več ... Kaznjenec! ... ali je to moj sin? toporilčasti prašiček ... ki mi hotel govoriti z očetom im so ga dobili ...«
»Kaj je storil?« je vprašala Ljuba, žejno prisluškuje k očetovim besedam.
»E, kdo to ve? Beži, saj še sam sebe najbrže ne razume ... če je že moder postal. A najbrže se je izpame-
15
— 2-2fi
taval, saj ni bedakov sin ... in ni ravno malo poizkusil ... Razvajajo jih, nihiliste! .. Meni bi jih izročili, jaz bi jih že naučil ... V pustinje! Marš ž njimi v zapuščena mesta! ... No, zdaj pa si le napravite tukaj življenje po vašem vzorcu! Vi modrijani! No, no! A iza poglavarje bi jim dal krepkih kmetov ... No, torej, gospoda Slavna, pojiti so vas, krmili in učili; česa ste se pa naučili? Poplačajte dolg ... M-da, jaz bi zanje ne tratil niti počenega groša, nego ves sok -bi izžel iz njih ... le daj iga sem! Nikogar se ne sme puščati v nemar ... treba ga je posaditi v ječo! Zakon si prestopil in živiš kakor gospod? Ne, delat mi pojdeš ... Od enega zrna vzklije celi klas, a da bi človek propadel brez koristi, tega se ne sme dopuščati! ... Varčen mizar najde pri svojem delu mesto za vsako trščico, tako je tudi treba koristno uporabiti vsakega človeka za delo vsega, do poslednje žilice. Vsakoršna nesnaga ima mesto v življenju, a človek .ni nikdar nesnaga. Eh! slabo je, ako živi sila brez uma, a slabo tudi, če je um brez sile. Če pomislimo, Fomko ... A poglej, kdo prihaja ...«
Obrnivša se, je Ljubov zagledala, da gre po vrtni stezici, spoštljivo snevši čepico in ktanjaje se ji, Jefim, 'kapitan »Jermaka«. Njegov obraz je bil brezupen in skesan in on Ves je nekako potrt. Jakov Taralsovič je to zapazil in, ker se ga je mahoma polastil nemir, je kriknil:
»Odkod? Kaj se je pripetilo:
»K vam prihajam!« je dejal Jefim ter obstal z nizkim poklonom pri mizi.
»No, vidim, da prideš k meni ... kaj je torej? Kje je panobrod?«
»Parobro-d, tam!« Jefim je sunil z roko .nekam v zrak in težko prestopil z noge na nogo.
»Kje, hudiča? Govori zvezno, kaj se je pripetilo!« je srdito zakričal starec.
»Tako, no, nesreča je bila, Jakov ...«
»Ali ste se raz/bili?«
»Ne, Bog nas je otel! ...«
»Ste-li pogoreli? No, hitro povej ...«
Jefim je nabral mnogo zraka v prsi in počasi odgovoril:
»Barka štev. 9 se je potopila, razbila. Enemu delavcu je zlomilo hrbet ... a enega sploh ni, najbrže je utonil ... Še pet ljudi se je ipobilo, no, pa ne tako, da bi zelo ... a vseeno jih je nekaj nesposobnih za delo ...«
»Ta-ko!« je zategnil Majakin in pomeril kapitana z zloveščimi očrni. »No, Jefimuška, a zdaj ti oderem kožo...«
»Saj ni moja krivda!« je nagio dejal Jefim.
»Ni tvoja? Čegava pa je?« je kriknil starec, tresoč se aia vsem životu.
»Gospodarja samega ...«
»Pomika?! A ti ... ikaj si delal ti?«
»Jaz ... v Lutki sem ležal ...«
»A-a! Ti si le-žal?«
»Bil sem zvezan ...«
»Ka-aj?« je zavriščal starec s tankim glasom.
»Dovolite, da pripovedujem po vrsti ... Bili so torej pijani in zakričijo: »Hodi proč! Jaz sam ibom poveljeval!« Jaz pravim: »Ne morem! Kako bom šel, ko sem kapitan?« »Zvežite ga«, pravijo, »zvežite ga!« Jo ko so me zvezali, so me spustili v luko k matrazom ... A ker so bili pijani, so se hoteli pošaliti ... Nam nasproti je plula karavana ... Sest praznih bark pod »Črnogorcem«, ::: jih je vlekel. A
15*
Foma Ignatjič so jim zaprli pot ... Oni so žvižgali ... večkrat ... treba je povedati resnico, ... žvižgali so! ...«
»N-no?«
»In niso se mogli več izogniti ... Dve sprednji ste navalili na nas ... Ko ste udarili ob krov naše idevete ... pa smo šli na drobne kosce ... tudi onidve ste se potolkli... a nam se je zgodilo še vse hujše ...«
Majalkin je vstal izza mize in se zasmejal s tresočim se zlobnim smehom. A Jefim je zavzdihnil, storni zgnil z ramami in dejal:
»So pač jako naglega .značaja ... Ako so trezni, navadno molče in hodijo zamišljeni okrog, a kedar namočijo svoje prožine z vinom, potem so hitro pokonci ... taiko da tedaj nisem gospodar niti sebi, niti delu, marveč ljut sovražnik ... oprostite! In jaz Ibi rad šel proč. Jakov Tara-sovič! Nisem navajen, da bi bil breiz gospodarja, ... brez gospodarja ne morem živeti ...«
»Molči!« je dejal Majalkin strogo. »Kje je Foma?«
»Tam na mestu ... Takoj po tem dogodku so se zavedeli in poslali kar po delavce ... Dvignili bodo barko ... menda so že začeli ...«
»Ali je sam tamkaj?« je vprašal Majakin ter povesil glavo.
»Ne ... popolnoma ...« je tiho odgovoril Jefim, s postranskim pogledom na Ljubo.
»No?«
»Gospodična je pri njih ... taka črna ...«
»Tako ...«
»Zdi se, kakor bi ta ženska ne bila popolnoma pri pravi pameti ...« je rekel Jefim in vzdihnil. »Vedno poje .. jako lepo poje ... Jako zapeljiva je.«
— 2ž9 —
»Ne vprašujem te o nji!« je zlobno zakričal Majakin. Bolestno so se skrivile gube na njegovem obrazu in Lju-bovji se je zazdelo, da more oče vsak hip plakati ...«
»Pomirite se, očka!« ga je laskavo poprosila. »Morebiti škoda ni velika ...«
»Ni velika?« je zvonko kriknil Jakov Tarasovič. »Kaj oimeš, ti neumnica! Ali se je barka razbila!« Ah, ti! Človek se je razbil! To je tisto! A jaz ga potrebujem! Potrebujem ga, vi hudiči, neumni!«
Stari je jezno stresel glavo in odšel hitrih korakov po vrtni stezi proti hiši.
... A Farna je bil ob tem času /štiristo vrst daleč od kurna v vaški izbici, na bregu Volge. Ravnokar se vzbu-divši, je ležal na tleh sredi izbe in gledal mračnih oči skozi okno na nebo, pokrito s sivimi, puhastimi oblaki.
Veter jih je trgal in jih nekam podil; težki in dolgočasni, so se nesli po nebu v ogromni čredi, preganjali eden drugega, zlivali se v splošno maso, trgala se iznova na kosce, spuščali se v brezglasni zmešnjavi nizko k zemlji in se zapet dvigali kvišku, pozi raje drug drugega.
Foma ji/h je dolgo gledal, ne da bi dvignil glavo, težko od pijače, ‘in nazadnje je začel čutiti, da se pode tudi po njegovih prsih nekaki 'brezglasni oblaki, vejo na srce z vlažnim hladom in ga tesnijo«. V gibanju oblakov na nebu jfe bilo nekaj 'brezsilnega in bojazljivega ... in ravno to je čutit sam v sebi ... Ne da bi razmišljal, si je predstavljal vse, kar je bil preživel v poslednjih mesecih.
Zdelo se mu je, da je padel v kalen, vroč potok, kjer so ga objeli temni valovi, podobni tem oblakom na nebu : objeli so ga in zdaj ga neso nekam, kakor veter oblalke... V temi in šumu, ki ga je obdajal, je nejasno
videi, da se naso za jedrno ž njj.m še drugi ljudje, danes ne več isti, nego včeraj, vsak dan novi; a vsi enaki im enako revriji in zoprni. Pijani, šutmini, revni, so ise vrteli okrog njega, kakor v vidni, lumpali ,za njegov denar, rogali se mu, bili drug drugega, kričali in večkrat celo p lak ali. In on lih je bil. Spominja se, da je udaril nekega dne nekoga s pestjo v obraz, da je potegnil nekomu suknjo z života in jo vrgel v vodo in da mu je nekdo poljubljal roke z mokrimi, hladnimi ustnicami, gmjusnimji kot žabe... poljubljal jiilh in plakaje prosil, naj ga ne ub);|e... Nekaki obrazi so se mešali v njegovem .spominu, zvoki in besede so zvenele v njem ... Ženska v žoltem svilenem jopiču, kji je bili odpet na prsih, je pela z glasnim, ihtečim glasom :
... Vsjit ti ljudje, kakor tudi on, so objeti od tistega temnega vaja in se neso ž njim, kakor smeti, podivjani, pozverinjeni od nečesa... N j h vseh je strah, kakor : njega, da bi pogledali naprej, tja, kamor jim nese ta besnostim val. Im, .zalivajo z vinom svoji strah, se pehajo naprej po tokiu, otepajo, rjové, delajo nekaj grdega, uganjajo burke, šume in nikdar niso dobre volje. Tudi on je delal vse to, vrteč ise sredi nj|'<h ... In zdaj se mu je zdelo, da je delal vse to iz strahu pred seboj, da bi imel ta del življenja čimpreje za seboj, al’i, da bf? me razmišlja! o tem, kaj da bode pozneje? ...
Sredi kipečega vrveža orgij, v tolpi ljudi, k|'! se jih je polastila razuzdanost, razrušenih od divjih strasti, polubrezaimmilh od st remijem ja, pozabiti sebe samega, le Saša edina je bila vsikdar mirna in ravnodušna. 'Ni se opikala; govorila je z ljudmi vedno s trdim, poveljniškim glasom in vse njene kretnje so bile enako gotove, kakor
bi je ta 'potok ne irmeli v obliasti, nego ona saima bi velevala njegovemu burnemu toku. Zdela se je Forni naj-umnejša izmed vseli, ki so ga obdajali in obenem najbolj žejna šuma in orgij ; vsem je poveljevala im neprenehoma si je izmišljevala kaj novega, a govorila je z vsemi enako: izvoščkom, lakajem in miatroizom v istem tonu, kakor s svojimi prijateljicami in s Forno. Bila je flepša in mlajša, nego Pellagija, toda njena ljubezen je bilia nekako molčeča, hladna... Forni se je zdelo, da skriva globoko v svojem srcu pred vsemi nelkaj strašnega, da ne bode nikdar n|u-kogar ljubila in da se nikoli vsa ne odkrije. Ta tajnost v ženski ga je vlekla k njj s čustvom bojazljive radovednosti, ogromnega, napetega zanimanja do njene mirne in hladne duše, temne, kakor njene oči.
Nekoč ji je rekel Farna:
»Pravzaprav sva midva posejala že mnogo denarja!«
Pogledala ga je in vprašala:
»A zakaj bi jih hranil?«
»Zakaj, res je?« jie pomislil Forma, začuden nad tem, ker je sodila tako pr.iprosto.
»Kedt> pa si?« jo je vprašal drugokrat.
»Ati si pozabil, kako me imenujejo?«
»No, kako neki!...«
»Kaj ttfl je torej še treba vedeti?«
»Glede pokoljenja isem te vprašal...«
»Ah! No, Jaroslavljanska sem... iz Ugtiča, meščanska ... Harfistka... Ali ti bom Slajša, zdaj ko veš, kedo da sem?«
»Kaj misliš, da vem?« je vprašal Foma, nasmehuje se.
»Ti-Ji še vedno ni dovolj! A več ti ne povem .. Čemu? Vsi smo istega pokoljenja, ljudje in živina ... In kaj se da
reči o sebi... čemu? 'Neumni osili so vsi takšnii-Ie razgovori ... Raje pomisliva, kako zabijeva današnji dan?«
Tistf dan sto se peljala na paroibrodu z glaisibenim orkestrom na izpreliod, pila šampanjca in vsi so se strašno opili. Saša je pela neko posebno; čudovito žalostno pesem im Fonia, ganjen od petja, je ptaikal, kalkor dete. Potem je plesal ž njo »rusko« in naposled' je skočil poten in utrujen, kaikoršen je bil, oblečen v vodo im jedva da o.i iutonil.
Zdaj spornim jaje ise vsega tega fin mnog očesa drugega, je čutil v sebi sram in nezadovoljnost s Sašo. Gledal je njen vitki stas, poslušal njeno enakomerno dihanje in čudil, da ne ljubi te ženske in da mu ni potrebna. V njegov|il pijani glavi so se počasi 'porajale nekake sive, zategle misiji1. Kakor da se 'je vse, Ikar je preživel v ,tem času, zamotalo v težek, vlažen Iklopčič in zdaj se ta klopčfič preobrača v 'njegovih prsih, razmotava se počasi in njega samega ovijajo tenki, sivi mlatvozi...
»Kaj se 'pač godi iz menoj?« je mislil zdaj. »Zdaj sem začel luni pa ti... zakaj neki? Živeti ne »nam, samega sebe ne razumem... kakšen človek sem pravzaprav?«
To vprašanje ga je porazilo in obstal je pri njem ter se skušal dotnjislirti, kalko da ne more živeti trdno* in sigurno, kalkor drugi ljudje. Še 'bolj se je zasramoval in nemirno mu je postolo od te milsllii in razdražen je sunil Sašo s komolcem.
»Počasi! ...« je dejala ona.
»No, že dobro ... saj nisi velika gospa!« je zagodel Fama.
»Kaj hočeš?«
»Ničesar ..,«
Obrnila mu je hribet, zazehala sladko in zagovorila z lenim glasom :
»V sanjah «e mi je zdelo, da sem zopet postala harfistka'. Pojem, če se prav spominjam, solo, a meni nasproti stoji velikanski, (blaten pes, o-skali'1 je zoibe in čaka, kedaj da končam ... Ln jaz se ga tako bojim in verni, da me požre, kakor hitro neiham peti ... In zato vse pojem, 'pojem, a kar na erikrat mi zmanjka glasu ... Strašno! Oin pa škriplje z zobmi ... Bog pomagaj ! ... Kafl' to pomeni?«
»Nekaj klepetati!« ji seže Poma mračno v besedo. »Rajše povej, kaj veš o meni?«
»O tebi vem, da si se vzbudil«, mu je odgovorila, ne da bi se obrnila k njemu.
»Vzbudil sem se? Pa res — vzbudil sem se«, je rekel Poma zamišljeno in, vtaknivši roki pod glavo, je nadaljeval: »Zato te tudi vprašahi, kakšen človčk sem po tvojem mnenju?«
»Človek, ki ima mačka1«, je zehaje odgovorila Saša.
»Aleksandra!« je proseče vzkliknil Poma, »ne šali se talko neumno! Povej 'mi resno, 'kaj misliš o imeni?«
»Ničesar ne mislim!« je isuho odgovorila. »Kaj tiščiš
v	mene z neumnostmi?«
»So-li to neumnosti?« je rekel Foma žalostno-. »Oh
vi	... vragi! To je ravno korenina ... t-o je, česar najbolj potrebujem.«
Težko Ije vzdihnil in zamolčali. Čez minuto je Saša zagovorita s svojim navadnim, ravnodušnim gilasonn:
»Povej mi, kdo da je in zakaj da je takšen? Saj pravim! ... Ali se nas eno vpraša o čem takšnem? In kako pridem jaz do tega, da razmišljam -o vsakomur? Še sama
— 234
nimam časa .... da bi razmišljala o sebi ... a morda se mi tudi ne ljubi ...
Foma se je suho zasmejal in rekel :
»Ko bi še jaz ito znal, ničesar /ne hoteti ...«
Tedaj je ženska dvignila glavo, pogledala Forni v obraz in zagovorila izmova:
»Ti modruješ ... Le glej, kaj dobrega ne bodeš imel od tega ... Ničesar ne imore/m reči o tebi ... Ničesar zanesljivega ni mogoče reči o človeku. Kedo ga more razumeti? On sam se ne pozna ... No, čakaj, pa ti povem: Boljši si, nego drugi ... A 'kaj sledi iz tega?«
»Zakaj pa sem boljši?« je vprašal Foma, po miši ju jé.
»Tako ... no. Ako pojo llepo pesem, plakaš; ako napravi kedo ikaij podlega, ga nabiješ! z ženskami si pri-prost in nisi nesramnež ž njimi; a lahko postaneš tudi smel .. «
Vse to Fome ni zadovoljilo.
»Ti ne govoriš pravega!« je rekel tiho.
»No, jaz pač ne vem, česa potrebuješ ... A veš kaj: kedar dvignejo barko, kaj bova storila potem?«
»Kaj moreva storiti?« je vprašal Fobia.
»Ali se peljeva v Nižnij ali v Kazanj?«
»Zakaj ?«
»Lumpala bova ...«
»Nič več nočem lump ati ...«
»Kaj pa boš delal?«
»Kaj? Nič ...«
»Talko ...«
In db a sta dollgo molčala, ne da bi se ozrla drug v drugega.
»Težak značaj imaš«, je Spregovorila Saša. »Dolgočasen značaj ...«
»A vseeno ne bom več pijančevali!« je dejal Foma trdo in uverjeno.
»Lažeš«, mn je mirno odgovorila Saša.
»Boš videla! Kaj misliš, da je dobro tako živeti?«
»Bom videla.«
»Ne; 'povej, ali je dobro?«
»A kaj je boljše od tega?«
Foma jo je pogledal po strani in rekel razdražen:
»Kakšne ... zoprne besede imaš ...«
»No, tud'i s tem ti nisse.m ustregla!« je govorila Saša, smehi’jaje se.
»To so ljudje!« je govoril Folma in bolestno raztegnil obraz. »Kakor dirvo ... Živijo 'tudi ... a kalko? Nifcdo ne more tega razumeti ... Plazijo se nekam ... in ne morejo reči ničesar, niti sebi samim, niti drugim ... Če leze ščurek Po tleh, saj ve, kam leze in zakaj da leze ... in ti? Kam
hočeš ti?«
»Počakaj!« mu je segla Saša v besedo in ga vprašala mirno: »Kaj imaš ti z menoj opraviti? Vse dobiš od mene, kar Ihočeš, a v dušo mi ne sili!«
»V du-šo!« je prezirljivo zategnil Foma. »V kakšno dušo ? M4ve!«
Začela je hoditi ;po sobi. .Foma je gdedal za njo in bil nezadovoljen, ker se ni razsrdila ob njegovih besedah o duši. Njen obraiz je bil ravnodušen in miren, kakor vedno, a on ;bi jo bil rad videl srdito ali užaljeno, rad bi bil videl kaj človeškega na ti ženski ...
»Duša!« je vzkliknil, oistavši pri svojem. »Ali more človek, ki iimadušo, živeti tako, kakor ti živiš? V duši gori ogenj ... sram je v nji ...«
Ona je sedella tedaj na klopi, a pri njegovih besedah je dvignila glavo ter uprla svoje stroge oči v njegoivo lice.
»Kaj me gledaš?« je vprašal Fonia.
»Zakaj tako govoriš ? « je odgovorila ona, ne da bi obrnila oči od! njega.
»Tako ... moram ...
»Le pomisli, če res moraš?«
V njenem vprašanju je bilo nekaj pretečega. Farna je čutil plahost pred njo in vprašal, sedaj že ne več s prepirljivim glasom:
»Zakaj bi ne govori! o tem?«
»Aih ti!« je vzdihnila Saša.
»Kaj sem torej jaz?«
»A tato ... kakor da si dveh očetov sin ... Veš, kaj sem opazila pri ljudeh?«
»No?«
»Kdor ne more odgovarjati sam o sebi, se sebe samega boji in še groša mi vreden!«
»Ali velja to meni?« je vprašal Forna, pomolčavši.
»Tudi tebi ...«
Ogrnila si je široko rožnato obleko, obstala sredi sobe, iztegnila roko proti Forni, ki je ležal pri njenih nogab ter mu govorila z nizkim, gluhim: (gllasom:
»O moji duši ne smeš govoriti ... Ona ti ni nič mar! in zato molči ! Jaz morem govoriti;! O, to bi jaz ihotela, bi povedala vattn vsem ... pa kako! A kedo bo imel pogum, da me posluša, alko zagovorim na ves glas? In jaz imam za vas besede, kakor kladivo! Tako bi vas natrkala po glavah ... iz urna bi1 prišli ... A čeravno ste lumpi, vsi skupaj, vas vendar ni ozdraviti iz besedami ... Treba bi
vas bilo speči na ognju ... kakor delajo na velikonočni pandeljek s ponvicami.«
D vigni vsi roki h (glavi, je sunkoma razpustila lase in ko so se razsuli v težkih črnih pramenih ipo njenih pleeah, je ženska ponosno zmajala z glavo in rdkla zaničljivo:
»'Ne (glej na to, da semi vlačuga. Včasih živi tuffi v blatu človek, čistejši od tistega, ki se izprehaja v svilnati obleki ... Ko bi iti znal, (kaj da jaz mislim’ o vas psih, kako vas črtim ! Od črta tudi molčim ... (ker se mi zdi, da bi mi bila duša pusta, alko bi vam zapela o njem ... da Ibi ne imela več ob času- živeti ... «
Foma jo je gledal in sedaj mu je vgajala. V njenih besedah je bilo nekaj sorodnega njegovemu razpoloženju. Nasmehnivši se, je rdkell z zadovolijinostjo v glasu in na obrazu :	•
»Tudi jaz čutim, da mi nekaj raste v (duši ... Oh, tudi ja!z bom povedal isvoje besede ... bo že prišel tisti čas.«
»In proti komu?« Ije vprašala Saša malomarno.
»Proti vsem!« je vzkliknil Foma, sikočivši na noge. »Proti h limbi ... Vprašal boldem ...«
»Vprašaji, če je samovar že pripravljen?« mu je ravnodušno velela Saša.
Foma jo je pogledal in srdito vzkliknil:
»Hodi k vragu! Vprašaj sama!« ...
»No, bom pa ... Čemu lajaš?«
In odšla je iz izbe ...
Z reizkimi sunki je letel veter čez reko, butal v njene Prsi in, pokrita z burnimi rjavimi valovi, je bučala reka s šumu im pljuskom in vsa v jeznih penah, krčevito vetru nasproti. Tresoči grmi Obrežnih vrb so se nizko sklanjali k zemlji ; zdaj so se hoteli vlleči na tla, zidaj so se prepla-

šeni trgali proč od njih, kakor jih je gomil silni veter. Po zraku se je nosil pislk, krik in gost, otožen izvok, ki se je trgal iz prsi mnogih ljudi:
»Gre ..že gre ... gre!«
Ta vizklik, kratek, kot udarec in težak, kakor vzdih ogromnih grudi, dušečih se odi napora, se je nosil nad reko, padal na valove, kakor hi vzpodbujal njihovo bujno igro z vetrom in s silo so se metali oib bregove.
Ob hribovitem bregu ste bili zasidrani dve barki in njihovi visoki jndreniki, ki so se dvigali v nebo, so se nemirno zibali semtertje, kakor da rišejo v zraku neviden uzorec. Palubi clbeh bark ste bili naloženi z lesom, nakopičenim v debelih rujavilh hlodih; povsod so visele ogromne navijalnice; verige in vrvi so se spuščale od njih, zi-baje se v zraku; členki verig so potihoma rožljali ... Tolpa kmetov v modrih An rudečih srajcah je vlekla po palubi veliko bruno, in težko teptaje z nogami, je stokala na vse prsi:
»Pojde ..., gre ..., že gre! ...«
Povsod so se držale lesu velike modre in rudeče gruče človeških teles; veter je razpihoval srajce im hlače in dajal ljudem čudne oblike, delaje jih zdaj grbaste, zidaj okrogle in napuihnjene, 'kakor mehurje. Ljudje na lesu in na krovih bark so nekaj vezali, pribijali, pilili, zabijali žeblje im povsod so se gibale velike roke z do laktov zasukanimi rokavi srajc. Veter je raznašal po zraku trščice in raznolik, živahen, boder šum; pila je glodala les in ‘kakor bi ji zmanjkovalo sape od zle radosti; suho so ječala in pokala bruna, ranjena od sekir; bolestno so prasketale deske, ce-pé se pod udarci; stružeč je zoprno svišča]. Železno rožljanje verig in stokajoče škripanje navijalnic se je zlivalo


s srditim šumom valov, a veter je glasno zavijal, raznašaje nad reko šum dela in gonil oblake po nebu.
»Miškama! Da ibi te izlo-omek ...« je nekdo zvonko zakričal vrb lesenih kupov. A s palub je odgovarjal velik kmet, nagibale glavo nazaj:
»Ka-aj?« in veter, igraje se z njegovo dolgo, rušo brado, mu jo je metal v obraz.
»Po-odaj mi kone-ee ...«
Doneč bas je grmel, kakor v govorilo:
»Ti, hudič slepi, kako pa si zavezal trto?! Ali ne vidiš? Mar ti naj podrgnem oči?«
»Otro-o-ei, zdaj po-otegme-mo ... da-ajmo!«
»Pa še-e enkrat!« je zaklical nekdo proseče z visokim glasom ...
Farna, krasen in vitek, v kratki suknjeni jopici in visokih škornjih, je stal, prislonivši se s hrbtom k jadreni-ku in ščipaje si bradico s tresočo roko, ter se divi! spretnemu delu kmetov. Šum, ki se je nosil okrog njega, je vzbujal v njem živo željo, dia bi zakričal, delal s kmeti vred, sekal les, nosil bremena, veleval — vzbudil pri vseh zanimanje za-se in ipokazal vsem svojo silo, svojo spretnost 'in živo dušo, ki je bila v njem. A vzdrževal se je in stal molče, ne da bi se ganil; sram in strah ga je bilo vsled neznanega uzroka. Tesnilo ga je to, da je bil gospodar ta nad vsemi in da, če prime sam za delo, mu ne (bode nikdo veroval, da dela le iz veselja, a ne, da bi vzpodbujal ljudi in jim dajal dober vzgled. In morebiti bi se mu kmetje Še smejali ...
Rumeno!as in kodrast mladenič z odpetim Zavratnikom je venomer tekal mino njega z desko na rami, ali s sekiro v roki ; skakal je, kakor razposajen kozel, razsipal
naokrog svoj veseli, zvonki ismeh, šale, krepko zmerjanje in delal neprenehoma, pomagajo zdaj temu, zdaj onemu, hitro in spretno tekaje po palubi, ki je bila pokrita s trskami in lesom. Foma iga je neprenehoma zasledoval z očmi in čutil zavist do tega veselega mladeniča, od katerega je vejalo nekaj zdravega in oživljajočega ...
»Srečen je ‘pač«, si je mislil Foma in ta misel je vzbujala v njem ostro, bodočo željo, da ibi kakorkoli nahrulil fanta in ga spravil v zadrego. Vsinaokrog so bili navdani z gorečnostjo brzeiga dela, vsi so složno in urno utrjevali odre, pritrjevali navijalnice in se pripravljali, da bi dvignili potopljeno barko iz rečnega dna. Vsi so bili sveži, veseli in so — živeli. On pa je stal ipri njih, ne da bi vedel, kaj naj stori, ne da bi kaj razumeval in čutil se je neipo-trebnega pri tem velikem delu. Peklo ga je, da se je moral čutiti odveč sredi ljudi in čimdalje jih je gledal, tem bo-lestneje mu je postajalo pri srcu. In bolj nego vse drugo ga je bolela misel, da se vendar dela vse to za njega, a on da vkljub temu ni na svojem mestu ...
»Kje je pač moje mesto?« je mračno mislil sam pri sebi. »Kje je moje delo? ... Ali sem hromeč? Nič manj sile ni v meni, kakor v komurkoli ... A čemu mi je ta moč?«
Verige so zvenele, navijalnice so stokale, glasno so se razlegali nad reko udarci sekir in barke so se zibale ob udarcih valov ... a Formi se je zdelo, da se ne ziblje zato, ker se mu ziblje krov pod nogami, marveč zato, ker ne zna stati trdno nikjer — to‘mu pač ni usojeno ...
Podjetnik, majhen kmetič z ostro, sivo brado in ozkimi očrni jna sivem, nagubanem obrazu, je pristopil k
njemu in rekel bolj tiho, a z nekako posebno jasnostjo v besedah:
»Vse smo dovršili, Foma Ignatjič, vse je sedaj, kakor mora biti ... Zdaj bi začeli, z božjo pomočjo? ...
»No, pa začni!« je kratko rekel Foma ter se obrnil vstran pred 'prodirajočim pogledom 'kmetovih oči.
»Torej slava Ti, o Gospod!« je rekel podjetnik, počasi si zapenjaj e Jopič in 'dajaje svojemu licu resen izraz. Potem si Je pogledial, počasi obračaje glavo, oder na barkah, ki ju je ločil pet seižnjev širok pas vode, in naenkrat je zaklical zvonko:
»Na-a svoja mesta, otroci!«
Kmetje so se razsuli po barkah, nakopičili sre urno v posamezne tesne gruče pri navijalniealh in po krovih in njihov razgovor je umolknili. Nekateri so bili splezali spretno na odre in gledali molče raz nje, držč se za, vrvice'.
»Poglejte, otroci!« se je razlegal zvonki in mirni glas Podjetnika. »Ali je vse., kakor mora biti? Kadar je čas, da bi ženska rodila, je že prepozno, da bi srajco sešila .., No ... pomolite Zdaj!«
Podjetnik je vrgel čepico na palubo, dvignil obraz k nebu in se začel z vnemo križati. In vsi kmetje, dvignivtši Slave k oblakom, so tudi začeli široko razmahovati z rokami, zaznamujé si prsi z znamenjem križa. Nekateri so molili na glas in gluh, pridušen šepet se je družil z žulbo-renjem valov:
»Gospod^ blagoslovi nas! ... Presveta Bogorodica ... sveti Nikolaj ...«
Foma je poslušal te vzdihe in legali so mu na dušo, kakor teža. Vsi so bili odkriti, le on je bil pozabil sneti
— 242 -
čepico in podjetnik, konča vši svojo molitev, mu je svetova! prepričevalno:
»Tudi vi bi poprosili Gospoda ...«
»Glej na svoje delo in ne uči me!« mu je odgovori! Poma s srditim pogledom.
Čimbolj je šlo delo od rok, tem težje in mučneje mu je postajalo, ko je videl sebe samega nepotrebnega v sredi teh ljudi, mirno (zaverovanih v svojo silo, pripravljenih, da dvignejo zanj nekoliko desettisoč pudov z dna reke. Želel je, da bi se jim pripetila nezgoda, da bi prišli vsi pred njim v zadrego in po njegovi glavi je švigala zla misel:
»Morda se jim še potrgajo verige...«
»Otroci! Pozor!« je kričal podjetnik. »Začnite vsi naenkrat! Bog nam blagoslovi delo!«
In hipoma je plosknil z rokami v zraku in zakričal s presunljivim glasom:
»Zda-a-aj ! «
Delavci so ulovili njegov krik in enoglasno, z vnemo in naporom so zakričali:
»Ho-o-o-ho-op! Gre-e!«
'Navijaluice soicviilile in škripale, verige so rožljale od napora pri dviganju teže, ki se je hipoma obesila nanje in delavci, uprsi se s prsi ob navijala, so rjuli in težko teptali po 'krovu. Med barkama je šurnno pljuskala voda, kakor bi le nerada odstopala ljudem svoj plen. Povsod okrog Porne so se napenjali motvozi, verige in vrvi in se tresle od napora, lezle po palubi mimo njegovih nog, kot ogromni sivi črvi, verige so is e dvigale člen za členom kvišku in padale rožijaje nazaj, a oglušujoči krik delavcev je požiral vse druge glasove.
»Že gre-e, že gre, že gre-e ...« so peli visi zajedno in zmagoslavno. A v gosti val njihovih glasov je prodiral in ga reizal, kakor nož hleb kruha, zvonki glas podjetnika:
»Otro-oci! Prizadevajte si ... vsi hkratu, ... hkra-atu ...«
Fome se je polastila čudna razburjenost; strastno se mu je zahotelo, zliti se s tem glasnim rjovenjem delavcev, širokim in mogočnim, kakor reka, s tem razdružujočim škripanjem, cviljenjem, žvenketom železa in divjim pljuskom valov. Od silne želje mu je stopil znoj na obraz in hipoma, odtrgavši se od jadrenika, se je vrgel v velikanskih skokih k navijam, bled' od razburjenja.
»Hkra-atu! hkra-atu ...« je zakričal z divjim glasom. Prihitevši do ročnika navijalnice, se je zaletel vanjseeilimi prsi in začel, ne da Ibi čutil bolečino, rjoveč hoditi okrog navijalnice, močno se uipiraje z nogami ob palubo. Nekaj mogočnega, gorečega se mu je vlivalo v prsi, stopaje na mesto napora, ki ga je porab'jal, ko je sukal ročnik. Neizrekljivo veselje je pialo v njem in si dajalo duška v razburjenem kričanju. Zdelo se mm je, da suče sam, edino s svojo silo, navijalo in dviga breme, a ta njegova sila da vse raste in raste. Sklonivši se in magnivši glavo naprej je šel, kakor bik. sili teže nasproti, ki ga je odbijala nazaj, a se mu vkljub temu umikala. Vsak korak naprej ga je čimdaljebolj vzpodbujal, vsaka porabljena sila se je takoj nadomeščala v njem z naplavom žgočega, bujnega ponosa. V glavi se mu je vrtelo, oči so se mu zahvale s 'krvjo, ničesar ni videl in komaj je čutil, da se mu breme udaja. da zmaguje in da bode vsak hip porušil in premagal s svojo silo nekaj ogromnega, kar mu je na poti in da vzdihne tedaj lahko in svobodno, poln ponosnega veselja. Prvo-

— 244 -
krat v življenju je občutil tako silno, navdušujoče čustvo in ga pil z vso silo svoje žejne in gladine duše, opajal se ž njim in izlival svojo radost v glasnik, radostnih krikih z delavci vred:
»Že gre-e ..., že gre, že gre ...«
»Stoj! Zdaj z močjo! Sto-ojte, otroci!«
Forno je butilo v prsi in opotekel se je nazaj.
»Čestitam vam na srečnem uspehu, Foma Ignatjič!« ga je pozdravil podjetnik in igulbe na njegovem obrazu so drhtele v radostnem sijaju. »Hvala Bogu! Utrudili ste se, -kaj ne?«
Hladen veter je pihal Forni v obraz ; zadovoljen šum se je nosil krog njega; šaljivo se prerekujé, veseli, z nasmehom na potnih obrazih, so prihajali kmetje k njemu in ga tesno obstopali. On se je raztreseno nasmehoval: njegova razburjenost se še ni bila ohladila in ni mu dala razumeti, kaj da se je zgodilo in zakaj da so vsinaokrog tako veseli in zadovoljni.
»Stomsedemdesettisoč pu-dov smo potegnili, kakor redkev iz grede!« je -govoril nekdo.
»Ko bi nam dali gospod za vedro vodke ...«
Foma je sta! na kupu vrvi in gledal preko glav svojih delavcev; videl je vsredi bark, krov ob krovu ž njima, tretjo, črno, polizk-o, pobito, ovito z verigami. Vsa se je bila potolkla in kakor da se je napihnila od kakšne strašne bolezni; slabostna in neokretna je visela nad vodo med svojima tovarišicama, opiraje se ob njiju. Zlomljeni jadre-nfk je tičal žalostno sredi nje; po palubi, posejani s pega-gami od rje, so tekle rdečkaste struje vode, kakor kri. Povsodi na krovu so 'ležale grude železa, drni, mokri kosi lesa in vrvi ...
— 245
» A ! : ste je dvignili?« 'je vprašal Poma, ki ni vedel, kaj mu je reči ob pogledu na to brezobraizno, težko maso in zopet se je čutil žaljenega, ko je pomislil, da je le zato, da se dvigne iz vode ta blatni, razbiti nestvor, tako vzkipel v svoji duši in se tako razveselil ... »Kako je ž njo?« je rekel Foma podjetniku z negotovim glasom.
»Nič ine de! Izprazniti jo je treba takoj 'ko mogoče in potem se pošlje kakih dvajset tesarjev nanjo ... popravili bodo, kakor bi trenil!« mu je odgovoril podjetnik s tolažečim glasom.
A ruši mladenič, nasmihaj e se Forni široko in veselo v obraz, 'je izpraševal:
»Ali bomo dobili malo vodke?«
»Boš že počakal!« ga je strogo zavrnil podjetnik. »Vidiš ... gospod' so utrujeni ...«
Tedaj so vzklikali kmetje:
»Kako bi ne bili?«
»Saj ni lalhko delo!«
»Kdor ni navajen, se že utrudi!«
»Nisem truden ...« je rekel Foma mračno in zopet so se zaslišali spoštljivi vizkliki kmetov, ki so ga še tesneje obkolili :
»Delo je nekaj prijetnega za tistega, ki ga veseli ...«
»Kakor igra ...«
»Kakor bi se človek z žensko pozabaval ...«
Le ruši fant je vztrajal trdno pri svoji zahtevi.
»Vaše visokorodje! Ali bi nam dali za vedrce, a?« je govoril smehljaje se in vzdiliujé!
Foma je gledal te bradate obraze pred seboj in obhajala ga je želja, da bi jim rekel nekaj žaljivega. A v nje-govi glavi je 'bilo vse nekako zmešano, nikakih misli ni
— 24 fi —
našel v nji in nazadnje je rekel jezno, ne da ibi se tega zavedal :
»Vi bi le pijančevali! Vseeno vam je, kaj delate! A pomislili bi, čemu? Zakaj? Ob vi!«
Na licih ljudi, ki so ga obdajali, se je izražala osuplost; modre in rudeče bradate postave so začele vzdihovati, praskati se po glavi in stopicati z noge na nogo. Nekateri so pogledali Forno z brezupnimi očmi in se obrnili vstran.
»M-da!« je dejal podjetnik, vzdihnivši. »To ... nič ne de! Pomislili bi ... to se pravi ... čemu in zakaj in kako je vsaka stvar ... To so ... umne besede ...
Rumenola'si fant je ostal pri svojem mnenju; na-smehljal se je dobrodušno, malhnil z roko in rekel:
»O delu razmišljati, — to ni naša stvar! Če je delo... loti se ga! Naša stvar je le ta: če si zaslužil rubelj... pa Boga zahvali! Mi lahko storimo vse ...«
»Kaj ti veš, kaj je treba storiti?« ga je vprašal Foma, razdražen vsled ugovarjanja.
»Vse je treba... to in ono ...«
»In kakšen smisel je v tem?«
»Za naš stan je smisel povsodi enak: da si zaslužimo za kruh in za davke... potem se že živi! A če je celo še kaj piti...«
»Eh ti!« je prezirljivo vzkliknil Foma. »Ti tudi govoriš! ... Kaj razumeš?«
»Ali je... razumevati... naša stvar?« je vprašal rumenolasec in stresel z glavo. Pogovor s Forno ga je jel že dolgočasiti; sumil je, da ne misli dati za vodko in bil je nekoliko jezen.
— Ul —
»No, torej!« ga je poučil Fobia, zadovoljen s tern, da se mu je fant udal in ne da ibi zapazil postranskih, porogljivih pogledov. »A kdor razume... ta tudi čuti, ikaj da je treba ... delati za večnost...«
»To se pravi, za Boga!« je razložil podjetnik, oziraje se v kmete in, pobožno vzdihnivši, je dostavil : »To je res... oh, res je to!«
A Foma se je navduševal ob želji, da bi povedal nekaj istinitega in važnega, da bi se vsi ti ljudje obnašali Proti njemu kakorkoli drugače, ker mu ni ugajalo, da vsi, razven rumenolasca, molče in ga gledajo sovražno in od strani s tako dolgočasnimi, mrklimi očmi.
»Takšno dello mora biti,« je govoril, privzdigujé obrvi, »takšno... da še čez tisoč let poreko: to so napravili bogorodski kmetje... da!«
Rumeno!asec je začuden pogledal Forno in vprašal:
»Ali naj Volgo izpijemo?« In nato se je zakrohotal, zmajal z glavo in rekel: »Tega ne moremo... vsi bi prej Popokalli!...«
Ob njegovih besedah je prišel Foma v zadrego in ozrl se je naokoli: kmetje so se smejali mračno, zaničljivo in zlobno. In ta nasmeh ga je bodel, kakor igle.
Kmet z resnim obrazom in veliko sivo brado, ki dotlej še ni bil odprl svojih ust, je stori!! to sedaj, pristopil k Forni in rekel počasi:
»In če bi tudi Volgo izpili do suhega in pojedli ta-le hrib za prigrizek, bi se tudi to pozabilo, Vaše visokorodje. Vse se pozabi... Saj je življenje dolgo... Ni nam mogoče delati deli, ki bi se visoko dvigala nad vse. A takšen °der lahko postavimo ...«
— 21-8
To rekši, si ‘je skeptiški pljunil pred noge, obrnil se ravnodušno od Pome vstran in zginil v množici, kakor klin v lesu. Njegove besede so Forno popolnoma pobile; čutil je, da se zdi kmetom neumen in smešen. In, da ne bi izgubil v njihovih očeh svojega ugileda kot gospodar, da bi si zopet pridobil utrujeno pozornost kmetov, je napravil važen obraz, smešno napihnil 'lica in bruhnil s presunljivim glasom:
»Dam vam ... za tri vedra vodke!«
Kratki govori imajo vedno več vsebine in vedno je njihov učinek močan. Kmetje so se spoštljivo razstopili pred Forno ter ga zahvalili za njegovo da rež!'ji vos t s hvaležnimi nasmehi in z veselim, odobrujočim mrmranjem.
»Spravite me na breg!« je rekel Foma, ki je čutil, da navdušenje, ki je vzplamtelo v njem, ne bode trajalo dolgo. Nekak črv je sesal njegovo srce in žalosten je bil
»Hudo mi je!« je rekel Foma, stopi vsi v izbo, kjer je stopala Saša v elegantni rožnati obleki okrog mize, razstavljaje po nji vino in prigrizke. »Hudo mi je, Aleksandra! Ko bi vsaj ti znala kaj napraviti z menoj, kaj, a?«
Pozorno ga je pogledala, sedla k njemu na klop, pritisnila se z ramo k njemu in rekla:
»Kedar je komu hudo, si pač česa želi... Česa je tebi treba?«
»Ne vem!« je odgovoril Foma in žalostno odkimal z glavo.
»Pa pomisli... poišči...«
»Ne morem misliti... Razmišljanje je brezuspešno ...«
»Oh ti ... detetce!« je rekla Saša tiho in prezirljivo ter se odmaknila od njega. »Tvoja glava ti je čisto odveč ...«
Foma ni zapazil njenega tona in njene kretnje. Oprl se je z rokami oib klop, nagnil se naprej, zazrl se v pod in govoril, zilbaije se s icelim telesom:
»Včasih misliš in misliš... in mislli ti Oblepijo vso dušo, kakor s smolo ... In kar naenkrat izgine vse iz tebe, kakor bi se kam pogreznilo... Potem je v duši temno in vlažno in tako pusto... prav ničesar ni v nji! Strašno je,... kakor da nisi človek, marveč prepad brez dna ... Vesa da mi je treba?«
Saša ga je gledala po strani in pela polglasno in zamišljeno:
»Ah, kedar bo veter zave1!, izginejo megle z morja...«
»Nočem več tako razuzdano živeti... to je gnjusno! Vedno isto: ljudje, zabave in vino... Jezen postajam... kar pretepel bi jih, vse... Ljudje mi ne ugajajo... Kaj so? Ne razumeš jih, nikakor ne;... zakaj pravzaprav živijo? In kedaj govoré resnico?... Koga je treba torej Poslušati? Eden govori tako, drugi drugače ... Jaz pa ne morem reči ničesar.«
»Ah ljubček, kako je brez tebe pusto! ...« je pela Saša, gledaje v steno pred seboj.
Foma pa se je še vedno .zibal in govori1!:
»Včasih se čutim tudi krivega pred ljudmi ... Vsi živč, šumč, in le jaz se bojim ter zijam tjevendan ... In kakor bi ne čutil tal pod seboj ... Menda mi je mati zapustila to brezčutnost v dedščino? Kum pravi, da je bila kakor led ... In vedno jo je nekam vleklo ... Tudi mene vleče ... k ljudem me vleče. ŠeH bi in jim rekel: bratci,
pomagajte, naučite me, ko ne morem živeti, a če sem kriv, oprostite'! A če pogledam okrog sebe, ni nikogar, da bi mu povedal ... Nikogar tega ne potrebuje .. vsi so falot je! In zdi se celo ,da so še slabši, nego sem jaz ... jaz se naj sramujem, da tako živim ... oni pa ne! 'Kar naprej žive ...«
Foma je izustil nekaj krepkih, nespodobnih psovk m umolknil. Saša je nehala piti ter se odmaknila še dalje proč od njega.^Za oknom je (bučal veter in metal prah ob šipe. Na peči so škrabljali ščurki, ki so lazili po svežnju treščic. Nekje na dvorišču je žalobno mukalo tele. Saša se je z nasmehom o z Na v Forno in rekla:
»Tam muka še en tak nesrečnik ... Šel bi k njemu; morebiti se bosta razumela ... In položivša roko na njegovo kodrasto glavo, jo je šaljivo sunila stran ... »Veš o čem bi moral pomisliti; čemu je treba takšnih ljudi, kakor si ti? Zakaj ječiš? Če ti je veseljačenje presedlo, se poprimi dela ...«
»O Bog«, je odmikal Foma z glavo, »kako težko je govoriti taiko, da bi ljudje razumeli ... Kako težko!« In razdražen je skoro zakričal: »Kakšno delo? Mene ne vleče k delu! Kaj je to, delo? Zgolj beseda, a če pogledaš na dno, v korenino ... je neumnost! Mar ne razumem tega? Vse razumem, vse vidim, vse čutim! ... Le moj jezik je ... nem ... Kakšna korist je v delu? Denar? Mnogo ga imam! ... Lahko te ž njim zadušim, da umrješ; čez glavo ti ga nasujem ... Sama prevara je vse to delo... Saj vidim kupce, ki se pečajo s svojim delom ... no, in kako je ž njimi? Jako lakomni so ... a vseeno se mečejo nalašč v delo in v opravke, da bi sebe samih ne videli ... Skrivajo se vragi ... No, pa jih reši tega vrveža; semter-
— 251
tje ... vso pamet izgubé ... in nori bodo postali! Vem to. A ti misliš, da delo prinaša človeku srečo? Ne, lažeš se .. . Treba je še nečesa ... to še ni vse! Reka teče, da bi se po nji vozili, drevo raste, da .bi koristilo, pes straži hišo ... za vsako stvar na svetu se najde vzrok, da biva! A ljudje ... so kakor ščurki ... popolnoma odveč so na svetu ... Vse je zaradi njih, oni pa, zaradi česa so? Aha?! V čem imajo svoje opravičenje? Ha-ha!«
Foma je Zmagoslavih Zdelo se mu je, da je našel nehaj nepremagljivega za ljudi in nekaj dobrega za-se. In ker ga je to močno radostilo, se je glasno smejal.
»Ali te ne boli gtava?« ga je skrbno vprašala Saša ter ga pogledala v obraz z vprašujočimi očmi.
»Duša me boli!« je razvneto vzkliknil Foma. »In boli me zato, ker je ... iskrena ... in ker ,z malim ni zadovoljna. Odgovori ji, kako treba živeti in zakaj? Kum m pr., ta je moder! On pravi: Naredi si življenje! ... On edini je tak ... No, jaz ga kom vprašal, le počakaj! a vsi govore: Življenje nas je uničilo, ... življenje nas je zadušilo ... Tudi nje bom vprašal ... Kako pa si naj človek upravlja življenje? Zato ga je treba držati v rokah in obvladati. Saj niti lonca ne napraviš, če ne vzameš gline v roko ...«
»Poslušaj«, je resno dejala Saša, »po mojem mnenju se moraš oženiti. To je vse!«
»Zakaj?« je vprašal Foma in mignil s pleči.
»Uzde potrebuješ ...«
»Dobro! Saj živim s teboj ... Menda ste pač vse enake? Ena ni sllajša, kakor druga ... Pred tabo sem že imel eno ... takšno, kakor si ti ... Ne, tista je iz ljubezni .. ugaja! sem ji. pa .. je bila pri volji.. Dobra je
— 252
bila ... a sicer je bilo vse isto, kakor s teboj, čeravno si ti lepša, nego je bila ona ... A neka dama mi je ugajala... prava pravcata dama, plemkinja! Govorili so, 'da je malopridna .. No, jaz je nisem dosegel! .. M-da-a .. Umna, izobražena ... Imela je krasno stanovanje ... Včasih sem si mislil: tukaj bom našel pravo! Nisem je dosegel ... a morebiti, če bi se mi bilo posrečilo .. bi se obrnilo vse drugače ... Vleklo me je k nji ... mislil sem: ne morem se odtrgati .. A zdaj, — g*’ej .. sem jo zapil z vinom . . zapil sem jo .. in jo pozabljam .. In tudi to ni lepo.. Ah, ti človek! Lump si pravzatprav ...
Foma je pomolčal in se zamislil. A Saša je vstala s klopi in šla po sobi, grizoč si ustnice, potem pa je obstala pred njim, prekrižala roki za glavo in rekla:
»Veš kaj? Proč pojdem od tebe ...«
»Kam?« je vprašal Foma, ne da bi vzdignil glavo.
»Ne vem ... vseeno je ...«
»Zakaj pa?«
»Toliko nepotrebnega 'govoriš ... Dolgčas je pri tebi ... človek postane žalosten ...«
Foma je dvignil glavo, pogledal jo in se otožno nasmehnil:
»No-o? Ali je mogoče?«
»Res da! Veš, če pomislim, tedaj razumem, kaj govoriš in zakaj ... Tudi jaz sem takšne vrste ... pride moj čas, pa se zamislim ... A tedaj, ko se to zgodi, me bode konec ... Zdaj pa mi je še prezgodaj ... Ne, poživim še ... potem pa 'bodi, kar hoče ! «
»Ali bo tudi mene konec? ... je ravnodušno vprašal Foma, ki je bil že utrujen od svojega besedovanja.

»Kako ipa ! « je dejala Saša mirno in gotovo. »Vsi takšni ljudje propadejo ... Kedor ima trd značaj, a nič pameti, kakšno mu je življenje? In to sva midva ...«
»Jaz sploh nimam nikakor snega značaja ...« je dejal Poma, iztegaje se ... Potem je pomolčal in dostavil: »Tudi pameti nimam ...«
Mdlčala sta nekaj časa in zrla drug drugemu v oči.
»Kaj hočeva storiti?« je vprašal Foma.
»Obedovati treba.«
»Ne, sploh? Potem?«
»Potem? ... N-ne vem ...«
»Torej ipojdeš zares?«
»Pojdem ... Pozabavajva se še za slovo! V Kazanj se peljeva in tam bo veselo, da bo kaj. Tako se posloviva ...«
»Dobro!« je privolil Foma. »V slovo ... se to spodobi. Oh ti si ... vrag! To je veselo življenje! ... A slu-šaj, Saška, o vas razuzdankah govoré, da ste lakomne denarja in da celo kradete ...«
»Naj govore ...« je mirno rekla Saša.
»Ali te to nič ne žali?« je radovedno vprašal Foma.
ti si nisi lakomna ... ugodno ti je živeti z menoj ... bogat sem, a ti odhajaš ... torej niši lakomna ...«
»Jaz?« Saša je preudarila in rekla, mahmvša z roko: »Morda nisem. Kaj je na tem? Saj še nisem povsem pro-{^•a • •. nisem še izmed tistih, ki hodijo po ulicah ... Na °ga pa bi se naj jezila? Naj govoré, kar hočejo ... Kar človek reče, ni, kaikor bi bik zamukal ... a jaz dobro poznam svetost in poštenost ljudi ... o-oh, kako jo poznam! a mene izbero za sodnika, bi oprostila kvečjemu mrli-
ča ! « In nelepo se je zasmejala ter rekla: »No, dovolj neumnosti sva že povedala ... Sedi za mirzo! ...«
... Drugi dan zjutraj sta stala Foma in Saša drug poleg drugega na stopnicah parobroda, ki se je bližal pristanu. Ogromni črni klobuk Saše je vzbujal obče zanimanje s svojimi smelo zavihnjenimi kraji in belimi peresi in Forni je bilo neprijetno, stati poleg nje in čutiti, kako švigajo radovedni pogledi takorekoč semtertje po njegovem obrazu, ki kaže mučno zadrego. Parobrod je sikal in se stresal, približuje se s krovom mostičku, ki ga.je polnila množica ljudi v svetlih poletnih oblekah, 'ki so čakali na ladijo, in Forni se je zdelo, da vidi med različnimi lici in ljudmi nekoga, ki se venomer skriva za hrbtom drugih, a ga ne pusti iz oči.
»Pojdiva v kajuto!« je dejal nemirno svoji spremljevalki.
»Le ne vadi se skrivati svoje grehe pred drugimi ljudmi,« mu je odgovorila Saša in se nasmehnila. »Ali si ugledal kakšnega znanca?«
»Mhim ... da-a ... Nekdo preži tu okrog ..«
»Dojilja s sesalom? Ha, ha, ha!«
»No ... zdaj pa še rezgečeš!« je dejal Foma in jezno poškilil nanjo. »Ali misliš, da se bojim?«
»Že vidim tvojo hrabrost ...«
» Boš videla! Z vsakomur se upam poskusiti ...« je dejal jezni Foma, a zagledavši se v množico na pristanu, je zopet izpremcnil obraz in rekel tiho: »To je pa kuni ...«
Čisto na kraju pristana, stisnjen med dve ženski je sta'1 Jakov Tarasov ič Majakin ter mahal s porogljivo uljuduostjo s čepico po zraku, dvigaje kvišku svoj obraz, podoben svetniški sliki. Njegova bradica se je tresla, pleša
se mu je svetila in oči so prodirale v Forno, kakor mali svedrci ...
»To je jastreb!« je pomrmral Foma, snel čepico in pokimal kumu.
Njegov poklon je moral napraviti Majakinu veliko vesolje. Starec se je kar krivil, teptal z nogami in njegovo Mte se je svetilo v strupenem smehljaju.
»Fantiček jih bode najbrže dobil!« je dražila Saša
Forno.
Njene besede in kumiov smehljaj so pekle Forno v Prsih, kakor žerjavica.
»Bomo videli, kaj bode ...« je rekel skozi zobe in hipoma odrvenel v srditem miru.
Parnik je pristal in .kakor val so se vsuli 'ljudje na Pristan. Majakina je porinila množica nazaj, tako da se je za trenotek skril očem svojega krščenea; a nato se je zopet pojavil, smehljaje se ostro in z nekakim zlobnim zmagoslavjem. Foma je privzdignil obrvi ter se mu približal, korakaje po deskah. Pehali so ga v hrbet in rinili m vse to je še bolj netilo njegovo jezo. Zdaj se je zadel s Prsi ob starca, ki ga je pozdravil z uljudnim poklonom in z vprašanjem:
»Kam izvolite potovati, Foma Ignatjlč?«
»Po svojih opravkih«, mu je trdno odgovoril Foma, ne ba bi se pozdravil s kumom.
»Vse hvale vredno, gospod!« je rekel Jakov Tarasovi in ves zasijal od nasmeha. »A v kakšnem razmerju ste s to-le damico s peresi?«
»Moja ljubica je«, je glasno rekel Foma, ne da bi po-vesil oči pred ostrim kumovim pogledom.
- 256
Sasa je stala za njim ter si izza njegove rame mirno ogledovala malega starca, katerega glava ni segala Forni do podbradka. Občinstvo, opozorjeno ,po Forni in glasni besedi, jiih je gledalo im slutilo škandal. In tudi Majakin, ko je začutil možnost škandala, je takoj in pravilno opredelil bojevito razpoloženje svojega krstnika. iPioigral se je s svojimi gubami, ugriznil se v ustnice in mirno rekel Forni:
»Govoriti imam s teboj ... Ali greš z menoj v gostilnico? ...«
»Lahko ... če ne bode. trajalo predolgo ...«
»Menda nimaš časa? Stvar je naravna: mudi se ti pač ìazbiti še eno barko?« je rekel starec, ki se že ni mogel več obvladati.
»Zakaj ibi jih ne razbijal, če se pa dado razbiti?« je vprašal Forma izzivalno, a trdno.
»Seveda! ... Saj jilh nisi sam pridobil ... ali naj ti jih bode žal? No, pojdiva ... Ti, ali bi se ne dala ta-le damica za nekaj časa v vodo vreči?« je tiho rekel Majakin.
»Pelji se v mesto Saša im majmi sobo v Sibirskem dvoru ... jaz pridem kmalu!« je rekel Foma in, obrnivši se k Majakinu, je dejal samozavestno-
»Gotov sem! ... Pojdiva ...«
Do gostilne ta šla oba molče. Foma, ki je videl, da kum skače med hojo, da bi ne zaostal za njim, je delal nalašč daljše korake in to, da starec ni mogel vzdržati koraka ž njim, je hranilo im krepilo čustvo burnega protesta, katero je že sedaj zadrževa'1 v sebi.
»Natakar!« je rekel Majakin prijazno, ko je stopil v gostilnico, ter se spravil v oddaljen ogel. »Daj mi steklenico jagodnega kvasa!«

»A meni ... konjaka!« je velel Foma.
»Tako-o. Kedar ima slabe karte, mora z zadnjim asom na dan!« mu je porogljivo nasvetoval Majakin.
»Vi ne poznate moje igre!« je rekel Foma in sedel za mizo.
»Tako? Menda vendar! Saj jih mnogo tako igra ...
»Kako?«
»Tako, kakor ti ... hrabro, a 'nespametno ...«
»Jaz igram tako, da se mora ali glava-razbiti, ali stena porušiti!« je dejal Foma razvnet in udaril s pestjo ob mizo ...
»Ali danes še nisi pil?« ga je vprašal Majakin z nasmehom.
Foma se je vsedel na stolu zložneje in z 'licem, izka-ženim od zlega razburjenja, je zagovoril/
»Botrček!____Umen človek ste in zaradi Vaše raz-
sodnosti vas spoštujem ...«
»Hvala, sinko!« se je poklonil Majakin, vstavši in opr-ši se z rokami ob mizo.
»Nimate zakaj ... RečPhočem, da nisem več dvajset lot star ... Nisem več mladič.
»Seveda nisi!« mu je pritrdil Majakin. »Dovolj časa si že preživel, temu se ne da oporekati. Ko bi čaka! komar tako dolgo, bi nazadnje zrastel do kokošje velikosti ...«
»Počakajte s svojimi šalami!... ga je posvaril Foma m sicer tako mimo, da je Majakin zdrgetal in da so nemirno vzdrhtele gube na njegovem obrazu. »Čemu ste Prišli sem?« ga je vprašal Foma.
»Mnogo škode si napravil tukaj ... in jaz sem prišel Pogledat, koliko? Vidiš, tvoj sorodnik sem ... in samo mene imaš ...«
»Zaman se vznemirjate ... Veste kaj, očka: dajte mi popolno svobodo, ali pa prevzemite vso mojo kupčijo ... vzemite vse, vse do poslednjega rulblja.«
Ta predlog je prišel Forni čisto nepričakovano na um; nikdar poprej še ni bil mislil o čem podobnem. A sedaj, ko je -bil rekel kumu te besede, je umel, da bi bil popolnoma svoboden človek, ako bi mu kum -odvzel vse premoženje; potem bi lahko šel, kamor bi hotel in storil, kar bi mu bilo drago ... Do te minute je bil z nečem zvezan in zadrgnjen, a ni poznal svojih vezi in ni jih znal strgati raz sebe; zdaj pa so padie same tako lahko in pri -prosto od njega. V njegovih prsih je vzplamtela nebnima in radostna nada, videl je takorekoč, da se je vlila od nekod svetloba v njegovo kalno življenje in kakor bi se odprla pred njim široka prostrana cesta ... Nekake slike so se jele porajati v njegovih možganih in on je začuden sledil njihovim 'izpremenam ter govoril brezzvezno:
»Glejte ... to bi bilo sploh najboljše! Vzemite vse in — amen! Jaz pa ...pojdem v širni svet! Jaz ne morem živeti tako ... Kakor bi bil ves povezan ... Niti tega, niti onega ne smem ... Svobodno hočem živeti, da bom sam vedel vse ... in sam si hočem urediti življenje ... Kaj sem sedaj? Jetnik ... Vzemite, prosim, vse to, vrag naj vzame vse! Osvobodite me, prosim vas! Kakšen trgovec sem? 'Do ničesar mi ni ... A tako bi ušel ljudem .. in vsemu ... našel bi si mesto ... in kakšno delo in delal bi... bogme, da! Očka, izpustite me! ... Saj vidite, popivam ... in z ženskami se pečam ...
Majakin ga je gledal, poslušal z zanimanjem fijegovo govorjenje in njegov obraz je bil strog, nepremičen, kakor okamenel. Med njima se je nosil glasni gostilniški
w-
šum; različni ljudje so prihajali- mimo, pozdravljali so Majakina, toda on ni videl ničesar, ker je 'pozorno ogledoval razburjeno lice svojega krščenca, ki se je razmiš-ljeno, radostno in obenem žalobno nasmihalo ...
»Eh, ti, kisla jagoda!« je vzdihnil in segel Forni v besedo. »Zablodil si, kakor vidim ... In zdaj blebetaš neumnosti ... Radoveden sem le, ali prihaja to od konjaka, ali od neumnosti?«
»Očka!« je vzkliknil Foma. »Saj je vendar mogoče! Dogodilo se je vendar že ... da so ljudje zavrgli vse imetje in so se s tem rešili ...«
»To ni bilo za mojih dni ... in to niso bili ljudje, ki so mi mar!« je rekel Majakin strogo. »Jaz bi jim bil že pokazal ! «
»Mnogi so postali blaženi, ker so uši' «
»Mhm ... meni bi ne ušli! ... To je priprosta stvar! Ali znaš igrati šah? Hodi z mesta na mesto, dokler te ne snedo; če te pa snedo, si dobil ... In potem ti je vse odprto. Ali me razumeš? A zakaj se sploh resno razgovar-iam s teboj? Fej!...«
»Očka! Zakaj nočete?« je jezno vzkliknil Fonia.
»Le'poslušaj! Če si dimnikar, lezi na streho! ... Če si ognjegasec, stoj na razgledniku! In vsaka vrsta ljudi mora imeti svoj red v življenju ... Teleta ne morejo rjuti, kakor medvedje! Živi svoje lastno življenje, pa je! In ne blebetaj in ne lazi, kamor ti treba ni ... Delaj svoje živ-benje ... po svojem načinu!« In iz temnih ustnic starca so se vlile liki bistra, svetla reka Forni že znane, škripajoče, a samozavestne in spretne besede. On jih ni poslušal, udavši se misli o svobodi, ki se mu je dozdevala tako lahko dostopna. Ta misel se mu je vlila v možgane in v
njegovih prsih je bolj in bolj kipela želja, raztrgati svojo zvezo s tem motnim, dolgočasnim življenjem, s k umom, z borzo in z orgijami, z vsem tem, v čigar sredi je bilo tako dušeče in tesno živeti.
Starčeva govorica je doletava'a do njega, kakor iz daljave; zlivala se je z žvenkom posode, z drsanjem natakarjevih nog po tleh in z vpitjem pijancev. Blizo njiju so sedeli trije kupci pri mizi in se prepirali na glas:
»Dve in en četrt ... Boga zahvali!«
Luka Mitrič! Ali je to mogoče!«
»Daj mu dve in pol!«
»Prav ima! To mu moraš dati ... Lep parnik je in hitro vozi ...«
»Bratci! Ne morem ... Dve in en četrt! ...«
»In vsa ta neumnost v tvoji glavi se je zaplodila od tvoje divjosti!« je rekel Majakin s povdarkum in 'potrkal z roko na mizo. »Tvoj pogum ... je zgolj neumnost; vse tvoje besede ... so prazne marne ... Ali hočeš morebiti / samostan? Ali k veliki cesti, kakor razbojnik?«
Fuma je poslušal in molčal. Šum, ki 'je kipel okrog njega, se je oddaljeval vedno bolj. Zdelo se mu je, da se nahaja vsredi ogromne, delavne tolpe ljudi, ki se mučijo kdovezakaj in lezejo drug na drugega; njihove oči so žejno izbuljene, vsi rjové, zmerjajo, padajo, tiščijo drug drugega in teptajo vsi po istem prostoru. Slabo se počuti med njimi, ker ne razume, kaj da hočejo, ne veruje njihovim besedam in čuti, da si sami ne verujejo in ne razumejo ničesar. In če se more kdo iztrgati iz njihove sredine, v svobodo, na kraj življenja in če pogleda nanje odtod, — potem lahko vse razume. Razume to, kar jim je treba in vidi, kje med njimi da j'e njegovo mesto.
— 261

»Saj razumem«, je govoril Majakin že mehkeje, ko je videl, da se je Foma zamislil in da razmišlja o njegovih besedah, »ti bi bil rad srečen ... No, prijatelj, to pa ni tako lahka stvar ... Srečo je treba iskati, kakor glive v gozdu; hrbet moraš pripogniti nad njo ... in če si jo našel, poglej, če ni strupena.«
»Ali me boste torej osvobodili?« je vprašal Foma, nagloma vzdignivši glavo in Majakin je obrnil oči pred njegovim razvnetim pogledom vstran. »Očka! Če tudi le za nekaj časa! Dajte mi, da si oddahnem ... da odidem nekoliko proč od vsega!« je prosil Foma. »Pogledal bom, kako se vse vrši .. in potem ... Če ne, se zapijem ...
»Ne govori neumnosti! Kaj se delaš bedaka!« je jezno vzkliknil Majakin.
»No, dobro!« 'je mirno odgovoril Foma. »Dobro! Ali nočete tega! Potem ... ne bode iz mene nič! Vse bom Pustil! In ničesar več si nimava 'povedati ... Z Bogom! Zdaj se bode začelo ... boste že videli! Radovali se boste ... kar razkadilo se bo vse! ...«
Foma je bil miren in govoril uverjeno; zdelo se mu ie, da ga kum ne more ovirati, ako se je on tako odločil. Toda Majakin se je vzravnal na stoiu in rekel ravnotako Priprosto in mirno:
»A veš li, kaj lahko napravim s teboj?«
»Kakor hočete!« je rekel Foma in mahnil z roko.
»To-ie torej hočem; vrnem se domov in napravim, da ^ razglasé za blaznega in zapro v norišnico.«
»Ali se to da?« je vprašal Foma, že s preplašenim glasom.
»Vse se da pri nas, moj dragi.«
»Tako ...«
Fonia je povesil glavo, mračno pogledal kuma v obraz, vzdrhtel in pomislil :
»Zapreti me da ... ne bode se usmilil ...«
Če se ti resno ustavljaš, moram tudi jaz resno postopati s teboj ... Dal sem tvojemu očetu besedo, da te postavim na lastne noge ... In postavil te bom ... Če pa ne boš stal, te zakajeni v železo ... Potem 'boš stal ... pa saj vem, da so vse te tvoje svete besede slaba volja od pijanosti ... A če tega ne opustiš, če nadaljuješ svoje pohujšljivo vedenje in če misliš prešerno razsipati imetje, ki ga je oče nabral, potem te zakrijem čez glavo, zvon bom zlil nad teboj ... Šaliti se z menoj je jako neudobno...«
Majakin je govoril prijazno. Vse gube na -njegovih licih so se bile dvignile navzgor in porogljivo in hladno so se smehljale njegove oči iz svojih temnih Ikotičkov. Na čelu pa so tvorile brazde čuden vzorec, ki se je širil gori do pleše. Njegov obraz je bil neupogljiv in neusmiljen in nekaj plahega in hladnega je dahnilo od njega v Fomino dušo ...
»Torej ne morem nikamor?« je vprašal Poma mračno. »Zapirate mi vsa pota?«
»Pot ti je odprta ... Le hodi p'o nji! A jaz te bom vodil ... ne boj se ... varno bode! Ko boš prišel enkrat na svoje mesto ...
Ta samozavest, ta neomajana bahatost ste razjarili Forno. Vtaknil je roki v žep, da bi ne udaril starca, vzravnal se na stolu, ter mu rekel, stisnivši zobe, v obraz:
»Kaj se vse hvalite? S čim se moreš hvaliti? Kje je tvoj sin? ... Kaj je tvoja hči? Oh ti ... urejevalec življenja! No-, umen si, ... vse veš ... Povej mi torej, čemu živiš? Čemu si pridobivaš denar? Ali ne misliš umreti?

No, kaj torej ? Uplenil si me ... ujel, premagal ... Počakaj še; morebiti se še odtrgam! Ni še vse pri kraju! Ah ti! Kaj si napravil v svojem življenju? Kaj bodo pomnili o tebi? Ode je saj postavil hišo, a ti, kaj si napravil?«
Majakinove gube so drhtele in 'se povečale vse, kar ie dajalo njegovemu licu bolesten, plačoč izraz. Odprl je usta, a ni rekel ničesar, z roč v krščenca z začudenjem in skoro prestrašen.
»Kaj navajaš v svojo opravičbo?« je vprašal Foma tiho, ne da bi obrnil oči od njega.
»Molči, mladenič!« je reikel starec in se ozrl po dvorani z nemirnim pogledom.
»Povedali sem vse! • A sedaj ... pojdem! Ali me zadržiš?«
Poma je vstal s stola, dal čepico na glavo in sovražno pogledal starca.
»Le pojdi ... a jaz te ... ulovim! Po mojem bode!« i'e rekel Jakov Tarasovič s tresočim se glasom.
»A jaz ... jaz bom pijančevali Vse bom zapravil! ...«
»Dobro ... videli bomo! ...«
»Srečno! Junak ...« se je nasmehnil Foma.
»Na bližnje svidenje! Jaz ne bom odstopil od svojega... To jaz ljubim ... Tudi tebe ljubim ... nič ne de, dober dečko si!« je govoril Majakin tiho iin 'kakor bi se dušil.
»Ne ljubi me ... marveč nauči me ... A ti sploh ne moreš učiti ... ničesar pravega!« je rekel Foma, obrnivši starcu 'hrbet in odšel iz dvorane.
Jakov Tarasovič Majakin je ostali sam v gostilni. Sedel je za mizo in, sklanjaje se nad njo, je risal po podstavku vzorce, pomakaje tresoči se prst v razditi kvas. Njegova
ostra glava se je prigibala vedno globlje nad mizo, kakor bi ne mogel razbrati in razumeti potez, ki jih je risal njegov izsušeni kazalec na dedki. Na njegovi pleši so se svetile.potne kaplje in pogosto in nemirno so podrhtevale njegove gube, kakor po navadi ...
A gostilnico je polnil glasen šum, od katerega so se tresla stekla v oknih. Z Volge so se donašali žvižgi paro-brodov, zamolkli udarci koles po vodi, klici nalagalcev — življenje je šlo naprej brez utrujenosti in dvoma.
Jakov Tarasovič je pomignil z glavo natakarju ter ga vprašal nekam posebno pozorno napeto:
»Koliko dolgujem za vse to?«
Deveto poglavje.
Do svojega razpora z Majakinom je Foma veseljčačil, ker mu je bilo dolgčas živeti, iz radovednosti in polrav-nodušno; zdaj je 'začel delati to iz zlobe, skoro z obupom poln maščevalnega čustva in nekake drznosti napram ljudem, — drznosti, ki se je včasih njemu samemu dozdevala čudna. Videl je, da so ljudje, ki so ga obdajali, brez opore in smotra, a da tega ne umejo, ali pa tudi nalašč nočejo umeti, da bi si ne branih, živeti slepo in uhajati se brezmiselno razuzdanemu življenju. Ničesar trdnega in vztrajnega ni nahajal v njih ; trezni so se mai dozdevali nesrečni in bedasti, pijani — pa so bili zoprni in še bolj bedasti. Nikdo izmed njih ni vzbujal v njem spoštovanja in globokega, iskrenega zanimanja; niti vprašal ni po njihovih imenih, pozabljal je, kedaj in kje da se je ž njimi seznanil in ker je občeval ž njimi s takšno žaljivo
radovednostjo, je vedno čutil željo, reči ali storiti jim kaj žaljivega. Preživeval je ž njimi dneve in noči v različnih razveseljevalnih zavodih in njegova znanstva so bila vedno odvisna od stopinje dotičnega zavoda V dragih in elegentnih restoranih so ga obkroževali različni pustolovci iz »boljše družbe«, igralci, kup letni pevci, čarovniki, glediščni igralci in vsled zapravljivosti obubožani veleposestniki. Vsi ti ljudje so se obnašali proti njemu početkoma nekako pokroviteljski ter se bahali pred njim s svojim finim okusom in poznavanjem vrlin vseh vin in jedil, a potem so se mu začeli prilizovati, dvoriti mu in izposojati si od njega denar, katerega je razsipal, ne da bi štel; zajemal ga je iz bank in izposojal si ga je že na menjice. V cenejših gostilnah so hodili ckrog njega, kakor jastrebi, lasuljarji, markerji, trgovski pomočniki, uradniki in pevci in vsredi teh ljudi se mu je zdelo vedno Prijetnejše in svobodnejše. V njih je videl priproste ljudi, ki niso tako izkažem in skrivljeni, kakor vsa tista boljša družba elegantnih restoranov in bolj jih je razumeval; včasih so odkrivali zdrava, silna čustva in vedno je bilo več nečesa človeškega v njih. Toda, kakor »boljša družba«, so bili tudi ti lakomni denarja ter so ga brezobzirno izkoriščali; on pa je videl to ter se jim rogal na oduren način.
Seveda so bile tudi ženske vmes. Foma, ki je bil fizi-ški zdrav, a ne čutne nravi, jih je kupoval, drage in cene, lepe in grde. daroval jim je mnogo denarja, menjal jih skoro vsak teden in vobče obnašal proti njim prijazno, kakor proti moškim. Smejal se jim je, govoriti jiim žaljive 'n psovalne besede, a nikoli, tudi v polupijanosti, se ni mogel iznebiti nikake tesnobe pred njimi. One vse, —
tudi najnesramnejše, najzdravejše in najpredrznejše med njimi, so se mu dozdevale slabotne in brez zaščite, kakor mali otroci. Vedno pripravljen, da pretepe kateregakoli možkega, se ni nikdar dotaknil žensk, dasiravno jih je včasih psoval brez vsake meje, alko je bil razdražen. Čutil se je neizmerno'silnejsega, nego vsaka ženska in vsaka ženska se mu je dozdevala neizmerno nesrečnejša, nego on sam. Tiste, ki so veseljačile pogumno in brez pomisel-kov ter se ponašale s svojo razuzdanostjo, so izzivale v Forni nekako sramežljivo čustvo, od katerega je postajal vedno boječ in neroden. Nekoč ga je udarila neka takšna ženska, pijana in predrzna, pri večerji z dinjinp lupino po licu. Foma je bil polupijan. Pobkdel je od razžaljenja, vstal s stola in, vtaknivši roke v žep, je rekel z divjim glasom, ki se je tresel od srda:
»Ti, gnoj! Poberi se ven ... preč! Kdo drugi bi ti za to glavo razklal ... A ti veš, da sem popustljiv proti vam in da ne vzdignem roke proti takšni, kakor si ti! ... Na-ženite jo k vragu!«
Saša je postala nekaj dni po prihodu v Kazanj vzdr-ževanka sinu nekega lastnika tovarne za žganje, ki je veseljačil skupaj s Forno. Ko je odhajala z novim gospodarjem nekam h Kami, je rekla Forni:
»Zdravstvuj, dragi človek! Morebiti se še srečava kedaj ... Isto pot imava! A srcu ne dajaj proste volje, to ti svetujem ... Zabavaj se, ne da bi se ozrl ... a potem ... »ko kaše več ni, še skledo raizbij . •.« Zdravstvuj!«
In krepko ga je poljubila na ustnice, pri čemur so ji potemnele oči.
Foma je bil vesel, da odhaja od njega: naveličal se je je bil in njeno hladno ravnodušje ga je plašilo. A tedaj

se je nekaj streslo v njem, obrnil se je stran od nje' in tiho je govoril:
»Morebiti se tam ne vživiš ... potem pridi pa zopet k meni .. .c
»Hvala«, mu je odgovorila in se zasmejala kdoveza-kaj s hripavim' smehom, 'kakor ni 'bila njena navada ...
Tako je živel Foma dan za dnevom, obračaje se vse na istem mestu in sredi enoličnih ljudi, ki niso vzbujali v njem nilkakoršnih dobrih čustev. Zato se je dozdeval tudi samemu ■ sebi boljši, nego oni, ker se je v njegovi glavi vedno trdneje vraščala misel o možnosti rešitve od tega življenja: hrepenenje ipo svobodi ,ga je objemalo vedno bolj in vedno živeje si je predstavljal samega sebe, kakor da se je rešil iz tega vrveža in viharja. Večkrat, kedar je bil ponoči sam, je trdno zapiral oči in si predstavljal temno tolpo ljudi, neštevilno veliko in strašno po svoji ogromnosti. Nabravša se nekje v dolini, obdani z griči in polni prašne megle, se je gnetla ta tolpa v glavnem nemiru na istem mestu semtertje, 'podobna zrnju v mlinu. Kakor da jo melje neviden mlinski kamen, skrit pod njenimi noganti, a ljudje se valovito gibljejo nad njimi in hočejo deloma doli, da bi bili tam 'hitro zmleti in izginili, deloma se trudijo kvišku, prizadevaje si, da bi ušli neusmiljenemu mlinskemu kamenu. Ti ljudje so bili tudi podobni rakom, ravnokar ujetim in vrženim v veliko košaro; obešali so se drug na drugega — obračali se s težavo, lezli nekam, ovirali drug drugega in ničesar niso mogli storiti takega, da bi ušli iz jetriištva.
Vsredi tolpe je videl Foma znane mu obraze: tam hiti oče kdovekam ter z močjo suva vstran in prevrača vse, ki so mu na poti; on dela s širokimi rokami, odriva
- 208 —
vse s prsi in se smeji gromoglasno — in izginja ter pade nekam v globino, pod noge ljudi. Tu je ikum, ki se zvija, kakor slepič, skače na rame drugih, plazi skozi med nogami ljudi in dela z vsem svojim suhim, a gibčnim in žilavim telesom ... Ljubovj kriči in caplja, sledé očeta sunkoma, a s slabotnimi kretnjami; zdaj zaostaja za njim, zdaj se mu zopet približa. Z lahkimi koraki in z dobrodušnim nasmehom na obrazu, umikaje se vsem in-vsem pre-puščaje pot, se ziblje počasi teta Amfisa. Njena slika se ziblje v temi pred Forno, kakor ponižni plamen voščenice in v temi ugasne in izgine tudi ona. Hitro in naravnost hodi Pelageja proti daljavi— Tu stoji Soija Pavlovna Medinskaja z onemoglo povešenimi rokami, kakor tedaj pri njunem poslednjem sestanku v salonu ... Njene oči so velike in velik strah se bere v njih. Tudi Saša je tukaj. Ravnodušno, ne da bi se menila za sunke, gre trdnih korakov naravnost v največjo goščo življenja in poje glasno svoje pesmi, ko gleda s svojimi temnimi očmi mirno in brez strahu naprej ... Foma sliši šum, tuljenje, smeh, pijani krik, strastno prepiranje za kopejke; petje in plač se nosi nad tem ogromnim, vrvečim kupom živih, človeških teles, stisnjenih v'to luknjo; oni skačejo, padajo, lezejo, tiščijo se, plazijo drug drugemu na rame, tipajo povsodi, kakor slepci, povsodi se zadevajo ob svojie vrstnike, boré se, padajo in izginjajo očesu. Penar šumi, kakor netopirji se nosi po zraku nad glavami ljudi in ljudje iztezajo k njemu svoje lakomne roke; zlato in srebro žvenketa, steklenice zvene, zamaški pokajo, nekdo ihti in otožen ženski glas poje:
rLe živimo, živimo, dokler se da,
a potem, — če prav trava ne raste !“
— 269

Ta blazna slika se je vkoreninilia v Fomini glavi in vsakokrat je vznikala pred njim živejša, ogromnejša in bolj 'kričeča, vzbujaje v njegovih prsih nekaj ikaotiškega, eno samo veliko, neopredeljivo čustvo, v katerega .se je izlival, kakor potok v reko, i strah, 1 ogorčenost, i žalost, i zloba in še mnogokaj. Vse to je vzkipevalo v prsih do burne želje, 'ki jih je razganjala, — do želje, katere sila ga je dušila; v oči so mu prihajale solze In hotel'o se mu je kričati, zatuliti kahor zver, prestrašiti vse ljudi, ustaviti njihovo brezmiselno dirko, vliti v njihov šum in vrvež nekaj novega, povedati jim nekakih glasnih, trdnih besed, obrniti jih vse v isto smer, a ne drugega proti drugemu. Rad bi jih Ibiil zgrabil z rokami za lase, odrival drugega od drugega, pretepel nekatere, polaskal se drugim, pokaral vse in jih razsvetlil z ognjem ...
Ničesar ni bilk) v njem, — niti 'potrebnih besed, niti ognja; v njem je bila želja, katero je umeval, a je ‘bila ne-izvršljiva ... 'Predstavljal si je sebe samega nad življenjem, zunaj te doline, v .kateri kipi človeštvo; videl se jie stati trdno na nogah in — nemega. Mogel bi zakričati ljudem:
»Kako živite? Ali vas ni sram?«
Mogel bi jih tudi opsovati. A če ga oni, zaslišavši niegov glas, povprašajo:
»-A kako je treba živeti?«
Prav dobro je vedel, da bi se moral po takem vprašanju strmoglaviti v nižino, tja pod noge ljudi, 'k mlinskemu karneou. In s smehom bi spremljali njegov pogin.
Blodil je včasih pod pritiskom te more. Iz njegovih ust so se trgale besede brez zveze in smisla; celo potil se ie od težkega napora v svoji duši. Včasih se mu je zdelo,
— -270 —
da blazni od vpitja in da mu zaraditega vse to strašno in mračno razgraja po glavi. S silnim naporom volje je preganjal vse te podobe in stremlljenja iz sebe, h kakor hitro je bil sam in trezen, so ga zopet napolnile njegove izmišljotine in pešal je pod njihovo težo. In vse bolj je rastlo v njen hrepenenje po svobodi, postajalo je krepkejše in mučilo ga je s svojo močjo. A ni se mogel osvoboditi verig svojega bogastva. iMajakin, ki je ime! od njega pooblastilo za vodstvo trgovine, je sedaj gledal, da je Foma skoro vsak dan občutil težo naloženih mu dellžnosti. Neprenehoma so prihajali k njemu s plačili, predlagali mu zveze za prevažanje tovorov in uslužbenci so se obračali k njemu pismeno ali ustmeno v malenkostih, ki mu jih poprej ni bilo mar in ki so jih smeli reševati na lastno odgovornost. Iskali so ga po gostilnicah in ga izpraševali, kaj da se naj zgodi in kako; odgovarjal je na vse to, včasih, ne da bi vedel!, se li mora zgoditi, na ta ali oni način, opažal je prikrito zaničevanje svoje osebe in skoro vedno je videl, da se vse ne izvršuje tako, kakor je bil velel, marveč drugače in boljše. Čutil je v tem spretno kumovo roko in umeval, da ga starec tesni, zato da bi ga vodil po svoji volji. In istočasno je opažal, da ni gospodar svoje trgovine, marveč le del njegov in še celo malovažen del. To ga je dražilo, odbijalo ga od starca še bolj in netilo še bolj njegovo stremljenje, da bi se 'iztrgal opravilom, četudi za ceno svojega pogina. Srdito je razsipal denar po gostilnah in beznicah, a to ni trajalo dolgo — Jakov Tarasovič je pretrgal zveze z bankami in dvignil vse vtloge. Kmalu je čuti! Foma, da mu tudi na menjice ne posojujejo več tako radi, kakor prej. To je ižaTilo njegovo samoljubje; celo ogorčen in prestrašen pa je bil, ko je izvedel, da širi kum
— 271
med trgovci vesti, da Foma ni čisto pri pravi pameti in da ga bode morda treba dati ped varilstvo. Foma ni poznal mej za k umov o moč ;in se ni upal, da bi se s kom posvetoval o tem; bil je prepričan, da je starec v trgovskem svetu nepremagljiv in lahko dela vse, kar si izmisli. Najprej se je zbal tega, da bo začutil Majakinovo roko nad seboj, a potem se je sprijaznil s to mislijo, postali je udan in nadaljeval svoje divje, pijano življenje, v katerem ga je tolažilo le nekaj, namreč ljudje! Z vsakim dnevom se je bolj1 prepričeval o tem, da so nespametnejši in v vsakem oziru slabši, nego on, da niso gospodarji življenja, marveč njegovi služabniki in da jih življenje suče, krivi m lomi, kakor se mu ravno zazdi, dočim se oni udajajo brezčutno in brez mrmranja in nikdo izmed njih ne zahteva svobode za-se. On pa jo je hotel imeti in bahato se je Povzdigoval zaraditega nad svoje sopijance, v katerih ni hotel videti ničesar, razven zlega ..
Nekoč mu je tožil v gostilnici polupijan človek o svojem življenju. Bil je .majhen, suh možiček, s plahimi, kalnimi očmi, neobrit, v kratki suknji in s kričečo kravato. Žalostno je mežikal, njegova ušesa so plaho podrhtevala in tudi tihi glas se mu je tresel.
»Na razne načine sem se iže trudil, da bi kaj dosegel... Vse mogoče sem začenjal in delal, kakor vol. A življenje me j-e sunilo v pogubo, uničilo me je in potrlo ... In zmanjkallo je potrpežljivosti ... Ah! In glej ... začel sem Piti ... Čutim, da ... poginjam ... No, saj to je moja Pot!«
»Bedak!« je rekel Foma prezirljivo. »Čemu si hotel kaj doseči? Pustil bi bil vse ... Obstal bi na strani, pc-
- 272
1
gledal, kje med ljudmi da je tvoje mesto in potem bi bil šel naravnost na svojo točko!«
»Ne razumem vaših besed!« je odmajal človeček s svojo oglato, gladkoostriženo glavo.
Foma se je samovoljno nasmehnil.
»Ali moreš ti sploh to razumeti?«
»Ne, veste, jaz tako mislim, kar je.komu Bog namenil! ...«
»Življenja ne dela Bog, marveč ljudje! ...« je buhnil Foma in se začudil celo sam svojim drznim besedam. In možiček ga je pogledal od strani ter se plaho skrčil.
»Ali ti je dal Bog razum? ...« je vprašal Foma, ko se je bil otresel zadrege.
»Seveda ... to se pravi, toliko, kolikor ga pristoja majhnemu človeku ...« je negotovo rekel Fomin sobesednik.
»No in ti ga ne smeš prositi niti zrna več! Delaj si življenje s svojim razumom ... Bog te bode sodil ... Mi
vsi smo v njegovi službi _____ in vsi imamo enako ceno
pred njim ... Si-li razumel?«
Prav pogosto se je dogajalo, da je Foma naenkrat Izustil /kaj takšnega, kar se je njemu samemu dozdevalo drzno in kar ga je istočasno dvigalo v njegovih očeh. Bile so to nekake nepričakovane, smele misli in besede, ki so se pojavljale naglo, kakor iskre — kakor da jih vtiski klešejo iz Fominih možganov. In on sam je večkrat opazoval, da to, kar si on izmisli, izgovarja slabše in brezbarv-neje, nego se poraja v njegovem srcu.
Foma je živel, kakor da hodi po močvirju v nevarnosti, da se z vsakim korakom pogrezne v nesnago in blato, dočim se je vil kum kakor kakor kača na suhem,
— 273 —
trdnem kraju m iz dalijave ostro opazoval krščenčevo življenje.
Po razporu s Forno se je bil vrnil Jakov Tarasovič mračno zamišljen domov. Njegovi očesci; ste s-e svetili s suhim bleskom in ves se je vzravnal, kakor trdo napeta struna. Njegove gube so se bolestno zjezile, njegov obraz je postajal navidezno še manjši in temnejši in ko ‘ga je Ljuba zagledala takega, se ji je zazdelo, da je res bolan, da se skuša le premagati in da se sili pri; tem. Molčeči starec je tekal nervozno po sobi, metal hčeri v odgovor na njena vprašanja suhe, kratke besede in ji zakričal slednjič naravnost:
»Pusti me pri miru! Saj vidiš, da mi ni do tebe .. «.«
Zasmilil se ji je, ko je videla, kako žalostno in otožno so gledale njegove ostre zelene oči; zdelo se ji je dolžnost, vprašati ga, kaj da se ž njim godi in ko se je vsedel k obedu, je vstopila mahoma k njemu, položila mu roke na rame in ga vprašala prijazno in nemirno, gledaje mu v obraz:
»Očka! Bolni ste, kaj ne?«
Njena prijaznost je bila skrajno redka; zato je vedno omehčala samotnega starca in čeravno je ni vračal, jo je znal ceniti. In zdaj je stresel rame, da se je iznebil njenih rok ter ji rekel:
»Pojdi, pojdi na svoje mesto ... Glej, kako se te loteva Evina srbečica ...«
A Ljubovj ni šla; še vedno mu zroča v oči, ga je Vprašala z užaljenim glasom:
»Papa, zakaj vedno tako govorite z menoj ... kakor hi bi'a majhna ali prav neumna?«
-- 274 -
»Zato, ker si veiika in malo pametna ... M-da! To je vse, kar ti rečem! Pojdi, sedi in jej ...«
Odšla je in se vsedla molče očetu nasproti ter razžaljena stisnila ustnice. Majakin je jedel proti svoji navadi počasi, mešal dolgo z žlico po zeljni juhi in jo pozorno ogledoval.
»Ko Ibi tvoj zamašeni razum mogel umeti očetove misli!« je dejal nenadoma in vzdihnil z nekakim piskom.
Ljubovj je vrgla žlico na stran in zagovorila s solzami v glasu:
»Zakaj me žalite, očka? Saj vidite ... sama sem! vedno sama! Razumete vendar, kako težko mi je živeti ... in nikoli mi ne rečete prijazne besede ... nikoli ne govorite o ničemur! In saj ste tudi vi sami ... tudi vam je težko ... Vidim to ... Vam je jako težavno živeti ... a ... vi ste tega krivi sami! Vi sami ...«
»Zdaj je pričela iBalaamova oslica govoriti!« je rekel starec, nasmehnivši se. »U-no? Kaj pride še?«
»Jako ponosni ste na svoj um, očka ...«
»In še kaj?«
»To ni prav ... to me močno boli ... zakaj me pehate proč? Saj nimam nikogar raz ven vas ...«
V njenih očeh so se zasvetile solze; ko jih je oče zapazd. mu je vzdrhtel obraz
»Ko bi ne bila punica!« je vzkliknil. »Ko bi imela razum, kakor Marija Porodnica n. pr. .. ah Ljubovj! Teda; bi pljunil na vse ... tudi na Fomko ... No, ne deri se!<
Ona si je obrisala oči in vprašala:
»Kaj počenja Fomka?«
»Upira se ... Ha-ha! Pravi: vzemite vse moje imetje in pustite mi prostost ... Rešiti se hoče ... v krčmah ... To si je izmislil naš Foma ...«
— 275 —
»Kaj ... je to?« je dejala Ljuiba negotovo. Rada bi bila rekla, da je bom in a želja dobra, da je plemenita želja, če je resna, a bala se je, da ne bi razdražila očeta s svojimi besedami in le pogledovala ga je z vprašujočimi očmi.
»Kaj je to?« je pričel Majakin, tresoč se od ogorčenosti. »To ima ali od pijanosti, ali ... Bog tega ne daj!... od matere ... staroverke ... In če vre v njem ta meniški vpljiv, .bom imel mnogo dela ž njim! Velika borba se bode začela med njim in med menoj ... Predrzno se je vzdignil Proti meni ... ‘kar hipoma je pokazal veliko predrznost ... Mlad je ... ni še prebrisanosti v njem ... Vse, pravi, bom zapil, vse pojde v nič ... Jaz ti; bom pokazal!«
Majakin je mahnil z roko nad glavo, je-zno stisnil Pest in srdito pogrozil ž njo.
»Kako smeš? Kedo je pridobil premoženje, kedo ga ie uredil? Ti? Tvoj oče! ... Štirideset let truda leži v njem, a ti ga hočeš razrušiti? Mi vsi moramo zdaj stati skupaj, kakor stena, zdaj iti previdno, drug za drugim, kakor gosi vsak na svoje mesto ... Mi, kupci in trgovci smo skozi stoletja nosili Rusijo na svojih plečih in jo nosimo še sedaj ... Peter Veliki je bil car božanskega uma... on je poznal našo vrednost ... Kako nas je podpiral! Knjige je tiskal, nalašč zato, da )bi. nas učil našega dela ... ■faz imam knjigo Polidora Virgilija Urbinskega o izumiteljih, tiskano 1. 1720. na njegovo povelje ... da! To je treba razumeti ... On je tudi razumeva! ... ter nam daial moči ... A zdaj stojimo na svojih nogah ... in čuvamo svoje mesto ... Dajte nam prostora! Mi smo gradili podlago življenja, sami srno legali v zemljo mesto opeke ... zdaj moramo zidati nadstropja ... dajte nam svobodo
gibanja! To mora biti a-.ša smer ... Tu je n*ša naloga ... A Fomka tega ne razume ... Mora pa razumeti in nadaljevati ... Sa. ma occiova sredstva. Kedar umrem jaz, pridejo še moja v 'njegove roke: delaj, psiček! On pa uganja neumnosti. Ne, le počakaj! Jaz te bom že spravil na svoje mesto!«
Starec se je dušil ob svojem razburjenju in njegove oči so zrle hčer s tako divjim bleskom, kakor bi sedel Foma na njenem mestu. Ljubovi je strašilo njegovo razburjenje, toda ni se osmelila, da bi .zadržala očeta in molče je zrla v njegov ljuti in mračni obraz.
»Pot je zgrajena od očetov in ti moraš hoditi po nji. Petdeset let sem delal in zakaj? iDa moji otroci dokončajo moje delo ... Moji otroci?”"... Kje imam svoje otroke?«
Starec je otožno povesil glavo, glas mu je zastal in tako zamolklo, kakor bi govoril nekam notri, va-se, je rekel :
»Eden je kaznjenec ... izgubljen človek ... drugi ... pijanec in malo upanja imam vanj ... Hči ... Komu naj izročim svoj trud pred smrtjo? ... Ko bi imel zeta ... Mislil sem: Poma se bode izpametoval, obrusil se bode in dam mu tebe za ženo ter vse svoje imetje v doto ... ne! Foma pa je zanič ... Drugega, ki bi sodil na njegovo mesto ... pa ne vidim ... Kakšni so dandanašnji ljudje! ... Včasih so bili 'kakor iz železa, sedaj pa ... sam kavčuk ... Vsi se prigibajo in ničesar trdnega 'nimajo v sebi... Kaj je to? Odkod?«
Nemirno je gleda! Majakin svojo hčer. ki je moičaia.
»Povej«, jo je vprašal, »česa ti je treba? Kako je treba po tvojem mnenju živeti? Česa hočeš? Ti si se učila, Citala si, — česa torej potrebuješ?«
Vprašanja so se vsipala Ljubovi tako nepričakovano na glavo, da je prišla v zadrego. Bila je zadovoljna, da jo oče vprašuje o tem, obenem pa se je bala odgovoriti, da bi si ne vzela ugleda v njegovih očeh. In nato je dejala, kakor bi se pripravljala, da skoči čez mizo, z negotovim in drhtečim glasom:
»Da bi bili vsi srečni ... in zadovoljni ... vsi ljudje ... In vsi imajo enako pravico do življenja ... do ugodnosti življenja ... Svoboda je potrebna vsem ... tako kakor zrak ... in enakost v vsem!«
V začetku njenega razburjenega govora ji je igledal oče z nemirno radovednostjo v obraz, a čim mu je naglo metala svoje besede, se je počasi izpreminjal izraz njegovih oči in z mirnim preziranjem ji je rekel nazadnje:
»Saj sem vedel, ti neumnica!«
Ona je povesila gii avo, a tako jo je zopet dvignila in vzkliknila bolestno:
• »Saj pravite vi sami: svoboda ... «
»Molči vendar!« je starec surovo zakričal nad njo. »Ti še tega ne vidiš, kar nosi vsak človek očitno, na zunaj ... Kako morejo biti vsi srečni in enaki, ako hoče biti eden višji nego drugi? Še berač ima svoj ponos in se baha pred drugimi s čemurkoli ... Tudi mali fantiček že hoče prekositi svoje tovariše ... In nikdar se ne bode človek umaknil človeku ... le bedaki mislijo to ... Vsak ima svojo dušo ... in svoj obraz ... Le tisti, ki svoje duše ne ljubijo in ne varujejo svojega lica, se dajo obtesati po isti meri! ... Oh ti! ... Načitala in nažrla si se neumnih stvari ...«
Bridek ukor in strupeno preziranje sta se izražala na starčevem obrazu. S šumom se je odmakni! od mize,
■278 —

skočil pokonci, položil roki na hrbet in začel z malimi koraki, majaje z glavo, tekati po sobi, pri čemur je zlobno in piskaje nekaj šepetal. Ljubov j, bleda od razburjenosti in vžaljenosti, je poslušala ta, šepet in njeno srce je nemirno utripalo.
»Sam sem ostal ... sam ... kakor Job ... O Gospod! ... Kaj naj storim? O ... sam! Ali nisem umen? Ali nisem Lokav? A vendar me je prekanilo življenje ... Koga ljubi? Komu prizanaša? Dobre bije in zlim ne odpušča ... In nikomu .ni umljiva njegova pravičnost .. .<
Deklico je obšlo .bolestno usmiljenje do starca; objela jo je goreča želja, pomagati mu; rada bi mu s čem koristila. Sledila mu je z gorečimi očmi in mu dejala nenadoma s tihim glasom:
»Očka ... dragi! Ne žalujte ... Saj Taras še živi ... morebiti bi on ...«
Majakin je hipoma obstal, kakor vkopan in počasi dvignil glavo:
»Drevo, ki se je že za mlada skrivilo, da ni vzdržalo ničesar, se bode že celo zlomilo v starosti ... A vseeno ... tudi Taras mi je sedaj slamnata bilka, čeravno je težko da vreden več nego Foma ... Gordjejev ima značaj ... on ima očetov pogum ... On bi i'ahko mnogo napravil' iz sebe ... A Taraska ... nanj si se spomnila ob pravem času .. . m-da!«
In starec, ki je bil še pred minuto tako pobit, da je tarnal in tekal od žalosti po sobi. kakor miš v pasti, je stopil sedaj z zamišljenim obrazom zopet k mizi, primaknil premišljeno svoj' stol in sedel, rekši:
»Treba bode pogledati, kaj je s Tarasko ... V neki tovarni v Usolju živi ... Slišal sem to od trgovcev. Sočo
279 —

baje izdelujejo tam ... Poizvedel bom natanko ... Pisal mu bom ...«
»Ali dovolite, očka, da mu pišem jaz?« je tiho poprosila Ljubovj, tresoča se radosti in vsa rudeča ...
»Ti?« je vprašail Majakin, pogledal jo naglo, pomolčal, premislil nato njen predlog in rekel: »Mogoče! To je celo boljše. Piši mu ... Vprašaj ga, če je oženjen? Kako da živi? Kaj da misli? ... Sicer pa ti bom že jaz povedal, kaj treba, da mu pišeš, kedar bode čas za to ...«
»Storite to kmalu, očka!« je rekla deklica.
»Kmalu te bode treba omožiti ... Zdaj si tu ogledujem enega, rudečelasega ... Videti je, da ni neumen fant ... Ima tudi inozemsko izobrazbo ...«
»Je-li to Smolin, papa?« je vprašala Ljuibovj nemirno in radovedno.
»In če bi bil on ... Ikaj potem?« je vprašal Jakov Tarasovič v kupčijskem tonu.
»Nič ... Ne poznam ga ...« je neodločno odgovoriila Ljubovj.	/
»Seznanim te ž njim ... Čas je, Ljubovj, čas! Nada v forno je slaba ... čeravno je popolnoma ne opuščam .. «
»Na Forno nisem računala ... Kaj mi je on?«
»To ni bilo prav! Ko bi bila ti pametnejša, bi se morda ne bil pokvaril! ... Ko sem vaju videl skupaj, sem včasih mislil: moje dekle bo fanta že privezalo na-se ... Lep parček bo! A ... motil sem se ... Mislil sem, da boš brez migljajev razumeì’a svojo korist ... Tako je, ddkle, da ve§!« jo je podučil oče.
Ona se je zamislila, poslušaje njegove prepričevalne besede. V zadnjem času je prihajala nji, ki je bila zdrava in krepka, vedno češče misel na možitev, ker ni videla
— 280 —
druge poti iz svoje samote. Želja, da bi zapustila očeta in potovala kamorkoli, da bi delala in se mučila, Jo je bila minila že davno, kakor je bila premagala v samoti, sama pri sebi že mnogo drugih, ravnotako ostrih, a plitvih in nejasnih želja. Od raznih knjig, ki jih je čitala, je ostal v nji kalen sesedek, nekaj živega sicer, a tako približno, kakor je živ protoplazma. Iz tega sesedka se je razvijalo v deklici čustvo nezadovoljnosti z življenjem, stremljenje po osebni neodvisnosti in želja, da bi se osvobodila iz težkega varstva svojega očeta; a manjkalo ji je i moči, da bi uresničila svoje želje, i jasnega pojma o tem, ikako da bi se dale uresničiti. Vrh tega je tudi narava vplivalla po svojem in že več nego enkrat je bila deklica začutila mučno, bolestno hrepenenje, kedar je videla mlade matere z deteti v naročju. Včasih, kedar je obstala pred ogledalom. je žalostna opazovala svoj polni, sveži obraz, s temnimi obroči okrog oči in smilila se je sebi sami; čutila je, da jo življenje pozablja in odriva.
Zdaj, ko je poslušala očetove besede, si je predstavljala Smolina, kakošen bi neki bil. Poznala ga je še kot gimnazijca; tačas je bil ves poln mozotcev, toponos, vedno snažno omit, soliden in dolgočasen. Plesal je težjko in okorno in govoril dolgočasno.
Od tistih dob je bilo poteklo mnogo časa: živel je bil v inozemstvu in se tam učil, — kakšen je neki sedaj? Od Smolina so pohitevale njene misli k bratu in srce ji je bilo, ko je ugibala, kaj da ji odgovori na njeno pismo. Kakšen je pač? Podoba brata, kakoršnega si je predo-čevala, je zakrila pred njo i očeta, i Smolina im že je bila sklenila, da pred Tarasovim prihodom za ves svet ne privoli v možitev, ko jo je nenadoma zaklical oče:
»Mej, Ljuba! O čem razmišljaš?
»Tako ... hitro gre vse ...« je odgovorila Ljuba, na-smehnivša se.
»Kaj gre hitro?«
»Vse ... pred tednom dni se ni smelo govoriti pred vami o Tarasu, a sedaj ...«
»Sila, dekle! Sila ... Potreba je sila, ki dela iz jekla prožino in jeklo je uporno ... Taras ... poglejmo! Človek ima ceno po svojem odporu proti sili življenja ... Če ne obrača življenje njega, marveč on življenje po svoji volji ... potem mu ne odrekam spoštovanja! Dovolite, da vam stisnem roko in potem bova skupaj vodila kupčijo ... Ah, star sem! In življenje je postalo sedaj tako bujno! Vsako leto zanimivejše postaja ... čim dai}? več okusa je v njem! Živel bi še rad in deloval...«
Starec je cmokal z ustnicami, kakor da pokuša nekaj dobrega, drgnil si roke in željno ste se svetili njegov; očesci.
»A vi ... vi ste redkokrvni človečki! Nisti še odrastli, a vendar ste že prezreli in oveli ste, kakor stara redkev ... In ne razumete, da postaja življenje vedno lepše ... Sedeminšestdeset let živim na tem svetu in stojim že ob svojem grobu, a vidim, da poprej; ko sem bil! še mlad,
na svetu, ni hilo toliko im talko krasnega cvetja---Vse
postaja lepše! Kakšna poslopja se vidijo sedaj! Razni pripomočki za trgovino ... Veliki parobrodi! Človek bi si ne mislil, koliko uma je v vsem! Gledaš in misliš: ti ljudje so nekaj vredni! Vsa čast! Spretno so napravili življenje. Vse je dobro in prijetno ... le vi, naši nasledniki, ste brez vsakega živega čustva! Kakor šen koli šarlatan-ček izmed meščanov je celo spretnejši, nego vi ... Ta ...
‘_>82 —
ta-le Ježov, kaj pa je on? A dela se sodnika nad vami ... in c e'o nad vsem življenjem ... pogum ima v sebi ... A vi ... Fej! Živite, kakor berači ... V veselju ste živina, v nesreči pa ... golazen! Gnili'ljudje ste ... trebalo bi vam spustiti ognja v žile ... odreti vas na meh in posuti s soljo po živem mesu, potem bi že skakali!«
Jakov Tarasovič, majhen, gubast in koščen, s črnimi konci zobov v ustih, s plešo in temno poltjo, ki se je zdela opaljena in prekajena v vročini življenja, se je tresel od strastnega razburjenja in metal svoji mladi, velilki in krepki hčeri glasne, zaničljive besede v obraz. Gledala ga je, kaker da se zaveda krivde, smehljala se v zadregi in v njenem srcu je rastlo spoštovanje pred tem živahnim starcem, ki je bil tako vztrajen v svojih željah ...
A Foma je vedno blodil in kolovratil, prebijal dneve in noči v gostilnicah in beznicah in čimdalje bolj ga je navdajalo zaničljivo in sovražno čustvo proti ljudem, ki so bili olkrog njega. Včasih so vzbujali v njem bolestno željo, da bi našel med njimi kakor.šenkoli odpor svojemu zlemu čustvu, srečal dostojnega in pogumnega človeka, ki bi ga osramotil z vneto, očitajočo besedo. Ta želja se je oglašala v njem vedno jasneje, — bilo je hrepenenje po pomoči v duši človeka, ki je čutil, da je zablodil s poti in da poginja ...
»Bratci!« je kriknil nekoč, ko je sedel' za mizo v gostilnici, polupijan in obdan cd neznanih požrešnih ljudi, ki so jedli in pili toliko, Ikakor bi pred že' dolgo dni ne bili imeli grižljaja v ustih. »Bratci! Mučno in ... dolgčas mi je pri vas! ... Bijte me ... spodite me! ... Lumpi ste sicer, a bližje ste drug drugemu, nego meni ... Kako to?
Saj sem tudi jaz pijanec in lump ... a vendar sem vam tuj! Vidim ... da sem tuj ... Iz mene pijete in va-me pljuvate na tihem ... čutim to! Zakaj?«
Umevno je, da se niso mogli obnašati drugače proti njemu: morebiti se niti eden izmed rujih v globini svoje duše ni imel za nižjega nego on, toda on je bil bogat in to jih je oviralo, da se niso obnašali proti njemu bolj prijateljski in to, da je govoril vedno nekake porogljivo-srdite besede, ki so vzbujale vest, jim je bilo nerodno. Vrh tega je bil močan in kmalu razjarjen, — niti besede si niso upali reči proti njemu. A njemu se je hotelo ravno tega; želel je vedno silneje, da bi vstal kedo izmed njih, ki ga on prezira, proti njemu ter mu povedal iz obraza v obraz nekaj silnega, kar bi ga obrnilo s te polžke poti, katere opasnost je čutil in videl njeno bì'ato, — poln brezsilne mržnje do nje.
In Foma je našel, česar je bil iskal.
Nekega dne je kriknil svojim sopivcem, razdražen, da še ne brigajo zanj:
»Vi mrčesi! Molčite vsi! ... Kedo vas poji in krmi? AH ste pozabili? Jaz vas naučim reda! Vi jetniki! Kedar jaz govorim ... molčite vsi!«
Umolknili so' zares; bali so se pač, da morebiti iz-gubé njegovo blagohotnost ali pa so mislili, da jih pretepe on, ki je bil podoben zdravi, močni živali. Molčali so nekaj časa in kuhal'.i v sebi svoj srd proti njemu, sklanjajo se nad 'krožnike, so skušali skriti svojo jezo in svojo zadrego. Samozadovoljno jih je pogledal Foma in se pobahal iz zadovoljnosti nad njihovo suženjsko pokorščino:
»Aha! Zdaj ste tiho ... Tako, že prav! Pri meni je strogo! Jaz ...«
28 -I

»Tepec!« se je zaslišal miren in glasen vzklik.
»Ka-aj?« je zarjul Poma in skočil pokonci. »Kedo pravi to?«
Zdaj je vstal na koncu mize čuden, velik človek, v dolgi suknji, s celim gozdom polucsivelih las na velikanski glavi. Njegovi lasje so bili ščetinasti in stali v gostih pramenih na vse strani; obraz je bil rumenkast, obrit in okrašen z velikim grbastim nosom. Forni se je zdel podoben metli, s katero omivajo parobrodne palube in to je razveselilo polupijanega mladeniča ...
»Lep si!« se je nasrpehnil. »Zakaj pa lajaš, a? Ali veš, kdo sem jaz?<c
S kretnjo trageda je iztegnil človek proti Forni roko, katere prsti so bili dolgi in gibčni, kakor čarovnikovi in rekel z gostim, (hripavim basom:
»Ti si ... gnila bolezen svojega očeta, kateri je bil, čeravno grabež, a vendarle ... dostojen človek v primeri s teboj ...«
Od presenečenja in jeze je Forni zastala sapa v prsih; srepo je izbulil oči in molčal, ker ni našel primernih besed, s katerimi bi odgovori'1 na to predrznost. A človek, ki je stal na koncu mize, je Oduševljeno hripel, obračaje svoje velike, a brezbarvne in otekle oči, kakor žival:
»Ti zahtevaš, naj te mi spoštujemo ... be-dak! ... S čem si zaslužil spoštovanje? Kedo si? Pijanec, ki zapiva očetove glavnice ... Divjak! Ti bi smel biti ponosen na to, da pijem jaz, znameniti umetnik, nesebični in zvesti služabnik umetnosti, iz iste steklenice, kakor ti! V ti steklenici je sandeljevina in sirup, a ti misliš, da je portsko vino. Ona je tvoj patent na priimek divjaka in osla!«

»Ah ti, ar-restant!« je zarjovel Foma zopet in se vrgel proti umetniku. A prijeli so ga in zadržali. Otepaje se v rokah ljudi, ki so se biti obesili nanj, je bil primoran, poslušati brez odgovora, kako je človek, ki je bil podoben metli, grmel nad njim s svojim debelim in težkim glasom: »Vrgel si ljudem par kopejk od ukradenega rublja in misliš, da si junak! Dvojen tat si: najprej si ukradel rubelj, zdaj kradeš pa zahvalo za tistih par kopejk! ... No, od mene je ne dobiš! Jaz, ki sem posvetil vse svoje življenje razkrinkanju podlosti, stojim pred teboj in govorim smelo: ti ... si bedak in berač, ker si preveč bogat. To je vsa modrost: vsi bogatini so berači ... Tako služi resnici znamenit kupletist Rimskij-Kaniba'skij!«
Že je sta! Foma mirno sredi ljudi, ki so ga bili tesno obstopili in poslušal željno gromovite besede kupletista; zdaj so vzbujale v njem čustvo, kakor bi mu praskale bolno mesto in lajšale na ta način pekočo bolečino. Navzoči so se razvnemali: nekateri so hoteli ustaviti potok kupletistovega krasnorečja, drugi pa so hoteli odvesti Forno. On jih je peha! molče od sebe in poslušal, vedno bolj se udajaje ostri nasladi ponižanja, ki ga je čutil pred temi ljudmi. Vedno topleje se je 'laskala njegovi duši bol, ki so jo v nji budile kupletistove besede, a ta je grmel, opajaje se ob nekaznovanosti svojih očitanj:
»Ali misliš, da si gospodar življenja? Ti si ... nizek suženj rublja ...«
Nekomu izmed navzočih se je rigalo na glas in ker je bil nezadovoljen zaraditega, je vsakokrat po takšnem dogodku zarentačil:
»O ... hudič!«
A v nekem neobritem človeku z mastnim obrazom se je bilo vzbudilo sočutje s Forno, ali pa se mu je zazdelo dolgočasno, prisostvovati temu prizoru; mahaje z rokami je proseče zategoval:
»Go-ospoda! Pu-ustite to! Ni le-lepo! Saj smo mi vsi grešniki! Vsi, brez izjeme ... verujte mi!«
»Le govori!« je zamrmral Foma. »Ne dotaknem se te! Le govori!«
Zrcala med okni so obsevala vso to zmešanioo in v zrcalih so se zdeli ljudje še ‘bolj zoprni in gnjusni, nego so bili v resnici.
»Nočem govoriti!« je zakričal kupletist, »nočem metati biserov svoje resnice in jeze svoje pred tebe ...«
Stresni'! se je, veličastno divgnil glavo in odšel tragičnih korakov proti vratom.
»Lažeš!« je rekel Foma in hotel za njim. »Počakaj! Vznemiril si me, zdaj me še pomiri!«
Prijeli in obkolili so ga in mu kričali nekaj» on pa se je zadeval na svoji poti ob dosežne zapreke — ga je pomirjevala borba ž njimi in vsa njegova nejasna čustva so se družila v stremljenje, da bi odpahnil vse, kar ga ovira. In zdaj, ko je bil vse porinil proč in dospel na ulico, je bil že manj razvnet. Stal je na trotoarju, ogledoval ulico in si mislil osramočen; kako je vendar mogel dovoliti ti metli, da ga je zasmehovala in zmerjala njegovega očeta s tatom?
Tema in tišina je bila naokrog; jasno je svetila luna in lahek, osvežujoč veter je pihal. Nastavivši lice njegovemu hladnemu dihu. je šel Foma z naglimi koraki proti vetru, piallo se oziraje in želeč, da bi pač ne prišel za njim kedo izmed gostilniške družbe; čutil je, da se je
— 2»7 -

ponižal v očeh vseh teh ljudi. Hodil je in razmišlja! o tem, kako daleč da je prišlo ž njim: potepuh ga javno opsuje in on, sin odličnega kupca, mu ni mogel z ničemur poplačati njegovega roganja.
»Prav se mi godi!« je mislil Foma škodoželjno in žalostno obenem. »Prav se mi godi ! Ne izgubljaj se ... razumevaj! ... In potem ... saj sem hotel sam, sam sem se zadiral nad vsemi ... Zdaj moram vtakniti v ne-drije! ...« Bolestno sočutje s samim seboj ga je navdalo ob teh mislih. Pečaje se ž njimi in že iztreznjen je šel naprej po ulicah in iskal v sebi venomer nekaj krepkega in trdnega ... A vse je bilo nejasno v njem in le srce mu je tesnilo, ne da bi se kazalo v razločnih oblikah. Kakor v težki dremoti je dospel do reke, sel na bruna ob njenem bregu in začel zreti na njeno tiho, temno vodo, pokrito z lahnimi .valčki. Mirno in skoro brezšumno je tekla široka, mogočna reka in nesla ogromna bremena na svojih prsih. Vsa je bila pokrita s črnimi ladijami; signalni ognji in zvezde so se zrcalile v njeni vodi; majhni, lahki valovi so prihitevah laskavo in s tihim glasom na breg, Forni ravno pod noge ... Žalost je dihala z neba; čustvo osamljenosti je davilo Forno ...
»Gospod Jezus!« je mislil in pogledal žalostno v nebo. »Kako nesrečen sem ... Ničesar ni v meni ... Bog m; ni dal ničesar ... Zakaj moram biti takšen? O moj Bog!«
Ob spominu na Boga je postalo Forni nekako lažje, njegova osamljenost se mu ni dozdevala več tako huda in vzdihnivši iz vsdh grudi, je začel brezglasno govoriti Bogu:
»Gospod Jezus! ... Nekateri ljudje ne razumejo ničesar, toda mislijo, da vedo vse in zato jim je lahko žive-
ti ... A zame ni opravičenja ... Zdaj je noč ... a jaz sem sam in nimam kam iti ... Nikomur ne morem reči besede ... nikogar ne ljubim ... Le kuma imam, a on je brez duše ... Ko ibi ga ti kako kaznoval ... On misli, da sploh ni nikogar umnejšega in boljšega na svetu, nego je on sam ... in ti to trpiš ... In tudi jaz ... Da bi me doletela vsaj kakšna nesreča ... da bi zbolel ... A glej, zdrav sem, kakor železo ... Pijem, živim razuzdano in v blatu ... a telo niti ne zarujavi ... le duša me boli ... O Gospod! Zakaj je življenje takšno?«
Zaporedoma so vznikale v glavi osamljenega, zablo-delega -človeka plaho se upirajoče misli, a tišina okrog njega je postajala vedno gostejša in noč vedno temnejša. Nedaleč (od ibre-ga je bil zasidran čoln; zibal se je sem-tertja in nekaj na njem je škripalo, tako da se je slišalo, kakor ječanje ...
»Kako se naj osvobodim takega življenja?« je preudarjal Forna, gledaje na čoln. »Kakšno delo mi je namenjeno! Vsi delajo ...«
In nenadoma ga je presenetila misel, ki se mu je dozdevala velika.
»In težko delo je cenejše nego lahko! Eden se uda za rubelj delu z dušo in te’esom, drugi pa pobere tisoč rubljev z enim prstom ...«
Ta misel ga je prijetno vspodbujala: zdelo se mu je, da je našel v človeškem življenju še nekaj lažnjivega, še neko prevaro-, katera je bila skrita ... Domislil se je enega izmed svojih kurjačev, starega Ilije, ki je prevzel za deset kopejk kurjenje razven svojega postavnega časa in delal mesto tovariša osem- ur v dušeči vročini. Ko- je nekoč zbolel od preobilnega dela in se valjal po zadnjem koncu

— 289 —
Iadije, ga je vprašal Foma, čemu da se tako ubija, in dobil od Ilije odurni in mračni odgovor:
»Zato, ker je meni vsaka kopejka bolj potrebna, nego tebi sto .rubljev ... zato !...«
In ko je bil to rekel, je starec s težavo obrnil Forni hrbet svojega telesa, razpaljenega od bolezni.
Obstavša pri kurjaču, je njegova misel nagloma in brez napora objela vse te male ljudi, ki so se pečali s težkim delom. Čudno je bilo, — zakaj žive? Kakšno veselje imajo od življenja ,na zemlji? Venomer delajo le svoje umazano, trudapolno delo, jedo slabo, oblečeni so slabo in pijančujejo ... Marsikateri ima že šestdeset let, a še vedno se ubija skupaj s krepko mladino ... In vsi so se zazdeli Forni velik kup črvov, ki le zato lazijo po svetu, da bi jedni. Zaporedoma so vstala v njegovem spominu njegova srečanja s temi ljudmi, zdaj porogljivimi in žalostnimi, zdaj brezupno mračnimi in njihove ječeče pesmi... In takoj se je domislil, kaj je bil nekoč rekel Jefim v kon-torju uslužbencu, ki je najemal matroze:
»Lopuhinski kmetje tam-le so se prišli ponujat, pa ne daj jim več, nego deset rubljev na mesec. Letos so pogoreli do tal in velika revščina je zdaj pri njih ... tudi za deset pojdejo ...«
Foma je sedel na brunu in se zibal z vsem telesom in iz teme na reki so vstajale pred njim moleč raznolike človeške postave. Matrozi, kurjači, trgovski pomočniki, natakarji iz gostilnic, polupijane ženske in redni gostilniški gostje. Kakor senca so plavali po zraku, nekaj vlažnega in slanega jo vejalo od njih in njihova gosta, temna tolpa se je gibala tako tiho, brezšumno in brez določene smeri, kakor se neso jesenski oblaki. Tihi pljusk

vode se je vlival v dušo, kakor otožno vzdihujoča glasba. Daleč, nekje na drugi strani reke, je gorel ogenj; od vseh strani ga je obdajala tema dn ga včasih čisto požirala in v mrakoviih je trepetala tedaj rudečkasta lisa, 'komaj vidna očesu. A nagi orna je ogenj zopet vzplamtel, tema se je umaknila pred njim dn videlo se je, kako se vije kvišku. Potem pa je zopet ugašal ...
»Gospod, Gospod!« je mislil Fonia z bridko težavo, ko je -čutil, kako mu grize žalost vedno silneje njegovo srce. »Tudi jaz sem čisto sam, kakor ta-le ogenj ... A jaz ne dajem luči, marveč le puh in dim. Ko bi vendar mogel kje dobiti modrega človeka! Popolnoma nemogoče mi je, da bi živel tako sam ... Ničesar ne morem ... Ko bi srečal človeka ...
V daljavi, nad reko ste se pojavili dve veliki jasno-rudeči luči in visoko nad njima — tretja. Tam se je zaslišal zamolkel šum in nekaj črnega je prihajalo proti Forni.
»Parcbrod prihaja od zdolaj ...« si je mislil. «Gotovo je več nego sto ljudi na njem ... in jaz ne zanimam nikogar izmed nj-:h ... Vsi vedo, kam se peljejo ... Vsak ima nekaj svojega ... vsak pač umè, kaj potrebuje ... in česa je treba meni? In kdo mi more to povedati? Kje je takšen človek?«
Luči parobroda so se zrcalile v reki in se tresle na nji, razsvetljena voda se mu je umikala z zamolklim mrmranjem dn 'ladija se mu je dozdevala ogromna črna riba z ognjenimi plavutami ...
Po ti težki noči je preteklo nekaj dni in Foma je začel zopet pijančevati. To je prisilo slučajno dn proti njegovi volji. Bil je že sklenil, da ne bode več popival in šel je v enega izmed dragih hotelov v mestu obedovat, nadejale
se, da tam ne dobi nikogar izmed znanih mu sopivcev, ki so zbirali za svoje piatiscine vedno cenejše in manj spodobne kraje. A motil se je: padel je naenkrat v prijatelj s'k o - r a d o s tn i objem sinu lastnika tovarne za žganje, ki je bil vzel Sašo za ljubico.
Ta je pritekel k Forni, objel ga in se veselo zasmejal.
»To je srečanje! In jaz jem tukaj že tretji dan in se dolgočasim v svoji samoti ... Ni ga spodobnega človeka v mestu, tako da sem se včeraj seznanil celo s časnikarji... Veseli ljudje so in čeravno so igrali od začetka aristokrate in pihali va-me, a potem so se napili vsi, kakor ... Pri glavnici svojega očeta se zaklinjam ... danes bode ravnotako! Seznanim vas z njimi ... Eden izmed njih je feljtonist, tisti, veste, ki vas je tedaj poveličeval ... kako se že piše? Vesel majhen človek je ... vrag ga vzemi! Veste, človek bi si najel takšnega za lastno rabo?! Nekaj bi mu plačal in ga vzet v svojo službo — zabavaj me! Dobro bi bilo, kaj ne? Jaz sem imel v službi nekega ku-pletista, veselo je blo pri njem ... Včasm sem ukazal’ »Rimskij, zapoj nam kupletov!« Začel je in, da povem po pravici, trebuh je bolel človeka od smeha. Škoda, da je nekam zbežal ... Ali ste že obedovali?«
»Še ne ... In kaj je z Aleksandro?« je vprašal Foma, oglušen od glasnega besedovanja tega visokega, razbrzdanega fanta v pestri obleki.
»U-no, veste«, se je ta načemeril, »vaša Aleksandra je ničvredna ženska! Nekako temna je ... dolgčas je biti ž njo ... vrag naj jo vzame! Hladna je, kakor žaba, brr! Ne, dal ji bom slovo ...«
»Hladna je, to je res«, je rekel Foma in se zamislil.
»Vsak človek mora kar najbolje opravljati svoje delo«, je učit sin tovarnarja, »in če greš za ljubico, moraš gledati, da v polni mori izpolnjuješ svoje dolžnosti ... če si poštena ženska ... iNo, ali si naročiva vodke?«
Pila sta. In se seveda opila.
Pod večer se je zbrala v gostilni velika /in šumina družba in Foma, pijan, a žalosten in tih, ji je govoril z zapletajočim se jezikom:
»Jaz si mislim tafcode: nekateri ljudje ... so črvi, drugi so ... vrabci ... Vrabci, to so kupci ... Oni kljuvajo črve ... To jim je že tako namenjeno ... Potrebni so A jaz ... in vi vsi ... mi smo brez smotra ... živimo tako, da nam ni nikjer primere ... in nikjer opravičenja ... Čisto nepotrebni smo ... A zakaj živč-tudi drugi ... sploh vsi? To je treba umeti ... Bratci! ... Mi vsi bomo popokali ... bogme da! Od česa bomo popokali? Zato, ker ... so v nas same nepotrebne reči ... naša duša je zanič ... in vse naše življenje je zanič! Bfatci! jočem; se ... čemu me je treba na svetu? Ni me treba ... oh, da bi umrl ... Umhl bi rad ...«
In plakal je z obilnimi, pijanimi solzami. K njemu je sedel pijan in majhen črn možiček, spominjal ga nečesa, poljubljal ga in kričal, razbijaje z nožem ob mizo:
»Res je! Molčite! Dajte si reči krepko besedo! Dajte besedo slonom in mamutom neurejenega življenja! Gola ruska vest govori svete besede! 'Le tuli, Gordjejev; tuli, kar se da! ...« In zopet se je jel obešati Forni na rame, lezel mu na prsi in dvigal k njegovemu obrazu svojo okrog’o, črno, gladko-ostriženo glavo, ki se je neprenehoma obračala na njegovih plečih na vse strani, tako da Foma ni mogel dobro videti njegovega obraza in se
— 2:13 —
je zato jezil nad njim ter ga vedno odbijal od sebe, kričoč z razdraženim glasom:
»Ne lazi, no! Kje je tvoj obraz! Proč!«
Okrog njiju je donel glušeč, pijan smeh in sin lastnika tovarne z žganjem je lovil sapoiin hripavo kričal nekomu: »Pridi k meni! Sto rubljev na mesec, hrano in stanovanje! Častna beseda. Pojdi! Častna beseda. Pljuni na časopis ... jaz te plačam boljše!«
In vse se je zibalo v plavnem, valovitem gibanju semtertja. Ljudje so se zdaj oddaljevali od Feme, zdaj so se mu približevali, strup se je spuščal nizdoli, a pod se je dvigal kvišku in Forni se je zdelo, da ga zdajpazdaj stisne in razdrobi. Potem se mu je zazdelo, da plove nekam, po neizmerno široki in burni rek: in, zibaje se na nogah, je začel kričati v svojem strahu?«
»Kam pioverne? Kje je kapitan?«
Odgovarjal mu je gromki, brezmiselni smeh pijane družbe in rezki, zoprn: krik črnega možička:
»Re-es! Vsi smo brez krmila in brez jader ... Kje je kapitan? Ka-aj? Ha-ba4ia! ...
Od te more se je prebudil Fonia v majhni sobici z dvema oknoma in iprvo, kar so zagledale njegove oči, je bilo suho drevo. Stalo je pred oknom; njegovo debelo deblo s preperelo skorjo in strohnelim strženom je branilo luči vhod v sobo, krive, črne, brezlistne veje so se žalostno in brez moči Lztezalle v zrak, zibale se in škripale tiho in otožno. Deževalo je; v potokih je tekla voda preko šip in slišati je bilo, kako se vliva s strehe na zemljo in ihti. S tem plačočim zvokom se je mešal drugi, tanko.
- 294 —
tu: n ta,m preneh ujoče, 'hitro škripanje peresa po papirju in nekakšno pretrgano mrmranje.
S trudom je obrnil Foma na blazini svojo bolno in težko glavo in zagledal malega, črnega človečka, ki je sedel za mizo, čečkal s peresom po papirju, otiobrovalno kimali s svojo okroglo glavo, sukal jo na vse strani, migal z rameni in neprestano premikal semtertje po stolu vse svoje malo telo, ki je hHo oblečeno le v spodnje hlače in ponočno srajco, kakor da sedi na čem gorkem in vendar iz kakoršnegakoli vzroka ne .more vstati. Njegova suha in tenka levica si je zdaj krepko dvignila Celo, zdaj, je delala neznana znamenja po zraku; gole noge so brskale po podu, na vratu mu je utripala žila in celo ušesa so se mu gibala. Ka'dar se je njegov obraz obrnil k Forni, je videl! ta njegove tenke ustnice, ki so nekaj šepetale, ostri nos, ki se je povešal nad redke brčice in te brčice, ki so vedno skočile kvišku, kedar se je možiček nasmehnil. Njegov obraz je bil rumen, zatekel in gubast in zdelo se je, kakor bi njegove živahne, svetle črne oči ne spadale k njemu.
Ko se je bil Farna naveličal gledati ga, ,je začel počasi obračati oči po sobi naokrog. Na velike žeblje, ki so bili zabiti v steno, so bili obešeni svežnji časnikov, tako, da so se zdele stene pokrite z oteklinami. Strop je bil po-leplljen z belim papirjem, ki je tvoril metru rje, bil že tu-intam razpokan in visel v umazanih cunjah proti tlom ; po tleh so ležala 'Oblačila, škornji, knjige in raztrgan papir. Vsa soba je napravljala takšen vtis, kakor bi bila poparjena s kropom.
Človeče je vrgel pero proč, sklonil se čez mizo, za-bobnal s prsti po njenem robu in zapel tiho, s slabotnim glaskom:

.Bobnar, le zabobnaj, ne boj se, glasneje poljubljaj deklé ; to vede najgloblje je smisel, to jedro modrosti je vse!-
Foma je težko vzdihnil in rekel-'
»Ah ... mato zelterske vode bi pri ... ali se to ne da?«
»Aha!« je naglo vzkliknil človeček in, skočivši s stola, le prihitel k širokemu divanu, obitemu s ponošenim platnom, kjer je ležal Fonia. »Zdravo, tovariš! Zeltersko? Imam jo! S konjakom ali kar tako?«
»Raje s konjakom ...« je rekel Foma, stiskaje ponujano mu suho in gorko roko in gledaje možičku pozorno v obraz.
»Jegorovna!« je zavpil ta skozi vrata in vprašal, obrnivši se k Forni: »Kaj me ne spoznaš, Foma Ignatjič?«
»Spominjam se ... da ... sva se nekje videla' ...«
»Štiri leta sva se videla tistikrat ... a to je že davno ... Jezov ...
»O Gospod!« je začudeno vzkliknil Foma in vstal na divanu. »To si torej ... ti?«
»Veš, bratec, včasih tega sam ne verujem; toda realno dejstvo, to je nekaj, od česar se odbija dvom, kakor žoga iz kavčuka o'd železa ...«
Smešno se je raztegnil Ježovu obraz in njegove roke so začele kdovezakaj tipati po prsih.
»N-no-o!« je zategnil Foma. »A postaral si se! A-ja-jaj! Koliko si sedaj star?«
»Trideset let ...«
»In videti ti je, 'da jih imaš petdeset ... Suh si in rumen ... Gotovo ne živiš preveč sladko? In piješ tudi ...«
Forra je bilo žal, ko je videl veselega, bistroumnega tovariša tako izžitega in bivajočega v tem brlogu, ki se je zdel zatekel od opeklin. Gledal ga je, mežikal žalostno z očmi in videl, da olbraz Ježova vedno drgeta in da se-* njegove oči razdraženo bHiščijo. Ježov je začel odmaše-vatrsteklenico z z el tersko; molčal je pri tem delu, stiska! steklenico med kolena in se trudil brezuspešno, da bi izdrl zamašek. Tudi njegova onemoglost je ganila Forno.
»M-da, življenje te je izsesalo ... Pa ti si vendar študiral ... Vidi se pač, da tudi veda človeku malo pomaga«, je zamišljeno .govoril Gordjejev.
»Pij!« je rekel Ježov, ves bDed od utrujenosti in mu podal kupico. Potem si je podrgnil celo, sedel k Forni na divan in rekel:
»Pusti vedo v miru! Veda je božanska pijača ... a dosedaj še ni izvrela in ni še godna za rabo, ravno tako, kakor žganje, ki še ni očiščeno drož. Veda še ni godna, da ibi osrečevala, dragi moj ... in ljudi, ki jo okušajo, le glava boli po nji ... kakor zdajle naju oba ... Zakaj piješ tako neprevidno?«
»Jaz? ... A kaj hočem delati?« je vprašal Foma in se nasmehnil.
Radovedno, s pozornimi očmi je pogledal Ježov Forno in dejal:
»Ce položimo to tvoje vprašanje k vsemu temu. kar si včeraj blebetal, čutim s svojo izmučeno dušo, da se tudi ti, prijatelj, ne raduješ od veselega življenja ...
»Eh!« je težko vzdihnil Foma in vstal z divana. »'Kakšno je moje življenje? (Nekaj popolnoma ... neumnega je ... Sam živim ... ničesar ne razumem ... in vendar se mi hoče nečesa ... pljunil bi na vse in se nekam pogreznil! Bežal bi proč od vsega ... Težko mi je!«
»To je zanimivo!« je rekel Ježov, ki si je mel roke in se sukal na vse strani. »To je zanimivo, če je resnično in globoko, ker dokazuje, da je sveti duh nezadovoljnosti z življenjem .p ponikel že v trgovske spalnice ... v mrtvašnice duš, utopljenih v mastni zeljni juhi, v jezerih čaja in v drugih 'tekočinah ... Razloži mi vse po vrsti ... Potem, bratec, napišem roman ...«
»Pravili so mi, da si že napisal nekaj o meni?« je radovedno vprašal Foma in še enkrat z zanimanjem pogledal starega tovariša, ne da bi mogel razumeti, kaj bi mogel takšen revež napisati.
»Napisal sem! Si-11 čital?«
»Ne, nisem imel priložnosti ...«
»A kaj so ti pravili?«
»Da si me dobro ozmerjal.«
»Hm! Ali te ne zanima, da bi čital sam?« je vprašal Ježov, ki je neprenehoma glodal Gordjejeva.
»Prečita! bom«, mu je dejal Foma, ki je čutil, kako neprijetno mu je pred Ježovim in da mora Jezova žaliti takšno zanemarjanje njegovih pisarij. »Pravzaprav je res zanimivo, če si napisal o meni ...« je dostavil, dobrodušno se nasmihajo tovarišu.
A ko je to govoril, ni čutil nikakoršnega zanimanja; govoril je tako le iz sočutja z Ježovim. Bavil se je sedaj z nečem drugim: hotel je vedeti, kakšen človek da je Ježov in od česa da je postal tako potrt?
To srečanje je rodilo v njem tiho in dobro čustvo, obudilo je v njem otroške spomine, ki so se sedaj menjavali v njegovem duhu, svetlikaje se, kakor skromni, majhni ognjički in mu plaho svetili .iz dalnje preteklosti.
298 —
Ježov je stopil k-mizi, na kateri je že stal kipeči samovar, nalil molče dve čaši kakor katran gostega čaja in rekel Forni:
»Pojdi čaj pit ... In pripoveduj mi o sebi ...«
»Nimam ti česa pripovedovati ... Ničesar nisem videl v življenju ... Ah, pusto je moje življenje! Raje mi ti povej kaj o sebi ... ti veš gotovo več, nego jaz.«
Ježov se je zamislil, ne da bi nehal vrteti se z vsem telesom in obračati glavo. V zamišl jenosti je postal le njegov obraz nepremičen, vse gubice na njem so se zbrale okrog oči in jih obkrožile kakor z žarki, oči pa so stopile od tega globlje pod čelo ...
»M-da, bratec, nekaj' sem videl in vem ...« je zagovoril, stresaje glavo. I, veš, morda znam več, nego bi mi trebalo vedeti; več vedeti, nego je treba, pa je človeku ravno tako škodljivo, kakor če tega ne ve, kar je neizogibno potrebno ... Povem ti naj, kako sem živel? Lah-ho ... to se pravi, poskusil bom. Nikoli in nikomur nisem pripovedoval o sebi, ker v nikomur nisem vzbujal zanimanja ... Preveč žaljivo je, živeti na svetu, ako človek ne vzbuja zanimanja za-se!«
»Saj se ti vidi že na obrazu in po vsem, da nisi dobro živel!« je rekel Foma, ki je občutil zadovoljnost nad tem. da tudi tovarišu ni sijala sreča, kakor se kaže.
Ježov je v dušku topil svoj čaj, postavil čašo na podstavek, uprl noge ob kraj stola in objemški kolena z rokami, je položili vanje podbradek. V ti pozi, majhen in gibčen kakor kavčuk, je začel govoriti:
»Dijak Sačkov, moj bivši učitelj, a sedaj doktor zdravilstva, kvartalec in hlapec, mi je včasih pravil, kedar sem dobro znal svoje naloge: »Kolja je fant! Ti si nadar-

— 29!) —
jen deček. Mi proletarci, priprosti in revni ljudje iz zadnjega dvorišča življenja, se moramo učiti in učiti, da prekosimo vse ... Rusija potrebuje umnih in poštenih ljudij; prizadevaj se, biti takšen, in postal bodeš gospodar svoje osode in koristen ud človeške družbe. Na nas proletarce se opirajo sedaj najboljše n ad e domovine, mi smo poklicani, da zanesemo vanjo luč in resnica ...« itd. Veroval sem mu, govedu. In od tistih dob je prešlo okoli deset let ... mi proletarci smo se povzdignili, a razuma si nismo pridobili in nismo prinesli luči v življenje. Rusija boleha kakor prej za svojo izastarelo boleznijo, — preobilico lumpov in mi proletarci z veseljem izpopolnjujemo njihove goste tolpe. Moj učitelj, — še enkrat rečem, — je lakaj, brezznačajno in mutasto bitje, kateremu veleva župan ... a jaz sem ... tudi sluga občinstva. Mene, bratec, preganja sllava tukaj po mestu ... Če grem po ulici, slišim, kako govori izvozček svojemu tovarišu: »Ježov gre tam4e! Ta zna lajati, da bi ga muhe pojedle!« M-da! Tudi to je treba šele doseči ...«
Obraz Jezova se je raztegnil v rezko grimaso in brezglasno, le z ustnicami se je zasmejal. Forni je bilo njegovo 'govorjenje nerazumljivo in le, da bi nekaj rekel, je dejal tjevendan:
»Torej nisi prišel tja, kamor si mislil ...«
»Da- mislil sem, da pridem višje ... In prišel bi bil! Prišell bi bil, ti rečem!«
Skočil je s stola in začel tekati po sobi, vzftlikaje naglo in cvileče:
»No, da se človek ohrani celega v življenju in da je svoboden v njem, je treba Oigromnih sil! In jaz sem jih imel ... a vse to sem porabil, da bi se naučil stvari ... ki
k
jih sedaj sploh ne potrebujem in vsega sem se izrabil zato, da bi ohranil nekaj v sebi ... O, hudič! Jaz sam in mnogi drugi z menoj vred smo se vse oplenili, da hi si prihranili nekaj za življenje ... Pomisli: iz želje, da bi napravil iz sebe človeka, ki bi bil nekaj vreden, sem si jemal vrednost na vse mogoče načine ... Da (bi se mogel učiti in da bi ne poginil gladu, sem učil bogatine skozi šest let čitanja in pisanja in prestal sem neštete podlosti od strani raznih papa in mama, k,i so me brezobzirno 'poniževali ... Če sem zasluži! za kruh in čaj, že nisem več mogel, nisem imel časa, da bi si zaslužil za čevlje in moral sem se Obračati na dobrodelna društva z najudarnejšimi prošnjami ... za milostinjo zavoljo moje revščine ... Ko bi oni dobrotniki le mogli preračunati, koliko duha ubijajo v človeku, ko vzdržujejo življenje telesu! Ko bi vedeti, da je v vsakem rublju, ki ga dado za kruh, za devetindevetdeset kopejk strupa za dušo! iKo bi jih vendar razgnalo izobilje dobrote in ponosa, ki ga zajemajo iz svojega posvečenega delovanja! Ni na svetu gnjusnejšega in zoprnejšega človeka, kakor je tisti, ki daja miloščino, kakor ni najsrečnejšega, kot je tisti, ki jo sprejema!«
Ježov je omahoval po sobi kakor pijanec, ki se ga je lotila blaznost in papir je šumel pod njegovimi nogami, trgal se in letel v cunjah naokrog. Škripal je z zcbmi in sukal glavo, njegove roke so visele v zraku kakor polomljena krila ptice in zdelo se je, da se kuha v kotlu kropa. Fonia ga je opazoval od strani z dvojnim čustvom: kakor je obžaloval Jezova, tako mu je bilo tudi prijetno videti, kako se muči.
»Nisem sam ... tudi njemu je hudo ...« je mislil Foma, dcčim je on govoril. A v grlu Ježova je nekaj rožljalo, kakor razbito steklo in cvililo, kakor nenamazan tečaj.
301
r
»Zastrupljen od dobrote ljudi, sem poginil’, vsled oso-de polne sposobnosti vsakega reveža, ki hoče kaj doseči, od sposobnosti, zadovoljiti se z malim, ko pričakuje velikega ... O! Ali veš? Zavoljo pomanjkanja samozavesti poginja več ljudi, nego jih umira za jetiko in zato služijo ljudje, ki bi brli morda lahko voditelji mas, kot policijski nadzorniki!«
»Pusti jih, policijske nadzornike!« je rekel Foma. »Pripoveduj o sebi ...«
»O Sebi ... Saj sem ves tukaj! je vzkliknil Ježov in obstal sredi sobe ter se udarili z rokami po prsih. Vse, 'kar sem mogel, sem že storil ... dosegel sem čast razveseljeval ca občinstva in ... več ne morem! Vedeti, da je treba delati in ne moči, ne imeti dovolj sil za svoje delo... to se imenuje muka!«
»Glej! Čakaj malo!« se je oživil Forma. »Povej no, a: kaj je treba delati, da človek mirno živi ... to se Pravi, da je .zadovoljen s seboj?«
»V to svrho je treba živeti nemirno in bežati pred samo možnostjo, biti s seboj zadovoljen, kakor pred zlo boleznijo!«
Za Forno so izzvenele te besede glasno, a prazno in njihovi zvoki so zamrli, ne da bi vzbudili v njegovem 'Srcu kakšno čustvo, ne da bi zaredili sploh kakšno misel v njegovi glavi.
Človek mora biti vedno zaljubljen v nekaj, kar mu ie nedostopno ... Človek ipostajia višji in raste, ker se izteza navzgor ...«
. Zdaj, ko je nehal govoriti o sebi, je besedoval Jcžw v drugem tonu in mirneje. Krepko in uve njeno je donel
njegov glas, a njegovo .lice je .postalo važno in strogo. Stal je sredi sobe, dvigal roko z iztegnjenim prstom in govoril, kakor bi citali :
»Ljudje so nizki, ker .stremijo k sitosti ... Sit človek je žival, ker je sitost samozadovoljstvo telesa ... In tudi samozadovoljstvo duha dela iz človeka žival ...«
Zopet ga je nekaj streslo, (kakor bi se ihipoma napele vse njegove žile in mišice in iznova je začel tekati po sobi v kipeči razburjenosti.
»Samozadovoljen človek je ©trpnjena oteklina na prsih človeške družbe ... to je moj zakleti sovražnik! Baše se z resnicami, ki niso vredne groša in oglodanimi koščki modrosti; podoben je shrambi, kamor meče gospodinja raznotero šaro, ki ji je popolnoma nepotrebna in ki ni več porabna za ničesar ... Ako se dotakneš takšnega človeka, ako odpreš vrata, ki vodijo vanj, ti puhne nasproti duh trohnobe in v zrak, ki ga dihaš, se vlije nekaj, kakor struja zaduhle nesnage ... Ti nesrečni ljudje se imenujejo ljudje, Iki so trdni na duhu, Ijudjé načel in prepričanj ... in mikdo noče zapaziti, da ni prepričanja v . njih ... samo hlače, s katerimi zakrivajo beraško nagoto svojih duš. !Na ozkih čelih takšnih ljudi sije vedno obče-znani napis: »Mir in varnost!« Goljufiv napis! Razbij jim čela s trdo roko in videl bodeš pravi izvesek; na njem je naslikana omejenost in topodušje! ...«
Fonia 'je gledal, kaiko bega Ježov po sobi in z žalostjo si je mislil:
».Koga zmerja? Neumevno ... A razžalili so ga hudo, to se vidi ...«
»Kdiiko sem že videl takšnih ljudij!« je zakričal Ježov z jezo in grozo. »Koliko takšnih branjarij se je odprlo v
F
življenju! V njih dobiš platno iza mrtvaške srajce, katran, ledenice in baroko za zatiranje ščurkov — toda ničesar svežega, toplega in zdravega ne najdeš tam! Z bolno dušo, truden cd družbe prideš k njim in hrepeniš, da bi zaslišal nekaj živega ... Oni ti dado mlačno čvekanje, misli knjig, ki so jih že prežvečili sami, prekisaine od starosti... In vedno so te suhe in krute misli tako revne, da je treba velike množice glasnih in praznih besed, da se izrazijo. Če govori takšen človek, se mi dozdeva kakor sita kobila, n a veš ena s kraguljčki, (ki pelje voz gnoja iz mesta in je — nesrečnica !— zadovoljna s svojo osodo ...«
»Torej so na svetu tudi nepotrebni lij udje ...« je rekel Farna.
Ježov je obstal pred njim in rekel z rezkim smehljajem na ustnicah:
»Ne, niso nepotrebni, o ne! Žive kot primere, ki naj kažejo ljudem, kakšni ne smejo biti. Pravzaprav je njihovo mesto v anàtomiških muzejih, tam, kjer se hranijo razni izrodki in stvari, ki niso normalne ... V življenju, bratec, ni ničesar nepotrebnega, v njem sem potreben celo jaz! :Le tisti ljudje, v dušaih katerih se je naselila suženjska strahopetnost pred življenjem, ki nosijo v prsih mesto umrlega srca ... ogromno oteklino najgnjusnej-šega samodboževanja, le tisti so nepotrebni ... a tudi oni so potrebni, četudi le 'zato, da izlijem jaz svoj srd na nje...«
Ves dan, prav do večera, je kipel Ježov in bljuval grajo na ljudi, ki jih je sovražili in njegove besede — dasi-ravno je bila njihova vsebina temna — so se lotevale Fo-me s svojo srdito vnemo in budile v njem neko bojevito Čustvo. Včasih je vzplamtevr'a v njem nezaupnost da
-- 304
Ježova in v nekem takšnem trenotku ga je vprašal naravnost:	i
»No ... in to vse govoriš ljudem tudi v obraz?«
»Ob vsaki priliki, Iki se mi ponudi ... In vsako nedeljo v časopisu ... AH (hočeš, da ti preberem?«
Ne da bi čakal Fominega odgovora, je strgal raz steno nekoliko časn iških listov, ter mu začel citati iz njih in tekati zopet po sobi. iRjul je, cvilil, smejail se, skalil zobe in bil je podoben hudemu psu, ki trga v onemoglem srdu svojo verigo. Foma ni razumeval misli v sestavkih svojega tovariša, toda čutil je njihovo drzno smelost, strupeni zasmeh — in strastno jezo in bilo mu je tako prijetno, kakor bi ga parili v topli parni kopeli.
»Dobro!« je vzklikava!, kedar je ujel katerikoli posamezni stavek. »To si vrllo povedal!«
Neprenehoma so mrgolela pred njim znana imena kupcev in imenitnih meščanov, katere je napadal Ježov tako smelo in rezko, a drugič izopet spoštljivo in jim 'zadeval rano z železom, tankim, kakor igla.
Fomino odobravanje, njegove radostno se iskreče oči in njegov razvneti obraz je še bolj vzpodbujal Ježova in vedno glasneje je tulil in rjul ; zdaj se je vsedel ves spehan na divan, zdaj je skočil zopet pokonci in pritekel k Forni.
»No, beri kaj o meni!« je zaklical Foma, ki je bil od veselja že ves razigran.
Ježov je pobrskal! po kupu časopisov, potegnil iz njega list in p rijem ši ga v obe roki, se je postavil pred Forno s široko razstavljenimi nogami; ta pa se je naslonil na stol, katerega sedalo je bilo Ud dolge rabe že predrto in nasmehaje se, ga je poslušal.
Članek © Formi se je začenjal s popisom veselice na splavih in ko je Fonia poslušal, je čutil, 'da ga zbadajo posamezne besede, kakor komarji. Njegov obraz je postajal resnejši, povešal je glavo in resno moilčal. A komarjev je bilo vedno več ...
»Čisto si se že razbrzdal!« je dejal slednjič v zadregi in nezadovoljno. »S tem, da obrekuješ ljudi, ne delaš Bogu usluge ...«
»Molči! Počakaj!« mu je kratko velel Ježov in črtal dalje.
Dognavši v svojem članku, da kupec v napravljanju podlosti in škandalov nedvomno nadkriljuje zastopnike drugih stanov, je vprašal Ježov: odkod to? — in odgovarjal! sam:
»Zdi se mi, da izvira ta nagon k divjim izgredom rav-notako iz nedostatka omike, kakor tudi iz preobilja energije in iz brezdelice. Ni pač dvoma, da je naše trgovstvo — z malimi izjemami —najzdravejši, a obenem tudi naj-brezdelnejši stan ...«
»To je re-es!« je vzkliknil Foma in udaril s pestjo ob mizo. »Tako je! Moči imam, kakor bik, dela pa kakor vrabec ...«
»Kam naj deva trgovec svojo energijo.« Na borzi je ne porabi mnogo in zato zapravlja prebitek svoje mišične glavnice po krčmah s pijančevanjem, ne da bi si mogel predstavljati kakšno drugo, plodovitejšo in za življenje bolj dragoceno porabo svojih sil. Žival je še, življenje mu je že postalo kletka in pri njegovem zdravju in njegovi razbrzdanosti mu je pretesno v nji. Stiskan od kulture, si včasiih ne da ubraniti, da ne bi prekoračili mej ... Kupčevska razuzdanost je vedno upor ujete živali. To je
- 306 —
seveda hudo. Toda ah! še hujše bode, kedar dodene ta žival k svoji imoči še nekoliko uma in jo vkloni pod disciplino! Verjemite mi, tudi potem ne bode nehal delati škandalov, ki pa bedo že zgodovinski dogodki. Bo-g nas varuj takšnih dogodkov! Zakaj izvirali bodo-iz stremljenja trgovčevega po mogočnosti, njihov smoter bode vsemogočnost tega stanu in trgovec bode brezobziren, ko bode izbiral sredstva v dosego tega smotra ...«
»No, 'kaj praviš, ali je to res?« je vprašal Ježov, ko je prebral časopis in ga vrgel stran.
»Konca ne razumem«, je odgovoril Fonia. »A tisto o moči je ... dobro! Kako naj uporabim! svojo moč, če nihče ne vpraša zanjo! Boril bi se ... z razbojniki ... ali bil bi sam razbojnik ... sploh nekaj tacega, velikega bi delal ... in to ne z glavo, ampak z rokami, s prsi. Tako pa— hodi na borzo in glej, da si kak rubelj pridobiš! A čemu ga je treba? In kako je pravzaprav? Ali ostane življenje za vse čase takšno? Kakšno življenje je to, če vsi stokajo in je vsem tesno? Življenje bi moralo biti vendar tako, kakor bi ljudje radi ... Če mi je tesno, ga moram raztegniti ... da si napravim prostora ... Treba ga je torej podirati in preustrojatii ... A kako? To je ravno, česar ne vem! ... Kaj je treba storiti, d'a bi se živelo svobodneje? Tega ne razumem in ... s tem sem pri kraju!«
»Ma-da-a!« je zategnil Ježov. »Do tega si torej prišel! ... To je nekaj dobrega, bratec! Ah, ti bi se moral nekoliko učiti! Kako je s teboj glede knjig? Ali čitaš kedaj?« ,
»Ne, tega nimam rad ... nisem še čital ...«
»Zato ravno ti ne ugaja, ko še nisi čital ...«
r
»Bojim se celo citati ... Videi! sem ... tu je ena ... in bolj ji škoduje to, nego popivanje! In čemu je knjiga? Kdorkoli si nekaj izmisli in da to v tisek, a drugi bero ... Če je le zanimivo, pa je dobro ... Da pa bi se človek iz knjig učil, kako mu je živeti, to je že nekaj popolnoma brezumnega. Saj jih je napisal človek, ne Bog; in kakšne zakone in primere more določiti človek sam za sebe?«
»A evangelije? Tudi to so napisali ljudje!«
»Bili so apostoli ... Zda pa jih ni ...«
»Ha-ha, dobro si povedal! Res, brat, apostolov ni več ... Le Judeži so ostali .in še ti so siromašni.«
Foma se je počutil vrt’o dobro, ko je videl, da ga Jezov pozorno posluša in tehta takorekoč vsako besedo, ki jo on izgovori. Ker se je s Forno prvikrat v življenju ravnalo tako, je prosto izražal tovarišu svoje misli, ne da bi iskal besed, zakaj čutil je, da ga bode razumel, ker ga hoče razumeti.
»Zanimiv dečko si, zares!« mu je rekel Ježov dva dni po ujamem prvem svidenju. »In čeravno govoriš s težavo, se vendar čuti v tebi moogokaj ... in velika drznost srca. Ko bi imel nekoliko znanja o naredbah življenja! Potem ... mislim, bi zagovoril dovolj na glas ... da-a! «
»A vendar se z besedami ne očistiš ... in ne osvobodiš«, je rekel Forma in vzdihnil. »Nekoč si govoril o ljudeh, ki se delajo, kakor bi vse znali in mogli ... Tudi jaz poznam več takih ... Moj kum, n. pr.! Proti njim bi se bilo treba dvigniti ... in jih razkrinkati ... Prav škodljivi ljudje so to!«
»Ne morem si predstavljati, Foma, kako bodeš ti živel, ako si ohraniš to, 'kar nosiš v sebi sedaj ...« je zamišljeno dejal Ježov.
»c*
k
308
»Težko živim ... Vztrajnosti nimam v sebi ... Hipno bi že lahko kaj storil ... Prav dobro vem, da je vsem težko in tesno ... in da si je tudi kum v svesti tega ... vem! A on se okorišča s to tesnobo ... Njemu je dobro v nji. On je oster, kakor igla in prodere povsodi, kamor hoče ... A jaz sem velik in težak ... od tega se tudi dušim! Zato tudi živim, kakor bi btl zvezan ... In mogel bi se popolnoma razvezati, z enim samim prijemom: lepo z vsem telesom bi se dvignil ... pa bi popokale vse vezi!«
»In kaj potem?« je vprašal Ježov.
»Potem?« Foma se je zamislil in mahnil nato z roko. »Ne vem, kaj pride potem ... to bom že videl!«
»Videli bomo!« mu je pritrdil Ježov.
Popival je, ta mali možiček, ki ga je bilo ranilo življenje. Njegov dan se je začenjal tako-le: Zjutraj po čaju je pregledoval mestne časopise in črpal iz njih snov za svoj podlistek, katerega je spisal kar tam, na oglu mize. Potem je tekel v uredništvo in rezal tuje časopise, iz ‘katerih je sestavljal »Provincijalne sličice«. V petek je moral pisati nedeljski podlistek. Za vse to so mu dajali stopetin-dvajset rubljev na mesec. Delal je naglo in posvečeval ves svobodni čas »ogledovanju in proučevanju dobrodelnih naprav«. Zajedno s Forno je pohajal globoko v noč po klubih, gostilnicah in krčmah in črpal povsodi snov za svoje spiske, katere! je nazival »krtače za snaženje druž-bine vesti«. Cenzorja je imenoval »nadzorovatelja širjenja resnice in pravice v življenju«, časopis je imenoval zvodnico, ki posreduje seznanjanje bralca s škodljivimi idejami«, a svoje delo pri njem — »podrobno razprodajo duše« in »upiranje proti božjim napravam«.
- 309 —
Foma je slabo razločeval, kedaj da se Ježov šali in kedaj govori resno. O vsem je govoril goreče in strastno, vse je rezko obsojal in to je Forni 'Ugajallo. A cesto, začenši govoriti s strastjo, je začel ravnotako strastno pobijati svoje lastne besede, ali pa je končal na smešen način. Tedaj se je Forni dozdevalo, da ta človek nima ničesar, kar bi ljubil, kar bi krepko sedelo v njem in ga obvladalo. Le o sebi samem je govoril z nekim posebnim glasom in čim gorečneje je govoril o sebi, tem neusmiljeneje in zlob-neje je zasmehoval vse drugo. In njegovi odnošaji k Forni so bili dvojni. Enkrat ga je bodril in mu govoril ognjevito in tresoč se na vsem telesu:
»Le naprej! Podiraj in prevračaj vse, kar moreš! Zaganjaj se z vsemi prsi naprej. Vedi, da ni ničesar dragocenejšega, nego je človek! Kriči na vso moč: »Svobode, svobode! ...«
A kedar je začel Foma, vzplamtevaje od vročih isker njegovega govora, sanjati o tem, kako bode začel podirati in prevračati ljudi, ki zaradi svoje ugodnosti nočejo razširiti življenja, mu je segal Ježov pogostoma v besedo:
»Nehaj! Ti ne moreš ničesar! Taki, kakoršen si ti, so nepotrebni ... Vaša doba, doba silnih, a ne pametnih, je minula, brat! Zakasnil si se ... Ni li mesta v življenju ...«
»Ni? ... Lažeš!« je kričal Foma, razjarjen vsled njegovega ugovora.
»No, kaj moreš storiti?«
»Jaz ?«
»Ti ! «
»Ubijem te ... n. pr.!« je zlobno govoril Foma in stiskal pest.
k
#
»Eh, neumnež!« Ježov je izgovoril ti besedi s prepričanjem in pomilovanjem ter skomignil z ramami. »Ali je to kaj pravega? Saj sem itak že na pol mrtev od ran...«
In hipoma, razvnet od bolestne zlobe, se je stresel in dejal:
»Moja usoda mi je bila krivična! Zakaj sem se poniževal in sprejemal od družbe milostinjo, zakaj sem delali dvanajst let zaporedoma, kakor stroj? Da bi se učil ... Zakaj sem požiral na gimnaziji in na univerzi dvanajst let brez oddiha suho in dolgočasno, zame popolnoma nepotrebno gnjusobo in protislovno neumnost? Da bi postal feljtonist igra! dan za dnevom komedijo, zabaval občinstvo in prepričeval samega sebe, da je to potrebno in koristno ... Kje je smodnik moje mladosti? Ves naboj duše sem razstreljal, strel po tri kopejke ... Kakšno vero sem si pridobil? Edinole vero v to, da je treba vse uničiti in razdejati ... Kaj ljubim? Sebe ... in čutim, da predmet moje ljubezni ni vreden moje ljubezni ... Kaj mi je storiti?«
Jokal je skoro ln si tipal iprsi in vrat s svojimi tenkimi, slabotnimi rokami.
»Jaz? No in vendar moja pesem še ni izpeta! Mnogo so vsesale moje prsi in zažvižgal bom, kakor bič! Le počakaj, pustil 'bom časopis, lotil se bom resnega dela in napisal bom majhno knjižico ... Nazval jo bodem: »Popotnica«; saj veš, da je takšna molitva, ki jo čitajo nad umirajočimi. In ta družba, prekleta cd kletve notranje onemoglosti, bo vsprejela, predno izdahne, mojo knjigo, kakor kadilo.«
Fonia je žefjno poslušal vsako besedo, opazoval ga, primerjal njegove govore in razvidel, da je Ježov ravno


takšen slab in zabloden človek, kakor on sam. A razpoloženje Ježova se je začelo lotevati Fome, njegove 'besede so mu bogatile jezik in včasih je zapazil z radostnim presenečenjem, kako spretno in silno je pravkar izrekel to ali ono misel.
Večkrat je srečaval pri Ježovu nekake posebne ljudi, o katerih se mu je dozdevalo, da vse vedo, vse umejo in nasprotujejo vsemu, ker vidijo v vsem prevaro in goljufijo. Molče jih je opazoval in poslušal njihove besede; njihova drznost mu je ugajala, a tesnilo in odbijalo od njih ga je nekaj gosposkega in ponosnega v njihovem obnašanju proti njemu. In razven tega je vzbujalo njegovo pozornost, da so v sobi Ježova vsi umnejši in boljši, nego na ulici in v gostilnah. Imeli so posebne pogovore in kretnje za sobo, in vse to se je nadomeščalo zunaj sobe z najna-vadnejšim in najbolj človeškim. Včasih so se v sobi vsi razgorevali, kakor velika grmada in Ježov je bil med njimi .najsvetlejši plamen, toda luč tega plamena je Ile slabotno razsvetljevala temo v duši Gordjejeva.
Nekoč mu je rekel Ježov:
»Danes ... bomo lumpali! Naši stavci so napravili družbo in dobijo od založnika celo delo na akord. Zato se pije in jaz sem povabljen ... jaz sem jim to nasvetoval ... Ali pojdeš? Dobro jih pogostiš in ...«
»Dobro!« je rekel Foma, kateremu je bilo vseeno, s kom prebije čas, ki mu je bil nadležno breme.
Na večer tega dneva sta sedela Foma in Jčžov v drm žbi ljudi z navadnimi obrazi, kraj loga za mestom. Stavcev je bilo dvanajst: spodobno oblečeni, so občevali z Ježovim prosto, kakor tovariši in to se je zdelo Forni nekoliko čudno in sitno, zakaj Ježov je bil v njegovih očeh nekaj
- 312 —
kakor gospodar ali načelnik proti njim, oni pa vsi le njegovi služabniki. Zdelo se je, kakor da ne vidijo Gordje-jeva, dasi ravno so mu stiskali roko, ko ga je Ježov seznanjal ž njimi in mu pravili, da jih veseli, da ga vidijo ... Legel je pod «leskov grm v bližini in vse opazoval, ker se je čutil tujega v ti družbi in ker mu ni ostalo prikrito, da se je Ježov kakor nalašč oddaljil od njega in se ne zanima zanj. Nekaj čudnega je zapazil na Ježovu: kakor bi hotel mali feljtonist posnemati ton in besede stavcev. Sukal se je zajedno okrog ognja, odmaševal steklenice s pivom, zmerjal, smejal se na glas im se trudil na vse načine, da bi jim bil podoben. Bil je tudi priprostejše oblečen, kakor po navadi.
»Ej, bratci!« je vzkliknil navdušeno. »Prijetno mi je pri vas! Saj tudi jaz nisem velika ptica ... sin sem sod-nijskega sluge in podčastnika Mat veja Ježova!«
»Čemu pripoveduješ to?« si je mislil Foma. »Ali se gre za to, čegav sin je kedo ... saj se me daje čast po očetu, ampak po umu ...«
ISolnce je zahajalo In tudi na nebu je plamtela velika ognjena grmada, barvaje oblake z zlatokrvavo barvo. Iz lesa je dišalo vlažno in dihala tišina, a ob njegovem robu so se šumno gibale temne postave ljudi. Eden izmed njih, majhen in suh človek, s širokim slamnikom, je poigraval na harmoniko, drugi, s črnimi brki in z glavo v zatilniku, mu je poluglasno pripeval. Zopet dva sta vlekla za palico in poskušala moč. Nekoliko oseb je bilo pri jerbasu s pivom in zalogo; visok človek s sivonamešano brado je metal na grmado dračje, obdan s težkim belkastim dimom. Vlažne veje, ki so padale v ogenj, so žalobno piščale in prasketale, a harmonika je izzivalno igrala veselo mefjO-


dijo in visoki glas pevca je krepil in izpopolnjeval njeno glasno igranje.
Vstran od oseb, ob vznožju majhnega nasipa, je ležalo troje mladih fantov, pred njimi pa je stal Ježov in govoril:
»Vi nosite sveto zastavo dela ... in jaz sem, kakor vi, vojak iste armade; mi vsi služimo Njegovemu Veličanstvu — tisku ... in moramo živeti v zvestem in složnem prijateljstvu ...«
»Res je to, Nikolaj Matvejic!« mu je prebil besedo neki debel glas. In mi bi vas radi prosili ... delujte na izdajatelja ... Vplivajte nanj! Bolezen in pijanost se ne daste zamenjati ... Po njegovem sistemu pa se godi takole: če se tovariši napijejo, mu za kazen odtegnemo dnevni zaslužek; če zboli, pa prav tako ... V slučaju bolezni bi lahko pokazali potrdilo od zdravnika, on pa bi naj plačal namestniku bolnika že zaradi pravičnosti saj polovico zaslužka ... Če ne, nam je res težko ... N. pr., če trije ob istem času zbolijo? ...«
»M-da ... to se razume, res je ...« jim je pritrdil Ježov. »Toda, prijatelji, načelo kooperacije ...«
Foma je prestal poslušati tovariševe besede, ker je drug razgovor vzbujal njegovo zanimanje. Govorila sta dva: eden visok, sušičen, slabo oblečen in zroč srdito v svet, drugi pa še mlad, z rumenimi lasi in bradico.
»Po mojem mnenju«, je mračno in pokašljuje govoril visoki, »je to neumno! Kako se more nas eden ženiti? Otroci pridejo ... ali zadostuje zanje? Ženo treba oblačiti ... pa še to, kakšno dobiš ...«
»Vrlo dekle -je,« je rekel rumenolasec tiho.
fe
314 —
»No, seveda, zdaj je pridna ... Nevesta je nekaj drugega, kakor žena ... To tudi ni glavna stvar, saj se da poizkusiti ... Morebiti bo zares dobra. Samo da primanjkuje sredstev ... sam pogineš od dela in še njo boš presidi ... Ženitev je za nas nekaj popolnoma nemogočega ... Adi moremo vzdrževati družino ob takšnem zaslužku? Le poglej ... jaz sem oženjen šele štiri leta — in vendar me bode kmalu konec. In nikakoršne radosti nisem videl, razven nemira in skrbi ...«
Kašelj ga je napadel in kašljal je dolgo, s tulečim glasom in ko je nehal, je rekel tovarišu, dušeč se:
»Pusti ... to ni nič ...«
Ta je žalostno povesil glavo, a Foma si je mislil:
»Stvarno govori ... vidi se, da je razumen ...«
Nezanimanje zanj ga je nekoliko žalilo in vzbujalo obenem v njem spoštovanje do teh iljudi s temnimi, s svinčenim prahom prepojenimi obrazi. Skoro vsi so se raz-govarjali moško in resno in v njihovih pogovorih so se svetlikale posebne besede. Nikdo izmed njih se mu ni laskal in ga nadlegoval s tisto vsiljivostjo, ki je bila lastna njegovim znancem v gostilnicah in njegovim sopivcem. To mu je ugajalo.
»Kakšni so«, si je mislil in se smehljal sam pri sebi, »svoj ponos imajo ...«
»A vi, Nikolaj Matvejie«, se je razlegel karajoč glas, »bi ne smeli soditi po knjigah, ampak po živi resnici ... Saj se za košček kruha ne borijo po knjigi, ampak po neizogibnosti in kakor Bog malega duši, ne pa, kakor je napisano v naših pravilih .. .<>
»Do-ovolite, prijatelii moli! Česa nas uči izkušnja naših sobratov . . .«
Foma je otbr.niii glavo tja, kjer je govoril Ježo v; ta je bil snel klobuk in si je mahal ž njim nad glavo. A v istem hipu so mu rekli:
»Izvolite bližje k nam, gospod Gordjejev!«
Pred njim je stal majhen, debel fant v jopiču in visokih škornjih in mu zrl z dobrodušnim nasmehom v obraz. Forni je ugajalo njegovo okroglo, široko lice z debelim nosom in tudi on se je nasmehnil, ko mu je odgovoril:
»Lahko grem tudi bližje ... Kaj pa, ali s konjakom še ne začnemo? Za vsak slučaj sem vzel s seboj ... deset steklenic ...«
»Oho! Vidi se, da ste resen kupec ... Takoj naznanim družbi vašo diplomatsko noto! ...
In sam se je zasmejal svojim besedam z veselim in glasnim smehom. Tudi Foma se je zasmejal, ker je čutil, da je dahnilo vanj od ognja ali od fanta veselje in toplota.
Tiho je ugašala večerna zarja. Kakor bi se tam' na zapadu spuščala na zemljo ogromna škrlatasta zavesa in odkrivala brezdanjo globino neba in veseli sijaj zvezd, ki so migljale na njem. V daljavi, v temni masi mesta, je sejala nevidna roka luči, a tukaj je stal les <v molčečem pokoju, dvigaje se do neba, kakor črna stena ... Luna še ni bila vzišla in topel somrak je ležal nad poljem ...
Vsa družba se je vsedla v velikem krogu okrog ognja; Foma je sedel poleg Jezova, obrnjen s hrbtom proti ognju in videl je pred seboj vrsto žarko razsvetljenih, veselih in priprostih obrazov. Vsi so bili že dobre volje od pijače, vendar še ne pijani; smejali so se, šalili, poskušali peti, pili, ter jedli kruh, kumare in klobase. Vse to je imelo za Forno nekak posebno prijeten okus: postaja1! je predrz-
nejši, čim se ga je polaščalo obče veselo razpoloženje in čutil je v sebi željo, da bi povedal ljudem nekaj lepega, da bi se z nečem njim vsem prilaskal. Ježov, ki je sedel .po-leg njega, se je pomikal na tleh semtertje, suval ga z ramo in nerazločno mrmral nekaj skozi nos ter stresal z glavo ...
»Bratci!« je kriknil tolsti fant. »Dajte, zapojmo študentovsko ... No, ena, dve!«
..Hitri, kot Vii-li .. “
Nekdo je zagodel v basu:
,Dne-vi be-žc .
»Tovariši!« je rekel Ježov in vstal, s kupico v roki. Omahoval je in se opiral z drugo roko na Fomino glavo. Začeta pesem se je pretrgala in vsi so obrnili glave k njemu ...
»Delavci! Dovolite, da vam izpregovo-rim nekoliko besed ... besed, ki prihajajo od srca ... Srečen sem pri vas! Dobro mi je v sredi vas ... To prihaja od tega, ker ste ... ljudje dela, ljudje, o katerih pravici do sreče ni dvoma, dasiravno se vam ne priznava ... V vaši zdravi, dušo blažeči sredini, pošteni ljudje, diha samoten, od življenja zastrupljen človek tako prosto in svobodno ...«
Glas Jezova je drhtel in zastajal in njegova glava se je stresala. Fcma je čutil, da mu je kanilo nekaj toplega na roko in pogledal je v nagubani obraz Ježova, dočim je ta, trepetaje na celem telesu, nadaljeval:
»Nisem sam ... mnogo nas je takih, preganjanih od osode, razbitih in bolnih ljudi ... Mi smo nesrečnejši nego vi, ker smo slabejši na telesu in na duhu, a mi smo tudi močnejši nego vi, ker smo oboroženi z znanjem ... ka-
terega nimamo kje porabiti ... Z veseljem smo vsi pripravljeni, priti k vam in dati se vam, pomagati vam živeti ... drugega nam ni mogoče storiti! Brez vas smo ... kakor brez tal, a vi brez nas ... ste, kakor brez luči! Tovariši! Od osode same smo ustvarjeni zato, da izpopolnjujemo drug drugega.
»Česa jih prosi?« si je mislil Foma, ki je začuden poskušal Ježova. In ko se je ozrl v obraze stavcev, je videl, da gledajo tudi oni govornika z vprašujočimi in osupnjenimi očmi in da se dolgočasijo.
»Bodočnost ... je vaša, prijatelji moji!« je govoril Ježov, n e trdno in žalostno majaje z glavo, kakor bi mu bilo žal .za bodočnost in bi jo proti svoji volji odstopal tem ljudem ... »Bodočnost je last ljudi poštenega dela ... Vzvišeno delo je pred vami! Vi morate ustvariti novo kulturo ... vse, kar je svobodno, živo in žarko! Jaz, ki sem vaš z dušo in telesom, sin vojaka, vas poživljam: Pijmo na vašo bodočnost! Ur-ra-a!«
Ježov je izpi'1 svojo kupico in se težko spustil na zemljo. Stavci so se pridružili njegovemu pretrganemu vzkliku in grmeč, silen krik je presunil zrak, da se je streslo listje na drevesih.
»Zdaj pa pesem«, je iznova predlaga1 debeli fant.
»Dajmo!« In dva ali tri glasovi so vzdržali njegov predlog. Začel se je glasen prepir o tem, kaj naj se zapoje. Ježov jih je posluša! in, sukaje glavo semtertje, jih je vse opazoval.
»Bratci!« je kriknil zopet. »Odgovorite mi ... odgovorite mi s par besedami na moj pozdrav ...«
Zapet so vsi zamolčali, dasiravno ne naenkrat in se ozrli vanj, nekateri vsi radovedni, drugi, skrivaje nasmeh,

— C18 —
nekateri z jasno izraženim nezadovoljstvom na obrazih. On pa je zopet vstal in govoril z vnemo:
»Tukaj nas-je dvoje ... zavrženih od življenja: jaz in ta-!e tukaj ... Midva hočeva oba .. eno in isto .. .zanimanje za človeka v naju ... in, da postaneva deležna sreče, čutiti se potrebnega ljudem ... Tovariši! In ta veliki, neumni človek ...«
»Ne žalite gosta, Nikolaj Matvejič!« se je oglasil nizek, nezadovoljen glas.
»Da, to je odveč«, je potrdil tolsti fant, ki je bil povabil Forno k ognju. »Čemu takšne žaljive besede?«
Tretji glas je rekel glasno in raz očno:
»Zbrali smo se, da bi se zabavali in odpočili ...«
»Glupci!« se je hripavo zasmejal Ježov. »Dobri glupci! ... Ali vam ga je žal? No, afi veste, kedo je on? To je eden izmed tistih, ki vam sesajo kri ...«
»Dovolj, Nikolaj Matvejič!« so kriknili Ježovu. In vsi so začeli govoriti, ne da bi se dalje brigali zanj. Forni se je tako zelo smilil, tovariš, da se ni niti čutil razžaljenega. Videl je, da se vsi ti ljudje, ki so ga branili prijateljevih napadov, nalašč sedaj ne zmenijo več za feljtonista in čutil je, da bi bil Ježov močno razžaljen, ako bi to zapazil. In da bi odvrnil tovariša od preteče neprijetnosti, ga je dregnil v bok in mu rekel z dobrodušnim nasmehom:
»No, ti zmerjalec ... hočeva li piti? Ali je morebiti že čas, da se vrneva domov?«
»Domov? Kje je dom človeka, ki nima mesta sredi ljudi?« je vprašal Ježov in zakričal zopet: »Tovariši!«
Brez odgovora je utonil njegov vzklik v splošnem pogovoru. Tedaj je pokimal z glavo in rekel Forni:
■ '
— 319 -
»Pojdiva odtod!«
»No, pojdiva ... dasiravno bi še posedel ... Zanimivo je ... Spodobno se obnašajo, ti vragi ... bogme da!«
»Ne morem več: mraz mi je ... duši me ...«
»Torej hajdiva! ...«
Fonia je vstal, snel čepico in, poklonivši se stavcem, je rekel glasno in veselo:
»Hvala, gospoda, zft pogoščen je! Zdravstvujte!«
Naenkrat so ga obkolili in mu začeli prigovarjati:
»Počakajte! Kam greste? Zapeli bi skupaj, a?«
»Ne, treba je iti ... tudi tovarišu ni prijetno, hoditi sam ... spremi1! ga bodem ... Veselo pirujte!«
»Ah, počakali bi! .., je vzkliknil tolsti fant in mu šepnil tiho: »Saj gre lahko nekdo ž njim ...«
Tudi sušieni je rekel potihoma:
»Ostanite ... A mi ga spremimo do mesta, tam dobimo izvoščka in — stvar je gotova!«
Forni se le hotelo ostati in obenem se je nečesa bal. A Ježov se je dvignil na noge, zaskalil se z nohti v rokav Fominega površnika, in zamrmral:
»Pojva-a ... vrag z njimi!«
»Do svidenja? gospoda! Pojdem!« je rekel Fcma in odšel proč od njih, spremljan od izrazov vljudnega obžalovanja.
»Ha-ha-ha!« se je zasmejal Ježov, ko je bil že kakih dvajset korakov oddaljen od ognja. »Spremljajo naju z obžalovanjem in so vendar veseli, da sem odšel ... Brani! sem jim, poživiniti se ...«
»Res je, da si jim branil ...« je rekel Foma. »Čemu Pa jim tako govoriš? Zbrali so se tukaj, da bi se zabavali, a ti se vsiljuješ ljudem. To jih dolgočasi.«
— 3-20 -
»Molči! Ti ne razumeš ničesar!« je jezno vzkliknil Jezov. »Ali meniš, da sem pijan? Moje telo je pijano ... toda moja duša je trezna ... vedno ije trezna in čuti vse ... O, koliko podlega, neumnega in revnega je na svetu! In ljudjč ... ti neumni, nesrečni ljudje ...«
Ježov se je prijel za glavo in omahujč je obstal za minuto.
C
»Da-a!« je rekel Foma. »Vsi niso prav nič podobni drugim. Takšni so. Uljudni.niso, kakor gospoda in sodijo pravilno ... z razumom. In pri tem so priprosti delavci...«
V temi za njima so glasno zapeli neko silno pesem v zboru. Od začetka neritmiška, je naraščala potem in se vlila v širokem, bodrem valu po svežem močnem zraku čez samotno polje.
»O Bože moj!« je tiho vzdihnil Ježov. »Kako naj živimo? Česa naj se oprimemo s svojo dušo? Kedo bode u tešil njeno žejo prijateljstva, bratstva, ljubezni in čistega in svetega dela?«
»Ti razni priprosti ljudje«, ije dejal Foma počasi in zamišljeno, ne da bi poslušal besede tovariša in zaglob-ljen v svoje lastne misli, ... »mi prav ugajajo. Jako zanimivi so celo. Kmetje in delavci so ... če se jih vzame kar tako ... prav, kakor konji. Vleko in hropejo ...«
»Vse naše življenje nosijo na svojih hrbtih!« je zaklical Ježov razdražen. »Vlačijo ga kakor konji, pokorno in topo ... In ta njihova pokornost ... je naša nesreča, naše prokletstvo ...«
Foma pa se je udajail svojim mislim in razmotrival:
»Vlečejo in delajo vse svoje1 življenje za nič in zopet nič ... In hkratu ... povedo nekaj takšnega ... da bi si
človek ne mislil svoje žive dni ... To kaže, da čustvujejo ... M-da-a, zanimivo je bivati med njimi ...
Ježo v je šel dolgo časa molče in začel naenkrat z zamolklim, zaklepajočim se glasom, ki mn je prihajal kakor iz trebuha, mahaje z roko po zraku, predavati:
»Okanilo me je življenje, prežil sem toliko gorja..."
» I o, bratec, so moji stihi«, je rekel, obstavši in žalostno krmaje z glavo. »Kako gre naprej? Pozabil sem ... Tam se govori o idejah ... o svetih in čistih željah ... sopar življenja jih je zadušil v mojih prsih ... A-ah!
pomrle so zlate mi sanje in legle v grobove brezdanje v turobni puščobi srca ...“
Brat, ti si srečnejši, nego jaz, ker si ... glup ... A jaz ...«
»Ne raztezaj ust«, je rekel Foma razdražen. »Poslušaj raje, kako pojo ...«
»Nočem poslušati tujih pesmi ...« je odrekel Ježov in odmajal z glavo. »Jaz imam sam svojo pesem ... pesem duše, raztrgane od življenja ...«
In zavil je z divjim glasom:
.	,pomrle so zla-te mi sa-anje
in l-legle v gro-bove brezdanje v turobni puš-ščobi srca ! ."
»Imel sem cel vrtec živih in žarkih sanj in nad ... Pomrle ... ovenele so in pomrle ... Smrt je v mojem srcu ... Trupla mojih sanj trohnijo tam ... o! o!«
Ježov je zaplakal in zaihtel, kakor ženska. Forni je bilo žal prijatelja in smilil se mu je. Nestrpno ga je stresal za ramo in rekel:
— 32-2 —
»Nehaj! Pojdiva ... Kako slaboten si brat . .«
Prijemši se z rokama za glavo, je detžov vzravnal svoje sklonjeno telo in začel z naporom zopet peti, žalostno im ljuto :
„V turobni puščobi srca !
Njih grob je raračan in je tesen, in jaz sem jih v stihe odel in mnogo nad njimi sem pesen otožno in žalno zapel !“
»O Gospod!« je obupno vzdihnil Foma. »Dovolj naj ti bode ... Za Kriščevo voljo! To je prežalostno, bogme...«
Iz dalje je plavala k njima skozi temo in tišino glasna zborna pesem. Nekdo je prižvižgoval po taktu opeva in ta ostri žvižg, ki je rezal ušesa, je prehiteval val silnih glasov. Foma je gledal tja in videl visoko in črno steno gozda, žarko liso ognja, ki je igrala na nji in meglene postave okrog njega. Oozdna stena je bila podobna prsim, a ogenj — krvavi rani na njih. Zdelo se je, da prsi trepečejo, ko jim izteka kri, ki jih obliva s toplimi strujami. Od vseli strani obdani z gosto temo, so se zdeli ljudje na ozadju ognja majhni kakor otroci in kakor bi goreli tudi oni, obliti s plamenom ognja, mahali z rokami in peli svojo pesem glasno in silno.
A Ježov, ki je stal v isti vrsti s Forno, mu je govoril ogorčeno :
»Ti brezbožni hlod! Čemu me odbijaš? Poslušati moraš pesem umirajoče1 duše ... in plakati nad njo ... zakaj do smrti je ranjena in umira! Pojdi proč od mene ... proč! Ti misliš, ... da sem pijan? Zastrupljen sem ... Poberi se proč!«
À
r
— 323 —
Foma ni mogel obrniti oči od grmade, ki je bila tako krasna v temi; stopi! je nekoliko korakov vstran od Jezova in mu rekel tiho:
»Ne nori! ... Zakaj zmerjaš brez povoda!«
»Ostati hočem sam in peti svojo pesem do kraja ...«
Tudi on je stopil z negotovimi koraki proč od Fome ;n čez nekaj sekund je iznova zakričal z ihtečim glasom:
• Izpeta zdaj pesem je moja budil jih ne bom več iz sna...
A ti, Bog, daj duši pokoja, ki je tak brezupno bolna ...
A ti, Bog, daj duši pokoja!...
Foma je vzdrhtel ob glasih tega mračnega tuljenja in stopil naglih stopinj za Ježovim; a predino ga je dohitel, je mali feljtonist bolestno zacvilil, vrgel se naravnost, s prsi na zemljo in zaihtel tam tako žal ob no in tiho, kakor plačejo majhni otroci ...
»Nikolaj!« mu je prigovarjal Foma, dviguje ga za rame. »Nehaj ... kaj je to? O Gospod! ... Nikolaj! Dovolj je ... Ali te1 ni sram?«
A tega ni bilo sram; bil se je po zemlji, kakor riba, šele jedva potegnjena iz vode, a ko ga je Foma postavil na noge — se je krepko privil k njegovim prsim, objel njegove boke s tenkimi rokami in še vedho plakal ...
»No, bodi miren!« je govoril Foma skozi krepko-stisnjene zobe. »Dovolj je, dragi!«
In ogorčen nad trpljenjem tega človeka, izmučenega od tesnobe življenja, ves razžaljen zaradi njega, je v navalu zle žalosti z nizkim in silnim glasom zarjul, obrnivši lice tje, kjer so se svetile v temi luči mesta:
»Pro-okle-ete! Počakajte ... tudi vi se zadušite! Bodite proklete!«
Deseto poglavje.
»Ljubavka!« je rekel Majakin nekega dne, ko se je vračal z borze, »drevi se pripravi ... ženina pripeljem! Pripravi nama prav solidno večerjico ... Mnogo starega srebra postavi na mizo ... vzemi tudi nastavke za sadje ven ... Da ga dirne naša miza v nos! Naj vidi, da je pri nas vsaka reč kaka redkost!«
Ljuba je sedela pri oknu, popravljala očetove nogavice in njena glava je bila sklonjena nad delom.
»Cernu vse to, očka?« je vprašala nezadovoljna in razžaljena.
»Da bode polivka okusnejša ... In zavoljo reda ... Zakaj dekle ni konj in brez vprege se ga ne iznebiš ...«
Ljubov je nervozno vrgla glavo nazaj, vrgla delo proč od sebe, pogledala očeta, vsa rudeča od razžaljenja... in vzela nato zopet nogavice v roko in še nižje povesila glavo nad njimi. Starec je hodil semtertje po sobi, vtop-Ijen v skrbi in si podrgaval z roko svojo ognjeno-rdečo bradico; njegove oči so gledale nekam v daljavo in vidno je bilo, da se je ves zaglobil v kakšno veliko in težavno misel. Deklica je videla, da je ne bode poslušal in da ne bode hotel razumeti tega, kako poniževalne so zanjo njegove besede. Njene romantiške sanje o možu-prija-telju, izobraženem človeku, ki bi čital z njo skupaj umne knjižice ter bi ji pomagal do zaključka v njenih nejasnih željah, — so bilie zadušene v nji vsled neupogljivega sklepa očetovega, da jo da Smolinu za ženo, ubite so bile, trohnele so in tvorile na dnu njene duše grenek sesedek. Rila je že navajena, imeti se za nekaj boljšega in višjega,
nego navadna deklica njenega stanu, ki mislijo le na obleko in se možč vedno po špekulacijah svojih starišev, a le redkokedaj po prosti volji svojega srca. In zdaj se naj ona sama omoži le zato, ker je že čas in tudi zato, ker oče potrebuje zeta in sodruga v kupčiji. A oče oči-vidno misli, da je sama na sebi pač komaj zmožna vzbuditi možko zanimanje in jo kiti s srebrom. Ogorčeno je delala z nervozno naglico, zbadala se v prste, lomila šivanko, a molčala je, ker je dobro vedela, da — naj reče, karkoli hoče, — očetovo srce je ne usliši.
A starec se je izpretlajal po sobi in zdaj poluglasno napeval psalme, zdaj prepričevalno poučeval hčer, kako se mora vesti proti ženinu. In pri tem je nekaj računal na prste, nabira' gube na čelu in se smehljal ...
»Mhm ... tako! ... Sodi me, o Bog in razsodi mojo borbo ... varuj me krivičnika in hinavca ... M-da-a ... Materine smaragde daj potem nase, Ljubovj ...«
»Dovolj, papa!« je 'bolestno vzkliknilo dekle. »Pustite to, prosim vas ...«
»Ne ugovarjaj mi! Poslušaj, česa te učim ...«
In zopet se je zaglobil v svoje račune, mežikaje z zelenimi očmi in igraje s prsti pred obrazom.
»To je petintrideset odstotkov ... mhm' ... pameten dečko ... Pošlji mi svojo luč in svojo resnico ...«
»Očka!« je žalostno in s strahom vzkliknila Ljubovj.
»A?«
»Ali vi ... ali vam ugaja?«
»Kdo?«
»Smolin ...«
»Smolin? M-da ... premeten je ... vrl fant ... dober trgovec! No ... zdaj pa jaz grem ... Torej, ti se pa oboroži ...«

— 326 -
Ostavša sama, je vrgla Ljubovi delo vstran, naslonila se na stolu nazaj in tesno zaprla oči. Njene krepko stisnjene roke so ležale na kolenih in njihovi prsti so pokali. Polna ogorčenosti razžaljenega samoljubja je čutila bolesten strah pred bodočnostjo in brezglasno je molila:
»O Bože moj! O Gospod ... Da bi bil človek, kakor se spodobi ! ... Daj, da bi bil spodoben, da bi imel srce ... O Bože! Tuj možki pride, da me ogleda ... in da me vzame za dolga leta, ako mu ugajam! Kako podlo ... kako strašno je to! ... Bože moj, Bože! Ko bi mogla zbežati ... Ko bi se mogla s kom posvetovati, ... kaj mi je storiti! Kedo je on? Kako naj ga spoznam? Ničesar ne morem! In premišljevala sem ... toliko sem mislila! Citala sem ... Zakaj sem citala? Zakaj moram vedeti, da se da živeti drugače, ... tako, kakor jaz ne morem? A morebiti ... bi živela ložje, prosteje ... da ni knjig ... Kako je to vse mučno! Kako nesrečna, kako obžalovanja vredna sem! Sama sem ... ko bi bil vsaj Taras tu...«
Pri spominu na brata ji je postalo še težje in še bolj žal same sebe. Napisala je bila Tarasu dolgo, radosti polno pismo, v katerem je govorila o svoji ljubezni do njega in o svojih nadah nanj ; prosila je brata, naj pride prejkoprej k očetu in mu risala načrte skupnega življenja; prepričevala je Tarasa, o tem, da je oče razumen človek in da vse ume, pripovedala mu o njegovi osamelosti, navduševala se o njegovi življenski 'zmožnosti in se pritoževala obenem nad njegovim obnašanjem proti nji.
Dva tedna je s trepetom čakala odgovora in ko ga je prejela in prečitala — se je krčevito razjokala od radosti in razočaranja. Odgovor je bil suh in kratek; v njem' je Taras poročal, da pride čez en mesec po kupčiji k Volgi
in da se .bode gotovo oglasil pri očetu, če stari temu zares nima ničesar oporekati. Pismo je bilo hladno kakor led: s solzami ga je nekolikokrat prečitala, mečkala ga in stiskala, toda od tega ni postalo bolj toplo, marveč mokro. Kakor bi gledal nanjo z listka hrapavega pisemskega papirja, popisanega z veliko, trdno pisavo, naguban in nevarno načemerjen obraz, suh in oglat, kakoršen je očetov.
Na Jakova Tarasoviča pa je napravico sinovo pismo drugačen vtis. 'Slišavši, da je Taras pisal, je starec v-es vzdrgetal in se živahno, z nekim posebnim nasmehom, naglo obrnil k hčeri:
»No, pa daj sem! Pokaži mi! He! Bomo videli, kako pišejo učeni ljudje ... Kje so naočniki? Mhm ... »Draga sestra!« M-da! ...«
Starec je umolknil, prečital zase sinovo pismo, položil ga na mizo in, visoko privzidignivši obrvi, je šel po sobi semtertje, ne da bi govoril. Potem je zopet prečital pismo, zamišljeno potrkal s prsti po mizi in dejal:
»Čisto dobro ... pismo ni slabo ... brez nepotrebnih besedi je... kaj se hoče? Morebiti se je človek zares ojačil tam v tistem mrazu... Tam je 1‘jut mraz... Naj pride, bomo videli... Radoveden sem ... No da ... No, mirno se bova pogovarjala...
Starec si je prizadeval, da bi govoril mirno in z brezbrižnimi smehljajem, toda smehljaj se mu ni hotel posrečiti, gube so mu živahno trepetale in njegovi očesci ste se iskrili nekako posebno jasno.
»Le piši mu, Ljuba ... kar napiši mu ... reci, da naj le pride ...«

Ljubav je zopet pisala Tarasu, a sedaj že bolj kratko in mirno; zdaj je pričakovala dan za dnevom njegovega odgovora in si je poskušala predstavljati, kakšen pač mora biti ta skrivnostni brat? Prej ji je utripalo srce, ko je mislila nanj s tiho pobožnostjo, s katero se spominjajo verniki mučenikov in pravičnikov; — zdaj se ga je začela bati, ker si je pridobil za ceno težkega trpljenja, za ceno svoje mladosti, izgubljene v prisilnem delu, pravico,
soditi nad življenjem in ljudmi____ Prišel bo in jo bode
vprašal:
»Ali se možiš svobodno, iz ljubezni?«
Kaj mu poreče? Ali ji bode odpustil njeno malodušje? In zakaj se pravzaprav rnoži? Ali je res to edino, kar more storiti, da si izpremeni življenje?
Eno za drugo so se porajale v dekličini glavi otoižne misli in jo vznemirjale in mučile, ona pa jim ni mogla postaviti jasne želje nasproti, ki bi premagala vse drugo. Lotevalo se je je nemirno in nervozno razpoloženje; skoro obupana in komaj zadržujoča solze, je vendarle, dasiravno le na pol pri zavesti, natanko izpolnila očetove odredbe: okitila je mizo s starinskim srebrom in redkimi kristalnimi posodami, oblekla svilnato obleko jeklene barve in, sedeča pred zrcalom, si je začela vtikati v ušesa ogromne smaragdne uhane — rodbinsko dragocenost knezov Gruzinskih, ki je bila ostala Majakinu v zastavi, z množico drugih redkih stvari vred.
Ko je ogledovala v zrcalu svoj razburjeni obraz, na katerem so se dozdevale polne in sočne ustnice vsled bledote lic še boj rudeče, ko je pogledala, na svoje 'bujne prsi, tesno odete v svilo, je čutila, da je krasna in vredna zanimanja moža, kakoršenkoli bi tudi bil. Zeleni kameni,

m
ki so se bliščali v njenih ušesih, so jo žalili, kakor nekaj nepotrebnega in razven tega se ji je zdelo, da se vlega njihova igra v tenki rumenkasti senci po njenih licih. Vzela je smaragde iz ušes, zamenjala jih z majhnimi rubini in se zamislila obenem v Smolina, kakšen človek da je pač? Kakšen je njegov značaj? Česa želi? Ali čita knjige?...
Potem ji niso ugajali temni krogi pod očmi in začela jih je previdno pokrivati s pudrom in pri tem je premišljala, da je nesreča, (biti ženska, in očitala si je svojo ■ brezvoljnost. Ko so se obroči okrog oči skrili pod belilom in pudrom, se je Ljubovi zazdelo, da so od tega njene oči izgubile sijaj in obrisala si je puder... Poslednji pogled v ogledalo jo je prepričal, da je impozantno-krasna, — kakor je krasna smolnata smreka v dobri, trpežni lepoti. Ta prijetna zavest je nekoliko pomirila njeno nemirno voljo in odšla je v obednico s solidno hojo bogate neveste, ki pozna svojo ceno.
Oče in Smolin sta bila že prišla.
Za sekundo je postala Ljubovi pri vratih, dražestno povešaje oči in s ponosno stisnjenimi ustnicami. Smolin je vstal s stola, stopil ji nasproti in se ji spoštljivo poklonil. Ugajal ji je ta poklon — nizek in spreten, ugajala ji je tudi draga suknja, ki je elegantno sedela na gibčnem Smolinovem telesu ... Malo se je 'bil izpremenil; bil je še vedno takšen — rudečelas, gladkoostrižen in ves v mo-zolcih; le brke so mu bile zrastle dolge in bujne in njegove oči so bile postale dozdevno nekoliko večje.
»Kakšen je postal?« je kriknil Majakin hčeri, kažoč ji ženina.
L
A Smolin ji je stiskal roko, smehljal se in govoril v zvočnem baritonu:
»Ali se smem nadejati, da niste pozabili starega tovariša?«
»Dobro!... Pozneje st pogovorita...« je rekel starec iin meril hčer z očmi. »Ti, Ljuba, pripravi vse, kar je treba, midva pa hočeva dokončati najin razgovor. No, Afrikan Mitrič, razloži mi torej...«
»Saj oprostite, Ljubovj Jakovljevna?« je prijazno vprašal Smolin.
»Prosim, ne dajte se motiti,« je rekla Ljubovj.
»Dvorljiv in spreten je!« je mislila sama pri sebi in, ko je hodila po sobi od mize do kredence, je začela z zanimanjem poslušati Smolinove besede. Govoril je mehko, s prepričanjem in s priprostostjo, v kateri se je lahko občutil do sobesednika.
»Tako sem torej blizo štiri leta temeljito proučeval vlogo, ki jo igra rusko usnje na inozemskih trgih. Žalostna in slaba vloga je to! Pred tridesetimi leti je veljalo tam naše usnje kot vzorno, a zdaj se vse manj povprašuje za njim, obenem pa pada tudi cena. In to je popolnoma naravno. Saj vsled pomanjkanja kapitala vsem tem malim proizvajalcem ni mogoče, vzdrževati svoj proizvod na potrebni stopinji dovršenosti in dajati ga zajedno po nižji ceni... Njihovo blago je neverjetno slabo in drago ... In vsi so krivi pred Rusijo, da so oškodovali njen ugled kot dežela, ki izgotavlja najboljše usnje. Sploh pa je mali delavec, ki nima tehniškega znanja in kapitala in torej ne more izboljševati svojih izdelkov razmerno z razvojem tehnike, — takšen delavec je nesreča za deželo in parazit njene trgovine ...«
F
»Mhm,« je dejal starec, gledaje z enim očesom gosta, z drugim pa opazuje svojo hčer. »Torej nameravaš sedaj zgraditi takšno ogromno tovarno, da uničiš vse druge?«
»O ne!« je vzkliknil Smolin in zanikal starčeve besede tudi s tem, da je elegantno zamahnil z roko. »Cernu bi delal drugim krivico? Kakšno pravo imam do tega? Moj namen je... dvigniti pomen in ceno ruskega usnja v inozemstvu in zato gradim sedaj, obnošen s strokovnim znanjem, moderno tovarno, da bom lahko pošiljal na trg dovolj vzornega izdelka ... Trgovska čast dežele ...«
. »Koliko glavnice misliš, da bode treba za to?« je zamišljeno vprašal Majakin.
. »Okolo tristotisoč ...«
Toliko dote mi oče ne bode dal,« si je mislila Lju-bovj.
»Moja tovarna bode izdelovala tudi obdelano usnje, namreč kovčege, obutev, naprego, jermene itd.«
»In na koliko procentov upaš?« je vprašal starec.
»Ničesar me upam; jaz računim z vso natančnostjo, ki je mogoča v naših ruskih razmerah,« je rekel Smolin prepričevalno'. '»Proizvajate!j mora biti strogo trezen, kakor mehanik, ki gradi stroj... Treba je jemati v račun drgnjenje vsakega najmanjšega vijaka, ako se hoče resno delo resno dokončati. Lahko Vam dam v pregled zapisek, ki sem ga sestavil na podlagi osebnega proučevanja živinoreje in porabe mesa v Rusiji...«
»Glejte no!« se je nasmehnil Majakin. »Prinesi mi tisti zapisek ... stvar je zanimiva! Videti je, da nisi zaman bival v zapadni Evropi... le zdaj hočemo malo jesti, po ruskem običaju ...«

- 332 -
»Kako Vam gre, Ljubovi Jakovljevna?« je vprašal Smolin, cborožuje se z nožem in vilicami.
»Dolgčas ji je pri meni...« je odgovoril Majakin mesto hčere. »Moja gospodinja je... cela hiša je na njenih ramah, tako da nima časa, zabavati se ...«
»Treba bi tudi dostaviti, da mi manjka priložnosti,« je rekla Ljuba. »Trgovskih plesov in večerov nimam rada...«
»A gledišče?« je vprašal Smolin.
»Tudi tja grem redkokedaj... nimam s kom ...«
»Gledišče!« je vzkliknil starec. »No, prosim vas, povejte mi, ikije je nastala ta moda, da predstavljajo kupca kot divjega bedaka? To je sicer jako smešno, a neumevno, zato, ker je — neresnica! Kakšen bedak sem, ako sem v mestnem zboru — gospodar, v trgovini — gospodar in tudi tisto gledišče je moje?... Ako gledaš kupca na gledališkem odru, zapaziš takoj, da se ne vjema z življenjem! Konečno, če predstavljajo kaj zgodovinskega, n. pr. »Življenje za carja« s plesom in petjem, ali »Hamleta«, ali »Čarodejko«, »Vasiliso« ali kaj .akšnega ... tam ni treba resnice, ker je prošla stvar in J,e nas ne dotika... Res ali ne res ... da iVe ugaja ... A če predstavljaš sedanjost, potem se ne laži! In kaži človeka tako, kakor se spodobi...«
Smolin je poslušal starčevo besedovanje z dvorljivim nasmehom na ustnicah in pogledoval Ljubo, kakor bi jo poživljal, naj očetu nekaj odgovori. Nekako v zadregi je dejala:
»A vseeno, očka, je trgovski stan neizobražen in podivjan. ..«
»M — da,« je rekel Smolin z obžalovanjem in pokimal z glavo, »to je žalostna resnica.. ,«

.
— 338 -
»Recimo, Foma...« je nadaljevala deklica.
»O?« je vzkliknil Majakin. »No seveda, vi mladi ljudje, vi ste študirani...«
»A društev se ne vdeležujete nobenih?« je vprašal Majakin Ljubo. »Saj imamo mnogo društev pri nas...«
»Da,« je vzkliknila Ljubovi, »a jaz živim čisto osamljena ...
»Gospodinjstvo!« ji je vstavil oče. »Toliko razne šare imamo... in vse to je treba vzdržavati polnoštevilno, snažno in v redu ...«
Samozadovoljno je namignil z glavo proti mizi, ki je bila obložena z bliščečim kristalom in srebrom in proti kredenci, katere police so se lomile pod težo stvari in spominjale na izložbo v oknu prodajalnice. Smohn se je-ozrl po vsem tem in čez njegove ustnice je pohitel iro-niški smehljaj. Potem je pogledal Ljubi v obraz; v tem njegovem pogledu (je zapazila ona nekaj prijateljskega in sočutnega. Lahna rudečica j' je pokrila lici in sama pri sebi je dejala s plaho radostjo:
»Hvala Bogu!«
Kakor bi se ogenj težke bronaste svetilke jasneje zasvetil v brušenih kristalnih vazah in kakor bi postalo svetleje po vsi sobi...
»Meni pa ugaja naše staroslavno mesto!« je rekel Smolin, gledaje deklico iz laskavim nasmehom, »tako krasno in živahno je... Nekaj bodrega je v njem, kar vzpodbuja k delu... Že sama njegova slikovitost vspod-buja človeka... Človek bi živel tu prešerno, hoče se mu delati mnogo in resno... In pri tem je mesto izobraženo... Le poglejte, kako stvaren časopis se tukaj izdaja... da ne pozabim, nameravamo ga kupiti...«

»Kateri?« je vprašal Majakrn.
»No, jaz... in Urvaneov in Ščukin.«
»To je pohvalno!« je rekel starec in udaril z roko ob mizo. »To je prav pametno! Čas je, da se jim zamašijo usta, davno je že čas! Posebno Jezov je tam... ta je, kakor ostra pila... Tistemu stopite na prste, a doibro!...«
Zopet je poslal Smolin Ljubi smehljajoč pogled in njeno srce je radostno vzdrhtelo. Z jasnorudečim licem je dejala očetu, obračajo se v duši k Smolinu:
»Kolikor razumemo Afrikana Dmitrijeviča, pač ne kupuje časopisa zato, da bi mu ... zamašil usta, kakor se Vi izražate...
»Kaj pa hoče ž njim?« je vprašal starec m zmignil z ramami. »Prazne marne in zdraižbo dela, a (drugega nič... Seveda, če 'bodo vanj pisali pametni ljudje, kupci sami...«
»Izdajanje časopisa,« je poučevalno zagovoril Smo-iin, segši starcu v besedo, »je lahko, ako se postavimo le na trgovsko stališče, jako ugodno podjetje. Razven tega pa ima časopis še drug, važnejši smoter: hrambo osebnih pravic in interesov obrti in kupčije...«
»Saj pravim, da bode časopis dober, ako ga začno voditi kupci sami...«
»Dovolite, papa,« je rekla Ljubovj.
Začela je čutiti potrebo, izgovoriti se pred Smolmom, hotela ga je prepričati, da razume smisel njegovih besed in da ni navadna trgovska hči, ki se zanima le za obleko in plese. Smolin ji je ugajal. Prvokrat je videla kupca, ki je dolgo živel v inozemstvu, govoril tako prepričevalno, obnašal se tako dostojno in govoril z njenim očetom, --najrazumnejšim človekom v mestu v prezirljivo dobro-

- 335 —
r
hotnem tonu, ki ga rabi odraščen človek proti mladoletnemu.
»Po svatbi ga naprosim, da me vzame v inozemstvo s seboj,« se je hipoma domislila; ta misel jo je pripravila v zadrego in pozabila je, kaj da mu je hotela povedati. Globoko zardevša, je molčala nekaj sekund; a (bala se je, da ne b: si razlagal Smolin tega molčanja v njeno škodo.
»Med razgovorom ste čisto pozabili, ponuditi gostu vina,« je dejala konečno čez par sekund mučnega molčanja.
»To je tvoje delo ... ti si gospodinja ...« ji je odgovoril oče.
»O, prosim, ne trudite se!« je živahno vzkliknil Smolin. »Saj skoro nič ne pijem ...«
»Je-li to res?« je vprašal Majakin.
»Zatrjujem Vam! Le včasih eno kupico ali dve, ako sem truden ali bolan ... A pitje za zabavo mi je neznano. Saj so tudi še druge zabave, ki so dostojnejše kulturnega človeka ...«
»Damice, kaj ne?« je vprašal starec in pomežiknil.
Smolinu je kri zalila lica in vrat. Opravičujč se z očmi je pogledal Ljubo in suho odgovoril njenemu očetu:
»Gledališče, knjiga in glasba ...«
Ljuba se je vzradostila ob njegovih besedah. Starec pa je potuhnjeno pogledal dostojnega mladega moža, ostro se nasmehnil in bruhnil hipoma:
»Eh, življenje gre naprej! Včasih je žrl pes vsako skorjo, sedaj pa je mopsu smetana preredka... Oprostite, cenjena gospoda, to kislo besedo... a bila je tako na mestu! Ne velja ravno o vas, nego vobče! ...«
— 33ti —
Ljuba je obledela in preplašena pogledala Smolina. Sedel je mirno, ogleduje si starinsko, emaljirano solnico, ki je bila podobna ladiji, sukal si brke in zdelo se-je, da ni slišal starčevih besed... A njegove oči so potemnele in njegove ustnice so bile nekako tesno stisnjene, vsled česar je stopil obriti podbradek samoglavno naprej.
»Torej, gospod bodoči prvi tvorničar,« je rekel Ma-iakin, kakor bi se nič ne bilo zgodilo, »tristotisoč rubljev in tvoje podjetje bo zaigralo, kakor požar?«
»In čez poldrugo leto izpustim prvo izdajo blaga, ki mi ga bodo iztrgali iz rok,« je rekel Smolin trdno in z neomajeno uverjenostjo in se ozrl v starca s trdnim, mrzlim pogledom.
»Torej: tvrdka Smotrn in Majakin... to je vse? Tako... Toda zdi se mi, da je zame že prepozno, da bi začenjal novo reč, a? Treba je pomisliti, da je zame že davno grob pripravljen ... kako misliš ti o tem?«
Mesto odgovora se je Smolin nekoliko sekund smejal z zvočnim, a ravnodušnim in hladnim smehom, potem pa je rekel:
»Eh, kaj govorite o tem ...«
Starec je vzdrhtel cb njegovem smehu in omahnil s komaj vidno kretnjo telesa prestrašen nazaj. Po Smo-linovih besedah so vsi trije pomolčali.
»M-da-a ...« je dejal Majakin, ne da bi dvignil nizko povešeno glavo. »Treba je to premisliti... preudariti si moram ...« Potem je dvignil glavo, pogledal pozorno hčer in snubača, vstal in dejal mračno in odurno:	»Za
minutico vaju zapuščam, grem v svoj kabinet... Saj se menda ne bosta dolgočasila brez mene...«
cr-
In odšel je, težko drsaje z nogami, s sklonjenim hrbtom in povešeno glavo ...
Ko sta ostala mlada dva sama, sta izmenjala nekoliko praznih fraz, in ker sta oba čutila, da 'ju to drugega drugemu le odtujuje, sta oba zamolčala težek in mučen, pričakujoč molk. Ljubovj je vzela pomarančo in jo začela lupiti s pretirano pazljivostjo; Smolin ipa je povesil oči in ogledoval svoje brke, gladil jih skrbno z levico, poigral se z nožem itn vprašal deklico naenkrat z nižjim glasom:
»Oprostite mi ... to neskromnost! ... Gotovo vam ni lahko, živeti z očetom, Ljubovj Jakovljevna ... Tako staroverske nazore ima in — oprostite — nekako trdosrčen je!«
Ljubov} je nekaj pretreslo; hvaležno je pogledala Smol ina in mu odgovorila:
»Ni lahko, a privadila sem se ... Tudi svoje vrline ima ...«
»O, saj o tem ne dvomim ... Toda vi, ki ste tako mlada, krasna in izobražena, vi s svojimi nazori! ... Saj sem že večkrat kaj slišal o vas!«
Smehljal se je talko laskavo in sočutno in njegov glas je bil tako mehak! ... Po sobi je dahnilo nekaj toplega, ki je ogrevalo dušo. In v srcu dekleta se je vedno svetlele razgorevala plaha nada, da ji je blizo srečna rešitev iz jetništva njene osamelosti ...
Enajsto poglavje.
Gosta sivkasta megla je ležala nad reko, po kateri je z zamolklim stokom plaval parnik, vodi nasproti. Vlažni in hladni, enobarvno mrtvi oblaki so stiskali parnik od
22
— 338 -
vseh strani in požirali vse glasove, raztapljaje jih v svoji kalni mokroti. Bronasto rjovenje signalov je donelo zamolklo otožno in čudno kratko, trgaje se iz piščalke, kakor bi si zvok ne našel mesta v zraku, prepojenem z gosto vlago in padal moker in zadušen nizdoli. In šum paro-brodovih koles je donel tako fantastiško gluho, kakor bi se ne porajal tu blizo, ob ladijinem krovu, marveč nekje globoko na temnem rečnem dnu. S parobrodov se ni videla niti voda, niti bregovi, niti nebo; od vseh strani ga je objemalo nekaj svinčenosivega in neprozornega; to nekaj je bilo brez barvnih tonov, pritiskalo je na paro-brod z neizmerno težo in kakor bi ga hotelo vsesati vase, kot je vsesavalo glasove. Vkljub gluhim udarcem lopatic po vodi in enakomernemu stresanju ladijinega trupa se je dozdevalo, da se težko bije na istem mestu, duši se v smrtnem boju, sika, kakor umirajoč pravljičen nestvor in tuli od predsmrtne bolečine, tuli od strahu in bolesti.
Brez življenja so bile parobrodove luči ... Okrog svetilnice na jamboru se je risala rumena, nepremična lisa; stala je v megli nad parobrodom, brez bleska in ne razsvetljujé ničesar druzega, nego sivo meglo. Rudeča palubna luč je bila podobna ogromnemu očesu, ki ga je iztrgala kruta roka in je sedaj slepo in za’ito s krvjo. Blede svetlobne lise so padale v meglo skozi parobrodo-va okna, toda povzdigovale so le njegovo mrzlo, neveselo zmagoslavje nad ladijo, stisnjeno v nepremični masi dušeče vlage.
Dim je padal iz dimnika k tlom in silil zajedno s kosci megle v vse špranje na palubi, kjer so se potniki tretjega razreda molčč zavijali v svoje cape, stiskaje se v gruče, kakor ovce. Iz stroja so-se donašali težki, naporni vzdihi,

339 —
trepetajoč žvenket, zamolkli glasovi povelj in pretrgane besede mašinista.
»Da ... počasi! ... Da ... srednja hitrost! ...«
Na krmi, v kotu, ki je bil poln sodov s soljeno ribo, se je razpoložila skupina ljudi, razsvetljena od električne svetilke. Bil: so' to zastavni, toplo in snažno oblečeni kmetje; eden izmed njih je ležal na klopi, obrnjen s hrbtom navzgor, drugi je sedel pri njegovih nogah, tretji je stal in se naslanjal nad sod, a dva sta sedela kar na tleh. Njihovi zamišljeni in pozorni obrazi so bili obrnjeni k zgrbljenemu človeku v obledelem duhovnem plašču in raztrgani kožuhovinasti kučmi. Ta mož je sedel s skrivljenim hrbtom na mehkem zaboju, gledal si pod noge in
govoril s tihim, uverjenim glasom:
*
»Konec Gospodove potrpežljivosti bode prišel in Njegov srd se bode razlil nad človeštvom ... Vsi smo kakor črvi pred Njim in kako naj odvrnemo tedaj od sebe Njegovo jezo, s kakšnimi klici naj vzbujamo1 Njegovo usmiljenje?«
Preganjan od svoje slabe volje, je bil. šel Foma iz svoje kajute na palubo in že dolgo časa je poslušal opominjajoči in krotki glas propovednika. Izprahajaje se po krovu, je bil zadel ob to skupino in obstal blizo nje v senci kupa blaga, pokritega z jadrovino, ker je božje-potnikova postava vzbujala njegovo zanimanje. Nekaj se mu je zdelo znano v tem velikem, krepkem telesu s strogim, temnim obrazom in velikimi, mirnimi očmi. Kodrasti polusivi lasje, ki so mu gledali izpod kučme, nepočesana in gosta brada, ki se je delila v tolste pramene, ta dolgi in grbasti nos, ostra ušesa in tolste ustnice — vse to je
22*
bil Foma že nekje videl, a ni se mogel spomniti, kedaj in kje.
»M-da ... mnogo krivde imamo na sebi pred Gospodom!« je rekel eden izmed kmetov in težko zavzdihnil.
»Treba je moliti ...« je komaj slišno zašepetal kmet, ki je ležal na klopi.
»Ali moreš oprati z molitveno besedo grešno pro-palost raz svojo dušo?« je vzdihnil nekdo ob strani, glasno in skoro obupno.
Nikdo izmed vseh, ki so tvorili skupino, se ni obrnil ob tem glasu, le glave vseh so se povesile še nižje in dolgo časa so sedeli ti ljudje nepremično1 in molčali.
'Božjepotmik je pomeril vse poslušalce z resnim in zamišljenim1 pogledom svojih modrih oči in zagovoril tiho:
»Jefrem Širin pravi: »Tvori si dušo s sredotočje-m svojih misli in krepčaj svojo voljo s tem, da se osvobo-juješ od greha ...«
In zopet je povesil glavo in začel počasi v prstih prebirati molek ...
»Treba je torej razmišljati ...« je rekel nekdo izmed kmetov. »A kedaj naj človek misli, ko živi v vrvenju sveta?«
»Treba je pobegniti v puščavo ...« je rekel ležeči kmet.
»To ni vsakomur mogoče ...«
Po teh opazkah so kmetje zopet umolknili. Piščal je zatulila in v strojišču je zapel zvonec. Odnekod se je zaslišalo glasno povelje:
»Ivan! K nametki!«*)
*) Nametka = merilo za globočine.
»O gospod in Kraljica nebeška!« je nekdo težko vzdihnil.
A zamolkel, polzadušen glas je naznanjal:
»De-ve-et ... de-e-vet ...«
Kosci megle so prodrli na krov in poplavali po njem, liki hladen, siv dim ...
»Zdaj, ljudje božji, poslušajte besede kralja Davida ...« je rekel božjepotnik in majaje z 'glavo, je začel razločno Citati :
»Gospod, nauči me v svoji pravičnosti; zaradi mojih sovražnikov naravnaj mojo pot pred Teboj! Zakaj v njihovih ustih ni resnica, njihovo srce je nemirno, odprt grob so njihova usta in hlinijo se s svojimi jeziki ... Sodi jih, o Bog, da odpadejo od svojih misli ...«
»O-sem ... Sedem ...« je donelo iz daljave v težkih vzdihih.
Jezno je siknil parobrod in plul naprej. Burno sikanje pare je glušilo božjepotnikove besede In Poma je videl le gibanje njegovih ustnic.
»Ali greš doli!« se je razlegal jezen in glasen krik. »To je moje mesto!«
»Tvo-je?«
»Kaj pa, da je moje!«
»Po gobcu te bodem ... potem si že najdeš mesto ... Takšen gospod!«
Marš!«
Začel se je pretep. Kmetje, ki so poslušali tujca, so obrnili glave tja, kjer so se tepli, a tujec je vzdihnil in molčal. Okrog stroja se je razvil živahen in glasen razgovor, kakor se dvigne plamen iz suhih vej, ki jih vržeš na ugašajoč ogenj.
342
»Jaz vam bom dal, vragi! Poberita se oba ...«
»Peljite ju h kapitanu ...«
»Ha-ha-ha! To je bilo kratko storjeno!«
»Dobro mu je dal- po tilniku!«
»Matrozi so spretni ljudje ...«
»P-sem ... De-evet ...« je kriknil merilec globine.
»Da ... več pare!« ... se je razlegel glasni klic maši n is ta.
Omahujé od pamikovega zibanja, se je Foma naslonil na jadro-vino in poslušal vse, kar je zvenelo okrog njega in vse se je zlivalo zanj v eno samo, znano mu sliko.
V megli in negotovosti, obdano od vseh strani s temo, katere oko ne prodrè, plove človeško življenje s težavo in počasi kdo vekam. In ljudje se kesajo zaradi svojih grehov, vzdihujejo težko in takoj nato se pretepajo za toplo mesto in, ko so se bili med seboj za lastninsko pravico, — so tepeni še od tistih, ki nadzorujejo red v življenju. Počasi iščejo svobodne poti k svojim ciljem.
»De-evet ... Ose-em ...«
Tiho se razlega nad ladijo ječeči krik in sveta molitev božjepotnika tone v šumu življenja. In za tistega, ki se zamis'i v osodo, ni rešitve od bolesti, zanj ni veselja ...
Forni se je hotelo govoriti s tem božjepotnikom, v katerega tihih besedah se je oglašal odkritosrčen strah pred Gospodom in bojazen za ljudi pred Njegovim obrazom. Krotki, opominjajoči glas božjepotnika je imel neko posebno moč in Foma je nehote moral poslušati njegov globoki, iz prs se dvigajoči zvok.
»Tega bi trebalo vprašati, kako živi ...« si je mislil Foma in ogledoval s pozornostjo njegovo veliko, sklo-
njeno postavo. »In kje sem ga videl? Ali je morda podoben komu, ki ga poznam?«
Kdovezakaj se je hkratu Foma domislil s čudovito jasnostjo, da ta krotki piopovednik ni nihče drugi, nego sin starega Ananija ščurova. Presenečen od te misli, je stopil k božjepotniku, sedel k njemu in ga vprašal:
»Ali prihajaš od Irgiza, oče?«
Ta je dvignil glavo, obrnil počasi in s težavo obraz proti Forni, pogledal ga pozorno in dejal z mirnim, krotkim glasom:
»Bil sem tudi ob Irgizu .. .*
»Si-li tam doma?«
»Ne...«
»Odkod pa prihajaš sedaj?«
»Od svetega Štefana ...«
Razgovor je zaostal; — Foma si namreč ni upal vprašati božjepotnika, če je Ščurov.
»Zakasnili se bodemo pri ti megli,« ie rekel nekdo.
»Kako bi se ne zakasnili! ...«
Vsi so molčali in zrli na Forno. Mlad, lep, čisto in bogato oblečen, je vzbujal radovednost vseh navzočih, ker se je ibi'1 tako nagloma prikazal med njimi; čutil je to radovednost in umeval, da vsi čakajo njegovih besed, ker bi radi vedeli, zakaj je prišel k njim in vse to ga je motilo in jezilo.
»Zdi se mi, oče, da sem te že nekje videl ...« je rekel slednjič.
»Ne da bi ga pogledal, je odgovoril božjepotnik:
»Lahko, da ...«
»Nekaj bi rad govoril s teboj ...« je boječe in potihoma rekel Foma.
»Kaj pa? Kar govori...«
»Pojdi z menoj ...«
»Kam?«
»V mojo kajuto ...«
Božjepotnik je pogledal Forni v obraz in privolil po kratkem molku:
»iPa pojdiva ...«
Ko je odhajal, je čutil Foma poglede kmeitov na svojem hrbtu in zdaj mu je bfla prijetna zavest, da jih zanima.
V kajuti je vprašal prijazno:
»Ali hočeš morebiti kaj jesti? Kar povej, pa naročim ...«
»Bog varuj ... Česa želiš?«
Ta umazani, razcapani človek v duhovnem plašču, ki je bil od starosti obledel in ves zakrpan, se je nezaupno ozrl po kajuti in ko se je vsedel na baržunasti divan, si je podrgnil kos svojega plašča, kakor bi se bal, da se umaže od baržuna.
»Kako ti pravijo, oče?« je vprašal Foma, ki je zapazil ta nezadovoljni izraz na njegovem licu.
»Miron ...«
»Ali ne Mihael?«
»Zakaj ravno Mihael?« je vprašal božjepotnik.
»I ... v našem mestu ... je ime1! kupec Ščurov sina ... ki je šel tudi k Irgizu ... in temu je bilo ime Mihael ...«
Foma je govoril in pozorno gledal očeta Mirona, a ta je bil miren, 'kakor da je gluhonem.
»Nisem ga srečal ... ne spominjam se, da bi ga bil srečal ...« je rekel zamišljeno. »Zanj si torej hotel vprašati?«

»Da ...«
»Nisem srečal Ščurova ... No, zdravstvuj, v Kri-ščevem imenu!« — in božjepotnik je vstal z divana, poklonil se Forni in odšel proti vratom.
»Počakaj ... posedi še ... da se kaj pomeniva!« je vzkliknil Foma in stopil naglo za njim! Ta ga je pogledal z vprašujočimi očmi in sedel zopet na divan.
Odnekod iz dalje se je zaslišal zamolkel zvok, podoben težkemu vzdihljaju in takoj nato je nad glavama Fonie in njegovega gosta zategnjeno in preplašeno zatulila parobrodna piščal. Že razločneje so ji odgovarjali iz daljave in zopet je zarjovela v pretrganih, plašnih krikih. Foma je odprl okno; v megli, ne daleč od njihovega paro-broda, se je dvigalo nekaj s težkim šumom, lise pošastne svetlobe so plavale mimo, megla je zaplala in otrpnila nato zopet v mrtvaški nepremičnosti ...
»Grozno!« je vzkliknil Foma, zapiraje okno. Nič se ne vidi ... kar tako plovemo nekam ... in blodimo po reki ...«
»Imej v sebi ogenj, notranjo luč imej v duši ... in vse boš videl ...« je dejal božjepotnik s poučujočim in strogim 'glasom.
Foma je začutil nezadovoljnost s temi hladnimi besedami in pogledal božjepotnika po strani. Ta je sedel nepremično, s sklonjeno glavo, kakor da je otrpnil v svojih mislih in v molitvi. Tiho je šumel molek v njegovih rokah.
»Povej, oče Miron, ali je dobro tako (živeti, v popolni svobodi, brez dela, brez sorodnikov ... in romati tako, kakor ti? ...«
— 34« —
Miron je dvignil glavo in se tiho zasmejal z nekakim prijaznim, otroškim nasmehom. Ves njegov obraz, zaru-javel od vetra in soleča, se je zasvetil v 'luči notranjega veselja. To je bil drug človek, — to ni bil več propoved-nik pravičnega življenja in strahu božjega, marveč dober in priprost kmet, katerega smeh je storil, da se je tudi Foma dobrodušno nasmehnil. A zasmejavši se in pogle-davši Forno, je Miron le globoko vzdahnil in rekel kratko:
»Je-li to kaj slabega? ...«
»Torej si zadovoljen s svojim življenjem?«
»Jaz ne nadlegujem Gospoda z mrmranjem. Že gre, saj živim! Beraško življenje je v resnici božansko ... edino svobodno od posvetnih vezi ...«
»In'jaz ...« je hote'! Foma pričeti, toda nehal je in umolknil. V njegovih ušesih je še vedno zvenel zavidanja vredni, radostni smeh ...
»Zakaj si zapustil svet?« je vprašal, ko sta nekaj časa molčala.
»Tuj sem bil svojim bratom ...« je mirno odgovoril Miron in, ozrši se po kajuti s pozornim, opazujočim pogledom. je dejal z zaničljivim pomilovanjem: »Kako so to napravili! Vse lepšajo in lepšajo — 'zunaj, a znotraj je sama podrtija ...«
»Da-da ...« je zategnil Foma, gledaje skozi okno. »Torej je prijetno tvoje romanje? In človek je prost, ako živi sam?«
»Eh, brat moj!« je tiho vzkliknil božjepotnik, obrni1! se k Forni in mu pogledal prijazno in otožno v obraz. »Čutim ... da je tvoja duša zmedena ... Ni-li res?«
Molče je Foma pokimal z glavo in se ozrl v svojega sobesednika s pogledom, ki je bil poln pričakovanja. Mi-

ronovo lice je sijalo v tih! radosti; dotaknil se je z roko Fominega kolena in začel govoriti z iskrenim glasom:
»Vrzi proč od sebe vse posvetno, zakaj sladkosti ni v njem. Resnično besedo ti govorim: obrni se od zlega proč! Ali veš, -da je pisano-: Blažen mož, ki ne hodi v zibor brezibožnikov in ne stopa na pot grešnikov? Obrni se proč, osveži svojo dušo s samoto in napolni se z mislijo o Gospodu ... Zakaj le z mislijo na Njega se more človek rešiti onečiščenja ...«
»To ni pravo!« je rekel Poma. »Ni se mi treba reševati ... ali sem toliko grešil? Kaj pa bodo potemtakem drugi ... Jaz bi rad le vse razumel ...:
»Vse boš razumel, ako se oddaljiš od sveta ... Pojdi na prosto cesto, na polja, na ravnine, na gore ... pojdi in poglej si, kakšen je svet, v svobodi in iz daljave ...«
»To je!« je vzkliknil Poma. »To se zdi tudi meni ... Iz daljave se vidi bolje!«
A Miron se ni briga‘1 za njegove besede; govoril je tako tiho, kakor bi se šlo za veliko skrivnost, ki jo pozna le on, božjepotnik:.
»Speči lesovi zašumč okrog tebe s sladkimi glasovi o modrosti Gospoda; ptičke božje ti zapojo o sveti Njegovi slavi, a stepna trava bo kadila presveti devi Bogo-rodi-ci ...«
Božjepotnik o v glas se je zdaj vzviševal in trepetal od izobilja čustva, zdaj -se je zopet spuščal do skrivnostnega šepetanja, kakor da se je pomladil: njegove oči so sijale prepričano in jasno in ves obraz se je svetil od srečnega smehljaja človeka, ki je našel izhod čustvu svoie radosti in se veseli, ko jo iz'liva.
»V vsaki travici bije srce Gospoda; vsaka žuželka, zračna in pozemeljska diha Njegov sveti dih; povsod je živ Gospod, Bog Jezus Kristus! Kakšna krasota je na zemlji, na poljih in v gozdovih! Ali si bil na Keržencu? lam je tišina, ki se ne da primerjati z ničemur, drevje in trava, kakor v raju ...«
Fonia je poslušal in njegova domišljija, prevladana od te tihe, očarujoče pripovesti, mu je slikala ta široka polja in gluhe lesove, polne krasote in tišine, ki napolnjujejo dušo z mirom ...
»Tam ležiš kje pod grmičkom in gledaš v nebo, nebo pa se spušča k tebi, kakor bi te hotelo objeti ... Duši je toplo in tihoradostno, ničesar si ne želiš, nikomur ne zavidaš ... In zdi se ti, da si le ti sam na celi zemlji in Bog nad teboj ...«
Božjapotnik je govoril, a njegov glas in njegove pojoče besede so spominjale Forno čudovitih pripovedek stare tetke Amise. Čutil se je, kakor bi pil nekega vročega dne čisto in hladno mokroto gozdnega potoka, mokroto, prepojeno z vonjem trav in cvetlic, ki jih je omi-vala ... Vedno sir j e so se razvijale pred njim jasne podobe: tu je stezica v lesu; skozi veje dreves so prodrli tanki solnčni žarki in trepečejo v zraku in pod nogami popotnika ... Okusno diši po glivah in preperelem listju: medeni vonj cvetlic in močni duh po smoli se nevidno dviga v zrak in premika v prsi v toplem, sitem toku ... Tišina vsenaokrog: Je ptice pojo in ta tišina je tako čudežna, da se ti zdi, kakor bi prepevale te ptice v tvojih prsih... Ti hodiš, ne da bi se ti mudilo in življenje ti mineva, kot sen ...«
F
»Tukaj pa je vse obdano s sivo, mrtvo meglo in brez potov blodimo mi po nji, hrepeneči: po svobodi in luči ... Zdaj pojo spodaj s komaj slišnimi glasovi, pol pesem, pol molitvo. Zdaj zopet nekdo kriči in zmerja. In vedno iščejo pot:
»Sedem in po-ol ... Se-dem!«
»In za ničesar ti ni treba skrbeti,« je govoril božje-P o trni k in njegov glas je žuborel, kakor potok; »kos kruha ti dado povsod — in česa še potrebuješ v svoji prostosti? V svetu pa se ulegajo skrbi na dušo, kakor spone ...«
»Dobro govoriš!« je rekel Foma in vzdihnil.
»Bratec moj mili!« je tiho vzkliknil božjepotnik in se primaknil še bližje k njemu. »Kedar se je vzbudila duša in te prosi za svobodo, ne uspavaj je šiloma, poslušaj njen glas ... Na svetu in v njegovi prelesti ni nikakoršne krasote in svetosti; zakaj bi se torej uklanjal njegovim zakonom? V Ivanu Zlatoustu je pisano: Resničen šekinah je človek! »Šekinah«, to pa je hebrejska beseda, ;k,i pomeni »Najsvetejše«. Torej ...«
Zateglo tuljenje piščali je zaglušilo njegov glas. Po-sluhnil je, vstal naglo in rekel:
Bližamo :se pristanišču ... na suho moram tukaj ! No, srečno, bratec! Bog ti daj kreposti in moči, da izpolniš željo svoje duše! Zdravstvuj, dragi moj!«
Nizko se je poklonil Forni. Nekaj žensko-laskavega in mehkega je bilo v besedah, s katerimi se je poslovil in v njegovem poklonu. Tudi Foma se mu je nizko priklonil in obstal kakor okamenel, s povešeno glavo, opiraje se z roko ob mizo.
»Pridi k meni, kadar boš hodil -skozi mesto ...« je poprosil božjepotnika, ki je naglo sukal kljuko kajutinih
vrat.

3o0 —
»Prišel bom! Pridem ... Zdravstvu]! Krist te obvaruj ...«
Ko se je zadel bok ladije ob pristan, je stopil Foma na galerijo in začd gledati -doli v meglo. Mnogo ljudi je šlo s parnika po brvili, a med temnimi postavami, obdanimi z meglo, ni mogel zagledati božjepotnika. Vsi, ki so odhajali s parnika, so bili enako nerazločni in vsi so naglo izginjali izpred oči, kakor bi se topili v sivi vlagi ... Videti ni bilo niti brega, niti česa druzega trdnega, pristaniški most se je zibal ob sunkih parobroda, nad njim se je risala svetilka, 'kot rumena lisa m gluh je bil šum korakov in ljudskega vrvenja ...
Parobrod se je začel premikati in počasi je zo-pet odplaval v meglo. Božjepotnik, pristan, šum ljudskih glasov, — vse je hipoma izginilo, kakor sanje in zopet je ostalo le tisto gosto in kalno in parobrod, ki se je s težavo gibal v njem. Foma je gledal pred sebe v mrtvo -morje megle in mislil, o modrem, brezoblačnem ir orijaznem nebu, — kje je zdaj?
Drugi dan okrog poldneva je sedel v sobici Ježova in poslušal mestne novi-ce iz ust svojega tovariša. Ježov se je bil vsedel na mizo, obloženo s časopisi in, mahaje z nogami, je ipripovedoval:
»Začel se je volilni boj ... Trgovci predlagajo tvojega kuma, starega vraga, za župana! On je res neumrljiv, kakor hudič ... dasiravno una menda že poldrugisto let za sabo. Svojo hčer bode omožil s Smolinom ... veš s tistim rudečim! O njem govore, da je spodoben človek... à dandanašnji imenujejo tudi umne lumpe spodobne ljudi... zato ker ljudi sploh n-i! Afrikaska se zdaj kaže kot izobraženega človeka; posrečilo se mu je že, vriniti se v družbo
razumnikov. Nekaj je nekje daroval in takoj je vstopil v ospredje. Ako bi ga človek sodil po obrazu, bi rekel, da je prekanjenec prve vrste, a vkljub temu bode igral vlogo, ker se zna držati v zmernih mejah. M-da, brat, Afrikaška je ... liberalec ... A liberalen kupec, to je mešani potomec volka in svinje z žabo in kačo ...«
Vrag jih vzemi vse skupaj!« je rekel Foma in ravnodušno mahnil z roko. »Kaj mi je do njih? Kaj pa ti, ali še vedno piješ?«
»Pijem! Zakaj bi ne pil?«
Polohlečem in razcapani Jezov je bil podoben opu-Ijeni ptici, ki se je ravnokar trgala z drugimi in v kateri se še ni poleglo bojevito razburjenje.
»Pijem, ker moram od časa do časa krotiti plamen svojega ranjenega srca ... A ti, trhli štor, tliš -še vedno počasi naprej?«
• »Iti moram k starcu ...« je rekel Foma, načemerivši Obraz.
»Predrzni se!«
»iN-e ljubi se mi ... Začel mi bode pridigovati ...«
»Zato pa ne hodi! ...«
»A moram ...«
»Potem pa pojdi !...«
»Kakšne neumnosti počenjaš!« je nevoljno rekel Foma. »Kakor bi bil v resnici dobre volje ...«
»Bogme, da sem dobre volje!« je vzkliknil Jezov in skočil z mize. Kako sem zdelal včeraj nekega gospoda v časopisu! In razven tega sem slišal bistroumno anekdoto: Družba sedi ob morskem bregu 'in obširno modruje o življenju. Zid pa jim pravi: »O-ošpoda! In ža-akaj -pa toliko
352
raznih besed! Jaz vam povem vše naenkrat: Naše življenje ni vredno niti kopejke, kakor to-le bučeče morje!...«
»No, je že dobro!« je dejal Foma. »Zdravstvuj ... jaz grem ...«
»Le pojdi! Jaz sem danes izvrstne volje »in ne morem s teboj stokati ... tembolj, ker ti itak ne stokaš, marveč kruliš ...«
Foma je odšel in ostavi! Jezova, pojočega na vse
grlo.
»Bobnar, le zabobnaj — ne boj se ...«
»Bobnaj, bobnaj ... ti sam bobnaš ...« je razdraženo mislil Foma, 'ko je stopal počasi na ulico.
Pri Majakinu ga je sprejela Ljuba. Razburjena in vesela se je naenkrat pojavila pred njim in dejala:
»Ti si? Bože moj! Kako si bled ... in suh si postal ... Vidi se, da živiš lepo življenje! ...«
Nato se je njen obraz izkazi! od vznemirjenja in skoro šepetaje je vzkliknila:
»Ah, Foma! Saj še res ne veš ... Cuj! Slišiš? Zvoni! Morda je to on ...«
In dekle je steklo iz sobe in pustilo za seboj šelest svilnate obleke ter osupnjenega Forno, ki niti ni imel časa, vprašati jo po očetu. Jakov Tarasovič je bil doma. V paradni obleki, v dolgi suknji z medaljami na prsih, je stal pri vratih in se držal z iztegnjenimi rokami za podboje. Njegovi zeleni očesci ste motrili Forno, ki je čutil na sebi ta pogled, dvignil glavo in se srečal ž njimi.
»Zdravstvujste, dragi gospod!« je dejal starec, ter očitaje pomajal z glavo. »Odkod ste izvolili dospeti? Ke-do vam1 je izsesal mast? Je-li res, da išče svinja luže, a Foma kraja, kjer bi se mu prav slabo godilo?«
»Ali nimate za-me drugih besed?« je mračno vprašal Fonia in vprl oči v starca.
In naenkrat je zapazil, da se je kurn ves stresel, njegove noge so se zašibile, njegove oči so začele pogosto mežikati in roke so naporno zagrabile podboje. Foma je priskočili k njemu, misleč, da je starcu slabo, a Jakov Ta-rasovič je rekel z zamolklim, srditim glasom:
»Stopi vstran ... napravi prostor ...«
In njegov obraz je dobil običajen izraz ...
Foma je stopil nazaj in se začutil poleg oikroglastega človeka srednje rasti, ki je, klanjaje se Majakinu, zagovoril s hripavim glasom:
»Zdravstvujte, očka!«
»Zdra- avstvuj, Taras Jakovljevič, zdravstvuj ...« je govoril starec in se klanjal, ne da bi izpustili podboje, z zmedenim nasmehom.
Razmišljen e stopil Foma vstran, sedel na stol in kakor bi okamnel od zanimanja, je začel opazovati'svidenje med očetom in sinom s širckoodprtimi očmi.
Oče je stal med vrati in zibal svoje onemoglo telo, upiraje se z rokami v podboje, nagnivši glavo na stran in gledal sina molče in s poT.uzaprtimi očmi. Sin je stal tri korake pred njim, držal svojo že posivelo glavo pokonci, ter gledal očeta s svojimi velikimi temnimi očmi — izpod nagubanih obrvi. Črna škiljasta bradica in majhne brčiče so trepetale na njegovem suhem obrazu s hrustančastim nosom, kakor je bil očetov. Izza njegove rame je videl Foma preplašeno in radostno lice Ljube; proseče je'gledala očeta in zdelo se je, da zdajpazdaj zakriči. Nekaj sekund so molčali in nobeden se ni >ganil; ogromnost tega. kar so
— 354
občutili, je tesnila vse. Molčanje je pretrgal tihi, čudno brezglasni glas Jakova Maj alki na:
».Postaral si se, Taras ...«
Molče se je sin nasmehnil očetu v obraz im ga pomeril z naglim pogledom od nog do glave. Oče je odtrgal roke od podbojev in obstal ter se nenadoma načemeril. Tedaj je vstopil Taras Majakin z enim samim velikim korakom k očetu ter mu ponudil roko.
»No ... poljubiva se ...« je tiho predlagal oče.
Dva starca sta krčevito objela drug drugega z rokami, krepko se poljubila in odstopila drug od drugega. Starčeve gube so trepetale, a suhi obraz mladega je bil nepremičen, skoro strog. Poljub ni izpremenil ničesar v zunanjosti tega prizora, le Ljubo v j je radostno zaihtela in Fonia se je nerodno premikal na svojem stolu, ker je čutil, da mu zastaja dih.
»Eh ... vi otroci ... ste rane srca, a ne njegova radost ...« je rekel Jakov Tarasovič z zvenečim glasom in takoj po njih je zasijal, obodril sedn rekel hčeri s povzdignjenim glasom:
»No, ti si se čisto razstopila od veselja! Torej, pripravi nam hitro nekaj ... čaja in kar je treba ... da pogostimo izgubljenega sina. Menda si že pozabi! stari, kakšnega očeta imaš?«
Taras Majakin je zamišljeno ogledoval očeta s svojimi velikimi očrni in se nasmihal, molčeč, črnooblečen, vsiled česar so se še bolj videli sivi lasje na njegovi glavi in v bradi ...
»No, sedi! Govori, kdko si živel, kaj si delal? ... Kam gledaš? Ah! To je moj krščenec ... sin Ignata Gor-djejeva, Foma ... Ali še pomniš Ignata?«
— 355 —
»Spominjam se ga še«, je rekel Taras.
»O! To je dobro, ako se me hvališ ... No, ali si oženjen?«
»Vdovec ...«
»Imaš-li otroke?«
»Pomrli so mi ... 'dva sta bila ...«
»Ško-oda ... Sicer bi .imel jaz vnuke ...«
»Ali smem kaditi?« je vpraša! Taras očeta.
»Le kadi! ... Oho, smotke kadiš ...
»Ali jih vi ne marate?«
»Jaz? Kar kadi, meni je vseeno ... Menim le, da se to tako gosposko vidi, ako smotko ...
»Čemu pa se naj cenimo manj, nego gospodo?« je vprašal Taras in se nasmehnil.
»Ali nas cenim nižje?« je vzkliknil starec. »Jaz sem rekel le 'tako ... ker se mi zdi smešno ... Talk soliden starec z brado po inozemski šegi in smotko v zobeh ... Kdo je to? Moj sin, he-he4ie!« Starec je udaril Tarasa po rami in odskočil od njega, kakor da se je prestrašil, ako se ne raduje prerano in ako ravna prav s tem polosivelim človekom? In zvedavo ter nezaupno je pogledal v velike sinove oči, obdane z rumenkastimi izpuhlinami.
Taras se je prijazno in toplo nasmehnil očetu v obraz in mu rekel zamišljeno:
»Takšni ste ostali v mojem spominu ... veseli in živahni ... Kakor da se niste prav nič izpremeniili v teh letih ...«
Starec se je ponosno vzravnal, udaril se s pestjo po prsih in rekel:
»Jaz ... se nikdar ne izpremenim! Zakaj ... življenje nima moči nad človekom, ki pozna svojo vrednost! Ali ni tako ? «	23*
»Oho? Kako ste ponosni!«
»Po sinu seni se menda vrgel!« je dejal starec z zvito grimaso. »Moj sin, bratec, je molčal iz ponosa sedemnajst let ...«
»To je bilo zato, ker ga oče ni hote'', slišati ...« je pripomnil Taras.
»Je že dobro! Pozabimo, kar je bilo ... Bogu samemu je znano, kedo je kriv in pred kom da je kriv ... On, ki je pravičen, ti bode že povedal, le počakaj! A jaz bom molčal ... Zdaj nimava časa, govoriti o tem ... Zdaj mi povej to: s čim si se pečal ta leta? Kako si prišel v sodovo tovarno? Kako si se preri! na svoje mesto?«
»To je dolga povest!« je rekel Taras in vzdihnil; nato puhnil v zrak ogromen oblak dima in začel počasi pripovedovati:	»Ko sem dobil dovoljenje, živeti svo-
bodno, sem vstopil v kontor oskrbnika Remezovskih zlatih rudnikov ...«
»Poznam jih, to so bogatini! Trije bratje ... vse poznam. Eden je pohabljenec, drugi tepec in tretji skopuh ... Pripoveduj dalje!....«
»Dve leti sem služil pri njem, potem pa sem se oženil z njegovo hčerjo...« je s hripavim glasom pripovedoval Taras.
»Z oskrbnikovo? To ni bilo neumno ...«
Taras se je zamislih in pomolčal. Starec se je ozrl v njegov žalostni obraz in uganil sinove misli.
»Srečno si torej živel z ženo ...« je rekel. »No, kaj hočeš? Mrtvemu raj, a živi dalje igraj ... Saj še nisi tako star ... S:-li že dolgo vdovec?«
»Tretje leto ...«
»Tako ... A kako si prišel k sodi?«
»To je tastova tovarna ...«
»Aha-a! Koliko dobivaš?«
»Okroglo pettisoč ...«
»Mhm ... to ni suih grižljaj! M-da-a ... Glejte ga no, jetnika!«
Taras je trdno pogledal očeta in ga vprašal suho:
»Slišite, iz česa sklepate, da sem bil pri prisilnem delu?«
Z začudenjem je starec pogledal sina; to začudenje pa se je nagi'o izpremenilo v radost:
»A ... kako pa? Ali nisi bil? O, da bi vas! Kako pa je bilo torej! No, ne bodi razžaljen! Ali si je mogoče stvar raztolmačiti? Reklo se je, v Sibirijo! No, a tam so prisilna dela! ...«
»Da to enkrat za vselej opravim«, je rekel Taras resno in s povdarkom in se potolkel z roko po kolenu, — »vam bom sedaj takoj povedal, kako je biro vse to. Poslali so me v Sibirijo kot naselnika za šest let, in ves ta čas sem preživel v Lenskem pogorskem okraju ... V Moskvi sem presedel v ječi blizo devet mesecev ... To je vse!«
»Ta-ako! Zakaj so potem drugače govorili!« je mrmral Jakov Tarasovič vesel in zmeden.
»Tukaj pa so razširili to neumno vest.«
»Res, da je bila neumna!« je pritrdil starec z obžalovanjem.
»In s tem so mi ob neki priliki močno škodovali ...«
»No-o? Ali je mogoče?«
»Da ... Hotel sem začeti svojo lastno kupčijo ... in na ta način sem zgubil kredit.«
»Fej!« je jezno pljunil Jakov Majakin. »Ali vrag! Saj pravim!«
• - 358 -
Foma je sedel v svojem Kotu, ves čas pozorno poslušal razgovor Majakinih, neprenehoma opazoval novodo-šleca in osupnjeno mežikal z očmi. Ker se je spominjal Ljubiniih odnošajev k bratu in ker so njene povesti o Tarasu nekoliko učinkovale nanj, je mislil, da najde na njem kaj nenavadnega, kar drugim ljudem ni podobno. Mislil je, da Taras govori na svoj posebni način in da se oblači po svoje ter da sploh ni podoben ljudem. A pred njim je sedel soliden, rejen človek, skrbno oblečen, s strogimi očmi in jako podoben očetu, od katerega ga je razlikovala le smotka in črna bradica. Govori 'kratko, stvarno in o čisto navadnih rečeh. Kje je torej tiso posebno na njem? Zdaj je začel pripovedovati očetu o ugodnostih izdelovanja sode ... Pri prisilnem delu ni bil; to si je Ljuba izmislila! In Forni je postalo prijetno, ko je pomislil, kako bode govoril z Ljubo o njenem bratu ...
Med očetovim razgovorom z bratom se je večkrat pojavljala med vrati. Njen obraz je sijal sreče in s ponosom so ogledovale njene oči črno Tarasovo postavo, oblečeno v tako čudno, debelo suknjo z žepi ob bokih in z velikimi gumbi. Hodila je po prstih in venomer iztegovala vrat proti bratu. Foma jo je vprašujč pogledoval, a ona ga ni zapazila in neprenehoma je begala mimo vrat s krožniki in steklenicami v rokah.
Primerilo se je, da je pogedala v sobo ravno tedaj, ko je brat govoril očetu o Sibiriji. Kar okamenela je na mestu, držala podstavek v iztegnjenih rokah in poslušala* vse, kar je pripovedoval brat o prestani kazni, — poslušala in odšla počasi proč, ne da bi ulovila Fomin začudeni in porogljivi pog'ed. Zaglobljen v svoje misli o Tarasu in nekoliko razžaljen, da se nikdo ne zmeni zanj in da ga
Taras niti več ne pogleda, odkar mu je pri prvem seznanja stisnil roko, je za nekaj časa nehal zasledovati razgovore Majakinih, a naenkrat je začutil, da ga je nekdo zgrabil za ramo. Zdrznil se je in skočil pokonci, tako, da bi ibil skoro podrl" kuma, ki je stal pred’ njim z razvnetim obrazom:
»Le poglej! To je mož! To je Majakin! V sedmih lugih so ga varili, olje so iztiskali iz njega, a on ... je živ! In bogat! Ali si razumel? Brez.vsake pomoči ... sam se je nreril do svojega mesta in zdaj je lahko ponosen! To se1 pravi Majakin! Majakin, to je toliko, kakor človek, ki drži svojo usodo v svojih rokah ... Ali si slišal? Uči se od njega! Njega glej! ... Med sto ljudmi ni takega, išči ga med tisoči ... Ka-aj? Vedi torej: Majakina iz človeka ne prekuješ niti v angelja, niti v hudobca ...«
Osupnjen od tega burnega nagovora je postal Foma zmeden im ničesar ni vedel odgovoriti starcu na njegov slavospev. Videl je, da Taras mirno kadi svojo smotko in gleda očeta, pri čemur trepečejo kosti njegovih ustnic od nasmeha. Njegov obraz, je bil prezirljivo prijazen in zadovoljen in vsa njegova postava je imela v sebi nekaj gosposkega in ponosnega. Kakor da ga zabava starčevo veselje ...
Jakov Tarasovič je dregal Forno s prstom v prsi im govoril:
»Jaz ga poznam, dasiravno je moj rodni sin ... ni mi odkril svoje duše ... Morebiti se je odprl med nama takšen prepad, da ga niti orel ne more preleteti, niti vrag ne preleze ... Morebiti je njegova kri tako prevrela, da ni niti duha več v nji po očetu, toda ... on je Majakin! In
, — 360 —
jaz čutim to takoj ... Čutim in govorim: Zdaj odpusti svojega hlapca v miru, o Gospod ...«
»No, pomirite se, očka!« je rekel Taras, ki je vstal počasi s stola in pristopil k očetu.
»Zakaj bi spravljali mladega moža v zmešnjavo? Pojdite sem in sedite ...«
Mimogrede se je nasmehnil Forni, prijel očeta pod pazduho in ga povedel k mizi .
»Jaz verujem v kri!« je rekel Jakov Tarasovič. »V rodno kri ... v nji je vsa moč! Moj oče — spominjam se še — mi je pravil: Jaška! ti si moja.pristna kri! Glejte ... Majakini imajo gosto kri ... ta se preliva od očeta k sinu in nobena ženska na svetu je ne more zredčiti ... Šampanjca bomo pili! Ga-li hočemo? Dobro torej! Pripoveduj mi še ... pripoveduj o sebi ... kako je bilo v Sibiriji?«
In zopet je uprl Starec svoje oči v sinovo lice, kakor da ga je prestrašila in iztreznila kakšna misel. Čez par minut pa so vzbudili sinovi temeljiti, a kratki odgovori zopet šumno veselje v njem. Foma je še vedno poslušal in opazoval, mirno sedeč v svojem kotu.
»Iskanje zlata, to se razume«, je dejal Taras mirno in z važnim obrazom, »je seveda solidno delo, je pa tudi «pasno podjetje in zahteva velikega kapitala ... Zemlja ne črhne besedice o tem, kaj da skriva v sebi ... Trgovina s prebivalci Sibirije pa je jako podjetna. Celo v neugodnih razmerah nese podjetniku ogromne obresti. To pa je že zares podjetje, ki se ne more ponesrečiti ... a dolgočasno je, to moram priznati. Velikega uma ne zahteva in odličen človek z veliko podjetnostjo nima priložnosti, razviti na tem torišču svoje duševne moči.«
Ljubovj ie prišla v sobo in povabila vse v jedilnico. Ko sta bila Šla Majakina naprej, je Poma rahlo potegnil Ljubo za rokav in ostala je sama ž njim ter ga vprašala naglo:
»Kaj hočeš?«
»Ničesar ...« je rekel Foma z /nasmehom. »Vprašati sem te hotel le, če si kaj vesela?«
»Zakaj pa?«
»Kako misliš to, zakaj?«
»Tako ... Cernu?«
»Ti čudni Čovek!« je rekla Ljuba in ga pogledala z začudenjem. »Ali ne vidiš?«
»Česa?« je porogljiv ) vprašal Foma.
»Uh! Kaj je le s teboj?« je dejala Ljuba, gledaje ga nemirno.
»E-eh ti!« je glasno zategnil Foma s prezirljivim pomilovanjem. »Ali pa se more od 'tvojega očeta, ali se more v našem trgovskem stanu sploh roditi kaj dobrega? Le čakaj malin od repe! ... A ti si mi lagala: Taras je takšen in takšen ... Kaj je na njem? Kupec je kupcu podoben ... Tudi trebuh ima, kakor vsi kupci ... Ha-ha!« Bil je zadovoljen, ko je videl, da si dekle, zmedeno od njegovih besed, grize ustnice in zdaj zardeva, zdaj bledi.
»Ti ... ti Foma ...« je začela, težko sope in mu kriknila hipoma in udarila z nogo ob tla: »Ne predrzni se, govoriti z menoj!«
Na pragu sclbe je obrnila k njemu svoj jezni obraz in mu dejala polglasno, a z močjo:
»Uh, ti hudobnež!«
Foma se je zasmejal. Ni se mu hotelo, iti tja. k mizi, kjer je sedelo troje srečnih ljudi, živahno se razgovarjaje
- 362 —
drug z drugim. Slišal je njihove vesele glasove, njih zadovoljni smeh, žvenket posode in zavedal se je, da njemu, ki nosi v srcu 'bolest, ni mesta poleg njih. In nikjer mu ni mesta. Mislil si je, da Ibi se počutil bolje med ljudmi, ako bi ga vsi sovražili, kakor ga sedaj sovraži Ljuba. Potem bi vedel, kako se ima vesti proti njim in našel bi kaj, da bi iim povedal. Zdaj pa si ni mogel razložiti, ali ga pomilujejo, ali se mu smejejo, ker je bil zablodil in ker se nikjer med njimi ni čutil doma. Ko je stal Fonia nekaj časa sam sredi sobe, je sklenil, ne da bi sam znal za to, da odide kamorkoli iz te hiše, kjer se ljudje radujejo in kjer je on odveč. Ko je stopil na ulico, se je čutil razžaljenega od Majakinih: saj so bili navzlic vsemu edini bližnji mu pod solncem. Zdelo se mu je, da vidi kumov obraz, na katerem so razburjeno drhteče gube, razsvetljene z radostnim bleskom njegovih zelenih oči, takorekoč sijale v fosforiški luči.
»V temi se sveti tudi gnjiio drvo«, si je mislil zlobno. Potem se je spomnil mirnega in resnega lica Tarasovega in poleg njega, stremeče k njemu, Ljubino postavo. To je vzbudilo v njem zavist im žalost.
»Kedo bode mene tako pogledail? ... Ni take duše...«
Vzdramil se je iz svojih misli ob ^prstanih, kjer ga je prebudil šum dela. Povsod so nosili in vozili ljudje, jezno so priganjali konje, kričali nekaj drug drugemu in polnili ulico z zmedenim vrvenjem in glušečim ropotom naglega dela. Vsi so se trudili na ozkem pasu zemlje, tlakovane s kamenjem, ki je bila na eni strani obzidana z visokimi hišami in padala na drugi k reki v strmem pobočju, in njihova kipeča zmešnjava je vzbudii’a v Forni vtis, kakor da so vsi pripravljeni, zbežati kam od tega dela v blatu,
- 363 —
tesnosti in šumu, pripravljeni zbežati in da hitijo, da bi tem preje dokončali, kar še ni dodelano in jih ne pusti od sebe. Že so jih čakali ogromni parobrodi, ki so stali ob bregu in spuščali oblake dima iz svojih dimnikov. Kalna voda reke, tesno pokrite-z ladijami, je pljuskala'otožno in tiho ob breg, kakor bi prosila, naj privoščijo še nji trenotek pokoja in oddiha ...
»Milostni gospod!« se je oglasil tik Fominega ušesa hripav klic. »Podarite nekaj za zgradbo svetniške skrinjice ! «
Ravnodušno je Fonia pogledal prosilca:	ta je bil
velik, bradat dedec v razcapani srajci in z razbitim, oteklim obrazom.
»Glej, da se pobereš!« je zamrmral Foma in se obrnil proč od njega.
»Ti, kupec! Kedar umreš, ne boš vzel denarja seboj: daj mi nekaj za žganje! Ali si preden, da bi vtaknil rok ) v žep?«
Foma je zopet pogledal svojega prosilca:	stal je
pred njim, pokrit bolj z blatom, nego z obleko, tresoč se od pijanosti in čakal vztrajno in zrl Forni s svojimi oteklimi, s krvjo zalitimi očmi v obraz.
»Ali se tako prosi?« mu je rekel Foma.
»Ali — misliš, da bom za deset kopejk pokleknil pred tebe?« je smelo vprašal bosjak.
»Na!« mu je stisnil Foma denar v roko.
»Hvala!... (Petnajst kopejk... Hvala! Ako mi daš še enkrat toliko, ti lezem tja do one-le krčme po vseh štirih, ali hočeš?!« je predlagal bosjak.
»No, le pojdi!« je rekel Foma im mu mahnil z roko.
— 364
»Hote! sem te počastiti, če pa nočeš, ni moja škoda,« je rekel bosjak in odšel vstran.
Foma je gledal za njim in mislil:
»Glejte, to je izgubljen človek, a kako je smel ... Milostinje prosi, kakor bi tira a 1 za dolg... Odkod imajo takšni ljudje toliko poguma? ...«
Globoko je vzdihnil in si odgovoriti sam:
»Od svobode ... Nič jih ne veže .. .Za čem naj takšen človek žaluje, česa se naj boji? In česa se bojim jaz? Kaj morem izgubiti?«
Forni je bilo, kakor bi ga bili ti dve vprašanji sunili ,v srce in vzbudili v njem topo nedoumje. Gledal je gibanje pehajočih se ljudi in mislil neprestano: česa mi je žal? česa se mi je bati? ...
»Sam z lastno silo pač ne bom našel izhoda... potika! se bom tako-!e med ljudmi, kakor bedak... in vsi se bodo norčevali iz mene in me goljufali... Ko bi me pahnili proč ... ko bi me sovražili ... potem, potem bi šel tja v širni svet ... Naj bi hotel ali /ne. mora! bi iti!«
Od nekega pristana je že davno plavala po zraku vesela pesem. Težaki so delali neko delo, ki je potrebovalo naglega gibanja in so mu prilagodili pesem.
rV krčmo, li krčmarju šel kupec bogat z dobro žganjico je dušo krepčat ..1
je pripovedoval v veselem recitativi) prvopevec. Vsi hkratu so odgovorili delavci. In basi so metali trde zvoke v zrak, tenorji pa so jim pripevali.
Fonia je poslušal pesem in šel k pristanu. Tam je videl, da so se postavili težaki v dve četi in vlačijo iz ladije po vrveh ogromne sode z nasoljeno ribo. Umazani,
v rudečih srajcah z odpetimi Zavratniki, z rokavicami na rokah in do laktov zavihanimi rokavi so stali nad shrambo in vlekli za vrvi z veselimi šalami, po taktu pesmi. Iz shrambe pa se je slišal visoki, smejoči se glas nevidnega prvopevca:
.,A za goltance nas kmetskih ljudi še tistega slabega dosti ni...
In glasno in hkratu so odgovorili delavci, kakor ene same. velike prsi.
Forni je bilo prijetno in zavidno je gledal to delo, ki je bilo ritmiško, kakor glasba. Zarujaveli obrazi težakov so se svetili od smeha, delo je bilo ilahkc, šlo je naglo naprej, prvopevec pa se je nahajal v svojem umetniškem razpoloženju. Fonia si je mislil, kako lepo bi bilo, delati tako složno z dobrimi tovariši ob veseli pesmi, utruditi se od dela, izpiti kupico žganja in jesti mastne juhe, pripravljene od krepke in vesele delavske gospodinje ...
»Naglo, otroci, naglo,« se je razlegel pdleg njega neprijetno hripav glas. Foma se je obrnil. Tolst človek z ogromnim trebuhom je trkal s palico ob deske pristana, gledal s svojimi majhnimi očmi težake in govoril ...«
»Ne kričite toliko in delajte hitreje...«
Lice in vrat sta mu bila oblita z znojem; vsak hip ju je otiral in dihal je težko, kakor bi hodil navkreber.
Foma je sovražno pog'eda! tega človeka in si mislil:
»Ljudje delajo, on pa se poti... A jaz sem še slabši, nego on, kakor vrana na plotu ... Prav zanič ...
Iz vsakega vtiska se je v Forni takoj izločila bridka misel na njegovo nesposobnost k življenju. Vse, ob čemur se je ustavljalo njegovo zanimanje, je imelo v sebi nekaj
- 866 —
žaljivega zanj in to mu je legalo na prsi, kakor kamen. Tik njega, pri tehtnici, sta stala dva matroza in eden izmed njiju, korenjaški fant z rubečim obrazom, je pripovedoval svojemu tovarišu:
»Kako so se vrgli na-me! Tedaj, bratec moj, se je pa za — čelo! Oni so biiii štirje, jaz pa sam. A vseeno se jim nisem udal... saj sem videl, da bi me pretepli... do smrti! Tudi oven bo brcal, ako ga bodeš hotel živega odreti... Kako sem se jim iztngal... In naenkrat so se zvalili na vse strani...«
»A nekoliko so ti jih le priložili?« je vprašal drugi matroz.
»Ka-ako pa bi mi jih ne! Padlo jih je par ... kakšnih pet sem jih nesel... A kaj to dé? Niso me ubili... hvaila Bogu!...«
»To je res ...«
»Na krmo, hudiči, ali ne slišite!« je zarjovel z divjim glasom potni debeluh nad dvema težakoma, ki sta valila sod z ribami po palubi.
»Kaj se dereš?« se je strogo obrnil Foma k njemu; vzdrhtel je bil od njegovega krika.
»Kaj Vas to briga?« je vprašal ta in pogledal Forno.
»Tako... Ljudje delajo, tebi pa se taja mast... in ti še misliš, da moraš kričati nad njimi.
»Vi... pazite ...«
Potni 5!ovek se je hipoma kakor odtrgal z mesta in obšel v kontor. Foma je pogledal za njim in tudi zapusti! pristan, poln želje, da bi se sprl z nekom in storil karkoli, da bi vsaj za nekaj časa obrnil svoje misli od samega sebe na drug predmet. A vedno bolj so ga premagovale:
— 367 -
»Matroz se je odtrgal ... in ostal cel! ... M-da-a ... In jaz ...«
Zvečer je zopet šel k Majalkinim. Starca ni bilo doma in v obedn'ei je sedela Ljuba z bratom pri čaju. Ko je stopil k vratom, je Fonia slišal Tarasov 'hripav glas:
»Zakaj se oče sploh bavi ž nji m ? «
Ko je zag'edal Forno, je umolknil in uprl v njegovo lice resen in vprašujoč vpogled. Na Ljubinem obrazu se je razločno videla zadrega in nevoljno in kakor bi se opravičeval, je rekla Forni:
»Ah! Ti si...«
»O meni se je govorilo«, si je mislil Foma in sedel za mizo.
Taras je obrnil oči od njega vstran in se vsedel zlož-neje "a svojem stolu. Neprijeten molk je trajal nekaj hipov, a Forni je bilo dobro od njega.
»Ali pojdeš na obed? je slednjič vprašala Ljubovj.
»Na kakšen?«
»Ali ne veš?« Končinov bo dal blagosloviti svoj novi parobrod ... Najprej bode cerkvena slavnost, potem pa se popeljejo po Volgi navzgor ...«
»Mene niso povabili«, je rekel Foma.
»Nikogar niso povabili ... Rekel je le na borzi: Komurkoli je ugodno, da me počasti, vsak mi je dobrodošel!«
»Meni se ne ljubi ...«
»Tako? Olej, imenitno se bode pilo tam«, je rekla Ljuba in pogdldala Forno od strani.
»Za svoj denar se lahko napijem, ako hočem ...«
- 3G8 -
»Vem«, je dejala Ljubovj in izrazito .pokimala z glavo.
Taras se je igral s čajevo žličico, vrteč jo med prsti in ju pogledoval od časa do časa.
»Kje pa je kum ...«
»V banko je šel ... Danes je seja upraviteljskega sveta ... Volitve bodo ...
»Zopet ga bodo izvolili ...«
»Gotovo ...«
»Gotovo ...«
In zopet je zastal razgovor. Foma je začel opazovati brata in sestro. Taras je bil položili žlico proč in pil je čaj počasi, v velikih požirkih; potem je molče pomolil čašo j sestri in se ji nasmehnil. T udi ona se je nasmehnila veselo in srečno, vzela čašo in jo začela naglo izpirati. Potem je stopil napet izraz na njeno lice, zdelo se je, da se k nečemu pripravlja in polg'asno in skoro pobožno je vprašala brata:
»Ali se lahko zopet vrnem k prvotnemu razgovoru?«
»Prosim!« je kratko privolil Taras.
»Rekel si ... a jaz nisem razumela, kako misliš? Vprašala sem: Če so po tvojem mnenju vse to same utopije, ako je to nemogoče ... same sanje, kaj naj potem stori človek, katerega življenje ne zadovoljuje, takšno kakoršno je?«
Z vsem telesom se je deklica iztegovala proti bratu in njene oči so obstale nn njegovem mirnem obrazu .z napetim pričakovanjem .Tuidno jo je pogledal, premaknil se na svojem sedežu in pričel mirno in prepričevalno, s povešeno glavo:
-- 369 —
»Treba je pomisliti, iz česa da izvira nezadovoljnost z življenjem? ... Zdi se mi, da v prvi vrsti iz nesposobnosti za delo ... iz nedostatka spoštovanja do dela in potem tudi iz krivega mnenja o lastnih močeh ... Nesreča večine ljudi temelji v tem, da se smatrajo sposobne za več nego morejo ... Pri tem pa se od človeka ne zahteva mnogo: izbrati si mora delo, ki je prikladno njegovim si-'am in ga opravljati kolikor mogoče dobro, s kar največjim zanimanjem ... Ljubiti je treba to, kar človek dela in tedaj se tudi najnavadnejše delo povzdigne do umetnosti... Stol, ki si ga napravil z ljubeznijo, bode vsikdar dober, lep in trpežen stol ... In tako je povsod ... Beri Smiles-a. Ali ga nisi čitala? To je jako pametna knjiga ... Zdrava knjiga ... Beri tudi Lubbak-a ... Sploh si zapomni, da so Angleži tisti narod, ki je za delo najsposobnejši in da se dado le s tem razložiti njihovi čudoviti uspehi na polju obrti in trgovine ... Pri njih je delo nekak kult... Višina omike je vedno odvisna naravnost od ljubezni do dela ... A čem višja je omika, tem bolj se ustreza potrebam ljudi, tem manj zaprek ovira njihov nadaljini razvoj... Sreča pa je kolikor mogoče popolno izpolnjen j e vseh želja ... Tako je torej ... In, kakor vidiš, je človekova sreča odvisna od njegovega razmerja k delu ...«
Taras Majakin je govoril tako počasi in zategnjeno, da je bilo njemu samemu neprijetno in dolgčas govoriti. A Ljubov j ga je poslušala z nagubanimi obrvi in sklonjena k njemu, z željno pozornostjo v očeh, kakor bi bila pripravljena, sprejeti v svojo dušo vsako besedo in jo vsesati.
»No, če je pa človeku vse zoprno ...« je nenadbma zagovoril Foma z nizkim glasom in pogledal Tarasu v obraz.	24
— 370 —
»To se pravi, kaj je zoprno človeku?« je vprašal Taras, ne da bi se ozrl v Forno.
Ta je povesil g’avo, oprl se ob mizo in začel razlagati:
»Ako mu vse ni po duši ... opravila ... dela ... vsi ljudje . .*. in vsa dejanja ... Ce, recimo, vidim, da je vse prevara ... Da je delo le navadna zabava ... Praznoto duše zakrivamo z njim ... Eden dela, dragi pa le ukazuje in se poti pri tem ... a dobi za to več, nego oni Zakaj je temu tako, a?«
»Ne morem si predstaviti Vaše misli«, je izjavil Taras, ko je Foma umolknil, ker je začutil Ljub in prezirljivi in srditi pogled.
»Ne razumete me?« je vprašal Foma in smehiljaje se pogledal Tarasa. '»No ... povem vam drugače: človek se pelje v čolnu preko reke ... Čoln je morebiti trden, a vendar je globina pod njim. Čoln je varen ... a če čuti človek to temno globino pod seboj ... ga njegov čoln več ne otme.«
Ravnodušno in mirno je pogledal Taras Forno. Molčal je pri tem in bobnal s prsti po robu mize. Ljubovj je nemirno presedala na svojem stolu. Nihalo ure z brezglasnim, vzdihujočim zvokom je bilo sekunde. A Fomino srce je utripalo počasi in težko, kakor bi čutilo, da ni kdo tukaj nima tople besede za njegove težke dvome.
»Delo še ni vse za človeka ...« je govoril bolj sebi samemu, nego tema dvema, ki nista verovala v iskrenost njegovih besed. »To ni res, da bi bilo v delu opravičenje. Ljudem, ki celo svoje življenje ne delajo ničesar, se godi bolje, nego tistim, ki se trudijo ... kako je to? In tisti, ki delajo, niso nič drugega, nego nesrečni ... konji! Na njih
É
jezdijo, oni trpé ... in nič drugega. Toda pred Bogom imajo svoje opravičenje ... Vprašali jih bodo: Čemu ste živeli , a? Oni pa poreko: Nismo imeli časa, da bi mislili o tem ... delali smo celo svoje življenje. Kakšno opravičenje pa imam jaz? In vsi ljudje, ki ukazujejo, — s čim se bodo opravičili? Za kaj so živeli? A jaz mislim, da morajo vsi brez izjeme z gotovostjo vedeti, čemu da živijo!«
Pomolčal je; nato je vrgel glavo nazaj in brezglasno vzkliknil:
»Je-li mogoče, da se rodi človek le zato, da dela, da si prihrani denarja, zida hiše, redi otroke in ... umrje? Ne, življenje nekaj pomeni. Človek se je rodil, živel je nn umrl ... Zakaj? Treba je, bogme, da je treba, da si vsi razložijo, čemu da žive! Smisla ni v našem življenju, — nikakega smisla ni v njem! Razven tega je vse tako neenako, — to se vidi takoj. Nekateri so bogati, denarja imajo za tisoče ljudi ... in žive brez dela;, drugi pripogibajo vse žive dni 'hrbet pri delu in nimajo groša ... Pri tem pa je razlika med temi ljudmi majhna ... Marsikdo živi brez hlač, a govori tako razsodno, kakor bi bil v svilo oblečen ...«
Ves v svojih misilih, bi jih bil Poma še dolgo razlagal. — toda Taras je odrinil svoj sto! od mize, vstal in rekel tiho, z vzdihljajem:
»Ne, hvala! Ni treba več ...«
Foma je naglo pretrgal svoj govor in zmignil z ramami ter se ozrl z nasmehom v Ljubovj.
»Kje si se nabral takšne ... filozofije?« je vprašala ona nezaupno in suho.
- 372 —
»To ni filozofija ... To je ... že tako ... muka je to!« je polglasno rekel Foma. »Odpri1 oči in oglej si vse, potem ti bo šlo samo od sebe v glavo.«
»Vidiš Ljuba, le poglej«, je «pregovoril Taras, obra-čaje mizi hrbet in ogleduje si uro, »pesimizem je popolnoma tuj anglosaškemu plemenu ... To, kar se imenuje pri Switt-u in Byron-u pesimizem, je le žgoč in rezek ugovor proti nepopolnosti življenja in človeka ... A hladnega, premišljenega in pasivnega pesimizma ne najdeš pri njih.«
Potem se je obrnil k Fornii, kakor da se ga je hipoma domislil, položil roki na hrbet ni rekel, zibalje nogo:
Jako važnih	vprašanj se lotevate ... in če vas	resno	zanimajo ...	potem	morate čitati knjige ... V	njih
dobite mnogo jako dragocenih razmotrivanj o smislu življenja ... Ali Citate knjige?«
»Ne!« je kratko odgovoril Foma.
»Ah! ...«
»Ni mi do njih ...«
»Aha! ... A	ravno	knjige bi vam lahko mnogo	pomagale«, je rekel	Taras	in smehljaj mu je zaigral na	ust-
nicah ...
»Knjige? Ako mi ljudje ne morejo pomagati pri mojih mislih, mi bodo knjige pač še mah; ...« je dejal Foma mračno.
Postalo mu je dolgočasno in neprijetno v družbi tega ravnodušnega človeka. Rad bi bil odšel, a ravno takrat se mu je zahotelo, reči Ljubi kaj razžaljivega o njenem bratu in čakal je, da Taras odide iz sobe. Ljuba je omivala posodo; njen obraz je bil pozoren in zamišljen, roki pa sta se gibali počasi. Taras, iziprehajaje se po sobi,
A
je obstajal pred policami s srebrom, žvižgal si, brusil s prstom po steklu in si ogledoval razne stvari ter mežikal z očmi. Nihalo ure je švigalo za steklom omarice, kakor širok, režeč se obraz in monotono odbijalo sekunde ... Fonia, ki je zapazil, da ga je pogledala Ljuba že parkrat vprašujoče, neprijazno in z nekakim pričakovanjem, se je zavedal, da ji je na poti in da komaj čaka, kedaj da odide.
»Prenoči' bom pri vas...« je rekel in se ji nasmehnil. »Govoriti moram s kumom. Pa tudi dolgčas mi je samemu doma ...«
»Potem pa pojdi in reci Marfuši, naj ti postelje v sobi na oglu« ... mu je naglo nasvetovala Ljubovj.
»Lahko...«
Vstal je in šel iz obednice ter slišal takoj, da je Taras tiho vnrašal sestro o nečem.
»O meni govorita!« si je mislil. Naenkrat mu je švignila po -glavi zlobna misel: »Dobro bi bilo poslušati, kaj bosta govorila ta dva pametna človeka ...«
Tiho se je zasmejal in, stopaje po prstih, je šel brez šuma v drugo sobo, ki je ležala tik obednice. Tu ni bilo luči in le ozek pramen svetlobe je ležal na temnih tleh, prodiraje iz obednice skozi s’abozaprta vrata.
Tiho, z utripajočim srcem in škodoželjno se smehljaje, je stopil Foma tesno k vratom in obstal ...
»Neroden fant ...« je rekel Taras.
Zaslišal se je Ljubin glas, ki je potihoma in naglo pripovedoval:
»On je tu ves čas razuzdano živel ... Strašne škandale je delal! Kar naenkrat se je začelo to ... Najprej je pretepel v klubu pcdguvernerjevega zeta. Oče se je mo-
- 374 —
ral jako truditi, da je zadušil škandal; dobro še, da se je pokazalo, da uživa človek, ki ga je Fonia pretepel, jako slab ugled ... Goljufiv igralec je ... in sploh sumljiva eksistenca ... A vseeno je stala stvar očeta nad dvatisoč rubljev ... A d očim je imel oče skrbi zaradi tega škandala, bi bil Foma skoro celo družbo v Volgi potopi!.«
»Ha — ha! To je čudna zverina! In on se še bavi z razmotrivanjem o smislu življenja ...«
»Drugikrat se je vozil na p ar ob rodu v družbi ljudi, kakor šen je on sam in lumpa! ž njimi; naenkrat pa jim reče: »Priporočite se Bogu! Takoj vas pom e čem v vodo, kolikor vas je!« Strašno močan je ... Ti so začeli kričati ... On pa pravi: »Storiti hočem uslugo domovini in rešiti zemljo vas, ničvrednih ljudi ...«
»No, to je bistroumno!«
»Strašen človek je! Koliko divjosti je napravi v teku teh let! Kokko denarja ie zapravil!«
»A ... povej mi, ali ne veš, pod kakšnimi pogoji upravlja oče njegovo imetje?«
»Ne vem! 'Popolno ob'ast ima ... Zakaj?«
»Tako ... So’idno podjetje je! Seveda je urejeno prav po ruskem vzorcu, namreč strašno ... A navzlic temu je izvrstna trgovina! Ako bi se kdo pečal ž njo, kakor se spodobi ... lahko postane najizdatnejši vir zlata ...«
»Foma ne dela prav ničesar ... Vse je v očetovih rokah ...«
»Tako? To je izvrstno ...«
»Veš, meni se zdi včasih, da je to Fornirlo zamišljeno razpoloženje, da so te njegove besede ... odkritosrčne in da zna biti tudi jako spodoben. Toda njegovega škandaloznega življenja ne morem spraviti v soglasje z

375 —
njegovimi besedami in sodbami ... To mi je nemogoče!«
»Ni vredno, da bi človek o tem razmišljal. Nepridiprav in lenuh je in skuša opravičiti svojo lenobo ...«
»Ne, vidiš, včasih je, kakor otrok ... Posebno poprej je bil takšen ...«
»Saj sem rekel, da je nepridiprav. Ali je vredno govoriti o nevednežu in divjaku, ki sam ne prikriva, da hoče biti nevednež in divjak? Saj vidiš, da sodi ravnotako, kakor medved v basni, ki lomi oje ...«
»Jako strog si ...«
»I)a, strog sem! Ljudje to zahtevajo ... Mi Rusi smo strašansko zanikrni ... K sreči teče življenje tako, da moramo najsi že hočemo ali nočemo, vedno bolj gledati nase ... Sanje so za mladeniče in dekletca, a za resne ljudi je resno delo . ..«
»Včasih mi je Tome tako žal ... kaj bode ž njim?«
»To me nič ne briga ... Nemaren fante je! Zapravil bode svoj denar in se ugonobil ... in kaj še več? Ah, pustiva to! Takšni ljudje, kakoršen je on, so sedaj že redki... Kupec zdaj umeva silo omike ... On pa, tvoj mlečni brat, bode poginil ...«
»Tako je, gospod!« je rekel Foma, ki je v tem tre-notku odprl vrata in stopil na prag. Bled, z nagubanimi obrvi in izkrivljenimi ustnicami je srepo gledal Tarasa in govoril brezglasno: »Tako je! Poginil bom in ... amen! Da bi se le že kmalu zgodilo!«
S prestrašenim licem je skočila Ljubovj pokonci in stekla k Tarasu, ki je stal mirno sredi sobe in držal roke v žepih.
»Foma! Oh! Sram te bodi! Prisluškoval si ... Ah, Foma!« je govorila vsa zmedena.

»Le tiho bodi, ovčica ...« je rekel Foma.
»Da, da, pri vratih poslušati ni lepo-o!« je počasi rekel Taras, ne da bi umaknil pred Forno svoj prezirljivi pogled.
»Čeprav ni lepo!« je reke! Foma in mahnil z roko. »Ali sem jaz kriv, da le tako slišim resnico?«
»Pojdi, Foma! Prosim te!« je rekla Ljuba, privijaj e se k bratu.
»Ali mi irnaste morebiti kaj povedati?« je vprašal Taras mirno.
»Jaz?« je vzkliknil Foma. »Kaj vam morem povedati? Ničesar ne morem! ... Saj vi sami vse znate ...«
»Torej se nimava pogovarjati o ničemur?« je vprašal Taras zopet.
»Ne!«
»To me veseli ...«
Obrnil se je proč od Fome in vprašal Ljubo:
»Kako misliš, ali se oče kmalu ipovrne?«
Foma ga je pogledal in ker je čutil nekaj, 'kakor spoštovanje pred tem človekom, je počasi odšel iz sobe. Ni se mu ljubilo iti domov, v tisto veliko prazno hišo. kjer je vsak korak vzbujal glasen odmev, in šel je po ulicah, zavitih v turobni, sivi somrak pozne jeseni. Mislil je na Tarasa Majakina.
»Kako trd je! Kakor oče ... le mirnejši je ... Gotovo je ravno takšen lokavec! Ljubka pa bi ga bila skoro imela za svetnika ... neumnica! Kako me je okregal! Kakor da je moj sodnik ... A ona ... mi je bila dobra ...«
Toda vse te misli niso vzbujale v njegovem srcu ni-kakili čustev, niti razžaljenja proti Tarasu, niti simpatije do Ljube. Nekaj težkega, nerazumljivega mu je nosil se-

boi Zrastlo je bilo v njegovih prsih in dozdevalo se mu je, da mu je srce oteklo In ga boli, kakor od tvorov. Poslušal je to neizbežno in neukrotljivo bol, opažal, da raste z vsako uro in postaja silmejša in ker je ni vedel s čim ukrotiti, je topo čakal, kako se bode končala.
Tedaj je pridrdral .mimo njega kumov vožiček. Foma je videl v vozu malo postavo Jakova Majakina, a tudi ta pogled ni vzbudil ničesar v njegovi duši. Zažigalec svetilk je hitel mimo Fome, prehitel ga, prislonil svojo lestvico k svetilki in zlezel nanjo. A ta je hipoma zdrčala pod njegovo težo, on pa se je oprijel svetilkinega droga in začel glasno zmerjati. Neko dekle je sunilo Forno s svojim svežnjem v bok in dejalo:
»A, oprostite ...«
'Pogledal jo je in ni odgovoril ničesar. Potem se je vsula slana iz neba, — majhne, komaj vidne rosne kapljice so zastrle plamene svetilk in okna prodajalnic s sivkasto meglo. Ta megla je jemala sapo ...
»Ali bi šel k Ježovu prenočevat? In pit ž njim ...« si je rekel Foma in šel k Ježovu, ne da bi imel tudi le najmanjšo željo, videti feljtonista in piti ž njim.
‘Pri Ježovu je sedel na divanu kosmat človek, oblečen v bluzo in sive hlače. Njegov obraz je bil temen in kakor bi b i zakajen, oči velike, nepremične in srdite in nad debelimi ustnicami so štrlele kvišku ščetinaste vojaške brke. Sedel je z nogami na divanu, objemal jih s svojimi velikanskimi rokami in držal podbradek na kolenih. Na mizi je stala med knjigami in papirji steklenica žganja in po sobi je dišalo po nečem slanem.
»Kaj pa ti blodiš okrog?« je vprašal Ježov Forno, mignil z glavo preti njemu in dejal možu, ki je sedel na divanu:
- 378
» Q o r d' j e j e v ! «
Ta se je ozrl v prišleca in odgovoril z rezkim, škripajočim glasom:
»Krasnoščokov ...«
Fonia je sedel v kot divana in izjavil Ježovu:
»Prenočit sem prišel.«
»Kaj je to posebnega? Pripoveduj dalje, Vasilij ...«
Ta ie postrani pogledal Forno in zaškripal:
»Po mojem mnenju se preveč hudujete nad neumnimi ljudmi. Masaniello je bil norec, a kar je bilo treba, je storil tako. da se bolj ne da. In ta-le Wirikelried je bil gotovo tudi bedak ... in vendar bi bili Švicarji pač tepeni, da se ni nataknil na cesarske sulice. Je-li malo takšnih tepcev? A vendar so junaki ... Modri ljudje pa so bojazljive: ... Mesto, da bi udarili z vso silo po zapreki, premišljajo: A kaj pride iz tega? Ali ne bomo poginili zaman? In potem stojijo, kakor koli ... do zadnjega diha. A bedak je hraber! Vrže se naravnost s čelom v steno, tresk! Kaj dé, če si glavo razbije? Telečje glave niso drage ... Ie če napravi razpoko v zid ... bedo usmiljeni ljudje tam izdolbli vrata, potem pojdejo natri*... in si pripišejo čast .... Ne, Nikolaj Matvejič, pogum je dobra stvar tudi brez uma ...«
»Vasilij, ti govoriš neumnosti«, je dejal Jezov in iztegnil roko proti njemu ...«
»To je navsezadnje res!« je pritrdil Vasilij. »To ni za moj jezik ... A vseeno nisem slep ... Saj vidim : Uma je mnogo, a mesta ni. Dočim umni razmišljajo in preudarjajo, kako bi najpametneje delali, jih gonijo bedaki v kozji rog ... To je cela stvar!
»Počakaj!« je rekel Jezov.
A
- 379 —

»Ne morem! Danes imam službo ... Saj sem se že tako zakasni! ... Jutri pridem, če smem?«
»Le pridi! Te bom že oštel!«
»Saj to je vaše delo ...«
Vasilij se je počasi iztegnil, vstal z divana, prijel rumeno, suho, malo roko Jezova v svojo veliko, črno šapo in jo stisnil.
»Zdravstvujite!«
Nato je gost pokimal z glavo še Forni in nerodno odšel iz sobe.
»Ali si ga videl?« je vprašal Ježov Forno in pokazal z roko proti vratom, za katerimi so se še razlegali težki koraki.
»Kakšen človek je to?«
»Mašinistov pomočnik, Vasika iKrasnoščakov ... Tega si vzemi za vzgled: s petnajstimi leti se je mož začel učiti čitati in pisati, a z osemindvajsetimi je prečital — vrag znaj koliko — dobrih knjig in se gladko naučil dveh jezikov. Zdaj pojde v inozemstvo.
»Čemu?« je vprašal Foma.
»Učit se ... pogledat, kako -tam ljudje živijo ... Ti pa se tukaj 'kisaš — in zakaj?«
»7isto o bedakih je dobro povedal!« je rekel Foma zamišljeno.
»Ne vem, ker nisem bedak ...«
»Dobro! Neumen človek mora delati hipoma ... Če se je navalil na kaj, je tudi podrl ...«
»Zdaj se začne! je vzkliknil Ježov. »Povej mi raje kaj drugega: ali je res. da je prišel Majakinov sin domov?
»Res ...«
— 380 —
»Ta-ako! ...«
»Kaj pa je?«
»Nič!«
»A po tvojem obrazu bi sodil, da mora biti nekaj ...«
»Poznam tega sina, slišal sem o njem ...«
»A jaz sem ga videl ...«
»No? Kakšen je?«
»Vrag ga poznaj! Kaj me briga?«
»Ali se zdi podoben očetu?«
»Bolj debel ... (bolj okrogel je ... več resnobe je v njem ... tako ... hladen je ...«
»To se pravi, da bode še hujši, nego Jaška ... No, ti, brat, sedaj se varuj obeh! Če ne, te bosta čisto izsesala ...«
»No, če me prav!«
»Oplenila te bosta ... in berač postaneš ... Ta Taras je svojega tasta v Jekaterinburgu tako spretno obdeloval ...«
»Naj obdeluje še mene, ako me hoče. Ne besede mu ne bom rekel, razven: hvaila lepa! ...«
»Ali meriš še vedno na tisto staro stvar?«
»Da ...«
»Da bi' se osvobodil?«
»No, seveda ...«
»Pusti to! Čemu ti bode svoboda? Kaj hočeš početi ž njo? Saj nisi sposoben za ničesar, neolikan si... saj še polena ne bcš z.nal razklati?! Da, ako bi se mogel jaz osvoboditi od neizogibne potrebe, jesti kruli in piti vodko!«
Jezov je skočil na noge, stopil pred Forno in mu začel govoriti z visokim glasom, kakor bi deklamoval:


— 381 —
»Zbral bi ostanke svoje raztrgane duše in jih pljunil s svojo srčno krvjo v obraze naši inteligenci, vrag naj jo vzame! Rekel bi jim: »Vi, golazen! Vi ste najboljši sok moje dežele! Dejstvo vašega bitja je plačano s krvjo in solzami tisočev ruskih ljudi. O, vi gnjide! Kako drago stanete svojo deželo! A kaj storite zanjo? Ali ste iz-premenili solze prošlosti v bisere? Kaj ste dali življenju? Kaj ste storili? Pustili ste se premagati! Kaj delate? Puščate se zasmehovati...«
Srdito je teptal ob tla, stiskal ,zdbe in gledal Forno z gorečnim, zlobnim pogledom, podoben razdraženi zveri.
»Rekel bi jim: Vi! preveč modrujete, a malo ste pametni in čisto onemogli in vsi ste strahopetci! Vaše srce je polno morale in dobrih sklepov, a mehko in toplo je kakor pernica, mirno in trudno spi v njem stvarniški duh in ne bije vam, nego ziblje se počasi, ‘kakor zibelka. Pomočil bi prst v svojo srčno kri in zaznamovali njihova čela s pečatom svojih očitanj in oni, berači po svojem duhu in nesrečniki po svoji samozadovoljnosti, bi trpeli... oh, tedaj bi že trpeli! Moj 'bič je oster in trdna je moja roka! In jaz ljubim preveč, da bi obžaloval! Trpel bi! Zdaj pa ne trpijo, zakaj preveč, prepogosto in preglasno govoré o svojem trpljenju. Lažejo se! Pravo trpljenje molči in prava strast ne pozna ovir! Strasti, da, strasti! Kedaj se bodo porodile v srcih ljudi! Mi vsi smo nesrečni vsled svojega ibrezstrastja ...«
Ježovu je zmanjkala sapa; zakašljal je in kašljali dolgo, skakaje po sobi, kakor da je iz uma .. In zopet je obstal pred Forno; njegov obraz je bil bled in njegove oči so se 'bile zalile s krvjo. Dihal je s težavo, ustnice so mu trepetale in kazale drobne in ostre zobe. Razmršen, s
kratkimi lasi na gavi, je bil podoben ostrižu, vrženemu iz vode ... Foma ga ni videl prvokrat takšnega in kakor vedno, se je nalezel njegovega razburjenja. Močče je poslušal kipeči govor malega človeka, ne da bi si prizadeval, razumeti njegov smisel in ne da bi hotel vedeti, proti komu je naperjen; požiral je le njegovo silo. Besede Jezova so brizgale vanj, kakor krop in grele njegovo dušo.
»Porečem 'jim, tem nesrečnim brezdelnikom:	»Po-
glejte! Življenje gre in vas pušča za sabo!«
»Ah! Izvrstno!« je vzkliknil Foma vizradoščen in se premaknili na divanu. »Junak si, Nikolaj! Le daj jih! Le! Vrzi jim naravnost v oči!«
A Ježov ni potreboval vspodbude; zdelo se je, da ni slišal Fominih vzklikov in govoril je dalje:
»Jaz vem, kolike so moje moči; vem, da mi zakriče: Molči! Poreko mi: 'Pst! Poreiko mi umno, poreko mi mirno, zasmehujé me in z višine svoje veličine mi poreko. »Vem, da sem majhna ptička, o, jaz nisem slavec! Neuk sem v primeri z njimi, le feljtonist sem, ki zabava občinstvo... Naj le vpijejo nad mano in me silijo k molčanju! Zaušnica bede zadela lice, a srce bode vkljub temu bJ’o... In jaz jim porečem: »Da, neuk sem!« In moja največja prednost pred vami je ta, da ne poznam niti ene knjižne resnice, ki bi mi bila dražja od človeka... Človek je vesoljstvo in on, ki nosi ves svet v sebi, naj zdravstvuje na veke! A vi, jim porečem, ranite često drug drugega zaradi besede, katere vsebine morda niti vedno ne umete, zaradi besede bruhate v bližnjega žolč in ste nasilni preti duši! Verjemite ml, življenje vas bode zato strogo kaznovalo; burja bode zadivjala in vas bode po-
3
- 383 -
metla raz zemljo in oprala, kakor pomete in opere veter in dež prah z drevesa! V človeškem jeziku je le ena beseda, ki je jasna in draga vsem in če izigovoré to besedo, se glasi: »Svoboda!«
»Razbij ! « je zbrjul Fonia, skočil z divana in prijel Ježova za rame. Po-gledal mu je s svetlimi očmi v obraz, sklonil se k njemu in z žalostjo in bolestjo malodane zaječal:
»A-ah! Niikoika... Mili moj, žal te mi je do smrti! Tako žal, da ti ne morem povedati!
»Kalj pa je? Kaj hočeš?« je kriknil Ježov in ga pahnil stran. Nepričakovani izbruh Fomioih čustev in njegove čudne besede so ga spravile iz tira.
. »Eh, brat,« je govoril Foma s ponižanim glasom, ki je postal tako prepričevainejši in glcibokejši. »Živo dušo imaš... zakaj propadaš?«
»Kedo? Jaz? Jaz da propadam? Lažeš!«
»Mili moj! Nikomur ničesar ne rečeš! Nikomur! Kedo te bode slišal? Samo jaz ...«
»Hodi k vragu!« je jezno kriknil Ježov in skočil proč od njega, kakor da se je opekel.
Foma pa je šel za njim in govoril s povdarkom in veliko žalostjo:
»Le govori! Govori mi! Jaz ponesem tvoje besede, kamor je treba ... Jaz jih razumem ... In ah, kako bom spekel ljudi! Le počakaj... Priložnost bo že prišla...«
»^roč!« je histeriški zakričal Jezov in se stisnil k steni pred Formino vsiljivostjo. Stal je raztresen, ubit in razljuten in se branil pred Fom,minimi iztegnjenimi rokami. Tačas pa so se odprla sabina vrata in na pragu je obstala čisto črnooblečena ženska. Njen obraz je bil jezen
384 —
in ogorčen, lice pa je imela zavezano z robcem. Vrgla je glavo nazaj in spregovorila s sikanjem in piskom:
»Nikolaj Matvejevič! Oprostite... to je nemogoče! Zverinsko tuljenje ... in rjovenje ... Vsak dan gostje ... Polic ja prihaja k meni... Ne, zdaj tega ne morem več trpeti!... Izvolite jutri izprazniti stanovanje... Živce imam ... saj ne živite v puščavi... ljudje so v Vaši 'bližini... In Vi, izobražen človek, pisatelj! Vsi ljudje potrebujejo miru ... Zobje me bolijo ... Prosim torej, jutri... Nalepila bom listek... in naznanila policiji...«
Govorila je naglo in velik del njenih besed se je izgubljal v pisku in sikanju; razločevale so se le tiste besede, katere je vzkrikavala s svojim cvilečim, razdraženim glasom. Konci robca so ji štrleli vrh glave, kakor majhni rožički in se tresli ob gibanju njene čeljusti.
Fonia se je začel počasi umikati proti divanu pred njeno razburjeno in smešno postavo, Ježov pa je stal, brisa! si čelo, zrl naporno vanjo in poslušal njene besede ...
»Torej znajte!« je zakričala, za vrati pa je rekla še enkrat; »Takoj jutri! Kakšna nezaslišanost!«
»Hu-dič!« je zašepetal Ježov, ki je topo gledal v vrata.
»M-da-a! Kakšna je! Stroga...« je rekel Foma, ozrl se začudeno vanj in sedel na divan.
Ježov je dvignil pleča, stopil k mizi, nalil si pol čajne čaše žganja, izpil ga in sedel za mizo ter nizko povesil glavo. Za minuto sta molčala oba. Potem je rekel Foma plašno in tiho;
»Kako je vse to prišlo... še z očesom ni bilo časa treniti, pa naenkrat takšna nevihta... a?«
— 385 —
»Ti!« je zagovoril Jezov polglasno in vzdignil glavo, razjarjeno in divje gledaje Forno, »molči! Ti... vrag naj te vzame ... Lezi in spi... Ti zverina,... mora ... uh!«
In zagrozil je Fcma s pestjo. Potem si je še enkrat nalil vodke in izpil...
Čez nekaj minut je ležal Foma slečen na divanu in gledal Jezova s polzaprtimi očmi; ta je sedel nepremično, ves potrt za mizo. Gledal je v strop in tiho so se gibale njegove ustnice... Foma se je čudil: ni mu bilo umevno, kako se je mogel Jezov razjeziti nad njim? Menda ne zato, ker mu je gospodinja odpovedala stanovanje? Saj je kričal on sam ...
»O, hudič...« je zašepetal Jezov in zaškripal z zobmi.
Foma je previdno dvignil glavo z blazine. Ježov je vzdihoval glasno in globoko in že zopet iztezal roko proti steklenici... Tedaj mu je dejal Foma s tihim glasom:
»'Pojdiva raje kam v gostilnico .. Ni še pozno ...«
Jezov ga je pogledal, zasmejal se čudno in si drgnil glavo z rokami. Potem je vstal s stola in rekel Forni kratko:
»Obleci se! ...«
In ko je videl, kako počasi in neokretno se je Foma obračal na divanu, mu je kriknil nestrpno in jezno:
»No, glej, da bodeš enkrat gotov!... Ti vtelešena neumnost... oje, simboliško!«
»Ne zmerjaj me!« mu je rekel Foma z miroljubnim nasmehom. »Ali je vredno, da se jeziš zato, ker te je baba obregljala?«
Ježov ga je pogledal, pljunil in se rezko zasmejal...
25
— 3S6 —
Trinajsto poglavje.
»Ali so vsi tukaj?« je vprašal lija Jefimovič Kononov, stoječ na nosu svojega novega parobroda in si ogledoval množico gostov z veselje sijočimi očmi. »Zdi se mi, da so vsi.«
Dvignil je svoj tolsti in rudeči, srečni obraz in kriknil kapitanu, ki je stal že na mostičku pri govorilu:
»Odpelji nas, Retruha!«
»Da! .. .«
Kapitan je odkrit svojo ogromno, plešasto glavo, pokrižal se, pogledal v nebo, pogladil si z roko široko, črno brado, odkašljal se in ukazal:
»Nazaj!«
Z molčečim zanimanjem so zasledovali gostje vse, kar je delal kapitan, in po njegovem vzgledu so se tudi • začeli križati, pri čemur so švignili njihovi klobuki in cilindri po zraku, kakor jata črnih ptic.
»Daj nam svoj bagoslov, o Gospod!« je ganjen vzkliknil Kononov.
»Ogni se s krmo! Naprej!« je veleval kapitan.
Ogromni »lija Muromec« je z mogočnim vzdihom izpustil proti pristanu gost oblak belega dima in splaval ponosno, kakor labod, proti toku.
»Kako je odrinil!« je ves radosten dejal komercijski svetnik Lup Grigorjev Rjeznikov, visok in suh človek spodobnega lica. »Ni se stresel! Kakor bi šla dama na ples!«
»Srednji hod! ...«
»To ni lad'ja, marveč Lcvijatan,« je dejal kozavi in čokati Trotini Sulbov, cerkveni starešina in prvi oderuh v mestu.
— 887

Bil je Sliv dan; nebo, gosto pokrito z jesenskimi oblaki, se je zrcalilo v rečni vodi in ji dajalo mrzlo, svin-čenosivo barvo. Bliščeča se v svežosti svojih barv, je plula ladija kot ogromna, kričeča lisa po enobarvnem ozadju reke in črni dim, — njegov dih, je stal v zraku, kakor črn oblak. Ves bel, z rožnatimi strehami nad kri-čečerudečimi kolesi, je z lahkoto rezala z nosom hladno vodo in jo razganjala proti bregovom, a stekla v okroglih oknih krovov in kajut so se živahno blestela, kakor bi se smehljala s samozadovoljnim, zmagoslavnim nasmehom.
»Slavna gospoda!« je dejal Kanonov in snel klobuk z glave ter se nizko priklonil gostom. »Ker smo zdaj tako-rekoč dal Bogu, kar je božjega, dovolite, da dado godci cesarju, kar je cesarjevega!«
In ne da bi čakal odgovora gostov, je nastavil pest na usta in kriknil:
»Muzika! Igrajte »Slava ti«!
Vojaški orkester, ki je stal za strojem, je zagrmel koračnico.
Makar Bobrov pa, ravnatelj in ustanovitelj mestne trgovske banke, je začel prepevati s prijetnim basom, nabijaje si s prsti takt po svojem ogromnem trebuhu:
»Slava ti, slava ti, naš ruski car, tra-ta-ta! Bum!«
»K mizi, prosim, gospoda! Izvolite! Pogostim vas-s tem, kar mi je Bog dal... he-he! Prosim lepo...« je vabil Kononov, prerivaje se po tesni gruči svojih gostov.
Bilo jih ije trideset, samih solidnih ljudi, cvet mestnih trgovcev. Tisti izmed njih, ki so bili starejši, plešasti in sivolasi, so se bili oblekli v staromodne suknje in so imeli kučmo in visoke škornje. A takšnih je bilo malo; prevladovali so cilindri, čevlji in moderne promenadne
25*
- 383 —
suknje. Vsi so se tiščali na nosu parobroda in počasi, udajaje se prošnjam 'Kononova, so šli na krmo, 'ki je bila preprečena z jadrovinasto streho, pod katero so stale mize z jedili. Lup Rjeznikov je šel roko v roki z Maja-kinorn in, sklanjajo se k njegovemu ušesu, mu je nekaj šepetal, ta pa je poslušal in se tanko nasmihal. Foma. katerega je bil pripeljal kum na slavnost po dolgem prigovarjanju, ni našel med vsemi temi neprijetnimi ljudmi niti enega tovariša; bled in mračen je ostajal sam ter v ozadju. Zadnja dva dni je bil silno popival v družbi Jezova in zdaj ga je bolela glava. Neprijetno mu je bilo v ti solidni in veseli družbi: hrušč glasov, grom muzike in šum parobroda — vse ga je dražilo.
Čutil je nujno potrebo, da se napije in misel, zakaj da je neki bil kum danes z njim tako prijazen in zakaj da ga je privedel le-sem v družbo prvih kupcev v imestu, mu ni dala miru. Zakaj mu je neki tako vneto prigovarjal in ga celo prosil, naj gre h Kononovu na blagoslavljanje in obed?
»Ne delaj neumnosti in pojdi!« mu je bil govoril kum. »Zakaj se tako bojiš ljudi? Človek ima značaj od prirode, a po bogastvu te le malokedo prekaša... Treba se je držati v vrsti z vsemi... Pojdi!«
»A ikedaj imislite z menoj resno govoriti, očka?« je vprašal Foma, zasleduje igro lica in zelenih oči Jakova Tarasoviča.
»To je zaradi tvojega osvobojenja od dela? He-he! Se že pogovoriva ... pogovoriva, dragi moj! Ču-dak ti... Kako je? Ali hočeš vreči denar od sebe in iti v samostan? Po vzgledu svetnikov?... a?«
»Bom že ... videl!« ... je odgovoril Foma.
- 389 -
»Tako... No, a za sedaj, dokler še nisi v samostanu, pojdeva tja! Naglo se napravi ... Obriši si obraz s čim mokrim, ker ti je tako zabuhel. Pa z »Eau de Cotogne« se poškropi — Ljuba naj ti ga da —, da ne boš dišal po krčmi... Alo!«
Poma je dospel na parobrod med molitvijo, ostal na strani in opazoval goste ves čas cerkvenega opravila.
Stali so v pobožnem molčanju; njihovi Obrazi so bili pobožno zamišljeni, molili so z vnemo in navidezno iskrenostjo, globoko vzdihuje, klanjaje se nizko in ganjeno cbračaje oči v nebesa. Foma je pogledal zdaj enega, zdaj drugega in razmišljal o tem, kar je vedel o njih.
Bil je tam Lupo Rjeznikov; začel je bil svojo 'kariero kot lastnik prijetne hiše in nenadoma je obogatel. Govorili so, da je zadavil enega izmed svojih gostov, bogatega Sibirca... Lubov se je pečal v mladosti z nakupovanjem kmetske preje. Dvakrat je bil že bank-roten ... Kononov je bil pred dvajsetim' leti pred sodnijo zaradi požiga, zdaj pa se vrši tudi preiskava proti njemu zaradi posiljenja mladoletnega dekleta. Za-jedno z njim in na podlagi iste obtožbe se je vršilo sod-nijsko postopanje proti Zaharju Kirilovu Robustovu, tolstemu in majhnemu kupcu z Okroglim obrazom in veselimi, imcdrimi očmi... Med temi ljudmi skoro ni bilo niti enega, o katerem bi Foma ne bil vedel česa podlega.
In vedel je, da vsi zavidajo uspehe Kononovu, ki je leto za letom povečal število svojih parobrodov. Mnogi izmed njih žive med seboj v razponi, nobeden ne prizanaša drugemu v trgovskem boju in vsi vedo drug o drugem zla. brezčastna dejanja... A sedaj, zbravši se okrog zmagoslavnega in srečnega Kononova. so se zlili
3yo —
v gosto, temno maso in stoje in dihajo, kakor eden mož, zamišljeno molčeči in obdani z nečim trdnim, četudi nevidnim, kar je odbijalo Forno od njih in vzbujalo v njem strah pred njimi.
»Goljufi so,« si je mislil, da bi se obodril.
Oni pa so tiho pokašljevali, vzdihovali, križali se in klanjali in, obdavši duhovščino, kakor tesna stena, so stali neomajno in trdno, kakor veliki, črni kameni.
»Hlinijo se!« je vzkliknil Foma sam pri sebi. A grbasti in sloki Pavlin Gluščin, ki je stal ob njegovi strani, ki je bil pred kratkim časom pognal po svetu otroke svojega umobolnega brata, je goreče šepetal, oziraje se v žalostno nebo s svojim edinim očesom:
»Gospod! Ne razkrinkaj me v svoji jezi in v svojem srdu me ne kaznuj...«
In Foma je čutil, da kliče ta človek Boga z neomajno, globoko vero v Njegovo milost.
»Gospod Bog, oče naš, ki si zapovedal Noetu, svo-, jemu hlapcu, naj zgradi barko v rešitev sveta...« je govoril z gostim basom svečenik, dvigaje oči k nebu in razprostiraje roke navzgor:	»Varuj tudi to ladijo in ji
daj blagega in mirnega angelja... in ohrani vse, ki hočejo pluti na nji...«
Enodušno so se pokrižali trgovci in se dotaknili prsi s širokim vzmahom rok in obrazi vseh so kazali edino čustvo vere v silo molitve.
Vse te slike so se vtisnile Fominemu spominu in vzbujale v njem čustvo osupnjeposti napram tem ljudem, ki so bili tako kruti proti ljudem, dasiravno so znali tako trdno verovati v Boga. Pozorno jih je oipazoval, hoteč
jih zalotiti ob njihovi hlimbi ter se prepričati o njihovi lažnjivosti.
Jezila ga je njihova solidna vstrajnost, ta enodušna samozavest, njihovi slovesni obrazi, njihova glasna govorica in smeh. Bili so že sedli za mize, pokrite z jedili in željno so ljubkovali z ogromnim, skoro seženj dolgim strližem, lepo posutim z zelenjem in velikimi raki. Trotini Zubov si je zavezoval servijeto, gledal velikansko ribo s srecn'mi, blaženo mogočnimi očmi in govoril sosedu, mlinarju Joni Juškovu:
»Jona Nikiforovič! Le poglej, to je kit! Popolnoma bi zadostovalo kot tulec za tvojo osebo... a? Ha-ha! Zdrknil bi vanj, kakor noga v čevelj, ali ne? Hedre!«
Mali in okroglasti Jona je previdno iztezal roko k srebrnemu vedru s svežo iskro,- željno cmokal z ustnicami in škilil z očmi k steklenicam pred seboj, boječ se, da ne bi jih prevrnil.
Kononovu nasproti je stal na podstavku polvederski sodček starega žganja, ki ga je bil naročil s Poljskega. V ogromni školjki, okovani s srebrom, so ležale ostrige in nad vsemi skledami se je dvigala nekaka ražnobojna pašteta, ki je bila podobna stolpu.
»Gospoda! Prosim! Kedo kaj želi!« je kričal Ko-
nonov. »Vsak naj si vzame, kar mu ugaja_______pri meni se
vse dobi ... Naše domače, ruske stvari in tuje, inozemske ... vse obenem! Tako je najboljše ... Česar kdo želi. Kdo hoče teh polžkov in školjčič, a? Pravijo, da so iz Indije ...
A Zubov je govoril svojemu sosedu, Majakinu:
»Molitev »K blagoslavljanju ladije« ne sodi za paro-brod vlačilec, ki se vozi po reki, to se pravi, sodi že, a
— 39Ž —
ne zadostuje ... Rečni parobrod je vedno bivališče moštva in bi se moral primerjati s hišo ... Trebalo bi torej moliti razven molitve »K blagoslavjanju ladije« še molitev »'K blagoslavljanju hiše ...« Kaj boš pa pil?«
»Jaz sem človek čiste vesti, zato mi kuminovca nalij ...« je odgovoril Jakov Tarasovič.
Farna, ki se je bil vsedel na konec mize med nekaj boječih in skromnih ljudi, ki jih ni poznal, je neprenehoma čutil ostre starčeve poglede na sebi.
»Boji se, da napravim kak škandal«, si je mislil Foma.
»Bratci!« je hreščal neznansko debeli parobrodničar Jaščurov. »Jaz brez slanika ne morem živeti! Na vsak način začnem s slanikom ... to je moja stara navada ...«
»Godba! Igraj »Perzijsko koračnico«!«
»Stoj! Raje »Kako slaven«!«
»Torej: »Kako slaven« ...«
Vzdihanje stroja in šum parobrodnih koles sta se družila z zvoki glasbe in tvorila v zraku nekaj, kar je bilo podobno divji pesmi zimske vihre. Žvižganje flavte, rezki glas klarinetov, mračno rjovenje 'basov, ropot malega bobna in g-rmenje udarcev po velikem, — vse to se je zlivalo z monotonim glasom koles, ki so bila po vodi, nosilo se je burno po zraku, požiralo šum človeških glasov in plavalo za parobrodom, kakor orkan, tako da so morali ljudje kričati še glasneje. Včasih se je v stroju razlegalo zlobno sičanje para in v tein zvoku, ki se je nepričakovano iztrgal v vrvež hrupa i.i krikov, je bilo nekaj razdraženega in zaničljivega ...
»A tega. da mi nisi hotel izplačati menjice«, je zakričal nekdo z divjim glasom, »tega ti do groba ne pozabim!«
»Dovolj! Ali je tukaj kraj za obračune?« se je razlegal bas Bobrova.
»Bratci! Treba je govoriti napitnice!«
»Godba, st!«
»Pridi k meni v banko, pa ti razložim, zakaj ti je nisem izplačal ...«
»Govor! Mirujte ...«
»Mu-uzika, neha-aj!«
»Na tratah« igraj!«
»Madamo Anglot«!
»Ni treba! Jakov Tarasič, prosimo!«
»To se imenuje »štrasburški kolač.«
»Prosimo! Prosimo!«
»Kolač? To r-ravno ne ... no, jedel bom pa vseeno...«
»Tarasič! Začni ...«
»V »Krasni Heleni« pa je stopila slkoro čisto naga na oder ... se je naenkrat prerinil skozi šum tenki in ganjeni glas Robustova.
»Počakaj! Jakob je Ezava ... opeharil? Aha!«
»Ne morem! Moj jezik ni kladivo, mlad pa tudi nisem več ...«
Jaša! Vsi te prosimo! ...
»Izkaži nam to čast!«
»Zupana te izvolimo! ...«
»Tarasovič! ne daj se prositi!«
»Šš! Tiho! Gospoda! Jakov Tarasovič bode govoril!«
Šš!«
In ravno sedaj, ko je šum umolknil, se je zaslišalo glasno, ogorčeno šepetanje:
»Kako me je uščipnila ...«
;m —
A Bobrov je vprašal z glasnim basom:
»Kam te je pa?«
Gromovit smeh je bušil, a kmalu je umolknil, kar je vstal Jakov Tarasovič, odkašijeval si in gladil plešo ter se oziral po kupcih z resnim, zanimanja pričakujočim pogledom.
»No, bratci, odprite ušesa!« je veselo kriknil Ko-nonov.
»Gospoda kupci!« je, smehljaje se, zagovoril Majakin. »V pogovorih izobraženih in učenih ljudi se nahaja tuja beseda, ki se glasi: »kultura«. Govoril bom prosto po duši o ti besedi ...«
»Glej, česa se je lotil!« se je razlegal neki zadovoljen vzklik.
»St! Mir ...
»Slavna gospoda!« je govoril Majakiu s povišanim glasom. »V časopisih neprenehoma pišejo o nas kupcih, da te kulture ne poznamo, da je ne želimo in ne umevamo. In imenujejo nas divje, nekulturne ljudi ... Kaj pa je to, kultura? Mene, starega moža, je žalilo, da sem moral poslušati takšne reči in začel sem nekoč razmotrivati to besedo, kaj da ima v sebi?«
Majakin je pomolčal, ozrl se po poslušalcih, zmagoslavno se smehljaje, je zopet pričel:
Po mojem mnenju se je pokazalo, da pomeni beseda oboževanje, to je ljubezen, visoko ljubezen do dela in do redu v življenju. Tako, sem si mislil, tako! To se pravi, da je kulturen človek tisti, ki ljubi delo in red ... kateri sploh rad življenje urejuje, rad živi, pozna svojo vrednost in vrednost življenja ... Dobro!« Jakob Tarasovič se je stresel: kakor žarki, so se razprostrle po njegovem obra-
zu gube od smehljajočih se oči do ustnic in vsa njegova plešasta glava je postala podobna nekaki temni zvezdi.
Molče in z zanimanjem so mu gledali kupci v obraz in radovedna napetost se je izražala na njihovih licih. Kakor bi bili ljudje zamrli v istih položajih, v katerih jih je našel Majakinov govor.
»Če pa je tako, če je treba to besedo tako razlagati, tedaj ljudje, ki nas imenujejo nekulturne, obrekujejo in nas ometavajo z blatom! Zakaj oni ljubijo le besedo, ne pa tudi njenega pomena, mi pa ljubimo ravno korenino besede, mi ljubimo njeno pravo vsebino, mi ljubimo dejanje! Oni so se zaljubili v modrovanje, mi pa v delovanje! Mi imamo v sebi pravi kult življenja, namreč oboževanje življenja in ne oni ... In glejte, gospoda kupci, primer naše kulture, to je ljubezni do dela, nam je Volga! Glejte jo, našo rodno mamico! Z vsako kapljo vode lahko utrdi našo čast in ovrže prazno obrekovanje ... Šele sto let je prešlo, gospoda moja, odkar je car Peter Veliki spustil prve barke na to reko, zdaj pa plava po nji na tisoče parnikov ... Kedo jih je zgradil? Ruski kmet, popolnoma neuk človek! Čegavi so vsi ti velikanski paro-brodi, vse te barke, čegave so? Naše! Kedo jih je izmislil? Mi! Tukaj je vse naše, tu je vse sad našega uma, naše ruske razsodnosti in velike ljubezni do dela! Nikdo nam ni pomagal v ničem! Sami smo napravili ob Volgi ribar-ska podjetja, sami za svoje rublje smo najemali delavce in smo spustili nato po vseh tisočih vrst njenega toka tisoče parnikov in raznih bark. Katero mesto ob Volgi je boljše? Tisto, v katerem živi več kupcev ... Katere hiše v mestu so najboljše? Trgovske! Kdo se bolj, nego vsi drugi, briga za reveže? Kupec! On zbira groše in kopej-
- 396 —
ke in daruje stotisoče. Kedo je sezidal cerkve? Mi! Kdo daje državi največ denarja? Kupci! ... Gospoda! Le nam je delo drago zaradi dela, zaradi naše ljubezni do urejevanja življenja, le mi sami ljubimo red in živjenje! Kdor pa govori drugače o nas, temu se blede in nič drugega! Le pustimo jih, naj govorijo! Če piha veter, šumi vrba; kedar je nehal, tudi vrba molči ... In iz vrbe se ne da napraviti niti oje, niti metla ... nekoristno drevo je to! Od te nič-vrednosti prihaja tudi šum ... Kaj pa so storili naši sodniki, s čim so okrasili življenje? To nam je neznosno ... A naše delo je očitno! Gospoda trgovci! Ker vidim v vas prave ljudi življenja, ki se trudite največ in najbolj ljubite svoje delo, ker vidim v vas ljudi, ki so vse storili in lahko storijo vse, zato z vsem svojim srcem, s spoštovanjem in ljubeznijo do vas, dvigam to svojo polno čašo, na čast slavnemu, duševno krepkemu in delavnemu ruskemu trgovstvu ... Mnoga vam leta! Zdravstvujte v slavo matere Rusije! Ura-a!«
Rezki, trepetajoči krik Majakina je izzval glušeče in zmagoslavno rjovenje njegovih poslušalcev. Vsa ta obilna, mesnata telesa .razigrana od starčevega govora, so se zganila in izpustila iz svojih prsi tako edin in masiven krik, da se je zdelo, kakor bi vsenaokrog trepetalo in se treslo.
»Jakov! Ti božja trobenta!« je kričal Zubov, iztezate svojo čašo proti Majakinu.
Prevračajo stole, bu.taje v mizo, tako da je zvenela in padala posoda in steklenice, so lezli kupci v Majakina, s čašami v rokah, razburjeni in veseli, nekateri celo s solzami v očeh.
»Ah! Kaj se pravi to?« je rekel Kononov, prijemši Robustova za ramo in stresaje ga. »Le pomisli! To so bile velike besede!«
»Jakov Tarasovič! Daj, da te objamem!«
»Živel Majakin!«
»Godba igraj!.<
»Tuš! Koračnico ... Perzijsko ...«
»Ni treba godbe! K vragu ž njo!«
»Tu je godba! Ah, Jakov Tarasovič! Ti si glava!«
»Majhen sem med svojimi brati ... a umen sem bil ... pravi sveto pismo ...«
»Lažeš, Trofim!«
»Jakov! Kmalu umreš ... oh, kako je škoda! Tako te je škoda, da ne morem povedati!«
»No, kakšen bode ta pogreb!«
»Gospoda! Osnujmo kapital z Majakinovim imenom! Jaz dam tisočak!«
»Tiho! Počakaj!«
»Gospoda!« je zopet Spregovoril Jakov Tarasovič s trepetajočim glasom. »In tudi zato smo prvi ljudje v življenju in resnični gospodarji v svoji domovini, ker smo ... ker smo ... kmetje!«
»Res je!«
»Tako je! To vam je starec!«
»Stojte! Naj govori ,..«
»Mi smo ljudje ruske korenine ... in vse, kar prihaja od nas, je prarusko! To se pravi, da je pravo ... in najkoristnejše in najbolj potrebno!«
»Jasno, kakor dvakrat dve!«
»Čisto priprosto.«
»Moder je, kako« kača!«

— 8‘JS —
»In krotek, kakor ...«
»Jastreb! Ha-ha!«
V tesnem krogu so obdajali kupci svojega govornika, gledali ga s svetlimi očmi in ž njim je bilo vsled razburjenosti nemogoče, mirno poslušati njegove besede. Okrog njega ie vstajal hrušč glasov in zlivaje se s šumom stroja, z udarci koles po vodi, je tvoril vihro zvokov, ki je glušila tresoči se starčev glas. Nemirna veselost kupcev je naraščala; na vseh obrazih je sijalo zmagoslavje; roke s čašami so se iztezale proti Majakinu; tolkli so ga po ramah, dregali in poljubljali ga ter mu zrli ginjeni v obraz. In nekdo je radostno zacvilil: »»Komarinskega«! »Rusko« ...«
»Mi smo napravili vse to!« je kričal Jakov Taraso-vič, kažoč na reko. »Naše je vse! Mi smo uredili življenje!«
Naenkrat pa se je razlegel glasen vzklik, ki je prevpil vse drugo:
»Ah! To ste vi? Ah, vi ...«
In takoj na to se je razločno razlegla po zraku poulična psovka, izgovorjena v velikem srdu, z zamolklim, a krepkim glasom. Vsi so jo hipoma zaslišali in zamolčali za tre-notek, iskaje z očmi-tistega, ki jih je psoval. Ta hip so se slišali le težki vzdihi stroja in škripanje krmilnih verig ...
»Kdo tukaj laja?« je vprašal Kononov in načemeril obrvi ...«
»Eh! Vedno mora kaj priti ...« je vzdihnil Rjeznikov in žalostno vzdihnil.
»Kedo je brez vzroka psoval?«
399 —
Obrazi kupcev so izražali nemir, radovednost, začudenje, očitanje in vseli teh ljudi se je polastila zmešnjava. Edini Jakov Tarasovič je bil miren in zdelo se je celo, da je zadovoljen s tem, kar se je zgodilo. Vstal je na prste, iztegnil vrat in pogledal nekam na konec mize in njegovi očesi ste se svetili tako čudno, kakor bi bil zagledal tam nekaj prijetnega.
»Gordjejev ...« je rekel tiho Jona Prikov ...
In vse glave so se obrnile v tisto smer, kamor je gledal Majakin.
Tam je stal Fonia, opirajoč se z rokami ob mizo. Z licem, izkaženim od jeze osikalivši zobe in z razvnetimi široko odprtimi očmi je gledal trgovce. Spodnja čeljust se mu je tresla, pleča so mu trepetala in prsti na rokah so se krčevito držali za rob mize ter nervozno praskali po namizniku. Ob pogledu na ta volčje zlobni obraz in to srdito pozo so navzoči zopet umolknili za nekaj časa.
»Kaj tako zijate?« je vprašal Foma in zopet podprl svoje vprašanje s krepko psovko.
»Napil se je!« je rekel Bobrov in zmajal z glavo.
»In zakaj so ga neki povabili?« je tiho šepetal Rjez-nikov.
»Foma Ignatjevič!« je resno izpregovoril Kononov. »Škandalov ni treba delati ... Ako se ti ... meša v glavi, pojdi, brat, tiho in mirno v kajuto in ... lezi! Uleži se, mrli moj in ...«
»St, ti!« je zarjul Foma in uprl oči vanj. »Ne predrzni se. govoriti z menoj! Jaz nisem pijan ... bolj sem trezen, nego vi vsi! Ali si slišal? ...
»Čakaj no, dušica, kedo pa te je klical sem?« je vprašal Kononov, zardevši od razžalitve.
-- 400 -
»Jaz sem ga pripeljal 3 seboj!« se je zaslišal Maja-kinov glas.
»Ah! Potem ... je kaj drugega ... Oprostite, Foma Ignatjevič ... A ker si ga ti, Jakov, pripeljal ... ga moraš tudi ti ukrotiti ... Tako pač ne gre ...«
Foma jè molčal in se smehljal. In molče so ga gledali trgovci.
»Ej, Fomka ! « je rekel Majakin. »Zopet osramočuješ mojo starost ...«
»Boter, krstni!« je rekel Foma in pokazal zobe. »Ničesar še misem storil, torej je še prerano, da bi mi brali levite ... Nisem pijan ... saj nisem: pil ... marveč poslušal sem vse ... Gospoda kupci! Dovolite mi besedo! Ravnokar je govoril moj cenjeni kurn ... zdaj pa poslušajte še krščenca ...«
»Kakšne besede?« je rekel Reznikov. »Čemu so takšni razgovori? Prišli smo se veselit ...«
»Ne, pusti raje, Foma Ignatjevič ...«
»Raje kaj pij ...«
»Pijmo! Ah Foma ... ti si vrlega očeta sin!«
Foma je odskočil od mize, vzravnal se in še vedno poslušal prijazne opominjajoče besede. Bil je najmlajši in najlepši med temi ljudmi. Njegova vitka postava, tesno objeta od suknje, se je ugodno razlikovala od kupa tolstih teles z debelimi trebuhi. Njegov zarujaveli obraz z veliki očmi je bil pravilnejši in svežejši, nego zabuhla, rudeča lica, ki so se obračala k njemu, vsa osupla in pričakujoča. Vzlbočil je grudi naprej, stisnil zobe, vrgel suknjo narazen in vtaknil roke v žepe ...
»S prilizovanjem in prijaznostjo mi zdaj ne boste zamazali ust!« je rekel trdo in preteče. »Me-li poslušate ali
ne, jaz bom govoril ... Tu me ne morete nikamor izgnati ...«
Stresel je z glavo, privzdignil rame in izjavil mirno:
»Toda, ako se me kedo le s prstom dotakne ... ga ubijem! Zaklinjam se pri Bogu, da jih ubijem, kolikor bom mogel!«
Tolpa ljudi, ki mu je stala nasproti, se je zibala, kakor grmovje v vetru. Slišalo se je razburjeno šepetanje. Formin obraz je potemnel in njegove oči so se zaokrožile.
»Govorilo se je tukaj, da ste vi delali življenje ... in da ste vi storili to, kar je pravega in resničnega ...«
Foma je globoko zavzdihnil in se ozrl z neizrekljivim sovraštvom po obrazih poslušalcev, ki so se zdeli čudno zabuhli in nekako otekli .. . Kupci so molčali in se stiskal; vedno tesneje drug k drugemu. V zadnjih vrstah je nekdo zamrmral:
»Kaj pa misli? Je-li blazen?«
»O vi lumpi!« je vzkliknil Oordjejev in stresel glavo. »Kaj ste naredili. Vi niste delali življenja, nego ječo ... Vi niste delali redu. marveč kovali ste verige' za človeka. Dušeče in tesno je in živa duša nima prostora, da bi se obrnila ... Človek poginja! ... Vi ste morilci duš ... Ali veste, da živite le od človeškega trpljenja?«
»Kaj pa je to?« je vzkliknil Rjezmikov in plosknil z rokami v ogorčenosti in jezi. »lija Jefimov? Kaj je to? Jaz ne morem poslušati takih besed ...«
»Gordjejev!« je zakričal Bobrov. Pazi — ti ne govoriš, kakor se spodobi ...«
»Za takšne besede ... pri moji ...« je dejal Zubov s povdarkom.
»St!« je zarjul Foma in njegove oči so se podlile s krvjo. »Zdaj krulijo ...«
»Gospoda!« se je zaslišal mirni, zlovešči glas Maja-kina kakor škripanje pile na železu. »Ne dotaknite se ga! Prosim vas lepo ... ne ovirajte ga ... Naj zmerja ... naj se zabava ... Njegove besede vam ne bodo storile ničesar ...«
»No, hvala lepa!« je kriknil Jaškov.
Ob Fonimi strani pa je stal Smolin in mu šepetal v
uho:
»Nehajte, golobček! Ali ste iz uma? Saj vas ...«
»Proč!« je dejal Foma trdo in je 'blislkn.il vanj s svojimi srditimi očmi. »Le pojdi k Majakinu in liži ga ... morebiti odpade kak košček za tebe!«
Smolin je zažvižgal skozi soibe in odšel stran. In trgovci so začeli polagoma odhajati na druge dele ladije. To je še bolj razdražilo Forno. Rad bi jih bil prikoval na mesto s svojimi besedami, a ni našel v sebi takšnih silnih besed.
»Vi da .ste napravili življenje? Kdo ste vi? Falotje in roparji ...«
Nekateri izmed navzočih so se obrnili k Forni, kakor da jih je poklical.
»Kononov, ali te bodo kmalu sodili zaradi punico? K prisilnemu delu te obsodijo ... srečno.. lija! Zaman gradiš parobrode ... Na državnem parobrodu se popelješ v Sibirijo ...«
Kononov se je spustil na stol; njegov obraz se je zalil s krvjo in nemo je zagrozil s pestjo. Rekel je s hripavim glasom:
»Dobro ... že dobro ... tega ne botn .. pozabil!«
. — 403 -
Foma je videl njegov izkaženi obraz z drhtečimi ustnicami in vedel je, s kakšnim orožjem .lahko najbolj zadene te ljudi.
Ji ah a! Urejevalci življenja! Guščin, ali daješ miloščino svojim nečakom? Vsaj kopejko bi jim dal vsak dan... Saj si jim ukradel celih sedeininšestdesettisoč! Bobrov! Zakaj si se zlagal o ljubici, da te je okradla in jo pustil zapreti? Če si se je bil naveličal, lahko bi jo bil prepustil sinu ... nič ne de, ... naj živi tudi s tvojo drugo ljubico tako-le ... Ali nisi vedel tega? Oh, ti svinja, debela ... lia-ha! A ti. Lup, odpri zopet prijetno hišo in lupi tam svoje goste, kakor lipovo lubje ... Potem bodo pa hudiči tebe lupili ... ha-ha! Dobro je biti lump. če ima človek tako pobožen obraz! ... Koga si torej tedaj ubil, Lup?«
Foma je govoril, pretrgujé svoj govor s škodoželjnim, glasnim smehom in videl, da njegove besede dobro učinkujejo na te ljudi. Prej, ko je govoril še njim vsem obenem, so se obračali od njega, odhajali proč in zrli v svojega razkrinkovalca z zaničljivimi in srditimi očmi. Videl je smehljaje na njihovih ustnicah, čutil je v vsaki njihovi kretnji in bilo mu je jasno, da jih njegove besede sicer jezijo, a vendar jih ne zadevajo tako globoko, kakor bi on rad. Vse to je hladilo njegovo jezo in že se je porajala v njem bridka zavest, da se mu je ponesrečil napad ... Kakor hitro pa je izpregovoril o vsakem posebej, se je hitro in docela izpremenilo vedenje poslušalcev proti njemu.
Počim se je Kanonov spustil težko na stol, kakor da se je zgrudil pod težo strogih Fominih besed, — je ta zapazil, da so zaigrali na obrazih nekaterih kupcev rezki in
2<i*
— 404 — '
zlobni smehljaji. Slišal je o d nekod odobravajoč in začuden šepet:
»To je do-obro zadelo!
Ta šepet je dal Forni moči in z zaverovano strastjo je začel vsipati svoja očitanja, zasmeh in psovke na vsakogar, ki ga je zagledal. Radostno je rjovel, ko je videl, kako učinkujejo njegove besede. Molče in radovedno so ga poslušali; nekoliko jih je stopilo bliže k njemu.
Oglašali so se protestujoči vzkliki, toda bili so le kratki in ne glasni in kedarkoli je Foma zaklical kakšno ime, so vsi molče poslušali in škodoželjno pogledovali tja, kjer se je nahajal obdolženi tovariš.
Bobrov se je zmedeno smejal, toda njegovi mali o-česci ste prodirali Forno, kakor dva svedrca. Lup Rjez-nikov pa je vzmahoval z rokami, nerodno skakal, lovil sapo in govoril:
»Vi ste priče ... Kaj je to? Ne! Tega ne odpustim! K sodniku pojdem ... Kaj je to?« In naenkrat je s tenkim glasom zacvilil, iztezaje roke proti Forni:
»Zvežite ga!«
Foma se je smejal.
»Resnica se ne da zvezati ... Ona tudi zvezana ne umolkne ...«
>Re-es je!« je zategnil Kononov z zamolklim, napornim glasom.
»Glejte, gospoda kupci!« je zvenel Majakinov glas. »Prosim, poglejte si ga ... Takšen je!«
Kupci so eden za drugim stopali k Forni in na njihovih obrazih je videl srd, radovednost, škodoželjno čustvo zadovoljnosti in bojazen.
— i05 —
Nekdo izmed trstih skromnih ljudi, med katerimi je bil sedel, je šepetal Forni:
»Tako je prav! ... Bog vam povrni ... Dajte jih! .. To se vam bode zaračunalo ...«
»Robustov!« je kričal Foma. »Zakaj se smejiš? Kaj ti tako ugaja? Tudi ti prideš v Sibirijo ...
»Postavite ga na breg!« je naenkrat zakričal Robustov in skočil pokonci.
A Kanonov je zakričal kapitanu:
»Nazaj! V mesto! H guvernerju!«
In nekdo je govoril s povdarkom in z glasom, ki se je tresel razburjenosti:
»To je pripravljeno ... to je nalašč ... Naučili so ga ... in ga napojili, da bi imel več poguma ...
»Ne, to je upor!«
»Zvežite ga, kar zvežite ga!«
Foma je zgrabil prazno šampanjčevo steklenico in zamahnit ž njo po zraku.
Kar poskusite! Ne, ne preostaja vam drugega, kakor da me poslušate ...«
Z veselo divjostjo, brezumen od radosti, ko je videl, kako so se krčili in zvijali ti ljudje pod udarci njegovih besed, je začel zopet kričati imena in poulične psovke in zopet je postajal šum ogorčenja tišji. Ljudje, katerih Foma ni poznal, so ga gledali z željno radovednostjo, odobrujé nekateri celo z radostnim začudenjem. Eden izmed njih, majhen siv starček z rožnatimi lici in mišjimi očesci, se je hipoma obrnil h kupcem, razžaljenim od Fome in dejal s sladkim glasom:
»To so besede vesti! To ... nič ne de! Treba je potrpeti ... To je proroška obtožba ... Saj smo grešniki ... Veliki grešniki smo, ako hočemo biti odkritosrčni ...«
. Sikali so mu, Zubov pa ga je celo sunili v hrbet. On se je nizko poklonil in Izginil v tolpi ...
»Zubov!« je kričal Fonia. »Koliko ljudi si že pognal po svetu? Ali se ti kedaj prikaže v sanjah Ivan Petrovič Mjakimnikov, ki se je obesil zaradi tebe? Je-li res, da ukradeš pri vsaki maši deset rubljev iz cerkvene Skrinj ice?«
Zubov ni bil 'pričakoval napada in otrpnil je na svojem mestu s povzdignjeno roko. Potem pa je zacvilil s tankim glasom in čudno odskočil od tal:
»Ah! Še mene si se lotil? In še mene?«
In hipoma je napihnil lica in začel ljuto groziti Forni s pestjo in napovedal je s cvilečim glasom:
»Brez umnik govori v svojem srcu: »Ni Boga!« K arhijereju se popeljem! Framason! v Sibirijo pojdeš!«
Zmešnjava na parobrodu je naraščala in Foma se je čutil ob pogledu na te razljutene, zmedene, od njega razžaljene ljudi, kakor junak v pravljici, ki zatira pošasti. Begali so semtertje. mahali z rokami in govorili nekaj drug drugemu; — nekateri so bili rudeči od jeze, drugi bledi in vsi so bili enako nezmožni, ustaviti potok zasmeha, katerega je razlival nad njimi.
»Pošljite matrozov!« je kriknil Rjeznikov in pocukal Kononova za ramo. »Kaj pa je to, lija? Ali si nas povabil, da nas pustiš zasramovati?«
»Od takšnega mladiča!« je vzkliknil Zubov.
Okrog Jakova Tarasoviča Majakina se je bila žbrala množica, ki je srdito poslušala njegove tJhe besede ter odobravaje kimala z glavami.
»Začni, Jakov!« je rekel Robustov na glas. »Vsi smo priča ... kar začni!«
In med občim hrupom glasov se de razlegal gromki, karajoči glas Fome:
»Vi niste uredili življenja — gnojnično jamo ste napravili! Blato in trohnobo ste vzgojili s svojimi deli. Ali imate kaj vesti? Ali mislite na Boga? Denar, ta je vaš bog! A vest ste pregnali ... Kam ste jo pregnali? Vi krvosesi! Od tuje moči živite ... in delate s tujimi rokami! Vse to boste morali plačati! Kadar umrete, se boste morali zagovarjati zaradi tega! Vse, do zadnje solzne kaplje ... Koliko ljudi je plakalo s krvavimi solzami od vaših velikih del? Še v peklu ne boste dobili mesta po svojih zaslugah, lumpi vi! Ne 'bodo vas pekli v ognju; v vrelem blatu vas bodo kuhali. Na veke bodo trpele vaše muke ... Hudiči vas bodo zmetali v kotle in nalili vanje... ha-ha! nalili bodo, ha-ha! Cenjeni kupci ... reditelji življenja ... o vi besi!«
Fonia se je glasno zasmejal, prijel se za boke in se zibal na nogah semtertje in visoko dvigal glavo.
V tem trenotku so si nekateri izmed navzočih naglo namignili, vrgli se hipoma na Forno in ga stisnili s svojimi telesi. Začelo se je ruvanje ...
»Ali te sedaj imamo!« je zahropel nekdo.
»A-a! Tako delate vi!« je hripavo kriknil Fonia.
Za pol minute se je valjala cela kepa črnih teles na istem mestu, itežko teptajte z nogami, in iz tuje so se razlegali zamolkli vzkliki:
»Vrzite ga na tla! ...«
»Kako držite ... roko! O-oj!«
»Za brado!«
»Servijet dajte ... zvežite ga s servijetami ...«
»Al-li boš grizel?!«
- 408 —
»Tako! Kaj? Aha-a!«
»Ne bij! Ne predrzni se!«
»Tako ! ...«
»A močan je! ...«
»Nesimo ga ... tjale k robu ...«
»Na vetrček ... he-he!«
Vlekli so Forno k robu ladije, položili ga k steni kapitanove kajute in odšli proč od njega, da si popravijo obleko in obrišejo potne obraze. On pa je ležal molče, utrujen od borbe in onemogel vsled sramote svojega poraza, raztrgan, umazan in zvezan na rokah in nogah s servije-tami in obrišačami. Z okroglimi, 'krvavozalitimi očmi je gledal v nebo; njegov pogled je bil top in kalen, kakor pogled norca, a njegove prsi so se sunkoma in težko dvigale ...
Zdaj je prišla vrsta nanj, da se pusti zasramovati. Začel je Zubov. Prišel je k njemu, brcnil ga z nogo v bok in ga vprašal s sladkim glasom, ves tresoč se od naslade maščevanja:
»No, ti grmeči prorok? Le občuti sedaj sladkost babilonske sužnosti, he-he-he!«
»Počakaj ...« je rekel Poma s hripavim glasom, ne da bi ga pogledal. »Počakaj ... da si oddahnem ... Jezika mi pa niste zvezali. ..« A ko je govoril te besede, je Foma že umeval, da ne more ničesar več niti storiti, niti reči ... In to ne zaradi tega, ker je nekaj zgorelo v njem in mu je postalo temno in pusto v duši ...«
• Zubovu se je približal Rjeznikov. Potem so se začeli zaporedoma bližati še ostali ... Bobrov, Kononov in še nekaj ljudi z Jakovom Majakinom na čelu je šlo v kajuto, razgovarjaje se tiho med seboj.
Na vso paro se je bližal parnik mestu. Od stresanja njegovega trupla so se tresle in žvenketale steklenice na mizah in Foma je slišal ta drhteči, žalostni zvok bolje, nego vse drugo. Okrog njega pa je stala tolpa ljudi in mu govorila hude in žaljive stvari.
Toda obraze teh ljudi je videl Foma. kakor skozi meglo in njihove besede niso zadevale njegovega srca. Iz globine njegove duše je rastlo veliko in bridko čustvo; on je sledil njegovi rasti in, dasiravno je še ni umeval, je vendar že čutil nekaj bolestnega in ponižujočega ...
»Le pomisli, ti nepridiprav! ... kaj si napravil iz sebe?« je govoril Rjeznikov? »Kakšno življenje ti je sedaj mogoče? Saj sedaj nikdo izmed nas niti pljuniti ne bo hotel na-te!«
»Kaj sem napravil?« se je vprašal Foma. Kupci so stah okrog njega kot gosta, temna masa ...
»N-no«, jje rekel Jaščurov. o Fomka, sedaj pa si že pri kraju ...«	,
»M-mi ti bomo že dali...« je tiho zamrmral Zubov.
»Razvežite me!« je rekel Foma.
»Hm! Hvala lepa!«
»Razvežite ...«
»Dobro je! Boš že tudi tako ležal ...«
»Pokličite kuma ...«
A Jakov Tarasovič je ravnokar že sam prišel k njemu. Obstal je t'k Fonie, pogledal pozorno in s strogimi očmi njegovo iztegnjeno postavo in težko zavzdihnil.
»No. Foma ...« je dejal.
»Recite naj me razvežejo ...« je poprosil Foma s tihim glasom.
»Zopet bi kaij napravil. Ne, le leži tako ...« mu je odgovoril kum.
»Niti besede ne bom več rekel ... pri Bogu se zaklinjam! Razvežite me ... sram me je! Za Kriščevo voljo, saj nisem pijan ... Saj mi rok ni treba odvezati.«
»Ali prisežeš, da ne napraviš ničesar več?« je vprašal Majakin.
»O Gospod ! Ne bom več ... ne bom ...« je zastokali Foma.
Razvezali so mu noge, a roke so ostale zvezane. Ko je vstal, se je ozrl po njih in rekel z žalostnim smehljajem:
»Zmagali ste!«
»Mi zmagamo vedno!« je rekel kum in se strogo nasmehnil.
Sklonjen, roke zvezane na hrbtu, je šel Fonia molče k mizi. ne da bi pogledal komurkoli v obraz. Kakor da je postal nižje rasti in bolj suh. Razmršeni lasje so mu padali po čelu in po sencih; raztrgano in zmečkano oprsje srajce mu je gledalo izpod oprsnika. Sukal je glavo na vse strani, da bi spravil Zavratnik pod 'brado, a ni se mu posrečilo. Tedaj je pristopil tisti sivolasi starec, spravil mu zopet vse v red, pogledal mu smehljaje se, v oči in dejal:
»Treba je potrpeti ...«
Zdaj, v Majakinovi navzočnosti, so molčali vsi, ki so bili zasmehovali Forno; radovedno so gledali starca, z vprašujočimi očmi, kakor da pričakujejo česa od njega. Bil je miren, a njegove oči so se svetile v popolnem nasprotju s tem dogodkom, zadovoljno in jasno ...
- 411 —
»Dajte mi vodke ...« je poprosil Fonia, sedši za mizo in oprši se s prsi ob njen rob. Njegova sključena postava je 'bila žalostna in onemogla. Okrog njega so poluglasno govorili in hodili z nekako opreznostjo. In vsi so pogledovali zdaj njega, zdaj Majakina, ki je bil sedel njemu nasproti. Starec svojemu krščencu ni takoj dal žganja. Sprva ga je pozorno pogledal, potem je počasi nalil kupico in jo slednjič moleč dvignil k Fominim ustnicam. Fonia je izpil žganje in poprosil:
»Še ! «
»Dovolj je!» je'odgovoril Majakin.
In takoj na to se je začela minuta popolnega molčanja. ki je težilo vse navzoče. K mizi so prihajali tiho po prstih in med hojo iztezali vratove, da bi videli Forno.
»No, Fomka, ali vidiš sedaj, kaj si delal?« je vprašal Majakin. Govoril je tiho, a oni so slišali njegovo vprašanje.
Fonia je molče pokimal z glavo.
»A ne bode ti odpuščeno!« je nadaljeval Majakin trdo in s povišanim glasom. »Dasiravno smo vsi kristjani, ti vendar ne odpustimo ... Da torej veš ...
Foma je dvignil glavo in rekel zaničljivo:
»Vas, očka. pa sem pozabil ... Ničesar niste slišali od mene ...«
»Glejte!« je ogorčeno kriknil Majakin in pokazal z roko na krščenca. »Ali vidite?«
Zaslišalo'se je zamolklo, protestujoče mrmranje.
»No, saj je vseeno!« je z vzdihom nadaljeval Foma. »Vseeno je! Ničesar ... prav ničesar ni bilo iz vsega ...«
In zopet se je sklonil nad mizo.
»Kaj pa si hotel?« je strogo vprašal kum.
»Kaj?« Poma je dvignil glavo, ozrl se po kupcih in se nasmehnil. »Ze nekaj .. .«•
»Pijanec! Falot!«
»Nisem pijan!« je mračno odgovoril Foma. »Vsega skupaj sem izpil dve čaši ... In popolnoma trezen sem bil ...«
»Prav imaš torej, Jakov Tarasovič«, je rekel Bobrov: »on ni pri pravi pameti ...«
»Jaz?« je vzkliknil Foma.
A niso se brigali zanj. Rjeznikov, Zubov in Bobrov so se sklonili k Majakinu in mu začeli tiho govoriti o nečem.
»Oskrbništvo ...« to edino besedo je ujel Foma.
»Pri pameti sem!« je dejal, naslonil se nazaj in zrl v trgovce z motnimi očmi. »Veste, kaj sem hotel. Resnico sem hotel povedati ..'. Razkrinkati sem vas hotel ...«
Iznova se ga je polastila razburjenost in hipoma je potegnil z rokami, da bi ju osvobodil.
»Fj. počakaj no!« je vzkliknil Bobrov in ga prijel za rame. »Držite ga!«
»No. le držite! je rekel Foma žalostno in z ogorčenostjo. »Le držite .. . A zaikaj vam bodem?«
»Sedi mirno!« mu je strogo kriknil kum.
Foma je umolknil. Videl je, da je bilo vse. kar je bil storil, brez uspeha in da njegove besede niso omajale trgovcev. Obdajali so ga sedaj v gosti gruči in mu zapirali vsak razgled. Mirni so in trdi, obnašajo se proti njemu, kakor proti pijancu in razgrajaču in si izmišljajo nekaj proti njemu. Čutil se je revnega, ničevega in ugonobljenega od te temne množice na duhu krepkih, umnih in solidnih ljudi. Zdelo se mu je, da je od tistih dob, ko jih je opso-

' — 413 -
val, preteklo že mnogo časa, — toliko, da se je zdel že sam sebi nekako tuj in ni razumel, kaj da je storil tem ljudem in zakaj da jim je to storil. On sam je čutil v sebi nekaj bolestnega, kakor sram pred samim seboj. Praskalo ga je v grlu in nekaj tujega je čutil v prsih, kakor da mu je prah ali pepel zasul srce, ki je bilo težko in neenakomerno. Iz želje, da bi pojasni! sebi samemu svoje postopanje, je zamišljeno govoril, ne da"bi koga pogledal:
»Hotel sem povedati resnico. Ali je to življenje?«
»Bedak!« je porogljivo rekel Majakin. »Kakšno resnico moreš povedati? Kaj pa ti sploh razumeš?«
»Moje srce se je razbolelo ... jaz to že vem! Kakšno opravičenje imate vi vsi pred Bogom? Zakaj živite? Ne, saj čutim ... resnico sem čutil!«
»Kesa se!« je rekel Rjeznikov z nasmehom.
»Pusti ga!« je zaničljivo odgovoril Bobrov.
Nekdo je dostavil:
»In iz njegovih besed sem jasno videl, da se mu je zmešala pamet ...«
»Ni vsakemu dano. govoriti resnico!« ga je strogo poučil Jakov Tarasovič in dvignil roko. »Resnica se ne lovi s srcem, marveč z umom ... ali razumeš? Da si čutil, to so prazne marne! Tudi krava čuti, ako ji odsekaš rep. Ti pa razumevaj! Vse razumevaj! Tudi vraga moraš razumeti. Ugani, kaj s‘i mislil v sanjah, potem pa ga daj!«
Majakin se je po svoji navadi razvnel v razlaganju svoje praktične filozofije. A pravočasno je razumel, da se premaganca ne sme učiti bojevanja in umolknil je. Formi ga je topo pogledal in čudno zmajal z glavo ...
»Oven!« je rekel Majakin.
»Pusti me!« je zaletni o zaprosil Foma. »Vse je vaše! Čemu me še potrebujete? Podrli ste me in ... premagali; prav se mi godi! Kdo sem jaz? O moj Bog!«
Vse je pozorno poslušalo njegove besede. A v ti pozornosti je bilo nekaj preduverjenega in zloveščega ...
»Živel sem ...« je govoril Foma. »Gledal sem ... In mislil. Srce mi je postalo ranjeno od misli! A zdaj se je tvor odprl. Zdaj sem popolnoma onemogel! Kakor da mi }e 'kri iztekla ... Do tega dneva sem živel ... mislil sem vseeno, da ... bodem enkrat povedal resnico ... No, povedal sem jo . ..«
Govoril je enoglasno, brezbarvno in njegovo govorjenje je bilo podobno bledenju ...
»Povedal sem jo ... a opustošil sem le samega sebe... in nič drugega! Nikakoršna sled ni ostala od mojih besed ... Vse je celo! A v meni je nekaj vzplamtelo ... zgorelo ... in zdaj ni ničesar več ... V kaj naj sedaj zaupam? In vse je ostalo takšno, kakor je bilo poprej ...«
Jakov Tarasovič se je porogljivo nasmejal.
»Kaj? Ali si mislil, da boš z jezikom goro polizal? Nabral si si zlobe za stenico. lotil pa si se medveda? Je-li tako? Bedast si! ... Oh, ko bi te sedaj-le videl tvoj oče!«
»In vendar«, je hipoma dejal Foma s prepričanjem in glasno, a njegove oči so' zopet vzplamtele. »In vendar ste krivi vsega! Vi ste pokvarili življenje! Vi ste napravili vse tesno ... vi ste me zadavili ... vi! In dasiravno je moja resnica slabotna proti vam ... je vseeno resnica! Vi ste ... pogubljena! Bedite prokleti vsi ...«
Začel se je premikati na stolu semtertja, poskušaje si oprostiti -roke in zakričal z divje se iskrečimi očmi:
»Razvežite mi roke!«
— 41ò —
Obkolili so ga tesneje; obrazi kupcev so postali strožji in Rjeznikov je rekel s povdarkom:
»Ne razgrajaj, ne delaj hrupa! Takoj bodemo v mestu... Sicer bi te morali spraviti iz pristana naravnost v norišnico ...«
»Tako-o?« je vzkliknil Foma. »V norišnico me hočete peljati?«
Niso mu odgovorili. Pogledal jim je v obraze in povesil glavo.
»Bodi miren ... potem te razvežemo«, je rekel nekdo.
»Ni treba!« je odgovoril Foma tiše. »Vseeno je ... »Pljunem na to! Saj nima smisla ...«
In njegove besede so zopet postale podGbne blodnji.
»Poginjam ... saj vem! Samo. da ne od vaše sile ... marveč od svoje slabosti ... da! Tudi vi ste črvi pred Bogom ... Le počakajte! Zadušili se boste ... Jaz sem propadel od slepote ... Videl sem mnogo in oslepel ... kakor sova ... kot deček, spominjam se še ... sem podil sovo po janku ... vzletela je in butila ob nekaj ... Solnce jo je oslepilo ... Vsa se je razbila in poginila ... A oče mi je tedaj dejal: Glej, takšen je tudi človek; marsikdo bega semtertja, razibija se in se muči ter se vrže kamorkoli ... samo, da si oddahne ... Hej! Razvežite mi roke ...«
Njegovo lice je obledelo, oči so se mu zaprle in pleča so mu vztrepetala. Raztrgan in zanemarjen se je zibal na stolu, butal s prsi ob rob mize m začel nekaj šepetati ...
Trgovci so se pomenljivo spogledovali. Nekateri so drezali drug drugega v boke in molče kazali z glavami proti Forni. Obraz Jakova Majakina je bil nepremičen in temen, kakor izklesan iz kamena.
»Ali ga lahko razvežemo?« je šepetal Bobrov.
»Kadar bomo že bližje ...«
»Ne, ni treba ...« je rekel Majakin polglasno. »Pustimo ga tukaj in potem pošlje kedo po voz. Naravnost v bolnišnico ...«
»Kje si oddahnem?« je zopet zamrmral Fonia. »Kam naj grem?« In otrpnil je v potrti, neudobni pozi, ves skrivljen in z izrazom boli na obrazu ...
Majakin je vstal, šel h kajuti in rekel tiho:
»Pazite nanj, da nam navsezadnje ne skoči v vodo...«
»A škoda je fanta ...« je rekel Bobrov, ki je- gledal za Jakovom Tarasovičem.
»Nikdo ni kriv njegove norosti ...« je mračno odgovori! Rjeznikov.
»Jakov ...« je zašepetal Zubov in namignil z glavo za Majakinom.
»Kaj je z Jakovom? On tukaj ni izgubil ...«
»Da. da ... on bode zdaj... lie-he! ...
»Njegov oskrbnik ... he-he-he!«
Njegov tihi smeh in šepet sta se zlivala z vzdihi parostroja in gotovo nista dosezala Forni n ih ušes. On je gledal z mrki im pogledom nepremično pred sebe in le njegove ustnice so — komaj da — drhtele ...
»Njegov sin je prišel«, je zašepetal Bobrov.
» Poznam tega sina«, je deial Jaščurov. »Seznanil sem se ž njim v Permji ...«
»Kakšen človek je?«
»Vrl ... pameten človek ...«
»Tako?«
»Zdaj je oskrbnik velikega podjetja v Usolju ...«
»Zato Jakov tega ne potrebuje več ... M-da ... to je torej!«
»Glejte: zdaj plaka!«
» Oh ! «
Foma se je naslanjali na stolu nazaj in povešal glavo na ramo. Njegove oči so tule zaprte in izpod vejic so mu polzile solze ena za drugo. Tekle so mu po licih na brke... Fonóne ustnice so krčevito drhtele in solze so padale z brk na prsi. Molčal je in ni se zmenil, le njegove prsi so se težko in neenakomerno dvigale. Kupci so zrli v njegov bledi, žalostni, od solz razmočeni obraz s povešenimi koti ustnic in tiho, molče so začeli odhajati od njega proč...
Foma pa je ostal sedaj sam, z na hrbtu zvezanimi rokami za mizo, ki je bila pokrita z umazano posodo in raznimi ostanki pira. Zdajpazdaj je počasi privzdigal težke, otekle trepalnice in njegove oči so skozi solze kalno in žalostno zrle na mizo, kjer je bilo vse umazano, prevrnjeno in razrušeno ...
Pretekla so štiri leta.
Pred enim letom je umrl Jakov Tarasovič Majakin. Pri polni zavesti je izdihnil dušo; ostal si je zvest do poslednjega hipa in par ur pred smrtjo je govoril sinu, hčeri in zetu:
»No, otroci, živite bogato! Jakov je poskusil že vse mogoče reči; zato je čas, da odide ... Vidite: umiram, a vendar nisem žalosten ... In to mi bode Gospod vraču-nil... Le s šalami sem Ga jezil, Preblagega, a s stokom in tožbami nikoli! Oh! ... Gospod! Vesel sem. da sem pametno živel po Tvoji milosti! Srečno, otroci! Živite složno ... in ne modrujte preveč. Znajte, da ni tisti svet, ki se skriva pred grehom in mirno leži ... S strahopetnostjo se človek greha ne obrani ... to nam priča zgod-
418 —
ba o talentiti... A kdor hoče od življenja kaj imeti, ta se greha ne boji ... Bog mu bode zmoto odpustil ... Gospod je odločil človeka za to, da dela red v življenju ... a uma mu ni dal preveč ... torej tudi dolgov ne bode terjal prestrogo ... Zakaj On je svet in vsemilostljiv ...«
Jakov Tarasovič je umrl po kratkem, a jako mučnem smrtnem boju ...
Ježo va so kdovezakaj kmalu po dogodku na parobro-du izgnali iz mesta.
V mestu se je otvoriia nova veletrgovina pod tvrdko »Taras Majakin« in »Afrikan Smolin«.
Vsa tri leta se ni ničesar slišalo o Forni. Govorili so, da ga je poslal Majakin po njegovi odpustit vi iz bolnišnice nekam na Ural, k materinim sorodnikom.
Nedavno se je Foma prikazal v mestnih ulicah. (Nekako potrt je. zanemarjen in polbrezumen. Skoro vedno je pijan in hodi okrog — zdaj mračen, z načemerjenimi obrvi in povešaj e glavo na prsi, zdaj se smehlja zopet z žalostnim in otožnim smehljajem slaboumnega. Včasih razgraja, a to se dogaja le redkokedaj. Živi pri sestri v stranskem poslopju na dvorišču ...
Kupci in meščani, ki ga poznajo, se mu pogosto smejé. Foma gre po ulici in naenkrat mu krikne kedo:
»Hej, ti, prorok! Pojdi sem!«
Le jako rekdokedaj pride Foma k tistemu, ki ga kliče; ogiba se ljudi in nerad govori z njimi. Če pa pride, mu rekajo:
»No, povej nam kaj o koncu sveta, a? He-he-he! Ti
pro-orok! «
Seznam najnovefših knjig
ki so izšle v založbi
„Goriške tiskarne*' Gabršček.
I. SLOVANSKA KNJIŽNICA:
173—180 Kraljica Dagmar. Zgodovinski roman. Spisal Vaclav Beneš-Trebinzsky, broš. K 3’20 »Zaobljuba«. Spisal Bečič .... broš. » 1’80 181—6 Fonia Gordjejev. Roman. Spisal Maksim Gorki................................K 2'40
III.	SALONSKA KNJIŽNICA:
Jacques Damour. — Nais Micoulin. Dve
noveli. Spisal Emil Zola. Broširan . . . . » E—-Blagor na vrtu cvetočih breskev. — Mavrični ptič. Spisal Julij Zeyer. Broširan . .	» 1'40
Kako pišejo ženske. Spisal Marcel Prevost.
Vezano .......................................»	4'—
Maupassant. Novele. — Broširan ....	»	3’—
Darija — Vest. Spisal Julij Zeyer. Broširan	.	»	2'80
IV.	SVETOVNA KNJIŽNICA:
Ben-Hur. Roman iz Kristusovih časov. Spisal Ludvig Wallace. Druga popravljena izdaja.
Vezan ........................................K	4'50
S poštnino 30 vin. več.
Quo vadiš? Roman iz Neronove dobe. Spisal li. Sienkiewicz. Druga popravljena izdaja. Vezan.................................»	5’50
Grof Monte Cristo. Roman IV.—VI. del.
Spisal Aleksander Dumas. — Broširan .	.	»	4'—
Elegantno vezan...............................»	6’—
Dvajset let pozneje. Nadaljevanje »Treh mušketirjev.« Spisal Aleksander Dumas.
Broširan......................................»	6’—
Elegatno vezan................................»	8’—
Kapitan Hatteras ali Angleži na severnem
tečaju. Spisal J. Verne. Broširan.........» 3’—
Velika vas. Spisal E. Montiel, broširan . . » 2’40
V.	VENEC SLOVANSKIH POVESTI:
X. zv. Razne povesti. — Broširan .... K 1’30
S poštnino 20 vin več.
VI.	TALIJA:
Revček Andrejček. — Broširan..............K 1'—
Grča. Igrokaz v treh dejanjih. Spisal Rihard Svoboda. — Broširan.......................» E—
VII.	RAZNE LEPOSLOVNE IN POUČNE KNJIGE; Gražina. Historična pesem N. A. Mickiewicza Cigani. Pripovedna pesem. A. S. Puškina.
Preklad M. A. Trnovca. — Broširan ... K —’80 S poštnino 10 v več.
Drobne povesti: Maksim Gorkij. Posl. dr. A.
Gradnik. — Broširan.....................» 1’20
S poštnino 10 v več.
Narodne pripovedke v Soških planinah. Vez. » 3’— S poštnino 20 v več.
Srednješolska vzgoja. Spisal dr. K. Ozvald
broširan................................» 1 60
Logika. Spisal dr. Karel Ozvald, vez. ...» 2’50
POLITIČNO-SOCIOLOŠKA KNJIŽNICA. Socializem oris teorije. — Vladimir Knaflič.
1. zvezek. Broširan.....................K 4’—
Vezan....................................» 5’20
Avstrijski jugoslovani in morje. Spisal dr. K. Slane. — Broširan